< iijußlijflflski zvojl MESEČNIK Zfl KNJIŽEVNOST IN PROSVETO ' . ...... . V ■ 4. $ V t'\ v •' tf lietflik xxx11i. štev. 4. ÄPRIii 1913 Vsebina aprilskega zvezka 1. Vojeslav Molfc: Beneški nokturno. — Bizantinska Madona. — San Marco. — Lazar. — Morje..............................169 2. Milan Pugelj: Labud poje................172 3. Vojeslav Mote: Giorgione................182 4. Dr. Janko Lokar: Finžgarjev roman .Pod svobodnim solncemm 183 5. R. M. Vojanov: Mi...................191 6. Lovro Kuhar: Tadej pl. Spobijan. (Dalje prihodnjič.)......192 7. L. Pintar: O krajnih imenih................200 8. Aleksander Hudovernik: Spomini na Janeza Trdino......203 9. J. Glaser: Vstajenje..................208 10. Josip Premk: Letoviščarji. (Dalje prihodnjič.).........209 11. Književna poročila. Ant. Debeljak: Maksim Gorki, Foma Gordjejev. — Wester: Spisi Mišjdkovega Julčka. — Dr. R. Molč: Prokop Chocholoušek, Jug. — Carniola. — A. Debeljak: Vdclav Hruby, Grotesky.....219 12. Glasba. Novi Akordi. — Dr. Kozina: Koncert Glasbene Matice v Ljubljani 223 H s „Ljubljanski Zvon" izhaja v zvezkih po enkrat na mesec ter stane na leto 9 K 20 h, pol leta 4 K 60 h, četrt leta 2 K 30 h, za vse neavstrijske dežele po 11 K 20 h na leto. ===== Posamezni zvezki se dobivajo po 80 h. ===== Izdajatelj: Valentin Kopitar. Urednik: dr. Janko Šlebinger. Upravništvo v „Narodni tiskarni" v Ljubljani, Knaflova ulica št. 5. Lastnina in tisk .Narodne tiskarne- v Ljubljani. Vojeslav Mole: Beneški nokturno. Ves tih skoz vrt je veter strepetal, iz sanj je lavor zašumel zeleni, zapljuskal pod stopnicami je val — in ti prišla si k meni. In tih je govor se med nama vžgal; bila dve pesmi sva, ki prepojeni od bleska zvezd in šuma morskih dalj sta zlili se v koral. In slušale cvetoče so granate, v polnoč so najine besede zlate cvetele ko raskošni sni. Odtrgal cvet se z veje je prepolne in zdramil sem se v vrtu duše bolne in vedel sem, da daleč si. Bizantinska Madona. Murano. Mozaik v apsidi. mano in Teboj je ves Tvoj raj in vendar Ti oko sledi v višine, kjer so v trenotek strnjene davnine in vse je eno: jutri in sedaj. .Ljubljanski Zvon* XXXIII 1913 4. 13 Med mano in Teboj je Tvoj sijaj in vendar še med moje je temine iz Tvoje nedoumljene* daljine razlil se žarek kakor tih smehljaj. Med mano in Teboj je ves moj greh in vendar v nepremičnih Ti očeh ljubezni plamen skoz somrak leskeče. Med mano in Teboj je ves Tvoj Bog — in vendar, vendar si ko šumen log, ki o počitku potniku šepeče. San Marco. Benetke. Tam zunaj je pomlad. Cvetoče veje vzbrstele so v vrtovih vsepovsod, čez vse lagune se modrina smeje in slednje jadro je blesteč labod. A tu nikogar ni. Le kot da veje neskončnost sama skoz ognjeni svod, tako strmi tišina vsa brez meje v skrivnosti diha Tvojega, Gospod/ In potnik skril se je v somrak dolbine, z dlanmi zaslonil trudni je obraz in prvikrat pokleknil tisti čas. — Tam zunaj je pomlad. A iz tišine srca so tudi rože zažarele, nebo in zemljo s cvetjem so objele. Lazar. Bi. mrtev je. Iz grobne je tišine priklical glas ga vseobvladen v svet, in ko je v luč spet stopil iz temine, ko mrzel sneg mu bil obraz je bled. A v duši so gorele mu globine, in hotel jih je vliti v zvok besed in hotel jih je krikniti v daljine, a mrle v zraku so ko v slani cvet. In nem je šel še enkrat skoz življenje, samoten kakor plamen sred noči, ki z lastno dušo v ognju govori. Le kadar zrl v večerno je žarenje, ko v nočno smrt je gasnil ves sijaj, v očeh mu blažen je igral smehljaj. — — \ Morje. Lido. Vse takšno te je sanjalo srce, kot tu šumiš pred mano, sinje morje: brezmejno kakor strastne si želje, v brezbrežen sen se širi ti obzorje. Samotno jadro — hrepenenje — gre in vso razpevano ti dušo orje; v zelenem bregu rože ti gore in vence ti pleto nesmrtne glorje. O morje! — Čuj, ni zazvenel tam klic? Ni kriknil skoz pojoče kdo šumenje, da v bregu strepetal odmev je: .. Pa-a-n"... ? Ne, ne. Le plahutanje belih ptic v pomladno se razleglo je blestenje, in v žarnem purpurju umira dan. Milan Pugelj: Labud poje. i. Mrtev sem. Smrt je prihajala počasi, vlekla se je kakor megla po praznem jesenskem polju, gledala name od daleč in uživala ravno v tem, ker se mi tako počasi približuje. Spominjam se njenih * votlih oči, na katerih dnu se sveti zelen plamenček. Kakor dve kresnici, ki plavata proti tebi vzporedno iz dalje, samo da njiju blesk ni prijazno svetlikanje tistih mehkih junijskih hroščkov, ki se spre-letavajo v toplih večerih nad zorečimi polji in travniki. Ta žar je strog, mrzel in strupen. Privadiš se mu, a nikoli ga ne vzljubiš. Ko strmiš vanj, ti riše mrzlična fantazija zamazano-belo haljo, ki se ovija rožljajočih kosti, klepljajočih druga ob drugo. Ko se premakne koščena noga, zaškrta gleženj, v kolenu in v boku zacvilijo kosti, kakor bi potegnil z nožem po krožniku. In roke bijejo ob život, kakor palice ob polena. In ti čakaš, čakaš-- Moja nesreča se je pričela takrat, ko sem šel s svojo ženo in s svojim prijateljem, žurnalistom Kanobljem, na veliko nedeljo prejšnjega leta na izprehod. Lani je bila velika noč aprila, ko se je že ogrelo ozračje, ko so že cvetele prve rože in ko so odele holme mehke in nežne preproge prvih travic. Šli smo po šetališču zunaj mesta. Moja mlada žena Štefanija na sredi, midva ob straneh. Nad nami drevje in petje ščinkavcev in sinic. Štefanija je bila nekoliko nervozna. Nekaj je prišlo vanjo, neka nestrpnost pričakovanja. Mislil sem, da ne ve, kaj pričakuje, a pričakuje vseeno in se trese v ner-voznosti, ki jo bolj in bolj popada vsled tistega neznanega, kar mora priti. Dokler je v človeku hrepenenje, vedno čaka. Čaka in čaka in je prepričan, da se nekaj mora zgoditi. Že dva, že tri mesece ni bilo izpremembe, zdaj se mora, mora približati. Kanobelj je rekel: „Ti nazaduješ. Poprej smo pričakovali od tebe bogve kaj — no, lepo si nas nalagal. Tvoje slike na zadnji razstavi — jaz sem jih hvalil v listu, to je res — ampak povedano iz oči v oči: to ni nič." Jaz sem to sam vedel, ali skrival sem pred ljudmi; Bog sam ve, kako sem se bal za to skrivnost. Strahotna sem odpiral liste in se drgnil po čelu. Ali že vedo kritiki in poročevalci, ali so že izrekli občinstvu? O, videl sem, kako se je raztresla moja notranja sila, kako se je razredčila, kakor bi kdo razvlekel zgoščeno in močno tkanino: naenkrat vse ohlapno, ni napetosti, ni umetniške resnobe. Duh je raztepen kakor premagana vojska. Tam drhti misel, tam zopet, tam zopet, a moč nevažnih je enaka moči važnih. Koncentriranje je nemogoče. Zastonj se trudiš, ko sediš v kotu, tiščiš roke na senca in buliš predse v kot. Misli, ki jih ne maraš, ti razkrpavajo tvarino, ki jo hočeš modelirati, krepko, z eno potezo. Treseš se, sam s seboj si sprt, nezadovoljen, govoriš, kakor bi bil pijan od nekega trpkega vina, vsled katerega še zboliš. Kanobelj je takrat izrekel in jaz sem zardel. Pričela sta ine poučevati, on in moja žena. Ti moraš tako, ti moraš hoditi tja, ti moraš drugače itd. Najrajši bi bil kričal, tulil, rjovel. Ti moraš, ti moraš, ti moraš! Pili smo zunaj na vrtu gostilne mleko in prigri-zovali maslen kruh. Nad nami kostanji v prvem nežnem zelenju in ptice — takrat se je pričelo. Godilo se mi je slabo, — naročil manj in manj. Če sem zaostal v družbi, me je vprašala žena: „Čemu, ko nimaš!" In potem ji je bilo treba obleke, čevljev, takšnega klobuka, kakršni so bili takrat v modi. Neki postaren pisatelj mi je nekoč rekel: „Mlada ženska, ki ji prede trda z novci, ti mnogo stori za čeden klobuk ali za novo krilo!" in smejal se je. No, že vemo! Štefanija mi je rekla: „H gledišču pojdern. Čula sem, da rabijo pevke za zbor." * In to brez zveze, ker je ni bilo treba. Kaj sem hotel? H gledišču gre in tam je dirindaj, življenje posebne vrste, s posebno moralo. Kaj je tam dostojno, kaj ni dostojno — to je vse drugače kakor po navadi. S Kanobljem sva jo čakala večkrat pred glediščem. Prišla je včasih trudna, včasih ne. Tuintam se je pri -podila na ulico z drugimi, kakor bi bila pozabila, da je poročena. 4 Stepli so se — za šalo. Av, av je vpila in mi rekla: „Kako me je vgriznil ta tepec!" „Kam?" „V ramo!" Prokleto življenje! A ti kloneš z duhom, gubiš energijo! Sedeli smo v gostilni ona, Kanobelj in jaz. Nič posebnega ni bilo; no, zvečer, ko se je slačila, pa je dejala naenkrat: „Kako je pust ta Kanobelj in ravno on —" »Kaj?" „Ravno on, možiček!" „Kaj je naredil ravno on?" „Rogove ti je potegnil iz čela. Haha!" To je bilo iz gledišča — tista cinika v smehu. Poznamo to iz slabih dram. Prepirala se je rada že prej. Mi gremo sem, ona je rekla tja! Kupimo to, ona je rekla drugo! In imeli smo otroka, punčko, ki je bila čisto prepuščena mladi dekli, zakaj midva sva prihajala pozno domov, ob dveh, treh, štirih. To je bilo, ko je človek premišljal, jako žalostno. Otrok je bil bled kakor popir, smejal se je čudno in silil samo k dekli. Prej, ko sem bil še neporočen, sem imel deklet, hu, koliko! Neko bogato na primer z velikimi kostanjevimi očmi. In druge — kolikor sem jih hotel. Znal sem take reči, posebno spočetka, ko smo se seznanili. Vodil sem razmerje, ki je samo dražilo. Ženska je imela občutek, kakor bi jo vrtil na ražnju. Besna je bila, a nestrpna, razdražena, ponižana in ljubila je bolj iz — sovraštva, bi rekel. Do tu sem znal, naprej ne. Pogrešal «sem lastno neodkritosrčnost, laž. To mora biti. Dokler ne govoriš o sebi, dokler se ne odpreš, je dobro. Vse je zanimivo, novo, človek pričakuje. Ko se razodeneš, se izkaže, da si človek kakor vsi drugi, le nekoliko slabotnejši, nežnejši po čustvih, manj moški. Kadar se razkriješ, bi moral lagati. Tega nisem znal, zato je vse propadalo. Imel sem momente, ko sem bil kakor otrok. Držal bi se bil koga za roko, tožil bi bil, jokal nad ničnostjo svojega življenja. Še leto, dve ali več in me stare smrt. Ta moč, ki jo imam, je navidezna. Nič trajnega ni v njej, zlomi se in segnije kakor bilka. Pride čas in smrt ti zariše v obraz svoje poteze. Tudi ti boš ležal nekoč mrtev na postelji. Vsi, ki hite zdajle po ulici, dožive dan, ko jih bodo položili v jame. In še prej jih čaka boj zadnje ure. Vsem se bo stresalo telo v divjih krčih najhujše bolečine, vsem bodo hrople prsi in vsi bodo grabili krog sebe po rešitvi. Ne bo je, < zadavi te smrt. Ni prav, če človek misli na to. Ljudje večinoma ne delajo tega. Če jih spominjaš, zamahnejo z roko. To ni za nas! In moja mlada žena ni slutila tega, kar sem slutil jaz, ko sem bil tik nje plah, poparjen in zbegan kakor otrok, ki ga večkrat tepejo. Poprej ni vedela, da sem tak, zdaj je videla. Ali vedel sem, da mi je zvesta. V meni je bil ponos, ki ga daje čut pravičnosti, poštene notranjosti. In jaz sem imel svoje originalne misli, ki jih drugi niso imeli. Kar sem povedal jaz, to je bilo povedano po svoje in zato zanimivo. Kanoblja sem obiskal nekoč na samem in govorila sva. „Da sem ti potegnil jaz roge iz čela — hahahaha!" Smejal se je, da se je valjal in prekopicaval po široki zofi. „No," sem ga miril. „Ne misli si, da jemljem jaz to zares!" „Beži, beži. Dražila te je, razburiti te je hotela, da bi bil bolj pozoren nanjo, da bi si dal ž njo več opravka. Hahaha!" „Sem ti že rekel, da ne jemljem tega zares. Poznam jo do dna." Čemu sem to omenil? Naprtil sem si neke delikatne vrste zadrego, ki se pripeti včasih med prijatelji. Moja žena je rada občevala z drugimi, ali če me je kdo žalil, se je potegnila odločno zame. Tak slučaj se je bil pripetil za mojim hrbtom in izvedel sem zanj, Kanobelj mi je pravil. Zafrknila je marsikoga besno. Da, to stoji. In dalje! Prej, ko še nisva bila poročena, kako me je želela! Imam spomine, ki bi privabili solze v oči, ali preintimni so. Komu je dala svojo nedolžnost? Meni! In koliko jih je hodilo za njo in kdo je tisti edini, ki je hodila za njim ona? Jaz! \ II. Ko sem se bil prehladil, je hodil k meni mlad in spreten zdravnik. Kmalu mi je toliko odleglo, da sem lazil okrog. In zbolela je žena na neki notranji bolezni. Hodila je k istemu zdravniku in včasih sem jo spremljal in čakal v čakalnici, v temnem kotu pod dolgolistno palmo. Dolgo sem sedel in mimo mene je hodil star in siv sluga. Po prstih, v dve gube, prihuljeno kakor star lisjak. Zaslužil nisem nič več. Žena je nosila domov denar in ni ga zmanjkalo. Kako gadno je bilo misliti na to, da bi jo vprašal, če so ji zvišali plačo, ali da bi se sploh dotaknil z besedo denarja. Kakor bi ležala nekje v stanovanju ostudna kača, ki se je prihulila po neverjetni nesreči v hišo, tako sem ga slutil nekje v omari ali v kaseti na njej mrzlega, spolzkega in odurnega. Ne besede o njem, ne besede! Moja žena je nastopala, kakor je rekla, že v manjših solistov-skih partijah. Manjkalo nam ni ničesar, po zimi smo imeli na mizi rože. In njene toalete so postale mikavne, slastno kričeče o vitkem in zdravem telesu, ki se ziblje, giblje in zvija pod njimi kakor živa riba v fini in elastični mreži. Niti spala ni več brez premišljene in umerjene frizure. In vse to je bilo tako delikatno, estetsko! Njena koža je izgubila človeški vonj; dišala je, kakor diši rahlo parfimiran list najboljšega popirja. Njene ustne niso bile več rdeče, a prevlekel jih je suh in modrikast aristokratski ton, ki jim je dajal vzvišen ponos in strogo izzivajočo hladnost. Nekoč sem sedel v čakalnici predolgo. Ogovoril sem slugo, prihuljenega lisjaka, če se ni morda pripetilo kaj nevarnega. Zamahnil je z roko. On ne bi bil smel tega storiti. Žalilo me je. Sedim naprej. V prsih grize počasi bolečina. Te se ne iznebim več, si mislim, ta umrje z menoj. Spodaj pod okni zvoni tramvaj in na mestni hiši bije ura. Na steni pred mano sta naslikana mlada človeka v Čolnu. Luna, zvezde, onadva v objemu. Spodaj pod njima leži ob zidu lončen pes. Človek bi mislil, da je živ. Vrata se tiho odmaknejo in sluga vstopi. Naravnost proti meni gre, roko mi položi na ramo in se skloni k mojemu obrazu. Prične rezko šepetati. „Ali še vedno čakate?" „Da! Kaj drugi ne čakajo?" »Ne!" „Kaj pak?" „Pijo v gostilni!" In še bliže se je sklonil, da me je šegetal z zalizci po sencih. „Vi ste tepec! Pokličite ženo ven in jo pretepite!" Prišla je sama, bleda, izmučena. Doma, sem mislil, doma opravimo. A v stanovanju je ležal nekje v omari njen mrzli in spolzki denar in zaradi njega je bil človek kakor mutast. V lica sem bil rdeč in tresel sem se. Kaj naj to pomeni? V mojo sobo je sijal skozi okno mesec. Koliko ljudi, koliko ljudi je bilo tisti trenotek srečnih! In koliko jih je ležalo na posteljah in se borilo s smrtjo! Hropelo, pretezalo se, krčilo prste in vilo in mečkalo v njih rešilni drog, potno rjuho, rob žgoče odeje! — V našo gostilniško družbo je zašel višji uradnik, visok, rafi-niran kavalir. Veliko zlato uro je vrgel na mizo in rekel Štefaniji: „Če imate kaj poguma in podjetnosti, pa pokažite!" „Kako?" „Udarite po uri s pestjo!" Razsula se je. „Zdaj ste moja dolžnica!" „Velja!" Ura je bila pozna, šala neumna, smejali smo se. Na stanovalca v svoji hiši, na bolečino v pljučih sem pozabil. Pijmo! Dobrodošle ure pozabljenja in dobre volje! Kavalir Ima besedo! Živio! „Milostiva, zapeljem vas pričo moža! Častna beseda! V ta namen sedem stran od vas — tako — na drugi konec mize. In zdaj se pogovoriva, kje se jutri sestaneva. Poslušajte, gospod mož! Vaša žena bi me lahko pričakovala jutri ob šestih na večni poti za mestnim drevoredom. Za vsak slučaj jo počakam. Ali ste si zapomnili? Pijtno na ta sestanek!" „Pijmo!" Drugi dan sem ležal na visoki meji nad večno potjo v travi in gledal, kako promenira^spodaj moja žena. O denar, ti prokleta kača, ki ležiš mrzla in ostudna v naši omari! Satan te je iznašel in ljudje, njegovi otroci, te nosijo s seboj za svetinje! Blagor drevesu, ki raste brez tebe, blagor roži, ki se brez tebe razcveta! Pošlji, Bog, morje zelenega volka, razlij ga po bakru! Pošlji, Bog, prhnobe in gnilobe, razlij jo po zemlji, da uniči pisane in mastne popirje! Vzidi nam novo solnce, daj nam bratstva in ljubezni, izžgi iz nas sebičnost, lakomnost in željo po gospodstvu! Kaj bo rekel Kanobelj? Prišel sem k njemu. „Glej ga! Ravno pišem njegov nekrolog, pa pride! Več diskretnosti, prijatelj!" Cinika, poznamo! Sedem, povem. Pred menoj v gajbi skače čudna inozemska ptica, gleda vame z zelenimi okroglimi očmi in poka s kljunom. Na nastavku pisalne mize je mrtvaška glava. Tale fant, ki pritiska pivnik na moj mokri „nekrolog" pravi, da je to edino dekle, ki jo je 011 ljubil. V teh jamah so se kotalile prekrasne črne oči, to revno nosno koščico je odeval dražesten dekliški nosek, zafrknjen nekoliko navzgor, a zobčki so še zdaj tako svetli in lepi in bleščeči, da jih večkrat poljubi. Kanobelj švadronira! Nekaj drzkega je bilo v meni, ki ni imelo nič zveze s telesno slabostjo, vsled katere sem se komaj privlekel v prijateljevo