Katoliški UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Polletna naročnina . . ... L 800 Gorizia, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177 Letna naročnina . . . ... L 1.500 PODUREDNIŠTVO: Letna inozemstvo . . ... L 2.500 ! Trieste, Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603 Poštno čekovni račun: štev. 24/12410 m 1 m Leto XI. - Štev. 25 Gorica - četrtek 18. junija 1959 - Trst Posamezna številka L 30 Vernost slovenske študirajoče mladine Predsednik Bajal* V Rimu V tržaškem tedniku »Demokracija« z dne 1. junija t. 1, smo brali v članku »Slovenski maturanti 1959.< nekaj statistik, ki so zanimive. Statistike so vzete iz nekega članka, ki so ga objavili ljubljanski Naši razgledi letos meseca maja. Naslov članku v Naših razgledih pa je: »Maturanti o predmetu filozofije«. Iz teh dveh člankov izvemo, da je Filozofsko in siciološko društvo LRS odločilo, da izvede med letošnjimi maturanti anketo (pozvedovanje s pomočjo vprašalnih pol), s katero bi rado Ivedelo, kakšen odnos imajo do filozofije itd. Od 1315 vpisanih dijakov je bilo anketiranih 1246. Na prvo vprašanje: »Katera filozofska vprašanja Vas zanimajo?« so dijaki zadnjega gimnazijskega razreda od skupno 1001 odgovorili: 238 da jih zanimajo etična vprašanja (moralna vprašanja); 144 politična (družbena); 76 spo-| Slavno teoretska; 112 religiozna (verska); fc245 umetnostna; 105 gospodarska. — Na iMrugo vprašanje; »Kakšno je Vaše stali-■Šče do religije?« Ljubljančani so odgovo-■ rili od skupno 446 dijakov: 73 da jih IVeruje iz lastnega prepričanja; 129 da p Vprašanja še niso razčistili; 237 da ne verujejo; 7 brez odgovora. Na Primorskem So, na isto vprašanje odgovorili: od 133 maturantov: 20 da verujejo; 29 da niso še razčistili vprašanja. Ostali da ne verujejo. Zgornje številke prinaša ljubljanska revija in jim smemo verjeti, če je pisec članka Janez Jerovšek kaj zamolčal ali potvoril, gotovo ni potvoril številk dijakov, ki so se izjavili, da verujejo, ali onih, ki vprašanja še niso razčistili. če na gornje številke pogledamo površno, bi bil prvi vtis porazen. V Ljubljani bi bilo prepričano vernih nekako 17% dijakov; v dvomih 29®o; nekoliko več kot Polovica bi jih bilo brez vere. Na Primorskem bi bili še nekoliko na slabšem. Vendar nas te številke ne smejo motiti. Predvsem moramo imeti pred očmi, da se je anketa izvršila na šolah v diktatorski državi, kjer so vsi državljani vedno v nekem strahu, kadar gre za izjave nasprotne režimu. Toliko bolj smemo tak strah Predpostavljati pri študirajoči mladini, drugič, da nam nič ni znano, kako je bife zajamčena tajnost ankete. Dobro pa je |2nano, da šolske oblasti zelo rade šikanirajo verne dijake, če to dvoje upoštevamo, potem nam odstotek dijakov, ki So se v anketi izjavili za odločno verne, »tora imponirati, saj so to dijaki, ki so ®vojo vero pripravljeni spoznati tudi pred Titom in za svoje prepričanje tudi trpeti. Ta odstotek lahko mimo trdimo, da predstavlja junaške spoznavalce Kristusove na slov. šolah. Poleg tega odstotka odločno vernih so drugi, ki vprašanja vere niso še razčistili. Takih je skoro 30%. Kaj so pa taki? Za *gled en sam primer: Ko je bila v zadnjih Razredih gimnazije, so neko dijakinjo, ki *edaj študira v Ljubljani na univerzi, po-vabili, naj se vpiše v partijo. Dekle si ni lnala kako pomagati, pa je odgovorila, ^a ni še razčistila svojega odnosa do vere, *ato da ne more v partijo. Vemo pa, da i* bila in je še verno dekle. Kakor ta 8ftiemo trditi, da so odgovorili tudi oni, ^1 niso še razčistili vprašanja o veri, le *ato, da se izognejo morebitnim posledični drugačne izjave. Kaj pa ostala polovica, ki se je Izjavila, ^a ne veruje? Ali smemo to vzeti za samo fesnico? Tudi glede teh bi dvomili, da so ^ na jasnem o svojem brezboštvu. Odgo-v°rlli so tako, ker je bil tak odgovor naj-j^Ji in najbolj varen. Kajti biti brez vere «1. Prepričanja Je zelo redek pojav. Mla-lna to rada trdi, ker se ji zdi imenitno •tl brez verskih predsodkov, kakor so ji ^tePli v glavo razni režiinovskl šolniki. a dnu srca je pa vedno drugačna po-®°ba: dvom se oglaša, da se mu le po-priložnost. Statistike torej o vernosti slov. dijakov ^®° porazne. Vsaj polovica se zavestno ftvl z verskim vprašanjem, bodisi da je Vprašanje pozitivno odgovorila, bodisi * si ni še na jasnem. Druga polovica, ki ^**1, da sl je na vprašanje vere že dala Bativen odgovor, ne zasluži polne vere, ker vemo, v kakšnem okolju se je vršila anketa. To potrjuje tudi odgovor na tretje vprašanje: »Ali bi bili pripravljeni na so-delovnje v organizaciji Zveze komunistov Jugislavije?