P.b.b
svetovnih in domačih dogodkov
Poštni urad Celovec 2 — Verlagspostamt Klagenfurt 2.	Izhaja v Celovcu — Erscheinungsort Klagenfurt
LETO XV./ŠTEVILKA Ki	CELOVEC, DNE 18. APRILA 1963	CENA 2.- ŠILINGA
Janez XXIII. o pravicah narodnih manjšin
Kaj dolguje kristjan svojemu narodu
Naš narod je bil vselej veren; globoko veren. In kjer je naš narod, so cerkve polne; tudi gospodom ne manjka mašnih inten-cij. Mislim, da se tudi glede obiska pridig ne morejo pritoževati. Zanimivo pa je, da je v krajih, kjer prebivajo odpadniki, prav obratno: prazne cerkve, prazne intencijske knjige in pred prižnicami prazen prostor.
Nekje smo že rekli, da je narodnost božji dar; nihče si je sam ni izbral; tudi kraja in staršev ne; Bog ga je v določenih okoliščinah postavil v svet in mu s tem dal nalogo, da se tam znajde, da s tem kupčuje in pridobiva na sposobnostih in milosti, kot otrok teh, prav določenih staršev, kot član neke določene družine, občine, naroda. Bog hoče, da mu služi po svojih sposobnostih in da ga proslavlja in prosi v določenem jeziku, ki ga je podedoval od matere.
Če pa je narodnost dar božji, če mi daje možnosti, da uresničim božji načrt o sebi, tedaj imam do tega daru dolžnosti, obveznosti. In katere so te dolžnosti in obveznosti?
# Prav, da svoj narod in svojo narodnost (pripadnost narodu) spoštujem, cenim. Prvo je, da se je ne sramujem; če je božji dar, je nekaj vzvišenega, nimam vzroka sc sramovati, pač pa dolžnost že zato, ker je božji dar, spoštovati jo in cenili. Govoriti o njej spoštljivo, ne se sramovati, priznati da sem, kar sem. Seveda moram storiti isto nasproti pripadnikom drugega naroda. Tudi drugega naroda ne smem prezirati in zaničevati. Kdor dela tako, kaže, da je neotesan, da nima pojma o krščanskih načelih, pa čeprav hodi v cerkev (iti to je še bolj žalostno). Zelo žalostno podobo pa kažejo oni, ki so iz strahopetnosti, šibkosti ali koristolovstva svojo narodnost zatajili in zdaj zaničujejo, zasramujejo svoje nekdanje sorojake. To so janičarji, renegati; dvakrat neznačajni so: prvič, ker so odpadli; drugič, ker to, kar so, zaničujejo in psujejo.
Proti spoštovanju svoje narodnosti in, človek bi si upal trditi, tudi z nehvaležnostjo nasproti Bogu greši, kdor svoj narod zataji, kdor se ga sramuje. S tem zavrže nekaj, kar mu je Bog dal, torej dar božji.
Drugo, kar je dolžan kristjan svojemu narodu, je, da skrbi in dela za njegovo ohranitev in napredek.' Vsak dar božji je človeku zaupan, da z njim trguje, ga bogati, krepi, množi. Tudi narodnost je sposobna rasti, se krepiti in napredovati, če je narodnost dar božji, zaupan človeku, je s tem tudi dana naloga, da skrbi za njen razvoj in njeno rast, tako v zavesti posameznikov s tem, da svoj narod bolj in bolj spoznava, zanj dela: pri prosveti, v krogu svoje družine, ko budi zavest v elanih družine; ko skrbi, da se otroci poučujejo v rnaterinskem jeziku, krepe v zavesti, da svoj narod bolj in bolj ljubijo. Seveda se rnoramo varovati pretiravanja, bodisi da narodnost precenjujemo (jo stavimo na prvo mesto) ali druge narode mrzimo, preziramo, ponižujemo. S tem škodujemo svojemu narodu. Kdor ne zna spoštovati drugega naroda, ne zna ljubiti niti svojega. Zagrizenost je strast, ne pa ljubezen. Kdor sovraži druge narode, ruši božje načrte v človeški družbi. S tem pa ovira božji blagoslov za svoj narod.
Tretje^ Kdor hoče prav ljubit i svoj narod, mora skrbeti, »da bo vreden elan naroda. To nam je jasno, če pomislimo, da °ni ljubi prav svojo družino, ki ji dela čast, ne pa oni, ki ji je v sramoto. 'Zato moramo iti s časom: se izobraževati, osebno se izpopolnjevati, pa najsi bo kot človc (biti vedno boljši), bodisi v svojem stanu
Pretekli teden se je razširila po vsem svetu novica, da je papež Janez XXIII. podpisal pomembno okrožnico, ki jo je naslovil vsem škofom in katoličanom, pa tudi vsem ljudem na svetu. Okrožnica se začenja z besedami >Mir na zemlji« in se v njej zavzema v tej strahotni atomski oboroževalni tekmi za razorožitev, za odpravo atomskega orožja 'in za plodovito sodelovanje med vsemi narodi na svetu.
Za nas koroške Slovence pa je silno po-
Velika noč v Angliji
Med velikondčnimi prazniki je nova vohunska afera nad vse razburila duhove 'britanske javnosti: organizacija, ki si je na-dala ime »Vohuni za mir«, je na krstnico vrgla med ljudi 20.000 letakov, ki vsebujejo zelo važne tajnosti derželne obrambe. Pisci letakov navajajo točna nahajališča štirinajstih vladnih 'bunkerjev proti atomskim napadom. To dejanje so pisci utemeljili z mnenjem, da ljudstvu ne sme ostati neprikrito, kar gre na njegov račun brez njegovega privoljenja. Napovedali so še objavo drugih obrambnih tajnosti.
Policija je od sobote naprej na delu, da bi zaplenila razširjene letake in prišla piscem na sled. Za vlado je nova afera, ki jo smatrajo za veleizdajo, zelo sitna zadeva. Del letakov so bili organizatorji razposlali tudi v inozemstvo. In moskovski radio je že poročal, da so v Sovjetski zvezi dobili takšne letake in da bodo še pozneje spregovorili o njih.
^Velikonočni pohodi"
Tako zvani »velikonočni pohod« atomskih nasprotnikov je na velikonočni ponedeljek prispel v London in tam narastel na okoli 35.000 udeležencev. Tudi njim so organizatorji »Vohuni za mir« razdelili letake. Del pohoda je takoj poskusil napasti enega izmed bunkerjev, pri tem je prišlo do hudih spopadov s policijo, ki je več oseb zaprla in zaplenila več tisoč veleizdajalskih letakov.
Velikonočni ponedeljek je v Londonu potekal v znamenju prometnih motenj in ovir ter nesreč na cesti. Demonstranti so korakali po šest v vrsti in blokirali celotni * *
in poklicu. Zlasti velja to za majhne narode, ki se ne morejo postavljati ne po svojem številu ne po bogastvu. Tu velja samo vrednost človeka. In tak narod zasluži vse spoštovanje. Prav tako pomaga svojemu narodu, kdor se povzpne kvišku, pa najsi bo kot kmet, kot delavec, posestnik, profesor, duhovnik, umetnik ali učenjak. Seveda je pogoj, da ne zataji svoje narodnosti, ampak povsod prizna, kaj je.
V škodo svojemu narodu pa dela, kdor se ga sramuje, kdor narodnost zataji in svoj narod izda, kdor zanemarja narodnostno vzgojo otrok in članov družine, kdor dela s svojim življenjem sramoto narodu, kdor ne skrbi za napredek in izpopolnjevanje svoje osebnosti in svojega poklica ali ne izrablja svojih zmožnosti.
*
Vredno je te stvari večkrat premisliti; se o njih porazgovoriti in seveda se po njih tudi ravnati. Narodnosti ne more uničiti nobena sila, ampak člani nekega naroda sami s tem, da ne delajo v njegov blagor ali celo delajo v njegovo škodo ter s tem tudi v svojo osebno škodo.
membno tisto poglavje, ki govori o ravnanju z narodnimi manjšinami.
Sv. oče ugotavlja, da se v zgodovinskem razvoju že od 19. stol. pojavlja težnja, da postanejo posamezni narodi tudi državno neodvisni. Toda iz raznih razlogov ni vedno mogoče začrtati državno mejo z narodnostno. Posledica tega je, da imamo pojave narodnih manjšin in vrsto zapletenih vprašanj, ki so s tem v zvezi.
»Kar najbolj odločno je treba izjaviti«.
promet na 'širokih cestah. Tudi policija na konjih ni imela uspeha. Drugi demonstranti so si izbrali druge cilje: Buckingham-Palast, parlament ter vladni četrt, kjer so se obnašali zelo napadalno napram policiji. Ob kolodvoru Victoria so demonstranti metali policiste s konj, jih zlorabljali ter trgali njihove uniforme na kosce.
Mirni ^velikonočni pohodi" v Nemčiji
V	Zvezni republiki Nemčije je vseh 21 »velikonočnih pohodov« nemških atomskih nasprotnikov potekalo miirmo. Udeležencev ni bilo nikjer več kot tisoč. Od Dortmunda proti Duisburgu je korakalo naprimer samo okoli 700 ljudi, od Kiela proti Hamburgu 300. Prebivalstvo pohodu ni posvetilo posebne pozornosti. Sovjetski graničarji so štiri britanske atomske nasprotnike, ki so na velikonočno nedeljo hoteli iti iz Zahodnega v Vzhodni Berlin, takoj zavrnili. Pohod okoli 1500 danskih mladih atomskih nasprotnikov je na krstnico dospel pri Flensburgu do zahodnonemške meje, vendar so mu nemški graničarji zabra-nili prestop meje.
V	Švici je na Veliko noč korakalo okoli 300 mladih demonstrantov, ki so jih podpirali cerkveni, pacifistični in komunistični krogi, od Lausanne proti Ženevi in tam pred nekdanjo palačo zveze narodov demonstrirali za pospešitev razorožitve.