stanovanje. „Moja žena ima druge!" „Ima!" „Dru-u-ge! Slišiš?" „Katere?" „Nekega zdravnika, nekega uradnika . . . hahaha! Smeh, to je naša krinka, naša hinavščina. Fej! Ž njim skrivamo vse: laži, zlobo, hudodelstva, tudi bolest, ki se je sramujemo. O hinavci! Kanobelj je dvignil svoj kavi nos in ko je obenem zinil, se je zdelo, kakor bi odprl kljun. V koščeno lice mu je stopila kri. Prijel se je za dolge, vlažne grive. „DQkaži!" je zakričal in treščil z roko po nekrologu. „Zakaj?" Vstal je, potisnil glavo med rame in hodil po sobi. Naenkrat se je razkoračil pred menoj in se bil po prsih: „Mene ima, mene ima! Misliš, da se te bojim?" „Ne! Ti nimaš denarja!" Kanobelj prime brado v pest in se namrdne. Nekoliko je podoben Beethovnu. „Pojdiva k njej! Če je to res, pretepem jo jaz, Ignacij Kanobelj!" „Ne ti! Jaz, ki imam to pravico po božji in človeški postavi!" Za hudirja, kako me je bila spačila bolezen. Mesto čustva se je naselila vame sirova drzkost, plehka odurnost. Dobro z zdravjem vred iz mene, a hudobnost z boleznijo vred vame! Ne šali se z mano, satan! Nakopal si boš lepo preglavico! Sedela je za mizico ob oknu in šivala. Oblečena je bila črno, okoli vrata gola, roke enako do komolcev, ki so gledali beli, okrogli in polni izpod ozkih in kratkih rokavov. Molčali smo vsi. „Kaj sta pijana?" je vprašala. „Štefanija, reci, ali si poštena ?" Pogledala je mrzlo, rekla nič. Stopil sem bliže. „Ali si poštena?" Takrat sem jo udaril na vso moč s koščeno in stisnjeno pestjo po golem vratu nad ramo. Hotela je nekam planiti, ali noge so se ji zamotale v dolgo rdečo zaveso ob oknu in padla je po preprogi. Oprla se je na roko, sedela in napol ležala na tleh in gledala vame. „Kako bi umrl brez denarja?" »Kaj?" „Premisli ..." V njenih očeh so se dvignile solze in se razlile preko punčic. Razumel sem jo. Kanobelj je stal tik vrat in šele zdaj sem ga zagledal. Kakšna jeza me je popadla, kakšna jeza! „Izgini, lopov, barbar, izgini!" Ostala sva sama in jokala sva . . . Jeseni včasih žene skozi mesto vlali veliko jato puranov. Bič ima v roki, za njimi gre in bije in švrka po perotih in glavah. Purani se neso z dolgimi in iztegnjenimi vratovi, nepretrgoma tečejo in kričijo, pa iščejo spotoma zrno, da bi ga zgrabili na naglem begu. In mi vsi smo kakor ta jata: vlali — življenje nas podi po cesti naprej, z bičem nas ošvrkava in bije, a mi letimo in letimo za zrni. Dalje in dalje, noč in dan do tistega brega, odkoder popadamo smrti v žrelo. In celo pot žvižga nad nami bič, rohni v naša ušesa kletev in zmerjanje vlaha in njegova sirova, brezobzirna natura. Glej, tik matere pobije z bičem sina, tik hčere trešči po očetu, tik družice po drugu. O gorje mi! Zaletel sem se v stran za grmom in njegov jermen se je ovil moje glave. Kako skeli, kako jemlje pamet! Zadet sem, tu v blatni luži so mi klecnile noge, sesedel sem se, vas, ki hrumite in šumite dalje po življenski cesti, vidim v megli in v prahu. Na cilju sem že, opravil sem, mrtev ležim, pričenjam razpadati, gniti. Ho, a vi bučite kakor divji lov, ki grmi v kresnih nočeh preko naših host, ho, drenjate se, prerivate, ali kam, ali kam? Smrti v golt, purani! III. Nisem še mrtev. Popoldne, ko se mi vrne senca moči, zlezem s postelje, zgrudim se v naslanjač tik mize in vzdihujem in lovim sapo od te dolge poti. Desnica tiplje do peresa in piše. O, kakšne so te črke! Zverižene, raztrgane — s to vojsko ne bo zmage. Solnce sije, rdeči se listje in ponoči kričijo ptice, ki se selijo na jug. Vstanem, privlečem se do okna in molim glavo v noč. Luči mesta so jih zmotile, ta svetloba, porazdeljena po ulicah in trgih, se je zbrala nad hišami in jih zmešala. Kam, kam? Izgubil sem se, luč življenja mi je zmešala um. Ne najdem se več. Naše stanovanje je lepo in veliko. Po stenah slike, v spre-jemnici črn svetel klavir, ki včasih zapoje veselo, kakor bi zazvonilo. In preproge po tleh — široke in mehke, ki gluše korake in jih pijo kakor suha zemlja vodo. Dopoldne, ko ležim še trd in omamljen na postelji, priskače do mene preglasen smeh in me zbode v uho kakor z iglo. Nekdo je na obisku pri moji ženi. To je tam daleč v četrti sobi, kjer visi na steni velika slika z rumenim levom, kraljem noči. Zjutraj, ko posije solnce, pride žena v ohlapni domači^obleki, bleda in trudna. Stopi k moji postelji in me gleda. Moje oči so nervozne, zbegane in njen obraz trepeče in odskakuje v mojih pogledih. Prej so delali z menoj kakor z otrokom. Tega nisem smel piti, tega ne jesti, tega ne obleči. Zdaj delam, kar hočem, jem, kar hočem, pijem tudi črno vino in žganje. Sedela je tako tik mene ob vzglavju nasproti odprtemu oknu. Razgledal sem se; bilo je proti večeru. Krona kostanja, ki je cvetel spomladi rdeče, in kos neba, ki ga je obžarjala večerna zarja, je odseval v njenem očesu. In kakor na starinski miniaturi je bilo vse drobno, fino ali jako žalostno ubrano. Črno in rjavo listje je padalo nekam za trepalnice, zadaj je umirala luč. Zazvonilo je, oglasil se je klavir. „Ali je Kanobelj?" „Da!" Odšla je tja daleč v četrto sobo in zapirala za seboj tiho in trdno vrata. In čez dolgo, okoli polnoči, sem se vlekel za njo, ogrnjen z rjuho, ki sem jo strgal s postelje. Nista imela luči. Okno je bilo odprto in mesec je sijal. Sesedel sem se v naslanjač nasproti zrcalu. O, groza, kakšen sem bil! Zelen, brez mesa, brez krvi, razmršenih, kvišku in na strani štrlečih las. Rjuho sem tiščal nase. „Torej ti si, prijatelj moj Kanobelj!" 9 Oba sta sedela na zofi blizu okna. Gledala sta me. „Nisi sam ... o, jaz to vse razumem. Umrl bom, a zlo, ki se je nabralo v tej hiši, ne umrje z menoj. Greh ostane grešniku. Za večno si uničena, žena, in to uničenost izhlapevaš in izdihavaš po teh sobah. Ali te ne duši, Kanobelj? Pljuni, pljuni! Tam v omari je denar, ki se ga drži mrzel človeški pot. Jaz živim od njega! Fej, grom in peklo!" Govoril sem na glas, ostro, z diskantom, ki mi je povzročal bolečine v čeljustih in v grlu. „Moj prijatelj pri moji ženi! Nočem te videti, Kanobelj, naj oslepim! Prijateljstvo ni več čast! Gorje mi, kaj je še sveto, kaj veliko, mogočno v življenju? Blato gaziš, z blatnimi rokami si brišeš blatne oči, o fej, slepec! Jesenski ptiči so vpili: Kam, in tudi jaz: Kam? Črne, sapaste noči, in ti misliš daleč in globoko. Bodi zlo na svetu, bodi grdobija, ostudnost, nizkost, da ti gomazi po hrbtu! Ubijajte očete, ubijajte „matere, davite otroke! A čednosti, časti ne mešajte s smradom, ne zalivajte z gnojem! Naj se ne pretopi drugo z drugim . . . kako boš živel, lopov? Ostudnost je čistost, krepost je sramota. Luči ni, sence ni! Potegnite meč, sekajte po glavah, sekajte, srakoperji!" Kričal sem, čutil sem, kako razsajam, kako se dere in kako hrešči mož diskant. „O, strahota, kako se je godilo meni! Jemal sem iz dobre desnice, kar je polagala vanjo gnila levica. Zatrimo brozgo, srakoperji, razkljujmo jo! Mi smo željni luči, mi smo željni resnice! Želimo greha in želimo svetosti, ne vlij nam v usta, o Bog, mlake!" Nenadoma sem opazil, da nimam več glasu. Samo čutil sem, da kričim, a slišal nisem. Kje je bil moj glas? Že mesece in mesece j'sein šepetal in zadnje čase že težko, da me ni nihče^več razumel. Dvignil sem se pobit, osramočen, brez zmage, a vedel sem, kaj hočem. Pohodimo škorpijone! Prišla je noč, ko sem napel v njej vse svoje sile, da sem nalil čašico žganja in jo izpil. Za njo drugo, tretjo, četrto. Prižgal sem luč. Vzel sem z mize revolver in pregledal naboje. Odšel sem iz svoje sobe v dolgi spalni srajci. Vrata niso škripala, ali v kolenih in gležnjih so škrtale moje kosti. Klel sem. Priplazil sem se v tretjo sobo, kjer je spala ona. Zunaj jasna zimska noč, okna nezastrta, v sobi svetloba belega snega in mesečine. Štefanija spi mirno in trdno. Eno roko ima na odeji, izpod zgornje ustnice se sveti četvero belih zob v polkrogu. Na glavi ima rožnato nočno pokrivalo. Da bi imel pri roki še kozarec žganja, še kozarček! Dvignem orožje, pogledam. Iztegnem desnico, naravnam in hočem skrčiti kazalec k jezičku. Vsi vragi, prst je lesen! Tudi sredinec je lesen, tudi palec! Škrtam z zobmi, preklinjam! Hudiči, pomagajte! Pomagam z levico, sujem, stiskam — Tresk — Štefanija se prebudi, dvigne se, podpre z roko in strmi. Na tleh se sveti v mesečini samokres. Jaz ležem na kup. „Kaj si hotel?" Ne morem več govoriti. Kosti samo škrtnejo, ni glasu, ni šepeta. Sesedem se, ona zakriči, gleda vame . . . „Streljal si!w Ne morem izpregovoriti. „Zakaj ne vame?" Saj se trudim, ali čeljust je trda: z leseno roko sunem vanjo. Zaškriplje. a „Zakaj ne vame, zakaj ne?" Lahko bi se razgovorila zdaj kakor takrat, ko sva jokala. A jaz ne morem več. O reši me, Bog, te mlake! IV. Prebral sem telegram: „Hčerka mrtva, vodstvo." To je iz otroškega sanatorija. Pare so napravili, prižgali sveče, drobnega otroka obsuli s cvetjem ... Iz mene gine vse posvetno. Zlobo, ki se nanaša na telo, lahko odpuščam. Kar je meso in v zvezi ž njim, ne velja več. Odhajam v kraljestvo duhov, v široke ravnine bledega zelenja in medlih rož. Že vidim večne cvetove večnih breskev. Tam drevo, tam drevo ... na prostrani trati . . . nikjer denarja ... S spominov so padle umazane skorje, — lepi so. Štefanijo še najdem. Ko umrje, jo pokopljejo tik mene: ženo k možu. Teko leta, dobe. Razpadejo krste, rahla stena loči najini votlini. In prihrumi potres, zamaje, zaguga zemljo, da grme nad njo hiše, cerkve na kup. Stena je padla, moje kosti so se vsule na tvoje bele, vitke in drobne. Moja rebra na tvoja, moja glava na tvojo, moja kolena na tvoja snežna, gladka in elegantna kolena ... Ne slišim več. Rumena luč okoli kakor strupena voda, solnce ugaša. Slutim, da nekdo prihaja. Umrl bom. Popravim se v naslanjaču, da ne padem mrtev na tla. Žena se bliža, roka je zastala. To sta dve zeleni luči v globokih jamah, to so oči smrti. Vojeslav Molfc: Giorgione. V girlandah trtnih se žari škrlat, nebo se smeje čez bregove sinje. Dekleta v njih — vse, kot da so boginje! In že jesen je zlata vsa pomlad in ves njen cvet je že dozorjen sad; in glasne so prej gluhe vse pustinje, in ko večer zaveje v dalje sinje, pozdravijo ga pesmi z bujnih trat. Da, ko večer zaveje . . . Čuj, moj brat, ostani tu pri meni tistikrat, podpri z roko utrujeno mi glavo: naj še enkrat se zastrmim v daljavo, z življenja bleskom opojim oči in slišim, kaj pod noč si gozd šumi. Dr. Janko Lokar: Finžgarjev roman „Pod svobodnim solncem". Novejše slovensko slovstvo ima malo del, ki bi jih uživala ljudstvo in inteligenca z enakim veseljem, torej malo takih del, ki jih prištevajo nekateri slovstveni zgodovinarji med najboljša. Naša proza zadnjih let obstoja namreč večinoma iz črtic in nakaznic velikega teksta, ki si ga najbolj želimo. Prvih vsebina so večkrat samo pike, klicaji, pomišljaji, vzdihi in stoki bolnih, vsaj v domišljiji pariškega opija pijanih duš in plodi prenapetih živcev. Če bi se zanimali za očetovstvo teh črtic, se bi morali neredko zateči k Francozom. Druge nam pripovedujejo o histeričnih ženskah in drugih takih prikaznih, ki jih poznamo Slovenci samo iz knjig. S pravim slovenskim življenjem ima sedanja naša proza zelo rahle stike ali pa nobenih. Neki nemški založnik, ki je hotel izdati nekaj naše nove proze v prevodu, je moral opustiti svojo namero, ker so imeli vsi predloženi spisi premalo slovenskega na sebi ali z drugimi besedami: njegovi bralci, načitani ljudje, poznajo že dotične naše pisatelje v tej ali oni varijaciji. Mnogo naših pisateljev študira le tujino, gleda pre-pogostokrat na domovino od zgoraj doli, a piše kljub temu iz lahko umljivih razlogov slovensko. Finžgar dela v tem oziru častno izjemo, tako pri črticah, kakor tudi pri svojih večjih tekstih. Razkriva nam domačo grudo in skuša lepo govoriti Slovencem, ne pa par ljudem, ki so se ali v resnici vzdignili nad rojake ali pa le mislijo, da stoje nad njimi. Dokaz š temu je tudi največji Finžgarjev tekst, roman „Pod svobodnim solncem". V gradišče slovenskega starosta Svaruna se zgrinjajo vojniki od vzhoda, severa in zapada. Prihajajoče sprejema mlad junak, Svarunov sin Iztok, katerega edinega so mu pustili divji boji. Onkraj Donave leži ostrog Hilbudija, stebra bizantinskega cesarstva na severu, in zapira Slovenom pot proti jugu, grozeč jim z vedno novimi krvavimi porazi. Ravnokar, je prinesel stotnik Azbad, otrok uživajočega, bogastva in revščine, hinavstva in razuzdanosti polnega Bizanca, „bedaku, ki nima niti žene s seboj in v celem ostrogu nobenega dekleta, ki mu je veliko bolj všeč duh po česnu in čebuli kakor pa smrad po iztočnih dišavah", pismo Justinijana, „zmagalca Alanov, Vandalov, vladarja Afrike i. t. d.M, naj mu preskrbi za po-goščenje ljudstva ob priliki slavja Belizarjeve zmage nad Vandalom Gelimerjem drobnice in goved. Zato je odbral Hilbudij, kateremu ni bilo za ropanje, temveč za pošten boj, oddelek najboljših pešcev in nekaj konjenice in udaril proti Svarunovemu gradišču, da bi ustregel želji svojega gospoda. O gradišču so mu namreč sporočili ogleduhi, da ima zbranih mnogo čred in nakopičenega veliko bogastva. Toda Iztok je bil boljši poizvedovalec kakor Hilbudijevi ljudje. Sloveni so čakali Hilbudija v zasedi in mu pobili vojsko. Hilbudij sam je padel prvi, zadet v sence od Iztokove strelice. Nato so zavzeli Sloveni z ukano še tabor. Pokrili so se s šlemi padlih Bizantincev, si oblekli njihove oklepe ter prevarili tako sovraga v ostrogu. Iztok se je prelevil na ta način v Hilbudija, čigar čelada ga je rešila smrti. V boju je dobil namreč težek udarec po glavi, ki ga je pa vsled močne čelade le omamil. Boj sam je pokazal Iztoku, da divja, krepka sila še ni vse. Kajti padlo je neprimerno več Slovenov kot Bizantincev. A kako drugače bi bilo, ko bi umeli Sloveni bizantinsko bojno umetnost! Potrkali bi lahko na vrata Bizanca samega! Zato zapusti Iztok ponoči brez slovesa svojega sivega očeta in svojo sestro Ljubinico in zbeži z godcem Radovanom v Carigrad z namenom, ukrasti mu vojno umetnost in jo ponesti med svojce, katere bo moral voditi po očetovi smrti. Obenem se posreči zasejati Hunu Tunjušu, bogato plačanemu služabniku Justinijana, razdor med Sloveni in Anti. Ti zapuste na njegovo prigovarjanje na tihem tabor in onemogočijo tako žetev zmage nad Hilbudijem. Na potu v Bizanc prideta Radovan in Iztok kot godca v Tunjušev tabor. Godci so bili povsod in vsakemu dobro došli. Tako tudi Tunjušu, ki je izbleknil v pijanosti, da misli oropati drugi dan bogatega bizantinskega trgovca, Grka Epafrodita. Godca ukradeta Hunom dva konja, zbežita ponoči in naletita na drinopoljski cesti na Epafrodita. V zahvalo, da sta ga opozorila na nevarnost in ga takorekoč rešila smrti, ju vzame Epafrodit s seboj v Bizanc, kjer ju gosti v svoji ob morju ležeči razkošni vili. Pri tekmi v hipodromu, prirejeni na čast Belizarjevemu triumfu, zmaga barbar Iztok nad Azbadom, ljubljencem dvora. Epafrodit ga vzljubi kot sina in mu najame v svrho izobraženja učitelja. Vsled zmage v hipodromu sme vstopiti Iztok v palatinsko četo, kjer zaslovi kot izvrsten vojnik. Carica Teodora, hči cirkuškega medvedarja, zahrepeni v svoji brezmejni in brezobzirni strasti po mišičastem, zdravem Slovenu. A ta ljubi lepo dvorjanico Ireno, po materi Slovanko, in pahne od sebe carico. Tako si nakoplje smrtonosno sovraštvo Teodore in vplivnega Azbada, ki hrepeni po Ireni. Teodora vrže Iztoka v ječo, ki je pomenila za vsakega smrt, in se pripravlja, zadati v družbi z Azbadom Ireni uničujoč udarec. Toda Epafrodit reši oba. Irena uteče k svojemu stricu Rustiku v Toper, Iztok pa v svojo domovino, kjer so se ravno klali Sloveni in Anti. Napravil je konec bratomornemu boju, izučil svoje voje bizantinskega bojevanja in preplavil ž njimi Balkan. Bizanc sam se je tresel. Poslal mu je Azbada nasproti. Toda Iztok ga je pobil v dvoboju in uničil njegovo vojsko. Junak Rado, Ljubiničin zaročenec, pa je zaklal Tunjuša, ki mu je bil ugrabil ljubico in je netil prepir med Sloveni in Anti. V osvojenem Toperu sta dobila Iztok in Rado iz rok Epafrodita vsak svojo izvoljenko. Ta je namreč rešil Ireno pred Rustikoni, ki jo je hotel izročiti bizantinskemu dvoru, v Solun, kamor je privedel njegov zvesti služabnik Numida Ljubinico, katero je našel na svojem potu do Iztoka, ko je bežala iz Tunjuševih krempljev. Iztok se je vrnil s svojci in Ireno na sever proti Donavi. Epafrodit pa je odplul na jug, da počaka sredi modroslovcev po dovršenem delu smrti. „Irena je rodila sedem dečkov, vrlih sokolov, Iztokov duh pa je rodil tisoče, ki so se vojskovali z Bizantinci, prehodili Ilirijo, dospeli v Helado do Epafroditovega groba in potrkali na vrata samega Bizanca. Huni so iskali pri njih zavetja in gostoljubja, obrski kakan je odpovedal zvezo Bizancu in prosil prijateljstva Slovenov in Antov, ki so napolnjeni z Iztokovim duhom živeli v bratski slogi in uživali slavno slavo pod svobodnim solncem". — Od zadonavskih bivališč Slovenov in Antov do Soluna in Carigrada nas vodijo Finžgarjevi junaki. Slovan si je osvajal Balkan z mečem in ognjem. Pogorišča mest, vasi, naselij, razmesarjena trupla, poteptana polja so kazala njegovo pot. Mogočni Bizanc, gospodar najlepše in najkulturnejše zemlje, se je tresel. Dal je Slovanom krščanstvo in kulturo, a jim vzel, ko je zaplapolal nad njim polurnesec, svobodo, za katero pretakajo v naših dneh svojo srčno kri tisoči, ki jih je rodil Iztokov duh. ~j Finžgarjev roman je zgodovinski. Njegovo ogrodje odgovarja popolnoma zgodovinski resnici. Justinijan, Teodora, Azbad, Iztok, Rustik, Hilbudij, Tunjuš, Balambak — nehote ti vstajajo slike, ki si si jih napravil pri študiju zgodovine. A ravno v tej točki se kaže „Ljubljanski Zvon* XXXIII. 