SVOBODNA SLOVENIJA
LETO (AfJO) XLV (39) Štev. (No.) 23
ESLOVENIA LIBRE
BUENOS AIRES 19. junija 1986
Pozdrav pastirju
Cerkev nam je po svojih škofih, na predlog slovenskih duhovnikov v Argentini, potrdila novega direktorja dušnih pastirjev. Dr. Alojzij Starc prevzema za pokojnim msgr. Antonom Oreharjem vrhovno skrb za versko rast Slovencev v tej deželi.
Čast in odgovornost sta združeni s tem imenovanjem, ki pa nalaga dolžnosti tudi nam vernikom. Naša hvaležnost, spoštovanje in vzajemnost se ne izčrpajo le v pozdravnih besedah, temveč postajajo resničnost dan za dnem na skupni poti.
Hvaležni smo Bogu za pastirja, ki nas bo vodil proti večnosti po poti, po kateri nas je usmerjal že njegov prednik in učitelj.
Hvaležni pa smo tudi dr. Starcu, da je vdano sprejel križ, ki mu je bil zaupan. Sledi i mu bomo v neomajni zvestobi do Cerkve in naroda, to je do vrednot, zaradi katerih smo pred desetletji zapustili domovino, tisoči pa zanje darovali prostost in življenje.
Biti pastir zahteva modrosti in moči. Kakor dosedaj, bo naš novi dušni pastir zajemal te lastnosti tudi v bodoče iz globoke zakoreninjenosti v Skalo, ki se nikdar ne omaje, in iz življenja Trte, ki nikdar ne usahne.
Vendar nihče ne more vzdržati sam, pod težo dneva. Pastirjeva moč je zato tudi v velikodušni opori, ki jo prejema od svojih sobratov in vernikov, to je v vzajemnosti, ki jo skupnost živi.
Ostanimo strnjeni krog dušnih pastirjev, da bodo čutili ne le breme, marveč tudi pomoč in toploto naše zdomske družine. Naj nam bodo tisto živo središče, kjer se nad-
naravne in naravne vrednote dopolnjujejo in prepletajo v spoštovanju resnice, dobrote in lepote.
Ni lahko biti duhovnik, a tudi teža zdomstva ni lahka. Le v luči našega skupnega poslanstva, postane križ znosen; spremeni se iz trdega bremena v neprecenljivo oporo, tako pastirju, kakor slehernemu od njegovih zvestih vernikov.
Naj Bog živi, ohranja in razsvetljuje moža, ki ga je poklical v svojo služlbo iz naših vrst, in nam ga zdaj pošilja kot pastirja!
Marko Kremžar
BALADA:
Junij 86
Sedi v rovu stražar in čuva nevidno vojsko.
Kaj potok šepeče?
Kaj veter zavija?
Vse to stražarju ni mar.
Na robu pet malčkov kleči.
Šop cvetja pehajo v prepad.
„Kaj doli buči?“
„Čuj, pesem zveni!“
„Naš dedek tam straži.. .bedi... !“
Desnica oklepa se skal, odprte oči so v nebo.
Kaj zunaj godi se?
Kdo prosi in kliče?
Ne dvigne stražar se od tal.
Levica mu kvišku moli.
Kristalni ga kapnik prebada. Negibno smehlja se, ko cvetje zasiplje mu zlomljenih reber kosti.
-žar
ŠE NEKAJ PRIPOMB K ČLANKU
Slovenian! esse delendam
Dr. Alojzij Starc - novi delegat
-,'3ÉS^;r,	-.r.i'ssttLW»
Veseli smo, da je slovenska skupnost dobila novega dušnopastirskega voditelja v osebi dr. Alojzija Starca. Važno mesto v naši skupnosti je spet polno zasedeno, tako da bo vse cerkveno dogajanje lahko sledilo normalno v svoji službi slovenskemu verniku v Argentini.
V Argentini delo dr. Starca dobro poznamo, v informacijo drugim Slovencem po svetu pa naj nanizamo nekaj njegovih življenjskih podatkov, kot smo jih posneli iz članka v tukajšnjem verskem tedniku Oznanilu :
Novi delegat je bil rojen 19. junija 1926 v Žlebiču pri Ribnici na Dolenjskem. Študiral je klasično gimnazijo v Škofovih zavodih v Šentvidu in maturiral leia 1947 v begunskem taborišču v Seni galli ji v Italiji. V Argentini je vstop/] v slovensko semenišče v San Luisu ir bil 29. novembra 1953 v La Plati posvečen v duhovnika. ' Dve leti nato je na slovenski teološki fakulteti v Adroguéju promoviral za doktorja bogoslovja.
Vsa duhovniška leta je deloval v slovenskem dušnem pastirstvu v Argentini v njegovem središču. Od leta 1958 do 1960 je bil dušni pastir v San Martinu, .nato poldrugo le'o dušni pastir v Ramos Mej i ji, med leti 1963 in 1972 je deloval med rojaki, ki so prišli v deželo med obema vojnama, od leta 1969 pa je dušni pastir za rojake v San Justu. Nekajkrat je opravil dušnopastirske obiske za Slovence v Mendozi in v Ba-riiočah. Od leta I960 do 1973 je bil glavni urednik revije Duhovno življenje, 27. leto ua že ureja Oznanilo.
Vsa leta je tesno sodeloval z msgr. Antonom Oreharjem pri gradnji in v življenju Slovenske hiše in v raz-
nih ustanovah in organizacijah. Na več krajih je poučeval verouk. Sodeloval je pri Zvezi slovenskih sred-nješo.cev in srednješolk, iz katere je nastal Slovenski srednješolski tečaj ravn. Marka Bajuka, kjer je tudi letos začel poučevati. Pri zveznem odboru SFZ je postal zvezni asistent le'a 1956, pri SDO pa leta 1967. Ti funkciji je ohranil do lanskega leta, ko jih je prevzel France Cukja-ti. Od leta 1977 je za dr. Ignacijem Lenčkom in dr. Alojzijem Kukovico postal asistent tudi pri SKAD in sodeluje tudi pri Visokošolskem tečaju. Več let je bil tudi hišni duhovnik pri slovenskih šolskih sestrah na Paternalu.
V odsotnosti msgr. Oreharja je tega redno nadomeščal pri raznih o-pravilih v naši skupnosti.
Delegatu slovenskih dušnih pastirjev v Argentini -— ki je med
Ljubljana, 12. aprila 1986
Argentinski škofovski konferenci
v Buenos Airesu!
Podpisani Alojzij Šuštar, ljubljanski nadškof in podpredsednik Jugoslovanske škofovske konference, ter Stanislav Lenič, narodni ravnatelj za izseljensko dušno pastirstvo -s tem pismom predlagamo Argentinski škofovski konferenci duhovnika ljubljanske škofije Alojzija Starca, doktorja teologije, ki je bil rojen 19. junija 1926, posvečen 29. novembra 1953 v La Plati, in ki je sedaj dušni pastir slovenskih izseljencev v Buenos Airesu im živi v Buenos Airesu, Ramón L. Falcon 4158, da ga imenujete po smrti delegata msgr.. Antona Oreharja za delegata slovenskih dušnih pastirjev, ki delujejo po kanonu 568 za slovenske vernike v Argentini.
Enako vas prosimo, da nam sporočite vaš dekret za imenovanje. Z bratskim pozdravom vdana v Gospodu
Stanislav Lenič	Alojzij Šuštar
Kardinal Rau-l Primatesta, cór-dobski nadškof in predsednik Argentinske škofovske konference, je 27. maja odgovoril:
Na predlog Jugoslovanske škofovske konference im s privolitvijo Škofovske komisije za izseljence s tem dokumentom imenujem duhovnika Alojzija Starca za delegata slovenskih dušnih pastirjev v Argentini, da vrši svojo službo v skladu s kanonom 568.
drugim tudi naš tovariš v časnikarstvu — iskreno čestitamo in mu iz srca želimo uspeha polno pot pri
Je tudi v maju v Ljubljani pomlad?
Jože Plečnik v Parizu — V Ljubljani kongresi in obsevana solata —
Pobegli vojak pa pobija po icaje.
Veliko pozornost je vzbudil odličen članek, ki ga je poslal razgledan in zaveden Slovenec iz domovine in kateremu je dal naslov „Slo-veniam esse delendam“ t. j. „Slovenijo je treba razdejati ali uničiti“. Tudi komentar, ki ga je napisal L. P., je bil sprejet z velikim zanimanjem. Iz članka je razvidno, da pisec dobro pozna razmere v Sloveniji in v vsej Jugoslaviji in prav tako tudi vzroke teh razmer.
Nobenega dvoma ni, da je ves partijski aparat v Jugoslaviji naperjen proti Sloveniji. Na eni strani obstaja zavist, ker je Slovenija industrijsko najbolj razvita in ker so Slovenci pridni delavci, na drugi strani pa jih jezi, da se Slovenci nočejo izenačiti — v jeziku, kulturi in gospodarstvu — z ostalimi zlasti južnimi pokrajinami Jugoslavije. Jezi jih tudi višja slovenska1 raven v gospodarstvu in kulturi.
V boju proti Slovencem in Sloveniji ima partija dve orožji: unitarizem in centralizem. Unitarizem je težnja, da se vse izenači in poenoti, lorej težnja, da se iz vseh narodov Jugoslavije napravi en narod, en jezik in ena ideologija. Centralizem pa je tisto politično delovanje, ki omejuje samostojno odločanje posameznih federativnih edinie v nasprotju z ustavnimi določili. S tema dvema orožjema hoče komunistična partija Slovence pritisniti k tlom in jih z jugom izenačiti v revščini. žal, da je našla med Slovenci nekaj oseb, ki so se postavili v službo teh teženj. Z veseljem pa moramo ugotoviti, da slovenski kulturni krogi in tudi slovenski gospodarstveniki zlasti pa še mladina nasprotujejo unitarističnim in centralističnim načrtom partije, in to vedno bolj glasno in odločno.
