sobotna priloga ii * S t - !|i1h i ; X- l 1 (foto: Stojan Kerbler) adnja leta se je naša druž-f ba lotila znatnih naložb v j elektrarne, plinovode, ceste, železnico ipd. Vse te naložbe seveda požirajo veliko denarja, ki ga prično vračati šele čez nekaj let in ga vračajo zelo počasi. Vsekakor pa so te naložbe za skladen razvoj gospodarstva nujne. Kljub najemanju tujih posojil za te namene je bilo že ob odločanju za te naložbe jasno, da bodo za njihovo graditev morale prispevati veliko tudi druge dejavnosti, zlasti predelovalna industrija in jim bo s tem ostalo precej manj denarja za naložbe na njihovem ožjem področju oziroma hitrejšo širitev. Tak razvoj je bilo torej moč pričakovati, večkrat so nanj izrecno opozorili v skupščini, izvršnih telesih in v samem gospodarstvu. Za graditev novih energetskih naprav smo se odločili prav v času, ko so začeli nekatere energetske vire kot npr. nafto, njihovi lastniki naglo dražiti in s tem sebi v prid prerazdelje-vati svetovni družbeni proizvod. Hkrati z dražitvijo energetskih virov pa so dražili tudi surovine. Ta dražitev surovin v svetovnem merilu se je odrazila tudi v Jugoslaviji, kjer so domači izdelovalci surovin dosegli, da so se cene surovin povečale in so si s tem delovne organizacije, ki imajo surovine, odrezale večji kos družbenega proizvoda na račun predelovalne industrije. Kot je nedavno ugotovil slovenski izvršni svet, tudi v tem tiči do-kajšen del krivde, da so bile lanske izgube slovenskega gospodarstva toliko večje in da je akumulativna sposobnost slovenskega gospodarstva, ki ima v primerjavi z drugimi republikami sorazmerno znatnejši del predelovalne industrije, nižja. krati pa je podražitev energije in surovin v mnogih delih sveta zavrla prodajo drugih izdelkov in s tem gospodarsko rast, kar smo zadnji dve leti ponekod bolj,, ponekod manj občutili tudi v Jugoslaviji. Sicer pa je bilo ta zastoj oziroma celo nazadovanje v nekaterih gospodarskih področjih v Jugoslaviji občutiti še krepkeje, kot se je bilo to dogajalo v povprečju, na primer v zahodnoevropskih gospodarstvih. Obenem s takšnim oteženim gospodarjenjem pa smo se Umsko leto lotili tudi drugačnega obračunavanja dohodka, ki naj bi čim bolj naravnost v obraz in sproti povedal, kakšno je naše poslovanje. Kaže, da je bila resnicoljubnost novega načina računanja sprva hudo ostra, nato pa je nekoliko splahnela, saj so v slovenskem gospodarstvu v prvem polletju lani našteli kar za 8,4 milijarde dinarjev izgub, v devetih mesecih še 5,5 milijarde kar je sicer manj kot v polletju, a vendar še za pet in polkrat več kot v prvih devetih mesecih 1975, v vsem lanskem letu pa še 1,3 milijarde di narjev. To je sicer za šestinpolkrat manj, kot so jih bili naračunali v pol letju, a še zmeraj za 78 odstotkov ve< kot v letu 1975. Podobno krčenje oziroma širjenje izgub je bilo v teh obdobjih tudi drugod v Jugoslaviji. /~\ nižjem ostanku dohodka golf J spodarstva pa ne govori le \Jf rast izgube, ampak še bolj ^ nižanje akumulacijske sposobnosti gospodarstva, kar se je po ugotovitvah zvezne SDK dogajalo v vsej Jugoslaviji. Tako je slovenska resolucija načrtovala, da se bo delež denarja, ki naj ga slovensko gospodarstvo nameni za poslovni sklad, v družbenem proizvodu povečal za en odstotek, v resnici pa se je delež znižal za 2,7 odstotka. Slovenska služba družbenega knjigovodstva je ugotovila, da traja poslab-ševanje kljub resolucijskim načrtom že več let. Izračunala je, da je po zaključnih računih znašal leta 1972 delež reprodukcijskih sredstev v kosmatem dohodku slovenskega gospodarstva še 28 odstotkov, lani pa le še 19 odstotkov. Kot reprodukcijski denar je služba upoštevala v celoti denar, ki je namenjen za amortizacijo, ter denar, ki so ga delovne organizacije ob zaključnem računu vložile v poslovni sklad. Pri tem so poudarili, da je to v resnici denar, ki je na voljo organizacijam združenega dela za odplačilo njihovih lastnih. bodisi starih obrokov bodisi za nove poslovne odločitve, hkrati pa je tudi osnova za vse skupne naložbe v prednostne razvojne, panoge. Zniževanje teh reprodukcijskih sredstev ima po njihovem daljnosežne posledice ne le za lasten razvoj posamezne organizacije, ampak tudi na uresničitev predvidenega programa na področju naložb v infrastrukturo in prednostne dejavnosti. Opozorili so, da je upadanje reprodukcijske sposobnosti slovenskega gospodarstva doseglo že skrajno spodnjo mejo ter da bo vsako nadaljevanje tega upadanja ne le ogrozilo nadaljnji gospodarski razvoj ter skrčilo možnosti gospodarske stabilizacije, ampak da bo resna ovira pri uveljavljanju samoupravnih produkcijskih odnosov. j udi zvezna služba družbene- g ga knjigovodstva je napra- B vila izračun reprodukcijske sposobnosti gospodarstva, in to celotnega jugoslovan- skega. Tudi ta izračun reprodukcijske sposobnosti gospodarstva se ne kaže v najbolj zavidljivi luči. Seveda pa zaradi naštetih velikih naložb v energetiko in promet, za katere združujejo denar tudi druge dejavnosti, zaradi premikov v cenah, zaradi slabših poslovnih uspehov v zadnjih dveh letih itd., ne nazadnje pa tudi zaradi dokajšnje rasti porabe, tako osebne kot druge, to zmanjšanje ni presenetljivo. Po teh podatkih so leta 1975 od vsakih sto dinarjev, ki jih je uporabilo gospodarstvo, porabili 9,3 dinarja za reprodukcijo, po lanskih zaključnih računih pa so porabili za te namene le 7,6 dinarja. Pri tem izračunu so upoštevali kot reprodukcijski tisti denar, ki je namenjen za akumulacijo, zraven pa še prispevke za hitrejši razvoj manj razvitih, denar za energetiko in železnico ter rezervne sklade. Vendar pa je dokajšen del tozdov v te namene uporabil še manj denarja. Tako je lani od stotih povprečno porabljenih dinarjev uporabilo za re- produkcijo le 5 dinarjev kar 32,7 odstotka od 20.060 jugoslovanskih tozdov. Od 5 do 10 dinarjev je uporabilo kar 28,7 odstotka tozdov, tistih, ki so porabili za te namene večji delež, pa je bilo malo. Tako je za te namene od 10 do 15 dinarjev porabilo 16,1 odstotka jugoslovanskih tozdov, od 15 do 20 dinarjev 8,8 odstotka, od 20 do 25 dinarjev le 4,8 odstotka tozdov, več kot 25 dinarjev od sto uporabljenih pa je lani v reprodukcijo naložilo 8,9 odstotka tozdov. O številnosti tistih z najmanjšim vlaganjem v reprodukcijske namene govori tudi podatek, da je teh 32,7 odstotka tozdov doseglo 38 odstotkov lanskega jugoslovanskega celotnega dohodka gospodarstva, da je imelo 25 odstotkov vsega ostanka dohodka, da je izplačalo 29 odstotkov vseh lanskih čistih osebnih dohodkov, da je ustvarilo lo odstotkov sredstev za reprodukcijo, da je imelo 63 odstotkov vse tekoče ^ izgube, da je doseglo 44 odstotkov povprečno porabljenih osnovnih in obratnih sredstev in koder je bilo 31 odstotkov vseh zaposlenih. TT% otemtakem je jasno, da so večletni svetovni in domači It premiki v cenah dokaj spre-menili akumulacijsko sposobnost gospodarstva. Hkrati pa se je z zavestnimi odločitvami dokajšen del akumulacije prelil na področja, ki neposredno služijo gospodarstvu. Ti premiki pa omogočajo takole razmišljanje: če je torej delavec iz gospodarstva vložil denar v dejavnosti, ki služijo gospodarstvu, potemtakem ni osiromašil svoje reprodukcijske sposobnosti, ampak jo je okrepil in je zato treba to sposobnost pojmovati širše, vključno s splošno in skupno porabo, in ne misliti zgolj na reprodukcijsko sposobnost materialne proizvodnje. Na podlagi takšnega razmišljanja naj bi ločili tri kroge reprodukcijske sposobnosti. Prvi krog predstavlja to, kar zdaj največkrat pojmujemo kot reprodukcijsko sposobnost gospodarstva, namreč akumulacijsko sposobnost temeljnih organizacij združenega dela. V drugi krog te sposobnosti bi naj odslej šteli poleg prvega kroga še denar, ki ga tozdi plačujejo za samoupravne interesne skupnosti, nato tistega, ki ostane v gospodarstvu, del dohodka v poslovnih bankah in zavarovalnicah, denar občanov, ki ga zberejo za ceste in energetiko ipd., denar iz proračuna za posredovanje v gospodarstvu in tuja posojila kot dodatno akumulacijo ipd. Kot tretji reprodukcijski krog pa bi naj razumeli ne le oba prva kroga, ampak celotno reprodukcijsko sposobnost vse družbe brez zasebnega gospodarstva. Najširše gledano torej reprodukcijska sposobnost celotnega združenega dela ne pomeni samo denarja za osnovna in obratna sredstva, ampak tudi obnovo živega dela, torej izdatke in osebne dohodke vseh dejavnosti, od šolstva in zdravstva do sodišč in obrambe. Takšno razmišljanje ima torej s teoretičnega stališča trdno oporo. Na podlagi takega razmišljanja, ki je v skladu z zakonom o združenem delu pa ne bi smel biti dopusten sklep, da zdaj gospodarstvo tam. kjer se odvija neposredna izdelava, ni obremenjeno ali da sploh nima več nobenih stroškov, ker je vse, kar izloča denar, zgolj gospodarstvo. Na zadnji seji ekonomskega sveta pri slovenskem izvršnem svetu so tudi izrecno poudarili, da s širšim pojmovanjem reprodukcijske sposobnosti nočemo zamegliti težav z akumulacijsko sposobnostjo v prvem krogu tako zamišljene razdelitve družbe, torej v neposredni proizvodnji. še več, znova so ugotovili, da je akumulacija tega dela gospodarstva, kot so pokazali lanski zaključni računi, kritična. eprodukcijski krogi zajemajo tako rekoč celotno družbo, družba pa je seveda med seboj povezana, najsi bo gospodarski ali negospodarski del. Zato ima lahko takšno novo razčlenjevanje tudi praktične ko-, risti. Z njim je moč doseči izpopolnitev sedanjega načina sistema sprem- ljanja in prikazovanja tokov v ustvarjanju in delitvi dohodka in v zvezi s tem izboljšati obveščanje. Zo sprejemanje odločitev pri vodenju družbe so takšni podatki nujno potrebni. Najbrž pa je vprašanje, ali teh podatkov zdaj ni zato, ker ne bi razumeli njihove vloge in pomembnosti za delavce, ki odločajo o reprodukciji in da jih zato ne bi zbirali, ali pa jih ni zato, ker se še niso dogovorili, da bi jih podrobno javno prikazovali če je to tako, kaže takšne zakone čimprej sprejeti. Zdajšen akumulacijski položaj gospodarstva je torej posledica različnih samohotnih in zavestno sprejetih gibanj. Mnogi podatki kažejo, da je akumulativnost materialne proizvodnje nizka. Vrsta dosedanjih dogovorov pa zahteva, da se izboljša. Izhoda iz tega položaja sta najbrž le dva in sta že dolgo znana. Gre za treznejšo porabo in za učinkovitejše in boljše delo. Poznavalci opozarjajo, da bi bilo treba porabo prav povsod, kjer je prevelika, zniževati na smotrno raven. Doslej so bili namreč pozivi za varčevanje neenotni. Porabo naj bi skrčili le nekateri, drugi pa naj bi bili pri tem nedotaknjeni. Manjka tudi natančnih dogovorov, kaj naj bi zmanjšali in za koliko. O obsegu porabe z osebnimi dohodki vred se bodo delavci morali dogovoriti, vendar tako, da poraba ne bo šla v škodo akumulacijske sposobnosti neposredne proizvodnje, kot gre zdaj. Takšno splošno in hkratno vračanje k treznejši porabi bo vsekakor prispevalo k povečanju akumulacije. Potrebujemo jo za ures ničevanje razvojnih načrtov, zdajšnja nesmotrna rast porabe pa zdaj očitno zavlačuje izpolnitev ciljev, zaradi katerih je bilo navsezadnje rečeno, koliko naj ostane gospodarstvu. Seveda pa vse to ne bo dovolj, če ob negospodarstvu tudi samo gospodarstvo ne bo povečalo ter izboljšalo proizvodnje in storilnosti in torej s temi kvalitetnimi vzvodi povečalo svojega dohodka. lija Popit Boris Dolničar Moč marksistične dialektike Poštni predal 29 _______ Bogdan Pogačnik Pisatelj v svetu, ki ruši In gradi 19 • • m • • Jože Petek Marjan Raztresen Jože Snoj Božo Mašanovič Dokumentarna zapisa Kot ponavadi: izgovori Zevajoče oči mrtvih mest Na »Sterijinem pozorju« (tako Zakaj je bil Schmidt dobre volje? V predsednikovem poslanstvu Tine Guzej Peter Potočnik rekoč) nič novega Peter Breščak Renaud de la Taille »Krize vasi« ni 20 V Posočju prehiteli čas 23 Janez Jerovšek V iskanju resnice Največje vesoljsko uho 30 Jože Petrovčič Kako izrabljamo znanje 24 Anton Rupnik Jože Vetrovec Neizmerjeno delo Jože Horvat Dietrich Stobbe 27 Kratka dinamična psihoterapija Milan Maver »Tretja« razsežnost Dragiša Boškovič Stane Ivanc Pismo mojemu delegatu 21 rlija Marinkovič Nixonov televizijski milijon »Miroljubni atom« 31 Boris Kutin Človek iz marmorja 25 Miran Šuštar Paleta z vsemi odtenki Marjan Sedmak Zamenjava prostora s časom? 28 • Alenka Puhar Vroča koroška pomlad Olivier Todd Birago Diop Potrebujemo pošteno polko 22 Janez Stanič »Somrak strokovnjakov« Riba paberkovalka Uredniška seja ali svetovno Zdravko Ilič Radomir Glušac posvetovanje? 26 Vse je delo, vse je trgovina 29 Vlažna Panonija 32 poštni predal 29 Kaj mi pomeni L maj Delo, 30. aprila V sobotni — prvomajski prilogi Dela z dne 30. 4. 1977 sem na straneh 18 in 34 zasledil dva prispevka, ki poskušata predočiti bralcem, kaj pomeni mladini 1. maj ter izjave mladih, kako gledajo na svoje nadaljnje delo — študij. Vsekakor je takšna poteza uredništva, ko je uvrstila v slavnostno številko dva takšna prispevka, zelo pohvalna, saj je prispevek mladih k izgradnji našega boljšega jutri bil in bo ogromen. Toda, ali se vam ne zdi, da je sama anketa oziroma pris-spevka zajela zelo ozek krog mladih — mlade, ki se izobražujejo, in še to v gimnaziji. Res je, da se ta mladina pripravlja v teh šolah za nadaljnji študij, resnica pa je tudi, da ta mladina predstavlja celo manjši del srednješolske mladine. V tej slavnostni številki bi morali vztrajati na prikazu dela in življenja tudi druge, bolj številčne mladine, t. j. mladih delavcev, ki so zaposleni v delovnih organizacijah in v kmetijstvu, mladih, ki študirajo, mladih iz drugih srednjih šol itd. Takšen način prikazovanja ni osamljen v zadnjem času v naših sredstvih obveščanja, govori pa, da se še nismo otresli starih gledanj, ko pod pojmom mladih mislimo le mlade, ki se izobražujejo v do še nedavnega elitnih šolah, ki so bile elitne samo zaradi tega, ker se v teh šolah pripravlja mladina za nadaljnji študij in ki lahko v srednji šoli lepo piše, poje in riše, o delu pa bolj manj. Takšen pristop pri pisanju se je zgodil kljub naporom vseh družbenih dejavnikov, da bi imeli do vse mladine enak odnos, ko ugotavljamo na vseh ravneh, da se naša mladina v prema-lem številu odloča Za izobraževanje in delo v neposredni proizi'odnji, da je potrebno čim prej stopiti v reformo izobraževanja, in to tudi zaradi dua- lizma v našem šolstvu, ko se eni izobražujejo za nadstavbo, drugi pa za neposredno proizvodnjo. Tako je žal ostala ta sobotna priloga Dela brez večjega poudarka mladih v ustvarjanju v neposredni proizvodnji. Primeren poudarek tem mladim bi moral biti vsaj v prvomajski prilogi, ko vsi praznujemo praznik dela. Milorad Vidovič, Murska Sobota w Tozdov ne bo“ Delo, 5. in 23. aprila Pravzaprav sem pričakovala, tov. Lokan, da se bo nekdo oglasil na moj članek »Tozdov ne bo«. Presenetilo pa me je, česa vsega me v vašem pismu obtožujete. Pravite, da sem informacije priredila, češ da pišem »tozdov ne bo«, vi pa ste se že skoraj reorganizirali. Pišete tudi, da članek ne odseva mnenja vašega delavskega sveta, čigavo mnenje pa potem mislite, da sem zapisala. Oba, tov. Lokan, sva bila na seji delavskega sveta, kjer je bil ravno stavek »v danem trenutku prt nas ni pogojev za organiziranje tozdov« neštetokrat izgovorjen. Najprej so to povedali predstavniki strokovnih služb SIP, nato sindikata in ZK. Na koncu seje ste vsi člani delavskega sveta z glasovanjem enotno zavrnili pobudo družbenega pravobranilca samoupravljanja, da bi se reorganizirali. Tudi to ste povedali, da se reorganizirali boste, toda ne v »danem trenutku«. To je bilo v članku tudi napisano, torej odseva mnenje delavskega sveta. Kje je potem dezinformacija, ki mi jo očitate? če ste se mesec dni kasneje že skoraj reorganizirali, potem je vse lepo in prav, takrat, ko sem bila jaz pri vas, niste mislili tako! Pišete, da vam očitam anonimno anketo. Sploh ne! Navedla sem samo njene rezultate, ki so glede na to, da je bila anketa anonimna, gotovo dober odsev stanja v vašem podjetju. Naj vas spomnim, da ste bili na začetku seje delavskega sveta edini, da pri vas stvari čudovito potekajo. Potem pa so počasi »prikapljala« na dan dejstva, ki so drugače govorila. Eno od dejstev je bil tudi rezultat ankete. Mislite, da to, da ste anketo izvedli sami in njene rezultate objavili, kaj zmanjšuje njeno vrednost? Ostaja dejstvo, da si delavci ne upajo povedati svojega mnenja, ker se bojijo posledic. Zanikate tudi, da se je oglasil delavec, ki »se odloča o stvareh, ki jih ne razume«. Tov. Lokan, saj sva vendar bila oba na seji in vsaj jaz sem to zelo dobro slišala. Morda se ne spomnite niti tega, da je isti delavec potožil, da ima zelo malo časa še za kaj drugega kot za svoje delo, ker sicer ne dosega norme. Boste zanikali tudi, da je nekdo od navzočih dejal, kako težko je mlade pritegniti v samoupravno življenje kolektiva, SIP pa se po strukturi delavcev šteje za mlad kolektiv? In to, da je bil predstavnik ' samoupravne delavske kontrole na začetku zadovoljen z njenim delom, da pa se člani SDK niso nikoli pozani- mali, kako se uresničujejo sklepi delavskega sveta. Ali pa se spet ne spomnite, da je član delavskega sveta dobesedno vprašal, kdo mu lahko zagotovi, da »bomo kljub reorganizaciji dosegali iste gospodarske uspehe kot zdaj«? Tudi zelo dobro vem, kakšen delovni sistem imate in kdo ga uvaja. Da pa tak sistem, nekritično prenesen na naša tla, ne ustreza, vam je povedal predstavnik OK ZK! Pišete, da predstavniki občine, ki so prisostvovali seji, niso dejali ničesar, kar bi metalo slabo luč na vas. Kako pa si razlagate njihovo mnenje, da se zapirate v meje gospodarskega uspeha in da premalo elastično razmišljate? Se vam je to mnenje zdelo tako, »da ne meče slabe luči na vas«? Meni ne! To, tov. Lokan, kar ste meni očitali, dezinformiranje javnosti in prilagajanje, to zdaj počnete vi!!! Bojana Leskovar, Celje Pričevanja o jeziku Delo, 23. aprila Zanimive in nasprotujoče misli uglednih kulturnih delavcev, objavljene v sobotni prilogi, o našem jeziku, so me vzpodbudile k razmišljanju. Slovenski jezik v današnjem času je odsev današnje kulturne razvitosti. Pester in bogat jezik priča o bogati kulturni dediščini kakega naroda. Vendar, ali mi res jezik bogatimo, če vanj vnašamo tuje izraze, ki niso našemu jeziku niti približno podobni? Ali pa smo morda za odkrivanje in ustvarjanje novih slovensko zvenečih besed preleni oziroma se nam tuje lepše slišijo? Vprašanja se mi vsiljujejo kar sama od sebe. Vzrok za malomaren odnos do jezika je verjetno v naši spremenjeni želji po lepem. Mislim, da odtujitev, ki je posledica današnjega potrošniškega načina življenja, siromaši našo osebnost in poenostavlja naše dojemanje zunanjega sveta; s tem pa naša želja po lepem dobi večji razpon oziroma nam postane primitivnost bližja. Morda nekoliko preveč poenostavljeno mišljenje, ki ne poskuša pojasniti samo odnosa do tujk v našem izrazoslovju, ampak tudi vpeljevanje nedostojnih, pocestnih izrazov v izpovedna dela. S pravilno vzgojo, ki naj bi se pričela že v rani mladosti, s seznanjanjem s svetovnimi klasiki že v osnovni šoli, ki bi z branjem le-teh mladega človeka, bodočega samoupravi j alea, silila k razmišljanju in k pravilnemu vrednotenju vseh družbenih pojavov, bi dosegli, da bi mladi ob vstopu v samostojno življenje iz lastnega nagiba odklonili ameriški model potrošniškega načina življenja, ki preko neiskrenih izpovednih del, preko šunda in kiča prodira v naš družbeni prostor. (Po družbi, ki enači željo po izpovednem ustvarjanju z željo po nasilju. se ne bi smeli zgledovati.) Peter Mervin, Ljubljana Cesta (foto Miško Kranjec) V okviru dialektičnega razmerja med delavskim razredom in njegovo revolucionarno avantgardo, o čemer je bil govor na nedavnem portoroškem znanstvenem posvetovanju marksističnega centra pri centralnem komiteju Zveze komunistov Slovenije, je mogočih toliko različnih vsebinskih pristopov, da je to delovno srečanje jugoslovanskih znanstvenih in družbenopolitičnih delavcev, posvečeno 40. obletnici ustanovnega kongresa KPS, predvsem nazorno nakazalo vrsto teoretičnih problemov, na katera bosta naša marksistična misel in kajpak politična praksa šele morali poiskati »dokončne« odgovore. Ta dokončnost je tembolj v tem primeru vpeta v narekovaje, ki izražajo zlasti nujnost dialektičnega razmišljanja, razpravljanja in utemeljevanja socialističnega druž-benega razvoja samoupravnega tipa- Vsekakor pa kopica idej, zamisli, empiričnih domnev, teoretičnih ugibanj in ugotovitev, ki so jih v številnih referatih in razpravah posredovali udeleženci omenjenega posvetovanja, vzbuja tudi splošnejšo pozornost, zato bomo nekatere značilnejše poskušala nekolikanj podrobneje opisati. Za začetek se sproža vprašanje, kdaj in kako dolgo je partija oziroma zveza komunistov pravzaprav lahko avantgarda delavskega razreda, kajti na tem področju se kljub zapisani jasnosti klasikov marksizma srečujemo z najrazličnejšimi deformacijami, ki pri opredeljevanju vodilne idejne sile v družbenem razvoju bolj ali manj zapostavljajo stvarne interese delavskega razreda in delovnih ljudi sploh. Toda neizpodbitno je, da lahko komunistična partija odigrava avantgardno vlogo samo tedaj, če kot osveščajoči in imtegrativni dejavnik nenehno, v vsaki akciji, ob vsakem problemu ali načelni nalogi deluje znotraj delavskega razreda, sredi delovnih in življenjskih zagat zaposlenih. Stalen in neposreden stik med revolucionarno avantgardo in delavskim razredom pa seveda ni v tem, da avantgarda pač zbere predloge, hotenja in želje iz osnovnih celic delavskega razreda in drugih družbenih slojev, jih ideološko predela ter nato vrne »pošiljatelju«. Edvard Kardelj pravi, da je »smisel družbene vloge revolucionarne avantgarde v tem, da mora videti dlje kot množica delavskega razreda in ljudstva,« kar pa seveda ne pomeni, da si svoj program Delovno srečanje jugoslovanskih znanstvenih in družbenopolitičnih delavcev Nenehno usklajevanje interesov delavskega razreda in njegove avantgarde postavlja zunaj delavskega razreda. Nasprotno, zveza komunistov mora program sproti dopolnjevati in preverjati v vsakdanjih prizadevanjih delavskega razreda, ki naj bi ga avantgarda ideološko oplemenitila, pa tudi ne za patemalistični odnos avantgarde do delavskega razreda, saj bi prvo peljalo k spontanosti družbenega razvoja, drugo pa k monopolistični in elitistični vlogi avantgarde. Vez med avantgardo in razredom mora biti predvsem takšna, da se interesi delavskega razreda in drugih slojev združujejo z marksistično znanostjo, da pride do vrnitvenega vpliva na oblikovanje revolucionarne zavesti in da se eliminirajo različni par-tdkularistični in zasebni interesi. Preko tega stika avantgarda preverja, v kakšni meri je kaka revolucionarna akcija postala resnično gibalo delovnih množic. Tško medsebojno učinkovanje omogoča, da se čim celoviteje izoblikuje revolucionarna družbena akcija, ki vključuje tudi dolgoročnejše cilje. Samo tak, rekli bi, pristen odnos med delavskim razredom in njegovo avantgardo lahko prepreči, da se v revolucionarnem gibanju obvarujemo morebitnih pragmatističnih ali mesdanistdčnih teženj. Dovolj pa imamo dokazov, ki nedvoumno izpričujejo, da brez tesnega stika z delavskim razredom in ljudskimi množicami avantgarda ne more uspešno začeti, kaj šele zmagovito končati revolucije. Nemara se ob letošnjih partijskih jubilejih toliko izraziteje srečujemo s tem spoznanjem, ki se ga je Zveza komunistov Jugoslavije zlasti v minulih štiridesetih letih dobro zavedala, da-siravno smo se v tem času soočali tudi z obdobji slabše in celo sila skromne povezanosti z delavskim razredom. Seveda pa dejstvo, da ZKJ deluje v pogojih samoupravljanja, terja nekoliko drugačen odnos do komunisti činih partij v socialističnih kakor kapitalističnih deželah. Zveza komunistov namreč ne deluje le kot instrument zagotavljanja revolucionarne zavesti, niti izključno kot faktor za preoblikovanje tradeunistične zavesti delavskega razreda v revolucionarno, temveč tudi kot organizacija, ki sintetizira elemente revolucionarne zavesti, izražene skozi družbeno prakso. Prav usmeritev ZKJ, da deluje prek razreda in ne v njegovem imenu, torej da je »pogonski« dejavnik znotraj samoupravljanja in ne sila nad njim, je tista posebej izstopajoča značilnost, po kateri se razločuje od večine delavskih partij Vzhoda in Zahoda. Najbolj pomembna zahteva je, da komunista povsod, v sleherni temeljni samoupravni skupnosti in organizaciji ter v celotni družbi ugotavljajo skupni zgodovinski interes delavskega razreda in hkrati tudi vse posebne interese, ki jih sproža vsakdanja praksa. Izkušnje kažejo, da je delavski razred krepil svojo progresivno družbeno vlogo in vpliv vselej tedaj, ko se je zavedel svojih razrednih interesov in teženj ter jih tudi postavil za svoj cilj. Toda samo najzavestnejši del razreda je potem dejanski nosilec resničnih interesov delavskega razreda in je — zavedajoč se njihovega zgodovinskega pomena — pod vplivom občih družbe- nih prizadevanj postal avantgarda. Ta del razreda se torej oblikuje v njegovo osnovno ideološko družbeno silo, ki učinkuje nazaj na delavski razred, da ta utrdi zavest o lastni zgodovinska vlogi, ga revolucionira in usmerja k novim ciljem. čim boli avantgarda razooznava družbeno-vrednostne sestavine razreda, toliko močnejša je njuna medsebojna povezanost in toliko bolj uskla-deno njuno delovanje, če pa avantgarda ne izraža interesov in hotenj razreda, se od njega oddalji, oziroma primeri se celo lahko (zlasti če tako stanje traja dalj časa), da nastane globok prepad med avantgardo in delavskim razredom. Med temeljne vrednote, za katere se je v svojem razvoju zavzemal delavski razred, je treba seveda predvsem uvrstiti tiste, ki bistveno opredeljujejo njegov interes in ki predstavljajo osnovo za spreminjanje njegovega podrejenega razrednega položaja. Gre potemtakem za vrednote, ki delavskemu razredu omogočajo, da se dejansko uveljavi kot razred in vodijo k nadaljnjemu osvobajanju človeka. To pa z drugimi besedami pomeni, da se ukinja stara in snuje nova oblast ter zagotavlja pravičnejše odnose, pri čemer je treba v naših okoliščinah upoštevati, da moramo poleg splošne socialne svobode človeka imeti pred očmi. še nacionalno enakopravnost, bratstvo in enotnost ter še nekatere druge elemente. Vse to je podlaga nadaljnjega razvoja delavskega razreda, kakor tudi ukinjanja vsakršnih oblik človeškega razrednega in siceršnjega izkoriščanja, s čimer ustvarjamo možnosti za njegov obči razvoj. Zato je nujno, da so družbenomoralne vrednote, interesi, težnje, prizadevanja, hotenja in želje delavskega razreda in njegove avantgarde stalno uskladene, zakaj v nasprotnem primeru bi utegnilo priti tudi do znatnejših motenj v razvoju celotnega revolucionarnega gibanja od odmikanja ali osamitve avantgarde do prepuščanja delavskega razreda drugim, razredno tujim vplivom. Za celovito politično podobo revolucionarne avantgarde je nedvomno sila pomemben njen socialni sestav. Če ga predstavlja najbolj osveščen del delavskega razreda samega, potlej ni praktično nikakršnih možnosti za razmah teženj po birokratizaciji ali odtujevanju revolucionarne avantgarde od delavskega razreda. Tako niso potrebni nobeni posredniki. Hkrati pa je ustrezna razredna socialna sestava partije oziroma zveze komunistov najboljše antdbirokratsko, antielitistično in ne nazadnje antifrakcionaško sredstvo. Temeljna smisel boja za delavsko večino v zvezi komunistov je zato ravno v tem, da zagotovimo vpliv delavcev komunistov v temeljnih samoupravnih skupnostih. Načeloma je torej stvar docela jasna, toda zatakne se, ko poskušamo delavsko večino statistično ugotoviti, kajti očitno je, da še vedno ni do kraja razčiščen pojem delavca kot pripadnika delavskega razreda. Kdo je pravzaprav delavec? če poskušamo na to vprašanje odgovoriti z opredelitvijo iz veljavnih navodil, potem hočeš nočeš ostajamo na ravni so- cio-profesionalnega razvrščanja članstva zveze komunistov, ki v bistvu sugerira enačenje tega pojma z manual-nim delavcem. Zaradi zoževanja »delavca« se tako znajdemo v nelogični situaciji, ko statistično (posredno pa tudi politično) ocenjujemo kot izgubo tudi nekatere stvarne družbenopolitične uspehe pri ustvarjanju vodilne vloge delavskega razreda v naši družbi. Na primer, če postane delavec sekretar občinskega komiteja, predsednik občinske skupščine ali sindikata, član predstavniškega telesa, preddelavec, delovodja ali nadzornik, če preide v vodstvo podjetja ali se ob delu izšola za tehnika oziroma inženirja — v vseh teh in mnogih drugih podobnih primerih bo avtomatično izgubil status delavca. Zato je povsem razumljiva odločna zahteva po širjenju definicije delavca tudi na vse tiste, ki v materialni proizvodnji z duševnim naporom ustvarjajo presežno vrednost In še: za pripadnost delavskemu razredu ni pomembno, ali je nekdo inženir ali fizični delavec, marveč njegov položaj v produkcijskih odnosih oziroma pri razpolaganju s pogoji in sadovi dela ter z delovnimi sredstvi. Ob navedenih statističnih zapletih, ki dostikrat zamegljujejo pravo stanje še zavoljo tega, ker socialno strukturo članstva zveze komunistov preveč pavšalno primerjamo s socialno sestavo vse družbe, pa ne smemo pozabiti na vsebinsko plat nakazanega problema: Zakaj le tista subjektivna sila, ki tudi s socialno sestavo svojega članstva neposredno izhaja iz delavskega razreda kot celote in ne le iz posameznih segmentov. dejansko izpričuje interese delavskega* razreda v političnem življenju. Moč marksistične dialektike je namreč prav v iskanju vsakodnevnih organskih zvez med vsemi deli delavskega razreda in njegovo avantgardo. V družbeni biti zveze komunistov se ves čas prepletata — včasih spopadata, drugič dopolnjujeta — pomembnih vlogi, nalogi: čuvanje doseženega ter njegovo stalno kritično preverjanje. »Za nas ni nič tako svetega, da tega ne bi mogli preseči, oziroma da ne bi odstopilo prostor tistemu, kar je naprednejše, svobodnejše in bolj človeško«, je zapisano v programu jugoslovanskih komunistov. Zveza komunistov gleda na vse konkretne forme, institucionalne oblike kot na začasne in prehodne rešitve, ki pač ustrezaj o dol očenemu zgodovin skemu trenutku- Vodilna politična sila te vršite mora potemtakem nezadržno iskati nove rešitve, zato je razumljivo, da je pobudnik nenehnih kritičnih preučevanj in soočanj. Boris Dolničar Nove alternative? Pisatelj v svetu, ki ruši in gradi Na rob blejskega srečanja V današnjem, na videz skoraj &e do kraja razumsko raziskanem, idejno dognanem in tehnološko izpopolnjen nem svetu prihajamo kljub vsemu vse pogosteje do zagat in nesmislov. K razvozlavanju teh kompleksnih ali specifičnih problemov naj bi vsaj malo prispevali tudi številni, verjetno celo preštevilni, mednarodni simpozi-ziji. Le-tem se seveda pridružujejo tudi književniki raznih dežel, raznih jezikov in pogledov s svojimi srečanji, čeprav bi lahko morda kdo trdil, da so taka mednarodna srečanja pisateljev odveč. Gotovo: prisateljevo delo je predvsem pisati, in to vsak zase, subjektivno, pred samim seboj, obenem pa tudi objektivno pred vsem svetom, ne zgolj razpravljati v nekem samo konvencionalno razširjenem simpozij-skem krogu, kjer drugi politiki, ekonomisti, tehnologi ali medicinci res laže vzajemno izmenjavajo in primerjajo svoje dosežke. Toda kljub temu so in morajo biti tudi srečanja pisateljev koristna, kajti morda celo bolj kot drugi ustvarjalci prav pisatelji de-• lajo kot kompleksni ustvarjalci, kot seštevek in proizvod vsega okrog sebe, okolja, časa in razmer, svojih in vsakogar problemov, zagat in poletov, radosti in bolečin. Čeprav so prav literarna vprašanja običajno najbolj iskrena in neposredna platforma za pogovore na pisateljskih srečanjih, vendar na simpozije pisateljev ne bi smeli gledati toliko v smislu simpozija obrtnikov peresa kot na vzajemno odpiranje vseh udeležencev, ki so poleg tega, da so kompleksni ljudje, tudi pisatelja, oziroma zaradi tega, ker so pisatelji tudi toliko bolj ljudje z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Ker so pa pisatelji potemtakem toliko bolj ljudje z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi, se pravi tudi z egoizmom, ki ga nekateri previdno skrivajo, jim večkrat drugi zamerjajo, da svoja čustva, svoja iracionalna doživetja in hotenja izpovedujejo svetu zgolj s svojih vidikov. Kljub temu pa je najboljši prispevek pisatelja ob pomanjkanju teh odkritosti pri drugih za razumevanje sveta toliko bolj potreben in koristen, pa čeprav je predvsem iracionalen in zaradi tega v, očeh mnogih tudi lahko nevaren. Mnenje pisateljev v obstoječih strukturah zato nikoli in nikjer ni bilo zaželeno, ko pa se je kljub temu, včasih celo kot plevel na njivi, razrastlo, je vselej žlahtnilo skupen sad in pomagalo obračati kolo človeštva naprej. Čeravno je — per argumentum a con-fcrario — delež pisateljev tam, kjer so ga vladajoče strukture najbolj vključile vase, pa bodisi da je šlo za desne ali leve totalitarnosti, vsebinsko kljub večjemu zunanjemu sijaju v resnici manjši, je vendar pisateljeva vloga vselej bila in bo, da iz svoje intimne izpovedi zavestno prodira v vse družbene pore in s tem tudi prispeva k spreminjanju sveta. Iz marksistične znanstvene dialektike o tezi in antitezi obenem postaja jasno, da v svetu ni ničesar dokončnega in absolutnega, zaradi česar je vsakokrat, ko človeštvo stoji pred novimd alternativami, vzporedno z racionalno strukturo obstoječega stanja toliko bolj nujna tudi iracionalna čustvena korektura, ker šele oboje skupaj vodi v konfliktni sintezi do ponovnega premika, po katerem se spet znajdemo pred novo alternativo. Tudi glavna tema letošnjega mednarodnega srečanja pisateljev na Bledu: Nove alternative je govorila o tem, da te alternative pri vseh idejno družbenih in tehnološko znanstvenih dokončnostih nenehno ostajajo prisotne, zaradi česar si tudi pisatelji nikakor ne lastijo pravice ali naloge, da bi sami iznašli dokončni izbor. Gre samo za pravico do iracionalnosti, ki morda vsako sedanjo in prihodnjo racionalnost z dodatnimi človeškimi elementi Še bolj počloveči. Ta osnovna teza je bila razdeljena na tri podteme: pisatelj v svetu, ki se ruši; pisatelj v svetu, ki se gradi; in pisatelj kot vezaj med svetovi. Vse tri teme se kljub različnosti stikajo. Najbrž ne pretiravamo, če trdimo, da se svet, seveda ob sočasnem pojavu izjemne graditve, danes ruša morda bolj kot kdajkoli prej. že če površno vržemo oko okrog sebe, bomo boleče zabeležili globoke ekološke spremembe, okuženost zraka, vode in zemlje, porušena naravna ravnovesja in zamešana zaporedja letnih časov, opazili bomo nove fiziološke tehnologije, ki že same rušijo dosedanje psihične pristope, vsakovrstna interkontinentalna virusna križkražja, gigantska transportna protislovja, zlome dosedanjih moral in ži- vljenjskih filozofij, bankrote politično ekonomskih sistemov preteklosti, mnoge dvome tudi znotraj porajajočih se gibanj, skratka, da nastopa splošno prevrednotenje vrednot. Pisatelj kot del tega sveta, ki se ruši, iz tega procesa ni izvzet. Je tudi sam drobec sveta, ki se ruša. Pesnik Srečko Kosovel, živeč na robu slovenske narodnosti in italijanskega fašizma, zatona Evrope in novih rdečih zarij, ki mu nihče ne more očitati, da je bdi samo priča rušenja, saj je bil še bolj revolucionarni vizionar prihodnosti, je zapustil tudi čudovito intimno pričevanje: »Jaz sem zlomljen lok nekega kroga«. če je danes avantgardni špansko-francoski dramatik Femando Arrabal v protestu zoper vso današnjo meščansko civilizacijo in fašizme ter zlagano moralo včasih zdrknil tudi do dvomljivih prispodob, ko so nekatere njegove banalnosti v dramskih delih, ali kot je bil šokanten prizor v enem nje govih filmov, ko prijatelj v puščavi svojega mrtvega prijatelja, namesto da bi ga pokopal, poje, je s tem res nar čel tudi naše ustaljene predstave, vendar je obenem do kraja razvrednotil dogme razpadajočega meščanstva in katolištva. Da pa je ves ta Arrabalov idejni protest pogojen predvsem v njegovih osebnih, skoraj fizioloških zapletih, mi je potrdil sam, še posebej, ko je govoril o tem, da se ne more izkopati iz tkiva svoje matere, ki je v času frankizma svojega moža, njegovega očeta, izdala, da je umrl v zaporu, hkrati pa sina zaznamovala z nenaravno navezanostjo spolnega odnosa. »Podelam se na vse patriotizme, toda sem Spanec z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi kot drugi,« je bil resničen Arrabal. Ali pa ni, če smo že pri imenih, po drugi strani odsev podobnih dvojnih nasprotovanj in navezanosti, bolestnega krotovičenja veliko tudi v delih in usodi Aleksandra Solženicina na povsem drugi idejni polobli? Pisatelj, ki se sam ruša s svetom, zelo pogosto tudi oblikuje svojo izpoved na način, ki je sam s tem rušenjem prizadet. To ni več jezik, ki bi stal v slogu klasičnega stebra, romantične kapelice ali secesijskega ornamenta. Seveda, če pa izvzamemo vse one samo navidezno prizadete, zgolj modno izmaličene formalizme hermetične literature, moramo priznati, da pristno zrušeno izpovedana literatura rušenja, v kateri so besede same tako rekoč v zadnjih zdihljajih, vendarle predstavlja družbeni dokument, ne zgolj izolirano atrakcijo. Avtor, ki je zaradi pogojev nerazumljivosti, sam postal nerazumljiv, je še kako družbeno angažiran, ker je alarm, ker je krik v sili. Po načelu teze in antiteze seveda to spoznanje o rušenju in protestu spremljajo izrazila druge vrste, ki so na prvi pogled celo protislovna. To, da na razvitem Zahodu napredna, revolucionarna mladina odklanja in skoraj ruša tehnološki razvoj, ker ga smatra za del potrošniške civilizacije, medtem ko v socialističnih deželah Vzhoda zlasti mladina naravnost hlastajo za tehnološkimi dosežki te v bistvu zahodne civilizacije, je še v neki meri razumljivo. Bolj nenavadni pojavi pa so, recimo, to, da v zahodnem svetu ta protestno usmerjena mladina reagira zoper kapitalistično potrošništvo in militaristično tipizacijo z na videz istovrstnimi izdelki, kot so tipizirana kavbojska oblačila, bluze z velikimi reklamnimi napasi ali celo vojaškimi oznakami ameriške vojske. Na Vzhodu, nasprotno, mladi v trenutku, ko se tudi zaradi materialnega potenciala socialističnih dežel začenja rušiti kolonializem in rasizem v svetu, to rast na drugi strani sveta aplicirajo na svoj lasten družbeni sistem, ki je bal doslej nedotakljiv, v katerem pa poslej tudi najdejo elemente kolonializma in rasizma. V vsakem primeru pa ne glede na to, da so specifičnosti rušenja v raznih predelih sveta danes različne, pisatelji vsepovsod s svojo naivno neposrednostjo in čustvenostjo te potrese zaznamujejo in izpovedujejo, s tem pa tudi potrjujejo vse večjo povezanost in celovitost sveta. Ne gre samo za to, da čutimo potresne sunke na enem ali drugem delu sveta ali planeta, da tja s prstom pokažemo, ampak da občutimo svet v celoti, svet, ki se danes, ne glede na evforije ene in druge poloble, v bistvu kot celota maije. Da je med graditvijo in rušenjem soodvisna povezava, je jasno, celo kadar gre za graditev iz nič, kajti popolnega nič vsekakor ni. Nasprotno: danes ob mnogih koncentracijah vsega često postaja vse bolj vpijoča težnja po čim večjem niču, ki sicer ni vselej koristna, je pa razumljiva. Vsekakor pa velja za sleherno revolucionarno graditev in ta daje pečat našemu stoletju, da to graditev pogojuje poprejšnje rušenje. Pisatelj v svetu, ki se gradi, je torej v nemajhni meri tudi pisatelj v svetu, ki se ruši. Gre le za to, kateri vidik v njem in v nekem trenutku prevladuje oziroma kaj, ne glede na svoje notranje konfrontacije, v prvi vrsti javno izpoveduje. Vsekakor Srečko Kosovel ni bil nič manj revolucionaren in ni nič manj gradil, ko je zapisal svoj verz o tem, da je zlomljen lok kroga, kot bard sedanje revolucionarne vojne na slovenskih tleh. Matej Bor, ki je 25 let pozneje zapisal: »Hura! Rdeči pionirji! V temelje, oboke bombe ekrazit! Jutri — rdeči inženirji skozi slavolok novi svet gradit!