« Od vprašanih 1246 dijakov je 161 odgovorilo, da so že partijci (12,896); 503 da so pripravljeni sodelovati; 502 da nočeta sodelovati; 50 jih ni odgovorilo. Partijcev je torej razmeroma malo med dijaki; na sodelovanje s partijo je pripravljenih, vsaj z besedami, približno polovica, druga polovica pa noče o partiji nič slišati. Tak odgovor je dala slovenska mladina po 15 letih zmagovite kom. revolucije, potem ko so jo od prvega razreda ljudske šole vzgajali v režimovskih šolah! Kajti ne pozabimo, anketirani dijaki so se vsi šolali po vojni. KAJ PA PRI NAS? V predzadnjem uvodniku smo objavili predavanje msgr. Ukmarja o dolžnosti razumnikov, da se zanimajo za verska vprašanja. Srednješolska mladina v Sloveniji priča, da ne gre mimo teh vprašanj brez odgovora. Kaj pa naša mladina na gori-ških in tržaških srednjih šolah? če smemo soditi po videzu, po zanimanju, ki ga kažejo za verska vprašanja pri uri verouka in filozofije, bi morali zaključiti, da je manj verna kot ona v Sloveniji. Vsekakor nočemo biti pesimisti. Zato bi vsaj za prihodnje šolsko leto bila zelo na mestu slična anketa tudi na naših srednjih šolah. Bila bi za nas vse zelo poučna. Pretekli teden se je zaključil večdnevni obisk turškega državnega poglavarja Čelala Bajarja. To je bil prvi obisk kakega turškega predsednika v italijanski prestolnici in je vrnitev obiska, ki ga je predlanskim napravil predsednik Gronchi v Turčiji. Obisk predsednika Bajarja v Italiji je zadobil še poseben pomen spričo nedavnega bivanja v Rimu grške kraljeve dvojice ter nedavnega grško -turškega sporazuma o Cipru in zato odraža novo ozračje, ki se je ustvarilo v Sredozemlju. Ob zaključku obiska so izdali uradno poročilo, v katerem je rečeno, da se je obisk vršil v zelo prisrčnem ozračju ter da obe državi sodelujeta kot članici Atlantske zveze za ohranitev miru in blaginje sredozemskih narodov. — Italija lahko uspešno pomaga Turčiji pri njenem gospodarskem razvoju. V ta namen so v Rimu ob tej priliki podpisali sporazum o medsebojnem sodelovanju na gospodarskem, tehničnem in turističnem področju. Pred odhodom je turški predsednik Čelal Bajar šel na obisk v Vatikan, kjer ga je sprejel papež Janez XXIII. z vsemi častmi, ki pritičejo državnim poglavarjem. To je bil prvi turški poglavar v zgodovini, ki je prekoračil prag Vatikana. Razgovor je trajal dvajset minut in je bil zelo prisrčen. Turški predsednik in sv. oče se osebno poznata še iz časov, ko je bil slednji apost. delegat v Carigradu. Janez XXIII. je govoril v francoščini, zaključil pa je v turškem jeziku. Če se spomnimo na križarske vojne in na slavno bitko pri Lepantu leta 1571, lahko vidi- mo, kako so se razmere od tedaj spremenile. Nekoč najbolj zagrizeni sovražnik krščanstva, se danes turški narod pripravlja vzpostaviti diplomatske odnose s sedežem krščanstva, z Vatikanom. — V Turčiji je danes okrog dve sto tisoč katoličanov; pridobivanje novih kristjanov je otežkočeno, ker turška ustava dovoljuje versko svobodo, ne dovoljuje pa verske propagande. Tudi duhovniki morajo hoditi v javnosti civilno oblečeni. Ti predpisi veljajo za vse vere. Francoska vlada in NATO V zadnjem času so časopisi mnogo pisarili o sporu m^d francosko vlado ter Atlantskim poveljstvom v Evropi. Nesoglasje je nastalo, ker je francoska vlada izjavila, da ne bo sprejela več novih obveznosti v okviru Atlantskega zavezništva. Zato je poveljnik atlantskih sil v Evropi general Norstad sklenil