Leto XXV.	Ljubljana, Xo. maja 1943-XXI
Posamezna Številka cent. M Štev. za
DONOVIIA
in KMETSKI LIST
(Jpravništvo ld uredništvo »lhjmuv ln bi v Ljubljana, ■ a •	«	•	noiuuiu
Puccingeva ulica n. S. a nad., telefoni 31-22 do 31-26 HH3H VS3K 160611 12.— L, Račun Poštne nrantlnloe. podru& v L]iihl1an< « 10 711	1
Naročnina za tuzemstvo: Četrtletno «.— L, polletno celoletno 24.— L. — Posamezna Številka 60 cent.
Po trdi borbi v Afriki
Bitka v Afriki je končana. O tem Je Glavni stan Italijanskih Oboroženih sil objavil 14. maja naslednje 1083. vojno poročilo:
Prva italijanska armija, ki ji je bila dodeljena čast zadnjega odpora Osi na afriških tleh, je davi na ukaz Duceja prenehala bojevanje. Podvržena osredotočenemu in neprestanemu pritisku vseh angleško-ameriških kopninskih in letalskih sil se je izčrpavši strelivo in brez vsake oskrbe še včeraj vrlo upirala sovražnemu pritisku samo s hrabrostjo svoje pehote. Tako je končana bitka za Afriko, ki je trajala z menjajočo se srečo 35 mesecev. V zadnjih bojih, v katerih so se vsi naši oddelki ramo ob rami z nemškimi bili v odličnem duhu tovariškega tekmovanja, so se topništvo vseh vrst, izvidniški oddelki, oklopniki in lahka konjiča »Lodi«, kakor vedno, sijajno izkazali. Junaško zadržanje naših vojakov, ki so pod vodstvom maršala Italije Giovannija Messeja v dolg* bitki izvedli vse naložene jim naloge ter pridobili novo slavo svojim zastavam, Je zopet s krvjo ln žrtvami posvetilo gotovost bodočnosti Naroda v Afriki.
Zahvala In priznanje
Isti dan je Vrhovno poveljništvo nemške vojske objavilo:
Junaška bitka nemških In italijanskih skupin, borečih se v Afriki, se je danes častno zaključila. Zadnje odporne skupine, boreče se v okolici Tunisa, so morale prenehati z bojem, ko so ostale brez vode in živeža ter porabile vse svoje strelivo. Morale so popustiti zaradi pomanjkanja oskrbe in ne zaradi napadov sovražnika, ki je moral tudi na tem prizorišču operacij često priznati superiomost našega orožja.
Nemški in ital'janski bojevniki v Afriki so v celoti opravili poverjeno jim nalogo. Z odporom
s katerim Je bila pred sovražnikom v dolgih mesecih srdite bitke branjena vsaka ped zemlje, so zaposlili v Severni Afriki izredno ogromne sile sovražnika, zadajajoč jim najhujše Izgube na ljudeh in potrebščinah. Tako dosežena razbremenitev na drugih frontah ln pridobljeni čas sta bila Izredno koristna poveljstvu sil Osi.
Generalu von Arnimu, ki je že nekaj časa poveljeval italijansko - nemškim četam v Severni Afriki, je Hitler poslal 10. maja naslednjo radijsko poslanico:
»Vam in vašim junaškim četam, ki ste v zvestem bratstvu v orožju z italijanskimi tovariši hranili sleherno ped afriške zemlje, izražam za-. /alo in najvišje priznanje. Z menoj sledi ves nemški narod z občudovanjem junaški oorbl svojih vojakov v Tunisu Za končni uspeh vojne je bila največjega pomena. Skrajna zastava vseh sil in. zadržanje naših čet bosta zgled vsem oboroženim silam vel'kega nemškega Rajha in bosta tvorili posebno stran slave v vojaški zgodovini Nemčije. —■ Adolf Hitler.«
Dne 11. t. m. je Duce poslal generalu von Arnimu naslednjo radijsko poslanico:
»Sledim z občudovanjem in ponosom temu, kar skupine afriške vojske opravljajo s trdno odločitvijo in neukrotljivo hrabrostjo proti številčno premočnemu sovražniku. Zgodovina bo dala temu junaškemu dejanju zasluženo priznanje. V šefih in vojakih skupin vojske v Afriki pozdravljam najsvetlejši izraz hrabrosti narodov Osi. — Mus-sollni.«
Junaška borba naših oboroženih sil — končuje nemško poročilo — boreč'h se v Afriki, ki je trajala skoraj dve leti ln pol ln katere pomen bo zlasti ocenjen v bodočnosti, bo vedno eno izmed najbolj slavnih in ponosnih poglavij vojaške zgodovine nemškega naroda.
General Amferosio poveličuje prva armado
General A m b r o »i o, šef italijanskega glavnega stana, je ob zaključku bojev v Afriki posvetil 14. t. m. zvečer v rimskem radiu naslednje besede junaški prvi armadi:
Dne 24. oktobra 1942 se je pričela v ožini E1 Alameina b tka, ki naj bi odločila o usodi Vzhodne Afrike. Te postojanke, katere so čete Osi dosegle s svojimi vojaškimi sposobnostmi in ne s premočjo sredstev, so se več dni upirale sunku močnih angleških olclopnih sil, navzlic ogromnemu osredotočenju sovražnega topništva in množin-skim letalskim bombardiranjem, šele ko so zadale sovražniku najhujše izgube, zaradi katerih je postal precej previden v nadaljnjem vojskovanju, so italijansko-nemške edinice pričele umikal-ne manevre, ki bodo ostali najpopolnejši, kar jih je vojaška zgodovina zabeležila. Težavni načrt, katerega so zamislili in odločno vodili šefi, se je lahko izvedel zaradi zgledne požrtvovalnosti čet, ki so hrabro prenašale žrtve in izredno hude nevšečnosti dolge in neprekinjene bitke.
Medtem ko je bila bitka besnela na libijskem ozemlju, je izkrcanje dveh novih armad v francoski Severni Afriki, prve angleške in 5. ameriške armade, katerima so se postopno pridružile francoske odpadniške edinice, še povečalo neravno-vesje med silami Osi in silami nasprotnika. Spr'čo tega novega dejstva, ki je globoko spremenil strateški položaj v Sredozemlju, ker je tvorilo neposredno nevarnost za Južno Evropo, je Os pogleda v Tunls nekaj tisoč mož, katerim Je z drzno akcijo uspelo ohromiti pobudo nasprotnika ln mu preprečiti, da nI imel takojšnje koristi od svoje odločne številčne premoči.
Velika zakasnjevalna funkcija Tunisa
Velika zakasnjevalna funkcija Tunisa se jo pričela kazati. Doč'm je Angloameričanom uspevalo v nadaljnjem ojačevanje lastnih sil, katerim so bili na razpolago celotni viri angleškega imperija in ameriške republike, sta morali Italija in Nemčija vrinjati svoje oskrbovanje skoz! nad-zorovalno letalstvo in pomorsko mrežo sovražnika. Razen velikih pomorskih sil in podmornic sta Anglija in Amerika zbrali v Sredozemskem morju mogočne skupine letalstva, katere so lahko, izkoriščajoč letališča v Alžlru, francoskem Maroku ln kasneje v Libiji, neprekinjeno nadzorovale S'cll-ski kanal, napadajoč sleherno pomorsko sredstvo v plovbi.
Težke naloge mornarice in letalstva
S tem je postala še bolj težavna že itak težka naloga naše mornarice ln našega letalstva, ki sta bili pozvani, da bdita nad sredozemskimi poti ter Ščitita pred zasedo pomorske in letalske konvoje, ki so bili določeni za oskrbovanje tuniškega operativnega prizorišča. Niti letalstvo, niti mornarica se nista omejila na tako zaščitno poslanstvo. Ena kot druga sta hrabro sodelovali v operacijah, sami napadajoč prometna pota in anglo-amerlške edinice.
Dne 21. marca Je sovražn'k pričel ofenzivo v Tunisu. Po več dnevih ostre borbe na MarethovI črti ni dosegla ofenziva nobenega rezultata. Zgodilo se je zaradi neugodnih dogodkov v srednjem odseku, da je prva armada, umaknjena na črto Chietta, izpraznila Marethovo črto, katero je znala obdržati nedotaknjeno. Krog se Je vedno bolj zoževal.
Junaške borbe prve armade
Odrejeni umik naše južne fronte na postojanke Emfidavilla ni bistveno spremenil položaja in tudi ne sledeči množinski napad Angloameričanov, s katerim ni bil dosežen več dni noben pozitiven izid. Krvavi ln ponovni porazi so bili zadani sovražnim armadam, zlasti od borečih se junakov naše prve armade. Junaški dogodki pri Tacrunl in v drugih utrjenih postojankah v tem odseku so tako živo v spominu vsakogar, da je odveč sleherno spominjanje nanj. Pripadajo sveti dediščini najčistejše slave italijanske vojske. *Ko se je popolnoma izjalovil napad v južnem odseku, se ja središče prestavilo na fronto na zapadu. Po me-njajočih se dogodkih se je akcija širila tudi na severni odsek in tu je sovražniku uspelo zaradi prehude premoči v orožju obvladati odpor branilcev.
Sovražna premoč v vojnih sredstvih
Kadar so nasprotne si sile v razmerju, kakršno je bilo med četami Osi in sovražnimi četami In sicer v razmerju enega proti dvajsetim tankom, enega proti sedmim oklopnim avtomobilom, enega proti trem topničai jem, nrupoštevajoč izredno velike razlike med obema letalstvoma, ne moro vzdržat' neomejen čas nobena človeška energ'ja, nobena plamteča volja.
Ko bo omogočeno-objaviti podatke o silah Osi v končni fazi bitke v Tunisu, bodo Angloameričanl morda obžalovali plaliost, s katero so začeli in vodili zaključno akcijo. V dneh 7., 8., 9. in 10. maja se je med tem, ko je prva italijanska armada z neukrotljivo hrabrostjo svojih oddelkov držala pred svojimi postojankami 8. angleško armado, po padcu Bizerte in Tunisa v severnem odseku izpolnila usoda 4. nemške oklopne armade. Borila se je z zaletom ln hrabro, toda je morala končno popustiti pred premočnim sovražn'kom. V neki pozdravni brzojavki generalu Messeju je general von Arnim poveličeval zadržanje njemu podrejenih italijanskih oddelkov, zlasti pa top;. " 7,), ki se je čudovito borilo, povsem vredno tr ojih slavnih izročil.
Najvišja priznanja
Dne 12. maja zjutraj je moral tudi nemški afriški zbor, zmagoviti junak v tolikih bitkah, opustiti borbo zaradi izčrpanja streliva, potem ko je un'čll vojne naprave ln vojne potrebščine. V trenutku ko je postal odpor nemogoč, je poveljnik armadne skupine poslal z zvestobo vojaka in o obnovljenem prepričanju o končnem uspehu goreS pozdrav zadnjega afriškega bojevnika nemškemu in italijanskemu narodu. Hitler Je izrazil svoje visoko priznanje generalu von Arnimu, poveljniku armadne skupine, Duce pa je tudi poslal poslanico v kateri je izrazil ponosno občudovanje italijanskega naroda spričo neukrotljive hrabrosti, katero so pred številčno premočjo sovražn'ka pokazali povelinlkl in vojaki v Tunisu, občudujoč v njih najčistejši izraz vojščakov ljudstev Osi.
Epopeja zadnjih bojev
Tako je b'la naša prva armada sama v borbi. Njej je pripadla ponovna sreča zadnjega odpora na afriški zemlji. Navzlic temu, da so se proti njej zdaj razen 8. armade usmerile vse ostale močne sovražne sile, so njeni oddelki f- -"jell borbo. Bitka je valov'la v prvih črtah. Bo.' so bile neprekinjene na vsej fronti. Nekaj post' ink je bilo izgubljenih, zopet zavzetih ln zopet Ljubljenih ter končno naši last! dokončno zagotovljeni z nezadržno vnemo naših oddelkov, vse to v najhujšem času.
General Messe Je javil Duceju o čudovitem zadržanju šefov ln prostakov, ki se, ne meneč se za bližnjo usodo, borijo ter operirajo z nespremenjeno trdno odločnostjo v prepričanju, da bo nj'h žrtev poplačana z neizbežno bodočnostjo Domovine. Dne 11. ln 12. maja so borbe postale bolj ostre, niih ritem vedno bolj silovit. Na predlog sovražniku za predajo je general Messe kot zvest tolmač
čustev svojih mož odgovoril odklonilno. Istega dne
Je Duce Izrazil armadi občudovanje in ponos vseh Italijanov za zgodovinske strani, ki jih piše na zadnjem koščku Afrike, s katerega izžareva slava, ki bo država nanjo stoletja ponosna. Poslanica, ki Je bila sporočena vsem četam prve armade, je te prepričala, o priznanju Domovine za doprine-šene žrtve ter je še bolj podžgala borbenega duha.
Boj do zadnjega naboja
Dne 12. maja je postal položaj I. armade nevzdržen. Njene postojanke so Se nezavzete, toda glas topništva je splahnjeval in kmalu je moral umolkniti zaradi popolnega izčrpanja streliva. Mnogo topov je bilo pognanih v zrak. Poveljnik topništva je odredil, naj topničarji, ponosni na svojo slavo in svojo žrtev, oddajo zadnjo salvo ob gorečem kriku: »živel Kralj! živelo italijansko topništvo!« Neomajni sklep generala Messeja, nadaljevati borbo do skrajnih posledic, če se v predaji ne prizna čast orožja, predstavlja neomajen izraz moške hrabrosti, neukrotljivega ponosa.
Vsaka nadaljnja žrtev pa bi bila brezplodna in Duce je odredil, naj borbe prenehajo. Toda šele potem, ko je armada porabila vse in je uničila vse topništvo in vse pehotno orožje, je dobila od svojega šefa ukaz, naj pusti borbo in z zadnjim
Po končanih bojih v Afriki stojimo na pragu novih dogodkov. V času, ko so sile Osi zadrževale naval združenih sovražnikov v Afriki, se je Evropa spremenila v mogočno trdnjavo, proti kateri bodo zdaj zaman butale sovražne sile.