« Seveda pa, že glede na to, da sta rušenje in graditev v bistvu dva konca iste palice, graditev sama po sebi ni višja kategorija kot rušenje. Rušenje lahko omogoča graditev prav tako kot graditev včasih terja rušenje. Pisatelj, ki opisuje gradnje, zato ni nujno bolj revolucionaren in bolj koristen kot tisti, ki odkrito razgalja dekadentni svet okorog sebe, ki se ruši. Na Bledu so namesto nekaterih dosedanjih hotelskih stavb postavili po rušenju druge, nove, nova gradnja ko bolj sodobne. Toda vprašanje je, če se ta nova gradnja toliko prilega svojemu okolju, kot so se dosedanje, razen seveda, če je bil stil prejšnjega gledanja na naravo v celoti zgrešen. Pisatelj kot sleherni, ki je sposoben čutiti in ki je pripravljen tudi svojo izpoved tvegata, mora zato spremljati tudi nove gradnje ter iskreno odkrivati, kar pri tem misli, morda prav ali narobe. Jasno, da imajo gradnje same v sebi nekaj navdušujočega, optimističnega, perspektivnega, da je zaradi tega tudi njihovo doživljanje že samo po sebi bolj optimistično, bolj graditeljsko in revolucionarno, kot je udarec po svetu, kd se ruši. Bilo bi pa spet preveč površinsko, če bi vsa ta čustvovanja navdušenja izenačili. Kot se je, na primer, kitajsko-evropejska pisateljica Han Sujin kot Kitajka ob obisku na Kitajskem lahko pristno navdušila ob pogledu na delovna mravljišča novih hidrocentral, ki so jdh gradili desettisoči z rokami in koški na ramenih, tako bi ista avtorica v svojem evropskem okolju, recimo, v Švici, kjer zdaj večidel živi, težko občutila karkoli ob sicer najmodernejši mehanizirani gradnji sodobne hidrocentra-le. Kako se je pri nas samih v Jugoslaviji menjavala mentaliteta in filozofija na gigante elektrifikacije! Medtem ko smo v prvih letih po vojni čimbolj mogočno poudarjali skoraj tempeljski značaj hidrocentral, smo pozneje začeli težiti k temu, da bi novo tehnično gradnjo čimbolj nevidno vkomponirali v zeleno okolje pokrajine. Danes, v razvitih pogojih dušeče se civilizacije, dejansko smatramo, da je toliko bolj uspela tista gradnja, ki je sposobna, da se čimbolj prilagodi naravi okolja. Skoraj isto velja v prenesenem smislu za naš odnos do človekove intimne in širše družbene graditve, do rasti, kjer pojmovanja, kaj je veliko in kaj majhno, v racionalnih in iracionalnih ocenah niso vselej identična. Gotovo pa je, da je prav za pisatelja še posebej aktualna tista graditev, ki ima svoja delovišča v človekovi intimni zavesti in njegovem doživljanju, v odnosu med ljudmi, v enakopravnosti med narodi. Več sistemov življenja oziroma, kot pravimo, standardizirano way of life, je danes zakoličenih v svetu. Najmogočnejša sta gotovo ameriški in sovjetski vzor, ne da bi seveda upoštevala še pod ali nad-poglavje kitajskega sveta. Toda med vsemi temi standardiziranimi velikimi vzorci si vendar večina človeštva le išče svojo lastno pot. če včasih označujemo jugoslovansko samostojno pot neuvrščenega, samoupravnega in demokratičnega socializma, kot nekakšno tretjo pot, to ne pomeni kompromisa, pa tudi ne novega vzorca, ki naj ba ga posnemali drugi, je pa gotovo to zgodovinska izvirnost v prelomnem trenutku človeštva, ko stojimo pred novimi alternativami. Nič čudnega torej ni, če številni pisatelji od drugod vprašujejo pisatelje v Jugoslavija, kako to, da prav tega zgodovinsko izvirnega podskusa ne obdelujejo več in bolje. Gotovo je velik del krivde na pisateljih samih in njihovi sposobnosti in zavzetosti. Najbrž pa tudi na raznih prijemih obstoječih struktur, ki so včasih podskušale poenostavljeno dobiti zgolj literarne ilustracije in podkrepitve za svoje že naprej postavljene teze. Kot del doživljanja so tudi izpovedi o teh družbenih presnavljanjih lahko pristne in močne samo takrat, kadar jih pisatelji izpovedujejo zares iz samega sebe kot lasten prispevek v tem krčevitem odkrivanju novih človeških odnosov v družbi, se pravi s prav takšno pravico do iracdonal- mm mm,» ne zmote, kot v slehernem človekovem doživljanju. Pravica do pomote je žal nujna osnova vsake iznajdbe. če je pisatelj na splošno skoraj v ista osebi priča rušenja in graditve okrog sebe in v sebi, velja to povezovanje še posebej za mnoge sodobne pisatelje v tako imenovanem tretjem svetu, v razvijajočih se deželah Azije, Afrike in Latinske Amerike, ki so se otresle ali se otresajo, kolonializma. Leopold Sedar Senghor je kot veliki afriški pesnik in obenem voditelj nove države z eno roko razbijal mite francoske kolonialne civilizacije in obujal stare afriške pramite, z drugo roko pa je ognjevito pisal o rasti novih modemih industrijskih strojev. In kot je Senghor v isti sapi razglasil oboževanje čmstva in črne kože, tako je po drugi strani širokosrčno dal odvezo beli Evropi. Drugi avtorji iz teh na novo se porajajočih dežel, zlasti tistih, ki so še predmet zatiranja in izkoriščanja, so, narobe, ob tem osveščanju svoj boj proti kolonialnim izkoriščevalcem in evropski civilizaciji še bolj zaostrili. Bolečina zatiranja je skoraj organsko postala nakopičena gonilna sila prihodnjega gradbišča. »Jutri nam bo zmanjkalo solz za to, da bi z njimi vezali cement,« je zapisal še med alžirsko osvobodilno vojno pesnik Tewfik Fares. Sla po vzajemnem spoznavanju, ki se je nagonsko pojavila ob dotiku kože s kožo med okupatorjem in okupiranim, se je pozneje v novih razmerah osvoboditve, razumljivo, razširila tudi V še širšo splošno željo po vzajemnem spoznavanju in prevajanju. Evropa, ki se je v istem času znašla v spoznanju, da v svetu vse manj predstavlja, zaradi česar se je jela po eni strani gospodarsko, politično in kulturno združevati, tako po svojem zahodnem kot po svojem vzhodnem delu, je obenem, lebdeča med novimi svetovi, dojela svojo provincialno maj-hnrvRt in izoliranost doslei edino svete evropske kulture; za svojo lastno pre-živitev se je podala v iskanje stikov z drugimi kulturami, še prav posebej z afriško kulturo na sosednji celini, in pozvala k splošni univerzalizaciji človeške kulture. Kljub temu geslu pa je konkretnih stikov, seveda, še vedno na tej poti premalo in zaradi mnogih praktičnih ovir je vsaj kot surgat prav mednarodna srečanja pisateljev kažejo kot nekoliko oprejeanljivo sredstvo izmenjave. Jugoslavija kot edina evropska dežela, neposredno povezana z gibanjem neuvrščenih dežel in dežel v razvoju, je s svojimi pisatelji še posebej poklicana, da vzpostavi med temi kulturami nove mostove. Vsekakor je s svojim verzom »žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan« France Prešeren že leta 1844 zapustil odločilno vodilo. Kultura, še posebej literarno ustvarjanje, ki temelji na narodnem jeziku, seveda v prvi stopnji vodi v emancipacijo, individualizacijo in razbijanje doslej s silo zlepljenih celot. »Hočemo prebivati v svojem lastnem imenu,« je brezkompromisno zahteval alžirski pesnik Jean Amrouche pred osvoboditvijo Alžira. Celo v Evropi, kjer so narodnostna ozemlja že veliko bolj izoblikovana, je vzgon pro-tikolonialnega in protinacističnega boja ob nemajhni vlogi literature glasno opozoril na mnoge še neuresničene narodnostne in človečanske pravice manjših narodnostnih skupin, začenši od koroških Slovencev v Avstriji in beneških Slovencev v Italiji, do Bretoncev v Franciji, Baskov v Španiji in drugih, pa tudi nekaterih, formalno sicer priznanih narodnostnih skupin na Vzhodu. V luči evropskih dogovorov v Helsinkih in pred začetkom letošnje konference o evropskem sodelovanju v Beogradu dobivajo ti vzgona svoje še posebno mesto, saj sodijo prav zagotovila pravic narodnostnih manjšin ter in A1rkTM»WvtHV» nroipin niumloh v eno najbolj pomembnih košar teh evropskih sporazumov. Ta kljub navidezni sredobežnosti vendar pozitivno sredotežna funkcija literature pri boljšem urejanju sveta prihaja do polnega izraza tudi v deželah v razvoju Azije, Afrike in Latinske Amerike. »Kadar se v mnoge drobce razleti celota, nihče ne ostane sam,« je napovedal alžirski pesnik Mo-urat Bourboune. Veliki revolucionarni pesnik Latinske Amerike Pablo Neruda iz Čila pa je pri vsej svoji izrazita borbi na barikadah čilskega ljudstva in proti kapitalističnemu imperializmu v svetu posredoval skoraj kot oporoko vseobsežni verz: »Sem lahko samo, če sem del vseh«. Namesto Kosovelovega spoznanja, da je »zlomljen obok kroga« bi morda danes Evropa lahko našla novih moči prav v stiku z rastjo novih človeških in narodnostnih vrednot, z enakopravnim upoštevanjem vseh svetov, med katerimi je tih, a učinkovit vezaj prav pisatelj. »Pravijo nam ljudje bombaža, kave, olja. Pravijo nam ljudje smrti,« je začel ponižno grenko izpoved pesnik Senghor, zatem pa je samozavestno vzrastel: »Pa smo ljudje plesa in naše noge, zmerom ko udarijo ob trdo zemljo, dobijo novo moč.« Je torej v tem pisateljevem vezaju med svetovi, v svetu, ki se ruši, in svetu, ki se gradi, nekaj čudežnega, nekaj magičnega? Nekaj nadnaravnega? »Zagotovo ne! Pri vsej svoji neracionalnosti pesniki in pisatelji enega in istega skupnega sveta ne želijo izumljati ničesar drugega kot v vsej svoji nemoči iskati moči v človekovi naravi sami. »Ta moč, ki skozi zeleno baljko žene cvet, žene moj zelena čas: in ta, ki uničuje žile korenin, pustoši tudi mene,« je anal Dylan Thomas. Mrtvi, a zdaj pomlad doživljajoči Garcia Lorca je pribil: »Zeleno, ki te hočem ze- na pa leno.« Je to sploh nova alternativa? Bogdan Pogačnik Okno (Joto Radovan čok) DELO Setev Kot ponavadi: izgovori Vzroki neusklajenega načrtovanja O letošnji pomladanski setvi še ni dokončnih podatkov, čeprav je v glavnem že opravljena, in jih verjetno tudi še ne bo kmalu, saj jih pri zasebnikih ne bo moč zbrati v tako kratkem času. Nekatere slabosti in težave je bilo opaziti že med setvijo. Ker se ponavljajo iz prejšnjih let, je bilo pri-pravljenih nekaj dodatnih ukrepov. Zato bo treba spet oceniti vzroke in ovire, ki jim kmetovalci in organizatorji setve še niso kos, ter jih s skupnimi močmi odpravljati takoj, ne čele ob prihodnji setvi. To pomlad bi morali zasejati v vsej državi 4,555.000 ha, od tega na družbenih posestvih 643.000 ha, na zasebnih pa šestkrat toliko. S koruzo naj bi zasejali 2,390.000 ha, z jarimi žiti 600.000 ha, s sončnicami 224.000 ha, s sladkorno peso 125.000 ha, s krmnimi rastlin^ mi 437.000 ha, krompir naj bi posadili na 320.000 ha in vrtnine pa na 330.000 ha. O takem setvenem načrtu je v marcu razpravljal celo zvezni izvršni svet in ugotovil, da ga bo moč izpolniti, čeprav je bil zlasti za industrijske rastline postavljen precej bolj na široko kot lani. Na voljo je več semen, gnojil in kmetijskih strojev kot prejšnja leta, je bila ocenitev. Po tem načrtu bi sladkorne pese posejali za 15 odstotkov več kot lani in sončnic za 27 odstotkov več, koruze pa približno toliko kot lani. Koruze in sladkorne pese so lani posejali približno toliko kot leta 1975, sončnic pa za 12 odstotkov manj. Lanska setev sladkorne pese in sončnic je močno zaostala za načrtom, saj bi bilo treba setev teh poljščin vsako leto močno razširiti, da bi v prihodnjih letih imeli dovolj domačega sladkorja in olja. Lanski zaostanek bi morali vsaj delno nadoknaditi letos, da bi do leta 1930 uresničili družbeni dogovor o proizvodnji sladkorja in olja. Za lansko pomladansko setev ima- -mo natančne podatke, da mnogi ne marajo sejati sladkorne pese in sončnic ali vsaj ne več kot prejšnja leta, branijo pa se tudi soje, ki daje prav tako olje in tropine za močna krmila: za letošnjo setev pa je tudi dovolj dokazov, da setveni načrt ne bo uresničen v celoti, čeprav bo setev verjetno uspešnejša od lanske. Vprašati se moramo ali je krivo načrtovanje višjih organov v zvezi, republiki ali pokrajini in občini, ker morda ni dovolj realno, ali pa je kriva površnost kmetovalcev pri uresničevanju nalog. Tu je nekaj resnic v tem, kako izpolnjujejo setvene načrte v poljedelskih predelih Jugoslavije. Konec letošnjega februarja so v Vojvodini, kjer je bilo treba zasejati to pomlad 1,073.000 ha — skoraj eno četrtino vse pomladanske setve v vsej državi — ugotovili, da je setveni načrt uskladen med kmetovalci in živilsko industrijo, oziroma da so upoštevane možnosti pridelovanja in potrebe po hrani. Upoštevati so morali tudi obveznosti iz družbenega dogovora o oskrbi s sladkorjem in oljem. Prav v tem pa je eden izmed poglavitnih vzrokov, da se setveni načrt le ni ujel s kmetovalci, kot so pričakovali. Obveznosti iz družbenih dogovorov namreč načrtujejo od zgoraj, kmetovalci, zlasti zasebni, pa načrtujejo tudi po svoje. Ker kmetovalci sejejo po svojih načrtih ali celo po trenutnih nenačrtovanih odločitvah, zvezni, republiški, pokrajinski ali občinski setveni načrti niso vselej v celoti uresničeni. Načrtovanje v vrhu, v avtonomni pokrajini, republiki in zvezi, ne moremo imenovati birokratsko, čeprav še nima dovolj trdnih osnov med proizvajalci, kmetovalci in živilsko industrijo. Temelji namreč na družbenih dogovorih, ki so jih podpisali tudi predstavniki kmetovalcev in ob upoštevanju naravnih razmer poskuša zagotoviti dovolj hrane za domače prebivalstvo. Načrti upoštevajo, koliko je razpoložljive obdelovalne zemlje, če bi jo le kmetovalci obdelovali dovolj smotrno. Za primer, kako poskušajo setveni načrt kar najbolj prilagoditi tudi željam kmetovalcev, si oglejmo priprave v Vojvodini. Koordinacijski odbor za kmetijska dela je že lani poleti, ko so ocenili razmere in odkrivali vzroke, zakaj, so kmetovalci posejali 22.000 ha sladkorne pese in 55.000 ha sončnic manj, kot bi morali po lanskem setvenem načrtu, naredil načrt za letošnjo pomladansko setev. Koruze naj bi posejali manj — lansko jesen tudi manj pšenice — sladkorne pese, sončnic in soje pa veliko več kot lani. Pšenice pa so lani posejali več, kot bi morali po tem načrtu. S tem bi bili lahko zadovoljni, če jim to ne bi odvzelo zemlje za setev drugih poljščin. Spomladanski setveni načrt je bil zaradi tega za 40.000 ha manjši. Pri najpomembnejših industrijskih rastlinah pa so bile razlike po teh dveh načrtih take: sladkorne pese bi naj posejali po prvem 110.000 ha, po pomladanskem uskladenem 90.000 ha, sončnic 200.000 ha oz. 165.000 ha, soje 45.000 ha oz. 23.500 ha. S poznejšo spremembo, da bi svoj setveni načrt uskladili z načrtovanjem v vsej državi, so načrtovano setev sladkorne pese sicer zvišali za 5000 ha in sončnic za 10.000 ha. čeprav je tak setveni načrt veliko večji od lanske uresničitve, kaže, da so tudi močno upoštevali razpoloženje kmetovalcev, ki raje sejejo koruzo kot industrijske rastline. Izgovor, da setvenega načrta niso izpolnili zaradi slabega vremena, so drugotnega pomena, čeprav je bilo letošnjo pomlad precej deževnih in mrzlih dni ter celo nekaj snega tudi v nižinah. To bo potrdila setev koruze. Z nekajdnevno zamudo so je v Vojvodini posejali najmanj toliko, kot je bilo določeno v pomladanskem setvenem načrtu ob okrnjeni setvi industrijskih rastlin. Setve koruze ni omejilo niti pomanjkanje semena nekaterih iskanih vrst hibridov ali gnojil in kmetijskih strojev. Sicer so se pojavile težave, vendar ne take, da jih kmetovalci ne bi mogli ali znali premagati. Vsaj v Vojvodini ne. Največje ovire so bile poplavljena polja. Do začetka maja pa je voda skoraj povsod izginila. Hladno, deževno in snežno vreme se je začelo v Sloveniji zadnje dni marca, proti vzhodu in jugu pa šele aprila. Do takrat so v Vojvodini posejali poleg jarih žit tudi večino sladkorne pese. Nekateri so jo začeli sejati že okoli 10. marca. Posadili so tudi skoraj ves krompir. Ob suhih in vročih dneh so opravili na poljih veliko več dela, kot so ob pričetku setve načrtovali za marec. Kdor se je potrudil, je lahko preoral še tista polja za pomladansko setev, ki jih ni utegnil jeseni ali pozimi. Na družbenih posestvih so že začeli sejati tudi sončnice, ki jih navadno sejejo šele v začetku aprila. Slabo vreme je to setev sicer zavrlo, ne bi pa moglo ogroziti uresničitve setvenega načrta, če bi kmetovalci bili odločni. Sejali bi lahko takrat, ko se je vreme občasno izboljšalo. Dve tretjini vse koruze v naši državi pridelajo v SR Srbiji in v obeh avtonomnih pokrajinah. Sejejo jo na okoli 1,400.000 ha in je povprečen hektarski pridelek nekoliko višji od državnega povprečja, seveda na račun visokega pridelka v Vojvodini. Ker je v ožji Srbiji, kot imenujejo območje te republike brez avtonomnih pokrajin, veliko manj družbenih posestev in zemlje kot v Vojvodini, sejejo večinoma zasebniki koruzo. Kmetijskih strojev ne uporabljajo tako načrtno kot v organizirani proizvodnji, zato je čas setve običajno daljši oziroma je ta slabše opravljena. Pri vremenu smo omenili organizacijo setve. Letošnji setveni načrti ne morejo biti obsežni, saj pri sladkorju in olju celo zaostajajo za ures ničevanjem družbenih dogovorov. Kmetovalcev ne more odvračati od setve sladkorne pese in sončnic nevarnost, da ne bi mogli prodati vseh pridelkov, kot npr. nekaterih vrtnin, ki jih pridelujejo brez pogodb. Nekateri pa menijo, da so tovarne začele prepozno sklepati pogodbe z njimi. Slišati je tudi očitke, da nekatere tovarne sladkorja niso marale več sladkorne pese kot lani, čeprav so predelale tudi precej uvožene. Graditi so začeli več novih tovarn sladkorja, stare pa modernizirajo in povečujejo njihove zmogljivosti. Kot je videti, bodo kmetovalci v enem ali dveh letih podvojili pridelek sladkorne pese, če setve ne bodo širili postopoma. Zmogljivosti oljarn so veliko večje od pridelka oljnic. Načrtujejo še zvečanje, da bi proizvajali 300.000 ton sončnega olja na leto. Za tako proizvodnjo pa bo potrebnih okrog 700.000 ton sončničnega semena. Lani so ga kmetovalci v vsej državi pridelali le 324.000 ton, in še to je bilo precej več kot prejšnja leta. Kaže, da bi oljarne rade sklenile več pogodb, kot so bili pripravljeni pridelovalci sončnic, čeprav so prejšnja leta uvažali veliko surovega, zlasti cenejšega sojinega olja. Kmetovalci pa niso zadovoljni z odkupno ceno. Nekateri kmetovalci menijo, da bi odkupna cena sončnic morala biti trikrat višja od koruze. Tudi v primerjavi s sojo so sončnice baje prepoceni. Le z zvišanjem odkupnih cen sončnic, soje in sladkorne pese prav gotovo ne bi do- Is raziskave 99 Krize vasi 66 m Vsak sedmi slovenski delavec je tudi kmet Značilna, lahko rečemo idilična, podoba slovenske vasi se razblinja, gg-menjuje jo novo, bolj ali manj urbanizirano podeželje, prebivalstvo pa postaja čedalje bolj nekmečko. Ne gre za »krizo vasi«, kot to nekateri radi imenujejo, temveč za prodor sodobnih industrijskih odnosov na podeželje in v kmetijstvo. Porajajoči se industrijski odnosi potiskajo v ozadje zastave-lost, zaostalost in nerazvitost. To pa še zdaleč ne pomeni, da poteka preobrazba podeželja brez problemov, socialnih pretresov in pogosto tudi ne ne-stihijsko. Za Slovenijo je, bolj kot za druge jugoslovanske republike, značilno naglo spreminjanje strukture prebivalstva. Tako samo še 16 do 17 odstotkov slovenskega prebivalstva živi od dohodka, ki izvira iz kmetijskih dejavnosti. Ta odstotek pa se bo v prihodnjih letih še zniževal. Ob takih strukturnih spremembah prihaja do značilnih notranjih sprememb v razvoju podeželskega prebivalstva. Tako nastaja čedalje več gospodinjstev ob čedalje manjšem številu aktivnih članov. Razpadajo torej nekdanja večja kmetijska gospodinjstva na manjša in številnejša ter tako prihaja do drobljenja obdelovalnih površin. Hkrati pa — spet je to bolj I značilno za Slovenijo kot za druge jugoslovanske republike — ne prihaja do intenzivnejše urbanizacije, koncentracije prebivalstva v mestih. Mladi, ki odhajajo s kmetij na delo, se ne selijo v mesta, temveč ostajajo in si gradijo domove v domačem kraju. Te ugotovitve lahko podkrepimo z naslednjimi podatki: leta 1948 smo imeli 380.950, leta 1971 pa 515.531 gospodinjstev; leta 1960 je 31 odst. gospodinjstev imelo manj kot 3 ha zemlje, leta 1971 pa je bilo takih gospodinjstev že 39,5 odst. In še en podatek: leta 1971 je zunaj mest živelo 38,7 odst. slovenskega prebivalstva. V naši republiki je približno 123 tisoč kmečkih gospodarstev. Od teh je 53 tisoč ali 43 odst. »čistih«, takih, kjer so vsi člani gospodinjstva zaposleni na kmetiji. Za 70 tisoč gospodinjstev pa je značilno, da je eden izmed članov gospodinjstva zaposlen. To pa pomeni, da je v Sloveniji najmanj 70 tisoč delavcev, ki so zaposleni v družbenem sektorju in so hkrati tudi kmetovalci. Podatek o številu teh »dvoživk«, »polproletarcev«, kot jih pogosto malce omalovažujoče imenujemo, pa nam dovoljuje sklep, da je vsak sedmi delavec dejansko tudi kmet. Kakor je ta podatek sam po sebi zanimiv, pa nam lahko rabi tudi kot temelj za naslednje razmišljanje: pri socialistični preobrazbi kmetijstva bi lahko tiste delovne organizacije, v katerih je zaposlenih veliko aktivnih kmetovalcev, veliko prispevale k hi- trejšemu združevanju dela, sredstev in zemlje v kmetijstvu. Tako s političnim usmerjanjem v oblike kmetijskega združevanja kot z neposredno praktično aktivnostjo. Iz raziskave o socialistični preobrazbi slovenskega kmetijstva, ki jo je pripravil Raziskovalni center za samoupravljanje RS ZSS in iz katere povzemamo nekatere ugotovitve, izhaja, da je v zadnjih letih prišlo do pomembnih sprememb v ekonomski moči individualnega kmetijstva. Tisto, kar je bilo v preteklosti izgubljeno ali z ekonomsko politiko tudi zavestno zapostavljeno, zdaj — čeprav počasi — vendarle popravljamo. Tako se ekonomska moč individualnega kmetijstva veča, omogočeni so pogoji, da se kmečko prebivalstvo ne samo v ožjem ekonomskem smislu razvija na temelju lastnega dohodka, temveč postaja čedalje bolj sposobno sšr mo si zagotavljati določene socialne potrebe. (V protiutež tej sicer zelo splošni ugotovitvi pa je le treba postaviti podatek, da okrog 9 tisoč slovenskih kmečkih družin živi »iz rok v usta«, na robu eksistence.) Povprečni dohodek kmečkih gospodinjstev je bil leta 1971 30.913, leta 1974 pa že 77.301 dinarjev. V zadnjih letih so se čista kmetijska gospodinjstva ekonomsko hitreje razvijala od mešanih, saj so bolj pospeševali investicijsko porabo, mešana pa osebno porabo. Opremljenost zasebnih kmetijskih proizvajalcev s sredstvi za de- Kozmos (foto Joco Balant) segli pravega namena. Take cene bi bile višje kot v drugih državah. Strokovnjaki se raje zavzemajo za zniževanje pridelovalnih stroškov z višjimi hektarskimi pridelki. Naši kmetijsko raziskovalni inštituti so namreč vzgojili take vrste sončnic, ki so pri najboljših pridelovalcih lani dale dvakrat tolikšen hektarski pridelek kot druge sorte. To bo gotovo najboljša spodbuda kmetovalcev za pridelovanje sončnic. Najprej pa jih bo treba prepričati, da je tak pridelek mogoč. Semena novih hibridov sončnic je bilo pripravljenega za letošnjo pomladansko setev že za 100.000 ha, kar je skoraj za polovico vse setve v državi. V pomanjkljivem sodelovanju med tovarnami sladkorja in oljarnami ter pridelovalci surovin zanje so poglavitni vzroki, da kmetovalci načrtujejo manjšo setev teh kultur kot drugi. Sodelovanje bi moralo temeljiti na gmotnih osnovah, na dohodkovnih odnosih. Predelovalci sončnic in sladkorne pese bi morali bolj skrbeti tudi za pridelovanje. Povedati je treba, da je to pri tovarni sladkorja v izgradnji v Ormožu veliko bolje urejeno kot pri nekaterih starih tovarnah v drugih republikah, kjer se težko otresajo starih navad. Medtem ko koordinacijski odbori in setveni štabi na žitorodnih območjih bijejo boj za zmanjšano setev koruze in jeseni tudi pšenice, bo na nekaterih območjih ostalo veliko neza-sejane zemlje. Verjetno tudi v Vojvodini precej. Menijo, da je laže pregovoriti tistega kmetovalca, ki je pripravljen zasejati vsa svoja polja, naj poseje nekaj sladkorne pese in sončnic, kot tistega, ki se ni namenil posejati nič. Pri ostarelih kmetih pa bi morali sejati organizatorji setve ali kooperacije. Marsikje na to še niso pripravljeni oziroma ne marajo manjših parcel. Na Hrvaškem so to pomlad posve- tili posebno pozornost neobdelani zemlji. Ocenili so, da je je 128.000 ha. Vznemirljivo je zlasti to, da je 35.000 ha te zemlje družbene, torej naj bi jo obdelovale kmetijske delovne organizacije. Neobdelane so predvsem take parcele, na katerih se po oceni lastnikov ali upravljalcev zaradi razdrobljenosti ne splača posejati pšenice ali koruze. Drugih poljščin, ki zahtevajo več dela in dajejo več dohodka po hektarju, pa tudi ne marajo pridelovati. Nič bolje ni v Bosni in Hercegovini, zlasti na hribovitih območjih, še slabše je bilo v Črni gori, kjer je bilo neobdelane okrog 20 odstotkov vse kmetijske zemlje. To poskušajo popraviti z novim zakonom, ki so ga sprejeli pred kratkim. Lastniku bodo odvzeli zemljišče, če ga več kot eno leto ne bo ustrezno obdeloval in ga izročili v obdelovanje kmetijski organizaciji ali drugim proizvajalcem. Jože Petek lo je relativno dobra; boljša je pri čistih kot mešanih. Vendar pa je empirični del raziskave dokazal, da je mehanizacija često neracionalno izkoriščena, zaradi česar je zasebno kmetijstvo nizko produktivno. Socialistične preobrazbe kmetijstva ne bo mogoče doseči brez povezovanja v različne oblike kmečkih skupnosti. Zato si iz raziskave, v katero so zajeli 82 predstavnikov iz desetih kmetijskih organizacij (od skupno 46, kolikor jih je v Sloveniji) ter 520 kmetov-kooperantov in zadružnikov, poglejmo še nekaj konkretnejših zanimivih podatkov. V naši republiki je bilo teh skupnosti v 1975. letu 1.704 (28,5 odstotka več kot leto poprej) in so imele 14.094 članov (15,6 odstotka več kot leta 1974). Zasebni kmetovalci so povezani v naslednjih kmečkih skupnostih: najštevilnejše so strojne, ki jih je 897 in imajo 5035 članov* skupnosti za proizvodnjo mleka je 176 in združujejo 4420 zasebnih kmetovalcev, v 84 pašnih skupnostih je 1238 ljudi, hmeljarskih je 273 s 570 člani, 212 poljedelskih združuje 544 kmetovalcev, skupnosti za vzajemno varstvo živine je 14 z 1427 člani, zasebni kmetovalci pa so združeni še v sadjarske skupnosti (26 s 184 člani) ter povrtninarsko in melioracijsko Skupnost z 20 oziroma 1 članom. Raziskava pa ni ostala zgolj na površju, na formalnih oblikah združevanja zasebnih kmetovalcev, temveč je posegla tudi v vsebino kooperacijskih odnosov. Vpogled v interne akte Jn ^ samoupravne sporazume nam pokaže, da so le v rednih sporazumih opredeljena določila o tem, na kakšnih načelih temeljijo posamezne oblike kooperacijskega sodelovanja, ki so naštete v statutih. Niti v enem sporazumu pa ni bilo zaslediti natančne opredelitve oziroma razmejitve med gospodarskim (proizvodnim) ter poslovnim sodelovanjem in drugimi oblikami, ki prihajajo v poštev v kooperacijskem sodelovanju. Za tisti del sporazumov, ki naj bi določali ekonomske oziroma dohodkovne odnose, velja, da so preveč splošni in premalo dorečeni. Tako določil, ki govorijo o dohodku, pogosto kar »zmanjka«, zato je delitev dohodka (z dvema častnima izjemama) opredeljena predvsem s stališča delavcev, ne pa tudi s stališča kmetov-kooperantov. Do podobnih sklepov pridemo tudi pri analizi kooperacijskih pogodb. Članske oziroma splošne pogodbe o gospodarskem in članskem sodelovanju so najpogosteje sestavljene po vzorcu, ki je bil objavljen v prilogi zakona o združevanju kmetov, razločujejo se le v tistem členu, ki predvideva plačilo članskega deleža in odgovornost zadruge To je vsekakor ena izmed pomanjkljivosti, ki je ne bi smeli prezreti ob sestavljanju nove samoupravne zakonodaje, še ena značilnost pogodb: pogosto jih kršijo, in to oboj estransko. Na vprašanje, kako kmetje-koope-ranti ocenjujejo ustreznost sklenjenih kooperacijskih pogodb, je 46,1 odst. anketiranih odgovorilo, da je zadruga v boljšem položaju, in le 1,4 odst., da je na boljšem kooperant, 3,5 odst, pa je menilo, da je s pogodbo obema pogodbenima strankama zagotovljen enakopraven položaj. Da odločanje o dohodku ni tako, kot bi moralo biti, dokazujejo odgovori kmetov-kooperantov na vprašanje, kakšna je po njihovem mnenju politika delitve dohodka. Le 1,4 odst. anketiranih jo je označilo za »zelo dobro«, 40,9 odstotka je menilo, da je »še kar dobra«, 19,5 odstotka »precej slaba« in 11,7 odstotka »zelo slaba«; 26,5 odstotka ni odgovorilo oziroma se ni opredelilo. Mnenje o uspešnosti uveljavljanja dohodkovnih odnosov oziroma delitve dohodka je samo po sebi še kar ugodno. Vendar pa izgubi na veljavi (vsekakor pa je objektivnost odgovorov postavljena pod vprašaj), ko jih povežemo z odgovori glede odločanja kmetov-kooperantov o dohodkovni politiki. Čeprav je v zakonu o združenem delu poudarjeno, da so nosilci odločitev o dohodku delavci oziroma tisti, ki ga pridobivajo, anketa ni potrdila, da kmetje o dohodku dejansko tudi odločajo. Tako je na vprašanje, kdo odloča o dohodku, ki je rezultat kooperacijskega sodelovanja, 35,2 odstotka kmetov-kooperantov odgovorilo, da so to samoupravni organi, 26,4 odstotka je odločanje prisodilo vodstvom zadrug (obrata, tozd) in le 16,1 odstotka anketiranih je menilo, da odločajo o dohodku delavci in kmetje na zborih delovne skupnosti oziroma zborih kmetov-kooperantov. (Preostalih 22,2 odstotka pa ni odgovorilo oziroma se ni opredelilo.) Te podatke podpirajo tudi odgovori na vprašanje glede udeležbe kmetov-kooperantov pri delitvi dobička. Le 20,7 odstotka je odgovorilo, da so bili udeleženi pri dobičku, ki ga je ustvarila organizacija, s katero sodelujejo, 49,9 odstotka pa je dejalo, da niso bili deležni pri delitvi dobička, čeprav je bil ustvarjen. Mnoge nič kaj razveseljive ugotovitve so posledica dejstva, da se kmetijski proizvajalci .veliko preveč zdu-žujejo v najmanj kvalitetno razvite oblike kooperacije. Raziskava pa je pokazala, da si kmetje želijo trdnejše in trajnejše sodelovanje, ki ne bo več temeljilo predvsem na kupoprodajnih odnosih, temveč jim bodo omogočali pridobivanje, ugotavljanje in delitev dohodka ter udeležbo pri dohodku na podlagi vloženega dela, zemlje in drugih proizvajalnih sredstev. Izoblikovalo se je tudi mnenje, da v dohodkovnih odnosih ne bo mogoče postavljati modelov, marveč jih bo treba prilagajati posebnostim, ki se navezujejo na posamezne oblike in vrste kooperacijskih odnosov ob različnem obsegu in načinu združevanja dela, zemlje in sredstev. V pore slovenskega podeželja je že prodrl — in Čedalje bolj prodira neru-ralni način življenja, za novo industrijsko družbo značilne navade, kar pa — v sociološkem smislu — povzroča tudi spopad med začetno kmečko miselnostjo, tradicijo ter potrošniškim individualizmom, ki počasi a vztrajno razkraja staro. Da pa bo moč uresničiti začrtano kmetijsko politiko ter doseči celovito socialistično preobrazbo podeželja, kjer je čedalje manj kmetov v klasičnem pomenu besede in vse več delavcev, ki so še včeraj bili kmetje, bo treba prehoditi še dolgo pot. Pred našo družbo se odpira vrsta problemov — od neurejene socialne politike na podeželju, boljše informiranosti, družbenopolitične aktivnosti, ustreznejše in enakopravnejše vloge ženske — kmečke proizvajalke do revizije kmetijske zakonodaje, šele z rešitvijo teh problemov bo prišlo do izenačenja kmeta z delavcem in s tem do resnične socialne preobrazbe slovenskega kmetijstva, podeželja in vasi. Tine Gaze j sobotna priloga stran 21 Zaposlovanje \eizmerjeno delo Dve zamisli o rasti in tokovih zaposlovanja onemogočata ocene V eni roki kovček, v drugi precej-šnja kartonska škatla. Zaskrbljen nasmeh novemu neznanemu okolju kateregakoli večjega slovenskega indu-sirijskega mesta in vznemirjeno vprašanje rojaku iz iste vasi: »Si mi dobil 'delo? Nisi! No, bo že kako.« Nato kiju-kanje na vrata tovarn ali zavodov za zaposlovanje in — zaposlitev. Podoba tega, še pred nekaj leti izredno Živah nega trga dela, ki ni veljalo samo za delavce iz drugih republik, ampak v nekoliko spremenjeni obliki tudi za vse ostale, vsaj v Sloveniji izginja. Vsak teden ga zamenjuje celostranski časopisni oglasi z natančnimi podatki o potrebah po delavcih: »Za določen čas zaposlimo deset kuharjev, osebni dohodka okoli 2.630 dinarjev, skupinska stanovanja ...« ali »Zaposlimo diplomiranega pravnika s triletno prakso, osebni dohodek okoli 6 000 dinarjev, družinsko stanovanje ...Za to preprosto in poenostavljeno prispodobo tokov zaposlovanja pa brni množica številk in odstotkov, misli in politike, zahtev in nasprotovanj ter seštevanj in odštevanj. Kajti podatki o zaposlovanju v Jugoslaviji oziroma v Sloveniji naj bodo eno leto taki, drugo obratni, razburjajo zdaj ene, drugič vznemirjajo druge. Vendar ne zgolj zaradi naključij. V naši državi že nekaj časa živita dve zamisli o rasti in tokovih zaposlovanja, ki pa v bistvu pravzaprav nasprotujeta. Ena je zahteva, da moramo sorazmerno visoko stopnjo rasti zaposlovanja znižati, pri čemer pa se obseg proizvodnje ne sme zmanjšati, ampak mora ubirati enake strmine kot na primer v minulih desetih letih. Zahteva, ki so jo postavili predvsem gospodarstveniki in pa tam, kjer ni več preobilja delovne sile, počiva na logičnem sklepu: s povečanjem zaposlenih tekmovalna sposobnost gospodarstva pada, zato ni pametno preveč zaposlovati; boljše gospodarske rezultate lahko dosežemo samo z avtomatizacijo in ustrezno presnovo gospodarstva, boljšo organizacijo dela, večjim izkoristkom strojev in ustreznejšo razporeditvijo strokovnjakov. Bistvo te zamisli je pravzaprav enostavno in ekonomistično: z manj delavci več ustvariti. Tej nasprotna je zahteva, da moramo v Jugoslaviji veliko zaposlovati, saj imamo še ogromne in neizkoriščene rezerve delovne sile. Problem nezaposlenosti naj torej rešujemo na račun manjše produktivnosti, predvsem živo delo pa naj veča obseg industrijske proizvodnje. Tako dosegamo večjo socialno varnost delavcev, dvigujemo osebni standard, zmanjšujemo zaposlovanje v tujini in v ugodnih tržnih trenutkih lahko zaradi močnega potenciala zaposlenih delavcev izredno hitro povečujemo proizvodnjo. Stara dilema, toda očitno še kako sveža, saj se z njo ne ukvarjamo samo mi, ampak tudi v industrijsko močno razvitih državah, še posebej pa v državah v razvoju. Podatki o zaposlovanju v minulem letu in v začetnih mesecih letošnjega leta pa bd morali pokazati, v katero smer se nagibamo in kaj poskušamo z zaposlovanjem doseči v naši republiki. Statistični podatki za minulo leto govore, da smo v Sloveniji zaposlili 2,9 odst. novih delavcev (podatki za vso državo pričajo o nekoliko večji rasti), kar je zelo blizu določilom srednjeročnega plana, saj le-ta načrtuje za desetinko odstotka večjo rast zaposlenosti. Nekoliko temeljitejši pogled v gibanje odkrije zakonitost, ki jo imajo mnogi strokovnjaki, ki se ukvarjajo z zaposlovanjem, za edino pravilno. Zaposlovanje je namreč med gospodarskim mrtvilom, ki je nastopilo v prvi polovici minulega leta, raslo izredno počasi, občutno poskočilo pa je z ugodnejšimi gospodarskimi vetrovi. Torej gibanje zaposlovanja mnogo bolj kot vse drugo vodijo zakonitosti in dogajanja v gospodarstvu, kar delno potrjujejo tudi podatki službe družbenega knjigovodstva (drugih še ni) za začetne tri mesece letošnjega leta. Statistika beleži v tem času močno povečanje proizvodnje, zaposlenost pa je v primerjavi z lanskim začetnim trimesečjem večja za 3,9 odst. Zdi se, da 80 taka sklepanja vendarle nekoliko presplošna, kajti zaposlovanje moramo držati na uzdah in ga usmerjati, pri čemer pa je jasno, da rezultati načrtovanj in usmerjanj ne morejo biti vidni že po letu dni, ampak se zrcalijo v daljših obdobjih. Poleg tega pa je, to trdi večina tujih strokovnjakov za zaposlovanje, že petletno obdobje precej prekratko za učinkovito načrtovanje zaposlovanja. Je torej iz statističnih podatkov za minulo leto lahko razbrati, kakšno politiko zaposlovanja vodimo v Sloveniji in koliko uspevamo vplivati na te tokove? Zaradi pomanjkanja domače delovne sile se je Slovenija odločila hitreje modernizirati in avtomatizirati proizvodnjo, toda hkrati je privolila tudi v sorazmerno visoko stopnjo zaposlovanja. Obenem torej hočemo opraviti presnovo industrije in vsaj delno prevzeti nase breme, ki ga nosi jugoslovansko gospodarstvo — zmanjševati nezaposlenost. Na oko se zdi, da gremo to pot. Vesti o modernizaciji in uvajanju sodobnih tehnologij je iz slovenske industrije čedalje več. Nekateri menijo, da teče ta proces prepočasi, vendar moramo upoštevati, da takih skokov ni moč opraviti čez noč. Tudi zaposlovanje poteka skoraj po začrtanih tirnicah, vendar lahko podrobnejši pregled odkrije razkorake. Razloček med zaposlovanjem v gospodarstvu in zaposlovanjem v tako imenovanih družbenih dejavnostih je velik. V gospodarstvu je stopnja rasti 2,3-odst. v negospodarskih dejavnostih pa skoraj še enkrat tolikšna: 6,3-odst. Strokovnjakov za zaposlovanje ta razkorak ne preseneča preveč in jih niti ne skrbi, saj ob tem navajajo vzroke za ta pojav. Delež zaposlenih v negospodarstvu (po statističnih podatkih je bilo konec leta 1976 v negospodarstvu zaposlenih 111.261 ljudi) se v zadnjih desetih letih ni veliko spreminjal. Vrtel se je med 14,8 in 15 odstotki. Sele leta 1975 se je povzpel čez 15 odstotkov in lani dosegel 16 odstotkov. Glede na naloge srednjeročnega plana je tak razvoj potreben, kajti v teh službah skorajda ni mogoče dvigati storilnosti, hkrati pa obseg dela močno narašča. Več kot 70 odst. na novo zaposlenih v teh dejavnostih predstavljajo strokovno usposobljeni kadri, kar govori v prid domnevi, da m O" j z novimi zaposlenimi prekomerno ne razširjamo tako imenovano režijsko delo. Pri iskanju vzrokov se sklicujejo tudi na dejstvo, da je v industrijsko razvitih državah zahodne Evrope in Severne Amerike ta delež še neprimerno večja kot pri nas in da tam prav negospodarske dejavnosti predstavljajo velik prostor za dodatno zaposlovanje. Kljub vsem tem »ugotovitvam« pa se vendarle rojeva pomislek: ali je prekomerno zaposlovanje posledica povečanega obsega deda in izboljšane kakovosti storitev ali pa posledica neustrezne zasedbe delovnih mest in neracionalnega izkoriščanja razpoložljivih delavcev. Statistični podatki govorijo v prid slednjemu, kajti zaposlenost se ni kdove kako močno dvigala v tistih dejavnostih, ki smo jim dali v srednjeročnem planu prednost. Tako se je v šolstvu dvignila zaposlenost za 4,4, v zdravstvu pa za 3,3 odst. Močno pa narašča v bankah in zavarovalnicah (za 12 odst.), v službah državnih organov (za 6,3 odst.) in v družbenih organizacijah (za 8,4 odst.). Vendar preprostega odgovora na vprašanje, zakaj je zaposlovanje v teh negospodarskih dejavnostih tako močno, ni mogoče najti. Lahko samo ugibamo, ali se to zaposlovanje preusmerja v negospodarstvo zato, ker smo dospeli na stopnjo razvoja, ko se bo po nekakšni dialektiki razvoja zaposlovanje povečalo v neproizvodnih dejavnostih bolj hitro kot pa v gospodarstvu, ali zaradi tega, ker je delo s svinčnikom bolje plačano in so pogoji za delo boljši. Odgovore na ta vprašanja bi torej morala dati temeljita analiza, ki je lahko podlaga tudi za usmerjanje zaposlovanja. Hkrati pa bi morali vendarle razpihati tudi meglo okoli tega, kaj je v negospodarski dejavnosti režijsko delo in kaj ni, kajti prav zaradi nje velikokrat lovimo vodo v sito. Ob sorazmerno visoki rasti zaposlovanja v naši republiki opažamo, da delavcev še primanjkuje Primanjkljaj zapolnjujemo z delavci iz drugih republik, pri čemer pa je opaziti, da je slovensko tržišče dela mnogo bolj urejeno in organizirano kot pred leti. Preko zavodov za zaposlovanje se sicer zaposli le slaba tretjina delavcev iz drugih republik, vendar tudi drugi (okoli osem tisoč) ne prihajajo na vrat na nos, ampak v dogovorih z delovnimi organizacij ami. S temi delavci krijemo predvsem potrebe po nekvalificirani ali polkvali-ficiranih delavcih, vendar je zanimivo, da med njimi krepko narašča delež strokovnjakov s srednjimi, z višjimi in visokima šolami. Družbeni dogovor, na podlagi katerega morajo delovne organizacije zagotoviti ob zaposlitvi delavcem najnujnejše življenjske in kulturne pogoje (do polletja ga bodo verjetno podpisale že vse slovenske delovne organizacije), bo zagotovil na tem področju še več reda. Nekateri sicer govorijo in očitajo, da tako poskušamo zmanjšati priliv iz sosednjih republik, v resnici pa le zaviramo preveč ekstenzivno zaposlovanje. V zameno za manj ekstenzivno zaposlovanje naj bd slovensko gospodarstvo gradilo industrijske obrate v tistih drugih republikah, kjer imajo večje presežke nezaposlenih. Prvi koraki v to smer so že storjeni. Slovenija že sedaj močno občuti pomanjkanje strokovnih kadrov, z avtomatizacijo in modernizacijo proizvodnje pa bo ta problem gotovo še bolj izstopil. Med vsemi zaposlenimi je namreč zelo visok odstotek delavcev, ki imajo dokončanih samo nekaj razredov osnovne šole, zato preveč ekstenzivnega zaposlovanja ne podpiramo več. Na drugi strani pa nam močno primanjkuje delavcev s srednješolsko izobrazbo, kajti ob enem zaposlenem z visoko ali višjo izobrazbo delata komaj dva ali največ trije delavci, ki imajo srednjo šolo. To razmerje se v drugih industrijsko razvitejših državah vrti v razmerju 1:4 ali 1:5. Ob tem pa je izredno težko napovedati, kakšna bo žeja po strokovnjakih v prihodnjih letih. Napovedi gospodarstva in predvidevanja zavoda SRS za družbeno planiranje se hudo križajo. Delovne organizacije predvidevajo, da bodo potrebovale do leta 1980 devet tisoč strokovnjakov z visoko šolo več, kot pa so izračunali planerji po posebni metodi. Pojasniti ta razkorak je težko, teže kot pa ugotavljati, zaka j smo med vsemi strokovnimi kadri lani zaposlili največ ekonomistov. Potrebe po ekonomistih so celo tako velike, da ta poklic prednjači tudi med strokovnjaki iz drugih republik, ki so pri nas dobili delo v letu 1976. Ob tem spremijanjo gibanje zaposlovanja izredno previdne ocene. Nedvomno zaradi tega, ker se pri politiki zaposlovanja nagibamo zdaj na eno, zdaj na drugo stran. Nihamo med zaposlovanjem, ki dviga gospodarsko sposobnost, in med zaposlovanjem. Id le družbeno in politično upravičeno. Temu sledijo tudi v delovnih organizacijah, kjer vsak prirastek v proizvodnji hitro vnovčijo z zaposlovanjem novih delavcev, ko pa zabeležijo slabše rezultate, opozarjajo na visoko stoorljo zaposlovanja v negospodarstvu. Toda očitno je, da nam manjka točna ideja, kako naj se zaposlovanje giblje in kakšni so učinki takega ali drugačnega zaposlovanja. Zato tudi nimamo nikakršnih napovedi, ki bi vsaj približno ocenile, v katero smer bo drvel voz zaposlovanja. PISMO MOJEMU DELH^TU Na nesrečo smo z nesrečami razmeroma dobro preskrbljeni. Čeprav se nikoli ne dogovarjamo, po kakšnem t ključu jih bomo delili, ni ne ozemeljskega ne narodnostnega zapostavljanja. Tako imamo potrese v vseh republikah od Makedonije do Slovenije, enako imamo teritorialno pravično razdeljene povodnji, suše, toče, zmrzali pa tudi one druge vrste nesreč in nadlog, ki jih sami dobavljamo. Rad bi se dotaknil teh, drugih vrst nesreč, ki jih dobavljamo sami. Videti je, kot bi jih naročali načrtno; nikoli nimamo namreč dveh letalskih nesreč hkrati ali dveh železniških ali dveh rudniških ali dveh gorskih ali dveh drugačnih enakih nesreč. Danes, recimo, z nepremišljenim izlivom pomorimo ribe v Savi; jutri okužimo pitno vodo na Vrhniki; pojutrišnjem uvozimo iz Kitajske za 5 milijonov dolarjev pokvarjenih piščancev; potem zapelje strojevodja brzovlak mimo zaprtega železniškega signala — pri Zagrebu ali na Brezovici ali pri Doboju ali kod drugod — in že so Časopisne strani polne zvitega že-lezja in mrtvih potnikov; potem zaspi dežurna medicinska sestra na Reki — tokrat so na časopisnih straneh zadušeni dojenčki; nato pozabi jamski nadzornik preveriti metan v bosanskem rudniku — poročamo o mrtvih rudarjih; potem sklatimo z zmedo v kontroli letenja •dvoje svetlih reaktivcev; nato nepremišljeni učitelj smučanja povede v smrt otroke na Zelenici, nato utone otrok vzgojiteljici na Brodu; nato šofer avtobusa preveč pogleda v kozarec, vmes še kakih 50 uvoznikov in kakih 50 izvoznikov napravi imenitno izgubo, kak inšpektor česa ne vidi, kak konstruktor kaj spregleda, kak dobavitelj kaj pozabi, kak funkcionar česa ne izpolni, kak občan nadrsa — potem lahko začnemo spet lepo od kraja. Vidite, zdaj smo pri jedru: vsakomur, ki pride na vrsto! Kdor ne pride na vrsto, je lahko še naprej lahkomiseln, površen, tudi neresen, celo zanikrn; v precep ga bomo vzeli, če pride do nesreče. Ce... Strojevodja lahko 185-krat spregleda rdečo luč, v teh rečeh nismo malenkostni. A če se bo pri sto-šestinosemdesetem spregledanju zabil, bo hudič. Zašili ga bomo za vse tiste, ki vozijo in so vozili mimo zaprtih signalov. Enako z medicinskimi sestrami, dežurnimi električarji, upravniki in samoupravnimi do-govorjevalci v otroških ali drugih oddelkih; lahko bodo spali, če je to zanje bolje ali če so razmere tako konfuzne, da ne gre drugače. Mir z vami, tovariši in tovarišice. Toda joj, če zaradi tega spet kdo umre! In enako s kontrolorji letenja, šoferji, konstruktorji, z vzgojitelji, gorskimi vodniki, uvozniki in izvozniki, distributerji, gasilci in sploh vsemi nami, ki kaj počnemo oziroma ne počnemo, kot bi. morali početi. Tedaj bomo položili račun za vse svoje zanikmosti in zanikmosti drugih. Tedaj bo pravici zadoščeno. Zadoščeno bo tudi naraščajoči ljudski pravičniški ogorčenosti. če prav premislimo. je to nekakšno delegatsko polaganje računov. Moti edino to, da delegate ne izbiramo, določa jih muhasto naključje pa * tako nikoli ne dobimo zares najbolj zaslužnih, temveč kakor pride. Kdor ima ravno smolo. To je, po mojem, šibkost sistema. Premišljujem, koliko so takšne vzgojne kazni učinkovite? Naposled je huje, če človek v nesreči izgubi življenje, kot če ga sodnik zašije za nekaj let. Premalo pazljiv strojevodja je z eno nogo venomer na poti v smrt. Pa vendar ni zaradi tega bolj pazljiv. Smučarski učitelj, ki je prečkal plaz, je Ljudstvo kajpak o vsem sproti obveščamo. To je dobro. Slabo je le to, da ljudstvo počasi začenja izgubljati živce. Ne, da ne bi moglo prenesti še nekaj prevrnjenih prometnih sredstev ali zagon j enih milijard, to ne, le pravega smisla ne vidi. Kadar ljudstvo popade pravičniško ogorčenje, je treba ukrepati. Krivce je treba kaznovati. Ostro, odločno, brez prizanašanja. Vzgojiteljica je dobila leto in pol zapora. Strojevodja 18 let, kontrolorjem še sodijo, medicinski sestri se je tako in tako od pretresa omračil um, lahkomiselni učitelj smučanja je spodrsljaj plačal na licu mesta z glavo. Ampak ljudje vse pogosteje pravijo v svojem pravičniškem ogorčenju: »Nekaj bi jih bilo treba postaviti pred zid!