1913. 4. 14 prva napaka Finžgarjevega dela. Pisatelj ni ustvaril svojih oseb popolnoma v duhu njihovega časa, ni jih sestavil samo iz njihovih elementov. Osebe mu mislijo, govore in delajo preveč shematično in ne vedno po svojem načinu in iz svojega časa. Na teh starih postavah se pokaže včasih moderna poteza, celo o njihovem demokratičnem naziranju (II, 205) govori pisatelj. Časovne barve ne zadene torej povsod roman, ki priča sicer celo v posameznostih o pisateljevem temeljitem študiju snovi. A ta temeljitost se ne nanaša na vso snov. Bizantinsko zgodovino je študiral natanko in po izvrstnih virih, medtem ko ne morem reči tega o slovanski. Finžgar- , jevo gradišče Svaruna je čisto shematično, o življenju v njem ali sploh o Slovanih ne izvemo več iz romana kakor iz kake slovenske čitanke za prvi ali drugi razred srednjih šol. Pisatelj je osredotočil vse zanimanje na Bizanc in njega dvorne ceremonije. Toda to, da je literatura o tej stvari obilnejša in dostopnejša kakor o žitju in bitju starih Slovanov, še ne daje pisatelju pravice, za nas najzanimivejšo stran svoje povesti tako zanemariti. Seveda ne rečem, da bi ne bilo življenje v Bizancu s svojim mogočnim dvorom zanimivo. Že zato je, ker itna zgodovina dvornih ceremonij vse Evrope samo dve iztočišči: Carigrad in Špansko. To sta bili drugo za drugim središči politične moči in dvornega sijaja. Prvo v začetku srednjega veka, od šestega stoletja dalje, drugo v začetku novega veka, od šestnajstega stoletja dalje. Obe sta izvor mogočnih valov: prvo je poplavilo vso vzhodno in del srednje Evrope, drugo vso zapadno in tudi del srednje Evrope. Na Nemškem in na Avstrijskem sta se sekala oba kulturna kroga, starejši bizantinski in mlajši španski. Ravno Bizanc je bil prva evropska uradniška država, ki je vcepila svojim podanikom duh hlapčevstva, hrepenenja po bobnečih naslovih in veselja na praznih ceremonijah, kar je v današnjih dneh zopet moderno. Prednike junakov, ki se bijejo zdaj pri Drinopolju, je upropastil ravno bizantinizem. Pojemanje moči njihovih carjev, bolgarskih in srbskih, je imelo viden zunanji znak: čim manjša je bila njihova moč na zunaj, tem večje je bilo število njihovih naslovov, tem daljši so bili njihovih listin uvodi, sestavljeni iz visoko donečih, puhlih fraz. Dasi bi lahko našel z ravnilom in s karto v roki na podlagi I. Ebersoltovega dela „Le Grand Palais de Constantinople et le livre des ceremonies" (Pariz 1910) kak nedostatek v Finžgarjevem opisu Bizanca, vendar mu moram očitati, da je posvetil spričo osnove romana preveč ljubezni študiju bizantinstva in premalo onemu slovanstva, kakor je sploh v romanu razdelil preveč enostransko luč in temo. Preden pa preidem k posameznim osebam, hočem še dodati, da je že iz povedanega razumljivo, da se bralec romana zaman povprašuje, zakaj nosi roman ponosni naslov „Pod svobodnim solncenT. Vsiljivo ponavljanje fraze „svobodno solnce" ali „pod svobodnim solncem" takoj v prvih poglavjih ga pri pomanjkanju drugih razlogov, ki jih pogrešam, ne more opravičiti. V romanu nastopajoče osebe so izvečine sence, shematične slike brez globoke psihologije. To je največja napaka tega Finžgar-jevega dela, ki nosi tudi sicer znake stare tehnike: kovarstvo, čari, podzemeljske ječe, čudovite rešitve, begi igrajo vlogo. Poželjivci ugrabljajo device, medtem ko se drugi ne ljubijo nič manj romantično kakor v romanih XVIII. stoletja. Pisatelj poseže včasih nazaj, ne da bi dovolj označil, da je prekinil tok razvoja, sili sam v ospredje in skuša celo sam označiti svojega junaka. Zadovoljivo označena ni sploh nobena oseba, kakor sem že povedal. Najbolj izrazit je še Justinijan, ta za dobro in za zlo dovzetni, vedno delavni cesar, ki si še po noči ni dal miru in se je večkrat komaj dotaknil prinesenih jedi. — Tudi Teodora je v glavnem zadeta. Kaže se nam njen bistri razum, njena odločnost in njen osebni pogum, njen talent za politične intrige, njen pohlep po uživanju vsake vrste, po gospodstvu in osveti. Toda kje in kdaj je še ljubila prešušt-nica, kakršna je Finžgarjeva Teodora, drugo žensko zaradi njene nedolžnosti, kakor ljubi carica Ireno?! Ta Irena sploh nima krvi in mesa. V „Obiskih" Izidorja Cankarja (Dom in Svet 1911, str. 31) čitam sledečo Finžgarjevo izpoved: „Kako pišem? Jaz moram imeti, preden začnem, misel popolnoma jasno pred seboj, načrt dejanja od začetka do konca, brez malih okraskov seveda. Vsak * junak — vsaka oseba — ki sem jo popisal, živi. Postregel bi lahko s fotografijami. Ireno sem iskal v Ljubljani trikrat pri koncertu. Nekoč se je pa zgodilo, da je sedela pri koncertu „Glasbene Matice" pred menoj neka gospodična v reformni obleki. Takrat nisem pevcev nič slišal. Moj tovariš je zapazil, da sem raztresen, in mi je rekel: „Ti nekaj iščeš!" „Ne, sem že našel, hvala Bogu!" sem mu odgovoril. „Tisti večer se je duh Irene učlovečil." Duh Irene se je sicer učlovečil, a Irena ni postala človek. Iztok priča že ob svojem nastopu o pomanjkljivosti psihologične utemeljitve svojega značaja (vzrok njegovega bega v Bizanc i. t. d.). Iztoku podoben je v tem oziru Azbad. Epafrodita imenuje pisatelj sam „deus ex machina" (I, 224). To tudi je. Tako malo utemeljena je njegova osebnost. Zdi 14* se mi duhovnik romana. Epizoda o Tunjušu, Alanki in Ljubinici bi bolj spadala v kako prerijsko povest. Tunjuš gre v Bizanc, a pusti komaj ugrabljeno, od njega nedotaknjeno Ljubinico v svojem taboru kljub temu, da ve pisatelj, da je „ljubezen — fantom, užitek — resnica" (II, 154). Alanka reši svojo tekmovalko Ljubinico i. t. d. Same neverjetnosti in nemožnosti! Naravnost smešen je pa Radovan, četudi pove precej lepih življenskih resnic in ni brez ugodnih trenotkov. Nehote me je spomnil Murnikovega viteza Ahaca, ki pa stoji s svojo dovtipnostjo in deloma izvirnostjo visoko nad Radovanom. Finžgar je mislil ustvariti z Radovanom slovenskega Zaglobo, a njegov , Radovan ima pač z Odisejem zbaraške Ilijade skupen obilen trebuh, bahavost, želodčno filozofijo in muhtehranstvo, sicer pa tako malo samoniklega in tako malo tipičnih potez, da ne morem reči o tem slovanskem godcu drugega, kakor da „plunko bije, pije, pije, golta . . Kakor je zrasel poleg Shakespearejevega Falstaffa Sien-kiewiczev Zagloba iz svojega ozračja in govori s svojim jezikom, tako bi bil moral zrasti Finžgarjev slovanski godec na trdnih tleh! Druge osebe imajo neznatne vloge. Nisem prijatelj primer, ker se mi zde največkrat smešne in neokusne, a ker so že imenovali naši listi Finžgarja slovenskega Sienkiewicza in sem sam vzporedil Radovana z Zaglobo, povem: kakor ne dosega Finžgar Sienkiewicza v plastiki oseb in karakteristiki njihovega jezika, kakor ne ume izrabiti učinka kontrasta pri posameznih predmetih, tako blizu je slavnemu pripovedniku v slikanju posameznih dogodkov. Velike pojedine in prizore iz tabora, napad, beg in zasledovanje, boje posameznikov in ljudstev — vse ti naslika čudovito živo. Njegov pohod Slovanov v dežele bizantinskega cesarstva spada med najlepše meni znane slike onega pretresljivega viharja, ki ga je vzbudilo preseljevanje narodov. Njegova tekma v hipodromu išče para v literaturi, krasna je dvobojna scena med Tunjušem in Iztokom, oziroma Radom ali slika naraščanja in udušitve nevolje od Epafroditovih ljudi zoper dvor nahujskane množice. Da se je povzpel do te popolnosti, se je Finžgar tudi pošteno trudil. Sam pravi glede ravnokar omenjenega dvoboja: „Da, jaz moram imeti vse živo pred očmi, sicer ne morem pisati. Ko sem prišel v romanu do dvobojne scene, nikakor nisem mogel naprej. Kot dijak sem se učil boriti, študiral sem tudi iz knjig, a bilo je vendar težko. Tedaj sem se jel dvobojevati sam s seboj: naskakoval sem, se branil, podlegal, zmagoval, sekal rane in umiral. Utrudil sem se, toda na to sem stran napisal v petih minutah." (Obiski, str. 31). C I r* L K temu se pridružuje kot ena največjih Finžgarjevih vrlin njegov slikoviti jezik. On ne piše literarnega jezika, ampak zajema naravnost iz živega narodovega zaklada. Nekatere njegovih primer so klasične; polno njegovih besed je tako bogatih življenja in barv, da so same ob sebi slike. Izrazi, kakor „dračje je zapok-Ijalo", „meč je zašvistnil," „konj je klopotnil," „zakrilil je z rokami," „zavihtel se je v sedlo," „buhnil je kvišku," zlasti pa „topotnilo, prhutnilo, prasketnilo, hušknilo je" i. t. d., izražajo tako fine nijanse, kakor jih pozna malokateri jezik. Podobne besede so nam omilile Mračetovo prestavo Sienkiewiczevega romana „Z ognjem in mečem," kjer pa moramo obžalovati, da imajo mnoge takih besed preveč poljsko lice. Kje je kdo, ki bi se ne divil Finžgarjevemu jeziku, ako čita mesta, kakor „lice, ki je ovražilo srce mojemu gospodu," „spodnja ustnica se mu je izveznila v globokem zaničevanju," „naj oslepijo tiste oči, ki so nastrelile s pogledi strup v srce mojega orla," „mladec, ogenj polivaj s pametjo!", „ognji so zamižali," „sporedili smo se ob cesti," „Krok je odšel, in ni preteklo, da bi obrnil plug na koncu njive in ga zastavil v novo brazdo," ali novo zvezo „kruto majhen" in kratek, a pomenljiv velelnik „modruj!" i. t. d.?! Zato je tem večja škoda, da ima roman polno tiskovnih in precej jezikovnih napak. Prve preidem, od drugih hočem navesti nekatere. Omenil sem ze, da zajema Finžgar iz živega narodovega jezika. Narod ne pozna deležnikov; če jih rabi pisatelj, jih mora tvoriti vsaj pravilno. Nepravilne so oblike: grizeč (II, 130), tonečega (II, 163), gasnečih (II, 326), zablodelo (II, 237) namesto: grizoč, tono- : čega, gasnočih; zablodelo (jagnje) ni sploh nič. Napaki sta: desna meča (II, 102) in žrecov (II, 128) namesto desne meče in žrecev, 4 enako v nedrijih (II, 224) namesto v nedrju ali v nedrjih (redkeje). Pisati bi moral tuljenje, pljunejo, kljuboval, severa, nečakinja, za-grmel, ljubca, zapršele, završelo, bizantinski, oril se je krik namesto tulenje (II, 131), plunejo (II, 261), kluboval (I, 132), severja (II, 349), netjakinja (II, 145), zagromel (II, 252), ljubeča (II, 343), zapršale (II, 336), završalo (II, 343), bizantiški (11,311), oril je krik (II, 218). Namesto z belo lehtjo (II, 155) je boljše z belim laktom, kateri samostalnik pozna Finžgar. Ali- hoče morda delati razliko med laktom moškega in lehtjo ženske? Prelest (II, 202) rabi v češkem zmislu, medtem ko so jo pisali naši pisatelji (Aškerc!) doslej v ruskem pomenu. Vrba žalujka (II, 221) je ena izmed žalostnih spa-kedrank našega slovstvenega jezika. Recimo rajši žalna vrba ali kaj podobnega! Brezslišno (II, 225) je tudi napačna tvorba; reklo bi se kvečjemu neslišno. Zvezi „namesto da bi" se res težko izogibamo. Jaz pišem „mesto tega, da bi," kakor so pisali že Latinci in Grki v istem pomenu. Nepravilno je: „Tunjuš je ležal že tretji dan na vrhu hribca — nasproti Svarunovemu gradišču" (II, 134). Nasproti se veže v takih slučajih z rodilnikom. „Željno so hrepeneli solnčnega zatona" (II, 142) ne pravimo, ampak: hrepeneli so po solnčnem zatonu. Mojemu jezikovnemu čutu se upira stavek: „Prepovedal je med potjo trombe, velel je paziti na ščite in meče, da se ne zadevajo drug ob drugega in povzročajo hrupa" (I, 34). Jaz bi pisal: velel je p paziti na ščite in meče, da se ne bi zadevali drug ob drugega in ne bi povzročali hrupa ali da ne zadenejo drug ob drugega in ne povzroče hrupa. Tudi pazi Finžgar premalo na določno in nedoločno pri-devnikovo obliko. Glasiti se mora: nepremagljivi Hilbudijev ostrog namesto nepremagljiv (II, 158), mahali z mečem v prazni veter, ne prazen veter (II, 207) i. t. d. Vplivati se splošno rabi pri tias napačno, tako tudi pri Finžgarju: „Velmožje so se vnovič spogledali. Življenje Ljubinice — to je vplivalo na divjo naravo" (II, 214). To vendar ni vpliv! Nerazumljivo je n. pr. mesto: „Za njegovim čelom je solnca — he — nič, koliko!" (II, 258). Pri pisavi tujih imen je Finžgar nedosleden. Piše namreč: Tetrapilon, Orijon, Toper, Taperos, Tia-rantus, Tonzus, Turris, Moesija, kar bodo Čitali preprosti bralci Močsija. Tudi glede zapiranja takozvane zevi se ne drži iste poti. Te in podobne napake obžalujem tem bolj, ker bi se dale z malim trudom odpraviti hi ker ima Finžgar tako bogato besedišče kakor morda samo še Cankar. Mlajši pisatelji se bodo hodili k njemu učit in si izposojali pri njem brez kritike, kakor si izpisujejo na slepo besede iz Pleteršnika. Pri tem pa ne pomislijo, da je zbral Pleteršnik velik besedni zaklad, ni pa zaznamoval — kar je napaka njegovega slovarja — kaj je prav in kaj ne. Sicer je Finžgarjev roman tak, da ga bo vesel inteligent in preprost človek. Pisan je zanimivo, vendar ni napetost tolika, da bi vsled nje ne videli finih in nežnih momentov romana in bi razpadla povest v vrsto novel. V njej imamo delo, ki je ustvarjeno z velikim zamahom in z ljubeznijo do svojega rodu. V že omenjenih „Obiskih" (str. 32 in 33) govori Finžgar: „Samo tisti bo resnična last celokupnega naroda, ki bo pisal tako, da narod spozna v povesti samega sebe, spozna vrline junakov in jih vzljubi, spozna pa tudi napake, katerih vedno brez zrcala ne vidi, in te zasovraži. Vsi naši sedanji pokreti, kakor jih idejno razvijajo in poli- tično kakorkoli udejstvujejo, ne bodo med ljudstvom tako dolgo našli tal, dokler ne nastopijo kot sejalci idej pisatelji." In takih idej je nasejal Finžgar precej, morda celo preveč v svojem romanu. Imenujemo ga lahko slavospev bratoljublja, sloge in discipline. Izbiro njegovih globokih aforizmov pa prepuščam našim Klepcem. H koncu še to: O romanu sem izpregovoril obširneje iz sledečih vzrokov: Čas je že, da neha pri nas klikarska kritika, ki povzdiguje svoj krog v nebesa in tepta nasprotnika v blato. Res je, da nas je malo in da je hudo, suniti soseda pri mizi s komolcem. Toda, kdor ni sposoben, za tega je bolje, da opusti svoje rokodelstvo in se poprime česa bolj hvaležnega. Čemu bi takemu nami-gavali med vrsticami z njegovo nesposobnostjo, ako vemo naprej, da zna čitati samo tiskano in ne tudi med vrstami?! Kdor išče svoj talent, temu ga pomagajmo najti, o komer vemo, da ga ima, temu odkrivajmo morebitne napake in opozarjajmo na njegove vrline! Finžgar ni niti začetnik, da bi se oplašil, niti pisatelj, čigar sposobnost bi ne bila vzvišena nad vsak dvom, zato smemo natančneje govoriti ž njim. R. M. Vojanov: Mi. April že poje v brezah aleluja, škrjatiček svatne kroži melodije, žemljica solnca žejna žarke pije, in mlado cvetje zopet se ponuja. In vse življenje k delu se prebuja. Slovenec samo čaka še Mesije, ki naj mu s členkov trde spone zbije, v katere drznost ga je vrgla tuja. Pokonci glavo! Kaj te litanije! S pestjo in z bičem red doma postavi in vsiljenca naženi z domačije. Če pa pogum in um drugače pravi, kaj tarnaš, da te tujec v lice bije? Še krivi hrbet na udar nastavi! Lovro Kuhar: Tadej pl. Spobijan. i. Delal sem v neki predilnici in stanoval nedaleč od tovarne v precej prostorni podstrešni sobi. Nekega dne sem dobil sostanovalca, zelo zanimivo osebo. Bilo je zvečer po delu; vrnil sem se na stanovanje, odprem vrata in vidim sedeti tujega človeka pri mizi. „Dober večer, gospod!" me hiti pozdravljat tujec in vstane. „Jaz sem vaš novi sostanovalec." „Lepo!" odgovorim in ogledujem neznanca. „Boste delali v tovarni?" „Bom, jutri pojdem prvič na delo." „Krasno! Potem si bova tovariša. Dajva se spoznati!" sem nadaljeval in se mu predstavil. Tujec se je umerjeno priklonil in dejal: „Hvala lepa! Toda vi se boste ustrašili, če vam povem svoje ime." „Zakaj?" vprašam začudeno. „Zato!" je odvrnil tujec lakonično. „In niti verjeli mi ne boste." Čudil sem se čimdalje bolj, vprašaje zrl vanj in prvi hip sem mislil, da se šali. Nato mi je šinilo v glavo, da imam pred seboj kakega preganjanega, od policije zasledovanega človeka, ki se boji povedati svoje ime. „Ali mi boste verjeli?" vpraša me tujec vnovič. „Samo povejte!" sem silil. „Oglejte si najprej mojo zunanjost." Nisem umel, kaj naj to pomeni, vendar