Predvsem se združeni sovražniki poslužujejo letalstva in uprtear jajo teroristične napade na nezaščitena mesta v Italiji, Nemčiji in na zasedenem ozemlju.
Pobijajo nedolžne žrtve, žene in otroke, dobe pa zasluženo plačilo z izgubo številnih letal, kakor tudi z učinkovitimi protinapadi osnih sil.
Glavni stan italijanskih Oboroženih sil je objavil 14. maja naslednje vojno poročilo: Naši letalski oddelki so v učinkovitih nočnih poletih napadli luke v Boni, v Bugieu in Sfaxu (Afrika). Na Ti-renskem morju je potopila neka nemška enota sovražno podmornico in ujela del posadke. Včeraj so sovražnikovi večmotornikl prileteli nad mesta Neopelj, Reggio Calabria, Cagliari, Mes-slna ln Augusta. Povzročili so žrtve in škodo, zla-stl ogromno v Cagliariju, ki so ga dvakrat bombardirali. Protiletalsko topništvo je sestrelilo tri letala nad Kalabrijo, eno nad Porto Empedocle in eno nad Messino. Sedem nadaljnjih letal so sestrelili v boju italijanski in nemški lovci; 5 v Cagliariju, 2 v Augusti.
Italijansko vojno poročilo ob 15. maja pravi: Med nočnim napadom na luko v Boni (Afrika) so nemška vojna letala potopila eno petrolejsko ladjo in poškodovala trgovsko ladjo srednje tonaže. Včeraj je sovražnik iz zraka obmetaval z bombami Civitavecchio, Palermo, Sasari in razne druge kraje na Sardiniji. Zabeležene so žrtve med prebivalstvom in poškodbe na poslopjih, zlasti v Civitavecchiji. Sardinsko protiletalsko topništvo je sestrelilo 9 letal, dve Izmed teh sta bili sestreljeni v Palermu. Na vzhodni obali Sardinije so naši lovci prestregli neki sovražni letalski oddelek in sestrelili dva dvomotornika.
Italijansko vojno poročilo od 16. maja pravi: Letala Osi so vnovič bombardirala pristanišče v Boni. Sovražni letalski oddelek je v prvih urah pretekle noči napadel mesto Trapani; poročajo o škodi v omejenem obsegu. Štiri letala je sestrelilo obrambno topništvo.
Italijansko vojno poročilo od 17. maja javlja: Italijanski in nemški letalski oddelki so z dobrim uspehom napadali alžirske luke. Snoči so sovražna letala priletela nad Rim in kasneje odvrgla bombe v okolišu Ostie. Bilo je nekaj škode ln nekoliko ranjenih.
Na vzhodu se pripravljajo veliki spopadi.
Za uvod so Nemci pričeli ofenzivo na kubanskem bojišču, kjer so grenadirji vdrli v ruske postojanke. V dvodnevnih silovitih bojih je bila v sodelovanju z letalstvom razbita glavnina treh sovjetskih divizij in so bile sovražniku prizadete velike krvave izgube. Sovjetske čete so izgubile poleg številnih topov in oklopnih vozil mnogo lahkega in težkega pehotnega orožja. Nadalje Je javilo vrhovno poveljništvo nemške vojske pretekli ponedeljek: S področja okrog Velikih Luk poročajo o uspešnem lastnem bojnem delovanju. V raznih drugih odsekih vzhodne fronte so nemške napadalne čete nepričakovano vdrle v sovražne postojanke, jih razdejale ter privedle ujetnike in plen. Posamezni sovjetski napadi so bili zavrnjeni deloma v sodelovanju z letalstvom. Anglosaška letala so v nočeh preteklega tedna večkrat priletela nad NemCjo in nad zasedene pokrajine. V hudih zračnih letalskih bojih je pa sovražnik izgubil Izredno visoko število letal, večinoma težkih štiri-motornih bombnikov. Sovjetski letalci so v noči
dvigom svojih slavnih praporov na afriški zemlji zapečatiti svojo usodo s krikom: »živela Italija!«
Priznanje Nj. Vel. Kralja in Cesarja —
Giovanni Messe, maršal Italije
Taki so bili dogodki zadnjih dni: Epilog šestih mesecev bitke, ki so omogočili pridobitev izredno dragocenega časa v splošnem okviru vojevanja in ki se izražajo najvišje v besedi, ki jo je naslovil Nj. Vel. Kralj in Cesar generalu Messeju v odgovor na poslanico, v kateri je obrazložil vzvišenemu vladarju ponosne namere svojih mož, pripravljenih z vsemi zastavami žrtvovati se v zadnjem odporu: »Sledil sem z najbolj živim občudovanjem slavnim junaškim dejanjem prve armade. Njeno sijajno zadržanje je trdno poroštvo za večjo veličino naše nesmrtne Domovine.«
V potrdilo vojaških kreposti prve armade je bil njen poveljnik imenovan za maršala Italije.
Veličastna žrtev naših vojakov v Afriki Je seme bodoče slave in neizbežne sreče naroda.
Iz njega izhaja svetel pouk, da se je treba boriti z isto vero, katero so naši junaški vojaki izpričali v junaškem izvrševanju svojih dolžnosti.
od 12. na 13. t. m. teroristično napadli Varšavo in ubijali nedolžno prebivalstvo.
Zaradi velikih izgub so anglosaška letala priletela v noči od nedelje na ponedeljek le v majhnem številu nad nemško ozemlje ln vrgla na nekatere kraje majhno število rušilnih bomb. Poškodovani sta bili dve dolinski zapori. Kakor pravi nemško vojno poročilo, so silne množine vode, ki se je razlila zaradi teh poškodb, povzročile težke izgube med civilnim prebivalstvom. Osem napadajočih letal je bilo sestreljenih, 9 nadaljnjih sovražnlh-letal pa je bilo uničenih nad zasedenim zapadnim ozemljem. Nemška brza vojna letala so zadnje noči učinkovito napadala vojaško važne naprave v Londonu, v ladjedelni-Skem mestu Sunderlandu in v industrijskem mestu Chelmsfordu. Nadalje so nemška letala zadnji čas večkrat ostro napadla industrijske naprave v Petrogradu in zbirališča v ruskem zaledju.
V Washlng1*>nu je bil zadnje dni sestanek angleškega ministrskega predsednika Churchilla in ameriškega prezidenta Roosevelta, Churchill je pripeljal s seboj razne generale in drugo spremstvo. Posvetovali so se o novo nastalem položaju in o tem, kako bi napadli Evropo. Ameriški in angleški listi objavljajo razne napovedi, italijanski in nemški tisk pa jim odločno odgovarja, da bo vsak pozkus anglosaškega vpada v Evropo zadel na odpor celinskega bloka. Churchill m Roosevelt bi se rada sestala s Stalinom, ki pa očitno izbegava osebne stike z njima.
DomaČe novice
*	Ducejeva nagrada dvojčkom. Visoki komisar je iz Ducejevega sklada podelil zakoncema Janezu in Justini Zobec v Dolenji vasi ter Janezu in Frančiški Kunstelj v Klenoviku ob priliki rojstva dvojčkov nagrado v znesku po 600 lir.
*	Zdravstvena avtbliolona, ki se je od začetka pomladi mudila večinoma po notranjskih krajih, je bila konec prejšnjega meseca na Vrhniki, kjer je številnim obiskovalcem nudila zdravstveno pomoč, nasvete in tudi zdravila. V začetku tega meseca pa je prenesla svoje delovanje v okolico Ljubljane. Najprej se je mudila na Ježici, nato pri Devici Mariji v Polju, ta teden pa posluje na Rudniku. Kakor povsod, se tudi v okolici Ljubljane ljudstvo rado zateka k njej.
*	Dvojna zdravniška poroka v Novem mestu. V zasebni kapelici novomeškega prošta sta se poročila znana novomeška zdravnika dr. Idi Kopač s trgovčevo hčerko Milico Vovkovo in dr. Milan Kirn z zdravnico dr. Vando Orehkovo. Novoporo-čencem. ki so priljubljeni med prebivalstvom, želimo mnogo sreče!
*	Nova lepa umetnostna razstava Je prirejena v Jakopičevem paviljonu v Ljubljani. Mladi slovenski umetniki Nikolaj Omerza, Zoran Mušič, Maks'm Sedej m Stane kregar so razstavili svoje najnovejše podobe, kiparja Zdenko Kalin in Karel Putrih pa svoje novejše kipe. Kdor hoče spoznati ustvarjalno moč mlajših slovenskih umetnikov, mu priporočamo, da si to lepo razstavo ogleda.
*	Določbe o ugotovitvi sestava ln opreme kmetij v Ljubljanski pokrajini. Visoki komisar je odredil: Lastn!ki in zakupniki zemljišč v Ljubljanski pokrajini so dolžni prijaviti vsč podatke o sestavu, opremi in obdelavi svojih kmetij na
posebnih obrazcih, katere si morajo priskrbeti pri svojem občinskem uradu tn jih temu uradu povsem izpolnjene vrniti do vštetega 15. junija t. 1. Občine morajo poslati zbrane prijave ravnateljstvu kmetijske in veterinarske službe Visokega komisarijata do vštetega 30. junija t. 1. Kršitelji prijavne dolžnosti in tisti, ki vlože neresnične ali nepopolne prijave, se kaznujejo v denarju do 5000 lir, v hujših primerih pa z zaporom do dveh mesecev.
*	Lastniki kotljev za žganjekuho se opozarjajo, da je po naredbl Visokega komisarlata vsaka žga-njekuha zabranjena, ako ni bila prej zaprošena in odobrena. Tudi kmetovalci ne smejo več svobodno kuhati žganja. Posebno pa nihče več ne sme žganja prodajati in nakupovati brez potrebnega predhodnega dovoljenja. Vsi kotli za žganjekuho morajo biti prijavljeni pri odseku finančne kontrole.
*	Kosi so se razmnožili. Ljubitelji krilatega rodu ugotavljajo, da so se zaradi mile zime kosi letos izredno razmnožili. V hudih zimah jih mnogo zmrzne, letos pa gnezdijo celo tam, kjer drugače niso gnezdili. Mnenja o kosu so različna: eni ga cenijo kot veselega pevca in uničevalca mrčesa, drugi pa ga sovražijo, ker uničuje gnezda manjših ptic pevk in pozoblje mnogo grozdičevja, češenj, marelic in podobnega. Toda kos se pridno množi in njegovega rodu ne bo mogoče zatretl.
*	Trljakl, kakor pravimo ledenim patronom Pankraciju, Servaciju ln Bonifaciju, so nam letos prinesli zelo lepo vreme. Na god sv. Zofije, ki sicer rada nagaja z mrazom in dežjem, smo imeli letos tako toplo vreme, da se je že pričela že kopalna sezona. V nedeljo popoldne je bilo v Ljubljani malo dežja, v ponedeljek pa se je sončno vreme nadaljevalo. Z dežele poročajo, da se žita letos najlepše razvijajo. Sadjarji najbrž ne bodo tako zadovoljni kakor lani, pač pa se, če ne bo nesreče, obeta spet dobra letina po vinogradih.
*	Devet trupel v breznu na Mali gori. Iz Dolenje vasi pri Ribnici poročajo: Lani 28. julija so šli vaščani iz Prigorice in ostalih vasi občine Dolenja vsa sekat v gozd. Nekaj Prigoričanov je sekalo blizu postajališča Lipovca. Bilo je okrog 8. zjutraj, ko so se nenadno pojavili partizani. Nekaj ljudi je zbežalo, devet.pa so jih partizani odgnali s seboj. Odgnali so tudi dve vpreženi kravi. Za pogrešanci ni bilo sledu. Zdaj je pa
. Izpovedal neki ribniški partizan, ki se je javil oblastvom, da je bilo vseh 9 vaščanov zmetanih v 90 metrov globoko jamo na Mali gori. Nesrečniki, katerih trupla ležijo v breznu, so: Franc Trdan, star 68 let, cerkveni ključar in posestnik, ki je zapustil 4 otroke ln vdove: Franc Tanko, 63 let, cerkveni ključar, mizarski mojster, je zapustil 6 otrok ln vdovo; Anton Henlgman, posestnik ln lončar, je zapustil 4 otroke in vdovo; Anton Goršč, 54 let, brez enega očesa, krom na eno nogo, posestnik, je zapustil 3 otroke *n vdovo; Anton Arko, 67 let, je zapustil 6 otrok ln vdovo. Z njim sta bila ubita še sina Jože, 20, in Franc, 18 let, dijak meščanske šole v Ribnici. Dalje sta med žrtvami Janez Kozina, posestn'k. 45 let, ki Je zapustil vdovo, in 21-letnl Jože Kozina.
*	Pogreb treh dobrovskih žrtev. V dobrovski fari so bili v noči od 18. na 19. januarja letos odpeljani s 15 drugim! fanti Andrej Remic iz Podsmreke, Ivan Peklaj iz Podsmreke in Jože Kušar iz Draževnika. Nedavne dni je patrulja dobrovske protikomunistlčne posadke odšla na Toško čelo, kjer je našla tri grobove, ki so jih potem 12. t. m. odkopali in v nj'h našli trupla omenjenih pogrešancev. Eno truplo je ležalo na hrbtu, dve pa na obrazu. Trupla so bila zdravniško preiskana. Pogreb teh treh žrtev je bil v četrtek 13. t. m. ob 17. uri na dobravsko pokopališče. Pogreba so se udeležili: četa italijanske posadke, fantje Iz Brezovice, Vnanj"h goric. Loga in Dravelj, šolska mladina in mnogo ostalih fa-ranov. Pred mrtvašnico na pokopališču, od koder se je potem razvil žalni sprevod proti cerkvi, se je od vseh treh žrtev poslovil Vlado Pirih. V cerkvi je duhovščina odpela »Reši me«, nakar je še neki duhovnik spregovoril pokojnim v slovo.