premestiti okrog 200 ameriških bombnikov iz francoskih oporišč v druge zavezniške države, ker Francija ne dovoli postaviti na svojem ozemlju skladišč za atomske bombe, kamor bi jih morala v slučaju vojne nevarnosti pripeljati o-menjena letala iz Amerike. To pomeni, da vlada pete republike ne mara sprejeti raketnih odstrelišč Odločilni dnevi v Ženevi Že zadnjič smo poročali, da je ženevska konferenca zašla v slepo ulico. Vsa svetovna javnost je pričakovala in ugibala, kako se bodo nadalje razvijali dogodki, na boljše ali na slabše. Na žalost so se razgovori v preteklem tednu o-brnili na slabše ter resno zamajali ^ zaupanje milijonov ljudi v končni uspeh ženevskih razgovorov, četudi bi do kakšnega omejenega uspešnega sklepa prišlo. Do toliko pričakovanega preo-kreta (na slabše) z mrtve točke je prišlo preteklo sredo, ko je sovjetski zunanji minister Gromiko najprej na tajni ter nato na javni seji v Palači narodov ponovil sovjetski ultimat glede Berlina, in to v nasprotju z dosedanjim vsaj na zunaj popustljivim ter zmernim zadržanjem. Ker niti privatni razgovori med štirimi zunanjimi ministri niso rodili zaželenega napredka v berlinskem in nemškem vprašanju, so zahodnjaki vprašali Gromika, če jim misli sploh priznati ali ne pravico biti v Berlinu, izvirajočo iz vojaške zasedbe leta 1945 po zlomu nacistične Nemčije. Nadalje so mu dali razumeti, da je prišel čas, ko je treba od- kriti karte ter plačati neko ceno kot vstopnino na vrhunski sestanek, in sicer takoj brez odlašanja. Namesto da bi šel naproti prizadevanjem zahodnih sil, ki so ga vprašale, naj jim načelno prizna pravico do Berlina, ki jim je niso dali Sovjeti, ampak izhaja iz mednarodnega vojnega prava, na podlagi katerega so tudi sami Sovjeti v Berlinu, je Gromiko zagrmel z neodjenljivimi zahtevami. Za priznanje omenjene pravice je postavil štiri pogoje ter rok enega leta za rešitev berlinskega ter nemškega vprašanja. Če tekom enega leta ne pride do za njih zadovoljive rešitve, bodo Sovjeti podpisali ločeno mirovno pogodbo z Vzhodno Nemčijo. Na te Gromikove ultimativne predloge je odgovoril ameriški zunanji minister Herter: »Mi (zahodnjaki) ne moremo sprejeti dvanajstmesečnega roka za zapadlost pravic, ki smo si jih skupno z našimi zavezniki priborili s kapitulacijo Hitlerjeve Nemčije, pravic nam niso dali Sovjeti in zato nam jih tudi ne morejo odvzeti. Posluževali se jih bomo še naprej, dokler bo Nemčija razdvojena.« Za Balkanom Baltik Sovjetski ministrski predsednik Hruščev je v nekem svojem govoru v Rigi, glavnem mestu bivše neodvisne države Letonske, ki so si jo Sovjeti med vojno priključili, med drugim ponovil svoj stari predlog, da bi področje Baltika (Danska, Finska, Švedska in Norveška) spremenili v neatomsko področje podobno kot je v Tirani predlagal za Balkan. Sovjetski prvak dobro ve, da so severne države, kjer vladajo socialdemokrati, šibka točka za širjenje komunizma, zato se jim vedno smehljaje laska. Po njegovem naj bi Danska in Norveška po pomoti pristopili k Atlantskemu zavezništvu, češ da ti državi nimata ni- česar skupnega z ostalimi atlantskimi državami. — Potem ko je komunizem zavladal od Jadrana do Urala in Pekinga, bi Hruščev želel raztegniti svojo oblast še od Balkana do Baltika in naprej proti zahodu. Hruščev je z diplomatsko noto povabil Italijo, naj se pridruži neatomskemu področju na Balkanu. — Ne vemo, kakšen pomen ima ustvarjati »prazna« področja, ko se lahko glavna tekmeca spo-primeta med seboj na velikanske razdalje. Kvečjemu bi imelo kaj pomena, da bi se razorožili Rusija in Amerika, ki posedujeta vsemogoče atomsko orožje. Toda velike ribe žrejo majhne... Nato je še posvaril, da se Združene države ne bodo pogajale pod pritiskom groženj, kakor bi želeli Sovjeti. ZADNJE MOŽNOSTI Spričo teh ultimativnih zahtev Gromika je ženevska konferenca zdrknila zelo nizko in je le malo manjkalo, da ni takoj prišlo do poloma, pred katerim je že stala. Nad sovjetsko nepopustljivostjo so bila razočarana vsa tri zahodna odposlanstva, tudi