P. b. b.
kulturno politično glasilo

svetovnih in dom o č ih d b g o d kov
Poštni urad: 9020 Celovec — Verlagspostamt: 9020 Klagenfurt
LETO XVI. / ŠTEVILKA 11
Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
CELOVEC, DNE 17. MARCA 1966
CENA 2.— ŠILINGA
Razgovor Klaus - Pittermann
Socialisti povabljeni, da bi soodločali v vladi
Prva runda med Avstrijsko ljudsko stranko in socialisti se je začela: Zvezni kancler dr. Josef Klaus se je v ponedeljek dopoldne prvič po volitvah razgovarjal 25 minut s podkanclerjem dr. Brunom Pittermanom. Ob tej priložnosti je kancler uradno povabil socialistično stranko, naj bi skupno z Avstrijsko ljudsko stranko sestavili novo zvezno vlado. Politiki obeh strank se bodo sestali v petek, 18. marca, ob 10. uri dopoldne, k prvim stvarnim pogajanjem, ki naj bi trajala tega dne šest ur.
Do tedaj, ito je do prvega srečanja šestih strankinih zastopnikov (Avstrijsko ljudsko stranko bodo zastopali: dr. Klaus, dr \Vithailm in 'dr. Maleta, medtem ko bodo pri socialistih: dr. Pittermann, dr. Krei-sky in dr. Schachner-Blazizek) pa bosta obe stranki imeli vsaka posebej še svoja notranja posvetovanja.
Tako na Karntner StraBe kakor tudi na L6welsitraBe so izjavili, da so potekali razgovori v 'ponedeljek zvečer med doktorjem Klausom in doktorjem Pittermannom — ne nazadnje z ozirom na smrt v kanclerjevi družini — mirno in v prijaznem ozračju. Dalje iso tudi potrdili, da so v kratkih 25 miniuitah dosegli uspeh v dveh točkah: prvič so določili rok naslednjih pogajanj in drugič so že tudi pojasnili obojestranska stališča o sestavi vlade.
Zvezni kancler dr. Klaus je pri tem ponovil željo svoje stranke, da noče skleniti za prihodnjo vladno dobo nobenega koalicijskega pakta, marveč naj bi v parlamen-
tu svobodno glasovali. Dr. Pittermann pa je zastopal stališče, da hočejo socialisti najprej izvedeti predloge Avstrijske ljudske stranke, predno bi se načelno odločili o udeležbi v vladi. Pri tem pa ni izključeno, kakor je ob koncu prejšnjega tedna dejal dr. Pittermann, da je možno, da bi SPOe prevzela tudi vlogo »konstruktivne (ustvarjalne) opozicije«.
K itamu je izjavil osrednja tajnik SPOe Gratz, da se 'Socialistična stranka v vpraša-mju »koalicije ali opozicije« ne bo predajala čustvom, 'temveč bo vzela v obzir pri svojih odločitvah vsebino vladnega programa. Ne gre ji, da bi dobila določeno število ministrskih stolčkov, marveč za to, kako bi mogla uveljaviti cilje strankinega in volilnega programa.
Predlog socialističnega novinarja Mortha iz Linza vpeljati »zvezno proporčno vlado« z večinskimi sklepi, je sprožil v ponede-Ijiek ponovno razlago problema »soglasnosti ali večglasnosti«.
Pod proporčno vlado je razumeti tisto vlado, ki je sestavljena po razmerju števila mandatov v državnem zboru.
Možno je, da bo igral problem »soglasnosti ali večglasnosti« pri prihodnjih vladnih pogajanjih v ministrskem svetu važno vlogo. Glavni politiki Avstrijske ljudske stranke, med njimi dr. Klaus in dr. Withalm, so izjavili pred volitvami, da načelno niso proti večglasnim sklepom ministrskega sveta.
Predsednik Sukamo odstavljen?
Vojska odvzela predsedniku Sukamu vso oblast — Ostal bo le formalno predsednik republike — Ali naj postane kralj?
Po večdnevnih demonstracijah, ki so jih organizirale protikomunistične organizacije, je po nekrvavem državnem udaru vojska pod vodstvom poveljnika generala Su-harta odstavila predsednika Sukarna in prevzela vso blast v Indoneziji. Prvo dejanje generala Suharta je bilo prepoved komunistične partije Indonezije in vseh njenih organizacij.
Kakšen je bil razplet dogodkov, ni moč vedeti. Izvedelo se je le, da je bila sobotna seja vlade prekinjena po dvajsetih minutah. Predsednik Sukamo in zunanji minister Subandrio sta tedaj zapustila s helikopterjem predsedniško palačo.
Baje je bil Sukamo že na seji obveščen, da se nekaj pripravlja. Zato je takoj pre-
kinil sejo in odletel z zunanjim ministrom Subaindriom v Bogor, ki je oddaljen 60 kilometrov od Džakarte. Toda padalci so že zasedli to palačo. Zato ni Sukamu ostalo nič drugega, nego da sprejme zahteve generala Suharta.
Dnevno povelje
General Suharto je po radiu izjavil med drugim tudi tole: »Dobil sem od predsednika Sukarna nalogo, da sprejmem vse potrebne ukrepe za vzdrževanje varnosti in trdnosti revolucije. Vojska ne bo dopustila, da bi ta zašla na pot popolne levice ali popolne desnice. Dežela bo še nadalje zasledovala socialistično smer. Vsak, ki bi poskušal spreminjati revolucijo in njene cilje, bo naletel na odpor vojske. Nazadnje je ge-
Skupni trg preživel krizo
Skupni trg ali Evropska gospodarska skupnost, kot se uradno imenuje, je prebolel svojo naj hujšo krizo, ko so se koncem preteklega meseca na sestanku v Luksemburgu zunanji ministri držav članic sporazumeli, da ne bodo spreminjali nobenih obstoječih dogovorov, na katerih je Skupni trg zgrajen, da bodo pa skušali dosegati enotnost v vseh vprašanjih potom razgovorov namesto potom glasovanj. Na osnovi tega sporazuma je francoski zunanji minister Gouve de Murville izjavil, da se bo Francija vrnila v skupne odbore dn ustanove ter se udeleževala 'posvetovanj, ki jih je od lanskega 1. julija bojkotirala.
Evropska gospodarska skupnost je naslada po prizadevanjih ljudi v svobodni Evropi, ki so prišli do prepričanja, da se more Evropa gospodarsko, pa tudi politično postaviti na noge le, če se združi. Ponovno so upali, da bo mogoče povezati vso svobodno Evropo z Veliko Britanijo vred. Ta načrt je propadel, ko se Velika Britanijia ni mogla odločiti za tesnejšo povezavo s celinsko Evropo. Tedaj je še dajala (prednost svoji Skupnosti narodov. Francija, Zahodna Nemčija, Italija, Holandija, Belgija in Luksemburg so se nato združile na temelju dogovora v Rimu v Evropsko gospodarsko skupnost, medtem ko se je Velika Britanija povezala s Portugalsko in skandinavskimi državami v skupino »Zunanjih sedem«.
Pod vlado Mc Miljana se je Velika Britanija premislila in se začela prizadevati za vstop v Evropsko gospodarsko skupnost, ki je že po nekaj, letih obstoja pokazala uspeh. Vse je kazalo, da bo Velika Britanija premislila in si začela prizadevati vse ostale države njene skupine. To je pre-iprečil De Ganile, ki je v imenu Francije izjavil 13. januarja 1963, da Velika Britanija ne more v Skupni trg, dokler se ne ipriznava k Evropi in daje prednost svoji povezavi z Ameriko.
De Ganile ni samo zaloputnil vrata Veliki Britaniji, ampak je začel tudi omejevati cilje Skupnega trga, zlasti njegovo stremljenje k političnemu združevanju. General ni bil pripravljien pustiti Franciji vtopitev v Evropski Skupnosti, hotel je dvigniti francoski ugled in Franciji preskrbeti zopet vodilni položaj v celinski Evropi, v kolikor ni prišla pod komunistično oblast. Zaveznika je dobil v nemškem kanclerju dr. K. Adenauerju. Ta je sicer med navdušenimi pristaši Združene Evrope, vendar se ne zanese več tako trdno na Združene države, kot se je v času Eisenhower-ja in Dullesa. Tako je v januarju 1963 povezal z De Gaullom Zahodno Nemčijo in Francijo v posebni prijateljski in zavezniški pogodbi, ki naj, bi »za vedno« napravila konec f r a n oosko -n emški m sporom.
Z odhodom Adenauerja z vodstva Zahodne Nemčije so se odnosi med Parizom in Bonnom ohladili. V Bonnu je nova vlada pokazala očitno, da se v pogledu varnosti in narodne obrambe zanese bolj na Ameriko kot na Francijo in njen zarodek atomske oborožene sile. Pri takem položaju se je De Ganile postavil po robu vsaki tesnejši (politični povezavi Evropske gospodarske skupnosti. Jasno mu je namreč postalo, da jo brez trdne povezanosti z Bonnom ne imore voditi v »večjo slavo Francije«, lahko bi se celo dogodilo, da bi igrala v njej vodilno vlogo gospodarsko močnejša in po številu prebivalstva večja Zahodna Nemčija.
Lani v juniju so Francozi uporabili vprašanje cen deželnih pridelkov za pritisk na ostale člane Evropske gospodarske skupnosti. De Ganile je hotel zmanjšati vpliv ■gospodarske komisije v BruKellesu, ki ji je očital, da skuša pod vodstvom Nemca W. Hallsteina igrati vlogo nekake evropske
nadvlade. Francija je ostala v sporu glede cen za deželne pridelke nepopustljiva in začela bojkotirati Skupnost in vse njene ustanove, vendar pa je ostala v njej. Članice Skupnosti so tekom let njenega obstoja spoznale, kake koristi imajo od nje in koliko jih lahko še pričakujejo, ko bo v celoti izveden rimski dogovor. Teh ugodnosti je deležno tudi francosko gospodarstvo in njegovi vodniki so nekam zaskrbljeno poslušali namigovanja vlade v Parizu, da utegne Francija Skupnost zapustiti, če ne bo njena obveljala.
Tekom predsedniških volitev v Franciji lansko jesen je postalo jasno, da Francozi v vprašanju Združene Evrope in Evropske gospodarske skupnosti niso po večini istega mnenja kot De Ganile. To dejstvo je dalo državam Skupnosti tipanje, da bo De Ganile morda svoje stališče spremenil. Tako so šle s precejšnjim upanjiem na (posvet zunanjih ministrov v Luksemburg.
Na sestanku se je že v začetku pokazalo, da De Ganile svojega stališča ni bistveno spremenil, da pa je pripravljen končati bojkot za primerno ceno. Francoski zunanji minister j,e odklonil izvajanje določila rimskega dogovora, da je s 1. januarjem 1966 konec vsakega veta v Skupnosti in da mora v bodoče odločati večina glasov. Ko se ostalih pet članic ni moglo v tem vprašanju pogoditi s Francozi, je bil posvet 'Zunanjih ministrov prekinjen.
Po tehtanju vseh možnosti in tudi posledic morebitnega francoskega izstopa iz Skupnosti je prišlo na drugem posvetu zunanjih ministrov Skupnosti v Luksemburgu do tihega dogovora, da naj rimski sporazum ostane v veljavi, da pa ga ne bo nihče skušal v pogledu »veta« uporabljati. Vse članice se bodo prizadevale doseči v vseh vprašanjih soglasje in se izognile tako glasovanju. Kriza je za zdaj: mimo.
TRIMESEČJE NA GIMNAZIJI
V soboto, 2. aprila 1966, bo končano na Državni gimnaziji za Slovence drugo tromesečje. Od 13. ure naprej je »Dan staršev« na šoli.
Ravnateljstvo
OBJAVA
Deželno vodstvo Avstrijske ljudske stranke se je zahvalilo po državnem poslancu dr. Ludwigu WeiBu Narodnemu svetu koroških Slovencev za uspešno podporo pri državnozborskih volitvah.
neral Suharto pozval mornarico, letalstvo in policijo ter prebivalstvo, naj skupno delujejo v korist revolucije.
Mir v Džakarti
Po državnem prevratu se je vršila na povelje novega oblastnika generala Suharta v soboto v Džakarti vojaška parada. Prebivalstvo Džakarte in iz dežele je izrazilo po nekrvavem udaru novemu režimu lojalnost. Po poročilih potnikov je zavladal v Džakarti že v soboto ponoven red in mir. Opazili .so samo pojiačeno delavnost vojaških patrulj.
Komunistična partija prepovedana
Zatrjuje se, da je general Suharto odredil aretacijo levičarskih ministrov in da so vojaški voditelji zahtevali, naj se vojaško (sodišče, ki sodi udeležence poskusa državnega prevrata lanskega oktobra, izreče tudi o tem, ali je Subandrio kriv ali ne. Iz Džakarte tudi poročajo, da je Suharto razpustil tudi vlado in komunistično partijo Indonezije in vse njene organizacije. Vsi komunistični uradniki bodo v kratkem času odpuščeni iz svoji uradov. Kljub temu pa je novi režim javil, da bo še nadalj e ostal protikapitalističen, protiimperialisti-čen irl na splošno proti zahodnemu svetu.
Novi režim bo nadaljeval sovražno politiko proti novi državi Malajziji. Ta izjava generala Suharta zasleduje po mnenju nekaterih diplomatov v Džakarti predvsem propagandistične cilje. Ti naj bi v prvi vrsti služili za to, da bi pomirili prebivalstvo dežele.
Iz Singapura pa poročajo, da so te izjave novih politikov le obrambnega značaja, to se pravi, da izvirajo iz notranjepolitičnih težav.
12 ministrov aretiranih
Novi kabinet do .sedaj še ni bil sestavljen, vendar je general Suharto medtem že odslovil vse najvplivnejše svetovalce predsednika Sukarna. 12 prokomunističnih ministrov, med njimi, tudi zunanji minister Subandrio so bili aretirani. Po nekaterih poročilih pa naj bi Subandrio izvršil samomor. Predsednik Sukarno je bil še v nedeljo strogo zastražen po vojaških enotah.
Ali naj postane Sukarno kralj?
Novi oblastnik Indonezije general Suharto se ne počuti dobro, je v torek javil džakartski radio. Baje je zbolel za gripo. Subadrio je bilo aretiranih. Po nekaterih ci generalov, ki je bila v navzočnosti v palači odstavljenega predsednika Sukarna v Bogom pri, Džakarti.
Mislijo pa, da generala Suharta ni bilo na konferenci zato, ker je Sukarno formalno še zmerom njegov predstojnik in noče, da bi mu ta očital, da je prekršil predpise.
Iz dobro poučenih krogov so v Singapurju medtem objavili, da se vojska trudi ravnati se čim bolj po ustavi, da bi na ta način preprečila državljansko vojno. Vojska hoče namreč, tako pravijo, da bi Sukarno ostal na oblasti, imel naj bi položaj kralja.
Politični teden
Po svetu
RUSK PROTI FULBRIGHTU:
VOJNA ALI POGAJANJA?
Glavno poveljstvo ameriških vojaških sil v Vietnamu je v ponedeljek minulega tedna izdalo posebno poročilo o največji zmagi v vietnamski vojni, ki so jo izbojevali 500 kilometrov severno od Saigona. Na tem področju so Amerikanci popolnoma uničili neki severnovietnamski polk. Ob koncu bitke so našteli preko 523 mrtvih sovražnikov, vendar — tako je rečeno v poročilu — cenijo sovražne izgube nad tisoč padlih Severnovietnamcev.
Poleg tega je izgubil sovražnik v šest-tedenski vojni operaciji »White Wing« več kot 12.000 mrtvih. Ujeli so 536 Vietkong in 15.000 sumljivih oseb.
Ameriški bombniki so napadli važne vo-jiaške položaje, prometna pota in skladišča orožja. V 71 letalskih napadih so bombardirali železnico, ki pelje na Kitajsko. Pri tem sta bili sestreljeni dve ameriški letali. Severnovietnamci so streljali tudi z raketami »Zemlja — Zrak«, vendar so vse zgrešile svoj cilj.
Ameriški zunanji minister Dean Rusk je v ponedeljek ponovno podčrtal, da je treba nadaljevati vojno do uspešnega konca. Senator Edward Kennedy je s svoje strani zahteval neposredna pogajanja z Vietkong, ker bi bilo samo na ta način mogoče končati vojno v Vietnamu. Senator Fulbright, predsednik zunanjepolitičnega senatnega odbora, pa je medtem resno svaril v Wa-shingtonu pred nevarnostjo vojne z rdečo Kitajsko. Pekinški voditelji računajo s tem prav tako, kakor nekateri ameriški vladni politiki, je dejal Fulbright. Vietnamska vojna lahko obe velesili »slučajno ali namenoma« pahne vsak čas v nesrečo.
Trdno upanje mnogih ameriških vojaških strokovnjakov, da rdeča Kitajska ne bo posegla v Vietnam, spominja na slične prerokbe v korejski vojni, ki se niso izkazale za resnične. Tudi vesti, da je opaziti preokret v vietnamski vojni, presoja senator Fulbright črnogledo. Leto za letom je slišati isto pesem, vsakikrat, ko gre za nove vojaške kredite.