Važna je ugotovitev domovinskega pisca, da je v Jugoslaviji vedno večja kriza in da ni izključeno, da pride do popolnega notranjega razkroja in razpada. Da do tega raz-
kroja še ni prišlo, imata zaslugo tako vzhod (Sovjetska zveza) in zaenkrat tudi zahod (Združene države Amerike). Obe strani imata interes, da Jugoslavija ostane taka kot je in da se sploh na Balkanu razmere ne spremenijo. Treba pa je vedeti, da je Amerika tega mnenja pač v sedanjih razmerah; če se bodo razmere spremenile, se bo verjetno spremenila tudi ameriška politika.
Po mnenju domovinskega pisca, kateremu moramo vsi pritrditi, sta unitarizem in centralizem, ki ju na moč goji totalitarna komunistična partijiska centrala v Beogradu, tista dva sovražnika narodov Jugoslavije in zlasti slovenskega naroda, ki' hočeta podrediti Slovenijo vzhodnim centralističnim interesom, ki uničujeta slovensko šolstvo, ki pospešujejo potujčevanje Slovenije, ki porabljajo slovenski denar za svoje politične i,n gospodarske cilje na južnem delu države.
Kaj storiti?
Po tej analizi stanja in razmer v Sloveniji in Jugoslaviji, se nam poraja edini utemeljeni in veljavni zaključek: Slovenija mora postati svobodna in samostojna. Samo tako se bo rešila unitarizma in centralizma. Svobodna pa mora postati ma političnem, kulturnem, verskem in gospodarskem področju, to pa more dati le polna državna samostojnost. Ni druge rešitve za slovensko prihodnost.
Vidimo torej, da imajo tako Slovenci v domovini kakor tudi Slovenci v tujini enake poglede na velika' vprašanja slovenske sedanjosti in prihodnosti. Zato je že danes nujno potrebno sodelovanje vseh zavednih Slovencev pod Triglavom s Slovenci v svetu, da — po razpadu totalitarnega komunističnega režima — zgradimo novo, svobodno, demokratično, pluralistično in samostojno -slovensko državo.
Rudolf Smersu
Na tromostovju sta se ustavila mladeniča in gledala na grajski stolp; jugoslovanska za®'ava vihra v pomladnem vetru; videti jo je po vsem starem delu mesta.
Je! Tudi v Ljubljani je v maju pomlad, prav vroči so ti dnevi — zastava se poigrava nad mestom. Ko so pred nekaj leti obnovili grajski .stolp, so razobesili .na vrhu ljubljansko mestno zas avo z zmajem. Potem se je občasno pojavljala tam gor slovenska zastava, zdaj pa že lep čas vihra jugoslovanska.
S tromostovja se lepo vidi na grad; eden od obeh mladeničev pravi: „Zakaj pa papeške zastave enkrat ne obesijo, ko so že vse poskusili!“ Fa-nta sta očitno bogoslovca iz bližnjega frančiškanskega samostana. Pa res; zakaj nad našim mestom, na grajskem stolpu, za-stava „združen'h balkanskih - ljudstev“? Pa ne da ima kdo kal proti tem ljudstvom, le vsak , : a j bi se s svojimi simboli ponašal tam,, kamor sodijo.
In ko smo že na tromostovju: maketa e Plečnikove mojstrovine je te di razstavljena v pariškem centru Georges Pompidou. Pa ne le maketa tromostovja, tudi maketa ljubljanskih Žal — veličastnega portala ob vhodu -na ljubljansko pokopališče. O teh Žalah je bilo premno-gokaj napisanega, narisanega in poslikanega. Ta Plečnikov portal danes ne služi več svojemu -namenu, ker je vhod na pokopališče drugje. Tudi niegove kapelice, kjer so u-mrli ležali do pokopa, so opuščene: zgradili so nove, bunkerjem podobne prostorčke ob upepe’jevalnici. In tako žalostno razpadajo kapelice in
portal in cela ureditev Plečnikovega „vrta slovesa“. Zapuščeno je vse skupaj, (čeprav ni znano zakaj; -se mar res ne bi dalo ob novih uporabljati tudi starih Žal?) In če res tega več ne potrebujemo, je res- treba, da žalostno propada, je res treba, da so vrata polomljena, da streha pušča, da so odlomljeni žlebovi, da odpada omet, in da se bo vše skupaj sesedlo; ali je tega res treba? Razstavili so Plečnikove Žale v „ Pompidou ju“ — morebiti nas bodo zdaj Parižani spomnili na dolg do Plečnika... i
Saj ne, da bi mislili, da je samo Plečnik v Ljubljani pozabljen! Pozabljeno je bilo tudi pokopališče Navje — končno zemeljsko bivališče velikih Sioven-cev; od Vodnika in Levstika naprej. Zdaj so ga za silo obnovili, pa so morali Ivan .Mrak (tudi pozabljeni slovenski pisatelj) in še mnogi drugi, kar močno povzdigniti svoj glas, da se je na Navju premaknilo.
In potem se najde kdo, ki se čudi, kako da štirideset let po vojni še ni v Sloveniji skupnega spomenika ' slovenskim fantom, ki so padli v drugi vojni, na kateri koli strani že.
Ko še spomeniki utemeljiteljem slovenstva propadajo (!).
No ja: tudi Titu še niso v Ljubljani. postavili spomenika...
Tako se zdi, da bi te dni zaslužila spomenik ruska atomska elektrarna...
Saj je v Ljubljani pomlad — v maju. A kakšen je bil letošnji prvi maj ! ?
Potem, ko so Rusi le priznali, da je iz njihove atomske elektrarne
začela uhajati radioaktivnost, so v Ljubljani še en dan čakali in šele nato objavili varnostna navodila pred radioaktivnim sevanjem.
Že res: v sosednji Italiji so to storili še dan ali dva kasneje, vendar to nikogar ne opravičuje.
Vse prvomajske praznike so tako Ljubljančani preživeli doma; („zadržujte se- v zaprtih prostorih“, so opozarjali po radiu) in jedli kislo repo; („ne jejte sveže zelenjave“, so svarili, „je radioaktivna!“).
Potem je „počilo“ 3. maja, (še vedno so bili prvomajski prazniki) ; zvedeli smo o vojaku, ki je 1. maja pobegnil iz vojašnice, ukradel avtomatsko puško in 700 nabojev. Tistega jutra, ko -smo po radiu o tem slišali, je že tudi ustrelil dva inšpektorja milice, ki sta mu bila na sledi.
Potem je vsa Slovenija’ 3. in 4. maja vsako uro napenjala ušesa in poslušala, koga bo še ustrelil pobegli vojak in kolikšna je nevarnost radioaktivnega sevanja.
4.	maja ob i5.05 so zatulile sire--ne. Ljudje -so bili zbegani; grozi nam še hujša radioaktivnost ali pa je vojak s 700 naboji že čisto blizu. Nič takega!
V vso to prvomajsko dramatičnost in prav teatralno napetost so tulile sirene v spomin na še-sto obletnico Titove smrti.
Povem vam: smešno, za zjokat!
Kako -se je 15 minut mučil reporter, ko je v Beogradu spremljal ceremonijo polaganja vencev — še o-troku bi se smilil...
Ljudje pa čakali na' vesti o vojaku in radioaktivnosti...
Groteskno ...
'Tak je bil začetek maja. Razburljiv, grozljiv, apokaliptičen in nekoliko -smešen tudi.	_	.
Hotimir
Dr. Tine Debeljak
(245)
MED KNJI9RMI IN REVIJAM!
m
CELOVŠKI ZVON, IV/10, marec 86
Zadnja številka Celovškega' zvona je velikonočna in obenem deseta. Je torej neke vrste jubilejna številka in uredništvo revije je za to priložnost dalo pisati .uvodnik izdajateljem revije, ne urednikom. V imenu teh je napisal uvodnik Janko Merkač. V njem piše, da ge "ta koroška revija uveljavlja v slovenskem prostoru in zbira sotrudnike iz vseh krajev Slovenije, matične dežele, zamejstva in zdomstva, ki jih druži danes že o-srednja misel voditi k narodni spravi, o kateri je prepričan, da je zanjo že večina naroda. Uvodničar o-menja, da je prvotno imela revija namen, da se imenuje po najzanimivejšem koroškem rokopisu iz XIV. stoletja. Na začrtani poti pa se pojavljajo ovire, ki so prav nasprotne temu dokumentu, zanemarjanje Plečnikovih Žal, edinstvenega bisera slovenske religioznosti, pietete in umetnosti.
Ta številka se začenja z dobrimi pesmimi Hermana Vogela, ki je koroški rojak iz Mežiške doline in tudi že znan slovenski pesnik. Esej Bodočnost malih narodov je prispeval ljubljanski profesor France Bučar, ugledni sodelavec revije, v katerem dokazuje, da številčno malim narodom danes ne ustrezajo več sistemi, grajeni na razrednih in nacionalnih načelih, ki vsi vodijo v unitarno državo. Iskati je treba novih poti, v katerih bi prišli do veljave slovenstvo in pripadnost k slovenskemu narodu. Nosilci tega prenovljeni a naj ne bo kvantiteta, temveč kvaliteta. Tak proces pa se more vršiti Je s krepitvijo integralne o-sebnosti, ki je nujno vezana na samozavest o lastni kulturni, moralni in vrednostni veličini. Tako pojmovana narodnost bo živela samo oib univerzalijah o pogoju svojega obstoja. Take pa so danes znanost, gospodarski in duhovni tokovi, ki preraščajo nacionalno raven, in današnji svetovni napori gredo tudi v to smer. Bodočnost malih narodov je samo v različnosti močnih osebnosti.
Drugi e.sej je napisal jezuit p. Rudi Konci ija, Sveti križev pot, ki je religiozno literarna meditacija v spornim poljskemu duhovniku Jer-zvju Popieluszku, žrtvi . Solidarnosti. Koroška slavistka Lili Jaroschka raziskuje nastanek slovenske pesmi Naš Gospod je od smrti vstal, znane iz stiškega rokopisa še pred Trubarjem, prevedene iz nemškega jezika, ki se še danes poje, torej ima nekaj stoletno tradicijo v slovenskem jeziku, tako v protestantskem kot katoliškem.
Donesek Franca Goloba Model za
peko praznične pogače z letnico 1777 je prispevek k slovenski folklorni obrti in je opremljen s fotografijami modela in motivov. Pisec •—• poljski univerzitetni profesor, sedaj živeč v Celovcu, govori o Etiki Solidarnosti in priobčuje pridigo o solidarnosti na Vavelu oktobra 1980. Leposlovni, prispevek v prozi je samo nadaljevanje iz prejšnjih številk tržaškega pisatelja Alojzija Rebule Dnevnik 1967.