*	Truplo občinskega tajnika Alojzija šetine lz St. Jerneja na Dolenjskem, ki je lani postal žrtev partizanov, so pred nedavnim našli trije legio-narjl. Truplo so prenesli iz gozda Kičera nad Kostanjevico v mrtvašnico in ga nato pokopali v rojstni župniji v šmihelu pri Novem mestu. Alojzij Šetlna, ki se je rodil 12. avgusta 1911 v Gotni vasi, je bil od leta 1938. obč'nskl tajnik v St. Jerneju na Dolenjskem. Zapustil je ženo in tri otroke. Najmlajši njegov sinko je bil ob času umora star komaj 14 dni. Setina je v soboto, 13. junija lani, šel iz službe iz St. Jerneja proti Novemu mestu. Na Mrzlem poliu ga je pr*jela partizanska straža in ga odvedla proti Gorjancem. Čez teden dni se je izvedelo, da je bil mučen ln nanosled umorjen. Pokopan je bil zelo plitvo. V bližini nekaj metrov so štirje grobovi neznanih ljud*. nekaj sto metrov dalje pa so kmetje doslej našteli 32 grobov.
Na pragu novih dogodkov
Stanko Mlakar:
Grofica In njen divji petelin
Zgodnje pomladnega večera je bil Marijan klican ua stanovanje grofice Oberštajnove.
»Le kaj mi neki spet hoče ta gospoda?« se je izpraševal Marijan, ko je stopal proti gradiču podobni vili, katero je bila grofica Oberštajnova dala sezidati le za svoj oddih. »Pa vendar ne spet zaradi tega salamenskega lova, zaradi katerega sem moral že zadnjič presedeti štiriindvajset ur, ker me je bila grofica zasačila, ko sem ustrelil zajca?!«
S težkim srcem je vstopil v njeno sobo. Sedela je na razkošnem divanu, njemu pa je dovolila, da se je vsedel njej nasproti v naslanjač.
»Ne bo hudega,« si je mislil Marijan, ko ga je Se preeej prijazno ogovorila.
»Vam je kaj dobro poznana okolica, gospod?«
»Gospod me imenuje« — mu ni šlo v glavo. »To se pa pri njej ne zgodi velikokrat; pač le takrat, kadar se jI zdi, da nujno potrebuje pomoči. c Tako se je Marijanu tudi zdaj takoj posvetilo, kam pes taco moli, zato Je samozavestno odgovoril:
»Vsako ped zemlje poznam daleč naokoli kakor lastni žep. Zakaj pa želite to vedeti, milost-ljiva?« je brž povzel.
»Ker bi rada dobila človeka, ki bi ml lahko v kratkem Izsledil divjega petelina, da bi ga potem jaz zalezovala in poizkusila ustreliti.«
»Sva že skupaj.« si je mislil Marijan. »Zdaj se ti osvetim za tistih štiriindvajset uric!« Nato pa reče s strokovnjašklm glasom.
»Nisem bogve kak6 Izkušen v tej stvari, ampak to bi se pa že dalo napraviti. Samo takole zalezovanje je precej naporno m veliko potrpljenja Je treba za to. Veste, takle lov na divjega petelina izpodletl lahko tudi zelo spretnemu lovcu.«
»Tudi jaz znam dobro m riti,« odvrne grofica precej užaljeno, ker jg nI Marijan kar naravnost prlštel med spretne lovce. »Kar se pa tiče plačila, je tako: čimprej ga 1 bledite, več plačila dobite.«
Marijan je obljubil, da bo v teku dveh dni prav gotovo že lahko streljala na divjega petelina, se vljudno poslovil in zdrsnil kar po bližnjici proti domu, ki stoji malo niže.
Se tisti večer je tudi stopil k svojemu prijatelju Petru, s katerim sta napravila Imeniten načrt. Obenem sta si zagotovila dobro napitnino, grofici pa bosta pošteno potlačila ošabno perje, —« seveda, če se jima načrt posreči.
Drugo jutro, ko je bila Se tema, gresta Marijan ln Peter zalezovat divjega petelina. Marijan je vzel s seboj puško, katero je "imel skrito nekje na kozolcu. Petelina sta kmalu spretno zalezla ln ga zbila e velikega drevesa.
»Zdaj pa, Peter, kakor sva se zmenila. Tega petelina boš ti jutri na vse zgodaj privezal na vrh velikega drevesa, ki raste v Rupah — v najbolj zašarjeni gošči. Recimo na tisti vrh« — ln je pokazal na velikanski hrast, ki je rasel v tako gostem robldovju, da se je do njega dalo prrv težko priti. »Ob štirih zjutraj bom tam mimo pri-vedel grofico, ti pa dobro oponašaj-divjega petelina. da ga bova lahko oba slišala. Vrvico Izpusti
šele takrat, ko bo počilo že četrtič, prej ne, vse drugo bom jaz uredil,« Je še Marijan poučeval Petra, ko sta se vračala z divjim petelinom nazaj proti domu.
Isti večer nato je šel Marijan sporočit grofici Oberštajnovl, da je že Izsledil, kje zjutraj divji petelin kleplje. Zelo se mu je ".ahvaljevala, da ji je tako hitro izsledil plen, in mu je za današnji trud ponudila petdeseta k, -ekoč:
»Jutri, če se nam lov posreči, dobite še toliko. Ste zadovoljni?«
»Seveda, še preveč bo!c se Je zaradi lepšega branil Marijan, a bankovec je kajpada rad stisnil v žep.
Zjutraj Je 4e okoli treh robanttl okoli vilo. V vili je bila luč, torej Je grofica že vstala. Poropo-tal je s palico po debelih hrastovih vratih. Od-pret mu je prišla kuharica, ki ga je povedla v
kuhinjo, da tam počaka .a milostljivo.
Cez kake pol ure se j« grofica pojavila v kuhinji, pripravljena za odhod.
»Vidi se ti, da še nikdar nisi zalezovala divjega petelina,« si je mislil Marijan, ko jo je zagledal sicer v lovski opravi, a z nizkimi čevlji ln prozornimi svilenimi nogavicami. »To bo javkanja in stokanja, preden prideš ti do tistega petelina.«
Ni še bila prav pol štirih, ko je Marijan že vodil grofico okoli Rup, prisluškujoč, da čuje klepljanje divjega petelina. Skrbno se je pazil, da ne trt prišla na cilj prezgodaj, zato jo je vodil precej po ovinkih ln po najbolj zašarjenem lo-govju. Kadar je stopila preglasno ali pa zagodr-njala, ko se jI je opletlo robidovje okoli neg ln tankih svilenih nogavic, jo je vedno svareče opozoril :
»Milostljiva! Prosim vas, ne delajte šuma. Petelin nama jo bo odkuril!«
Tako se plazita že kake pol ure, ko jo privede že preeej blizu oilja ter jo svareče opomni:
»Ssst! Petelina slišim!«	t *
Poslušala je tudi ona ln seveda nič slišala, zato tiho odvrne:
»Najbrže ste se zmotili, gospod.«
»Jaz pa stavim, da se Je v najini bližini oglasil divji petelin!« se je delal Marijan vednega, četudi nI še nič slišal, 'e po čaiu se mu je zdelo, da Peter gotovo že oponaša divjega petelina. »Kar za menoj, milostljiva — petelin je vaš!«
Na obzorju se je že svitalo, ko sta Marijan in grofica kake četrt ure z največjim zadovoljstvom poslušala petje divjega petelina. A za streljanje se je zdelo Marijanu še prezgodaj. Seveda se mu tudi mudilo nI, saj je dobro vedel, da jima petelin ne more uiti.
»Tk-tk-tk,« se je slišalo Se kar naprej v majhnih presledkih.
»Sijajno ga oponaša,« si je mislil Marijan. Grofica se je pa kar tresla od razburjenja, ko je čakala na ugodni trenutek, da bo streljala na petelina. Skozi mrak se je že precej razločno videl divji petelin, ki je kakor je kazalo stal vrh mo-
gočnega hrasta ln pel. Zdaj je Mrrijan tiho zaša-petal grofici:
»To je ugoden trenutek za strel, sicer Jo te odkurl!«
»Ne vidim še dobro,« se Je bala grofica, da ne bi zgrešila cilja.
»Dobro pomerite ln vam gotovo ne uide, saj ste sinoči pravili, da znate dobro meriti,« jo Je podražil Marijan.
Dvignila je puško in dolgo merila. Buum!,.. A petelin je pel naprej.
»Hitro pomerite še enkrat,« je priganjal Marijan grofico. »Ravno zdaj bo vzletel.« — Grofica hitro pomeri. Buum! In še enkrat: buum! Petelin pa poje naprej.
»»Tristo kosmatih, milostljiva! Vam bo petelin ušel — vidite, kako se vznemirja? Dajte meni puško, vl ste preveč razburjeni.
Hitro mu je ponudila puško, a Marijan se J« hotel še malo pobahatl ln se jI osvetitl. Saj mu je zadnjič, ko ga je zasačila s puško v gozdu, zabrusila, da bi mu veliko bolj prlstojal v roki kramp kakor puška. Zato je zdaj rekel grofici razločno na uho:
»Sicer ml veliko bolj prlstoja v roki kramp kakor pa puška, ampak tistega petelina tam gori
si pa še vseeno upam zadeti...« In je z bliskovito naglico dvignil puško in ustrelil, še preden mu je bila puška pri licu. Divji petelin pade na tla. Grofica je od presenečenja vzkfiknila:
»Kaj je to mogoče? Tolikšna spretnost in v takem mraku!« In že je hotela iti pobrati petelina, ko jo je Marijan prijel za rokd.
»Počakajte me tukaj, skočim jaz po petelina, vl bi se preveč opraskali v gostem robidovju!« In že je skočil med robidovje, ker se je bal, da bi grofica le hotela Iti z njim. Vrnil se Je s krasnim petelinom v roki.
»Dovolite, milostljiva, da '••wn jaz nesem petelina, ker petelin precej krvavi ln bi se vi lahko zamazali obleko.« se je delal Marijan na vso moč uslužnega, v resnici se je pa le bal, da bi grofica ne spoznala, da je petelin že popolnoma trd in mrzel.
»Pa ga nesite vl!« je želela tudi ona.
Ko sta nato stopala proti dolini, se je pogovor sukal le okoli tistih njenih treh strelov, za katere je bila prepričana, da jih Je zgrešila ln zelo ji je bilo žal, da ne bo mogla znancem pokazati divjega petelina in reči, da ga je sama ustrelila. Marijan, ki je poznal njeno častihlepnost, jI je pa predlagal, naj oba rečeta v gradu ln drugod, da ga je ona ustrelila.
»Kaj, vl bi se hoteli odreči tej časti?« se Je čudila grofica, ki ji nI šlo v glavo, da bi se mogel kdo toliko žrtvovati.
»Malenkost, milostljiva!« odgovori Marijan ln zamahne z roko, kakor bi hotel reči. »Mar mi za to čast!«
»Torej boste rekli, da sem ga jaz ustrelila?« povzame grofica veselo.
»Zakaj pa ne, če vl tako želite!«
»In koliko zahtevate za to ?«
»Ce ml kaj daste, bom zadovoljen; če ne, pa tudi. Najrajši bi pa seveda videl, da bi bili z menoj drugič bolj milostni, če bi se slučajno še
Edvard Zajec-Muljsvski:
Sin se vrne
Bilo je na velikonočno soboto popoldne. Krasen dan je nt. Prijazno je sijalo žarko sonce e nebesnega svoda in njegovi žarki so zlatili strehe trikih hiš. Čarobno se je lesketal križ na strehi cerkvenega zvonika, iz lin so visele zastave, v čast Gospodovega vstajenja.
Prebujala se je narava iz dolgotrajnega zimskega spanja, vesela vstajala v novo življenje, se odevala v svatovska oblačila. Vsepovsod si videl znake prebujenja, vstajenja, vsepovsod je klilo ie tal novo življenje. Zelenel je gozd, zelenela livada. Iz zemlje ln e neba se Je razlegalo petje — himna prerojen j a, veselja, sreče. To je bila poezija pomladi, kakor skrivnostna melodija je trkala na okna ln na človeška srca ln lila v človeška duše mir, radost, ljubezen.
Oj, velikonočni zvonovi! Kako neskončno milo in slovesno je vaše petje! Zmagoslavno so valovili bronasti glasovi nad prijaznim trgom, naslonjenim na pobočje hriba. Mahoma je doslej mirni trg oživel. Ljudje so začeli prihajati Iz hiš v prazničnih oblekah, se na ulicah ustavljali, zbirali se v gruče in polagoma odhajali proti cerkvi, ki se Jim je prijazna, deviško bela smehljala nasproti. In zvonovi so zvonili, klicali, vabili pobožna srca r hram molitve.
Visoko gori v rebri nad trgom je tedaj sedel stari Jerom na klopi pred svojo borno, že napol razpadlo kočo. Starec Je bil čudak. Z nikomer nI hotel občevati, ljudi je sovražil ln se jih izogibal.
Le redkokdaj je zapuščal svoje samotno bivališče. Dan za dnem je zamišljen posedal pred kočo, napeto zrl tja na belo cesto v nižavi, žalostno vzdihoval ln mrmral neumljive besede. Ljudje so bili prepričani, da se mu je zmračil um zaradi izgube nekdanjega bogastva, a še bolj od žalosti, ker ga je zapustil sin edlnec. ki je pred mnogimi leti odšel v svet, odkoder se ni vrnil, kakor je bil sveto prisegel svojemu očetu.
Starec je uprl komolca ob kolena, naslonil glavo na sklenjene roke. ter žalostno strmel v dolino, na skupino belih hiš, na lepo oblečene, veselo razpoložene, srečne ljudi. Tihi vetrič mu js prinašal na uho brezskrbno govorjenje, zveneč smeh. In starčev obraz je postajal vedno bolj tožen, pogled njegovih oči vedno bolj bolesten. V njegovem srcu je ležala pekoča bol. Jerom nI občutil v svoji duši velikonočne radosti, sladki glasovi zvonov niso našli odmeva v njegovih prsih.
Jeromovo življenje je bilo vse prej ko prijetno. Nekdaj najbogatejši ln najbolj spoštovani posestnik je na starost živel v pomanjkanju, sam na svetu, zapuščen, brez ljubečih svojcev. Sin, ki je kriv njegove propasti, kateremu je v slepi ljubezni žrtvoval vse svoje premoženje in v katerega pomoč Je še vedno upal, mu že mnogo let ni sporočil, kje je In kako se mu godi. Sinova brezbrižnost nasproti očetu je starca žalostlla. Vedno je hreoeneče čakal, kdaj prejme obvestilo od svojega Janka, da se vrača bogat, kakor je bil obljubil pred odhodom.