angleško, ki si je od pogajanj precej več obetalo kot ostali zavezniki. — V naslednjih dneh je bilo ozračje zelo negotovo in polno neznank. V zahodnih krogih so že krožile govorice, da je konferenca pred polomom ali vsaj pred odložitvijo. Šele ko je sovjetski delegat Gromiko nekoliko ublažil svoj ultimat ter javno izjavil, da njegovi zadnji predlogi nimajo značaja ultimata ali diktata, so se štirje zunanji ministri sklenili zopet sestati na tajno sejo v ponedeljek. Iz vsega dosedanjega dolgotrajnega poteka ženevske konference je videti, da je s Sovjeti še mogoče govoriti, dokler gre za splošno razpravljanje. Kakor hitro pa se zunanji ministri lotijo stvarnih zadev in podrobnosti, tedaj je sporazumevanja konec. Kaj pravzaprav hočejo Sovjeti? Oni predvsem hočejo, da bi zahodne sile prej ali slej izgubile svoje pravice v Berlinu. — Zahodnjaki pa hočejo priznanje svojih pravic, katerim so pripravljeni se odreči, ko pride do rešitve celotnega nemškega vprašanja. Kot kaže pa Sovjeti nemške združitve ne marajo, in to je ravno jedro vsega nesoglasja. — Zahodni ministri so odločno odbili sovjetske pogoje, obenem pa šli z dobro voljo Selwyna Lloyda do kraja: »Mi nismo še izrekli zadnje besede in upajmo, da tudi Gromiko ne in zato mislimo, da ne presega človeških zmožnosti možnost najti kakšno sporazumno točko.« na srednji domet kakor tudi vključiti svojih letalskih sil v skupno atlantsko letalstvo. — Med Francijo in ZDA so se več časa vodila pogajanja v tem smislu, ki pa niso rodila zaželenih sporazumov. Francoska vlada je baje postavila tri temeljne pogoje, in sicer : 1) priznanje važne vloge Francije v NATO; 2) zaupanje atomskih tajnotsi; ter 3) atlantsko solidarnost v Alžiriji. Združene države niso mogle ugoditi njenim željam bodisi zaradi nasprotovanja ostalih članic prvi in tretji točki, bodisi zaradi kočljivosti sedanjega mednarodnega položaja, ko se istočasno v Ženevi vodijo pogajanja za prekinitev atomskih poizkusov. Na drugi strani je treba vedeti, da ameriška vlada ne more brez Kongresa (parlamenta) izdajati atomskih tajnosti, ker je še vedno v veljavi tako zvani Mac Mahonov zakon, ki to prepoveduje. Francija hoče s tem zadržanjem do skupne atlantske obrambe izsiliti od Anglije in Amerike, da bi ji izdali atomske skrivnosti, da bi tako čimprej.vstopila v klub a-tomskih velesil. Vendar zaenkrat Anglija in ZDA nista še pripravljeni zaupati Francozom, kako se zgradi atomska bomba. Kljub temu je De Gaulle napovedal, da bo kmalu tudi Francija preizkusila svojo prvo atomsko bombo. — Da se hoče Francija uvrstiti v krog atomskih velesil, je povsem razumljivo. Vendar se nam zdi, da bi za te svoje težnje morala ubrati drug postopek ter ne pojmovati atlantskega zavezništva kot sredstvo za izsiljenje določenih ugodnosti. Atlantski pakt bi moral veljati kot temeljna predpostavka, o kateri v sedanjem trenutku mednarodnega položaja ni moč diskutirati ter ga uporabljati v svoje namene. Povojna zgodovina nas u-či, da je Francija že večkrat zagrešila usodne napake, med drugimi propast Evropske obrambne skupnosti leta 1954. Ali bo peta francoska republika hodila po stopinjah četrte? Dve sto ameriških atomskih bombnikov bodo zato premestili iz Francije v Veliko Britanijo. Tako je odločil vrhovni poveljnik atlantskih sil v Evropi general Norstad po vrnitvi iz ZDA, kjer se je o tem razgovarjal z Eisen-hovverjem. Za uzakonitev naših Sol V nedeljo 7. t. m. so se sestali v Vidmu predstavniki tržaškega in goriškega šolskega sindikata s skupino parlamentarcev. V razgovoru z njimi so proučili načrt o uzakonitvi slovenskih šol na Tržaškem, Goriškem in v Benečiji. Poslanci so obljubili, da bodo ta načrt v najkrajšem času predložili rimski zbornici v presojo in izglasovanje. Poleg naše javnosti pričakujejo tudi slovenski šolniki, da se bo z zakonom o slovenskih šolah uredil tudi njihov težki službeni položaj. NAS TEDEN V CERKVI 21.6. nedelja, 5. pob.: sp. Alojzij, zavetnik mladine 22.6. ponedeljek: sv. Pavlin, škof, spozn. 