Lovec
XUX. LETNIK ST. 1 APRIL - MALI TRAVEN 1966 GLASILO LOVSKE ZVEZE SLOVENIJE
Foto M. M.
Na prelomnici
Dr. Jože Benigar
Verjetno se vsi člani naše lovske organizacije strinjajo, da v taki negotovosti še nikoli po vojni nismo zaključevali lovskega poslovnega leta kot letos in da smo zaradi tega vsi več ali manj zaskrbljeni nad vprašanjem, kako, v kakšni smeri in obliki se bo lovstvo razvijalo v prihodnje. Vse te naše skrbi so razumljive, saj smo pred velikimi spremembami tako v lovski zakonodaji kot tudi v lovski organizaciji.
V	zadnjih letih smo precej govorili in pisali o dobrih in slabih plateh tako dosedanje organizacijske oblike in še bolj o njenih metodah dela. Ni bilo malo mišljenikov, da je organizacijska oblika področnih lovskih zvez in Lovske zveze Slovenije zastarela, metoda dela pa preživela, čeprav so bile te v določeni dobi razvoja zelo potrebne in koristne, če že niso bile priljubljene. Družbeno ekonomski in splošni demokratični razvoj družbe, rast in utrditev samoupravljanja, zrelost osnovnih samoupravnih organov, vse večje uveljavljanje komunalnega sistema in še drugo zahteva torej, po mnenju večine, nove oblike dela in nove odnose tudi na področju lovstva.
V	minulem obdobju je za razvoj lovstva skrbela in bila pred družbo odgovorna predvsem lovska organizacija. Skupnost ji je z zakonom poverila določene administrativno-upravne pravice, saj bi sicer težko oblikovala in vodila določeno politiko na tem področju. Te naloge in pravice so razumljivo vplivale na obliko in način dela lovske organizacije, da se je lahko čimbolj prilagajala potrebam, da bi dosegla postavljene cilje. To je tudi vplivalo, da so bile običajne društvene dejavnosti potisnjene v ozadje. Zaradi vsega tega je razumljivo, da se je prav lovska organizacija bistveno razlikovala od drugih društvenih organizacij. Če smo hoteli doseči postavljene cilje, smo morali predvsem posvetiti vso skrb vzgoji članstva; tu mislim predvsem na strokovno vzgojo s pomočjo najrazličnejših oblik, od tiska do predavanj in tečajev, saj se je pred naše lovce kot upravljalce lovišč postavljala težka in odgovorna naloga skrbi za divjad in njeno gojitev, za proučevanje negativnih vplivov na divjad in za odpravljanje le teh. Razen tega je bilo nujno z živo in pisano besedo ter dokazovanjem iz analiz uspehov in neuspehov prikazati pravilne ukrepe pri gospodarjenju in seveda včasih tudi energično poseči tja, kjer nismo našli pripravljenosti in samodiscipline za pravilno in uspešno gospodarjenje. Rezultati niso izostali. Ne bi hotel
naštevati uspehov, čeprav smo doživljali tudi neuspehe, vendar je bilo teh manj. Te uspehe prav gotovo potrjuje stanje v loviščih (sorazmerno dober stalež divjadi, veliko število lovskih objektov od solnic do lovskih koč), strokovnost naših lovcev, raziskovalna dejavnost, visoka lovska zavest in etika, kolektivnost v akcijah, lovski turizem, mednarodni stiki in drugo, na kar smo lahko samo ponosni.
Kot sem že uvodoma omenil, so po mnenju nekaterih, predvsem zaradi razvoja na vseh drugih družbenih področjih, potrebne določene spremembe tudi v lovstvu na sploh in še posebej v obliki lovske organizacije. Zaradi prenosa skrbi in odgovornosti za lovstvo na družbeno politične skupnosti — na občinske skupščine — prenehajo dosedanje zakonite obveznosti pri lovski organizaciji. Lovske družine, ki ostanejo kot edini upravljale! lovišč, so dolžne tudi vnaprej gospodariti tako, da se bo lovstvo razvijalo čim bolje in čim skladneje z drugimi gospodarskimi vejami, predvsem gozdarstvom in kmetijstvom ter se vključevalo v življenje in razvoj komune. Zato bo nujno predlagati komuni — občinski skupščini, tako kot delajo druge dejavnosti, v potrditev svoje lovske načrte in seveda tudi polagati račun o gospodarjenju. Ni si mogoče zamisliti, da bi prav lovstvo ostalo izven dogajanja v komuni kot nekakšna izjema, saj bi to res pomenilo »cehovstvo«, kar so nam že doslej krivično očitali nekateri, ki niso poznali vloge organizacije in dejanskega gospodarjenja v loviščih. Komuna prevzema skrb in odgovornost tudi za to dejavnost, vsaj kar zadeva politiko gospodarske strani, čeprav je njena naloga, da jo razvija tudi iz drugih gledišč.
Lovska družina po novi zakonodaji postane povsem samostojen samoupravljalec, ki mora gospodariti po načelih dobrega gospodarja in spoštovati zakonske predpise ter pogodbene obveznosti. Njena prosta volja je, ali se za lažje in boljše opravljanje svojih nalog in reševanje svojih problemov povezuje in združuje v višje organizacijske oblike (skupnosti, združenja, zveze in podobno) in seveda tudi sama odloča, zaradi katerih nalog in ciljev gre v taka združevanja in kakšne naloge poverja tem organom, za kar bo moralo seveda preskrbeti tudi materialna sredstva. Po ustavi in zakonu preneha tudi obvezno članstvo v dosedanjih področnih lovskih zvezah in seveda tudi v republiški zvezi; le-te pa so s tem zdaj osvobojene neposredne odgovornosti za politiko in za razvoj lovstva, kolikor bodo sploh še ostale.
Ker zakon o društvih dopušča združevanje društev v višje enote, je možno torej še nadalje združevanje tudi glede društvene dejavnosti, ki je bila, kot sem prej omenil, zaradi važnih gospodarskih nalog zapostavljena. Razumljivo je, da je tudi tako združevanje prostovoljno in treba ob jasno reči, kakšne naloge bo imela takšna
Foto T. Križnar
organizacija, kakšna sredstva in od kod se ji bodo odmerjala. Prav gotovo je, da bodo te naloge manj pomembne, kot so bile doslej, razen v primeru, če bi se lovske družine odločile, da same prostovoljno poverijo svoji organizaciji tudi določene naloge, ki so povezane z gospodarjenjem (strokovno delo, inštituti, tisk, strokovna vzgoja kadrov, mednarodno sodelovanje v lovstvu, zbiranje statistike in izdelava analiz, turizem in podobno).
Iz vsega tega sledi, da naša skupnost izroča s. polnim zaupanjem upravljanje lovišč neposredno lovskim družinam, ker meni, da so dozorele za samostojno upravljanje. Mislim, da smo tako zaupanje zaslužili in ga tudi že dokazali z doseženimi uspehi. Prav to zaupanje pa terja od lovskih družin in seveda tudi od vseh lovcev, da s svojim delom dokažemo, da smo ga vredni. Pred nas, pred sleherno družino, se postavlja zelo velika odgovornost napram družbi, da se vztrajno borimo po vseh načelih moderne gojitve za čim boljše uspehe na polju lovstva. To zahteva nenehno strokovno izobraževanje, da bomo lahko z najsodobnejšimi ukrepi razvijali gojitev in šli v korak ali celo pred najnaprednejšimi državami na tem področju. Te okolnosti terjajo od slehernega člana še večjo samodisciplino, še večjo požrtvovalnost, večjo kolektivno aktivnost, saj ne bo več neposrednega usmerjanja z vrha navzdol. Zavedati se moramo, da bo potrebno več razmišljanja v lastnih vrstah, da bodo morale družine trezneje presojati, kako bodo usmerjale svoja sredstva, da se jim bodo najbolje izplačala in da preveliko zapiranje vase in izločevanje iz določenega območja skupnih pogojev in problemov predstavlja nevarnost za uspešno gojitev, saj divjad ne pozna meja lovišča.
Če kdaj, potem bo sedaj treba pokazati zrelost in izbrati v organe upravljanja najboljše člane tako glede strokovnega znanja kot tudi glede
delavnosti, požrtvovalnosti ter splošne in lovske etike. Le taki upravni organi bodo ob polni pomoči članstva našli tudi pravilno pot in demokratičen način samoupravljanja in meddružin-skega sodelovanja.
Dragi tovariši lovci, ko vam ob začetku lovskega leta 1966—67 želim »dober pogled« in dosti uspehov v novem lovskem letu, se vam v imenu odbornikov vseh organov Lovske zveze Slovenije in v svojem za vso izkazano pomoč in razumevanje toplo zahvaljujem. Hkrati vas prosim, da s še večjo vnemo kot doslej branite pridobitve na področju lovstva v naši republiki, da nenehno iščete najprimernejše in najboljše oblike dela, predvsem pa sodelovanja, in da še naprej gojite pravo lovsko tovarištvo in enotnost. Prepričan sem, da to lahko storite, če vam je lovstvo res pri srcu.
Nekaj misli ob osnutku novega zakona o lovstvu
Ing. Anton Simonič (Nadaljevanje iz 12. št. 1966)
Naše lovstvo je do sedaj kazalo izredno razumevanje za medveda. Prav lovstvu gre zasluga, da imamo danes pri nas stalež medvedov, ki nam ga zavida vsa Evropa. Medved je stalna divjad od Nanosa in Hrušice, Javornika in Snežnika tja do kočevskih gozdov in Gorjancev. Razveseljivo je, da se je stalno naselil tudi na Pohorju, kjer ga ni bilo že stoletja. Nedvomno stalež medveda ponekod že dovoljuje zmeren odstrel. Morda je
to razlog, da osnutek zakona predvideva za medveda lovno dobo od 1. 10. do 30. 4. Toda ta lovna doba naj bi medveda ščitila le v predelih, ki jih bo določil sekretariat za gospodarstvo, medtem ko naj bi ga bilo izven teh predelov dovoljeno uničevati vse leto. Tak odnos do medveda, ki smo ga do sedaj dolga leta ščitili, je naravnost presenetljiv. Popolnoma pravilno je, da se lotimo v Sloveniji rajonizacije medveda in naravnost zaželeno je tudi reguliranje staleža s pravilnim odstrelom.
Nikakor pa ne smemo pozabiti, kako nevarna lahko postane popolna liberalizacija lova na medveda. Ali so naši ljudje in tudi lovci dovolj zreli, da jim lahko zakon prepusti odločanje o obstoju tako dragocenega naravnega spomenika, kot je medved? Ali ni nevarnosti, da bo obstoj medveda v naših gozdovih že po nekaj letih znova ogrožen ali pa da bo medved iz njih povsem izginil? Nekateri pojavi kažejo, da je tak strah upravičen. Razni »lovci-«, ki bi se radi ponašali z medvedjo trofejo ali pa jim diše težke devize, ki jih inozemci odštejejo za odstrel medveda, že tožijo o izredno velikem staležu medvedov, ki baje ogroža celo obstoj srnjadi. O resnosti takih trditev je menda škoda razpravljati. Dejstvo je, da je medvedov pri nas še vedno malo, saj je stalež razmeroma zadovoljiv le na območju Kočevske. Vpliv medveda na stalež velike divjadi je brez dvoma pravilno ocenil naš najboljši poznavalec medveda tovariš Lado Švigelj, ki na podlagi dolgoletnih vestnih opazovanj trdi, da medved ne ogroža staležev divjadi nič bolj od lisice. Ob tej priložnosti bi priporočil vsakemu lovcu, da pazljivo prebere odlično Svigljevo knjigo o medvedu, čeprav je žal nismo dobili v obsegu, kot jo je avtor napisal, in smo Slovenci tako še vedno prikrajšani za delo, ki po kakovosti spada v vrsto klasične svetovne lovske literature. Toda ne glede na to, da so v sedanji izdaji skrajšana ravno strokovno najzanimivejša poglavja, knjiga vsakomur, ki jo prebere, pove o medvedu toliko, da lahko dobi o njem pravo predstavo in do njega tudi pravi odnos. Prav sedaj bi morali lovci kar najodločneje zagovarjati medveda in tako z vsemi silami preprečiti posledice nesrečnega primera iz Loškega potoka, ki je izzval pravo gonjo proti medvedu. Ob tem nesrečnem in vsega obžalovanja vrednem dogodku se je pokazalo, kako malo razumevanja imajo pri nas ljudje za tako dragoceno vrsto divjadi, kot je medved. Članke, kako ogroža medved ljudi, niso pisali le taki, ki medveda sploh ne poznajo, temveč je baje prišlo celo do sestankov, na katerih so zahtevali rešitev pred krvoločno zverino. Nepoučen človek bi iz časopisov dobil vtis, da je medved prava šiba božja in glavni sovražnik prebivalstva celih predelov. K sreči pa vemo, da je nesrečni in še ne dokončno pojasnjeni dogodek iz Loškega potoka edini v zadnjih 100 ali več letih ter da je mnogo
nevarneje prečkati prometno ulico ali pa sesti za volan, kot se v gozdu srečati z medvedom. Na sestankih bi verjetno mnogo bolje izrabili čas, če bi namesto o nevarnosti medvedov razpravljali npr. o škodljivosti alkohola, ki pri nas letno zahteva več žrtev, kot so jih povzročili medvedje vsega sveta v nekaj stoletjih. Ti pojavi kažejo, da moramo pri nas še vedno računati z neznanjem, ki lahko povzroči nepopravljivo škodo in je zato naloga zakona, da to prepreči. Z zakonom je nujno treba uravnavati odnos ljudi do redkih vrst toliko časa, dokler ne bodo najširši krogi dojeli njihove pomembnosti in jih varovali kot naravne in kulturne spomenike. Ker pa tako daleč pri nas žal še nismo, bi bilo verjetno najbolje, če bi sekretariat za gospodarstvo dovoljeval le strokovno utemeljene odstrele, podobno kot je bilo to do sedaj. Nikakor ne smemo prepustiti obstoja medveda dobri volji nepoučenih ljudi, ki lahko v kratkem uničiju, kar smo gradili desetletja.
Ce je ena pomembnih nalog zakona o lovstvu tudi zaščita redkih in ogroženih živalskih vrst, prav gotovo ne bi smel spregledati vidre. Razen lovcev preganjajo vidro še ribiči, življenjski are-al pa ji ogrožajo industrijske odplake, ki zastrupljajo vode in uničujejo ribe v večji meri, kot jih je kdajkoli lahko uničila vidra. Sicer pa je tudi škodljivost vidre precej relativna, saj ugotavljajo, da igra med ribami vlogo zdravstvene policije, ki uničuje predvsem tisto, kar ni za življenje sposobno. Ne le lovci, temveč prav vsi, ki jim je kaj do narave, bi se morali resno zavzeti, da vidro čimprej popolnoma zaščiti zakon, saj je že tako redka, da ji čez nekaj let tudi zaščita ne bo več pomagala.
V zadnjih letih je po ugotovitvah lovcev močno upadel stalež kune zlatice. Podoben pojav so opazili tudi drugod po Evropi in jo ponekod že zaščitili, kot na primer v Avstriji. Ni še dolgo tega, ko so kuno označevali kot »krvoločno roparico«, ki podavi vse, kar lahko obvlada, od miši do divjega petelina in celo srne. Predvsem so ji očitali uničevanje gozdnih kur. Raziskovanja in natančna opazovanja pa so pokazala, da kuna le ni tako nevaren krvolok. Ugotovili so, da so njena glavna hrana miši, veverice in polhi, razen tega pa tudi žuželke in sadje. Ce se tu in tam, ko ravno nanese priložnost, loti tudi večje divjadi, to še zdaleč ne pomeni, da s tem tudi ogroža stalež te divjadi. V Krivokladsku na Češkem, kjer so lovišča z velikim staležem divjega petelina, so v letih 1920—1930 ob tedanjem velikem staležu kun zlatic načrtno proučevali odnos kun do divje perutnine. Niti v enem samem primeru niso mogli ugotoviti, da bi se kuna specializirala za lov na divjega petelina, niti niso mogli ugotoviti, da bi staležu nevarno škodovala. Krembs je ugotovil, da se je z zmanjšanjem staleža veveric v nekem lovišču v Nemčiji bistveno popravil stalež gozdnega jereba, ker mu
Mufloni na Šmohorju, LZ Celje Foto T. Poljanšek
veverice niso več plenile gnezd. Vemo pa, da so veverice in polhi najljubši plen kune. Z lovom teh glodalcev kuna reši več divjih kur, kot jih sama pokonča, da ne govorimo o tem, kakšno uslugo dela s tem gozdarstvu. Vse, kar smo povedali za zlatico, velja toliko bolj za belico. V hrani belice igrajo miši in rastlinska hrana še večjo vlogo kot pri zlatici. Dr. Muller-Using navaja, da so pri preiskavi 260 želodcev belic ugotovili, da je več kot polovico želodcev sestavljala hrana rastlinskega izvora. Belica se za razliko od zlatice sploh ne upa napasti večje divjadi.
H.	Raber je pri poskusih v Švici ugotovil, da kaže belica v prisotnosti ptiča, velikega kot domači petelin, nervozen strah ter se postavi v obrambno pozo, če ne more uiti. Stalež belic je pri nas najbrž še manjši od staleža zlatic. Namesto, da zakon dovoljuje za lov na kune celo strup, bi bilo primerno, če bi novi zakon obe kuni zaščitil vsaj deloma, če že ne popolnoma, brezpogojno pa v času razmnoževanja. Razmnožitve kun se ni bati, saj je njihov prirastek zelo majhen. Razmnoževanje kun je pojasnil Prell šele leta 1930. Kuna gre po plemenu šele v starosti dveh in pol let. Oplojena je julija, mladiče pa poleže šele aprila — torej nosi 9 mesecev, podobno kot srna. Kuna ima 2 do 4 mladiče, ki sesajo 4 mesece in slede materi tja do zime. Značilno za kuno pa je, da nima vsako leto mladičev, temveč da občasno počiva. Kuna naj bi bila zaščitena vsaj od 15. februarja pa do 1. novembra. Lov, če naj bi bil sploh dovoljen, je upravičen le pozimi, ko je tudi kožuh polnovreden. Uničevanje kun poleti pomeni gospodarsko škodo za lovstvo, škodo za gozdarstvo in uničevanje narave obenem.
Podobno kot kune so veliko manj škodljivi, kot so to domnevali doslej, tudi dihur ter velika in mala podlasica, pač pa so vsi trije izredno po-
membni uničevalci miši. Razumljivo je, da to velja v naravnem okolju, ne pa za fazanerije, kjer so najlaže dosegljiva hrana tem vrstam jajca ali mladi fazančki in jerebice. V fazanerijah in loviščih z izredno intenzivno gojitvijo male divjadi te vrste niso zaželene, ni pa nobenega razloga za njih pokončevanje v normalnih loviščih, čeprav tu in tam uničijo zajca, fazana ali jerebico. Osnovna hrana vseh treh vrst pa so predvsem miši, pri mali podlasici domala izključna hrana. A. Pfeffer navaja, da porabi hermelin dnevno 60—100 g hrane, glodalci pa sestavljajo 45 % v njegovi letni količini hrane, saj uniči na dan po 3—7 voluharjev in 3—4 druge glodalce. Mala podlasica pa porabi dnevno 20 do 60 g hrane, ki jo sestavljajo domala izključno le miši, saj jih na dan polovi 10—15. Ne smemo pozabiti, da so v srednjem veku, ko Evropa še ni poznala domače mačke, imeli namesto nje po dvoriščih in hlevih za preganjanje miši malo podlasico in to tudi med perutnino. Kot za kmetijstvo zelo pomembna vrsta je mala podlasica v nekaterih deželah že zaščitena. Primerno bi bilo, da tudi naš novi zakon sledi temu zgledu z vsaj delno zaščito in v času razmnoževanja zaščiti tako malo kot veliko podlasico in dihurja. Morda bi zadovostoval lovopust od 1. marca do
1.	oktobra.
Posebno pozornost bi moral zakon o lovstvu posvetiti tudi divji mački. Tudi divja mačka je do nedavnega uživala kaj žalosten sloves, saj so ji pripisovali jedilnik, ki bi bil pretiran celo za risa. Resna raziskovanja so pokazala, da ne le polovico, temveč desetino tega ni res. Znani lovski biolog Lindemann, ki je raziskoval prehrano divje mačke v vzhodnih Karpatih, je pri preiskavah želodcev ugotovil, da so v njih s 65 utežnimi °/o zastopani mali glodalci, z 12 utežnimi %> srednji glodalci, s 6 utežnimi % ptiči do velikosti šoje in komaj s 5 utežnimi %> živali,
Slovenski lovski muzej
V lovskem muzeju v Bistri
ki jih štejemo med divjad, kot zajec, gozdni jereb itd. Podobne rezultate so dobili tudi pri raziskavi prehrane divje mačke na Škotskem. Na Slovaškem v Plaštovcih, kjer je zelo veliko divjih mačk, so ugotovili, da mačke niti staležu srnjadi niti staležu jereba ne povzročajo resnih izgub, ker sta staleža rasla kljub številnim mačkam. Prav tako so si edini, da mačka ne ogroža staležev divjadi, znani biologi in gozdarji-lovci kot dr. Haltenroth, prof. dr. ing. Komarek in dr. Muller-Using, pač pa vsi poudarjajo njen pomen za gozdarstvo. Da mačka ni zaželena v lovišču z intenzivno vzgojo male divjadi, je menda razumljivo, toda mačka v tako lovišče le redko zaide, saj je tipičen prebivalec obširnih gozdov, kjer mala divjad ne igra skoraj nobene gospodarske vloge. Prav zato je divja mačka z zakonom zaščitena vse leto v Nemčiji, na Poljskem, v Cehoslovaški, Švici in delu Avstrije. Stalež divje mačke pri nas je skromen. Nekaj več jih je le na območju Kočevske. Ni se bati velike razmnožitve, ker ima vsaka mačka revir, velik kakih 50 ha, v katerem ne trpi nobenega tekmeca. Zato za divjad ne bi bilo nobene nevarnosti, če bi to redko in zanimivo vrsto zaščitili z lovopustom od 1. januarja do 1. oktobra. Mačka gre namreč po plemenu februarja—marca, nosi 63 do 68 dni, poleže aprila ali maja, mladiči pa sesajo 4 mesece in se nato postopno osamosvojijo. S takim lovopustom bi mačko zaščitili v času razmnoževanja. Lep zgled za to je s samoiniciativno zaščito divje mačke že dalo gojitveno lovišče Rog.