Velika noč v Jeruzalemu in Moskvi
Letos so praznovali Veliko noč na isti dan katoličani, protestanti ter grška pravoslavna cerkev. Zato je bila skupna Grobna cerkev v Jeruzalemu do zadnjega kota nabita in je komaj sprejela vase množico 5000 vernikov. Pred cerkvijo pa ter na cestah blizu cerkve je čakala množica 10.000 drugih vernikov, ki so molili v vseh jezikih. V moskovski katedrali pa je v noči vstajenja patiiiarh Aleksij obhajal božjo službo.
Velika noč za bodečo žico
Protestantovski škof za Berlin/Brandenburg, Debelius, je na velikonočno nedeljo v prepolni zahodnoborlinski spominski cerkvi cesarja Wilhelma opominjal vernike, naj se ne vdajo komunističnemu zidu. Kristjan se mora upirati tudi tedaj, če je odpor še tako nepremagljiv.
Katoliški nadškof Bengsch je s posebnim dovoljenjem sovjetske oblasti smel zapustiti Vzhodni Berlin. Na Velikonočno nedeljo je praznoval vstajenje v zahodnober-linski cerkvi svetega Bonifacija.
V	velikonočnih dneh so štirje devetnajstletni mladi ljudje — med njimi eno dekle — pobegnili iz vzhodnega dela Berlina v zahodni Berlin. V življenjski nevarnosti so prebredli žične ovire. V noči od velikega petka na krstnico so sovjetski graničarji
nadaljuje Janez XXIII., da je tlačenje in zatiranje življenjske sile manjšin huda kršitev pravičnosti; in še tembolj, kadar se s tem namerava doseči, da izginejo.«
»Pravičnost pa zahteva, da javne oblasti prispevajo k človeškemu razvoju manjšin z učinkovitimi ukrepi v prid njihovega jezika, njihove kulture, njihovih življenjskih navad, njihovih gospodarskih virov in gospodarskih pobud.«
Papež nadalje omenja, da pripadniki narodnih manjšin zaradi stiskanja zaidejo včasih v pretiravanje in da se morajo truditi za složno sožitje z večinskim narodom. Da bo »mir na zemlji« je treba lepega, krščanskega medsebojnega odnosa med manjšino in narodom z drugo tradicijo ali kulturo.
Povsem jasno je, da so namenjene te papeževe besede vsem prebivavcem na Koroškem, posebno še tistim, ki hočejo biti katoliški in gledajo v sv. očetu od Boga postavljenega vodnika v življenju.
zalotili na begu policista iz sovjetske cone in neznano žensko in ju odpeljali. Hotela sta pobegniti preko nekega močvirja obmejnega jezera v zahodnoberlinsko predmestje Hedligensee. Na krstnico so sovjetski policisti streljali na bavarsko-thurin-giškem obmejnem pasu na dva vzhodnoberlinska kolega, ki sta hotela pobegniti na Bavarsko. Obležala sta 250 metrov oddaljena od žičnega plota, eden mrtev, drugi ranjen.
V	noči od krstnice na Veliko noč pa je uspel beg mlademu ljudskemu policistu in njegovi nevesti iz Thiiringena v Zahodni Berlin. Nihče ju ni bil opazil, ko sta iskala poti skozi žične ovire.
Smrtna bilanca velikonočnega prometa
Letošnjo Veliko noč je bilo v srednji Evropi precej mrzlo in neugodno vreme.
V	Veliki Britaniji so bile temperature izredno nizke, na Portugalskem pa je zaradi stalnih dežnih nalivov prišlo do poplav.
V	Zvezni republiki Nemčije je velikonočni promet prerastel skoraj vse dosedajšne rekorde. Samo za Monakovo je vozilo sto posebnih vlakov v Italijo. Izredno močan je bil obisk v Zahodnem Berlinu; okoli
150.000	ljudi iz Zvezne republike je dospelo tja. Zelo močan je bil tudi obisk iz Zahodne Nemčije v Holandiji (tulipani!) in v Parizu; izredno visoko je število obiskovalcev Rima, Madrida in Riviere, kjer je bilo izredno toplo in sončno. V Veliki Britaniji je bil velikonočni promet znatno manjši. Ogromno obiska so imela kopališča na belgijski obali.
V	tem prometnem vrvežu se ni čuditi visokim številkam prometnih nesreč, številke so strahotno velike in še rastejo z objavami novih nesreč na cesti.
Do srede tega tedna so bile objavljene sledeče številke:
Zveznh republika Nemčija in Zahodni Berlin: okrog 100 mrtvih in nekaj tisoč ranjenih.
Francija: čez 80 mrtvih, okoli 1200 ranjenih.
Velika Britanija: 90 mrtvih.
Italija: 50 mrtvih.
Belgija: okrog 15 mrtvih in nad 500 ranjenih.
Največ nesreč se je pripetilo pri prehitevanju. Poseben rekord je Danska, ki je brez smrtnih prometnih nesreč preživela letošnjo Veliko noč.
Dogodki o Veliki noči 1963
Politični teden
Po svetu...
NOVA UPANJA V BRUSLJU
Stoto zasedanje ministrskega sveta EWG, ki se je začelo 1. aprila v zelo napetih okoliščinah, je dan nato poteklo kot eno najboljših in najuspešnejših zasedanj zadnjega časa v EWG. Ministri so sklepali o stvareh, ki so bile že dolgo odprte in ki tudi tokrat še niso računali z njimi, tako so sklenili znižati carinske cene — proti temu se je Francija doslej vedno upirala —; sporazumeli so se tudi v vprašanju priključitve osemnajstih afriških držav. Ministrski svet je poleg tega poveril komisiji EWG nalogo za trgovsko-politična pogajanja z Izraelom in Iranom. Pri naslednjem zasedanju bo poverjena naloga za priključitve-na pogajanja s Turčijo. Končno je poveril komisiji nalogo, naj v razgovorih z avstrijsko vlado preišče možnosti, kako bo mogoče rešiti še priključitev Avstrije k EWG.
Dober in uspešen izid zadnjih pogajanj pripisujejo odkritim in obširnim izjavam, s katerimi sta nemška ministra Schrdder in Erhard zavzela stališče k bodoči politiki EWG. Zunanji minister Schroder je posebno podčrtal sledeče točke: pri vsem bodočem delu je treba upoštevati boljše ravnotežje v stvarnem oziru in v časovnem zaporedju. Delo v ministrskem svetu se bo moralo spet bolj razvijati na ravni zunanjih in gospodarskih ministrov. Za konec leta 1963 je treba izdelati podrobni delovni program.
Kot uspeh konference splošno velja zadržanje Francije; kajti tudi Francija je pristala na pozive nemških ministrov.
ANGLEŽI SO OGORČENI
NAD WILSQNOM
Samo Kremlu more biti prav in nikomur. drugemu, če ima zahod le malo atomskega orožja. Sicer bi bil ameriški predsednik Kennedy sam najraje edini v posesti atomske bombe, vendar je v Nassauskih sporazumih svojim zaveznikom sam ponudil multilateralno atomsko silo. In prav ta Nassauski sporazum bi angleški vodja La-bour-Party, Wi'lson, najraje odpravil. Ob svojem obisku v Ameriki je izjavil, da Angliji atomsko orožje ni potrebno; zadostuje, če ima atomske bombe Amerika, ki pa jih mora uporabiti v zaščito zahoda. Vlada Labour v Angliji bi tembolj krepila — po njegovih besedah — konvencionalno oborožitev Anglije. To je seveda izzvalo pri konservativnih ogorčenje, kajti ti so vedno zatrjevali, da je Anglija v svojih prizadevanjih za konvencionalno oborožitev šla do skrajnih mej. Beseda Wilsona so zanje hud udarec.
FRANCIJA IMA ZOPET PREMOG
Po stavki, ki je trajala 34 dni, so rudarji v francoskih rudnikih 5. aprila zopet nadaljevali z delom, škoda, ki jo je stavka povzročila, znaša Okoli sedem milijonov ton nepridobljenega premoga; dejansko škodo je težko ugotoviti, kajti rudarji so v času stavke dobivljali le neznatne podpore. Sporazum med vlado in sindikatom je kompromis med zahtevami sindikatov po takojšnjem zvišanju plač za enajst odstotkov in po enotedenskem dopustu, ter med vlado, ki je bila pripravljena zvišati plače samo za 5,7 odstotkov. Tako dobijo rudarji zdaj 6,5 odstotkov več, v teku enega leta pa bodo dobili 12,5 odstotkov več. K temu se pridruži še četrti teden dopusta. Kako in kako hitro se bodo zedinile druge manjše skupine državnih delojemalcev z vlado, to je še odprto vprašanje. De Gaulova Vlada je vsekaikor utrpela udarec, posebno še, ko je njena prejšnja službena obveznost pro-
glašena za najostrejše in zadnje sredstvo, ostala brez vsakega učinka.
VPRAŠANJE BERLINA BREZ USPEHA
Ameriški zunanji minister Rusk je ob koncu preteklega tedna zastopal mnenje, da za enkrat ni izgledov za rešitev berlinskega problema. Zahod se bo moral s tem vprašanjem baviti še dalj časa. Pozneje je imel Rusk v VVashingtonu s sovjetskim poslanikom Dobrynom drug razgovor, ki je trajal 60 minut. Tudi ta razgovor o Berlinu ni prinesel nobenega napredka; novi predlogi niso bili predloženi. Zedinila sta se le o tem, da bo treba v bodoče razgovore nadaljevati, vendar roka nista določila.
Posebni odbor Združenih narodov za proučevanje rasne segregacije želi povabiti Nobelovega nagrajenca za mir, Južnoafričana Alberta Luthulija v Združene narode. Poleg njega bodo povabili še druge nasprotnike političnega razlikovanja v Južni Afriki, da bi dobili najbolj verna poročila domačinov. Ker pričakujejo, da južnoafriška Vlada nebo dovolila Luthuliju potovati v New York, so v odboru menili, da bodo morali zahtevati od Vlade v Johannesburgu, naj dovoli Luthuliju potovanje.