PREUREDITEV ALBANSKE
VOJSKE
Po vesteh radia Tirana je prezidaj albanske ljudske skupščine izdal odredbo, po kateri bodo v Albaniji ukinili vse vojaške čine po kitajskem zgledu. Odredba stopi v veljavo 1. maja tega leta. Dalje je prezddij sprejel tudi odredbo o preosnovanju sistema upravljanja, dajanje širših pristojnosti nižjim organom in zmanjšanje plač visokim funkcionarjem. Značilna je ponovna uvedba političnih komisarjev in podreditev enot armade partijskim komitejem.
OKOLI JUŽNE RODEZIJE
JOHNSON JE ODGOVORIL
DE GAULLU: NIKOLI!
Ameriški predsednik Johnson je francoskemu predsedniku de Gaullu sporočil, da Združene ameriške države ne bodo nikdar dovolile, da bi ameriške vojaške sile in oporišča v Franciji prešle pod francosko poveljstvo. V tem primeru bi bila ameriška 'vlada prisiljena prestaviti te v kako drugo državo, če bo Francija- vztrajala na svoji zahtevi.
Bela hiša je potrebovala te nekaj ur, da je zavrnila zahtevo francoskega predsednika de Gaulla po preosnovanju Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO).
Zahteve generala so zadele Atlantsko zvezo v dno srca in bi utegnite imeti hude posledice na francosko-ameriške odnose, je pisal Johnson de Gaullu. Odgovor, ki ga je državni .podtajnik George Bali izročil francoskemu veleposlaniku Lucetu, so v šVashingtoeu označili kot preliminarni (pripravljalen). Vseeno pa ameriški razlagalci izključujejo možnost, da bi se wa-shin g tonsko stališče kakorkoli spremenilo.
Zahteva francoskega predsednika generala de Gaulla j.e zbudila precejšnje presenečenje, čeprav so po njegovi tiskovni konferenci 21. februarja pričakovali takšen ukrep, vendar niso mislili, da ho tako hiter.
De Gaulla so seznanili v tem odgovoru, da bodo Združene države Amerike o tej zadevi razpravljale še z njih atlantskimi zavezniki. S tem vrata za 'pogajanja še niso zaprta, predpogoj je le, če je Francija pripravljena se pogajati, so izjavili v Wa-shingtonu.
Ameriški vladni krogi pričakujejo, da bodo druge članice Severno-atlantskega pakta (podprle ameriško stališče, po katerem Francija ne more pričakovati, da jo
bo varovala Atlantska zveza, zlasti pa še ameriške atomske sile, saji praktično zahteva umik vseh teh sil sjsvojega ozemlja. V W'ashiinigtonu menijo, da je ogrožen nadaljnji obstoj poveljstva Organizacije severnoatlantskega pakta (NATO) v Parizu in pristavljajo, da Združene države ameriške niso nepripravljiene dočakale takšnega razvoja polažaja, saj imajo izdelane dodatne načrte, če bi se morali umakniti iz Francije. Časopis »Washington Post« meni, da bo zdaj. ta načrt možno uresničiti.
Združene države imajo na francoskem ozemlju okoli 30.000 vojakov in 14 velikih vojaških oporišč ter skladišč. Izmed teh je največje v Chateaurouju. Poleg tega poteka preko francoskega ozemlja pomemben naftovod od atlantske obale. Po tem naftovodu dobivajo ameriške vojaške sile gorivo v Mannheimu v Zahodni Nemčiji.
Velika Britanija, ki ima v okviru Organizacije severnoatlantskega pakta v Zahodni Nemčiji in Zahodnem Berlinu več kot 60.000 vojakov, je že večkrat poskusila skleniti sporazum o omejitvi teh sil ali o tem, da bi bila del strokovnjakov krila bonnska vlada. Ker so bila njena prizadevanja brezuspešna, London zelo pazljivo spremlja ukrepanja predsednika de Gaulla.
V zvezi z napovedanim umikom Francije iz Organizacije severnoatlantskega pakta je predstavnik zunanjega ministrstva izjavil, da mu ni nič znanega o kakšnem uradnem predlogu Francije v tem smislu. Hkrati pa je jezno dejal, da karkoli bi se zgodilo, bo Atlantska zveza obstajala z ali brez Francije. Hkrati so britanski dopisniki poročali iz Pariza, da je francoska vlada neuradno obvestila zaveznike v Organizaciji severnoatlantskega pakta, da umika svoje čete, nameščene v Zahodni Nemčiji. Dopisniki še dodajajo, da je to le del načrta francoskega predsednika generala de Gaulla o popolnem umiku iz Atlantske zveze in da bo Francija v kratkem zahtevala o tem tudi uradne pogovore.
... in pri nas v Avstriji
TUJI TISK O AVSTRIJSKIH
DRŽAVNIH VOLITVAH
Vsi veliki evropski časopisi so (posvetili v svojih izdajah mnogo ipozornosti avstrijskim državnozborskim volitvam. Večina od teh je poleg volilnega izida napisala še svoj komentar. Pretežno tolmačijo komunistično podporo socialistom kot razlog volilne zmage Avstrijske ljudske stranke.
Naj navedemo na tem mestu nekaj glasov posameznih časopisov.
»Siiddeutsche Zeitung«, Miinchen: »Volilni zmagovalec je po tej bitki izjavil, da želi konstruktivno sodelovanje. Tu je mišljena obnova dosedanje koalicije — seveda kakršno si predstavlja Avstrijska ljudska stranka.«
»Munchner Merkur«; »S senzacionalno zmago Avstrijske ljudske stranke je bilo konec velike koalicije v njeni dosedanji obliki.«
socialistični volivci volili tokrat Avstrijsko ljudsko stranko.«
»II giorno«, zagovornik srednje leve koalicije Italije, Milano: »Verjetno je, da je Avstrijska ljudska stranka zmagala zato, ker so podprli komunisti socialiste.«
»Berlingse Aftenavi«, konservativni časopis v Kopenhagnu, Danska; »Ni izključeno, da bi ta volilni poraz — čeprav ne morda neposredno, pa vendar v bližnji prihodnosti — imel za posledico spremembo v vodstvu socialistične stranke. S tem v zvezi se najbolj pogosto imenuje sedanji zunanji minister dr. Bruno Kraisky. Komuni-stiioni objem je prinesel socialistom 'nesrečo.
»Tass«, sovjetska tiskovna agencija v Moskvi: »Sklep Avstrijske komunistične stranke, da bo v 24. volilnih okrožjih oddala svoje glasove socialistični stranki, je tej prihranil še večji poraz. Izid volitev je pripisati samo nedosledni in včasih pomirljivi politiki socialistične stranke, ki je vo-
rlilo ■vra-vl.i.lir-vrv VvrvnKrv v TtPililtfiGl TlP^ICriJTTlOKflLL«
Po poročilih, ki prihajajo v glavno mesto Velike Britanije iz Južne Rodezije, so gospadarskodinamčni1 prisilni pripomočki sicer močno zadeli to deželo, niso pa prinesli tiste učinkovitosti, kot je to hotela britanska vlada. Tako piše londonski časopis »Sunday Times«, da so prisilni pripomočki zoper Južno Rodezijo doživeli neuspeh in da ni pričakovati, da bi režim v tej deželi padel.
Še pred nekaj tedni je britanski ministrski predsednik Harold Wiison na neki konferenci dežel Comonvveakha v Lagosu v Nigeriji izjavil, da je padec južnorodezij-ške vlade le zadeva nekaj tednov.
Drug angleški list »Observer« pa piše, da je bil britanski premier Wilson prepričan, da ibo Smithova vlada padla sredi marca, kar se je izkazalo za neresnično.
Britanska vlada je pričakovala, da bo Južno Rodezijo najbolj zadela mednarodna ustavitev na izvoz nafte. To pa mi bil slučaj, ker se Smithova vlada oskrbuje z nafto iz Južnoafriške unije in Portugalske. London je sicer napravil korake v tej smeri pri obeh deželah, 'toda brez uspeha.
Simpatizerji Smithove vlade so pa tudi konservativci, saj; so bili že od začetka proglasitve meodvismosti Južne Rodezije po Smithu proti vsakim prisilnim pripomočkom in zahtevajo celo od britanske vlade, naj se prične pogajati z njim. To stališče, piše list »Observer«, pa samo vliva pogum Smithu, da se še nadalje upira.
»Figaro«, pariški konservativni časopis: »Geslo, da bi Avstrija v primeru socialistične zmage im njih komunističnih pomočnikov uvedla vlado ,Ljudske fronte’, jie rodilo sadove.«
»Combat«, časopis neodvisne levice v Parizu: »Vzroki .poraza socialistov so znani: strah avstrijskega prebivalstva pred .Ljudsko fronto’. Komunisti so podarili socialistom zastrupljeno darilo.«
»Le Monde«, neodvisni časopis v Parizu: »Geslo: Proti Ljudski fronti, j,e bilo kronano z uspehom. Toda največje težave je delal socialistom s svojo ostro volilno gonjo nekdanji notranji minister Olah. Skoro neverjetno pa j;e, da bi bili socialisti izključeni iz vlade.«
»Tribune de Geneve«, ženevski časopis v Švici: »Odgovornost za volilni poraz socialistov nosijo v prvi vrsti komunisti! S tem, da so dali svoje glasove socialistični stranki, so ji hkrati zastrupili dar.«
»Die Neue Ziiricher Zeitung« piše med drugim tole: »Avstrijska ljudska stranka se ima v prvi vrsti zahvaliti za svoj uspeh mladim volivcem, drugič komunistični podpori socialistom, ki se je izkazala porazno; in tretjič, razllionim taktičnim napakam socialistov, začenši z izključitvijo bivšega ministra Olaha, pa prav do afere okoli časopisa ,Kronan Zeitung’.«
»Coniere della sera«, konservativni časopis v Milanu: »Strašilo .Ljudske fronte’ je učinkovalo: očitno je, da so tudi prejšnji
ZBOLJŠANJE DRŽAVNIH FINANC
Naše državne finance so dobro začele v novem letu: finančno ministrstvo je zabeležilo v mesecu januarju 4090 milijonov šilingov bruto davka, to je za 456 milijonov šilingov ali 12.5 odstotka več kot januarja 1965. Čeprav jemljejo finančni izvedenci to dejstvo prav previdno na znanje, vendar so mnenja, da se bodo letos državni dohodki le zvišali.
Seveda ne preostane zvezi od teh povečanih dohodkov niti polovica, ker so do-hodninski deleži dežel in občin, kakor tudi nakazila ostalim javnim upravičencem nesorazmerno narasli.
Tu naj navedemo primerjavo med letošnjimi in lanskimi januarskimi dohodki pri (posameznih davkih:
•	davek na plače 619 milijonov (deta 1965: 495 milijonov šilingov);
•	dohodninski davek 171 milijonov šb Kingov (teta 1965:' 167 milijonov šilingov), pri čemer pa so januarski dohodki pri odmerjanju hlagovno-prometnega davka zmerom manjši, ker v tem mesecu še niso dospela nobena četrtletna naprejšnja plačila;
® blagovno-prometni davek vključno zvezno doplačilo 1474 milijonov šilingov (leta 1965: 1350 milijonov- šilingov);
O davek na potrošnjo (tobačni davek, naftni davek itd.) 586 milijonov šilingov (leta 1965; 227 milijonov šilingov);
SLOVENCI
ct&md in po Sodu
f Tomaž Kralj in Božo Vivod
Naš list je že na kratko poročal, da sta se v Andih v Argentini ubila dva mlada Slovenca: Tomaž Kralj in Božo Vivod. Kdo sta bila ta dva mladeniča?
Tomaž Kralj je bil rojen leta 1939 v Gorici. Njegov oče je bil voditelj Slovencev na Primorskem dr. Janko Kralj, njegova mati je gospa Anica Kraljeva, zvesta pomočnica pri napornem delu svojemu možu pod fašisti na Goriškem, znana delavka že v domovini im med Slovenci v izseljenstvu.
Ko je Tomaž izgubil očeta, je zanj, za brata m hčerki skrbela mati, ki je z njimi prišla leta 1948 v Buenos Aires v Argentino. Tam je obiskoval ljudsko šolo, gimnazijo pa je končal v Adrogueju. Po maturi se je vpisal na univerzo v Buenos Airesu ter je na njej študiral zgodovino. Letos bi bil moral diplomirati, a prišlo je drugače. Kruta usoda ga je iztrgala iz mladega življenja in mu prekrižala vse njegove načrte.
Božo Vivod se je rodil leta 1942 v Ljubljani kot sin inženirja Avgusta Vivode in gospe Ive rojene Pregelj.
Rajni Božo je z materjo ter bratom Tinetom prišel v Argentino leta 1954. Vsi so najprej živeli v Comodoro Rivadavia, kjer je bil tedaj inženir Vivod nameščen. Tam je pokojni Božo Vivod začel hoditi v ljudsko šolo.
Po prihodu družine v Buenos Aires je nadaljeval srednješolske študije v škofovem zavodu v Adrogueju. Nato se je vpisal na tehnično fakulteto, kjer je hotel postati inženir. Tudi njemu je usoda zapečatila vse njegove upe in nade.
Kot vidimo iz zgornjih vrstic, sta bila Tomaž Kralj in Božo Vivod še prav mlada. V sredi cvetoče mladostne pomladi in sredi polnih nadobudnih načrtov pa ju je poklical v božje kraljestvo On, ki tako smotrno vodi in ureja stvarstvo na Zemlji.
Slovenska mladeniča v Argentini! Počivajta v miru v ledenem grobu na Tronadorju v Andih.
Priznanje harmonikarskemu orkestru iz Št. Vida
Nedavno so harmonikarskemu orkestru iz Št. Vida pri Ljubljani izročili zvezno odlikovanje — or-den zasluge za narod s srebrno zvezdo. Visoko priznanje je bilo harmonikarjem podeljeno prav v času, ko se pripravljajo na čim uspešnejšo, jubilejno, dvajseto sezono igranja. Poleg koncerta v Trbovljah, Celju, Kočevju, Jesenicah, Kranju, Škofji Loki, Mariboru in drugih slovenskih mestih, obsega program letošnjih nastopov enega najboljših jugoslovanskih harmonikarskih ansamblov tudi slavnostni koncert v Slovenski filharmoniji v Ljubljani konec aprila, več razstav o doseženih priznanjih in priložnostno publikacijo. Odlikovanje je orkestru velika spodbuda za nadaljne delo, saj so harmonikarji iz Št. Vida doslej na evropskih prvenstvih v Luzernu in Stuttgartu osvojili drugo oziroma drugo do četrto mesto, na svetovnem prvenstvu leta 1964 v Luzernu tretje mesto, na lanski zvezni reviji v Pulju pa so dobili neuradni naslov najboljšega harmonikarskega orkestra v Jugoslaviji.
Zlatomašniki leta 1966
Ljubljanska nadškofija bo v tem letu slavila zla-tomašni jubilej več duhovnikov: dr. Janez Fabijan, profesor bogoslovja v pokoju; Peter Flajnik, župnijski upravitelj v Kropi; Jožef Klemenčič, v pokoju v Ljubljani; Karel Sparhakl, župn. upravitelj v Šmartnu pod šmarno goro; Andrej Stare, župnijski upravitelj v Gor. Logatcu; Alojzij Tome, župn. upravitelj v št. Jurju pri Grosupljem; p. Metod Valjavec, frančiškan pri sv. Cirilu in Metodu v Ljubljani.
Prve slovenske naselbine v ZDA so stare 100 let. So to slovenske naselbine pri Sv. Štefanu v gozdu in pri Sv. Antonu v Kraitovvnu v Minnesoti. V te kraje so se pred 100 leti naselili rojaki iz blejskega kota ter iz raznih dolenjskih krajev.
• carine so prineste 323 milijonov šilingov (leta 1965: 257 milijonov šilingov.
Kakor znano so bili celotni dohodki zveze lani za več kot dve milijardi šilingov ali 5,7 odstotka manjši, kot je 'predvideval proračun dohodkov 1965. Začasni proračun —- ta velja od januarja do junija 1966 — je izdelan po vzorcu onega iz leta 1965.
Zato se je bati, da ne bi po soglasju o začasnem proračunu novembra lani zvezne blagajne v prvih šestih mesecih zašle v ‘Stisko, poleti pa celo v 'težko finančno krizo.
Seveda pa ta strah še ni čisto na mestu, kajti dotok 'davkov v januarju daje bolj optimistično sliko.
Ob izidu 8. številke »Mladja"
Pred kratkim je bila razposlana 6. številka kulturne revije »Mladje«, ki jo izdaja mlada slovenska generacija na Koroškem. Odkar je jeseni deta 1960 izšla 1. številka »Mladja«, kritike niso utihnile. Mnogo je bilo v zvezi z novo revijo napisanega, še več ipa se je o njej govorilo. Mnenja so bila in so še vedno deljena. Ako bi hoteli ugotoviti, ali je naše'ljudstvo prvih pet številk v večini sprejelo pozitivno, moramo. to zanikati. Večina je »Mladje« obsodila, in sicer predvsem zaradi tega, ker »Mladja« ni razumela. »Jezika mladjev-cev«, tako je bilo večkrat slišati, »ne razumemo«. Nekdo je celo dejal: »Ne vem, če je vsako številko prebralo vsaj 50 oseb.« S tern je tudi že povedano, na kakšen krog bralcev se je mogla doslej, kljub večji nakladi, revija opirati.