(Pride konec)
Dr. Jože Benigar
Ze leta 1950, ko se je v Bistri organizirala zbirka s področja gozdarstva in lesne industrije, je bilo govora o dolgoletnem snu slovenskih lovcev, da bi uredili tudi lovski muzej. Zametek te želje se je uresničil leta 1954, ko je Tehniški muzej Slovenije odstopil dve sobi (80 m2) za te namene. Takratni upravni odbor LZS je kot eno svojih nalog sprejel tudi skrb za razvoj lovskega muzeja. Ne malo je delal na tej problematiki naš dolgoletni član UO in pozneje IO LZS tovariš dr. Milan Dular. Prav njegova zasluga je, da se je lovski oddelek leta 1958 razširil na 220 m‘-razstavne površine in tako dobil funkcijo in iz-gled, kakor ga večina nas pozna. Razvoj na vseh področjih, predvsem pa vloga in cilji lovskega muzeja so pokazali, da je nujno treba reorganizirati, oziroma povečati in smotrneje urediti to prepotrebno institucijo. Muzej naj ima namreč nalogo pospeševati oziroma praktično utrjevati strokovno znanje lovcev, npr. pomoč pri pripravi za lovske izpite, poučevati našo mladino o divjadi, propagirati lovski turizem in predvsem kulturno poslanstvo lovcev med našim prebivalstvom. Zato je komisija pri LZS za ureditev lovskega muzeja izdelala smernice za njegov razvoj in jih predložila UO LZS, ki jih je proučil, zavzel določeno stališče in tudi finančno podprl uresničenje teh predlogov. Končni predlogi tako uprave Tehniškega muzeja kakor naše komisije so, da je treba muzej urediti do konca leta 1970. S tem bi muzej dobil 19 razstavnih prostorov — sedem od teh je že pripravljenih — v katerih bi po logičnem in namenskem sistemu prikazali zgodovino lova in lovstva na Slovenskem, lovsko gospodarstvo, razvoj lovskega orožja in lovnih pripomočkov, vso našo divjad v življenjskih okoljih, načine lova nanjo, razširjenost posameznih vrst divjadi v Sloveniji, njen stalež itd.
Na zadnjem sestanku je bila posebej razprava o usodi slovenskega lovskega muzeja z ozirom na načela samofinanciranja in zbiranja oziroma formiranja potrebnih sredstev. Soglasen je bil sklep, da je treba izdelati finančni načrt tako za ureditev prostorov kakor tudi za njihovo opremo, vključno z deli za dermoplastike divjadi, fotografijami, risbami, grafikoni, vso tehnično dokumentacijo ipd. Ta načrt naj se v podrobnosti objavi v »Lovcu« in počaka, da se lovske družine kot samoupravljalci izrečejo, kaj in kako mislijo in o tem, kako naj se organizira oziroma financira izvršitev te naloge — ker stojimo pred letnimi konferencami oziroma občnimi zbori
družin. Ker pa vodstvo muzeja ni moglo zaenkrat dati vseh podrobnih podatkov proračuna, smo se odločili, da objavimo okvirno maksimalne potrebe sredstev, da bi se lovske družine sploh mogle orientirati pri oceni te naloge, ki bi po izračunih Tehniškega muzeja zahtevala v petih letih 328 688 N din. Prav tako bi bilo potrebno določiti dinamiko vlaganj, predvsem pa proučiti upravičenost posameznih postavk, ki bodo podane v sledečih številkah »Lovca« in v katerih naj se razvije tudi razprava o tem programu. Gre torej za načelno razpravo na letnih konferencah o lovskem muzeju, ne pa za konkreten znesek in obveze do te naloge. V razpravah bo namreč treba stvarno povedati, s čim se načelno strinjamo in v čem ne in kakšni so predlogi, ki smo jih pripravljeni v skupni akciji tudi financirati. Menim, da je slovenski lovski muzej zadolžitev vseh slovenskih lovcev in tudi ostale skupnosti, prav tako pa tudi pravica lovcev pri odločanju, kako naj tak muzej organiziramo.
Le mirno kri
Viktor Čeh
Prav zanimivo je spremljati modrovanja v našem glasilu — tako zanimivo, da se človek niti ne zave, kdaj ga razprava pritegne k razmišljanju. Nič čuda, smo pač lovci in vsak najde v izraženih besedah nekaj, kar ga zdrami. Eden se ogreva za to, drugi za ono, zopet tretji priznava samo svoj — prav.
Od začetka sem spremljal razpravo o jelenu, ki je izšla v našem glasilu izpod peres tovarišev: Rina Simonetija, Bogdana Sežuna, Francija Str-leta ter drugih, kot odmev pa tudi prispevek Lovske zveze Ljubljana in članek Toneta Peskarja.
V strokovna mnenja piscev glede načel o odstrelu jelenjadi se ne bom spuščal. Mnenja sem, da je vsak pisec vložil v svoje delo vse najboljše, s čimer je razpolagal. Zato prav gotovo njihovi prispevki niso navlaka v našem glasilu, ampak še kako potrebna snov za razmišljanje, ne glede na to ali so v celoti plod lastnih izkušenj ali je tudi kaj pobrano iz tuje literature. Podano je bilo širokemu krogu slovenskih lovcev in prav gotovo ni padlo na popolnoma nerodovitna tla. Želim pa se dotakniti občutkov, ki se mi zbujajo ob branju teh in podobnih razprav. Ko nekdo sproži temo, ki mu jo narekuje ta ali oni vzrok ali prepričanje, se navadno najde kdo, ki z mišljenjem v celoti ne soglaša. To je čisto naravni pojav, saj je kako stvar mogoče gledati
in razumeti na več načinov. In če nekdo nekaj razume po svoje, ali se z mišljenjem drugega ne strinja, je prav, da pove tudi svoje mnenje. Vendar je dobro, ko se lovci med seboj pogovarjamo, pa najsi je to iz oči v oči ali preko glasila, da ohranimo kolikor mogoče prijeten in tovariški ton. Direktno zavračati mišljenje sogovornika, predvsem v vprašanjih, ki se nanašajo naravnost na naravo in divjad, je lahko tudi tvegano, saj se v naravi zgodi toliko premnogih izjem. Predvsem pa je treba skrbeti, da bo iz našega glasila vela resnična dobrohotnost, brez očitkov in namigovanj. Res, ljudje imamo tudi svoje slabosti, žal ne gredo tudi mimo nas lovcev, toda upoštevajoč plemenite interese, ki naj bi nas združevali, se moramo izogibati vsemu, kar nas prikazuje v slabi luči. In če preletimo vrstice prej omenjenih sodelavcev, se tu in tam le zrcali preostra beseda, ki razdira harmonijo, katera naj bi bila spremljevalka naših skupnih prizadevanj.
Že uvodoma sem povedal, da se ne nameravam spuščati v razpravo, ki je mimo nas, pač pa bi se ustavil ob odmevu njenega konca, ki je izšel pod naslovom »Brez krivde krivi« v 11. številki letnika 65/66. Ce se povrnem k vrsticam Francija Strleta v 8. št. Lovca 1965, na strani 230, kjer pravi: »Mišljenja nekaterih so, da ne bo škode, če bi iz lovskih družin izstopila večina članstva, češ da bo iz mest lahko prišlo dovolj lovcev .. .« ali pa k vrsticam: »Drugič pa morajo biti lovske družine vsaj z 80 odstotki članstva zakoreninjene v krajevnem prebivalstvu. Prebivalstvo le tako lovcev ne bo postrani gledalo, saj lovski .gospodi1 ni bilo nikdar naklonjeno.« itd., jih razumem po svoje nekako tako, da tovariša Strleta ne gledam kot absolutnega pobornika proti lovcem iz mest, ampak lovca, ki v svoji notranjosti močno zaznava potrebo po stalnem nadzoru nad
Kanja ali mišar	F°to j. Markelj
loviščem in kot posledico tega zastopa to stališče odločno tudi navzven. To misel prav zgovorno podaja v nadaljnjih vrsticah sestavka in bi jo bilo napačno prezreti ter se ustaviti le ob pojmih: »lovska gospoda« — »krajevno prebivalstvo« — »struktura članstva v odstotku« in podobno.
K mišljenju tistih, ki trde, da ne bi bilo škode, če bi iz lovskih družin izstopila večina članstva, v nekaterih primerih prištejem svoje mišljenje, če gre to vprašanje na račun lovskega udejstvovanja nasploh (ne pa le v pogledu lova na jelenjad, kar je bilo pozneje posplošeno). Dobro je namreč znano, da tvori prenekatero lovsko družino članstvo, katerega ca. četrtina, v najboljših primerih tretjina zasluži oceno dobrega lovca po merilih, ki jih je uporabil tovariš Strle, ko pravi: »da je dober lovec le tisti, ki tedensko preživi vsaj dan ali dva v lovišču itd.«. Prav v tem dejstvu tiči vsa resnica in upravičenost ter veličina imena lovec. Narava z vsemi svojimi lepotami in zagonetkami — lovišča s svojo divjadjo — so do vseh enaka, do gospoda, delavca ali kmeta. Ko zagospodari v naravi stiska, če se razmnožijo roparice ali vzkipi po mladih žilah kri divjega lovca, takrat za lovišče in divjad ni bistveno vprašanje, kdo bo stopil vanj, meščan ali podeželan, važno je le — kolikokrat in s kolikšno prizadevnostjo bo to storil. Če pa upoštevamo le neizpodbitno resnico, se nam ni potrebno muditi ob vprašanju, kolikšen naj bi bil ali naj bo odstotek krajevnega ali mestnega prebivalstva neke lovske družine. Če je tovariš Strle izhajal iz tega stališča in je pri tem malce naravnost povedal, mu pač ne smemo zameriti, ker je bilo to v interesu potreb lovišč in divjadi — temu interesu pa se moramo lovci marsikdaj podrediti.
Vprašanje simpatij prebivalstva do lovcev je tudi dokaj dvomljive narave. Bodimo si odkriti in priznajmo, da lovci pri podeželskem prebivalstvu
niso bili nikdar posebno čislani. Res je spregovorila v prejšnjih časih marsikatera tatinska puška iz maščevanja do privilegirane gospode, toda tudi danes, ko je vsakemu poštenemu občanu dana polna pravica do lova, ne manjka divjih lovcev. Divji lov lahko uspešno zavre le intenzivna kontrola lovišč in nepopustljivost. Tu pa zopet ni toliko važno, kdo to izvaja, ampak kdaj in v koliki meri izvaja. Res je, da lovcu iz mesta zaradi oddaljenosti to večkrat ni mogoče. Res je pa tudi, če podeželski lovec prerad mirno spi v topli postelji ali pa celo zamiži, kadar bi moral oči odpreti, da si lahko roki podasta, saj sta za lovišče enako »koristna«.
Popolnoma se strinjam s tovarišem Tonetom Peskarjem, piscem članka »Brez krivde krivi« o tem, da so lovci iz mesta dobri in delavni. Že nekaj let zahajam po večkrat v sezoni na jesenske love v neposredno bližino Maribora, kjer so člani izključno meščani. Brez pretiravanj lahko trdim, da sem resnično vzorno organizirane in neoporečno izpeljane love, kakor jih poznamo iz lovske literature, videl le na teh obiskih. Beseda — lov — se jemlje z vso resnostjo in prizadevnostjo članstva; o prepirih, zapostavljanju, samovolji, netočnosti, pijačevanju in podobnih cvetkah tam ni sledu.
Prav dobro so tudi znane zasluge mnogih mestnih lovcev v prid lovstva. Vse to bi bilo krivično prezreti. Nedemokratično in prav netovariško bi bilo zapiranje vrat mestnim lovcem v podeželske lovske družine. Vendar si moramo biti na jasnem tudi o tem, da o enakih doprinosih lovca iz mesta in lovca domačina (če jih imenujem z opredelitvijo piscev omenjenih razprav) v največ primerih (mislim v isti lovski družini) ne moremo govoriti. Četudi se da v točkovnem sistemu marsikaj izenačiti, so le stvari, ki se ne dajo enako vrednotiti. Domačin se bo le težko vzdržal, da ne bi pogledal v lovišče vsaj nekajkrat tedensko (žal je še premalo takih na eni in drugi strani). In prav v tem je dragocena kontrola lovišča, za katero vedo nepridipravi in jim onemogoča proste roke v lovišču. Skratka, glavno breme gojit-tvenih, nadzorstvenih in oskrbovalnih opravil v lovišču bo vedno ležalo na ramenih lovca domačina. To pa še seveda vseeno ni opravičilo, da bi sprostitve želnim meščanom odrekali pravice, ki jim gredo.
Ob koncu želim reči vsem, ki nosijo lovski znak, še nekaj besed kot toplo, tovariško priporočilo. Opustimo ločevanje po stanu in premoženju, spoštujmo lovsko in človeško pravičnost ter si prizadevajmo biti vedno resnični lovski tovariši. Včasih se spomnimo resnice: »Za vse je svet dovolj bogat...« in marsikaj bo odpadlo. Da pa bomo v polni meri zaslužili ime — lovec —, naj nam tudi izrazi: lovna sezona, lovopust in podobno služijo le v podrejeni vlogi. Za pravo, budno lovsko oko in uho je v lovišču vedno kaj aktualnega, kar zasluži lovčevo pozornost.
Iz referatov
VII. kongresa mednarodne zveze znanstvenikov s področja lovstva
(Nadaljevanje iz 12. št. 1966)
Dr. Stane Valentinčič
Dosti referatov je bilo na tem kongresu posvečenih vplivu divjadi na okolje — predvsem škodam od divjadi — in tudi raznim vplivom okolja na divjad; pri tem je največ referentov govorilo o škodljivem vplivu kemičnih sredstev na divjad.
30 let bavi s problemom gozdnih škod od divjadi. Jelenjad lupi predvsem smreko in jesen in to v prvi vrsti zaradi pomanjkanja hrane oziroma določenih hranilnih snovi. Verjetno pa so za to še drugi vzroki. Avtor je dolgo časa opažal in ugotovil, da lupljenje v naj večjem obsegu nastopa v zimskih dneh, ko sije močno sonce.
Po njegovem mnenju močna insolacija (sončni žarki) naravnost draži jelenjad k lupljenju. Morda je potreba po lupljenju odvisna od ionizacije (naelektrenosti) zraka, ki se pri sončnem vremenu poveča. V tej smeri so potrebne nadaljnje raziskave.
Proti lupljenju se je najuspešneje boriti s tem, da ima jelenjad na voljo sočno in koncentrirano hrano oziroma krmo, ki vsebuje dovolj beljakovin. Monokulturni gozd ni primeren za te namene. V gozdu naj ima divjad zadosti raznovrstne podrasti. Z dodatnim krmljenjem je jelenjadi poklanjati ne samo krepko krmo (koncentrate), ampak tudi sočno, voluminozno krmo (krompir, peso, silirano deteljo). Avtor sam je opravil poskus v dveh smrekovih gozdovih. V prvem je pokladal jelenjadi zelo malo sočne krme in so potem škode močno narasle, v drugih smrekovih gozdovih pa, kjer je jelenjad imela sočnih krmil v izobilju, so škode nenadoma prenehale.
Janct Kear (Velika Britanija) je podala referat »Prehrana divje gosi v Islandiji in s tem v zvezi
Škode od divjadi
Glede teh torej nekaj iz šestih referatov.
P. Petrov iz Bolgarije poroča v referatu »Rezultati raziskovanja gozdnih škod od divjadi v Bolgariji«, da povzročajo v tej deželi škodo: jelen, damjak in zajec, v manjši meri tudi srnjad. Divjad povzroča škodo z objedanjem vršičkov, vejic in lubja gozdnega ter sadnega drevja, nekaj tudi z drgnjenjem rogov, medtem ko lupljenje ni opažano. Meni, da je slednje pripisati dobrim prehrambenim pogojem v njihovih gozdovih. Njihove raziskave so pokazale, da je gozdne škode pripisovati v prvi vrsti pomanjkanju hrane za divjad, ki je posledica spremenjenih življenjskih pogojev v gozdovih, tako na primer dejstvu, da uporabljajo velike gozdne površine za pašo domače živine in pa živahnemu pogozdovanju. V Bolgariji se srečujejo v zadnjem času s perečim problemom — kako obvarovati mlade gozdne nasade.
Tudi pri njih so gozdne škode omejene na določena območja in so torej odvisne od različnih lokalnih pogojev.
Ing. J. Schmid iz Zahodne Nemčije iznaša svoja opažanja v referatu »Razmišljanja o vzrokih gozdnih škod od jelenjadi in o boju proti njim«.
Avtor se kot direktor v gozdarstvu že skoraj
Foto A. Koprivnikar
UP K
poljske škode«. Ko spomladi postane topleje, se gosi, ki prezimujejo na Škotskem, odselijo. Lete severneje in to tudi na Island. Tam je tedaj ravno mlada travica in bogata na beljakovinah; za gosi, ki nesejo jajca in za mladiče, ki se po 28 dneh izvale, je to odlična paša. V zadnjih desetletjih so tudi na tem otoku pričeli gojiti neke poljske kulture, ki jih prej niso (ali pa v manjši meri) in gosi so svojo prehrano razširile tudi nanje in s tem delajo škodo, zlasti še, ker stalež gosi narašča. Najobčutnejšo škodo delajo v jeseni na ječmenu, ki je tedaj zrel in pa na krompirju, ki ga pulijo iz tal. Občutna je tudi škoda na zelenem ovsu, na repi in zelju. Kmetje so zahtevali močnejši odstrel gosi, razen tega pa se proti škodam branijo z ograjami, s strašili in z odganjanjem gosi.
A. A. Kozlovski (SSSR) poroča v referatu »Varovanje gozdnih kultur proti škodam po losih«,
da so te škode narasle, odkar se je stalež losov (v evropskem delu SSSR) pričel večati. V teh gozdovih se los hrani predvsem z borom, vrbo in brezo. Obseg škode je odvisen od staleža losov, od količine krme in od trajanja paše. Pri tem imajo vpliv tudi naslednji faktorji: zaščita v rezervatih, starost in sestoj gozda, količina in debelina snežne odeje. Raziskave so pokazale, da škode niso občutne, če je v revirjih trikrat toliko hrane, kot jo losi rabijo. Varstvo proti tem škodam temelji za sedaj v prvi vrsti na redukciji staleža losov in v tem, da jih z ogroženih območij preganjajo.
Prof. ing. V. Zasmcta (ČSSR) je referiral o »Škodah v gozdarstvu in poljedelstvu od divjadi v CSSR«. Zakon o lovstvu iz leta 1962 določa o gojenju divjadi, njenem varstvu in lovu, ob enem pa tudi, da mora biti lovsko gospodarjenje vskla-jeno z gozdarstvom in kmetijstvom, ker sicer lahko pride do občutnih gospodarskih škod. Upoštevajoč ta določila so se škode od leta 1961/62 do leta 1963/64 zmanjšale skoraj za polovico. To so dosegli tako, da so v teh dveh letih povečali gozdne površine (novi nasadi) za 27 %>, uporabljali kemično zaščito, ogradili več mladih kultur, divjad pozimi mnogo bolj krmili, itd. Glede plačevanja in ugotavljanja škod od divjadi veljajo podobna določila kot pri nas. Najobčutnejšo škodo jim v vinogradih povzroča zajec, na polju pa parkljasta divjad in fazani, kjer je njihov stalež velik. Ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo je izdelalo perspektivni plan razvoja lovstva, pri čemer je prvo mesto dobila mala divjad. Glede velike divjadi gredo na zmanjšanje staleža in dvig njene kakovosti. Vse to je bilo izdelano z namenom zagotoviti nadaljnji razvoj lovstva, obenem pa tudi kmetijstva in gozdarstva. Glavni ukrepi za dosego teh namenov v njihovi deželi so: lovišča so napravili ustrezno velika, izvršili so rajonizacijo (zajec, fazan, jerebica, srna, jelen, muflon, damjak), izvedli bo-nitiranje (in določili gospodarske kapacitete
lovišč), za jelenjad so določili režim gojitve in to, da morajo jelenja lovišča imeti najmanj 6000 ha (do 170 000 ha), z obdelavo polj za divjad in z gojenjem gozdne podrasti so izboljšali prehrambene pogoje za divjad, uporabnikom lovišč so predpisali, da morajo poskrbeti za biološko, tehnično in kemično zaščito pred škodami od divjadi. Vsi ti njihovi ukrepi temelje na znanstvenih dognanjih. Tako razvijajo lovstvo, pri tem pa ni ogrožen nadaljnji razvoj kmetijstva in gozdarstva.
W. Seymour (Velika Britanija) je v referatu »Študija škod od divjadi v zasebnem gozdu« dal
zelo poučen in precizen vpogled v vrste, vzroke in stroške teh škod.
Divjad, ki dela škodo v zasebnem gozdu, ki meri 500 ha, je srnjad, zajec in kunec. Pojave teh škod je opazoval zadnjih 12 let in v tem času ugotovil velike razlike. Zato deli to dobo v tri etape, v čas, ko še ni nad kunca prišla miksomatoza (za Anglijo navaja statistične podatke ministrstva za poljedelstvo, po katerih so kunci letno prizadejali za 175 milijard starih dinarjev škode), v čas do leta 1959 in v dobo od 1959 do 1965.
Do leta 1953 v omenjenem gozdu ni bilo dosti srnjadi (14) in tudi ne zajcev (letni odstrel 150), zato so škodo prizadejali predvsem kunci in to letno za 661 500 st. din. Ta škoda je bila predvsem v stroških varovanja gozda z ograjevanjem kultur, z nastavljanjem pasti in sploh zatiranjem kuncev. Miksomatoza je kunce skoraj popolnoma uničila. Sledila so leta (do 1959.), ko jih skoraj ni bilo več, srnjadi in zajcev pa tudi malo. Stroškov za varovanje gozda skoraj ni bilo, odpadli so tudi stroški za ograjevanje mladih nasadov, s čimer so se stroški za pomlajevanje znižali za 52 500 st. din po ha. Od leta 1959 dalje pa je gozdna škoda oziroma so stroški za varstvo stalno rastii in so v letu 1964 dosegli 1 533 000 st. din.