Ameriška atomska komisija je sporočila, da so ZDA izvršile jedrsko eksplozijo v Nevadi. To je bila 64. ameriška eksplozija, o kateri so izdali uradno sporočilo.
V krogih portugalske vlade se je zvedelo, da bivši francoski premier in šef političnega oddelka francoske teroristične organiza-
STRELI V LAOSU
Nevtralistični ministrski predsednik v Laosu, Suvana Fuma, ki je preteklo nedeljo v spremstvu britanskega in ameriškega poslanika ter mednarodne kontrolne komisije obiskal bojišča v ravnini olja, je pri tamošnjemu komunističnemu in nevtra-lističnemu poveljniku dosegel sklenitev premirja, dokler napetosti ne bodo odstranjene. Poveljnik nevtraliistov, general Kong Lee, pa je ponedeljek nato izjavil, da so komunistične enote streljale na dve njegovi kompaniji. Njegova vojska ter civilno prebivalstvo je doslej zaradi komunističnih napadov zgubilo več kot 200 ljudi.
Napetosti so se povečale pretekli petek, ko se je izvršil politični umor v Vietnamu. Neznani storilec je ustrelil na njegovem stanovanju policijskega polkovnika, ki je sodeloval z levo usmerjenimi odpadniki nevtralistov.
cije OAS Bklault ne bo dobil dovoljenja za bivanje na Portugalskem. Kljub temu mu bodo dovolili, da bo lahko odpotoval v katerokoli drugo deželo. Če bi se zaradi tega pojavile kakršnokoli težave, ga bodo vrnili v Zahodno Nemčijo. Med bivanjem na Portugalskem bo lahko živel, kjer bo sam hotel. Toda ker je prišel na Portugalsko pod lažnim imenom, ga bodo nadzorovali.
Predstavnik italijanskega ministrstva za zdravje je sporočil, da so v Milanu zabeležili šest primerov trebušnega tifusa, štirje bolniki so se pred kratkim mudili v švicarskem zimskošportnem centru Zermattu, dva druga bolnika pa .sta bila v otroškem letovišču v mestu Imiperia na italijanski sredozemski obali.
Veliko reaktivno letalo »boeing 707« s 85 potniki in člani posadke je ob pristanku na carigrajlskem letališču za las ušlo nesreči. Letalo je zdrsnilo s pristajalne steze in se ustavilo na mehkem terenu ob njej. Nihče od oseb v letalu, ki je letelo na progi Bejrut—Carigrad—Rim—Frankfurt, ni bil poškodovan.
V srednji Italiji so zabeležili močne potresne sunke. Potres je bil zlasti močan v pokrajini Umbriji. Močnejše premike tal so začutili tudi v majhnem mestecu na severu Grčije. Potres je bil kratek in ni povzročil škode.
Iranska vlada je prepovedala tiskanje 76 dnevnih listov in časopisov. Po vladni odločbi ne smejo tiskati listov, ki imajo manjšo naklado kot 5000 izvodov. Tako bo odslej izhajalo v Iranu samo 65 listov im časopisov.
Vesti s katoliškega svefa__________________________
Rudarje je zajel obup, ker so imeli vtis, da so zapuščeni in da jih nihče ne razume. Tako piše škof iz Arrasa v Franciji v izjavi, ki so jo prebrali v cerkvah rudarskega področja Pas de Calais. Prelat pravi: JrS srcem sc udeležujem vsega njihovega trpljenja in poudarjam kristjanom, da nihče nima pravice ostati brezbrižen.” škof je zaključil svojo izjavo s povabilom k molitvi, da bi prišlo do resničnega razgovora med delavci in delodajalci, v katerem bi dosegli mimo in pravično rešitev.
*
Nihče nima pravice ostati neobčuten spričo te človeške drame, je pisal natlškof iz Camhrai-ja, insgr. Guerri, v zvezi s sindikalnim sporom v francoskih rudarskih okoliših. Zato imamo dolžnost, tako nadaljuje škof, da dvignemo izven vsakega |M>udarka političnega, gospodarskega in tehničnega reda naš glas, da preprečimo najhujše in da bi prišli do nagle, modre in pravične rešitve. Potrebna je rešitev, ki bo spoštovala človeka, svobodo in pravičnost. Človeškim problemom so jvotrebne človeške rešitve.
*
Po poročilih tiskovnih agencij so pričeli nedavno v Bolgariji ustanavljati klube brczbožcer v namenu, da bi širili tako imenovano znanstveno brezboštvo. Potrebo j>ovečati protiversko propagando je podčrtal tudi uvodničar v komunističnem dnevniku „Ra)>olriičesko delo”, ki izhaja v Sofiji. V članku se med drugim pritožuje nad pomanjkanjem zanimanja in pasivnostjo brezbožnih borcev spričo naraščajoče verske delavnosti v deželi. Radio, tisk in kino, tako dalje navaja uvodničar, so nujna sredstva za širjenje brezboštva. Potrebno je vnesti znanstveno brezboštvo v vsako hišo. Član-kar zaključuje s tem, da poudarja važnost osebnih stikov s posameznimi verniki v namenu, da bi jih prepričali o nesmiselnosti njihovega verskega prepričanja.
*
23. maja 1963, na praznik Vnebohoda Gospodovega, bodo organizirali veliko romanje holandskih oboroženih sil v Lurd. Romanje bo vodil nadškof iz Utrechta in vojaški vikar za holandske oborožene sile kardinal Alfrink.
*
Berlinski škof msgr. Bengsch je prejel dovoljenje, da je obiskal zapadno cono svoje škofije in ostal tun nekaj dni Kot znano škof stalno biva v vzhodnem področju bivše nemške prestolnice.
*
Od 22. do 30. junija 1965 se bo vršil v Oviedo 29. španski socialni teden. Na njem bodo razpravljali o vprašanju socialne in državljanske vzgoje v masovni družbi.
*
Svetovni kongres o otrocih sc vrši ta teden od 16. do 23. aprila v Beyrutu v Libanonu. Sestanek je organiziral mednarodni katoliški urad za otroštvo ob sodelovanju z mednarodnim katoliškim uradom za vzgojo in izobrazbo. Na kongresu ImkIo obravnavali vprašanje pravice otroka. Udeležilo se ga 1m> nad 2000 delegatov iz 60 držav. Deset študijskih komisij bo obravnavalo posebej tale vprašanja: otrok kot oseba in vrednota v človeški skupnosti; pravice otroka in nauk katoliške Cerkve; odgovorni za izvajanje otroških pravic; telesno blagostanje otroka ter pravice pohabljenih otrok. Zadnji svetovni kongres za vprašanja otrok se je vršil leta 1959 v Lisboni na Portugalskem.
*
Pet škofov je podelilo dne 31. marca istočasno zakrament svete birme v državi Nebraska v ZDA nad 1000 odraslim. Priložnostni govor je imel škof iz Pittsburga msgr. John Wright. Veličastno slovesnost, ki se je vršila v občinski dvorani v Lincolnu, so prenašali tudi po televiziji.
*
V Montevideo v Urugvaju sc je udeležilo 8000 litvanskih beguncev drugega kongresa litvanskih katoličanov, ki bivajo v Latinski Ameriki. Vsi delegati so zlasti poudarili potrebo, da se je treba Imriti z vsemi sredstvi, da ohranijo stoletne trati'-cije in versko prepričanje svoje domovine. V različnih deželah Latinske Amerike živi okrog 10® tisoč Litvancev.
*
Dolžnost katoličanov pospeševati vsako pobudo, ki ima namen premagati rasno diskriminacijo, j* podčrtal nadškof iz Baltimora v ZDZ, msgr. Shehan v ]»osebnem pastirskem pismu. Krščanska vera, tako med drugim piše prelat, nam nalaga posebno obveznost, da izkazujemo pravičnost in ljubezen ‘b* vseh ljudi. Diskriminacija je skupnostni problem, ki ga ne more rešiti ena sama skupjna ali eno samo gibanje, marveč zahteva sodelovanje vseh. predvsem pa katoličanov.
**
30.000 avtomobilistov je doslej prisostvovalo ob prazničnih dneh sveti maši v kapeli, ki so j® zgradili leta 1958 v Adelsriedu v Nemčiji bli*0 avtomobilske ceste Augsburg—Stuttgart. V cerkvic*, ki je prva te vrste v Nemčiji, darujejo vse nedelje in praznike tri svete maše.
Velikonočna poslanica svetega očeta
Na velikonočni ponedeljek je sveti oče, papel Janez XXIII. podelil 300.000 vernikom zbranim na trgu svetega Petra ter vsemu svetu apostolski blagoslov »Urbi et orbit. V kratkem nagovoru je rekel: -»Kristus, naše upanje, je vstal. Ni druge rešitve kakor v Kristusu. Stojimo na strani vstalega Jezusa, sledimo mu naprej*.
»Surrexit Christus Alleluja*, je potem zaklical papel in rekel: »S temi besedami je povezanih mnogo zveličavnih resnic: ne smrt, temveč livljenje; ne nasprotstva, temveč mir; ne egoizem, temveč ljubezen do blilnjega; ne lali, temveč resnica; ne to.
kar nas tlači, temveč zmagoslavje svetlobe, čistosti in medsebojnega spoštovanja. V tem je rešenje*.
Nato je papel vsemu svetu v 23 različnih jezikih — tudi v slovenskem — voščil praznike. In vedno je v mnolici na Trgu sv. Petra nagovorjeni narod v svojem lastnem jeziku sprejel blagovest svetega očeta z navdušenim ploskanjem in klicanjem. Po podelitvi blagoslova klečeči mnolici na trgu so se nad trgom vzpeli beli golobi.