Vseučiliški profesor na ljubljanski univerzi arhitekt Peter Fister priobčuje prvi de] študije Arhitektura in cerkvene stavbe na Slovenskem v drugi polovici 20. stoietja in spremljajo članek barvaste fotografije novih cerkva: Grosuplje, Portorož, Dražgoše in Dravlje. Znani pisatelj in gledališčnik Bojan Štih je z lepim člankom Žalujem za Žalami poudaril na literaren način lepoJo in zamisel Plečnikovih Žal in .izrazil upanje, da bodo le ohranili to lepo duhovno zamiisel in umetniško realizacijo velikega umetnika.
Poseben poudarek v tej številki je intervju prof. Janeza Zerzerja s svetovnoznanim tenoristom dunajske opere, Slovencem Antonom Dermoto, ki opisuje svojo pot iz orglarske šole v Ljubljani do svetovnega slovesa. Nikdar ni zatajil slovenskega porekla, tudi ni dvignil roke v pozdrav hitlerjancem na Dunaju. (Kot kulturni urednik „Slovenca“ sem napisal tak prvi pogovor ob njegovem prvem nastopu v javnosti v ljubljanski Operi.) Intervju spremlja celostranska slika umetnika.
Iz časa protireformacije 1. 1615 je v rokopisu priobčeno pismo Z orumenelih listov, ki je najstarejše pismo z omembo slovenskega Celov-ct; „po meniheh v Zelouzi“ in ki mu Valentin Inzko dodaja razlago.
„Pismo, ki pričuje...“ priobčuje pismo F. S. Finžgarja ki ga je pisal Ksaveriu Mešku ob njegovem odlikovanju in mu svetoval, naj odlikovanje sprejme.
Zanimiva in branja vredna številka !
HRVATSKA REVIJA, 1. zv., febr. 86 Prvi papež slovanskega potek a je bil Sikst V. (1585-1590)
Večkrat je bilo že pisano, da naj bi bil Sikst V. slovanskega porekla, a ni bilo dokazov. Sedaj pa poroča ta zvezek Hrvatske revije, da je to resnica. Navaja poročilo o proslavi 400-letn.i.ee tega papeža, ki je bila v Rimu pri konventualcih, katerih član je bil, ob udeležbi stotine Hrvatov in drugih narodov. Na tem zborovanju je bilo več uglednih predavateljev, predvsem italijanskih, tako znanstvenikov ter vatikanskih,
Štirinajst dni „odmora“ v opisovanju političnega dogajanja je raz-merno kratka doba. In resnično, kljub številnim dogodkom, ni prišlo med'em do nikakega potresa, niti pretresa. Odmevi na dogodke povezane z afero Sivak, predsednikova časnikarska konferenca in splošna stavka so le nekateri dogodki, morda na videz važnejši teh zadnjih dveh tednov. Vendar je vtis ob tem opisovanju le prevečkrat zavest cepca, ki bije po prazni slami, kot pa mlinskega kamna, ki spreminja zrno v moko.
NI GREHA,
A JE MNOGO POKORE
Zadeva okoli raziskovanja sledi za pogrešanim inženirjem Sivakom je še vedno osrednja točka političnega dogajanja v Argentini. Ko so tudi o tem spraševali predsednika Alfon-
npr. znanstvenica Russo de Caro, visoka uradnica italijanskega kulturnega ministrstva. Rektor hrvaškega papeškega zavoda sv. Jeronima Ratko Peric je v svojem govoru navede1, da so odkrili v Vatikanu nov dokument s Sikstovim grbom skupaj z grlbom iz Dalmacije; govoril je tudi o sv. Jeronimu, ki je bil jz Dalmacije ter ga je papež Sikst V. posebno častil, iz česar sklepajo, da je izviral papežev rod iz Dalmacije.
Kot zadnji govornik je bil dr. Marjan Žugaj, ki je raziskoval papeževo hrvaško poreklo. Njegovi predniki so bili iz sela Kruševice pri Herceg-Novem in ki so se leta 1410 preselili v Italijo. Po rokopisih tega arhiva so bili vsi predniki papeža hrvaškega porekla s tipičnimi hrvaškimi imeni in pisanimi v hrvaških oblikah. Iz tega se tudi vidi, da Sikstov oče sploh ni znal italijansko. Žugaj je v svojih raziskovanjih ugotovil, da je v peti generaciji bil Sikst V. hrvaškega porekla. Osebno ime Siksta V. je bilo Felice Perenti, kar je italijanski prevod hrvaškega Kruščica (hruška).
Na tej proslavi je tudi govoril kardinal Oddi, ki je v svojem govoru poudaril hrvaško poreklo velikega papeža Siksta V. in njegovo posebno čaščenje sv. Jeronima. Zbor js pel Palestrinovo skladbo v čast Pija VI. „Tu es pastor ovium.“
Člankar v Hrvatski reviji je zaključi] poročilo o tem znanstvenem sestanku, da so ti presenetili samega papeža Janeza Pavla II., torej da ni on prvi islovanski papež, ampak je bil pred njim že pred 400 Jeti papež Sikst V. Objavlja tudi, da bodo ti znanstveni izsledki objavljeni v posebni knjigi.
sina pri časnikarski konferenci, je izjavil, da je vlada pač skušala raziskovati „še eno sled“ za njim, ki se je potem izkazala zmotna'. To, da je bil „ves greh vlade“.
Čudno to, da je za tako majhen greh treba delati toliko pokore. Odstopiti je moral obrambni minister, in pri tem je še stresel na vlado svojo nejevoljo. Resnično to pot je Germàn Lopez imel prav. Postal je grešni kozel v zadevi, s katero ni imel nobene zveze. Zgodila se je predno je on prevzel ministrske posle. Domala prisilili so ga sami radikalni poslanci, da je šel na parlamentarno interpelacijo, kjer je postal žrtev peroniistične ofenzive. In nihče njegovih ga mi hranil. Zato odstop, in zato poznejša nejevolja, ki jo je sam sporočil javnosti.
Ni vse ostalo samo pri tem. Za njim je moral oditi tudi šef federalne policije. Generalni komisar Antonio Di Vietri je tudi navedel zdravstvene razloge (tudi to pot resnične), a jasno je, da je afera Sivak v ozadju celotnega dogajanja. Zakaj, sicer, naj bi odstopil tudi podšef. Oba sta delovala le po diktatih notranjega ministrstva, v čigar območje spada federalna policija. Jasno je, da je za radikalno vlado bolj enostavno, da pade policijski šef kot pa notranji minister.
SAMOTNI VRHOVI
Psihologi radi govore o tem, kako samotno se počuti človek na vrhu. Pa naj bo to na vrhu gore, ali na vrhu oblasti. Razlika je v tem, da se z vrha gore plezalec kmalu umakne. Na vrhu oblasti pa mora ostati, hočeš-nočeš, dokler drugi ne odločijo, da je prišla ura umika.
Zadnje Daše so politični opazovalci bolj potihoma kot pa glasno govorili o tem problemu. Alfonsinov krog se korak za korakom zmanjšuje, oziroma se zamenjava. Najožji prijatelji odhajajo. Borräs in Roque Carranza sta umrla. German Lopez je prišel v nemilost, moral je oditi, pa še vrata je zaloputnil za sabo. Najvišje glave v vladi pravzaprav niso iz njegovega' kroga: notranji minister dr. Tróceoli je iz vrst balbinizma, enako predsednik poslanske zbornice dr. Pugliese. Bivši energetski in sedanji socialnoskrb-ski minister Sto rani le prerad dela po svoji glavi. Zato je Alfonsinu tako pri srcu dr. Trócoli, ki mu je, kljub različnemu mišljenju, politično lojalen. Krog pa se počasi množi s prisotnostjo novih, mladih sodelavcev. To je po svoje vedno pozitivno. Vprašanje je, koliko se je na ta mladi rod, ki naravnost vdira na vedno višje položaje oblasti, možno zanesti. Enrique Noisiglia v pre.
Kako sem preživel vojni čas
Ko smo se ina cvetno nedeljo leta 1941 vračali od svete maše iz Brežic, smo slišali prve eksplozije ■nemških bomb, ki so padle v Dobovi, na prvi železniški postaji od Brežic proti Zagrebu.
Na veliki petek, ko smo šli k božjemu grobu, smo v Brežicah že naleteli na prvo nemško četo, ki je bila postrojena v vrsti in prejemala kosilo. Spreletela nas je čudna slutnja negotovosti in strahu pred bodočnostjo.
Čez pet tednov so me poklicali na delavski urad, kjer so mi izpraševali vest in me odredili za delo na železnici. Poslali so me k šefu postaje v Brežicah, da napravim sprejemni izpit iž nemščine (ustmen in pismen). Naslednji dan sem nastopil svojo prvo službo. Namestili so nas kar v skladišču na postaji. Bilo nas je okrog 40 faintov in deklet. Tu so nas poučevali v nemščini in o železniškem prometu. Bil je to strokoven železniški tečaj’, na katerem smo dobil splošno instrukcijo o železnici. Tečaj je trajal 80 dni in je bil plačan, kot če bi delali. Po tem roku smo dobili vsak svoj telegram za dokončno namestitev. Od vseh 40 nisva niti dva prišla skupaj na isto mesto. Mene so poslali v Wiener Neustadt (Dunajsko No-
vo. mesto). Tja je prišlo še drugih i0 Slovencev, pač pa vsi iz različnih krajev. Stanovanje smo dobili na postaji in hrano v železničarski manzi.
Delo smo dobili vsak po svoji zmožnost:. Eni na progi, drugi v pisarnah in ostali na postajah. Jaz sem dobil prvo službo kot kretničar in po dveh letih šolanja in prakse sem postai načelnik tovorne pos aje. Najel sem si tudi pr vatno stanovanje. Imel sem dve leti mirnega življenja.