« Tega ne pravijo zaradi prirojene krvoločnosti. Preprosto so siti poročil o nevestnih ljudeh, ki svoje delo lahkomiselno opravljajo. Celo kadar je beseda o zmikavtih, goljufih, ponarjevalcih zaključnih računov ali navadnih pretepačih. ki koga »zaštihajo«. pravijo: »Nekaj bi jih bilo treba postaviti pred zid!« Potem bo red. Potem strojevodje ne bodo več vozili mimo zaprtih signalov. Lumpi si bodo premislili biti lumpi, druge pa ne bo zamikalo. da bi to postali. Vse bo drugače. Ne bo več pobeglih voznikov ne nevestnih gospodarstvenikov ne brezbrižnih strokovnjakov. Glejte, delegat moj, z vsem srcem bi se radoval prebujenega občutka odgovornosti, tu ni kaj reči. Ampak kar zadeva tisti zid... okoli njega je preveč nejasnosti. Med njimi tudi ta. da se pri takšnih napravah nikoli ne ve. kje se potem konča in za kakšne namene vse rabi... Poleg tega so prav veliki uprizarjevalci javnih usmrtitev s poprejšnjim rezanjem ušes in sekanjem dolgoprstih rok v zgleden opomin poznani, da jim gre kljub vsestranski eksekutorski vnemi doma vse narobe. Kako je torej s tem zidom? Ah, porečete, kdo bi takšno blebetanje vzel zares. Seveda aa ne. Vsaj ne dobesedno. Na vso srečo ob vseh siceršnjih nesrečah. Naposled imamo drugačne. bolj humane oblike kaznovanja. kadar je že treba posvariti, da je mera volna. Vsakomur, ki pride na vrsto, odmerimo, kar mu gre po zakonu. ostal skupaj z otroki pod plazom, Jamski nadzornik, ki je pozabil preveriti metan, je ostal mrtev v jami. Kateri sodnik bi mogel kaznovati strože! Medicinski sestri, ki se ji je v obupu omračil um, nekaj piškavih mesecev aresta bolj ali manj ne pomeni nič. Edino pod pisovalci zavoženih kupčij utegnejo morda šele za rešetkami v miru premisliti o svoji smoli. Tole bi rad povedal: po preprosti občanski pameti se odpravljanje nevestnosti in malomarnosti začne na nasprotnem koncu — pri pri-vzgajanju vestnosti in negovanju občutka dolžnosti. To je seveda zelo zamudno opravilo. Mnogo bolj zamudno kot pravičniško razdeljevanje let in mesecev. Je pa uspešnejše. Ne samo, da ni treba toliko žugati s kazenskim zakonikom, manj je tudi tistih, ki bi takšno žuganje zaslužili, a se mu ognejo. Povedano z drugimi besedami. manj je tudi tveganja, manj posegov na ho-ruk, več reda, mirnejše delo, varnejše življenje, uspešnejše poslovanje — same prijetne reči. ki jih imamo ljudje radi... Dilema seveda ne visi kot usodna sablja nad glavo, da bi morali po hitrem postopku sprejeti še kak nov zakon. Navrgel sem jo le mimogrede, kot neko možnost. Kot nasprotje tistemu zidu ... Če bo o tem treba kdaj izbirati, potem, prosim, upoštevajte, da sem za to drugo. Sem za učinkovito organizirano skupnost v delovni dolžnosti vzgojenih ljudi. Sem za vzgajanje in privzgajanje navad, ki jih nimamo. Sem za to. da na spisek vrlin, za katere podeljujemo pohvale in bleščeča odlikovanja, uvrstimo tudi takšne, doslej sicer nepomembne. kot so vestno opravljanje navadnega vsakdanjega dela, kot so navadna natančnost. navadna zbranost, navadna zanesljivost, navadno izpolnjevanje navadnih delovnih dolžnosti. Ker ne podeljujem niti pohval niti odlikovanj. sem še za to, da zastavite delegatsko vprašanje, kako bomo od lepih želja prešli na dejanja? In kdaj? In kdo bo sprejel to kot svojo delovno obveznost? Ali pa bo nemara bolj pravilno še naprej preganjati neodoovomost samo na ho-ruk. od primera do primera, kot nam pač prekipi čez glavo? Vaš Milan Maver sobotna priloga 22. stran Vera v sredstvih množičnega obveščanja Paleta z vsemi odtenki Raznolikost cerkvenih stališč je precejšnja - Od takih, ki se odkrito spogledujejo s klerikalizmom, do poskusov za ustvarjalno sodelovanje »Pravim pa vam, kdorkoli me bo priznal pred ljudmi, tudi njega bo sin človeški priznal. Kdor pa me bo za- tajil pred ljudmi, ga bom zatajil pred angeli božjimi.« To sta evangelijska ci- tata, napisana sicer drug za drugim, j pa vendar po vsebini, svojem sporoči- lu, zelo različna, še bolj različno pa ju je moč tolmačiti: življenjsko, strp- I no, ali pa ozko, nerazumevajoče. Na te besede svetega Luke bi se tako ali | drugače lahko spomnili tudi ob prebi- ranju, gledanju in poslušanju verskih njih mesecih neprimerno bolj' kot daljše obdobje nazaj napolnili jugoslovanska sredstva obveščanja. Na gong je prvi udaril Nikola Ma-to Roščič, odgovorni urednik zagrebške revije svetega Antona Padovan-skega »Veritas«. Po njegovi oceni je napočil čas, ko je treba v cerkvi prebuditi bolj radikalne tokove. In to na vseh področjih svetega življenja. »Konformistični katolicizem nima možnosti, da bi bil kvas, ogenj, evangelijski meč, da bi postal vrhovno merilo in norma vesti,« je zapisal. In naprej: »... radikalen sam s sabo in z drugimi je lahko le tisti, ki ne pozna strahu«, piše Roščič. Kam meri s temi besedami, ni težko razbrati. Poziv na boj je to, ali vsaj na očiščevalno akcijo, ki naj dvigne cerkev nad prilagajanje, nad iskanje zaradi človeka, jo postavi do višine, do katere »modne«, vsakodnevne spremembe ne bi mogle seči. Z ogorčenjem naprej piše, da naša cerkev pozna precej svojih članov, ki imajo dva obraza in sedijo na dveh stolih. Misli sicer ne povleče povsem na dan, pa vendar dovolj, da jo svetloba razgali. Resda le za hip, kljub radikalnosti s samim seboj, toda dovolj jasno, da se prikaže podoba vernika, ki je, lahko ugibamo, najprej občan pa potem vernik. Ali pa recimo vernik, ki mu vera ne pomeni vsega. Ce gremo naprej v tej smeri, si lahko mislimo, da je imel pisec, ko je segel po peresu, v glavi neki drugi svetopisemski izrek: »Nihče ne more dvema gospodarjema služiti, ker bo enega mrzil in drugega ljubil ali bo enemu vdan in bo drugega zaničeval. Ne more tu bogu služiti in mamonu.« Za ali proti, biti ali ne biti, toda kdo je Mamon? Poosebi j enec bogastva gotovo ne, vsaj tistega ne, pred katerim svari biblija. Roščičev glas vsekakor ni edini in' tudi ne tako zelo osamljen, da bi iz- Kako se vede alkohol Potrebujemo pošteno polko ■V Človek se strezni šele tedaj, ko se mu streznijo možgani Pri vseh velikanskih količinah alkohola, ki jih popijemo Jugoslova-ni — vsak med nami spravi vase, kar 15 l čistega alkohola na leto — bi človek pričakoval, da se na alkohol dobro spoznamo. Vsi bolj ali manj vemo, da živimo v alkoholični kulturi, vsem nam je znano, da brez vina ali česa žganega sploh ne znamo proslaviti veselega dogodka ali se razžalostiti nad žalostnim. Vsi, ki smo že kdaj poskusili alkohol (in takšni smo seveda v veliki večini) tudi vemo, kaj pri tem občutimo — tisto prijetno občutje, da smo spravili vase nekaj žarečega, kar nam je »dobro delo«, nas »pogrelo« in »otajalo«. In to je, za večino med nami, čisto dovolj. Kdo bi se potemtakem čudil, da ie alkohol in z njim alkoholizem, tako dolgo ostajal (in ostaja) neraziskan. Najrazličnejše pijače, ki so produkt alkoholnega vrenja, pozna človeštvo že malone tako dolgo, kolikor hodi pod soncem, že v staroegipčanskih hieroglifih, ki so nastali tisočletje in pol pred našim štetjem, je mogoče najti opozorilo pred pretiranim nitjem. A čeprav ljudje pijemo že nekaj tisoč let in čeprav natanko vemo, da preveč pijače bolj škodi kot koristi, o alkoholu presenetljivo malo vemo. še na takšne stvari, kot je »obnašanje« alkohola, ko enkrat pride v telo, se komaj kaj spoznamo. Nedavni drugi jugoslovanski kon-eres o alkoholizmu, ki je bil v Sarajevu, ni imel ambicij znanstvenega srečanja, zato se večina prijavljenih referatov ni ukvarjala s samim začetkom, se pravi z alkoholom, njegovim potovanjem po človeškem organizmu in s tem, kaj spotoma opravi. Nekaj referentov pa je svoje besede vendarle posvetilo tudi temu. Zveza, v kateri je bilo govora, je nekoliko nenavadna — gre za promet — in hkrati simptomatična. Govorjeno brez ovinkarjenja bi namreč lahko rekli takole: alkohol je postal za znanost zanimiv, ko je začel ogrožati življenje; to pa se je zgodilo šele tedaj, ko so se ta življenja uvi^tila med tako imenovane »udeležence v prometu«. Z drugimi besedami, za razvoj spoznanj o alkoholu se lahko v največji meri zahvalimo razvoju prometa. Kakor hitro so začele prometne nesreče tako naraščati, da so se uvrstile med pomembnejše vzroke na lestvici umrljivosti, jim je svetovna zdravstvena organizacija dala status epidemije in s tem seveda začela terjati tudi ustrezne ukrepe. Eden od osnovnih ukrepov za zmanjšanje pojava pa je ugotovitev, katera je najbolj rizična skupina. Podatki o (pogostosti) smrti na cestah so v naši državi prav grozljivi. Jugoslovane največkrat spravijo na drugi svet bolezni srca in ožilja, nato maligna obolenja in takoj zatem prometne nesreče, če pa iz vse populacije vzamemo le ljudi med 25 in 45 letom (se pravi najaktivnejšo populacijo), postane podatek še bolj srhljiv; ljudje, ki so v cvetu let, najpogosteje umirajo v prometnih nesrečah. In kakšna je povezava med prometnimi nesrečami in alkoholom? Grdo tesna. Alkohol kot vzrok za število nesreč je na tretjem mestu, kot vzrok za smrt in za ranjene pa celo na drugem. Toda te podatke je treba jemati z rezervo, , se pravi, verjetno se v njih skriva precej omiljena resnica. Pri alkohoku namreč pogosto zamenjujemo povod in vzrok. Denimo: povod za nesrečo je bila prehitra vožnja, pravi vzrok pa je bila okajenost. Ker povode (od predrznosti do nespoštovanja predpisov) preradi zamenjujemo z vzrokom, nastopa alkohol v opisih prometnih nesreč veliko bolj poredko, kot bi si zaslužil. Kajpada poznamo — in uporabljamo — alkoteste, a nihče med tistimi, ki se spoznajo na delovanje alkohola v organizmu, si ne upa zatrditi, da se s pomočjo alkotestov lahko dokopljemo do svete, znanstveno dognane resnice, če nič drugega, nam alkotest pokaže, koliko promilov ima nekdo v krvi tedaj, ko je testiran, ne pa, koliko jih je imel takrat, ko je zakrivil nesrečo, kar je seveda neprimerno bolj pomembno. Alkohol namreč v našem organizmu opravi pot, ki poteka v obliki zanimive krivulje. Najprej se strmo vzpenja, potem nekaj časa trmasto vztraja v ravnini, podobni nekakšnemu gorskemu platoju, nato pa se začne počasi spuščati. Vzpon in padec sta najbolj znana in razumljiva pojava v tej krivulji in ustrezata času opijanja oziroma času treznjenja. Tisti »visokogorski plato« pa je sorazmerno novo odkritje; nastopi tedaj, ko se izenačita absorbcija in eliminacija. Do njega torej pride, potem ko že nehamo piti in alkohol že izločamo ginil brez sledu. Zanesljivo so še taki, ki tako tudi sami mislijo ali so jih naučili premišljanja te vrste. Kajti čas za akcijo naj bi bil ugoden, vsaj Roščič in njemu podobni si mislijo tako. Verni človek je bolj kot kdajkoli prej v zgodovini svobodne Jugoslavije na površju političnega dogajanja. Povedano še z drugimi besedami: delavec in občan, ki sta v izhodiščnem položaju zaradi svojega pogleda na svet popolnoma izenačena, nikdar nista bila tolikšna subjekta dru?binega odločanja, kolikor sta danes. In nobeno razodetje ni, če dodamo še, da ta trditev velja v še večji meri za vernega člana naše družbe. Ne moremo naivno tudi mimo beograjske konference. Kdove koliko zakulisnih bojev že teče ob njej in koliko jih še bo. Manipulacij, tudi verskih, že ne bo manjkalo. Dokaz v tej smeri je članek iz »Zvona«, glasila nadškofijskega ordinariata na Reki, v katerem kilki škof zvoni preplah zaradi ustavnega določila, da je vera zasebna stvar. To je po njegovem veliko premalo. On je za »pravo vero«, ki bi imela meso in dušo na vseh področjih življenja. Iz cerkve naj bi šla v hišo, v šolo, na ulico, na delovno mesto, v javnost, v pogovore z ateisti, z indiferentnimi. Prav s temi besedami daje škof smer gibanja. Osrednje določilo zakona o verskih skupnostih pa govori, da je izpovedovanje vere svobodno in človekova zasebna stvar. Resda so teologi v javni razpravi o načrtu zakona izražali pomisleke, češ da bi pojem zaseben zamenjali z oseben. Vendar pa osebno in zasebno ni taisto. Pojem zaseben je vsekakor širši od osebnega. Religija kot zasebna stvar je načelo, ki smo ga vkovali v zakon, načelo, iz katerega izhaja, da se socialistična država vede do religije kot zasebne stvari občana. Zasebnost je torej v odnosu socialistične države do nje. V ustavi, poglavju o človekovih pravicah, svoboščinah in dolžnostih, je prav zato med prvimi členi tisti, ki pravi, da je izpovedovanje vere svobodno in človekova zasebna stvar Škof dr. Karmelo Zazinovič v »Zvonu« se iz tega ironično norčuje, ko ugotavlja, da gre za »znano krilatico z redno slabimi posledicami«. Komentar k temu je odveč, saj škofove misli toliko odstopajo od našega izhodiščnega načela, ločitvi cerkve od države, da o zlonamernosti in hujska-štvu ne gre dvomiti. Zunaj teh kategorij je po kronološkem redu nato na vrsti intervju z ljubljanskim nadškofom dr. Jožetom Pogačnikom v Delu. Ta se je jasno opredelil za ustavo, za zgodovinsko in pravno dejstvo, da sta cerkev in drža- va ločeni, da med kristjani in uradnimi zastopniki cerkve ni in ne sme biti niti skritih želja po politični ali drugi oblasti. Govoril je tudi o pozitivnih skušnjah koordinacijskih odborov za urejanje odnosov med samoupravno družbo in verskimi skupnostmi ter izrazil željo, da bi zastopniki cerkve na sestankih pokazali več hrabrosti in iskrenosti. Zanimivo, po svoje pa tudi ne, je dejstvo, da intervju, prvi te vrste po vojni v Sloveniji, ni vzbudil kdove kakšnih javnih odmevov. Vidnejša sta bila dva, po svoji vsebini, oceni skorajda nasprotujoča si. Enega je kot uredniški komentar objavila »Družina«, drugi pa je izšel v »Delu«, v Poštnem predalu 29. Nihče pa se ni spotaknil ob tisto, kar je bilo v tem intervjuju povedanega med vrsticami, oziroma ni bilo povedanega. V svojem izrazoslovju nadškof ni našel besede socialistična družba, niti ni omenil samoupravljanja. Kot metropolit je ostal nad to vsakdanjostjo, kot da to ni temeljna domena družbe, enakovredne in enakopravne družbe vernih in nevernih. Zato pa ni ostal brez besed, ki jih je bilo treba izreči v obrambo »t. i.« klerikalizma. Naj ne izzveni kot podtikanje, če tega ni dobesedno zapisanega v odgovorih, ampak kaj je idealiziranje tega problema, zavračanje obstoja ostankov, ki so zanj izginili, za druge pa ne, drugega kot to. Po svoji odmevnosti pa je šla zelo v širino oddaja na zagrebški televiziji »Prosta sreda«, v kateri so družbenopolitični delavci in marksisti za okroglo mizo štiri ure govorili o religiji in televizijskim gledalcem tudi odgovarjali na vprašanja. Komentator lista »Pravoslavlje« je dogodek ocenil kot izredno pomembnega. »Osnovna tema in osebnosti udeležencev so opravičile ugled njih samih ter televizije, ki se je odločila za tak pogovor. S tem, kar so prebrali, povedali, odgovorili, so oddaji vtisnili ne le pečat resnosti, ampak tudi mnogostranosti in instruktivnosti. Pri tem jim je tudi uspelo zagotoviti primemo mero dostojanstva, brez zajedljivosti in proze-Mtskih teženj.« Komentar se končuje z ugotovitvijo, da je oddaja konkretno pokazala, kakšen naj bo pravi, iskreni dialog in kako naj vsak zase išče najboljšo pot za vsesplošno razumevanje in aktivno udeležbo oziroma za prispevek k napredku naše skupne sodobne stvarnosti. Kajpak je o oddaji spregovoril tudi katoliški tisk. Največ pozornosti ji je posvetil »Glas koncila«, ki je bil v primerjavi s »Pravoslavljem« sicer nekoliko bolj zadržan, vendar še vedno pozitiven. Oglasila se je tudi »Družina«. Poudarila je zanimivost oddaje, še bolj pa pomanjkljivosti. Ti naj bi bili predvsem dve: enostranskost dialoga (ob strani marksističnega teoretika religije bi na vprašanja o veri moral odgovarjati tudi verujoči človek naše družbe) in položaj religije, ki »ni in ne more biti zgolj sociološki problem«. Ob tej priložnosti osrednji slovenski verski časopis vnovič odpira tudi temo o položaju religije. Ton je v primerjavi z že omenjenima člankoma iz hrvaškega verskega časopisja skorajda brez ostrine, toda vseeno še karajoč: »Družina« vztraja pri tem, da je religija več kot družbeni pojav, da je zakoreninjena v človeku kot osebnosti in da zato ni zasebna stvar. Prav je, da si naša družbena stvarnost prizadeva očistiti religijo nereligioznega, končuje »Družina«, bati pa se je, da bi ob tej gorečnosti, ker se zanaša predvsem na sociološke kriterije, ukinjala tudi strogo verske razsežnosti človeka. Da pri »družbeni stvarnosti«, pa čeprav uporabljajo besedo naša, v »Družini« mislijo na oblast, seveda ni nobenega dvoma, kajti sicer bi problematiko zastavili precej širše. Gorečnost, ki jo omenjajo, namreč meji že na cinizem, ki mu v naši pravi družbeni stvarnosti resnično ni mesta. Po svoje je zelo značilen epilog pisanja o tej oddaji. Uradni vatikanski krogi ji namreč še zdaleč niso bili tako naklonjeni kot naši cerkveni. Vatikan je spregovoril ne le brez zadržanih pohval, marveč s serijo neposrednih obtožb na račun jugoslovanske zunanje in notranje politike, obtožb o kršenju verskih svoboščin pri nas. Vsebinsko razliko prvih odmevov v Jugoslaviji so v Vatikanu razložili s tem, da so to narekovali tehnični razlogi. Sveti sedež je v tej gonji poudaril, da pri nas poskušamo dokazati, kako je položaj vernikov idealen, da se ti ne morejo pritoževati nad omejitvami njihovih verskih svoboščin. Po besedah Vatikana pa imajo škofje na voljo podatke o velikem številu kršitev verskih pravic, vendar pa tega ne dokazujejo s pričami, češ da se zavedajo, da bi morali na dan z jihovimi imeni, potem pa jih ne bi mogli zaščititi pred posledicami... »Glas koncila« se je zato potlej znašel v malce neprijetnem položaju, pa je hitro prešel na »pravi« tir in se izvil iz zadrege. Na pomoč so mu priskočili bralci, ki pa so na mah v vsej (»pravilni«) razsežnosti dojeli namen zagrebškega televizijskega sporočila in ga obsodili po dolgem in počez. Ob vsem tem je zanimivo tudi, kaj mislijo muslimani. Vrhovni poglavar njihove verske skupnosti Reis-ul-ulem Hadži Naim Efendija Hadžiabdič je v intervjuju za glasilo združenja »Umije« uvodoma povedal, da materialni položaj verskih uslužbencev ni bil še nikdar boljši. Dobri odnosi, ki jih je islamska verska skupnost takoj na začetku vzpostavila z našo družbo, so ustvarili vzdušje medsebojnega zaupanja, kar je vsekakor omogočilo neoviran razvoj verskega življenja. Poudaril je, da ni bilo posebnih težav pri uveljavljanju verskih svoboščin. Bili so sicer posamezni primeri, praviloma na občinski ravni, ko so nekateri po nepotrebnem nagajali in zapletali pri izdaji gradbenih dovoljenj za džamije, vendar je tega čedalje manj. Enako velja za pritiske proti veri. Po intervencijah organov muslimanske verske skupnosti so jih vselej zlahka odpravili. Islamski poglavar pa je bil s tem zvezi tudi samokritičen, saj je priznal, da se dogaja, da te vrste odklonov zlorabljajo v njihovih vrstah ter poskušajo po tej poti opravičiti druge spodrsljaje in malomarnosti. Reis ul-ulema pa pravi tudi, da bi bilo moč narediti več in da bi morali v teh odnosih še napredovati, saj so objektivne možnosti za to. »Zabloda pa je, da bi morali drugi skrbeti za nas,« pravi in dodaja, da prepričanje, po katerem je usoda vsakega človeka in vsake skupnosti v njihovih rokah, še ni povsem dozorelo. Islamski poglavar pa ne ocenjuje položaja muslimanov le skozi prizmo njihovih verskih svoboščin, tega, kar so dosegli na področju verskega življenja. Zanj je še pomembnejša družbena komponenta, poudarek na tem, da so pripadniki muslimanske verske skupnosti šele v novi, naši resničnosti, doživeli možnost polne enakopravnosti in družbene uveljavitve. Seštevki na družbenem, kulturnem in političnem področju šele zaokrožujejo pravo podobo napredka. V Zagrebu pa je pred dnevi izšel prevod knjige znanega italijanskega publicista Giancarla Zinole, katerega delo »Utopija papeža Janeza« je: v domovini v nepolnem letu doživelo drugo izdajo. Pisanje je ves čas dobrohotno naklonjeno papežu, za katerega pravi, da ga v skoraj dvatisočletni zgodovini krščanstva gotovo ni moč primerjati z nobenim drugim. Pri tem, ko avtor poudarja, da je Janezu XXIII. v petih letih uspelo narediti prav neverjeten preobrat v odnosih katoliške cerkve, tako v njej sami, kot do drugih krščanskih in nekrščanskih religij, do človeka nasploh, brez razlik glede verske in ideološke pripadnosti, pa tudi v odnosu do ateistov, hkrati tudi blago ugotavlja, da je bil to le poskus, kako bi cerkev, navajeno vladanja, spremenil v cerkev, ki bi služila človeku — ljudem. Boris Kutin Žganjekuha (foto Miško Kranjec) (z urinom, s sapo in z znojem), a so ga naša prebavila še tako polna, da v enakem tempu prodira v kri in s tem v možgane. Pri testiranju so torej zmeraj tri možnosti: da je bil človek ob nesreči manj pijan (če se mu je zgodila prav kmalu potem, ko je pil), da je bil bolj pijan (če je do nje prišlo tedaj, ko se je že začel trezniti) ali pa, da je imel enako število promilov, če se je oboje zgodilo tedaj, ko se je njegova alkoholična krivulja lovila v visokogorskem ravnotežju dovajanja in izločanja alkohola. Testiranje bi bilo torej vedno treba opraviti večkrat, da bi iz njega lahko naredili ustrezne zaključke oziroma da bi lahko začrtali diagram pijanosti. Kakšna je ta krivulja, večina pivcev ne ve, zato ponavadi tudi podcenjuje tisti klanec, po katerem se promili spuščajo v trezno ravnino. Pot je ponavadi zelo počasna — poteka s približno hitrostjo 0,15 promilov na uro — in traja nekaj ur. Človek, ki je zvečer precej pil in se okrog polnoči odpravil spat, je torej zjutraj še vedno precej okajen. Dr. Pavle Todorovič, ki se na zavodu za zdravstveno varstvo Srbije ukvarja z raziskovanjem f.lkohola in njegovega vpliva na promet, pripisuje precejšnje število nesreč, ki se zgodijo zjutraj (pri tem gre tako za prometne nesreče kot za nesreče pri de- lu) prav temu končnemu stadiju pijanosti: »Sociologi sicer zatrjujejo, da tolikšno število nesreč, do katerih prihaja v ponedeljek zjutraj, in nedelavnost lahko pripišemo slabi adaptaciji. Pravijo, skratka, da se ljudje, ki so dva dni počivali, težko spet uklopijo v službo. Jaz osebno sem mnenja, da ne gre toliko za problem adaptacije, kot za ostanke pijanosti. V potrditev te domneve je mogoče navesti še to, da pri nas močno narašča pojav, ki bi mu lahko rekli »vikend alkoholizem«. Vrsta ljudi je, ki se ob delavnikih sploh ne dotaknejo alkohola, kakor hitro pa je petek in ura dve, začnejo piti. Potem se v soboto dopoldan trezni j o in popoldne spet začnejo opijati, v nedeljo dopoldne vnovič trezni j o, popoldan in zvečer pa spet napijajo. Človek, ki je za konec tedna veliko pil, pa v ponedeljek ne more biti trezen, čeprav je seveda pripričan, da je.« Jutranje posledice večernega pitja imajo vsaj to dobro lastnost, da so ugotovljive; alkotest bo pri človeku, ki je zvečer popival, še naslednje jutro odkril nekaj maliganov. Pooolnoma drugače pa je s tistim stadijem, ki smo m nnimenovali za mačka. Maček je natanko toliko nevaren kot pijanost, za nameček pa popolnoma neugotovljiv — razen, seveda, če ga njegov lastnik prizna, Na raziskovanje mačka je strokovnjake (med katerimi prednjačijo Američani) napeljala pogostnost prometnih nesreč, pri katerih ni bilo mogoče ugotoviti nekakršnega vzroka, šele visoko število avtopsij, opravljenih pri tistih nesrečnežih, ki iz teh nesreč niso prišli živi, je omogočilo nastanek novega, »popivskega« diagrama Ko človek začne popivati, daje njegov organizem takšno podobo: v že lodcu in črevesju ima izredno veliko alkohola, v krvi malo, v možganih in urinu pa zelo malo. Po 24 urah (se pravi 24 ur po zadnjem kozarcu) se ta podoba močno spremeni V prebavilih alkohola sploh ni več, v krvi tudi ne, v urinu ga je malo, v možganih pa izjemno veliko. Človek, ki bi torej po vseh dostopnih preiskavah obveljal za popolnoma treznega, je v resnici lahko grozljivo pijan. Možgani, ta mehka sivkasta gmota, so v resnici nekakšna goba. ki zaradi velike količine maščob vsrka izjemno veliko alkohola in ga tudi zelo dolgo zadrži Preiskave ljudi, ki jih je ta lastnost možganovine stala življenje, torej kažejo, da je malone ves človekov organizem lahko trezen. pa je lastnik tega organizma še vedno pijan, ker so opite vse njegove možganske celice. Kajpada treznjenje lahko pospešimo oziroma opijanje upočasnimo. Pra- zen želodec, v katerega pride alkohol, je najboljše zagotovilo, da bo alkohol takoj prišel v žile; te se bodo razširile in prinesle tisti znani občutek »pogretosti«. Želodec, ki ni dobil hra ne, temveč le alkohol in kislo vodo, bo še bolj ustrežljiv; ogljikov dioksid s katerim so radenske in druge vode tako bogate, draži sluznico, v želodčne stene pride še več krvi in alkohol še hitreje kot sicer prodre v kri Zelo podobno deluje kava, če jo seveda pijemo tedaj, ko se krivulja alkoho-ličnosti še vzpenja. Pri treznjenju deluje nasprotno, se pravi, da ga pospeši. Najhujša kombinacija oziroma najboljši recept za hitro in hudo pijanost: vinjak, kisla voda in kava. In najboljši recept za hitro treznost? Pred pitjem hrana, po pitju pa poštena polka. Vsak telesni napor pospeši izgorevanje alkohola in s tem seveda tudi treznjenje. Najhujša na paka, ki jo počnemo po mnenju strokovnjakov za alkohol in promet, je v tem, da pijemo, se usedemo v avto in odoravimo soat. V naših gostilnah je narobe to, dodajajo, da v njih visijo samo napisi, ki vinjenim gostom prepovedujejo točenje alkohola. Zraven njih bi morali viseti še napisi: »Za vinjene goste je obvezna poštena polka!« Alenka Puhar Leto dni po potresu DELO V Posočju prehiteli čas Vse manj ruševin, ob njih nastajajo nova naselja TOLMIN, maja — če popotnik zaide te dni v dve najbolj potresno močni žili v Posočju — ena poteka sever-no od Tolmina Čez vasi Volarjef~Kam-no, Ladra, Smast, Kobarid, do naselij Breginjskega kota, druga pa severno od Kobarida, po dolini Soče do Srpenice in Žage — bo le mestoma srečal prave potresne ruševine, kajti iz naselij so že odstranili blizu 900 uničenih hiš, šol, zadružnih in kulturnih dvoran, krajevnih uradov in drugih družbenih objektov. Tako so v potresno prizadetih krajih že pripravili precej prostora, da postavijo nove hiše, ki bodo zapolnile oskubljena mesta. Nekaj dni po zadnjem rušilnem sunku 15. septembra lani, ko je zaradi bližajoče zime bil koncept potresne obnove postavljen na glavo, ker je bilo preveč uničenih hiš, da bi ostala kot prva naloga obnova popravljivih stanovanj in je bil sprejet z občinskih in medobčinskem potresnem odboru ter v republiškem štabu civilne zaščite sklep, da je treba do zime v najbolj prizadetih naseljih zgraditi montažne stanovanjske hiše, ni bilo časa, da bi najprej odstranili ruševine in na njihovo mesto postavili nove hiše. Takšna pot bi bila tudi vprašljiva, ker se montažne hiše nikakor ne bi vključevale v enovito podobo raznolikosti arhitekture na Tolminskem v strnjenih naseljih in v neposredni bližini ohranjenih kamnitih hiš. Le v enem naselju, ki je bil docela opusto-šen, v Podbeli, so najprej zaropotali rineži anhovskega Salonita in v nekaj dneh odstranili ruševine, na njih pa je do zime zraslo novo naselje montažnih stanovanjskih hiš s skupnim vaškim hlevom, s tovrstno živinorejsko vaško tovarno, ki jo še srečamo v Robidišču, Breginju, Sedlu, Stano-višču in v bližini vasi Volarje. Povsod drugod, razen v potresno manj prizadetih naseljih, so morali žrtvovati kmetijsko zemljo, da so od takrat pa do danes postavili 515 montažnih stanovanjskih hiš in 29 večnamenskih objektov. To se je zgodilo v Breginju, Kobaridu, Idrskem, na žagi, v Srpenici, Kamnem, Voljčah itd. Zategadelj sedanje obiskovalce potresno prizadetih krajev najbolj bodejo v‘oči gradbišča, ki nastajajo tam, kjer so stale predhodnice novih hiš, ki strese zemlje niso vzdržale. Zgolj na Tolminskem gre za gradnjo 562 novih hiš. Časa do zime je res še precej. Toda lani po 15. decembru je bil nosilec gradnje montažnih stanovanjskih hiš poseben republiški štab, ki je preko svojih nadzornih inženirjev priganjal zidarje, monterje, obrtnike, komunal-ce in druge za hitro in kakovostno ureditev potresno varnih objektov. Letos pa so podobno kot po lanskem, majskem potresu postali nosilci obnove prizadeti sami, ker imajo sedaj v glavnem vsi urejene kreditne odnose po pravilniku o nudenju posojil in druge pomoči potresno prizadetim občanom v Posočju. Le socialno šibkim občanom bodo tako kot lani zgradili ali obnovili hiše zastonj, ker bo investi-torsko vlogo zanje prevzel občinski odbor za odpravo posledic potresa v tolminski, novogoriški in idrijski občini. Večina prizadetih je menila, da bo- do z lažjimi bremeni odpravili posledice potresa, če se bodo sami lotili zidarskih del. Mnogi so tudi zaradi grenkih izkušenj preteklosti, še iz časa italijanske okupacije pred vojno, ko so z najemanjem različnih posojil za ureditev obrtnih delavnic, kmečkih gospodarstev in podobno prišli na boben, sedaj odklanjali nudeno pomoč v obliki ugodnih posojil: na 10 in 20-letno odplačilno dobo. Poleg tega pa je potres zgolj na Tolminskem bolj prizadel kar 64 naselij, ki so razmetana po grapah, hribih in planinah. Tako smo s pomočjo helikopterske enote JLA jeseni pripeljali 600 ton po zraku ali 16 montažnih stanovanjskih hiš v nedostopne gorske kraje. Med našim zadnjim obiskom na potresnem območju smo sicer ugotovili, da skoraj ni naselja, kjer ne bi ob že postavljenih novih hišah nastajale nove. Po sedanjih podatkih pa je delavcev gradbenih podjetij, ki so namenjeni za urejevanje novih stanovanj, če odštejemo delavce, ki gradijo novo breginjsko šolo, zdravstveni dom v Kobaridu in druge družbene objekte, le 200. Kar 61 družin gradi nove hiše na svoje, zavedajoč se ali pa tudi ne sklepa medobčinskega potresnega odbora, da bodo lahko prizadeti črpali posojila ali po pravilniku dobili denar zastonj, če bodo gradili potresno vame hiše, kar ugotavljajo strokovnjaki nadzornih služb. V lanski časovni stiski ob katastrofalno slabem vremenu, saj je bilo od 15. septembra do zime kar 57 deževnih dni, je bilo opravljeno veliko dela. Najbolj prizadeta naselja v Posočju so se spreminjala iz dneva v dan. Opravljena je bila najzahtevnejša na- loga, da so prizadeti tam, kjer je potres naredil največ škode, prezimili na toplem, v potresno varnih montažnih stanovanjskih hišah, v večnamenskih objektih velikih skoraj 5000 kvadratnih metrov ali pri sosedih v manj poškodovanih vaseh. Toda kljub temu je bila opravljena le tretjina del pri trajnih stanovanjskih rešitvah po potresu. Vsekakor letos ni bilo pričakovati, da se bo obnova nadaljevala z enakim tempom kot lansko jesen in zimo. Vendar je vsak zamujeni dan težko ujeti do nove zime. V Breginjskem kotu, zlasti pa v Breginju in Podbeli je ostalo nedokončanih najmanj potresnih stanovanjskih nalog. Tukaj nastaja novo življenje v novih stanovanjskih hišah, ki so zamenjale stare kamnite hiše, okrašene z ganki, ki so se tesno oprijemale kmečkih hlevov in gospodarskih poslopij, kjer so do nedavna ob vsakem rojstvu Kotarja vedeli, da ne bo ostal doma in se preživljal z obdelovanjem skope valovite zemlje pod pogorjem kobariškega Stola, kjer so zemljo namesto s plugi rahljali z lopatami, mleko pa predelovali v sir. Danes večina prebivalcev Breginjskega kota stanuje v sodobnih hišah s kopalnicami, grelci vode, električnimi in plinskimi pečmi, v hišah, kjer pod njimi ne mukajo krave in ne smrdi po gnoju. Te ljudi, ki so bili do potresa vajeni živeti in delati po starem, čaka še velik korak, do katerega bo moralo kmalu priti, ko bodo skupne vaške hleve napolnili z govejo živino, ki je sedaj v začasnih lesenih hlevih. V Breginjskem kotu nismo dohiteli, ampak prehiteli čas, — nam je povedala starejša Breginjka, ki od nav- dušenja, da naposled stanuje v »gosposki hiši«, pravi, da so ljudje vzljubili nove domove, da pa se nekateri teže, tudi zaradi let in nenehne zaprtosti v domačem kraju, privajajo na novo življenje. Nemara je treba sedaj bolj kot prej, ko ni bilo niti časa in so ljudje živeli v strahu pred novimi rušilnimi siinki, prepričevati ljudi. To pa ni le naloga devetih strokovnjakov za gradbena dela in treh za komunalna dela, ki nadzorujejo obnovo, ampak predvsem krajevnih in občinskih političnih dejavnikov. Peter Potočnik I Po letu dni v epicentru katastrofalnega potresa Bardo pred letom in danes (foto Joe o Žnidaršič) Od Humina ni ostalo nič (foto Joco Žnidaršič) Zevajoče oči mrtvih mest Starodavna mestna središča severne Italije, ki jih je lanski potres najhuje prizadejal, se verjetno ne bodo nikoli več pobrala iz ruševin Na kupu ruševin v mestecu Julij-ske krajine Majanu rdijo od minule-ga petka zvečer trije šopki rož: v dveh vazah nageljni in v eni vrtnice. Nihče ne ve, kdo jih je prinesel na večer tragične obletnice katastrofalnega potresa na kup betona in zveri-ženega želez j a, v kar se je natančno pred letom dni sesula šestnadstropna stolpnica, tega mesteca in pokopala pod seboj sedemnajst družin. Enako kot iz sosednje stolpnice, ki se je prav tako sesula v prah, so takrat reševal-ci potegnili le malo preživelih. Staro mestno središče, v katerem sta bili obe stolpnici, je tisti lanski večer pol minute pred 21. uro potresni sunek, ki mu jih je sledilo še več, smrtno ranil. Mestece je dolgo umiralo, zdaj je mrtvo. Te dni, eno leto po uničujočem potresu, smo se ponovno sprehajali po mrtvem mestecu, katerega prebivalci so se preselili na njegovo nekdanje obrobje, kjer ni toliko ruševin. V starem mestnem središču jih je skoraj toliko, kot jih je bilo natančno pred letom dni. Ponekod se trudijo, da bi jih z velikimi gradbenimi stroji odstranili, da bi zemljo vsaj vzravnali in da ruševine ne bi tako grozotno zijale proti nebu. Glavna mestna ulica, po kateri je pred nesrečo potekal živahen promet, je popolnoma pusta. Na velikih, starih hišah, ki kažejo na nosilnih stenah velikanske rane, loputajo oknice ob zidove. Tam, kjer so odpadle, zijajo proti nebu velike, črne oči hišnih oken. Vrsta hiš, v katerih so bile pred letom dni trgovine in v katerih so stanovali ljudje, je podprtih z debelimi tramovi, na njih pa so narisani rdeči križi: že dolge mesece so te hiše zapisane smrti, vendar jih nihče ne utegne podreti. Malone vsi gradbeni stroji so zaposleni na drugem koncu mesteca, kjer domačini nestrpno čakajo, da jim bodo postavili primernejšo streho nad glavo, kot jo imajo že leto dni. V avtomobilski prikolici resda le še redkokdo stanuje; prikolice, ki so bile po lanskem potresu postavljene med ruševinami v bližini starih domovanj prebivalcev Majana, so že izpraznili in jih odpeljali na velik travnik, kjer spominjajo na najbujše dni prebivalcev teh krajev. Zdaj že malone vsi stanujejo bolje: nekateri v pločevinastih hišicah, drugi v montažnih hišah, nekateri v stavbah, kd so si jih je zgradili ali popravili, če so bile lani ta čas dovolj močne, da so zdržale vse sunke pobesnele zemlje. Med ruševinami Majana stoji lična enodružinska hišica, trdno grajena in stara več kot eno leto. Potres ji sicer ni prišel do živega, vendar so se njeni prebivalci izselili: strah jih je živeti v starem mestnem središču, ki je mrtvo. Na hišnih vratih je obešen velik list u napisom: »Ugodno prodam ...« Fotografija sosednjega mesta Buja so lani ta čas obkrožile svet, posebno ena, ki je prikazovala reklamo za film »To mesto bo razrušeno ob zori« in del mesta v razvalinah. Staro mestno središče je bilo razrušeno lanskega 6. maja zvečer in ni dočakalo zore naslednjega dne. Se zdaj, leto dni po tistem večeru, ko se je mesto lomilo in kričalo v smrtnem strahu, je njegova podoba skoraj popolnoma ista, le ulice so oči* ščene ruševin, nekaj kupov, ki so bile nekdaj hiše, so odstranili in tiste hiše, ki niso nevarne za bivanje, pozidali ter jim zalili rane. Enako kot Majano je tudi Buja mesto, ki nima več starega mestnega središča: mrtvo je, ljudje se ga izogibajo, le redke trgovine so odprte tam, kjer je lani prve dni maja še vrelo življenje. Na mestnem robu so postavili naselje pločevinastih hišic, kontejnerjev, visokih in širokih po dva in dolgih po pet metrov: to so družinska stanovanja tastih, ki nimajo denarja, da bi postavili kaj prostornejšega. Večje družine stanujejo v lesenih barakah, nekatere v večjih kontejnerjih, ki nimajo le enega okna in enih vrat kot manjši. Prve mesece po potresu je bil v takem kontejnerju tudi otroški vrtec, o čemer priča napis na pločevinasti steni. V nekaterih so še vedno trgovine, lekarne in nekatere ustanove. Vendar je mogoče ob teh gradnjah videti tudi prav lične montažne hišice in hiše, a hkrati tudi še precej vagonov avstrijskega Caritasa, v katerih še vedno stanujejo nekdanji prebivalci mestnega središča Buje. Stojijo tam, kjer so jih postavili pred letom dna: med opekami, kamenjem, betonom, železjem in tramovjem v prah sesutih zidanih domov. Kino, v katerem so 6. maja lani vrteli film »To mesto bo razrušeno ob zori«, še vedno stoji, vendar v njem ne bodo nikoli več predvajali nobenega filma, kajti na njej je z okorno roko narisan rdeč križ. * V gorah nad Huminom (Gemono) zijajo velikanske rane: ko se je lani ta čas tresla zemlja, se je zdelo, da se bodo podrle tudi gore. Majale so se le in otresale s svojih pobočij več deset metrov velike skale; okrušeni deli se še vedno belijo v pomladanskem soncu. Mnogo hujše rane zijajo v podnožju gore, kjer je v 14. stoletju začelo rasti mesto. Pred letom dni nas niso pustili v staro mestno središče; le do mogočne cerkve in bolnišnice smo smeli, naprej bi bilo prenevarno. šele te dni smo videli, kako velikansko škodo je napravil potres: kot bi velikan potegnil z radirko, tako so zbrisani celi mestni predeli, po katerih te dni orjejo traktorji in bagri. Starodavna cerkev, ki jo je potres prelomil in podrl njeno spodnje krilo, še vedno stoji in bo še stala. Obnavljajo tisto, kar je ostalo od lanskega 6. maja zvečer. Zvonika ni več, le visok kup kamenja je na kraju, kjer se je vzpenjal v višino. Zgodovinski spomenik ne bo nikoli več tak, kot je bil: oboke zazidavajo z opečnimi zidovi, sicer bi se utegnili podreti. Velika bolnišnica zija s praznimi okni, z nagnjenimi stopnišči in nadstropji, vse vprek še vedno ležijo bolniške postelje, omare in mize. V kleti, kjer je bila Inthinja, še vedno stojijo štedilniki, veliki lonci in mize. Pred staro šolo je bil takoj po potresu venec šotorov, v katerih sta uradovala mestna uprava in poveljstvo mesta. Zdaj stojijo namesto šotorov montažne hiše, o šoli pa ni ne duha ne sluha: Če ne bi bilo tu in tam kar kšne opeke, bi lahko ta prostor zamenjali za nogometno igrišče. Zdaj pospravljajo mestne predele, ki so najviše pod hribom. Tisti, ki so nekoliko nižje, pod cerkvijo, stojijo še vedno tako, kot so lani nekaj dni po potresu: mesto je videti, kot bi včeraj padla nanj velika bomba. Prebivalci so se preselili v varnejšo dolino, kjer je bilo nekdaj predmestje. Veliko naselje montažnih hiš in barak — to je zdaj Humin. Otroci tekajo med njimi in se brezskrbno igrajo. Njihovi starši postajajo živčni: čeprav so bili navajeni stanovati v starih hišah starodavnega mesta, kjer je bilo ponekod od hiše do hiše le nekaj korakov čez ulico, so v montažnih barakah vendarle utesnjeni. Tako ne bodo mogli dolgo živeti — vendar nič ne kaže, da se bodo lahko v bližnji prihodnosti selili na bolje. * V montažni hišici pred mestecem Pušja vas (Venzone) je lastnik uredil gostilno in na steno pribil velik reklamni lepak, ki se je bil kdove kako ohranil. Na njem sta fotografiji domače cerkve, ki je šest stoletij kljubovala zobu časa, in starega mestnega središča. Obojega ni več: cerkev, ki je bila med drugim znana tudi po domačih mumijah in freskah, so minirali že lani in zdaj še vedno odvažajo od tod kamenje. Mestece je popolnoma podobno vsem drugim, kjer so lani orale ze- meljske sile: povsod ruševine, povsod razbitine. Ni moglo biti drugače, kot je bilo: šele zdaj, ko si je mogoče brez naglice ogledati razdejanje, pade človeku v oči, da so bile skoraj vse mestne hiše grajene iz velikih oblih kamnov, položenih drug vrh drugega in zalitih z malto. Le redkokatera mestna ulica se je ohranila, ko so hiše popadale na kup. Zdaj so buldožerji, traktorji in kamioni napravili po mrtvem mestu svoje poti in ceste, ki gredo prek ruševin. Na drugi strani glavne ceste, ki pelje iz Vidma v Trbiž, je zraslo novo mesto popolnoma enakih montažnih hiš. Druga ob drugi stojijo, v ravnih vrstah, druga od druge oddaljene natančno enako. Čeprav je v novem mestu živahno in teče v njem popolnoma normalno življenje, je to mesto vendar brez duše. Duša je umrla v starem kraju na oni strani ceste tisti trenutek, ko so meščani ugotovili, da je tresenje zemlje preveč razrahljalo več sto let stare hiše. * V Bardu v Beneški Sloveniji se bodo prihodnji mesec vselili prvi domačini v popravljeno hišo, ki so jo po potresu povezali z jeklenimi tramovi in v razpokline nabrizgali beton. Kmalu zatem se bodo začeli seliti iz montažnega naselja tudi nekateri drugi vaščani. Tistim, ki so zemeljske sile premočno razmajale domačije, gradi SGP iz Nove Gorice temelje, na katere bodo postavili dovolj velike stalne montažne hiše. Zdaj še vsi stanujejo pod porušeno vasjo v montažnem naselju. Hiše so sicer majhne, toda vame. Vsakdo si je pred hišnami vrati uredil nekaj kvadratnih metrov velik vrtiček, vsakdo si je uredil življenje v novem okolju po svojih najboljših zmožnostih. Ruševin so odstranili le toliko, kolikor je bilo potrebno za gradnjo temeljev novih domačij. Podrtije, ki ne motijo življenja, bodo pustili, dokler ne bodo zgrajene nove hiše. Tudi vaško pokopališče je prav takšno, kakršnega je pustil lanski potres: kamniti pokrovi grobov so močno nagnjeni, spomeniki razmetani naokrog. Mrtvi že imajo svoj pokoj; zdaj je mnogo pomembneje skrbeti za žive. Čeprav v mestih Beneške Slovenije, Rezije, Furlanije in Julijske krajine zdaj nihče več ne stanuje pod šotorom in le redki v avtomobilskih prikolicah, temveč vsi bolje, imajo nekateri domačini vendarle občutek, da bi bilo za žive, ki so 6. maja lani izgubili svoj dom, storiti še kaj več kot so doslej storili. Marjan Raztresen / Gledališče Na „Sterijinem pozorju44 (tako rekoč) nič novega Marinkovič-Spaičev „Kiklop“ edina sorazmerno vznemirljiva uprizoritev Pravijo, da je oder svet In še pravijo, da je oder svet Obstaja mnenje, da je vsakokratna časna podoba naše dramatike in gledališča novosadsko »Sterijino pozor j e« kot prizorišče izvajanja najbolj značilnih jugoslovanskih dramskih del v iztekajočem se gledališkem letu. In na podlagi tega mnenja se ponuja sklep, da je tildi vsako izbrano in v okviru Jugoslovanskih gledaliških iger uprizorjeno dram-sko delo delček celostne podobe vsa-kokratnega »Sterijinega pozorja«. Tisti, ki ta svet obvladujejo in uravnavajo, živijo na njem kot najvidnejši akterji in režiserji. Oni drugi, ki ta svet na odru povzemajo in poustvarjajo, ga kot akterji in režiserji igrajo. Izza tega povezovanja in navzkrižnega predstavljanja besed in pojmov pa sili v ospredje edino bistveno vprašanje: kaj je ta igra sveta v resnici in kje je v igri na odru njegova resnica? Je to resnico mogoče izluščiti in razpoznavati s povzemanjem vsesplošne igre sveta, se pravi, s predpostavljanjem, da je njegova edina mogoča resničnost, ali z drugimi besedami: s pristajanjem na realni konformizem, ki v svoji skrajnji posledič-nosti ni več igranje, ampak odčarano, nevznemirljivo prilagajanje prilagojenemu? Ali pa se je tej resnici mogoče približevati z razkrivanjem te igre skozi neko protiigro, ki je protiprilagaja-nje, v svoji skrajnji posledičnosti ne-možnost v obstoječem, in zato ostaja očarljivo igranje? Je, potemtakem, teater resničen, kadar je samo teater, torej videz videza, ali pa je resničen, če je s teatrskimi sredstvi zmožen postati antiteater — neteatralno, distancirano ogledalo videza sveta in videza odra, se pravi, samega sebe? Vprašanje resnice sveta .in odra zato po vsej priliki ni samo vsebinsko idejne narave, ampak odločilno posega tudi v območje lepotnega — v obliko, slog in način izvedbe dramskega besedila, saj terja od vsakogar, ki hoče nanj umetniško ustrezno odgovarjati, . mimo jasne in izpovedno razčiščene namenskosti odrskega uprizarjanja življenja tudi zmožnost vsebinsko idejno utemeljenega eksperimentiranja s formalnimi gledališkimi izraznimi sredstvi. Vzpostaviti živo, iščočo odrsko igro nepomirljive in nedogledane iluzije svobodnosti sveta in človeka v dognani in razvidni igri njunih urojenih in pridobljenih utesnjenosti, pomeni, skratka, živeti hipe resničnosti v neresničnem skozi premagovanje teatralnega v teatrskem . Pomeni, nadalje, razkrivati in razgaljati obstoječe, ki je igra hote, z želenim in izsanjanim, ki je igra iz nuje — ustvarjalno oblikovalske, osebnoizpovedne, družbeno prizadete in zavzete... Pomeni dopolnjevanje obrazca: svet je oder, oder je svet, v videnje: svet je oder, oder je neki višji, boljši svet, kar v končni posledici vodi v problematiziranje življenjske igre svet obvladujočih skozi igrano življenje besedne umetnine. Tega merila, ki je po vsebini na videz protislovno in po obliki paradoksno, v resnici pa samo preprosta logična izpeljava dialektike umetniškega, letošnje »Sterijino pozorje« ni zdržalo in z njim — če smo v Noveifi Sadu tiste dni res gledali najboljše — tudi naša zadnja gledališka produkcija ne. Kaj smo potemtakem videli na letošnjem jugoslovanskem gledališkem vrhu? Videli smo veliko reprezentativnega in teatralnega, veliko prilagajanja odru sveta in — na drugem skrajnjem polu — šibke poskuse, podržati temu svetu drobce onega želenega in pričakovanega ogledala. Vmes pa smo gledali tudi uprizoritve, . ki se niso izčistile ne v prvo ne v drugo stran, ampak so zaplule pred občinstvo in tekmovalno žirijo pod varno dimno zaveso globokoumnih, od vseh strani znešenih filozofacij ali spektakularnih inscenacij. Navsezadnje smo bili priča tudi izčiščeni uzurpaciji zvezdništva na odru kot posledici slabo (ali prebrisano?) razumljene težnje po osvobajanju interesno enotnih skupin igralcev izpod dušečega bremena velikih reprezentančnih, tako rekoč službenih in uslužbenskih gledaliških ustanov. In vendar je prav iz ene takih reprezentativnih hiš, iz »Hrvatskega narodnega kazališta« v Zagrebu, prišla prva in edino sorazmerno vznemirljiva uprizoritev — predstava Marinko-vič-Spaičevega »Kiklopa«. Časovno in prostorsko gigantska odrska postavitev dramatizacije istoimenskega romana je v svojem prvem razdelku ujela neki čas in neko človeško eksistenco v predstave, polne notranjega in vnanjega gibanja, izvirno zastavljenih človeških dilem in blestečih odrskih rešitev. Pritegnila je s čutno nazorno utelesitvijo kafkovskih zagat glavnega junaka, nemalo po zaslugi Rada šer- bedžija, ki ga je igral, z ekspresivnimi množičnimi prizori Zagreba v letih pred drugo svetovno vojno, z izdelano kolektivno igro izrazitih interpretov, ki so tudi na robu dramskega dogajanja iz epizod kovali nepozabne človeške like. Zal pa je tudi »Kiklop« obtičal le pri veliko obetajoči ekspoziciji. Drugi in tretji razdelek dramatizacije junaka nista gradila naprej, temveč sta ga samo še ilustrativno dopolnjevala. Druga tretjina — junakova švejkov-ska rekrutščina — je bila obrnjena izrazito k publiki, katero je zabavala z značilno balkansko vojaško folkloro, sklepni del pa je izzvenel v mono-dramsko metaforo propada izgubljenih meščanskih iluzij in tradicionalnih vrednot. Zagrebški »Josef K.