Pri vsem tem pa je treba vendar videti sledeče: Mladje res ni zajelo večjega kroga bralcev, pač pa je našlo širok odmev med našim prebivalstvom. Predvsem zato, ker je izšlo in ker še izhaja. Tako revijo smo koroški Slovenci potrebovali, ne glede na to, da bo enkrat izšla tudi zadnja številka, ker bodo pač, ako je bila setev zdrava, objavljali mladjevci še v večji meri kot doslej, svoje pesmi in literarna dela v samostojnih pesniških zbirkah in knjigah.
Pozdravili pa smo »Mladje« med nami predvsem zato, ker se že iskoro nismo več upali misliti na to, da bi Koroška še kaj takega zmogla, ne glede na vse pomanjkljivosti »Mladja« v zvezi z jezikom, vsebino ter brezobizrno — večkrat krivično 'kritiko — do starejših. Treba je pri tem videti, da je bilo vse, kar je izšlo v »Mladju«, napisano od mladih avtorjev in da je res v preteklosti bilo med koroškimi Slovenci premalo kritike, ker je pač tudi biti ni moglo. Veseli smo bili, da smo smeli sploh kot Slovenci še dihati. Končno se je mnogo slovenskih družin vrnilo iz izšeljeništva
in taborišča šele pred dobrimi 20 leti, medtem ko je bilo prvo desetletje po letu 1945 v deželi politično tako napeto, da je bilo le težko zbrati slovenske sile ter jih usmeriti spet v posameznih organizacijah v širšo dejavnost. V teh razmerah sta izhajali skozi 10 let dijaški literarni glasili »Kres« na Plešdvcu ter »Setev« med učiteljiščniki v Celovcu. Obe glasili je treba smatrati kot močan krik mlade generacije po slovenski literarni aktivnosti na Koroškem.
Brezdvomno je napočila med koroškimi Slovenci z »Mladjem« literarna pomlad kot dokaz, da je slovenska beseda na Koroškem kljub ponižanju še zmožna leposlovja domačih pisateljev in pesnikov, ki si bo znalo utreti pot v slovensko književnost, a tudi kot dokaz, da zdravega življenja ni mogoče zatreti, tudi z nasiljem ne.
Prepničani smo, da bo 6. številka »Mlad-jia« bolj; toplo sprejeta. Saj je vsebinsko laže razumljiva. Prinaša pesmi in prozo, prispevke »V koliko smo kulturni«, »Literatura na zatožni klopi«, »Koroški Slovenci v samokritičnem ogledalu«, gledanja mladih na sodobno literarno ustvarjanje, pogled na deželino-zborske volitve 1965, pregled dejavnosti »odra mladje«, oris dela im človeka Wemerja Berga, članek o vlogi slovenske gimnazije v Celovcu, poleg priloge s področja slikarstva in kiparstva pa prinaša revija še druge zanimive prispevke.
Pri 6. številki so sodelovali: urednik revije Florian Lipusch, Feliks Bister, Miško Kulmik, dr. Reginald Vospernik, Erik Prunc, Hubert Greiner in Jože Wakounig. Umetniško prilogo pa so pripravili: Rihard Vakaj, Ernest Arbeitstein, Hubert Greiner, Feliks Bister, Gustav Janusch, Lojze Popič ter Zorka Weiss.
»Mladje« je izšlo v samozaložbi, tiskala ga je Mohorjeva družba v Celovcu, cena številke 30.— šil.	vis
Celovško gledališče načrtuje za leto 1966-67
Intendant profesor Bohm je razložil novinarjem gledališki program
V sredo, 9. marca, je upravnik profesor Otto Hans Bohm povabil koroške novinarje v Mestno gledališče in jim razložil načrt za prihodnje igralsko leto.
Že takoj v začetku svojih izvajanj je moral na žalost potrditi govorice, da je fi-, namčni položaj: celovškega Mestnega gledališča od leta do leta slabši. To bo imelo seveda za posledice zmanjšanje umetniškega ansambla in slednjo ma vsakem koraku. Tako ne bodo več obnovili pogodbe za službo glasbenemu direktorju Guntherju Lemmannu. To mesto bo ostalo v prihod-njiem letu nezasedeno.
Prav .iz teh razlogov bodo tudi odpadla nekatera gostovanja na podeželju, prav tako pa gostovanja drugih gledališč v Celovcu. Tudi število baleta bodo morali skrčiti, zato pa naj bi dramski ansambel povečali za 'dva nova umetnika. Gledališču ne preostane drugega, da zmanjša tudi število opernega in operetnega ansambla za leto 1966-67, 'medtem ko bo v orkestru ostalo pri starem, to je 41 godbenikov kot doslej.
Novost na tej tiskovni konferenci je bila navzočnost ansambla za predstavo opere »Rensko zlato« Richarda Wagnerja z izjemo gosta tenorja Ticlia Parlyja, ki je tega dne pel ravno v gledališču v Oslu opero »Tannhauser«; in pa dramski ansambel za dramo »IVartezeit« (Čakanje) beljaškega pisatelja dr. Heinza Zechmanna, ki je prisotnim zastopnikom tiska pokazal kratek prizor; prva izvedba drame bo 24. marca v Celovcu. O delu pa je povedal nekaj besed avtor sam. Dejal je, da se vsebina njegove stvaritve nanaša ma odnose metafizičnega sveta, v 'katerega središču, kakor sploh pri Zechmannovih delih, je dejanje in nehanje ljudi v okolišu neke namišljene, ideološke ali resnične meje. V ostalem je pisatelj, celovškemu občinstvu že poznan z deli: '»Manfred«, »Laž«, in »Kapetan Radin«. Pisatelji je k temu še dodal, da so v drami vpleteni čisto 'njegovi osebni doživljaji iz druge svetovne vojne, ko je bil vojak na fronti Severnega ledenega morja. Tam je imel dovolj priložnosti raagovarjati se s sovjetskimi prilbežniki, posebno oficirji. »Nisem hotel dajati v delu kakih moralnih naukov,« je dejal avtor, »temveč sem skušal vsebino čim resnične j e, preudarno in konkretno prikazati.« Zechmann, ki je »Kapetana Radina« preveč povezal z ljubeznijo, je medtem spoznal, da z ljubezenskim dejanjem in nehanjem glavni problem zgubi na veljavi. Zato je skušal v delu »čaka-
nje« izločiti vsa erotična čustva in je dal ženski le vlogo človeka kot takega.
Andre DieM kot gost režiser iz Gradca je govoril o težavah, ki se stavljajo režiserju pri nanovo imsceniraniih Wagnerjevih operah.
V	okviru tiskovne konference je upravnik gledališča Bohm iznesel novost, da namerava Mestno gledališče vpeljati v novi sezoni uprizarjanje predstav v prostoru, ki je sicer določen za odrske vaje, to je »Gledališče na odru vaj«, dejal je, da to metodo prakticirajo že v Gradcu in da se je prav dobro obnesla. Po tem načrtu naj bi igrali tu le dela modernih avtorjev. Posamezno 'Stvaritev pa bi igrali toliko časa, dokler bi bilo zanimanje zanjo. V »Gledališču na odru vaj« bodo postavili 40 sedežev za gledalce; vstopnina bo 10.—• šilingov za odrasle in 5.— šilingov za: dijake, učence, vojake in slične.
V	gledališkem foyerju (izg. foajeju) bodo v prihodnji sezoni kazali slikarske razstave domačih umetnikov, tako kot je bilo to običajno že v letošnji sezoni. Za izbiro razstav bosta poskrbela gledališka uprava in znana »Galerija 61«. Tačas razstavlja v gledališkem foyerju pevovodja zbora Scherr, ki se udejstvuje kot slikar-amater.
Operni, operetni in dramski program za leto 1966-67
Nazadnje je profesor Bohm razložil operni, operetni in dramski načrt za leto 1966-1967.
Uprizorili naj bi tele opere: »La Tra-viata« Giuseppa Verdija, »Don Pasquale« Gaetana Donizettija, »Hanse! in Grete!« (Janko in Metka) Engelberta Hunperdin-cka, »Don Giovanni« (Don Juan) Wolf-ganga Amadeusa Mozarta, »Der Wild-schiitz« (Divji lovec) Gustava Alberta Lott-zinga in »Tosca« Giacoma Puccinija.
Operetni program bi bil: »Bali im Savoy« (Ples v Savoju), »Madame Dubarry«, »Pa-riser Leben« (Pariško življenje) Jacqua Offenbacha, »Zigeunerbaron« (Cigan baron), ,Gluckiliche Redse’ (Srečno potovanje) Edvarda Kuneckeja; »Wenn die kleinen Veikhen ibluhen« (Če cvetijo vijolice), »Pra-linesoldat« (Bonbon vojak) po G. B. Shau-ju uglasbil Oscar Štraus.
Dramski repertoar pa bi obsegal tale dela: »Ger Geizige« (Skopuh) francoskega dramatika Moliera z Georgom Bucherjem
v glavni vlogi: »Alie meine Sohne« (Vsi moji sinovi) ameriškega pisatelja Arthurja Millerja, »Wer hat Angst vor Virginia Wooife« (Kdo se boji Virginie Woolfe); »Heinrich IV.« Luigia Pirandella, po želji Mladinskega gledališča, »Die groBen Se-bastians« (Veliki Sebastiani), Lindsaya; i»Das verlorane Gesicht« (Izgubljeni obraz) Wiiessenborna, '»Dreigroschenoper« Brechta — uglasbil Kurt Weili, »Gute Geschaf-te« (Dobra kupčija) Schuberta, »Der Pro-zeB Mary Dugan« (Postopek Mary Dugan) Veilierja, »Peripherie« (Okolica) Františka Langerja, z Richardom Eybel'om v glavni vlogi in pa kot zadnja »Kaktusblute« (Kaktusov cvet) Barilleta.
Komorni oder pa ima v načrtu, je ob koncu tiskovne konference dejal profesor Otto Bohm, uprizarjati dela lažje, zabav-
Rauschenberg
Tudi naš rojak Valentin
Prav 'pozdraviti je treba 'stremljenje umetnostne »Galerije 61«, ki nam prikazuje od časa do časa zares visoko umetniško zrele likovne razstave. Poleg razstave naših domačih umetnik,ov nam je lastnica te najbolj znane Galerije na Koroškem gospa Josefin Nitsch z gospodom arhi taktom Nitschem posredovala tudi likovnike svetovne slave; tu mislim predvsem na že po vsem svetu znanega Slovenca Janeza Bernika in prav sedaj, razstavo AmCrikanca Roberta Rauschenberga, doma iz Teksasa.
Leta 1925 rojeni umetnik Rauschenberg živi tačas v New Vorfku. Svetovno znan je postal pred tremi leti, ko je prejel leta 1963 prvo nagrado, na V. mednarodnem grafičnem bienalu v Ljubljani, kakor tudi eno leto kasneje, to je 1964 veliko nagrado bienala v Benetkah.
Z njim je prišla v Evropo čisto nova kulturna smer v likovni umetnosti, tako imenovana '»Pop umetnostna struja«. V »Galeriji 61« so razstavljena njegova litografska dela, ponajiveč čmo-bela, ki kažejo spretno sestavljene kompozicije, ki so po želji umetnika čim bolj posplošene. Robert Rauschenberg je imel v Združenih državah Amerike na razvoj likovne umetnosti, ki propagira načelo brezpomembnosti, močan vpliv, tako na primer so bili videti na slikah predvsem motivi iz tamkajšnjega vsakdanjega življenja, posebno pa ga je pritegnila strašansko izmaličena ameriška reklama.
Nekateri slikarji »Pop umetnostne struje« prilagajo izrezke iz ilustriranih oglasov, tako da iso na primer reklame za šunko ali avtomobile ali magnetofone in slično eden poleg druge. Smisel tega sestavljanja je v
ne vsebine, da bi na ta način ustregli zahtevi večine občinstva.
Na programu so: »Spiel im SchloB« (Igra na gradu) Molnarja, »Der Rreis« (Krog) S. Maughama, »Heitere : Geister« (Veseli duhovi) Sovarda in »Streng geheim« (Strogo tajno) Watkina.
Pisateljica Heide Mautz pa je obljubila, prispevati h gledališkemu načrtu za prihodnje leto božično pravljico.
Ljubljanska Opera v Celovcu
Na tiskovni konferenci je upravnik prof. Otto Bohm tudi povedal, da bo v okviru kulturne izmenjave med Koroško in Slovenijo gostovala v Celovcu 7. maja 1966 ljubljanska Opera. Tokrat bodo ljubljanski umetniki uprizorili balet slovenskega komponista dr. Danila Švare »NINA«.
v „Galeriji 61“
Oman razstavlja z njim
tem, da bi nam prišlo z nagromadenjem vsakdanjih stvari, h katere uporabi nas istalno spodbujajo, v zavest pušča moderne civilizacije in položaj 'človeka v njej.
V svojih dvanajstih litografijah, ki so razstavljene v »Galeriji 61« nametava umetnik n. pr. dirkalne avtomobile, košarkarje, helikopterje, coca-cola steklenice kar vsevprek, to se pravi sestavlja kliširane slike, zraven pa dodaja še nekaj vznesenih črnih ploskev; pri tem pa mu niso sveti niti največji ameriški ideali, kajti celo »Kip svobode« in »John Kenm,edy« sta videti na teh kompozicijah.
Robert Rauschenberg kot oče »Pop umetnostne struje«, se je pravzaprav učil pri dadaistih. Dadaizem je po otroškem blebetanju (da-da) imenovana kulturna smer v likovni umetnosti, razširjena okoli 1916 do 1920. Dadaisti so že tedaj slikali nekaj podobnega.
Tudi Oman razstavlja
Zanimivo je dejstvo, da skupaj z Rau-schenbergom razstavlja nekaj svojih najnovejših del tudi naš rojak Valentin Oman, ki študira tačas pri profesorju Debenjaku v Ljubljani. Mladi umetnik se namreč hoče izpopolniti v grafični umetnosti.
Na leseno miniaturno ploščo nanaša u-metno smolo, kateri dodaja zlato barvo, pri čemer nastanejo umetniške strukture, ki prepričajo gledalca, da Valentin Oman počasi zori v likovno osebnost, od katere lahko še marsikaj velikega pričakujemo.
Razstava v »Galeriji 61« bo odprta do 25. 'marca. Obiščete jo lahko od 'ponedeljka do petlka, od 16. do 19. ure.
B. L.
Mednarodno jazzovsko tekmovanje na Dunaju
Priložnost za koroške jazz-glasbenike — Številni znani zvezdniki na festivalu jazza
Friedricha Gnide
'Na Dunaju se bo vršilo prvič v Evropi od 17. do 24. maja letos mednarodno tekmovanje glasbenikov jazza. To bo eden izmed najpomembnejših dogodkov na polju evropskega jazza. To mednarodno tekmovanje prirejata »Dunajski umetniški fond (sklad)« in pa mesto Dunaj.
Najpomembnejše osebnosti iz jazzovskega sveta bodo navzoče deloma kor. častni gostje, deloma kot žirija (razsodišče). Mesto Dunaj, j,e že dalo za prireditev na razpolago nagrade v znesku 150.000 šilingov, poleg rega pa bodo imeli udeleženci prenočišče dn hrano zastonj,. Skupni stroški so bili preračunani na okrog en in pol milijona šilingov.
Tekmovanja, za katerega so se prijavili že jazz-muzikanti iz desetih dežel, se smejo udeležiti kandidati stari do 25. leta. Znani pianist in komponist Friedrich Gulda, umetniški vodja tega mednarodnega tekmovanja: je naglasil, da je to prvič v zgodovini jazza tekmovanje za solo inštrumente, pri katerem bo v razsodišču po en strokov-njak za določen solo inštrument, in sicer za: trobento (Art Farmer), pozavno (Jay Jay Johnson), saksofon (Julian »Canno-ball« Andarley), pianist' (Joe Zawinul), tolkala (M-el Lewiis) in kontrabas (Ron Carter). Predsednik žirije je poljski jazzovski novinar Roman Waschko.
Za zmagovalce posameznih Skupin je razpisano 6 prvih nagrad po 25 tisoč šilingov im 6 drugih nagrad po 15.000 šilingov, poleg tega prejmejo nagrajenci tudi delne štipendije za Berklee School v Bostonu po 500 dolarjev. Posebna nagrada 10 tisoč šilingov je namenjena za najboljšo lastno 'kompozicijo, dalje en klavir v vrednosti 23
tisoč šilingov im tolkala v vrednosti 16 tisoč šilingov.
Na tem mednarodnem tekmovanju lahko nastopijo tudi naši koroški jazz muzikanti, ki pa se morajo šele v okviru deželnega tekmovanja kvalificirati za udeležbo na dunajskem festivalu. Prosilci naj se javijo v Hauptreferat Musik des Studios Klagen-furt do 25. marca 1966. Tam bodo dobili vsa podrobna navodila za tekmovanje. Na Koroškem bo tako poskusno tekmovanje (nastop in posnetek na trak) med 28. in 31. marcem 1966 v Radiu Celovec.
V žiriji za Koroško so: ravnatelj celovškega konservatorija prof. Robert Keklor-fer, kapelnik prof. Theo Haslinger; glasbeni kritik dr. Hervvig Jasibetz, vodja Avstrij-sko-ameriske družbe v Celovcu, magister Hermann Schneider, glasbeni kritik; Josef Huiber, glavni referent za zabavno- 'in jazz glasbo v Radiu Celovec.
Prvonagrajenci v zveznih deželah in iz tujine prejmejo 1000 šil. v gotovini in pa še vse stroške za pot im oskrbo na Dunaju, kjer bodo morali najprej igrati na predtekmovanju. Šele to bo določilo končne udeležence na glavnem mednarodnem tekmovanju jazza.