Slovesnost je prenašala tudi televizija.
in pri nas v Avstriji
VLADA NAJ SE DRŽI OBLJUB
Zvezni kancler dr. Gorbach je v svoji vladni izjavi v parlamentu posebno podčrtal sodelovanje obeh strank za čas novega legislatlivnega Obdobja. Uvodoma je zvezni kancler omenil dolgotrajna in težka pogajanja za novo vlado, ki se je končno sestavljena zdaj lotila svojega dela. Ta vladna izjava je skupna izjava obeh strank, tako je dejal dr. Gorbach; za to skupno izpoved bo treba dan na dan doprinašati konkretnih dokazov. Obe vladni stranki sta se namenoma odrdkli vsaki konkretni obljubi. »Ob dobri volji na obeh straneh bo Ob koncu legislativnega obdobja mogoče ugotoviti, da je zvezna vlada držala več kakor je Obljubila v svoji uvodni izjavi«, je izjavil dr. Gorbach.
Zvezni kancler dr. Gorbach je opozoril nato na obojestransko pripravljenost do sodelovanja, do sledenja. Ni bilo mogoče rešiti vsdh problemov zadovoljivo; za še odprta vprašanja so bili ustanovljeni posebni odbori, ki bodo do določenih rokov izdelali nove predloge.
Avstrija se priznava k absolutni pogodbeni zvestobi ter k ohranitvi nevtralnosti. Ureditev odnosov k EWG je ena najglav-nejših nalog avstrijske zunanje politike. Tudi vprašanje Južne Tirolske bo s pomočjo komisije devetnajstih mogoče uspešno nadaljevati in zaključiti. Dr. Gorbach se je priznal k zahtevam po krajevni avtonomiji za Južno Tirolsko. Obe resoluciji UN o Južnem Tirolskem kljub majhnemu napredovanju komisije devetnajstih še vedno nista bili izpolnjeni. Zato bo vlada v kratkem času zopet navezala pogajanja z Italijo.
Za finančno in proračunsko politiko pa je ohranitev stabilnosti šilinga najvažnejša naloga. Predpogoj je urejeno državno gospodarstvo, ki pa ni možno brez velikega varčevanja in odpovedi zahtev, ki jih zdaj še ni mogoče rešiti.
Do srede 1964 naij posebni odbori dože-nejo glavna vprašanja podržavljenih podjetij. Elektrifikacija železnice ter avtomatizacija telefonske mreže sta zaključeni. K vprašanju agrarne politike je dr. Gorbach pripomnil, da je treba nadalje pospeševati »Zeleni načrt« ter zgraditi agrarni izvoz.
KULTURNI PRORAČUN
Stanovanjski problem je mogoče rešiti brez posebnih socialnih trdot, je razložil dr. Gorbach. Do konca 'leta 1964 bo to vprašanje urejeno. Cena za to ne bo prevelika, če pomislimo, da naij koristi pred vsem mladini. Zvezna vlada bo še nadalje upoštevala upravičene družinske zahteve. Zaveda se dolžnosti, da s solidarno pomočjo skupnosti pomaga onim skupinam prebivalstva, ki se ne morejo vzdrževati z lastnimi močmi.
Posebno pažnjo je treba posvetiti položaju posameznih zveznih dežel v smislu poenostavljenja uprave. Pravna vprašanja so kodifikacija ustavnega prava, ureditev vprašanj okrog državljanstva, ureditev državnega nadzorstva nad občinami v duhu občinske avtonomije.
Vlada predlaga parlamentu, naj ne krči več kulturnega proračuna, je dr. Gorbach dejal ob koncu svojega govora. Potrebne so žrtve za pridobitev sredstev za izgraditev šolstva, ki je ključ za našo bodočo dobrobit in za ohranitev materialne in duhovne svobode.
KRATKE VESTI
Ali je slovenski narod zapisan smrti?
Materialistična miselnost med ljudmi pod sedanjo komunistično oblastjo na Slovenskem je zajela ze tako široke plasti naroda, da je med Slovenci vsako leto manj rojstev, da je naravni prirastek iz leta v leto manjši. Zato bomo tudi neizprosno zapisani smrti, če bomo še naprej zametali duhovne Vretdnote, odklantfali krščansko moralo, predajali pa se samo uživanju materialnih dobrin in vse svoje delovanje ter življenje presojali s stališča materialističnega pojmovanja sveta. Zlasti se ne bomo mogli vzdržati in se ohraniti spričo dejstva, da imajo Nemci in Italijani, ki nas obdajajo in ki so v zgodovini doprinesli zelo malo dokazov, da bi nam bili v narodnostnem pogledu naklonjeni, mnogo večji naravni prirastek kot pa Slovenci.
Pri takem stanju je ugotovitev, da slovenske žene sedaj pomore že dve tretjini še nerojenih otrok, resnično strahotna. Vse potrjuje, da tudi že po Slovenskem razsaja z vso neizprosnostjo bela kuga in mori slovenski naraščaj. To potrjujejo naslednje nove ugotovitve.
V tržaškem Novem listu beremo, da je bil pri Slovencih x> prvih letih po vojni naravni prirastek 18.000 otrok na leto. Leta 1961 je padel kar za 4000. Število ljudi v Sloveniji se je povečalo samo zato, ker je manjša umrljivost bodisi pri starih ljudeh kakor tudi pri novorojenčkih. Ta vir svoja izvajanja zaključuje z ugotovitvijo: »Če bo šlo tako naprej, bodo Slovenci postali narod starcev.*
Drugi vir, do katerega smo mogli priti, je bila številka katoliškega verskega lista »Vjesnik«, ki izhaja v Zagrebu. V številki z dne 4. januarja t. I. objavlja poročilo, da se je v Sloveniji v letu 1962 rodilo
27.000	otrok. List ugotavlja, da v Sloveniji rojstva padajo iz leta v leto, splavi pa tako naraščajo, da postajajo za Slovenijo že družbeni problem. Leta 1960 je bilo
15.000	ugotovljenih splavov. Od tega števila je bila polovica dovoljenih, polovica pa je iskala zdravniško pomoč po izvršenih splavih. Koliko je pa bilo skritih splavov!
Da pa ne bi kdo mislil, da namenoma iščemo samo enostranske vire, ki naravno z vso odločnostjo nastopajo proti razmatne-rnu življenju, navajamo tudi komunistične vire, da vidimo, kako gledajo oni na problem padanja rojstev med Slovenci. V komunistični reviji »Perspektive* se s tem problemom bavi Jan Makarovič v sestavku pod naslovom: »Pomorjeni otroci*. V njem med drugim najprej ugotavlja, da Slovenci s Kitajci in Japonci glede prirastka naraščaja ne moremo tekmovati, kajti navedena naroda glede svojega naravnega prirastka računata samo še z desettisoči. »Dejstvo je namreč*, tako je dobesedno zapisal pisec članka Makarovič, »da je naravni prirastek v Sloveniji najmanjši v Evropi in morda celo najnižji na svetu ... Pri nas že več kot polovica nosečnic umetno odpravlja plod. Število splavov je večje kot število normalnih porodov. In tudi na tem področju je na prvem mestu naša bodoča inteligenca, elita naše mladine! Mar ni značilno, da pride v študentovskem naselju na vsakih pet deklet en registriran abortus — mislijo pa, da je dejansko število splavov še precej večje in da pride po eden na vsaka tri dekleta. Ljudje namreč ° takih intimnih zadevah iz razumljivih razlogov ne govore radi.. .*
Kakšni so razlogi za nazadovanje rojstev nzed Slovenci v Jugoslaviji?
Doraščajoča in že dozorela mladina ni-nia več nobenega čuta za svetost zakona in urejenega spolnega življenja v njem. Tega pri mladini ni več, ker se začenja spolno izživljati že v sami pubertetni dobi. Priložnosti za to je bilo in je se vedno brc*, števila. Razne mladinske delovne brigade, skupni izleti, veseljačenje in popivanje mladostnikov. Taka mladina za zakonsko življenje nima nobenega smisla. Stoji na stališču: Čemu si nakopavati obveznosti, st omejevati osebno svobodo, si nalagati finančna bremena, ko pa se lahko nemoteno in brez vseh omejitev spolno izživlja že pred zakonom in izven zakona?
Drugi razlog za nazadovanje rojstev o-otrok v sklenjenih zakonih je grobi rnate-rializern — gon, hlepenje po vedno večjem Ugodju in uživanju materialnih dobrin. Zaradi tega veliko žena noče imeti otrok, ker nočejo biti ovirane v svoji prostosti.
marajo težav in trpljenja, ki spremlja-j° otroka na njegovi poti do rojstva in o r°jstvu samem. Lahkotno življenje brez
skrbi, brez težav, to je življenjski ideal velikega števila žena v Sloveniji.
Tretji razlog, da je tudi v takih zakonih, v katerih oba zakonca še živita po krščanskih moralnih načelih, vedno manj otrok, pa je morda v strahu takih zakoncev pred pokvarjenostjo mladine. Sedanji družbeni sistem je tak, da otroka vključijo vanj že v otroškem vrtcu. 7.e tam začenjajo otroka trgati od staršev in ga privezovati, na sedanjo komunistično družbo. Tako starši izgubljajo otroke. Niso več njihovi, ker z njimi razpolaga sedanja družba, ki ni krščanska, ampak materialistična. Da se zavarujejo pred tem strašnim razočaranjem in si prihranijo boli, ki jih starši občutijo ob ugotovitvi, da so izgubili svoje lastne otroke, jih raje več nimajo.
Bili bi srečni in veseli, če bi mogli ugotoviti, da je med Slovenci še vedno želja, da se kot narod razvijamo in na svoji zem-
lji izvršujemo ter izpolnjujejo poslanstvo, ki nam ga je namenil Bog. Pa so, žal, samo nova potrdila, da se je med Slovenci materializem že tako razmahnil, da je z njim že okužene veliko, veliko število mladine, ki prav nič ne pomišlja, da s sedanjim načinom življenja spravlja sebe in narod na pot, ki resnično vodi samo v smrt. Zato morajo iti prizadevanja vseh tistih, ki jim je res še mar usoda slovenskega naroda, v to, da začno najprej zdraviti mladino in jo znova spravljati na pot, ki jo bo znova povedla v tisto najlepšo dobo, kakor jo doživlja tista mladina, ki je vzgojena v krščanskem duhu že po na-■ čelih krščanske morale in se pripravlja na življenje v zakonu.