Ta porast stroškov za varstvo gozda proti škodam in zaradi škod je pripisati naslednjim štirim vzrokom:
Stalež zajcev se je močno povečal in je bilo v zadnjih letih potrebno samo v februarju odstreliti po 500 zajcev. Avtor pušča ob strani preverjanje lovskih govoric, da kunec ob velikem sta-ležu zajcev instinktivno uničuje (pobija) mlado zajčke — vendar ugotavlja, da se je stalež zajcev z izginitvijo kuncev močno dvignil in da je ob njihovem ponovnem pojavu začel padati.
Tudi stalež srnjadi se je dvignil, tako da je leta 1964 štel 50 do 55 kosov in sicer ne zaradi migracije, temveč zaradi velikega letnega prirastka (40 %).
Sto ha gozda je bilo izkrčenega in sicer na ta način, da je bilo izkrčenje izvršeno na več krajih v gozdu (enklave) ter so tako za srnjad in za zajce postali boljši prehrambeni pogoji. Zajec je postal glavni gozdni škodljivec in sicer zaradi objedanja mladih drevesc. V omenjenem gozdu so v zadnjem času prešli od sečnje na golo na
prebiralno sečnjo in je sedaj z ograjevanjem težje zaščititi pomladek; prej so (za ograjevanje na golo posekane površine) izdali enako vsoto (290 500 st. din) za ograjevanje 4000 drevesc kot zdaj za 745.
Seymour opisuje dalje razne vrste gozdnih škod, ki jih omenjene tri vrste divjadi povzročajo in ugotavlja, da je potrebna odločna borba, v kateri je prvo mesto treba dati močni redukciji te divjadi. Končno pa izraža svoje mnenje, da je pri konfrontiranju lovskega športa s kmetijsko in gozdno ekonomiko dati prednost slednji.
Pod tem poglavjem lahko navedem še en referat, ki pa je nekoliko drugačen od dosedanjih in sicer referat F. Turčeka (Slovaška) »Določeni blagodejni (pozitivni) vplivi divjadi na gozd«. V tem referatu avtor, ki dela v inštitutu slovaške akademije znanosti, pravzaprav pripisuje vzroke za vse tisto, o čemer je bila zgoraj beseda, ne divjadi — ampak človeku, ki je spremenil naravo in jo še vedno spreminja. Poglejmo — v izvlečku — kakšne so njegove misli.
Vsaka stran — gozdarji na eni in lovci na drugi — najpogosteje gleda na svojo dejavnost enostransko. Važno pa je, tako za gozdarstvo kot tudi za lovstvo in varstvo narave ter divjadi, dobiti o divjadi in njeni vlogi resničen vpogled in pravo podobo. To seveda predpostavlja, da vprašanja obravnavamo z ekološkega in bio-cenotskega vidika in da tudi divjad in njeno življenje bolj spoznamo. Prvo velja predvsem za tiste, ki se ukvarjajo z divjadjo, drugo pa za gozdarje. Blagodejne vplive divjadi (in seveda tudi raznih drugih živali) lahko razdelimo na splošne in take, ki se tičejo gozda. Mesojeda in rastlinojeda divjad igra pomembno vlogo v cikličnem spreminjanju materije in njenem sistemu izkoriščanja v ekosistemu. Tako na primer velika rastlinojeda divjad izkorišča organske materije rastlin, ki sicer niso (za človeka) porabne; surove materije z velikim odstotkom celuloze pretvarja v visokovredno meso.
Ni še dovolj poznana in raziskana aktivnost in važnost divjadi v procesu cikličnega spreminjanja in akumulacije določenih, za človeka škodljivih elementov v naravi, kot so radioaktivni delčki, razne kemikalije, makro- in mikroelementi itd. Dejstvo je, da divje živali te materije zauživajo in jih vežejo nase. Zlasti pomembne v tem ciklusu so roparice, ki so končni člen v verigi rastlina — rastlinojedi — mesojedi, in ki nam lahko služijo kot biološki indikatorji.
V gozdu opravljajo divje živali tako imenovano konstruktivno in destruktivno vlogo. To seveda ni vedno identično s človeškim gledanjem na stvari, to je prirodna vloga. Sinteza obeh teh vlog divjadi — konstruktivne in destruktivne — je njena splošna funkcija v ekosistemu gozda in s svoje strani doprinaša k obstoju in razvoju tega ekosistema kot celote. Pustimo ob strani destruktivno in poglejmo konstruktivno vlogo
divjadi v gozdu. Divjad je soudeležena v procesu oblikovanja tal in njihove dinamike: obračanje površinskih slojev, gnojenje, prezračevanje, brazdanje. O tem se na sploh zelo malo ve, malo bolj je pri tem znana le vloga krtov in divjih prašičev.
Divjad (pernata in dlakasta) sodeluje tudi pri razsejanju semen, to je pri širjenju vegetacije. To se dogaja na indirekten način, na primer ob iskanju hrane, izdelavi gnezd, kotlov ipd., ter tudi direktno z raznašanjem semen (zlasti ptice). Na ta način divjad širi vegetacijo na velike razdalje, jo ohranja in doprinaša tudi k njeni variabilnosti. To vlogo divjadi ilustrira naslednji primer:
V revirju Polana je pozna zmrzal spomladi leta 1952 uničila vso enoletno bukovo podrast, čeprav je prejšnjo jesen bukev bogato obrodila (2 t/ha). Konec junija pa se je pokazala nova bukova podrast. Odkod? Mali glodavci so žir navlekli v svoja skrivališča, jelenjad, srnjad in divji prašiči pa so ga tudi stlačili v tla oziroma pokrili s prstjo tako, da ni zmrznil. Odtod torej je nova podrast pognala nekaj kasneje, s tem pa se je izognila pozebi.
Določene vrste divjadi delujejo v življenjski družbi tako, da izločajo slabe individue — rastlinske in živalske — in s tem izvršujejo selekcijo. Pri drgnjenju rogovja v mahu in pri drugih podobnih dogajanjih se najprej zlomijo in propadejo ravno šibka oziroma najšibkejša debelca. Podobna je vloga mesojede divjadi glede na ostale divje živali. O vplivu divjadi na fiziologijo rastlin je malo znanega. Ta pa je gotovo pomemben. Divjad sodeluje v spreminjanju tal, vpliva na količino vegetacije, s tem pa na režim svetlobe, vlage, insolacije in hranilnosti ali pa sodeluje še bolj direktno s tem, da objeda razne dele gozdnih rastlin, kot je lubje, popki, mladike, vejice, listje, cvetje, semena in celo korenine. Večino tega gozdarji imenujejo škodo, vendar je dostikrat ravno narobe. Kaj ne potrga včasih vrtnar na rastlini del cvetnih popkov ali že razvijajočih se sadežev zato, da bo rastlina bolje uspevala? Dostikrat najdemo na kraškem svetu od zajca obžrte češnjeve mladike. Ko naslednje leto opazujemo te sadiko, vidimo, da je tam, kjer je zajec odgriznil mladiko, pognala široka krošnja, ki varuje tla pod mladiko pred prehudim soncem. Najdemo na primer tudi bukvice, ki jim je zajec odgriznil terminalne popke. V naslednjem letu ali dveh poženo tam odganjki dva tedna ali še več pozneje kot drugo popje in se tako zagotovo izognejo pozebi ali pa insektom. Divjad torej s svojim številom in kakovostjo, z razširjenostjo, s svojim vsakodnevnim obnašanjem ipd. različno vpliva na okolje, v katerem živi. Resda so ti vplivi najprirodnejši v naravnem gozdu, ki je temu podoben. Čimbolj pa je gozd nepriroden, tem manj more priti do izraza blagodejen vpliv divjadi nanj. To velja za vse živo,
n
začenši od insektov pa preko ptičev do velike divjadi in roparic. Le-te se imenujejo škodljivci le v močno kultiviranih rastlinskih združbah, v združbah, katerih prirodne odnose je porušil človek in naredil nove psevdozdružbe in agre-gacije.
Namen tega referata je bil sprožiti raziskave v svetu divjadi tudi v smeri, o kateri je v njem govora, razen tega pa na ustrezen način obvestiti javnost o pomembnosti divjadi v biocenozah in to ne samo zaradi njene rekreacijske in športne pa niti zaradi njene ekonomske plati, marveč pokazati na nujnost koeksistence divjih živali in človeka.
(Konec prihodnjič)
257 volkov
France Cvenkel
Volkovi so smrt za divjad, posebno za srnjad. Volk je naša naj krvoločne jša zver, ropar v pravem pomenu besede. Ni tako neumen, kot beremo v pravljicah, da ga lisica spelje na led ali v hlev, da ga potem kmet z vilami naklesti. Nasprotno, po svojih sposobnostih in zvitosti prekaša lisico. Posebno težko pa mu je priti do živega zato, ker je njegov življenjski prostor zelo obsežen. To noč zadavi srno v tem gozdu, drugo noč pa ovco v več ur oddaljenem kraju. Drži stari rek, da »volk v eni noči devet fara obišče«. Lovci menijo, da volk vsak teden zadavi najmanj po eno smo. Volkovi pa povzročajo škodo tudi živinorejcem, posebno na drobnici. Bral sem, da so volkovi v Črni gori leta 1953 na drobnici in govedu napravili škode za nad 30 milijonov starih dinarjev. V Jugoslaviji je volk razmeroma še vedno številčen; iz statističnih podatkov na Sejmu lova in ribolova leta 1964 v Novem Sadu je bilo razvidno, da jugoslovanski lovci pokončajo na leto povprečno po 700 volkov. V Sloveniji volkovi niso tako številni kot v Bosni, Črni gori in Makedoniji, računamo pa, da jih kakih 15—20 še vedno ropa po Kočevskem in Notranjskem, na svojih pohodih pa zaidejo tudi drugam. En volk je bil po vojni uplenjen celo na Gorenjskem, na Jelovici, eden pa na Štajerskem, na Pohorju. Pozimi se nekaj volkov priklati v Slovenijo tudi iz Like.
Pri lovu na volkove se lovci poslužujejo pasti, strupov in puške. Najmanjši uspeh so imeli s pastmi. Tudi s strupom ni bilo posebnih uspehov. članovodikove ampule, nastavljene v ostankih zadavljenih živali, so lovci našli često zdrobljene. Menijo, da volk ampulo zdrobi s šapo.
Oprezen pa je tudi pri trganju mrhovine in dobro pazi, kaj mu pride pod zob. Sicer je pa uporaba cianovodikovih ampul od leta 1962 v Sloveniji itak prepovedana. Še najbolje se je obnesla puška v rokah veščega in vztrajnega lovca. Drži, da je tudi pri lovu na volkove uspeh često odvisen od sreče, na splošno pa velja te vrste lov za naš najtežji lov. Na preži na drevesu ob volčji stečini ali mrhovini prečaka lovec tudi v najhujšem mrazu noči in noči. Kdaj pa kdaj pride tudi do strela v svetlih pomladnih ali poletnih nočeh, ko se oglašajo nenasitni volčiči izpred svojih brlogov. Včasih se obnesejo tudi pogoni.
Ker je v loviščih, kjer se zadržujejo volkovi, gojitev divjadi nemogoča, je Lovska zveza Slovenije že vsa leta po vojni plačala za vsakega uplenjenega volka denarno nagrado. S sklepom glavnega odbora LZS 27. februarja 1960 so se nagrade zvišale in sicer na 50 000 dinarjev za odraslega volka, na 35 000 dinarjev za polletnega volčiča in 20 000 dinarjev za mladiča v leglu. Kasneje, 3. marca 1962, je upravni odbor LZS skušal zanimanje za lov na volkove še povečati s posebnim sklepom o nagrajevanju. Odslej prejme lovec za prvega uplenjenega odraslega volka 500 novih dinarjev, za vsakega nadaljnjega, uplenjenega v istem lovskem letu, pa 50 % več kot za prejšnjega; za prvega uplenjenega volka-mla-diča, poleženega v letu uplenitve in uplenjenega do 30. septembra istega leta, 350 novih dinarjev, za vsakega nadaljnjega, uplenjenega v istem lovskem letu pa 50 fl/o več kot za prejšnjega; za vsakega mladiča v leglu pa ostane nagrada v dosedanji višini po 200 novih dinarjev.
Zavoljo nagrad in dokazil, ki jih mora uplenitelj predložiti Lovski zvezi Slovenije, je tudi evidenca o odstrelu točna kot za nobeno drugo divjad.
Od leta 1945 do 1955 je bilo uplenjenih v Sloveniji — v družinskih in gojitvenih loviščih — 51 volkov, leta 1951 — 21, leta 1952 — 33, leta 1953 — 36, leta 1954 — 28, leta 1955 — 16, leta 1956 — 18, leta 1957 — 0, leta 1958 — 4, leta 1959 — 8.
Ker so suhe številke dolgočasne, bom za lovsko leto 1960/61 navedel nekaj podrobnosti. Prva vest o uplenitvi volka je tega leta prišla iz LD Pivka. Janko Slamič je 8. avgusta na Plešivcu podrl dveletno volkuljo, težko 35 kg. Drugo poročilo je prišlo iz gojitvenega lovišča Snežnik. Jože Šmid je v revirju Gomanjce uplenil 2 volka mladiča, prvega 17. septembra, drugega pa 6. oktobra. V loviščih kočevskih lovskih družin Osilnica, Draga, Loški potok, Sodražica, Dolenja vas in Ribnica so se že nekaj časa prej klatili in ropali 3 volkovi. Dne 13. novembra se je članom LD Dolenja vas posrečilo pokončati močno volkuljo. Iz sosednjih lovišč je »vdiralo« v ta lovišča še nekaj drugih volkov. V lovišču LD Sodražica se je 29. novembra posrečilo dr. Janku Lavriču prevrniti krepkega samca.
Tudi Anton Zrimšek, gozdni delavec iz Dobca, član LD Begunje pri Cerknici, je 20. novembra ob pol osmih zjutraj na Vinjem vrhu dobro pomeril. Uplenil je 42 kg težkega volka. Ce pomislimo, da star lisjak tehta okrog 8 kg, mora biti volk pri toliki teži res močna žival. Zanimivo, da sta ob istem času, nekako 5 km od Vinjega vrha blizu vasice Stražišče, dva volka napadla ovce, ki so čez noč ostale na prostem. Od petih ovc sta volka dve požrla, eno pa raztrgala. Ko sta davila tretjo žrtev, sta na kraj prihitela dva dečka, ki sta iskala izgubljene ovce in s kričanjem volka pregnala. Če bi prebivalci te vasi takoj obvestili lovce, bi morda padel še kak volk. Bilo je namreč toliko snega, da bi se dalo slediti. Obkoljevanje bi bilo morda uspešno, posebno še, ker sit volk rad leže in počiva.
V	tem lovskem letu sta bila, razen omenjenih, uplenjena še dva odrasla volka, skupno torej v lovskem letu 1960/61 sedem odraslih volkov in 1 polletni volk.
V	lovskem letu 1961/62 je bilo uplenjenih kar 9 volkov, od tega 5 odraslih in 4 mladiči.
V	lovskem letu 1962/63 se je izkazal samo Maks Martinčič, lovec gojitvenega lovišča »Jelen«, ki je uplenil 3 polletne volkove.
V	lovskem letu 1963/64 je bilo v Sloveniji uplenjenih zopet 9 volkov. Največji uspeh je dosegel Tone Strle, lovec gojitvenega lovišča »Jelen«, ki je podrl 3 volkove.
Lovsko leto 1964/65 je bilo manj uspešno. Uplenjena sta bila samo 2 volka.
V	lovskem letu 1965/66 so bili do decembra — kot je že poročal »Lovec« št. 10 — pokončani 4 volkovi.
Ko je pritisnila zima, so iz več predelov Notranjske in Kočevske poročali o naraščajoči škodi po volkovih. V začetku decembra je na Lovsko zvezo Slovenije prišlo pismo, da je lovski čuvaj Zavoda za gojitev divjadi »Jelen« Snežnik Jože Klavora, bivajoč na Grajševki, 2. decembra ob osmih zvečer v revirju Požarje uplenil na čakanju volkuljo in zastrelil tudi enega mladiča, ki pa ga ni našel. Obiski sivih roparjev so postali pogostejši tako rekoč tudi v loviščih neposredno pred Ljubljano. Sicer jih že več let zapored, zlasti pozimi, sledijo npr. na Ljubljanskem vrhu. V lovskem letu 1964/65 je bil tam uplenjen tudi prvi volk. Letos so se pojavljali volkovi na Ljubljanskem vrhu v presledkih deset- štirinajst dni; včasih po eden, včasih po dva ali trije. Navadno so prišli iz smeri Borovnica in se zgubili v smeri Logatca. Dne 24. decembra je lovski čuvaj s Pokojišča Ivan Dragar ves dan v svežem snegu zasledoval volka, ki se mu je z Berečka umaknil v Kun ji vrh. Zvečer je Ivanu priskočil na pomoč brat Tone, tudi lovski čuvaj na Pokojišču. Sla sta
Maks Martinčič, gojitveno lovišče Foto j. Maiežič »Jelen« Snežnik, na Bradlovem lazu 2. nov. 1965
čakat; Ivan h krmišču na Kun ji vrh, Tone pa na Gospodovko k mrhovišču. Čuvaj Tone je opazoval sme, ki so pred njim objedale grmičevje. Nenadno so srne postale pozorne in izginile. Ura je kazala pol osmih. Tedaj se je čez senožet potegnila temna senca. Tone je razločil obris volka, ki se mu je približeval. Na nekako petdeset korakov je izza kamenja pogledala volčja glava. Tone je užgal s šibrami številka 2. Po strelu je glava izginila. Lovec je na nastrelu našel kapljico krvi. Sel je po sledu, ki je vodil v Glo-boščak in po kakih sto petdeset korakih na robu senožeti našel mrtvega volka. Bil je 5—6-letni samec, dolg 1,60 m, visok 90 cm in težak 45 kg. Tonetu pa se je naslednji mesec, 11. januarja 1966, na Gospodov ki zopet nasmehnila Diana; podrl je drugega, čez 50 kg težkega volka.
Prizorišče zopet Ljubljanski vrh, 4. januar 1966, nekaj dni pred polno luno, brez snega ... Zvečer sta lovca šla čakat lisice, Tone na prežo na Tramnice, Ivan pa v Globoščak. Četrt na osem je Ivan začel klicati na zajčji vek. Ob pol osmih se mu je oprezno približal na nekako petdeset korakov — volk. Ivan je užgal s šibrami. Volk je sicer nakazal zadetek, a je zginil proti Smreč-nemu robu. Lovec ni zapustil preže in je od časa do časa zopet klical. Ob pol enajstih je opazil novo senco, ki jo je imel za večjo lisico. Streljal je s kroglo na 120 korakov. Po strelu se je žival zgubila v zaraščeni dolini. Ivan je vložil nov naboj in stopil za »lisico«, ker se mu je zdelo,
Jelovška »guta«, kjer sva prespala Foto r. Križnar
da ni zgrešil. Toda v dolini je namesto lisice našel — nizko v pleče zadetega, mrtvega volka. Bil je mlajši samec, težak okoli 30 kg.
V soboto, 8. januarja 1966 je LD Stari trg — Lož organizirala večji pogon, pri katerem je sodelovalo tudi več tujih lovcev. Na stojišče dveh lovcev je pritekel volk, na katerega pa nista streljala, baje zato, ker sta mislila, da je pes. Imel je namreč samo polovico repa, ki ga je izgubil v borbi s kakim drugim volkom, ali pa mu ga je že prej kdaj odbil strel. Volk se je znašel tudi na stojišču Sava Vilharja iz Ljubljane, ki mu ni prizanesel. Prevrnil ga je z dobro pomerjeno kroglo. Volk je bil samec, težak okoli 45 kg.
Iz gojitvenega lovišča »Rog« na Kočevskem so sporočili, da so se v lovskem letu 1965/66 pojavljali volkovi v njihovih revirjih le periodično, posebno v zimskem času. Prihajalo je nekako pet volkov, od katerih pa sta bila dva uplenjena. Prvega, volkuljo, je ustrelil 31. januarja pri Mozlju na nočnem čakanju Ivan Grajš. Volkulja je bila stara eno leto, tehtala pa je samo 25 kg. — Drugega volka, samca, je uplenil 3. februarja pri Starem logu, tudi na nočnem čakanju, Cveto Pršle. Volk je bil starec, ki so mu prisodili 10 let in je tehtal tudi razmeroma zelo malo — samo 36 kg.
Tako je bilo do danes, 1. marca 1966, ko pišem to poročilo, v tem lovskem letu v Sloveniji pokončanih 11 volkov, kar je največ v zadnjih osmih letih.
Vsa leta po vojni je bilo torej v Sloveniji uplenjenih skupno 257 volkov, od tega mladih, do pol leta starih samo — 43. Zanimivo je še, da jih je bilo na past ujetih le 5 in pokončanih s strupom 32, vsi drugi — 220 — pa so bili uplenjeni s puško.
Razočaranje
G. B.
»April, maj — petelina daj,« je govoril stari lovec Andrej, ko so lovci odhajali v goro na petelina. »Se nekaj tednov nas loči od lova na tega mogočnega gozdnega trubadurja. Se malo in mnogi srečni lovci se bodo vračali v dolino s čudovito trofejo v roki.«
Mnogo zgodb smo že prebrali v našem Lovcu o tem romantičnem lovu. Navadno se vse te zgodbe končajo z uplenitvijo, z radostjo ob plenu. Tokrat ena malo drugače.