Častno pokroviteljstvo na zaključnem koncertu v veliki koncertni dvorani na Dunaju so prevzeli: prosvetni minister dr. Piffl-Perčevič, zunanji minister dr. Bruno Kreisiky in dunajski župan Marek, častni odbor pa tvorijo: dirigent profesor Karl Bohm, Ulrich Baumgartner, prof. Ernst Hausermann, prof. Rudolf Gamsjager, Peter Weiser, Gerhard Freund, prof. Hans Sittner, ministrski svetnik dr. Thalhammer in Duke Ellington »great old man« jazza.
ŠT. JAKOB V ROŽU
Na pustno nedeljo so nam igralci nudili nekaj, trenutkov veselja in smeha. Uprizorili iso burko »Lažizdravnik«. V to pustno razpoloženje je mnogim kanila kapljica ne-volje in razočaranja: godcev ni bilo, plesa ni bilo . .. Vpraševali smo se zakaj jih ni bilo, ko so še popoldne obljubjali, da pridejo zvečer. Dolžili smo eden drugega, kdo nosi krivdo, a na pravega krivca morda nismo mislili — na volilno psihozo, kateri bi utegnil kdo zapasti. Kdo, uganete?
V	resni post s prizadevanjem, da se obnovimo v smislu koncila, smo povabili farno mladino iz Vogrč. V nedeljo, 13. marca, je gostovala pri Antoniču na Reki z igro »Grče« in s tem gostovanjem vrnila večkratni obisk šentjakobskih igralcev v Vogrčah. Savimšikovo povest je dramatiziral Zdravko Novak v petih dejanjih. Nismo verjeli g. režiserju V. Zaletelu, ko nas je prosil, naj; potrpimo z igralci; vedeli smo, da mojstrska roka izpili najtrše značaje. In v resnici, dovršeno so podajali vsak svojo vlogo, tudi kmet Vršan in župnik Miha v najzahtevnejših vlogah. Ugajal nam je sin Klemen, ki ni zabarantal svoje ljubezni za grunt. Trdo pa je prijemal župnik svo-je farne grče. Danes ne bi prenesli. Smo predemokratični.. . Lepa hvala Vogrča-hom za ta večer! Pa kmalu zopet na svidenje! Fantom in dekletom od fare bodi ta nastop — vzpodbuda h korajžnemu podvigu in novi igri...
Še nekaj utrinkov izza predvolilne dobe: prvenci so prišli iz šole in na trgu pozdravljali g. Pittermanna na njegovem volilnem pohodu skozi št. Jakob kot kanclerja. Ne bo pretežko, da se preučijo na naziv »vice-kancler«. Dr. Kreisky je po volilnem zboro-vanju odstopil svoj voz našemu Sapu, ki se je z žerto namenil na obisk v Malošče.. Vede ali nevede mu je dal priznanje in pohvalo, saj ga je izaslužil. . . Tajnik Posch je govoril starejšim možem in ženam, ki uživajo rento, oz. pokojnino. Kako so se
ŽELEZNA KAPLA (Koncert)
V	nedeljo, dne 20. marca 1966 bo ob 12.00 uri v kinodvorani v Železni Kapli pevski koncert.
Poje moški pevski zbor iz Stražišča pri Kranju.
kaj počutile naše verne mamice in babice v tej; družbi? Ob takih obtožbah g. kanclerja, da še odveze ne bi smel dobiti? — Na večer volilnega dne so streli naznanili zmago. Kdo je zmagal? In njih število je .izzivalo, dražilo. Ali so strelci vedeli za nameravano bakljado, če zmagajo oni? Torej oko za oko, zob za zob . . .
In še to: imeli smo dva pogreba. Težki bolezni 'pljučnega raka je podlegel Hajin-žek Kavčič, Peščič v Svatnah. Upokojen železničar, a se je še trudil z dodatnim delom. Pred letom dni je delal pri firmi Palmisano, tudi pri farnem domu v Št. Jakobu in z zanimanjem zasledoval delo v dvorani. Težko je ta smrt zadela njegovo mater, ki v teh mesecih (rojena 7. julija 1867) dopolnjuje 99. leto.
Nenadno je umrl štantačev Francej Kunčič. Rojen v Rečici pri Bledu je prišel s starši v Dravlje na Štantačev dom, kjer je živel s starši in brati in sestrama. Gorenjski značaji se niso uklonili duhu časa. Ni čudno, da je tudi to družino zadela usoda izseljencev. Tam si je tudi pokojni Francej nakopal bolehanje, ki ga je spravilo v 'prezgodnji grob. Ob hiši brata Janeza si je postavil lasten domek, kjer je sameval, odkar je še pred smrtjo očeta zapustil očetov dom. Tu ga je zadela kap, kateri je podlegel v sredo, 9. marca.
V	petek popoldne smo ga položili na domačem ,pokopališču k zadnjemu počitku. Pogreba so se udeležili tudi sorodniki iz Slovenije. Zveza slovenskih izseljencev je poslala g. Kramarja iz Škofič, da se je ob odprtem grobu poslovil od sotrpina.
Naj počivata v miru. Sorodnikom naše sožalje!
LOČE
(Prireditev)
V	nedeljo, 13. marca 1966 bo ob 14.30 uri v Kulturnem domu v Ločah pevski koncert.
Gostujejo: Pevski zbor iz Škofič ob Vrbskem jezeru, iz Hodiš ter Loge vesi, inštru-mentalni kvintet s solisti, mladinski pevski zbor ter humoristi.
Dr. Tischier častni predsednik Kluba slovenskih študentov na Dunaju
Dne 11. marca 1966 je bil izredni občni zbor Kluba slovenskih študentov na Dunaju. Številni člani so izrazili željo, da se imenuje ravnatelj; Državne gimnazije za Slovence v Celovcu gospod dvorni svetnik in soustanovitelj Kluba koroških slovenskih akademikov na Dunaju dr. Joško Tischier za častnega predsednika Kluba. Obon! zbor je vodil Jože Habernik.
O osebnosti dr. Tischier j a je spragovo-ril Feliks J. Bister. Posebno je poudaril zasluge gospoda ravnatelja na šolskem področju in nadaljeval: »Tako leži v našem ravnanju manifestacijska sila, naš korak je izredni kulturni dogodek, ki prese-sega klubske meje, ker pomeni imenovanje dvornega svetnika premostitev vseh generacijskih razlik, odpravo strankarstva tam, kjer sploh ni ma mestu, ker pomeni imenovanje končno idejno solidarnost sedanjih klubskih članov s starejšimi, več — z ustanovnimi člani. Nakazano dejstvo nas pa lahko navdaja z največjim zadovoljstvom, da smo namreč še danes zvesti idealom in načelom ustanoviteljev našega kluba.
Duh, ki je zavladal junija 1923. leta ni izumrl, nasprotno — zaživel je z novo silo in se eksemplificira v bogatem življenju naše klubske vsakdanje dejavnosti. Z drugimi besedami: narodno kulturni razvoj, ki so ga sprožile osebnosti kot Bluml, Tischier, Sušnik, Hutter in drugi ni zaostal, ni mogel zaostati, ker ga je nosila dinamična in eksplosivna ideja sloge in edinosti. Druži, da je tudi klub imel svoje krize, zašel v stagnacijo, a pokazalo se je, da je bila vsaka kriza izhodišče novega poleta, zibelka nove ustvarjalnosti.«
Izredni občni zbor je nato izvolil gospoda dvornega svetnika dr. Tischlerja za prvega častnega predsednika Kluba slovenskih študentov na Dunaju.
Ko je gospod ravnatelj po izrednem občnem zboru vstopil v klubsko sobo v Korotanu, so ga navzoči pozdravili z navdušenim ploskanjem. Tu se je jasno pokazalo, da vidi akademski naraščaj koroških Slovencev v dr. Tischier ju svojega svetovalca in 'Vodnika — da še več — svojega skrbnega očeta. Medtem ko z odhodom maturantov s katerekoli druge gimnazije postanejo vezi med ravnateljem im absolventi rahlejše ali pa sploh prenehajo, posta-nejo le-ur med dr. Tischier jem in absolventi še 'tesnejše. Absolvent Državne gimna-izije za Slovence ve, da »njegov ravnatelj« skrbno zasleduje njegov nadaljnji študij in da vsak čas more stopiti po njegov nasvet. Mnogi ga še pred odhodom na univerze obiščejo in se z njim posvetujejo. Vsakdo more pri tem opaziti, da je gospod ravnatelj takih obiskov vedno vesel.
Dr. Tischier se je sprva zahvalil za pozdrav, nakar je navzoče pozval, da žrtvujejo
vsak košček svojega jaza skupnosti, kajti samo kot celota morejo koroški Slovenci doseči uspehe. Kot šolnik je dr. Tischier nato spregovoril seveda o šolstvu in tu v prvi vrsti o problemih, ki težijo delo na Državni gimnaziji za Slovence. Ponovno je naglasil potrebo skupnega dela. Ker je pomanjkanje profesorjev ,na gimnaziji velik problem, je gospod ravnatelj, pozval »stare semestre«, da čim hitreje končajo s študijem. Spregovoril je tudi o dijaških domovih, ki so bistveno pripomogli naglemu razvoju gimnazije in o ogromni pomembnosti gradnje slovenskega visokošolskega doma na Dunaju.
Po izčrpnem pregledu šolstva na Koroškem je gospod ravnatelj posegel nato na kratko v politično dogajanje. »Sodelovanje z obema vladnima strankama ne more škodovati, nič pa nam od obeh ni treba pričakovati, imeli bomo to, kar si bomo od obeh strank priborili,« je dejal dr. T ischler.
Ob koncu referata je dr. Tischier 'ponovno poudaril važnost skupnega, konstruktivnega dela. Trenja ne bodo nikoli čisto prenehala, toda važna j-e skupna pot. »Nikdar več nazaj v razmere od 1945—1955, ki so bile v škodo vsem koroškim Slovencem in ko smo bili Slovenci v posmeh večinskemu narodu,« je dejal gospod ravnatelj in pozval navzoče, da po končanem študiju vstopijo »vsi v lepi, skupni 'slovenski voz.« Klubu je dr. Tischier izročil seznam ustanovnih članov kluba 1. 1923.
V soboto, 12. marca 1966, je dr. Tischier obiskal drugič Klub slovenskih študentov. V pozdrav mu je klubski zbor zapel »Rož, Podjuna, Žila«, nakar ga je gdč. Marija Erlach obvestila o sklepu izrednega občnega zbora, na katerem so ga klubski člani izvolili iza častnega predsednika. Ko je orisala življenjsko pot gospoda ravnatelja mu je izročila slovensko narodno zastavo in častno listino s tole vsebino: »Klub slovenskih študentov na Dunaju, prej Klub koroških slovenskih akademikov na Dunaju, imenuje svojega ustanovnega člana g. dvornega svetnika dr. phil. Joška Tischlerja, ravnatelja Državne gimnazije za Slovence v Celovcu, za častnega predsednika v zahvalo za njegovo življenjsko delo, ki je bistveno pripomoglo do ustanovitve Državne gimnazije za Slovence v Celovcu, v zahvalo za njegovo delovanje v prid študirajoči mladini ter v priznanje za njegovo prizadevanje za slogo in edinost akademskega naraščaja koroških Slovencev.«
Zahvalo za imenovanj;e je dr. Tischier združil s prošnjo za skupno delo v prid koroških Slovencev in naglasil potrebo slovenskega visokošolskega doma in tudi Kluba slovenskih študentov na Dunaju.
Slavnost se je končala s skupno večerjo v sosednji gostilni, kjer je večer ob petju in prijetnem razpoloženju hitro minil.
VOGRČE
Iz Vogle nam je poslal Franc Kropivnik dolg dopis, ki ga bomo prinesli v dveh številkah. Govori o naših koreninah, tako imenovanih ljudskih originalih”. Pa dajmo besedo našemu piscu.
Ljudski originali
Bolj redko se oglašamo v inašem listu. Zato pa naj. bo danes malo več. Odkar imamo lepo asfaltirano cesto, smo seveda bolj imenitni, ,po domače rečeno »nobl«. Četudi bolj od ostalega sveta pomaknjeni, nas danes vsi z vsemi mogočimi prosvetnimi sredstvi obiskujejo in kar mrgoli raznih tujcev ob 'nedeljah pri nas. Ni bilo pred mnogimi desetletji' tako. Naša vas je zaživela le enkrat na leto, na dan sv. Florijana, ki je naš farni patron in zaščitnik. Bilo pa je zato mnogo več domačnosti in nepokvarjene originalne kmečke šegavosti in zabave. Narava j,e dala namreč vsakemu človeku gotove sposobnosti, tu in tam koga obdarila s posebnimi navadami, prav posebno še s pristnim, zdravim humorjem. Takim ljudem pravimo »ljudski originali«. Povemo tedaj mlajšemu rodu in vam, dragi či-tatelji, naših slovenskih časopisov, da smo
imeli in še dinamo pristne ljudske originale. Skušali bomo torej, v prostem pripovedovanju te originale in njih dogodivščine 'preprosto popisati. Pisec je vse te še kot mlad fant poznal.
Pred mnogimi desetletji je živelo pri Miklaviču več bratov. Bili so zelo inteligentni in izobraženi za tisto dobo. Iz tiste hiše je bil tudi že pokojmi župnik v Št. Petru pri Grabstajinu, ter brat, ki je bil dolga leta organist na Bruci, kjer so njih otroci. Svoj čas ijie bilo pač tako, da kdor ni imel zemlje, mi bilo mogoče misliti na ustanovitev lastne družine. Postal je pač kak domač »stric ali teta« v pomoč bratu pri gospodarstvu.
Tako je po svojem očetu dobil dosmrtni kot in svojo sobico naš Valentin Miklavič. V svoji sobi si je postavil tkalski stol (Web-stuhl), tkal prte iz lanu ali (konoplje z doma izgotovljeno prejo. Zato so ga vsi imenovali »Miklavičev kave«. Znal je imenitno citrati na citre.
Kako je Kave šel na ričet
V nekdanji c. kr. avstro-ogrski monarhiji so nosili Žan dar j i čelade z nekakim koničastim stolpčkom, verjetno po vzorcu
CELOVEC
Na praznik sv. Jožefa ne bo sv. maše v cerkvi novega bogoslovja (Lendkanal), temveč v kapeli provincialne hiše (pri Koschat-muzeju) in sicer ob pol 7. in ob 7. uri.
V nedeljo, 20. marca, bo božja služba — kot po navadi — v cerkvi novega bogoslovja ob 9. uri. Zvečer ob pol 7. uri pa bo križev pot v kapeli provincialne hiše.
ipruskega cesarja Wiljema. Ndkega dne opazi naš Kave, da je na vasi orožnik. »Sedaj bom pa spaka cesarskega malo potegnil,« imisli Kave. Hitro nabaše majhen mdžnar. Tik ob njegovem stanovanju se dviguje mala z gozdom poraščena reber. Ko se je žandar bližal spodnji vasi, zagrmi možnar v rebri, žandar pa v tek proti smeri, odkoder se je slišal strel v domnevi, da gre za kakega divjega lovca. Vprašuje tega in onega in tudi našega Kavča: »Kje je počilo?« »Ja, tu nekje,« j-e bil odgovor. Orožnik teka po gozdu naokrog, nič ne vidi in nič ne najde. Kavču se raztegujejo od smeha usta tja do ušes, ko opazuje žandarja skozi malo okence. »Le vohaj, vohaj, zelenec zeleni,« mrmlja Kave in hitro nabije nov možnar. Ko je bil orožnik dovolj oddaljen, zagrmi zopet v rebri. Orožnik, star in izkušen ptič, je koj; spoznal, da ga najbrž nekdo vleče za no;s. Kave takoj skoči v svojo bajto. Računal je, da bo žandar tu. Začel je na vse pretege in kar na moč citrati in peti, ko vstopi orožnik. Začne ga na vse načine nemško izpraševati kaj in kako. Kaivc ga je gledal in zijal in končno reče: »Veste kaj, gosipod, najprej le sovenje pobarajte kaj želite, jaz sem Slovenec in tu doma in ne na Preusovskem. Veste c. kr. gospod stražmojster, jaz nič ne vem in nisem nič videl, je bila podgana ali miš?« »Kakšna podgana,« se razburi orožnik. Jaz vas vprašujem kdo tu okrog strelja in zakaj?« »A, a, a ja, ja, pred našim patro-nom sv. Florijanom res streljajo.« »Kaj, (kaj? Vi me hočete vleči, varujte se! Sedaj, prav sedaj je počilo tu prav tule v bližini je moralo biti. Vi ste na vsak način slišali ali celo morda videli, kdo je bil in zakaji je streljal?« »Veste gospod c. kr. stražmojster, jaz nisem videl še manj pa slišal, veste gospod c. kr. stražmojster jaz slabo slišim, in pri mojem delu je tak ropot, da ne čujem nič, le poslušajte.« To reče, skoči na tkalski stol in začne na strahovito treskati z brdo po platnu. Orožnik kriči in maha z rokami. Kave se za to ne zmeni. Nato orožnik hitro odide. Vedenje Kavča se mu je zdelo skrajno sumljivo. Hitro se skrije za neke planke in čaka. To pa Kave ne opazi. Čez čas se Kave začne razgledovati ali škrata zelenega ni bilo nikjer več. V domnevi, da je že dovolj daleč, nese zopet možnar v reber in ga vžge. »Bum«! Zagrmi in hitro nazaj; v bajto. Toda, jej, jej nesreča. Skriti orožnik ga tik pred vrati zagrabi in zagrmi: »V imenu c. kr. postave... Vam bomo že, stari lisjak, pokazali, kaj 'se pravi c. kr. stražmojstra voditi za nos, reče še orožnik in sta šla na c. kr. sodnijo v Pliberk, kjer so c. 'kr. gospod rihtar naložili Kavču 3 tedne strogega zapora.