sem se lotil ogledovanja. Tujec je bil srednje velika oseba vitkega života, obraza podolgovatega in silno izbočenega; izpod ušes se je na vsaki strani vlekla bujna kita temnih kocin, ki sta se pod ustnami strnili v vrlo razmršeno kozjo brado; pod tenkim nosom so čepele kratke in neokusne brke, skoraj so zakrivale celo gornjo ustno. Oči so bile temne in skrivnostne. Zanimiva je bila njegova obleka. Polfrak je imel na sebi, tesne škricaste hlače in obut je bil v nekake copate; na glavi, na črnih svedrastih laseh, ki so mu silile na čelo in za vrat, je sedel cilinder — vse raztrgano in povaljano. Tujec je stal ves čas nepremično na mestu, roke ob bok in se nedostojno režal ter mi kazal dve vrsti ostudnih zob. „Kak vtisk ste dobili?" je vprašal slednjič. „Imeniten!" sem zinil s čudnim občutkom. „Torej poslušajte! Jaz sem Tadej plemeniti Spobijan!" je dejal tujec. Debelo sem ga pogledal. Pričakoval sem kak razvpit naslov. „Ne verjamete?" „Oprostite, ampak . . ." „O, saj sem vedel," me je prehitel tujec in nadaljeval: „Moja toaleta seveda ne odgovarja mojemu imenu in vi me sodite po zunanjosti. Preglejte te papirje!" Potegnil je izza srajce zveženj po-rumenelih papirjev. Bila so to razna šolska in druga spričevala, glaseča se na ime Tadej pl. Spobijan in polna podpisov in pečatov. „Zdaj verjamete?" je menil važno. „Verjamem!" sem mu pritrdil s pomislekom in sem mu vrnil papirje. Nato je predlagal, da se pobrativa. Segla sva si v roko in se pobratila. Z ozirom nato ine je pričel tujec tikati, jaz sem ga vikal dalje in čakal, da odkloni sam; vendar se ni zmenil in vikal sem ga dalje. Tako je ostalo pri starem, in po tem redu sva se ravnala do najine ločitve. Radoveden sem bil, kako je bil sprejet v tovarno. „Pobratim," sem vprašal, „povejte mi, kako ste zlezli do dela?" „To je smešno in neumno pripovedovanje," je dejal smeje. „Korakal sem ravno mimo tovarne, ko me je zapazil vratar in mi začel ponujati delo. Sicer sem bil namenjen dalje, toda ker sem bil ravno prav razpoložen, setn se dal pregovoriti in sem šel z njim k tovarniškemu oskrbniku. Predložil sem mu svoje papirje, delavsko knjižico in še nekaj drugih listov. Mož gleda nekaj časa vanje, ostrmi, odstopi korak nazaj in reče: „Kje ste ukradli te papirje?" „Morebiti jih pa nisem ukradel, gospod," sem odvrnil. „Vi ste baraba!" je nadaljeval oskrbnik. „To vem, cenjeni . . ." „Znate vi sploh čitati?" „Izvrstno!" Nisem umel, kaj hoče s tem. „Neprevidnež! Pazite, kaj ste izmaknili!" pravi zdaj oskrbnik in stopi tesno k meni z odprto delavsko knjižico, kazoč mi s prstom na tisk: Ime in priimek. „Citajte!" mi veli. „Ime in priimek: Tadej plemeniti Spobijan," čitam jaz in se zasmejem na glas. „Kaj se režite!" me strogo posvari oskrbnik. „Ovadim vas radi zlorabe papirjev!" „Ovadim!" je zinil za njim začudeni vratar. Ne moreš si misliti, kakšne obraze sta lomila. Bulila sta vame ko dva junca. Ko sem se nasmejal do sitega, sem jima skušal zadevo pojasniti. „Potrudite se malo dalje z branjem!" sem svetoval oskrbniku. Oskrbnik je prebral še nadaljne postavke, motril me sršeče in zmajeval z glavo. „Nazadnje se vse skupaj vjema," je zainrmral in dejal: „Imate prav, gospod. Oprostite, jaz se čudim!" „Čudna razlika je res med menoj in med mojim imenom." „Kaj se je zgodilo z vami?" „Saj vidite!" „Razumem!" je dejal in me pomilovalno pogledal. „V delo ste sprejeti in hočem gledati, da se najde sčasoma za vas kaj boljšega. Seveda naenkrat ni mogoče in nekoliko boste morali potrpeti. Jutri pridite na delo!" Priporočil sem se mu in odšel. Seveda se razume, da tukaj ne ostanem dolgo, kvečemu en mesec ali kaj, da si malo odpočijem. Za ravnatelja ne pridem, nižja mesta so mi pa v takih zakotnih tovarnah že dovolj znana in rajši se z gladnim želodcem potepam po svetu, kot tukaj nosim dostojanstvo častitljivega delavskega čuvaja." „Morebiti pridite v pisarno," sem pripomnil. „Haha!" se je zasmejal. „Tudi pisarniška dolgočasnost mi je znana in re maram je več." Zvil si je cigareto in si jo zapalil. Malomarno je prekrižal suhe noge, nagnil glavo na levo ramo in kadil. Ko je imel v ustih le še kratek kos, je otrnil z njega tleče oglje in ga varno spravil v majhen žep na fraku. Nato je jel zehati in si želel spanja. Zlezel je v posteljo in se zavil v odejo, in spet je bilo, kot bi ga ne bilo v sobi; niti gibljaj, niti lahen dih se ni slišal od postelje. Upihnil sem luč in legel še jaz, a zaspati nisem mogel in še dolgo v noč sem razmišljal o tujcu. Bil mi je zelo nenavadna prikazen. Človek s takim aristokratskim imenom se potepa po svetu kot berač! Drugod, na pr. na Ruskem kaj takega ni nenavadno, in kakor sem bral v knjigah, je mnogim imenitnim naslovom domovina širni svet, toda pri nas me je slučaj presenetil. Zelo me je zanimala tujčeva preteklost. Šele pozno sem zaspal. Vzbudil sem se že, ko se je svitalo. Moj prvi pogled je bil v kot na posteljo. Tadej je bil še v postelji in je spal. Ker je tovarniška sirena že tulila danico, sem ga vzbudil. „Sirena bo v kratkem zopet tulila, morava iti," sem ga klical. „Vrag vzemi sireno in tovarno!" je godrnjal, vzdramivši se in se hotel potajiti. Naposled je vendar vstal, zajtrkovala sva kavo in potem šla v tovarno. Jaz sem šel na svoje mesto, Tadej je ostal pri vratarju in čakal na povelje. Želel sem si, da bi delala skupaj, ali moja želja se mi ni uresničila: njega so uvrstili med nalagatelje, dočitn sem jaz delal pri porivačih. Porivači smo v skladiščih nakladali zavoje na težak, okoren voz, katerega smo potem rinili samotež po tračnicah preko dvorišča do nakladišča. Tam so nam odvzeli blago nalagatelji, ki so ga nakladali na pripravljene vozove. Smejal sem se, ko sem prvič zagledal svojega znanca v fraku in s cilindrom med drugimi delavci. Predrzno se je postavljal med njimi z nastran pomaknjenim pokrivalom, vzdigoval je vsaj na videz s tovariši vred in včasih si krepko oslinil dlani. „Tovariš nalagatelj!" sem ga podražil. „Ali se vam dopade težaški posel?" „To je igrača in sem ga vajen!" je menil brezbrižno in delal dalje. Vratar je takoj zjutraj raztrosil med delavstvo novico, da pri nalagateljih dela neki plemič, oblečen v cilinder in frak, in že opoldne je znala vsa tovarna o tem. Začudeno in nezaupno so ga pogledovali, ko je med opoldanskim odmorom korakal po dvorišču in kadil svojo cigareto; šepetali so si o njem opazke, in z njih obrazov je sevala zadovoljna škodoželjnost . . . Popoldne se je slišalo med njegovimi ožjimi tovariši poltiho mrmranje. Jezili so se 4 na svojega plemenitega kolega, ki je neumen, dela ko živina in kvari delavsko disciplino. Zvečer sem mu razlagal mnenje delavstva. „Hoho, to ste prismojeni!" se je krohotal. „Jaz se izvrstno razumem na to! Eden ali dva dni bom delal z največjo silo, da si pridobim naklonjenost pri višjih. — Naklonjenost, razumeš, je nekaj silno važnega za vsakega delavca. Če imaš zasigurano naklonjenost, si brez skrbi in lahko počneš, kar se ti zljubi: lahko lenariš, dremlješ, kadiš. Naklonjenost si je pridobiti le potom hinav-ščine. Spočetka moraš biti priden in paziti moraš, da te nihče ne zaloti v preveliki udobnosti. Pazi, pravim — če sediš, pazi, če dremlješ, imej oči odprte, če kadiš, znaj, kam boš skril tobak in zadovoljno boš zehal pod okriljem naklonjenosti." „Prav! Toda to se da izvesti le posamezniku, v celoti ne gre. Poznalo bi se delu. Na ta način škoduje posameznik svojim tovarišem," sem ugovarjal. Tadej se je razsrdil. „Meni je vseeno, oškodujem koga ali ne, glavno je, da koristim samemu sebi. Ako hočem to doseči, morajo izginiti vse druge okoliščine in človek se mora preleviti v lopova. Tadej pl. Spobijan je lopov, zapomni si!" Umolknil sem. Dva, tri dni je delal pridno, nato je jel izvrševati svoj načrt. Uspel mu je krasno, in z naravnost izzivalno predrznostjo je včasih varal sicer skrajno pazljivo in natančno uradništvo. Ali že čez par dni ga je nekdo ovadil in bil je pozvan v pisarno. Oskrbnik mu je izjavil, da je predstojništvo z njim skrajno nezadovoljno, ker je nezanesljiv in navaja druge k lenobi. Zažugal mu je najhujše in ga je odpravil. Tadej je bil potrt in zvečer mi je tožil: „Malo mi je, ako izgubim delo, ampak žali me, ker se mi je vse izjalovilo. Izkoriščati se dajo le pošteni ljudje in prismojenci, ne pa lopovi in premetenci." Odslej je sovražil vse tovariše, jim nagajal, jih zasmehoval; pa tudi oni niso marali zanj, nazivali so ga z „grofom", klanjali se mu hinavsko in se mu odkrivali. Tako je teklo življenje. Podnevi sva delala v tovarni, po večerih sva skupno razmotrivala razna vprašanja. Pri tem se je tovariš rogal mojim nazorom in jih pobijal s svojim sirovim' temperamentom. Mesec se je bližal koncu in Tadej mi je dejal nekega večera: „Veš kaj, ko dobiva ob koncu meseca plačo, zahvaliva se v tovarni in pustiva delo. Neumna bi bila, da bi se zdaj spomladi sušila v tem prahu." „Toda kam, to je vprašanje. Lahko prideva z dežja pod kap." „Kam, vprašuješ?" je izgovoril porogljivo. „Misliš, da bodo čakali nate in te v kočijah prepeljavali semtertja. Hehe! Povej mi, si li že kdaj barabil?... Še ne! Vidiš, barabila bova, hodila bova iz kraja v kraj, med potom se bodeva preživljala na najrazličnejše načine — razumeš, in tako prideva naprej. Kjer bo za naju, se lahko ustaviva. Hočeš vedeti, kam? Namenil sem se na Štajersko, tam okrog Ljubnega je mnogo rudnikov in tovaren, ki še primeroma dobro plačujejo, boljše vsaj kot tukaj." Ravno ti kraji so bili moj cilj in že dalje časa sem si želel tja. Vendar nisem nikoli imel na razpolago toliko denarja, da bi si bil plačal voznino. Tisto malo plače, kar sem je dobival, sem izdal večinoma za hrano in stanovanje; preostalo sem porabil, sam ne vem kako. Človek si privošči vesel večer, sne nekaj porcij pečenk, spije par litrov vina in denarnica postane zopet jetična; tako je ostalo vedno le pri želji. Sveti, ki jih je navajal Tadej, so se mi zdeli nekoliko predrzni in dvomljivi. „Ti si izvrsten človek!" se je izrazil duhovito. „Tak košček zemlje, odtod na Štajersko, je vendar malenkost, prehodil sem že druge črte in v zimi! Povrh bova imela še nekaj denarja sabo." „Denarja? Plača, ki jo dobiva ob mesecu, bo vendar komaj zadostovala za hrano in stanovanje!" „Seveda, če bova plačala," je dejal in se premeteno nasmejal. „Lahko narediva drugače . . ." „Mislite torej ..." „Tako mislim!" me je naglo prekinil. „Zahvaliva se v tovarni eden, dva dni pred zadnjim, dvigneva plačo in potem skrivaj pobegneva. Molčati morava seve in ravnati previdno, da se ne izdava." Z grozo sem ga poslušal, kako mi je ravnodušno pripovedoval in razvijal drzne misli o begu. Mojih ugovorov ni niti upošteval, in ko sem mu razlagal nauke in prepovedi, ki jih učita cerkev in država, se mi je posmehoval in me imenoval tepca. „A če naju zasačijo?" sem dostavil. „Najmanjša skrb! Ako zahtevava pri ravnateljstvu svoje papirje, je to popolnoma nekaj navadnega in ne more vzbuditi nikakega suma. Pojdeva, pa je. Pred odhodom se jaz obrijem in nihče me več ne spozna. Ti sicer ne moreš spremeniti obličja, ali človek je podoben človeku in lahko si brez skrbi." „Že radi beračenja bodo naju preganjali." „Zategadelj zahtevava od tovarne spričevalo štirinajstdnevnega dela, dava si ga potrditi od tukajšnega županstva in šest mesecev lahko brez ovire barabiva po svetu. S takim spričevalom lahko beračiva pri samih policijah in sodnikih in nobeden vrag se naju ne sme dotakniti." Govoril je mehko in prepričevalno. Čutil sem, da se me njegove medene besede oprijemljejo, da me vabi skrivno nagnjenje. Priznal mu vendar nisem in slednjič se je razsrdil nad menoj, za-pretil mi je, da pojde sam, jaz pa naj ostanem, kjer mi drago. Toda že drugi dan sem spoznal, kako težko se loči. Zopet me je vabil seboj, pobijal stare in zavračal moje nove pomisleke, slikal mi je bodočnost lepo in rožno. „Pa me opljuvaj, če se ne izpolni vse do pičice!" Človek je človek in kdor še ni propadel, še lahko propade. V meni se je vzbudila grešna želja, vzplamtela je kvišku in rodile so se zapeljive misli; bile so tople in prijazne. V temni, tihi spo-mladni noči, ko sem ždel na postelji, sem sklenil, da pojdem z njim na Štajersko. Uboga gospodinja se mi je smilila, reva bo ogoljufana na hrani in goljuf bom jaz, tisti, ki ga je cenila. Premišljeval sem, kaj naj storim in sklenil sem, da ji pred odhodom napišem pismo in jo prosim odpuščanja. Zjutraj sem mu odkril svoj sklep. Dva dni pred koncem meseca sva šla k ravnateljstvu odpovedovat delo. Ravnatelj, oskrbnik in dva pisarja so bili v uradu. „Cenjeni gospodje!" je izjavil Tadej in se po salonski priklonil. „Naznanjava, da sva se naveličala vaše tovarne in ponižno prosiva za papirje in zaslužek . . ." Tadejev obraz je bil poln hinavščine. Oskrbnik in ravnatelj sta se spogledala, pisarja sta zaškrtala s peresi. „Odpovedujeta?" je dejal počasi oskrbnik. „Zakaj?" Molčala sva. „Nimata vzroka! Ne bodita neumna, ne manjka vama ničesar, delo imata lahko in stalno, plačo primerno; ostanita rajši!" „Ne pritožujeva se, ampak pojdeva, ker hočeva proč," govoril je Tadej za oba. „Neumna sta! Jaz bi vama ne svetoval. Razumeta, v svetu je ravno sedanji čas pregnano s proletarijatoin in težko bodeta dobila delo. Pomislite nekoliko, gospod pl. Spobijan!" Zadnji dve besedi je oskrbnik naglasih „Vseeno! Dajte nama svoje in midva greva!" „Trdovratneža!" je izpregovoril ravnatelj. „Odpravite ju!" Oskrbnik je poiskal najine knjižice, zapisal v nje kratka spričevala o delu, pridnosti, zvestobi in odštevši prispevek za bolniško blagajno, je naju izplačal. Zahvalila sva se lepo in sva odšla. Pregledovala sva spričevala. Jaz sem imel zapisano: — ... je delal od ... do ... v naši tovarni v popolno zadovoljnost predstojništva in se je odlikoval po pridnosti in zvestobi. V Tadejevi knjižici se je bralo: — ... je delal od ... do ... v naši tovarni... — Dobil sem torej odlično priznanje, tovariš pa le kratko, nepriporočljivo beležko. Nato sva šla še na občino in sva si dala listine pečatit z občinskim pečatom. Zdaj sva imela preskrbljeno vse in čakala sva le Še trenotka, da pobegneva. Zvečer sva sedela v kuhinji in večerjala ; jaz sem molčal, a mnogo je govoril Tadej. Gospodinjo je zabaval izvrstno, da so se ji od smeha solzile oči. „Ali ste se vedno bavili s stanovalci?" jo je smelo vprašal. „Vedno, odkar mi je umrl mož in tega je že petnajst let." „E, dolgo je že, dolgo; nekaj ste jih že preiskusili, gotovo tudi nekaj slabih . . ." „Ne rečem, vsake vrste so bili!" se je namrdnila gospodinja. Meni je bilo silno zoprno, da jo izprašuje take stvari in opozarjal sem ga z očmi. Nasmehnil se mi pomilovalno in govoril dalje. „Seveda, kjer je tovarna, se natepe skupaj zmes vsega sveta. Pridejo lopovi, sleparji in človek ne ve, koga sprejme v hišo, posebno, ker govorijo'vsi z namazanimi jeziki. Ko pa napravijo dolga za ves mesec ali še več, tiho pospravijo svoje stvari in pobegnejo. Škodo trpi navadno revež, ki ga sprejme na hrano. Taki lopovi zaslužijo — vrv!" Težko sem ga poslušal in najrajši bi bil povedal glasno in jasno, da je hinavec, da se roga gospodinji in meni; razodel bi njegov zloben namen, sam sebe bi ovadil brez strahu in brez sramu. Odprl sem usta in mislil, da vpijem, dasi ni bilo glasu iz njih. Tiha, karajoča misel je bila, nemirna, nejasna, ki se je izgubljala v dalji in se je svinčenotežka vračala nazaj v moje naročje, grenka kot vest. Tadej se je sirovo nasmejal moji zmedenosti in neusmiljeno pripovedoval dalje. „Vrv zaslužijo, kakor sem rekel, vragi! Žalibog, ni mogoče doseči njih vratu — to so tiči, ki se znajo izogniti vsaki pravici. Nazadnje je tudi velika nezmisel zasledovati lopove, vzeti jim nimajo ničesar, in njim je vseeno, spijo na prostem ali v temnici . . ." Gospodinja mu je hlastno pritrdila. „Mogoče ste že vi imeli opravka s tem ... Kaj ste storili, če vas je osmolil kak kalin . . .?" Gospodinja je globoko vzdihnila. Tedaj sem vstal in odšel iz kuhinje na dvorišče. Zunaj je bila noč temna in črna, in po temi je odmeval Tadejev satanski smeh tja do ceste in nazaj, vmes so vriščali iznenadeni klici prevarane gospodinje. Mučno mi je bilo poslušati, šel sem v najino sobo in se oblečen vlegel na posteljo. (Dalje prihodnjič.) L. Pintar: O krajnih imenih. IX. Kadar se gibljemo na stališču, točneje rečeno majališču negotovosti, kaže nam biti skrajno previdnim; drzno in brezvestno se mi torej vidi uvajati trditve s tistim tako zavestno se glasečim „jasno, oči-vidno, brczdvomno," ker taki uvajalni dostavki pri površnežih in plitvo-mislecih ubijajo vso razsodnost in vso samostalnost naziranja, dasi so 9 taki dostavki večinoma brez preudarka, torej tudi brez pravega prepričanja trditvi dovrženi. Drznež s tako opremo svoje trditve površnemu in radovernemu čitatelju dostikrat še tisto malo samostojne razsodnosti, ki jo morda ta po naravi ima, izpodmakne, da mu more potem laže podmakniti svoj četudi piškav nazor. To bi smeli imenovati sredstvo znanstvene rabulistike. Vsaj s tem vendar ne postane trditev nič trdnejša, če nam trdivec samo trdi njeno jasnost in brezdvom-nost, pa nam z nobenim dokazilom, z nobenim migljajem ne pomore, da bi tudi mi to pojmili in uvideli, kar 011 pravi, da mu je jasno. Kaj pomaga n. pr. trditi „Fevča brez dvom be mesto Feviča", kakor da bi izvestno to bilo slovensko ime. Vsaj morda jč —, toda dostavek „brez dvombe" tega še ne dokaže, — in komur ni jasno docela, svobodno dvomi dalje. — Skoraj podobna se mi zdi ta trditev o Fevči, kakor če bi rekel: „Davča brezdvomno mesto Dav/ča" ali „Klevevž očividno namesto Klevevčž ali Kle-vev/ž", dasiravno za prvi slučaj iz listin in urbarijev poznamo nemško obliko „d[ie] A/sztt, in za drugi slučaj še zdaj velja nemški Klingenfe/s, t. j. ozek prepad v skali, tesna globel med skalami, skalnata zijat (Izvestja muz. dr. XIII, 103). — V občini Marija gradeč na Štajerskem imamo vas Tevče (Teutsche), ki je pri Zahnu (Ortsnamenbuch, 129) zabeležena v obliki De/tschach (I. 1209 Te/tsach, 1. 