beg iz resničnosti, prazno iskanje raznih stilističnih posebnosti, ki so v bistvu popolnoma brez vsake vrednosti.
Takole popisuje Pregelj: „V sredi slovenskih zemlj (plural kot liristični element! Op. pis.) leži široko polje. Kakor okrog jezera se je spletel okoli polja v dvojnem vencu visoki in nizki breg (dvojni venec? Op. pis.) Visoki: od kraja rast rodne zemlje, nizki: vekovita zgodovina umrlih ljudi. (Vse same neepične, neplastične podobe! Op. pis.) Visoki: bolest v zemlji, nizki: žalost človeških src." (Poslednji stavek ne pove prav ničesar, prav tako kakor celotna podoba o nizkem in visokem bregu, vse je zgolj pisateljeva stilna igra brez vsake prave vsebine. Op. pis.)
Dialog je izredno naiven, nestvaren, poln sladkobnih in nepomembnih izrazov, slaboten in docela nepredmeten. Njegove osebe se prav za prav razgovarjajo druga mimo druge, kar učinkuje včasi groteskno.
Stil povesti je neizčiščen, baročno preobložen, zgolj zunanje zveneč, a notranje prazen, nikoli ni epično jasen, pač pa vedno eklektično nabrekel, slovarsko folkloren — skratka nezanimiv. Kar je bilo pri Pleba-nusu morda še novost, postaja od dne do dne bolj obrabljena manira, dolgočasna neužitnost, ki se je prav posebno pokazala v tem Pregljevem najbolj ponesrečenem »boljšem " spisu.
JESENSKA  PESEM
FRANC   O N I Č
v se pada: listje in prezreti čas. Težak je plod od belih valovanj. In zdi se, ko da pada tudi dan nad polji in gozdovi v prvi mraz.
In roka, glej, še ona pada. Nekje objem je obvisel i: praznini kakor sad nedozorel. In ko začutiš to, obstaneš iznenada.
Potem ozreš v jesenske se gozdove in veš, da sam si ko jesenski vzdih. Zaznaš vso trpkost v sebi ko sadove odpadajoče in postaneš tih.
9