Ali je Kave še kdaj potem dražil c. kr. orožnike mi ni znano.
Lovska zgodba
Občinski lov je bil nekdaj vse (bolj, zanimiv kot dandanes. Ob takih posebnih prilikah so prišli včasih imenitni gospodje iz mesta na lov. Ob takih prilikah so si kmečki bučmani na račun mestne gospode dostikrat privoščili katerokoli jagrsko šalo. Tega pa nihče drug ni znal tako kakor naš Kave.'Lov za Dravo in Vogrški gori je bil vedno zelo izdaten. Bilo je v tem revirju vse polno zajcev, srnjakov, lisic, 'kraguljev in mnogo drugih zveri. Naš Kave ni bil seveda nič manj imeniten lovec kot Tre-bušmik ma Kranjskem. Prav dobro j,e poznal vse postojanke in znal tako dobro lovsko latinščino, da mu ga ni bilo para. Zato ga na nobenem lovu niso mogli pogrešati, nasprotno, bil je nekak starosta vseh ja-grov.
Nekoč je prišel mak bogat Dunajčan ma lov. Nadejal se je obilnega lova in že vnaprej plačal za vse jagre piva, vina in celo večerjo za vse je pri Hamru naročil. Seveda ■so mu domači lovci obljubili najboljšo postojanko »v Irmovcu«, kakor se temu lovišču pravi. Kave je dobil nalogo naj; moža postavi na najboljše mesto. Toda naš Kave si j-e »'najboljše« mesto mislil po svoje. Žene ga daleč proč in pravi, »tu je za vas naj-iboljše mesto.« Ves srečen vpraša še Kavča kaj vse se sme tule streljati? Kave mu reče: »Vi, c. kr. lovec! Pr’ nas je toka mavoda, (Dalje na naslednji strani)
In memoriam dr. Alfonza Levičnika
V torek, 'dne 8. marca 1966, opoldne smo prejieli diz Kranja kratko poročilo: »Danes zjutraj, 6. marca 1966, ob 6. uri zjutraj je kakor ponavadi hotel preč g. dr. Alfonz Levionik, upokojeni gimnazijski profesor, opraviti nedeljsko sv. mašo. Med pripravo na isv. mašo pa ga je Gospod življenja in smrti nenadoma odpoklical po zasluženo Ibogato plačilo.«
Letos 17. februarja sem bil na obisku v Sloveniji. Za kratek čas sem se ustavil tudi v Kranju in ob tej, priliki sem rudi kratko pozdravil preč. g. doktorja Levičnika. Ob odhodu sem mu še rekel: »Gospod profesor! Zdi se mi, da boste letos obhajali že 97. življenjsko leto!« Pa mi je rajni gospod odgovoril v vsej svoji skromnosti in ponižnosti pa tudi vdanosti v božji voljo: »Če ljubi Bog da še doživeti, bom letos 28. julija dopolnil že 97 let.
Božja volja pa je hotela drugače! Naj-starejiši, odlični slovenski duhovnik je umrl, ko je dopolnil polnih 96 let in 7 mesecev.
Njegovo bogato in plodno življenje nam je zelo lepo popisal letos dne 15. februarja v svoji 4. števi. verski list »Družina«, ki ga izdajajo slov. škofje v Sloveniji im se more naročiti tudi pri Mohorjevi družbi v Celovcu.
Z rajnim g. prof. dr. Levičnikom sva prišla v stik 1. 1931—33. O rajnem g. profesorju je znano, da se jie vse svoje življenje zavzemal za siromake in še posebno za revne družine s številnimi otroki.
L. 1926 je rajni po 36-letni dušnopastir-ski ii:n profesorski službi stopil v zasluženi pokoj. Pa bo kdo rekel, da je g. profesor dolgih 40 let užival zasluženi pokoj. Pa ni bilo tako! V tako imenovanem »pokoju« se je dr. Levičnik posvetil karitativnemu delu. V avgustu 1931. leta sem bil nastavljen za kaplana v Bohinjski Bistrici. Tedaj je vladala ne samo v Sloveniji, ampak tudi pri nas v Avstriji, huda gospodarska kriza. Delovo!]ni ljudje, kar je še posebno-žalostno družinski očetje s številnimi otroki, niso našli plačane zaposlitve. Težko je bilo gledati lačne družine posebno še nedolžne otroke.
Nekega večera smo se sestali v pisarni srčno dobrega pokojnega župnika Ambrožiča Jožefa, inž. Rejca, vodja banovinskega ribogojnega zavoda v Bohinjski Bistrici, zdravnika dr. Petriča in postajenačelnika iz Bohinjske Bistrice. Raizmotrivali smo težak socialni in gospodarski položaj v fari in vsi smo bili enotnega mnenja, da je treba
VOGRČE
(Nadaljevanje s 4. strani) da se štu vse strjla kor pruti pride, vse kor je kosmat’, kaj, nojega kor.« Drugo leto tega c. kr. lovca ni bilo več.
Po končanem lovu je bila, kot že omenjeno, v domači gostilni pri Hamru naročena izdatna večerja. Lovci, pošteno lačni, začnejo z večerjo. Prav tedaji zazvoni večernico. Kave pa, ki se je bolj pri vratih držal in gledal, ali so dovolj odprte, se je proti svoji navadi pokrižal im začel moliti Angelovo češčenje. Vsi lovci odložijo žlice in molijo. Molitve pa ni bilo ne konca in kraja. Skrajno nestrpni in tudi lačni lovci namigujejo Kavču naj; konča. Toda on je gluh in slep za vse, moli za vse stare babnice in za vse grme pod katerimi se zajci skrivajo itd. To je bilo jiagrom že preveč. Po zraku so začeli frčati klobuki potem steklenice, nakar se vsi lovci lovci usujejo proti njemu. Kave pa še amen ni rekel in smuk skozi že odprta vrata, vsa lovska družba pa za njim. Slaba bi mu predla, če bi ga razjarjeni lovci dobili. Vogrčani pa so se od smeha tolkli po kolenih, ko so zvedeli, kako je Kave jagre potegnil, da so jim golaži omrznili.
Že dolgo vrsto let krije Kavča domača zemlja ob južni strani vogrske cerkve. Njegove norčije pa so še žive vsaj še v starem rodu.	(Se nadaljuje)
tu hitro pomagati, zakaj bliža se zima in z njo še hujša brezposelnost in beda.
Kako pomagati? Sklenili smo, da je treba takoji stopiti v stik z dr. Alfonzom Levičnikom, 'ki se je po svoji nipokojitvi 1926. posvetil karitativnemu delu v škofiji in organiziral po farah dobrodelne »Vincenci-jeve konference«.
Napotim se v Ljubljano. Poiščem dr. Levičnika. Razložim mu težke socialne razmere v fari. Povem mu, da se je že sestavil, v fari iz merodajnih osebnosti pripravljalni odbor za ustanovitev farne dobrodelne organizacije, še danes vidim g. profesorja kako je bil vesel te novice. Vzpodbudil me je in me prosil naj takoj tudi formalno ustanovimo Vincencij evo konferenco v fari. Obljubil je tudi svojo pomoč, katero nam je pozneje tudi nudil v izdatni meri. Začeli smo z organiziranjem in zbiranjem sredstev v denarju, obleki im živilih za od-pomoč brezposelnim očetom in laičnim dru-žinaim. Rajni g. profesor se je pa vsa tista kritična leta stalno zanimal za našo dobro-dellno ustanovo in jo vsestransko podpiral.
Vsi, posebno pa še brezposelni očetje in revne družine so mu bile zelo hvaležne. Pa to je samo en majhen odlomek iz plo-donosnega dela profesorja dr. Alfonza Levičnika na karitativnem področju. Kaže nam pa dovolj zgovorno, kako se je rajni g. profesor zaposloval tudi po 1. 1926, ko bi že lahko mirno užival svoj zasluženi po-koji.
Preč. g. profesor! Ko v 97. življenjskem letu legate v grob, naj vas tolaži vesela zavest, da ste zvesto izpolnili težko duhovniško službo, najprej kot dušni pastir na različnih krajih svoje ljubljene Slovenije, potem kot vzgojitelj naše srednješolske mladine in nazadnje še prav posebno kot dobri oče vseh maj (bolj, bednih in revnih v krščanski Karitas.
Za lep in svetal zgled vašega vsestranskega duhovniškega delovanja pa se vam prav prisrčno zahvaljujejo in prosijo Boga, naj, bogato poplača — vsi vaši učenci in prijatelji in ne na zadnjem mestu pa tudi vsi, ki so bili deležni vaših dobrot v raznih 'dobrodelnih organizacijah, posebno v Vincencijevih konferencah.
Ave, anima pia!	P. V.
KATOLIŠKA PROSVETA:
,Po skrivnostni Indiji'
V torek zvečer smo do zadnjega kotička napolnili prostorno Kolpingovo dvorano, kjer nas je č. g. Vinko Zaletel zopet popeljal v svojem nadvse zanimivem predavanju ob naravnost mojstrskih barvnih slikah v skrivnostno Indijo. Ta večer je bil že drugi v vrsti predavanji, na katerih č. g. Zaletel pripoveduje o svojih vtisih z obiska prostranih in nam nepoznanih in zato naravnost skrivnostnih dežel na Daljnem jugovzhodu.
Tokrat smo videli med drugim indijsko glavno mesto New Delhi, sveto mesto Bena-res ob sveti reki Gangesu, budistično središče Sairnat in Kanpur. Poleg stavbenih
in krajevnih zanimivosti pa nam je znal predavatelj ob izredno lepih slikah povedati toliko o Indijcih in o njihovem načinu mišljenja in življenja, da se nam je ta doslej nepoznani svet odpri v svojski krasoti. Spoznali smo pa tudi,‘kakšne nepredstavljive naloge čakajo nas kristjane in še posebej katoličane, če hočemo doprinesti svoj delež, da bi ta poganski svet spoznal krščanstvo in se ga tudi oprijel.
Na tem večeru Katoliške prosvete smo mogli pozdraviti kot gosta tudi g. dr. Rudija Večerina, znanega kulturnega delavca iz New Yorka, ki se je ravno te dni mudil v Celovcu.
Pomladna opravila v vrtu in na polju
Marec je najprimernejši čas za nove saditve im za prve setve. Vsem vrtnicam (visokim in nizkim) izkopljemo vsaj pol metra globoke jame, da se korenine zasidrajo čim globlje, ker so tu res varne pred težavami 'sušnih let. V jame naj pride dračje, ruša, kompost ali vsaj dobra vrtna prst. Naravnost na korenine se ne sme nikoli dati gnoja. Pri vsaki saditvi vrtnic ali drevja sadiko temeljito zalijemo z vodo, ne pa z gnojnico ali z gnojili. Ti dve gnojili sta koristni šele tedaj, ko so rastline že pošteno vraščene. Tudi za okrasno drevje je zdaj čas sajenja. Nekatera grmičja, kot japonska kutina in forsitija, ki prve zacveto, lahko sadimo cvetoče in se zato ne bodo posušila, pač pa bodo naslednje leto precej revna. Zato kaže vse zgodaj cvetoče rastline saditi že jeseni. To velja tudi za trajnice, kot je vrtni volčji bob, trajni mak, ostrož-niki, sadrenka im drugo.
Če smo jeseni vrt prekopali, bomo gredice zdaj samo pregraibili im oblikovali, pa že lahko sejemo. Sedaj pa moramo počakati, da se zemlja osuši. Prve sejemo na prosto tiste rastline, ki vzdrže slano, torej okrogle im sivečaste pomladanske redkvice, solato berivko, ki je lahko prava berivka ali pa katera od glavnatih sort. Čimprej; posejemo tudi korenčnice, torej korenje, korenček, pastmjak in orni koren, posadimo čebulček in česen ter šalotko, pa tudi zgodnji grah in druge grahe ter bob. Kmalu za tem posejemo radič, peso' in vse ka-pusniice, predvsem zelje in ohrovt ter ko-lerabice. Vse setve, ki jih presajamo, sejemo v vrstice, ker je tako' laže streči sejan-kam pri dognojevanju, redčenju ali pri presajanju. Tista semena, ki počasi klijejo, zlasti če je spomlad sušna, pomešamo s hitro klijočimi semeni, n. pr. s solato ali redkvico.
Sejemo pa tudi v zaprte grede, ki smo jih
A & 0 se pripravlja na božič 1966
V Salzburški je 7. in 8. marca 1956 bila odprta letošnja božična razstava avstrijskih A & O trgovin.
Kar naj bi bilo za letošnji božič v 1.850 A&O trgovinah v Avstriji naprodaj sladkarij, špirituoz, okrasja za božična drevesca, voščenih in drugih podobnih izdelkov, je bilo izbrano v ponedeljek in torek, 7. in 8. marca v Salzburgu. Ta dva dneva je bila v Mozartovem mestu (v hotelu Pitter) božična razstava avstrijskih A & O trgovin, kjer je preko 100 izdelovalcev iz tuzemstva in več industrijskih obratov iz sosednjega inozemstva razstav-
ljalo svoje izdelke. Ta vzorčni sejem, ki je po svojem načinu v Avstriji popolnoma nov, so obiskali A & O strokovnjaki iz vseh zveznih dežel, da so si tu ogledali ponujene izdelke in jih v velikem številu naročili. Že danes lahko ugotovimo, da bodo letos gospodinje v A & O trgovinah pri božičnih nakupih imele večjo izbiro kot prejšnja leta.
V istem času kot ta božična razstava se je v Salzburgu vršilo tudi zborovanje A & O, na katerem so preudarjali o možnostih za osnovanje nadaljnjih A & O veletrgovin.
prej otoplili z gnojem, listjem ali slamo. Za naše razmere zadošča, če obsejemo zaprte grede med 10. in 15. marcem. Vanje pride seme tistih rastlin, ki naj nam zgodaj dajo pridelek, torej glavnata solata od sort maslenke, ledenke in trmoglavke, od ka-pusnic pa zlasti zgodnje zelje in kodera-bica ter zgodnji ohrovt in zgodnja cvetača. Obenem posejemo tudi plodovke, torej paradižnik, papriko in jajčevec ter bučo in kumarice. Kdor hoče pridelovati jedilno čebulo enoletno, bo prav tako zdaj posejal seme in sadike posadil v gredico ali na njivo. V zaprto gredo posejemo tudi zeleno zato, ker počasi kali in ker dodela le, če jo posadimo že kot močno rastlino. Tudi setev majarona in hosilke opravimo v .zaprti gredi. Od cvetic posejemo v zaprto gredo vse tiste, ki jih zunaj, pomori slana, torej, cini je, foalzamiee, kapucine, žametnice, pa tudi tiste, ki imajo dolgo razvojno dobo, n. pr. ostrožniki, šabojevi nageljni, in pa take enoletnice, ki hi jih radi imeli za seme.
Setev v zaprti gredi pa naj bo vsa v 'vrsticah, da jih lepše oskrbujemo. Seveda ne bomo cele zaprte grede porabili le za setev, saj, zadošča za to že četrtina površine, ostalo pa namenimo za presajanje sejank. Šele s tem se izkaže zaprta greda koristna, saji nam da stasite sadike močnih ko-renin. Marca pridejo v zemljo prve gladi-ole. Priporočljivo pa je, če posejemo 'drobne zarodne čebule, ki se jeseni, ko gladi-jiole izkopavamo, drže vsake, čebule. Te za-rodnice posejemo čimprej marca v 3 do 5 cm globoke jarke. Če bi nastopila spomladi suša, bomo posejane zarodne čebul-ke temeljito zalivali, sicer ne bosta mogla ne kalček in ne koreninice na dan.'Če je 'bila matična rastlina rdeče barve, bodo vse mlade čebulice iz njenih zarodnih čebul-kov prav take, rdeče. S setvijo gladiolčnega semenja pa dobite v enem, gotovo pa v dveh letih barvno kaj pestre nove gladiole.
Gomoljne begonije zdaj že brstijo. Če so gomoljčki dovolj krepki, imajo po več oči. Take gomoljike bomo prerezali na dva ali več delov, od katerih bo imel vsak vsaj po eno oko, po en brst. Rezino površino potresemo s stolčenim ogljem ali z lesnim pepelom, da ne bi pričela v zemlji gniti. Močan gomoljček pa lahko posadimo in mu poberemo odvečne vrhove, ko so že 5 cm visoki ter jih potaknemo v prst, kjer se kmalu okoreninijo in dajo do jeseni novo rastlino in s tem nov gomoljček.
J. K.
Pomladi vse se veseli...
Kako nas prevzame ob prvih sončnih dneh — kar poleteli bi na njive in v gorice! Zdi se nam, da bi ves svet obrnili z enim zamahom. Pri vsem tem pa bi še žvrgljali na drobno kot ptič na veji.