23.6. torek: sv. Jožef K. 24.6. sreda: sv. Janez Krstnik 25.6. četrtek: sv. Viljem, opat 26.6. petek: sv. Janez in Pavel, mučenca 27.6. sv. Ladislav, kralj SF. ALOJZIJ (1568-1591) je bil knežjega rodu. Spočetka je kazal veselje do vojaškega stanu. Oče je bil zelo zadovoljen. Toda mala nezgoda pri streljanju je Alojzija odtujila puškam. Vzljubil je molitev in je že kot deček veliko molil. Devet- leten se je z zaobljubo zavezal živeti čisto, deviško. Odločil se je za duhovski in redovni stan. Oče kar ni mogel razumeti tega, da bi prvorojenec knežje družine postal redovnik. Odločno se je protivil. Po treh letih vztrajne Alojzijeve prošnje, je oče dovolil. Predno je pa Alojzij bil posvečen v duhovnika, je umrl: ko je namreč stregel kužno bolnim, je sam podlegel tej bolezni. Dandanes mladih fantov ne odteguje od duhovskega stanu vojaški poklic, pač pa grešno veseljačenje, ki povsod nastavlja mreže. Molitev in sramežljivost sta varna vodnika k oltarju. 5. nedelja po Binkoštih Sv. maša poudarja veliko krščansko dolžnost: ljubezen do bližnjega. Vrhovna, poglavitna in temeljna krščanska dolžnost je ljubezen do Boga. Takoj za njo pa pride druga velika krščanska dolžnost: ljubezen do bližnjega. Kdor te dolžnosti ne spolni, tak težko greši zoper božjo zapoved in postavo, tak je nasprotnik božje postave in božjega evangelija; Jak človek je farizej in Kristusov nasprotnik. Bistvo in temelj krščanstva je namreč ljubezen. V krščanstvu kraljuje ljubezen. V krščanstvu ima glavno moč in največjo vrednost ljubezen. V krščanstvu mora kraljevati ljubezen. V krščanstvu mora imeti glavno moč in največjo vrednost ljubezen. Brez ljubezni ni krščanstva. Brez ljubezni je krščanstvo votlo in prazno. Brez ljubezni je krščanstvo spakedrano in izdano, lažnivo in izdajalsko. Brez ljubezni postane krščanska vera gorostasna in očitna laž, nečloveška laž in krivica. Brez ljubezni je kršč. vera mrtva. Srce krščanstva je ljubezen. Duša krščanstva je ljubezen. Temelj in pogoj krščanstva je ljubezen. Krščanstvo je v bistvu ljubezen, ljubezen do Boga in ljubezen do bližnjega. — Razumljivo tedaj, da je ljubezen nekaj nujno potrebnega, nekaj neizogibnega, nekaj edino rešilnega, nekaj edino zveličavnega. Ljubezen je prva in glavna krščanska dolžnost. Ljubezen je najvišja in največja kršč. dolžnast. Ljubezen je božja zapoved. Ljubezen je visoka božja zapoved. Ljubezen je najvišja in največja božja zapoved. Kdor zavest- iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii Zanimanje za sv. pismo med Bolgari Poljski list Svviat je pred dnevi poročal o delovanju tihotapcev, ki iz Poljske uvažajo v Bolgarijo razno blago. Med predmeti, ki jih uvažajo, je največ povpraševanja po sv. pismu. Na tisoče izvodov utihotapijo preko zračnega mostu iz Varšave v Varno ob Črnem morju in jih tam prodajajo po bajno visokih cenah. Že nad štirideset let niso v usužnjeni Bolgariji izdali sv. pisma, zato postaja želja po tej največji svetovni knjigi vedno večja in je zajela že vse množice od najpremožnejših do najubožnejših. Pri nas je na razpolago na tisoče izdaj sv. pisma in vendar koliko je še družin, ki te dragocene 'knjige nima še v svoji knjižnici! no greši zoper njo, tak človek je velik grešnik, vreden težke sodbe in težke kazni. Tak človek je daleč od Kristusovega evangelija. Tak človek je enostavno izdajalec in krvnik. Kako silno se torej motijo vsi tisti, ki imajo v ustih Boga, v srcu pa sovraštvo. Imenujejo Boga, morda celo hvalisajo Boga, včasih se celo borijo za Boga, teptajo pa krščansko ljubezen. Mislijo, da so kristjani. A v resnici so daleč od pravega krščanstva. Ti ljudje so lažnivi, lažikristjani, to so farizeji in izdajalci, nasprotniki in sovražniki božji. Žalijo namreč Boga in teptajo, zatirajo, mučijo in morijo bližnjega. Teptajo sveto božjo postavo in bližnjega devajo v grob. Bog vse tako obsoja. Bog želi, ukazuje in zahteva ljubezen ; resnično, iskreno in dejansko ljubezen od vseh. On ne želi ne sporov ne sovraštva, ne krivic in krivičnih