SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNE KNJIŽNICE V SLOVENIJI V POTUHNEM OBDOBJU (1931-1985) IN SMER RAZVOJA V PRVIH DVEH LOTIH TEKOČEGA PETLETOBGA CCDOBJA (1986 IN 1987)
Miša Sepe, Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana
UDK 027.022(497.12)
SEPE, Miša: Splošnoizobraževalne knjižnice v Sloveniji v petletnem obdobju (1981-1985) in smer razvoja v prvih dveh letih tekočega petletnega obdobja (1986 in 1987), Knjižnica, Ljubljana, 32(1938), št. 3-4
Analiza primerja razvoj knjižnic (SIK) z Normativi in standardi za splošnoizobraževalne knjižnice (Poročevalec Kulturne skupnosti SRS 1985). Analiza je narejena za petletno obdobje 1981-85 ter za dve leti tekočega petletnega obdobja 1986-1987. Ugotovitve so naslednje: funkcija SIK še ni popolnoma v skladu z nalogami modernega KIS, vendar se razvija v zaželeno smer. Mreža SIK se še razvija, "pokritih" je vse več krajev; kaže, da se je proces združevanja knjižnic z bolj ali manj primernimi DO v občinah vendarle zaustavil. V obravnavanem obdobju so SIK pridobile precej prostora, vendar še vedno ne izpolnjujejo niti minimalnih standardov, tudi oprema knjižnic je iz leta v leto boljša, vendar še tudi ni zadovoljiva. Knjižnično gradivo narašča, upada pa prirast, kar lahko skupaj s premajhnim odpisan resno ogrozi funkcionalnost in kvalitetni razvoj SIK. Strokovna ureditev je razmerama dobra, k hitrejšemu odpravljanju pomanjkljivosti prispeva tudi kadrovska okrepitev v zadnjih letih. Kadrovska struktura je znatno izboljšana, ne le da so knjižnice dobile precej novih delavcev, izboljšala se je tudi izobrazbena struktura v SIK in odstotek delavcev z opravljenim strokovnim izpitem. V teh letih se je povečalo število članov, narastel je obisk, bolj kot to pa se je povečala izposoja (več kot za 30%). Svobodna menjava dela ni zaživela tako, kot bi morala, poleg drugih problemov predstavljajo največji problem finančna sredstva za nakup gradiva, ki kljub redni rasti ne morejo slediti podražitvam knjižničnega gradiva. Nabava gradiva stalno pada že od leta 1984.
UDC 027.022(497.12)
SEPE, Miša: Slovene public libraries in the five-year period (1981-85) and their development in the last two years (1986-87).
, Knjižnica, Ljubljana, 32(1988), št. 3-4
In this analysis the author compares the development of public
libraries to the Norms and Standards for Public Libraries. The statements are as follows: the functicnning of public libraries is not yet in full accordance with the tasks of a modem library and information system, but it is in constant development. Public libraries network has covered a great number of localities. It seems that the merging processes between libraries and other institutions have finaly stopped.
In this period, public libraries have acquired much new space, but never the less, the minimal standards have not yet been achieved. Library equipment is also becoming better fron year to year, but it is not yet sufficient. Library funds have been growing, but yearly increase has been falling, which can really threaten functional and qualitative development of public libraries. Library management is relatively good, which is the result of new staffing policy. Staff problems are now not so acute as before, libraries have got a number of new workers, and they are better educated as before. The percentage of librarians who have passed professional exems is growing. In these years the number of users and the circulation have increased more than 30%. The most important problems have been to provide finances for purchasing books and other library materials, because the available money cannot follow the price growth. The book purchasing has been in constant decline since 1984.
UVCD
Republiška matična služba je za Kulturno skupnost SRS pripravila analizo razvoja splošnoizobraževalnih knjižnic (SIK) od 1981 do konca 1987. Analiza ima sicer nekatere pomanjkljivosti, saj je izdelana na podlagi podatkov, ki jih v matični službi redno zbiramo in zanjo ni bila opravljena posebna raziskava. Vendar je analiza dovolj zanimiva tako za knjižničarje splošnoizobraževalnih knjižnic, ki lahko situacijo v svoji ustanovi primerjajo z republiškim povprečjem, kot tudi za delavce iz drugih vrst knjižnic kot informacija o razvojnih gibanjih SIK.