« je bil zaustavljen, preden je potrkal na vrata pred praznino iracionalnega, in padel pod Kiklopom vojne, preden se je utegnil ozreti po njegovi gazi skozi naš čas. Ogledalo se je stemnilo, ko bi se moralo do kraja raziskriti in poglobiti. Od »Kiklopa« naprej, kot rečeno, na »Sterijinem pozorju« nič novega! Zaključna predstava Držičevega »Dun-da Maro j a« v izvedbi beograjskega »Jugoslovanskega dramskega pozori-šta« in režiji Miroslava Beloviča je končno spet dvignila komedijantsko temperaturo — razganjalo jo je od verističnega trušča in vrišča v dalmatinski italijanščini in od vratolomnih vragolij Nikola Simiča kot Pometa. Bila pa je le zgled reprezentančne teatralnosti in spektakularnosti, ki tej uglasitvi v prid niti ni znala izrabiti vseh možnosti izhodiščne režijske zamisli. Tako je ostala zgolj mehanični okvir in bizarna domislica režiserjeva ideja, da »Dunda Maro j a« uprizore radoživi renesančni redovniki. Le-ti se namreč niso znali »vnašati« v igro in tako tudi njihovo travestitsko igranje ženskih vlog ni dosegalo več kot sprotne komične učinke. »Puč« Miodraga Iliča v režiji že-limira Oreškoviča in izvedbi »Beograd-skega dramskega pozorišta« ter »Zla noč« Velimira Lukiča, režiserja Branislava Mičunoviča in Srbskega narodnega pozorišta iz Novega Sada sta bili tisti dve uprizoritvi letošnjega »Ste-riiinega pozorja«, ki sta — prva skozi ritualno dvorsko statiko in druga skozi moderno intelektualistično komor-nost — skušali biti odzivni sedanjemu prostoru in času. Prizadevali sta si vzpostaviti nekaj tistega, kar smo uvodoma označili kot protiprilagaJanje in protiigro, a za kaj takega nista, imeli izpolnjenih poglavitnih pogojev: predstavi sta bili grajeni na medlih, poenostavi j enih, literarno manj pomembnih besedilih in z večidel neizrazitimi interpreti. Režiserjeve roke — če izvzamemo impozantno sklepno ikonografsko sceno v »Puču«, ki pa ni bila izvirna — tako rekoč ni bilo čutiti ne v prvem ne v drugem primeru. Vloga režiserja je — značilno — postala enaka ničli v »Carugi«, »raspje-vani« ljudski veseloigri s streljanjem in umorom, ki jo je po naročenem besedilu Ivana Kušana zaigrala skupina zagrebških igralcev »Teatar u gostima«. Skupino je pred nekaj leti ustanovil igralec Relja Bašič. Tako se je v tem primeru konkretno izpolnilo, kar obstaja v igralskem značaju nasploh, v naših igralcih pa še posebno kronično tli že dalj časa: igralec — direktor, igralec — dramaturg In umetniški vodja, igralec — samemu sebi režiser, je v eni osebi zavladal odru. Zmeraj manj kontrolirano in čedalje bolj nekročeno glumaštvo nastopajočih. ki so jim bile — kot značilno povedano — dodeljene »enakovredne vloee«. je iz vsega podviga vedno bolj rinilo in v brezlični sceni razpoznavanla tudi izrinilo režiserja, kot je pred tem očitno opravilo tudi s funkcijo dramaturga in umetniškega vodia. Burka o razbojniku Cerugi in radoživi tržanki, ki ji ta pomaga odstraniti neljubega moža, namreč meri na izrazito plitke in bržkone tudi komercialno ugodne odzive pri občinstvu, ki se mu hoče lagodno uživati »raspievane« zvezdnike. »Teatar u gostima« nam je nazorno pokazal eno od mogočih in zapeljivih inačic v razpravah o gledališču toliko spomin j anega ansambelskega združevanja po skupnih interesih, kot si jo lahko le poželi glumač v igralcu. In mogoče je v tem konkretnem pojavu svarilno znamenje za nekaj, kar ie zadnia leta nasploh zmeraj bolj narobe v naših gledališčih: igralec je iztirjen od vedno bolj nevšečnih in mučnih organizacijskih, finančnih, kadrovskih in drugih preklarij po gledaliških hišah in hkrati vedno manj vezan na resen umetniški program in izvedbo, ki v obratnem sorazmerju upadata s temi in podobnimi neurejenostmi — pa si, »tako osvobojen«, daje duška po svoje, po glumaško. In še o slovenskem deležu na letošnjem »Sterijinem pozorju«. Medtem ko smemo »Kožo megle« Frančka Rudolfa in režiserja Jožeta Babiča v izvedbi »Stalnega slovenskega gledali-ča« iz Trsta skupaj z »Marino svat- Izobraževanje in produktivnost Kako izrabljamo znanje Višja tehnologija in boljša organizacija dela terjata več strokovnjakov z visoko izobrazbo Na eni strani ugotavljamo, da imamo premalo strokovnjakov z visoko izobrazbo, da je v industriji v zadnjih desetih letih zaposlenih sko-raj enako število strokovnjakov z vi-soko izobrazbo (1,6 odstotka), na drugi strani pa nam analize kažejo, da je stopnja izkoriščenosti znanja naših strokovnjakov zelo nizka. Zastavimo si tole hipotetično vprašanje: Ce bi imeli v naših industrijskih delovnih organizacijah 5 strokovnjakov na 100 zaposlenih namesto 1,6 strokovnjaka, kot jih imamo danes, ali bi bile delovne organizacije bolj produktivne in učinkovite. Zanesljivega odgovora na to vprašanje ne moremo dati. Domnevamo pa, da pri organizaciji dela, kot jo imamo in ki jo strokovnjaki z visoko izobrazbo v veliki meri pojmujejo kot premalo stimulativno, pri tako nizki izrabi delovnega časa in nizki stopnji inovativnosti visok odstotek strokovnjakov ne bi toliko vplival na večjo uspešnost industrijskih organizacij, kolikor bi znašali stroški izobraževanja. Ta odgovor pa ni empirično testiran in njegova veljavnost je toliko manjša, kolikor višja je tehnološka stopnja. Ko se bo naša tehnologija dvignila za eno ali dve stopnji, bo odstotek strokovnjakov (1,6 na 100 zaposlenih) predstavljal eno od naj večjih ovir večje učinkovitosti. Problem izrabe znanja je v tem, da izobrazba ne deluje neposredno na večjo produktivnost in večjo učinkovitost delovne organizacije in vse družbe, temveč prek številnih interveniraj o-čih spremenljivk, kot so organizacija dela, način motiviranja in podobno, če je organizacija dela takšna, da strokovnjak svojega znanja ne more izkoristiti, da s svojimi zamislimi ali inovacijami naleti na številne prepreke in če njegovega znanja z raznimi motivacijskimi dejavniki ne moremo spremeniti v učinkovita proizvodna dejanja, potem nam visok odstotek strokovnjakov na število zaposlenih ne more dosti koristiti. Ko govorimo o motiviranju strokovnjakov, moramo opozoriti na empirične raziskave, ki so pokazale, da denar pri naj višjih vodilnih in strokovnjakih z visoko izobrazbo ni več mo-tivator, ki bi imel naj večjo moč, temveč se v strukturi motivacijskih dejavnikov uvršča na drugo in tretje mesto. Torej bi lahko z nedenarnimi mo tivator ji povečali delovni učinek strokovnjakov. Ti motivatorji pa so močno povezani s celotno organizacijo dela. Samo podaljševanje obveznega šolanja, velike investicije v izobrazbo, samo visok odstotek delavcev z visokošolsko izobrazbo ne vodi v visoko stopnjo gospodarske uspešnosti. Treba je imfeti učinkovito in stimulativno organizacijo dela. Znani teoretik Peter Drucker, je dejal, da so vse velike inovacije v prvi vrsti rezultat organizacije in šele potem rezultat znanja in kapitala. Kdor ima samo kapital in znanje, ne zna pa organizirati, stimulirati in izkoristiti svojih visoko izobraženih strokovnjakov, ne more doseči takih uspehov, kot bi jih potencialno lahko dosegel. Sama usmeritev v to, da se poveča odsotek visoko izobraženih še ne daje želenih in pričakovanih rezultatov in uspehov. Organizacija postaja vse bolj pomembna, organizacija znanstvenega dela pa je postala že samostojna veda. Družbeni stroški na visokošolskega diplomanta znašajo 22 milijonov starih din. Ce k temu prištejemo še družbene stroške za diplomanta srednje šole in vse individualne stroške vzdrževanja v srednji šoli in na univerzi, se znesek poveča na 55 milijonov starih din. To pa pomeni, da mora biti diplomant z univerze za 55 milijonov starih din bolj produktiven kot nekdo, ki je končal samo osemletko, da so stroški njegovega šolanja pokriti. Razpone v dohodkih utemeljujemo pri nas z večjo produktivnostjo in večjo količino dela. Se enkrat večji dohodek bi moral predstavljati še enkrat večjo količino dela. Težava pa je, da količine dela pri strokovnjakih z visoko izobrazbo ne moremo izme- riti — razen z dohodkom. Merjenje izkoriščenosti znanja je pri nas izredno težavno, ker nimamo izdelanih merilnih instrumentov, metode, ki jih uporabljajo v kapitalističnih državah, pa so pri nas neuporabne, saj vrednosti delovne sile ne določa zakon ponudbe in povpraševanja. Odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo na 100 zaposlenih je v industrijsko razvitih državah različen. Države, ki imajo visok odstotek strokovnjakov, npr. 8 na 100 zaposlenih, niso nujno gospodarsko najbolj učinkovite. Slovenija ima v Jugoslaviji najnižji odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo, vendar je bila celo nekoliko bolj gospodarsko učinkovita kot druge republike. V letih 1975 in 1976 pa se je v rasti industrijske proizvodnje uvrstila šele na tretje mesto. Vendar je malo verjetno, da je vzrok za to zaostajanje nizek odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo. Sele če bi se te neugodne težnje pojavljale v več zaporednih letih, bi bilo smiselno iskati vzrok za takšno stanje v nizkem odstotku strokovnjakov z visoko izobrazbo. Nizek odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo ima zelo verjetno toliko večje neugodne posledice, kolikor višja je tehnološka stopnja proizvodnih sredstev. Ali z drugimi besedami: pri tehnološki razvitosti, kot jo imamo, to da ima Slovenija znatno nižji odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo (3,80 odstotkov) kot Srbija (5,99 odstotkov) ali Jugoslavija v povprečju (5,31 odstotkov) ne vpliva negativno na stopnjo njene gospodarske uspešnosti. Ostaja pa odprto vprašanje, ali več investirati v proizvodna sredstva ali v strokovnjake, ker ne vemo, kakšno tehnologijo bomo imeli čez deset let. Kako doseči to ravnovesje v investiranju, je stvar natančne analize, ki bo upoštevala vrsto tehničnih in družbenih parametrov, ter dokaj zanesljivega planiranja. In tudi v takih analizah bi strokovnjaki ne dali povsem enakih odgovorov ali predlogov. Ce bi imeli visok odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo in nizek odstotek delavcev s srednjo in kon- čano osnovnošolsko izobrazbo, bi dobili piramido, ki bi z delovnega in funkcionalnega vidika imela pretrgane ali nezadostno povezane izobrazbene plasti. Visok odstotek visokošolsko izobraženih bi nas lahko privedel v elitni sistem, v katerem bi imeli na vrhu piramide veliko strokovnjakov z visoko izobrazbo, na dnu piramide ali sredi nje pa premalo izobraženih kadrov. Tak elitni sistem gospodarsko ne bi bil učinkovit, socialno bi bil krivičen in zato nesprejemljiv. To pomeni, da visok odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo zahteva spremembo izobrazbene strukture v piramidi. S tem pa bi se povečali stroški šolanja za vse izobrazbene stopnje. Z raziskavo smo ugotovili, da ima ustrezna izobrazba na nižjih ravneh večji vpliv na učinkovitost industrijskih organizacij kot visok odstotek strokovnjakov z visoko izobrazbo. Drugače povedano: učinkovitost industrijskih organizacij se bo bolj povečala, če se bo dvignila izobrazbena raven tistih delavcev, ki so v izobrazbeni piramidi bolj na dnu. Vendar pa se pri višji tehnologiji in boljši organizaciji dela to razmerje lahko takoj spremeni. V Sloveniji je bilo leta 1974 med zaposlenimi še vedno 29,6 odstotkov takih, ki niso imeli končane osnovne šole. Slabše je stanje, če gledamo na izobrazbo z vidika kvalifikacijske strukture. V letu 1974 je bilo 39 odstotkov delavcev polkvalificiranih ali nekvalificiranih, leta 1966 pa smo imeli polkvalificiranih in nekvalificiranih delavcev 43,6 odstotkov. To pomeni, da se je v devetih letih število pokva-lificiranih in nekvalificiranih delavcev zmanjšalo le za 4,6 odstotka. Ce govorimo o odstotku strokovnjakov z visokošolsko izobrazbo in izkoriščenosti njihovega znanja, si moramo zastaviti vprašanje, koliko takih strokovnjakov .potrebujemo. V industrijsko bolj razvitih državah dokaj natančno načrtujejo število tistih znanstvenikov, ki so nosilci novega znanja ali ki znajo znanje uporabiti oziroma aplicirati. Naš problem ni sa- bo« Vladimira Kostova in dramatiza-torja ter režiserja Ljubiša Georgijev-skega uvrstiti v tisto že omenjeno nedoločljivo kategorijo nepredelanih in nekoherentnih »inovacij« in na oko vabljivih inscenacij, občutimo nastop »Slovenskega ljudskega gledališča« iz Celja s Cankarjevim »Pohujšanjem v dolini šentflorjanski« režiserja Mileta Koruna nekako zunaj teh informativno poenostavljenih razvrstitev. Elegantna odmaknjenost te predstave od vsega drugega, hrupnejšega in vpadljivejšega dogajanja na »Sterijinem pozorju«, pospremljena s kur-toaznim priznanjem njenim nedvomnim kvalitetam pri strokovnjakih in občinstvu, je bila tudi sicer neogibna usoda, ki je v Novem Sadu doletela Korunovo zadnjo inačico »Pohujšanja«. Ocenjevalci so se čudili asketizmu inscenacije, ponotranjenosti, in — ra- mo v tem, da smo tehnološko močno odvisni od drugih držav, temveč tudi v tem, da tujo tehnologijo ne znamo najbolje uporabiti ali razvijati naprej in jo izpopolniti, kot so to svoj čas delali Japonci. Za opravljanje zahtevnih strokovnih nalog pa je zgolj visokošolska izobrazba le premalo. Tisti, ki daje novo znanje ali zna aplicirati obstoječe, mora imeti veliko znanja. Omenimo samo, da po svetu izide vsako leto okoli 50.000 knjig s področja različnih znanosti. Znanja, ki je na voljo, je zelo veliko, njegova strokovna in organizacijska aplikacija pa je zapletena. Ugotovljeno je, da so znanstveniki v ZDA aplicirali več evropskega znanja kot svojega, kar kaže na izreden pomen ustrezne organizacije in motivacije. Eden od formalnih kazalcev, da ima posamezni strokovnjak veliko znanja in določeno usposobljenost za raziskovalno delo, je doktorat znanosti. Ne trdimo, da so samo tisti, ki imajo doktorski naslov, sposobni uvajati novo tehnologijo in inovacije. Trdimo le, da so si takšne sposobnosti z doktorskim študijem pridobili oziroma so si jih morali pridobiti. Pri nas ima univerzitetna izobrazba še vedno veliko statusno težo. V bolj razvitih državah pa se je ta teža premaknila na tretjestopenjski in doktorski študij ali dopolnilni študij. V Sloveniji smo dobili od 1965 do 1975 leta 571 doktorjev znanosti, to je povprečno 57 na leto. Podatki kažejo, da je več kot polovica teh doktorjev znanosti zaposlenih na univerzi, ker univerzitetni učitelji po zakonu ne morejo ostati na univerzi brez doktorata znanosti. Tudi starostna struktura doktorandov je pri nas nenavadna. Npr. v letu 1975 smo dobili 105 doktorjev znanosti, od tega jih je bilo kar 49 starih nad 45 let. V delovnih organizacijah je med vodilnimi doktorat znanosti dokaj izjemen. Sicer to pogosto opravičujemo, češ da doktorji znanosti in sploh znanstveniki niso dobri »ma-nagerji«; nekatere znane tuje firme pa že imajo med vodilnimi skoraj polovico doktorjev znanosti ali kar večino Formalne kvalifikacije in zveneči naslovi, na katere so v Evropi vedno dosti dali, sicer niso edini kazalec sposobnosti, so pa zanesljiv kazalec znanja. Verjetno pa znanje vodilnih v naših podjetjih ni povsod zadostno. Nemreč, čim manjša je družba, tem bolj je odvisna od okolja in tem bolj jo okolje tudi ogroža. Zato mora biti naše znanje o okolju oziroma poznavanje okolja dobro in tekoče. Vzemimo samo podatek, da nobena zahodna država razen ZDA ni udeležena v produkciji nove tehnologije z več kot 10 odstotki. To pomeni, da je danes svet že tako povezan, da celo industrijsko razvite države večji del nove tehnologije uvažajo in kupujejo. zen pri Radku Poliču — pomenljivi utisanosti igre, prevzela pa jih predstava ni. Njihova pozornost je od osrednjega, izvirno in izumiteljsko izpostavljenega problema umetnika in umetništva vseskozi uhajala k njego vi farsni draperiji, k Šentflorjanča-nom, katerih tipično slovensko tržan-stvo s konca stoletja so zamenjavali — z malomeščanstvom. To gledališče je na »Sterijinem pozorju« govorilo neki drug jezik in razumeli smo ga in iz njega Črpali upe na boljšo prihodnost svoje gledališke umetnosti le tisti, katerim je blizu in ki ga razumemo. Drugih upov je letošnje »Sterijino pozorje« dajalo malo. če zastalost pomeni razpotje, potem je dajalo vtis velikih napovedujočih se razhajanj. Jože Snoj Spričo tako obsežnega znanja in vse več novih tehnologij je učinkovito izkoriščanje znanja in tehnologije možno le, če razvoj obeh stalno spremljamo. Zato potrebujemo zlasti v podjetjih strokovnjake, katerih znanje je veliko. Našo univerzo pa zapuščajo strokovnjaki, ki često ne obvladajo aktivno niti enega tujega jezika. Ce v naših industrijskih organizacijah in v razvoj no-raziskovalnih oddelkih le redko srečamo strokovnjake z doktoratom, potem si moramo zastaviti vprašanje: ali podjetja niso zainteresirana zanje ali pa jih ne morejo dobiti? Ni nam znano, da bi velike industrijske organizacije za določena delovna mesta (npr. v razvojno-raziskovalnem oddelku ali marketingu) iskale ali želele strokovnjake z doktoratom znanosti. Tudi ne vemo, da bi organizacije same stimulirale svoje najbolj obetajoče strokovnjake in jim omogočile doktorski študij ali pa jih za eno ali dve leti poslale na kako znano univerzo ali poseben specialistični študij. V industrijsko razvitih državah povprečno doktorirajo strokovnjaki v starosti 30 let, pri nas pa pri štiridesetih. Ne vemo za vse vzroke takšnega stanja. Nevedimo le nekaj hipotetičnih. — Izobrazbena piramida v industrijskih delovnih organizacijah je z 1,6 strokovnjaka z visoko izobrazbo na 100 zaposlenih tako »špičasta«, da je nanjo tažko še kaj postaviti. Strokovnjaki z doktoratom znanosti so s -tako izobrazbeno piramido nezdružljivi. — Morebiti spričo tako nizkega odstotka strokovnjakov z doktoratom znanosti industrijske organizacije ne morejo priti do njih, ker jih poberejo univerza in razni inštituti. — Določeno število industrijskih delovnih organizacij proizvaja s tehnologijo, ki ne zahteva znanstvenih kadrov. Pri nakupu nove tehnologije in pri uvajanju novih proizvodov se opirajo na tujo tehnologijo in tuje licence, ker so prepričani, da je to najbolj gospodarno in povezano z najnižjo stopnjo tveganja. — Številne delovne organizacije so premalo agresivne pri osvajanju novih tujih tržišč in se zadovoljujejo z jugoslovanskim tržiščem: v tem primeru ne potrebujejo marictetinga in doktorjev ekonomskih ali drugih družboslovnih znanosti. — Nizka stopnja inovativnosti, malo patentov in majhna uveljavitev naših strokovnjakov po svetu kažejo, da sedanja organizacija dela ne izkorišča zadosti intelektualnih potenci- j alov. Če ta hipoteza drži nam tudi več strokovnj akov z doktoratom znanosti ne more dosti pomagati. Z višjim odstotkom znanstvenih kadrov ne bomo postali ekonomsko dosti bolj učinkoviti. Janez Jerovšek sobotna priloga DELO • 14. maja 1977 0 stran 25 Vrnitev „poljske filmske šole 66 Človek iz marmorja Široka polemika o „novem valu64 v človek iz marmorja: tragika udamištva VARŠAVA, maja — Nekega poletnega dne v letu 1948 se je na gradbišču varšavskega Starega mesta prika-zal inšpektor osrednje gradbene uprave Michal Krajeivski in zahteval od poslovodje, naj mu določi ustrezen temelj ter priskrbi 4000 zidakov in dva zidarska pomočnika. Krajeivski se je v želji, da bi dokazal prednost nove metode »zidarskih trojk«, ki jo je propagiral, odločil, da bo sam postavil rekord. Dosegel ga je 12. julija 1948: v eni izmeni so vzidali 3400 zi-dakov. Dotlej se je mojstru z dvema pomočnikoma posrečilo vzidati kveč-jemu 600 do 700 zidakov. Antoni Religa, učenec Krajewskega, je s svojo trojko kmalu postavil nov rekord: 10.000 zidakov, časnikarji so pisali o novih in novih udarnikih na prvih straneh, slikarji so delali njihove portrete, da so z njimi krasili velike mestne stavbe med prvomajskimi paradami. Spomenik Wladislawu Gu-reckemu (rekord — 11.800 zidakov) stoji še danes na glavni varšavski ulici, Maršalkovski. To je bilo v času velikih parol in zanosa, v obdobju, ki mu Poljaki danes pravijo »obdobje napak in deformacij«. Eni so dobivali nagrade in odlikovanja, druge pa je udamištvo spravilo za zapahe, bodisi zaradi »revizionizma«, »hujskanja«, »sabotaže«... Petdeseta leta Književnik Aleksander ščibor-Ryl-ski je o teh časih napisal filmsko novelo, ki je izšla leta 1963 v »Kurieru«. To je bil pravzaprav filmski scenarij, ki pa je čakal na realizacijo celih 13 let. Tekst je odkril Andrzej Wajda in po njem naredil film človek iz marmorja, kii je zdaj predmet ostrih polemik, javnih in zasebnih. Razpravljanje je zajelo vse plasti poljske družbe. Pomen tega pojava terja, da se na kratko seznanimo s fabulo filma. Študentka režije Agnješka, ki išče privlačno temo za diplomsko delo, se odloči, da bo izdelala dokumentarni film o očetovem prijatelju, nekdanjem udarniku, heroju socialističnega dela. Toda ko pregleduje stare filmske kronike, postopoma odkriva »drugo plat udarniške medalje«. Stari filmski trakovi, ki jih je izrezala cenzura, osvetljuj ej o izkrivi j enost petdesetih let — od olepšavanja resničnosti do zrežiranih političnih procesov. »Zrežiran« je celo rekord glavnega junaka, zidarja Birkuta: idejo je dal karierist, tedanji začetnik in sedanji veliki režiser Burski, da bi dobil močno poanto za film pod bombastičnim naslovom Oni so gradili našo srečo. .Rirkuta pred rekordom »pitajo« s šunko in klobasami. Zidarski trojki diktirata tempo dva orkestra, ki igrata izmenoma. Po udarcu na gong, s katerim ovekovečijo nov rekord,- obdrži udarnik Birkut za spomin zadnji zidak. Nekaj let pozneje pa Birkut, razočaran in ogorčen vrže ta zidak v okno sedeža partijskega komiteja. Birkuta pošiljajo kot inštruktorja na razna gradbišča. Povsod ga pričakujejo s parolami, toda to je hkrati tudi proces razpadanja legende. Medtem ko partijska propaganda dela iz njega idola, so čustva gradbenih delavcev, ki so večinoma prišli s podeželja, mešana, od občudovanja do sovraštva — posledica udarniških rekordov je nenehno zviševanje norm. Birkut postane žrtev sabotaže: nekdo mu med demonstracijo nove metode podtakne razbeljeno opeko. Toda vera udarnika Birkuta, ki je prežet s tekmovalnim duhom in ki iskreno preživlja legendo o sebi, se zaradi tega še ne zlomi. Nezaslišane obtožbe Za sabotažo obtožijo Birkutovega pomočnika, starega komunista, španskega borca. Birkut se kot ugleden politični delavec in družbeni aktivist zavzema za prijatelja, čeprav ga »naklonjeni« predstavnika varnostne službe in njegov »osebni spremljevalec«, človek, ki ga kot senca spremlja na s cvetjem posuti poti, ves Čas svarijo. Ko zažene tisti zidak v okno komiteja, brutalno poruši mit o sebi. Birkuta aretirajo, potem pa ga prisilijo, da priča proti španskemu borcu in »sovražni tolpi«. Birkut svoja »priznanja« razširi do absurda in tako razkrinka pošastno zlaganost obtožb. Obdobje deformacij se kmalu konča, žrtve so rehabilitirane, samo Birkut ne želi izkoristiti »velike priložnosti«, ki še mu ponovno ponuja, žena se mu je izneverila, najbližji prijatelji so ga pozabili, nazadnje se izgubi v anonimnih vrstah tisočev vaških aktivistov. Študentka režije najde Birkutovega sina, inženirja v ladjedelnici. Sin sodi, da vsa ta zadeva ne zasluži pozornosti, že zato ne, ker-je oče med-. tem umrl. Podobno je mnenje nekdanjih Birkutovih soborcev, ki vodijo danes velika gradbišča, a tudi odgovorni na televiziji sodijo, da je bolje pozabiti na vse skupaj. Kljub temu se je mlada reporterka odločila, da bo svojo zgodbo dokončala. Mladi rod, ki ga v Wajdovem filmu pooseblja Agnješka, ne beži pred »neprijetnimi temami«, temveč poskuša razumeti dramatičnost obdobja, v katerem so živeli očetje, in pobude za njihovo ravnanje. Skupna odgovornost Kritiki se v ocenah najnovejšega Wajdovega dela razhajajo: eni sodijo, da je to velik film, drugi pa trdijo, da ni mojstrovina, ker se jim zdi »pre- kinematografiji spretno in preinteligentno narejen«. Avtor je v izjavi za krakovski list »Zycie Literackie« priznal, da je v odločitvi za novi slog, »ki vse dopušča«, uporabil mnoga sredstva, ki so v svetovni kinematografiji že preizkušena: retrospektivo, prepletanje raznih psi-hološko-vizualnih plasti, izkušnje »filmov resnice«... Wajda je avtentično arhivsko gradivo spretno prepletal z novo posnetimi sekvencami v duhu obravnavanega obdobja ter v dokumentarno strukturo vgradil svoje subjektivno doživljanje resničnosti petdesetih let. Pri Človeku iz marmorja imamo, na primer, opravita s »filmom v filmu«. V glavi filmske imitacije Oni so gradili našo srečo, izdelane v slogu znanih »lakiirovk«, so tudi imena Andrzej a Wajde (kot »asistenta režije«) in nekaterih članov njegove sedanje ekipe. »To ni samo šala,« pravi Waj-da, »temveč dokaz, da prevzemamo odgovornost za tedanje ustvarjanje in tedanji čas.« Toda ravno ta del filma je sprožil največ sporov in pomislekov v zvezi z idejno vrednostjo Wajdovega filma. Wojciech Roszewski piše v listu Zycie Warszawy, da je Wajda mlademu rodu pokazal samo »deformacijo zgodovine«, medtem ko je bila resnica o petdesetih letih dosti bolj dramatična, tako v slabem kot v dobrem pomenu te besede. Film zaradi tega učinkuje kot pamflet, v katerem je čutiti preostro Črto med »krivci in nedolžnimi«. Roszewski dvomi, da je avtor tisto o »skupni odgovornosti« resno mislil. Udarniki protestirajo Pobudnik zidarskih trojk Michal Krajewski, o katerem sodijo, da je bil »prototip« Wajdovega junaka, je izstopil iz vojske kot podpolkovnik, čeprav ga je v armadi Čakala lepa prihodnost, ni hotel ostati v njej, ker je sodil, da bo kot zidarski mojster več storil za obnovo države. Po prvih, precej zadržanih in »nevtralnih« kritikah se je priglasil k besedi tudi sam. V izjavi za glasilo CK PZDP »Trybuna Ludu« je režiserju očital, da je surovo porušil oba mita o udarnikih — avtentičnega, rojenega v zanosu obnove, in drugega, napihnjenega z neokusno propagando. »Delavska ambicija se ne poteguje za slavo, kakršno so skonstruirali režiser Burski in njemu podobni,« pravi Krajewski. »Toda Wajda je v svojem filmu pozabil nekaj, kar je dobro vedel Marx — delavec dela zato, da bi odpravil samega sebe kot razred, katerega edini zgodovinski poklic je garanje. Delavec želi zavestno ali nezavedno dokazati, da ni Sizif, da njegovo delo ni jalovo in da poleg materialne proizvodnje uresničuje tudi samega sebe.« »Ravno to,« poudarja Krajewski, »ne pa spreminjanje v spomenik ali nastavljanje prsi za medalje — to je najgloblji delavski mit, ki ga Wajda kot umetnik ne razume, človek IM dejal, da je Wajda naše življenje vzel iz takratnih časnikov, filmskih kronik in spomenikov, ne da bi se mu posrečilo prodreti skozi dimno zaveso, s katero sta nas zastrla propaganda in umetnost petdesetih let.« . Protestu Krajewskega so se pridružili tudi nekateri drugi bivši udarniki. Pritožili so se, da je predstava o njih popačena (»takrat ni bilo ne šunke ne klobas, pa tudi orkestri nam niso igrali«), na nekaterih partijskih sestankih pa so celo zahtevali, da bi film nehali predvajati. Za Wajdo in proti njemu Za Wajdo in njegov film so se zavzeli književnika Roman Bratny in Witold Zalewski ter publicist K. T. Toeplitz. Njihov »pogovor« je priobčil tednik »Kultura«. Tako se je začela široka polemika o »novem valu« v poljski kinematografiji. človek iz marmorja se je rodil pri istem producentu kot pred nedavnim film Oprostite, ali tu tepejo? mladega avtorja Piwowskega, čigar delo Rally je napovedalo »come-back poljske šole«. Marsikdo pa kljub temu sodi, da je »novi val« sprožil politično angažirani režiser Krzysztof Kieslowski s filmoma Brazgotina in Osebje. Za-nussi pa je z Iluminacijami in Za zidom utrl pot svojemu naj novejšemu delu, to je Varovalnim barvam; ta film ravno tako kot Wajdovo delo izziva spore in politične polemike. Omenjena dela, ki segajo v naj kočljivejša ali najbolj bodeča področja sodobnega življenja, so načela javno razpravo, ki je izraz želje po hitrejši demokratizaciji poljske družbe. »Kako se je to filmarjem posrečilo?« se sprašuje Bratny in odgovarja kar sam: »Mi pisatelji smo, kakor kaže, podrejeni tendenci, ki vlada v naši družbi — da je treba o kaki stvari reči vse ali nič. Mnogi izmed nas bi bili dobri scenaristi za filme o Jamesu Bondu, ki mu scenarist priskoči na pomoč, ko ga že peljejo pod giljotino, z dopisom: James Bond se z nečloveškim naporom volje prestavi na Havaje. Toda filmski umetniki vedo, da niso nadljudje, in ne želijo opisovati nadljudi.« Novi ljudje po oceni Toeplitza izražajo misli mladega rodu. »Kar se nam včasih zdi ironično ali bes, je v resnici nadvse spodbuden pojav — da do resničnosti nismo več sakralni, temveč imamo do nje človeški in realen odnos.« Sestavek, ki ga je omenjena trojica priobčila v Kulturi, je sprožil negativne reakcije pri nekaterih drugih kritikih, nasprotnikih novih filmov. »Moramo se vprašati, ali je slika petdesetih let takšna kot pri Wajdi — ali pa gre za specifično obliko mistifika-cdje, ki jemlje za »resničnost« vse, kar je bilo takrat njen vulgarizirani izraz,« piše Roszewski v dnevniku »Zycie Warszawy«. Nekaj pozneje je isti avtor v »Kulturi« zapisal, da je treba Wajdovo delo, ki ima ambicije, da bi bilo političen film, politično ostro oceniti. »V sedanji situaciji je Wa.jdov film predvsem koncesija politiki iluzije, ki jo pri nas od leta 1956 razvija peščica intelektualcev, prepričanih, da so ravno oni, ne pa ljudstvo in delavski razred, poklicani, da tehtajo pravico svetu, ki nas obdaja.« Novinar lista »Trybuna Ludu« Ma-rian Kuszewski sodi, da je pri takih filmih, naj smo nad njimi še tako očarani, vsekakor treba razpravljati tudi o idejni plati. Sestavek omenjene trojice v »Kulturi« je po njegovem ponudil dogmatične formule in mit »ustvarjalnega poguma«, ki je lahko past pa mlade avtorje. Wajdov film sta s podobnih stališč kritizirala tudi znam književnik Zbig-niew Zaluski v listu »Literatura« in glavni urednik književnega mesečnika Wlodzimierz Sokorski v listu »Ekran«, slišati pa je bilo posamezna negativna mnenja tudi na nedavnem sedmem plenumu CK PZDP. Na koncu je zmagalo mnenje, da bi s prepovedjo predvajanja ali s kako drugo administrativno intervencijo napravili več škode. Vodstvo poljske partije se je odločilo za kulturno politiko, ki ustvarjalcem odpira širše področje delovanja, hkrati pa je dalo njihovo odgovornost na resno preizkušnjo. Podoben proces kot v filmu se začenja tudi v literaturi — z izhajanjem del pisateljev, ki so bili doslej »nevtralizirani« zaradi svojega ravnanja v preteklosti. Ilija Marinkovič Kulturni futur „Tretja“ razsežnost Načrti so zakoličili le traso O slovenski kulturi v prihodnosti verjetno Slovenci~še nikoli niso razpravljali tako množično kot dandanes. Na pragu tretjega tisočletja je pred nami v obrisih vizija o tem, kako naj Slovenci kulturno izživljajo, s fco-likšno intenziteto naj se kulturi posvečajo, kakšno vlogo naj ji nasploh pripisujejo in, seveda, kako naj jo za-tegadelj cenijo. Ne sme pa bita pomote: Slovenci še nimamo izdelanega načrta dolgoročnega razvoja kulture pri nas, načrta, ki bi segal do nadrobnosti ravno do — denimo — leta 2.000. Obstaja le srednjeročni načrt, ki predvideva in zastavlja cilje, ki jih je v kulturi treba doseči do leta 1980. Toda na podlagi tega plana je morda že moč kaj domnevati o podobi slovenske kulture v naslednjih desetletjih — kajpak je to tvegano, saj bd se domneve razkadile povsem in zanesljivo, če iz kakršnegakoli razloga ne bi bilo mogoče uresničiti tega, prisotnega, srednjeročnega plana, ki je odvisen od prenekaterih objektivnih in verjetno tudi človeških dejavnikov: potlej pač ni pričakovati predvidene ravni, na katero bd se lahko oprl prihodnji, posrednjeročnoplan-ski razvoj in s tem vizija, ki jo zdaj morda samo slutimo. Poleg tega preži na plan bržčas še vrsta virtualnih »čejev«, ki bd domneve še dodatno re-lativizLrali. Kljub temu pa se kaže, da je o kulturnem futuru mogoče nemalo govoriti, seveda drugače kot o npr. kulturni preteklosti ali sedanjosti; medtem ko je v zvezi s kulturno preteklosti beseda lahko naravnana k literarni, likovni, glasbeni, filmski... zgodovini — in podobno tudi v zvezi s kulturno sedanjostjo —- pa razumljivo kulturni futur zaobsega v glavnem le materialno sestavino kulture: odločati se je treba o tej ali oni alternativi, prioriteti uri razvijanju in omogočanju dejavnosti, zidave, organizacijski obliki delovanja in podobno, manj pa je mogoče, po vsem videzu, govoriti o programski, vsebinski, proizvodni plati kulturnega vsakdanjika v bodočnosti. Ne glede na vse to pa je zdaj dejstvo, da Slovenci nimamo več samo ene ali dve kulturi, temveč kar tri: preteklo, sedanjo .in prihodnjo: o vseh treh teče na tak ali oni način precej razprav, o tej zadnji javnih, kajpak, še največ. Sicer pa je pogovor o njej v marsičem zelo obširen in težak; o tem govori okoliščina, da je o srednjeročnem razvojnem načrtu bilo bržkone na desetine ur sej na kulturnih skupnostih, dolgoročni načrt pa je tako zahteven, da je treba najpoprej narediti veliko analizo sedanjih razmer slovenske kulture ter šele s pomočjo njenih rezultatov postavita pokonci zgradbo dolgoročnega načrta. O tem projektu je bilo na Kulturni skupnosti Slovenije že pred leti nekaj sestankov, v kratkem pa še ni pričakovati, da bd ga kdo zlahka sestavil. Načrt tako obstaja le za tiri leta. Toda v bistvu sega dlje, saj bo nje- gov temelj ostal: brez njega sd dolgoročnega ni moč zamišljati, kar pomeni, da je nekako njegov del... Četudi je potemtakem le pretežno gmotnega značaja, pa je osnovna prvina bodoče ustvarjalnosti, poustvarjalnosti in kulturne »porabe«, s tem pa nujno potrebna spodbuda kulturnemu obstoju in razvoju. Predstavljati ga tu verjetno ni potrebno, spomniti je nemara le na njegovo najvažnejšo značilnost, ki je bržkone v tem, da razširja dogajalno prizorišče in ustvarjalno delovišče kulture; če so bili doslej koncerti, razstave, igre idr. predvsem v večjih slovenskih središčih (enem, dveh, treh) in je oddaljeni gledalec moral najprej vzeti dolgo pot pod noge, da je lahko dosegel kulturni hram, v katerem je potekal kulturni dogodek, si bodo že naslednja leta prizadevala, da — kot pravi plan — v Sloveniji ne bo občine, ki bi bala brez gledaliških gostovanj — ali pa je treba organizirati prevoz v ustanovo, ki »daje« predstavo ali koncert, razstavo idr. Knjigi, po drugi strani, je treba zagotoviti nižjo prodajno ceno, na manj razvitih območjih pa doseči, da bd o javnih knjižnicah prišlo vsaj 1,5 knjige na prebivalca (zdaj ponekod ni niti pol knjige), na leto pa naj bi kupili po eno knjigo na pet prebivalcev. V tem srednjeročnem obdobju bi morali popravita položaj revialnega tiska, pri čemer pa naj ne bi povečevali število revij, temveč njihovo naklado na število bralcev. Prizadevati si je tudi, da bd vsako leto posneli 4 do 5 celovečernih slovenskih filmov ter po 15 do 20 kratkih itd., itd., — navajali bi lahko še dosti primerov s področja glasbe, likovne ustvarjalnosti, muzejstva, folklore — pričali bi o tem, da bodo ljudje imeli na voljo pisano kulturno ponudbo in možnost, da to ponudbo »izrabijo«. To pa kajpada še ni vse; pomembno novost vpeljuje zahteva, naj imar I jo svoje kulturne programe tudi eko-nomsko-socialne celice, v katerih organizirano živi in dela čedalje več ljudi: tozdi in krajevne skupnosti. Sestavili naj bi jih sami, kar se pravi, da v nekem smislu ljudje v njih ne bi bili zgolj potrošniki, temveč sčasoma postali tudi ustvarjalci neke kulture. Tako kultura tudi na tem področju želi stopati iz svojega »elitniške-ga« stroka in se podružbiti tako glede sprejemanja kot tudi glede produkcije. Že zdaj imajo ponekod po podjetjih posebne kulturne referente — »animatorje« oziroma komisije, ki skrbijo za kulturne potrebe zaposlenih. Neki primer navaja, da je v Ljubljani zdaj že okoli 200 delovnih kolektivov, ki imajo kulturne referente ali komisije za kulturno dejavnost. Vse to pravi, da bo za kulturno življenje v teh letih pripravljena solidna osnova, ki bo ljudem omogočala, da bodo kulturnih dobrin lahko deležni; če spomnimo še na okoliščino, naj bi v tem času sezidali tudi več kulturnih domov — na prvem mestu je vsekakor ljubljanski Cankarjev avditorij — potem jih bodo marsikje deležni v modemih »lokalih«. Znano pa je tudi, da brez sodobno urejenih kulturnih pro-strov danes kulturnih točk sploh ni mogoče izvajati. .Ob tem je treba poudariti, da ljudje ne bodo samo prihajali k »pogrnjenim mizicam«; pomembnejše je, da si jih bodo »pogrinjali« sami, in to ne le v prej omenjenih tozdih in krajevnih skupnostih, temveč tudi po institucionaliziranih hišah kulture. Prisotni bodo namreč tudi pri sestavljanju njihovih programov, in sicer po poti, ki zdaj še ni povsem ravna in čista, a ki si jo kot eno osrednjih nar log zadaja ravno srednjeročni plan, namreč svobodno menjavo dela: po tej poti, ki v prihodnje naj ne bi bila samo oblika trga, temveč veliko več, naj bd se pomemben del človekovega prebivanja bistveno obogatil. O vseh teh rečeh kulturnega futura, pa o številnih drugih je v Sloveniji več javnega govora kot o rečeh, ki zadevajo vsebino današnjega kulturnega dne. Oba govora torej nista uravnotežena bodisi zato, ker je današnji dan prezapleten, bodisi zato, ker je za mnoge nemikaven. Ali pa je, kot navadno, še dosti več razlogov. Tako se zdi, da bi radi vsi skupaj bili čimprej v prihodnosti, za katero je mogoče samo zanesljivo napovedati, da (nas) čaka. »Tista« kultura bo glede na sedanjo vnemo za njeno omogočanje gotovo -morala imeti večjo ceno, večji ugled, predvsem pa večjo vrednost, kot jo ima ta, »tukajšnja«, sicer bo razvrednotila marsikak napor, ki nas danes veliko stane. A kdove, kakšna bo zares kultura v naslednjih desetletjih: kakšna bo kritika, književnost, kakšen film, kakšno slikarstvo, kakšna glasba ... To je pač ena tistih zadev, ki se izmika sleherni prognostiki Tudi iz kave, ki jo na sejah izvršnega odbora Kulturne skupnosti Slovenije popije njegov predsednik Ivo Tavčar tega ne bi bilo mogoče prerokovati. Sicer pa nekateri futurologi izjavljajo, da je dandanes težje napovedati prihodnost kot kdajkoli prej. Tudi naši načrti so zato zakoličili le traso in pokazali smer, kam naj bi se obrnila in se zagnala intenzivnost te ali one kulturne dejavnosti (in tam našla relativno ugodna tla za rast): založniška, gledališka, arhivska, filmska, likovna itd. To pa je po vsem videzu že nemalo, se pravi spodbudno za »tretjo« dimenzijo kulture... Lahko tedaj sklenemo tako? V prvem tisočletju so Slovenci imeli domnevno le enega pismenega človeka (ki je napisal Brižanske spomenike), v drugem jih imajo precej več. V tretjem tisočletju pa jih bo lahko po vseh