»A, sin, sin, kdaj se vrneš in ml natreš v naročje tisočakov, kdaj se bodo izpolnile moje lepe sanje?« je govoril starec skoraj glasno. »Janko, te bom še kdaj videl ali nikdar več? Mogoče me
zagrebejo v zemljo, preden prideš. Toliko let te že pričakujem, mogočnega, bogatega. Veselim tvoje vrnitve, da me rešiš iz bede, v katero me jo prignala tvoja zapravljlvost. Prisegel si, do se najpozneje v dveh letih vrneš k meni, z žep polnimi denarja, da ml povrneš, kar sem Izda i nate. Deset let te že čakam ln sanjam o bogastvu ki ga bofi prinesel — a tebe nI... Sinko moj. vrni se vendar k tvojemu očetu, vrni se!«
Starcu so omahnile roke, siva glava se mu j ' povaaila na prsi. Nič več nI čul velikonočnih zvonov, njegove misli 30 se vrnile v prošlost, ko jc Se bival spodaj v trgu v dvonadstropni hiši i« ko so se mu ljudje odkrivali ln ga nazivall gospoda Jeroma. V njegovi duši so se začeli dramitl spomini. Živo so mu začele vstajati pred očmi slike iz njegovega življenja.
n.
Oče mu je bil zapustil premoženje v denarju ln zemljišču, a on ni bil zadovoljen a tem, kar je Imel. Vedno si Je želel Se več denarja, še več njiv. Nikdar mu ni bilo dovolj bogastva, lakomno je fTabil na kup, kjer je mogel ln kakor je mogel.
V mlajših letih je bil trd, sebičen, skop, oderu-Skl. že v nekaj letih Je Izdatno pomnožil svoje znatno imetje. Nekaj njiv in gozdov Je prikupil, a še več si jih Je pridobil krivično, nepošteno, na dražbah in tako.
S tridesetimi leti se Je poročil, a svoje žene ni ljubil, vzel jo je bil le zaradi lepe dote. Ko mu je umrla, nI posebno žaloval. Ostal je vdovec. Toda sina edlnca je ljubil brezmejno, že kot malemu otroku je Izpolnil vsako željo, deček se je
kdaj spozabil nad vašim lovom. Saj veste, kako jč! Veselje Imam, pa je!« je dodal s priliznjenim glasom. »Saj ml ni ravno do divjadi, le lepo se ml zdi takole s puško korakati po gozdu.«
Grofica ga je začudeno pogledala. Ni si mislila, da se bo upal to prositi; nato odgovori:
»Tega vam ne morem dovoliti. Edino, če hočete pristopiti k našemu lovskemu društvu. Sedaj, ko K^m se prepričala o vaši lovski sposobnosti bi me prav veselilo, če pristopite k nam.«
Marijan se je nekaj časa branil sprejeti to ponudbo, a nazadnje se mu je le zdelo najboljše, i,a se vda in jo je sprejel.
S takim sklepom sta prišla v grad. Tukaj mu i grofica izplačala obljubljeno plačilo, on pa je š-'l takoj k tovarišu Petru, ki ga je že čakal za i evom in mu povedal, da ga grofica hoče vzeti 7 \ svojega lovca.
Tako so prišli vsak na svoj račun. Grofica, ki ji je bilo toliko do časti, Je žela priznanje svojih \ šokih gostov, ki jih je imela pogosto v svojem gradu. Marijan in deloma tudi Peter sta pa po <. 'ni prišla v milost pri grofici. Kadar se grofica s ,et loti podjetnega lova na divjega petelina, si c juje visoke škornje, ker si je zadnjič preveč
c praskala svoje lepe noge.
\-
Ženski vestnik
Za kuhinio
Kako se peče kruh iz koruzne moke. Ako narediš kruh iz enega kg moke, vzemi 60 dkg enot-m moke in 40 dkg koruzne. Iz koruzne moke skuhaj bolj redko polento, ki jo kuhaj 15 do 20 minut, nekoliko ohlajeno, prideni enotni moki, osoli, prideni kvas in delaj kakor vsak drug kruh. Iz te količine napravi dve štručki.
Enolončnica. Razgrej nekoliko masti, stresi vanjo precej drobno zrezane čebule. Ko nekoliko za-rumenl, prideni na male koščke zrezano surovo goveje meso, ga osoli in popraži. Daj zraven na rezance zrezani ohrovt, ki naj se tudi nekoliko popraži. Potresi žlico moke in ko je zarumenela, zaiij z vodo, prideni makarone in nekoliko na kocke zrezanega krompirja. Ko vse nekaj časa vre, pridem še riž ln precej paradižnika.
Makaroni s fižolom. Kuhaj namočeni fižol do mehkega in ga ne odlij. Posebej skuhaj makarone, jih odlij in priden! fižolu. Napravi prežganje ln prideni zelenjavo, ki si jo pripravila za zimo; če je nimaš, pa drobno zrezani peteršiljček, čebulo, česen. Prideni tudi precej paradižnika. Vse naj še nekaj časa vre. To je prav okusna ln tečna jed.
Regrat. Regrat, ki sili ob vseh stezicah, po vrtovih in travnikih na dan in nas vabi, da si ga naberemo, ker je poceni in zdrav za naš organizem, nam da okusno tn zdravo solato. Se boljša kot surova regratova solata Je kuhana. Regratu pustim nekoliko koreninice, osnažlm ga in dobro operem, nato pa skuham v slanem kropu. Kuhanega odcedim in dobro ožmem, denem v skledo ln zabelim z oljem, kisom, soljo ln poprom. — Fran-
Ko začne naš malček hoditi
Mlada mamica komaj čaka, da bi njen prvorojenec začel hoditi. Ce je pozneje še kaj otrok, ni ta želja več tako močna, ker mati ve, da je z otrokom veliko več dela ln skrbi, ko začne hoditi. Toda na prvorojenčeve korake vsaka mamica nestrpno čaka. Zato marsikatera mati prezgodaj postavlja otroka na noge, že takrat, ko so nožice še šibke in kosti mehke. V tem primeru mati lahko otroku hudo škodi.
Kdaj začnimo učiti otroka hoditi, je odvisno od otroka samega. Zdrav, pravilno razvit otrok bo sam od sebe o pravem času vstajal ln tudi poskušal prve korake. Kar je prisiljeno m predčasno, je škodljivo. Brž ko otrok že sam sedi, mu nabavimo stajico. Stajica ni draga, za nekaj lir nam jo napravi mizar iz navadnega mehkega lesa, ki se da umivati. V stajici otrok sedi ln se igra. Ko ima dovolj močne nožice, se oprime ograje ln poskuša vstati. Kmalu bo tudi ob ograjici hodil, najprej malo, pozneje pa zmerom več. Ce pade, nič hudega. Paziti moramo le, da z glavico ne zadene prehudo ob rob ograje. Zdaj pa še zmerom ni primeren čas, da bi ga učili hoditi. Pustite ga v stajici, naj si utrjuje mišičevje v nogah. Kadar je utrujen, lahko sede. Ce čuti potrebo po gibanju, hodi. Sam najbolje ve. kaj mu prija. Polagoma bo poskušal korakati tudi po sredi ali bo hotel poiskati kakšno igračo ali pa se bo v raztresenostl pozabil prijeti za ograjo. Sele tedaj ga lahko vzamemo iz stajice in ga pustimo hoditi zunaj, najbolje po mehki travi. Razni pasovi, stolčki na kolesih in druge priprave so škodljivi, ker potiskajo otroka na trebušček ln prsi. Primite otroka za obe roki in naj hodi pred vami. Samostojno hoditi ga najlaže naučimo, ako držimo roke ob nJem, da ga lahko prestrežemo, če bi omahnil.
Ako se otrok boji sam hoditi, ga nikar ne silimo, šele ko stopa res trdno in brez strahu, ga pustimo, naj napravi sam daljšo pot. Paziti pa
moramo, da se pri padcu ne udari in ne prestrafil. Ce pade, ga ne mllujmo, delajmo se, kakor da tega nismo opazili, ali pa obrnimo vse na Šaljivo plat. Zakaj sicer bi otroka samo pomehkužili, tako da bi pozneje jokal za vsako malenkost. Ce se otrok pri padcu prestraši ln se boji spet sam hoditi, ga pustimo v miru, dokler ne pozabi pre-stanega strahu m začne spet sam korakati. Ce z letom ne shodi, vprašajmo zdravnika.
cozi in Italijani čislajo kuhano regratovo solato kot kri čistilni, pomladno jed in jo dobiš po vseh restavracijah in gostilnah. Dobi se tudi kot samostojna jed, po kateri gostje zelo povprašujejo.
Drobni nasveti
Ko je v sobi prav vse ocejeno, zlikano, popravljeno ln skrtačeno. postavi vse na prejšnje mesto in šele potem se loti druge sobe. Prav tako temeljito pa pospravljaj po parkrat r.a leto tudi kopalnico, kuhinjo, shrambo, klet in drvarnico ter končno tudi prostore na podstrešju.
Da ti pojde čiščenje stanovanja hitreje izpod
rok in da lahko vsak nedostatek takoj in z lahkoto odstraniš, imej vedno pri rokah vso pripravo; bencin, terpentin, salmjak, čistilno kredo. sidol, vosek, špirit, žgano magnezijo, razne majhne in večje volnene in p'atnene krpe, različne krtače in metlice ter čopiče, kladivo, klešče, žeblje ter še dokaj drugega. Vse to si spravi v omarico, ki si jo lahko sama narediš iz navadnega zaboja. Sedanja vojna je marsikatero gospodinjo poučila, da je treba tako zalogo imeti vedno pripravljeno za daljšo dobo
Domače zdravilne rastline
Kako jih nabiramo m sušimo 4. BELA CEMERIKA.
Bela čemerika uspeva najbolje po planinskih, zlasti vlažnih pašnikih in raste kaj rada v bližini koč in staj, navadno v večji množim. Včasih se naseli tudi niže v dolinah po travnikih in zatira 8 svojo bujno rastjo drugo rastlinje. Navadno y2—1 m al! še čez visoko steblo je pokončno in krepko. Poraščajo ga premenjalno veliki, po dolgem zgubani listi jajčasto suličastega obrisa, žile so vzporedne, rob je cel. Listi sede in ogrinjajo steblo s svojim dnom. Spodaj so puhasto dlakavi, zgoraj goli. Proti vrhu se steblo cepi v dolge cvetne veje. Cveti imajo šesterodelen peri-gon, šest prašnikov in en pestič s tremi vratovi. Perigon je znotraj rumenkasto bel, zunaj pa zelenkast. Širok je 1—H/2 cm.
Vsa rastlina je jako strupena, zlasti pa kore-nika. To je nazunaj črnorjava, znotraj pa bela. Dolga je skoraj kakor prst, stožkasta, zgoraj 2—3 cm debela in porasla z močnimi koreninami.
Korenike kopljemo jeseni. Očistimo jih prsti, prirežemo nekoliko korenine ter sušimo cele ali razrezane.
razvadil ln postal mehkužen. Ko je Janko zrasel, ga je Jerom poslal v šole.
»Naj se nekoliko izobrazi in olika!« je bahavo povdarjal. »Saj tudi kmetu ne škoduje, ako je Inteligenten in zna prebirati Homerja ln razne grške in latinske klasike!«
Toda Janka ni veselila matematika, niti grški in latinski klasiki. Mnogo bolj ko za knjige, se Je zanimal za vino, katero so točiU mestni krčmarji in namesto za Homerja in Horaclja se je vnemal ln navduševal za lepe oči brhkih natakaric. V šoli se je le leno vlekel dalje. Kmalu po svojem prihodu na Dunaj se je brezmiselno vrgel v valove razbrzdanega življenja. Postal je veseljak brez primere. Z vso lahkomiselnostjo je razmetaval denar, ki ga Je imel vedno dovolj. Vsak teden Je prejel od očeta znesek, katerega je pa kmalu zapravil v družbi lahkoživcev obojega spola. Ali so znali naivnega mladeniča izkoriščati! Zaradi številnih nerednosti Je bil Janko slednjič primoran obeseti študij na klin. Toda ni obupaval, celo vesel je bil. Domov, na deželo ga m mikalo, zamolčal je očetu, da Je opravil, in je ostal dalje na Dunaju.
In Jerom mu je nadalje pošiljal denar, vsak teden večji znesek, kajti lahkomiselni sin je vedno več zahteval. Lagal je starcu, kako sijajno napreduje v učenju in presrečni oče je jemal iz hranilnice stotak za stotakom. A sinu je vedno zmanjkovalo denarja, vedno pogostejše, vedno večje vsote je hotel imeti. Jerom mu je ustrezal brez pomisleka. Ko nI imel več gotovine, je začel prodajati zdaj njivo, zdaj travnik, zdaj gozd. Krasno in obširno Jeromovo posestvo se je tako sačelo krčiti. Vse, kar je oče izkupil za prodano
zemljišče, je dobil Janko na Dunaj. Bilo je precej tisočakov, toda Janko jih je zaigral v nekaj nočeh. Potem je spet sporočil očetu, da nujno potrebuje toliko in toliko. Jerom je odprodajal vedno pogostejše, kos za kosom je prišel v tuje roke. Sosedje so ga začeli svariti, naj ne pošilja sinu toliko denarja, naj ne veruje njegovim tožbam. A Jerom je Janku brezmejno zaupal.
»Kaj meni za par tisočakov. Saj Imam!« je govor!! oholo. »Sin mi bo vse stotero povrnil in zopet bom lahko odkupil, kar sem prodal!«
Mnogo Je pričakoval od sina.
Toda, ko je naposled le videl, kako neznsten Je postal njegov še pred kratkim tako obširni ln ponosni grunt, se je zgrozil. Se tisti dan je sporočil sinu na Dunaj, da ga ne more več zakladati z denarjem, naj torej pusti študije in se vrne, da se nauči s plugom ravnati in kositi. Nekaj dni pozneje je bil Janko doma. Ustrašil se je oče, ko je zagledal bledi, lzžiti obraz svojega sina, njegove udrte, skaljene oči, obrobljene s temnimi kolobarji, ki so nemo pripovedovali o strasteh in vese-ljačenju mladega študenta.