1300 Te//zach) — in v občini Bočna na Gornjegrajskem De/ce (nem. Deutze, pri Zahnu 1. c. De/tsche). Zdaj pa vzemimo še znano papirnico ob Ljubljanici: „Vevče" (Josefsthal) —; kako naj pišemo to krajno ime, da bo pravilno po novih Carniolinih zahtevah, ali „Vev/če" ali „Vel/če" ? — Gemeindelexikon (pag. 76) ima Ve/če, Freyer (str. 136) ima Vez/zhe (Weutsche) in ljudstvo govori dandanes dosledno Vez/če. Oblike z „i" pa nobeden ne pozna, kar je čisto naravno, vsaj bi se pred „/" menda „1" ne bil velariziral, — pri ohranjenem „i" bi se bil moral ohraniti tudi „1", da bi se ime glasilo Veliče. Zahn (Ortsnamenbuch pag. 492) n. pr. navaja Welz pri Judenburgu, češ da se je 1. 1007 imenoval Uueliza in 1. 1190 Welize, a zdaj o vokalu „i" ni nobenega sledu, razen da je velari-zacija vendar zaostala. Isti Zahn pa navaja na str. 495 Weutsch pri Velenju s starimi oblikami: 1. 1296 Velths, Velcz, 1480 Welczsch in 1. 1500 Weltsch, kjer je pa velarizacija prospela, ko že v starih oblikah o vokalu „i" ni bilo sledu. Oblika Mora/sz za Moravče v XII. stoletju (Schumi, Urk. u. Reg. I, 189 in 98) je sicer res tako osamljena, da si človek skoraj ne upa se nanjo sklicevati, popolnoma je pa za naše vprašanje vendar ne smemo prezreti, ker utegne biti vendar le nekaj na njej, dasiravno si je ne moremo še stolmačiti tia jasno. Pri Moravčah torej še vedno dvomimo, ali imej preglas v obliki M'oräutsch, ali velarizirani „1" v obliki Mora/sz odločilno veljavo za učeni pravopis, prostonarodna izreka je pa že odločila za Moravče proti Morav/čam. Pri Braslovčah je pa tudi strokovnjaška razlaga, kakor nam jo je podal pokojni profesor Štrekelj v Mariborskem časopisu za zgodovino in narodopisje (VI, 44), proti Braslov/čam; — in dokler te Štrekljeve razlage kdo prepričevalno ne ovrže, ima ta razlaga veljati in z njo vred mora veljati tudi dosedanja, narodni izreki prilagojena pisava brez i, namreč Braslovče. — Očka Pajštvarč je Carniolinemu modrovanju tudi za spotikljaj, češ glasiti bi se moralo „Pajštvar/č iz pajštva (Badstube)". — V resnici pa stvar vendar ne stoji tako, ampak nekoliko drugače. Iz „pajštva" (Bähstube — cf. Zeitschrift für hochdeutsche Mundarten, IV, 361) je pajštvar, kakor iz „bajta" bajtar, iz „koča" kočar i. t. d. Zdaj dalje pa gospodu modrovavcu, ki morda misli na kak patro-nymicum napravljen s sufiksom -itji», že ne smemo slediti, da ne 4 zaidemo na krivo pot. Ko bi torej iz Pajštvar enako, kakor iz Gašpar Gašparič (Gašparjev sin, mladi Gašpar), napravili poočetno ime Pajštvarič, bi moglo to pomeniti le mladega Pajštvarja (sina), ne pa skratka Pajštvarja, in vendar je na dotičnem mestu govorjenje le o Pajštvar j evi gostilni in Pajštvarjevi hiši. Iz tega pa po mojem mnenju sledi, da v zvezi „očka Pajštvarč" oblika „Pajštvarč" nikakor ni samostalnik, ampak pridevnik napravljen s sufiksom „-i.ski", kakor cesarski, korarski -od cesar, korar i. t. d. — Očka Pajštvarski (iz PajŠtve) je prav analogno napravljen, kakor Janez Kočarski (iz Koče), Jože Bajtarski (iz Bajte), Miha Žagarski (z Žage) i. t. d. — Končnica „-ski" se pa v koroščini kakor znano mehča v „-šč" (Kres I, 415) in tako dobimo iz Gosposvetski „Gosposvešč'", .Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 4. 15 iz Glinski „Hlinšč'" in iz Pajštvarski „Pajštvaršč'," a ta za izreko pretrda oblika je š med r in č eliminirala, oziroma absorbirala in tako smo dobili „Pajštvarč'," *za koroščino menda popolnoma pravilno obliko. — Če se oziramo na pravorečje in gladko narodno govorico, se ne bomo lahko sprijaznili s pravilom, da imajo krajna imena, kakor n. pr. Prečna, Kočna i. t. d., le končnico „-ina", nikdar pa ne „-na" in da se torej ima dosledno pisati le Prečina, Kočina i. t. d. Tako pravilo se mi zdi da predaleč sega — držalo bi le tedaj, če bi bil „i" v takih krajnih imenih naglašen; ker pa ni, dobimo vtis, da je , samo poluglasnik, ki se v gladki neafektirani govorici kar izgubi. Če pa tega zatopljenega poluglasnika nič ne izgovarjamo, ga nam tudi ne kaže pisati. Če rabimo pri drugih apelativnih samostalnikih oblike s končnico „-na", na primer: bratična, gospodična, hišna, kmetična, knežna, sestrična, tetična, vojna, ustna, tajna, grivna (Halsband) i. t. d., zakaj bi morala ravno krajna imena delati izjemo ter izključevati končnico „-na", oziroma nadomestovati jo s polnejšo „-ina"? — Kakor rabimo brez pomisleka ime „Prečna ulica", prav tako brez pomisleka tudi pišemo po prosti narodni govorici: „Prečna, Račna, Ločna, Stična, Bačna, Lučna, Kočna i. t. d." — Da so krajna imena lastna imena, to jim daje izjemno stališče samo glede pisave začetnic, ne pa tudi glede nastavkov, s katerimi se izvajajo. — Od lastnih osebnih imeti Radosava, Vidoslava ima srbščina hypokori-stične okrajšanke Rada, Vida — in te hypokoristične oblike je zopet podaljšala s končnico „rna" v Radna, Vidna. — Če so pisali v 10. stoletju tudi „Bosöna, Boslna" (Rječnik, I, 559), nas to nič ne ovira, da pišemo dandanes „Bosna" (nekatera narejča pa izgovarjajo tudi Bozna). — Poluglasnik, ki se je v samostalniku popolnoma zatopil, je v pridevniku „bo s in s ki" zopet oživel, oziroma se ohranil vokaliziran. — Navidezno trdna, zame pa vendar nekoliko dvomljiva se mi vidi razlaga Kočne. Ta se v Carnioli (N. v. Ill, 211) glasi: „Ako pomislimo dejstvo, da pomenja nemška beseda Winkel poleg drugih značenj tudi „Gegend von Bergen oder Wald eingeschlossen" (Schindler-Fromman, Bair. Wtb. II, 760), kar dobro pri-stoja našim Kočnam, potem ne moremo dvoj iti, da je našim Kočtiam podstava koti» in ako pristopita nastavka bei» -f- ina, daje to po zakonih glasoslovnih v novi slovenščeni pravilno obliko: Kočina". Recimo, da v takem izvajanju ni prav nič zagrešenega proti glasoslovnim zakonom, toda s tem še ni vse opravljeno, ker imamo tudi še drugih zakonov, ki jih istotako ni prezirati, in jaz mislim, da z dobrim razlogom še lahko dvomim, da bi bilo navedeno razlaganje Kočne pravilno, kajti nastavki (lci> -f- ina) se ne čredijo kar tako priprosto, kakor bi se komu zljubilo. Res je nekaj analogije med „kot, koteč, kočina" in pa med „studen, studenec, studenčina", če stvar samo površno pogledamo; če se pa bolj natančno pobrigamo, se nam ta analogija začne umikati, kajti „kot" je samostalnik in „koteč" njegov deminutivum, „studen" je pa pridevnik, ki se je z nastavkom ,,-i>a>" posubstan-tivil, torej „studenec" = studen (mrzel) vrelec. — Da bi se pa sufiks ,,-ina" zaobešal deminutivnim samostalnikom, mi ne gre prav v glavo in ne morem najti primernih vzgledov za tako izvajanje. Pač imamo od „nov, star, pust, vroč" samostalnike „novina, starina, pustina, vročina" in od „dol, hrib, kotel, zid" imamo „dolina, hribina, kotlina, zidina"; nikomur pa ne pride na misel, da bi najprej z nastavkom „ i»ct" izvedel dotične pomanjševalnike „dolec, hribec, kotlec, zidec" a iz teh potem „dolčina, hribčina, kotelčina, zidčina". — Kar je pa posebne važnosti, v vseh teh slučajih bi imel nastavek ,,-ina" naglas. Izvajanje Kočne iz „koteč" (Winkelchen) se mi zdi torej ponesrečeno. Drugo razlago od „koča" (pastirska) hočem dati samo na premislek, točnih dokazov nimam, tedaj bi bila Kočna (planina), kjer v zatišju stoje pastirske in drvarske koče. — Aleksander Hudovernik: Spomini na Janeza Trdino. II. Trdinova ljubezen in drugo. Rad o slava — to ime je nadel Trdina svoji prvi ljubezni, ker mu je bjla_najradostnejši spomin v vsem njegovem življenju, — ljubil je le idealno. Ko se je zaljubil vanjo, bilo mu je sedemnajst let, njej pa deset&In vendar ni bila to navadna petošolska ljubezen, temveč ostavila je blagodejne sledove za vse Trdinovo življenje. Prej so razdvajali razni dvomi njegovo dušo, kar ga je prešinila ljubezen do Radoslave, postal je zopet vesel in srečen. Njeni starši so zadovoljno opažali, da se Trdina zanima za njih hčerko. Z veseljem se je lotil nadaljnih študij, saj je imel zavest, da se za življenje združi / 15* s svojo miljenko, ko dokonča svoje študije. V tej zavesti so ga tudi utrdile, ko je po dokončani gimnaziji odhajal na Dunaj, besede njene matere: „Veste kaj, kadar dovršite svoje študije in doboste prvo službo, pridite po mojo hčer, dala Vam jo bodem od srca rada in tudi moj mož bo zadovoljen, ker vas jako ljubi in se z vami najrajši pogovarja". (Ljubljanski Zvon 1905, 413). Pa usoda je hotela drugače. Ko je dokončal svoje študije in zaprosil za njeno roko, ga je Radoslava odklonila — pa tudi vse druge snubače — in ostalaTsamica. „Tiha ljubezen do nuhce je gorela s čistim plamenom nekoliko , blaženih let, dokler se ne prepričam, da je moj ideal mrtev kip, mrzel zame in za vsakega, ustvarjen brez toplega srca in človeških občutkov. Duša mi je zatrepetala ob tem spoznanju in je bolovala težko in dolgo, vendar je ozdravela tudi po tej nesreči in pozabila zgubo". (Bajke in povesti VIII, str. 70). Kakor piše Trdina v svoji avtobiografiji, sešel se je s svojo Radoslavo zopet leta 1904. v Ljubljani, ko je imel 74 let. Ob svojem tedanjem bivanju v Ljubljani se je šešel tudi s pokojnim pesnikom Aškercem, kateremu je razodel, da in bil že leta tako srečen, ko tedaj, ko je čez 44 let zopet videl svojo prvo miljenko. Ta prva ljubezen mu je ostala tiepozabljiva. V svoji avtobiografiji * piše: „Pohvaliti se morem celo z redko srečo, da mi še ni ugasnila niti nebeška iskra prve ljubezni. Dražesttio glavico moje Radoslave okrožuje še zmirom isti rajski žar kakor pred petdesetimi leti. Pred smrtjo se torej ne bom vprašal: čemu sem živel? Če ne telesno, vsaj v duhu povzdignil bom proti svojemu Bogu roke in oči in molil: Presrčna Ti hvala, blagi oče, da si me ustvaril in mi podaril dovzetno dušo, ki je spoznala tvoj prelepi svet in tvojega človeka in njegovo slavno zgodovino in vzvišeni poklic in namen njegov!" (Ljubljanski Zvon 1906, str. 483-484). Leta 1853. je nastopil Trdina svojo prvo profesorsko službo v Varaždinu. Prve mesece se mu je tu jako slabo godilo. Erar in občina sta se pričkala o tem, komu je skrbeti za plače profesorjem in tako ni dobil pol leta nobene plače. V svojih Bahovih huzarjih in Ilirih nam popisuje ljubezenski roman Ivana Slobodina, s katerim je mislil samega sebe. Tu se je zagledal v lepo Šumičevo Milko, kateri „je podarila priroda krepko, skladno tudi mati je legla po triletnem zakonu v hladni grob. Tako je smrt razrušila ta zakon. Kako so ga na Reki preganjali, nam je povedal v svoji avtobiografiji Trdina sam. Ker se je proti njemu uvedena preiskava kot neutemeljena ustavila, vložil je proti ovaditeljema, ravnatelju /. Mažuraniču in nadzorniku Jurkoviču, ovadbo radi obrekovanja. Do; razprave pa ni prišlo; njegova ovadba se je neki na potu „izgubila," ; kakor mi je pravil Trdina. 2 Leta 1867. je stopil Trdina v pokoj ter se po desetletnem bivanju j na Reki preselil na Dolenjsko. V Bachovi dobi se je namreč naselilo na Reki mnogo slovenskih obrtnikov, ki so seveda čustvovali s Hrvati. Med temi obrtniki je bil tudi Trdinov rojak Florijan Virk, J* /e /tvKtXo : doma iz mengeškega okraja. Ta mož je imel gostilno „Pri štirih vratih" na Reki, kjer so se shajali Trdina in drugi slovenski rodoljubi. Ti slovenski obrtniki so postali sčasoma reški vladi nadležni, zato je začela iztiravati takozvane „Kranjce" s tem, da jim je odtegnila obrtniško koncesijo. Tako so odvzeli tudi Florijanu Virku gostilničarsko koncesijo. Povod temu je bila gotovo okolnost, da so zahajali v njegovo gostilno Trdina in drugi razvpiti rodoljubi. FJorijan Virk je uvidel, da mu ne kaže več živeti na Reki, nakupil si je posestvo v Bršlinu pri Novem mestu, kamor mu je tudi sledil njegov gost Janez Trdina. Florijan Virk, daleč na okoli znan z imenom „Cilinderbirt", je imel slovečo gostilno v Bršlinu pri Novem mestu, katero so posebno obiskovali dijaki novomeške gimnazije. Trdina je moral živeti z borno pokojnino letnih 315 gl., ktera pa mu je zadostovala za njegove skromne potrebe. Ko ga je nekoč prijatelj vprašal, kako more pri tako pičlih dohodkih živeti, mu je Trdina odgovoril nekako ogorčen: „Kaj? S 315 gl. na leto se ne živi samo, temveč prokleto dobro se živi". H Ko se je naselil v Bršlinu, je hodil prvih osem mesecev na hrano k „Cilinderbirtu", trijeta in štiri mesece pa je potoval od kraja do-3»-kraja, hodil je na proščenja in sejmove ter cerkvene shode in opazoval preprosto ljudstvo. V tem času je zapisal, kakor mi je sam pravil, največ narodnega gradiva. Odtod se je po preteku štirih let nastanil v Novem mestu, kjer je veliko let stanoval pri „Kraljevki." V to dobo spada menda tudi njegovo znanje šminko* Kakor nam pripoveduje Trdina v svojih „Bajkah in povestih^Vfll), je služila Zinka pri njegovi gospodinji za deklo. Bila je pošteno in dobro dekle, drugačno, nego njene vrstnice. Začel jo je radi njenih lastnosti spoštovati in konečno jo je hotel poročiti. Zavedal se je, da ob svoji borni plači ne bo mogel skrbeti še za ženo, ali kakor nam pravi, imel je priliko dobiti precej dobro privatno službo, ki bi z njegovo pokojnino vred prehranila lahko njo in rodovino. A vršile so se razne spletke, ki so razdrle to zvezo. O Zinki nisem mogel izvedeti nič natančnega. Končno pa je tudi Trdina priveslal v varno pristanišče zakona. Leta 1881. poročil se je zllOršo, vdovelo Jermanovo, ki je imela svoj čas gostilno na Ločni, v Novem mestu pa hišo z vrtom. S to i svojo ženo se je prav dobro razumel in s tem zakonom so se mu tudi zboljšale njegove gmotne razmere. S svojo ženo se je udeležil svoj čas tudi potovanja na Velegrad ter si ogledal Prago in še enkrat Dunaj. Tedanjemu novomeškemu proštu Urhu, s katerim je bil Trdina znan od mladih nog, ni bilo nič kaj po volji, da ne hodi Trdina ^[3 v cerkev k službi božji. Zgražal se je opetovano nad tem proti njegovi ženi. Umljivo je tedaj, da ga je začela žena spominjati na te dolžnosti. Da si napravi mir, napoti se Trdina nekoč k proštu Urhu ter mu zaupljivo pove, da zategadelj ne hodi v cerkev, ker je staroverec. Prestopil je namreč, službujoč na Hrvatskem, k unijatom. Odsihmal je imel mir pred svojo ženo, ž£na pa pred proštom Urliom. To mi je pravil Trdina z dostavkom, da mu ni nikdar prišlo na misel, spremeniti svojo vero, da je pa to raco obesil • : proštu Urhu samo radi ljubega hišnega miru. Ta njegova žena je umrla leta 1890. in mu zapustila vso svojo imovino. In tako je ostal Trdina na svoja stara leta sam, njegovi najboljši prijatelji so umrli pred njim. Bivajoč v Novem mestu /f^Oje največ občeval s svojim sošolcem, graščakom Dragotinom Rudežem in s sodnim svetnikom dr. Vojsko. Ko se je naselil v Novem mestu, ni bil njegov politični glas najboljši. Imeli so ga za rusofila in panslavista. Ko sta se sprehajala z 3^dr. Vojsko, naletela sta čestokrat na vohuna, ki je prisluškoval njih razgovorom. Če se prav spominjam, se je v sedemdesetih letih radi tega postopanja celo vložila interpelacija v državni zbornici. — V marsičem je bil Trdina velik original. Hodil je navadno enako oblečen po zimi in v letni vročini. K veselicam, ki jih je prirejala novomeška Čitalnica, je v prvih letih rad zahajal. Spominjam se še dobro nanj, da se je pri taki veselici mudil prilično do devete * ure zvečer, potem pa naenkrat izginil in se zopet prikazal po četrti uri zjutraj, ko se je do dobrega naspal. — Leta 1897. je izdal M. M. Hostnik svoj ročni rusko-slovenski 4 slovar. Ta slovar je prečital Trdina od prve do zadnje strani. Divil se je nad bogastvom ruskega jezika ter mi med drugim za zgled navedel besedo „zöloto" s svojim značilnim dvojnim pomenom. Ko je služboval na Hrvatskem, se mu je najbolj omilil znani jezikoslovec Kurelac. Ž njim je prepotoval hrvatsko zemljo in ker je bil odslovljen iz službe in tedaj brez stalnih dohodkov, skrbel je za vse njegove potrebe Trdina. Zato mu je večkrat dejal Kurelac „Ti si supotniče a samoplatniče". Kurelac je bil velik prijatelj ženskega spola in je zato spravil Trdino čestokrat v velike zadrege. Pravil mi je več pikantnih anekdot, ki jih umevno ne morem objaviti. Kurelac pa je bil tudi jako strasten filolog. Ko sta se nekoč kopala v Savi, sta se začela prepirati o neki slovniški obliki. Kurelac je trdil svoje, Trdina pa svoje. Ker Trdina ni hotel priznati, da ima Kurelac prav, zagrabil ga je za vrat ter ga potisnil pod vodo. Vsega modrega v obrazu je potegnil zopet iz vode, in prvo je bilo, da g^je vprašal, kdo da ima prav. Naravno je, da mu je Trdina, ki bi radi' *;tega prepirčka skoro našel smrt, priznal, četudi nerad, da ima * Kurelac prav. Na svojem^ potovanju po Hrvatskem je prišel Trdina nekoč tudi v Rriževac. Seboj je imel ekscerpt iz Haxthausnove knjige o Rusiji in ruski zemljevid. Orožniku, ki ga je srečal, se je zdel Trdina sumljiv in to tem bolj, ker je našel pri njem ruski zemljevid. Aretiral * ga je in gnal vjkriževaške zapore. Sudac ga je zaslišal ter mu je takoj povedal, da je osumljen kot^ ruski agent. Preiskava se je pričela in Trdina je bil več dni v preiskovalnem zaporu, dokler ga niso zopet izpustili na prosto. Pravil mi je Trdina, da se mu še vse žive dni ni godilo tako dobro, kakor v tem zaporu. Ko so izvedeli njegovi nekdanji učenci v Križevcu, da se nahaja njih nekdanji učitelj v zaporu, založili so ga z najbolj okusnimi jedili in najboljšo pijačo. Tudi jetničar je bil ž njim nad vse prijazen. Pravil je Trdini, cta._ima smolo s svojimi jetniki, ker mu izročajo orožniki samo take poštenjake,/kakor je on. Dal mu je na prosto, ako hoče ponoči pobegniti iz ječe, ker je ne bo zaprl. Seveda se Trdina tej prijazni ponudbi ni hotel odzvati. Sicer pa se je že čez nekaj dni ustavilo kazensko zasledovanje proti njemu, ker ni bilo za to nobenega povoda. — Trdina je bil velik glovan ter je vse svoje dni z zanimanjem zasledoval slovanski pokret; trdno je veroval v bodočnost Slovan-stva in s to zavestjo je legel v grob. ^-n^v-e-v Cl^ČO \ . / -VCH Tf O i) ^ J. Glaser: '/cl-h frjo o c^."'"