teh pripravah in planih in zagonu tradicije in še česa dosti, dosti več. Kdo bi vedel, koliko! Jože Horvat sobotna priloga 26. stran • 14. maja 1977 # DELO Neizpolnjene obveznosti V roča koroška pomlad Pred jutrišnjo 22. obletnico avstrijske državne pogodbe (Od našega dopisnika v Avstriji) CELOVEC, maja — če bi moral človek pregledati orožarno, iz katere jemlje avstrijski politični vrh orožje za spopade okoli 7. člena državne pogodbe, bi se verjetno ne zamudil ve-Wko. Tistega dela avstrijske visoke politike, ki se je zadnje leto in več angažirala okoli »reševanja« manjšinske-ga vprašanja, v resnici ni moč dolžiti pretirane domiselnosti, kajti v 10 mesecih spopadov okoli lanske julijske zakonodaje se je izkazalo, da si je druga republika v ta namen skovala komaj dve orožji in da obe uporablja enako neuspešno: dobrikanje, s katerim je mešetarsko hvalila svojo robo, julijsko zakonodajo in manjšinske sosvete, in pa pritiske, ki so bili pogosto zelo grobi in ki odkrivajo, da so sile, ki jim je zaupana avstrijska politika, pripravljene hitro prestopiti bregove prave demokratičnosti, če se manjšina njihovemu diktatu noče ukloniti. Dobrikanje in pritisk — modifikacij, koncesij, novih predlogov, novih perspektiv in vse, kar se še najde v politično diplomatski latovščini, pa nobenih. Dogodki zadnjega obdobja celo vse bolj zgovorno pričajo o tem, da je arzenal uradne manjšinske politike v Avstriji sredi pomladi 1977 še bolj siromašen kot je bil na zimo 1976 in da vihtijo tisti uradni predstavniki, ki jih je doletela dvomljiva čast, da manjšino obdarijo z julijsko zakonodajo, le še grožnje. »Casus belli« je znan. Dobri dve desetletji sta čakali slovenska in hrvaška manjšina v Avstriji, da avstrijske oblasti prevedejo v praktični življenjski jezik vsa tista jamstva, ki manjšinama na podlagi 7. člena držav- ne pogodbe zagotavljajo nemoten narodnostni obstoj in razvoj. Dobri dve desetletji je 7. člen ostal kos papirja, ki ni varoval nikogar; toliko bolj usodno je bilo vse to spričo hitre industrializacije in deagrarizacije, ki Je zajela tudi sicer na repu capljajočo Koroško in ki je poprej avtohotnega slovenskega kmeta v vse večjem številu vključevala v avstrijski proizvodni stroj, za tekoči trak, ki je bil tako rekoč »nemško govoreči« tekoči trak. Če k temu dodamo pravcato pranje možganov, ki ga s seboj prinaša skomercializirana množična kultura, lahko hitro rezumemo, zakaj so nemško nacionalistični in protislovenski krogi videli samo eno od »rešitev« manjšinskega vprašanja v Avstriji prav v neizpolnjevanju 7. člena državne pogodbe. Heimatdienst v politični areni Seveda pa avstrijske oblasti Slovencem in Hrvatom niso mogle oponašati njihovih zahtev, ki so bile zakonite: 7. člen državne pogodbe je bil in je še vedno mednarodna pravno veljavna obveznost, kot del državne pogodbe pa je tudi del avstrijskega ustavnega sistema. Ker pa se avstrijski državni in politični vrh, ki pogosto ni mogel skriti, da mu je državna pogodba nekaj tujega in vsiljenega, obveznosti iz tega dokumenta ni mogel otepati neposredno, izredno in tako rekoč uradno, je praktično že tisti dan, ko je bila podpisana državna pogodba, poskrbel za to, da bodo Avstrijo obremenilni členi kar se da malo težili. In med temi členi je bil tudi 7. člen, ki zagotavlja slovenski in hrvaški manjšini nemoten nacionalni obstoj in ra»-voj. Da beseda ne bi meso postala in da Slovenci ne bi dobili tistega, kar jim gre po državni pogodbi, so v Avstriji že v petdesetih letih spustili v politično areno zuna j parlamentarno grupacijo, ki nosi na svoji bojni zastavi številna odličja iz nacističnih ča- sov: je skrajno protislovenska in nacionalistično nestrpna, je radikalno protikomunistična in desničarska ter združuje v svojih vrstah mnoge tiste, ki so jih v Avstriji krstili »nekdanji«; in takšnih ni malo, saj si avstrijska demokracija nikoli ni dala dosti opraviti z denacifikacijo, čeprav je je bila (statistično je delež nacistov v Avstriji večji od povprečja v tretjem raj-hu) bolj potrebna kot druge nemške govoreče dežele. In ni trajalo dolgo, pa je koroški Heimatdienst, potem ko so mu odprli vrata v politično areno in mu dali — kljub 5. odstavku 7. člena, ki prepoveduje protislovenske organizacije — pooblastila za protislovensko politiko, začel vedriti in oblačiti, ko je šlo za ukrepe, ki so bili namenjeni manjšini. In če je Heimatdienst do leta 1972 manjšinsko politiko opredeljeval tako, da je blokiral vse ukrepe v prid manjšini (če je bilo treba, tudi z nasilnimi dejanji, kot je pokazalo podiranje dvojezičnih napisov), se je do leta 1976 že toliko okrepil, da se je pojavil kot neposredni partner političnih sil, da je sam neposredno določal, kakšna bodi tista manjšinska politika, ki naj jo druga avstrijska republika manjšini in sopodpisnicam državne pogodbe ponudi kot izpolnitev 7. člena državne pogodbe. Sporazum, ki so ga pred dobrim letom sklenile tri avstrijske politične parlamentarne stranke, je namreč v celoti oprt na zahteve, ki jih je na manjšinskemu področju postavil Heimatdienst. Manjšina kajpada ni mogla ravnati drugače, kot da se diktatu upre. Uprla se je, ker so ji zavezali usta že pri prvi, izredno pomembni fazi političnega boja okoli manjšinskih zakonov — pri samem oblikovanju zakonov. Medtem ko je avstrijska vlada prek sporazuma treh parlamentarnih strank voljno prisluhnila željam nem-skonacionalistično najbolj nestrpnih krogov, so predstavnike obeh osrednjih organizacij prav v tej kritični fazi odrinili s političnega odra. Nanj so jih vnovič poklicali šele, ko je bila manjšinska zakonodaja sprejeta na pobudo nemškonacionalističnega in protislovenskega koroškega Heimat-diensta in s soglasjem treh parlamentarnih strank že skuhana; poklicali so jih zato, da pred diktatom treh strank in tistih, ki so stali za njimi, pokleknejo in s svojim podpisom zapečatijo usodo Slovencev v Avstriji. Kajti julijski zakoni so bili taki, da z ničimer niso zaustavljali ponemčevalnih pritiskov, marveč so jih samo legalizirali; po črki in po duhu pa so julijski zakoni v popolnem nasprotju s 7. členom državne pogodbe. Njihova najbolj perverzna značilnost pa je bila brez dvoma v tem, da so skušali manjšino vrhu vsega razorožiti še za prihodnost, da se torej tudi v prihodnje ne bi mogla več bojevati za svoje pravice iz 7. člena: zakonodajo so njeni avstrijski očetje prodajali kot izpolnitev državne pogodbe, kar naj bi izbilo argumente iz rok Jugoslaviji kot sopodpisnici državne pogodbe in kot državi, ki je najbolj zainteresirana, da Avstrija uresniči svoje obveznosti do manjšin; manjšino pa so skušali ujeti na limanice manjšinskega sosveta, ki je zasnovan in sestavljen tako, da lahko počne le tisto, kar mu naročata državna in strankarska birokracija. Julijska zakonodaja je bila skratka narejena tako, da Slovencev ni oropala pravic za sedanjost, marveč jim je jemala tudi pravico do boja v prihodnosti. Poskus legalnega umora manjšine Manjšinski organizaciji na Koroškem sta ugotovili, da gre za poskus legalnega umora manjšine, za prizadevanje omejiti manjšini na nekaj rezervatov, kamor naj bi v kratkem času osredotočili vse ponemčevalne pritiske, in znatorej za grobo kršitev črke in duha 7. člena. Manjšina je julijsko zakonodajo zavrnila — in jo še vedno zavrača — ter terjala — in še vedno terja — tisto, kar ji po avstrijskih in mednarodnih postavah gre: ne nadomestek v obliki izpraznjene julijske zakonodaje, marveč 7. člen državne pogodbe, ki ji daje polno zaščito obstoja in razvoja. Julijska zakonodaja je, takšna kot je, brez soglasja Jugoslavije kot sopodpisnice državne pogodbe in brez manjšine kot subjekta pravic iz 7. člena formalno in dejansko prazen kos papirja. Prav izsiljevanju podpisov (tako Jugoslavije kot tudi manjšine) so se zato od minule jeseni naprej še posebno aktivno posvetili avstrijski politični dejavniki, pri čemer so bolj kot manevri, ki se tičejo Jugoslavije, zanimivi manevri okoli obeh osrednjih organizacij Slovencev v Avstriji. Ce pustimo ob strani jezikovno preštevanje 14. novembra lani, ki ga je manjšina bojkotirala; (tedaj je avstrijska politika v sorazmerno kratkem časovnem obdobju uporabila vse metode, od prilizovanja do pritiska), so se od konca novembra sem zvrstili vsi prijemi iz sicer skromne orožamice avstrijske politike. Cas po preštevanju bi lahko razdelili v dve obdobji; v prvem, ki je trajalo od konca novembra do sredine aprila, so se avstrijske oblasti na različne načine trudile pripraviti osrednji organizaciji do tega, da s svojim podpisom posvetita julijsko zakonodajo, se umakneta iz politične arene in tako končata spopad za 7. člen državne pogodbe; v drugem obdobju, ki se je začelo sredi aprila, pa si avstrijski politični dejavniki, potem ko niso uspeli spraviti slovenskih organizacij na kolena tako, da bi ju prisilili podpisati julijsko zakonodajo, prizadevajo izriniti obe organizaciji iz politične arene s tem, da jima kratijo tako imenovano »demokratično legitimacijo«, da jima torej odrekajo pravico predstavljati slovensko manjšino in govoriti v njenem imenu. Listajoč časopisne strani v lanskem decembru in letošnjem januarju, je moč hitro prepoznati obdobje prilizovanja in dobrikanja, licitacijo s številom dvojezičnih občin, obljube na račun slovenskega jezika v uradih in na sodiščih ter podobno. Kolikor bolj pa se je bližal 1. februar, datum, ko naj bi začeli uveljavljati julijske zakone, toliko bolj so toni postajali grozeči. In še pred koncem januarja je prišlo ^do aretacije tajnika narodnega sveta koroških Slovencev Filipa Warascha, do prvega poskusa koroških oblasti: prekvalificirati politične nasprotnike iz vrst Slo* vencev v zločince. Osrednji namen tega obdobja je bil prisiliti obe organizaciji, da pristopita k julijski zakonodaji. Napad očeta sedmojulijske zakonodaje Drugo obdobje je 12. aprila začel sam deželni glavar Wagner z izjavo, v kateri je grobo napadel vodstvo obeh slovenskih organizacij, ga predstavil kot skrajno radikalno krilo manjšine, kot protiustavno in nedemokratično; predvsem pa ga je predstavil kot vodstvo, ki nima podpore v članstvu in zatorej nima pravice govoriti v imenu Slovencev. Osem dni pozneje je na Koroškem spet eksplodirala bomba in podrla drog električne napeljave na železnici nekaj kilometrov od Celovca. Ob istem času se je oglasil tudi zvezni kancler Bruno Kreisky, ki ga je očitno zaskrbel slab vtis, ki ga Avstrija s svojo manjšinsko politiko ustvarja v svetu; s predlogom, naj bi nekakšna mednarodna komisija primerjala pravice, ki jih uživajo Slovenci v Avstriji s pravicami, ki jih imajo Slovenci v matični domovini, je skušal Kreisky speljati pozornost. od bistva problema, to je od tega, da se Avstrija že dve desetletji izmika državni pogodbi. Dan po 20. aprilu, ko je bomba poskrbela za pravo koroško razpoloženje, je sklical celovški državni tožilec Stoiser tiskovno konferenco in na njej napovedal, da bodo oblasti začele sodne procese zoper tiste koroške slovenske aktiviste, ki so se v zadnjem obdobju boja, angažirali v različnih demonstra- tivnih akcijah, v akcijah, ki naj bi avstrijske oblasti pripravile do tega, da izpolnijo avstrijsko ustavo. Ko je napovedoval sodni pregon slovenskih aktivistov, je Stoiser hkrati opravičil tiste nemške nacionaliste, ki so pred petimi leti podirali komaj postavljene dvojezične napise in ki jih zaradi tega ni nihče preganjal. Nato se je 5. maja osrednjih organizacij lotil še zunanji minister Pahr, tudi eden od očetov sedmojulijske zakonodaje, in napadel njune voditelje, češ da nimajo »demokratične legitimacije« in da ne morejo govoriti v imenu »številnih« koroških Slovencev, ki bi menda radi izkoristili »prednosti« julijskih zakonov. štiri dni pozneje je dunajski časopis »Die Presse« objavil identično izjavo deželnega glavarja Wagnerja. Hkrati so se okrepila prizadevanja, da bi predstavili Jugoslavijo kot državo, ki — namesto da bi si prizadevala za dobre odnose s sosedi — razpihuje prepir in zaostruje odnose z Avstrijo; takšen je vtis, ki ga je skušal ustvariti v svoji izjavi 5. maja. koroški deželni glavar. Vsa ta znamenja kažejo, da avstrijska strankarska in državna birokracija tudi v prihodnjem obdobju ne misli odstopiti od zavožene julijske zakonodaje, marveč bo verjetno skušala dograditi nekatere opornike, ki so se izkazali kot nezanesljivi. Napadi na slovenski organizaciji in očitki, da nimata »demokratične legitimacije« ter zato tudi ne pravice govoriti v imenu manjšine, očitno merijo na to, da se ustvari prostor za »tretjo« organizacijo, ki bi sicer ne bila zavedno slovenska, a bi bila oblastem pokoma in bi imela »demokratično legitimacijo« že zgolj zato, ker bi jo dobila od oblasti. Nekatera zunanjepolitična prizadevanja — spogledovanje avstrijske politike s tako imenovanim tretjim svetom, za katerega je pred kratkim mednarodno pravni strokovnjak ljudske stranke Ermacora ugotovil, da predstavlja pomembno zunanjepolitično oporo Jugoslavije, ter blaženje trenj s sosednjimi državami, kot priča nedavno potovanje zunanjega ministra Pahra po Italiji, ki je za Avstrijce nekoč t^ko pomembno južnotirolsko vprašanje na tiskovni konferenci obdelal na kratko in 4v kar najbolj brez-obveznih splošnih črtah — ta in druga prizadevanja kažejo, da si hoče Avstrija, ko gre za spopad med 7. členom državne pogodbe in njegovo protipravno revizijo v obliki julijskih zakonov, okrepiti tudi svoje zunanjepolitične pozicije. Ker pa prav nič ne kaže, da je manjšina pripravljena popustiti — ravno narobe, stranski učinek spopada okoli manjšinskih pravic je mobilizacija vse več pripadnikov slovenskega naroda v Avstriji pa tudi mobilizacija avstrijskih demokratov pred Koroško, ki se bo jutri, 15. maja lahko spomnila, da je od podpisa državne pogodbe minilo že 22 let, za zdaj še ni obetov za čas miru, dobrega sosedstva in sožitja. Marjan Sedmak 75 partij v Pragi Uredniška seja ali svetovno posvetovanje? Organiziral ga je mesečnik „Problemi miru in socializma14 27., 28. in 29. aprila je bilo v Pragi posvetovanje o delu revije »Problemi miru in socializma«. Posvetovanje je organiziralo uredništvo mesečnika, udeležili pa so se ga predstavniki 75 komunističnih in delavskih partij z vsega sveta. Uradno in formalno je šlo za redni triletni uredniški obračun dela, toda cela vrsta stvari je, zaradi katerih je bilo to srečanje precej več kot rutinski uredniški sestanek neke revije. Kaj pripoveduje statistika Sicer pa najprej nekaj besed o organizatorju sestanka. Mesečnik »Problemi miru in socializma« s podnaslovom »teoretično in informativno glasilo komunističnih in delavskih partij« izhaja v 32 jezikih. Uredništvo je v Pragi, kjer ga tudi stavijo in delajo matrice, tiskajo pa ga v Moskvi. Revija izhaja od leta 1958 in je po kraju izhajanja, načinu urejanja in funkciji v marsičem naslednica nekdanjega glasila Informbiroja »Za trajni mir in ljudsko demokracijo«. V uredniškem kolegiju in uredniškem svetu revije so predstavniki 51. komunističnih in delavskih partij, in sicer: Avstrije, Alžirije, Argentine, Bolgarije, Bolivije, Brazilije, Velike Britanije, Madžarske, Venezuele, Gvatemale, Nemške demokratične republike, Hondurasa, Grčije, Danske, Izraela, Indije, Indonezije, Jordanije, Iraka, Irana, Irske, Španije, Italije, Kanade, Cipra, Kolumbije, Libanona, Luksemburga, Mehike, Mongolije, Paname, Paragvaja, Peruja, Poljske, Portugalske, Romunije, Senegala, Sirije, Sovjetske zveze, Sudana, ZDA, Urugvaja, Filipi- nov, Finske, Francije, Zahodne Nemčije, Češkoslovaške, Čila, švedske, Južnoafriške republike in Japonske. Glavni urednik revije je sovjetski predstavnik Konstantin Zarodov. »Problemi miru in socializma« so v zadnjih letih doživeli pomemben razvoj — ne toliko po vsebinski plati, kot po pomenu, ki ga reviji pripisuje vrsta partij, na čelu s sovjetsko in drugimi partijami iz vzhodne Evrope. Zunanji znak tega je na primer dejstvo, da je bil predstavnik revije uradni gost na vseh zadnjih partijskih kongresih v vzhodni Evropi, ne samo zunanji znak tega pa je dejstvo, da so uredništvu revije v zadnjih letih zaupali organizacijo in izvedbo vrste tematskih posvetovanj, razprav in seminarjev na teme, kot so na primer: splošne zakonitosti in posebnosti izgradnje socializma, razvoj socialistične demokracije, leninski nauk o imperializmu in podobno. V zadnjih letih je opaziti močno prizadevanje, da bi revija dobila mesto in vlogo močnega, avtoritativnega teoretičnega in ideološkega središča mednarodnega delavskega gibanja. V to smer je bilo naravnano tudi nedavno posvetovanje v Pragi, ki je bilo — kot smo že poudarili — očitno več kot uredniški sestanek. O tem po svoje priča že nekaj statističnih podatkov. Čeprav je v uredništvu zastopanih le 51 partij, se je posvetovanja udeležilo 75 partij; poleg že nar vedenih so sodelovali še predstavniki naslednjih KP: belgijske, dominikanske, ekvadorske, gvajanske, gvadelup-ske, kostariške, kubanske, laoške, KP Lesoto, malteške, maroške, martini-ške, KP Nikaragve, norveške, novozelandske, portoriške, reunionske, salvadorske, sanmarinske, srilanške, švicarske, tunizijske, turške in zahodno-berlinske. Sodeloval je predstavnik še ene partije, ki pa po uradnem sporočilu »ne želi biti imenovana«. Precej pove tudi dejstvo, da je bil sestav delegacij razmeroma zelo visok. V razpravi je sodelovalo 54 govornikov, med katerimi je bilo 10 generalnih sekretarjev ali predsednikov partij, 24 članov politbirojev in sekretarjev CK ter 20 takih, pri katerih niso objavili funkcij, ampak je bilo rečeno samo »predstavnik«, kar po-države poslale zelo močne delegacije (razen Romunije vse člane politbiroje. Zanimivo je še, da so socialistične meni, da imajo nižje partijske funkci-jev in ideološke sekretarje CK), zahodnoevropske partije večinoma »predstavnike«, medtem ko so naj višje partijske voditelje poslale nekatere manjše partije iz Afrike in Amerike, iz Evrope pa Luksemburg in San Marino. Programska govora Ponomarjeva in Bilaka Osnovni in najmočnejši ton posvetovanju so dajali predstavniki vzhodnoevropskih socialističnih držav, med njimi pa še zlasti vodja sovjetske delegacije, kandidat za člana politbiroja in sekretar CK Boris Ponomar j ov. Njegova osnovna teza je bila, da se v zadnjem času zaostruje ideološki boj in da je svet kapitalizma prešel v najširšo ofenzivo antikomunizma in antisovjetizma, pri čemer na vse mogoče načine izrablja temo človeških pravic in tako imenovane disidente. Ta antisovjetizem — po besedah Ponomar jo va — ni naperjen samo zoper ZSSR, ampak poskuša spodkopati tudi prestiž komunistov v kapitalističnih deželah in je torej obče zlo, ki zadeva vse. Posebej obširno in temeljito je Ponomar jov obdelal temo realnega socializma. (To je termin, ki se uveljav- lja zadnja leta, pomeni pa tisti socializem, ki je na oblasti, ki je torej stvaren, otipljiv, skratka resničen, v nasprotju s socializmom, ki ga še ni, ki je še vizija partij, ki so v svojih deželah v opoziciji. Termin »realni socializem« vsebuje precejšnjo mero polemičnosti, naperjene zoper tako imenovani evrokomunizem.) Po besedah Ponomarjova je realni socializem (lahko bi brali tudi socialistični tabor) »... bil in ostal opora mednarodnega delavskega razreda... Realni socializem — to je velika materialna, politična in moralna dobrina ne samo delavskega razreda, ki je prišel na oblast v svoji deželi, ampak je velika dobrina celotnega mednarodnega delavskega razreda.« V času, za katerega je značilno, da se »... vse bolj razvnema širok, vse-obsežen idejno-politični boj med silami miru in socializma ter silami agresije in imperializma«, je po besedah Ponomarjova »... toliko bolj nujno krepiti internacionalno solidarnost in kolektivno delovanje komunističnih in delavskih partij«. Tezo o realnem socializmu in dolžnosti sleherne partije, da ga z vsemi silami brani, je zlasti močno podprl češkoslovaški predstavnik, član predsedstva in sekretar CK KPC Vasil Bi-lak. Tudi po njegovi oceni se ideološka vojna zaostruje, reakcija se združuje in skupaj vodi ofenzivo. »Izkušnje nas učijo, da so enotnost, monolitnost, medsebojna pomoč in skupni nastop najmočnejše orožje komunistov proti enotnemu in koordiniranemu nastopu reakcije ... Izhajamo iz tega, da je internacionalna solidarnost vir moči vsake posamične komunistične partije kot tudi vsega mednarodnega komunističnega in delavskega gibanja ... Menimo, da je ena osrednjih nalog v sedanjem ideološkem boju dosledno zavračanje vseh oblik antikomunizma in antisovjetizma...« Vasil Bilak je znaten del govora posvetil zahodni gonji proti Češkoslovaški v zvezi s človekovimi pravicami in pri tem med vrsticami, vendar dovolj jasno, očital nekaterim zahodnim partijam, da se nočejo ali ne znajo postaviti po robu tej gonji. Pri tem je izrekel tudi tole zanimivo trditev, ki utegne napovedovati marsikaj: »Imamo informacije, da že zdaj anti-komunistične centrale in ostanki anti-socialističnega življa doma pripravljajo razne kampanje v zvezi z deseto obletnico intemacionalistične pomoči bratskih socialističnih držav Češkoslovaški.« Bolgarska razlaga sovjetskih \tez Boris Ponomar jov in Vasil Bilak sta bila glavna govornika na praškem posvetovanju. Nedvomno je zanimivo in pomembno, da sta sicer oba branila dobro znane poglede na vlogo socialističnega tabora in na odnose med partijami — poglede, ki niso povsem v skladu z berlinsko konferenco — da pa sta vendar delovala umirjeno in se skrbno izogibala vsakršni odkriti polemiki z zahodnoevropskimi partijami. Prav tako je bilo opazno nekaj, čemur bi lahko rekli tudi gesta dobre volje do zahodnih partij: nista namreč omenila ne socialističnega, ne proletarskega intemacionalizma, ampak sta — kot berlinska konferenca — uporabljala izraz »internacionalna solidarnost«. Kar zadeva zahodne partije, so bili podobno umirjeni in nepolemični tudi drugi govorniki iz vzhodne Evrope, med njimi tudi bolgarski predstavnik, član politbiroja in sekretar CK Griša Filipov. To je bržda posledica nedavnega ideološkega posvetovanja v Sofiji, kjer so se predstavniki tabora ob sodelovanju predstavnikov KP Kube in Mongolije dogovorili za umirjeno politiko do »evrokomunizma«. A ne glede na to je bolgarski predstavnik v Pragi vendarle komentiral in repliciral nekatere izjave Ponomarjova v duhu, ki ne pušča nobenega dvoma, kako jih je treba — vsaj po bolgarskem mnenju — razumeti. Griša Filipov je med drugim dejal tudi tole: »Popolnoma se strinjamo z ocenami in tezami sovjetske delegacije. Zdaj je zares prvo krepiti enotnost naših revolucionarnih vrst na osnovi marksizma-leninizma, proletarskega intemacionalizma in boja za mir... Buržoazna, oportunistična in revizionistična ideologija si zastavljajo danes za poglavitno nalogo boj proti proletarskemu intemacionalizmu . . . Zato mora biti prva naloga našega komunističnega gibanja boj proti gonji okrog realnega socializma in njegovemu klevetanju. Nenačelen in navidezno nevtralen odnos do antisocia-lističnih kampanj je v bistvu umik od obrambe realnega socializma in povzroča krepitev političnih nasprotnikov komunističnih partij ... Bolgarski komunisti so menili in menijo, da sta komunizem in KPSZ, komunizem in ZSSR neločljiva. Velika avtoriteta, spoštovanje in ljubezen do Sovjetske zveze, do KPSZ in do sovjetskega ljudstva so največji moralni-politični kapital svetovnega revolucionarnega gibanja.« Seveda je bilo slišati tudi drugačne glasove, predvsem iz ust predstavnikov zahodnoevropskih partij. Toda njihov položaj je bil precej drugačen; niso bili visoki funkcionarji svojih partij, zato njihovi govori niso imeli tako izrazitih politično-programskih not kot nastopi vzhodnoevropskih predstavnikov. Bili so praviloma zelo zadržani in večinoma so se omejili na mnenje o tem, kakšna naj bo revija »Problemi miru in socializma«, čeprav so seveda tudi ta mnenja izražala drugačne poglede in pristope. Tako se je na primer italijanski predstavnik zavzemal, naj bo revija v glavnem namenjena objektivni informaciji o politiki' in stališčih vseh partij in naj daje še bolj poglobljeno analizo nekaterih temeljnih vprašanj sodobnega političnega, znanstvenega in kulturnega življenja. Francoski predstavnik je poudaril, da so razprave »... realno dejstvo našega gibanja in te razprave potekajo odkrito. To je popolnoma naravno. To je predvsem povezano z dejstvom, da se vsi zavedamo svoje odgovornosti pred lastnim delavskim razredom in našimi narodi pa tudi z dejstvom, da razprave — če potekajo z občutkom odgovornosti — lahko samo obogatijo naš nauk in pripomorejo k napredku socializma.« Kaj se je torej zgodilo v Pragi Toda prevladujoči ton razprav na praškem posvetovanju je bil vendar oni, ki smo ga poskušali ilustrirati s citati iz govorov Ponomarjova, Bilaka in Filipova. Ob tem se je za konec seveda treba vprašati, kakšna sta bila stvarni pomen in teža posvetovanja v Pragi? Po eni strani je jasno, da to ni bil nikakršen uredniški sestanek, po drugi strani pa je prav tako jasno, da bi bila pretirana tudi ocena, da je šlo za novo svetovno posvetovanje, podobno nekdanjim moskovskim. Ko je že beseda o tem, ni nezanimivo opozoriti, da so se predstavniki mnogih azijskih, afriških in latinskoameriških partij na kongresih vzhodnoevropskih partij, ki so bili večinoma lani v začetku leta, zavzemali za sklicanje novega svetovnega posvetovanja komunističnih in delavskih partij. Zdaj v Pragi ni tega nihče načel, kar bržda lahko pomeni samo, da so se nekatere vodilne partije, na čelu s sovjetsko, vsaj za zdaj odrekle ideji o svetovnem posvetovanju. Bilo bi najbrž hudo pretirano oceniti, da je ideja o svetovnih posvetovanjih s stališča KPSZ zastarela, toda spričo sedanjega stanja v mednarodnem delavskem gibanju so posvetovanja, kakršno je bilo praško, verjetno edino in največ, kar je mogoče storiti. In konec koncev to — spet s sovjetskega stališča — niti ni tako malo: partije, ki na svetovno posvetovanje sploh ne bi prišle ali pa bi tam delale samo težave, so v Prago prišle in niso delale težav, partije, ki želijo imeti jasno začrtano skupno linijo, pa so to dobile tudi v Pragi. To resnico dobro ilustrira izjava predstavnika iraške partije Z. Hajrija, ki hkrati tudi dobro pojasnjuje vrednost praškega posvetovanja: »Dejstvo, da imamo skupno mednarodno revijo, v kateri lahko kolektivno in na osnovi marksizma-leninizma proučujemo teoretične, strateške in taktične probleme miru in socializma, je že samo po sebi prepričljiv dokaz, da je proletarski intemacionalizem realnost, pomembna in življenja sposobna realnost. To pa je tudi naravno, kajti proletarski intemacionalizem ni samo naš skupni jezik, ampak je izraz skupnosti osnovnih interesov delavcev vsega sveta.« Tako je torej, po vsem sodeč, praški sestanek odigral vlogo, kakršno je kdo od njega pričakoval: za nekatere je bil uredniška seja, za druge pa (skoraj) svetovno posvetovanje partij. Janez Stanič Florentinski kolokvij o informacijah V iskanju resnice Novinarska etika doživlja globoke prelome Od našega rimskega dopisnika RIM, maja — »Ne vemo dobro, kaj je resnica o človeštvu. Vemo pa do-bro, da je njeno iskanje težavno. To-da samo po sebi je njeno iskanje osvobajajoče, kajti ločuje nas od nevedno-sti, predsodkov in intelektualne lenosti. četudi ne iščemo vsi iste resnice, četudi nismo gotovi, ali jo bomo našli, je dejstvo, da delamo skupaj, znamenje miru in razumevanja.« To mi-sel je namestnik generalnega direktor-ja UNESCO Jacgues Rigaud sprožil za uvod florentinskemu kolokviju o problemih informacij med Severom in Jugom, med industrijsko razvitimi državami ter državami v razvoju. Florentinski kolokvij, ki so se ga udeležili novinarji s petih celin, je bil posvečen eni, doslej ne dovolj obravnavani krivičnosti današnjega časa: razviti svet informira ves svet — s svojimi tiskovnimi trusti — po svoji (politični) podobi in hotenjih. Čeprav je v ustanovni listini OZN (1948) zapisano, da ima vsakdo — tako kot pravico do izražanja svojega mišljenja — tudi pravico do širjenja in sprejemanja informacij, je bila ta pravica pojmovana abstraktno. V bistvu so se je lahko posluževali samo tisti, ki so imeli v rokah informacijske aparate. Torej se je je torej posluževala manjšina, ki si je prilastila tudi pravico do informiranja. Na florentinskem kolokviju je bilo posebej poudarjeno, da je ta abstraktno pojmovana pravica vsekakor doživela prvo odločnejšo zarezo leta 1973, ko so dali neuvrščeni napotke za nov novinarski statut. Napotki se izrazito razločujejo od dosedanje klasične zasnove novinarskega statuta, ker so zasnovani na novih načelih. V njih je izražena nujnost, da informacijska sredstva sodelujejo pri nacionalnem in gospodarskem osvobajanju dežel; v njih se govori o imperializmu na področju informiranja, imperializmu, ki bi želel preprečiti sodelovanje in razvoj dežel v razvoju ter nerazvitega sveta, poudarjena je vloga informacij- skih sredstev v procesu dekolonializa-cije in posebej to, da informacija ne sme biti obravnavana kot blago, ampak kot družbeno sredstvo, namenjeno integralnem razvoju narodov. Informacija je trdno povezana s politično, z gospodarsko in s kulturno neodvisnostjo neuvrščenih. Na srečanju v Firencah je UNESCO posebej poudaril, da je novinar dolžan dati svojim bralcem pravo podobo dežel v razvoju in piko na i je o tej temi v Palači kongresov napravil tunizijski minister za informacije Mustafa Mas-mudi, predsednik medvladnega sveta za usklajevanje informacij med neuvrščenimi. Masmudi je govoril brez dlake na jeziku. Neuvrščene oziroma dežele v razvoju so v informacijah, ki jih posreduje svet »velikih«, zastopane s 25 odstotki, in to kljub temu, da predstavljajo dve tretjini človeštva. Teh 25 odstotkov je povečini posvečeno stavkam, demonstracijam ali drugim problemom, v katerih te dežele ne vidijo zadev bistvenega pomena. Zakaj nasprotovati želji, da se dežele v razvoju »vidijo« v informacijah o se bi v pravi luči? Zakaj bi se morale sprijazniti s popačeno podobo o svojih hotenjih, o političnih dogodkih, katerih pobudnik so? Besede ministra Masmudi j a so z ostrino obsodbe »klasične novinarske etike«, v kateri je v bistvu svoboda do resnice postavljena v drugi plan, padale v uvod srečanja, ki se ni hotelo zadovoljiti z ugotovitvami in analizo, ampak je hotelo vendarle napraviti tudi konec povsem neustreznemu pretoku informacij med industrijsko razvitimi deželami in deželami v razvoju. Florentinsko srečanje je opozorilo, da je tisk pravzaprav tisti, ki ustvarja javno mnenje, in ne bralstvo. Pred desetletjem se je, na primer, za gospodarska gibanja v svetu zanimal le ozek krog izvedencev, danes, prav po zaslugi tiska, pa je to področje, ki si je pridobilo v tisku izredno odmevnost. Z objektivnim poročanjem (in ne filtriranjem novic) si lahko tudi svet, o katerem danes bralec ali poslušalec v industrijsko razvitih deželah ve le malo (in povečini le za negativne fenomene, ki potekajo ob robu njegove razvojne poti), pridobi ustrezno mesto. V razpravi so nekateri udeleženci florentinskega kolokvija poudarjali, da je treba deželam v razvoju nuditi pomoč pri vzpostavljanju lastnih informacijskih središč, ter rekli, da kvantitativna rast informacij iz dežel v razvoju problema nikakor ne razrešuje. Drugi so se zavzemali, da bi bili informacijski viri povsem samostojni, in zatrjevali, da je vsako vladno poseganje vanje popolnoma nesprejemljivo. Nekateri so se branili, na primer predstavniki transnacionalne (medameri-ške) agencije, češ da ni res, ko so nanjo letele obtožbe predstavnikov iz posameznih latinskoameriških držav, da pačijo novice o teh deželah. Predstavniki neuvrščenih so tudi zavračali mnenja, češ da skušajo z ustanavljanjem združenj tiskovnih agencij (»pool«) konkurirati velikim tiskovnim agencijam. Direktor jugoslovanske tiskovne agencije Tanjug Pero Ivačič je poudaril, da so ustanovili »pool« neuvrščenih tudi zato, ker se neuvrščene dežele med sabo niso mogle informirati in da je »pool« nova, demokratična oblika sodelovanja enakopravnih, ki prispeva k uresničevanju novega reda v informiranju (kot sestavnega dela iskanja novega gospodarskega sistema v svetu). Problem informiranja je v središču razmišljanj o novem svetovnem gospodarskem redu, to je eno od spoznanj florentinskega kolokvija o svobodni menjavi ter pretoku informacij med industrijsko razvitimi državami in državami v razvoju, ki je minuli mesec v Palači kongresov zbral — prvič v zgodovini — novinarje s petih kontinentov in strokovnjake za področje informacij. Kolokvij je napravil zarezo v pojmovanje svobode do informiranja. Z njim je bila dana osnova »novemu redu« na področju informiranja. Toda prepustimo besedo direktorju oddelka za informacije pri UNESCO Oskarju Daviču, ki je na koncu kolokvija o njegovih rezultatih »Delu« izjavil: »Cilj, ki ga je hotel UNESCO doseči s tem kolokvijem je bil tale: ker je generalna skupščina UNESCO lani dala generalnemu sekretarju nalogo, naj v dveh letih — do prihodnje generalne skupščine, ki bo v Parizu, pripravi podrobno študijo o problemih informiranja, to pa zahteva posvete z vsemi sloji, ki so zainteresirani za ta vprašanja, predvsem z novinarji, ta cilj je dosežen, in na kolokviju je prišlo do skupnega imenovalca: vsi udeleženci so priznali, da razločki v pretoku informacij med Severom in Jugom so. še pred šestimi meseci tega mnogi niso priznavali. Prišlo je do vrste predlogov za rešitev problema, in vsi po vrsti so seveda pogojeni s političnimi orientacijami družb, ki jim pripadajo udeleženci. Doslej je bil argument Zahoda proti svobodnosti informiranja in združevanja med neuvrščenimi in deželami v razvoju ta, da gre namreč v tem primeru samo za združevanje državnih, vladnih tiskovnih agencij, ki so cenzurirane. Toda že konferenca-v Costa-rici lani (organiziral jo je UNESCO), je sklenila, da mora imeti vsaka dežela v Latinski Ameriki svojo nacionalno agencijo, da se morajo te združevati v »pool« in da pri tem nikakor ne gre za konkurenco velikim zahodnim tiskovnim agencijam, ampak za to, da iz dežel ne bi prihajale v svet še dalje samo slabe vesti (o povodnjih, menjavah vlad, vojaških udarih), ampak tudi o uspehih teh držav, še pred šestimi meseci so velike zahodne agencije zatrjevale, da je to direkten napad nanje, na svobodo tiska, danes, kot se je videlo v Firencah, pa priznavajo, da je to pravica vsake dežele. In v tem sta velik napredek in uspeh florentinskega srečanja.« V pogovorih so me strokovnjaki UNESCO, udeleženci florentinskega srečanja, ki se je pričelo v mestni hiši na Trgu Signoria ob fanfarah ter pozdravih mestnih očetov, posebej opozorili, da se kljub temu, da so bila vabila na kolokvij plačana, vrsta povabljencev iz dežel v razvoju ni odzvala njihovemu »klicu«. Toda kljub temu (prav zaradi tega pa bo UNESCO v prihodnjih mesecih organiziral še nekaj podobnih področnih sestankov enega med njimi v Latinski Ameriki), je bilo glas neuvrščenih in dežel v razvoju v Firencah močno slišati. V njihovem imenu je končno, in pri tem velja poudariti, da gre za izreden kvalitativni skok, govoril UNESCO kot organizator srečanja. Peter Breščak Vrh ^sedmerice ' Zakaj je bil Schmidt dobre volje? Udeleženci londonskega srečanja v glavnem zadovoljni, analitiki pa ne Morda je pregovor o sitem volku in (hkrati) celi kozi resda tolikanj uporabljan, da je postal že kar obnošen, pa vendar še najbolje označuje rezul-iate tretjega, londonskega srečanja sedmerice »bogatih«, ki so ga v svetu mrzlično pričakovali. Zakaj v primerjavi z Rambouilletom in Portorikom, ki sta potekala med recesijo, zaradi česar je bilo iluzorno misliti, da bi voditelji velikih sklenili ~karkoli določnega, je bil londonski sestanek skli-can v času, ko je po splošnem mnenju recesija že preteklost, pa vendar je pustila (ali razpihnila) vrsto problemov, v katerih je nujno doseči dogovor, da bi se izognili nadaljnjim za-pletom in zaostrovanjem. Poleg tega dejstva, ki so ga v pripravah poudarjali uradni krogi držav udeleženk, je londonski »vrh« zbujal zanimanje tudi zaradi dejstva, ker je pomenil Carterjevo premiero v multilateralnem ^ gospodarskem dogovarjan-nju. Ameriški predsednik je zbujal zanimanje ne le zaradi izjav iz predvolilne kampanje, pač pa tudi spričo njegove — kar velja tudi za najvidnejše predstavnike ameriške vlade — usmeritve v krepitev vezi med članicami tako imenovane »trileteralne komisije«, v kateri so prav vse udeleženke londonskega srečanja. Kljub temu je končni seštevek londonskih dogovorov zelo nezadovoljiv. Voditelji sedmerice so bržkone že v pripravah na srečanje ugotovili, da je med njimi kaj malo stičnih točk, zato so se zadovoljili z vrsto splošnih stališč (da je treba v snovanje nove ekonomske politike vključiti vse države, o soodvisnosti mednarodnih gospodarskih gibanj, o nujnosti zmanjšanja inflacije in nezaposlenosti, o odpravi protekcionizma, o akcijah za ozdravitev gospodarstva, o večji vlogi mednarodnih organizacij ter ne nazadnje tudi o pomoči državam v razvoju), ki pa so približno enake narave kot trditev, da je v predoru temno. Ali drugače, sedam Setov držav ali vlad se je strinjalo, da je potrebno zmanjšati inflacijo in nezaposlenost, odpraviti nedovoljene zaščitne prijeme, skupno planirati ekonomska gibanja in podobno, ne da bi kakorkoli spregovorili o načinih in ukrepih za urejevanje teh vprašanj. Namesto tega — in prav to je uradne komentarje držav udeleženk peljalo k pohvalnim izjavam — so v Londonu dosegli nekaj drugih dogovorov, ki sicer ne bodo prispevali k urejanju položaja v mednarodnem gospodarstvu, pač pa institucionalizirajo težnje posameznih udeleženk. Helmut Schmidt je zadovoljen, ker ga v Londonu niso kritizirali ter zavezovali k dviganju gospodarske rasti, s čimer naj bi se povečale uvozne potrebe ZRN ter razširilo tržišče za zaveznike (predvsem ZDA). Jimmy Carter je sicer odstopil od zahteve po monopolu predelave jedrskih odpadkov, prodrl pa je z idejo o krepitvi mednarodnega denarnega sklada (IMF) in dosegel tudi dogovor, da se bodo članice kluba sedmerice dvostransko dogovarjale o izvozu ali uvozu predmetov, pri katerih lahko pride do hudih navzkrižij. Protekcionizem, kot imenujejo ukrepe nekaterih razvitih držav za spodbujanje izvoza ter omejevanje uvoza, je postal priljubljena formula za zvrača-nje pozornosti na druge ter za opravičevanje lastnih enostranskih omejitev. Bodi že kakorkoli, ti ukrepi, različna stopnja produktivnosti ter odvisnosti od energetskih in surovinskih nakupov so (skupaj z drugimi elementi) povzročili izredno neskladje trgovinskih bilanc razvitih zahodnih držav. Na eni strani sta se znašli ZRN (ki je skupaj z Nizozemsko edina med članicami EGS lani zabeležila trgovinski presežek) ter Japonska, na drugi pa vse druge udeleženke londonskega vrha. ZDA so lana imele za šest milijard dolarjev trgovinskega minusa, Francija prav tako, nekoliko manj Velika Britanija in Italija, njihove zaveznice, članice evropskega združenja za svobodno trgovino (EFTA), pa so leto končale z osmima milijardami primanjkljaja. Te razlike so že pred meseci povzročale vrsto napetosti ter medsebojnih obtoževanj, diplomatske akcije pa so se končale z delnimi dogovori, ki pomenijo začetek kartelizacdje mednarodne trgovine ter nevarnost nadaljnjega izrivanja držav v razvoju iz trgovinskih tokov v svetu. Tržni dogovori že zajemajo tekstil in oblačila (lanski iztržek 4,4 milijarde dolarjev), posebna jekla, lito železo, televizorje, radijske aparate, elektronske kalkulatorje, ladje, čevlje (skupno štiri milijarde dolarjev), utegnejo pa se razširiti tudi na vrsto drugih izdelkov. Bolj ali manj zadovoljni so tudi drugi udeležnei. Japonci so že dokaj pred Londonom uredili krizna vprašanja (izvoz jekla, avtomobilov, elektro- nike, ladij in podobnega v Zahodno Evropo in ZDA), tako da se Fukuda zaradi tega na znašel pod navzkrižnim ognjem sogovornikov Na njegov račun so šla predvsem dogovori o nujnosti urejevanja energetskih vprašanj in o trgovini. Giulio Andreotti pa je zadovoljen zaradi pripravljenosti sedmerice za »skupno urejanje ekonomskih in socialnih vprašanj«, kar pomerili, da Italija lahko računa na nadaljnjo finančno pomoč zaveznic. V primerjavi z neposrednimi udeleženci, ki so pohvalno ocenili dogovore, so po svetu — pa tudi v občilih držav udeleženk menili zelo drugače. Analitiki se skoraj brez izjeme strinjajo v ugotovitvi, da londonski vrh ni obrodil določenih sklepov, da se je končal s splošnimi napotki in da se v ničemer ne razločuje od Rambouilleta in Portorika. »Pompozna manifestacija brez vsebine,« je menil »Dagens Nihe-ter«. In vendar je problemov, ki zahtevajo dogovarjanje, dolga vrsta. Razvite zaveznice so si tolikanj vsakasebi, da ta hip — pa tudi v bližnji prihodnosti ne bo drugače — ne morejo resneje pomisliti na kovanje skupne ekonomske usmeritve, za katero sicer priznavajo, da bi bila nadvse potrebna, saj bi pomenila bolj usklajena gospodarska gibanja. Sedanjo heterogenost pa med drugim povečuje tudi različna stopnja gospodarske rasti, ki v prvem četrtletju leta 1977 niha od 0,6, kolikor je v Veliki britaniiji, do 4,5 v ZR Nemčiji. Podobne razlike so na področju inflacije, nekaj manjše pa pri brezposelnosti, oba pojava pa povzročata preglavice vladam londonskih udeleženk, ki jim je jasno, da tudi višja in enakomernejša gospodarska rast ne bo mogla zagotoviti dovolj dela za sedanjo armado petnajstih milijonov brezposelnih, pač pa da so ob konjun-ktumih ukrepih potrebne tudi strukturne spremembe, ki pa jih v teh deželah ne zmorejo izpeljati. Za zaposlitev tolikšnih množic (ali vsaj večjega dela le-teh) je namreč potreben nov investicijski val, za to pa bo najprej treba preseči sedanjo slabo izkoriščenost proizvodnih zmogljivosti, na mednarodnem področju pa doseči dogovore o dolgoročnejših in napovedljivih gibanjih. Za to pa so potrebna predvsem nova pravila igre v mednarodnem gospodarstvu ali drugače, treba bi bilo vzpostaviti nov mednarodni ekonomski red, to pa je izraz, ki so se ga v Londonu skrbno izogibali. Pa še: ne gre le za to, da so investicije premajhne, njihovi viri kažejo, da naložbe niso rezultat notranjih virov financiranja, pač pa rezultat pritiska na bančne ustanove, kar še nadalje veča negotovost gospodarskih tokov. Razprave o brezposelnosti so tako tesno povezane z inflacijo, da obeh pojavov nikakor ni moč ločevati. Inflacija namreč ni le rezultat zviševanja življenjskih stroškov, dviganja dohodkov in drugih ukrepov, Iti povečujejo količino denarja v obtoku, pač pa so jo dvignili tudi načrti za zajezitev brezposelnosti, ki so v posameznih državah povzročili hud pritisk na javne proračune. V recesij skem času in tudi po njem so število brezposelnih skušali znižati z verižnimi predčasnimi upokojitvami (z nadvse ugodnimi pogoji), obsežnima in dragimi prekvalifikacij skimi programi, z javnimi deli, z zaposlovanjem na fiktivnih delovnih mestih in podobno, kar je težko obremenilo proračune. Večje javne dajatve pa so eden poglavitnih virov inflacije. Na švedskem so podjetnikom naročili obdržati predrecesijsko raven proizvodnje, ta odločitev pa je vlado stala okrog dve milijardi dolarjev, za kolikor imajo blaga v skladiščih. Ali, kar je presenetilo udeležence v Londonu, prav zaradi prenatlačenosti javnega proračuna se je Carter moral odreči davčni olajšavi — 50 dolarjev na prebivalca, kar je bil za volivce najprivlačnejšd del njegovega dveletnega ekonomskega paketa. Tu so še nadloge s sindikati, ki se nikakor ne strinjajo z zategovanjem pasu. To je ponekod (v Francija, v Veliki Britaniji in Italiji) zapisano v vladnih ekonomskih programih, drugod pa to uresničujejo na tihem, a zato noč manj občutno. V razpravah ob vprašanju, kako znižati inflacijo, so tudi zahodni ekonomisti spoznali, da keynesiijanska teorija, ki je prevladala po veliki depresiji v tridesetih letih in po kateri so v kriznih časih potrebne injekcije za spodbujanje gospodarstva, ni zdravilo za strukturne probleme kapitalističnega gospodarstva, pač pa, da je rešitev potreba iskati drugje, v zviševanju zaposlenosti v proizvodnem sektorju (v letih 1960—1970 je v Veliki Britaniji milijon delavcev iz industrije prešlo v storitvene dejavnosti) in podobnih ukrepih. In slednjič, razloge za nezadovoljstvo imajo lahko tudi države v razvoju. Načelna pri/oravlje-nost londonske sedmerice za reševanje razvojnih vprašanj v svetu daje kar lep vtis. Pa četudi prazen. Božo Mašanovič Dietrich Stobhe »Funkcija vladajočega župana v Berlinu je ena najtežjih in najbolj zahtevnih v zahodnem političnem življenju. Od nosilca zahteva zavzetosti tako v zunanji in mednem-ški kot v komunalni politiki.