Splošnoizobraževalna knjižnica ima pri razvoju družbe in kvaliteti življenja tako pomembno vlogo, kot osnovna šola. Pri vsaki družbenopolitični ureditvi, ki zeli izobražene, razgledane, svobodno odločujoče občane, pomeni razvita mreža splošnoizobraževalnih knjižnic eno od temeljnih dobrin. Razvita mreža splošnoizobraževalnih knjižnic je pomerrbna v informacijskem, izobra-
ževalnem in kulturnem pogledu, občanom pa omogoča tudi kvalitetno izrabo prostega časa. Ta koncept razvijamo (po vzorih UNESCA) pri nas vsaj že od leta 1971, sprejet je v mnogih gradivih in resolucijah, vgrajen v Zakon o knjižničarstvu (1982), v duhu tega koncepta so tudi standardi, ki jih je Kulturna skupnost Slovenije sprejela 1985. leta.
V knj ižničnoinf onnaci j skem sistemu republike pomeni splošnoizobraževalna knjižnica osnovno enoto, ki je s svojim občinskim domicilom in z mrežo izposojevališč občanu pri roki tam, kjer ta živi, da zadovolji njegove osnovne in splošne potrebe (po publiciranem gradivu ir informacijah, ki jih ta vsebuje) in služi hkrati kot posrednik do specialnih gradiv in informacij, kjerkoli v republiškan s:istemu, kot tudi širše v državi in izven nje.
V ta koncept spada tudi intenzivna akcija za imenovanje občinskih matičnih knjižnic pod posebnimi pogoji, ki se je začela v letu 1984.
Ker so splošnoizobraževalne knjižnice pretežno financirane od občinskih Kulturnih skupnosti, je razumljivo, da njihov razvoj v Sloveniji ni enakomeren. V nekaterih občinah posvečajo tej dejavnosti veliko skrb in knjižnice že v veliki meri opravljajo začrtane dejavnosti, spet v drugih pa je knjižničarstvo še slabo razvito in so splošnoizobraževalne knjižnice komaj na stopnji preprostih izposojevališč leposlovja in obveznega čtiva za otroke.
Povprečni rezultati tako le do neke mere odsevajo dejansko situacijo na terenu, vendar pa nekaj o splošnih trendih razvoja le povedo.
FUNKCIJA SPLßSNDIZOBRAZEVALNIH KNJIŽNIC (SIK)
Od 1981-1985 so vse knjižnice bolj ali manj uspešno opravljale svoje osnovne funkcije, s tem, da so občanom izposojale knjižnično gradivo, prirejale so razstave in druge kulturno vzgojne prireditve za odrasle in mladino. Devet knjižnic je opravljalo tudi domoznansko dejavnost, matično dejavnost so v tem obdobju opravljale še po starem zakonu.
be redke so že začele s prvimi informacijskimi oblikami, težko bi govorili, da so že delovale kot informativna in referalna središča v svojih občinah.
V	zadnjih dveh letih opažamo na tem področju nekaj napredka. Osnovne funkcije opravljajo splošnoizobraževalne knjižnice v skladu s svojimi možnostmi, nekatere pa so že okrepile svojo matično dejavnost. Do septembra 1988 je bilo bodisi redno, bodisi pogojno imenovanih za matične (po novem zakonu, s priporočilom Strokovnega sveta za knjižničarstvo) 46 knjižnic (od 60), 7 knjižnic je bilo imenovanih jeseni 1988, 7 knjižnic pa še nima zagotovila občine o minimalnih pogojih za delo do leta 1990. Od teh je splošnoizobraževalna knjižnica Ljubljana Vič-Rudnik ravnokar dogradila novo stavbo, splošnoizobraževalna knjižnica v Slovenskih Konjicah je že začela ukrepe za sanacijo stanja, splošnoizobraževalna knjižnica v Sežani ima že zagotovljene dodatne prostore, splošnoizobraževala knjižnica v Dravogradu in v Radljah ob Dravi bosta izvajanje matične dejavnosti najbrž zaupali Osrednji koroški knjižnici dr. Franc Sušnik na Ravnah, splošnoizobraževalna knjižnica v Sevnici ima v načrtu nove prostore, vendar se z občino zaenkrat še nismo uspeli dogovoriti glede kadrov, v občini Ribnica pa so že od leta 1984 brez profesionalnega knjižničnega delavca. Akcija za imenovanje matičnih knjižnic se torej počasi izteka. Za razvoj knjižničarstva je bila izjemno koristna, saj so na začetku akcije v letu 1984 minimalne pogoje za delo dosegale le 4 knjižnice, sedaj pa kaže, da bo te pogoje do 1990 (ali kakšno leto kasneje) doseglo 53-57 knjižnic.