postopov, ne psovk in ne žalitev. Bog želi mirno človeško sožitje, lepa razmerja, blage misli in blaga čustva, poštena dejanja in pošteno življenje. Beri pazljivo berilo in evangelij. Iz njih jasno spoznaš, da sta spoštovanje in ljubezen v božjih očeh nekaj resnično svetega. Ne žali nikdar nikogar! Ne delaj nikomur krivic! Spoštuj in ljubi svojega bližnjega. Spoštuj vse dobre in poštene ljudi! Pomagaj potrebnim ! Moli za grešnike in ljubi z vsem srcem Boga! "Ji; Ilir življenja Gr Stanje katoliške Cerkve v ZDA Rekord v spovedovanju Po zadnjih podatkih je v Severni Ameriki 39 milijonov 500 tisoč katoličanov. Zanje skrbi 52.000 duhovnikov. Redovnih sester je skoraj 165.000. Kakor je znano, katoličani v Ameriki sami vodijo katoliške šole, in sicer je zaposlenih pri šolskem delu 156.000 oseb. V preteklem letu so našteli 140.000 spreobrnjenj. Uradni letopis katoliške Cerkve, iz katerega so povzeti ti podatki, pravi, da je nemogoče v številkah označiti ves duhovni razvoj katoliške Cerkve v Severni Ameriki, ki je bil, hvala Bogu, res velik in vsestransko zadovoljiv. Proti nespodobni modi Beneški patriarh in kardinal Urbani je nedavno ostro obsodil riioderno nošo, ki uničuje naravni čut sramežljivosti. Nihče ne obsoja elegantnosti, toda ta ne sme biti podvržena svojeglavosti in ima svoje meje. Romanje ciganov Na tisoče ciganov iz vseh delov sveta se je zbralo pri francoskem svetišču Saintes Maries de la Mer. Verske slovesnosti so opravili razni francoski škofje. Cigani so romanje zaključili z veliko slovesno procesijo. Švicarski misijonarji V preteklem letu je 140 Švicarjev odšlo na misijonsko delo. Med njimi je 64 duhovnikov, 35 redovnih bratov, 24 redovnikov in 14 laikov. Med novimi misijonarji jih največ pripada kongregaciji Belih očetov. Smrt najstarejšega francoskega duhovnika Na Korziki je umrl najstarejši francoski duhovnik, pater Angel Bonerandi. Dočakal je 103 leta. Nova katoliška univerza Mala afriška država Liberija, ki šteje 1,500.000 prebivalcev, bo dobila novo katoliško univerzo. Tako je napovedal ministrski predsednik. Misijonar Van Sichen v Urundi v Afriki ima gotovo prvenstvo v spovedovanju. Lansko leto je v svojem misijonu spovedal 63.000 ljudi. Dnevno še sedaj opravi 150 do 200 spovedi. Komisija za misijonsko delo Komisija za misijonsko delo med črnci in Indijci v Ameriki je naštela med črnci 595.000 katoličanov, med Indijanci pa 120 tisoč. Misijonsko delo med črnci in Indijanci se razvija precej ugodno. Na svetu je 2 milijardi in 800 milijonov ljudi Svetovni demografični urad je izdal poročilo za leto 1958, iz katerega je razvidno, da je po zadnjih ugotovitvah na svetu 2 milijardi in 800 milijonov ljudi. Največ prebivalcev ima Kitajska, in sicer 640 milijonov, sledi Indija s 400 milijoni, Sovj. zveza z nad 200 milijoni, Združene države z nad 170 milijoni. Nad 50 milijonov prebivalcev štejejo Japonska, Indonezija, Pakistan, Brazilija, Velika Britanija in Zahodna Nemčija. Nad polovico vsega prebivalstva na svetu živi v Aziji. V letu 2000 bo Azija dosegla 60 od sto vsega svetovnega prebivalstva. V Evropi živi danes le 14 od sto vsega svetovnega prebivalstva in ob koncu stoletja bo to število padlo na 10 od sto. Vsako leto naraste prebivalstvo sveta za 45 milijonov oseb. Največja obljudenost je na Bermudskih otokih in na Malti (nad 500 prebivalcev na vsak kvadratni kilometer). Najmanj prebivalcev ima Sahara, Groenlandija in Avstralija. Največ rojstev zabeležijo v Afriki in v latinski Ameriki, najmanj v Evropi. , Novi predstojnik Usmiljenih bratov Usmiljeni bratje so izvolili za novega generala svoje kongregacije patra Higina Aparicio Rojo. Novi general je star 54 let in je vodil lekarno v Vatikanu. Zadnji dve leti je stregel pokajnemu papežu Piju XI. in je bil navzoč tudi pri njegovi smrti. Misijonske novice iz Hong Konga (Piše misijonar St. Pavlin) Na praznik sv. Dominika Savia smo imeli 50 krstov med našimi študenti. To je bila lepa žetev za nas vse, saj tako vidimo, da nismo na misijonskem polju