- Vstajenje. Nosilo solnce žarek zlat Spet dala so drevesa vonj kostanjem sto je dni, opojen, krepek, zdrav —: zdaj zacvetela je v pomlad, nihče ni zimoval zastonj, iz njih njegova kri. ne gozd in ne ljubav. Josip Premk: Letoviščarji. m. Zapotočatii so nekdaj, ko še ni bilo lepe okrajne ceste, hodili v bližnji trg po prijazni dolini, ki se je zajedala s svojimi njivami in pašniki tja daleč v hribe in tudi potem, ko se je že svetila sredi poljan in travnikov lepa nova cesta, jo je mahnil marsikdo po stari poti, ki je veljala za bližnjico, dasi je bila hoja mnogo bolj težavna in naporna, zakaj v hribih ni poti nihče popravljal; zato je na mnogih krajih že popolnoma izginila pod različnim grmičevjem in mahom. Do Zalokarjevega mlina, ki je stal že skoro tik pod hribom, je bila hoja po senci iti hladu, ob mlinu pa se je dvignila v brdo le ozka steza, pot pa se je v naglem ovinku zavila na desno proti trnskemu gradu, ki pa je stal že toliko za hribom, da se od tam ni videl. Od Zalokarjevega mlina pa do gradu je bila pot razvožena in zanemarjena, na obeh straneh zaraščena s trnjem in živo^mejo, ki še ni bila menda nikdar strebljena, zakaj na mnogih krajih je silil srobot do sredi pota, v bližini gradu pa so koprive pot že popolnoma zarasle. In tam se je dvignil iz vse te divje zanemarjenosti zid, ki je služil nekdaj menda za ograjo, zdaj pa je bil na debelo poraščen s slakom in bršljanom, tupatam poraščen do tal in posebno na tistem kraju, kjer so bila nekdaj vrata, skoro popolnoma razdrt. Tudi prostor onkraj ograje je bil bolj podoben pušči kakor vrtu, dasi se je vila okrog drevja nekdaj morda lepa, s peskom posuta pot; samo tam na koncu gradu je bila napravljena senčnica, ki je bila videti še precej nova, in ta je edina pričala, da Trn ni popolnoma zapuščen. Tam je velo nekaj hladnega, kakor žalosten spomin na davno preteklost, nikjer nič življenja; kamorkoli je za-blodil pogled, povsod sama zanemarjenost in preperelost. Tudi poslopje se po svoji zunanjosti ni prav nič razločevalo od okolice. Težka in velika vrata, že vsa zarjavela v tečajih, so bila zaprta noč in dan, zakaj poslopje je imelo na zadnji strani še en izhod; nekoliko nad vrati je štrlela iz zidu železna zarjavela ograja nekdanjega balkona, katerega pa se zdaj gotovo ti i nikdo več posluževal, zakaj tla so bila vdrta in nadomeščena z dvema deskama, ki jih je bil položil tja bogve kdo in zakaj; ena je visela tako preteče navzdol, kakor da zgrini vsak hip pred vežna vrata. Zidovje samo je bilo začrnelo in okrašeno z zelenimi lisami, ki jih je risala vsekrižem umazana vlaga. Streha je bila krita z opeko, ki se je sčasoma tako obrabila, da je prihajala moča že najbrže v notranje prostore, zato jo je krovec deloma nadomestil z deskami. Samo tam na zapadnem koncu, kjer so bila tudi okna zagrnjena z zavesami, je položil nekaj nove opeke. Na tistem koncu je stanoval trnski gospodar; drugod so bile šipe skoro vse pobite ali pa tako zamazane, da se skoro niso razločevale od začrnelega zidu. Temu čudnemu bivališču se je bližal trnski gospodar, oblečen v črno suknjo, na glavi pa je nosil širokokrajen črn klobuk, ki si ga je potisnil zelo nizko na obrvi. Prišedši do senčnice, je nekoliko * postal. Ker pa je zaslišal za hišo neko govorenje, je naglo zavil okrog ogla; a tistikrat je mož tako začudeno razprl oči, dasi v resnici ni videl drugega kakor pred vrati svojo gospodinjo, ki je tisti trenotek z vso zgovornostjo pripovedovala nekaj zapotoški učiteljici. Ta pa je kazala kaj malo zanimanja za njeno gostobesednost, ampak je nekako zamišljeno in plaho gledala sem proti senčnici ter je prva zapazila prihajajočega gospodarja. Dasi sta nekoč že govorila, mu je učiteljica še enkrat povedala svoje ime, in trnski gospod, vajen občevanja s takimi ljudmi, jo je pozdravil s prijaznim nasmehom. „Saj se vendar že poznava, gospodična Kristina. Kaj se morda več ne spominjate, kako ste zablodili lansko jesen tam gori nad tole šumo, ko ste nabirali jesenski podlesek, pa je hotel slučaj, da sva se našla pri istem opravilu in sem vam pokazal pot do Zalo-karjevega mlina.- N „Da, gospod Bernik, oprostite —M „Kar pustite vse formalnosti," ji je segel prijazno v besedo — „saj vidite, da niste v nikakem salonu, jaz pa tudi nisem nikak šolski nadzornik, dasi bi me mogoče kdaj še doletela ta čast, ko bi slučajno ne živel v tako krasni palači —M in pri tem je pokazal s svojo suho desnico 11a poslopje, ustnice pa mu je obkrožil tako čuden nasmeh, da učiteljica Kristina ni vedela, ali se norčuje iz samega sebe, ali mu ta dom resnično ugaja. Oskrbnica, ki se kar ni mogla načuditi, da se gospod tako silno prijazno razgovarja z učiteljico, zakaj njej je bila le redkokdaj dodeljena ta milost, se je počasi odstranila v vežo, od tam še parkrat pogledala nazaj, potem pa izginila po stopnicah. Med tem pa je gospod Bernik zgovorno nadaljeval: „Vsak človek ima pač svoj okus in svoje muhe; če pa pomislim, da seje modri Diogen nastanil v sodu, nemara zame še ni vse izgubljeno, ako prebivam v tehle razvalinah". Dobre volje je bil videti gospod in to je opazila tudi učiteljica Kristina, ki se je nadejala vse drugačnega sprejema. „Zdaj pa mi povejte," je nadaljeval — „kaj vas je napotilo semkaj, ako niste slučajno zablodili kakor lansko leto. Sicer pa vas menda ne razžalim, ako vas povabim nekoliko v notranjost tele podrtije." In ne da bi pričakoval njenega odgovora, se je okrenil proti vhodu in učiteljica Kristina, ki ni vedela primernega izgovora, se je napotila za njim v to čudno poslopje, ki jo je že s svojo zunanjostjo navdalo z občutkom, ki je bil podoben strahu. Ko je stopila v vežo, jo je obvel prijeten hlad, kakor da stopa v kako klet, kajti tla so bila kamenita in prav tako tudi prve stopnice. Stopala je za njim počasi in fce pazno oprijemala za ročaj; na ovinku so bile stopnice lesene in so ob vsakem koraku neprijetno zaječale. Hodnik je bil dolg in širok in vanj je lilo popoldne še precej jasne solnčne luči. Gospod Bernik je odprl prva vrata na desni, in učiteljica Kristina je vstopila v sobo, ki je bila opremljena tako okusno, skoro razkošno, da se je začudila. Križem po sobi je tekla težka temna preproga, po stenah so visele slike v širokih, dragocenih okvirjih, visoka etažera pa je bila do vrha polna najrazličnejših knjig. Poleg foteljev in baršunastega divana, je vabila tam ob nasprotni steni temno pogrnjena postelja s svilenim baldahinom, pred njo je bila preproga iz sivkastorjave kože z vsemi štirimi tacami bogve katere zveri. Gospod Bernik pa se ni ozrl nikamor, kakor da stopa skozi kako dolgočasno predsobo in je odprl vrata na levi. Tu je bilo svetlejše, kajti gardine na oknih so bile popolnoma odmaknjene in tudi sobna oprava je bila bolj svetle barve. Na stenah so visele različne zbirke hroščev in metuljev, na široki mizi, ki je stala sredi sobe, pa je bilo nešteto večjih in manjših steklenic, različnih aparatov, nagačenih ptic, večjega in manjšega okostja, kakor da je prišla v laboratorij kakega naravoslovca. Gospod Bernik je samo nekoliko postal pri oknu, nato pa jo povabil v tretjo sobo, ki je bila -na oglu grajskega poslopja, vsaj tako je sodila učiteljica Kristina po oknih, skozi katera je lila bogata solnčna luč. „Od tu je pogled posebno ob mesečnih nočeh naravnost prekrasen,", je dejal starikavi gospodar in pokazal z roko skozi okno. „Včasih, kadar ne moreni zaspati in ko je zunaj jasna mesečna noč, pridem semkaj in gledam tja proti Zapotoku. Vidite, kako lepo se vidi vsa poljana tja daleč do onih višnjevih hribov, ki so sedaj vsled vročine oviti v nekako meglo; kadar pa jih obseva mesec, je pogled v to daljo vse lepši. Tako se mi zdi mnogokrat, kakor da vidim celo tja gori v rojstno vas.M Učiteljica Kristina ga je pogledala začudeno, a je obenem tudi zapazila, da se mu je obraz nekako omračil, a samo za hip, takoj nato jo je pogledal zopet z nasmehom in ji prikimal: „No da, tam v onih gorah, tam visoko gori se skriva skromna * vasica, kjer stoji moj rojstni dom. Zdaj je že vse v tujih rokah." „Vi ste iz teh krajev?" se je še vedno čudila. „Seveda. Zapotočatii me sicer ne poznajo, saj bi me v rojstni vasi menda tudi ne; dokaj let je že preteklo, ko sem bil zadnjikrat tam gori iti to je prav, da sem zdaj takole tujec med domačimi. Preveč stika z ljudstvom ni dobro, vsaj jaz sem takega mnenja." „Vedno sem mislila, da ste iz drugih krajev," je dejala, da je sploh kaj izgovorila. „Tako mislijo menda tudi drugi in to mi ugaja, ne vem zakaj. Toda prosim izvolite sesti ali pa si oglejte ondi na mizi slike različnih krajev, kjer sem nekdaj potoval, ako vas zanima seveda, jaz sem takoj zopet tukaj." In pri tem je izginil stari Bernik urno iz sobe, učiteljica Kristina pa je obstala, kakor da si ne upa nikamor ganiti. Čuden se ji je zdel razloček med zunanjostjo in notranjščino tega poslopja; a še bolj nerazumljiv ji je bil njegov lastnik, ki se peča v tej pozabljeni samoti s takimi stvarmi, kakršnih bi jih pač tukaj najmanj pričakovala. Da mora biti premožen, o tem ni dvomila, in kakor je sklepala po sobni opravi, je živel nekdaj gotovo tudi popolnoma drugačno življenje; da bi si nabavljal za ta napol podrti grad tako drage stvari, to se ji je zdelo nemogoče. In baš zaradi teh zagonetnosti, ki jih ni mogla razrešiti, je čutila, da bi se ne mogla gibati v teh prostorih nikoli tako prosto kakor v svoji sobi ali kod drugod. Zdelo se ji je, da veje iz vsega neka mračnost, ki skriva resnico, in kljub vsej svoji prijaznosti se ji je zdel stari Bernik neodkritosrčen in poln čudaštva, zaradi česar se ga je skoro bala. Ko pa je pričela ogledovati fotografije, izmed katerih je kazala največja lepo mlado žensko, ji je naenkrat omahnila roka in oči so se ji zagledale v tla, kakor da nekaj silno premišljuje . . . Zopet in zopet je pogledala sliko, a zdelo se ji je vedno, da je tisto žensko že nekje videla, ali pa ji je bila vsaj slična, zelo slična, toda kdaj in kje, tega si ni mogla domisliti. Mogoče bi ji naposled vendar ugodil spomin, ko bi ne bila zaslišala naglih korakov, in hip nato je vstopil gospod Bernik s krožnikom najrazličnejšega sadja, s kruhom in medom in tako zadovoljnega in smehljajočega obraza, da je začutila učiteljica Kristina takoj nekoliko več poguma. „Vidite, gospodična," je dejal, ko je postavil vse skupaj na pogrnjeno mizo in ji namignil, naj prisede — „zdaj pa sem že izvedel, s kakim namenom ste me posetili." „Služkinja vam je mogoče povedala, no, saj mi je ravno ona nasvetovala, da sem napravila to nezmiselnost —M „Nič nezmiselnost," jo je zavrnil. „Toda mogoče vam samim tukaj ne ugaja." „O, ne tako, ampak mislila sem, da itnate mogoče v gradu kako prosto sobo, neopremljeno sobo mislim, kajti opravo imam sama, toda kakor vidim —" „Je vse zasedeno, hočete reči, kaj ne?" jo je prekinil. „Toda temu ni tako. Tri sobe, ki ste jih videli in še dve tja naprej imam opremljeni tako za silo, kolikor se mi je pač ljubilo vzeti seboj nekdanjega pohištva, na onem koncu pa je še dovolj praznega. Toda tja bi vas ne pustil, tudi ko bi hoteli, kajti tam prebivajo samo netopirji in drugi taki gosti. Nikoli se nisem zmenil za oni konec gradu in oskrbnica menda tudi ne, torej bi si morali izbrati že eno izmed teh ostalih sob; toda v vašem slučaju bi prišli z dežja pod kap." Učiteljica Kristina ga ni razumela in je molčala. „Da, z dežja pod kap," ji je zatrdil. „Kakor mi je dejala oskrbnica, hočete iz Merčonove hiše zaradi tega, ker se nastani zdaj 4 v vili poleg vas domači sin. Vidite, draga gospodična, pri meni pa bi naleteli na isto, kajti ravno jutri se odpravim v trg, da počakam svojega sina, ki namerava letos preživeti nekaj časa tu pri meni na deželi. Po starosti bosta z Merčonovim precej enaka, 110 in mladi ljudje so si pa tudi drugače precej enaki, torej vidite, da imate v tem oziru res smolo." Učiteljica Kristina je pordela in kljub vsemu prizadevanju ni mogla prikriti svoje zadrege in je »povzela s tresočim glasom: „Morda vam je oskrbnica sporočila kaj napačnega. Da me ne boste sodili krivo, že vidim, da vam moram povedati več." „O hvala, gospodična," jo je prekinil gospod Bernik, ker je uvidel, da se ji beseda nekako zatika in ne ve, kako bi se izrazila, da bi ji ne bilo treba povedati pravega — „saj se kaj lahko ugane, kje tiči glavni vzrok, ako beži kako dekle iz stanovanja, ko izve, da postane njen sostanovalec mla*d moški." „Motite se, gospod Bernik," mu je segla skoro strastno v besedo. „Njega poznam —" „Saj to je ravno," ji je smehljaje odvrnil. „Ko bi ga ne poznali, bi gotovo počakali vsaj toliko časa, da bi ga spoznali. Tako pa je seveda drugače." In pri tem si je počasi pogladil svojo redko, že močno osivelo brado, oči pa je uprl v tla, in obraz se mu je zožil v resne, ostre gube. „Če vam smem svetovati, gospodična, r potem vam svetujem, da ne bodite tako rahločutni za vsak neljub spomin, kajti človeku je pač usojeno, da doživi marsikako izkušnjo in mnogo drugih enakih neprijetnosti, ki pa so posebno v mladosti človeku najlepši nauk za bodočnost." „Pretrpela sem že marsikaj," je dejala učiteljica in povesila svoje modre oči, kakor da ji je vztrepetal v duši kak žalosten spomin. „Bodite uverjeni," ji je zatrdil gospod Bernik zamolklo — „da se štejete vendar še lahko med srečne, saj ste še mladi in to je dovolj: vse življenje še je pred vami. Nikjer ni zapisano, da vam je sreča nedosegljiva, nasprotno: vzbudite si v srcu veliko upanje, da vas čaka še najlepša bodočnost. Vojskovodja, ki gre v boj s črno zavestjo, da bo premagan, gotovo ne zmaga." Učiteljica Kristina se mu skoro ni upala pogledati v oči, zakaj zdelo se ji je, da ji vidi ta zagonetni človek v dno duše; gospod Bernik pa ie nadaljeval, kakor bi ne opazil njene vznemirjenosti: „Ko bi mi kdo povedal te besede pred kakimi desetimi leti, bi morda dvomil tudi jaz o njih resničnosti, kajti odkritosrčno povem, dasi vas šele malo poznam, vidim vendar, da je v vas precej tiste rahločutnosti, ki je bila tudi moja slabost do zadnjih let. Tu na deželi pa postane človek nekako robat in posebno —", tu pa je naenkrat, kakor da je hotel povedati nekaj, česar bi ne smel in je spretno obrnil pogovor na čisto drugo stvar. „Sicer pa vas tako modrovanje gotovo dolgočasi, posebno sedaj, ko se še najbrž niste odločili, kako napravite in ukrenete zaradi stanovanja." „Morda pojdem v mesto kakor druga leta." „Toda stric vam je umrl, kakor mi je dejala oskrbnica, k tujim ljudem pa bo menda malo nerodno in to celo sedaj, ko