»Sin, ti nisi živel pošteno!« je zaklical oče in srce mu je zakrvavelo od nejasne slutnje. »Kaj si počel z denarjem, ki si ga dobival od mene?«
Janko se je nasmehnil ln odgovor'l mirnodušno:
»Na Dunaju se nI težko iznebiti denarja! Hočem biti odkritosrčen. Denar sem večinoma zaigral in zapil. Rad sem občeval z lepimi ženskami — in to me je tudi dokaj stalo!«
»Tako. Povsem po nevrednem si zapravil toliko tisočev, ali bolje rečeno, tretjino mojega grunta,« je rekel starec skoraj spokojno. »Nu, nič zato.
samo da si se česa naučil. Ali si izdelal ?«
»Ne. Dve leti sploh nisem hodil v šolo.«
»In meni si se lagal, da si še študent« je zaklical oče z bolestenim glasom. »Jaz — bedak — sem ti verjel brezpogojno in te zalagal z denar-mala spravil na kant! O sin, sin! Ali te ne peče jem, da si lahko krokal po Dunaju! Dom si do-vest?«
»Hm! Kar je bilo, je bilo. Zdaj bo drugače!«
»Da! Drugače mora biti!« odgovori Jerom grenko in odločno. »Dovolj si lenaril in zapravljal, zdaj zavihaj rokave in se loti dela! Kar sem prodal zemlje zaradi tebe, to morava pridobiti nazaj. Moj grunt mora spet biti največji v okolici, kakor je bil pred leti. Ali razumeš, sin? Vse morava pridobiti nazaj, polje, gozd!«
Janko je le skomignil z rameni. Ni si zavihal rokavov, ni se lotil dela, do katerega ni imel nikdar veselja. Po cele dneve je pohajkoval; poleža-val v senci in pasel lenobo. Jerom je molčal in delal sam, delal od jutra do večera ko črna živina. A nekdanje bogastvo in blagostanje se ni hotelo vrniti. Jerom si ni mogel niti najmanj opomoči. Cesar se je lotil, mu je izpodletelo. Sreča ga je zapustila, začela ga je obiskovati nesreča.
Sinu doma ni bilo več obstanka pri mračnem očetu. V njegovi duši se je porodilo čudno hrepenenje. Srce ga je vleklo v svet, v daljne, neznane kraje, kjer bi našel srečo in se vrnil bogat !n mogočen. Ni se mogel več ustavljati silnemu hrepenenju, sladkim nadam, ki so ga vlekle z doma. Stopil je pred očeta.
»Zdaj grem, oče! V svet pojdem, iskat srečo!«
»In kdaj se vrneš?«
Zanimivosti
iz kraljestva številk
Zadnjič smo povedli naše čitatelje v neskončno kraljestvo številk. Dostavljamo danes še naslednja zanimiva in poučna izvajanja.
Kakor znano je svetloba tako nagla, da napravi T eni sekundi 300.000 km dolgo pot. Zaradi tega preleti svetloba pot od naše Zemlje na Luno in zopet nazaj v eni sekundi. Okoli ekvatorja — rekli bi trebuha — naše Zemlje bi preletela •vetloba v 1 sekundi 7 in pol krat. In koliko potrebuje svetloba za dolgo pot od Sonca do nas ? Nekaj nad 8 minut. In od Severne zvezde? Celih 40 let! In vendar je ta lepa zvezda, ki jo opazujemo v jasnih nočeh na nebu vsak večer, Se ena izmed bližnjih stalnic. Kako grozno daleč so Sele sonca, ki so tisoče svetlobnih let od nas oddaljena! Na podlagi tega je mogoče, da gledajo zvezdoslovci skozi ogromne daljnoglede še danes na nebu kako silno oddaljeno zvezdo, ki se je utrnila že tisoč ali tudi več let pred Kristusovim rojstvom. Ali vse te ogromne razdalje nas ne morejo strašiti, kajti došli smo šele na mejo večjih števil. Ko smo prekoračili 1 milijon bilijonov, se ustavimo pri triljonih. Pripovedujejo, da je Sessa Ebn Daher izumil šahovo igr-- 'n jo poklonil indijskemu kralju Sheramu, ki ga je to darilo tako razveselilo, da je obljubil izpolniti 'zumitelju vsako še tako veliko željo. In Sessa Ebn Daher je prosil vzhičenega kralja za prvo izmed 64 polj šahove deske eno pšenično zrno, za drugo 2 zrni, za tretje 4 zrna, za četrto polje 8 zrn in za vsako naslednje polje na šahovski desk' dvoino število zrn več od prejšnjega. (Račun je bil torej podoben, kakor prej pri urnih žebljih.) In kralj je baje smehljaje se obljubil Izpolniti to skromno željo. Ali račun je pokazal, da bi bilo treba 18 trljonov pšeničnih zrn, kar znači tako množino pšenice, da bi z njo pokrili vso površino naše Zemlje 9 milimetrov na debelo.
In če računamo na 1 kg 19.238 pšeničnih zrn, bi se isto žito — po 10 srebrnih lir za kilogram — prodalo za 9.550 bilijonov lir — ln to je taka množina denarja, da je še do danes nI bilo na svetu.
K Izredno velikim vsotam nas privede veda o kombinacijah ali sestavah. Naših 32 »marjaš« kart na primer razdeliš med 3 osebe tako. da jih dobi vsaka po 10 in se še dve karti založita. Ce se sedaj vpraša po številu najraznovrstnejših razdelitev, nam pove račun kombinacije število 2.753 bil'jonov ln nekaj stotisoč milijonov najrazličnejših razdelitev. In čim večje število kart se vzame, tem večja je tudi možnost posameznih razdelitev. Tako na primer opisuje slavni matematik dr. Ferol angleško igro »whist«, ki je podobna našemu taroku in ima celo dve karti mani (torej 52 listov): ako se razdeli vseh 52 kart med 4 igralce, se po kombinaciji izkaže 53.644 kvadri-ljonov igralnih načinov. Omenjeni učenjak je skušal to ogromno število ponazoriti takole: Predstavljajmo si celotno površje naše Zemlje — torej tudi morja in gorovja -lokrito :rrv
nlmi mizicami, kjer bi ena taka mizica s Štirimi igralci vred zavzela več prostora kakor 1 kvadratni meter. In C. bi sedaj igrali pri vsaki teh mizic nepretrgano noč ln dan ln to vsakih pet minut drugo Igro, potem ne adostovalo 1000 milijonov let, da bi se prelgrali vsi načini, ki so pri 52 kartah mogoči.
In še v višje sfere sega znani primer, če bi se ob Kristusovem rojstvu naložil po 4 odstotke en sam centezim. Do 1. 1880. bi bila znašala končna vsota z obrestnimi obrestmi tega neznatnega bakrenega novca več ko en kvintiljon lir. Ce pa bi se bila omenjena stotinka naložila po 5%, potem bi 1200 milijonov krogel iz čistega zlata in vsaka v velikosti naše Zemlje ne zadostovalo, da bi se dandanašnji izplačala končna obrestno-obrestna glavnica 1 samega centezima, naloženega ob času Kristusovega rojstva. In kaj je en kvintiljon? Mislimo si okrog naše Zemlje okrogel In votel kovinast obroč, ki bi imel debelost 63 kilometrov, to je nekaj manj daljave kakor iz Celja v Ljubljano. Kubik tega ogromnega obroča z zunanjim polumerom 6.083 km bi dal 35.300 kvadriljonov kub'čnih milimetrov. In ker ima vsak teh kubičnih milimetrov prostora za 1 milijon bacilov, potem bi imelo v praznini tega velikanskega obroča 35 tisoč 300 kvintiljonov bakterij prostora.
Tu bo morda kdo vzkliknil, da je dovolj tega premišljevanja, ker vse preveč obtežuje našo domišljijo. Ali v neskončnem morju števil prav za prav še nismo prišli tako silno daleč, zato potrpljenja in korajžno naprej!
Poslovimo se od pravkar obiskanega kvinti-lijona, to je od števila s številko 1 in 30imi ničlami, ter pohitimo z naglostjo kometa ali zvezde repatice proti sosednim velikanom, k', se zovejo sekstiljon, septiljon, oktiljon, nomilijon ter mimo decilijona še daleč tn daleč. Obstojimo pri cente-zilijoriu, to je pri ogromnem številu, ki ima 601 številko. Pri drvenju mimo pravkar omenjenih številičnih gigantov smo izgubili vid ln sluh za vsaj priližno pojmovanje teh preogromnih števil ter se le komaj še zavedamo, da je vsaka teh skupin milijonski večkratnik prejšnjega števila. Ali smo z označenim centezilijonom že na koncu? Oh, še dolgo ne! Kajti matematična oblika 998 sama nam daje milijonkratno večje število kakor je 601 številčni centezilijon, kajti izračunano je, da ima ta več ko 369 milijonov številk.
Za to neskončno število bi bilo treba napisati 18.490 kilometrov dolgega papirja in šc to pod pogojem, da napišemo 20 številk na razdalji enega decimetra.
In vsi dosedanji omenjeni številčni velikani se nam zde kakor pritlikavci nasproti številu, ki ga je dognal grški matematik Arhimed. Ta je namreč preračunil množino drobnega peska, ki bi imel
prostora v krogli s polumerom 10.000 milijonov razdalj med našo Zemljo in Soncem. Ta znanstveno obdelani Arhimedov račun je pokazal število, ki bi Imelo nomilijon številk. Ali astronom Aristarh je povečal s peskom napolnjeno Arhimedovo oblo do zvezd stalnic ter preračunil, da bi imela njegov krogla en bilijonkrat večjo vsebino nego Arhimedova, in tu je prišel Aristarh do števila peska v dotični njegovi obli, ki je nad vse pričakovanej ogromno. Namreč: ako bi hoteli to število peska zapisati, bi morali zaradi varčnosti s prostorom napisati na vsak centimeter po 8 številk in bi moral biti papir dolg navzlic temu še 1 decilijon kilometrov.
In če sedaj ta vrtoglava premišljevanja prekinemo, še s tem ni rečeno, da smo došli na rob največjih števil. Človeškemu umu je pač doseg zadnje meje popolnoma nemogoč. Človek bi zadnje meje oziroma konca teh številk niti potem ne našel, če bi Arhimedovo ali Se celo Arlstar-hova peščena zrnca spravil v ravno črto ln jih petem razdaljll med seboj, to je: eno peSčeno zince od drugega za milijone kilometrov in bi tako dobil polumer za napolnitev še mnogo, mnogo večje oble z novim peskom. In še potem mora biti mogoče število, ki Di označilo množino pešče-n.n zrn v tej zadnje opisani brezmejni krogli.
Dovolj Pustimo našemu umu zopet časa, da se odpočije od napornega premišljevanja brezkončnih številk. In ko prihajamo lz daljav tega brezmejnega kraljestva števil nazaj v vsakdanje razmere, pridemo do spoznanja, da nam je bilo mogoče zajadrati tako tllno daleč edinole na podlagi našega praktičnega in enostavnega deset'č-rega sistema, kateremu je dala priroda sama podlago z desetimi prst: na obeh človeških -okah.
X Zaščita starejših žen v Nemčiji. Pogostokrat se zgodi, da se mož odvrne od svoje žene, ki se je nekoliko postarala in si Izbere mlajšo družico. V Nemčiji pa je bila izdana zanimiva rešitev nemškega državnega sodišča, ki pravi: Ni moralno, da bi dobro ohranjen mož samovoljno zavrgel svojo postarano ženo zgolj zato, ker si je izbral novo, živahnejšo družico. žena, ki je v izpolnjevanju svojih dolžnosti kot soproga in mati žrtvovala svoja najlepša leta, Ima moralno in pravno pravico, da v dobi svojega staranja ni izobčena iz zakonskega življenja in osamljena, pri tem pa morda še izpostavljena gospodarski stiski zgolj zato, da bi se mož lahko z drugo poročil. Ne gre za zgolj osebne zahtevke poročene žene, marveč za važne, splošne interese, ki izhajajo iz namena in pomena zakona kot socialne ustanove.
X Moč glasu. Pri akustičnih merjenjih v zaprtih prostorih je uporabljal prof. Vern O. Knudsen pripravo, s katero je lahko primerjal energijo zvoka neposredno z mehanično energijo. Pri tem je prišel do zaključka, ki se mu tako rado oporeka, da so namreč za zelo vel'ko jakost zvoka potrebne prav neznatne sile. Normalen človeški glas komaj odgovarja jakosti nekaj milljonk konjske sile, če že hočemo njegovo jakost izražati v tej, enoti. Petnajst milijonov ljudi bi moralo govoriti hkrati, da bi ta »judovska šola« enačila eni sami konjski sili. Močan glas se tedaj izraža samo po svojem psihološkem učinku.
»Ko bom bogat, oče! Tisočake prinesem iz tujine!«
Očetovo srce je zadrhtelo v sladkem upanju.
»Pojdi, sinko, in sreča naj te sprem ja! Ko boš bogat, ne pozabi na očeta!«
»Zaupaj vame, oče! Prinesem ti toliko densrja, da si boš lahko kupil graščino.«
In Janko je odšel. Velikonočna sobota je bila takrat. Zvnovi so zvonili, zvonili. Lahek je bii sinov korak, ko je hitel po beli cesti. Polno radosti je bilo njegovo srce. Slovo ga ni delalo otožnega. Veselo, brezskrbno je gledal v bodočnost.
Leto za letom je tonilo v morje večnosti. Razne nezgode so Jeroma skoraj docela uničile. Njegovo premoženje je kopnelo vedno hitrejše. Včasih ga je prevzemal silen nemir in grozna bojazen.
»Kaj bo z menoj, ako se sin ne vrne več!« je pomislil.
S silo je odpodil take misli. Vera njegove duše v sinov povratek je bilo železna, neomajena.
Postaral se je, osivel. Zdaj je bil prisiljen prodati hišo in zadnjo njivo. Kupil je kočo na hribu in se naselil v nji. Denar, ki mu je ostal, je kmalu porabil in nato so nastopili zanj hudi časi.
Mnogi so mu škodoželjno privoščili nesrečo.