Tisto leto je bila huda in ostra zima. Pobrala nam je veliko divjadi. Pomlad ni in ni hotela priti. Čeprav se je april že nagnil h koncu, je bilo na Jelovici snega še do kolena. Kljub temu sva se z Lenartovim Brankom zadnjo soboto v aprilu odpravila v goro. Prejšnji teden je nametlo za na vrh še za ped snega, tako da je bila hoja negotova in naporna. Prespati sva nameravala kar na Jelovici, saj je gori veliko bajt, koč, če sploh zaslužijo to ime. Dva kola zabita v zemljo, eden za sleme, kup lubja za streho, nekaj brun cev za stene in otep sena za ležišče in »guta« je gotova. V teh utah poleti spijo drvarji ali pa se vanjo zatečejo pred nevihto. Da, poleti že, vendar kako dolga in mrzla je lahko noč pozimi, sem spoznal šele pozneje. Ko sva z Brankom prilezla po štiri— urni hoji do take ute nekje pod Konfinom, sva se kar sesedla od utrujenosti na pograd. Šele droban plamenček naju je poživil in obudil. Poiskala sva nekaj naročajev drv in si pripravila skromno večerjo-. Medtem se je znočilo. Težak, vlažen mrak je tiho legal na zemljo. Kdaj pa kdaj je oplazila hladna sapa vrhove jelovških smrek in jelk, kar je obetalo lepo jutro. Iz nahrbtnikov sva potegnila spalni vreči, zgrabila tisto malo sena na kup in zlezla v vreči. Toda kljub utrujenosti spanca ni in ni hotelo biti. Premlela sva že vse lovske doživljaje, napravila podroben načrt lova za prihodnji dan, a spanca ni bilo. Končno, okrog desete sva le zaspala, a kaj ko naju je začelo tako zebsti, da sva se vsa trda prebudila. Ostanek noči sva tiho preležala oziroma prečepela ob ognju, vsak s svojimi mislimi. Kazalca na uri sta lezla po polževo počasi in tretje ure, ki sva jo določila za odhod, ni hotelo biti. Ob pol treh sva se pripravila, se dobro založila z domačo zaseko, prižgala luči in tiho utonila v gozdu. Čez noč se je vreme umirilo. Kakor senci sva se pomikala po zmrzlem snegu, le mesec nama je pomežikoval izza svetlih, redkih oblakov. Govorila nisva dosti. Veličastne jelke in smreke so že vse odvrgle mrzel zimski tovor. Pod drevesi je bilo nekaj kopnjav, povsod drugod pa sneg, sneg. Ob pol štirih sva prilezla na Gregorjevec
Pod košato smreko sva se ustavila, si podložila vreči in čakala. Hladen veter je zavel navzdol, da me je kar streslo. Nastavljava ušesa v veter, prisluškujeva — nič. Le sova pod nama moti spokojni mir. Minute so dolge kakor večnost. Najini razgreti telesi se hitro ohladita in ob vsakem sunku vetra naju zazebe do kosti. Počasi se pomakneva nekaj sto metrov naprej. Sneg okoli naju se je v rahli lunini svetlobi čudno svetil. Medtem se je začelo daniti, le redke zvezde so še vedno brlele na nebu. Na vzhodu se je že svetlikalo.
Vse nebo so, kot velika pajčevina, zastirale meglice, na vzhodu že rdeče obarvane, se prepletale in se utapljale v medlem siju jutranjih zvezd. Čudovito jutro.
Iz opazovanja me je vzdramil sunek v rebra: »Ga slišiš? Samo kje poje?«
Ves napet v pričakovanju sem zastrigel z ušesi kot zajec. Nič. Srce sem čutil nekje v grlu in zdelo se mi je, da je udarjalo kot boben. Tedaj sem nekje daleč, levo od naju bolj slutil kot slišal tisti znani, težko pričakovani te-lek-ek-ek. Kakor v sanjah sem naredil nekaj korakov. Pel je nekje pod Gregorjevico. S previdnimi, tihimi koraki sva se pomikala naprej. Sneg je bil trd in je vzdržal najino težo, ko da bi držal z nama. Pred več ko sto metrov široko kotanjo sva obstala. Slišala sva ga že prav razločno. Glas je prihajal iz nasprotnega roba kotanje, zato sva jo morala obiti. Med brušenjem sva se prestavljala korak, dva, tri..., kakršen je bil teren. Petelin je pel enakomerno, z enakimi presledki, da si lepše nisva mogla želeti. Napev mogočnega pevca je visel v zraku in ušesa so želno vpijala vsak glas. Midva sva stegovala vratova, napenjala oči. — Le kje je? Ravno, ko je petelin končal kitico, se mi je zazdelo, da se je pod vrhom visoke smreke nekaj premaknilo. Tisti hip sem ga zagledal — njega, ki mu je namenjeno to jutro. Branko mi je nemo stisnil zapestje, ko da bi hotel voščiti dober pogled. Z vsako kitico sem bil bliže črnemu pevcu. Tiho sem čakal vsake nove kitice, novega brušenja in le včasih kradoma poškilil izpod klobuka proti njemu. Za debelo smreko sem obstal, prišel sem mu že na streljaj. Puško sem nepričakovano mirno pripravil. Jutranji pevec se je prestopal po veji sem in tja, stegoval svoj tenki vrat, ga spet skrčil, se ves zgrbil, razpel pahljačo, odščipnil nekaj vršičkov in — odletel. Tisti hip me je zajela neka čudna jeza, razočaranje, žalost — vse naenkrat. Brez volje, nekako otopel in ves oznojen sem sedel na nahrbtnik. V meni je vse vrelo. Le kako je mogoče? On, ki sem ga že videl v rokah, ga v mislih že gladil po temno-modrem vratu, ga občudoval. Ta, prav ta on, se mi je pred nosom odpeljal — v prostost, v življenje.
Medtem se je dodobra zdanilo. Branko me je nekako opravičeval, češ saj nisi kriv, da je od-
Na Velikih stenah — Menina,	Foto B. Jesenko
petelinovi iztrebki pod gredjo
letel, ni te mogel videti, pač, odletel je grahastim nevesticam naproti.
Pot nazaj je bila dolga. Zaradi neprespane noči sva se bolj vlačila kot hodila nazaj na Jamnik. Za nama so ostajale grape in grebeni, jelove hoste in zasnežene steze, s seboj pa sva nosila nepozaben spomin na Jelovico.
Srečanje
Blaž Love
Med vinogradi pod Pohorjem so peli klopotci. Zlata tančica jeseni je prekrila gozdove. V jutrih je slana pobelila travnike in ozare. V sončnem popoldnevu sem ga srečal, Ivana. Pohorje se je zlato bleščalo. Brez besed sem se mu pridružil. Vedel sem, kam ga vodi pot. Ustavil se je pod gričem, na čigar vrhu je pel klopotec. Na panju mogočnega hrasta si je poiskal počitek. Nemo sem sedel med korenine, kot otrok, ki pričakuje pravljice. Nekaj časa je molčal, nato pa ...
Na preži za gamsom
Foto C. Pogačar
»Lani sem odšel v goro ...«
Po že skoraj zapuščenih poteh je težko lovil korak. Vendar mu tega ni bilo mar. Hotel je zatajiti leta. Sleherni korak mu je prinesel nov spomin. Dospel je do studenca, kjer je uplenil prvo gnezdo skobcev. Zavil je v strmino. Dolgo je rabil do vrha. Vendar se ni ustavil. Zavil je naprej proti majhni grapi. Ob znanem čakališču se je ustavil. Minilo je pol ure, gozd je miroval. Le odpadajoče listje je motilo tišino jesenskega dne. Pretekla je ura, ko se je odpravil naprej. Zopet se je pehal v hrib. Pri štoru stare jelke se je ustavil. »Sem mora priti,« je prepričeval samega sebe. »Saj so bila to njegova najljubša pasišča.« Toda zopet je minila ura, ko je spoznal, da bo čakanje zastonj; spoznal je, da ga na znana mesta vlečejo tudi spomini. Prav na tem mestu je nekoč podrl lepega srnjaka. Bila sta z Jožetom. Da, z Jožetom. Kje ga je že pobralo? Seveda, vojna vihra. Nekje v Rusiji je pustil svoje življenje, kot prostovoljec Rdeče armade. Ivan je počasi zapustil čakališče. Pot ga je vodila med stare jelke. Da, tukaj so nekoč klepali petelini. Toda tudi ti so minili. Pri prepereli klopci je posedel. Prav tukaj ga je prvič videl. Takrat je bil še mlad gam-sek, kateremu so brezsrčneži ugonobili mater. Kot lovec je skrbno spremljal njegovo rast. Tako ga je opazoval več ko deset let. Pomislil je, kolikokrat ga je imel na muhi, a nikoli ni mogel ukriviti prsta. Vedno si je dejal, drugo leto bo še lepši. In tako je šlo iz leta v leto. Gams se je srečno umikal vsem nanj namenjenim lovcem. Postal je del, tako rekoč, njega samega. A sedaj je sklenil, da ga želi imeli za zmeraj pred očmi. Pretekli sta dve uri. Gozd je čuval svoje skrivnosti in le rahel veter je šumel v mogočnih jelkah. Skoraj bi bil zadremal. Toda pozoren je postal na previdne korake. Mlada srnica je plaho prišla iskat zelene trave. Njeni koraki so se izgubili, ko se je zopet dvignil. Da, še pri skalah poizkusi. Pot se je sedaj prevesila navzdol. S težavo je zadrževal korak. Po skoraj uri trudapolne hoje je prispel. Skupina skal je tukaj delila pobočje na dva dela. Ena stran je padala proti grapi, druga proti jasi, ki so jo napravili vetrovi. Sonce se je nagnilo že čez polovico popoldneva. Zastrmel se je v dolino, toda zakrivala mu jo je čudna koprena. Kako to, si je dejal, saj je vendar sončno, pa je dolina vsa zameglena. Tedaj je zagledal na nasprotni strani grape senco. Počasi se je premikala med visokimi robidami proti robu jase. Končno se je izmotala iz robidovja. Takoj ga je spoznal. Iskal je sočne trave ter se oziral okrog sebe. Vendar je bil še več kot sto metrov od njega. Počasi se je bližal, ko da bi vedel, da ga čaka lovec. Gams se je na videz brezskrbno pasel vse više proti njemu. Nenadoma se je
ustavil ter se zastrmel nekam v gozd. »Da mi ne pobegne,« se je ustrašil. Toda ne! Zopet se je pričel pasti. Približal se mu je že na slabih osemdeset metrov. Sedaj bi že lahko streljal. »Ne, še bliže bo prišel,« si je dejal. In res se je gams počasi, a vztrajno približeval. »Ne, ni še siguren strel,« se je miril. Le še nekaj več kot petdeset metrov ju loči. »Ne, ne smem odlašati, saj me lahko dobi v nos.« Previdno je napel petelina ter rahlo položil puško na skalo. Gams pa, ko da bi vedel za njegove namene, se je obrnil proti vrhu. »Oprosti, toda ne morem drugače!« Počasi je z muho iskal pleča. A zopet se je pojavila tista koprena kot prej, ko je gledal v dolino. Nikakor ni mogel iz te megle najti njegove postave. Previdno si je pomel oči. Ponovno je poskusil. Umiril je muho na cevi, gamsa pa nikakor ni mogel jasno videti. Medtem se je žival žs prestavila više v hrib. Za trenutek ga je prav razločno videl. Rezek pok je pretrgal tišino. Gams pa se je pasel naprej, kot da se ni nič zgodilo. Ni mogel verjeti samemu sebi. Ne, saj ni mogoče, se je prepričeval. Previdno je izpraznil puško. Da, naboj je bil izstreljen. Zamenjal ga je. Preteklo je precej časa, da je gamsa zopet ulovil na muho. Skrbno je pridržal dih. Toda zgodilo se je isto kakor prej. Sedaj je spoznal svojo nemoč. Zraven pa je še spoznal, da so tudi gamsu od starosti opešala čutila. Lovec Ivan je zajokal, ker se je zavedel, da ne bo nikoli njegov. Njegovi roglji bodo krasili sobo koga drugega ali pa bodo ostali v eni izmed grap.
Črički so prepevali svojo pesem in na nebu se je že kazal mesec, ko je končal pripovedovanje. »Poglej, še malo pa bo pri Bolfenku sneg. Hitro je minilo leto. Ja, hitro teče življenje.« Temni naočniki so se zabliskali, ko je povesil glavo. »Vidiš, zopet je čas lova. Ko sem bil v tvojih letih, mi ni ušel noben lov. Toda tja gor še moram, moram, pa čeprav poslednjič. Moram ga vsaj še videti, starega prijatelja!«
Kakor otroka sem ga popeljal do doma. Stisnil sem mu roko, staremu, onemoglemu lovcu Ivanu.
Sprehod
Dr. Avguštin Reisman
Ko so obrali v vinogradu pod Kalvarijo pri Mariboru zadnje grozdje — lansko jesen rizling zelo pozno, šele sredi novembra — so končno odprli tudi pot proti mogočnim stavbam srednje in visoke kmetijske šole. Kar iz parka nas zapelje cesta v zeleni pas in že smo tudi v lovišču, kjer mirno prikoraka fazan iz nasada pod strmim hribom. Šele iz neposredne bližine sfrfota v zaokroženem letu proti hribu, kjer stoji še nepokošena, suha otava. Malo dalje proti Racerdvoru sfrfota iz gostega grmovja na bivšem vinogradu drugi in tretji, da je videti zelenomodrikasti glavi v večerni zarji. Opuščen vinograd reže lepo izpeljana cesta ob starem obzidju, ki se kruši, da se debele skale kotale čez ostarele trte po strmini v nižino. To pove tudi tabla: »Pozor, kamenje pada!«
Više zgoraj je šipkovo in bezgovo grmovje preraslo globačo. Tudi češnjeva drevesa, divje trnasto sli-
vovje in celo orehe so zasejali ptiči. Prava idila za kose, sinice in fazane. Naenkrat sva jih s tovarišem splašila kar devet skupaj, da je kar treskalo nad dolino. Više rastejo že bori, kjer je nekoč zorelo žlahtno grozdje. Ob cesti so še ostali cementni sodi, svetlozeleni od galice. Zraven se skriva skromen studenček, ki je včasih dajal vodo za škropljenje. NačT ozaro skoči skoraj tik ob nogah zajček; huškne čez posušeno travišče, iz jamice, ki si jo je že pripravil za nočišče. In kmalu za njim zbeži še drugi z brega na drugi breg.
Iz Dravske doline nad Mariborskim otokom se svetlika gladina jezera z odsevom zarje izza pohorskih gozdov. Vrh racedvorskih borov dolgo krožita kanji, ki se nekako ne moreta sporazumeti, kje bi prenočili. Barve nad dravsko dolino in Slovenskimi goricami se prelivajo, ker se izza goric že zlati mesečina. Nebo je žarelo v večerni zarji, ko so iz vinograda zloputali fazani nad zamegleno globačo.
Serpentine se vijugajo v lahkih vzpetinah proti kamniški grapi. Na vrhu so še letos starikave trte rodile neko kislico, ki je niso obrali, tudi ne škropili in okopali. Niti sena in otave se ni izplačalo kositi. Plevel in srobot sta prerasla trte. Do vratu ople-ten gomazi po divjem vinogradu mlad delavec, ki pobira opuščene kole za kurjavo. »Kaj pa divjad, ste jo kaj spodili?« — »O, te je tu polno, srn in zajcev nič koliko! Tu imajo mir, saj je vse preraščeno, komaj da se prerijem skozi.«
Vinska cesta, po kateri so nekoč cerkveni lastniki samostana iz Admonta prevažali gnoj in grozdje, pelje prav do strmega vrha, kjer se začenja gozd. Tu in tam so še ostanki trt, sicer le ostra, suha trava, ki se lomi pod čevlji. Gazi ob robu robidja, trnja in mešanih listavcev so še vidne, kjer hodijo bivši viničarji v dolino. Od veje do veje drsiva proti šumečemu potoku. Tudi tam že počivajo družine fazanov, ki se umikajo iz zaraščenega hudournika. Dovolj jih je ostalo za zarod prihodnje leto in za nas prijatelje prirode ter sprehajalce, le da redki vedo za ta prirodni park tik za mestom. A kraljestvo lovcev sega tudi pod bivšim gradom prav do sredine mesta pri Treh ribnikih. Tam so spodnji rob vinograda kar posekali in ga prepustili graditeljem novih hišic. Ko utihnejo klopotec in poki pušk za plašenje lačnih škorcev, se oglase lovske puške kar nad Tomšičevim drevoredom, bivšo promenado mariborskih meščanov, da padajo zajci in fazani. Letos je čirikala med mladimi trtami tudi družina jerebic. Te lovci čuvajo, ker so jih pred leti zdesetkali neugodni vremenski pojavi.
Vrh Piramide sanjari samo še graščinski studenec, ostanek trdnjave mariborskih grofov, od koder je edinstven razgled po Ptujskem polju, Slovenskih goricah, Pohorju in ob sončnem dopoldnevu celo na Peco. Zaradi »varčevanja« pa so vso letošnjo bujno otavo v odmirajočem sadovnjaku pustili za pašo trem srnam. V gozdu se pot razširi in zdi se, kot da so še včeraj tam jahali graščaki s svojimi ženami in gosti iz vurberškega in ptujskega gradu, Borla ter Trakuščan. Žolne klepetajo po trohnelih deblih, pod nogami šumi listje. Počehovske vinograde obseva še sonce, zrigolana zemlja čaka novega nasada. Tri, štiri ceste peljejo vzporedno, v globini leže že tretje leto debele bukve še od zadnje nevihte. Srečamo lovca s puško in psom. »Kam pod večer?« »Grem čakat lisico.« In še logar. »Grem čakat, mi sekajo mlad les, prav gori na vrhu.«
Ko se vračamo pod večer s Kalvarije po zapuščeni, razpadajoči peš poti, sfrfotajo z vej eden, dva, trije fazani, ki sva jih splašila z gredi. Spustili so se prav v samo mesto, ki ga oživljajo zlasti jeseni jate tisočerih škorcev. Vinogradi jim strežejo in nenasitni kljuni pozobljejo — pravijo — cele vagone grozdja. In vendar, kako pusto bi bilo brez njih in brez divjadi.
Za lisicami v rove
Ob 40-letnici Kluba ljubiteljev jazbečarjev in
terierjev
»Pridite,« je dejal tovariš Traven iz Vodic in me prijazno povabil, »vem za več jam in stavim, da so v njih lisice. Morda bo kaj zanimivega za vaš fotoaparat.«
Drugo nedeljo po Florijanu smo se zgodaj zjutraj zbrali doma pri Travnu. Bilo nas je šest, oboroženih z orožjem, lopatami, krampi, vrečami in fotoaparatom. Traven je že imel plen, dve mladi lisici. Slikal sem ju v naročju domače hčere, ki se je prikupno smehljala. Krenili smo po poti skozi gozd, obšli letališče Brnik, kjer smo videli vzlet »Karavele«. Kljub velikemu hrupu se je mirno posel srnjak na ograjenem letališkem travniku. Divjad se vsemu privadi, če je ne preganjaš. Spomladansko sonce je prijetno grelo, ko smo s poti previdno in tiho zavili v gozd k prvi jami. Pes terier je postal nemiren. Potegnil je vrvico, na kateri je bil pripet in pričel vleči k jami. Izglodalo je, da ima dah lisic že v nosu. Bila je stalna jama s tremi rovi, ki so vodili pod zemljo
Lovci jamarji pri delu	Foto vi. Pleničar
toda z dobrim pomočnikom jamarjem — lovskim terierjem.
Zvečer sem sedel na visoki preži, opazoval in slikal srnjad. Premišljeval sem o uspešnem jamarjenju, ki lovcu nudi nič manj užitka kakor lov na srnjaka. Poln je presenečenj in napetosti ter uspehov. Dobro šolan in voden jamar, pa naj bo terier ali jazbečar, nudi pravemu lovcu s svojim delom, v jami ali na krvnem sledu, poln lovski užitek.
Vladimir Pleničar
Stiki med lovskima
družinama Medvode in Stari trg
pri Ložu
v kotel. Rovi so bili uglajeni; zastražili smo dohode in izhode ter pazljivo opazovali potek lova. Traven je svojega psa odpel in mu velel v rov. Vsi smo prisluhnili. Pričakovali smo borbo v jami ter beg stare lisice. Pritajeno renčanje psa nas je opomnilo, da so v jami lisičke in da stare ni doma. S topotanjem po jami in tresljajih zemlje smo ugotovili položaj kotla. Pričeli smo kopati in kmalu smo imeli iz jame dve lisici mladici. Ker nato iz rova dolgo ni bilo ne glasu ne psa, je Francelj stavil za deset steklenic piva, da je jama prazna. Traven pa je vztrajno kopal in stavo tudi dobil, kajti notri sta bili še dve mladici, druge pa je stara prenesla v drugo jamo. Najbrž je občutila nekaj sumljivega, ali pa je bila samo vznemirjena. Stalno jamo smo po končanem lovu preuredili v prvotno stanje in jo zasuli. Tako ravna po starem pravilu pravi lovec-jamar.
Poiskali smo še drugo jamo. Dvajset minut iskanja in bili smo pri večji jami pod košato smreko s petimi rovi, na nekaj višjem prostoru. Previdno smo pregledali rove in jih zastražili. Pred vhodom v glavni rov smo opazili spreletavajoče se muhe in mušice. Traven je pokleknil poleg rova in zaznal kiselkast dah. Pred rovi smo opazili igrišče mladih lisic ter polno kosti kur, fazanov in jerebic. Našli smo tudi zajčjo taco. Videli smo torej, kakšno škcdo lahko napravi lisica v lovišču.
Pes, spuščen v rov, se je kmalu pokazal iz nasprotne luknje, toda brez plena. Pri rovu sem čakal lisico, da bi jo fotografiral, pa se pokaže sam terier; tudi zanimiv in lep posnetek. Psa denemo ponovno na sled še v tretji rov. Kmalu smo zaslišali njegovo lajanje in cviljenje. Pričeli smo kopati globoko pod korenine in že smo imeli pet mladih lisic. Vesel uspeha sem posnel delo in zadovoljne lovce z lisicami. Nato smo jamo zagrebli in odšli na kosilo v bližnjo gostilno, kjer smo zgubljeno stavo zapili. Pogovor je bil o lovu in psih jamarjih, o lisicah in jazbecih. Toni je dejal: »Imamo tri tipe psov jamarjev: izganjače, držače in daveže, pa tudi jame imamo stalne in prehodne.« Traven pa je ugotavljal, da je v jami sigurno jazbec ali mačka, če iz nje prihaja sladek dah.