Prvo nalogo in največjo odgovornost za izhod iz sedanjega stanja pa nosijo sedanji komunistični oblastniki, ki bodo morali z dejanji in ustreznimi zakonskimi u-krepi dokazati, da jih zgodovina ne bo označila samo za morilce slovenskega naroda.
Nova okrožnica papeža Janeza XXIII.
Izšla je nova okrožnica papeža Janeza XXIII. »Pacem in terris* — »Mir na zemlji*, prva okrožnica, ki se ne obrača samo na škofe, duhovščino in verno ljudstvo vsega sveta, temveč na vse ljudi sploh. Okrožnica daleč presega teološka vprašanja in obravnava problem svetovnega miru.
Okrožnica ima pet delov: odnosi od človeka do človeka; odnosi med posamezniki in javno oblastjo; meddržavni odnosi; odnosi med posamezniki in državami na eni strani ter svetovno skupnostjo na drugi strani. Zadnji del vsebuje dušnopastirska navodila. Papež je izjavil, da je s tem nakazal razna področja, na katerih je treba uresničiti mir.
BREZ RESNICE NI MIRU
Papež se s svojim mirovnim apelom obrača na ves svet. Svetovni mir pa ostane prazna beseda, če ne sloni na načelu resnice in pravičnosti, če ni napolnjen z resnično živo ljubeznijo in se ne uresniči v prostosti. To je osnovna izjava nove, osme okrožnice Janeza XXIII., ki so jo v sredo preteklega tedna objavili v Vatikanu.
Papeška okrožnica hoče ob naravnih zakonih, ki so vtisnjejii v človeško naravo, pokazati pravi red človeškega sožitja. Vsako urejeno in koristno sožitje ljudi mora fundirati na načelu, ki pravi da ima vsak človek pravico, razpolagati s svojo osebo. Pravice pa so nujno združene z dolžnostmi. Človek je po svoji naravi družabno bitje, zato mora širokosrčno prispevati k tistemu okolju, v katerem so pravice in dolžnosti človeka vedno skrbneje in koristneje zagotovljene. Zato mora biti v vsaki državi zakonita avtoriteta, ki skrbi za red. Ta avtoriteta pa more posameznika vezati po vesti samo tedaj, če stoji v skladu z božjo avtoriteto.
VOJSKA NE PRINESE PRAVICE
Naša atomska doba naj ne bo prepričana, da je vojska primerno sredstvo, ki bi zopet vzpostavilo prekršene pravice, pravi papež. Z veliko žalostjo pa opaža, »da so v gospodarsko razvitih državah ustvarili ogromno vojne opreme*. To dejanje zagovarjajo z mnenjem, da je v današnjih okoliščinah mogoče ohraniti mir samo z ravnotežjem v oborožitvi. Četudi je neverjetno, da bi se ljudje drznili »vzeti nase odgovornost za vse gorje, ki bi ga povzročila vojska«, vendar ob tem ni mogoče zanikati, da se lahko
Slovenska dela v tujih založbah
Prvi letošnji korak od načrta do uresničitve je že za nami: nemška založniška hiša »Reklam« je izdala knjigo »Jugosla-vvisohe Erzahler« z novelami I. Cankarja, P. Voranca in C. Kosmača.
Vendar to ni niti začetek niti konec prizadevanj, da bi tudi slovenska književnost pogosteje in v širšem obsegu — pa tudi z mlajšimi imeni! — potovala v tujino. Za zdaj še vedno velja, da šele prebijamo zvočni zid anonimnosti v mednarodnem kulturnem svetu, zato ni čudno, če se mnoge tuje založbe vljudno branijo naših književnikov. Roman Potrča NA KMETIH bo izšel pri italijanski založbi »Mondadori«. Ta roman so doslej prevedli v srbohrvaščino in poljščino, pripravljajo pa ga še v angleščini in hindu jeziku.
vname svetovni požig tudi nepredvideno in nepričakovano. Vrhu tega ne smemo pozabiti, da pomenijo vsi poizkusi z jedrskim orožjem sploh veliko nevarnost za življenje na zemlji.
MIR POMENI ZAUPANJE Pravičnost, zdrava pamet in smisel za človeško dostojanstvo zahtevajo, tako poudarja sveti oče, da naj preneha tekmovanje z oboroževanjem, da se naj istočasno in vsestransko zniža in zmanjša orožje, ki stoji državam na razpolago, da se prepove atomsko orožje in da se sporazumno nadzoruje primerna razorožitev. Razorožitev pa bo onemogočena, če si vsi ne bodo enoglasno in odkrito prizadevali, pregnati bojazen pred vojsko iz človeških src. Papež je rotil državnike, naj vestno preiščejo možnosti, kako na novo zgraditi meddržavne odnose na skupnem zaupanju, na odkritih pogodbah in dogovorih.
SKUPNA BLAGINJA
narodov odpira danes vprašanja, ki zadevajo vse ?iarode na svetu, ugotavlja Janez XXIII. Nravni red zato zahteva »vesoljno javno oblast«, ki bo mogla po vsem svetu uveljaviti svojo moč. Ta javna oblast mora sloneti na sporazumu vseh narodov in ne sme biti prisiljena. Biti mora nepristranska, priznati in zahtevati mora 'pravice človeške osebe. Naloge take univerzalne vesoljne javne- oblasti naj prevzame UNO.
VPRAŠANJE BEGUNSTVA Ob naštevanju posebno perečih -vprašanj narodnega in mednarodnega sožitja pa sveti oče omenja tudi vprašanje begunstva. Število beguncev je danes resnično ogromno, ker vlade nekaterih držav preveč ožijo meje pravične svobode ali v celoti zanikajo pravico do svobode. Tako ni odveč opomniti na dejstvo, da so politični begunci ljudje, ki naj imajo isto dostojanstvo in iste pravice kot vsaka druga oseba. Ena izmed človeških pravic pa je tudi pravica vključitve v politično skupnost, kjer človek upa, da bo mogel laže in boljše skrbeti zase in za svojo družino.
Papež posveča svojo okrožnico tudi vprašanju narodnih manjšin. Pravi, da je težka kršitev pravičnosti, če večji narod stiska manjšega, če mu krči življenjske sile in onemogoča njegovo zdravo rast. Državne oblasti bi se morale čim bolj prizadevati za ohranitev in plodni razvoj manjšin.
Slišimo tudi, da se v Italiji zanimajo za Prežihove SAMORASTNIKE, ki bodo letos izšli pri avstrijski založbi »Heimat und Welt« — medtem ko bo neka nemška založniška hiša natisnila Pahorjevo HIŠO OB JEZERU. V antologiji novel, ki jo pripravlja »Fischer Verlag«, bodo zastopani: F. Bevk, P. Voranc, C. Kosmač, F. S. Finžgar ter A. Rebula.
V poljščini bo izšel ŠENTPETER, roman letošnjega Prešernovega nagrajenca Juša Kozaka, ter njegovi RAZORI — medtem ko pričakujejo madžarski bralci SEDMINO Bena Župančiča. V madžarščini bo izšla tudi Seliškarjeva DEKLICA Z JUNAŠKIM SRCEM, v ruščino in poljščino pa bodo prevedli BRATOVŠČINO SINJEGA GALEBA.
Visokošolski dom „Korofan" na Dunaju
Z Dunaja smo te dni prejeli pismo rektorja Slovenskega visokošolskega doma, p. Ivana Tomažiča. Objavljamo ga v izvlečku, ker je zadeva nas vseh:
»Velik praznik vstajenja nam nudi priložnost, da pridemo znova pismeno v stik z našimi dobrotniki.
Najraje bi vam sporočili, da je visokošolski dom »Korotan« že sezidan. Na žalost vam tega še ne moremo sporočiti. Še dosti naporov bo potrebnih, da pridemo do cilja.
Vendar vam danes lahko sporočimo, da smo za dober korak naprej'. V rokah imamo od dunajske oblasti odobrene načrte za zidanje novega doma in dovoljenje, da podremo staro hišo, ki stoji na našem zemljišču.
Zdaj gredo naša prizadevanja naprej. Istočasno pa se množijo tudi stroški. Samo za odplačevanje posojila za nakup zemljišča rabimo 100.000 šil. na leto. Za kritje ' teh in drugih izdatkov smo odvisni edino le na prispevke naših dobrotnikov. Zato se vam iskreno priporočamo. Zaradi nekaj šilingov na mesec, darovanih za gradnjo visokošolskega doma, ne bo nihče obubožal. Vsi pa bomo bogatejši za lepo ustanovo, ki je naši študirajoči mladini tako potrebna.
Nekateri od naših dobrotnikov so kmalu pozabili na to škupno zadevo. Ponovno jih prosimo, naj nam pomagajo. Velike reči se dosežejo le z združenimi močmi. Pri tem pa mora vsak doprinesti svoj delež.«
HcatUc UidtucM ucsti
•	RIM
Skupina delavcev, ki je kopala temelj za večnadstropno stavbo v središču Rima, je odkrila dva prekrasna sarkofaga, ki izvirata iz 3. stoletja našega štetja. Oba sarkofaga sta odlično ohranjena. Reliefi na njih prikazujejo razne Herkulove podvige, so pa značilni za obdobje cesarja Konstantina, tako da so prav zaradi tega lahko ugotovili starost sarkofagov.
•	KČLN
Te dni bodo v Kolnu izšle »Telegrafske basni« hrvatskega pesnika Gustava Kr-kleca v nemškem prevodu. Prevod je oskrbel nemški mladinski pisatelj J. Kriss, ilustracije pa je izdelal poljski slikar Zidjakov.