še meščani sami beže na deželo in bo v mestu pusto in dolgočasno, kakor vedno za časa počitnic." „Ali pa ostanem mogoče v Zapotoku —" je dejala in sama ni vedela, kako bi čim prej izginila od njega, ali pa vsaj pričela pogovor o kaki drugi stvari. „Tako storite," ji je pritrdil gospod Bernik, in kakor da ji je bral misli z obraza, za hip obmolknil, potem pa jo poprašal, kako se počuti v svoji službi. Učiteljica Kristina si je oddahnila in skoro hvaležno je pogledala gospoda Bernika, ki je bil tisto popoldne tako zgovoren, da ji je povedal še marsikaj. Pripovedoval ji je celo o svoji umrli ženi, o tistih časih, ko je tudi on služboval kot profesor in naposled celo omenil nekaj veselih dogodkov iz svojega dijaškega življenja, ki mu je bilo še prav živo v spominu, kakor da je od tistega časa komaj par mesecev. IV. Ko je prišla učiteljica Kristina zopet do Zaloškega mlina, kjer je zavila pot na levo proti Zapotoku, je postala in se ozrla. Solnce se je nagibalo proti zatonu, a pot, ki je vodila proti trnskemu gradu, je bila v senci, mračna in pusta kakor vedno; učiteljici Kristini se je zazdelo, da se sprehaja tam okrog sama žalost in puščoba. Bogve kakšnih misli in s kakšnimi občutki je šel profesor Bernik prvič po tej poti — je premišljevala in gledala v večerno daljo, ki je vsa žarela v rdečih žarkih. Srečen najbrže ni bil, ker sicer bi menda ne iskal bivališča v tem pustem kraju, ali pa je imel za to kake posebne namene in vzroke . . . „Bog daj dober dan," jo je premotil iz tega premišljevanja zaloški mlinar. Stal je pred vrati in nerodno privzdigoval svoj zaprašeni klobuček, „Lepo vreme imamo, kaj ne; skoro da je malce 4 preveč suše. Še par dni tako, pa mi tudi zatvornica ne bo več pomagala." Nato je stopil proti njej s sila sladkim obrazom. „Poprašal bi vas rad, kako bo kaj z mojim fantičem. Zdaj boste šolo končali in se bo že pokazalo, ako je kaj prida ali ne. Glave je dobre, to vem, samo ves muhast in razposajen je, pa saj veste — mladost, kaj bi mu človek zameril, ko Še ni pri pravi pameti. Pa med najslabšimi menda vendar ne bo, kako pravite?" Učiteljica Kristina je pohvalila mlinarjevega šolarčka kar najbolje, nato je počasi zopet nadaljevala svojo pot. Toda zopet in zopet je pomislila na skrbne, ponižne mlinarjeve besede in potem so odbežale njene misli tja daleč nazaj v preteklost, ko je tudi ona pričela hoditi v šolo. Za njo pač nikoli ni poprašal oče, ker ga ni niti poznala, mati pa ji je umrla, ko je dopolnila komaj osmo leto. Natanko se je še spominjala, kako je ležala na mrtvaškem odru med visokimi svečami in ona vsega tega ni mogla razumeti. Jokala je pač, ker je videla, da jočejo tudi drugi in ker je ležala mati tako mirno in tiho, kakor da se ji je mala Kristina bogve kako zamerila; a da bi razumela vso težko trpkost resnične smrti, za to so bili njeni pojmi še preslabotni in njena čustva še nerazvita. Prišel je stric, ki ga je ljubila kakor očeta in jo je vzel k sebi, dasi je bil vdovec. A Kristina se dolgo ni mogla privaditi starikave ženske, ki mu je gospodinjila. Bala se je in trepetala pred njo, r dasi se ji je skušala prikupiti dobra ženica na vse načine in dolgo, dolgo je trajalo, predno se je otresla tega strahu in vsaj nekoliko pozabila na svojo umrlo mater. Četrto leto potem je bil stric službeno prestavljen in Kristina je morala k tuji gospodinji, pri kateri je ostala do konca svojega šolanja. Gospodinja ji pravzaprav ni ugajala, bila je zadirajoča in včasih osorna ter čudno nagle jeze; a njene hčerke Milke se je oklenil^ takoj prve dni z vso iskrenostjo. Ker sta bili istih let in precej sorodnega značaja, sta si ostali zvesti prijateljici vseh šest let, ki jih je Kristina še preživela v mestu — potem pa je prišlo slovo: dva meseca po zrelostnem izpitu sta odšli na svoje prvo službovanje: Milka na Notranjsko, Kristina na Dolenjsko, kjer je ostala dve leti, tretje leto pa je prišla v Zapotok. Med počitnicami sta bili pač često skupaj, kajti stric je bil že v pokoju in je živel zopet v mestu, Kristina pa tudi ni zamudila nobenega prostega časa, da bi ne pohitela k njemu, ne toliko zaradi njega, ki se je ves počemeril in postaral, dasi je bil njej še vedno ves naklonjen, nego zaradi prijateljic in življenja v mestu; naposled pa tudi vsled gmotnih razmer, zakaj pri stricu ji je bilo vse na razpolago . . . To leto pa je stari mož nagloma izdihnil. Kristina ni bila niti pri pogrebu; a dasi ga ni videla na mrtvaškem odru in se ni mogla posloviti od svojega dobrotnika, jo je vendar obšla globoka žalost vsakikrat, kadar je pomislila, da ga ni več. Skrbel je vendar za njo tako očetovsko in kako veselo jo je vedno sprejel in ji ob slovesu dajal toliko in toliko nasvetov, jo tolažil in ji govoril o lepi bodočnosti, kakor da pozna njeno pusto življenje. Zdaj ne bo nikoli slišala njegove skrbne besede in tudi ona mu ne bo mogla potožiti ničesar več. — Med takim premišljevanjem je prišla skoro do vasi. Solnce je že zatonilo; samo na zapadu je nebo še žarelo kakor posuto s sa- mirni rdečimi rožami in oblak, ki je zablodil pod večerno nebo od bogve kod, je bil do polovice kakor oškropljen s krvjo. Zrak se je nekoliko ohladil in je dišal po senu in suhih poljskih rožah. Nad Zapotokom pa je bil razlit svečan mir, kakor težka utrujenost po vročem dnevu; a učiteljica ni odšla proti domu skozi vas, temveč po stezi čez travnik in potem po okrajni cesti, ki je bila na debelo pokrita z rumenkastim prahom. Ob takem večeru je navadno slonela pri oknu, gledala po dolini in sanjala, dokler je ni premagal spanec. Tisti večer pa je zagrnila okno in prižgala luč še predno se je popolnoma stemnilo. Zavrtila je ključ, poskusila še enkrat, če zapah drži, nato je sedla na rob postelje in prekrižala roki v naročju. Tako je sedela nekaj časa skoro nepremično, potem pa je vstala in sedla k mizi. Izmed papirja, ki ga je bilo naloženega med zvezki in knjigami, je vzela največji list in pričela z drobnimi črkami: Draga Milka! Pred kakimi tremi tedni sem Ti pisala, da preživim letošnje počitnice tu na deželi — vzrok Ti je znan; danes pa sem skoro drugačnih misli, dasi Ti še ne morem povedati nič gotovega. Če Ti hočem vsaj nekoliko natančneje razložiti, zakaj in odkod vsa ta negotovost v mojih mislih in sklepih, moram poseči nekoliko v preteklost. Gotovo se spominjaš nekega Janka Merčona, ki je bil zadnje leta najinega skupnega bivanja tarča vseh najinih hudomušnosti in nagajivosti. Njegovo naklonjenost sva izrabljali sebi v kratkočasje, in ko je bilo nama te igre dovolj, sva mu povedali v obraz, da naj se ozre — drugam . . . Pismo, ki mi ga je pisal na to, hranim še danes. Včeraj sem ga čitala in povedalo mi je še enkrat toliko kakor pred šestimi leti. Seveda, takrat je bilo vse drugače, a zdaj, ko se zavedam svoje ničnosti in neznatnosti, vem, da je bilo najino ravnanje smešno in — ošabno. Da, Milka moja, leta so minula in pred tremi tedni je bil tisti „kmet" promoviran na graški univerzi za doktorja prava in pride te dni v svojo rojstno vas, kjer stanuje v hiši njegovega očeta ponosna Kristina kot neznatna vaška učiteljica. In ne samo to! Prav v tej hiši so mu pripravili stanovanje; zato sem se hotela umakniti iz vasi v bližnji gradič, kjer pa sem naletela na človeka, ki je vsaj zame — čudak. Če se prav spominjam, sem Ti tega starca že omenila v nekem pismu; bilo je lansko jesen, ko sem se v njegovem gozdu skoro izgubila, toda takrat ga še nisem poznala kakor sedaj. Pa saj ga tudi sedaj ne poznam, .Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 4 16 to se pravi — ne razumem, kajti to je človek posebne vrste: na prvi pogled pust, mračen in čemeren, a ko izpregovoriš ž njim par besed, spoznaš, da si sodila napačno. Peča se s tisto vedo, ki je bila Tebi najbolj zoprna, namreč z prirodoslovjem. Njegovo stanovanje je kakor kak majhen muzej, njegova duša pa temna in zagonetna. In k temu človeku sem hotela v stanovanje, pomisli! Ne, rajša pač ostanem tu, pa naj pride deset Merčonovih doktorjev, vsi skupaj menda še ne bi zalegli za enega trnskega „graščaka". Toda prenagliti se ne smem in krivice mu tudi nečem delati, kajti z menoj je skušal biti kar najprijaznejši, dasi se mu je slabo posrečilo. Eno lastnost pa ima, namreč tako globoko poznanje človeka in tako resne nazore o življenju, da bi celo Tebi privoščila nekoliko njegove šole. Dasi mii o Merčonovem Janku nisem povedala nič natančnejšega, me je vendar skoro privedel do sklepa, da ostanem kjer sem . . . Naposled boš morda celo sumničila, da bi se mu sedaj rada približala. Nikoli! To veš, da mi ni ugajal, sama ne vem zakaj, ampak tako čutim, da mi je povsem nesoroden, čisto tuj in bi se nikoli ne mogla privaditi njegovi bližini. Naj se povzpne še tako visoko, tega svojega čuta bi se ne mogla otresti, dasi nekateri trdijo, da se človek sčasoma vsemu privadi. Pri mladeniču, ki bi ga ljubila jaz „resno in iskreno", kakor je želel, bi morala njegova duševna lepota na las harmonirati s telesno. Morda se boš smejala tem mojim besedam, saj so mogoče tudi resnično smešne, a kaj si morem, ko nimam nikogar, ki bi me trdno prepričal, da je vse to napačno in krivično. Res, treba bi bilo, da bi prišlo v to moje enolično, dolgočasno življenje nekoliko izpremembe, pa naj bi že bila kakršnakoli. Pridejo trenotki, ko sem naravnost nesrečna. Pomisli, saj sem kakor pozabljena bilka na pustem strnišču in poleg tega nimam nikogar, ki bi mu mogla povedati vse svoje žalostne misli, ki tako često gostujejo pri meni. Res, da tudi preteklost moja ni bila bogve kako solnčna in vesela, ali lepša vendar kakor sedanjost, ko se tako zelo zavedam svoje osamelosti in zapuščenosti... Toda zagrešila sem zopet! V zadnjem pismu mi skrbno naročaš, naj Ti pišem vedno le vesela pisma. Milka moja, preveč zahtevaš, toda prihodnjič poskusim, danes pa oprosti svoji Kristini. Ko je napravila piko, se je nasmehnila in le malo je manjkalo, da ni raztrgala pisma v drobne kosce; potem pa ga je zganila in položila v miznico. Segla je po drugem listu, pa je napravila komaj par vrstic in zopet nevoljno odložila pero. Naposled je pričela čitati ali tudi s čitanjem tisti večer ni šlo. Listala je po knjigi, dokler ji ni pogled z neko čudno resnobo zastrmel v majhno sliko, ki jo je potaknila v knjigo bogve kdaj... Bila je fotografija gospe Koširjeve, ki jo je sama podarila preteklo jesen ob odhodu — in tistikrat se je zasvetilo v Kristininih očeh: spomnila se je, kako je popoldne zaman premišljevala v trnskem gradu, kje je videla dotično žensko, zdaj pa ji je bilo jasno. A vendar se ji je zdelo, da je na oni sliki, ki jo poseda gospod Bernik, gospa Koširjeva lepša in mlajša. (Dalje prihodnjič.) Književna poročila Maksim Gorki, Foma Gordjejev. Roman. Tiskala in založila „Goriška tiskarna* A. Gabrščck v Gorici, 1913. 8°. 418 str. (Slovanska knjižnica, zv. 181 186). Včasih so nas potepuške povest ice, pesmi o sokolu, o valovih, ki naskakujejo jez in podobne, kar elektrizirale. Obsežni roman pa — kakor da je Pieškov v velikem opešal; tudi dramatik se ni v njem utelesil. To pa stoji, da je bil na prelomu stoletja on poleg Čehova najvažnejši borec proti gnilim socijalnim razmeram, zastopnik teoretskih in praktičnih življenskih problemov. Samouk, skitalec kameleonske pestrosti v poklicu, je bil v tujini precenjevan na rovaš zdravnika Čehova; oba pa sta privedla pripovedništvo iz abstraktnih tujih tirnic na domača istinita tla. Najvarneje stopa Gorki, kadar predstavlja bosjake: rojeni iz resnice in smelih sanj, kljubujoči tendencam svoje atmosfere, sovražniki kompromisov, hočejo ti čudaki lastno prosto pot skozi svet. Umestno prišcdši v čas epigonske realistikc so bili nov, osvežujoč tip ter ostanejo v bolj socijalni nego umetniško opiljeni ruski knjigi zastopniki pete družabne plasti in varovanci Gorkcga. Med večja dela sodi gorenje. Naslovljenčev oče je bivši zajcmalcc vode, trgovec Ignat G., ki se je brez dušnih nadzmožnosti z jekleno žllavostjo dokopal do milijonov, čeprav je ta .razuzdanec* ob kroničnih napadih pijanske strasti potrošil spoštovanja vredne vsote po beznicah. Edinca svojega, čigar zapeta in vase zaprta mati, anahoretska molokanka, je plačala prvi porod z življenjem, odgaja simpatični starec z intenzivno ljubeznijo, to pav zmislu gosposke morale: .Če vidiš, da je človek močan in sposoben za delo, usmili se ga in pomagaj mu. A če je kdo slab in ne za delo, pljuni vanj in pojdi mimo" (45). Dasi mladeniču bolj ugajajo pravljice postarne tete, deluje ta vpliv vendar precej dolgo, dokler on očetovi rakvi ne izbruhne v njem latentna materina čud: brez zanimanja za kupčije in ladje se vlači in veseljači z dekleti, od katerih ga ena označuje: .Ako pojo lepo pesem, plakaš; ako napravi kdo kaj podlega, ga nabiješ! Z ženskami si priprost in nisi nesramnež ž njimi* (234). High-life ni privlačen za .skromnega milijonarja", ki se ni pehal nikoli za umsko naobrazbo, ki srečuje tam zgolj hinavce ter koketke in kokotke: bogatin, pa se brati s potepuhi in popiva s prolctarci, kjer se še bolj navzamc idej enakosti, prostosti — tako da hoče po daljšem krokanju iz meglene želje po svobodi odstopiti ves imetek edinemu sorodniku, sivemu skopuhu Majakinu. To se zgodi, ko Foma na banketu zaluč hvalisanim trgovcem svoj j'accusc, razgalivši njih podlosti, za kar ga kot blazneža postavijo pod nadzorstvo. Junaku je sojeno, zapisano, kar ima. biti: temnogleden idealist, modrovalcc. Kot piorok in maščevalec je za ščepec prepatetičen. Docela drugo moralno ozračje, kot kontrast, obdaja botra Majakina, žilavega prevejanca stare šole, diplomata, ki slednjemu veljaku pokloni medeno besedo in ima gibko hrbtenico, ko da jo mazili z oljem. Pratičen filozof obrazovite govorice, nesistematičnih misli, toda plodnih... Sodeč po nekaterih rusizmih, ki jih bo naš jezik posrebal brez posledic, se zdi prevod Levstikov. Sicer razlika mika, a da je dekle Ljubovj krščena na par straneh na pet inačic, utegne delati preglavico glavam, ki imajo sive lase, oziroma plešo in nazore. Tisk daleko ni brezmadežen ... V svojem snobizmu datira baje letos D' Annunzio 12+1» tukaj pa je zamolčano 12. poglavje, da se knjiga lahko konča s trinajstim. Ant. Debeljak. Spisi MiSjäkovega Julčka. VI. zvezek: Blago srce. S 4 slikami. V Ljubljani 1913. Last in založba .Društva za zgradbo učiteljskega konvikta". 8°. 110 str. Cena vez. 1 K 50 v. Kakor jurčki po dežju, tako hitro se množe mladinski spisi Mišjakovega Julčka. Tekom dobro enega leta jc izšlo že šest zvezkov, dva pa se nam še obetata. To je vesel pojav na našem knjižnem polju : v leposlovju skoro popolna suša. mladinska književnost pa se tako bohotno razvija, da dobimo že vsak mesec novo knjižico v roke. Ali so naši mladinski pisatelji res tako plodcviti? Ali jc knjižni trg za mladinsko slovstvo res tako ugoden? Kakor je videti, se oboje med seboj pogojuje: konjunktura je ugodna, tembolj, ker se ne poprašuje, kako je blago. A na to bi se moralo pred vsem gledati; v okrilju založništva naj bi se posebnemu knjižnemu odseku dali vsi doposlani spisi v pregled in oceno. Kar je klenega, bi se soglasno sprejelo; a pleve naj bi odletele. Če bi pričujoči MiSjäkov spis presojal resen cenzor, bi mu skrčil besedilo vsaj na polovico in to, kar bi ostalo, bi spričo hvaležne snovi utegnila biti prav dobra povest. Tako pa je natrpana s toliko gostobesednimi mašili, da rdeča nit glavne misli vedno bolj bledi, dokler se ne skrotoviči v nezadovoljiv zaključek, da mora dobri Janko kot mučenik svoje usmiljenosti umreti, hudobni Koprivar pa ostane kljub svoji malopridnosti nekaznovan, dasi je bil ponaredil Jankov podpis na nakaznici, si prilastil tuji denar, na to vse tajil in končno še po krivem prisegel. Spis ima posvetilo: V spomin ravnatelju Jožefu Hubadu, z lično sliko M. Gasparija. Pisateljev poskus, povest samo spraviti v zvezo s simpatično osebnostjo rajnega ravnatelja kranjske gimnazije, pa se ni posrečil, ne v začetku, ne ob koncu. — Jezik teče pisatelju dokaj gladko, le prerad zaide v besedično nabuhlost. Radi tega so nekatere primere vse prej ko homerske; n. pr. .Spomini — naj svetijo v mlada srca kot luč na merniku, kot zvezda na nebu!" (12) ali .Greh je kakor kvas .. ., je kakor veter.. ., kakor kuga . . ." (73). .Res je, še psu vstane dlaka, če ga pogladiš po grebenastem hrbtišču; kaj še človeku, ki tišči roke skrite" ... (81). Tudi človeku vstane dlaka? Ali je dovtip ali hiba: »dosita so se navžili tečne dušne £aše v pravkar minulem šolskem letu"? (14) „Koraki mu počijo na uho" (24) jc neprimeren izraz. V pravopisnem oziru bi se dalo zopet marsičemu prirekati: so se /spogledali (31); stegniti roko (32); zm/rjati (27); razvozl/ati (24); nedosledno je: trenotek in trenutek; nastežaj (21) in na stežaj (28). Tudi ta zvezek ima nekaj novih zveriženk: kdovekako lična hišica (34); navsezgodaj (54); samprisebi, samodsebc, samzase i. t. d. Nikalni medmet „naka" (08) se sploh ne da točno zapisati, kajti za tisti aspiratorični goltnik nimamo znaka; Pleteršnik piše: na'a. Wester. Prokop Chocholoušek, Jug. Historičen roman Poslovenil H. V. Trst, 1911. Tiskala in založila tiskarna .Edinost", 8°. 