Popoldne smo ob Zbiljskem jezeru pregledali še eno jamo v skalah na obrežju. Iz nje je pes izvlekel že kar precej veliko lisico. Imeli smo plen: sedem lisic in polno kamero lepih posnetkov. Pred to luknjo smo videli svežo petelinjo pečenko in srnjin parkelj. Priden in vztrajen je ta Ivan Traven, poklicni lovec Zavoda za gojitev divjadi »Kozorog« — revir Vodice. Konec junija je imel nalovljenih 77 lisic, brez strupa,
Za pobudo medsebojnih stikov obeh družin gre levji delež Lojzetu in Martinu, od katerih je drugi še sedaj član LD Stari trg, ki je 90 km od Medvod nad Ljubljano.
Da se lovci obeh lovskih družin še bolj seznanimo, je LD Stari trg povabila LD Medvode na lov na jelenjad.
Kljub dolgi poti in zimskim nevšečnostim se je povabilu odzvala skoraj polovica članov LD Medvode, predvsem da bi se spoznali s tamkajšnjimi lovci in načinom lova na jelenjad. Seveda je v marsikomu tlela tudi skrita želja po trofeji kralja tamkajšnjih gozdov — jelena, ali da ga vsaj vidi v naravi.
Lov je bil določen za 14. november 1965. Čeprav vreme ni kazalo najbolje, se je prva skupina 8 članov odpeljala s kombijem že v soboto dopoldne, hoteč si ta dan ogledati nekatere zanimivosti lepe Loške doline. V tej skupini so bili štirje starejši člani, med njimi znani lovski veteran in častni član lovske družine Lenart, ki si je kljub visokim letom zaželel tamkajšnjih lepih gozdov, kjer je lovil že pred 50 leti in več lovskih doživljajev iz njih opisal v »Lovcu«. Prva postaja na tej poti je bila na Vrhniki v gostilni, za dopoldansko malico. Druga z enakim namenom v Cerknici. Tam smo se želeli sestati z ondotnimi lovci, vendar ni bilo moč najti nobenega predstavnika te družine.
Naslednji cilj je bil nad 1100 m visoka Slivnica nad Cerknico z idiličnim turističnim domom. Na tej strmi in na novo zasneženi cesti se nam je jel upirati kombi, da smo morali večkrat vanj upreti osem moških sil in nič koliko kozjih molitvic.
Končno smo se v potu svojega obraza le pririnili do vrha in v meglo, ki nam je zaprla želeni razgled.
V prijaznem domu smo kmalu vzpostavili dobro voljo, si ogledali smotrno in udobno zgrajene prostore, posebej pa Perkovi sliki na metlah jahajočih čarovnic in hudiča, ki goni polhe. Pot po slabi cesti preko Bloške police v Stari trg ni bila preveč prijetno. Na željo Lojzeta smo se zapeljali nekaj kilometrov naprej v naselje Vrhniko, kjer smo se pri njegovi sestri podprli s segedinskim golažem.
Ob vznožju Račne gore, kjer izvira potok Obrh, smo si potem ogledali ribogojnico Obrh, ki nam jo je razkazal upravnik Janez. Končno je bil na vrsti še ogled gradu Snežnik. Razne znamenitosti, predvsem pa lovske trofeje in slike v prostranih grajskih dvoranah so bile prava paša za lovske oči. Seveda nismo mogli mimo novo urejene grajske restravracije in dobre črnine, ki je pomagala lepšati doživetja.
Ko smo se vrnili na Vrhniko, nam je Lojze postregel s pečenimi postrvmi. Seveda smo se pri tem držali načela, da mora riba trikrat plavati. Poskrbeli smo torej, da jim tretje mokrote ni manjkalo. Toda vsaka pesem ima svoj konec in ko so nam zamrle šale, smo se predali spanju z vsemi dobrotami potešenih pravičnikov.
Ob prvem svitu sta nas že budila Andrej in Lenart. Močno je snežilo in upanje za lov ni bilo rožnato. Tomo in Jože sta menila, da je v takem vremenu postelja ugodnejša. Toda že se je prikazal kombi s solovci Tonkom, Martinom in Dragom. Hkrati je dospela tudi druga skupina osmih lovcev iz Medvod in odpeljali smo se na zborno mesto v Dane. Srečanje lovcev obeh lovskih družin je bilo prav prisrčno. Po kratki pozdravni dobrodošlici obeh starešin in navodilih lovovodje je kolona kakih 35 lovcev krenila v hrib. Ker je nehalo snežiti, se je med lovci dvignilo tudi razpoloženje za lov. Lovo-vodja je razporedil lovce na stojišča in tišino v gozdu je kaj kmalu prekinil trušč gonjačev. Marsikdo je tesno oprijel puško v pričakovanju, da se mu bo nasmehnila boginja Diana. Toda po znanem reku »veliko poklicanih — malo izvoljenih« je pričakalo »mimohod« jelenjadi le pičlo število lovcev, ki so streljali, še redkejši pogodili, pri nekaterih je pa puška iz neznanega razloga zamrznila. Podobno se je godilo tudi Tomu iz Medvod, ker se jelen z dvema košutama ni vlekel mimo njega kakor tovorni vlak. Jelenjad je že vedela, koga naj obišče. Tomo se je nekako takole opravičeval: »Ja zapazu jelena i košuti, kad so bili tik mene, a ne mogu brzu izučiti rokavice i ovi so tako brzo pobegli, i ja ne mogu da streljam u zadnji plat...«
Pričelo je spet močno snežiti. Po kratkem odmoru in okrepčilu smo zastavili še dva manjša pogona in neuspeh naprtili pasjemu vremenu. Čeprav od lovskih gostov nihče ni streljal, ni bilo nevolje ali kritike, le na račun Toma smo izstrelili precej šaljivih nabojev. Lov smo končali v prijetnem razpoloženju in prepričanju, da je boljši del lovine odneslo slabo vreme. Veselo presenečen pa je bil Lenart, ko je spoznal lovca Goršeta, edinega živečega lovca, s katerim sta pred tolikimi leti lovila po tamkajšnjih gozdovih.
Sledil je seveda nepogrešljiv zadnji pogon v prijetnem gostišču pri Mlakarju v Ložu. Vse priznanje Lovski družini Stari trg za pozornost in požrtvovalnost! Bili smo kar presenečeni. Temu primerno je bilo vsestransko dobro razpoloženje, ki se je zrcalilo tudi v pozdravnih in zahvalnih govorih starešin, tovarišev Vidmarja in Štajerja ter lovskega staroste Lenarta.
Za zabavni del pri zadnjem pogonu so v glavnem poskrbeli gostje: Jelko s harmoniko, Tonko in Albin s kitaro in solospevi, Lenart pa je zeleno bratovščino navdušil z recitacijo svoje pesnitve Črni svatje, saj je prav sredi novembra v razmahu ženito-vanje teh skokonogih črnuhov naših gora.
Ob tej priložnosti je LD Medvode tudi povabila gostitelje, starotrške lovce, na skupni lov na zajce in fazane.
Ob zabavi in godbi, petju in šcgavosti seveda ni manjkal lovski ropot, ki je gostitelje zelo navdušil, ker je ta lovski običaj pri njih manj znan. Zabava, zlasti godba sta bili posebno všeč Matevžu, domačinu in velezaslužnemu borcu v narodnoosvobodilni vojni, tako da je pozabil na smolo pri lovu.
Zadnji pogon se je zavlekel v pozno uro in tudi poslavljanja ni bilo ne konca ne kraja. Kljub slabi cesti in maliganom je šofer Jože kar dobro vozil. Toda blizu Ljubljane, nekje pri Brezovici, se je kombi kar na lepem uprl kakor trmasta mula. Čeprav je šofer Jože trdil, da je še dovolj bencina, je končno drugi šofer iz Loža, Franci, po temeljiti preiskavi ugotovil, da so tanki prazni. Zopet smo mo-
Foto B. Kelner
rali nadomestiti konjske moči z moškimi, da smo po debeli uri pririnili voz do bencinske črpalke. Toda zaradi polnočne ure je bila črpalka zaprta in utrujeni popotniki so se morali odločiti, da v potu svojega obraza potisnejo železnega konjiča še uro daleč do bencinske črpalke na Tržaški cesti. Potem pa je šlo gladko do Medvod.
Pa tudi drugi skupini ni šlo gladko na povratku. Na Bloški polici so namreč zavili na cesto preko Blok, nato je pa tudi njim v bližini Velikih Lašč odpovedal kombi. A imeli so srečo, da so dobili uslužnega avtomobilista za priprego in tako so bili pred nami doma.
Dne 12. dec. 1965 pa smo se starotrškim lovcem oddolžili z lovom na zajce in fazane v hribu za Presko, pri čemer je bil zadnji pogon najbolj razgiban in tudi lovski ropot je krepko prispeval k dobremu razpoloženju, tako da si prireditvi in zabavi medsebojno nimata kaj očitati.
Obakrat je bila želja slehernega člana obeh lovskih družin, da bi se medsebojni stiki čimbolj krepili, kar je starešina LD Stari trg na koncu svojega govora poudaril z besedami: »Se večkrat vi k nam, mi pa k vam.«	L. Z.
Po lovskem svetu
Lov na volkove s konji
Srečko Lapaine
Kirgiška stepa! Minilo je že 45 let, odkar sem jo zadnjikrat videl, pa mi spomin nanjo še vedno vzburi srce in oko mi v duhu splava v njeno neskončnost.
Lepi so naši kraji, a ozke so njihove meje, le naše gore nam dajo čutiti silo in veličanstvo prostranosti. V Kirgiški stepi pa ne moreš niti z optičnim očesom zajeti njenih meja. Leži v azijskem delu ZSSR. Na zahodu jo omejujeta gorovje in reka Ural, na jugu Aralsko jezero, na vzhodu sega do Altaja, na severu pa se končuje ob razvodnici Irtiša.
Rad gledam kot modrikasto srebro hiteče valove naše Save, a kako neznatna je nasproti Irtišu, čigar tok je dolg 3700 km.
Kirgiška stepa je peščena, deloma valovita ravan, ki jo poživljajo jezera brez odtoka, na primer Bal-haško, ki je dolgo 640 km, široko do 95 km in globoko do 20 m. Četudi se nikamor ne odteka, je njegova voda sladka, le zalivi so grenkasti ali slani. Led oklepa to ogromno ploskev od konca novembra do začetka aprila.
Spomladi je Kirgiška stepa kakor velikanska zelena preproga. Prepreza jo trdoživa trava, imenovana »kovilj«. Po več let mine, preden segnije. Kirgiz je ne kosi, ampak samo pase po njej svoje velike črede.
Travo pestre rumene, plave in rdeče rože, zlasti perunike.
Kovilj je zelo redilen. Kirgiški konj je nizek, 130 do 140 cm visok, a krepek in uren jahanee, ki z jezdecem kar plava po stepnem morju. Se lepši je pogled na podivjane konje, ki jih v Kirgiški stepi ne manjka. Neverjetno hitrost teh podivjancev ti oko komaj dohaja. Kakor bi se hoteli igrati s svojimi silami, brze preko stepe in se bijejo z repi po lakotnicah.
Pa tudi kot vprežni živali zadostuje kirgiškemu konju za ohranitev njegovih moči kovilj. Ovsa in drugih redilnih dodatkov za moč v svoji hrani ne pozna. Poleti žgoče sonce spremeni lice stepe. Vsa je sivkasta (peščena) ali rumenkasto rjava (ožgana trava). Le pri jezerih in rekah ohrani stepa svojo živo barvo.
Drevja v kirgiški stepi ni, pač pa jo preplezajo grmički saksaula. Njegova korenina je do 5 metrov dolga, v zemljo sega 30 do 40 cm globoko in požene 5 do 10 stebelc, ki so 60 do 100 cm visoka. Saksaul ima majhne lističe in svetlorožnat neznaten cvet. Les je trd in se kakor kost ne da lomiti. Tudi sekiri in žagi se upira. S koreninami Kirgizi kurijo. Njihovo edino kurivo so poleg saksaula še iztrebki živine (kizjak), ki jih na soncu preobračajo in sušijo. Tretji dan sušenja jih lahko že shranijo.
Z jesenskim dežjem stepa ponovno oživi, dokler je ne objame strahotna zima. Konec novembra pokriva stepo že do metra debela snežna plast.
Ostri in neprestani vetrovi delajo velike zamete in vrtinčijo sneg, da se zdi, kakor bi snežilo ob jasnem nebu. Prav zaradi teh vetrov vlada v stepi hud mraz, ki zakuje vode v led.
Mraz se unese konec februarja. Južno vreme stopi sneg in v nekaj dneh voda poplavi stepo. Iz nepregledne poplave mole tu in tam peščene vzpetine kakor otočki. K tem otočkom plavajo, da bi se rešili, tisoči in tisoči podganam podobnih glodalcev, >-pe-ščanikov« in suslikov (tekunic), za njimi pa pritiskajo Kirgizi, jih pobijajo s palicami im odnašajo v vrečah. Ti glodalci dajejo namreč prav dobro krzno. Z vrstami živalstva je kirgiška stepa revna. Največ je volkov, lisic in nekatera leta zajcev. Zajci se namreč tam selijo. Nekatera leta jih skoraj ni, druga leta pa se pojavijo v velikih množinah. Preprosti domačini si razlagajo to tako, da pasejo zajce vragi, kakor pri nas polhe. Za svoje črede vragi kvartajo. Zakvartana čreda pomnoži zajčje število vražjega pastirja, ki je imel v igri srečo. Zato se v nekaterih krajih pojavi nenadoma izredna množina zajcev. Prav veliko je jastrebov, strupenih in nestrupenih kač in kuščaric, ki se priležejo volčji in lisičji zalegi, če ni boljšega mesa.
Ob ptičji selitvi oživi stepa zlasti ob rekah in jezerih. Velike jate rac, gosi, žerjavov, labodov in drugih selivk se umikajo zimi in ledu. Pot jih vodi po rekah Irtišu, njegovemu pritoku Išimu, liji, Tobolu in Uralu do Kaspijskega morja in dalje čez Kavkaz na jug.
Mnogo je v stepi velikih dropelj in »strepetov« (stepne kokoške), ki se pa tudi ognejo zimi in odlete na jug.
Kirgizi so turško-tatarsko pleme, ki šteje okrog 5 milijonov duš. Dele se v Veliko in Malo hordo ter v Orne Kirgize. Sami se nazivajo kazake.
Kirgiz je srednje rasti, izrazito mongolskega obraza, črnih oči ter črnih ah živordečih las. Kar opazi na njih tujec, so predvsem njihove fine roke in noge. Ženske so majhne, suhe in hodijo po tridesetih letih kakor strah, brez življenja. Tako zgodaj ostare, ker morajo opravljati vse delo. Pred pol stoletja je bil namreč moški gospod, ki je hodil na gostije, na lov in na konjske dirke.
Kirgizi so muslimani in govore svoj jezik. Rusko znajo le bogate hiše, ki pošiljajo svoje otroke v ruske šole.
Kirgiz ima navadno eno ženo, bogataši si jih privoščijo več.
Družine so tedaj imele malo otrok, ker je bila njihova umrljivost zaradi nomadskega življenja Kirgizov velika. Mnogo so jih pomorile koze in otroške bolezni. Veliko je bilo med kirgiškimi otroki tudi rahitisa.
Do zadnjega so bili Kirgizi kočevniki ali nomadi. S poljedelstvom so se bavili le nekateri auli (vasi) ob vodah. Ti so sejali proso in pekli iz njega »kezek«, neke vrste kruh ter kuhali krpice, ki so bile edino testo, ki so ga tedaj poleg krušnega poznali.
Poleti prebivajo v kobitkah, v šotorih iz valjane volne, pozimi v zimovkah, to je v kočah, ki si jih grade ob bregovih rek in jezer iz ločja in jih omečejo z blatom zaradi strupenega mraza, ki pa ne traja dolgo.
Vse bogastvo Kirgiza je ali je bila tedaj njegova živina. To pušča tudi čez zimo na prostem. Le za nekaj desetin kobil, ki jih potrebuje za molžo in kot vprežno živino, si napravi na zelo preprost način »navjese«, to je zatočišča s tremi stenami in s streho. Stene in streho postavi iz ločja, redko iz slame. Med Kirgizi sem živel poldrugo leto. Kjer se še niso okužili s civilizacijo, so bili zelo dobri in pošteni ljudje. Posebno spoštujejo gostoljubnost. Najsi jim je gost še tako malo znan, mu postrežejo z vsem, kar imajo. Rojeni govorniki so in jim teče beseda gladko v slikovitih prispodobah. Njihovo narodno pesništvo je zelo bogato.
Največ jedo bravino. Mlada, na poseben način pripravljena jagnjeta, »biš barmak«, veljajo za posebno poslastico.
Razen čaja jim je najljubša pijača kumis, skvašeno kobilje mleko, ki vsebuje alkohol. Pijača je okusna, redilna in zdrava. Na Ruskem imajo zdravilišča, kjer zdravijo z uspehom stotine in tisoče jetičnih s kumisom.
Vso ljubezen posveča Kirgiz svojemu bogastvu: konjem, kamelam, govedu in drobnici. Zato sta njegova največja sovražnika »gololedica« (sneg, ki se zaradi odjuge spremeni v led — »džut«) in stepni volk.
Kirgiz ne spravlja za zimo krme. Živina si mora najti tudi pod snegom toliko hrane, da se prebije do pomladi.
Na zimsko pašo spusti Kirgiz najprej konje. V raztegnjenih vrstah grebejo s kopiti sneg s poležane trave. Za konji se pase govedo, zatem drobnica. To je vrstni red, ki ga zahteva narava in ki velja stoletja. Konj mora iti prvi, ker je najboljši kopač, ovca zadnja, ker zasmradi pašo. Če po jesenskem deževju naglo zmrzne, da se napravi na tleh ledena skorja, ki ji konjsko kopito ni kos, nastane za Kirgiza katastrofa. Na tisoče živine tedaj pogine, da se lahko govori o ljudski nesreči. Gore okostij pokrivajo stepo v letih »gololedice«. Na srečo ni pogostna in nastopa na 15 do 20 let.
Kamel »gololedica« ne prizadene. Te se preživljajo s stepnim osatont. Podoben je veliki okrogli človeški glavi in stoji na šibkem kocenu. Ko odcvete in seme dozori, se kocen posuši, glavo pa kotali veter po stepi. Ker veter večinoma piha v eno smer, se naberejo po kotlinah in usedlinah kupi teh osatnih glav. Pastirji jih poiščejo in naženejo k njim kamele. Te glave ne rešijo kamel le smrti od gladu, temveč se večkrat na tej paši cdebele. Pred mrazom jih varuje dolga in gosta dlaka.
Skoda, ki jo dela Kirgizu volk, bi bila nekako znosna, če bi ta zver ne pomorila več kakor potrebuje za življenje. Poleti res tudi ni preveč občutna, ker volkova hrana tedaj ni odvisna od kirgiških čred. Tačas se potepa volk po stepi sam ali v dvoje in mu za hrano ni trda. Zdravih živali ponavadi ne napada, temveč le hira ve, saj mu daje meso tudi ptičji svet in plazilci. Drugače je pozimi. V krdelih si išče hrano, mori in s krvavim ropom zadošča svojemu poželenju po krvi. Skoraj vsak dvajseti kirgiški konj kaže obrunke volčjih krempljev in zob. Zato preganja Kirgiz volka ob vsakem času. Pozimi ga lovi v pasti in ugonablja s strupom, poleti ga lovi na konjih ali s svojimi dresiranimi hrti. Zakaj ne polcončuje Kirgiz volkov s puškami? Zato, ker ni smel imeti strelnega orožja, vsaj v času, ko sem jaz zahajal v Kirgiško stepo.
Velika horda Kirgizov je sklenila z Rusijo zvezo leta 1730. Do leta 1847 so prišla vsa kirgiška plemena v rusko odvisnost, nakar je ustanovila Rusija leta 1867 posebno gubernijo. Ker so se Kirgizi večkrat uprli ruskemu gospodstvu, so jim orožje prepovedali. Res je, da jim je Rusija odvzela strelno orožje, vendar s tem niso mogli zajeziti kirgiške lovske strasti, s katero je bil prežet vsak Kirgiz od mladca do starca.
Volk Kirgiške stepe je manjši in šibkejši od tistih, ki žive v gozdovih. Od tega se razlikuje tudi po barvi. Na hrbtu je sivkasto rjavkast, na trebuhu rumenkast. Te barve je tudi notranji del nog. Rep ima slab in slabo košat. Prsi so močne, glava široka, čeljusti dobro razvite. Izvrstno vidi, sliši in voha. Izredno je premeten in krvoločen.
Poleti se skriva v travi ali med grmičjem saksaula. Pastirjem naznani njegovo bližino pes ali živina. Pes začne renčati in kazati zobe in greben se mu nasrši. Ker ni v stepi razen pastirjev žive duše, vedo takoj, pri čem so. Govedo in drobnica pobegneta, kakor hitro zaslutita volka. Konji se strnejo v skupno čredo, kobile in mladina v sredino. Obkrožajo jih žrebci in konji, ki se postavijo hrabro v bran volkovom. In kakor so mi pripovedovali Kirgizi, se še nikdar ni zgodilo, da bi volčja tolpa prebila to konjsko falango. Pač pa je bilo mnogo primerov, kjer so volkovi svoj napad plačali z življenjem; konjska kopita kakor tudi čeljusti so že marsikateremu volku zdrobile hrbtenico.
Pastir gleda, da ne splaši volka in jo hitro ubere k šotorom, da obvesti alcsakala (starešino) naselbine, kje se nahaja volk. Starešina pošlje takoj po svoje lova želne prijatelje. V eni uri ali dveh so že zbrani na določenem kraju s svojimi najboljšimi konji. Aksakal razdeli zbrane v četice, po tri ali štiri jezdece, tako da je štiri do šest četic. Vsaka dobi svojo številko.
V široki vrsti jahajo proti volčjemu skrivališču. Ko dvignejo volka, se četica številka ena požene v divjem diru za njim.
Volk je zelo zmogljiv in vztrajen, razen tega spočit in jo dobro odnaša pred jezdeci.