kakor stroji, ki ne vedo, zakaj delajo in za koga. To je tolažilen sad in plačilo za skrite žrtve, ki ve zanje samo Bog in ki jih drugi ne | opazijo in morda niti ne slutijo. Toda gotovo ni prav, da hvalim samo nas, ki smo na misijonskem polju, temveč se moram spomniti tudi tistih, ki molijo za nas mi-sijonarje in ki se za misijone prav tako tiho žrtvujejo v prenašanju vsakdanjih sitnosti, bolečin, težav. Saj je toliko takih duš, da me je skoraj sram, ko nanje pomislim, da se toliko šopirim s svojim imenom »misijonar«. Le povejte dragim misijonskim prijateljem v Mar. družbi in drugod, da so oni, ki mi pomagajo na mojem misijonskem polju in pri mojem misijonskem delu. Jaz vem in razumem vse to in odkrito povem, da vsak dan, ko gledam, kako milost božja dela v dušah mojih poganskih študentov, mislim na vas dru-žbenice, dekleta in žene, ki se gotovo na razne načine žrtvuje, da bi moje delo imelo uspeh. Glejte, lani meseca sept. sem začel pouk v mojem razredu, in sicer pouk angleščine ; med 54 fanti je bilo deset katoličanov; danes, ko ni še konec šolskega leta, jih je ostalo še samo deset poganov, drugi so že vsi krščeni. Toda ponavljam, to ni samo moje delo, ampak tudi vaše, vaših molitev, sv. obhajil, zgodnjih sv. maš, rožni venec, skritih solz pred tabernakljem. Tukaj je skrivnost spreobrnjenj naših fan* tov in naših poganov. Zahvaljujem se vam torej za vse, kar delate zame in za nas tukaj na misijonskem polju. Bodite zvesti Marijini družbi, vašim prireditvam, zabavnim in kulturnim večerom. Katoliški glas, ki mi, redno prihaja, čeprav šele po mesecih, mi tiho pove vse, kaj delate na Soriškem in Tržaškem... Tukaj vam prilagam nekaj fotografij. Na prvi vidite katoliškega misijonarja (St. Pavlina) sredi med tremi bonci; na drugi pa je isti misijonar v pagodi tri tisoč budovih kipcev. Z Bogom! Vaš Stanko P; n Š r S ke, ton >est n upi like D, ! 1 m čl isi, ekc >sti niz 'Vet K iral ilei ti oni io š Id >lo bi>( N P To s. £ Cerkev v ljudskih demokracijah Glasilo Svete Stolice «L’Osservatore Romano je prineslo članek o položaju katoličanov v nekaterih komunističnih državah. Med drugim pravi: V vseh podobnih državah že več ko deset let preganjajo vero in Cerkev v različnih oblikah, a po istih načelih. Toda na Kitajskem in na Madžarskem vzbuja to vedno večjo zaskrbljenost. Tam preganjanje ograža cerkveno edinost. Na Kitajskem je že nad 40 nezakonito postavljenih škofov, dvajset izmed njih naj bi bili tudi bogokletno posvetili. — Na Madžarskem je komunistična vlada s posebnim odlokom raztegnila obveznost prisege režimu od škofov tudi na drugo duhovščino. Hkra-tu je državnim oblastem dala možnost, da imenujejo cerkvene dostojanstvenike, če za to ne poskrbe pristojne verske oblasti. Že prejšnji ukrepi pa so določali, da je treba vsa cerkvena imenovanja dati v predhodno potrdilo komunistični vladi. Te vlade — nadaljuje vatikanski list — v svojih ustavah trdijo, da je Cerkev v njihovih deželah ločena od države ter proglašajo vero za škodljiv predsodek. Po drugi strani pa se vendar brigajo za nepretrganost cerkvene uprave in za vzgojo duhovščine. S tem spet dajejo svetni o-blasti moč nad Cerkvijo in si laste pra- vico, katero so si prisvajali absolutistični vladarji osemnajstega stoletja. Ta samo- i voljna pravica nekdanjih kraljev in cesarjev naj služi današnjim brezbožnikom za razkrajanje Cerkve od znotraj in od zunaj. Spričo vsega tega, kar se dogaja tani, kjer so komunisti že na oblasti — kon-j čuje vatikansko glasilo —, pa drugod! zahtevajo, naj se katoličani odpovedo pro- j ti komunističnemu stališču in tako poma-' gajo ustanoviti komunistično diktaturo tu- j di tam, kjer je še ni! Začetna dela velikega predora na francoskih tleh Eksplozija pne mine na pobočju Mont : Blanca v Franciji pomeni začetek dela : velikega predora pod Mont Blancom na , francoskih tleh. Čeravno so na italijanskil strani začeli z deli že pred meseci, upajoč francoski inženirji do septembra pridobiti | 500 metrov, za kar so jih Italijani prehi- ! teli. Ta kolosalni predor, 3000 metrov pod , vrhom Mont Blanca, bo dovršen do leta j 1962. Dolg bo 11 km in bo najdaljši predor na svetu, skozi 'katerega bo tekla avtocesta. Francozi imajo pred seboj 5150 metrov poti, Italijani pa 6450, 4. Katoliški škofje Jugoslavije o krščanskem zakonu in družini 41. Huda je pogosto usoda zakoncev, ki niso hoteli sprejeti tistega števila o-trok, kakor ga jim je ponujalo nebo, marveč so zaradi svoje udobnosti ali da bi mogli ohraniti veliko posest nerazdeljeno ali iz kakršnih koli drugih razlogov omejili potomstvo na enega ali dva otroka. 