Take so naše misli. Potem pa pride resničnost in prvi dan, ko trebimo v sadovnjaku, prekopavamo vrt ali pa celo ostrimo kole v vinogradu. Namesto moči občutimo mlahavost v rokah in nogah, šibki smo in moramo pogosto počivati.
»Navadili se bomo dela,« se tolažimo. »Vso zimo ni bilo nič kaj težkega. Tudi toplote smo se odvadili, zato ta slabost.« Mor-da se’res privadimo, roke postajajo krepkejše, vendar čudna slabost noče preiti iz telesa. Jemlje nam veselje do toliko zaželenega pomladnega dela in voljo do. načrtov. Skoraj strah nas postane vsega, kar se v .pomladnih mesecih gromadi pred nami, Mije, raste, zahteva dela naših rok. Kakor da sonce, ki vsemu prinaša mladost in moč, prav nam jemlje moči, nas suši in izčrpava. Posebno gospodinje si spomladi res me morejo privoščiti niti hipa počitka.
Verjemite, saj ne gre za počitek. Počivali smo pozimi — če ne preveč, pa vsaj dovolj. Pri 'spomladanski oslabelosti gre navadno za napačno prehrano. Da jim čim več časa ostane za delo, gospodinje navadno že kar zjutraj pristavijo ričet, vržejo vanj mesa, potem primešajo še fižol im kosilo je kuhano. Drugi dan spet kaj podobnega in tako mine teden, ne da bi družina dobila pod zob solato ali kakšno sadje. Telo dobi dosti ali celo preveč maščob, ki ga hranijo, me pomagajo pa v boju s 'pogostimi »pomladanskimi boleznimi.
Kako si naj, pomagamo? Solate menda ne bomo hodile kupovat v mesto in tudi za limone ali pomaranče navadno ne ostaja denarja. Čeprav tam, kjer 'imate majhne otroke, morate kdaj pa kdaj kupiti tudi tega malo dražjega, z vitamini bogatega sadja. Mogoče kupite v lekarni tablete C vitamina in limonado. Boste videle, kako vas bo ipoživila.
Me pa si oglejmo domača jedila, ki ne bodo telo samo nasitila, ampak mu bodo dala tudi vitamine, ki jih je prek zbite izgubilo. Kot prvo bi omenila šipkov čaj: namočite šipek v vročo vodo in pustite, da izvleče iz posušenih glavic čim več. Sladkajte in dajte ga piti otrokom za žejo, pa tudi odraslim bo koristil. Tudi zelje v glavah kot solata ali surovo kislo zelje uporabljajte čim več za prikuhe ali za malico poleg kruha. Tudi surova kisla repa je bolj zdrava kot kuhana. Nastrgajte korenje med zelje ali črno redkev! Na vse dajte olja in kisa — okusno je poleg mesa ali kruha. Jeseni smo vajieni jesti mlad krompir z olupki vred. Potem pa se nam zdijo olupki pretrdi in primerni samo še za prašiče. Toda prav olupki vsebujejo vitamine, zato kuhajte cel krompir in ga vročega dajte otrokom z olupki vred. če imate, dodajte surovo maslo, kar je zelo dobro in zdravo. Ne
BHHEailBHMIBaBBaEaBSSHBSSailSKiSB
DARUJTE za visokošolski dom Korotan!
pozabite na čebulo in česen. Čebula v skuti, čebula na krompirju v solati, čebula s trdo kuhanim jajcem, pa tudi sama čebula v solati je dobra poleg kruha. Česen lahko strete s soljo, primešate malo soli in namažete na kruh. Vloženo zelenjavo, ki ste jo doslej hranili, pridno uporabljajte. Zdaj je največja potreba pa tudi kasneje, ko se bo začela sveža solata, ne bo po vloženi take želje. Sadje zdaj sicer nima več toliko vitaminov kot jeseni, vendar je še vedno dobrodošlo vsako jabolko. Dajajte pa otrokom čim več mleka, tudi ‘sami ga pijte, kolikor .je mogoče. Za zajtrk namočite na mleko ovsene kosmiče že zvečer in jih ne prevrite. Malo sladkajte — otroci to radi jedo, pa zelo zdravo je. Tudi kvas jim pustite jesti, če ga želijo. Seveda ne preveč, da jih ne bi napenjalo. V kvasu so vitamini, ki jih telo potrebuje. Porežite repne poganjke ter jih namočite v topli vodi, da izgubijo grenčico, potem pa jih pripravite kot solato. Kakor hitro bo pričel rasti, porabite čim več regrata za solato. Mladih kporiv pa za špinačo.
Ne gre za velike količine — toda vsak dan dodajte hrani nekaj vitaminsko bogatih jedi in čutili boste, kako hitro se bo telo okrepilo in osvežilo.
ZSočin nad mladino . . .
Pred leti se je na cvetno nedeljo udeležilo 700 mladostnikov in nad 500 starejših v' veliki dvorani univerze v Hamburgu v Nemčiji brezbožne »posvetitve mladine«. Takšna »posvečenja« mladine so že pred leti vpeljali v deželah za železno zaveso kot nadomestilo za krščanski zakrament svete birme in je grobo onečaščanje vere.
Velja poudariti: da se je ta manifestacija izvršila — ne kje v delavskih naseljih vzhodnih dežel, ki ječe pod komunistično diktaturo —, marveč v Hambrugu, ki leži v deželi, kjer že več kot dvajset let vladajo krščanski ljudje, v tisti Nemčiji, o kateri trdijo, da se je iz nacističnega brezboštva spreobrnila nazaj h krščanstvu.
In to se dogaja v času, ko se za železno zaveso še stotisoči družin v obupnem in neenakem boju z brezboštvom bori za krščansko vzgojo svojih otrok im so zaradi tega zapostavljene, preganjane in brezpravne; v času, ko živi zapadni svet v blagostanju in svobodi, pa narodom, ki so po krivdi nacizma in kapitalizma ječali pod nasiljem brezboštva, vsiljujejo poganske obrede samo zato, da bi jih čimprej oropali vere v Boga.
V posmeh krščanskim navadam in obredom je bila ta bogoskrunska prireditev pripravljena prav zla cvetno nedeljo, ki je nedelja blagoslovov. V ta namen je bila sestavljena in mladini razdeljena knjižica, v kateri je bilo med drugim zapisano: »Mi odklanjamo vsako resnico, ki bi bila odvisna od kakega »višjega bitja«. Tudi ne priznavamo, da bi bili po kakem podedovanem grehu obremenjeni«. Predsednik in vodja te 'brezbožne skupine vladni svetnik v pokoju dr. Max Zelck pri tem postavlja samega sebe v vzgled svojim mladim pristašem; sam se je »odrešil vsega zla« in zato nima upanja na »odrešenje po božjem Sinu«. V tem svojem spisu, ki nosi naslov »Der Jugend geweibt« prikazuje krščanstvo kot »glavnega sovražnika moralnega napredka sveta«;
Velika je ironija, da se najde tudi na krščanskem 'zapadu, kateremu je krščanska ideologija in kultura pripravila svobodo, blagostanje in izobilje, še človek, ki prenaša izrodke marksističnega brezboštva v dežele kulture. Se bolji porazno pa je dejstvo, da se v enem samem mestu Zapada najde 700 mladeničev in mladenk, ki takim zablodam sledijo. To je pač žalostna podoba mladine Zapada, ki hoče biti kulturna, napredna in svobodna. Ali ni to znamenje, da se je preobjedla svobode ali pa ji resnica in svoboda mi bila v pravi luči prikazana. Morda je /dvomila nad krščanstvom, ker je v krščanski družbi našla tako malo krščanskega? Ugotovila je morda v ,politiki, v socialnih odnosih sodobne družbe in v privatnih odnosih človeka do človeka, da je vse preveč formalnosti in neiskrenosti, čeprav se imajo za -tako krščansko demokratične...
Ko je pa v njih nastala praznina, ko se je mladina znašla brez opore in idejne trdnosti, tedaj je postala lahek plen ideji in naziranj, ki so tako tajinsitveno zavita v idilo, tajinstvenost in herojstvo.
~LL MLADI M O
IN PROSVETO
!a in dialocs
Načela so življenjska vodila, katerih se mora človek držati, če hoče častno in dostojno vršiti svoje človečansko poslanstvo. Taka načela urejajo človekov odnos do Boga, do družbe, do posameznika in do samega sebe. Častna so vsakemu človeku in rodovom skozi vsa tisočletja. Vse človekovo udejstvovanje mora biti usmerjeno po teh pravilih življenja. Kdor se ne zmeni za nje, pravimo, da je nenačelen, brez načel. Skupnost življenjskih načel ustvarja življenjski nazor, po katerem človek presoja celotno življenje in v kolikor je v njegovi moči, ga skuša tudi drugim posredovati.
Čeprav bi, objektivno gledano, moral obstajati le en (enoten) življenjski nazor, kajti resnica je le ena, vemo, da je dejansko v svetu mnogo življenjskih naziranj in ljudje si po svojem osebnem »okusu« izbirajo svoj življenjski nazor. Le redkokdaj je ta njihov nazor čist ali dovršen; pri večini ljudi bi mogli ugotoviti neko mešanico načel, katere širijo najrazličnejši »učeniki« in »preroki«.
Današnji čas ni naklonjen načelom, kajti brez načel je življenje vse bolj lagodno.
lepše in prijetnejše. Praktični materializem in breznačelnost se prav dobro razumeta med seboj. Pa tudi je sicer ribariti tam nekje po sredi najbolj varno, brez nevarnosti in zamere. Da bi opravičili svojo lagodno nenačelnost, mislijo mnogi, da je zato najboljše vse, kar diši po načelnosti in opredelitvi po svetovnem naziranju, ožigosati za nekaj nazadnjaškega, nesodobnega, nedemokratičnega, zločin nad svobodo.
Mnoge moti morda poziv Cerkve k dialogu in mislijo, da se je Cerkev sama odpovedala svojim načelom in zavrgla tako imenovani »krščanski svetovni nazor«. Kdor tako misli, se močno moti. Saj je ta nazor praktično le oblikovanje življenja po osnovnih naukih evangelija, presojanje dogajanja v svetu po naukih Cerkve.
Če pa se Cerkev vedno bolj poslužuje dialoga ali razgovora z ljudmi drugačnih naziranj, kot so drugoverci in brezverci, hoče s tem predvsem vpostaviti stike z njimi ter pri dobri volji izločiti nerazumevanja in medsebojne predsodke in tako vedno bolj zbliževati srca vseh, ki iščejo v Kristusu resnico.
r?£ filmskega weia
DESET LET »DOBREGA FILMA«
Pomen dobrega filma smo že mnogokrat :poudarjali v naši filmski rubriki, kajti zavedamo se, kako veliko poslanstvo vrši akcija »Dobrega filma« pri nas in po vsem kulturnem svetu, čeprav je film sam na sebi nekaj indiferentnega, more služiti dobremu ali slabemu. Žal si je v prvih petdesetih letih obstoja filmske umetnosti znala pokvarjenost skoro usužnjiti film tako, da je pred desetletji veljalo kot skoraj splošno načelo za dobrega kristjana: ne hodi v kino. Danes je že mnogo boljše, vendar še daleč ni dobro ali celo idealno. Reči moremo, da je večji del filmov postal sprejemljiv vsaj za odrasle in število zares dobrih filmov se je v zadnjem desetletju občutno povečalo. Smemo trditi, da vedno bolj prevladuje v filmskem svetu težnja, da naj film služi dobremu in koristnemu ter človeka vredni zabavi.
K temu pomenljivemu preobratu je mnogo pripomogla akcija kristjanov in kulturno resnih ljudi ter odgovornih oblasti, ki so spoznali, da je treba samopomoči proti preplavi slabega filma. Že pred desetimi leti so začeli organizirano akcijo pod naslovom »Dobrega filma«. Centralni odbor ma Dunaju in ipokrajinski odbori po deželah morejo zaznamovati v teh desetih letih lepe uspehe njihovega težkega in vztraj-
nega dala. Glavno geslo jim je bilo: Krist-jiani in resni ljudje, spoznajte, kakšno moralno škodo povzroča slab film. Samopomoč more več doseči kot zakoni. Bojkotirajte slabe filme, podpirajte dobre filme. Kino-podjetniki bodo le take filme predvajali, ki zanimajo gledalce. Podprite akcijo za »Dober film«!
ČEHI PREJELI ODLIKOVANJE
V Oberhausenu na Nemškem je bil 12. 'mednarodni teden filma, kjer so predvajali predvsem kratke filme. Komisija je priznala, da so ■ Čehi v tem odseku pokazali najboljše filme in so zato tudi dobili prvo nagrado, ki znaša 5000 DM. V skupini »trickfilma« je bil odlikovan film »Roka« od Jurija Trnka; naslednjo nagrado pa je v skupini dokumentarnega filma prejel francoski film »Skrivnostni komik«, tretje mesto pa je dosegel zopet češki film »Romanca«.
USPEH FILMA NA DUNAJU
Najbolj so na Dunaju bili v letu 1965 obiskani filmi: My Fair Lady, Goldfinger, G es t ern -h cu1 te - mo rg e n,	Liebesgrusse aus
Moskau, Topkapi itd. Novejši Bond-film »Feuerball« je v štirih tednih gledalo samo na Dunaju nad 70 tisoč gledalcev.
(Ht&šUi kMicek
Czfa&tct'
in prvo pomladno cvetje
Vigred se je začela. Prva travica se je že pokazala, a popki na drevju se še niso odprli. Čebele so se prebudile in so 'izletele iz panja. Rade bi nabrale strdi.
Odletele so najprej k jablani in vprašale: »Ali imaš kaj strdi za nas?«
»Nimam, prezgodaj ste prišle, moj cvet je še skrit v popku. Pojdite k češnji.«
Čebele so odletele k češnji.
»Češnja, ali imaš kaj medu za nas?«
»Češnja pravi: »Niso se še odprli moji cveti. Pridite pozneje, vesela vas bom.«
Zdaj so odletele čebele k tulipanu. Ta je imel res velik, krasen cvet, a v njem ni bilo nobenega medu.
Že so se hotele čebelice vrniti domov, ko so zagledale pod grmom majhne modre (sinje) rožice.
To so bile vijolice, polne duha in medu. čebele so se nasekale in odnesle prvi med v panj.
DOMA
Prišla je vigred na polje in gaj in ptički so prišli z juga nazaj.
»Ptički veseli, kakšno je tam?
Ste kaj prinesli srečice nam?«
»Sreče, prijateljčki na svetu ni.
V vaših očeh se sreča smeji!«
»A cvetke naj lepše na jugu so in sladke oranže ... ej, to je lepo!«
»Lepo je zares tam preko morja, a mi smo presrečni, da smo doma!«
Anica Čeme i
Uganka
Priletele 'brez peruti bele ptičke so z nebes in posedle so ob poti in na pota čez in čez lin na smreke in orehe, na kozolce in na strehe.
Ne pojo, ne žvrgolijo, kar čepijo in molčijo, samo sonca se 'boje, da jdlh jutri že ne sne.
(o^iuitzouis)
MATIJA MALEŠIČ:	34
V ZELENEM	r? Sit
POLJU
Ubogi France! Katero koli nevesto bi si lahko izbral v vasi. Nobena bi ga ne zavrnila; če bi sama ne hotela, bi jo pregovorili starši! Najlepše posestvo v vasi, če ne v fari! France tudi ni pokveka, da bi se ga katera mogla sramovati. Zaddrčnost in prepirljivost je tudi opustili zadnje čase, še popivanja se je odvadil. Zakaj pa je pravzaprav pil nekaj časa? Ali ne iz jeze, ko je videl, kako se mu odtujuješ ti, Metka? Vse slabe navade je v zadnjem.času zavrgel samo zaradi tebe, Metka! Ko krotko jagnje sedi pri mizi, čaka na tvojo besedo, Metka. Obl j ubila si!
France, France, ko bi vedel, kako je Metki hudo! O, da ni bilo tiste igre in vsega, kar je prišlo za tistim večerom, ko si vrgel Tinetu Gašperjevo vlogo pod noge. O, da ni bilo vsega tega, bi se te Metka ne branila. Ti zvesti, dobri, zaljubljeni^ ubogi France ...
O, kako lepo bi bilo doma, da ni bilo lanskega veliko nočnega ponedeljka... Ne, niso iztekle vse solze iz Metkinih oči tisto noč od velikonočnega ponedeljka na torek ob Lokačevem kozolcu, niso iztekle tisto
dopoldne v sobici z oknom na grad, niti tistega zimskega popoldneva nekje daleč na nekem vaškem pokopališču ... Ko je zrla na Franceta, ki je s tako nestrpnostjo čakal na njeno besedo, so ji šiloma udarile solze v oči. Morala se je ugrizniti v spodnjo ustnico, da jih je zadržala v očeh.
Pa bi se ne razjokal človek: France bi bil mož, ki bi storil svoji ženki vse, kar bi želela. Je nagnjen k hudemu, ali iz ljubezni bi se pustil ženi oviti okoli mezinca. Ali je sploh kje na svetu lepša in večja ljubezen, kot je Francetova? V kočiji bi jo vozil ob nedeljah ... Toliko je moral pretrpeti zaradi nje, toliko so govorili ljudje čez njo, pa ga ni omajalo. Čakal je in še čaka na obljubo!
Življenje res ni pesem!
Če pa je, je žalostna pesem, vsaj za nekatere!
France, France, rada, o kako rada bi spolnila Metka svojo obljubo. Toda ni mogoče, ni mogoče!
