Zapiski, ocene in poročila
TO IN ONO O OBVEZNEM ČTIVU
S knjižno zbirko Moja knjižnica želi Mladinska knjiga posredovaiti učencem ikva-litetne iknjige domačih in tujih avtorjev, obenem pa zadostiti potrebam tako imenovanega obveznega čtiva. Odločitev založbe zasluži vso pohvalo. Končno dobiva naš šolar v roke knjigo, iki mu bo budila zanimanje za branje lin ga vabila v svet umetnosti.
Za višje razrede osnovne šole predpisuje učni načrt do pet 'knjig, kii naj jdh učenci med šolskim letom prebero kot obvezno čtivo, hkrati pa prinaša za vsak razred širši izbor 'del domačih in tujih avtorjev.
Kot kaže, se obveznemu čtivu obetajo boljši časi. Ne le da naročajo zgoraj omenjeno zbirko za svojo knjižnico vse šole, tudi učenci sami postaljajo zavzeti naročniki zbirke.
Najprimerneje je obravnavati knjigo obveznega čtiva, kadar prebere ves razred delo do določenega roka. To doslej dostikrat in marsikje mi bilo mogoče. V šolski 'knjižnici ni bilo zadosti izvodov iste 'knjige, ikaj hitro 'pa so brez iskane knjige ostale tudi druge 'knjižnice. Učitelji slovenskega jezika so s;i morali pomagati na vse načine i'n se včasih zadovoljiti že s skrajno primitivno obravnavo kakega leposlovnega -dela. Ker učenci mnogokrat niso dobili v roke predpisane 'knjige, so brali vsevprek. V razredu je nekaj učencev bralo Desetega brata, drugi ,so -brali Cankarja, tretja že morda drugič ali tretjič kako Bevkovo povest.
Svoje 'dobre strani ima sicer tudi tak način dela. Učenci so si knjige med seboj priporočali. Ko smo obvezno čtivo z njimi obravnavali, je 'bila ura lahko zelo živahna. Bila pa je izgubljena v tem smislu, da se nismo mogli izčrpno porazgovoriti .o delu, ki bi ga prebrali vsi učenoi istočasno. Mislim na avtorja, vsebino .in idejo dela, označitev oseb, jezik in slog. Obvezno čtivo je 'delno sicer 'doseglo svoj namen — učenci so zanesljivo brali, dostikrat pa nismo dosegli z njim zadnjega namena: omogočiti vsem učencem hkrati celovito po'doživljanje umetnine in jih naučiti umetnino vrednotiti.
Pravzaprav so redki tisti učenci, ki nimajo veselja do branja. Vendar jiim obvezno čtivo 'dostikrat predstavlja breme. Nalaga jim dolžnost, 'da o pre'brani knjigi tudi to in ono zapišejo.
Učiitelji slovenskega jezika se opirajo na svojo izvirnoist in zahtevajo od učencev zelo različne pismene dokaze o prebranem delu, nekateri pa preverijio učenčevo poštenost pri govornih vajah, Ce kje, potem je edino prav, da ostane učitelj pri metodični obravnavi obveznega čtiva svobO'den. Oprt na lastno ustvarjalnost in upoštevaj'OČ meataliteto razreda, bo sam najbolje presodil, katero pot naj ubere, da bodo učenci od obveznega čtiva imeli čim več koristi.
Morda je preobilica šolskega dela 'kriva, da obveznemu čtivu ne posvetimo vedno vseh potrebnih moči. Učence le bežno preveri'mo, če 'predpisane knjige berejo. Včasih pa izostane vsaka kontrola nad njimi. Dovolj, da dela ne jemljejo več resno. Berejo še, nato pa si pomagajo s prepisovanjem in vsakovrstno 'drobno goljufijo. Mi sami ne bi smeli pozabljati, da spada obvezno čtivo tesno 'k pwuiku in 'da moramo najti čas za preverjanje prebranih del.
Najvažnejša je pač obravnava obveznega čtiva. Navadno določimo posebno uro ali dve, da se z učenci o prebranem 'delu razgovarjamo. Ce je knjigo prebral ves razred, učenci v razgovoru resnično sodelujejo. Naše delo je lažje, uspeh pa večji. V nasprotnem primeru se moramo metodično temeljiteje pripraviti in najiti 'tako pot obravnave, po kateri nam bodo učenci aktivno sledili.
Šolarjem se, kot je znano, upirajo pismeni izdelki 'O prebranih iknjigah. Izdelki so po večini zelo šablonski, pa tudi naše zahteve so take, 'da otroika samo dolgočasijo. Če zahtevamo kaj o avtorju, se že takoj na začetku zatečejo k prepisovanju. Ce zahtevamo obnovo, jo napišejo površno; če zahtevamo označitev ikake osebe, 'So označitve povsem pasivne. In vendar je taiko prvo kot drugo lin itretje za nas mikavno, da bi se prepričali, kako temeljito je učenec knjigo prebral in ikoMko pozna tega ali onega pisatelja. Cim pa pismene izdelke preverjamo, smo že razočarani.