Kirgiz je dete narave in ve, da se volk na begu odmika na levo v smeri svojega ležišča. Zato gredo vsi drugi lovci na levo in se ustavijo na taki vzpetini, da lahko iz svojih sedel z očmi zasledujejo gonjo.
Čez dobre pol ure začne pojemati hitrost konj prve četice. Zato se požene druga četica proti volku in zamenja prvo, id se vrne k drugim.
Druga četica pritiska trje na že nekoliko utrujenega volka, da se kaže pri njem nemirnost. Tu in tam se požene iz trave, da bi sie razgledal po preganjalcih. Jezik mu moli iz gobca, rep začne stiskati med noge. Nestrpnost in nemir se polašea tudi opazujočih lovcev.
Ponavadi tudi druga četica ne pride volku do živega. Ko začne ostrost njene gonje popuščati, jo zamenja z divjim krikom tretja četica.
Volk že omaguje, sile novih gonjačev so pa neizrabljene. Največkrat dohitita volka že lovca z najurnejšima konjema. Vzameta ga v škarje. Volk dobi kmalu z jermenjačem, edinim orožjem Kirgizov pri tem lovu, udarec po zadnji plati. Uhlje pritisne h glavi, rep stisne popolnoma med noge in se zažene s poslednjimi močmi naprej, da bi ušel jahačema. Zdaj pritisnejo vse četice. Vpitje ni majhno. Konji, ki so deloma navajeni tega lova, drve z veseljem in s strastjo. Najboljši konj je samo še nekaj metrov za volkom, ki napenja vse sile. Že pride nov udarec po njegovem hrbtu, da se kar zvije. Jezdeci ga dohitevajo. Jermenjač najbolj spretnega jahača zažvižga po zraku in oplazi volka po gobcu. Zver se od bolečine obrne v zraku, a se naglo zopet postavi na noge. Udarci dežujejo. V nekaj minutah leži volk z zlomljeno hrbtenico in z okrvavljeno glavo pred jezdeci.
Ko lovci dvignejo ubitega volka, se konji plašijo. Privežejo ga enemu jezdecev od zadaj k sedlu, da konj tega ne vidi. Spomin na volka ugasne z njegovim dahom. Ko volk ne diši več, konj ne ve, kaj nosi.
Ako sta v gonji dva volka, eden navadno uide. Kadar lovci vedo še za druga volčja ležišča, gredo še na te. Na dan opravijo lahko do tri love.
Po lovu povabi starešina lovce na pir. Koštrunova pečenka in nekaj mehov kumisa podžiga dobro voljo. Tudi kirgiškim lovcem je večer prekratek, da bi si vse povedali. Lovska latinščina jim ni neznana, saj so postregli z njo tudi Kelti slavnemu rimskemu vojskovodji in pisatelju Cezarju, da je strmel nad načinom, kako so lovili jelenjad.
Kirgizu varujejo črede pred volkovi tudi njegovi psi, ki so veliki ko doge, močni, mršavi, pretegnjeni in tudi ljudem nevarni. Barve so umazano rjave. Uhlji jim stoje pokonci. Gobec je krepak, dolg in košat, rep pobešajo. Vsi pa niso ostri na volka. Nekateri se zatekajo h gospodarjem, če začutijo to krvoločno zver. Pes pa, ki je oster na volka, pozabi na vse in se še v zadnjih zdihljajih skuša zagrizti v volčji goltanec. Zanj ni nič lepšega kakor boj z volkom. Dva kirgiška psa opravita z vsako volčjo zverino. V stepi sem spoznal psa, ki se je kar trgal, če je začutil volka. Ko se je neke zimske noči tako trgal, ga je gospodar odvezal. Vrnil se ni več. Na snegu se je pokazalo, da so ga pokončali volkovi z zvijačo. Medtem, ko je eden bežal pred njim v stepo, so sa drugi odmaknili, mu prestregli pot in ga vsega izčrpanega raztrgali in požrli.
Zanimiv je lov na volkove v kirgiški stepi s šolanimi orli. Z njimi love tudi zajce in lisice. Medtem ko orel zasadi kremplje v lisico in jo skuša s kljunom pobiti, se lovi s perutmi po travi, pesku in grmovju, da bi jo ustavil.
Čas, ki sem ga preživel med Kirgizi, štejem med najlepšega v svojem življenju. Živel sam z naravo, kakor je živel človeški rod pred sto in sto leti. Brezmejnost okrog človeka in nad njim, v tej neizmernosti pa preprostost in naravnost ljudi, ki poznajo zgolj potrebe narave, ki jih rodi, ki jih vodi in hrani, in v kateri čez nekaj let poniknejo kakor njihova stepa.
Radulja, lovska smola in šc kaj
Radulja je bivši hmeljniški gozd v izmeri okrog 500 ha, v glavnem severne lege, hribovit svet, počez razoran z globokimi jarki, v katerih izvira voda. Del gozda ob severni strani do doline so iglavci, znotraj pa v glavnem listavci, največ bukev. Ob jarkih so levo in desno strmi bregovi. Prejšnji predeli so bili pred leti izsekani na golo, tako da je sedaj deloma že 2 metra in več visoka gošča, delno pa so cela področja na novo pogozdena z iglavci. Ta gozd sedaj spada pod upravo Gozdnega gospodarstva Brežice. Ker v tem kompleksu ni nobene vasi ali hiše, paše in vode za divjad pa vedno dovolj, ni čudno, da vsak lovec, ki pozna ta lepi del lovišča Lovske družine Trebelno, ime Radulja izgovarja nekako s spoštovanjem. Od divjadi so tu divji prašiči in srnjad, ki dela občutno škodo na nasadih iglavcev, dasi so z žico ograjeni, potem lisice, ob robeh gozdov pa zajec in jereb. Tudi divjo mačko smo že opazili in nekajkrat celo medveda. Le škoda, ker nam uhajajo v lovišče divji lovci iz jugovzhodne strani. V tem gozdu smo že večkrat priredili pogone na divje
prašiče in lisice in včasih je bil plen kar pester, večkrat pa klavrn. Tako smo lepega zimskega dne zastavili pogon s kakimi dvajsetimi lovci.
Stal sem malo više od velike duglazije nad hlevom, kjer sem imel že nekajkrat uspeh. Bilo je precej snega in zelo mrzlo. Gonjači so pritiskali od vzhodne strani. Dolgo ni bilo nič in zeblo me je predvsem v noge, da sem že komaj prestajal na mestu. Končno le zaslišim gonjače, ki so z velikim truščem prihajali bliže. Mislim si, bo vsaj konec tega mirovanja, stopil sem do njih, da se pogovorimo za drugi pogon. Komaj smo stopili skupaj, ko privihra zadaj za gonjačem velik divji prašič in jo maha prav mimo mojega stojišča. V naglici sva dva streljala in naredila luknjo v zrak. Da bi bil na stojišču počakal vsaj še dve minuti!
Drugič je bilo v mesecu oktobru 1964. leta. Sonce je kukalo skozi visoke krošnje, kjer je listje žarelo v vseh mavričnih barvah, da se je ob zvoku lovskega roga človeku zdelo pravljično. Lovo-vodja Jože mi je odkazal stojišče zopet nad enim takih jarkov s pregledom čez nasprotno pobočje. Ravno, ko sem se pripravljal, da sedem na stolček, me za hrbtom
rahlo pokliče sosed in maha, naj grem više k njemu, češ da je tam več možnosti za strel. Ker le ni dal miru, sem ga ubogal in ko sem se namestil na novo stojišče, se je on odmaknil. Kmalu sem zaslišal lovski rog in na vrhu nasprotnega brega kričanje gonjačev:	»Pazi v dolini!« In res
kmalu zaslišim od vrha proti dolini šum, ki se je ustavljal pa zopet nadaljeval. Kar naenkrat opazim prav tam, kjer mi je lovo-vodja odkazal mesto, velika merjasca, ki so se jima svetili čekani in svinjo. Lepo si me speljal, sem si mislil, in ker je bilo predaleč za dvocevko, sem stekel, da bi jih prehitel. Onadva v dir, jaz pa sem užgal na kakih 50 metrov po zadnjem, ki je samo malo poskočil. Potlačen sem se vrnil na stojišče in natihoma pošiljal k vragu sebe in lovca, ki me je speljal s spodnjega stojišča. Da bi bila mera polna, sem zagledal še osem ali deset pujsov, ki so se prav na spodnjem stojišču prerivali. Lahko si mislite, kako mi je bilo. Kar potil sem se od samega gledanja, narediti pa nisem mogel nič. Potem so jo udrli za velikimi tremi, jaz pa tudi kot prvič stečem, da bi jih prestregel. Seveda so me začutili in v diru izginili, da sem komaj utegnil užgati po zadnjem. Za njimi se potem pripodi moj brak jazbečar in goni okrog hriba, za bregom pa se njegov glas nekako izgubi. Medtem rog zatrobi konec pogona. Na zbirno mesto privleče lovec Žagar pujska, težkega 30 kg in pove, da je to pujs, ki sem ga streljal jaz, da ga je našel v neki jami še živega in ga umiril. Moj pes da ga je napadal, blizu si pa ni upal.
Neko leto prav na ta dan je bil logar Karel na stojišču pri Latvi-cah na majhni ravnini sredi gozda, kjer je posebno dobro stojišče in je tudi naš takratni nadzornik Tone Knez že tam uplenil močno divjo svinjo. Pogon je bil v polnem teku in gonjači so se bližali, ko Karel opazi, da se maje grmovje prav proti njemu. S pripravljeno puško čaka na veliko mrcino. Kar se iz vejevja pokaže glava, za njo pa medved. Stala sta si nasproti na nekaj metrov. Ko so se srečale njune oči, se je stric jadrno obrnil in izginil v gošči. Šele tedaj, je pripovedoval Karel, so se mi začele tresti hlače in roke.
Ko smo nekoč tu lovili, je mladi lovec Jože zlezel na visoko bukev. Seveda prašiča in medveda to pot ni bilo, pač pa je uplenil lepega lisjaka. Na vprašanje, zakaj je splezal na bukev, se je Jože izgovoril, da zaradi »boljšega razgleda«. Podobno se je tam pripetilo našemu starešini Janezu. V gošči je bil velik direndaj, saj smo
takrat imeli dobre pse. Kar zagleda precej daleč velikega prašiča. Medtem, ko čaka s pripravljeno puško, mu pride po gošči na kakih dvajset korakov velik divji maček. Janez bi bil rad streljal mačka, še raje pa prašiča in tako ni nobenega. No, da, prihranil je naboje,
Leopold Pavlin
Roparčka: podlasica in šoja
K članku Petra Dobrile v 11. št. 1966 navajam doživljaja s podlasico in šojo. Kot 12-letni šolar sem neko jutro peljal s kolesom mleko v šolo. Ko se peljem mimo kamnoloma, pod cesto teče rečica Dreta, zaslišim iz vrbja ob strugi presunljivo zajčje vekanje. Spustim kolo, kanglico z mlekom postavim na cesto in stečem v smer vekanja. Ko razgrnem grmičje, zagledam zajca, ki se na vso moč premetava po produ, ne vidim pa vzroka, zakaj to dela Tedaj se dolgouhec prevrne na drugo plat, pa opazim, da mu visi na vratu podlasica in ga ne izpusti kljub moji bližini. Zato pograbim kamen in ga vržem proti klobčiču, ki se je valjal po tleh. Takrat podlasica odskoči in zbeči, zajec se pa malo strese in jo pobriše v drugo smer. Precej daleč sem gledal za njim, pa jo je kar dobro ubiral. Zato upam, da sem mu rešil življenje.
V jablanah pred domačo hišo in pri kozolcu gnezdijo vsako pomlad liščki in ščinkavci. Ko neki dan zopet opazujem gnezdo li-ščka, ni bilo slišati starih. Pogledam bolje in vidim, da je bilo gnezdo razmetano in prazno. Drugo jutro grem proti kozolcu in zaslišim v drugem drevesu, kjer je bilo gnezdo ščinkavcev, vznemirljivo čivkanje. Pa ugledam na veji šojo, ki drži nekaj v kremljih in na vso moč obdeluje s kljunom. Skočim po očetovo puško in po strelu pade roparica, držeč še vedno v krempljih raztrganega ščinkavca. Tudi to gnezdo je bilo razmetano in uničeno. Pri tem sem se prepričal, kdo je uničil tudi prvo gnezdo.
Peter Šestir, LD Stahovica
Pomlad sc prebuja
Februar je tu. Lov na zaščiteno divjad je pri kraju. Streljamo še race, ki pa tudi že odhajajo, le domačinke ostanejo. Zasledujemo še kune in lisice, ki gredo sedaj po plemenu. Pripraviti je treba solnice, ki bodo kmalu koristne za našo srnjad. Kmalu bosta pri-kukala zvonček ter trobentica in pomlad se bo oglasila. Oglasile
se bodo tudi drobne ptice pevke naših krajev. Kako prijetno je iti konec februarja in v začetku marca v gozd, kjer je tako živahno. Ko posije toplo sonce, se oglasi zbor krilatih pevcev. Lovčevo srce se razveseli, če zaboka srnjak, ki ga vznemiri človekova stopinja ali njegov dah. Ni samo lepo stopiti v gozd s puško, ampak tudi brez nje, zlasti v maju, ko zaželeni gozd. Na sočno pašo priskače zajček, oglasi se fazan, ki se pase na njivi in polje oživlja škrjančkova pesem. Od jutra do večera se glasi ptičje petje in cvrčanje, leto za letom se ponavlja do oktobra, ko listje obleta in se znova oglase braki in gonjači.
Marjan Gajšek, Vrbno
Iznajdljivost pa taka
Z veliko zaskrbljenostjo so spremljali lovci Pesniške doline regulacijska dela na reki Pesnici. Marsikateremu se je stožilo po časih, ko je izza vsakega zavoja struge sfrfotal račji par. »Ne, to pa zaj ne bo tak lehko,« so modrovali Tunek, Lojzek in Franček. »Reče nas že od daleč vidijo,« je strokovno ugotovil Tunek, ko se nikakor ni mogel neopazno prikrasti na strelno daljavo. Pa ga je potuhtal Lojzek v svoji bistroumnosti. »Veta kaj,« je dejal, »eden naj na Gmajni skota nekaj tikvi v voda, dva pa borna v Tre-beži čakala, gda bodo reče pred tikvami po vodi prbežale. Te pa ne vrag, da ne bi vsaki dveh po-smoda!« In res. Franček jo je mahnil v velikem loku proti toku do Gmajne in kar v predpasnik tovoril srednje velike buče ter jih znašal na kup ob Pesnici. Ko se mu je zdela zaloga pravšna, jih je počasi skotalil v vodo. Konvoj se je hitro bližal blagemu zavoju nove pesniške struge, kjer je čebljala račja družina. Toda šmcnt, race se niso dale motiti, ampak so kot v zabavo posedle na ponujene »barke« in odplule proti Trebežu. Že od daleč sta Tunek lin Lojzek vsa vzhičena opazovala bližajoči se plen. Toda, vrag... Kot na povelje so race sfrčale nazaj v smer, od koder so prijadrale. Še nekajkrat so pesniški junaki svojo nakano ponovili in tudi racam se igra očitno ni zamerila. Tunek, Lojzek in Franček so se vrnili praznih rok in na moč čemerni domov. Kot v opravičilo ali v pozdrav je zagodel Lojzek ob slovesu: »Saj rečen, tota regolacija!« ...
Ves nemiren se je premetaval Tunek še dolgo v noč na svojem ležišču in iskal, iskal rešilno misel. Kar na glas se je zahihital, ko je potuhtal primerno zvijačo.
»Fanta, zdaj pa jo že mam,« je skoraj kriknil Tunek ob srečanju naslednje jutro. »Kaj, kaj — raco,« se je čudil Franček. »Nede samo ena, keko jih četa,« je pribijal Tunek. »Samo to še vama rečen, gnes gremo brez gvcrov, le bogajte me!«
Na gmajni so poiskali tri debele buče in Tunek je vešče zarezal v debele lupine. Iz notranjosti je odstranil vsebino in tako so mahoma nastale globoke čelade. Izrezal je še majhne odprtine za oči in nastale izume so na Tune-kovo zahtevo poveznili na glavo. Kratko je še razložil: »Zdaj pa v vodo pa bomo race kar dol pobirali!« In že je čofotal po vodi...
Tunek najbrž ne bo nikoli v celoti odpustil sosedovi Lizi, ki je izdala njegov patent, saj je resno ogrožen stalež rac v Pesniški dolini ...
»Goriški«
Podlasica na srnji klic
Članek Petra Dobrile »O podlasici«, v 11. št. 1966, me je spomnil na dogodek, ki sem ga pred šestimi leti doživel na lovu na srnjaka. Prve dni avgusta 1959 sem šel v popoldanskih urah na srnjaka v družinsko lovišče »Črni les«. Za klicanje sem izbral zaraščeno globačo in prostor z dobrim pregledom. Ker je bil vroč sončen dan, sem bil prepričan, da bo srnjak prišel na klic. Pričel sem z rahlim pivkanjem. Po nekaj ponovitvah sem od desne strani slišal rahlo šumotanje. Ko se previdno ozrem, opazim nekaj metrov od sebe tri podlasice, ki so stegovale vratove in vohljajoč buljile vame kot v prikazen. Opazoval sem jih kakih pet minut; v tem času so se mi približale na dober meter. Ker sem računal, da je v globači srnjak, ki bi ga s strelom pregnal, sem vanje vrgel košček trhle veje in podlasice so bliskovito zginile. Po krajšem premoru sme pričel znova pivkati. V hipu so bile podlasice zopet pri meni, le nekaj bolj oddaljene. Miroval sem kake pol ure in medtem napolnil tro-cevko s šibrami št. 12, odločen, da streljam, če se podlasice vrnejo. Ko sem zopet nekajkrat rahlo zapivkal, so se ko blisk pri-podile predme na dobrih deset korakov. Brž sem sprožil, da sta dve obležali, tretja pa je izginila. Pri tem je ostala globača mirna, znamenje, da srnjaka ni bilo tam. Na ponovno pivkanje se tretja podlasica ni vrnila. Opisal sem ta doživljaj, ker ni vsakdanji pri klicanju srnjaka.
Franc Štucin-Dušan, LD »Hum« — Celje
	
i- me*$l	
Zakaj tako?
Dne 14. febr. t. 1. sem na zaslonu popoldanske televizijske oddaje slučajno še ujel del prizora, kako lovci v Prekmurju izpuščajo jerebice. Lovca sta namreč, najbrž sredi dneva, jemala jerebice iz gajb in jih s krepkimi zamahi metala v zrak, da so potem »veselo« frčale na vse strani neba, kakor daleč se je videlo. Ne vem, v katerem lovišču je to bilo, ker sem zamudil napoved. Lovca nista izgledala kot začetnika, čeprav bi po ravnanju sklepal, da še začetnika nista in zraven nepismena, ker bi bila sicer gotovo kaj brala v lovski literaturi, kako se taki reči streže, ali na kakem predavanju vsaj slišala.
Ali pa jima je taka navodila dal kak prekaljeni »strokovnjak«, da po svetu gledajo naše predpustne lovske šale.
M. Š.
Mladi pišejo
Tovariš urednik, lepo vas pozdravljam z Raven na Koroškem. Upam, da mojega pisma in zelje ne boste zavrgli. Srčno si želim z leti postati lovec in gojitelj divjadi, pa bi rad k doživljajem starih lovcev pridružil svojo pesmico, katere zgodbo sem doživel v Savinjskih planinah. Zakaj rojen sem v Solčavi in ljubim svoj domači kraj in divjad solčavskih gozdov. Že iz detinstva sem vnet
za prelepi lovski poklic. Želja postati lovec m,i je bila živa že v petem letu. Planina, na kateri sem doživel ta lepi dogodek, se imenuje Jovšec in leži na jugoslovan-sko-avstrijski meji. Tam sva s prijateljem Jankom Prodnikom prečula mnogo pomladnih noči ob čudovitem petju ruševca. Kdorkoli je hodil po planinah, pa ni videl lepot, je pač hodil z zavezanimi očmi. Planine so lepe, naj je zima, pomlad ali jesen, v snegu in dežju, ob soncu in grmenju. Vedno najdeš na njih nekaj vznemirljivega in novega, kar bi celo mojster peresa ne znal opisati. Te lepote zaznavajo le naši čuti.
Divji petelin
Nekoč sem pod goro visoko ob jutranji zarji sedel, gledal v nebo sem visoko, sem petelina poslušat prišel.
Pred mano v košatem macesnu petelin prelep je sedel, poslušal, če ni kaj nevarno, potem pa je peti začel.
Že v zimi napev si je zmislil, da bo ga spomladi zapel. Presrečen sem tokrat bil in njegove pesmi vesel.
Ko prvo je kitico rešil, je v drugi svoj glas pospešil, ko kitico zadnjo je pel, že mesec za goro je šel...
Janez Slapnik, Dom učencev, Čečovje, Ravne na Koroškem
Za napredek mednarodnega turizma v Sloveniji in zlasti lovskega so prebili Kamniške planine z 12 km dolgim predorom. Doline in grape so premostili z mogočnimi oboki nekdanjega slovitega borovniškega mostu, železniške tračnice so prenesli z negospodarske tržiške proge, delno z gornjesavske in tako ustvarili s podaljšanjem kamniške železnice najkrajšo zvezo skozi naše gore s severnimi sosedi. V stranske doline od proge grade žičnice, tako da bodo starejši lovci in manj zmogljivi gorohodci lahko streljali kozle neposredno iz gondol. Sliko, ki kaže del romantične in edinstvene železnice, speljane skozi pravcati lovski raj, nam je tovariško odstopil priznani lovec in fotoamater Dinko. Otvoritveni in brezplačni vlak odpelje iz Ljubljane 1. aprila ob 0.01 uri. Lovci, ne zamudite edinstvenega doživetja!