Moje starše z družino so Nemci 1. novembra 1.941 izselili v Nemč jo. Bili so v ra,zn:h taboriščih. Moške so vsako jutro peljali na delo, ženske so pa pomagale v kuhinj; in čistile taborišče. Dekleta in fante stare nad 16 let so zaposlili zunaj pri nemških družinah. Moji starši so trikrat menjali taborišče. Najprej so bili v Templinu pri Rtettmu, nato v Wiesbaden pri Kölnu in nazadnje v Rottenacherju južno od Ulma .na progi, ki pelje v Svico. Kot železničar sem imel tri proste vožnje na leto. Te sem izkoristil za obiske staršev.
V maju 1942 sem debil poziv za nabor. Bi: sem potrjen in čakal sem na poziv k vojakom. Se osto leto ok-
tobra je prišel poziv. Šel sem z injim ra komando in pro’estiral, da ga ne morem sprejet', ker nisem nemški državljan in ker so moji starši v taborišču pod .nemško stražo. Poziv sem jim vrnil in čakal, kaj bo. Sedem mesecev ni b lo nič novega, šeie maja 1948 sem dobil priporočeno pismo iz Breslaua s pozivom, naj se javim na Koroškem v nekem taborišču glede mojega državljanstva. Šel sem tja; tam so me slikali, m' vzeli kr: i.n mi nazadnje porinili v roko papir, na katerem je pisalo, da sem postal nemški državljan do preklica. S čudnim občutkom sem se vračal na svoje delovno meso.
Za božič 1943 sem bil na obisku pri starših in ko sem se vrnil, me je že čakal te’egram, da se moram javiti. .na Dunaju k vojakom. Moral sem iti, ker so mi tako na prebrisan način 'akorekoč vsilili nemško državljanstvo. Na Dunaju sem bi] en mssee ir od tam so me poslali v .šofersko šolo v Lundenburg pri češki meji. Ta šola je trajala šest tednov, napravil sem izpil za motorno kolo. Zatem smo šli na manevre za 14 dna Ko smo bili sposobni za fronto, so ram dali novo obleko, orodje ter celotno opremo im nas vse poškili za teden dni na dopust. Šel sem zadnjikrat obiskat starše, brate in sestro. Porabi] sem še to zadnjo priliko in se odpeljal v Stuttgart na glavno SS poveljstvo, da se kot
nemški vojak potožim glede situacije mojih staršev. Bil sem sprejet. Zahteval sem, da se moje starše izpusti iz taborišča in se jim da iste pravice kot jih imajo nemški državljani. Obljubili so mi, da bodo u-stregli moji prošnji, naj grem kar mirno na fronto. Ko sem se poslavljal od domačih, mi je oče dal sledeči nasvet: čuvaj svojo glavo in inikdar namenoma ne streljal na vojaka, ki je pred teboj, ker najbrž .ni tvoj sovražnik. Tega pravila sem se držal in pa tudi srečno odnesel.
Z Dunaja so nas peljali s tovornim vlakom skozi Maribor, Celje, Zidani most, Brežice’ do Zaprešića. Tu smo prespali moč .na vlaku in navsezgodaj smo se izkrcali iz vlaka in se odpeljali na kolesih proti Stari Bistri. Ustavili so nas pri vasi Novaki, kjer je bil naš cilj. Bilo nas je cel bataljon, vsi na kolesih. Hrvati so nas prestrašeno gledal^ ravno so se vračali od birme ma binkoštno nedeljo. Ker sem bil edini Slovenec v celem bataljonu, so me postavili za uradnega tolmača. Naša naloga je bila očistiti teren partizanov. Ob .nedeljah sem vodil celo četo v Zagreb, da so si ogledali mesto in šli v kino, jaz sem pa porabil priliko, da sem obiskal sorodnike.
Dobil sem tudi prvo pismo staršev, odkar sem se vrnil z dopusta. Sporočali so mi, da so. dobili privatno stanovanje, živilske karte in
stolnici, pa' Moreau in Casella v provinci Buenos Aires so domala gospodarji radikalnih množic. Linea Nacional (De la Rua) in drugi odtenki balbimizma kaj malo pomenijo. V predominantni Renovación y Cambio, ki jo je porodil Alfonsm in zaenkrat še vedno' nadzira, teče borba med „zgodovinsko strujo“ in „Coordinadoro“.
V tem oziru se nekateri opazovalci zaskrbljeno ozirajo na smer, po kateri stopa radikalizem. Ne toliko .sedaj, kot v bodoče. Mnogi tudi pazljivo sledijo precej indefini-rami skupini „mladih Turkov“. A opis tega je predolg za danes, in se bomo k njim vrnili v katerem izmed bodočih opisov. To pot le pokažimo na dejstvo: .predsednik se je rad naslanjal na krog svojih ožjih prijateljev. Ta se je zožil, oziroma se spreminja. -Koliko bo to vplivalo na razvoj argentinske politike?
REKORDI PADAJO
Vladi je res ulsipelo v enem letu avstralskega plana krepko znižati inflacijo, v kateri je Argentina imela svetovni rekord. A istočasno je sprožila' val protestov med delavstvom, ki so, vsaj za Argentino, postavili nov rekord. Zadnja splošna stavka je bila le kronica številnih protestnih gibanj, ki zadnje čase pretresajo Argentino.
Ufoaldini je lahko zadovoljen. Stavka je izredno uspela. Industrijski pas okoli Buenos Airesa je domala zamrl pretekli petek, l3. junija, čeprav je vlado kar razganjalo (bila je ravno obletnica plana Avstrala), je morala priznati uspeh protestnega gibanja. Tudi v notranjasti države ise je stavka poznala. Ponekod totalno, kot v Cordobi in Santa Feju. Drugod skoraj minimalno, kot v Mendozi in Entre Riosu.
A kaj je ena sama stavka, čeprav splošna, spričo statistike (uradne), ki kaže, da je v zadnjih dvanajstih mesecih bilo v Argentini 412 različnih stavk. Nekatere so bile kratke, morda enodnevne, druge dolge, kar ves mesec. A številka sama je presenetljiva. Vsak dan se je pričela v Argentini vsaj ena stavka. To je 46% več kot v istem obdobju prejšnjih dvanajst mesecev.
Vse to pa je nekam zatemnilo spričo dveh novic. Prva je vesela, ki. je državo .napolnila z vzhičenjem: na svetovnem nogometnem prvenstvu smo namahali Urugvaj in prešli v četrtfinale. To je vsaj za dve uri združilo vse ljudi v eno samo čutenje.
Druga, manj razširjena, a bolj globoka in žalostna. Umrl je Borges. Mož bistrega duha in neverjetne kulture. Mož izraza' tega topilnega kotla kultur, ki je Argentina. Mož opevanja in razglabljanja, sanj in duhov, prividov in slepote. Mož i-skanja v temi. Mož človeške luči. Tudi podpisani je za njim, skoraj za oboževanim, potočil solzo iz srca:.
zaposlitev v tekstilni tovarni. Kar nisem mogel verjeti, da se je to tako hitro zgodilo. Veselilo me je, da so se moje zahteve tako ihitro uresničile. Po šestih tednov lepega življenja med Hrvati je prišlo povelje za odhod. Slovo je bilo težko, naložili so mi toliko hrane za na pot, da so mi morali prijatelji pomagati.
Peljali smo se z vlakom skozi Ljubljano v Trst, Benetke, Milano, Torino, kjer smo izstopili, zajahali kolesa (bili smo konjeniški oddelek) in jo odrinili proti mestu Savoia na morski obali. Tam sem dobil motorno kolo in postal obveščevalec med postojankami. Ponoči sem imel največkrat službo pri telefonu. Pri radiu sem slišal o invaziji v Normandiji in o drugih uspehih na zavezniški strani. Bil sem prepričan, da bo kmalu vojne konec.
6.	septembra je prišlo povelje za odhod na fronto, ki se je nahajala na' črti Pisa-Luca. Bil sem odrejen k prvi izvidnici. Šli smo trije in se srečno vrnili naslednji dan. čez dva dni smo se isti trije spet podali na isto pot, toda brez povelja, na svojo roko, da se rešimo najhujšega. Dobili smo zvezo 'z italijanskimi partizani, kateri so nam v zameno za naše orožje dali civilno obleko in nas spremili čez bojno črto na zavezniško stran.
Tam smo poiskali amerikansko poveljstvo in se predali kot vojni ujetniki. Najprej so nas zaslišali in
NOVICE IZ SLOVENIJE
VELENJE — Verz partizanskega pesnika Karla Destovnika Kajuha „Moja pesem ni le moja pesem“ so uporabili kot naslov prireditve mladih literatov. S prozo in pesmijo se je predstavilo deset skupin.
SENIČNO PRI TRŽIČU — Primož Trubar je junak nadaljevanke. Pri Šu-lu v Seni,onem so posneli zadnjo sekvenco televizijskega in filmskega projekta o Primožu Trubarju. Snemali so skozi štiri mesece in obredli 40 krajev. Scenarij je napisal Drago Jančar, režiser je Anton Stojan, glavno vlogo pa igra Polde Bibič.
KOPER — Nov tip tovornjakov za
prevoz visokovolumenskih kontejnerjev so predstavili v koprski Intereuropi. Taki kontejnerji se zlasti uporabljajo v čezmorskem prometu v ZiDA. Zaradi višinskih omejitev (od klasičnih so višji za 32 cm, ekonomična nakladalna prostornina pa je povečana za 10 kubičnih metrov), jih doslej niso mogli prevažati v notranjost in so običajno obtičali v pristaniščih. Sedaj pa so jih opremili z univerzalno polprikolico.
LJUBLJANA — Sevanje se zmanjšuje. Koordinacija za zdravstveno in socialno varstvo, ki stalno spremlja položaj po jedrski nesreči v Sovjetski zvezi, je ugotovila, da so neoporečni mleko, meso in voda. Meritve pa so pokazale, da je sveža zelenjava še vedno precej onesnažena, zato je ne smejo uživati otroci in nosečnice.
AJDOVŠČINA — Izkopanine so preorali stroji. Gradbeno podjetje je začelo izkopavanja za graditev zaklonišča. Predvideno je na arheološko pomembnem območju, kjer je pod zemljo poznoantično gradbišče, od katerega si znanost obeta novih spoznanj o zgodovini, spomeniškovarstvena družba pa izkopanin. Gradbeno dovoljenje je bilo zato izdano s pogojem, da je treba pred poseganjem v prostor opraviti arheološko sondiranje in zaščitno izkopavanje. Pogoji pa se niso izpolnili. Kulturne škode, ki je s tem nastala, ni mogoče izraziti v številkah. Strokovnjaki lahko za zdaj le ugibljejo, da je preoranih več kot sto grobov. Razdejanje je na površini približno 30x15 m temeljito, saj so stroji kopali dva metra globoko.