Zakaj naj bi ne bilo mogoče? Mora biti mogoče!
Ne, ne, nikdar, France! Naj ti bo to dovolj. Razlagati ti Metka tega sedaj ne more, toda vedi, ni mogoče, ni mogoče!
To samo sedaj tako misliš, Metka! Pomiri se pa premisli, da tudi Francetu ni mogoče živeti brez tebe! Ni mogoče, ni mogoče! Poskusil je, pa ne gre in ne gre. Poskusil je, ko so hodili drugi za njo. Ni šlo.
Poskusil jo je pozabiti, ko je toliko časa ni bilo iz Ljubljane, ko so ljudje toliko in take stvari govorili o njej . ..
»Kaj, kaj so govorili?«
France nikdar ni bil tako velik ko v tistem trenutku: »Ne ponavljam, da te ne užalim! Rečem le: Metka, če morda niso bile čenče, če je bilo res...«
»Kaj vendar?« je bila vsa nemirna Metka.
»Kar koli! Metka, bodi moja! Nikdar ti ne poočitam niti besedice! Nikdar, nikdar! Niti povprašal ne bom!
O! In na takega fanta je bila Metka huda, ko je vrgel Tinetu Gašperjevo vlogo pod noge!
Nikdar ne poočita, Metka! Niti povpraša ne! Francetova pest je ko medvedja šapa, po ustih lopne ta šapa vsakega, ki bo hotel brskati po Metkini preteklosti.
Metka, France te bo nosil na rokah! Tvoje sovražnice se bodo razpočile od zavisti! In ... na to pomisli Metka: teta je že stara in bolehna, ne bo več dolgo. Kam pojdeš, ko bo teta umrla? Kako se služi kruh v tujini, veš, Ribica! Boš za teto doma? Glej, prva gospodinja boš v vasi, če ne v fari! In doma boš, doma, doma! Tisto, kar je bilo pred lansko veliko nočjo in današnjim dnevom, tisto so bile le sanje, strašne sanje. Pozabi na te sanje. Metka! In bodi Francetova ... Veš, kako ti je bilo po domu hudo tisto jutro, ko so ti vzdeli ime
Ribica! Pa tisti božič, ki si ga preživela v Ljubljani, ko je bil Tine doma?
Ko premagana je pogledala Franceta.
Moral je brati v njenih očeh pritrditev in ljubezen. Vrglo ga je s stola. Planil je k njej in jo prijel za roko: »Zvečer prideva z očetom! Metka, Metka!« Glas mu je kar podrhteval v veselju.
Zvečer prideta z očetom! O, njegov oče, ki bo zopet govoril zviška! Pa ni njemu prišlo ničesar na ušesa? Nemogoče! In če te vpraša pred vsemi domačimi? Ali boš mogla tajiti, Metka? Pa če bi tajila zaradi ljubega domačega miru, ali vsaj zardela ne boš?
In ti, France, dobri, pošteni! Oči ti gorijo v sreči. Slišal si morda le kako nami-gavanje. Kaj pa porečeš, če bi se Metka kdaj v sanjah spozabila in razodela?
France, France, saj te Metka ni vredna! Saj ni, saj ni mogoče! Če Metka zapre oči in pomisli na zmrznjeno zemljo in zmrzel sneg, na zmrznjene grude, ki padajo na belo krstico ...
Ah, tedaj, tedaj so pokopali Metkino srečo... Na Metkino srečo so padale zmrznjene grude, zmrznjena zemlja in zmrzel sneg ...
»Zakaj pa jočeš?« se je zgrozil France in jo plašno pogledal. »Sedaj .. . sedaj ... ko si že privolila ... pa solze ...« Bil je čisto zmeden.
	
oo J oo ^ oo	00	oo	3^	00	1^.	00	00	00	j ^ p
KAREL ROJŠEK:
£Žxutadl Lfubtgu k^aka
Kadar 'bo Veliko noč svet’ Marko dal, Anton ipa biinkostoval,
Janez molil svet’ Telo 'kleče: tedaj: bo vpil cel svet gorje.
Tole napoved starih ljudi, .ki mi jo je moja pokojna mati večkrat ponovila, sem si dobro 'zapomnil. Pobrskal sem med starimi pratikami in našel sem, da smo bili leta 1916 prav blizu tega gorja. Velika noč je bila namreč 23. aprila, torej samo dva dni pred svetim Markom. Da sta 'bili nastopni leti 1917—1918 katastrofalni, o tem vedo starejši ljudje še marsikatero žalostno zgodbico.
Gotovo je na stotine teh zgodbic, ki bi bile vredne, da jih zabeležimo v pouk in razvedrilo. Naj bi bili naši zanamci na tekočem, kako so njih predniki živeli! Vem, da je po širni naši domovini mnogo ljudi, ki so doživeli marsikaj zanimivega. Te dogodke, bodisi vesele ali žalostne, je treba zabeležiti in ohraniti našim potomcem. Vsaka vas, da, celo vsaka hiša naj bi imela del take kronike. Kmečki očanci z žulje-vo roko, ni se vam treba sramovati, češ, jaz ne znam lepo pisati, povrhu tega ne znam sestavljati besed, da bi bil stavek pravilen.
Nič zato, dragi očka ali mamica, stric ali teta! Gotovo imate sina, hčerko, vnuka, vnukinjo, prijatelja, ki vam napiše. Vi samo pripovedujte doživljaje, ki se nanašajo na naselje, trg, okraj, deželo ali celo na državo kot tudi na vplivne in zaslužne osebe, za narod, gospodarstvo, dušno pastirstvo in kulturo, ki so pomenili našemu narodu nekaj, za kar smo jim lahko hvaležni.
Ker je vse to naše narodno blago, 'bom tudi jaz eno zgodbo povedal iz lačnilh dni prve svetovne vojne.
Slavni francoski cesar Napoleon I. je ogrožal Evropo skoraj, dvajset let. Ko je od leta 1809 do 1813 imel v oblasti tudi del Slovenije, smo morali plačevati težke denarje v obliki davkov; kdor pa ni mogel ali ni hotel plačevati, so mu porinili v hišo vojake, da jih je moral hraniti, kar pa je bilo še slabše. Ta davek so imenovali naši ljudje »franke« in ta beseda za davek je na Dolenjskem ostala še do današnjega dne.
Ko je ta mogočnež odšel na otok Svete Helene v pregnanstvo, so se pa graščaki spravili na ubogega kmeta in ga oskubili do zadnjega. Potem so prišle leto za letom slabe letine. Posebno leta 1816. niso kmetje skoro nič pridelali. Huda lakota je pretila posebno v krajih, ki so bili oddaljeni od velikih cest. Takrat je veljal mernik ajde 7 goldinarjev, pšenice 6, ovsa pa 2, gld., dve leti pozneje pa šestkrat manj.
Takrat je bil promet še samo s konjsko vprego. V boljših časih so vozili v Gorico
pšenico, nazaj pa »kofe«, da ga je pilo dekle. Toda v tistih slabih časih je ponehala tudi vožnja z živili proti Trstu in Gorici. Za plotom ali cesto pa si videl ljudi, ki so žvečili zelenjavo, da si utešijo glad. Tudi mrtvi s travo v ustih niso bili redki. Zato ni bilo nič čudnega, da je v braslovški župniji bil prodan mali vinograd za eno srednjo potico, v vranski župniji pa zemljišče s 6400 Maftrami (štirje orali) za veliko skledo močnika. Še sedaj pravijo temu zemljišču »Na župi«.
V šmartenski župniji pri Kranju je svoje čase (mogoče še sedaj) visel korec (zajemalka) in pod njim deska, na kateri je napisano v slovenskem in nemškem jeziku, da so tam delili »rumfordsko juho«, ki je bila za 50 ljudi takole sestavljena: 40 funtov vode, 22 lotov soli, 53 lotov kisa, 10 lotov krompirja, dva in pol funta graha, dva im pol ječmena in dva in pol funta kruha. Tudi posušeni repni olupki so prišli na samo Veliko noč na mizo; še Bog da so bili! Na Gorenjskem jih še danes po 150 letih dajo poleg kolača in šunke blagoslovit in jih imenujejo »alelujo«.
Tako je torej bilo takrat — pred dobrimi stopetdesetimi leti — po pripovedovanju starih ljudi in po orumenelih zapiskih.
*
Preskočimo sto let naprej! Smo v letih 1917—1918. Tukaj ne potrebujem zapiskov, ker sem osebno doživljal hudo lakoto — ne zaradi slabih letin, temveč zaradi svetovne morije. Res, da je bilo 1917. sušno leto, vendar je bilo zrnje kleno, vino pa sladko in močno, tako da so se ga ženske, ki so hodile na občino po podporo, M so jo izdajale vojaške oblasti za može in sinove, .razumljivo na prazni želodec večkrat neko-Mko napile.
Avstrija je bila takrat od vseh strani ob-
dana s sovražniki, oddaje živilskih presežkov so bile obvezne, da se pa v vojni precej hrane uniči ali pokvari, je tudi razumljivo. Obdelava polj je bila z ozirom na odhod moških moči na fronto tudi težavnejša, ker takrat niso imele 'kmetije tistih modernih 'kmetijskih strojev, ki so jim danes na razpolago. Doma so torej gospodarile ženske z otroki, s starci in z »mlečnimi« fantini. Res jie morala marsikatera bolj: oddaljena njivica ostati v pušči, vendar vsa čast nežnemu spolu, ki je pokazal, da zna držati tudi četrti vogal kmetije pokonci!
Z raskavimi rokami im udrtih lic so stale naše matere na braniku svojih domačij.
Moja pokojna mati se je zagrizla in žrtvovala z vso energijo za blaginjo svoje družine. (Oče je bil namreč na bojišču delno v Galiciji, delno pa v Italiji.) Nadloge, ki so nas pritiskale takrat v obliki pomanjkanja, so bile naš stalni gost.
Ko smo včasih že zgubili vero v boljšo bodočnost, nas je z vsem svojim vročim srcem in tehtnimi besedami zopet spravila na pot upanja. Ni nam bila samo mati, ki nas je rodila, bila nam jie več; varno nas je vodila po čereh, ki nam jih je usoda nakopičila na življenjsko pot. Zato se te, draga mati, še danes oklepa moj spomin s hvaležnostjo.
V	tistih lačnih, nemirnih časih 1917 je pa razsajala tudi 'bolezen, tako imenovana krvava griža. Redke so bile hiše, ki niso dobile tega »obiska« in vsled pomanjkanja živil je imela smrt tudi bogatejšo žetev.
V	'boljših časih je bil na kmetijah kruh zmerom na mizi, takrat pa je bil v mizni-ci; pri nas je pa 'Sipal, kot j,e mati večkrat dejala. Da bi pa takrat, kot se dogaja danes, ležal namazan ali obložen z vsemi dobrotami po poteh, cestah, za vogali, ali na smeteh, bi bili reveži siti samo od tega nabranega kruha! Vendar se mi zdi, da danes od sitosti in izobilja več ljudi pomre, kot jih je 'takrat od lakote.
(Konec 'prihodnjič)
Brez ljubezni
Vedel je, da se vračajo ob tej uri. Tu mimo se vozijo, ko gredo od dela. Morda ga le kdo uboga, ko bo videl njegovo revo. Pričakal jih bo.
Nihče sicer ne mara mnogo zanj. Nekdaj j,e bilo drugače. Nekaj jajc si ponudil ali Okajeno kost ter vile potisnil v roke, in imel si delavca. Bilo je hlapcev, 'kolikor si hotel. Ponoči so mu uhajali, toda drugi dan je dobili druge. Na izbiro je bilo brezpravne tujčinške robe na delavskem trgu. Pa še domačini so se za skorjico kruha ponu-jald k delu . . . Zdaj; pa — presiti so. Rogajo se (poštenemu človeku, če prosiš za delavca, pa mu daj^ 'karkoli hočeš.
Ne prosil bi te svojati. Vojno bi naklel . naiklel nad njo, ko bi mogel, da bi se spet
ukloniia njih prevzetnost in bi prišli prosjačit za skorjico kruha. — Toda kako se rešiti iz zadrege? Njive leže nezorane, ajda čaka na setev, rž in pšenica že dolgo stojita suhi v kopancih in čakata, da bi jih pospravil, človek poleg vse zadrege bolan in nebogljen kot osemdesetletni starček!
Leže, na komolce oprt je čakal Pavlin na kupu desk, od malte oškropljenih, ki so bile križem nametane zunaj k steni. Njegov žokobledi obraz in udrte oči so res izpričevale zahrbtno bolezen. Svoj čas je 'bil Pavlin hrust, močan. Tedaj je garal in delal od zore do mraka, še kruha si ni privoščil, še manj .počitka. Iz žabje luže se je napil, če je bil žejen, da bi ne mudil časa, in nič mu ni škodovalo. — Zdaj pa je
Niso iztekle tedaj ob pokopu vse solze iz Metkinih oči. Še jih je ostalo za potoček gorkih in grenkih.
Ni mogoče, ni mogoče, France. Tisti trenutek, ko sem popustila, je bil trenutek slabosti. Ne vprašuj, saj ti Metka ne more povedati. Toda ni mogoče, ni, ni!
France sprva ni hotel verjeti. Ko pa je uvidel, da Metke ne bo pregovoril, je stopil k oknu. Hotel je pred Metko skriti, kar je zakipelo v njem. Videla je, kako se mu je streslo telo.
Franceta lomi jok? Trdega, včasih tako zadirčnega in prepirljivega Franceta, sina najtršega posestnika v vasi, je premagalo.
Taiko je, če je Marjetica oropana belih listov...
France poseda po gostilnah in podpira glavo v mrkih mislih. Zadirčljiv je in prepirljiv. France popiva, kadar ga premagajo spomini. Včasih se razneži in potarna o zgrešenem življenju. Oče ni prepisal posestva rtanj, ker se je hal, da ga ho znosil h Grozdku. Prevečkrat premagajo Franceta spomini. Za fanta, ki nima posestva, se ne trgajo 'dekleta. Tudi Francetu ni do deklet. Le ena je bila zanj ... Ali tista je tam daleč v Ljubljani in noče domov . ..
»Vekoslav, si videl, kak plašč ima žena notarjevega pisarja? Jaz pa . .. jaz pa .. .« Vekoslav j;e čemeren. Ves zaslužek naj. gre za obleke? Kdaj se potemtakem dokoplje-
mo do hišice, do vrtička okoli nje? »Hraniš, vem. Misliš, da bi krenil na potovanje ■po morju. Sušak, Split, Dubrovnik, Cetinje, Sarajevo, Zagreb. Žena pa ti naj hodi v obnošenih oblekah okoli, da ,se ji bodo ljudje muzali. Pa bi si vzel ženo s kmetov, če si ji mislil kupiti pb eno obleko na leto. Vekoslavu je preveč. In vzdihne: »Saj bi bilo res bolje?« Žena pa v ogenj: in solze. In Vekoslav rajši pobegne zdoma, kot da 'bi poslušal tožbe, očitanja in zbadanja.
»Zakaj se ne ženite, gospod okrajni tajnik? Lepa služba, pokojnina, v letih ste že!« povprašujejo ženice. Ivo: »Vsake nočem. Take, kakršno bi rad, mi...« »Da bi je ne bilo? O, le čakajte, gospod Ivo .. .« »Nalk, ne boste me, gospe! Take, ki bi mi jo izbrali drugi, nočem. Take, ki bi bila zame, ne najdem...« »Aid ste že kje poskusili, gospod Ivo? Pa vam je spodletelo in ste se zakleli, da ostanete samec?« Ivo dvigne glaso. Da bi Ivu kje spodletelo? Ne poznate me, ženske! Ali Ivo ne reče nobene. O stvareh, ki mu niso v čast, slavo in pohvalo, Ivo ne govori. Lagati pa se bivšemu orožniku ne spodobi.
V Ameriki ipričakuje starec pisem iz stare domovine. Upogiba se mu hrbet, leze mu glava na prsi, množe se gube po obrazu, ali starec še zmerom upa, upa, upa. Metka, sladko ime! In vzdihuje v angleškem jeziku! Iz pisem, ki jih je našla Met-
ka po tetini smrti, je videla, kako je Kalu-met trpel in upal, da se bo Metka omehčala. In med vso angleško navlako je bilo toliko domačih besed, da je Metko kar zabolelo ...
Doktor Martin Lokač, moj razrednik, pesnik?
Dvignil sem glavo, vso potno in težko, in hotel vprašati gospodinjo za psevdonim, ker njegovega imena v 'slovenski literaturi ni. V sobici z oknom na grad je bilo že temno. Megla je silila skozi okno in mrak. Zunaj je bil pust zimski dan. O, to bo za-šumelo med sošolci, ko jim povem: Lokač — pesnik! študent pač mora stikati po Skrivnih kotičkih svojih profesorjev .. . Joj, študentje vemo, da doktor Martin Lokač ne govori s svojo gospo slovenski. Torej ni njiegva žena nadučitelj eva Vida?
Gosjpoidinjie ni v sohi. In 'ko strmim v mrak, me zaboli v žgoči domišljiji slika: Lokačev študent trga bele lističe z marjetice in jih 'povprašuje po svoji sreči.. .
V vročini zavpijem gospodinji. Rad bi jo prosiit, maji mi ne zameri, ker sem bil zjutraj, 'tak proti njej, ko ni hotela iti 'povedat doktorju Martinu Lukaču, da sem bolan. Votlo doni moj. glas po drugem nadstropju stare ljubljanske hiše. Gospodinja se ni oglasila.