Nekaj knjižnic je že začelo z računalniško obdelavo podatkov in tudi naredilo prve korake v informacijski dejavnosti.
MRE2A SPLDSN0IZCBRA2EVALNIH KNJIŽNIC
V	letu 1981 smo imeli v Sloveniji 60 osrednjih občinskih splošnoizobraževalnih knjižnic (v Mariboru 1 splošnoizobraževalna knjižnica za vseh 6 občin), od leta 1984 pa je prenehala z delan splošnoizobraževalna knjižnica v Ritnici, ki od tega časa nima redno zaposlenega delavca. Samostojnost knjižnic je upadla. Leta 1981 je bilo 31 samostojnih splošnoizobraževalnih knjižnic, leta 1985 samo še 27 (zmanjšanje za 12,9%). Podatki o mreži knjižnic niso povsem zanesljivi, saj knjižnice iz leta v leto različno opisujejo svoj odnos do društvenih knjižnic ZKD (nekatere jih štejejo med izposojevališča, druge ne), nekoliko pa smo v teh letih tudi spreminjali metodologijo zbiranja podatkov, tako npr. od leta 1985 ne upoštevamo več nepriključenih knjižnic ZKD, ker so praviloma majhne in imajo izjemno majhno izposojo, tako da ne
ustrezajo več potrebam sodobnega uporabnika.
Leta 1985 smo imeli v Sloveniji 1 knjižnico I. skupine (Maribor) , 13 knjižnic II. skupine (od tega 3, ki delujejo v občinah z manj kot 50.000 prebivalcev, so pa pcmembne za širše območje -Koper, Lj. Center, Ravne na Koroškem), 20 knjižnic III. skupine, 22 knjižnic IV. skupine in 3 knjižnice V. skupine. Število stacionarnih izposojevališč je v obdobju naraslo za 29,8%, 1985 jih je bilo 229, kar presega število krajev z več kot 1.500 prebivalci. V zadnjem obdobju je bilo v Sloveniji 6 bibliabusov (od tega 2 kombija) s 366 postajališči v 14 občinah. Skupno s kolekcijami knjig za izposojo in vzajemnimi knjižnicami je bilo 500 izposojnih mest potujočih knjižnic. Skupno so si slovenski uporabniki lahko izposojali knjige iz mreže splošnoizobraževalnih knjižnic na 788 krajih v Sloveniji.
V letu 1985 smo zbrali tudi podatke o krajih, kjer bi bila knjižnična preskrba še potretna, pa je trenutno še ni, takih krajev je bilo 110.
V letu 1987 je prvi splošnoizobraževalni knjižnici uspelo, da je iz nezavidljive simbioze z delavsko univerzo postala spet samostojna. Tako se je ustavil za splošnoizobraževalno knjižnico tako škodljivi trend raznih neustreznih združevanj, upamo pa, da se bodo začele počasi tudi druge knjižnice postavljati na lastne noge.
V letu 1987 se je glede na leto 1985 nekoliko znižalo število izposojevališč, povečalo pa se je število izposojnih mest potujoče knjižnice, tako so si občani gradivo splošnoizobraževalnih knjižnic v letu 1987 lahko izposodili na 783 mestih v Sloveniji.
PROSTOR
Premajhni in neustrezni prostori pomenijo za splošnoizobraževalne knjižnice enega največjih problemov. V letih 1981-85 so knjižnice pridobile 5.802 m2 in s tem povečale skupno prostornino za 20,2%, vendar 34.537 m2, kolikor so imele knjižnice prostora leta 1985, pomeni le 61% najmanjšega, po standardu na prebivalca predvidenega prostora (28 m2 na 1.000 prebivalcev = 56.000 m2). Enako niso dosegle niti najnižjega predvidenega standarda za postavitev obstoječega knjižnega gradiva (za postavitev obstoje-
čega gradiva po standardu 10 m2 na 1.000 enot, bi potrebovali 40.557 m2, brez čitalnic, dodatnih prostorov in pri zelo utesnjeni postavitvi). Več kot polovico novega prostora (2.589 m2) so knjižnice pridobile v letu 1985 že kot rezultat akcije za pridobivanje pogojev za matičnost.