Literatura
Nova knjiga o psih
V založbi Albert Mtiller AG-Ru-schlikon, Zurich, je izšla nova knjiga daleč po svetu znanega strokovnjaka dr. med. vet. Franca Grandenrath-a z naslovom »Der Hundedoktor spricht zum Hun-dehalter« (Zdravnik za pse govori rejcu psa). Koliko skrbi in žalosti ima rejec s svojim štirinožnim prijateljem, če mu ta zboli. Tedaj je dober svet dragocen. V takih primerih, ko ne vemo ne kod ne kam, je ta nova knjiga, ki izčrpno obravnava vse pojavljajoče se bolezni in poškodbe, pravi rešitelj iz stiske. Avtor knjige je kapaciteta na tem strokovnem polju, ki daje v knjigi vsakemu človeku razumljive nasvete, ker jih ne podaja v znanstvenih, težko razumljivih izrazih.
Delo izpopolnjujejo mnoge slike in izčrpen seznam, ki ponazarjajo vsebino knjige, da služi kot priročnik. — Hišni zdravnik za pse — vsem rejcem in gojiteljem psov!
J.	K.
Iz lovske organizacije
komisije za strelstvo. Glavni prispevek k uspehu pa so doprinesli strelci sami in njihova Strelska družina »Diopter« iz Ljubljane, katere člani so vsi člani slovenske ekipe.
J. Z.
Slovenski strelci najboljši v Jugoslaviji
Organizacijo državnega prvenstva v streljanju na umetne golobe za leto 1965 je Strelska zveza Jugoslavije (SSJ) poverila Lovski in Strelski zvezi Makedonije. Tekmovanje je bilo v Skopju 8. in 9. oktobra 1965. Organizacija je bila kljub nekaterim pomanjkljivostim dobra. Po številu strelcev je bilo to prvenstvo najbolj množično in so to pot prvič nastopili tudi tekmovalci iz Makedonije ter dosegli dober ekipni uspeh s 189 golobi, to je 63 °/o. Sodelovali pa niso nekateri rutinirani strelci. Tekmovanje je bilo razdeljeno na dva dneva. Prvi dan so vsi strelci streljali na 50 umetnih golobov, drugi dan pa vsi še enkrat na 25 golobov. Nato so izračunali ekipni plasma za 75 golobov na vsakega tekmovalca. Strelci iz Slovenije so ves čas vodili: Dimic, Vrbinc, Zorčič, Zadnikar in dosegli 274 zadetkov od 300 golobov — kar je nov jugoslovanski rekord.
Drugo mesto je osvojila ekipa Vojvodine z 218 zadetki, tretje ekipa Hrvatske z 212 zadetki, četrto pa tekmovalci iz Skopja s 189 zadetki itd.
Za uvrstitev posameznikov so strelci streljali še eno serijo po 25 golobov, toda le tisti, ki so imeli po teh serijah 3 X po 25 golobov 80 e/u uspeh. Tudi tokrat so Slovenci dokazali svoj primat in prispevali levji delež h kvalitetnemu napredku jugoslovanskega strelstva na umetne golobe. Prvo mesto je zasedel Jože Zadnikar z 98 zadetki — nov jugoslovanski rekord, prej 96 isti strelec. — Največje presenečenje je bil drugoplasirani Otmar Zorčič z 91 zadetki. To je rezultat državnega prvaka za leto 1964. Tretje mesto je pripadlo lanskoletnemu državnemu prvaku Jez-diču iz Bečeja z 90 zadetki, četrto mesto je osvojil zopet slovenski strelec Peter Dimic z 89 zadetki, peti je bil Benko Opav-ski z 89 zadetki iz Stare Pazove, šesti Zvonko Gregorič iz Osijeka z 88 zadetki, sedmi Riža Selman-agič iz Sarajeva z 87 zadetki itd. To je bilo največje tekmovanje jugoslovanskih strelcev v letu 1965. Ti rezultati slovenskih strelcev so nedvomno plod načrtnih priprav v minulih nekaj letih od strani Strelske zveze Slovenije, Lovske zveze Slovenije in njene
Izgubljeni dinarji
Sezona odkupa uplenjene divjadi je za nami in pred vrati je že nova. Ali je bilo delo opravljeno dobro in v zadovoljstvo vseh, se vprašujemo ob koncu? Količinsko je odkup presegel planiranega, kar je znamenje, da žele lovske organizacije vnovčiti čimveč uplenjene divjadi. Odkupne akontacijske cene so bile tudi ugodne, torej bi lahko trdili, da je bilo vse v najlepšem redu. Toda ne povsem.
V	pretekli sezoni je bilo po odločbi veterinarske sanitetne službe po Lovski zadrugi prevzete divjačine odpeljane v kafilerijo (konjedernico): 22 kosov srnjadi, 9 kosov jelenjadi, 2 prašiča in 2 gamsa, kar predstavlja vrednost 12 500 n. din ali 1 250 000 s. din. Posebej je bilo prevzetih kot manjvredna divjačina 6 kosov srnjadi, 1 jelen in 1 prašič. Vse to so izgubljeni dinarji za lovsko organizacijo in izgubljeno blago za izvoz.
Marsikdo se bo vprašal, kdo je temu kriv?
Da se pokvari kak kos uplenjene divjadi v vročih mesecih, je pač višja sila, toda da se pokvari jelenjad in srnjad v novembru in decembru, ni pravega opravičila. Poglejmo vzroke:
1.	Uplenjena velika divjad ni bila pravilno iztrebljena. V notranjosti je ostal mehur s sečem, debelo črevo z iztrebki in celo pljuča.
2.	V notranjosti ni bila temeljito izbrisana s suho krpo in kri se ni bila odtekla. V več primerih je bila notranjost izbrisana z mokro krpo ali celo oprana z vodo.
3.	Uplenjena velika divjad ni bila razhlajena v hladnem zračnem prostoru, je bila premalo odprta, še topla zašita in odposlana.
V	vseh treh primerih je nastalo razkrojevanje, notranjost je imela močan zadah, je bila sluzasta in zelenkasta. Temu je kriva malomarnost ali celo nevednost in neodgovorno ravnanje s premoženjem lovske organizacije.
V	junijski številki »Lovca« 1965 je jasno in dovolj razumljivo napisano in s fotografijami pokazano pravilno ravnanje z uplenjeno divjadjo.
Organizacija naj bi malomarnega uplenitelja klicala na odgovor in od njega zahtevala povračilo škode.
Otmar Zorčič, presenečenje državnega prvenstva 1965
Kakor je taka malomarnost žalostna, so pa primeri manjvredne divjačine tudi pravi škandal. Kaj neki narede ti t. i. lovci! Iz stegna ali notranjosti si odrežejo večji ali manjši del ter tako pokvarijo najboljše dele divjačine. Inozemski kupec nam je zaradi tega iz-vrgel dva jelena in takrat smo postali pozorni. Pregledali smo vse dostavljene kose in tiste, ki so imeli izrezano meso, klasificirali kot manj vredne. Pri teh primerih ni samo vprašanje škode, temveč še bolj lovske morale. Pri slabem iztrebljenju je kriva malomarnost in tudi neznanje, v drugem primeru pa požrešnost in zavestno povzročanje škode. Težke so te besede, toda pravi lovci se bodo z njimi strinjali. Vprašanje je, ali je takim mesojedcem še mesto v lovski organizaciji in kaj so proti njim ukrenile lovske družine?
Slovenska ekipa: Zorčič, Vrbinc, Zadnikar, Dimic
L D Žalec, razvitje prapora
Kakor je v industriji vedno večji poudarek na kvaliteti, tako je tudi pri uplenjeni divjadi. Le pravilno iztrebljena in ohlajena bo našla inozemskega kupca in le tako bo dober vir dohodkov.
Ljuban Zadnik
Lovska družina Žalec
ima svoje lovišče v osrčju Savinjske doline. Del lovišča je na ravnem z zelo intenzivno obdelanim poljem, drugi večji del pa leži severno od doline po prijaznih in prisojnih gričih do 630 metrov visokega K j uma in Dobnika. Lovišče je danes bogato zajcev, fazanov in srnjadi. Na Kjumu je še divji petelin, od časa do časa pa se priklatijo v lovišče divji prašiči, ki delajo po polju občutno škodo.
Če se spomnimo, kako je izgle-dalo lovišče po vojni, smo lahko veseli naših uspehov, saj stalež v glavnem že dosega boni ti ranega. Seveda je bilo za to treba dosti prizadevnosti in žrtev članstva. Ta družina je tudi ena redkih, ki ima že dolga leta poklicnega čuvaja. Tako danes z zadovoljstvom hodimo po lovišču, polno divjadi, saj nam srnjad že skoraj preveč sili v dolino in postaja kar preveč domača. Z glavne ceste proti Jederti pridemo v pol ure peš ali v nekaj minutah z avtom do lepe lovske koče »Rinka«, na griču .Rinka. Tudi ta koča je uspeh požrtvovalnega dela žalskih lovcev in se razvija v njej prijetno družabno življenje ter jo radi obiskujejo tudi razvedrila želni ne-lovci.
Člani LD Žalec v snežnem metežu
Foto V. Dvoršek
Pri tej lovski koči smo 4. julija 1965 razvili svoj prapor. Razvil ga je ob salvah lovskih pušk zastopnik LZ Celje tovariš Korošec in ga izročil v varstvo dolgoletnemu, vestnemu lovcu Vrbovšku, družice so pa prapor okitile s trakovi. Na prapor je pripel trak tudi boter, bivši dolgoletni starešina Vilko Senica.
Lovska družina šteje sedaj 43 članov, ki s svojo delavnostjo jamčijo, da bo njeno lovsko gospodarstvo krepko napredovalo.
Janko Krašovec, LD Žalec
Obisk v Lovski družini Žalec
Ko smo pred kratkim na seji komisije za kulturo in prosveto LZ Celje sestavljali program dela za I. polletje prihodnega leta, smo se ustavili tudi pri našem glasilu Lovec.
Bili smo mnenja, da v Lovcu premalo pišemo o življenju v lovskih družinah in da bi tudi v to plat kazalo usmeriti delo komisije. Dogovorili smo se, da bomo obiskali štiri družine in o njih kaj napisali. Tako sem dobil zadolžitev, katero družino naj obiščem. Čez nekaj dni se mi je priložnost sama ponudila. V trgovini Lovec sem se slučajno srečal s Slavkom. Z Rojcem sta ravno premlevala lov v Ponikvi, ki naj bi bil naslednji dan. Pojasnila sta mi, da je ta druga Ponikva v osrčju Savinske doline in sta me povabila na lov.
Prejšnji dan je za malenkost pobelilo, čez noč pa ga je zapadlo za dober čevelj, da je fičko težko oral proti Žalcu. Tam me je čakal Rojc. Brž je s svojim brakom smuknil v avto in že smo se peljali proti Velenju ter po klancih in klančkih na Ponikvo, majhno vasico, zbito okoli majhne cerkve. Do devetih se nas je nabralo petnajst, ker je zelo slabo vreme preprečilo boljšo udeležbo.
Med navodili lovovodje Rojca sem si zapomnil dvakrat ponovljeni opomin mladim lovcem: »Tovariši, zapomnite si, da iz vsake cevi preži smrt!«
Na prvem stojišču so mi sigurno obljubili lisico, če že ne kar dve. Pa še dlake ni bilo. Sosed je res uplenil zajca in to je bilo v prvem pogonu tudi vse. V gozdu je bilo za dva čevlja novega snega, da so ga psi imeli polne gobce, bra-kirji pa na obleki in za vratom. Za nameček je ponovno začelo snežiti. Pri sicer vzorno organiziranih pogonih je ostalo pri enem zajcu in kljunaču.
Nekaj po dvanajsti uri smo se zbrali pri Antonu ter mrzlo kri malo odtajali z izabelo.
Ko smo prvi glad utešili in žejo pogasili, sem predlagal, da bi se
kaj pogovorili in zapisali za Lovca. Takoj so bili pripravljeni in Rojc, Krašovec, Laubič ter drugi so rade volje odgovarjali na vprašanja, ki sem jih imel pripravljena.
—	Katere so značilnosti vašega lovišča?
—	Naravno, kulturno in gospodarsko središče je Žalec, slovenska domovina hmelja. Hmelj s svojimi žičnicami in hmeljevkami je tudi značilen za naše lovišče, saj je od skupne površine lovi-ščai, ki znaša ca. 5100 ha, kar 1500 ha hmeljišč.
—	Kaj pričakujete od novega lovskega zakona in ali vas bo kje prizadel?
—	Kaže, da osnutek zakona pred-vediva vse, kar že delamo. Ni nam všeč to, da se bo orožje lahko dobilo tudi le za posest. Zaradi tega nas bo čez nekaj let v loviščih bolela glava. Pri tem je preveč liberalizacije.
—	S poslovnikom imate urejene notranje odnose. Ali delo članov točkujete? Koliko točk je določenih za potepuškega psa?
—	Točkovni sistem imamo že 5 let, trikrat je bil že popravljen, za takega psa pa priznamo od 15 do 30 točk. V povprečju je bila vsaka točka vredna do sedaj din 20.—, za slabo delo v lovišču pa je do sedaj član plačal največ 7500 din na leto.
—	Ali je čuvajska služba pri vas problem?
—	Do sedaj ni bila. Imeli smo poklicnega čuvaja skupaj s sosedno družino. Škoda je, da gre sedaj v pokoj. Če bi gozdarji bili obvezno lovci, bi lahko precej koristili lovišču.
—	Vidim precej mladih lovcev, ali gre mogoče za zamenjavo generacije?
—	LD Žalec šteje 43 članov, od tega je Vs mladih lovcev. Čutiti je precejšen pritisk novih v družino. Ker lovišče ne prenese večjega števila, usmerjamo interesente v sosedne lovske družine, posebno v Griže, ki ima precej starih članov.
—	Tovariš Rojc, ti si član UO družine, član UO LZ Celje, gospodar lovskega doma, kinološki referent, kinolog in še kinološki sodnik. Kako zmoreš vse to?
—	Ves moj prosti čas posvečam tem zadevam, poseben konjiček pa mi je kinologija.
—	Kako ocenjuješ kot poslovodja trgovine Lovec v Celju lovce kot stranke?
—	Ne razlikujejo se od drugih strank, samo včasih so preveč zahtevni. Rad bi vsem ustregel, pa ni vedno mogoče.
—	Ali vam je lovski turizem letos že kaj vrgel?
—	350 DM in 140 $, predvidevamo pa še 200 $. Imamo stalne
goste in smo z njimi zadovoljni, seveda pa mora turizem ostati v znosnih mejah.
—	Kdo je uplenil letos najlepšega srnjaka?
—	Tovariš Rojc, približno 100 točk.
—	Ali je mogoče reforma kaj povezana z divjim lovom?
—	Povečani življenjski stroški so »lahko« tudi pogoj za povečano dejavnost divjih lovcev, to se že občuti. Problem so malokalibrske puške. Imamo stalno patrolno službo, zlasti na dan brakad. Eden divjih lovcev že drugič prestaja kazen. Zašili so ga za 30 000 S din in 6 mesecev.
—	In tekmovanja?
—	Imamo vsako leto strelske tekme v domači LD, udeležujemo se pa tudi tekem drugje. Priborili smo si že dva pokala.
—	Vaše želje?
—	Da bi našli skupen jezik z vodnogospodarsko upravo in da bi lahko ob Savinji napravili re-mize za divjad.
—	Prosim, še zadnje vprašanje
—	lovska šala tega leta?
—	Tovariš Ferlež, ki je v naši družini zadolžen za šale, danes ni navzoč. Zgodilo pa se je v naši družini tole: Danes je bra-kirju padel lovski klobuk tako globoko v jazbino, da je ob njega. Tole je res, ker vam brakirja brez klobuka lahko pokažemo.
In so mi ga res pokazali.
—	Res je tudi, da se je na zadnjem lovu našemu naj večjemu lovcu zaletel zajec od zadaj v kolena tako silovito, da sta oba skupaj padla, samo da se je zajec mnogo hitreje pobral.
Na poti domov sem premišljeval o edinem zajcu, ki ga je uplenil tovariš Falent in ki mu lovci pri
LD Podkum, razvitje prapora
72 letih še vedno pravijo »večni mladenič«. Res mu ne bi prisodili več kot 55 let.
Tako sem med žalskimi lovci preživel kar prijeteno dopoldne.
V. D.
Lovska družina Podkum je 15.
avg. 1965 ob razvitju prapora praznovala tudi svojo dvajsetletnico in desetletnico, odkar stoji njena lovska koča. Kljub slabemu vremenu so se proslave udeležile sosedne lovske družine: Zagorje, Dole pri Litiji, Dol pri Hrastniku in Trbovlje s svojim lovskim praporom. LZ Trbovlje sta zastopala Lojze Brvar, ki je v imenu zveze družini čestital in Gvido Počevalšek. Praporu sta botrovala naj starejši član Janez Martinčič in dolgoletni član Mirko Zupanc. Ob koncu proslave je starešina družine Adolf Cop izročil soustanoviteljem lovske družine in najzaslužnejšim članom častne diplome in pohvale za njihovo požrtvovalno delo v družini.
Lovska družina se zahvaljuje Lovski zvezi Slovenije in Lovski zvezi Trbovlje, Občinski skupščini Zagorje ob Savi ter vsem lovskim družinam in posameznikom, ki so pripomogli, da smo razvili svoj lovski prapor.
Bruno Kelner, tajnik LD
Lovišče LD Šmarno pri Litiji
je idealno za srnjad in divje prašiče. Teh smo lani uplenili devet, letos pa tudi že šest. Veliko zanimanje za ta lov je med lovci širom po ožji domovini. Večkrat smo imeli lovske goste hkrati iz Mežice in z Notranjske.
Foto M. Baltič
Foto D. Namestnik
Zgodilo se je celo, da so prišli na pogon razen teh še funkcionarji Lovske zveze Slovenije, Lovske zveze Ljubljana in za nameček še Italijani. Vsi dobrodošli. Toda kot po nekem nepisanem pravilu so ščetinarji take dni še pravi čas začutili nevarnost in nam vedno pustili le sledove. Vse poklapane nas je tolažil dr. Beni-gar, ki je tudi zaman čakal v snegu, češ, kaj bi bilo, če bi vsako nedeljo padla dva ali trije prašiči...
Da, res! Čudno pa ni, da priprave na velike pogone čekanarji zavohajo in začutijo. Saj se s treh, štirih strani pomikajo kolone domačih lovcev in lovskih gostov, kakor kaže slika, kar ne gre vedno dovolj tiho. q Namestnik
Lovska koča Foto D. Namestnik LD Šmartno pri Litiji
Lovske družine — pozor!
Dne 29. februarja t. 1. je zasedal upravni odbor Lovske zadruge »Lovec« v Ljubljani. Odločil je, da se z novim lovskim letom, t. j. aprila 1966 znižajo cene vsem lovskim pripomočkom za najmanj 80 «/o.
Na tako znižanje cen je vplivala prodaja nekaj desetin vagonov umetnih golobov v preteklem letu. Streljanju na umetne golobe se obetajo res zlati časi. Sedaj so na poti iz Albanije velike količine umetnih golobov, katere je slovenskim lovcem podaril albanski ministrski predsednik. Na poti iz inozemstva in sicer iz Kranja je velika pošiljka specialnih pušk šibrenic, ki so grajene samo za streljanje na umetne golobe. Cena teh bo največ po sto novih dinarjev. Taki ugodni pogoji — specialno orožje, poceni municija in kvalitetni umetni golobi iz uvoza — bodo omogočili več slovenskim lovcem, da v tej zvrsti strelskega športa postanejo svetovni prvaki. Ko pa je nekdo svetovni prvak, pa nujno sledijo potovanja v inozemstvo, kar prinaša dragocene devize. Preneka-teri slovenski lovec bo tako lahko prišel do lastnega deviznega računa, do deviz — trdih in mehkih —, da bo lahko v domovini kupoval kvalitetne domače proizvode za devize, kar je vsekakor ceneje. Temu sledijo vile, vikendi in avtomobili vseh vrst in barv. Standard se bo tako slovenskemu lovcu dvignil z raketno naglico. Zato, lovske druž/ine, no odlašajte! Takoj javite zadrugi vse svoje potrebe in dobili boste, kar potrebujete!	pg __ j-j
Kako gospodarimo v LD Cirkovce
Lovišče LD Cirkovce leži na Ptujskem polju in meri 3200 ha. Polovica površine so polja, polovica pa nekoliko močvirnati travniki. Lovišče je bogato zajcev in fazanov. Jerebice je žal zdesetkala zima pred dvema letoma. Krivdo za to je prvenstveno pripisati lovcem samim, ki so premalo skrbeli za divjad.
Uspelo nam je, da smo stalež jerebic precej popravili, saj jih doslej še nismo obstreljevali.
V našem lovišču so tudi divji prašiči, ki pa povzročajo na kmetijskih kulturah mnogo škode. Primorani bomo nekaj ukreniti. Polovica lovišča je ugodna za zajce, to so polja in gozdovi, za fazane in jerebice pa je ustrezno celotno lovišče. Zato je stalež fazanov zelo lep in imamo v načrtu ca. 1000 kosov za odstrel, če ne bo elementarnih nezgod.
Za dobro in uspešno gospodar-
jenje pa je potrebno pravo vodstvo. Žal imamo le malo pravih lovcev; večina se zanima le za odstrel. Ko divjad potrebuje pomoč, teh lovcev ni blizu. Ako potem taki lovci pridejo v odbor, je povsem jasno propadanje lovišča. Če gospodar lovišča ne ve, koliko ima divjadi ter koliko in kaj potrebuje za divjad, da prebije težki letni čas, ne bo lovišče napredovalo. Divjad se bo ob nezadostno založenih krmiščih odselila in če najde drugje več hrane, se ne bo vrnila in tudi gnezdila bo tam. Gospodar pa je tisti, ki mora stalno stikati po terenu in nadzorovati krmišča v kritičnem času. Potem mu bo tudi možno stvarno oceniti stalež divjadi in predlagati odstrel. Družina Cirkovce ima dobro organizirano točkovanje. Vsak član mora zbrati 300 točk; ako jih ne doseže, mora doplačati, če pa ima več ko 300 točk, dobi za presežek plačilo.
V	lovišču imamo krmo za divjad na treh krajih. Tam je tudi knjiga, kjer vsak vpiše, koliko je prinesel krme. Gospodar lovišča stalno pregleduje te knjige in tako natančno ve, kdo in koliko je prinesel krme. Tudi je predvsem naloga gospodarja, da določi, kje in kakšna krmišča je treba urediti.