KONEC
MARJAN JAKOPIČ:
Nagajivi vetri
V tankih brezah za vasjo, vetri se pod noč igrajo, meni tiho na uho bajko sladko šepetajo:
»Rože v kamrico diše, pesem murnov vanje lije; deklica ne more spati, h križem okna se privije.
Mesec sveti ji v obraz, boža mehke kite ...« Vetri nagajivi vi, kaj želje budite!
prišlo nadenj in ne čarodej in ne vedež mu ne moreta več pomagati. Če bo tako šlo dalje, bo čisto onemogel, njive pa čakajo im živana in gozdovi. . . On, gospodar, pa ne bo mogel več ...
#
Prirožljado je po cesti. Slabo pritrjena kolesna streha je naznanila prihajajočega kolesarja.
»Tevža, Tevž — lepo te prosim ...!«
Obotavljaje je zavrl mlad fant svoje vozilo. Ni mu bilo mnogo za razgovor s Pavlinom. Slabe skušnje je moral imeti, a je vseeno obstal.
»No, Pavlin, kako vam pa gre?«
»Ne 'posedal bi tukaj, Tevža, ko bi bil kot ndkdaj.. Bil sem kakor ti, Tevž. Pokonci sem nosil glavo im ni me ustavilo ne sonce ne dež, če je bilo treba kaj napraviti. Zdaj. pa vidiš, kakšen sem.« — Tevžu se je v resnici zazdel silno ubog.
Pavlin je uganil, da ise je srce v Tevžu nekoliko zganilo, pa je pohitel: »Tevž, ali tebe kmečko delo nič ne veseli? Že večkrat sem mislil na tebe; takega človeka, kot si ti, bi jaz tako potreboval! — Poglej, tisto kajžo tam gori imam prazno. Lepo stanovanje je v njej. Zastonj ti dam stanovanje im, če potrebuješ, tudi del vrta. Oženiš se lahko, Tevž; meni pa bi 'včasih malo ipomagal delati ...«
Tevž se je jel odmikati, zbal se je Pavlinove prevelike velikodušnosti, zbal njegovega zastonjkarstva ... Krvavo iprisluženo je pri njem podarjeno. Ne bo ga več pre-varil ...!
»čemu mi 'ponujate stanovanje, imam ga im zadovoljen sem z njim. Pride konec meseca pa plačam, potem me pa ves mesec nihče ne pride nadlegovat: »Tevža, tole hi im to...« Prijel je kolo in hotel oditi.
»Lepo te 'prosim, Tevž, ali bi mi ne hotel malo detelje odkositi? Na gumnu je kosa, vile so tam pred hlevom, grablje vise zunaj na hruški,« ga je hitel ustavljati.
Tevž je nevoljen le pristal: »No, pa grem.«
Ko se je vrni! z deteljišča, je Pavlin še vedno slonel na kupu desk.
»Si nakosil, :pa koso si dal nazaj: na Skedenj: in grablje?«
»Sem.« Zivihtel se je na kolo: »Pa srečno!«
»Oh, počakaj malo, Tevž! Gori v gozdu, kjer smo že v vigredi sekali, bi tako rad ves rob posekal. Ali bi ne mogel ti to napraviti? Morda tako po svojem delu? — Bi nič ne šlo?«
Tevž je dolgo molčal. Nato je oklevaje odklonil: »Težko, imam še vselej kako drugo opravilo po službi.«
, »Oh, vem, Tevž, da sem ti še dolžan nekaj denarja, pa danes res nimam nič drobnega. Pridi drugikrat, boš dobi!.«
Tevžu se je ob toliki hlinjeni revščini obraz vidno nakremžii, »Pridem, pa srečno!«
»Srečno, Tevž, pa le pridi!«
Skoraj oddahnil se je, ko je skočil na kolo. — Pa ni še bil čisto za voglom, je že slišal za seboj: »Tevž, Tevž ...!«
Z vso močjo je pritisnil na pedale, kajti poznal je ta večni: Tevž, Tevž..., poznal Pavlina, isiromašnega bogataša, poznal njegove doraščene gozdove, poznal njegov hlev in široka polja, poznal pa tudi njegovo večno jadikovanje; saj hi izžel iz hlapca poslednjo moč, plačal pa mu zanjo z neizpolnjenimi obljubami. — Da, ko bi imel Pavlin vsaj tako malo ljubezni do bližnjega ali da bi poznal vsaj pravico, ki mu pripada:, tedaj: bi »e ga rad usmilil. . .!
— ok —
At/stufrUa idevicdia
NEDELJA, 20. marca: 17.00 Kratka poročila — 17.03 Za otroke od 11. leta dalje: Harry West. Film o tradicionalnem angleškem tekmovanju motornih čolnov — 17.20 Mladinski svet. Naš mednarodni filmski magacin — 17.50 Potovanje po Gronlandiji (II). Dokumentarno poročilo danske filmske ekspedicije — 18.25 Naša lahko noč oddaja za otroke — 18.30 Za družino: šah za vse — 19.00 Povelje, Williama Bokovyja — 19.30 Aktualni šport
—	20.10 1. Večerna poročila — 20.20 Prenos iz Tirolskega deželnega gledališča: Donna Diana. Veseloigra Don Augustina Moreta — 21.45 Kristjan v času — 21.55 2. Večerna poročila, nato konec oddaje.
PONEDELJEK, 21. marca: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma: tečaj francoščine — 19.000 V zadnjem trenutku; premestitev hiše — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki s športom — 19.55 Izložba in kratki film — 20.15 Enaindvajset. Quiz za vse, ki mnogo vedo — 21.00 Možje in sile: Konrad Adenauer — 21.50 Čas v sliki
—	22.10 Janine Aimee; zgodba neke francoske mladenke, nato konec odaje.
TOREK, 22. marca: 18.30 Kratka poročila — 18.35 Tečaj angleščine 19.00 Kitajska zgodnja pomlad — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki
—	19.55 Izložba in kratki film — 20.15 Obzorja, razgledi, poizvedovanja in sporočila — 21.30 Dogovorjen sestanek z živalmi; filmsko poročilo — 22.00 Čas v sliki — 22.20 Opičja policija (7); pobeg.
SREDA, 23. marca: 10.00 Šolska televizija: Živali z rogmi in rogovjem — 11.00 Program za delavce: kratka poročila — 11.03 Obzorja — 12.20 Možje in sile — 17.00 Kratka poročila — 17.03 Za otroke od 5. leta dalje: Listamo po slikanici
—	17.25 Za otroke od 11. leta dalje: Beg v čarobni svet 17.40 Poly (1/6). Napeta otroška zgodba Cecila Aubryja — 18.10 Naša lahko noč oddaja za otroke — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Francoščina pri vas doma: tečaj francoščine — 19.00 Za odrasle: glasba — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki film — 20.15 Vaš nastop, prosim. Naš aktualni obzornik iz oper, dram in operet — 21.00 Lastni izdelek: Silvestro-
va noč in domišljavi človek —- dvodejanka Arhur-ja Schnitzlerja — 21.40 Večerna poročila in podobe iz Avstrije.
ČETRTEK, 24. marca: 11.00 šolska televizija: kratka poročila — 11.03 Beseda „gehen” za 4. šolsko stopnjo — 12.000 Komentar k časovnim dogodkom. 18.30 Kratka poročila — 18.35 Tečaj angleščine — 19.00 športni obzornik — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki film — 20.15 Črnsko perilo. Televizijska igra Herberta Asmodija — 21.45 Zadnja leta Wolf-ganga Amadeusa Mozarta. Filmsko poročilo H. C. Robbina Landona — 22.35 Čas v sliki.
PETEK, 25. marca: 10.00 šolska televizija: Ba-beberška dežela — 11.00 Program za delavce: kratka poročila — 11.03 Vaš nastop, prosim — 11.50 Podobe iz Avstrije — 18.30 Kratka poročila — 18.35 Naša posvetovalna oddaja za kmete — 19.00 Televizijska kuhinja: krofi z kavno kremo — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki film — 20.15 Prenos iz L6wingerjevega gledališča: „Anna Gorth”; drama Franza Karla Franchyja — 22.00 Z našimi najboljšimi priporočili. Trije svetovni kritiki — 22.45 Čas v sliki,
SOBOTA, 26. marca: 16.00 Kratka poročila — 16.05 Evrovizija iz Anglije: Tekmovanje univerzitetnih čolnov — 17.00 Kratka poročila — 17.03 Za družino: šivalni kabinet — 17.30 Za prijatelje znamk — 17.55 Naša lahko noč oddaja za otroke — 18.00 Družina Leitner: likalni dan — 18.30 Kratka poročila — 18.40 Kaj vidimo novega? S Hein-zom Conradsom — 19.23 Zabeleženo za vas — 19.30 Čas v sliki — 19.55 Izložba in kratki film — 20.15 Uvoz iz tropov. Televizijska , gra Andreja Bira-boja — 21.35 Večerna poročila in sedem dni svetovnih dogodkov — 22.05 Naš nočni program: Zadnje povelje; zgodba z Divjega zapada.
SELE
(Občni zbor)
Podporno društvo proti 'požarnim Škodam vabi svoje člane, da se nujno udeležijo občnega zbora v soboto, 19. marca, na Jožefovo, ob 11. uri, to je po drugi maši. Občni zbor bo v gostilni Maže.
Odbor!
Poljedelski stroji znamke IRUS
kosilnica	enoosni traktor	traktor	kmečki mlin
model ER	U 1200	Diesel A 12	od 7 do
7 KS	Diesel 8 KS	10 KS	10 KS
13.388 šil.
IZVOZNE CENE
20.748 šil.	27.976 šil. 10.400 do
23.816 šil.
Gospodinjski stroji vseh vrst © radioaparaii @ televizorji in magnetofoni © električni šivalni stroji @ kmetijski stroji (kot na primer motorne kosilnice znamke IRUS, motorne škropilnice, traktorja HOLDER, razni ilesnoohdeiovafnš stroji itd.)
Export-Import jOStlf
7 STUTTGART-O., StockachstraBe 20
W.-DEUTSCHLAND
S IN G E R
Zig-zag Tip 337 šil. 2400.-Polavtomat Tip 333 šil. 3800.-Pslnoavfomat Tip 611	4400.-
Motormaher
mit vvartungsfreiem Olbad-Mahausleger
izkoristite ugodno priložnost in zahtevajte naše pcnudbe! Odgovarjamo takoj v slovenščini. — Pošiljke odpremljamo zelo hitro in na zaželene naslove.
Hčerka dr. Klausa - umrla
Zveznega 'kanclerja dr. Klausa je zadela težka izguba: njegova mlajša hčerka Hildegard Klaus je umrla v nedeljo, 13. marca, zvečer v cvetoči mladosti 22 let. V jeseni minulega leta je bila operirana na srcu. Nekaj časa je potem izgledalo, da je mladenka skoro zdrava, toda januarja letos so nastopile težave, vmes je prišla neka zastrupitev po bakterijah, ki j;e bila za Hildegard Klaus usodna.
Zvezni kancler dr. Josef Klaus je oče petih otrok: trije sinovi in dve hčeri. Pokojna Hildegard je bila mlajša in — v nasprotju z njeno sestro — neporočena.
Zvezni predsednik Jonas je posial dr. Klausu ob težki izgubi njegove drage hčerke sožaino brzojavko. Prav tako je izrazil v pismu svoje .sožalje dr. Pittermann.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
NEDELJA, 20. 3.: 14.15 Duhovni nagovor. S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo. — PONEDELJEK, 21. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kaj smo pripravili? (Napoved sporeda sloven-Sikih oddaj), športni mozaik. Prof. M. Rus: Kaj pravite k temu! — 18.00 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 22. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Oče Vendelin Vošnjak — najvrednejši Frančiškov vitez. Beremo za vas (M. Turnšek: 23.
-	Stoji na rebri grad). - SREDA, 23. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 24. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Žena in dom. Malce naravoslovja (6.) — (Dr. Oskar Reya: Nastanek slabega in lepega vremena). — PETEK, 25. 3.: 14.15 Poročila, vreme, objave. Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh (domače novice). — Koroške narodne pesmi. — Beremo za vas (M. Turnšek: 24. — Stoji na rebri grad). — SOBOTA, 26. 3.: 9.00 Od pesmi do pesmi
—	od srca do srca.
SADJARJI!
Sadna drevesca vseh sort in vrst nabavljajte samo v strokovni drevesnici! — Posebno velika zaloga češpelj, sliv in ribezlja — Vse to vam nudi:
Ing. MARKO POLZER
po domače Lazar, ŠT. VID V PODJUNI
POHIŠTVO
za dom in za goste PODJUNSKA TRGOVSKA DRUŽBA
BRATJE RUTAR & Co.
DOBRLA VES - EBERNDORF A 9141	Tel 04236-281
Oglejte si našo razstavo tudi v prostorih hotela Rutar v Dobrli vesi.
Velika zaloga perila blaga in volne
za moške, ženske in otroke
jC. VUuuet
Klagenfurt, Alter Piatz 35
KMETJE POZOR!
NAJNOVEJSE KMETIJSKE STROJE, MLATILNICE, TRAKTORJE, KOSILNICE, MOPEDE, KOLESA, HLADILNIKE, PRALNE STROJE, ELEKTRIČNE MOTORJE
vam nudi ugodno domača tvrdka
Johan Lomšek
Št. Lipš, Tihoja 2, P. Dobrla ves — Ebemdorf, Telefon 04237 246
fletfekino bosie slišali z
vl ^ ®m n a to ime
SLUŠNIMI APARATI
poleg tega ...
Slušni aparat je v modi!
Že kar k oliki spada, da nosite eleganten slušni aparat, da ne delate ljudem težav s svojim slabim sluhom. Uspeh v poklicu in srečno zasebno življenje vam jamči lično izdelani slušni aparat znamke „viennatone”.
Tu odrežite in pošljite na naslov:
vi e sa it a t o i® e S,
Wien 1, Franz-Josefs-Kai 3—5
Wien 4, Wiedner Giirtel 46 A
Wien lo, Lerchenfelder Giirtel 37
Klagenfurt, Lidmanskygasse 21	NTK
Linz, HarrachstralJe 24
Prosim, pošljite neobvezno obširnejša pojasnila na naslov:
Imo:
Naslov:
QLEDALIŠČE V CELOVCU
Petek, 18. marca, ob 19.30: Das Rheingold (Rensko zlato), opera Richarda Wagnerja; 17. predstava za F-abonma in za GWG-petek, 14. predstava za GWK-petek, 11. predstava za podeželski petkov abonma. Abonma proti doplačilu. — Sobota, 19. marca, ob 14.30: Gra-fin Mariza (Grofica Marica); zaključena predstava za podeželsko mladino. V veliki koncertni dvorani celovškega konzervatorija pa bo ob 14.30 zaključena predstava tudi za podeželsko mladino, in sicer Nageri und Handschuh (Glo-davček in rokavica). — Nedelja, 20. marca, ob 15. uri: Die Wal-kiire, opera Richarda Wagnerja; 2. predstava za „Ring” in nedeljski abonma. Abonma proti doplačilu. — Torek, 22. marca, ob 19. uri: Die Fledermaus (Netopir), o-pereta Johanna StrauBa; 5. predstava za mladinski in A-abonma. — Sreda, 23. marca, ob 19.30: Friih-lingsluft (Pomladanski zrak), opereta Josefa StrauBa; 17. predstava za M-abonma in GWG-sreda, 14. predstava za GWK-sreda, 11. predstava za podeželski sredin abonma. — Četrtek, 24. marca, ob 19.30: Wartezeit (Čakanje), drama koroškega pisatelja dr. Heinza Zech-manna iz Beljaka; prva izvedba v Avstriji; 18. predstava za D- abonma in GWG-četrtek.
Vom 18. bis 24. Marž 1966:
RfUSIGL-SCHOKOUIDE Q «>
gefullt, verschiedene Geschmacksnuancen 3 Tafeln	B
MUUUSSCHHBBI C »o
beste Formosa-Oualitat	Va-kg-Dose	B
„GILDH“-STRuMPFE Ift .
nahtlos. In den Modefarben	1 Doppelpckg.
.und wo?
-nafurlichbei
A&O
Wir empfehlen welters afs ,flL&0-Markenware:
A&O
KONFITuRE Q 40
450-g-Becher BffpP fl
Unverblndl. »mpf., nldil kartelliart« Rlchtprtb«!
AuBerdem noch 3% A&O-Rcbatt!
_____________ Erdbeer-
aus erlesenen Fruchten!
ho$ tednik Hzmika
Izhaja vsak četrtek. Naroča se na naslovu: „Naš tednik”, Celovec, Viktringer Ring 26, 9020 Klagenfurt. — Telefon uprave in oglasnega oddelka 26-69. — Telefon uredništva: 43-58. Naročnina znaša mesečno 7,— šil., letno 80.— šil. Za Italijo 2800.— lir, za Nemčijo 20,— DM, za Francijo 22.— ffr., za Belgijo 250.— bfr., za Švico 20.— šfr., za Anglijo 2.— f. sterl., za U. S. A. in ostale države 6.— dolarjev na leto. — Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. — Odgovorni urednik: Janko Toknajer, Ra-diše, p. Žrelec. — Tiska Tiskarna Družba sv. Mohorja v Celovcu, Viktringer Ring 26.