Spričo tako akutnega primanjkljaja prostorov najbrž ne bi bilo smiselno preverjati ostalih standardov za gradnjo, lego, funkcionalnost, razporeditev i.dr. čeprav je v standardih predvideno vsaj nekaj čitalniških sedežev v vsaki, tudi najmanjši enoti, je bilo 1985 Se vedno 6 splošnoizobraževalnih knjižnic brez vsakega čitalniškega sedeža.
Skupno število sedežev v čitalnicah pa nekoliko presega minimalne standardne zahteve (2.000 sedežev) - 1985 2.434 sedežev.
V	okviru akcije za pridobivanje minimalnih pogojev so knjižnice v letu 1986 pridobile 1.000 ni2, v letu 1987 pa še 1.500 m2, torej v dveh letih 2.517 m2 ali 7,3%, tako da so imele splošnoizobraževalne knjižnice konec 1987 66,17% od minimalnega prostora na prebivalca; za postavitev tekočega gradiva bi potrebovali minimalno 4.493 m2, z doseženimi 37.054 m2 so torej dosegle le 82% potrebnega prostora. Torej je kljub velikim prizadevanjem posameznih občin v zadnjih štirih letih knjižničnega prostora še vedno občutno premalo.
Za leto 1987 nismo posebej obdelovali podatkov o knjižni opremi. Na sploh bi lahko trdili, da si knjižnice na tem področju že od leta 1984 dalje močno prizadevajo, da bi nadomestile zamujeno, vendar je bil primanjkljaj prevelik, da bi ga bilo mogoče povsem odpraviti v tako kratkem času.
Število sedežev v čitalnicah se je nekoliko zvišalo, vendar je v letu 1987 kar 8 knjižnic napisalo, da nima nobenega čitalniškega sedeža.
KNJIŽNIČNA OPREMA
Kot prostor, tudi knjižnična oprema v preteklem srednjeročnem obdobju ni bila zadovoljiva. Od 59 knjižnic, ki so izpolnile vprašalnik v letu 1985, imajo: 42 ustrezne police, 11 ustrezno opremo za neknjižno in avdio gradivo, 47 ustrezne kataložne omarice, 47 ustrezen izposojevalni pult, 42 ustrezno čitalniško
opremo.
V	zadnjih dveh letih podatkov o opremi nismo posebej obdelovali.
KNJIŽNIČNO GRADIVO
Temeljno knjižno gradivo v splošnoizobraževalnih knjižnicah je v letih 1981-85 naraščalo. V 5 letih je naraslo za 696.898 enot ali za 20,7%, še bolj je naraslo neknjižno gradivo, za 24,8% (39.743 enot).
Ob koncu leta 1985 so slovenske splošnoizobraževalne knjižnice dosegle povprečno 2 knjigi na prebivalca, kar predstavlja sredino med optimalnim in minimalnim standardcm (3-1). Le ena občinska knjižnica (Dravograd) je imela manj kot 10.000 knjig temeljne knjižne zaloge (7.828).
Prirast gradiva v nobenem od petih let ni dosegel standarda 200 enot na 1.000 prebivalcev, v letu 1981 so splošnoizobraževalne knjižnice nabavile 93 enot na 1.000 prebivalcev, 1982 - 88 enot,
1984 - 123 enot in 1985 - 119 enot. Največja nabava v letu 1984 je dosegla le 61,5% od standarda. Delež nakupa predstavlja v celotni nabavi od 59,9% do 65,6% (različno v posameznih letih).
Delež Kulturne skupnosti Slovenije v celotni nabavi ni realno prikazan, nekatere knjižnice teh podatkov ne dajejo, zato te primerjave ni mogoče narediti.
Manj kot najmanjše število tekočih periodičnih publikacij (40) je imelo 1985 še 16 knjižnic, 29 knjižnic je imelo od 40 - 100 naslovov, 8 knjižnic od 100 - 500 naslovov in 6 knjižnic nad 500 naslovov. Od naročenih tekočih časopisov in časnikov jih je bilo 82,6% v slovenščini, 10,8% v drugih jugoslovanskih jezikih in 6,6% v tujih jezikih.
Glede na skromen letni prirast gradiva, je treba rast temeljne knjižne zaloge razlagati tudi z izjemno skromnim odpisom. V letu
1985 so knjižnice odpisale 0,2% od prirasta, medtem ko standard predvideva za sprotno izločanje 10% od letnega prirasta.