»Sam si kriv bede,« so govorili o njem. »Zakaj Je dal sina v mesto, da se je izprid'1?«
Toda Jerom se je smejal in si mislil. »Ko se vrne Janko bogat in gosposki, bodo ti, ki mi pri-vošč'jo in me zaničujejo, spet hodili okrog mene ln se ml laskali.«
Jerom je nestrpno čakal sinove vrnitve, njegovo hrepenenje je naraščalo. Da se bo Janko vrnil iz tujine bogat, o tem je bil trdno prepričan. Minevala pa so leta, toda tako željno pričakovani
sin ni prišel. A Jerom ni obupal. Njegova vera v sina je bila trdna; sanjal je ponoči o sinovem povratku ln bogastvu in se vdajal čarobnim na-dam. življenjska sila v njem je pa polagoma pešala. Hrbet se mu je bolj in bolj krivil pod težo let. Dan za dnem je posedal pred kočo, gledal v I dolino, hrepenel, upal — in čakal.
Toda sina nI bilo.
IH.
Močneje so zapeli velikonočni zvonovi. Starec se je prebudil iz zamišljenosti in pogledal v dolino. Potem si je potegnil z velo roko preko oči in zamrmral:
»Bogve, ali bom dočakal živ njegove vrnitve? Težko, star sem ln slaboten! Ah, pred desetimi leti me je zapustil, velikonočna sobeta je bila; ravno tako krasen dan je bil ko danes, enako čarobno so se glasili zvonovi, — in Janko je odhajal s pesmijo v srcu. Ej, kje so že tista leta, — skoraj mlad sem Se bil, ko sem ostal sam ln trden. Dolgo let te že čakam, sin, — zaman. In koliko let bom moral še čakati' Dve. tri? Kdo vč!«
Zdajci je prisluhnil. Dvignil se je. Slišal je korake, ki so se približevali izza hiše. Nekdo je prihajal.
Okoli vogla se je pojavila dolga moška oseba, oblečena v stare zakrpane cape. Jerom je tujca sumljivo pogledal in rekel:
»Kdo si ln kaj hočeš od mene? Jaz sem siromak in ti ne morem dati ničesar. Pojdi doli v trg!«
»Oče! Ali me ne poznate? Vaš sin sem!« je odgovoril tujec s hripavim glasom.
Jerom se je zdrznil. Stopil je korak bliže ln pogledal tujcu pozorno v obraz. Zdaj je obstal ko okamenel, obraz se mu je strašno spačil zaradi groze ln razočaranja. Zdelo se mu je, da bedeč sanja ostudne, moreče sanje.
In vendar je bila resnica. Ta klavrni, razcapani tujec je bil Janko. V upih tako kruto varanega starca je neusmiljeno zgrabilo za srce. Zarjul bi bil od bolečine, a niti glasu nI mogel spraviti iz grla. Cutll je, kako so se v njem mahoma zrušile vse lepe nade. Njegovo srce je prejelo smrtni ud&roc
Sin je stal Je pred očetom s povešeno glavo. Zbujal Je vtis skrajne bede. Izpod raztrganega slamn'ka so mu silili razkuštrani lasje na razora-no čelo. Njegov obraz je bil čudno starikav ln truden, oči niso Imele nič mladostnega žara več, bile so polne onemoglosti ln tope brezbrižnosti.
Zdaj je sin prestopil in lztegn'1 roko:
»Deset let se nisva videla, oče!« je rekel trudno.
»Tak, kakršen si, bi bil lahko ostal tam, kjer si životaril doslej!« — je mrko odgovoril stari Jerom. »Res. jako eleganten si se vrnil — 'n bogat tudi, — gotovo! Ah, sin, pričakoval sem te drugačnega! Ali si ml prinesel tisočake, kakor si obljubil?«
»Niti beliča nimam v žepu, oče. Usoda ml nI bila naklonjena,« Je odgovoril sin turobno in vzdihnil.
Jerom se je bolestno nasmehnil. Zdelo se je. da se je v trenutku postaral za več let pod vtisom grenkega razočaranja. Njegove oči so se skalilo kakor tolmun, ako vržeš kamen na njegovo blatno dno.
Starec se Je vsedel nazaj na klop in se srepo
Žrtve otroške paralize
V letih 1916. ln 1921. je razsajala v ameriških Zedinjenih državah strašna epidemija, znana nam z Imenom otroška paraliza. Napadla je tudi odrasle, med njimi popolnoma zdrave osebe. Med žrtvami leta 1921. je bil tudi sedanji predsednik Roosevelt. Noge so mu popolnoma ohromele. Vse treniranje prvih bolezenskih let, vsa zdravniška veda in pomoč, vse to je pomagalo le v prav neznatni izmeri. Med številnimi ljudmi, kt so proučevali vprašanje te epidemije, je bil tudi George Foster Peabody iz Columbie v državi Georgia. Na njegovem posestvu je bilo mnogo toplih vrelcev, in pokrajina Je bila znana daleč okoli kot »Warm Springs« (warm=topel, springs=vrelcl).
Po poroCllih Je bil ta okraj že v Indijanskih časih svet, ln Indijanci so zdravili v topli vodi zlomljene kosti in druge poškodbe. Lata 1926., ko Je začel Peabodjr z raziskovanjem vrelcev, se je razprostiral tam gozd hrastov, pinij ln grmovja, pa tudi strupenih rastlin. Tla, lz katerih prihajajo vrelci, so iz granita ln bazalta. Povprečna toplota vode je 35" do 37° C; prihaja lz velikih globočln ln v zelo velikih množinah in ima prav izredno zdravilno moč. Po zadnjih raziskovanjih fizikokemika dr. Bandischa je med največjimi prednostmi vrelcev ta, da propušča zdravilne ultravloletne žarke več metrov globoko, dočim jih navadna voda že nekaj centimetrov pod gladino omesposobl.
Peabody je povedal svojemu prijatelju Roose-veltu, kak dragocen dar je na njegovem posestvu, in Roosevelt je takoj sklenil, da bo zdravilno moč vrelcev preskusil na lastnem telesu. Leta ln leta se Je boril proti bolezni in je imel le neznatne uspehe; zakaj ne bi poskusil enkrat še z novo metodo T Prva njegova pot v Warm Springs je bila kot nekakSna »kspedlclja. Vse so morali vzeti zanj s seboj; skoraj edino, kar je moral ta kraj nuditi, so bili topli vrelci sami. Roosevelt si je dal pritrditi plavalni pas okoli prsi ln se je dal nestl v vodo. Ko je bil nekaj časa v vodi, je odkril neki naravni zakon, ki ga je bil Arhlmed opisal sicer že pred par tisoč leti, ki je pa prišel bolniku šele sedaj prav do spoznanja: njegovi udjp so postali zaradi vzgona vode navidezno lažji, ln sicer za toliko, kolikor je tehtala odrinjena voda. To je trinajst štlrinajsttnk telesne teže. To se pravi, da je mogel tu v vodi prvič po obolenju 1. 1921. zopet dvigniti noge. Mogel jih je brez posebnih težkoč ln brez pomoči rok potegniti skoraj pod prsi, kar mu na bolniški postelji kljub največjemu naporu ne bi bilo nikdar mogoče. Izven vode Je že premikanje stopala povzročilo čezmerno potenje, ker je bil napor pač prevelik.
Toplota ln dragocena kakovost vode sta Roose-veltu dovolila, da je bil vsak dan po cele ure brez utrujenosti v vodi. Kmalu je mogel potisniti vodo menjaje se z desno ln levo nogo nazaj. Od hrbtenice izhajajoči glavni živci Se niso bili popolnoma ohromeli in še je bilo nekaj mišic v njegovih nogah, ki so se mogle udejstvovatl. Izven vode ti živci ln te mišice niso bili dosti močni za pregibanje udov, mogli so se pa z vsakdanjo vajo v vodi okrepiti in ohromele ter Izginule
je
živce In mišice vsaj deloma nadomestiti. To bilo osrečujoče spoznanje v Warm Springsu.
Po nekaj tednih je bil toliko okrepljen, da se Je mogel s plavalnimi gibi bližati bregu in da je mogel iskati tla pod nogami. Ko je stopil na tla, se je previdno, korak za korakom, premikal proti bregu. Najprvo so molele lz vode le njegove rame, nato pa že prsi itd. Centimeter za centimetrom je šlo naprej, vsak centimeter Je pomenil velik napredek. Vso zimo je ostal Roosevelt v Warm Springs. Naravne zdravilne moči vrelcev so tudi nekaj pripomogle, ln na koncu prvih mesecev v Warm Springs je Imel Roosevelt zavest, da je ozdravljenje mogoče.
Ustanovitev kopališča
Od Peabodyja je kupil Roosevelt vse ono vrelno ozemlje in je ustanovil leta 1927. »Georgia Warm Springs Foundation« (foundation izgovori favn-dejšn = ustanovitev, ustanova, štipendija). Ta ustanova naj bi zbrale sredstva, na kojlh podlagi so postali Warm Springs eno največjih zdraviliških podjetjij. Edzel Ford, sin Henryja Forda, ln drugi milijonarji so prispevali znatne vsote za izgraditev novega kopališča. Skoraj 3000 oseb v starosti od treh do šestdesetih let se Jo v prvih šestih letih kopallščnega obstoja zdravilo v Warm Springs ln več ko polovica jih je bilo ozdravljenih, da so mogli zopet pričeti s svojim delom Cene, ki jih bolniki plačajo, so za ameriške raz-
mere še dokaj zmerne. Bolnika odpustijo, ko je kolikortoliko ozdravljen.
Način ozdravljenja
Večino dopoldneva zavzemajo kopeli in podvodne masaže. Bolniki ležijo v vodi, bodisi na prostem ali v posebnih lopah, in jih tam po natančnejših zdraviliških predpisih masirajo. Šele, ko so bili po kolikor možni razbremenitvi vseh nerabljenih mišic potom vzgonske sile vodo njih ohromeli udje zgibani, se prične samostojno gibanje rok in telesa v vodi ter aktivni poskusi hojo na vodoravnih in poševnih tleh, da se roke in noge polagoma privadijo različnim obremenitvam. Nato se bolniki zopet po cele ure v vodi odpo-čijejo. Samo obraz Je pri tem zavarovan pred soncem; telesa, ki je pod vodo, se sončna opeka ne prime. Toplota, zdravilni ultravioletnl žarki ln posebni zdravilni učinki vrelcev odpravijo tudi revmatične in druge težave. Obenem povzroči dolgo bivanje v vodi dober tek in brez utrujenosti trdno in zdravo spanje.
Obiskovalcev Je v Warm Springs posebno v zadnjih letih Izredno veliko. Zanje so rezervirana posebna pota, da bolnikov ne nadlegujejo. Bolniške stolčke na kolescih vodijo z roko, sem in tja tudi z električnim ali bencinskim motorjem. Vsa kolonija je zgrajena kot mesto brez stopnic. Pacienti stanujejo večinoma v majhnih, prijaznih, pritličnih hišicah, ki so opremljene z vso moderno udobnostjo. Na vratih so včasih montirane tako-zvane »električne oči«, ki vrata avtomatično odprejo, če se bliža bolnik v stolčku ali na berglah.
Vzroki neplodnosti sadnih dreves
Neplodnost lahko povzroči več člniteljev, — a najglavnejši so ti:
izčrpanost sadnega drevesa zaradi pomanjkanja hrane, kakor tudi izčrpanost zaradi preobilne rodovitnosti;
prevelika bujnost, ki največkrat nastane zaradi prevelike množine humusa in dušikovih snovi; pomanjkanje vode ali prekomerna vlaga; občutljivost napram pomladanskemu mrazu ▼ času cvetenja; pomanjkanje svetlobe ln neprimerna podlaga.
Ce hočemo, da jalovo drevo rodi, moramo najti pravi vzrok neplodnosti in ga odstraniti. Proti izčrpanosti saidnega drevesa nam pomaga gnojenje s hlevskim gnojem, z zrelim (stelnlm) gnojenjem, kompostom, umetnimi gnojili, o čemer Je Se dovoljno pisal »Kmetovalec«. Proti preveliki bujnosti se je odlično pokazalo gnojenje jeseni s fosforjem, kalijem ln apnom, ki nevtralizira od-višek dušikovih snovi.
Vodo reguliramo z odvodnjo (drenažo) ali z zalivanjem ln namakanjem. Proti občutljivosti vrst, ki so odporne proti mrazu. V primeru, da nasproti pomladanskemu mrazu se borimo z Izbiro smo pogrešili in vrste niso dovolj odporne, si pomagamo s škropljenjem z apnenlm mlekom, ki zakasnuje cvetltev za 2 ali 3 tedne, zaradi bele prevleke na vejah ln vejicah.
Pomanjkanje svetlobe nastane lahko zaradi prevelike gostote dreves, ali pa so krone same preveč goste. Za prvi primer moramo že pri vsa-jenju paziti na primerno razdaljo, a gostoto krono reguliramo z razredčenjem in obrezovanjem. Kar se pa tiče neprimerne podlage, moramo na njo misliti že pri sajenju dreves, ker se v tem primeru napravljena pogreška ne da popraviti.
(Po »Kmetovalcu«!
»Cujem, da se je vaša hči zaročila,« je dejala gospa Cebularjeva, »tedaj vam lahko čestitamo, kajne?«
»Kako da ne!« je odgovorila gospa Korenova. »Ve-rin zaročenec je resničen, kakor pravijo gentleman.«
»Kaj ne poveste!« se je začudila gospa Cebularjeva.
»Da,« je odgovorila gospa Korenova. »Veste, sama Mm ga preizkusila. Snoči sem ga povabila na čaj -a je bil presneto vroč. Nu, in ko je natočil čaja v Skodelico — kaj mislite, da je pihal vanj kakor navadni ljudje? Kaj šal Vzel je svoj klobuk in pričel nad
čajem pihljati z njim kakor kakšen odličen gospod!«
•
O ustvaritvi žene Je zapisal sv. Avguštin: Co bi bil Bog določil ženo možu za gospodinjo, bi Jo bil vzel iz Adamove glave. Ce bi jo bil določil za sužnjo, lz nog. A vzel mu Jo Je lz strani, ker mu Jo je določil za tovarlšlco, da mu stoji ob strani.
zagledal nekam pred3e. Medtem je Janko ogledoval kočo.