•	RIM
Te dni je prejel letošnjo italijansko literarno nagrado »Salento« književnik Nino Palumbo za romane »Zeleni kruh«, »časopis« in »Dolgi dnevi«. To je že drugo priznanje pisatelju, ki je dobil leta 1956 za »Davčnega uradnika« nagrado iz sklada Grazie Deledde. Nino Palumbo sedaj pripravlja potopisno knjigo o Jugoslaviji.
•	LJUBLJANA
V	Viteški dvorani Križank so dijaki II. gimnazijk v Ljubljani z lepim uspehom predstavili občinstvu komedijo Juliena Lu-chaira »V višini 3200 m«. Delo so mladi 'igralci naštudirali v izvirni francoščini. Zaradi velikega zanimanja bodo predstavo še petkrat ponovili ter gostovali v Novem mestu in Zagrebu. To je že sedmo leto, da dijaki te gimnazije pod vodstvom prof. Marije Saje pripravljajo gledališko predstavo v francoščini in se tako jezikovno ter kulturno izpopolnjujejo.
•	LONDON
Od 17. do 24. julija telos bo v Londonu I. svetovni televizijski festival. Na programu festivala, ki bo v poslopju Nacionalnega filmskega gledališča, bodo drame, komedije, dokumentarni filmi, varietejske prireditve, družabne igre s sodelovanjem občinstva, prireditve in igre za otroke itd. Kriteriji za uprizoritev bodo zanimivost motiva, raven obdelave, kvaliteta igre ali pa izvirnost oblike.
•	ANKARA
V	Ankari in Instanbulu pripravljajo veliko razstavo sodobne turške likovne umetnosti. Razstavo nameravajo prikazati po večjih evropskih mestih.
•	HANNOVER
V	zahodnonemški zvezni pokrajini Spodnja Saška (sedem milijonov prebivalcev) bodo v kratkem uvedli pouk ruščine na šestindvajsetih gimnazijah.
SPODNJE BOROVLJE (Vaznikov oče — 70-letnik)
Dne 2. aprila 1963 je začel g. Franc Arnejc, pd. Vaznik v Spodnjih Borovljah, pisati osmi križ. Na njegov god in rojstni dan so se zbrali okrog njega žena in otroci. Obiskal pa ga je tudi domači moški zbor in mu zapel več narodnih.
Slavljenec je bil od mladih dni poln idealov, ki mu jih je vsadila v srce Vazni-kova domačija. Valovi prve svetovne vojne so mladega fanta privedli na razna bojišča. O tem sam ve mnogo zanimivega povedati. Lepo ga je poslušati — zdi se človeku, kot bi se vse to včeraj dogajalo! Po vojni je bil najemnik neke gostilne v Veliki vesi. Hudo ga je prizadelo, ko je prišel Vaznikov dom na dražbo. Vse je storil, da je dom očetov odkupil in ga rešil tujih rok. Pa ni posvetil svojega dela in svoje ljubezni le svoji domači hiši in svoji družini, temveč vedno je skrbel kot cerkveni ključar za potrebe farne cerkve in predvsem tako bližnje mu podružnice sv. Gregorija v Spodnjih Borovljalh.
Vaznikov oče pa je v tukajšnji okolici dobro poznan in Obče spoštovan kot umen gospodar in dober sosed, ki vsakemu rad svetuje. Dalj časa je deloval tudi pri Hranilnici in posojilnici ter pri požarni hrambi v Ledincah. Šele ob koncu minulega leta se je umaknil v zasluženi pokoj. Dom je prevzel spretni sin Franci s prav tako sposobno in pridno ženko Štefko.
Vaznikovemu očetu pa kličemo:	»Na
mnoga leta!« Prosimo ga, da posebno zdaj vzame pero v roke in reši za mlajši rod marsikaj zanimivega iz svojega svežega spominskega zaklada.
CELOVEC (Prosvetni večer)
Dne 3. aprila 1963 je priredilo Slovensko kulturno društvo v Celovcu v Mohorjevem domu za svoje člane in druge goste ski-optično predavanje z barvastimi slikami pod naslovom: »Iz Pariza do Lizbone, po suhem in po morju.« Predavateljica gospa Mira Pelhanijeva, vsem dobro znana napovedovalka pri slovenskih radijskih oddajah v Celovcu, je lani oktobra sama na-
OPOZOR1LO VOLILCEM!
Za volitev novega državnega predsednika je volilna obveznost! Vsak je po zakonu dolžan se volitev udeležiti.
n nas mnomkem
pravila to potovanje in smo ji lahko vsi bili hvaležni, da je ob izvirnih barvastih slikah tudi nam nudila užitek takega potovanja.
Predavateljica je znala vsa doživetja tako živo pripovedovati, da smo navzoči dobili predstavo tamkajšnjih ljudi, krajev in običajev. Najprej nas je seznanila z znamenitostmi Pariza, njegovimi zgodovinskimi palačami in umetniškimi zbirkami ter krasnimi javnimi nasadi. Ogromen promet, kar po pet vzporednih kolon avtomobilov, je vozilo po cestah. Ptii takem prometu in pri hitrosti, s katero zavijajo avtomobilisti s stranskih cest na glavne, so nezgode neizogibne. Opazila je na primer tako trčenje avtomobilov, kar pa se je vse uredilo brez policije. Vozila so se ustavila, vsak je pogledali svoj poškodovani voz in, ko so ugotovili, da še potegne, so zasedli vozove in se odpeljali.
V	Le Havru so se izletniki vkrcali na angleško lladjo »Homeric«. Bilo je nad 600 turistov. Osebje na ladji je bilo v ogromni večini italijanske narodnosti in se je lahko z vsemi dobro sporazumevala v italijanščini. Hrana je bila obilna in odlična, skoraj da nihče ni naročal vseh jedi, do katerih je sicer imel pravico. Neki izletnik pa se je hotel držati starega pravila: »Kar plačaš v gostilni, moraš tudi pospraviti«. Dva dni je naročal vsa jedila po vrsti, kot so bila napisana na jedilnikih. Tretji dan je Zbolel in je moral postati zmernejši. Na poti do Lizbone so imeli krasno vreme in srečavali mnogo ladij.
V	Lizboni je doživela posebnost, da je, hodeč po ulicah, videla na raznih hišah pri glavnih vratih nabite napise, da oddajajo stanovanje. Lizbona torej ne pozna stanovanjske krize, ker ponujajo v na-
Pozni poklici
Navadno je tako, da fant v rani mladosti zapusti očetov dom in se napoti študirat v malo semenišče. Duhovniki ali starši so že v tej zgodnji mladosti spoznali na njem znake duhovniškega poklica. V letih študija fant 'dozoreva in se vrne domov, da opravi med svojim ljudstvom prvo sv. daritev.
Gospod pa hodi tudi še v poznejši uri in vabi delavce na žetev. Našel je mladega delavca iz tovarne, ki pozna stisko delavcev. On najde kmečkega fanta, ki koraka za plugom. Na drugem kraju najde pekovskega pomočnika. Vnovič pride iskat delavcev in ob tem pokliče trgovskega »pomočnika,
150 fantov iz vse Avstrije se pripravlja tukaj na duhovniški poklic. Med njimi so tudi Slovenci. Vsi obiskujejo državno srednjo šolo, katere učni načrt je skrčen na pet let. Po petih letih je zrelostni izpit, potem pa se vsak poda v domači škofiji v bogoslovje.
Pred leti Koroška še ni bila dosti zastopana. Število je naraslo. 14 fantov je iz krške škofije, ki so častno zastopani v tej vseavstrijški družini. Le malokje je najti tako razumevanje in vzajemnost kot tukaj.
Dobrotniki so vedno skrbeli za pozno-poklicane. Treba je moliti zanje. Težave se včasih nagrmadijo in izgleda, da so zapreke
Semenišče za pozno poklicane v Homu, kjer študirajo tudi Slovenci
kakor je nekoč poklical Levija od mitnice. Gospod kliče. Njegov poziv pa mnogokrat utone.
Razveseljivo je dejstvo, da danes tudi starejši fantje, ki so stali že v poklicu, hočejo postati duhovniki.
Leta 1957 so ustanovili nov zavod, semenišče za poznopokllicane. Kmalu je bilo najeto poslopje premajhno. Avstrijski škofje so z »Canisiusvverkom«, ki podpira duhovniške kandidate, zgradili novo semenišče v Hornu na Nižjem Avstrijskem. Zavod vodijo svetni duhovniki — sicer pa je podrejen konferenci avstrijskih škofov.
jem, brez posredovalcev, prazna stanovanja.
Kar neopaženo je potekal zanimivi večer, ko so se pred nami vrstile krasne in značilne slike iz južne Evrope. Slik je bilo nad 150 in jih je spretno kazal g. prof. David in smo mu zato hvaležni. Predavateljica je v svojem predavanju obdelala le nekako polovico svojega potovanja in je drugo polovico prihranila za drugo predavanje, ki bo po Veliki noči.
Po predavanju se je razvil prijeten družabni sestanek. Poudarjala se je potreba po rednem shajanju v Celovcu živečih Slo-
pomoči v bolnici; tam so mu jo odrezali, a zaman, dne 9. aprila je umrl. Želel je biti pokopan v rodnih Selah. Na veliki četrtek dopoldne je bil pogreb. Pa se je ravno med opravili ob odprtem grobu med hudim viharjem vlil dež, da so pogrebci v dežnih plaščih imeli težavno delo. Veter je preobračal razpete dežnike. Dva moža sta držala dežnik nad župnikom, eden za palico, drugi za blago, da so nekoliko pod Streho mogli opraviti pogrebne molitve. Ženo pokojnikovo so prejšnji dan pripeljali iz bolnice, a se zaradii svoje bolezni pogreba ni mogla udeležiti.