Naraščanje knjižnične zaloge gre torej deloma tudi na račun premajhnega odpisa iztrošenega ali neaktualnega knjižničnega
gradiva, kar vzbuja pomisleke, če gre pri temeljni knjižni zalogi res samo za "živo" gradivo.
Ta dvom potrjuje tudi razmeroma majhen letni obrat gradiva (v letu 1985 : 1,6 X, normativ 2-3 X).
Tudi v zadnjih letih je knjižnično gradivo naraščalo, v dveh letih je naraslo za 436.913 enot ali za 10,8%, neknjižno gradivo pa je naraslo za 12%, kar kaže na nekoliko povečan nakup, zlasti kaset, uvajanje igrač in drugih nekonvencionalnih knjižničnih medijev, ki si počasi utirajo pot v razvitejše splošnoizobraževalne knjižnice. Povprečno je v splošnoizobraževalnih knjižnicah sedaj okrog 2,25 knjige na prebivalca. Se vedno občinska splošnoizobraževalna knjižnica v Dravogradu ne dosega minimalne zaloge.
Manj optimistični so podatki o prirastu gradiva. Od leta 1984, ko se je prirast gradiva znatno zvišal, stalno po malem upada. V letu 1987 je bil že za 9,73% manjši kot 1984. V letu 1987 je bilo na 1.000 prebivalcev nabavljenih 111,7 enote (standard 200). Delež nakupa se je v celotni nabavi zvišal na 77,7%, upadel je obvezni izvod in zamena. Sredstva Kulturne skupnosti Slovenije niso prikazana pri vseh knjižnicah, zato o njih na podlagi teh podatkov ni mogoče ničesar sklepati.
V	zadnjem letu, ki je značilno po močnih podražitvah, je upadlo tudi število tekoče naročenih periodičnih publikacij.
Odpisa v zadnjih dveh letih nismo posebej obdelovali, vendar vsi drugi podatki kažejo na to, da se situacija od leta 1985 ni bistveno izboljšala.
Tudi letni obrat knjižničnega gradiva se v zadnjih letih ni spremenil, ostal je enak kot 1985, to je 1,6 X.
STIHCKÖVNA URH5ITEV SPLOŠNOIZOBRAŽEVALNIH KNJIŽNIC IN DELOVNI PRIPCHXKI
Strokovna ureditev splošnoizobraževalnih knjižnic je razmerama dobra. Abecedno imenski katalog za vse gradivo imajo '/se knjižnice, razen treh, UDK katalog ima 48 knjižnic, naslovni 47 knjižnic, poleg teh imajo bolje urejene knjižnice še različne druge kataloge.
Strokovne ureditve splošnoizobraževalnih knjižnic v zadnjih dveh letih nismo posebej obdelovali. Iz obiskov in pogovorov s knjižničarji vemo, da se knjižnice trudijo, da bi nadomestile manjkajoče kataloge, nekatere od njih pa se že pripravljajo na računalniško obdelavo podatkov.
KNJIŽNIČNI DELAVCI
Število strokovnih knjižničnih delavcev je od leta 1981-85 naraslo za 10,7% (ali 42 delavcev) Najbolj, za 16,4%	(26 delavcev)
je naraslo število višjih knjižničarjev, bibliotekarjev za 14,8%, knjižničarjev za 9,6%, upadlo pa je število knjižničnih manipulantov (za -6,7%). To paneni, da se izobrazbena struktura strokovnih delavcev v splošnoizobraževalnih knjižnicah izboljšuje, prav tako se veča tudi njihova strokovna usposobljenost.
Leta 1981 je imelo opravljen bibliotekarski strokovni izpit 65,5% strokovnih delavcev v splošnoizobraževalnih knjižnicah, leta 1985 pa že 74,5% strokovnih delavcev.
V	letu 1985 je bil celo nekoliko presežen standard, ki pravi, da mora delati v splošnoizobraževalnih knjižnicah polovica delavcev z visoko in višjo izobrazbo, v letu 1985 je bilo razmerje 57,4% : 42,1% v korist delavcev z visoko ali višjo izobrazbo.
Število tehničnih in upravnih delavcev je v petletnem obdobju naraslo za 12%, vendar je upravnih in strokovnih delavcev še vedno manj, kot dovoljuje standard (1:3), saj pride na enega upravnega ali tehničnega delavca 4,5 strokovnih delavcev.