« Ko resni komentator v »Siiddeutsche Zeitung« pripisuje ,novemu zahod-noberlinskemu vladajočemu županu Dietrichu Stobbeju vse intelektualne sposobnosti za ta položaj, v ničemer ne pretirava, da gre za izredno izpostavljeno politično mesto. Kdor uspe v Zahodnem Berlinu, je že položil izpit za Bonn. Willy Brandt ni edini — čeprav najslavnejši — dokaz za takšno trditev. Berlin (Zahodni) je izginil z naslovnih strani svetovnega časopisja, ni pa še prodrl na gospodarske strani, je dostikrat potožil nad čudno usodo otoškega mesta Stob-bejev predhodnik Klaus Schiitz. Skoraj deset let je združeval funkcije predsednika zahodnoberlinske-ga senata (deželne vlade), ki ima ravno zaradi specifične dvojne vloge naziv »vladajoči župan«. Schiitz je 1967 pohitel s položaja državnega sekretarja v Brandtovem zunanjem ministrstvu iz Bonna v Berlin. ko so študentski nemiri spravili na kolena neodločnega pastorja Albertza. Kmalu za tem so štirje (nekdanji) zavezniki začeli dolga pogajanja o Berlinu in septembra 1971 se je le porodil slavni četverni sporazum. Potem je Schiitz neučakano zasledoval, kaj bo novega njegovemu mestu prinesel kateri dan. Njegove nervozne reakcije na razne ukrepe Nemške demokratične republike niso šle v račun niti Brandtu niti Schmidtur Med Bonnom in (Zahodnim) Berlinom je bilo več ne-sporazumevanja kot uskladenega nastopanja. Sicer pa se ima Stobbe zahvaliti čisto drugačnim okolnostim, da je tako nepričakovano postal mednarodno ime. Najnovejša zahodnoberlinska notranjepolitična kriza je nastala prav tako kot vrsta poprejšnjih v znaku zlizanosti vladajoče socialnodemokratske stranke z mestnimi službami. Tu se je svojčas porodila nemška politična spakedranka »Filzo-kratie«, ki zdaj pomeni skorumpiranost vladajočih političnih krogov z upravnimi in gospodarskimi krogi. Zgodilo se je takole: Po »aferi Ossivald« na Hessenskem so šli Springerjevi reporterji iskat po vsej deželi, ali so tudi v drugih »rdečih trdnjavah« dobivali politiki SPD bančna posojila pod posebno ugodnimi pogoji. V domačem okolju (Springer popolnoma obvladuje za-hodnoberlinsko Časopisno prizorišče) so odkrili, da notranji senator Kurt Neubauer ni pravočasno odvajal tantiem (nagrad), ki jih je dobival kot član nadzornega odbora deželne banke, marveč da jih je vplačal državni blagajni šele, ko so ga januarja letos opozorili na nepravilnost. Stvar je prišla v javnost, senator se je izgovarjal, češ da njegova žena ni vestno VQdila družinske blagajne, pa je »pozabila« na tistih 53 tisoč mark. Moral je odstopiti, s tem pa je spodnesel samo še kamenček, na katerem je slonela Schiitzova vlada. Liberalni partner je namreč zahteval Neubauerjev odstop. »Pod normalnimi pogoji se to ne bi zgodilo. Toda Berlin že dolga leta ni več normalen, kar zadeva stanje vlade in večje vladajoče stranke. Kopičenje afer, medsebojnega podpiranja, malomarnosti, uradniške samovolje, poskusov utaj in strankarskih intrig je vodilno kliko spravilo med tem toliko na slab glas, da postane senator, ki si dovoli že najmanjšo nekorektnost, neznosen za javnost«, opisuje stanje v Zahodnem Berlinu liberalni tednik »Die Zeit«. Sele tako lahko razumemo, če glasilo SPD »Vorvodrts« svari za-hodnoberlinsko organizacijo, da gre za »poslednjo Šanso« ter da bo SPD 1979 za gotovo izgubila volitve, če se ne bodo vse nove sile zbrale okoli novega, neobremenjenega Dietricha Stobbeja. Kdo je torej ta rešitelj? Prišlek iz Vzhodne Prusije kot njegova tekmeca za ta položaj Harry Ristock, levičar in senator za javna dela, ter Hans-Jiirgen Wischnewski, državni minister pri kanclerju v Bonnu. Njegov življenjepis seveda še ni kaj bogat. Rojen je leta 1928 v nekdanji nemški Vzhodni Prusiji, z be gunci in izgnanci vred pa je po vojni pristal ob Labi v mestecu Stade, kjer je 1958 maturiral. Politologijo je šel študirat na univerzo, ki je (bila) med mladino znana kot leva: zahodnoberlinsko. Med tem je stopil v socialdemokratsko stranko (1960). Takoj po končanem študiju je začel kariero v SPD, najprej kot sekretar okrajne organizacije v mestni četrti Charlotten-burgu, nato pa kot član predsedstva zahodnoberlinske SPD. To so bila leta Brandtovega najuspešnejšega prodiranja v Bonn in v svet. Nekaj ironije je v tem, da je -sedanji vladajoči župan Stobbe dobil vstop v senatne kroge 1963, ko ga je takratni senator za mladino in šport Kurt Neubauer vzel za osebnega referenta k sebi. Sposobni strankin aktivist si je s tega mesta dobil mandat za poslansko zbornico na volitvah marca 1967. Najbolj burna leta zahodnober-linskih študentskih revolt je doživel Stobbe na zelo nazoren način. Ko so 2. junija 1967 šli levičarski študentje na ulice protestirat pro ti obisku iranskega šaha, jih je po licija na najbolj grob način potolkla. Tudi poslanec Stobbe je dobi. z gumijevko po grbi, ko se je s svojim kolegom znašel med množico demonstrantov. Nedaleč je strei iz policijske cevi zadel študenta Benna Ohnesorga. Tako njegovo ime kot datum sta ostala trajni in simbolični vrednoti za anarhistič-no-teroristične organizacije, ki so iz Zahodnega Berlina poplavile večino ostalih zahodnonemških mest. Klaus Schiitz je favoriziral mladega Stobbeja, ko je po študentskih neredih prevzel položaj vladajoče ga župana. Od 1967 do 1973 je bil sekretar poslanske frakcije, nekaj časa pa tudi njen podpredsednik. Leta 1973 ga je Schiitz poslal v Bonn, da bi do nedavnega tu zastopal interese Zahodnega Berlina (vse zahodnonemške zvezne dežele imajo v Bonnu svoje »ambasadorje« v rangu deželnih ministrov in večja ali manjša stalna predstavništva). V Bonnu je navezal tesne stike z novim kanclerjem Schmidtom, pa tudi s šefom stranke Brandtom ga veže zaupanje. Stobbeja prištevajo med ljudi sredine, pri čemer je zahodnoberlinska SPD že tako izrazito konservativna, če jo primerjamo z organizacijami kje na Hessenskem ali v Schleswig-Holsteinu. »Njegove analize so pogosto briljantne«, ga hvali levo liberalni dnevnik »Frankfurter Rundschau«, ko poudarja Stobbejevo inteligenco, organizacijske sposobnosti in vztrajnost. Kakor je Vzhod pozdravil novico o tem, da je odstopil Klaus Schiitz, tako so v Vzhodnem Berlinu in Moskvi ^pozdravili naslednika Stobbeja kot »neobremenjene ga politika«. Ker mora zahodnober-linski senat reševati vrsto komunalnih praktičnih vprašanj direktno z vlado NDR, bo velikega pomena, da bosta Bonn in Zahodni Berlin na isti valovni dolžini komunicirala z Vzhodom. Ker izbira Stobbe nove ljudi, ki niso niti korumpirani niti drugače obremenjeni z aferami, obstaja upanje, da bo zahodnoberlinsko SPD »za lastni čop« potegnil iz blata in prispeval svoje k popuščanju napetosti v tem delu Evrope. Anton Rupnik Portret tedna sobotna priloga 28. stran • 14. maja 1977 • DELO Zgodovina skozi ključavnično lu knjo \ixonov televizijski milijon Nisem bil dober mesar, kar bi šef države moral biti... Od našega newyorškega dopisnika NEW YORK, maja — Milijon dolarjev je Richarda Nixona zvabilo iz triletnega molka pred oči okoli 50 milijonov televizijskih gledalcev. Britanec David Frost — tukaj ga opisujejo kot »televizijsko osebnost« — je po-skušal v prvih devetdesetih minutah serije štirih intervjujev s prvim odstavljenim ameriškim predsednikom doseči priznanje, da je Nixon od vsega začetka vedel za vdor v štab demokratske stranke, in slišati kakšno besedo kesanja. Ne ena ne druga želja se mu ni izpolnila. Dosegel je le to, da je bivši predsednik prikrivanje vdora v Water-gate zdaj pojasnil kot skrb za usodo svojih najbližjih sodelavcev, o katerih so ugotovili, da so tisti vdor organizirali. »Srce« mu ni dalo, da bi jih izdal... »Nisem bil dober mesar, kar bi šef države moral biti po besedah nekega vašega premiera,« je dejal nekje pri koncu pogovora. Glavne tri televizijske mreže intervjuja niso hotele prevzeti v svoje programe. Velike korporacije, ki na televiziji kupujejo najdražji čas, vse do zadnjega niso marale sodelovati. Nixon je po njihovem mnenju preveč »protislovna« osebnost. Toda odlomki iz pogovorov, objavljenih vnaprej v časopisih Time in Newsweek, so zbudili velikansko pozornost, in preostali čas, ki je še bil na voljo za reklame, so prodali »pet minut pred dvanajsto«. Tako se je Nixonov fiksni honorar za pogovore povečal od dogovorjenih 600.000 dolarjev verjetno kar na milijon dolarjev. Uvodničar New York Timesa, ki razmišlja v svojem sestavku o teh zneskih, ponavlja eno od starih in tukaj priljubljenih razlag Nixonovega padca. Bivši predsednik samo iz gole grabežljivosti, tako piše uvodničar, ni uničil magnetofonskih trakov, na katere so v Beli hiši snemali vsak njegov pogovor. Prakso snemanja pogovorov je vpeljal ravno Nixon. če bi trakove uničil, ne bi bilo na voljo nikakršnih dokazov, da je »prikrival« dejanje vlomilcev in njihovih pokroviteljev, to je svojega kroga »Prusov« iz Bele hiše. Trakove je hranil, da bi jih pozneje, med pisanjem spominov, dobro vnovčil. Sicer pa podobno ravnajo tudi druge veličine ameriškega javnega življenja, še zmeraj se ni polegel spor, čigavi so »papirji«, ki se v obdobju vlade tega ali onega predsednika kopičijo v Beli hiši — predsednikovi ali javni. Zadnji spor te vrste se je razbesnel ob Renryju Kis-singerju, ki bo za svoje spomine dobil dva milijona dolarjev in bo tako po- vrnil dolgove Rockefellerju in drugim. Reakcija občinstva na pogovor z Nixonom je kaj različna: nekateri trdijo, da bivši predsednik ni storil nič takega, kar bi se razločevalo od siceršnje prakse v Washingtonu, drugi pa se jezijo, zakaj ga niso vtaknili v zapor, kot bi za podobno stvar kakega navadnega smrtnika. Politiki, ki so se najbolj ukvarjali z afero Watergate, vsi po vrsti ponavljajo približno tole misel: »žalostno je, da Nixon niti po treh letih ni spregledal, kaj je storil.« Po mnenju resnejših ameriških analitikov pogovor med Nixonom in Fro-stom ni v ničemer na novo osvetlil zgodovine, tako kot je ni osvetlila vrsta knjig, objavljenih v zadnjih dveh letih. Vse se suče okrog pogostoma nejasnih pogovorov na magnetofonskih trakovih in okrog vprašanja, kdaj je bivši predsednik zvedel za vdor v Watergate, s kakšnimi motivi in nameni je dovolil uporabiti na stotisoče dolarjev, da bi zavezali jezik prijetim vlomilcem, in zakaj je tako dolgo »varoval« člane svoje naj ožje okolice v Beli hiši. O političnem kontekstu celotne afere ne zvemo čisto nič. Samo na enem mestu Nixon omenja, da je koaliciji svojih političnih nasprotnikov »dal meč v roke in da so ta meč vihteli tako, kot bi ga na njihovem mestu vihtel on«. Nekam megleno je v spominu bivšega predsednika tudi vloga osrednje obveščevalne agencije (CIA) v vsej tej aferi. Te megle nista razpihala ne Nixon ne Frost. Resnejši ameriški publicisti so ta »pogled na zgodovino skozi ključavnično luknjo« zasmehovali že lani, ko je izšla knjiga zdaj slavnih washingon-skih časnikarjev Boba Woodwarda in Carla Bernsteina, po kateri so posneli še popularnejši in razburljivejši film »Vsi predsednikovi možje«. Tukaj je zgodovina skrčena na pripoved o tem, kako dva podjetna časnikarja skorajda sama strmoglavita šefa najmočnejše države na svetu. Njun kolega iz lista Washington Post, to je Nicholas van Hoffman, je prikazal v ugledni New York Review of Books blišč in bedo te vrste ameriškega novinarstva, kakršno gojijo zlasti tedniki, na primer Time in Newsweek. Z opisovanjem postranskih in včasih prav bizarnih podrobnosti o barvi preproge v sobi predsednikovega svetovalca vcepljajo občinstvu v glave misel, da ima časopisni poročevalec dostop celo pod posteljo washingtonskih veličin in da »iz prve roke« ve, kaj vse se dogaja. To poročanje, pri katerem noge zamenjujejo glavo, pa se ne more prebiti do nikakršne resnice, kajti zgodovine, kot pravi Hoffman, ni mogoče zvedeti v pogovoru s sobarjem v beli hiši. Opisi prizorov, v katerih Nixon in Kissinger skupaj klečita, lahko zbudijo med javnostjo samo pomilovanje protagonistov in skrčijo ce- lotno politično dramo na zgodbo, po kateri je oče neke uspešne, »vertikalno mobilne« ameriške družine, kot se nazorno izražajo Američani, izgubil dobro plačano službo predsednika. Zgodovina se skrči na zgodbo, kako je »hudobni kralj zbral okrog sebe izprijene viteze in zatiral ljudstvo, dokler se niso našli dobri ljudje ter kralja in njegove viteze pregnali«. Ameriški kritiki opozarjajo, da na poglavitno vprašanje še zmeraj ni odgovora: zakaj je bil vdor v Watergate za politične kroge pomembnejši od cele serije danes znanih nezakonitosti, v katere so bile zapletene bolj ali manj vse ameriške vlade po drugi svetovni vojni? Na to vprašanje bi zaman iskali odgovor tudi v knjigah, ki so jih medtem objavili Nixonov svetovalec John Dean, glavni svetovalec senatnega odbora za Watergate Samuel Dash ter posebni tožilec v tej aferi Leon Jaworski. John Dean po besedah kritikov kuje iz afere denar s knjigo, v kateri obravnava svoj primer kot primer petoliznika med močnejšimi in bolj pokvarjenimi ljudmi y Beli hiši. O knjigi Samuela Dasha pravi kritika, da ima avtor pravzaprav srečo, kajti — »če je kakšna skrivnost v zvezi z afero Watergate, Dash gotovo ne ve zanjo«. Naj ostrejših napadov pa je deležen posebni tožilec Leon Jaworski. Že omenjeni Hoffman je zapisal dobesedno takole: »Če listaš po njegovi knjigi, imaš vtis, da bereš plačano propagando.« Afero opisuje kot pravljico za otroke, v kateri so »ZDA od boga izvoljena država, katere ustavo je napisal sveti duh in katere dvestoletno tradicijo svetih in neoporečnih predsednikov je pretrgala Nixonova vladavina«. To je pravljica o tem, kako so »spet našli izgubljeni raj« in kako so »svetniki ponovno zasedli svoja mesta pod veliko zvezno kupolo«. Seveda je bilo več resnejših ameriških poskusov, da bi primer predsednika Nixona, to je prvi primer odstavitve predsednika v ZDA, orisali v širšem političnem okviru. Težava takšnega prizadevanja pa je, da pomembnih posameznosti ni mogoče tako zlahka odkriti, kot se da, na primer, zvedeti, koliko viskija je pila užaloščena predsednikova žena pred neogibnim podceni, kar sta dognala in opisala Wo-odword in Bernstein. Kljub temu pa zveni ta širša analiza dovolj logično in verodostojno, da vsaj za zdaj bolje pojasnjuje razloge Nixonovega padca. Nejasna, vendar izredno pomembna je vloga ameriške vohunske organizacije v vsej tej aferi. Pravzaprav ni mogoče nikjer dobiti odgovora na ključno vprašanje, zakaj je Alexan-der Butterfield, eden izmed Nixonovih sodelavcev in nekdanji uslužbenec CIA, brez kakršnegakoli vidnega razloga in ne da bi ga bil kdorkoli vprašal, odkril I senatnemu odboru, da v Beli hiši vse pogovore snemajo na magnetofonski trak. Brez tega traku, to je popolnoma jasno, kot poudarjajo tukaj, ne bi bilo nikakršnih oprijemljivih dokazov proti Nixonu. Spričo tega ključnega podatka je vprašanje, ali teorije, češ da predsednik ni uničil trakov samo zaradi tega, ker je računal, da jih bo drago prodal, zares držijo. Nixonov finančni minister John Connaly, ljubljenec teksaških naftnih milijonarjev, ne taji, da je šefu svetoval, naj trakove uniči in tako zabriše vse sledove. Pregnani Nixonov podpredsednik Spi-ro Agnew se še danes ne more načuditi, zakaj predsednik ni poslušal tega nasveta. Toda, pravijo drugi, kaj pa je Nixonu preostajalo, potem ko je bivši uslužbenec CIA Butterfield senatnemu odboru »prostovoljno« povedal, da pogovore v Beli hiši snemajo? Ali ni bilo to dovolj, da je Nixon v svojem mučnem položaju tako pomislil, da je v zaroto, katere cilj je njegovo strmoglavljenje, vsaj delno vpletena tudi CIA? Predsednik po tej logiki trakov ni hranil zato, ker je računal na svoje spomine in na milijone dolarjev, ki jih bo dobil, temveč zato, ker se je bal, da so jih tisti, ki so ga sklenili vreči s položaja, že presneli. Od začetka sedemdesetih let naprej se je v ZDA oblikovala vse močnejša politična koalicija, ki ji ni šlo v račun, da je v Beli hiši Richard Nixon. Analiza domače politike potrjuje, da se je bivši predsednik bližal čedalje silovitejšemu spopadu s tradicionalnimi centri moči na ameriškem severovzhodu, z mogočnim aparatom, v katerem so industrijci, bančniki, univerzitetni profesorji in politiki z vzhodne obale med Bostonom in Washingtonom. Po ameriških ocenah so tudi vrhovi vohunske organizacije že po tradiciji v rokah tega aparata, Richard Nixon pa je v obdobju svoje vladavine odstavil nič manj in nič več kot 1500 ljudi na pomembnih položajih v CIA. Vse do danes še niso ugotovili, kdo je med afero Watergate v pismih Washington Postu dal v roke Nixonovim nasprotnikom dragocene podatke, podobne tistim, s katerimi je ob neki priložnosti postregel James McCord, prav tako uslužbenec CIA. Funkcionarji in glasila obeh strank in vseh barv z ameriškega severovzhoda so se vse od začetka drugega dela Nixonove vladavine (po letu 1972) postopoma, vendar čedalje močneje združevali proti predsedniku. Celo Wall Street Journal, ki je sicer praviloma naklonjen republikanskim predsednikom, je takrat pisal, da ima Ni-xon v sebi »sindrom sovražnika, trdno prepričanje, da je sam proti sovražno razpoloženi okolici«. Vse republikanske veličine severovzhoda so bile proti Nixonu, in to na čelu z Nelsonom Rockefellerjem, ki je na koncu postal Fordov podpredsednik. Skratka, po tej teoriji je Nixonov poglavitni greh to, da je hotel ameriško politiko odtrgati od tradicionalnih centrov moči na severovzhodu. Mogoče so tudi porazi v Vietnamu spodbudili razne sile, da so se zagnale v boj za drugačno razdelitev moči v Washingtonu. V obdobju hladne vojne in kasnejših ameriških intervencij po svetu se je položaj predsednika močno okrepil. Vrh ameriške meščanske družbe, ki je predsedniku dopuščal, da se je bolj in bolj krepil, je imel v porazih očitne dokaze, da je treba smer odločno spremeniti. Podobno oceno je na svoj način ob neki drugi priložnosti izrazil v listu US News and World Report najbolj znani sovjetski strokovnjak za ZDA Georgi Arbatov. »Kaj mislite,« sprašuje Arbatov, »da bi si vi lahko dovolili razpravljanje o CIA in FBI, če bi še naprej vladalo ozračje hladne vojne?« To je pravzaprav taisto ozračje, v katerem so si ameriški predsedniki lastili čedalje več oblasti v razmerju do kongresa. Nixonova vladavina pomeni po mnenju poznavalcev vrhunec usmerjanja te institucije k »imperialnemu predsedstvu«, v katerem je predsednik nekakšen nekronani ameriški imperator. Poraz v vietnamski vojni je skupaj s politiko sporazumevanja med velesilami resno spodkopal takšno razdelitev moči v korist Bele hiše. Politični vrh ameriške meščanske družbe je ocenil, da zunanja nevarnost ni več zadosten razlog za spreminjanje institucije ameriškega predsednika v institucijo skoraj absolutnega monarha. Ravnanje novega predsednika dokazuje, da so iz Nixonovega strmoglavljenja kljub vsemu povzeli pravi nauk. Jimmy Carter — to se lepo vidi v njegovem energetskem programu — skrbi, da gospodarskih interesov juga ne vsiljuje, kot da bi bili interesi vse države, kakor je to prizadevno in brez posebnih ozirov delal Nixon. Južnjak Carter si bo po vsej verjetnosti za dolgo zapomnil, da je moral med celotno volilno kampapjo računati z bolj ali manj odkrito sovražnostjo aparata in voditeljev demokratske stranke s severovzhoda. Ta sovražnost je temeljila predvsem na dejstvu, da izvira z juga, iz Georgije. Carter si tako kakor pred njim Ford opazno prizadeva, da političnemu vrhu ameriške družbe ne bi dal razloga za sumničenja — češ spet smo dobili predsednika, ki se hoče povzpeti v kralja. Nekaj opominov v tem smislu je že dobil zaradi svojih pogovorov po radiu in televiziji, kjer je, kot se glasi ob tožba, »čez glavo kongresa kontakti ral neposredno z ljudstvom«. O vsem tem ni niti besede ne v pogovorih z Nixonom ne v knjigah, posvečenih strmoglavljenju predsednika. David Frost je izjavil, da se je njegov pogovor z Nixonom zataknil že v prvem delu, potem pa se je Richard Nixon ponovno pojavil, da bi mu postregel z zgodbo o svojem velikem človekoljubju kot razlogu, zaradi katerega se je po nekem drugem opisu dolgo obotavljal, preden je svoje glavne sodelavce »vrgel zmajem v žrela«. Milijone dolarjev bosta dobila Frost in Nixon — ameriški zgodovinarji pa niso dobili nič. »Hudič naj jih vzame,« je v zvezi s knjigo tožilca Ja-worskega dejal kritik Hoffman. »Pripovedujejo nam, kako jim je razbijalo srce, nočejo pa povedati resnice!« Dragiša Boškovič Razmišljanje o vsebini Carterjevega „novega stila 9 Zamenjava prostora s časom.' Zmedenost v nasprotnem in v zavezniškem taboru - Bodo partnerji sprejeli nova pravila diplomatske igre? Carter, pokrit kot s papirnato čako pregcmjeno šahovnico, razmetane ša-hovske figure po tleh in Brežnjev na nasprotni strani mize, ki osuplo strmi m pravi: vi ste na potezi... Tako je domiselni karikaturist upodobil tisto, kar se že tri mesece imenuje »Carterjev siog« v politiki in diplomaciji. Prav ta slog še vedno bega ameriške partnerje, najsi gre za nasprotni tabor ali za zaveznike, če so njegove metode znane, pa ostaja popolna neznanka njegova vsebina in seveda nasledka novih pravil igre, ki jih uvaja predsednik Združenih držav, kakor uvaja izviren šahrist novo otvoritev ... Najbrž bo še nekaj časa trajalo, preden se bo svet navadil na to, proučil Carterjevo otvoritev in našel zanjo ustrezno protdigro. Za prve tri mesece Carterjevega domovanja v Beli hiši pa velja, da so osupnili prijatelje in nasprotnike, njemu samemu pa nedvomno prinesli nekaj moralnih pa trudi političnih prednosti. Ko je javno in slovesno oznanil, da spoštovanje človekovih pravic ni in ne more biti samo notranja zadeva posameznih držav, marveč je to stvar, ki zadeva vsako posamezno članico mednarodne skupnosti in hkrati vso skupnost kot celoto, je svet prisluhnil, češ, kaj to pomeni. In ko je Ameriko postavil v vlogo vrhovne vestalke, ki bo bdela, da sveti ogenj človekovih pravic ne bo nikjer ugasnil, ne doma ne »kjerkoli drugje«, se je svet namrščil, češ, kaj naj bi pomenila ta univerzalna vloga, ki jo je postavil za temeljna kamen ameriške globalne politike. In završalo je, ko je z osebnim kontaktdranjem z disidenti v Sovjetski zvezd prestopil tisto ločnico, ki predstavlja mejo med načelnim moralizi- ranjem in konkretnim vmešavanjem v notranje zadeve druge države. Završalo je v Sovjetski zvezi in v vzhodnoevropskih državah, kjer so v Carterjevi moralizatorski bravuri videli grobo vmešavanje v svojo suverenost. Završalo je, manj bučno sicer, tudi v prijateljskih državah Latinske Amerike, kjer kot dosedanje ameriško izvozno blago krojijo usodo ljudi diktatorski vojaški režimi, ki tlakujejo pot svojega političnega in socialnega imobdildizma s trupli v ječah izmučenih ali na tiho pobitih južnoameriških disidentov. Kajti boj za človekove pravice na vseh azimutih je najbolj eksploziven detonator prav za Latinsko Ameriko, kjer je koncentracija objektivnih in subjektivnih protislovij največja. In končno je završalo tudi v zavezniškem taboru zahodne Evrope. Vljudno sicer in umirjeno, a dovolj očitno in otipljivo, da je bilo iz vsega tega negodovanja razbrati skrb vzbujajoče vprašanje: bo Carter z ofenzivno mo-raliizacijo, ki ima po njegovem univerzalni značaj, torpediral proces popuščanja napetosti, ki ga je s svojo tajno in zakulisno diplomacijo na ameriški strani tako uspešno splovil učenec Metternichove šole dr. Henry Ka&inger? Le ameriška javnost je v celoti zaploskala »novemu slogu«: končno vendarle nekdo, ki je našel pravo besedišče za dialog z Rusa... In delnice Carterjeve priljubljenosti so poskočile. Dosegle so točko, ki je ni dosegel noben ameriški predsednik dolgo nazaj. Carter je za ameriško javnost postal neomadeževani vitez, ki se brezkompromisno poteguje za visoke ideale svobode in svoboščin, doma in povsod po svetu... Je to začetek konca obdobja, ki se imenuje popuščanje napetosti? Ne, je prostodušno in prav nič nervozno povedal Carter in razložil svoj slog: da- jali bomo pobude o številnih vprašanjih, ki jih ne borno povezovali z medsebojno odvisnostjo v paket. Državno sekretar Cyrus Vanče se je v jeku najbolj žolčne polemike z Moskvo glede človekovih pravic pripravljal, da v taisti Moskvi obrazloži, pod kakšnimi pogoji so Združene države pripravljene podpisati sporazum o omejevanju strateškega oboroževanja, tako imenovani SALT-2. V nasprotju z vso dosedanjo prakso so Američani vnaprej povedali, kaj nosi Vanče v svoji potovalni torbi. Dva predloga na isto temo: ali občutno zmanjšanje v Vladivostoku predvidenega števila nosilcev atomskih konic, v katerega bi bila vključena tudi novi sporni sovjetski bombnik in nova, prav tako sporna ameriška raketa, ali pa ohranitev stanja na stopnji sporazuma iz Vladivostoka s tem, da bi se o spornem letalu in sporni raketi pogovarjali šele v prihodnjem krogu pogajanj, se pravi, ko bi prišel na vrsto SALT-3. Vsebina prvega predloga je preprosta: Rusi naj se odpovedo nečemu, kar že imajo, Američana se odpovedujejo nečemu, kar bodo šele razvili. In vsebina drugega: uvajanje sporne ameriške rar kete v ameriško oborožitev bi na pogajanjih o SALT-3 zagotovila Združenim državam pogajalsko prednost. Moskva je oba predloga hladno in odrezavo zavrnila. »Vanče se je vrnil praznih rok,« je obletelo zahodno Evropo, močno v skrbeh, da je to začetek konca popuščanja napetosti in hkrati začetek nove oboroževalne tekme, na kar je Carter odkrito namignil, ko je govoril o razvoju dogodkov, »če bd Rusi zavrnili obe ameriški pobudi za SALT-2«. In Carterjev slog je znova presenetil. »Praznih rok? Saj Vanče nd šel v Moskvo s predlogi, za katere bi mislili, da bodo sprejeti... Maja se bo v Ženevi znova srečal z Gromikom, in takrat mogoče...« Torej se res končuje obdobje dogovarjanja in se znova začenja obdobje konfrontacije? In spet smo pred neznanko, ki jo predstavlja »novi slog« v Bedi hiši. »Zakaj bi se bala komunističnega vpliva v Afriki... Kubanci so v Angoli element stabilizacije, ne element komunističnega prodora ... Zatre ...? Ne bi rekel, da gre za blokovsko konfrontacijo .. Nobenih dokazov na, da bd bili vmešani Kubanci ali Sovjeta ...« To govori Andrew Young, ameriški predstavnik v OZN, mlad črnski ra zumnriik iz srednje bogate črnske družine ameriškega Juga, mož, ki se je ob Luthru Kingu od vsega začetka boril za črnske pravice v Združenih državah in proti vojni v Vietnamu, ob zadnjih predsedniških volitvah pa pridobil večino črnskih glasov za južnjaškega kandidata Carterja in je danes eden doslej najbolj avtonomnih predstavnikov ZDA v OZN s kritim hrbtom v Beli hiši tudi takrat, ko se tradicionalni aparat v State Depart-mentu spričo njegovih nastopov mršči in mu meče polena pod noge. Young torej zanika blokovsko konfrontacijo tam, kjer je večina prepričana, da je. Kljub temu še vedno visi v zraku vprašanje: »Bo Carterjev slog dela zamrznil ali celo zavrl proces popuščanja napetosti ali ne?« In že v Rimu novi ameriški veleposlanik v Italiji Richard Gardner na obrambnem kolegiju NATO razloži, kakšen je prioritetni vrstni red v ameriški zunanji politiki: notranji konsenz zanjo, spoštovanje človekovih pravic, krepitev stikov z Evropo in Japonsko in na četrtem mestu »iskanje popušča nja napetosti v odnosih s Sovjetsko zvezo, ki bo bolj široka in recipročna kot doslej.« Na petem mestu je večji posluh za zakonite zahteve »tretjega sveta«, temu sledi kontrole nad oboroževanjem in iskanje možnosti za »pra vo razorožitev« in končno: krepitev takih mednarodnih institucij, kakor so Združeni narodi. Kaj je razumeti pod formulacijo »bolj široko in recipročno popuščanje napetosti« v odnosih s Sovjetsko zvezo? Gardner je to razložil takole: »Bolj široko v tem smislu, da popuščanje napetosti ne more bita bilateralni odnos med ZSSR in ZDA, marveč mora zajemati tudi obnašanje ene in druge supersile do tretjih...« Skratka teza, ki jo je bilo tolikokrat slišati v kritikah na račun blokovskega, ne univerzalnega procesa popuščanja napetosti, to je v kritikah procesa, v katerem je Kissingerjeva diplomatska šola požela tolikšen uspeh v dialogu s Sovjetsko zvezo. In znova se ponuja vprašanje: kam vodi Carterjeva pot, v nadaljevanje popuščanja napetosti ali k novi konfrontaciji? Tudi sestava nove administracije je takšna, da postavlja na glavo dosedanje sheme v ocenjevanju na menov in smotrov ameriške globalne politike. Po obdobju, ki mu je Kissinger vtisnil močan pečat z aksiomom, da bi »navzočnost komunistov v vladah zahodnoevropskih zaveznikov hudo ogrozila življenjske interese Združenih držav in njihovo varnost«, je Fordovega finančnega ministra Simona za menjal Blumenthal, o katerem je ugledni ekonomist in politik J. K. Galbraith rekel: »Za razliko od svojega predhodnika zahodnoevropskim vladam vsaj ne bo solil pameti, da bodo svoje težave rešile s tem, da bodo zavračale socializem...« XXX V miselnem prostoru politikov, diplomatov in komentatorjev je Carter še naprej neznanka. Mnogi odobravajo cilje njegove politike, boje pa se, da jih z »novim slogom« ne bo nikoli dosegel, da bo vse pokvaril. V Ameriki je postal šampion za spoštovanje človekovih pravic in za razorožitev, podprto z grožnjo o novi rundi oboroževalne dirke. Eno in drugo in tretje, vse mu pri ameriški javnosti dviguje stopnjo popularnosti, le strokovnjaki za sovjetska vprašanja so hladni in skeptični do »novega sloga«. Je Carterjev »novi slog« posledica novih globalnih ciljev ali česa dnigega? Nestvarno bi bilo domnevati, da so se s Carterjem globalni cilji ameriške politike spremenili. Kazno pa je, da so se spremenile ocene danosti, na podlagi katerih je ameriška politika doslej uresničevala svoje cilje. živo je še v spominu domala histerična kampanja, ki je pretresla Združene države in članice NATO: varšavski pakt hitreje kot mi krepi svojo vojaško moč in je ravnotežje M že prevesil v svojo korist... To histerijo je Carter hitro presekal: neumnost, kajti strateška prednost se ne meri po številu raket, ki jih ima kdo, glede na to, da že sedaj drug drugega lahko nekajkrat uničimo, marveč po prožnosti in zmogljivosti ustroja enega in drugega sistema, da hitro, učinkovito in čim bolj poceni reagira, če bi se oboroževalna tekma znova razplamtela ... Carter s svojim »novim slogom« zbuja vtis, kakor da je znova vrgel na tehtnico danosti, ki so doslej dajale ton ameriško-so v j et-skrm odnosom in vzdrževanju »ravnotežja strahu«. In vse kaže, da so se pri tem v njegovi presoji njihove specifične teže spremenile: medtem ko je v Kisingerjevi šoli o globalni strategiji veljalo, da je vojaško ravnotežje v prostoru temeljna prednost Združenih držav se Carter po vsem videzu nagiba k oceni, da je osnovna prednost Združenih držav bolj prožen, učinkovit in mogočen gospodarski sistem. Iz take ocene sledi tudi nov kriterij pri vrednotenju slabih točk nasprotnika: kubanska intervencija v Angoli je ostala brez ustrezne. ameriške protipoteze in je, gledano z vidika blokovske konfrontacije, padla tako rekoč v prazno, »če je Angola komunistična ali socialistična, nas pretirano ne vznemirja, samo da je neodvisna... Ce si bo hotela zagotoviti uspešen gospodarski razvoj, bo prej ali slej potrebovala našo pomoč ..« To misel je razbrati iz ocen, ki jih Young daje o Afriki, ki ni ostala neprizadeta za njegovo obljubo: »Kot se drugje borimo za pravice manjšine, srno se v Afriki trdno odločeni boriti za pravice večine...« V Salisburyju in Pretorii ‘so njegovo izjavo pravilno razumeli in vtisa, ki ga je tam napravila, ne zmanjšuje okoliščina, da Young nasprotuje oboroženi konfrontaciji na afriškem jugu, kar osebno utemeljuje zugotovitvijo, da so v Združenih državah črnska politična gibanja za rasno enakopravnost dosegla neprimerno več kot teroristični »črni panterji«. Ce bi v razmišljanju o »novem slogu«, ki ga je Carter uvedel v ameriško politiko, skušali opredeliti razloček med vsebino njegove in Kissinger j eve politične šole in misli, bi nemara lahko to v kratkem strnili v domnevo: Kissingerjev faktor prostora je Carter zamenjal s faktorjem časa. To pa je neposredni nasledek novega vrednotenja svojih prednosti in nasprotnikovih Odprto ostaja seveda vprašanje, ali bo partner na nasprotni strani »mize dialoga« sprejel taka pravila igre in svoje poteze uskladil z njimi, in kdaj se bo to zgodilo. Miran Šuštar abotna priloga DELO # 14. maja 1977 % stran 29 Galbraith o sodobnih problemih zahodnega sveta 99 Somrak strokovnjakov Industrijska družba svojih problemov ne more zdraviti s preživelimi zdravili John Keneth Galbraith, profesor na Harvardu pa Kennedyjev gospodarski svetovalec in ameriški veleposlanik v Indiji, velja med ameriškimi ekonomi-sti za vrh nekonformistične šole. »Ekonomist antiekonomistov« ga je opre^ delil njegov prijatelj in Nobelov nagrajenec, prav tako slavni ekonomist Paul Samuelson. V času, Teo so dobile Združene države predsednika z novim, nekonformističnim stilom vodenja države in svetovne politike, so Galbraithovi pogledi na ameriške probleme toliko bolj zanimivi. V intervjuju z njim jih je v pariški reviji »Nou-vel Observateur« zbral Olivier Todd Intervju objavljamo nekoliko sJcraj-šan. »Denar« je naslov vaše najnovejše knjige. Večina vaših običajnih bralcev je bila ob tem naslovu presenečena.. Presenečena? O čem pa naj po vašem govorni ekonomist, če ne o denarju? Seveda! Toda doslej ste obravnavali gospodarske probleme bolj vzvišeno. Vaša znamenita trilogija — »Ameriški kapitalizem«, »Družba blaginje« in »Nova industrijska država« — se ne obrača tako neposredno na široko publiko... Naslov rrm je vsilila televizija... Ta neposredni stik s publiko je zame nekaj novega... Začniva pri najbolj preprostem vprašanju. Ima denar v vašem osebnem življenju kakšno veljavo? Galbraith ni nikoli pljuval nanj. Toda najbolj me zanima njegov izvor, že dolgo je- tega, ko sem odkril, da so z denarjem povezani čudoviti bedaki pa največji sleparji. Francozom ni treba govoriti o Johnu Lawu ... »Denar« je med drugim delo, ki govori, tako se zdi, o nesposobnosti elit — finančnih, bančnih, političnih in celo vojaških. V svoji knjigi pravite: »Dovolj je, da zagrešiš dovolj velik ij je spodrsljaj, pa postaneš nesmrten.« Seveda. V bankah sta vzvišena samozavest in dobro vkrojena obleka nadomestilo za inteligenco. Težko boste videli bankirja v karirasti športni obleki. Se veliko družite z bankirji? Da. že trideset let, in to bolj ali manj intimno. Osebno poznam vse guvernerje federalnega rezervnega sklada. Denar in banke so resne stvari, preveč resne, da bi jih lahko prepustili bankirjem in tistim, ki se imajo za finančne izvedence. Do teh velikanov je treba biti skeptičen. To je bolj zdravo, še več, to je državljanska dolžnost. Posebno nagnjenje imajo do napak in celo do polomov. Finančni strokovnjaki so svetovali Churchillu, naj se funt vme na zlato podlago: s tem so povzročili deflacijo britanskih cen in stavkovni val, ki je trajal eno leto. In spet so bili finančni strokovnjaki konvencionalne šole. ki so svetovali Herbertu Hooverju, naj uravnoteži proračun in črta vse izdatke v korist revnih. Ali v novejši zgodovini. Gerald Ford je poslušal nasvete svojega finančnega ministra Williama Simona in predsednika skupine svetovalcev za finančna vprašanja Allana Greenspama. Razložila sta mu, da je predvsem pomembno, da ne dodeli nobene pomoči mestu New York, ki je bilo pred bankrotom. Prepričala sta ga tudi, da se predsednik Združenih držav ne sme vmešavati v politiko cen in mezd. Skratka, Fordu sta zagotovila, da je v 20. stoletju mogoče uveljavljati ekonomsko politiko 18. stoletja. V svoji knjigi pogosto omenjate kontrolo cen. Ali vas ni morda obsedla funkcija, ki ste jo imeli med vojno, ko ste bili kontrolor nad cenami? Ali stalna kontrola nad cenami ne bi bila porazna za tako razvejano ekonomiko v ekspanziji? Morda. Kontrola cen je sestavni del strategije o manjšem zlu. Ni mogoče doseči polne zaposlitve in stabilnih cen brez določene kontrole in določene intervencije v politiki dohodkov. Ni mogoče dovoliti, da bi cene plavale, prepuščene same sebi. Treba je spraviti v red tudi dobičke. In to je politika manjšega zla. Pred sto ali dvesto leti je imela monetarna politika — vtis, ki ga je zapustil sistem pa-pdr-denar — globoke posledice na cene, na raven gospodarske dejavnosti in na ponovno razdelitev bogastva. Modema šola »denamakov« je še vedno pripadna ideji o nekdanji vlogi denarja. Toda živimo v svetu, v katerem delujejo tudi drugi dejavniki: proračunski pritiski se poznajo po svojih posledicah na gospodarstvu; vlade so prisiljene zapravljati tisto, kar imajo pravico pobrati z davki. So družbe, ki lahko povečajo svoje cene, so pa tudi sindikati, ki lahko izsilijo zvišanje mezd. Upravljanje modeme ekonomike — glede katere sem še vedno optimist — mora biti eklektično. Ni se več mogoče omejevati samotna monetarno poilirtrilkio. Levica govori» kako je denar perverzen ... Treba je razločevati dve tradiciji, kontinentalno (v Evropi) in anglo-ameriško. Pri vas (v Franciji) je denar že nagonsko, podzavestno povezan •s kapitalističnim ropanjem To je usedlina marksizma. Pri Anglo-Saksoncih pa povezujejo denar s populizmom in z liberalizmom glede na tržišča- Denar postane perverzen samo, kadar je roparski ali monopolističen. Vedno sem trdil, da je Manc veliko preveč pomemben, da bi ga lahko odstopili samo socialističnemu taboru. Sam pripadam anglo-ameriškim liberalnim tradicijam. Ne mislim, da je denar umazan sam po sebi, v svojem bistvu. Pišete, da tisto, kar se imenuje »resne gospodarske reakcije«, pogosto odseva interese bogatih in vplivnih ljudi.. - Seveda. Glas bogatih in privilegiranih je v vsaki družbi bolj poslušan kakor glas ostalih. Imajo ga za glas množic, predvsem v Združenih državah. Poglejte, kaj se danes dogaja: Carter je bil delno izvoljen tudi zato, ker je obljubil, da bo pognal v tek gospodarstvo. Grobo povedano, to lahko stori na dva načina: tako, da zmanjša davke in se loti velikih nacionalnih programov, velikih javnih del itd. Nekaj ur potem, ko je bil Carter izvoljen, so njegove obljube o zmanjšanju davkov odmevale po vsem ameriškem establishementu. Zmanjšanje davkov aktivira gospodarstvo, ker dve tretjini prebivalstva spodbuja k večjim nakupom. Tretja tretjina tako in tako ne plačuje davkov. Veliko manj kot o zmanjšanju davkov je bilo slišati o drugem delu Carterjevega programa, ki bi šel v korist črncem in Portoričanom. Kaj predstavlja Carttr? Ali ima domišljijo, obarvano s socialnimi problemi? Ko sem pred več leti srečal Carterja v Atlanti, ko mi je omenil svoje načrte v zvezi s predsedniškimi volitvami, se mi je zdelo, da je romantik. Danes, ko gledam ekonomiste, ki jih je pritegnil v svojo administracijo, sem prijetno presenečen. Vse poznam osebno: vsi so moji prijatelji. Prijatelji ali tudi učenci vaše ekonomske šole? Ne lepimo jim takih etiket! Nova-torji so. Niso sužnji liberalističnih klišejev iz preteklosti. Schtiltze je eden redkih starih liberalov, ki se mu je spopadati s politiko cen in dohodkov. Malo je manjkalo, pa ne bi prišel v vlado, in sicer iz naslednjega razloga: sindikalna centrala AFL-CIO ga ni marala. Schiiltze ve, da mora voditi določeno politiko dohodkov, če hoče znižati stopnjo brezposelnosti, sindikati pa nočejo biti edini plačnik za to. Blumenthal je deloval v EGS. Malokateri Američan tako dobro razume probleme, ki zadevajo trgovinske, davčne in monetarne odnose med evropskimi državami, kakor on. V primerjavi s prejšnjim finančnim ministrom Simonom Blumenthal ne bo solil pameti Evropejcem, kako lahko rešijo vse svoje težave s tem, da zavračajo socializem. To je že velik napredek. Morda najbolj zanimiva osebnost novega kabineta pa je Ray Marshall. Ko sem ga pred dvajsetimi leti prvič videl in se seznanil z njim, takrat rasna integracija in boj za državljanske pravice še nista bila moda, je na univerzi Missassippi že deloval v korist črncev in revnih slojev. Kateri so po vašem najbolj nujni notranji problemi? Najprej problem velikih mest. To ni izključno ameriški problem. Modeme metropole stanejo veliko več, kot so prvotno mislili. Veliko ljudi z visokim življenjskim standardom ži- vi drug ob drugem. To terja velike javne izdatke. Nihče ni mislil, da bodo tako veliki. Ko sem pisal knjigo »Družba blaginje«, sem zapisal, da bo težko vzdrževati ravnotežje med javno- in zasebno porabo, se pravi med javnim in zasebnim individualnim standardom. Zdi se mi, da sem te težave podcenjeval. Vedeti moramo nekaj: velika mesta so v Združenih državah rešitev za najhujše primere revščine na deželi, še tako slabe razmere v newyorških četrtih, kakor so Harlem ali Bedford — Stuyvesant, so Še vedno bolj privlačne kakor razmere kje na Jugu ali v kaki koči v Alabami. Tam vlada resnična revščina: nobenih šol, nobene zdravniške zaščite, nobene možnosti za razvedrilo ... Toda kaj so dosegli, ko so kmečko prebivalstvo preselili v mesta? Rešili so problem podeželja in odprli novega: revščino v mestih - •. Druga nujnost za Združene države pa je v tem, da se nekoliko višjo stopnjo zaposlenosti zagotovi ob relativno stabilnih cenah. Konservativci o tem nočejo nič slišati: odkrito ali na tihem so prepričani, da je brezposelnost zdravilo proti inflaciji. Tudi liberali menijo tako, predvsem v Združenih državah in v Britaniji. Politika, ki jo je treba izvajati, meče senco nemoder-nosti na učenje ekonomistov. Ge boste profesorju ekonomije odvzeli njegove predstave o uravnovešenosti tr- žišča, bo ostal ufbogi mož čisto nag. Naš tretji neposredni problem pa je v tem, da pripravimo velike družbe — moramo se navaditi, da živimo skupaj z njimi — da