Naš starešina je zelo vesten in predvsem velik ljubitelj živali, ki s tajnikom in agilnim blagajnikom vedno skrbi za napredek družine in lovišča.
V	družini šepa le kinologija. Lovci se premalo zanimajo za lovske pse. Tudi v tem pogledu bo potrebno nekaj ukreniti.
Turizmu nudimo vsako leto lep odstrel. S tem v zvezi pa pridobivamo za skupnost dragocene devize.
Jože Frangež, gospodar LD
Jubilanti
Maks Sekirnik, soustanovitelj LD Oplotnica, še danes njen stari-šina, večletni predsednik nekdanje LZ Poljčane, sedaj bazenski vodja ter član upravnega odbora LZ Maribor, je v februarju letos obhajal svojo šestdesetletnico. Že mlad se je kot ljubitelj narave vključil v lovske vrste in leta 1931 prišel kot učitelj v Oplotnico. Med okupacijo je vneto sodeloval v Osvobodilni fronti. Po osvoboditvi se je vseskozi predal vzgoji mladih lovcev in jim vcepljal pravo razumevanje za nara-
vo in divjad. Odlikovan je bil z Znakom za lovske zasluge. Vzornemu lovskemu tovarišu iskreno čestitamo z željo na še mnoga zdrava in srečna leta!
Oplotniški lovci
Ivan Tovornik, soustanovitelj in častni član LD »Zagorje« praznuje svojo sedemdesetletnico in petdesetletnico lovskega udejstvovanja. Zglednemu lovskemu tovarišu in mojstru s pastjo želimo, da bi še dolgo zdrav in zadovoljen lovil v naši zeleni bratovščini! Lovci LD »Zagorje«
Petdesetletnico Toneta Kovača in Janeza Erjavca so člani LD Lj,-Šentvid s svojimi družinami praznovali v svoji koči na Toškem čelu. Obema jubilantoma so se doživetja v tihih gozdovih Dolomitov najgloblje zarezala v spomin. Tone je kot hraber partizan preživljal v teh krajih najbolj pretresljive dni svojega življenja. Zato tudi kot lovec rad zahaja v ta del lovišča.
Antonovčeva domačija na Toškem čelu, katere družinski član je bil Janez, je bila med vojno
trdna opora partizanom in aktivistom. Po vojni pa je Janez nesebično pomagal pri izgradnji in varovanju lovske koče. Obema jubilantoma še mnogo lovskega užitka!
Člani LD L j .-Šentvid
Umrli
Simon Volmajer, član LD Vurmat, star 63 let, je na svojem domu na Fali umrl. Od mladih nog je bil navdušen lovec, veder in požrtvovalen tovariš, ki ga bomo ohranili v lepem in trajnem spominu.
Člani LD Vurmat
Jože Rutnik, član LD Oplotnica, njen soustanovitelj in gospodar, nas je v starosti 65 let nepričakovano zapustil. Pogrešali ga bomo v upravnem odboru in pogrešala ga bo divjad, za katero je zgledno skrbel. Hvaležno se ga bomo spominjali — oplotniški lovci.
M. S.
Jože Mirt, dolgoletni član LD Brestanica in prvi njen starešina, 45 let lovec, je oktobra 1965 v 71. letu starosti preminul. Pravičnemu lovcu in iskrenemu tovarišu časten in trajen spomin!
LD Brestanica
Jakob Medja, dolgoletni starešina in častni član LD Bohinjska Bistrica, delegat in odbornik, odlikovan z Znakom za lovske zasluge, je v osemdesetem letu starosti umrl. Pokojnik je bil ustanovni član prvega domačega lovskega društva leta 1912, velik lovec in gojitelj divjadi. Časten mu spomin!
LD Bohinjska Bistrica
Ivan Mulec, častni član LD Pernica, je decembra v 87. letu odšel v večna lovišča. Kot mlad kmečki fant se je vključil v zeleno bratovščino in je bil dolga leta vzoren gojitelj divjadi. Za svojo vestno in zgledno delo je bil odlikovan. Dobremu lovcu in iskrenemu tovarišu bodi časten in trajen spomin!
Lovska družina Pernica
Friderik Tratnik, član LD Col, nas je v starosti 73 let zapustil. Vedremu in iskrenemu lovskemu tovarišu ohranimo trajen in časten spomin!	LD Col
Peter Zaviršek, član LD Višnja gora, s častno diplomo za lovsko delo, je v 84. letu starosti nenadno preminul. Ugledni lovski starini in dobremu tovarišu ohranimo najlepši spomin!
LD Višnja gora
Mirko Čufar, deset let član LD Bohinjska Bistrica, rojen leta 1932, nam bo ostal kot dober in veder lovski tovariš v trajnem spominu.
LD Bohinjska Bistrica
Lovska
kinologija
Poljska preizkušnja ptičarjev v Murski Soboti, 23. in 24. oktobra 1965
(Naknadno objavljamo to poročilo kot dopolnilo k poročilu I. Cafa v 11. št. — 1966, stran 351)
Aga JRP 3614 Nkd, vodnik Vladimir Pfeifer. Zelo dobro šolana psica z odličnimi naravnimi zasnovami in zelo ubogljiva — 180 točk, I a.
Pika Polanska JRP 3754 Nkd, vodnik Jože Ciglar. Slabo šolana psica z dobrim nosom, slabšim iskanjem, slabo stojo in ubogljivostjo — 101 točka.
Lida Negovska JRP 3334 Nkd, vodnik Štefan Žilavec. Psica je slabo šolana, sicer pozitivna v zasnovah — 119 točk, pohvalno priznanje.
Beg Puconski RMP ki 1162, vodnik Bela Hodešček. Pes je pozitiven v zasnovah, a premalo šolan — 120 točk, pohvalno priznanje.
Ada RMP ki 1979, vodnik Henrik Sukič. Psica z dobrimi zasnovami, slabšo šolo, nekoliko počasna — 125 točk, III.
Dina Bakovska RMP ki 1376, vodnik Alojz Gaber. Dobro šolana in pravilno vodena psica z dobrimi zasnovami — 151 točk, II.
Rina Apaška RMP ki 1057, vodnik Henrik Rajšp. Poprečna psica z dobrim nosom, ki ga ne zna uporabljati — 121 točk, pohvalno priznanje.
Koker španjelčki
Lovi JRP 3612 Nkd, vodnik Živko Glogovac. Zelo živ pes z dobrim nosom in slabo šolo — 117 točk, pohvalno priznanje.
Rudolf Bernik ml. sodniški pripravnik
PRIJAVLJENE PARITVE
I. LOVSKI PSI
Resasti jazbečarji:
Mika JRJ-ri 240, bila na tekmi — Dagobet v. Comburg JRJri 288, bil na tekmi, leglo je bilo 25. 3. 1966, vzreditelj Franc Orešnik, Ljubno ob Savinji.
Nemški prepeličarji:
Blanka v. Alpenberg JRC 1 Pr.
—	Gacci v. d. Gamswand JRC 2 Pr., leglo je bilo 13. 3. 1966, vzreditelj Lovska zveza Celje.
Koltcr Špan jeli:
Daša JRŠK 525 — Lisko JRŠK 583, leglo bo 25. 4. 1966, vzreditelj Milan Leban, Ljubljana, Vipavska 8.
Špringcr Špan jeli:
Drina Pokoška JRŠŠ 125 — Dečko JRŠŠ 128, bil na tekmi, leglo je bilo 6. 3. 1966, vzreditelj Alojz Kapun, Pokoše 39, p. Zgornja Polskava.
Juta Novogorska JRŠŠ 69 —
—	Boj Podrakitniški JRŠŠ 87, bil na tekmi, leglo je bilo 26. 3. 1966, vzreditelj Polde Poglajen, Debro 52, p. Laško.
Nemški ktdl. ptičarji:
Beba Dragučovska (Biba) JRPki 3763, bila na tekmi — Kasan Glinški JRPki 1738, bil na tekmi,
Foto M. Dobravec
leglo bo 1. 5. 1966, vzreditelj Martin Čurin, Vodranci 8, p. Kog. Kora Savinjska JRPki 3869 — Beno Trgoviški JRPki 2818, bil na tekmi, leglo bo 25. 4. 1966, vzreditelj Ivan Lakner, Ratenska vas 8, p. Rogaška Slatina.
Pika Polanska JRPki 3754, bila na tekmi — Leksi Polanski JRPki 1970, bil na tekmi, leglo je bilo 26. 3. 1966, vzreditelj Jožef Ciglar, Korovci 48, p. Cankova. Dilca RMPki 2013, vpis v JR v teku, Aras Čavenski JRPki 3148 bil na tekmi, leglo bo 17. 4. 1966, vzreditelj Slavko Bergant, Medvode 8.
Astra Ravenska JRPki 3094 — Beno Trgoviški JRPki 2818, bil na tekmi, leglo je bilo 16. 3. 1966, vzreditelj Anton Slogovič Ivanjci št. 15, p. Negova.
Tisa Prulska JRPki 2600, bila na tekmi — Aras Čavenski JRPki 3148 bil na tekmi, leglo bo 11. 4. 1966, vzreditelj Franc Avbelj, Ljubljana, Gradaška 14.
Čiba Bratonska JRPki 3260, bila na tekmi — Dar Bakovski JRPki 2669, bil na tekmi, leglo je bilo 20. 1. 1966, vzreditelj Franc Ba-kan, Gančani 14, p. Murska Sobota.
Epagncul bretoni:
Appio delle Vallate LOI Ce 22 018/63 — Lana Vipavska JRP EB 135 leglo bo 22. 4. 1966, vzreditelj Franc Zaunilc, Gaberje 96, p. Štanjel.
Lida Vipavska JRP EB 104 — Appio della Vallate LOI CE 22 018/63, leglo bo 7. 4. 1966, vzreditelj Dušan Marc, Dolenje 1, p. Ajdovščina.
Leva Vipavska JRP EB 118, bila na tekmi — Appio della Vallate LOI Ce 22 018/63, leglo bo 9. 4. 1966, vzreditelj Dušan Marc, Dolenje 1, p. Ajdovščina.
Aria JRP EB 60 — Appio delle Vallate LOI Ce 22 018/63, leglo bo 10. 4. 1966, vzreditelj Dušan Marc, Dolenje 1, p. Ajdovščina.
Lovski terierji:
Magna Travnogorska JRLT 1917
—	Taras Malogorski JRLT 2418, leglo bo 14. aprila 1966, vzreditelj Maks Konečnik, Kočevje, Reška 25.
Asta JRLT 2463, bila na tekmi
—	Horor Silvanus JRLT 2307, leglo je bilo 9. 3. 1966, vzreditelj Sebastjan Bauman, Dobrenje, p. Pesnica.
Linda Trebeljevska JRLT 2711
—	Rino JRLT 2302, leglo bo 3. 4. 1966, vzreditelj Jože Oblak, Vojsko 12, p. Idrija.
Odra Travnogorska JRLT 1382, bila na tekmi — Taro JRLT 2098, leglo bo 4. 4. 1966, vzreditelj Lovska družina Sodražica.
Ada Podbreška JRLT 2605 — Lovko Travnogorski JRLT 2359, leglo je bilo 15. 3. 1966, vzreditelj Ivan Potočnik, Dolenja vas 63, p. Prebold.
Foksterierji:
Gučka JRFos 489, bila na tekmi
—	Ris JRFos 554, bil na tekmi, leglo bo 18. 4. 1966, vzreditelj Anton Štajer, Goričane 13, p. Medvode.
Jolly (Jenny) JRLT 602 Fos, — Briks Liburniški JRJ Fos 451, lego bo 9. 4. 1966, vzreditelj Vera Boh, Ljubljana, Gregorčičeva 5/2.
Braki jazbečarji:
Bonka JRBj 1614 — Bil Šmar-tinski JRBj 1439, leglo bo 17. 4. 1966, vzreditelj Alojz Novak, Lesce 31, p. Lesce.
Diana JRBj 1301 — Bodo JRBj 1480, leglo bo 18. 4. 1966, vzreditelj Alojz Adamič, Logarje 1, p. Velike Lašče.
Budna JRBj 1752, — Diki JRBj 1748, leglo bo 12. 4. 1966, vzreditelj Kristjan Nemec, Lokavec, p. Ajdovščina.
Bistra JRBj 1396 — Daro JRBj 1394, leglo bo 10. 4. 1966, vzreditelj Kristjan Nemec, Lokavec, p. Ajdovščina.
Cedra JRBj 1349 — Laro JRBj 1437, leglo bo 4. 4. 1966, vzreditelj Zdravko Kosmač, Hotavlje 20, p. Gorenja vas.
Breza JRBj 978 — Alko JRBj 1101, leglo bo 10. 4. 1966, vzreditelj Karl Gorenc, Žabjek 29, p. Trbovlje.
Brina JRBj 1612 — Tomi JRBj 839, leglo je bilo 1. 3. 1966, vzreditelj Stane Vrščaj, Ljubljana, Povšetova 3.
Iris Vinarska JRBj 1458 — Jago JRBj 1303, leglo bo 13. 4. 1966, vzreditelj ing. Julij Uršič, Maribor, Ribniško selo 23.
Bistra JRBj 1243 — Borko JRBj 1616, leglo bo 15. 4. 1966, vzreditelj Jože Barič, Pod gozdom 1, p. Črnomelj.
Lina Vinarska JRBj 1726 — Bas JRBj 1628, leglo je bilo 7. 3. 1966, vzreditelj Franc Bakun, Tržič, Proletarska 21.
Rika JRBj 1318 — Jago JRBj 1303, leglo je bilo 24. 3. 1966, vzreditelj Stanko Jazbinšek, Planina pri Sevnici.
Istrski ktdl. goniči:
Rika JRGki 3035 — Goran JRGki 3415, leglo je bilo 26. 3. 1966, vzreditelj Franc Drmol, Šoštanj. Arta JRGki 3308, bila na tekmi
—	Dendi Kočevski JRGki 4379, leglo bo 27. 4. 1966, vzreditelj Jože Perko, Poljane 72, p. Poljane nad Škofjo Loko.
Ajka JRGki 4491 — Dendi Kočevski JRGki 4379, leglo bo 28.
4.	1966, vzreditelj Slavko Zavir-šek, Sap 13, p. Šmarje Sap.
Paza JRGki — Gero JRGki 3426, leglo bo 20. 4. 1966, vzreditelj Andrej Milavec, Malni 127, p. Planina.
Orla Travnogorska JRGki 3262 — Ari JRGki 3475, leglo bo 11. 4. 1966, vzreditelj LD Sodražica. Dika Kočevska JRGki 4094 — Ari JRGki 3475, leglo bo 5. 4. 1966, vzreditelj psarna Sodraška, Adolf Ivanc, Sodražica 10.
Bara JRGki 3158 — Rik JRGki 2771, leglo je bilo 28. 3. 1966, vzreditelj Venčeslav Oblak, Jagršče 1, p. Cerkno.
Cveta JRGki 4093 — Divko JRGki 4127, leglo je bilo 28. 3. 1966, vzreditelj Zdravko Kosmač, Hotavlje 20, p. Gorenja vas.
Posavski goniči:
Flora Podvinska JRGp 4607 — Argo JRGp 3579, leglo bo 18. 4. 1966, vzreditelj Stane Tavčar, Šentvid pri Ljubljani, Rozmanov gaj 48.
Dina JRGp 5359 — Bruno JRGp 5356, leglo je bilo 8. 3. 1966, vzreditelj Vlado Benko, Zagorje ob Savi.
Popravek in dopolnitev
Pod Resasti jazbečarji, v 12. št. 1966, str. 383, je dopolniti naslov: Viktor Tratnik, Podgora 46, pošta Šentvid pri Ljubljani.
Pod Nemški kratkodlaki ptičarji,
str. 384, je popraviti: Vzreditelj Avgust Smole, Kranj ulica Mladinskih brigad — ne Mirko Con-fidenti.
Nemški kratkodlaki ptičarji, str. 384 dostaviti:	Capa Bakovska
JRPki 3312, dobro — bila na tekmi,
ICasan Glinški JRPki 1738, prav dobro — bil na tekmi, vzreditelj Beno Pesek, Ljubljana Žibertova 23 — leglo bo 24. aprila 1966.
Kinološka zveza Slovenije
PRIJAVLJKNE IN ZAŠČITENE PSAItNE
»BIČEVSKA« za nemške ptičarje, lastnik Ciril Pogačar, Ljubljana, Prijateljeva ulica št. 19. »CRNOVRŠKA« za goniče in jamarje, lastnik Lovska družina Dolenja vas.
»IDRIJSKA« za jamarje, lastnik Vinko Seljak, Idrija. Vojkova 21. »LAPOVSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Karel Kološa, Murska Sobota, Juša Kramarja št. 12.
Foto C. Pogačar
»PODGRINTOVSKA« za nemške ovčarje, lastnica Ančka Šenk, Dom na Slivnici, pošta Cerknica. »S STENA« za nemške ovčarje, lastnik Dušan Kafol, Puštal, Škofja Loka.
»VRTIŠKA« za ptičarje, šarivce, brak jazbečarje, terierje, goniče, lastnik Lovska družina Kungota.
»VODRANSKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Martin Čurin, Vodranci, pošta Kog.
»LAŠKO« za jamarje, goniče, brake jazbečarje in šarivce, lastnik Lovska družina Laško.
»LETALIŠKA« za nemške kratkodlake ptičarje, lastnik Slavko Zavernilc, Bohova 16, pošta Hoče pri Mariboru.
» B L E G A Š « za brake jazbečarje in goniče, lastnik Zdravko Kosmač, Hotavlje 20, pošta Gorenja vas.
»JERANOVSKA« za službene pse, lastnica Marija Bedrač, Ljubljana, Jeranova 20.
»GAJEVSKA« za nemške bokserje, lastnik Stanko Veber, Maribor, Gajeva ulica 15.
NOVI KINOLOŠKI SODNIK
Za oceno dela vseh vrst goničev tov. Franc Strel, Škofja Loka, Novi svet S III.
Kinološka zveza Slovenije
Šaljive
O puški, nje razvoju in nabojih
(za lovski izpit)
Ker je zgubil fračo, je v srednjem veku neki puškar izumil puško. Ker je bil puškar, zato ime puška. Puškar pa je bil zato, ker je delal puške. Smodnik je izumil neki menih, ker pri »Lovcu« ni dobil brezdimnega. Že mnogo prej so smodnik izdelovali Kitajci, ki pa v novejšem času delajo atomske bombe. Smodniku pravimo tudi »purfel«, ker na prostem zažgan pravi »puff«. Puški pravimo tudi pokalica, zato ker poči. Ni pa vse puška, kar poči in tudi vsaka puška ne poči. Prve puške so basali od spredaj, zato ime »forderlader«. Ker pa je to nemška beseda, so zavedni slovenski lovci prepustili take puške »ravb-šicem« in si kupili prelamače. Ravbšic je tudi nemška beseda, zato so jih slovenski lovci pustili tudi njim, da so delali, kar so hoteli.
Prelamača je puška, ki se prelomi, če s kopitom pobijaš obstreljenega zajca. Taka puška je imela tudi peteline, zato se ji reče tudi petelinka. Ker pa je bilo v naših lepih gozdovih vedno manj
petelinov, so naši lovci tudi te puške prodali ravbšicem in z izkupičkom kupili hamerles puške. Hamerles zato, ker nimajo petelinov. Peteline pa imajo v današnjih časih pri nas inozemski lovci in jih streljajo z brovningi«. Brovning je že mitraljez. Med vojno so tuji turisti streljali pri nas z mitraljezi tudi po partizanih. Ker so pa sedaj pri nas partizani zaščiteni, tuji lovski turisti streljajo z brovningi peteline — divje in domače race, fazane in fazanke ter slovenske brakirje, ki niso zaščiteni.
V prejšnjih časih so imeli dobre in slabe puške. Sedaj imamo predvsem drage puške. So tudi puške na kroglo ali risanice. Ri-sanice zato, ker jih marsikateri slovenski lovec še ni videl drugače kakor narisane. Za kroglo so najprej uporabljali želod. Ker je taka gladka krogla imela slab učinek, so želod do polovice olupili in tako dobili kroglo z delnim ali H plaščem. Tak želod je posebno dober za divje prašiče, če je popolnoma olupljen tudi za domače. Ker pa domač prašič ne spada v lov, za nas lovce ni znimiv, vsaj dokler je živ. (Imamo še SS krogle, ker so jih uporabljali tudi esesovci.) Ker želod ne obrodi vsako leto, suh je pa nerazanten, izdelujejo sedaj krogle iz svinca in drugih kovin. Take krogle so visoko razantne, zlasti če z njimi streljamo visoko
v hribih. Razanca je tujka in zato za slovenskega lovca nezanimiva. (Važno je, da poči.) Za krogle imamo tudi puške repetirke. Re-petiraš sicer lahko tudi s porcijo pri vojakih, toda taka porcija ni repetirka. Taka porcija je končno vojaško orožje in ne spada v lov.
H.
Ritenska vožnja
Kure lovca Jaka je obiskoval lisjak. Ker se čakanje ni obneslo, je Jaka nastavil past in lisjaka ujel. To pripoveduje lovskemu tovarišu Janezu, ki se čudi, kako da se je lisjak ujel za zadnjo taco, saj je navadno narobe. »Nič čudnega,« pojasni Jaka, »dvorišče je tako ozko, da je moral lisjak ritensko po kure.«
H.
Latinska
Lovci tarnajo, kako redko pridejo letos zajci pred cev, če si pa brez puške, ti zlomek skoči iz vsakega razora. Pa se oglasi Nace: »V sredo sem ves dan brskal s pin-čem za dolgouhci, pa niti dlake. Ko grem proti domu, me nenadoma nekaj zgrabi — pa ne zajec — in jo urno uberem v zelnik ob poti. Ker se za lovca pač ne spodobi, da bi nosil s sabo toaletni papir, sežem med liste, otip-ljem dva pravšna in potegnem! Tristo kosmatih, v roki mi je otepal lep zajec.«
H.
'I«»v.* iii f,'i7/
\ I/ 1