614 str. Cena 3 K. Prizren, Prilip, Bjsna, Drinopolje (Odrin), Mila Azija so pozorišča našega romana. V prvem delu na:n slika pisatelj, deloma na podlagi srbskih narodnih pesmi, slavo in padec srbskega naroda na Kosovern polju. Srečamo znana imena carja Lazarja, izdajice Vuka Brankoviča, pobratimov Miloša ObiliČa, Kosančiča in Toplice. Jedro dejanja tvori ljubezen carjeve hčerke Mileve in Milana Toplice. Milcva postane sultanova žena in Milan jo hoče rešiti iz sultanovih rok; a na svojo žalost izve, da sta jo blesk in slava popolnoma omamila. Svoji nekdanji izvoljenki na ljubo postane Bajazitov pobratim in si tako popolnoma onemogoči delo za srbsko stvar. Da, v bitki pri Angori reši celo Bajazitovega sina, ko bi bil morda ravno pora* pri Angori osvetil nesrečno bitko na Kosovem polju. Ta grozni djševni proces Milana- Toplice je risan mojstrsko. — Vodilna misel prvega dela je, da je bilo izdajstvo najboljših sinov srbske domovine vzrok njenega propada. Drugi del romana je naslovljen „Zadnji bosanski kralj". Tomaševič zasede kraljevski prestol s tem, da usmrti svojega očeta, kralja Štefana Tomaža. Toda llija, zvesti kraljevi sluga, je priča tega umora in ga maščuje, da omogoči Turkom, da pridero v deželo in jo zasužnijo. Poleg teh političnih dogodkov se razvija roman vojvode Radiča, ki pomaga St. Tomaševiču, da doseže svoj namen, ker upa, da dobi roko kraljicc-vdove. To namero pa prepreči llija, ki pelje kraljico v grobišče in jo prepriča, da je Radič soudeležen umora njenega soproga. llija je zli duh kralja Tomaševiča, zakaj tudi pri duhovščini in pri ljudstvu ga očrni, da popolnoma maščuje umor priljubljenega kralja. Vzrok propada lepe bosanske dežele je izdajstvo in neplemeniti motivi. — Oba dela nam nudita mnogo lepih prizorov, polnih divne romantike, kar je vobče značilna poteza Chocholouškovih spisov, zajetih iz češke ali jugoslovanske preteklosti. Žal, da prevajalcu večkrat niso znani tudi elementarni pojmi pravilne slovenščine! Dr. R. Mole. Carniola. Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko. Uredniki: dr. Jos. Gruden, dr. Jos. Mantuani, dr. Gv. Sajovic. V Ljubljani 1912. Nova vrsta. Letnik lil, s zvez. 2—4. O prvi številki „Carniole" je poročal že lanski Zvon (str. 165); o bogati vsebini ostalih zvezkov te odlične znanstvene revije naj sledi par vrstic. V rimsko dobo domače zgodovine je posegel dr. Jos. Mantuani z obširno razlago treh neznanih rimskih opisov, ki so se našli v Ratečah pri Zidanem mostu (95) Po pisateljevem mnenju so bile Rateče za časa umskega gospodstva mnogo važnejša postojanka, nego jo cenimo dandanes. M. Pajk poroča o Brunšmidovi razpravi, ki išče Metulum pri Čakovcu poleg Oguiina (147). Dr. Jos. Mal razpravlja o privilegijih trga Vače (116); Fran Pokor n pa je priobčil regeste župnega arhiva na Vačah (212, 283). — Dr. Jos Gruden dokazuje, da jej pravi avtor protirefor-macijske polemične knjige „Gründlicher Gcgenbericht" graški škof Martin Brenner in ne J. Rosolenz (103). K. Mi klitsch je objavil „Ein Normale für die landcs-fürstliche Bürgerschaft Neumarktls aus dem Jahre 1777". — lv. Šašelj nadaljuje svoje „Doneske k zgodovini zvonarjev in zvonov po Kranjskem", ki jih je pred več leti začel v „Zgodovinskem Zborniku" (225). — Stot. H. Sandri je napisal na po- dlagi novih virov obširno in zanimivo študijo .Franzosenkämpfe in Krain 1809*(168,232). Dr. Avg. Žigon je objavil osem listin .Izza mladostne dobe Levstikove, za katere mu bo slovstveni zgodovinar hvaležen; posebno važno je Levstikovo pismo iz Olomuca osmošolcu Stritarju v Ljubljano (159). — L. Pintar je razložil v „Imenoslovnih črticah* krajno ime Drašča vas, ki ima svoje ime po glavarju ali županu naselbine (143); prof. R. Peru šejk je poskusil raztolmačiti krajevna imena Višarje, Glince, Petrovče in druga (209). — Med prirodoslovnimi spisi moramo omeniti Seidlovo razpravo o širokočelnem losu (Alces latifrons) v diluvijalni naplavini Ljubljanskega barja, katerega dva kosa spodnje čeljusti so našli delavci pri Viču poleg Ljubljane (261). — Dr. Boris Zarnik je objavil svoje poljudnoznanstveno predavanje .O činiteljih, ki določajo spol" (182); prof. Kaj. S t rane t z ky govori o fluoritovcm kristalu, ki se je našel v jami nad Vrhpoljem pri Vipavi (293) in o kapnikih iz vapnenčeve sige v idrijskem rudniku (293); dr Gv. Sajevic je nabral „Ornitologične beležke za Kranjsko leta 1911" (121). — Milan Pa j k se spominja v daljših nekrologih Antona Globočnika pl. Sorodolskcga, dr. Jos. Ccrka in Antona Aškerca; prof. Wester je posvetil prisrčne vrstice spominu dr. Jak. Skcta, V. S t es k a pa marljivemu domačemu zgodovinarju P. pl Radiscu. — Za slovestvena poročila so prispevali M. Pajk, F. Seidl, dr. Gv. Sajovic, dr. Pestotnik, dr. J. Mai, dr. Šmajdek in dr. Väclav Hruby, Grotesky. Vydala Videnskä Matice. Tiski Melantrich. Videfi 1912. 8°. 272 str. Cena 1 K 60 v. Namen teh vrstic je, opozoriti češko čitajoče Slovence na cenene in cenjene publikacije češke Matice na Dunaju. Omenjena knjiga je prvi zvezek zbranih del darovitega pisatelja. Kmečki sin Hruby (1881 1910) je zagledal luč solnca v Mlaki: dete je kazalo neobičajen dar porednosti; fant je prvačil v Trcbonski gimn., dokler ni proti koncu začel batrahomijomahije z rajnko latinščino, ki so mu jo, dasi je še pozneje rad z njo briljiral, grenili pedagogi, ne dlako- ampak puhocepci. Posebno na-gnenje je ovajal za zgodovino in zemljepis, o čemer pričajo še njegove primere, kot .njegova pleša je nalikovala Kotorskemu zalivu". Sumi se, da je v tej dobi dokaj čital; pisec MalostranskHi povidek mu je bil osobito drag. Ko dozori, se mu zahoče Dunaja: dobi mestece v finančnem ministrstvu (cojnina in potrošni davek) z adjutom 600, nato 8C0 K. Skraja ga blišč in vrišč velemesta omamlja; kmalu začne to žitje razkrajati z lupo svojega humorja in satire, ki vas morda domislita na Francoza A. Allaisa. Po promociji iz praktikanta v asistenta zaželi malce odgrniti težko portiero z mestnega življenja: žal, dokler ga ne izpodvre dedna sušica, kateri je vojaška služba dala precej potuhe, se mora ruvati z bedo in bedaki svojega urada, kjer so mu silno zamerili pikre podlistke in neuradno stilizirane prošnje, tako da možaku krhkega zdravja raje privolijo dopust nego cvenkovito podporo. Za nameček mu je slavna Usoda tako nevljudna, da je še tik pred svojim odhodom v nepovrat, t. j. na dun. Osrednje pokopališče, na las podoben lastnemu junaku iz .Klarisc", ki so ga ka-li založniki desetkrat bolj stiskali nego tiskali. Kljub temu ga neverjetna razigranost ne ostavi na cedilu, dokler ga v prvi pomladi ne preseneti bridka smrt: malo prej je še napisal v čudoviti samoironiji parodijo o zdravljenju jetike .Krmna lečba u lidojedu". Da je podtridesetletnik Hruby proizvajal z vročično in mrzlično vztrajnostjo, svedočijo poleg „Grotesk" naslednje zbirke, last Matice: A mara, lirični in satirični ljubavni stihi; Kazimirovy povidky, slike in karikature dunajskih „bčmakov" od krojača do svetnika in še više: vslcd tega marsikaj neprijetnosti v uradu! Kakor skoro vsi slovstveni produkti njegovi dihajo Lidč jednoho dne in Olšinsk$r češko ovzdušje obdonavskega Babilona; često pade v romanih bič po brezpogramnem zapravljanju sil in sredstev po špelunkah. Številnih ostalih drobnarij še v misel ne jemljem. Način pripovedovanja v Groteskah je neoguljen in neobrabljen, minucijozna rezbarija nepričakovanih, vendar prepričevalnih potez. Po humoreskah sicer nikdar ni vse dušeslovno čisto zlato, ne glede na to so Hrubega črtice nalezljivo smehovite: „Bluza' kraj drugih je ukrojena tako, da epidermo brez ovinkov ščegeta k smehu, šumečemu ko šampanjec, malo da ne h krohotu. Ta mojster zgoščene položajne komike je hkratu spreten žongler besed v francoskem zmislu, čeprav morebiti še ni dozorel do vodoravne uglajenosti. Le otokoma zazveni trpka nota za hip, npr. v Sentimentalni historii, mestoma izdaja romantičen Ctek pisateljevo število let. Sledi par primerkov za njegovo točno in kratko označevanje: .Bilo mi je tako dolgčas, da sem se bal, da dobi moj bodoči življenjepis obseg konverzacijskcga slovarja« (70). Iz dvogovora na majskem obojespolnem sestanku; ona: „Mussetu so napisali na nagrobnik Caprice. Rada bi imela na svojem grobn napis Tisoč kapric! . . . Ampak ..." je končala in se zazrla v skupino drevja, v Čigar vejah je plesalo pomladnje solnce, „kdo bi mislil zdaj na nagrobnike?" .Kdo?" odgovori Helmar. .Moj stric! Ima tovarno za nagrobne kamene* (163). V sličnem položaju: „Poznate mojega ženina". ..Površno!"" .Zadostuje, saj v njegovi no-trini ni nič" .Resnično groteskni so podobni obrati: Obmolknila sta in njune oči so si padle v naročaj, da jih ni bilo mogoče pet minut ločiti. Novi Akordi. Zbornik za vokalno in instrumentalno glasbo z „Glasbeno-književno prilogo'. Urejuje dr. Gojmir Krek, zalaga L. Schwcntner v Ljubljani. Izhaja šestkrat na leto, naročnina za celo leto 10 K. Letnik XII. Do ustanovitve .Novih Akordov" ni imela posvetna glasbena umetnost na Slovenskem nobenega pravega središča. Bilo je seveda tudi prej mnogo pridnih delavcev na glasbenem polju, aH delo je bilo razcepljeno, razdrobljeno, posamezni umetniki niso bili med s seboj skoraj v nikakem stiku, hodili so samotno vsak po svojem potu in mnogo je bilo mladih, krepkih talentov, ki se v taki desorganizaciji niso mogli uveljaviti ter so ostali široki javnosti malodane popolnoma neznani. Količkaj celoten pregled razvijanja in napredovanja glasbene umetnosti je bil nemogoč. Vsi, ki jim je bil resen napredek umetnosti pri srcu, so občutili živo potrebo glasbene revije, skupnega glasila, ki bi naj bilo slovenski glasbeni umetnosti nekako to, kar je leposlovni literaturi „Zvon" in upodabljajoči umetnosti „Jakopičev paviljon". Ustanovitelji „Novih Akordov" so se dobro zavedali, da bo za tako podjetje treba težkih in obilih žrtev. In res jih je bilo mnogo več, nego priznanja in hvaležnosti. Kajti pri nas na Slovenskem je že tako, da pride na enega delavca dvanajst nergačev. Ali sad žrtev in truda je enajst letnikov „Novih Akordov", bogata zakladnica slovenske glasbe, verno gledalo njenega razvoja v enem desetletju. Izdajatelji revije so se bili koj spočetka ognili nevarnosti, da bi napravili iz nje glasilo ene same, strogo opredeljene umetniške „struje" te ali one glasbene korporacije, ali celo kake posamezne klike. Hoteli so jo imeti in obdržati tako, kakršna je bila potrebna in A. Debel jak. Glasba kakršna edina ima v naših tesnih slovenskih razmerah pravico do življenja: biti mora tribuna, raz katero govori svobodno vsak umetnik, ki zna govoriti. Da se je to načelo strogo izvajalo, dokazujejo že imena umetnikov, ki jih srečavamo v teh cnajsterih letnikih. — Glasbenemu delu „Novih Akordov" so izdajatelji pripojili še glasbeno revijo, ki bi naj podajala pregled glasbenega stvarjanja in življenja doma in v tujini, prinašala teoretične razprave ter (kar je bilo za naše kraje pred vsem potrebno) gojila glasbeno kritiko. Ta priloga je pisana s toliko ljubeznijo do umetnosti, tako živo in temperamentno, da mora zanimati tudi gluhega lajika. — Če bi se zgodilo, da bi „Novi Akordi" vsled malobrižnosti občinstva morali utihnili, bi bil to naravnost „padec vznak" za slovensko glasbeno umetnost. Naročevanje „Novih Akordov" pač ni nikako prisiljeno „podpiranje umetnosti" ali kakšna tako imenovana „narodna dolžnost"; kdor jih ima, ve dobro, da je več prejel, nego dal. * Koncert Glasbene Matice v Ljubljani dne 7. in 9. marca. Moč .Glasb. Matice" leži v zboru in zato je umljivo, da goji predvsem moške in mešane zbore, ki se v naši drugače revni glasbeni literaturi zato jako hitro množe. Zbor Matice je pa prevelik, da bi s potrebno hitrostjo študiral in tako doživimo na leto le po dva njena koncerta. Tudi se mi zdi, da ni trud, ki ga ima tako številni zbor in njega nad vse vestni koncertni vodja g. Hubad pri študiranju a capella zborov, v nikakršnem razmerju z moralnim uspehom. Razen tega ve vsak, ki mu je znana najnovejša zborova literatura, da zahtevajo novi zbori od pevcev neverjetno veliko, da jih morejo naštudirati v doglednem času samo najboljši, pa nikdar preštevilni zbori. Nikdar nisem mislil, da bi zbor „Glasbene Matice" ne bil kos tej najnovejši literaturi; njegova preštevilnost ga pa ovira, da ne pride z delom dalje. Ne osebe ali želje posameznika, da se skaže kot pevovodja, temveč razvoj naše glasbe nujno zahteva majhen, eliten zbor, ki bi bil kos tem težkim zborom. Naj bi bil ta elitni zbor v zboru Matice, ali od nje ločen, naj bi ga vodil kdorkoli, za Ljubljano je živ-ljenska potreba in tudi ni zmožen konkurirati z zborom Matice. Kaj pa ostane Matici? — „Mrtvaški ženin", večja domača in svetovna dela! Pred par leti se je Matica ravnala po tem načelu in izzvala s tem upravičeno kritiko, da zanemarja domačo glasbeno 'literaturo. Ali od tedaj do danes se je v Ljubljani že izvršil velik preobrat. Imamo že druga glasbena in pevska društva, ki prirejajo poleg Matice koncerte. Imamo svoj orkester, imamo že tudi posamezne umetnike, ki prirejajo koncerte. In edino taki koncerti, kakor Dvofakov „Mrtvaški ženin", je primeren velikosti zbora .Gl. Matice". S tega stališča pozdravljam in odobravam ta koncert. — „Mrtvaški ženin" nam sicer ni nov, ali sprejet ni bil zato od občinstva z nič manjšo spoštljivostjo. Delo je vredno največjega Češkega mojstra in je v celoti kakor tudi v najmanjših detajlih mojstrsko izvedeno. Zato se mi zdi tudi neumestno, posamezne dele posebno poudarjati; tudi se mi zdi nemogoče povedati, kateri del je izvedel zbor, orkester ali pa solisti posebno dobro, ker so bili vsi, izvzemši soprana, v vsakem oziru taki, da smemo in moramo biti zadovoljni. Solisti so bili: za sopran gdč. M. Koroščeva, primadona zagrebške opere, tenor je pel mladi Jos. Rijavec, bas g. Jos. Križaj, dika naše opere. Koncert je vodil g. koncertni vodja Hubad z vso njemu lastno točnostjo in spretnostjo. Orkester je oskrbela „Slovenska Filharmonija", pomnožena po nekaterih članih in gojencih „Glasbene Matice". Dr. Kozina. wM gssigg Mm «S®«* Narodna knjigarna v Ljubljani, Prešernovo ulica št. J se priporoča slav. občinstvu za dobavo knjig vseh strok in vseh Jezikov ter za naročevanje vsakovrstnih nepolitičnih časopisov. Z „Narodno knjigarno" združena trgovina s papirjem, pisalnimi in risalnimi potrebščinami je preskrbljena z najizbornejšim blagom in priporoča vsakovrsten papir: kancelijski, konceptni, pismeni ministrski, dokumentni, ovitni, barvani in za pisanje na stroj; ima svojo bogato zalogo krasnih kaset pisemskega papirja, veliko izbiro vsakovrstnih svinčnikov, peres, pe-resnikov, radirk, čopičev, črnil, barv, kred itd ter vse risarske in slikarske potrebščine zlasti za realce in gojence obrtne šole. Nadalje je v zalogi bogata izbira trgovskih knjig vseh vrst v različni vezbi, istotako notezov, beležnic kupnih knjižic in sploh vseh potrebščin te stroke. 1§F SRBSKE! SžStSsS Današnji izdaji je priložen prospekt: Anton Novačan, Naša vas, II. del, katera knjiga je ravnokar izšla. Prijazen sprejem, katerega je našel že I. del nam daje upanje, da nam nudi založna knjigarna Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg v Ljubljani z drugim zvezkom te knjige nekako Velikonočno darilo. Knjiga stane broširana K 3, vezana K 4*50 in se dobi v vseh knjigarnah. > Največja slovenska hranilnica! Največja slovenska hranilnica! Mestna hranilnica ljubljanska v Ljubljani, v lastni hiši, Prešernova ulica štev. 3 je imela koncem leta 1912 660 milijonov kron denarnega prometa, 42 milijonov kron vlog in 1 milijon 300 tisoč K reservnega zaklada*. Sprejema vloge vsak delavnik. —:Sprejema tudi vložne knjižice drugih denarnih zavodov. Vloženi denar obrestuje j)0 IWF" 4r1\2°lo brez odbitka. Pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu, da se tudi obrestujejo. Hranilnica je pupilarno varna. V njo vlagajo c. kr. sodišča in jerobi denar mladoletnih otrok in varovancev, župnišča cerkven, občine pa občinski denar. Hranilnica stoji pod javno kontrolo in nadzorstvom c. kr. deželne vlade. Izključena je torej vsaka izguba vloženega denarja in to tudi za časa vojske, ker ima hranilnica denar razposojen na zemljišča. — Hranilnica posoja na zemljišča in poslopja proti 5V4% obrestim in najmanj s/4% amortizacije. Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. — Posoja tudi na menice in vrednostne papirje. K__