Na veliko soboto dopoldne mu je sledil 74-'letni rentnik Ludovik Užnik. Doma je bil pri Žnidarju na Srednjem Kotu, dolga
Ljubitelji koroške mladine
Gojenke Kmetijsko-gospodinjske šole v Št. Jakobu v Rožu vam. bomo ob sklepu šole v sredo, dne 1. maja 1963 pokazale uspehe šolanja z odrsko prireditvijo ter razstavo ročnih del in kuharskih izdelkov.
Spored: v torek, dne 30. aprila, ob treh popoldne prireditev za šolsko mladino;
v sredo, dne 1. maja ob pol dveh popoldne prireditev v gospodinjski šoli v Št. Petru.
ob sedmih zvečer ponovitev v Farni dvorani župnišča v št. Jakobu.
Zato pridite vsi, ki se zanimate za naše delo, ta dan v Št. Jakob v Rožu.
vencev. Ravno taki prosvetni večeri, ki nudijo razvedrilo, širjenje našega obzorja ter družabni stik so lepa priložnost za to. Predsednik društva prof. dr. Pavle Zablatnik je napovedal, da bo v doglednem času sklican občni zbor. Naprosil je vse navzoče člane, da vsak v svoji okolici povabi in pridobi k sodelovanju še druge rojake. Veliko ljudi se vsako leto priseli v mesto, a ker ne dobijo prave zveze z drugimi našimi ljudmi, ostanejo ob strani in postanejo brezbrižni za to, kar je domače in naše. Stari in mladi, vsak po svoje lahko še kaj prispeva za našo slovensko skupnost. Povečati moramo skupno delo na slovenski njivi. Tako bomo tudi ohranili slovenski jezik kot dragocen zaklad za bodoče rodove. Ob splošnem pritrjevanju in odobravanju povedanih misli je marsikateri obiskovalec napravil sklep, da bo k prihodnjemu večeru privedel še kakega svojega znanca ali znanko. Odhajali smo tudi tokrat na svoje domove v zavesti, da smo prebili lep večer v prijetni družbi.
SELE
(Aprilove muhe)
Znano je, kako se v aprilu vreme spreminja. Svoje muhe je pokazal pri dveh pogrebih, na veliki četrtek in na veliko soboto.
Obrezar Valentin Jug se je pred leti poročil s Šerjalkovo Uršljo. Zadovoljno sta živela v lastni hiši v Železni Kapli. A leta so prinesla ne samo starostno rento, marveč tudi starostne težave. Letos je dopolnil 76 let, noga ga je vedno huje bolela, iskal je
leta je bil s svojci najemnik Hajnžejeve kmetije, po vojni pa je kot rentnik imel oskrbo pri svoji polsestri mežnarici. Nedavno ga je zadela možganska kap, kateri j(e podlegel, na smrt dobro pripravljen. Z Oblačnega neba je ob pogrebu hotelo malo rositi, a ko so številni znanci obstopili jamo, je za nekaj minut ljubko posijalo sonce, kakor v zadnji pozdrav na tem svetu. Nato mu je zadonela v slovo še žalostinka »Vigred se povrne«. Oba naj v miru počivata!
Dolgo smo tičali v zimi, debela plast snega je pokrivala gozdove, polja in travnike, visoki kupi so ga bili med hišami na vasi, a zadnja močna odjuga ga je izdatno spravila in nam približala ljubo vigred. Tudi kukavica jo že napoveduje.
(Igra »Najdena hči«)
Na velikonočni ponedeljek so nam dekleta uprizorila igro »Najdena hči«. Namenjena je bila sicer za postni čas, a se je priprava zavlekla. Snov igre je vzeta iz prvih časov krščanstva v Rimu in kaže zmago nauka krščanske ljubezni.
Dekleta so se z učenjem zelo potrudila, le premalo glasna so bila za veliko dvorano posebno v prvem dejanju, pozneje pa se je igranje razgibalo.
Udeležba je bila tokrat manjša. Pogrešali smo celo nekatere redne obiskovalce naših prireditev. Morebiti je bila uprizoritev igre premalo razglašena.
Za nedeljo, 5. maja, pripravljamo veliko igro »Plavž«.
Delovanje slovenskih skavtov v Celovcu
nepremostljive. Zahteve šole so znatne. Poleg tega pa so še spremembe v osebnem življenju. Iz tovarne ali iz kmetije na šolsko klop je pač le huda sprememba. Delavci, ki so dobro zaslužili, postanejo finančno odvisni od dobrotnikov. Fantje, ki so bili navajeni prosto razpolagati s svojim časom, se podredijo zaradi višjega cilja točnemu hišnemu redu. Mnogokrat je hudo, a zavest, da jih prijatelji, znanci in dobrotniki spremljajo z dobrohotnostjo, jim daje ponovno moči in poguma, da vztrajajo do konca.	D. H.
Meseca januarja je deželni voditelj nemških skavtov, g. Neuwi'rther sprejel povabilo, da bi vodil v naši skupini tečaj za voditeljeve pomagače ali tako zvane kornete. Tečaj smo uspešno zaključili. Pri skavtih je vzbudil veliko zanimanja in veselja. Zato se še enkrat prisrčno zahvalimo g. Neu-wirtherju, da nas je v kratkih urah toliko naučil.
Kakor druge organizacije imamo tudi mi svoje redne tedenske sestanke. Pri sestankih obravnavamo praktične in teoretične stvari iz vsakdanjega življenja. Razgovar-jamo se tudi o organizaciji in delovanju skavtov po svetu, predvsem na Koroškem.
Naš kurat č. g. Ciril Kump, nam za konec sestanka pove misel, ki oblikuje našo notranjo rast.in značaj.
V št. Rupertu pri Celovcu so zborovali
3.	in 4. marca voditelji koroških skavtov. Tudi naš voditelj se ga je udeležil. Shod je
imel pester spored. Zbrali so se skoraj vsi voditelji skavtskih krožkov. V glavnih treh predavanjih se je Obravnavalo: taborenje skavtov vsega sveta v Grčiji koncem julija; taborenje koroških skavtov na vzhodnem Tirolskem med počitnicami in priprava na duhovne vaje pred Veliko nočjo. Ob koncu je naša skupina izrazila vodstvu naše želje in potrdbe, kar je bilo z veseljem sprejeto. Predsednik, grof Franz Khevenhuller, nas je javno pohvalil in častita! k uspešnemu napredovanju ter vzpodbujal še za nadaljnje sodelovanje obeh skupin.
Na dan sv. Jožefa so bili slovenski skavti sprejeti na škofiji v avdienco, da so mogli čestitati in izročiti duhovni šopek.
Lepo pomladansko vreme nas že vabi v naravo, tako priljubljeno vsakemu skavtu, ter že mislimo na izlete in taborenje. Upamo, da bo kmalu tudi nova skupina naredila Obljubo in tako povečala število slovenskih skavtov.
TURNIR V ŠT. JANŽU POSREČEN! AT US Borovlje — zmagovalec Št. Jani na 4. mestu
Na velikonočni ponedeljek je športno društvo SV Št. Janž priredil velikonočni nogometni turnir ob priliki otvoritve novega nogometnega ignišča, ki ga je kupila in ga predala Šentjan/čanom v uporabo Koroška nogometna zveza (KFV). Na turnirju so razen št. Janiža še sodelovala sledeča moštva:
SV Bače (Faak), Atus Borovlje in Atus Bistrica. Vsa 3 moštva igrajo v prvenstvu prvih razredov in zavzemajo 2., oz. 3. mesto.
V začetku je predsednik društva Mihi Gabriel pozdravil udeležence in športno občinstvo v slovenskem in nemškem jeziku, nakar je še posebno poudaril, da naj bi šport povezoval ljudstva in narode med seboj, ne glede na njihovo vero in svetovni nazor ter ne glede na narodnost in jezik. Potem je šentjanški župnik Jože Vošnjak blagoslovil igrišče ter prebral berilo športne nedelje.
Izidi:
Atus Borovlje — Atus Bistrica 1:0 (0:0)
SV št. Janž - SV Bače 0:1 (0:0)
Atus Bistrica — Št. Janž 3:1 (0:0)
Atus Borovlje — SV Bače 3:2 (1:1)
Zmagalo je moštvo iz Borovelj, kii je dobilo zelo lep pokal, podarjen od Zveze slovenskih zadrug.
Na 2. mesto se je uvrstil SV Bače, ki je pravtako tudi dobil lep pokal, ki ga je dala Hranilnica in posojilnica v Št. Janžu.
SMUČANJE
Doscdaj najveličastnejši uspeh selskega društva:
Pristovnik premagal koroško »zvezdo« Pochheima in Oitzl vozil z njim enak čas!
Na velikonočno nedeljo so doživeli sel-ski smučarji pri mednarodnem tekmovanju na Košuti res »zlati« dan, tki je tvoril pravi višek uspehov v zgodovini selskega smučanja. Vreme ni bilo ravno naklonjeno ljubiteljem belega športa, kar se je posebno poznalo pri pičli udeležbi (prijavilo se jih je 54); tako se tudi gostje iz Slovenije niso odzvali povabilu. Tekmovanje je priredilo boroveljsko društvo ATUS, ki se je dobro potrudilo, da je potek bil brezhiben. Proga je bila 1,5 km dolga in imela višinsko razliko 300 metrov, zakoličena je bila na pobočju še vedno lepo zasnežene Košute, že nekaj dni pred to važno preizkušnjo, potem ko je bilo prijavljenih mnogo znanih tekmovalcev koroških razredov — med drugimi prav gotovo eden najbolj nevarnih tekmovalcev prvega razreda, Erih Pdch-heim (Unterdrautal) — se je govorilo, da se Selani ne bodo mogli mnogo vmešavati v tako resno konkurenco. In Pdchheim se je vedel tudi temu primerno do zadnjega, kar ga je pa bridko varalo. S startno števil-
ko 16 je mladinski tekmovalec Maksi Pristovnik vozil v slogu velikih mojstrov tako 'hitro, da je dosegel najboljši čas dneva, kateremu se niti Pochheim ni mogel resno približati. Temu času se je presenetljivo najbliže »prikradel« carinik Popi Ogris, brat požrtvovalnega predsednika selskega društva, ki je imel izmed vseh najbolj hitre smuče. Svojo kvaliteto sta pokazala nadalje Selana Hanzi Oitzl in Her-mi Užnig: Oitzl je dosegel čas Pochheima, medtem ko se je Užnig umestil samo za 5 desetink sekund presledka za časom tako slovitega smučarja na Koroškem.