LJUBLJANA — Strah in pogum
Edvarda Kocbeka je prestopil mejo in se napotil med Nemce — poimenovan Angst und Mut. Sbvensko mladinsko gledališče je odšlo na gostovanje v ZR Nemčijo, v Mülheim in Berlin, da bi predstavio nekaj svojih najuspešnejših del, ustvarjenih v zvrsti političnega teatra.
BLED •— 19. mednarodno pisateljsko srečanje se je uspešno zaključilo. Na programu je bila tiskovna konferenca o novih knjigah, otvoritev fotografske razstave avstrijskega pesni-
nas odpeljali v mesto Luca v zasilno ujetniško taborišče. Hrana je bila od začetka zelo pičla n vode smo dobili vsak večer samo en kozarec. Tu sem se spoznal z prvimi Slovenci, ki so začeli prihajati v taborišče Aversa. Tu sem dobil zaposlitev v podoficirski kuhinji kot pomočnik. Prvikrat sem se tako najedel, da bi bil skoraj umrl. Po treh mesecih so nas Amerikanci poslali v angleško taborišče v Grumo pri Bariju. Komandant taborišča nas je vedno nagovarjal naj se vrnemo domov. Nasproti našeg taborišča je bila partizanska boin'šnica. Part zani so po cesti peli po svoje in mi v taborišču zopet po naše Tako smo izzivali drug drugega. Pred vel ko nočjo je prišel v taborišče Titov oficir z nekim kaplarjem Slovencem. Nagovarjala sta nas, naj se vrnemo v Titov raj. Precej so jih prepričali, da bi se vrnili. Bilo je ravno za veliko noč 1945, ko se je med nami' pojavil dr. Šeruga, vojn kurat, oficir v kraljevi vojsk: v R mu. Raz'ožil nam ,l’e svetovni no loža j nam podelil vesoljno odvezo in nas obhajal. Ostal je med nami dva dai. Večina t stih, ki so imeli :amen iti r domovino, so se premislil: in ostali z nr.m; dokonča vojne. Ko se je na véli ki ponedeljek pripeljalo osem partizanskih tovornjakov, da Vi nas naložili, so na s!lo napolnili samo enega, vseh ostalih sedem se je vračalo praznih.
ka z motivi blejskih čolnov in portreti slovenskih pisateljev, predvsem pa predstavitev razprav in esejev. Na podlagi referata Draga. Jančarja o identiteti malega naroda v Srednji Evropi „Terra incognita“ so razmišljali o geografskem, političnem, narodnostnem in kulturnem fenomenu majhnosti, različnosti, prepletanju in spajanju. Pri debati so se, med drugimi, oglasili Ciril Zlobec, Dimitrij Rupel in Veno Taufer. Zadnji je nekako takole podal svojo misel: „če si majhen, ne moreš biti prav velik pluralist; ni treba, da si prvi, moraš pa biti drugačen.“
IDRIJA —■ Delegacija italijanske čipkarske šole je obiskala Idrijo, ki je še vedno eden izmed pomembnejših svetovnih središč čipkarske umetnosti in obrti. Idrijčani so se seznanili z italijanskimi učiteljicami kle,klanja, ki nadaljujejo delo idrijske rojakinje. Ta je v prvih povojnih letih ustanovila čipkarsko šolo v Gorici. V Gorici imajo 20 pedagogov in 2000 učenk, v Idriji pa le 6 učiteljic in 600 gojenk.
CELJE — Prvi nagradi na 34. evropskem pevskem festivalu v Belgiji sta prejela, mladinski mešani zbor Tehniške srednje šole in dekliški zbor Centra srednjih šol Velenje.
LJUBLJANA — Zemljevid s črpalkami, kjer prodajajo bencin brez svinca, so izdali. Označene so vse bencinske črpalke, kjer je možno dobiti 95-oktan-ski bencin brez svinca (BMB 95). Zemljevid .je izdan v 50 tisoč izvodih v nemškem, angleškem, francoskem in italijanskem jeziku.
LJUBLJANA — „Mladina ni zadovoljna z razmerami v družbi“, je, med drugim, dejal Franc Šetinc, predsednik republiškega komiteja Socialistične zveze delovnega ljudstva. Dejal je tudi, da se nekateri avtorji v mladinskih revijah vedejo kot pobalini, ki za. vogalom žvižgajo za mimoidočimi. Poudaril je, da se bo treba odločno postaviti po robu poskusom, da bi z negativnim pisanjem krhali obrambno moč države s pretvezo boja proti militarizaciji.
BLED — Tujim piscem so predstavili slovenska dela, ki so v zadnjem času izšla v prevodih. Ciril Zlobec, ki je vodil to tiskovno konferenco, je spregovoril o prevodu Kosovelovih pesmi v katalonščino, o antologiji slovenske sodobne poezije v španščini in esejih o slovenski literaturi italijanskega avtorja Arnalda Bressana. Tomaž Šalamun pa je na kratko orisal zbirko pesmi Cirila Zlobca, ki je pred nedavnim izšla v Bukarešti.
UMRLI SO OD 7. do 13. maja 1986:
LJUBLJANA — Stane Kregar; prof. Vladimir Rami jak roj. Loboda; Angela češnovar, 93 ; Karel Trobec _ prof. Leopold Bergant; Marija Železnik; I-vanka Kotar; Slavka Tomšič; Nada Ki-
................................
Naše taboriščno življenje se je bližalo h koncu. Z veseljem smo sprejeli novico, da je vojne konec, in tri dni pozneje so nas vse preoblekli v črno prebarvane angleške uniforme in nas spremili na tovorni vlak. Nihče ni vedel, kam nas peljejo. Izkrcali smo se v Santa Casarei, to je čisto ma peti Italije. Tam so nas sprejeli srbski oficirji, ki so nas takoj razdelili v čete. Vsem, ki so imeli srednjo al višjo šolo, so dali čine. Jaz sem dobil čin podnarednika.
Čez dva meseca so nas vse preselili v Tricase, to je mestece ob jadranski obali. Tam nismo bili več pod komando srbskih oficirjev, temveč smo si postavili sami svoje voditelje. Med tem sem tudi prejel pismo od očeta, ki se je vrnil iz Nemčije v domovino, od koder mi je sporoči, naj se nikar ne vrnem, čez kak mesec so prišli v taborišče angleški oficirji in nas odbrali 150 za v R.A.F. Šli smo na letališče v Brindisi. kjer smo prevzeli stražo na letališču. Ko so se Angleži umak-nli ■ z Brindisija, smo šli z njimi v Bari, in ko so zapustili tudi Bari in se premaknili v Avstrijo, smo odšli v taborišče 9 v Senigalijo in od tam v Argentino.
Franc Zorko
članek objavljamo v spomin na prerano umrlega pisca ter na Slovence, prisilno mobilizirane v nemško vojsko.
SLOVENCI V ARGENTINI
Osebne novice
Krst: Krščena je bila v slovenski cerkvi Marije Pomagaj Karina Cecilija Marušič, hčerka Aleksandra, in ge. Eme roj. Urbančič. Botrovala sta Alicia Marušič de Parisi in Jure Urbančič. Krstil pa je dr. Alojzij Starc. Čestitamo!
iHiJElNlOS fflIMGS
BERNARDA FINK
Argentinski dnevnik „Argentinisches Tageblatt“ od 7. junija t. 1. je prinesel kritiko s podpisom M. M. o nastopu naše slovenske pevke Bernarde Fink na IV. koncertu ciklusa 86 v Akademiji Bach, kjer so izvajali 24. maja zahtevno Bachovo kantato Prijeten počitek prvič pred tukajšnjo publiko. Kritik posebej govori o Bernardi Fink, „ki je mogla v tej kantati razviti vso svojo neobičajno nadarjenost, čisti izraziti zvok, čudovito glasovno vezanost in izbrano, vsem težavam doraslo glasbenost. Prav ta je bila podvržena preizkušnji, ki si je ne moremo misliti težavnejše, kajti v ariji ‘Wie jammern mich’ ima pevski glas preiti v
movec; Alojzija Šušteršič roj. Jeršin; Givido Učakar; Ivan Podobnik; Joiže Babnik, 82; Rozka. Škrk roj. Potokar; Pavel Smrekar; Venčeslav Sušnik; I-van Svoljšak; Ljudmila Stegnar roj. Mandelc; Iztok Reisner; inž. Lojze Prezelj; Marija Virant roj. Štefančič; Pavla Jaklič roj. Radanovič, 84; Jože Babnik; Zlata Pregelj roj. škafar; Angela Seliškar roj. Petrič, 86; Dominik Pene; Branko Lazič; Rozi Mihelič roj. Zajc; Marija Avbelj, 89; Antonija Ov-nič roj. Pokovec; Ciril Jeras; Rudi Stie-ne; Franc Stante; Lojze Smrekar.