se bodo v razumni meri prilagodile potrebam države. Pod Nikonovo vladavino so bile te družbe gospodar v Washingtoou in v republikanski stranki. Na splošno gledano je republikanska stranka upravitelje države izbirala med poslovnim svetom. Demokrati pa iz javne uprave za javno upravo... Kaj pd zdravstvena zaščita? Povsod po Združenih državah, posebno pri srednjem sloju, prevladuje osnovna skrb: če mje oče šest mesecev bolan, družina strada. Kaj takega se ne dogaja v večini industrializiranih držav. Zares je treba odpraviti to tesnobo: zdravstvo bi moralo postati ena od naših prioritetnih nalog. Carter je glede tega že prevzel obveznosti... Posvetiti bi se morali tudi stanovanjski politiki. Kakor v drugih državah tudi ameriški kapitalisti prav nič ali zelo malo skrbijo za gradnjo stanovanj za ljudi s skromnejšimi dohodki . -. Nekdaj ste govorili: »Združene države se morajo svoji premoči na svetovnem tržišču zahvaliti izredno visoko razviti produktivnosti v kmetijstvu, ne pa industriji«. Ali to še vedno velja? Posegel bom malo dlje. Seveda je res, da smo visoko razviti v tehnologiji, naj gre za elektroniko, računalništvo ali letalsko industrijo. Na vseh sektorjih so Združene države na vrhu lestvice. Toda naša ekonomska prednost izhaja iz dejstva, da smo prva dežela tretjega sveta... Sledite moji misli? Torej: tretji svet proizvaja hrano in surovine. Kaj pa mi? Smo ogromen proizvajalec žita, soje, koruze, živalske krme in vse to izvažamo po vsem svetu. Bombaž je ena od zelo pomembnih postavk v našem izvozu. Proizvajamo velikanske količine celuloze. In premoga, če opredeljujemo tretji svet iz tega zornega kota, lahko pričakujemo, da bodo Združene države čez nekaj let v OZN glasovale skupaj s Saudovo Arabijo ali Zairom •.. V čem je po vašem skrivnost te visoke produktivnosti v kmetijstvu? Najprej: imamo odličen sistem kmetijskih Šol. In nato: v pomoč nam je bila »industrijska alternativa« Učinkovitost kmetijstva na jugu Združenih držav je posledica dejstva, da smo lahko vključili v industrijsko proiz- vodnjo ceneno delovno silo s plantaž. Pred štiridesetimi leti smo spoznali, da sistem liberalnih cen na kmetijskem tržišču ne more več funkcionirati. Vpeljali smo zajamčene cene za kmetijske proizvode. Ta sistem zajamčenih cen je omogočil farmarjem, da so začeli investirati v umetna gnojila in kmetijske stroje, pa so bali prepričani da se jim bo to izplačalo.. Del naših ekonomistov ne odobrava tega sistema. Zanje bi moralo gospodarstvo delovati kakor religija, še več, kakor teologija. Med predsedniško volilno kampanjo je Ford govoril, da je najprej treba obvladati inflacijo, Carter pa. da ima prednost obvladanje brezposelnosti. Ni mi všeč polarizacija ob teh vprašanjih. Inflacija in brezposelnost nista spremenljivki, ki bi bila med seboj neodvisni. Vztrajati na inflaciji pomeni, vdajati se mitologiji konservativcev, vztrajati samo na brezposelnosti pomeni, prepuščati se mitologija levice. Ce naj bi imel kapitalizem kakšno prihodnost, bi se moral znebiti obeh. V Združenih državah ba morali najprej začeti odločno politiko javnega zaposlovanja, se pravi zaposlovanja v javnem sektorju, ne pa se samo delati, kot da to počnemo. Za brezposelnost potrebujemo preusmeritvene programe: del problema je v tem, da veliko mladih, med njimi je veliko črncev, nimajo ustreznih kvalifikacij. S tem vprašanjem bi se morale ukvarjati zvezne države in šolski sistem. Veliko je ljudi, ki pravijo, čisto na tihem, da sta tako inflacija kot brezposelnost stalnici. Takole šepetajo: />Brezposelnost je strukturalna«. Je to res? Nikoli ne gre pozabljati, da vidijo konservativci v brezposelnosti prednost; brezposelnost daje delovno silo za dela, ki jih sicer ne bd nihče opravljal. Možno je tudi, da uvaja v dražbo določeno disciplino: brezposelni se sprašujejo, kako bodo našli delo in preživeli, ter so zato ubogljivi. Seveda tega nihče odkrito ne pove To govore v prispodobah. Nekaj let sem govorijo v Združenih državah o »normalnem odstotku brezposelnih«. To formulacijo je z naivečjim navdušenjem povzela revija »Fortune«. Toda zanjo se lahko navdušujejo samo ljudje, ki niso nikoli okusili, kaj je brez-ooselnost ■ .. Oliver Todd Odsev (Jaka Jeraša) Zahodnonemške skice Vse je delo, vse je trgovina Med željo po denarju in domotožjem Od Tanjugovega dopisnika posebej za Delo KOLN, marca — Nikolaus Augu-stus Otto je pred natanko sto leti prav na tem kraju ob Renu, v Deutzu, od koder se vam oglašam, dragi bral-ci, izročil namenu svoj izum — prvi štiritaktni motor na svetu, motor s tremi konjskimi močmi in 180 obrati na minuto. Tako kot v drugih velikih tovarnah je tudi v današnjem Deutzu na tisoče delavcev iz tujine, delavcev v gosteh in seveda so med njimi tudi naši marljivi in varčni ljudje. In med njimi so seveda tudi ženske. — Opravljam mehanično delo, pri ventilih za motorje tovornjakov in avtobusov »deutz«, je povedala mlada delavka Mira Mutavdžič. — Z možem sva prihranila nekaj denarja, si postavila hišo v Žvečiti ob Savi blizu Beograda. Vrneva se čez kako leto, da dogradiva hišo... Najin petletni sinko Bobanj pa je pri babici v Iva-njici, pripoveduje ta marljiva mlada žena in njene roke so dokaz, da je dobra delavka. Njen mož Milojko dela v taisti dvorani velike tovorne »Deutz«. Ob kozarcu piva »kolsch« smo se še z nekaj drugimi delavci pomenkovali o delu, denarju, varčevanju in o domovini, pa o motorju, ki ga je pred sto leti dal v promet gospod Otto. — Gospod Nikolaus Augustus Otto ni bil ne kvalificiran mojster ne tehnik, temveč trgovec, je dejal eden od naših delavcev, razgledan in s posebno žilico za pikrost in filozofiranje, želel je ostati anonimen in, kot bomo še slišali, je trdno prepričan, da tudi v tehnično in materialno razvitih civilizacijah vlada prastari zakon o čredi, psu ovčarju in pastirju ... Pustili smo vnemar muzejske vrednote gospoda Otta pa njegov prvi motor in se napotili čez Ren v središče lepega starega in novega prostranega Kolna, v ulico pešcev in blagovnic, v Schildergasse. Pred Kaufhofom se gnetejo moški in ženske, psi in otroci. Tod so velike zimske razprodaje. In tu srečaš nepozabne klovne in muzikante, ki se nikoli ne utrudijo. Vsi po vrsti igrajo miroljubne viže na violinah in klarinetih, igrajo in igrajo ti poulični godci, preoblečeni v ženska oblačila. Ljudje pred Kaufhofom so jim prisluhnili. Lepo so igrali godci miroljubne melodije, a ko so prišli v bližino, pred kamniti obelisk pred Kauf-hofom, drugi muzikantje, med njimi tudi visoko, postavno dekle pri dvajsetih, ki je čisto sama zase igrala na klarinet, in ko so prišli še tretji muzikantje, še tretja skupina, ki je prav tako igrala same miroljubne melodije, je golob sedel na violino muzikanta pred Kaufhofom. Tisti hip so se muzikantje, skupine pouličnih godcev na Schildergasse najprej spričkali, nato pa še stepli, kot se spodobi, saj so oni drugi s svojo miroljubno muziko motili prve, tretji pa, z osamljenim dolgonogim dekletom vred, ki je igrala na klarinet pred Kaufhofom, so hodili v zelje tako prvim kot drugim. Tako so se stepli muzikantje pred Kaufhofom, saj na tesni ploščadi ni bilo prostora za vse: miroljubne melodije prvih so se mešale z miroljubnimi melodijami drugih in tretjih, vse se je zasukalo narobe, nobenega orkestra ni bilo več, vsakdo je igral svojo melodijo. In, kot je že v navadi, je prišlo do pretepa. Policija je posegla vmes in kmalu zatem je kblnsko sodišče razsodilo: da ne morejo vsi poulični godci igrati na tako majhnem prostoru pred Kaufhofom. Enim so izdali dovoljenja za ta kraj, drugim za drug, malo dlje od Kaufhofa, na Schildergasse, kjer vrvi kupcev in prodajalcev, med katerimi jih le že veliko utrujenih: od hoje, pa od teror- ja samopostrežbe in od življenja ter nenehnega računanja. Sem, v to gnečo, sem prišel s skupinico naših delavcev, zaposlenih v tem mestu. Oni, ki rad filozofira, ki je trdno prepričan v zakon o čredi, psu ovčarju in pastirju, a hoče ostati anonimen, se je najprej razgovoril o Heglovi filozofiji. Veliko je bral tega filozofa. Zatem mi pravi, da Nemci radi povedo: da je pri vsem ravnanju, pri vsem človeškem početju, željah in načrtih vmes trgovina. — Trgovina je pomembna stvar, pravi, o tem sem si nabral že veliko izkušenj. Pa ne le tu, v Nemčiji, temveč tudi precej dlje od doma. / — To sem spoznal lansko jesen, pripoveduje načitani zdomec, ki mu je tako pri srcu filozofiranje, da tudi ljudje v moji domovini, v rodni Srbiji, ljubijo denar in trgovino veliko bolj, kot sem si mislil. Pd petih letih življenja v tujini sem se vrnil v rodni- kraj, k svojim prijateljem in družini, kolikor je še imam, in precej denarja sem zapravil za darila. A ni jim bilo dovolj. Čakali so še na kaj več. Mislijo si: ti sl tam v Nemčiji, koplješ se v denarju, pa daj še nam. Naj vlada pravica, saj smo tvoji sorodniki! Veš, prijatelj, tesno ml je pri srcu, ko vidim, da v njihovih očeh velja le tisto, kar komu plačam v gotovini. V razkošni del Ademauerjevega mesta Kolna nismo zavili, tudi v Kauf hof 'in v Kaufhalle ne. Moram priznati, dragi bralci, da sem kar rad še malce spodbudil svojega sobesednika, načitanega in dokaj premožnega zdomca srednjih let, da je še malo pofilozofiral: — Mene prav nič ne zanima politika Čeprav je politika tako kot trgovina, kot morda eno od njenih področij, sestavni Jel življenja. Rad bi se povzpel nad to. V prostem času se ukvarjam s slikarstvom in berem velike filozofe Vem, da si vsak človek želi ustvarjati, ustvarjanje pa je — iskanje višje oblike materije ali duha. — Lepega dne sem ugotovil, da se tudi politika in trgovina, ki sta vselej povezani po pravilu daj-dam, končata pri tem, da sta na vsem ljubem svetu le dva tipa ljudi: homo americanus in homo sovjeticus. Homo Nemec postaja vse bolj homo americanus in poleg drugih strahov, pred katerimi trepeta, se najbolj boji homo sovjeti-cusa. Sele v zadnjem času sem se odrekel tej svoji teoriji o dveh tipih ljudi na našem trgovskem planetu, nikoli pa ne bom nehal verjeti v star ri zakon o čredi, psu ovčarju in pastirju. — Rad bi vedel, ali sodiš med par štirje ali ovčarje, ko že govoriš o tem, sem ga povprašal. — Ib bi rad tudi sam vedel, saj vsakdo v svojem življenju menjava vse tri vloge. Vsekakor pa mu čreda vselej ostane. A v sami čredi prihaja do delitve, take, kot velja tudi za družbo in ljudi. To je delitev na praktike in teoretike. Teoretično izobražen človek, ljudstvo in družba — to je tisto, ko vsi vse vedo, pa ne gre nikamor ali pa počasi napreduje, le tega nihče ne ve, zakaj je tako. Praktiki pa — ljudje, narodi in države — to so oni, pri katerih vse napreduje, pa tudi ne veš, zakaj je tako! Mar ne vidiš, kako je s tem danes v ZRN? je uspel le vedo, Celo mislijo, da jim je slabo, da bo slabše. Prišla sva do konca Schildergasse, pustila za sabo Skupino, pa Kaufhof in Kaufhalle, in sa znašla na Neu-marktu. Tako pobegneš pred Kaufhofom, a Marktu ne moreš ubežati, pa najsi se ti predejo po glavi take ali drugac ne misli. Tu na Novem trgu je vse polno semaforov, cestišč, avtomobilov, seveda takih z izpopolnjenim motorjem velikega trgovca Nikolausa Augu-stusa Otta. Po ulici je drvel rešilni avto. Sirena je zavijala, da je segalo do srca Nekdo se je ponesrečil, nekdo umira, drugi se je pravkar rodil.. Bilo je sobotno popoldne, soboti pa sledi ne del ja, dan počitka in dolgočasenja, saj so blagovnice zaprte in tudi na Shil-dergasse kolnski poulični muzikantje ne igrajo svojih miroljubnih melodij. Mudilo se mi je v kblnsko predme stje, v Polhi. Na Novem trgu sem se poslovil od zdomca, ki tako rad filozofira. V Pohlu sta me čakala gospa Bottkejeva in D. DJurovič, socialni delavec v Heimih naših delavcev, zaposlenih v tovarni Deutz. Skupina de lavcev je bila namenjena na Izlet v okolico Bonna in na seminar o skupnem življenju družin in vzgoji otrok naših zdomcev. Na seminarju, ki se ga je udeležil tudi svetovalec našega veleposlaništva Franc Pristovšek, je bilo zares zanimivo. Kakih petnajst naših in nemških zakonskih in nezakonskih parov je zvečer še posedelo pri vrčku piva, prepevalo naše in nem ške pesmi. Pokonci so ostali še čez polnoč in se veselili, dokler jih ni premagal spanec. Ko sem se pozno ponoči vračal v Koln, na Ehrenefeld, kjer gostujem že pol leta, mi je pred očmi plesala podoba čisto navadnega tekočega traku, ki se je nato spremenil v široko reko ljudi, Nemcev in gostujočih de lavcev iz Jugoslavije, Turčije, Koreje, Maroka in kdove od kod še. Reka življenja, sestavljena iz teh ljudi, iz trgovine in dela. Ta reka se je potlej prepletla z drugo, z reko ljudi, dela in trgovine. Na prvi reki so nenadoma zaplesale črke, naslov Cankarjeve črtice »Do movina, ti si kakor zdravje«, na drugi, oni iz ljudi, dela in trgovine, črede, ovčarja in pastirja, pa izrek srbskega pisatelja M. Crnjanskega, ki je dejal: »Domovina, brat, je tam, kjer si jo izbereši« Zdravko Ilič sobotna priloga 30. stran 14. maja 1977 DELO Astronomija Naj večje vesoljsko uho Sovjetski radioteleskop na Kavkazu Pri Zelenčuku so sovjetski astro* nomi zgradili velikanski radioteleskop, ki ima premer 576 metrov in ki ga upravlja računalnik. Le nekaj kilometrov vstran je v svetovnem merilu največji optični teleskop To okrožje na severnem Kavkazu je torej med najbolje opremljenimi za optične in radijske raziskave neba, piše R. Taille v reviji Science et Vie. ~ Lani postavljenemu naj večjemu teleskopu na svetu se je pridružil instrument primerljive moči na območju radijskih valov. Dobra zamisel, zakaj astronomija v povojnih letih ne dela več zgolj z lečami in ogledali, marveč tudi z antenami, kajti svetloba, ki prihaja z zvezd do nas, je samo pramen v žarkovnem snopu, ki ga oddajajo. Spomnimo se, da imajo rentgenski in ultravioletni žarki, vidna svetloba ter infra rdeči in radijski valovi skupno značilnost: vsi so elektromagnetni valovi, ki se razločujejo samo v frekvenci. Vidna svetloba nam je edina neposredno dostopna, po njeni zaslugi vidimo zvezde na nebu. Ker pa človek ni središče sveta, je povsem umljivo, da zvezde oddajajo tudi na drugih frekvencah, ne le na tistih, ki jih zaznava človeško oko. Zdaj je znano, da zvezde oddajajo na vsem spektru elektromagnetnih valov, torej svetlobne pa tudi radijske in valove X. Ti zadnji ne prodro skozi ozračje, radijski valovi pa sežejo do zemeljskega površja; raziskave teh valov nam dajejo podatke o vrsti zvezd, o njihovi sestavi, razvoju itd. Optična in radijska astronomija se izvrstno dopolnjujeta, njuna združitev pred dobrima dvema desetletjema je omogočila nova spoznanja odločilnega pomena. Toda naj gre za svetlobne ali za radijske valove, problem je zmerom isti: zvezde so zelo daleč, ustrezno šibka je energija, ki seže do nas. Kakor je treba izdelovati zelo velika op^ tična ogledala — tisto za kavkaški teleskop ima premer šest metrov — tako potrebuje radioastronomija zelo velike antene. Ker prihajajo radijski žarki na veliko večji valovni dolžini kot svetloba, je treba temu primemo povečati sprejemnike. * Ogledalo, ki po obliki spominja na mrežasto skledo, kakršna je tudi pri radarjih, ima lahko do sto metrov premera, kakor je to pri teleskopu, ki so ga Nemci zgradili v Eifelu. Iz tehničnih razlogov skorajda ni mogoče zgraditi še večjega, popolnoma usmeri j ivega ogledala. Tu si 'pomagajo z zvijačo: pomnožijo število anten, uporabijo trdno usmerjeno ogledalo kot na primer v Nangaju ali v Areci-bu, pa tudi kombinirano ogledalo, sestavljeno iz cele vrste majhnih, premičnih. Za to zadnjo možnost so se odločili sovjetski astronomi pri zasnovi ogromnega radioteleskopa z oznako »RATAN-600«, ki ima enak premer, kot bi ga imelo ogledalo, široko skoraj 600 metrov. Doslej je sovjetskim astronomom primanjkoval zelo močan pripomoček, ki bi delal na metrskih in centimetrskih valovih. Problem so skrbno proučevali dvajset let, začenši leta 1956 pri večjih usmer-ljivih ogledalih. Prvo izmed njih (RT-22), ki so ga postavili v Puščinu, je imelo anteno s premerom 22 metrov. RT-25, razli-ček istega modela, so montirali v Gorkem. Za večje razsežnosti so se konstruktorji odločili za drugačne formule: interferometer v Harkovu na primer so sestavili iz majhnih premičnih anten, razporejenih v obliki črke T. Izoblikovali so tudi sistem s premerom 130 metrov, katerega razločevalna sposobnost je dosegla ločno minuto. Ko so se sovjetski raziskovalci odločili za graditev šestmetrskega azi-mutnega teleskopa, so se zavedali, da bodo v optični astronomiji dosegli vrhunec, hkrati pa bodo zaostajali v radioastronomskih pripomočkih. Zares, radioteleskopi, ki so jih imeli, niso mogli dohitevati dosežkov s šest-metrskim ogledalom. Za proučevanje Sonca in za registracijo radijskih valov iz oddaljenih virov so potrebovali zelo občutljiv pripomoček z izvrstno razločevalno sposobnostjo. Občutljivost za radijske valove merijo z vati na kvadratni meter in s hertzi. Enota je janski, imenuje se po raziskovalcu Janškem iz Bellovih laboratorijev, ki je prvi odkril, da sonce in zvezde oddajajo radijske valove. Ta enota označuje zelo šibko energijo, in sicer 10-26 w/m2/Hz. Spričo tega je razumljivo, da so za prestrezanje tako neznatne energije potrebne zelo velike antene. Nebesni viri radijskih valov so glede na astronomsko oddaljenost skorajda oddajne točke. Antena torej prestreže največ energije, če gre njena os skozi to točko. Čeprav nobena antena ni popolna, vsaka sprejme po- memben del valov, če se njena os zelo približa oddajni točki. Prejeta energija pojema, kakor se antenska os odmika od vira. V razločevalni sposobnosti so se že približali ločni sekundi, vendar so s tem še daleč od zmogljivosti velikih optičnih instrumentov, ki zmorejo dvajsetinko in nekateri celo štiridesetinko sekunde. V radioastronomiji znatno povečajo razločevalno sposobnost z več srednjimi antenami, razporejenimi v skupine, tako da nastane interferometer. Zmogljivost posamične antene, ki po navadi spominja na izsek mrežastega paraboloida, se da izboljšati le s povečevanjem premera. Ta rast pa kaj kmalu zastane ob tehnični oviri, saj je zelo težko izdelovati ogromne kovinske sklede, ki jih ne bi toplota, teža in veter tako izmaličili, da bi nastajale motnje pri delu. Sodobna tehnika omogoča velike premere, do sto metrov. Sovjetski konstruktorji so premer podaljšali na 130 metrov, vendar računalnik nenehno popravlja deformacije, povrhu pa naprava ni usmeri j iva kamorkoli. Razen interferometrov z veliko osnovno ploskvijo pa je še druga možnost za hkratno izboljšanje občutljivosti in razločevalne sposobnosti: to je ogledalo, sestavljeno iz številnih majhnih anten. Površina dejansko ostane ista, le ogledalo je razdeljeno na majhne dele, s katerimi je mogoče tehnološko obvladovati deformacije. Tako nastane antena spremenlji- vega profila, vsak njen del je dovolj premičen, da lahko sledi gibanju zvezd. To zamisel sta leta 1970 zagovarjala Kajkin in Lvovič-Kajdanovski s sovjetske akademije znanosti. Prostor, ki so ga izbrali za ogromni radioteleskop, ni daleč od šestmetrskega teleskopa, ki stoji pri Zelenčuku v severnem Kavkazu, v okrožju Stavropol. Optični observatorij je oddaljen samo 40 kilometrov, kar pomeni, da zlahka povezujejo delovanje obeh. Tisti kraj ima v sovjetskem merilu majhno zemljepisno širino, podnebje je ugodno, zemljišče prav tako (navzlic nadmorski višini tisoč metrov), predvsem pa je zelo malo »električnih parazitov«, tj. motenj iz drugih virov. Prvi pogoj za uspešno ra-dioastronomijo: oddaljenost od mestnih naselij in industrijskih središč. Celotno napravo napaja elektrika iz daljnovoda visoke napetosti, zraven nje so računski center, tehnični center za sprejemnike, mehanična delavnica in hotel. Radioteleskop je grajen po izvirnem načrtu: kot celota ima obliko ogromnega kolobarja s premerom 576 metrov. Ta kolobar, tj. je glavno ogledalo, je sestavljen iz 895 ravnih zrcal, visokih 7.4 in širokih po dva metra. Vsako ogledalo ima ogrodje, na katerem se lahko premika okrog treh osi, ene navpične in dveh vodoravnih v smeri sever—jug in vzhod— zahod. Mehanizmi za premikanje ogle- dal so povezani z računalniki. Glavno ogledalo je torej podobno orjaški zapestnici, ki leži na tleh in katere sestavni deli se lahko premikajo vsak posebej, žarke iz vira navpično nad napravo bi vsi členi te zapestnice usmerili v središče radioteleskopa. Za žarke iz poševnih virov uporabljajo posamezne skupine ogledal v kolobarju. Najpogosteje izberejo takšne skupine ogledal, da obrobni dve oklepata glede na središče radioteleskopa kot 110 stopinj. Posamezne odseke kolobarja izbirajo tako, da so njihove osi naravnane proti virom. Ker se vir navidezno premika, postopno vključujejo nova ogledala v ustrezni smeri, hkrati pa izklapljajo tista na nasprotnem robu odseka. Z različnimi odseki kolobarja, obsegajočega 360 stopinj, lahko raziskujejo več virov hkrati, po navadi po tri, in sicer z vsakim odsekom 110 stopinj po enega, sočasno pa lahko opazujejo zvezde blizu zenita. Valove, poslane v središče, prestreza stožčasto ogledalo, ki mu pravijo iradiator in ki ima obliko lijaka, katerega zunanje površje služi kot reflektor. Nadaljnji sestavni del je sistem, imenovan periskop, ker se žarki v njem večkrat odbijejo, preden pridejo v center. Poglavitna sestavina periskopa je 124 ravnih plošč, ki so visoke po 8.5 in široke 3.1 metra ter se lahko premikajo v naklonskem kotu do 70 stopinj. Periskopski reflektorji usmerjajo prejete zvezdne žarke proti navpičnim ploščam južnega dela glavnega ogledala. Stransko ogledalo iradiatorjev pri glavnem ogledalu je nesimetričen pa-raboličen cilinder (visok 8.2 in širok 5.5 metra), ki zbira žarke v žarišču, kjer je naprava, imenovana sprejemni rog. Ta je v žariščni točki, kjer se stikajo valovi, zbrani iz ogledal; sprejema valove in jih pošilja napravam za ojačitev in registracijo. Sprejemni rog je na majhni premični ploščadi, ki jo vodi računalnik. Radioteleskop lahko prestreza več virov hkrati — v ta namen je ob žarišču stranskega ogledala in na ploščadi vrsta primarnih iradiatorjev s sprejemnimi rogovi — in sicer valovne dolžine 1—30 centimetrov. Ker so receptorji gibljivi, jih je mogoče premikati vzdolž žariščne točke, torej lahko astronomi proučujejo žarčenje iz določenega vira na različnih valovnih dolžinah, le vsak sprejemni rog je treba naravnati na določeno frekvenco. Novi sovjetski radioteleskop, ki deluje od letošnjega februarja pod vodstvom profesorja Pariškega, je tako konstruiran, da se informacije z vseh anten elektronsko združujejo na določeni točki. Obdeluje lahko različne podobe glede na gibanje, torej je z njim mogoče dobiti sestavljene slike, v katerih se grmadijo posameznosti. S tem se izboljšuje natančnost opazovanja. Pri lokalizaciji virov na valovni dolžini enega centimetra se ta natančnost približuje trem desetinkam ločne sekunde, to pa pomeni, da so že možne 'primerjave z optičnim teleskopom. Prva naloga novega radioteleskopa: meriti koordinate in spektralno gostoto snopov elektromagnetnih valov iz vesolja. Z drugimi besedami: na valovnih dolžinah odkrivati posamične vire, oceniti dimenzije in proučiti njihove značilnosti. Zbrane podatke bodo strnili v preglednico, to pa bodo primerjali z optično karto, da bi odkrili zvezde, ki oddajajo svetlobo in radijske valove hkrati. Težavna naloga pa ni vedno izvedljiva. Zdi se, da nekatere zvezde oddajajo samo svetlobo, druge pa so temne, a pošiljajo veliko radijskih valov. Spričo bližine šestmetrskega teleskopa bodo znatno laže raziskovali usklajeno, z obema aparaturama hkrati, čez čas pa sestavili preglednico tistih točk, ki so hkrati vir optičnih in radijskih valov. »RATAN-600« je pravzaprav šele začel redno delovati, vendar je astronomom že uspelo kartografsko zajeti vir radijskih valov, imenovan Centau-rus A, in odkriti zvezo med dvema komponentama, o katerih so mislili, da sta ločeni. Odkrili so tudi, da je ta vir polariziran na vseh valovnih dolžinah, ki jih je mogoče opazovati. Aparat še ni dosegel polne zmogljivosti. Ko bodo avtomatizirali vsa ogledala, bodo lahko skoraj celo uro spremljali ta ali oni vir. Radioteleskop bo potem imel povsem gibljivo opazovalno oziroma sprejemno površino 13.000 kvadratnih metrov. To pa je rekord, ki ga bo težko izboljšati. Renaud de la Taille V Zelenčuku na severnem Kavkazu imajo največji optični teleskop na svetu Odlomka is dokumentarnih zapisov V predsednikovem poslanstvu | tel j Upton Sinclair zastavil nanizan- J ko sodobnih zgodovinskih romanov, ki jih je nato tkal vse do leta 1953, zakaj bralci so se zanje močno ogreli, | eno izmed teh 11 del pa mu je leta | 1943 prineslo tudi Pulitzerjevo nagrad | do (Dragons9s Teeth — Zmajevi zob- j je, 1942) izšlo lani pri Prešernovi druž• bi. Junak nanizanke Lanny Budd je v Nemčiji priča krepitvi nacizma, pozne• j je pa postane osebni poslanec pred- 1 sednika Franklina D. Roosevelta. V letih, ko zavezniki sredi najsrditejšega svetovnega spopada ze razmišljajo, kar j ko bi po vojni po svoji meri ukro- jili svet, se Lanny Budd na neki ve- čerji v Beli hiši sreča z Winstonom i Churchillom in Louisom Adamičem I (Presidential Mission — V predsedni- Naš rojak je bil zaradi svojega vpliva pri priseljenskih množicah tedaj res tako pomembna kulturnopolitična osebnost, da ga je predsednik Roosevelt pritegnil v krog svojih svetovalcev, in tudi večerja v Beli hiši ni plod pisateljske domišljije. Sam Upton Sinclair pa je močno vplival že na Šestnajstletnega priseljenca iz Blata pri Grosupljem, ki je v dneh, ko je spoznaval novo domovino, pretresen prebiral Sinclairjev roman »Džungla«. Upton Sinclair je bil tudi med tistimi najuglednejšimi ameriškimi pisatelji, ki so podpisali spomenico, s katero je »Društvo za zaščito političnih jetnikov« pri tedanjem jugoslovanskem poslaniku v Washingtonu protestiralo proti nečloveškemu ravnanju z jetniki v Jugoslaviji, ravnanju, ki ga je v politični brošuri »Struggle« (Boj) razgalil prav Adamič, zlasti v poglavju o mučenju komunistov v Glavnjači, ki so ga ponatisnile mnoge napredne ameriške revije. • Epizodo o večerji, na katero so povabili Sinclairjevega junaka Lanny-ja Budda, je Louis Adamič pozneje razširil v lastno knjižno delo, hkrati dokumentaren zapis o zgodovinskih dneh v Washingtonu in razmišljanje o poteh, ki bd jih bilo treba ubrati po vojni. »Dinner at the White House« (Večerja v Beli hiši) se torej suče okoli vprašanj, ki so jim sredi najhujše vojne vihre posvečali vso skrb Churchill, Roosevelt in Stalin: kako mobilizirati vse sile v državi in s kakšnimi razmerami ter nazori bodo morale računati bodoče zasedbene vojske v Evropi. Odsevi zgodovinskih nesoglasil med »tremi velikimi« so že v Sinclairjevem romanu »V predsednikovem poslanstvu«, še globlje v ozadje zavezniških razkrižij pa je prodrl v svojem delu Louis Adamič. Upton Sinclair ^Veliko je odvisno od večerje66 Iz 8. poglavja romana „V predsednikovem poslanstvu44 »Dober večer, je rekel obiskovalec. »Pišem se Lanning Prescott. Na večerjo sem povabljen.« \ Za vhodom v Belo hišo s Pennsylva-vania Avenue je bila lesena stražarnica, pred katero je z brzostrelko čez roko stal mlad mornariški oficir. Z nekim drugim oficirjem, ki se je bil pojavil, ko se je obiskovalec približal vhodu, sta Lannyja strmo pogledala, nato pa mu je eden od njiju velel: »Izvolite naprej!« Po zavijajočem privozu je odšel do stebrišča rezidence, kjer sta izza visokih stebrov stopila dva človeka tajne službe in se postavila predenj. Lannyju je bilo malček nelagodno, vendar je spet voščil dober večer. Se- le tedaj, ko se je že skoraj zaletel vanju, sta se mu umaknila s poti in eden mu je namignil, naj vstopi. Vrata je odprl starejši črnec v liv-reji. Neki drugi livriran služabnik je sprejel njegov klobuk. Potem je prišel slok moški v večerni obleki, preveril seznam, ki ga je nosil pod pazduho, in rekel: »Sedeli boste gospč Adamičevi na desni.« Lanny, vajen formalnosti te vrste, je odgovoril: »Hvala, zapomnil si bom.« Pospremili so ga v sprejemnico in ga predstavili drugim gostom: nekemu gospodu Robinsonu, visokemu in zagorelemu, bratrancu »prve dame«, kot je pozneje zvedel, ljubkima dekletoma kakih osemnajstih let, katerih imen nd prav dobro slišal — sodeč po naglasu sta bili Angležinji; nazadnje pa nekemu poročenemu paru, gospodu in gospč Adamičevima. Lannyju je bil priimek znan in je vedel, da je moški pisatelj jugoslovanskega rodu, močno zagret za vprašanja potomcev priseljencev v svoji drugi domovini. Bil je približno Lannyjeve starosti in enake velikosti, redkih las, prijaznih potez in tihih besed. Lanny bi se z njim prav rad pogovarjal, vendar se zdaj to ne bi spodobilo. Predsednik je vsem po vrsti ponudil koktejle, nato pa je s svojim kozarcem nazdravil gostom in srknil. »Oranžni cvet,« je rekel in okušal pijačo. Gospa Rooseveltova je odložila kozarec in potem s pladnjem v roki ponudila predjed. Gostje so primikali stole v polkrog pred svojim gostiteljem. Lanny je zagledal velik naslanjač in ga je že hotel ponuditi gospč Rooseveltovi, a ko je videla, kaj namerava, je rekla: »Tegale pa bomo pustili za ministrskega predsednika!« Lanny se je že prej spraševal, ali bo na ta sprejem prišel tudi Churchill. V časopisih ni bilo niti vrstice o tem, da bi se mudil v Washingtonu, kajti zadeva je bila vojna tajna. Zanjo pa so gotovo vedeli vsi novinarji in jih je breme te novice najbrže hudo težilo. Roosevelt je povzel besedo in vsi drugi so prisluhnili. Zanimalo ga je, kako je šla v prodajo Adamičeva najnovejša knjiga. Lanny je ni bral, zdaj pa je prestregel, da je nekakšen predlog naj bi priseljenci in v Ameriki živeči sinovi priseljencev pomagali pri obnovi oziroma upostavitvi demokratskih temeljev v sleherni od dežel, ki so jih zasedli nacisti; da naj bi v sleherno od teh dežel poslali skrbno izbrano in uposobljeno komisijo, ki bi ljudem dajala gmotno pomoč in politične napotke. Predsednik ni povedal, kaj si misli o tem predlogu. Oglasila se je gospa Rooseveltova: »Gotovo vas bo zanimalo, da ima ministrski predsednik to knjigo že štiri ali pet dni v svoji sobi.« Pisateljeva zagorela lica so od zadovoljstva pordela. »Vse bi dal, da bi zvedel, kaj o tem pravi,« je rekel. »Mi prav nič manj,« je smeje se odgovorila prva dama. »Predsednik je gospodu Churchillu povedal, da mu zadnji del najbrže ne bo všeč, pa je zaključek gotovo najprej prebral.« Zavoljo drugih gostov je še razložila, da se knjiga izteče z namišljenim pogovorom med Johnom Bullom in stričkom Samom, na krovu ameriške križarke, zasidrane v megli pred islandsko obalo nekega poletnega dne sredi prejšnjega leta. Churchill bi v tem videl samega sebe in predsednika Združenih držav, in sicer tedaj, ko sta se sporazumela o atlantski listini; Adamič, ki je bil ameriški liberalec, če ne že kar radikalec, pa si je britanskega torijca v tem pogovoru kajpada najbolj privoščil. »Bojim se, da mu to ne bo všeč,« je rekel pisatelj z glasom človeka, ki je v uglajeni družbi ustrelil kozla. Njegova gostiteljica pa je le dvignila roke, kakor da bi hotela reči: »Le kaj moremo?« Družba je zdaj sedela; predsednik si je spretno metal v usta praženo koruzo. Fala, njegov mali črni škotski terier, je dremuckal. Lanny pa je z občudovanjem razmišljal, kako spretno zna premetena in odločna ženska vplivati na javne zadeve. Prebrala je knjigo, v kateri je pisatelj razgrnil načrt o demokratizaciji Evrope; a prav tako kot njen mož je vedela, da vplivni in močno zaposleni gentleman, ki je stal za krmilom britanskega imperija, knjige ne bo prebral, vendar da ga bo vsaj mogoče pripraviti do tega, da se bo o njej pogovarjal; pa je povabila pisatelja in njegovo ženo v Washington in dodala še par ljubkih angleških deklet, da je »uravnovesila omizje«. Gospa Rooseveltova je zdajci vstala in odhitela k vratom. Prihajal je namreč sam John Buli in ponudila mu je roko ter ga uradno, spoštljivo pozdravila: »Dober večer, gospod ministrski predsednik.« Odgovoril ji je z mrmrajočim glasom: »Dober večer, gospa Rooseveltova.« Prišlek je predse molel debelo, pravkar prižgano cigaro, kakor da bi mu bila prva skrb, da se ji ne bi zgodilo kaj zlega. »Zdravo, Winston!« je vzkliknil F. D. R. in dramatično stegnil roko. Odgovor je prišel iz ust, ki so se komajda zganila: »Dober večer, gospod predsednik.« Lanny je tokrat prvič slišal, kako se pozdravljata — in česa vsega ta pozdrav ni povedal! Srečali sta se dve omiki in potrdili, v čem se strinjata, a potrdili sta tudi svoja nesoglasja — enkrat za vselej! Lanny si je kaj lahko predstavljal, kako je Američan ob njunem prvem srečanju dejal: »Klical vas bom po imenu, ker je taka navada pri Američanih.« Anglež pa je na to odgovoril: »Ogovarjal vas bom po vašem naslovu, ker je taka navada pri Angležih.« In ker sta tako zastavila, ne bi bilo več vljudno, da bi katerikoli od njiju pozneje popustil. Častni gost je od gostitelja sprejel koktejl, potem je sedel v naslonjač. Lannyja je zabavalo, ko je opazil, kako spretno so poskrbeli, da je pisatelj Poti tja in nazaj sedel poleg njega. »Gospod ministrski predsednik,« je rekla oseba, ki je za to poskrbela, »gospod Adamič je avtor knjige, ki sem vam jo dala.« »Aha, aha,« je bil dokaj osoren odgovor. »Pravkar jo prebiram.« Ni pa povedal, kaj si o njej misli. Nalašč se je temu ognil, in sicer je potegnil iz žepa pismo, ki mu ga je pisala žena. »Zahvaljuje se vam za darilo,« je rekel gospe Rooseveltovi, si nadel naočnike in prebral odstavek iz pisma. Na pragu se je pojavil strežaj in gostiteljica je vstala. Ostali so jo posnemali in v tem bežnem trenutku, ko je bila pozornost odvmjena drugam, je predsednik brž zdrsnil s stola v svoj invalidski voziček. 2ena ga je na to odpeljala v vežo in naprej do dvigala, sledile so ji dame, moški pa so šli za njimi. Churchill in Adamič sta bila zadnja, in Lanny si je dovolil, da je zaostal z njima, kajti zanimala ga je mala drama, ki se je obetala. Adamič je zelo vljudno dejal: »Počaščen sem, ker sem vas spoznal, gospod ministrski predsednik.« Odgovor Je bil: »Pravkar prebiram vašo knjigo. Zdi se mi zanimiva.« »Hvala, gospod. Kako daleč pa ste že prišli?« »Približno do polovice. Ali res mislite, da to vprašanje zasluži pozornost?« »Zares gospod. Ce se nam ne bo posrečilo vpreči našega ameriškega idealizma in ga izkoristiti ...« Dlje ta pogovor ni prišel. Bili so pred dvigalom in predsednik je notri že čakal. »Kar naprej. Winston,« je rekel. »Vi, fantje, pa pojdite dol peš.« Med potjo je Lanny rekel pisatelju: »Vse kaže, da se ne bo dal Izzvati.« Adamič je odgovoril: »2al menda res ne.« V jedilnici so Lannyja posadili med gospo Adamičevo in tajnico gospč Rooseveltove; razumel je, da bo zanj še najbolje, če bo kar najbolj neopazen in se je z veseljem zadovoljil z vlogo poslušalca besed velikih in slavnih. Položaj, s katerim sta se ob tem času soočala tadva državnika, je bil morda najhujši v zgodovini njunih dežel Slabe novice so v zadnjih dneh dobesedno deževale. Predsednikovega bratranca po ženini strani je vse to skrbelo in je sredi slovesne večerje prišel s tem na dan, F D R pa se kar ni dal spraviti v slabo voljo, temveč je povedal, da že ukrepajo in se pripravljajo »Ne moremo pričakovati, da bi se že zdaj kdove kako izkazali; toda naši fantje so Japončkom v z ra ku že pokazali, kaj jih čaka. Morda se povsem ne zavedate, kako pomembne so bile zmage, ki smo jih izvoje-vali v Koralnem morju in pri Mid-wayu.« Mar si je prva dama porekla, da je takega pogovora za večerno omizje že dovolj? Z glavno jedjo so že postregli, pa se je nenadoma obrnila k možu: »Veš, Franklin, z gosti sem namenjena na koncert in zato nimamo časa, da bi klepetali s tabo. Ne bi rada, da bi se pozabil pogovoriti z gospodom Adamičem.« Predsednik ni nikoli spregledal ženinih namigov. »Vsekakor,« je prisrčno odgovoril. »Po mojem je važno, da ljudje iz čezmorskih dežel doumejo, kakšen hotel premnogih ras in na rodnosti je Amerika Ker govorimo angleško in ker je v naši omiki toliko anglosaških značilnosti naši britanski prijatelji radi pozabljajo, koliko nas je, ki nismo angleškega rodu, in ka ko pomembno vlogo imajo ti ljudje pri vseh naših političnih in mednarodnih odločitvah.« Predsednik je pri tem zrl čez mizo in vse omizje ga je poslušalo. »Boleče je dejstvo, da sta nam nezaupanje in nenaklonjenost do britanskega imperija v krvi že od časov revolucije in vojne iz osemnajsto dva najstega; pozneje pa je prišlo še do burske vojne pa Indije. Čeprav kakega velikega državnika še tako močno občudujemo, naših čustev to ne spremeni in s tem mora računati vsakdo v našem javnem življenju.« Bila je kar mala pridiga, namenjena prečastitemu Winstonu Churchillu, ki je sedel tih ko sfinga, držal med prsti veliko cigaro in zrl ▼ dolgi pepel na njenem koncu. DELO • 14. maja 1977 • stran 31 Slovenska psihiatrija Kratka psihoterapija Pogovor z dr. Milošem Kobalom Bolnikov, ki se zatekajo k psihiatrom zaradi nevrotičnih motenj, je po svetu in pri nas čedalje več. Število nevrotikov narašča predvsem zaradi sodobnega načina življenja, zaradi spremenjenih vrednot, naglice in še marsičesa drugega, kar sodi v »civilizacijski proces«. Morda je prav to, da je bilnikov vse več, vzrok, da so psihoterapevti začeli razmišljati o drugačni, predvsem hitrejši metodi zdrav-Ijenja, kot so jo uporabljali v minu-lih desetletjih. Po novi metodi so začeli zdraviti nevrotike najprej v Združenih državah Amerike, potem pa tudi v Evropi. Hkrati so tudi slovenski psihiatri sprejeli in razvili novo metodo, postopoma pa so jo prevzeli tudi drugod po Jugoslaviji. Na nedavnem srečanju jugoslovanskih psihoterapevtov v Radencih, katerega tema je bila nova metoda zdravljenja, se je sedemdeset udeležencev spoznavalo s »kratko dinamično psihoterapijo«, ki naj bi jo uporabljali predvsem v izven-bolnišničnem, ambulantnem zdravljenju. Kmalu naj bi namreč imeli vsi zdravstveni domovi tudi psihiatrične dispanzerje oziroma ambulante. Klasično »preganjanje« nervoz, osnova za zdravljenje je psihoanaliza, je »dolgo; trajna metoda«, s katero ne bi mogli zdraviti niti majhnega dela pacientov, ki pričakujejo pomoč ambulantnega psihiatra. Kratka dinamična psihoterapija (že samo ime pove, da je kratkotrajna, čeprav teoretično časovno ni omejena), naj bi psihoterapevtom omogočila, da bi se posvetili čim več bolnikom in jim pomagali vsaj tako učinkovito kot doslej, oziroma še učinkoviteje. Kratkotrajno učinkovito zdravljenje je tudi bolj učinkovito, tako s stališča bolnika kot zdravstvenega zavarovanja. Čudežna pa tudi * nova metoda ni — in vseh težav vseh nevrotikov ne ozdravi nobena. O kratki dinamični psihoterapiji smo se v Radencih pogovarjali z znanim slovenskim psihiatrom prof. dr. Milošem Kobalom, ki se je udeležil obeh svetovnih kongresov, na katerih so psihoterapevti poročali o kratki dinamični psihoterapiji. »Na nastanek nervoz vpliva človekovo okolje, tudi družba, katere del je nevrotik. Ali glede na družbene razlike lahko ugotovimo različnost med kratko dinamično psihoterapijo, kakršno so predstavili na kongresu v Oslu in Montrealu, ter našo, če lahko tako rečem, slovensko metodo, ki se je razvila dokaj samostojno, brez večjih tujih vplivov?« »Prav podobnost, ki bi Ji lahko rekel kar identičnost metode, me je na obeh kongresih najbolj presenetila. Posamezni psihoterapevti so se k skrajšani metodi zatekali že tudi prej, preden smo psihoterapevtsko metodo podrobneje ovrednotili. Do enakih spoznanj smo prišli tako v Sloveniji kot drugod po svetu po istih poteh. Srečevali smo se pač z istimi ali vsaj zelo podobnimi problemi in ti so privedli do enakih rezultatov, do kratke dinamične psihoterapije, za katero veljajo ne glede na kraj in ne glede na družbeno ureditev enake zakonitosti.« »Kakšne prednosti ima kratka dinamična psihoterapija?« »Metod je seveda več in vse se uporabljajo ob svojem času in ob strogih indikacijah, ob upoštevanju etničnih okvirov, možnosti za supervizijo, ob stalnem preverjanju terapevtskih rezultatov in, seveda, ob spoštovanju osnovnega načela ,predvsem ne škodovati*. Torej nobena izmed metod nima nekakšne absolutne prednosti. In tako zaradi nove metode, kratke dinamične psihoterapije, ne gre opuščati drugih, tudi dolge dinamične psihoterapije oziroma psihoanalize ne, saj ima ta danes svoje mesto med drugimi psihoterapevtskimi metodami ... Odločitev za katerokoli obliko psihoterapije je odvisna predvsem od indikacije. V tem se psihoterapija v ničemer ne razlikuje od drugih medicinskih in paramedieinskih ved, kjer diagnoza in znanje terapevta odločata pri njegovi odločitvi za način, vrsto in obliko zdravljenja.« »V čem je razlika med dolgo dinamično in kratko dinamično psihoterapijo?« »Dolga dinamična psihoterapija, kot pravimo psihoanalizi, je zasnovana na spoznanju, da težave, s katerimi se srečuje nevrotik, izvirajo že iz njegovega otroštva, da imajo torej svoje korenine v času, ko se je začel zavedati samega sebe. Psihoterapevt po tej metodi odkriva oziroma pomaga bolniku odkrivati njegovo življenjsko pot, konflikte in dogodke, ki bi morebiti lahko vplivali na vzroke njegovih motenj. Takšno odkrivanje je navadno dolgotrajno, vleče pa se lahko leta, pa tudi desetletje in več, celo do smrti. Psihoterapevt ne išče vzrokov za bolnikove konflikte v sedanjosti ali bližnji preteklosti, marveč skuša izvleči vzroke zlasti iz otroškega obdobja. Pri kratki dinamični psihoterapiji pa je naloga terapevta, aa skupaj z bolnikom poišče vzroke sedanje napetosti in nevšečnosti. Kratka dinamična psihoterapija je zrasla na spoznanju« da mnogi človekovi konflikti vendarle niso potisnjeni v podzavest, da so pacientu kar dobro znani, da bolnik pogosto dobro ve, kaj je vzrok njegovih psihičnih težav, a si pri tem ne zna ali ne more pomagati. Torej je naloga psihoterapevta, da Čimprej najde jedro problema in ga skuša skupaj z bolnikom čimprej razrešiti. Pri tem ga vse tisto, kar je izoblikovalo bolnikovo duševnost, ne zanima toliko kot psihoanalizo. Zanima ga samo problem, konflikt, ki je napetost oziroma nervozo povzročil. To seveda ni vedno lahko in tudi vsi bolniki ne nosijo v sebi enega samega, že na prvi pogled očitnega problema, ki ga je lahko odkriti. Prav gotovo pa je veliko bolnikov, pri katerih spretni psihoterapevt kmalu izlušči poglavitne vzroke in jih skuša odpraviti. S kratko dinamično psihoterapijo lahko torej pomagamo bolnikom, katerih del »psihičnega gradiva« leži pravzaprav na »površini duševnosti« ali tik pod njo.« »Po kakšnih kriterijih se psihotera-pevt odloči za kratko dinamično psihoterapijo?« »Upoštevati mora možnost, ali bo s kratko dinamično psihoterapijo dosegel želeni rezultat. Med kriterije sodi vsaj povprečna inteligentnost, pacient mora imeti vsaj en pomemben čustveni odnos z drugo osebo, kar pomeni sposobnost jemanja, dajanja in zaupanja. V sprejemnem intervjuju mora izraziti določeno čustvenost, imeti mora specifično pritožbo in jo opredeliti kot glavno. Razen tega se mora za zdravljenje odločiti sam, sam mora spoznati, da so njegove težave psihološke in da je zdravljenje s pomočjo psihoterapevta potrebno.