Če primerjamo standarde o potretaiem številu delavcev v splošnoizobraževalnih knjižnicah, je bil v letu 1985 dosežen le najbolj minimalni, 2 delavca na 10.000 prebivalcev (doseženo 2,16 delavca na 10.000 prebivalcev), ostali standardi niso bili doseženi, standard glede na gradivo (1 delavec na 6.000) je bil dosežen 64%, na izposojo (1 delavec na 10.000 - 12.000 izposojenih enot) ni bil dosežen, saj je prišlo na enega strokovnega delavca povprečno 15.000 izposojenih enot, na 1 delavca v splošnoizobraževalni knjižnici (skupaj z upravnimi, tehničnimi in delno zaposlenimi) pa 11.800 izposojenih enot.
injižn::a 32113881, št. 3-4
73
Tudi v zadnjih dveh letih je število delavcev v splošnoizobraževalnih knjižnicah naraslo. Skupaj so splošnoizobraževalne knjižnice pridobile 35 strokovnih delavcev, kar pomeni 8% več glede na leto 1985. v zadnjih dveh letih je bila še bolj razvidna kvalifikacijska rast, saj se je procentualno največ povečalo število delavcev z visoko izobrazbo (za 25,8%), število delavcev z višjo izobrazbo za 10,8%, delavcev s srednjo izobrazbo pa za 0,8%.
Tudi v teh letih opažamo veliko skrb za pridobivanje strokovnih kvalifikacij, saj je samo v letošnjem spomladanskem roku opravilo strokovni izpit 27 delavcev iz splošnoizobraževalnih knjižnic.
Razmerje med delavci z visoko in višjo izobrazbo, proti tistim s srednjo in osnovno, je bilo v letu 1987 že 63,3 : 38,7, kar že znatno presega minimalni standard.
Na 10.000 prebivalcev je v letu 1987 prišlo 2,34 strokovnih knjižničnih delavcev; standard o številu delavcev glede na knjižnično gradivo je bil dosežen le 62,5%, enako je, če primerjamo število izposojenih enot na delavca, kjer še vedno pride preko 15.000 izposojenih enot.
Iz vsega tega lahko povzamemo, da se v zadnjih letih knjižnice močno trudijo, da bi kvalitetno in številčno izboljšale kadrovski sestav, vendar je v primeri z naraščajočim obsegan dela, delavcev v splošnoizobraževalnih knjižnicah še vedno premalo.
UPORABNIKI V SPLCSN0IZC®RR2EVMJNIH KNJIŽNICAH
Število rednih članov je v obravnavanih petih letih naraslo za 18,5%, pri čemer je nekoliko bolj naraslo število odraslih članov (za 19,3%). V letu 1985 so splošnoizobraževalne knjižnice zaj anale 13,9% prebivalstva (standard 20%), od članov je bilo 45,4% odraslih in 54,6% mladine (standard 50 : 50 ali 40 : 60).
Knjižnice so bile tedensko odprte na prebivalca 7,9 sekund (standard 8-10 sekund).
Obisk je narastel le za 11,9%, zato pa v petih letih opažamo veliko naraščanje izposoje (za 20,1%, samo izposoja na dem za 20,5%). Ce primerjamo porast izposoje: (20,1%) z rastjo števila
delavcev (10,7%) je razumljivo, da večina knjižnic toži nad pomanjkanjem delavcev, ki le s težavo ustrezajo povečanim potrebam občanov. Vsega so splošnoizobraževalne knjižnice v letu 1985 izposodile preko šest in pol milijona enot, od tega 5.600.000 enot na dan.
V	zadnjih dveh letih je število rednih članov naraslo za 12% in zajelo 15,6% prebivalstva (311.936 članov). Odprtost je ostala približno na istem kot leta 1985 (7,6 sekund). Obisk je narastel za 10%, izposoja pa tudi za 10%. V letu 1987 so slovenske splošnoizobraževalne knjižnice izposodile že 7.205.341 enot.
svcbcbna mehjavä im
Svobodna menjava tudi v tem obdobju ni zaživela v polni meri. Občinske Kulturne skupnosti so zagotavljale splošnoizobraževalnim knjižnicam sredstva po trenutnih možnostih in v skladu s stopnjo razumevanja, ki si ga je posamezna splošnoizobraževalna knjižnica pridobila v občini.