'RAZNI KRAJI _ Ela Izgoršek, Šmartno pri Litiji; Andrej Lampič (Žvarclov ata), Šmarje Sap; Ivan Mlakar, 82, Gabersko v Trbovljah; Franc Krosi, Slovenske Konjice; Anton Jamnik, Sora; Franc Seme, Trbovlje; Ivan Duh, Melinci; Jože Kirn, Ilirska Bistrica; Bogomil Kotnik, Vojnik; Janko Mo-korel, 66; Lojze Martinčič, Cerknica; Martin Čučnik, Brestanica; Franc Per-šolja., 60', Krško; Marjan Ule, Zagorje; Kristina Murovec roj. Pavšič, 83; Vera Kobal, Budanje pri Vipavi; Alojz Kalinšek, Čatež pri Veliki Loki; Stanislav Albreht roj. Škofič, Kamnik; Angela Brumen, 79, Maribor; Ivan Drolc, Domžale; Ivan Pistotnik, 79, Nova Štifta; Marija Pavlin roj. štrukelj, 83, Domžale; Marica Terčelj roj. Likan, Maribor; Marija Kušar roj. Marinčič, Vitanje; Amalija Arzenšek roj. Otto, 86, Podkraj; Dušan Lah, Preska pri Medvodah; Milka, Žurbi, Kamnik; Mihaela Zupančič roj. Drolc, Laško; Marija Studen roj. Novak, Šmartno pod Šmarno goro; Gizela.čertalič roj. Leandro, Novo mesto; Mirko Petaros, Hrpelje; Ernest Bele, Ločna; Stane Bra-tun, Janče; Janez Lombar, Lesce; Anton Aubreht, Stična,; Jože Luzar, Kočevje; Jože Kajtna, Vojnik.
tonovski labirint, ki b.i celo profesionalnem in ustaljenemu umetniku povzročile negotovost. Bernada Fink, ki je s tem ponovno dokazala, da je najboljša koncertna pevka v deželi, je premagala vse zapreke s sigurnostjo, ki ne bi začudila pri mezzosopranistki z dolgoletno izkušnjo, pa je v slučaju tako mlade umetnice naravnost čudovita, če se bo Bernarda Fink posvetila še povečanju svojega glasbenega volumna in se potrudila za malo daljše zadrževanje dihanja, bo popolnosti tako blizu, kolikor je sploh mogoče. Vendar nam je že to, kar nam je nudila, dovolj za našo zahvalo.“
VISOKOŠOLSKI TEČAJ V BUENOS AIRESU
Ponovno so se „odprla vrata“ Visokošolskega tečaja. Pričela so se predavanja za mlade, ki obiskujejo tukajšnje visoke šole, za vse, ki so končali slovenske srednje šole pa tudi za one, ki že poučujejo na ljudskih šolah po naših krajevnih Domovih.
„Visokošolski tečaj“, ki ga je pred leti priklicalo v življenje Slovensko katoliško akademsko društvo, SKAD, sloni na štirih osnovnih predmetih: zgodovina, slovenščina, teologija in filozofija.
Pri zgodovini bo letos dr. Marko Kremžar razglabljal o temi „Idejni tokovi med revolucijo in danes“. Pri teologiji so ma programu razmišljanja o krščanskem pojmovanju seksualnosti, ko bo dr. Alojzij Starc govoril o „Uresničenju krščanske ljubezni v čistosti, devištvu in zakonu1“. Pri slovenščini bo Zorko Simčič ob prikazu raznih Prešernovih pesmi („Prešeren —- naš sodobnik“) skušal opozoriti na razne značilnosti slovenščine istočasno pa tudi na tisto „dobro, resnično in lepo“, kakor ga je najti v večno „sodobnem“ našem prvem klasiku.
Ta predavanja se vrše vsako drugo soboto v mesecu na Ramón Fal-conu. Vsako zadnjo soboto v mesecu bo pa popoldan posvečen filozofiji. Univ. prof. dr. Milan Komar bo letos pri tem študijskem tečaju (ki ga Visokošolski tečaj organizira skupno s SKAS-om) govoril o temi: „Notranja kriza marksistične filozofije“. V uvodnem predavanju 0 marksizmu, „največji fantaziji našega stoletja“, je dr. Komar že začel z analizo te povsem ne-znanstve-ne miselnosti, katere uspeh po svetu je pripisali le njenim profetič-nim, fantastičnim in iracionalnim elementom. (K tem predavanjem so vabljeni tudi starejši.)
Tečaj se je torej letos že pričel
in se nadaljuje vsako drugo ter vsako zadnjo soboto od 16. do 19.15 ure. Predavanja se bodo končala v novembru.
Vodstvo SKADa, vabi vse svoje člane ter vse naše mlade, zlasti še tiste, ki se čutijo poklicane, da svojo slovensko in splošno kulturo predajajo tudi že najmlajšim rodovom naprej, da se predavanj udeležujejo. Kdor se zaveda važnosti poglabljanja — preko zgodovine in slovenščine -— v korenine svojega naroda, kar pomeni v bistvu: v svoje lastne korenine, kdor se zaveda važnosti, ki jo predstavlja v sodobnem svetu iskanje prave poti, ko gre za vprašanja božjih (teologija) in človeških (filozofija) resnic, ho znal ceniti možnost, ki jim ga tovrstna predavanja nudijo.
L. D.
ME(NEi>®2!!0)
VSAKOLETNO MARIJINO ROMANJE
Letos nam je dvodnevno duhovno obnovo in roma,nje vodil dr. Alojzij Kukoviča iz Buenos Airesa. ■
Za osnovno misel je izbral razmišljanje in obnavljanje vsebine treh božjih čednosti: vere, upanja in ljubezni kot pripravo na sprejem prihoda sv. Duha, ker smo romanje imeli prav na binkošti, 18. majnika. Duhovni pripravi v petek in soboto smo imeli v Domu, nedeljsko romanje pa smo kot že običajno organizirali v Luiunto pri Lujanu, k redovniškemu samostanu (Hermanas de la Santa Union).
V nedeljo smo kar v lepem številu napolnili kapelo za ma.šo ob pol 12. Po bogoslužnem opravilu smo posedli po samostanskem vrtu in obedovali. Potem se je pa vsa skupina zbrala pod košatim drevjem in skupno pela in molila rožni venec. Nato so se vsi uvrstili v procesijo. Narodne noše so spremljale na nosilih s cvetjem okrašeno podobo Marije Pomagaj. Med prepevanjem Marijine pesmi smo spet napolnili kapelo in opravili slovesne pete Marijine litanije.
Globoko doživeta je pred litanijami zadonela iz vseh grl „Marija, skoz’ življenje“ z gorečim klicem „Tvoj narod, Mati mila, zdaj v ranah krvavi...“ In pravtako smo za slovo zapeli „O Marija, naša ljuba Mati“ s ponovno prošnjo „O Marija, ves slovenski narod sprejmi v milostno srce“ in obnovili odločitev „Srcu Tvojemu, premila Mati, posvetimo se zdaj vsi. Rod slovenski za Boga prenovi, reši grešnih nas vezi!“
Okrepčani z bogatimi besedami voditelja naše letne duhovne obnove in z milostjo prejete sv. Evharistije ter darov sv. Duha smo se zadovoljno in z optimizmom vračali domov.
Bb.
■Ml......KI
Pomembna obletnica
Letos poteče 20. junija 25 let, odkar se je v Mendozi za vselej ustavilo srce ravn. Marka Bajuka. Naj bodo naslednje besede napisane v njegov skromen, a zaslužen spomin, predvsem pa v vzpodbudo našim mladim!
Ko smo 1. 1960 mendoški pevci za 150. obletnico argentinske narodne neodvisnosti priredili dva velika pevska koncerta v Buenos Airesu, kjer so se nam ipod vodstvom ravn. Marka Bajuka pridružili za' sklep prvega koncerta tudi izdružemi bue-nosaireški 'slovenski zbori (okrog 200 pevcev), je na slavnostni večerji Miloš Stare — danes tudi že rajni •— v svojem govoru med drugim govoril sledeče misli :
„Kaj je našega gospoda1 Marka Bajuka vzdržalo v njegovi vztrajni delavnosti? Dr. Lenček je aia zadnjem akademskem študijskem dnevu dejal v debati, da 'sta nam najbolj potrebna optimizem in borba proti materializmu. Kdor je dames našega Marka Bajuka gledal med nastopom, mora biti prepričan — in naj' to verjame in ga v tem posnema mladina: on je do tega prišel zato, ker je bil neizmeren optimist vse življenje. Kot javni delavec se je vsake naloge — še tako težke — lotil z neizmerno žilavostjo — in verjemite mi, da je v šestdesetih letih dela v javnem življenju med Slovenci naletel na ovire in težave, katerih danes niti ne poznate — 'kako je pri-
šel preko? Kako je g. Bajuk vse to zmagal, kako je vse to zmogel?
Bil je v njem tisti neizmerni optimizem, neizmerna vera v uspeh, neizmerna dobra volja, ki jo je imel. In z njo je zmagoval!
In druga stvar! Ni poznal materializma. Tu ne mislim na tisti materializem, trgovski, poslovni. Gre za materializem, ki ga je danes vedno več med nami, ki je tudi neke vrste amerikanizem ali neke vrste — „dolarjzem“. Ljudje ne morejo več razumeti, da so sploh še osebe, ki 'žrtvujejo čas, zdravje, vse, ki za ®eko stvar žrtvujejo vse, zato ker jo ljubijo. Danes prevladuje mnenje, da delaš tisto, kar ‘se izplača’ tako, da je otipljivo, da imaš plačano takoj; če ne jutri, pa z menico na določen rok.
Delo, ki ga je opravljal naš Marko Bajuk, ni bilo nikdar plačano materialno! Ko bi on vse tiste delovne ure zapisal in jih danes zjutraj računal po sobotnem in nedeljskem zaključku in z nočnim delom, bi bil že milijonar!
Toda -— prijatelji, verjemite mi: Slovenci smo uspeli, Slovenci smo zmogli — in to govorim predvsem vam mladim — Slovenci smo vse to zmogli, kar smo zmogli, ker smo imeli Marke Bajuke med nami! Ljudi optimizma; ljudi, ki niso delali za ta materializem; ljudi, ki so delali resnično, ne zaradi fraze, za narod; zato, ker so bili prepričani,
da jim je Bog dal talente za to, da jih do konca izrabijo do zadnjega diha za svoj narod!
Verjemite mi, ve mlade pevke in pevci, da ste resnično lahko ponosni, da imate danes v svoji sredi im da imate vedno med seboj zastopnika tiste generacije, kateri smo dolžni, da kot narod živimo ; kateri smo dolžni, da smo kot narod obstali ; in kateri smo dolžni, da smo dobili sloves v svetu, kot ga imamo.
Danes smo lahko ponosni, da smo Slovenci — verjemite mi: lahko ste ponosni; ni vas treba biti sram ne pred Angležem, ne pred Nemcem, ne pred nikomer, ker nihče nima pokazati več, kot imamo pokazati mi!