42. Tak »edinec« je po navadi razvajen, dobi podse vso družino, če pa pride bolezen ali vojna in mu vzame življenje, ostareli starši zdihujejo, da so na večer življenja ostali sami brez tolažbe. Kaj jim koristi veliko premoženje? Kakšno srečo so jim prinesli prejšnji neurejeni užitki? 43. Krščanske zakonce mora navdajati trdno zaupanje v božjo Previdnost. Zato naj se ne boje v tesnobi večjega števila otrok in skrbi, kako jih bodo preživeli in postavili na noge. Če Bog da otroke, bo dal tudi kruha. Ljudski pregovor pravi: »Kdor daje zobe, daje tudi kruh.« 44. V nekaterih primerih se mati boji novega spočetja, češ da bi to ogrozilo njeno zdravje ali celo življenje. Pogosto bo tak strah pretiran; ali vzemimo, da je pri tej ali oni ženi upravičen . .. Kaj naj rečemo v takem primeru? Mogoče je dvoje: ali da mož in žena živita zdržno kakor brat in sestra ali da se družita samo v takem času, za katerega zdravstvo uči, da je neploden in da tedaj pri ženi ne pride do spočetja. V takem primeru se je treba posvetovati z dobrim krščanskim zdravnikom ali strokovno izobraženo babico., ki se zavedata, da je zakon sveta stvar. Svoje težave naj krščanski zakonci razlože tudi svojemu spovedniku. Abortus — splav 45. Je pa še en strašnejši greh zoper potomstvo, to je nasilno odpravljanje plodu iz tiste nežne zibelke, ki jo je otroku uredila pod materinim srcem sama božja Previdnost. To je tako protinaraven postopek, da že poganski pesnik Ovid pravi, da niti zveri ne počno kaj takega, in dodaja, da take nematere pogosto plačajo z življenjem, ko, ubijajo svoj zarod. 46. Tu moramo vsem zaklicati: življenje je sveto; otrok ima od prvega začetka življenje od Boga; čeprav je to življenje skrito v materinem telesu, je zavarovano s peto božjo zapovedjo, ki zapoveduje: »Ne ubijaj!« 47. Otrok pod materinem srcem je nedolžen, življenje nedolžnega pa je nedotakljivo, pravi sv. oče Pij XI. in vsak neposredni napad na to življenje pomeni žalitev ene tistih osnovnih postav, brez katerih je varno življenje v družbi nemogoče. Splav ne more biti dovoljen niti tedaj, kadar mislimo, da je v nevarnosti življenje matere. V okrožnici o krščanskem zakonu pravi Pij XI.: »Močno sočustvujemo z materjo, ki ji pri izvrševanju na< ravne dolžnosti prete resne nevarnosti ne le za zdravje, marveč celo za samo življenje. Toda kateri razlog more sploh kdaj na kakršen koli način upravičiti ne- posreden uboj nedolžnega?« (Časti conn- j AAS 1930) V takih primerih se preskuša trdnost vere teh zakoncev in njihova zvestoba božjim postavam tudi v najhujših življenjskih preskušnjah in žrtvah. Tudi v stiski in žalosti je treba reči: »Bog’ naj se zgodi tvoja sveta volja!« 48. Ko krščanska nravnost brezpogoj' no obsoja neposredni splav, ne samo varuje svetost življenja, marveč s tem hkra-ti varuje tudi ugled zdravstvene vede-Vsi vemo, da je osnovni namen zdravstvene vede ta, da varuje življenje in ne» da ga uničuje. Ugled medicine močno ^r| raste ravno s tem, da si zdravniki priza' ^ -devajo, kako bi rešili življenje tako matere kakor novorojenčka. 49. Koliko nedolžnih bitij je pomrl0 ^ prej, preden so zagledala luč sveta; k«' liko mater je pri tem leglo v hladni gr0}5' ker so se dale zavesti do takega dejanj*1 od slabih svetovalcev. 50. Morda bo kdo rekel, da so zahte''6 katoliške Cerkve preostre. Toda pozabil* ne smemo, da javna blaginja včasih terja od posameznika tudi hude žrtve. , , ( \tld