194
Od vseh poskusov se mi je idoslej še inajbolj iposrečiil .le4a, ki ga bom navedla si>odaj. Za vsak razred (6., 7., 8., v 5. ne poučujem) sam sestavila enako število vprašanj, na katere naj bi učenci odgovo^rili pismeno, in to kar se da izviiroo, samosvoje:
6. razred:
1. Kaj vem zanimivega o avtorju knjige?
2. Kdo je knjigo opremil, katerega leta in pri kateri založbi je izšla, kdo jo je ilu-stiral, zakaj so ti ilustracije všeč?
3. Kdaj in kje se dogaja dejanje?
4. Katere so glavne osebe?
5. Napiši po dispoziciji kratko in razumljivo vsebino kakega poglavja (ali zgodbe)?
6. Kaj je hotel pisatelj z zgodbo povedati?
7. Prepiši iz knjige kratek, toda lep odlomek.
8. Kaj 'bi v zvezii «s prebrano knjigo rad vprašal avtorja?
7. razred:
1. Od kdaj poznam avtorja, zakaj rad berem njegova dela?
2. Oprema, leto izdaje, založba, ilustrator kinjige.
3. Kdaj in kje se dogaja dejanje?
4. Glavne in stranske osebe--dve osebi označi.
5. Kraika in razumljiva obnova.
6. Ali .si opazil kako posebnost pisateljevega sloga — katere metafore rad uporablja, ali piše preprosto, katerih besed ali besednih zvez nisi razumel?
7. Zaradi česa bi knjigo priporočil (ali ne priporočil) tudi drugim?
8. Ali te je prebrana knjiga spomnila na kako enako ali podobno zgodbo iz resničnega življenja? Katera oseba se ti je zdela najbolj življenjska ali podobna komu, ki ga sam osebno poznaš?
8. razred:
1. Katera avtorjeva dela poznaš in katera si že bral (v katero literarno obdobje spada avtor)?
2. Oprema, ilustrator, založba, leto izdaje.
3. Kaj je knjiga kot literarna zvrst--povest, roman, zbirka črtic, pkotopis . . .?
4. Kraj in čas dogajanja: Katera družbena ureditev in kakšni socialni problemi so razvidna iz knjige — fevdalni, kapitalistični, socialistični; neenakopravnost, brezpo-sellnost. ..?
5. Opiši značaj glavne osebe. Za kaj si je v življenju glavni junak najbolj prizadeval?
6. Skrčena vsebina.
7. Kaj bi v zvezi s prebrano .knjigo želel vprašati avtorja?
8. Kaj ti je prebrana knjiga ^povedala, kako je razširila tvoje kulturno obzorje?
Želela sem učence pritegniti k lastnemu delu in jim onemogočiti prepisovanje starih predlog. Hotela sem, da bi napisali o avtorju kaj svojega, kar ne bo že desetič prepisano iz učbenika ali spremne besede. Na vsa viprašanja sem želela, da bi učenec s pismenim izdeikom pokazal, ali je prebrano delo .tudi razumel in koliko se je vživel vanj. Prav tako naj bi se učenec kmalu seznanil z založbami in ilustratorji in znal naj bi o leposlovnem delu sam kaj kritičnega (ali nekritičnega) povedati. Vsebine in označitve so vedno izzivalne, težko je učencu z .njimi prizaneati. V skl.apu idrugih vprašanj, ki ga zanimajo, pa posveti pozornost tudi njim. Viprašanja so prilagojena zmogljivo'sti. Vsem razredom je skupna le druga točka, ki naj bi učence naučila bratii tudi tisto, kar v knjigi mimogrede spregledajo.
Uspeh? Priznati moram, da .so sprva nekateri .pojmovali nalogo zelo .površno. Na vprašanje so odgovarjali kratko, z nepopolnimi stavki, ali .pa sploh niso odgovorili. Večina pa se je potrudila .i.n vsebina pismenih izidelkov se je od knjige do knjige zbolj-ševala. Dosled.no sem zahtevala odgovor na vsako vprašanje, lično obliko in morebitno izvirno ilustracijo brez kičastega okrasj.a začetnih črk in podobnega.
Pismene izdelke smo preverjali, primerjali in ocenjevali tudi skupno in se posluževali različnih načinov dela. Bilo je živahneje, kadar so vsi učenci prebrali isto delo. Pa tudi v nasprotnem primeru so se zanimali za odgovore in misli svojih sošolcev ter jih ,po svoje popravljali in po njih spraševali.
195
Načinov, kako obravnavati obvezno čtivo, je mnogo. Ne mislim, da je ta najprimernejši. SlaJb je vsak tisti, ki dovoljuje, da učenec nanj pasivno reagira. Ce ga aktivi-zira, vsebuje nekaj dobrih kali. Način dela seveda me sme postati nespremenljiv vzorec. Moramo ga spreminjati in prilagajati novim okoliščinam.
Berta  Golob