M. Bajuk je zastopnik tiste’ generacije, ki nam je to dala. Bodimo mu hvaležni ! Ne moremo mu dati materialnih dobrin, ker zanje ni delal! Verjame pa naj, da mu je plačnik uspeh njegovega, dela, da mu je plačnik naša iskrena in prisrčna zahvala in da mu je plačilo zapisano v zgodovini slovenskega naroda, kjer ho med imeni naših največjih mož prišel naš Marko Bajuk, ki je šestdeset let dela dal za svoj narod, z neizmernim optimizmom, z neizmerno vero v svoje ideale in v ideale naroda! In jaz vas samo to prosim: posnemajte ga, posnemajte ga vsi; in v medsebojni ljubezni, požrtvovalnosti in optimizmu prevzemite in vstopajte v njegovo delo, po njegovi ipoti ! Kajti nič lažje naloge ne čakajo vas mlade v bodočnosti slovenskega naroda, kakor jih je morala opraviti generacija g. Marka
Bajuka!“	.
prof. Bozjdar Bajuk
SLOVENIJA V SVETU
MALI OGLASI
Trgovina
Delikatesa Franc Vester — Gana 119 -Capital - (1 kvadro severno od postaje Liniers).
Arhitekti
arh. Jure Vombergar — Načrti za gradnje stanovanjskih hiš, industrijskih in trgovskih stavb. — Av. Gaona 2776 - 1706 Haedo T- . E. 659-1413
arh. Marija Bavec — Belgrano 123 — 17. nad. “5” - R. Mejia - Tel. 654-2461; poned., sreda, petek od 16 do 19.
Pogrebni zavod
Pogrebi - prevozi - poroke - rešilni avtomobili: Zavod “ORIENTE” SRL. Rep. O. del- Uruguay 2651, San Justo. T. E. 651-2500.
Gospodarstvo
Zavarovanja M. in H. Loboda — Sar-
miento 385, 1. nadstr., pis. 10 - Buenos Aires - od 11 do 18.30 - T. E. 312-2127
Kreditna zadruga SLOGA — Bmč. Mitre 97, 1704 Ramös Mejia - T. E. 658-6574. 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19. ure.
Mutual SLOGA — Bmé. Mitre 97, 1704 Ramos Mejia - TE. 658-6574, 654-6438. Od poned. do petka od 15. do 19 ure.
Pod žagarjem MALI OGLASI nud mo slovenskim podjetnikom, trgovcem, profesionalcem in drugim, da lahko dalj časa in poceni oglašujejo v našem listu.
Cena največ štirih vrstic A 2 za enkratno objavo, za ves mesec — 4 števi ke — A 6.
Dobra volja tudi brez alkohola. S
tem geslom je katoliška, mladina pozvala koroške Slovence na sodoben način posta. Organizirala je diskusijske večere in razne turnirje v okviru te akcije.
Koncerta klasične glasbe so priredili v Borovljah in v Šmihelu, čeprav si ta glasba šele utira pot na podeželju, je bilo precej poslušalcev, ki so bili zadovoljni z nastopom.
Odrska skupina OBACE je nastopila v Sloveniji. Pokazala je svojo uprizoritev Cankarjevega Kurenta in podala svoje poglede na slovenski koroški teater.
Koroška
„Kakor umor ali posiljevanje, tako naravna je asimilacija.“ Tak je bil naslov predavanja, ki je bil na Rožanskem izobraževalnem tednu. Skozi predavanje se je vlekla rdeča nit, da vsak narod, pa naj je še tako tlačen in ogrožen, preživi, dokler se poslužuje svojega jezika. Predavatelj je bil Valter Woschitz, jezikoslovec, ki je prepotoval precej sveta in tako spoznal življenje marsikatere manjšine. V odlično podanih primerih je nakazal boj za preživetje manjšin.
Pevska revija „Koroška poje“, ki jo
vsako leto prireja Krščanska kulturna zveza, je bila v Domu glasbe v Celovcu. Poseben pečat so prireditvi dali odlični gostje z zveznim ministrom za šolstvo, kulturo in šport, dr. Moritzem na čelu ter dejstvo, da so deželni glavarji klasičnih avstrijskih manjšinskih zveznih dežel prvič prevzeli pokroviteljstvo nad takim srečanjem.
ZDA
Ameriška Slovenka, sopranistka Dolores Ivanchich iz Milwaukee ja je prevzela mesto zborovodkinje mešanega pevskega, zbora Uspeh. Ta je prejela diplomo Master of Arts iz glasbe na u-niverzi Wisconsin. Leta 1963 je nadaljevala pevske študije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, kjer je 1966 prejela Prešernovo nagrado, ki jo Akademija podeljuje vsako leto svojim najboljšim dijakom. Nato se je vrnila v Milwaukee, kjer poučuje na raznih univerzah.
Člani in članice čikaškega zbora Slovenska pesem si prizadevajo za ustanovitev slovenske knjižnice, katere začetek se je uresničil ob smrti članice Fanike Humarjeve, ki je zapustila svojo bogato knjižnico pevskemu zboru.
P. Fortunat Zorman OFM, urednik mesečnika Ave Maria iz Lemonta, hrani zbirko slovenskih knjig, ki imajo veliko vrednost ne le zaradi vsebine ampak tudi zaradi starosti. Med njimi sta najdragocenejši dve: slovenski molitvenik Duhovna hramba, natisnjen v Mainzu leta 1657, s katerim je vezan v eno tudi nadaljevanje iz leta 1705 s slikami. Druga pa je prva izdaja Baragove Dušne pašne.
Pojav maske je v slovenski tradiciji zelo star. Društvo Triglav v Milwau-keeju to navado obnavlja od vsega početka svojega, obstoja. Letos je bilo na pustovanju v dvorani sv. Janeza nagrajenih pet najboljših mask.
Koncert mešanega zbora Uspeh v Milwaukeeju je bil meseca marca pod
novim vodstvom Dolores Ivanchich. Zbor šteje 32 članov. Spored je začel mešani zbor s Sa.ttnerjevo Opomin k petju, nato je .sledil moški zbor. V drugem delu je dirigentka presenetila s svojim solo petjem ob spremljavi harmonike. Končno je spet zapel celoten zbor in zaključil spored s Foer-sterjevo Planinsko pesmijo. Na sporedu je bilo tudi nekaj znanih ameriških pesmi.
Voditeljica Slovenskega folklornega instituta Eda Vovk Fušl je pripravila pri fari Marije Vnebovzete v 'Clevelandu razstavo slovenske velikonočne folklorne umetnosti, ki je pritegnila veliko Slovencev.
OBVCSTILÖ
PETEK, 20. junija:
Pozdrav skupnosti novemu delegatu dr. Alojziju Starcu ob 19 v Slovenski hiši.
Sv. maša za raj msgr. Janeza Hladnika v cerkvi Marije Kraljice v Slovenski vasi ob 19.30 uri.
SOBOTA, 21. junija:
V	Slovenskem domu v San Martinu
informativni sestanek o narodnih vprašanjih za članstvo SFZ in SDO in o-stalo ' mladino.
NEDELJA, 22. junija:
Informativni sestanek Sloge v Hladnikovem domu v Slovenski vasi ob 10.30 uri.
Proslava šolskih otrok ob 16. uri v
Slovenski hiši.
V	Slovenskem domu v Carapachayu
skupno družinsko kosil-o-koline po sv. maši.
Mladinsko srečanje SDO in SFZ na
Naši domačiji od 9. do 18. ure.
SOBOTA, 28. junija:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15.
V	Slomškovem domu počastitev žrtev komunistične revolucije ob 20. uri.
V.	kulturni večer SKA ob 20 v Slovenski hiši. Predavanje arh. Jureta Vombergarja o Protestnih pesmih slovenskih kantavtorjev.
NEDELJA, 29. junija:
V	Slomškovem domu ob 9. uri sv.
maša za vse žrtve komunizma.
Spominska proslava v Našem domu v San Justo po sv. maši.
V	Slovenskem domu v San Martinu
takoj po sv, maši spomin junakov.
NEDELJA, 6. julija:
Informativni sestanek Sloge v Slomškovem domu po maši ob 10. uri.
Mladinska sv. maša in zvezni sestanek SDO in SFZ s predavanjem Marjana Loboda ob 9.30 v Slovenski hiši.
V	Hladnikovem domu v Slovenski vasi domače koline.
SOBOTA, 12. julija:
Redni pouk Slovenskega srednješolskega tečaja v Slovenski hiši ob 15. uri.
NEDELJA, 13. julija:
Tombola Duhovnega življenja v Slovenski hiši.
Informativni sestanek Sloge na Pristavi v Castelarju po maši ob 10.30.
NEDELJA, 20. julija:
Informativni sestanek Sloge v Našem domu v San Justo po maši ob 9.30 uri.
NEDELJA, 27. julija:
Informativni sestanek Sloge v Slovenskem domu v Carapachayu po maši ob 12. uri.
V nedeljo, 6. julija 1986
Hladnikov dom v Slovenski vasi
vabi vse rojake na
DOMAČE KOLINE
ES10VENIA LIBRE
Fundador: MILOŠ STARE ■EDACCION Y ADMINISTRACION:
RAMON L. FALCON 4158 1407 BUENOS AIRES ARGENTINA Telèfono: 6 9-9 503
Glavni urednik:
Tine Debeljak ml. Uredniški odbor: dr. Tine Debeljak, Tone Mizerit, dr. Katica Cukjati, Gregor Batagelj
	kranqubo pagado
	Concesión NO 5775
H Ü N S ® S “ O	TARIFA REDUCIDA
* o	Concesión NO 3824
Registro Nacional de la Propledađ	
	Intelectual NO 299831
Naročnina Svobodne Slovenije za L 1985:
Za Argentino A 24, pri pošiljanju po pošti A 25; Združ. države in Kanada pri pošiljanju z letalsko pošto 69 USA dol.; obmejne države Argentine 53 USA dol.; Evropa 65 USA dol.; Avstralija, Afrika, Azija 70 USA dol.; ZDA, Kanada in Evropa za pošiljanje z navadno pošto 45 USA dol.
TALLERES GRAFTCOS “VILKO” S.R.L,, ESTA-DOS UNIDOS 425, 1101 • BUENOS AIRES • T. E. 362-7215
Spominska proslava I v Našem domu
■
v San Jnstu
v nedeljo, 29. junija, po sloven- « ski sv. maši. Sodelovala bo mia- :
dina v režiji Frida Beznika. 5
■
■
Slavnostni govornik:
N
DR. JOŽE KRIVEC
■
■
«
K udeležbi lepo vabljeni!