« »Ali je psihoterapija samo pogovor ali tudi kaj drugega?« »Zdravil ne uporabljamo ali pa le izjemoma; k pogovorom »obraz proti obrazu« lahko dodam še določene naloge, ki jih mora pacient opraviti sam doma.« »Na primer?« »Pacient, ki na primer ne prenese, da bi doma v njegovi navzočnosti kdorkoli odprl radio, dobi za nalogo, da ga odpre sam. Vsaj za nekaj časa. Podobne naloge morajo opraviti tisti, ki se bojijo hoditi po cesti, ki jih preganjajo najrazličnejše tesnobe ...« »Kakšni so dosedanji uspehi kratke dinamične psihoterapije?« »Takšni kot pri vsaki zdravstveni metodi: dobri, če jo uporabimo pri pravšnjem pacientu pravi čas in na pravšen način, in slabi, če napak presodimo, izberemo in zdravimo. Ker je ta metoda kratkotrajna, je tudi morebitna zmotna izbira pravzaprav manjše breme tako za pacienta kot za terapevta. Poleg tega jo lahko brez škode podaljšamo v dolgotrajnejšo psihoanalizo, če se izkaže, da je potrebno. Pacienti pa jo tudi laže sprejmejo, saj obravnava tisto, kar jih žuli »tukaj in sedaj«, ne pa tistega, kar je bilo nekoč.« Jože Vetrovec »Vi, gospod Adamič,« je nadaljeval pridigar, »nas v svojih knjigah opominjate, da imajo tuja ljudstva svoje tradicije, pa naj gre za Jugoslovane ali Irce, Nemce ali Italijane ali pa Žide, ki so nesrečni zavoljo tega, kar se dogaja z njihovimi rojaki. Čustva, ki jih ti ljudje in mnogi starožitni Američani gojijo o britanskem imperiju, se Britancem morda ne zdijo posebno razumna, vendar so kaj naravna in glede na naše različne zorne kote upravičena.« Predsednik je zdaj zrl naravnost v svojega hišnega gosta. »Jaz sem sam Anglež, vendar sem tudi Škot in Flamec. Dobro se spominjam, kako me je mati, ko mi je bilo kakih sedem let, vzela v Anglijo in sem videl, kako se je kraljica Viktorija s kočijo peljala po ulici, in bilo mi je čisto jasno, da mi je močno zoprna.« To je bilo že preveč, poudarjeno in Lanny se je lahko le vprašal, do kakšnih vročih razprav je prišlo in kakšne napetosti so se razvile na konferencah med tema odločnima človekoma. Prva dama pa je bila o vsem tem gotovo poučena in je moža podprla, ko je privedla v Washington pisatelja, ki je tako poudaril tiste elemente v ameriški skupnosti, ki niso bili anglosaškega izvora. Skušala je pripraviti voditelja birtanske konservativne stranke do tega, da bi prebral knjigo, ki je v bistvu pripovedovala, da so ljudstva osrednje Evrope za demokracijo, ne pa za kake kralje. Gospa Rooseveltova je strežaju rekla nekaj besed in nato so jim brž postregla s poobedkom in kavo. »Ne smemo zamuditi na koncert,« je dejala. »To mi je zoprno, ker ljudje tako buljijo vate.« Ko je vstala, so se dvignili tudi drugi in odšli so v vežo, kjer so počakali, da so predsednika prenesli v njegov invalidski voziček. Med poslavljanjem je Lanny obstal poleg Churchilla in poslušal, kako se Adamič trudi, da bi kakšno rekel o jugoslovanskih zadevah. Ministrski predsednik pa je bil na to uho še vedno gluh; večerja mu ni bila prav nič pogodu in omalovaževanje tega »rdečega« pisatelja mu je bilo razbrati z obraza in iz godrnjavih besed. Seve, v tej hiši je bil gost in ni imel pravice, da bi bil grob s katerimkoli drugim gostom; vendar mu ni bilo treba govoriti, če mu že ni bilo do tega, pa je igral vlogo svojega prednika, vzvišenega vojvode. Na koncert so se peljali z dvema avtomobiloma. Gospa Rooseveltova je sedela v prvem, na zadnjem sedežu z gospo Adamičevo, pisatelj in in bratranec pa na priklopnikih gospema nasproti. Je rekla gospa Rooseveltova Adamičevima: »Ne morem vama povedati, kako hvaležna sem, ker sta nocoj prišla. Predsednik se zadnje čase precej trudi, da bi ministrskemu predsedniku dopovedal, v kakšni deželi živimo. Skušala sem mu pač pomagati. Včeraj sem se pogovarjala z gospodom Churchillom, pa tudi danes popoldne, in razložila sem mu, da mnoge naših Američanov vežejo močne vezi na dežele, iz katerih so prišli oziroma iz katerih so prišli njihovi starši. Ministrski predsednik je bil nekam nestrpen in bojim se, da tudi sama nisem bila z njim kaj drugačna. Rekel je, da razume, a ne verjamem, da mu je jasno. Vsaj ne povsem.« Louis Adamič ^Enkraten večer z mnogoterimi pomeni" Iz 1. dela „ Večerje v Beli hiši" Strežaj je pred predsednika postavil skledo s praženo koruzo, F. D. R. je dejal »O... hvala,« zajel s polno pestjo in si jel zrna spretno metati v usta. Njegove oči so prestregle moj pogled, roka se mu je za hip umirila in vprašal je: »Kiliko izvodov knjige pa ste prodali?« »Kakih petindvajset tisoč.« »Mar res!« je vzkliknil. »Pri Ran-dom House so moje govore in državniške dokumente izdali v štirih zvezkih, a še zdaleč ni bilo takega uspeha,« se je široko nasmehnil, »čeprav za zadnje številke ne vem.« Pač še en pisatelj, sem pomislil... Sveta nebesa! Mar je bral mojo knjigo? »Pa sedimo,« je gospa Rooseveltova nagovorila goste v vsej sobi. Vsi smo posedli v polkrogu pred predsednika. Videl sem, da je gospa Rooseveltova posegla po precej težkem naslonjaču, in sem pohitel proti njej, vendar sem bil prepozen. »Tegale bomo prihranili za ministrskega predsednika,« je rekla. »Mar je še tu?« mi je ušlo. »Da, še vedno je tu,« se je nasmehnila in očitno uživala v mojem presenečenju, ki je mejilo na dvom. No, no, sem si porekel. Potem sem se jel spraševati. Gospa Rooseveltova naju je povabila. Hotela se je pogovoriti z mano. Kaj neki se je zgodilo? Zakaj so v zadnjem hipu poklicali ti angleški dekleti? Mar se je Churchill pred kratkim od nekod vrnil pa so načrte za ta večer šele popoldne spremenili in gospa Rooseveltova pač ni mogla preklicati najinega povabila? Za hip sem se počutil kot peto kolo oziroma kot kdo, ki so ga sicer povabili v to hišo, ne pa v to sobo... Ali pa je Churchill morda že ves čas tu in je ta večerja predsednikova zamisel, zamisel, za katero se je odločil šele pred nekaj urami? Ce je tako, potem midva nisva odveč, temveč nasprotno... Skozi nekakšen mrč sem videl gospo Rooseveltovo, kako je sedla tik pred predsednika in me s prijazno kretnjo povabila, naj prisedem k njej. »Zanimalo vas bo, gospod Adamič,« je rekla, »da je predsednik dal svoj izvod vaše knjige ministrskemu predsedniku in ga posebej zaprosil, naj jo prebere. In tudi jaz sem ga.« Resni glas ji je nenadoma prešerno zazvenel. »Na moč naju zanima, kaj bo rekel.« Ko sem spet prišel do sape, sem dejal. »Mar jo bere... jo je že prebral?« »Tega pa ne vemo,« je rekla gospa Rooseveltova. »Ima jo že štiri ali pet dmi... v svoji sobi.« »Ne vem, kaj bi dal, da bi vedel, kaj si o njej misli,« sem rekel, »zlasti o zadnjem delu.« »Tudi jaz. In mislim, da tudi predsednik. Gospodu Churchillu je rekel, da mu zadnji del morda ne bo všeč.« »Potemtakem je gospod Churchill po mojem ta del najprej prebral.« Gospa Rooseveltova je že hotela prikimati, a je le dvignila roke z zgovorno kretnjo: Kdo ve? Bomo že morali počakati pa bomo videli... No, ko je večina družbe, zbrane v Lincolnovem kabinetu, sedela in se pogovarjala... ko si je predsednik Združenih držav Amerike metal praženo koruzo v usta... ko je škotski terier negibno ležal pri gospodarjevih nogah ... ko se je vrtinec v moji glavi spričo stvarnega glasu gospodične Thompsonove, ki je na moji levi govorila z mano, umiril... je gospa Rooseveltova nenadoma vstala in odhitela k vratom. In v sobo je priracal sam John Buli osebno, alias prečastiti Winston Leonard Spencer Churchill. Churchill je bil videti manjši, kot sem si ga bil predstavljal, zlasti poleg gospe Rooseveltove. Bil je okrogle, zavaljene postave s kratkimi, šibkimi rokami in nogami, ozek v ramenih, skoraj sam trebuh, prsni koš in glava, pa brez vratu. In vendar, ko je stopal čez prag, z napol mrkim pogledom, ki mu je zastiral njegov veliki, debe-loldčni, rožnato beli obraz s svetlo modrimi očmi, mu je to, kar smo o njem vedeli, da je napravil po Dun-kerquu in še nekaj, kar je dihala njegova osebnost, dajalo neko posebno čvrstost. Premikal se je, kakor da bi bil brez sklepov, iz enega samega kosa: trdno, brez naglice, slep za ovire, kot tank ali buldožer. Ko sem bil na vrsti, da me predstavijo, sem rekel: »Dober večer, gospod ministrski predsednik,« in mu segel v mlahavo roko. Churchill mi je mrmraje nekaj odzdravil. Oči so se nama komajda srečale — pa tega nisem bil jaz kriv. Stavim, da je mojo knjigo res bral, sem pomislil, vsaj zadnji deL Ministrski predsednik se je pogreznil v naslonjač, ki mu ga je bila gospa Rooseveltova prihranila med sabo in Stello. Posedli so še drugi. Jedrska energija „Miroljubni atom44 Novi postopek za Od našega pariškega dopisnika PARIZ, maja Bržkone se Se ni zgodilo, da bi kakšen znanstveni dogodek v tistem trenutku, ko je sporočen javnosti, dobil tolikšen političen in gospodarski pomen, kot ga trna novica o odkritju »miroljubnega atoma«, kakor bi poljudno imenovali novi francoski postopek za bogatitev urana. Prav zato je bila novica tako politično centrirana, kajti Pariz jo je dal v javnost komaj dober dan pred začetkom zahodnega vrha v Londonu, sestanka, na katerem bi bili v ospredju energetsko-politični problemi. Na mednarodni jedrski konferenci v Salzburgu je francoski atomist Fre-jaoques 3. maja dal vedeti, da so v komisariatu za atomsko energijo izdelali postopek za pogasitev urana, ki temelji na »kemični izmenjavi«, ki zahteva manj zapletene naprave od sedanjih, ki ga je lahko široko industrializirati in katerega prednost je predvsem v tem, da tako pridobljenega, nizko obogatenega urana ni mogoče visoko obogatiti, torej uporabljati v vojaške in s tem v vojne namene. V Parizu je četrtič od ustanovitve bogatitev urana zasedal visoki svet za jedrsko zunanjo politiko, ki ga vodi predsednik republike Giscard dTEJstaing. Po končani seji je direktor komisariata za atomsko energijo (CEA) Andrč Giraud v kratkem sporočilu brez’ tehničnih podrobnosti potrdil novico. Francija je torej naredila »atom miru«, »atom za vse, bombo za nikogar«, »nenasilno jedrsko energijo«, kot so poudarili pariški dnevniki. Kot rečeno, Andrč Giraud ni razkril postopka v podrobnosti. Tako politike kot preproste ljudi bolj zanima osnovni podatek: uran je po novem postopku mogoče tako obogatiti, da je samo »triodstotno bogat«, kar zadostuje za delovanje jedrskih central, ni pa ga mogoče bogatiti naprej, se pravi nad 90 odstotkov, kakršen je potreben za izdelavo bombe. Francozi tudi zavračajo »novost« novice iz ZR Nemčije, kjer naj bi v Karlsruhe tudi laboratorijsko prišli do manj bogatega urana, češ da je njen postopek klasičen (centrifugalen), predvsem pa še daleč od industrijske uporabe. Na znanstvenem področju gre za dokaz, da so Francozi ne le kos najbolj razvitim državam, temveč da jih presegajo. Toda bistvo novice je gospodarsko in politično, kajti zaradi novega postopka se utegne spremeniti vsa svetovna jedrska politika. Odslej Revni 55bogati uran" Teoretično obstaja veliko postopkov za ločevanje izotopov. Treba je le najti fizikalno ali kemično pot, ki ne deluje enako na izotopa, ki ju hočemo ločiti. V primeru urana imata izotopa masi, ki sta si zelo blizu: 235 in 238. Razlike v vedenju so torej zelo majhne. V industrijski rabi je zdaj en sam postopek: plinska difuzija. Plinsko sestavino urana (heksafluor), vsebujočo oba izotopa, prisilijo, da gre skozi porozno oviro. Izotopa, ki nimata popolnoma enake mase, gresta skozi oviro vsak s svojo hitrostjo. Ta postopek je treba velikokrat ponoviti, če hočemo dobiti čedalje večjo količino cepljivega urana 235. V civilnih tovarnah ne gredo do konca separacije. Operacijo ustam-jo, ko je količina urana 235 približno triodstotna. Nasprotno pa za vojaške potrebe velikokrat ponovijo operacijo, dokler ne dobijo skoraj čistega urana 235 (nad 90-očL stotnega). Tovarne za takšno izotopsko separacijo pa so v ZDA in Franciji. Trenutno sta v industrializacij-skem procesu še dve drugi metodi: ultracentrifugiranje, ki je v tem, da naglo vrtijo plinsko sestavino urana. Težje molekule (v katerih je uran 238) žene navzven, uran 235 pa ostane blizu središča. Ta metoda obstaja v fazi industrijskega prototipa v Veliki Britaniji in na Nizozemskem (s pomočjo ZR Nemčije). Predsednik Carter jo je priporočil za prihodnje čase v ZDA. Druga metoda: uporaba šob. Plinski curek sestavine urana prisilijo v premikanje ob ukrivljeni steni. Težka sestavina (uran 238) gre po manj ukrivljeni poti, torej »Moški, ki sem vam ga pravkar predstavila, gospod ministrski predsednik,« je moja žena slišala reči gospo Rooseveltovo, »je avtor knjige Pot tja in nazaj.« Nasmehnila se je Stelli. »Da, da,« je zagodrnjal Churchill. »Prav zdaj jo b-berem.« Malce je zajecljal. Iz žepa v suknji je potegnil neko pismo, nato pa je s toplim, prijateljskim glasom rekel gostiteljici: »Pravkar sem prejel ženino pismo. Zahvaljuje se vam, gospa Rooseveltova, za tisto čudovito darilo, ki ste ji ga poslali.« »Zelo me veseli, ker je gospe Churchillovi všeč,« je rekla gospa Rooseveltova. Na pragu se je pojavil strežaj. Gospa Rooseveltova je brž vstala in rekla: »Bi šli dod k večerji?« Dame so sledile gospe Rooseveltovi, moški so se zvrstili za damami. Bil sem med zadnjimi, ki so zapustili sobo. Na pragu sem se znašel poleg Churchilla, ki je bil prej pred mano, a se je očitno ustavil, da bi me počakal. Zdelo se je, kakor da hoče nekaj reči, vendar se je premislil. Pa sem rekel: »V čast mi je, da sem vas spoznal, gospod ministrski predsednik.« »Prav zdaj b-berem vašo knjigo,« je dejal, »in... in zdi se mi... zanimiva.« »Hvala, gospod,« sem rekel. »Vas smem vprašati, kako ... kako d-daleč ste že?« Čutil sem, da se mi lastno jecljanje, ki sem ga navadno uspešno krotil, spet povrača; in pomislil sem: No, vsaj to imava, skupno... »Približno... do srede,« je odgovoril Churchill. »Ali res mislite... da to vprašanje zasluži pozornost?« Premeril me je s pogledom. Menim sem, da bo vprašanju še kaj dodal, pa ni. »Da, gospod ministrski predsednik,« sem rekel. »Zares mislim, da zasluži pozornost.« Churchillove ustnice so se stisnile. »Morda je prav zdaj videti drugače,« sem nadaljeval, »vsega mesec dni po Pearl Harborju, toda... elementi neenotnosti, morebitne neenotnosti, niso izginili. Spet se bodo pojavili na površju, če že ne med vojno, pa gotovo po njej, razen če se nam zdaj ne bo posrečilo, da se z vsemi močmi posvetimo trdnemu, jasnemu cilju...« »Ali res tako mislite?« je spet rekel Churchill. »Prav zares, gospod.« Ministrski predsednik ši je vtaknil v usta cigaro. Z gostiteljem in gostiteljico vred je bilo za omizjem enajst ljudi. Osebje štirih strežajev je skoraj takoj ponudilo večerjo, toda medtem ko je na mizo prihajala jed za jedjo, o jedilniku nisem imal kake jasne predstave, razen da je kuhinja angleška. Na drugi strani mize je predsednik s tihim, resnim glasom govoril Stelli: »Prebral sem knjigo vašega moža. Tule smo o njej kar pcreoej razpravlja- li, zlasti o tem, kateri del je boljši, tehtnejši. Nekaterim ljudem je prvi del menda bolj pri srcu. Toda meni je všeč zadnji del. Nekaj ima v sebi. Nekaj ima v sebi,« je ponovil in krilil z roko, kakor da bi gnetel misel in tipal za besedami, ki so sledile. »Odpira obzorja... to je zamisel, ki resnično odpira obzorja.« Znova si je pomagal z roko, toda z drugačno kretnjo — kakor da bi suval v neznana prostranstva. »Razvnema domišljijo.« Stelli je srce močno utripalo. Zdaj je kar otrpnila in opazovala njegov obraz. Dobil je težke, zelo resne in negibne poteze, skorajda kot krinka, ko je za hip povesil oči. Potem pa je pogled spet dvignil in se brž nasmehnil. »Ali hočete svojemu možu nekaj povedati?« je rekel in nasmešek mu je znova ugasnil. »Povejte mu, da je meni všeč zadnji del knjige.« »Da, gospod predsednik.« že nekaj časa sem opazoval F. D. R. in Stello, potem pa nisem mogel več krotiti radovednosti in sem se nagnil čez angleško pecivo, skodelico kave in brendi, na kar sem povsem pozabil, da imam pred sabo, ter se stegnil, da bi slišal, kaj se pogovarjata. Predsednik je nenadoma dvignil glavo in se mi hudomušno, razumevajoče nasmehnil. »Nikar ne skrbite,« je rekel in pomahal s cigaretnim ustnikom. »Gospa Adamičeva in jaz se odlično razumeva.« Nisem si mogel kaj, da mu ne bi vrnil nasmeška. »Glede česa pa, gospod predsednik?« Predsednik je sekundo ali dve vlekel dim. Nato se mu je obraz znova zresnil in nagnil se je čez mizo proti meni. »Vaša ženi sem pravkar pripovedoval, da tale moj prijatelj,« in pokazal je z glavo, »ne razume .. ne upošteva____ ne doume, da ima ve- čina nas Američanov zelo globoke predsodke glede Anglije.« F. D. R. je premolknil, potegnil še en dim. Vsi so utihnili. Potem je nadaljeval: »Ti predsodki iz britanskega zornega kota morda niso kdove kako verodostojni; vendar so zelo naravni in upravičeni z naših zornih kotov., naših drugačnih zornih kotov. Moj prijatelj se ne zaveda povsem — prav zares — kakšna zmes ras, veroizpovedi in narodnostnih ozadij smo Američani, in da naša ozadja ne izginjajo in da je to važno in da iz tega izvirajo najrazličnejše težar ve...« Obraz se mu je razpotegnil v nasmešek. »Mimogrede, medtem ko je v mojih žilah največ angleške krvi, sem delno tudi škotskega in delno flamskega rodu.« Pomenljivo je pogledal Churchilla. Ministrski predsednik je sedel kot Buda, velika cigara mu je štrlela iz obraza. »Iz te kombinacije se rodi človek, ki zna dobro barantati.« Pomislil sem: Vse to je Churchillu gotovo že prej povedal. Mene pa je zdaj izkoristil, da si bo Churchill to res zapomnil. bo mogoče prodajati nenevarne jedrske centrale in tovarne za bogatenje urana, torej takšne, ki bodo njihovim lastnikom onemogočile prehod iz miroljubne v vojno uporabo jedrske energije. Tako kot ZDA, ZB Nemčija, Nizozemska je tudi Francija prodajala je-drske centrale hkrati z napravami za obdelavo jedrskih odpadkov, iz katerih je mogoče narediti bombo. Glede na to, da je takšna politika po eni strani ogrožala ameriški jedrski monopol, po drugi strani pa omogočala širjenje jedrske oborožitve, so ZDA začela pritiskati na ZRN in Francijo, naj jo opustita. Zato so v Parizu ustanovili splošni svet za jedrsko zunanjo politiko, ki je izdelal dve načeli francoske jedrske politike v svetu: Francija je proti širjenju jedrske oborožitve, hkrati pa je za neodvisno, jedrsko politiko, ki naj zadošča potrebam po energiji v svetu. Na znanstveno tehnični ravni, ki je zdaj uradno znana, se je Pariz obvezal, da bo še prodajal jedrske centrale, vendar pa ne več tovarn za nadaljnjo bogatitev urana, kar pa je bilo ZDA negotovo jamstvo. Nov postopek je tako sam od sebe odpravil najhujšo oviro. Zdaj (kar nikakor ne pomeni jutri ali čez nekaj tednov) bo mogoče prodajati jedrske centrale, ki bodo delovale na »siromašni« uran tako, da kupci ne bodo mogli delati bomb. Politično gledano je to »Giscardov odgovor Carterju«, zakaj zdaj naj bi se pokazalo, ali je ameriškemu predsedniku pred očmi samo skrb, da na svetu ne bi bilo preveč jedrskih bomb, ali pa mu gre tudi za to, da bi z uporabo političnega in gospodarskega pritiska zaščitil ameriško jedrsko raziskavo in jedrsko industrijo. Po pisanju pariškega tiska bo torej zdaj trenutek za odkritje kart v francoski ameriški jedrski politiki, hkrati pa priložnost, da dežele v razvoju, ki so potrebne novih virov energije, podprejo Francijo, ki hoče biti manj diskriminatorska v prenosu jedrske tehnologije na druge. Stane Ivanc jo je mogoče ločiti od urana 235. Ta postopek uporabljajo v Južni Afriki (opira se na tehniko nemškega izvora). Južna Afrika je na dovolj visoki stopnji, da bi se v 80. letih lotila komercializacije obogatenega urana po tej poti. Računati je mogoče še z drugimi sistemi. Omenimo naj tistega, v katerem so Američani izdelali prvo atomsko bombo. Uran 235 so ločili od urana 238 posamič, atom za atomom, v spektografu s posebno maso (calution). številni raziskovalci na tem področju uporabljajo laser. Nekateri hočejo uporabiti radiacijski pritisk. Drugi ionizirajo samo enega izmed dveh izotopov z laserskim žarkom natanko določene frekvence. Tedaj je ločiti nevtralne atome od ioniziranih, kar je zelo lahko. Nekateri si pomagajo s kemičnimi reakcijami ali utekočinjevanjemt ki je za vsak izotop drugače hitro. J.—1. L. — Le Monde Omizje je rahlo vzvalovilo, ko so ljudje srebali kavo. Rekel sem: »Ti predsodki so bili vsekakor očitni v pošti, ki sem jo prejemal v tednih tik pred Pearl Harbor* jem, in prav nič ne dvomim, da bodo spet izredno pomembni, ko se bomo z Britanijo izkopali iz vojaške nevarnosti ali pa še celo prej . « »Da, tako je,« je rekel predsednik, ko sem premolknil, čeprav še nisem povedal vsega, kar mi je ležalo na duši. Gospa Rooseveltova in gospodična Thompsonova sta namreč vstali. »Oprosti, Franklin,« je rekla gospa Rooseveltova, »toda zdaj moramo za- * res že iti!« Zrla je v moža, dokler ni pomežiknil, da razume, in prikimal. Vsi gostje so bili na nogah. »Saj ne zamerite, gospod ministrski predsednik,« je rekla gospa Rooseveltova. Churchill se je nakremženo nasmehnil in se rokoval z njo. V levici je držal cigaro natanko tako, kot sem bil že prej opazil: kakor da bi na moč pazil, da se dolgemu pepelu ne bi kaj zgodilo. Potem je stopil vstran in se umaknil k zidu. Njegov debelolični obraz je bil nenadoma videti trd, strog. Desnica mu je mlahavo opletala. Ves pod vtisom neizmernih izkušenj, ki sem si ga šele čez čas pojasnil, sem stopil k njemu. »Rad bi vam še enkrat povedal, gospod ministrski predsednik, da sem bil počaščen, ker sem vas spoznal.« Segel sem mu v roko, ki jo je komajda dvignil. Churchillov izraz je odseval eno samo zamotano nejevoljo. Tedaj tega pač nisem vedel, toda to je bila zanj Rooseveltova poslovilna večerja (čar sopisje je pozneje poročalo, da se je vrnil v Anglijo naslednjega dne, 1. januarja). Bila mu ni niti malo všeč. Jaz sem bil v hudičevo nadlego, ki mu jo je naprtil F. D. R. in moral me je pač prenašati. To je dal vedeti s svojim vedenjem in to je odsevalo iz vse njegove osebnosti, kakršno sem ta večer spoznal Zamrmral je nekaj, česar nisem razumel. S priprtimi očmi je škilil vame in potisnil si je cigaro v obraz ter se s hrbtom pritisnil ob zid. »Zanima me, gospod Churchill, ali ste že slišali, da so v jugoslovanski emigrantski vladi v Londonu zamenjali premiera?« sem vprašal. »Nisem,« Je odgovoril. »Bral sem v popoldnevnikih, tik preden sem prišel sem. General Si-movič je odstranjen in novi premier je nekdo, ki se piše Jovanovič.« »Simovič?« Churchill je zmignil z rameni. »Nobene škode — prav nobene škode ni.« »Mislite, da je ta sprememba dobra?« Znova je zmignil z rameni, prav zaničljivo. »Zbogom, gospod,« sem rekel m odšel okrog mize, pri sebi pa sem si mislil: Pravo cesarsko veličanstvo! Nocoj so slabe volje... birago diop riba paberkov alka Birago Diop je mojster tradicionalne afriške pripovedi. Iz njegovih zgodb dihajo resnične usode ljudi in z bogato ljudsko domišljijo spletene pri• povedi o večnih resnicah. Deževalo je podnevi, deževalo je ponoči. Deževalo je v začetku tedna, deževalo je ob koncu tedna. Voda iz obilnih in močnih ploh je napolnila Marigot. Preorala in razkopala je strugo Marigota* na dnu katerega je mnogo lun spal v črnem in vlažnem blatnem žepu, ki* ga je pokrivala debela skorja izsušene gline, som Konko, gola brkata riba. Narasli Marigot se je zagnal visoko v breg in v gubah ogromnega prta ponesel soma Konka na pesek golih posestev. Ko je prišel večer, se je Marigot pokorno vrnil v svojo strugo, ne da bi se vznemirjal, kaj nevarnega ali vsaj neprijetnega ali zoprnega utegne doleteti njegovega večnega gosta, ki ga je pustil samega z nočjo. Prst, ki so jo nagli prihodi in vračanja pa kratko bivanje Marigota rahlo namočili, je k sreči dopustila somu Konku, da mu je čas mineval v čuječem, a še kar mirnem bedenju pod radovednimi pogledi in zvijačnim mežikanjem zvezd. Som Konko je zadremal šele v svežem pišu in v zgodnjem svetlikanju jutra, po drugem petelinjem petju in po odhodu zvezd, za katere ni oil gotov, da je doumel vsa njihova znamenja, in tedaj ga je živa bolečina v korenu brkov potegnila iz polspanja. Som Konko je odprl oko, ki ga je zalivala debela solza in tik ob ležišču iz mokre mivke zagledal jerebico Volo, kako drži v trdem in kratkem kljunu konico brkov, ki so ji izdajali kožo ribe brez luskin. Jerebica Volo, ki ni mogla več na dolge sprehode, da bi se zjutraj umila v Marigotu, saj je, odkar je tako deževalo, povsod naletela na vodo, ni več vedela, kaj naj počne s prvimi urami dneva. Pohajkovala je sem, naglo stopicala tja, prezgodaj, še pred sončnim vzhodom zbujala nekatere z dražečim crlikanjem, skrajševala spanec drugih s težkim vzletanjem, prasketajočim kot prosena zrna na žerjavici, in prenekatero rano jutro nadlegovala vsakdanje sosede in bežne nočne potnike. Ko je debela solza kanila iz očesa soma Konka, je jerebica Volo menila, da se je končno zares prebudil. Popustila je brke, ki jih je še vedno držala v koncu kljuna, in pozdravila: »Som, bratranec moj, ki te tako dolgo ni bilo, si mimo preživel noč?« V njenem pozdravu je tičalo nekoliko predrznosti, ki je še ne docela prebujeni som Konko prav gotovo ni opazil, kajti odgovoril je tako vljudno kot sleherno dobro vzgojeno bitje. Kljub nenadnemu potovanju iz temačnih globin Marigotove struge na goli pesek ravnine, kljub uram, ki jih je preživel v negotovosti in trenutkom tesnobe pod pogledi zvezd, je som Konko pritrdil jerebici Volo, da je preživel noč: »Mirno, kajpada!« »Rada bi se ti čimprej opravičila, ker sem te zbudila tako zgodaj in tako nevljudno: vabim te na zajtrk, bratranec; zapustiva opustošena posestva, polja so že obrodila. Pojdiva jest dobrote. Pojdiva paberkovat.« »Jest kaj? Kako paberkovat?« »Proso, bratranec moj, koruzo, fižol, bratranec moj, arašide, maniok, krompir, bratranec moj.« »Pa saj ne morem na polje. Ničesar nimam, kar je potrebno, da bi šel tja, niti da bi tam kaj pametnega počel, kaj šele jedel.« »Posodila ti bom, kar boš hotel. Posodila ti bom, kar boš potreboval.« »Nimam nog.« »Posodila ti jih bom.« »Nimam krempljev.« »Posodila ti jih bom.« »Nimam kljuna.« »Posodila ti ga bom.« »Nimam perja.« »Posodila ti ga bom.« »Nimam kril.« . »Posodila ti jih bom.« In Jerebica Volo je posodila somu Konku vse, česar ni imel, da bi šel zajtrkovat na polje. In skupaj sta poletela proti obdelanim, na žetev pripravljenim njivam. Tekala sta od grmov manioka do stebel prosa, letala od koruznih storžev do fižolovih ovijalk; nenadoma pa je jerebica Volo nehala zobati, dvignila glavo, nastavila uho, zasukala oko. Tako je storila že tolikokrat, tako se je srečala s premnogimi ljudmi in sploh z vsem, saj je stalno oprezovala, v najgostejši preji je zaznala najbolj pritajen šepet in v najbolj gluhi tišini najneznafcnejši nevsakdanji šum. že od rojstva je vedela, potem ko je znala teči takoj, ko se je izvalila, s katere strani lahko pride najmanjša nevarnost, najmanjše presenečenje. Takoj je spoznala težek in počasen oračev korak ali oklevajočo in oprezno hojo, kradeč lovčev korak. Noge, ki so topotale po poti na polje in h gostoma na polju, niso mogle pripadati drugemu kot Kebi, gospodarju polja. Jerebica Volo je torej dvignila glavo, napela uho, zasukala oko. Stekla je k svojemu pajdašu somu Konku in zahtevala: »Vrni mi, kar sem ti posodila.« »Kaj? Kako?« je vprašal som Konko. »Vrni mi noge, kremplje, ki jim, perje, peruti, ki sem ti jih posodila.« In Som Konko je vrnil noge, kremplje, kljun, perje in peruti in ostal sredi polja ves gol z brki in kožo brez lusk. Komaj je jerebica Volo prevzela svojo lastnino, je pfffrrr! odletela pred nosom Kebe obdelovalca. Gospodar polja se je začudil, ko je zagledal Konka, brkato ribo v sloju fižolovih listov. »Kako! Riba, ki zoblje?« Tedaj je som Konko potožil z zelo milo pesmijo: Jerebica me je obiskala (Zdaj je izginila) Hotela je, da grem zobat Nimam nog, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Nimam krempljev, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Nimam kljuna, sem rekel Posodila ti ga bom, je odgovorila . Nimam perja, sem rekel Posodila ti ga bom, je odgovorila Nimam peruti, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Jerebica me je pripeljala Pa je izginila... pfffrrr! ! ! Pesem soma Konka je bila nežna, zelo žalostna, zelo ganljiva, toda obdelovalec Keba je že mislil, ko ga je potehtaval in ko je božal kožo brez lusk, na odličen basi, au na kuskus ali na dober tč, ravno prav tekoč, ki bi ga lahko Tara, najmlajša od njegovih štirih žena, pripravila z juho, ki bi jo dal neprevidni spremljevalec nesramne ubežne jerebice. Obdelovalec Keba je pobral golo in brkato ribo pevko, ki je zablodila na sredo njegovega polja, in jo odnesel k najmlajši in najprijetnejši ženi: »Na, Tara, prinašam ti ribo, ki sem jo ujel na polju.« »Ribo, ki si jo ujel na polju? Kot zajca?« je vprašala mlada žena in zaploskala. »Ne ravno kot zajca, kajti ta je zobala.« »Kako, riba, ki zoblje?« se je začudila Tara, mlada soproga. Ob tem vprašanju je som Konko znova zapel in tiho potožil: Jerebica me je obiskala (Zdaj je izginila) Hotela je, da grem zobat Nimam nog, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Nimam krempljev, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Nimam kljuna, sem rekel Posodila ti ga bom, je odgovorila Nimam perja, sem rekel Posodila ti ga bom, je odgovorila Nimam peruti, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Pa je izginila... pfffrrr! ! ! Tara je bila najmlajša žena Kebe obdelovalca, a ne najmanj razumna med soprogami. Njena vzgoja v domači hiši je bila kar temeljita. Ob starih ljudeh se je naučila marsičesa, preden jo je vesela družba nekega večera privedla v kolibo njenega moža. Nikoli ni slišala ribe peti ne govoriti, nikoli ni slišala pripovedovati o ribi, ki je šla zobat na polje. »Tole ni riba, ki bi jo lahko vrgla v lonec, pa čeprav bi jo pripravila z najslastnejšimi dodatki ali z najokusnejšo jedjo, z rižem, s tOjem ali kuskusom. Ta som je riba »mara«. Ne mrtev ne živ ni riba za nas.« »Kaj pa bova storila z njim?« »Nesi ga h kralju Farni.« Keba obdelovalec, uslužni in prijazni mož, je hotel vedno ugajati svoji mladi soprogi, zato se je odrekel sočnemu kuskusu in okusnemu t6ju, ki bi ga rad jezel z ribjo prilogo, in odnesel soma Konka, golega pevca brez lusk in brkača h kralju Farni. »Farna, prinašam ti ribo, ki sem jo ujel na svojem polju,« je rekel kralju, pred katerega ni prišel brez težav in pregovarjanj. Tisti, ki so obkrožali kralja, so se pričeli spogledovaje spraševati, ali ima človek, ki je ponujal njihovemu gospodarju dolgo gladko ribo, podobno rejeni in brkati kači, glavo na pravem mestu, in so šepetali: »Riba na polju?« »... na polju?« » ... riba?« » ... polju! ! !« Toda kralj Farna, čigar bojna vnema, ognjevitost se je že davno umak-nila veliki želji po znanju in s priza nesljivostjo prežeti modrosti, je preprosto vprašal poljedelca, za katerega je vedel, da ne skopari z nepotrebnimi besedami kot vsi iz njegovega plemena, ki se pogosteje obračajo k rodni zemlji kot k ljudem: »In kaj je počel tale na tvoji njivi, o človek?« »Zobal je, Farna!« »Kako, riba, ki zoblje?« se je vendarle začudil kralj Farna. Ob kraljevem vprašanju je som Konko spet zapel in milo potožil: Jerebica me je obiskala (Zdaj je izginila) Hotela je, da grem zobat Nimam nog, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Nimam krempljev, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Nimam kljuna sem rekel Posodila ti ga bom, je odgovorila Nimam perja, sem rekel Posodila ti ga bom, je odgovorila Nimam peruti, sem rekel Posodila ti jih bom, je odgovorila Jerebica me je pripeljala Pa je izginila ... pfffrrr ! ! ! Farna, znanja in modrosti poln kralj, ki pa vseeno ni nikoli slišal česa podobnega, ribe, ki poje, niti ni slišal govoriti o ribi, ki je šla zobat na polje, čeprav v družbi ptice, ni radomir glusac vlažna panonija Zgodba Vlažna Panonija je iz prve knjige novel Radomira Glušca, rojenega leta 1949 v Negotinu. Izšla je leta 1976 v Beogradu. V njej se na fan-tastičen način lomi čudežna življenjska stvarnost v ogledalu avtorjeve senzibilnosti„ Narava je za Glušca naj-popolnejša stvar na svetu, zato je ni mogoče popisati razumsko, logično, temveč le z zapleteno, v fantastičnost zaobrnjeno pisavo. Nežno smo se približali ladji, ko ie bila že skoraj čisto modra, jo ljubkovali z vseh strani. Rečni metulj je tak kot ladja, poje z njo, segata drug v drugega vdano, vdano, nečisto jima zavidajo trave, smuč, odblesk neba in spomin na poljsko cvetje Orbaszpd-lotaje. Potem se dotikamo vode, njena tanka plošča se zlomi, vijolična, čisto tiho. Potem se hoče utopiti čebela, prepričujemo jo in odvračamo od tega in osramočena vzleti, na veji že bolj zaupa sama vase, mogoče pa je sploh nismo razumeli, o ladja reke. V spodnjegrajskem večeru ladja izpluje, v vodo vržem prodnik, njegov krožni dih v trenutku dohiti močnejše kroge, na katerih jezdi. Moje telo je ne more več doseči, modre plave ladje, ki se ji pravi, recimo, »Vlažna Panonija«. Vračamo se v mesto precej utrujeni, golobi se splašijo in zletijo v zrak, ne ločijo se od kože zidov in neba, kamor se morajo dvigati že stoletja, to marsikaj pojasnjuje. Toda drugo nebo, vrbaško, ptice mnogo laže zavojujejo. Ves sem iz toplih cvetov akacije, padajo na moje golobe, skrite v krošnji, ki je iz gostote prostora komajda segla kakšen meter prek črnice. Mama navsezgodaj krmi ptice, nabira cvetje akacije zame, menda spim, zabuhel od rumenkaste volhkosti, od vrbaške noči, od najbolj blodne noči, kar jih je, ti moj pravoslavni Bog, Bog, o Bog. Potem duham akacijo, se stegujem, zlivam lepljivo vodo iz črne mlake na vrat, obraz, roke, polagam vato, namočeno v alkoholu, na pod-pluto oko, oranžne podplutbe zginejo, jem mastne jedi, jem humus, ki se vrašča v telo ... V kanalu, dvesto metrov odtod, čofotajo po vodi ladje z lepimi imeni. Iz trstikovja jih ravnodušno gledajo bolehne žabe, vendar so previdne zaradi rac, spričo katerih sploh ni videti blata vzdolž vode, vse je belo. Na lesenih dokih stojijo potniki in čakajo ladjo za Apatin, premišljujem. Od nagibanja padam v nezavest, židko blato me vleče vase, med rahle oblike, ki jih lahko vidiš pri onejrodiniji. Oče in mama, oba mi odsvetujeta to, pozneje grem s prijatelji v vrbovje na Sla j s, malone iskreno ljubimo tista madžaršorska dekleta, tudi naša imamo radi, spodaj, kjer cvrči zemljina skorja, bolje rečeno trupelca žuželk, Črvov in polžev, pa krhkih bilk in vrbe, latinsko salbc. Kopamo se v mrtvih rokavih prekopa Donava—Tisa—Donava, kljubujemo bistrim vodam, ki smo jih videvali na potovanjih po domovini. Radmili, ki ima strašno belo telo, se okoli stegen oprime žabji mrest in močvirni lotos. Tudi drugi vsi, vsi smo čisto nagi, ker se znamo izmuzniti iz grozljivega rastlinja. Lepo je delati tisto v črni vodi, skoraj tako kot v temi. čisto nič ni, sram trav okoli nas in osata na obali. Radmila pripoveduje o mrtvi sestri, spet, nepremišljeno žalostno, požira velike goltljaje blata, kri se ji ulije iz nosu, s tistega mesta ji zdrsne žabji mrest, čisto svetlo je že. Vračamo se po sončnem zatonu, vedno manj taki, skoz vrbovje, trstike. Zaradi nepopisne smrdeče vode nam izpadajo lasje, se mi zdi. Ladje, ladje za nami in proti Srbo-branu, kjer. je bilo pred vojno sto šestindvajset, tudi zdaj je še toliko. Nekdo z ladij, modrikastih, sivih, izstopi pri Abesincu, Grajfenštajnu, Dragi Radanovi, Stevu Radanovu, Svetozarju Matiču, Batu Marjanovu, priDa-ničfci Šuvakovi, pil el o vino z gozdnate Telečke, na toplega gosaka v trebuhu, kakršnih danes ni več, imajo pretepe in semnje, cerkve, otroke, boga- « maral, da bi samo njegovo spremstvo, njegov dvor vedeli za doslej ne-zaslišen dogodek. Ukazal je tolči na tam-tam, sklical je vse ljudstvo, naj pride v petek, da bo videlo in slišalo golo in brkato ribo, ki je zobala na polju in ki toži o svoji nesreči z milo, žalostno in ganljivo pesmijo. Ko je prišel petek, je kralj Farna ukazal Mabu, dvornemu pevcu in čarodeju, naj pokaže pazljivim zbranim podložnikom soma Konka, ribo, ki zoblje in poje. »Riba, ki poje?« »In ki zoblje? ? ?« je v širnem mrmranju spraševala množica podložnikov kralja Farne. »Kako, riba. ki zoblje?« so vprašali močnejši in razločne j Ši glasovi. »Seveda, riba, ki je zobala in ki poje!« je pritrdil Mabo, dvomi pevec in čarodej in si sredi težke in gluhe tišine ponesel brke soma Konka tik ob desno uho. Toda nobenega glasu ni bilo z ustnic gole ribe brez lusk. Som Konko mi, in pristave na Kišdobri, kar preveč srečni so. Pridemo domov še pred ladjami. Te, zelene, ponujajo svojo pravljico po Panoniji podnevi in ponoči. Ustavijo se pod mostom in trobijo, prdi-jo na uho spečega brodarja in čuvaja na mostu in poljskega čuvaja in drugih. Njega pa zbudi šele jutro. Takoj odpre stepsko rano in zaustavi v trenutku na obeh straneh reke nestrpne Slovane, Avare. Lupine prekrijejo tisto, kar bo potem neplavalec, kakor hitijo, nežne in belkaste, bolj pomodrele kot členki, ko jih svetloba naskrivaj pokrije, tako srčkane, z izginulim morjem davne Panonije. Oče, mama, oba mi odsvetujeta, brat je šel, kamor ga je vleklo,... šestdesetega... itd., še preden so se jele odpirati akacijine kronice, nič ga ni moglo zadržati, po vsem tem. Bolje je biti tiho, zaradi mladine. Toda to morje nam teče po mesu, meso, naša mesta pa so iz njivske črnice, čemozjoma, solončaka, humusa, nafte, odvisno pač. Prebrati dr. inž. Viktorja Najgebauerja, Dejavniki pri formiranju zemljišča v Vojvodini, Zbornik Matice srpske, prirodoslovna serija, 2. zvezek, Novi Sad, 1952. živim v hiši, zraven katere raste akacija, in poleg te jih je še nekaj. Akacije, chemdn de fer, tuberkuloza, ladjevje in podobno, vse se razprostira odtod naokrog, vsako v svojo smer in nazaj, jaz se, na primer, peljem jz Beograda v Vrbas z ekspresom številka 202 ob 15.43, sedmi peron, Novi Sad 17.02, Vrbas 17.35, Subotica 18.25, Budimpešta 22.20, zlata Praga 10.13, in nazadnje Berlin 17.25. V. vlaku prodajam kot kakšen kramar stvari rodoljubnim Bolgarom, majhne vijolične Čehinje iz januarja hočejo z mano dol v Vrbasu, ne, ne, ne, o tem nimam pojma. Katoličanke iz Poljske v ozkih belih hlačah z znakom »Andere 15000« mi puščajo na- je molčal. Ne pesem ne beseda ni prišla z njegovih ustnic. Mabo, dvorni pevec in čarodej, je še štirikrat zastavil vprašanje. Toda som Konko je še vedno molčal. Kralj Farna je povprašal ribo pevko. Som Konko tudi kralju ni odgovoril. Ta pa ni vedel, da je bilo goli in brkati ribi dano le trikrat zapeti na zemlji, zato je v veliki modrosti menil, da mu som Konko daje dober nauk s tem, ko noče deliti svoje skrivnosti z vso množico podložnikov, ki jo je sklical. Nobena prava skrivnost ne more pripadati vsem. Kralj Farna je ukazal Mabu, svojemu pevcu in čarodeju, naj odnese soma Konka proč od kraljevih posestev in naj stori z njim, kar se mu bo pač zdelo. Mabo, dvorni pevec in čarodej, je vedel, da se pevca ne sme ubiti, pa slove, brez skrbi, mama ne bere pisem. Turkinje smrdijo po ribah, Nemke pa se vračajo v Berlin, v modrem in zelenem vlaku številka 202. Mogoče pa to delajo tudi ponoči, ko spim, pa ne vem, z vrtom v grlu, ki beketa ovcam tihe madrigale. Iz zemlje poganjajo velikanski beli cvetovi, njihova senca pada v podnožje, ni jih prepoznati. Trgamo rože, sladkd je sesati njihov sok, zdravilne so tudi kot obliž za praske, koža in kri sta ostajali na trnastih plotovih Vrbasa, ponoči, ko golobi, ladje, akacije spijo, ženske pa so še bolj bele, kar znorele v svoji strastni belini. Malo preveč so debele, okoli trebuha in mišic, toda njihov vrat je nepopisno objemljiv, in pas, na dnu katerega drsi plavo bedro v tvojem pohotnem očesu, tudi, o santa virgen! Pravijo, da so lepše samo punce v Srbobranu, dvanajst kilometrov dalje ob vodi, pri Dundžerskih. Pred Srbobranom, na ovinku* spi kot mesečnik naše pokopališče, zmeraj bliže cesti je, na drugi strani pa je že avgusta previdno zabredlo v nezrela koruzna polja, levo so vrtovi, hiše živih Vrbascev, desno plitve jame umrlih dečkov, potem židovsko pokopališče, nazadnje pa nizke gomile samomorilcev, pa ne maloštevilne. Prebrati študiji Jelene špadijer-Džunič, »Samomori v Vojvodini«. Dalje se mesto širi v modra polja, ki se premikajo in šumijo, to je razumljivo. Dvakrat jih orjejo, prvič od pritiska pride voda iz zemlje in nepoznavalci mislijo, da je res morje, samo meter globje, na ovinku, objokovane mrliče zato pokopavajo, preden voda zalije ilovico. In ti znova vdihavajo vlago Panonije. Kmetje besno gonijo konjske hlapce, noniuse, mezge in mule. Prah, ki se dviga, ostane nekaj časa v višini svilenih murv, potem pa lebdi, čeprav je zelo težak. Na svinčeni konjski znoj se lepi puh, toda živali tekajo če pove ušesom vladajočih na j neprijetnejše besede, to se pravi najmod-rejše resnice. Ce bi ubijali pevce, prav gotovo ne bi niti Mabo sam niti stari oče pevcev in čarodejev ne prišla na svet. Čarovnik Mabo je odnesel soma Konka k Veliki reki. Tisti trenutek, ko ga je vrgel v vodo, mu je svetoval: »Brat moj, nikoli več ne hodi zobat.« Toda komaj je pokazal hrbet Veliki reki, je zaslišal glas soma Konka, ki je prihajal z dna vode in ki je pel: Varuj se predvsem slabih posojevalcev, Mabo, moj brat! Nudijo ti nekoristne usluge, Mabo, moj brat. Pa te oskubijo, ko si v stiski. Mabo, moj brat! Prevedla Mojca Terseglav Ilustrirala Cita Potokar sem in tja in se mu umikajo. To je vesela igra, kar preveč engolfado, zakaj rad imam svojo domovino in svoj narod. Na drugi strani koruznih polj pa je bel most, bel, odkar so poleti belili drevesa v bližini, skriva se med rastlinjem, ki se vzpenja više od njega, hoče biti take barve tudi ponoči, ko misli, da se ne vidi, pije vodo iz prekopa Donava—Tisa—Donava s svojimi nogami, rahlo zasajenimi v blato. Spi na sodcih, kdaj pa kdaj se visoke in nenatovorjene ladje dotaknejo njegovih pleč, pa se tu in tam vidijo sledovi, rekel bi spomini na to. Vsaka voda, vodnjak, lokev ima svoje ime, lepše kot ga ima ladja, knjiga ali jaro žito. Hodimo po mlaku-ži, pijavke se prisesava j o na meča, toda hitro odpadejo, ker smo suhi, samo kapljica krvi obkoli ranico, njena snov se razlije do nevidnosti. Nekega poletja smo duhali na nekem beograjskem dvorišču tri tople lipe, zato. Zdaj podstavljamo roko pod kravje vime, kampi j a mleka, gostega in opojnega, duhamo čutno, s precejšnjim resentimentom. Dneve poznega poletja preživljamo na ladjah, s krova mahamo fabrikar-bajterjem, ti nam na kratko odmahnejo nazaj, črni in neveseli. Zjutraj se vračam v Beograd, jesen je, kdove kaj bo še, noč je precej dolga, skoz šibje se že lahko vidijo vlažne poti jesenske svetlobe. Mama mi je spakirala stvari, odhaja na dvorišče, da odlomi vejo z akacijinim cvetom, zdi se mi, da je pod drevesom jokala, tudi brat je odšel, kako lepo so se razcvetele, reče mama, ko se čisto zdani. Spuščamo se na breg. kjer se poslovimo. Mahajo mi, ladja, ki se imenuje »Vlažna Panonija«, počasi odplove, gori nad mano je megla, očeta, mamo vidim v daljavi, tečeta ob vodi, blato jima sega do srca. Prevedel Drago Bajt