Spričo hude inflacije, pomanjkljivih podatkov ter nekoliko spremenjene metodologije pri obdelavi teh podatkov, nismo uspeli izračunati natančnih trendov gibanja dohodkov in izdatkov. Najbolj natančni in dosledni so še izdatki za nakup gradiva, ki so v petih letih narasli kar za 474%, pri čemer se je nakup gradiva v petih letih povečal le za 30,3%, skupni prirast pa le za 28,1% (znižanje od leta 1984 do 85). Zal ir. podatkov o številu nabavljenih izvodov ni razvidno, ali so bile splošnoizobraževalne knjižnice, zlasti od 1985 in dalje, pri nakupu gradiva prisiljene zniževati kvaliteto izbora.
Se s hujšo inflacijo se srečujemo v zadnjih dveh letih. Čeprav so se sredstva, porabljena za nakup gradiva, povečala za 630% je, kot smo videli v prejšnjem poglavju, prirast celo upadel za 10%, medtem ko je nakup le neznatno porasel.
Za podrobnejšo analizo finančne situacije splošnoizobraževalnih knjižnic v zadnjih sedmih letih bi bilo potrebnih več zanesljivih podatkov in znatno več finančnega znanja, kot ga premoremo v naši službi.
PCVZEIHC
Iz navedenih podatkov in analiz je razvidno, da so doživele splošnoizobraževalne knjižnice v zadnjih sedmih letih več pomembnih sprememb.
Spejera Zakona o knjižničarstvu (1982), standardov za splošnoizobraževalne knjižnice (1985) in intenzivne akcije Strokovnega sveta za knjižničarstvo SRS (posebno po letu 1986) so delovali kot izjemno vzpodbudni dejavniki za pospešen razvoj splošnoizobraževalnih knjižnic, ki so proti koncu sedemdesetih let že začele nekoliko stagnirati.
Tem vzpodbudnim tendencam so nasprotovale splošne gospodarske razmere, zlasti inflacija in strahotna podražitev knjižničnega gradiva, ki predstavlja glavno in najvišjo postavko v proračunih splošnoizobraževalnih knjižnic.
Če upoštevamo še veliko zaostajanje za standardi v začetku obravnavanega obdobja, lahko vendarle pokažemo na napredek skoraj v vseh pogledih, vsebinsko se je v marsičem razčistila funkcija in mreža knjižnic, precejšen napredek je bil (po letu 1983) dosežen pri prostorih za knjižnično dejavnost, z obnovljenimi prostori se modernizira tudi knjižnična oprema, s kadrovsko okrepitvijo pa je omogočena tudi boljša strokovna ureditev knjižnic.
Najbolj problematično ostaja še vedno knjižnično gradivo. Zmanjševanje prirasta od leta 1985 in premajhen odpis zmanjšujeta aktualnost in primernost knjižničnega gradiva v splošnoizobraževalnih knjižnicah. Kljub velikim sredstvom in naporom, ki so bili v zadnjih letih vloženi v to dejavnost, knjižnice brez primernega gradiva ne bodo dosegle svojega pravega namena. Sodobni bralec potrebuje predvsem sodobno gradivo in informacijo in šele ob zadostnem dotoku le-te se v polni meri aktivira tudi starejše gradivo.
Razveseljiva je, čeprav zaenkrat še ne povsem številči» zadostna, zato pa kvalitetno izredno vzpodbudna rast strokovnega kadra v splošnoizobraževalnih knjižnicah. Ob primerni skrbi za sprotno strokovno izpopolnjevanje, nam je to kar lepa garancija za prihodnji razvoj.
Prav tako razveseljiva je vedno večja izraba splošnoizobraževalnih knjižnic. Prav pri delu z uporabniki kažejo splošnoizobraže-
valne knjižnice velik razvoj ne le kvantitetno (ki že skoraj presega trenutne zmogljivosti), pač pa tudi kvalitetno, ki ga pa v tej analizi nismo mogli prikazati.
Splošnoizobraževalne knjižnice se torej razvijajo, vendar še niso dosegle takšne stopnje, ko bi se smela družbena skrb za nje zmanjšati.
Kljub težkim gospodarskim razmeram, ali pa prav zaradi njih, je treba družba» skrb za splošnoizobraževalne knjižnice še povečati, da bodo lahko tudi ene prispevale svoj delež k razvoju družbe in posameznikov v njej.