:
SLOMŠKOV DOM, sobota 28. junija ob 20
Spominska proslava
žrtev komunistične revolucije
Govori: dr. JULIJ SAVELLI. Sodelujejo po eg odraslih: mladinske organizacije in Slomškova šoja.
Vsi rojaki vabljeni!
Dokažimo, da v naših srcih še žive!
KLINIČNE ANALIZE Lic*. Sofija Pograjc
“Obras Sociales” Informacije na Tel. 629-6901.
Slovenska kulturna akcija
5. KULTURNI VEČER	XXXIII. SEZONA
PROTESTNE PESMI SLOVENSKIH KANTAVTORJEV
arh. Jure Vombergar
Prireditev bo v soboto, 28. junija, ob 20. uri v gornji dvorani
Slovenske hiše.
TUDI VAŠE POMOČI
potrebuje revija “DUHOVNO ŽIVLJENJE”
Svojo naklonjenost lahko pokažete tako, da...
•	Darujete v tombolski sklad (za nakup dobitkov)
•	Kupujete tablice (po 0,60 avstrala; v predprodaji dobite za vsakih 5 šesto zaistonj)
Dober tisk — božji dar!

FRAN MILČINSKI	(18)
Ptički brez gnezda
Zunaj mesta blizu konjača so imeli Korenovi svoj del, po ljubljansko povedano, svoj „part“. Njega dni je bil obdelan, pridelovali so na njem krompir, fižol, repo, zelje in peso, zdaj je bil senožet in so daja i košnjo v zakup. Koj onkraj z grmovjem obrobljene grape, ki je ločila senožet od ceste, je stala zidana, s slamo krita stavba; nemara je svoj čas služila za shrambo pridelkom, zdaj je bila prazna.
Semkaj je zavila selitev. Tukaj si je bil izbral in določil preudarni gospod Kocmur, letovišče zase in za svojo družino. Res da je imelo novo stanovanje svoje hibe — tla so bila iz gole prsti, line so bile brez šip, niti ni bilo sledu ogn i 5 e a in peči. Ali zrak je bil izboren, za zabavo so skrbele žabe v grapi in kar je bfo poglavitno — stanovanje je bilo zastonj. Naselili so se sicer tukajle kar na svojo roko, niti niso obvestili Korenovih ali. kogarkoli o svojem novem naslovu. toda tej okolnosti niso pripisovali nikake važnosti: kdo naj bi jim branil ta zapuščeni kot, kdo neki?
Utaborili so se torej v prazni šupi, kakor so vedeli in znali. Kocmur, ki ni bil neroden, le len, je že drugi dan zgradil iz kamenja in opeke ognjišče in s šipami zadelal line; zdaj se je dalo za silo bivati notri. Še Kocmurka se je vdala v usodo, vsaj ne bo treba mesec za mesecem računati, kako si naj utrga od svojih ubogih zaslužkov najemščino. Kocmur je obetal: „Do jeseni že prebijemo, do tedaj pa dobim mestno službo;
prižigalee Jernač se preseli na štajersko h hčerki, obljubil je, da bo zame govoril pri županu, da stopim na njegovo mesto... “
„Bog daj, sveta Devica Marija!“ je vzdihnila Kocmurka irl si mislila: h Ko-žuhovi stopim, h „kratki Marjanici“, ta se hvali, kako si je dobra z županovo kuharico, morebiti bo njena beseda kaj zalegla...
* * *
Tiste dni je imela Korenova Nanča silo opravila. Špinclji,1 hruške in štr-bonclji na domačem vrtu so bili v najlepšem cvetju in Nanča je stala ves ljubi dan, razen očetovih ur, pod drevesi, zijala kvišku, kazala svoja dva osamela podočnika in ugibala, ali bo dosti sadja, ali ga bo malo ali nič — ali je ta veter koristen ali ni — in če bo kaj sadja, kateri od gostačev ji ga bodo najbolj zavidali in kako bi se odvračali paglavci, da ne bi hodili rabutat od Mirja sem čez ograjo. Vsi ti preudarki so ji dajali poleg krmljenja ptičev, pitanja pu-ric in snaženja čevljev čez glavo posla od ranega jutra do pozne noči.
Pa se je zgodilo, da ji je Pirčev Tonček poleg zbirke končkov od smotk pri-ne-el tudi nezaslišano novico: „Nanča, ali že veste, kje zdaj stanujejo Kocmur-jevi? V Mestnem logu v šupi! Stanko mi je povedal.“
Nanča je izbuljila oči in strmela.
„V šupi stanujejo, v Mestnem logu,“ je ponavljal Tonček, „in je rekel Stanko, da na tistem hrastu poleg tepke
gnezdijo kavke, in divjega zajca je tudi že videl. Pa ne zna nasavljati zank, jaz jih pa znam.“
Ni bil malo ponosen na to svojo spretnost. Ali Nanča ni imela zanjo tedaj kaj zanimanja; saj je celò na tobačne ostanke pozabila in jih držala v roki, namesto da jih spravi v globoki, pod koleno segajoči žep. Zijala je, cedilo se ji je ipo bradi in potem je pričela kričati, kakor da tik pred njo stoje tisti, ki jim je veljalo njeno ogorčenje.
„Brinovec sta mi ukradla, parta pa ne bosta! Mar mi je brinovec, Bog ve, kje sta ga dobila in kaj sta dala vanj! Prav nič mi ni zanj. Parta pa ne bosta jemala, ne, in v šupi tudi ne bosta stanovala! Kdo vama je dovolil? Čigav je part? ■— Razbojniki! Tako delajo razbojniki ! Že je sedel v Gradiški pa še bo!“
Tonček je čudeč .se gledal razjarjene Nančo. Radoveden je bil pričakoval, kakšno nagrado mu to pot obljubi za žlahtne tobačne poberke. Da še ni nikoli nobene obljube izpolnila, ga ni motilo; skromen jc bil in obljube same so mu že bile užitek štrbonclji z vrta, odpustki z Brezja, kamor je romala vsako leto praznovat svojo patrono sv. Ano, palica, ki jo bo odrezala v Mestnem logu in jo dala okovati — ali kakorkoli so se pač glasili njeni obeti. Na, zdaj pa niti obljub ni dobil!
Nanča se je morala nečesa posebnega domisliti. Pljunila je na tla: „Fej te bodi!“ in pričela še huje kričati: „Maram zate, pa če bi te prinesli na zlatem krožniku: rajši volka kakor tebe!“
Z rokavom si je obrisala usta in brado, potem je vzela Stanka na piko in ga pred vsem svetom obdolžila, da ji je
pred termi leti .pokradel vse štrbonclje; tri je še našla pri njem, za te lahko priseže, pa kdor je te, je tudi ostale. In kdor krade štrbonclje — je izvajala — je sposoben vseh drugih hudobij in se mu obeta pogubljenje na tem in na onem svetu.
Tonček je potrpežljivo čakal, kdaj pride na vrsto njegovega nagrada. Zdajci se je pa prestrašen zganil, nekaj mrzlega se mu je dotaknilo roke, izmaknil jo je in zavpil.
Pa ni bilo nič hudega: le njegov prijatelj Sultan ga je prijazno obvo-hal, ali nima zanj nič priboljška. Čez dvorišče je korakal s povešeno glavo proti vrtnim durim stari Koren.
Nanča ga je zapazila. Toda to pot je bila preveč razburjena, da bi se umaknila kakor po navadi; ostala je in kričala: „Ata, pomislite, Kocmur bi rad požrl part, nikogar ni vprašal, kar preselil se je v šuipo!“
Starec se je ustavil, dvignil in pogledal tja, kjer sta stala Nanča in Tonček. In glej! — obraz mu je zlezel v prijaznejše gube, pomigal je z roko in s hripavim glasom zaklical: „Tonček! Tonček!“
Fant se je zasukal kakor blisk in zbežal v stanovanje, starec je spet povesil glavo in izginil s Sultanom na vrt.
Nanča je ostala sama na dvorišču in nadaljevala svoja glasna premišljevanja o brinovcu, Kocmur jevih in partu; šele ko se je oče že vračal z vrta, je utihnila in stopila v kraj.
Stari Koren je šel v svoj brlog. Pa kmalu je spet odprl vrata in čul se je njegov hripavi glas: „Nanča, Nanča!“ Nanča je prišla bliže — kaj neki ho-
čejo ? — Dal ji je plesnivo desetico v roko: „Na, slamnik kupi Tončku!“ In zaklenil je spet duri.
Nanča je sklenila, da gre drugi dan v Mestni log in se sama prepriča, kako in kaj; za vsak primer pa si vzame s seboj moško pomoč, Tončka.
Drugi dan je bil četrtek, šole prost
dan.	Mojster Pirc je šel po kosilu za svojimi opravki okoli dobaviteljev in odjemalcev. Njegova soproga je porabila moževo odsotnost za važen posvet pri gospe Jerajevi in tako sta kramljala sama v stanovanju Tonček in vajenec Peter.
Med njima se je bilo v kratkem času, kar sta se poznala, obudilo posebne vrste prijateljstvo. Tonček je spoštoval vajenca kot starejšega in pre-brisanejšega, vajenec pa je hvaležnega srca upošteval dejstvo, da je dober del strahovanja, ki je bilo sicer namen 'eno njemu, zdaj prevzel nase Tonček. Zakaj mojster je bil mož neugnanih vzgajalnih nagonov; ni bil srečen, če ni imel koga, da ga je z besedo in dejanjem učil, svaril in vračal. Prej se je bila vsa njegova vzgojna skrb in sila razlivala le nad Petrom in njegovimi, za vzgojne namene tako priročnimi ušesi, zdaj je je bil deležen tudi Tonček. Resda :e delala očetu Pircu vzgoja edinega sina nemale preglavice prav zaradi prekratkih in za živi pouk manj pripravnih ušes; ali preudarna vzgoja po novodobnih načelih se mora pač prilagoditi osebnosti in posebnostim vsakega gojenua in tako je tudi oče Pirc našel za sina Tončka drugih mest in drugih načinov, da je uspešno poudarjal svoje očetovske nauke v bolest in žalost imenovanega sina.