»Borno stanovanje ste si Izbrali, oče. Zakaj sto se preselili v to samotno podrtijo?«
Oče ga Je mračno pogledal in ni odgovoril. Sin je zardel m povesil oči. Zapekla ga Je vest.
»Verujte mi, oče!« Je povzel čez trenutek. »Imel sem trdno voljo, pridobiti si denarja ln ro-ftitl naše posestvo, da ne pride v tuje roke...«
»Ha! Občudujem uspehe, ki si jih dosegel ■ svojo trdno voljo!« ga je naglo prekinil oče in se zakrohotaL »In jaz sem te pričakoval tako željno. Noč in dan som sanjal o tvojem bogastvu! Upal sem — ah! — Koliko sem upal!«
Janko je stisnil zobe. Jerom je zakopal svoj •braz v dlani, da bi sin ne videl solz, ki so mu silile v oči. Nastal Je tesnoben molk, le zvonovi bo zvonili, zvonili -..
Nagloma Jo sin prijel očeta za roko.
»Ali ste jezni name, oče?«
»Neumnost!« se je trdo glasil očetov odgovor.
»Ali mi odpustite, oče? Ali ml morete odpustiti ?«
»Tega ne morem!« Je odgovoril oče trpko, ne da bi pogledal sina. »Ha! Odpustiti ti ne morem, ne morem, ne morem! Preveč sem upal v tebe!«
»Ali bom smel ostati pri vas, oče?« se Je čez čas oglasil sin z mehkim, prosečim glasom: »Skrbel bi za vas, delal bi, da bi vi ne trpeli pomanjkanja!«
»Hvala lepa! Ne potrebujem tvoje pomoči!« Je odgovoril starec trdo. »Moja bajta je premajhna za dva. Lahko se vrnei, od koder si prišel. Zame ti nI treba skrbeti, — sebi pomagaj, če moreS!«
Spet sta molčala.
»Ali bi tudi prenočiti ne smel pri vas?« je pretrgal Janko mučni molk. »Jutri zjutraj pa pojdem
—	svojo pot!«
»Razumi, da v bajti ni prostora za dva!« Je zamrmral Jerom. »Pojdi svojo pot še danes!«
»No, bom pa šel!« je vzdihnil »!n. »Zadnjič sva skupaj oče! Videla se ne bova nikdar več.«
»Tega tudi ne želim! Najboljše bi bilo, da M se tak nikdar ne pokazal pred moje oči. Lahko bi ml bil prihranil bridkost tega svidenja!«
Sin se je ugriznil v ustnice ln se o krenil.
»Torej, — oče, z bogom!« Je rekel tiho.
»Le pojdi!« — je odgovoril starec z votlim glasom. Se vedno je imel z rokami pokrit obraz.
Sin je nekaj trenutkov strmel v očeta, potem je tiho Izdihnil in odšel a povešeno glava Zavil je okoli ogla ln izginil.
Se dolgo potem, ko so utihnili njegovi koraki. Je Jerom sedel nepremično in si zakrival obraz. Mislil je na bajko o sinovem bogastvu. Zdajci je zalhtel, zaječal. Izmed prstov mu Je pripolzela debela solza, — svetlikajoča so kakor demant r bledi mesečini. Za prvo je kanila druga, — tretja,
—	četrta. —
A velikonočni zvonovi so peli, peli, sladki ln svečani so bili njihovi glasovi. Naznanjali so zmago življenja nad smrtjo, luči nad temo.
Naslednji dan, na velikonočno nedeljo, so naSll atarega Jeroma v koči mrtvega.
Katehet: »Oče izgubljenega sina je padel na obraz in se grenko zjokal... Zakaj pa je jokal, Petrček? Petrček: »Nu, če padeto tako na nos.. «
Tončka Sušteršičeva:
Žareči nageljeki
Kraljica pomlad je prišla na zemljo.
Zvonček je pozvanjal ln klical še druge cvetlice na zeleno trato.
Bukev Je ozelenela ln kukavica je zapela.
Sončni prameni igraje božajo drobne predmete na okrogli mizi, ki stoji sredi sobe. Ob ogledalu stoji visoka omara, polna svilenih !a baržunastik oblačil.
Na nasprotni strani je postelja ta v njej mlada, do smrti Izmučena bolnica.
V	poslednji borbi je za življenje...
Smrt Je močnejSa ;tesno se je oklenila njenega trpečega telesa.
Kri po žilah je zastala; srce Je prenehalo utripati. Celo je mrzlo, potno; po smrtnobledem licu Jo spolzela zadnja solza.
Zaznamovana je z nevidnim, mrzlim poljubom — pečatom 8mrtl.
Utihnila je beseda — utihnil njen srebrni glas. Ugasnile so prej tako vesele, žareče oči.
V	zvoniku so Je zamajal bronasti zvon.
An j a leži v srebrno beli krsti, kakor nedolžen angel jo.
V	belo obleko Je odeto njeno telo. Zlat trak krasi njeno čelo, prav kakor si je bila želela ...
Sklenjeno, mrzlo roko so ovite z belim, koščenim rožnim vencem ln tesno oklepajo srebrni križec.
Ob mrtvaškem odru stoji Sest svečnikov; plapo-laje dogorevajo voščenlce ob negibnem truplu.
Ob vzglavju križ, na desni pa dvoje oleandrov.
Messina: Pompejska cerkev, ki so jo razdejali anglo-ameriški letalci
nlm uporom uporabiti skrivnostno tekočino proti nJim. Guverner je poklical lz Petrograda posebno komisijo, ki je kmalu dognala, da gre za nafto. Zgodovina bogatih vrelcev nafte v okolici Baku je znana. Pred 23 leti je segel angleški kapitalizem po teh dragocenih vrelcih, ln jih začel temeljito izkoriščati. Angleški kapitalisti so zaslužili tu težke milijone.
X Roman v več ko 50.000 besedah, a brez črke »c«. Neki M. W. VVright, 6G-letni nekdanji priljubljeni glasbenik ali vsaj godec, ki zdaj prebiva v Los Angelesu, je po poročilu iz Detroita opravil nenavadiao delo. Napisal je roman, ki ima 50.110 besed, v katerih ni niti ene črke »e«. Ni znano, ali je VVrighta treba smatrati za resnega romanopisca, ali pa le za človeka, ki bi se rad na ta način, da je napisal roman brez črke »e«, proslavil in javnost po ameriško opozoril nase.
X Golob, ki se je po 12 letih vrnil v svoj go-lobnjak. Ljubitelj golobov, John A. Stillwerll iz ameriške državice New Jersey, je leta 1929 spustil Sest golobov iz Goshena v državici New York, iz kraja, ki je 80 km oddaljen od njegovega doina. Nobeden teh šestih golobov se ni vrnil domov. Stillvverll je poizvedoval vsepovsod, da bi zvedel, kam so se njegovi golobi zatekli, pa je vse prizadevanje ostalo brez uspeha. Potem je na svoje živalce že čisto pozabil in opustil vsako misel, da bi jih še kdaj videl. Leta 1941. pa mu je neki sosed prinesel pokazat starega goloba, ki je bil videti silno utrujen, kakor da bi imel za seboj dolgo pot. Bil je to eden tistih šestih golobov, ki jih je Stillvverll pred dvanajstimi leti spustil v državici Newyork, da bi poskusil, če se bodo vrnili v domači golobnjak. Na nožici le namreč utrujeni golob imel še vedno obroček,
Kakor da spi in sanja, se mu je zdelo, ko ji je zrl v voščeni obraz.
Hotel jo je zdramiti; prijel jo je za roko in še-petaje dahnil: »Anja!«
Se bolj se ji je približal.
Ni se prebudila; toda ko je bil sklonjen čisto blizu njenega obraza, se mu je zdelo, da se mu je le za trenutek nasmehnila. Potem je bila spet vsa mirna — negibna, ko da ima zdaj vse ono, po čemer je neizmerno hrepenela in kar ji dolina solz ni podarila.
Spoznal je vse, prav vse.
V prsih ga je bolelo.
Se enkrat jo Je pokropil, se pokrižal in otožen odšel.
Zunaj ga je objela tiha noč.
• • •
Svež grob je ob kapelici križevega pota in v njem telo mlade Anje.
Cerkovnik je zvonil: »Zdrava Marija!«
Mrak je razgrnil nad dolino plašč miru in pokoja.
Mladenič se je približal sveži gomili in položil nanj žarke nageljne z zelenjem vred spletene v lep venec. Kar ji je obljubil, Je izpolnil, četudi ni mislil, da bo to postala resnica, saj je bila Anja deset let mlajša od njega.
Pokleknil je ob grobu In pričel moliti.
Misel ga je izvabila na pot premišljevanja.
Sladki spomini so ga vabili nazaj v preteklost, do prvega srečanja z njo.
Mislil je ln mislil, kako dobra je bila, kako potrpežljiva.
Nekoč mu je dejala: »Prijazen domek bova imela, kako bo to lepo.«
ki mu ga je bil obesil njegov gospodar. Na obročku je bilo tudi zapisano Stillwerllovo ime. Ljubitelj golobov ne bo mogel nikdar ugotoviti, kod vse je med tem časom blodil njegov ljubljenček in kje je še drugih pet.
X Ce se potopi petrolejska ladja. V sedanji vojni igra posebno važno vlogo petrolejska ladja, ki prevaža nafto in bencin za pogon tankov, avtomobilov in letal. 10.000 ton obsegajoča petrolejska ladja prevaža približno 15.000 ton ali 15 milijonov litrov mineralnega olja. Srednji bombnik potrebuje za šest r trajajoči polet okrog 1800 litrov bencina. 50 bombnikov ga porabi torej 90.000 litrov. Bencin iz ene same prevozne ladje bi zadostoval torej za 166 napadov 50 bombnikov broječe eskadrile. Srednji tank potrebuje pri ugodnem terenu za en napad na 300 km dolgi progi 600 litrov bencina. 500 tankov Di torej porabilo za tako bitko okrog 300.000 litrov bencina. Bencin lz ene same prevozne ladje bi torej zadostoval, da bi bilo 500 tankov preskrbljenih z njim za 50 bitk na 300 km dolgi progi. En rušilec rabi za 100 morskih milj okrog 20 ton nafte ali za 1000 morskih milj 200 ton. To pot bi lahko rušilec prevozil 75 krat z gorivom iz ene same pe-trolejske ladje. Z drugimi besedami rečeno: 166 napadov 50 bombnikov obsegajoče eskadrile, 50 bitk, ki bi se jih udeležilo 500 tankov ali 75 voženj enega rušilca na progi 1000 morskih milj odpade, če potopi podmornica eno samo 10.000 ton obse-gajočo petrolejsko ladjo.
naročnino!
On pa je pristavil njenim besedam: »In dvoje otrok!«
Nasmejana in zardela mu je pogledala v obraz, rekoč: »Ce nama jih bo Bog kaj dal!«
Ura v zvoniku je odbila devet, ko je mladenič klečal ob grobu.
Ob hreščečih zvokih cerkvene ure se je vzdra-mil iz premišljevanja.
Tema in tišina na pokopališču ga je vznemirila, da je vztrepetal.
Vstal je, se pokrižal in odšel. Se je molil za pokoj njene duše.
Molčečega in resnega so pozneje srečavali ljudje, saj so vedeli, da je bil on tisti, ki je prinesel v venec spletene žarke nageljne z zlatim napisom na belih trakovih: »Zadnji pozdravi — Tvoj iskreni prijatelj!«
NI GA PRAV RAZUMEL
—	Gospod, ali je vam sploh znano, da laja vaš pes po cele noči?
—	Oh, zaradi tega si ni treba beliti glave, saj se čez dan dobro na?x>V
ŽELEZO
»Držite se strogo diete,« je rekel zdravnik bolniku. »Posebno mnogo železa vam priporočam.«
»Oprostite, gospod doktor, to pa ne pojde! Saj vidite, da imam brezzobe čeljusti.«
VODE SE BOJI
»Tako, Ivan se je poročil?«
»Da, z gospodično, katero je rešil, ko se je potapljala.«
»Ali je srečen?«
»Ne, zdaj se boji vsake vode.«
PO SVETU
X Muhasta strela. Oni dan je treščilo v hišo kmeta Emanuela Augustina na Češkem. Strela Je bila pa muhasta. V hišo je švignila skozi okno. Razbila je posodo in vse, kar je dosegla, končno je pa porušila še peč. Pri peči stoječemu hlapcu se ni zgodilo nič hudega, le saje mu je vrglo v obraz, da je postal mahoma črn kakor zamorec. S tem pa strela še ni bila opravila svojega dela Švignila je v hišo soseda Antona Hanuša, kjer je hotela v istem trenutku njegova žena odpreti vrata. Nesrečnica je bila na mestu mrtva. Kraj nje stoječa dva otroka sta pa ostala nepoškodovana. Končno je švignila strela še v kuhinjo, kjer Je razbila vse, kar je dosegla, ne da bi zanetila ogenj. V kuhinji se je mudil tretji Hanušev otrok, ki se mu pa tudi ni zgodilo nič hudega.
X Svarilni smrad. V rudnikih se svetlobni in zvočni varnostni signali niso prav obnesli in tudi čisto tehnično jih je dostikrat nemogoče namestiti na pripravnih mestih v rovih. Po novem postopku naj bi bil rudarjem svarilno znamenje pred pretečo nevarnostjo oster neprijeten duh, ki ga človek prav težko zgTeši. V to svrho predlagajo, naj bi se za primer nevarnosti spustil po ventilacijski cevi v rove z zrakom pomešan neškodljiv plin. prav izrazitega vonja. Zlasti pripravne bi bile v ta namen butilove ali etilove merkaptanske pare, ki d*se kakor pokvarjeno zelje ali, pa še bolje, para bananovega olja, ki po zoprnosti prekaša vse umetne smradove. Ker struji zrak po ventilacijskem cevju z brzino nekaj sto metrov na minuto, bi se duh v najkrajšem času zanesel po vsem rudniku in opozoril rudarje, naj se zatečejo k varnostnim šalitom.
X Slučajno odkrita nafta. Sloveči francoski raziskovalec kultur in ras grof Gcbineau se je mudil ob koncu aprila 1853 v mestu Baku. Hodil je po okolici, kjer so mu pravili, da hodijo Tatari v neko hišo k čudni službi božji. Njegov tatarski spremljevalec ga je neopaženo privedei v dotično hišo in grof Gob'neau je videl tam čuden prizor. Iz kotanje je švigal velik plamen in Tatari so okrog njega plesali svoje narodne plese. Francoskega učenjaka pa niso toliko presenetili tatarski častilci ognja kakor dejstvo, da je čroal ogenj svojo moč iz skrivnostnega vira. Po čudni službi božji so Tatari odšli, Gobineau se je pa začel zanimati za izvor njihovega ognja. In prišel je do presenetljivega odkritja. Blizu dotlčne hiše je tekla *z zemlje nafta ln od njenega Izvira je bila napeljana pod zemljo cev do hiše. Gobineau je odkril vrelec nafte v Baku. Tatari so uporabljali nafto za svoje verske obrede in njeno tajno skozi stoletja skrbno čuvali. V Interesu svojih kulturno zgodovinskih raziskovanj je hotel učenjak ohraniti to odkritje zase. Slučajno pa Je zvedel zanj rusk! guverner Wind. Takoj je poslal svoje uradnice v tatarsko svetišče ln ti so ugotovili, da je goreča tekočina »silno vznemirljiva«. Rusi so se namreč bali. da bi utegnili Tatari med moreb't-
Ob vznožju klečahvk, na njem razpelo in posoda z blagoslovljeno vodo.
V	sobi je smrtna tišina ...
Tovarišice in tovariši iz vasi so prinesli venec belih rož.
Toda to dekletovo truplo v srebrno beli krsti pričakuje še venec žarkih nageljnov, onih, ki so ji bili obljubljeni, ko je bilo v njej še polno življenja in zdravja, polno hrepenenja in ljubezni.
Od blizu in daleč prihajajo njeni prijatelji ln znanci.
Sonce se je pomikalo v zaton. Medlele so sence dreves...
V	cerkvi pri božjem grobu je zopet zvonilo.
Mladeniča je spreletelo, kajti zvedel je, da Je
umrlo njegovo dekle. A misliti tega ni mogel, nI smel. Pražnje se je oblekel ln šel. In čim bliže Je prihajal, tem tesneje mu je bilo. Ko da je omamljen.
Na cesti, blizu hiše žalosti, je stala precej glasna kopica fantov iz vasi.
Mlmo'doč jih pozdravi: »Dober večer.«
Odzdravili so mu.
»On je!« je rekel, eden Izmed zbranih.
»On, da, on je!« je pristavil drugI.
»Njen fant je!« je dejal tretji.
»Njega si je bila izbrala, a zdaj je tudi on nima, vsi smo jI enaki. Smrt pride po vse in jih reši trpljenja.«
Mladenič je stopil čez prag žalostne hiše.
Sam je bil v sobi.
Tresla se mu je desnica, ko je kropil.
Pokleknil je in ustnice so šepetale molitev.
Ko je vstal, se je neslišno prlhllžal med dogo-revajočimi svečami njenemu obrazu.
»Ibrahlm, ve« kaj? Kupi si daljši telovnik, ali pa ukradl krajšo ribo!«
TAKO JE
»Tako, pijan prideš domov in se ml še upaš pogledati v oči!«
»Ljuba žena, na vse se Je treba privaditi!«
V LEKARNI »Ali imate kaj proti sivim lasem ?« »Ne, samo spoštovanje.«
RADOVEDNEŽ »Očka, ali je res, da narava nobeni stvari ne da ničesar, kar bi Ji bilo odveč.« »Res!«
»Zakaj ima pa koza dva roga, pa Se na enega ne zna trobiti?«
2ENSKA TOČNOST »Oh. dragec, danes sem pa nekoliko prepozno prišla na sestanek. Odkdaj me pa čakaš?« »Toliko časa, da sem datum že pozabil.«
LEPI ZOBJE »Kako lepe zobe ima gospodična Anica!« »Da, ima jih od mene.« »Tako, vi ste njen očka?« Ne, njen zobozdravnik!«
NI PRAV RAZUMEL »Koliko časa ste kuhali jajca?« »Kakor vedno, gospod profesor, saj Jih že tri leta kuham.«
»No, to bodo pa pošteno trda.«
ČUDEŽ V ZDRAVILIŠČU »Bivanje moje žene v zdravilišču je napravilo pravcati čudež.«
»Toraj se je znebila zastarele bolezni?« »Ne, ampak najine najstarejše hčere.«
NESPORAZUM »Mama, ali se smem iti igrati?« »Z raztrganimi hlačami?« vNe, s sosedovim Jurčkom.«
BISER
»Pomisli, naša nova služkinja, o kateri sem ti vedno pravil, da je biser, nas je okradla in izginila, da je nikjer ni mogoče zaslediti.« >Torej biser, ki je nedosegljiv.«
PRODIREN POGLED >Tvoji čevlji so pa spredaj popolnoma votli.« >Da, moja kurja očesa imajo talto prodirajoč pogled.«
OBISK
Poleti ob devetih zvečer Je prišel France k Jae nezu ln ga našel v sami srajci, pa s klobukom na glavi.
»Kaj pa to pomeni?« Je vprašal France.
»Vroče mi je in sem se slekel; za slučaj obiska sem obdržal srajco in klobuk.«
ON 2E VE
Neki misijonar, ki je pridtgoval Eskimom na skrajnem severu, Je opisal pekel ko kraj, kjer trpe duše od neznanskega mraza.
»Kako si upaš učiti krivo?« ga je vprašal so-brat misijonar.
»Dragi moj,« mu Je odgovoril, »če bi jim opisoval pekel ko kraj, kjer je vročina, oi ne bilo notenega Eskima, ki bi se ne želel tja.«
OBRAČUN
»Torej kakšna je letošnja bilanca, gospod knjigovodja?«
»Sijajna! Primanjkljaj je za dvajset tisoč Ur manjši ko lam.«
POVPRECNE2
Sodnik: »Priča Kalin, kaj mi morete povedati o dobrem, ali slabem glasu obtoženca?«
Priča: »Veste, gospod sodnik, on m ravno eden izmed najboljših, pa tudi ne -?d;n Izmed naj-slanSIh . . no, veste, nekako takšen je, kiVšna sva midva.«
NEŽEN SOPROG
žena: »No, Peter spet si jo hudo polomil. Služkinja Ančka je odpovedala služoo in sicer je kar odšla, ker si .jo po telefonu tako divje ozmerjal.«
Mož: »O, hudirja! Jaz sem pa mislil, da s teboj govorim! ...«
URADNO POROČILO
Zupan Janez Pika je poročal na pristojno oblastvo tole:
»Na vaše vprašanje z dne 10. maja t. I.: kateri so najstarejši ljudje v naši občini, si usojam poročati, da so najstarejši ljudje pred dvema letoma umrli.«
PRI ODVETNIKU
Jaka: »Dva zoba mi je izbil sosed.«
Ocvetn'k: »Ce sta bila prava, bo kaznovan zaradi telesne poškodbe, če pa sta bila umetna pa le zaradi poškodbe tuje lastnine «
Križanka št. 12
Besede pomenijo:
Vodoravno: 1. Evropsko glavno mesto, 6. kratica za italijansko valuto, 9. mesto ob Dravi, 15. pevski glas, 16. polotok v Afriki, 19. moško ime, 20. nikalnica, 21. predlog, 22. terorizirati, pripraviti do ubogljivosti z nasiljem, 24. Izraelski prerok, 26. žensko Ime, 28. zdravilo, mazilo. 30. domača žival, 32. kvartaški Izraz, 33. turški minister, 35. nabito poln, 37. prekop, podzemska odvodna napeljava, 38. sredi race, 39. znak s piščalko, 40. zveza, združba, edinstvo (tujka), 41. podmorsko orožje, 42. Igralna karta, 44. kratica pri nepopolnem naštevanju, 46. žensko ime (množina), 47. domača žival, 49. azijska država, 51..zgo-den, 53. veznik, 54. učitelj na visokih šolah, 56. praoče vseh ljudi, 58. del drevesa, 60. sveta gora na Grškem, 62. veznik, 63. tkalni stoli, 65. vrsta blaga, 68. del telesa, član, 69. medmet, 70. začetek kanala. 71. turški post, 73. voljan, hoteč, 76. ne povzroča ropota, 78. zoprn, odvraten, 79. jedrnate, izklesane, 80. hajduk, upornik v Makedoniji, 81. oseba, ki smo jo že videli, 82. italijanskih spol-nik, 83. kositer, 84. termin, določena doba, 85. nato (srbohrv.), 87. del ženske narodne noše, 89. glej 70. vodoravno, 80. bodeča rastl'na, 91. površinska mera, 92. častnik v bivši jugoslovanski vojski, 93. poslovni prostor raznih državnih in večjih zasebnih organizacij in podjetij.
Navpično: 1. orientalski trg, prodajalna na veliko, 2. ognjevitost, zanos, 3. zemljepisni pojem, 4. prav ta, 5. neumen, nespameten, 6. slovenski pisatelj (»Brambovc'«, »Sigmovo maščevanje«), 7. vrsta prsti, 8. tekstilna tovarna v Varaždinu, 9. snov, gmota, gradivo, 10. glej 32. vodoravno, 11. nazivi, označbe, 12. oblika pomožnega glago, la, 13. uglajenega vedenja, 14. samo, edino; spol-nlk v francoskem jeziku, 17. nevelike, 18. osebni zaimek, 20. povelje za umik, povratek, 22. prizor (tujka), 23. italijanski spolnik, 25. moško ime, 27. prebivalec azijske visoke planote, 29. stari pe-ruanski cesarji, 31. južno sadje, 33. ženske Ime, 34. predlog, 36. bog, ki je v vel'kih časteh v Aziji, 37. dolgo japonsko vrhnje oblačilo, 39. vrsta sira, 41. muslimanom sveto mesto v Arabiji, 43. povratni zaimek, 45. mesto ob vznožju Karnskih Alp ob Zlljicl, 47. jezero v Kanadi, 48. vulkanski izmeček, 49. oslovski glas, 50. cestna vzpetina, 52. predlog, 53. državljan (dvojina), 55. prebivalec skrajnega severa, 57. zli duh, 59. razum, pamet, 61. gost, nedomačin, 64. bodica, ostra rastlinska
| smešnice
vrst, 54. až, 55. beden, 56. Liza, 57. som, 58. be,
59.	pedal, 60. reka,' 61. brz, 62. ura, 63. kasir,
64.	koča, 65. kup, 66. zrel, 67. paket, 68. moka, 69. bob, 70. plosk, 71. zdaniti se, 72. Budimpešta.
Navpično: 1. Rus, 2. ep, 3. čter, 4. grd, 5. as, 6. kino, 7. ima, 8. na, 9. laičen, 10. orlič, 11. Gent, 12. ino, 13. Ja, 14. panorama, 17. zalo, 19. rana, 20. dob, 21. molk, 22. varen, 23. bala, 24. b'k, 25. kilo, 26. jezen, 27. roža, 28. gologlav, 29. šola, 30. Pavel, 31. koža, 33. peki, 34. bajen, 35. lepo, 36. žaba, 37. Jasen, 38. rosa, 39. mrk, 41. srež, 42. vozel, 43. lesa, 44. krt, 46. padar, 47. miza, 48. grm, 50. rediti, 51. pika, 52. voz, 53. realka, 55. besen, 5«. leča, 57. srp, 58. brest, 59. Paka,
60.	roke,, 61. bubi, 62. Uroš, 63. kad, 64. kos,
65.	kod, 66. zle, 67. PZ, 68. ml, 69. bu, 70. pp.
REŠITEV KRIŽANKE ST. 11.
Vodoravno: 1. renegat, 6. kinologija, 15. up, 16, trs, 17. zima, 18. arena, 19. Ra, 20. ded, 21. mana, 22. Vilno, 23. ban, 24. bor, 25. kolo, 26. jačit, 27. rano, 28. gib, 29. šilo, 30. pereč, 31. kolar, 32. ok, 33. polk, 34. bazen, 35. loža, 36. želo, 37. javen, 38. reža, 39. mm, 40. Osaka, 42. vajen, 43. lopa, 44. kra, 45. grbi, 46. posel, 47. meso, 48. Grk, 49. Lea, 50. razen, 51. Pisa, 52.
POMLAJENJE
NE MARA BENCINA
»Bencina kar ne morem več duhatl.« »Opusti avtomobilske vožnje!« »Z bencinom jaz itak le rokavice čistim.«
VIŠJA MISEL
On: »Samo na čevlje ln obleke misliš. Srečen bi bil, ako bi mislila na kaj višjega.« Ona: »O, saj tudi klobuk potrebujem!«
IBRAHIM UKRADE SULCA Ibrahim je f^r pri lopi prodajalca rib, pa ni imel denarja, o- ji si kupil vabljivo rečno žival. Ribe so bile sveže in velike, Ibrahim pa ima doma š'evilno in lačno družino. Skušnjava ga je premagala ln — misleč, da ga nihče ae vidi — pograbi lepega sulca in ga skrije pod telovnik. Telovnik ni bil zadosti dolg in sulec je gledal izpcd njega. Prodajalec z ribami, ki je. mel povsod svoje oči, kakor j'h mora imeti dober trgovec, se je nasmehnil in rekel:
konica, 66. razpredelnica, pregled, 67. beseda, s katero se začenjajo pravljice, 72. žensko ime, 74. dva enaka soglasnika, 75. srbsko moško Ime, 76. racionirano živilo, 77. evropski vulkan, 80. ptica, 81. predlog, 82. nerazpoložen za delo, 84. grška črka, 86. kratica za akademski naslov, 87. veznik, 88. vzklik ob bolečini.
SKODELICA ČAJA
»Sinoči ml je vrgla žena skodelico čaja na glavo. Ali se tebi tudi kdaj kaj takega zgodi?« »O, pri nas pa sploh ne pijemo čaja!«
»Možek, daj mi 1000 lir za pomlajevalno kuro.« »To je preveč!«
»Ceneje ml pa ne naredi šivilja obleke!« 0««
Izdaja za konzorcij »Domovine«: Josip Reisner	Urejuje: Davorin Ravljen	Za Narodno tiskarno odgovoren: Fran Jeraa