V skupini starejših se je ponovno izkazal s svojo tehnično lepo vožnjo selski učitelj Hribernik Anton in zmagal. Z dokaj
PEPI STIEGLER ZMAGOVAL V ŠPANIJI
Korošec Pepi Stiegler je v Španiji na gorskem masivu Sierre Nevade slavil na velikonočno soboto in nedeljo veličastne zmage v veleslalomih. Pri prvem veleslalomu (2,5 km dolg z višinsko razliko 450 m in 80 vrati) je zmagal kar z 11,1 sekundami presledka pred Špancem Luisom Sanchez in Švicarjem Brunom Zryda. Med deklicami pa je Siglinda Brauer poskrbela za avstrijsko zmago ter pustila za sabo Švicarko Ruth Adollino in Italijanko Pio Rivo.
Prav tako je tudi drugi veleslalom stal v znamenju zmage Avstrijcev: 1. Stiegler, 2. Messner (oba Avstrijca) in tretji Švicar Zryd; pri deklicah pa je odločila zase zaključno tekmovanje za »veliko nagrado Sierre Nevade” ponovno Brauer pred Švicarko Ruth.
neugodno startno številko 50 je šel Erih Užnik ara start: mnogo je tokrat tvegal z drzno vožnjo ter tako poskrbel še za nadaljnjo selsko zmago med juniorji.
Rezultati:
Deklice: 1. Rotraud Schranz (SC Celovec) 2:173
Mladina: 1. in najboljši dneva Maksi Pristovnik (DSG-Union Sele) 1:03,2 — 2. Ernst Koschutnig (ATUS Borovlje) 1:05,9 — 3. Tomi Pristovnik (DSG-Union Sele) 1:16,1.
Juniorji: 1. Erih Užnik (DSG-Union Sele) 1:08,0 — 2. Franz Holzweber (SC Launsdorf) 1:08,4 — 3. Memmer Hans (TV Borovlje) 1:22,4.
Ker mi bilo posebne skupine zia šolarje, sta po isti progji kot vsi ostali odlično vozila najboljša selska naraščajnika Ogris Hubert in Erik Travnik: Ogris je dosegel peto, Travnik šesto mesto.
Splošna skupina: 1. Pepi Ogris (carinik) 1:04,3 — 2. ex aequo Pochheim (Uniterdrautai SC) in Oitzl (DSG-Union Sele) oba čas 1:04,5 — 4. Hermi Užnig (DSG-Unkm Sele) 1:05,0 — 5. Josef Mulle (ASKOe Beljak) 1:07,7.
Skupina starejših: 1. Anton Hribernik (DSG-Union Sele) 1:08,5 — 2. Ing. Bberhard Klaura (SZ Celovec) 1:08,7 — 3. Alais Trielinig (vojak) 1:26,8.
Lestvica splošnega zaporedja: 1. Pristovnik M. (Sele), 2. Ogris P. (carinik), 3. ex aequo Pochheim (Unterdrautal) in Oitzl (Sele), 5. Užnig H. (Sele), 6. Koschutnig (Borovlje), 7. Mulle (Beljak), 8. Užnik E. (Sele), 9. Holzveher (Launsdorf), 10. Hri-ibemilk (Sole), H. Zuber (Beljak), 12. Stattmann (carinik), 13. Oraže M. (Sele), 14. ex aequo Orale T. (Sele) iin Schvvarz (Borovlje).
Pred enim letom je finski atlet PENTI NIKULA (vidimo ga na sliki med skokom ob palici) presenetil skoraj ves lahkoatletski svet, ker je postavil v skoku s palico nov svetovni rekord; kajti ie desetletja in desetletja so v tej Športni disciplini vodilni Amerikama.
Pred kratkim pa je Amerikanec JOHN PEN NEL preskočil vižmo 4,987 m, kar je pomenilo nov
svetovni rekord.
ŽIVINOZDRAVNIK SVETUJE:
Kako pripravimo slabo krmo, da bo živini teknila
Žiivaili žrejo nekatera hramila slastno, druga spet jedo le, če so lačne, a nekaterih se sploh ne dotaknejo, pa četudi so ne vem kako lačne, ker jim ne gredo v slast in pa ker so težko prebavljiva. Tudi taka hranila vsebujejo redilne snovi, pa tudi prebavljive beljakovine, le če so primerno pripravljena. Prav zaradi tega naj naši kmetovalci taka neslasfcna hranila pripravijo tako, da jih bodo živali rade žrle ter da jim bodo teknila. Marsikatero razmetavanje jedi po jaslih in pa po tleh se da na ta način odpraviti.
V glavnem pa pridejo v poštev naslednji načini priprave neokusnih krmil:
REZANICA:
Rezanim pripravljamo zlasti pozimi in spomladi, ko imamo na skednju le malo krme. Pripravljamo jo pa tako, da pomešamo slamo med deteljo ter da vse skupaj zrežemo s posebnim strojem. Na ta način prihranimo od 15 do 18 odst. krme, ki bi sicer šla v izgubo. Rezanica je za živali laže prebavljiva kot cdlo seno ali pa slama. Med rezanim, oziroma med krmo, ki jo bomo rezali, lahko iprimešamo poleg slame tudi razne slabe krme, ki bi jih sicer živali nilti ne povohale. Ko delamo rezanico, morajo biti zrezana stebla dolga 4—5 cm in ne manj, ker bi sicer bolj kratka lahko zašla v sapnik in bi ne bila primerna za živali, ki morajo prežvekovati.
DROBLJENJE:
Razne jhtarice in pa stražnice ne smemo dati govedu cele aii zmlete, temveč na grobo zdrobljene. Seveda, če jih bomo dali prašičem,, naj bodo zmlete, konjem pa dajajmo cele.
NAMOČENA KRMA:
S tem, da krmo polijemo ali namočimo v vodi, povečamo le za malenkost njeno prebavljivost, nasprotno pa bo govedo suho ali grobo krmo mnogo bolj rado Mo, če mu jo bomo pokladali namočeno. Namočili bomo rezano slamo, pleve, steblov-je stražnic in pa suhe rezance pese.
Suho krmo namočimo v mrzli ali topli vodi, bolje je še, če taki vodi dodamo sol — zlasti v primeru krmil, ki so za živino neokusna. Krmila moramo samo zmočiti z vodo ter pustiti tako namočena ne več kot 20—22 ur, da se prekvasijo. Kuhanje je primerno samo za krompir im korenčnice, ker
poveča njihovo prebavljivost, nasprotno pa zmanjša hranilno vrednost raznih drugih krm. Kuhanje se priporoča samo za živino, ki jo pitamo za zakol. Nikdar ne smemo kuhati dobra in lahko prebavljiva krmila.
FERMENTACIJA (PREKVAŠENJE) KRME IN PRIPRAVA RAZNIH KRMNIH NAPOJEV ZA GOVEJO ŽIVINO:
Včasih imamo na kmetijah neokusno krmo ali druge stranske produkte, ki jih živina noče jesti. Tako krmo bo živina žrla, če jo bomo pomešali med dolbro — zlasti deteljo, ali pa če jo bomo polili s slano vodo ter jo v talki vodi pustili obteženo za nekaj ur, da prične kvasiti. Na ta način pripravimo okusno in toplo ovlaženo krmo, ki je zelo primerna za krmljenje, zlasti v sedanjem času.
Talke fermentirane krme pa pripravimo
Elastisch bleiben — das ist eine žžžj Forderung unserer Zeit. GQn-nen audi Sie slch elne Kur zu Hause mit Jungbrunnen der •*** Natur- Dle Wlrkstofte des Knoblauchs, In WeizenkeimtSl gelost, sind konzentrlert In den geruchfrelen Klosterfrau Aktlv-Kapseln ent-halten. Dieso Kapseln dlenen der Steigerung der kOrper-lichen und geistigen Frische und des Wohlbefindens. Ver-langen Sie noch heute in Ihrer Apotheke oder Drogerie eine Kurpackung 150 St. S 69,—


na naslednji način: grobo seno, slamo, koruzne storže itd. zrežemo na koščke, dolge 4—5 cm, peso tudi narežemo. Vse skupaj medsebojno premešamo in damo v neko primerno posodo. Nanjo zlijemo po možnosti gorko nekoliko slano vodo ter jo obtežimo iz ndko težo tako, da bo vedno na mokrem. Paziti moramo, da bo vode le toliko, da se bo masa primerno navlažila in ne razmočila. Po 16—20 urah, ko prične vse skupaj kvasiti, je pripravljeno za krmljenje živine. Takim krmam lahko dodamo tudi močna krmila.
Take fermentirane (kvašene) mešanice lahko pripravimo tudi s samimi mokami ali otrobi z dodajanjem slane vode. Takim hranilom pravimo tudi napoji.
Dr. D. R.
Pri živalih je prebava izredno važna
Kako se vrši prebava pri naših hlevskih živalih, je več ali manj znano vsakomur. Kljub temu pa želimo opozoriti naše živinorejce:
1.	Živalski organizem izkoristi samo tisti del hrane, ki se utekočini, oziroma raz-topi v želodcu in črevesju, ostalo hrano pa izloči z blatom.
2.	Konj in osel jesta zelo počasi in sproti skrbno zgrizeta vsak delček zaužite hrane. To pa zato, ker imata eno samo želodčno votlino, ki je v primeru z velikostjo živali zelo majhna.
3.	Kakor konj, ima tudi prašič eno samo želodčno votlino. Vendar, z razliko od konja, prebavlja zaužito hrano zelo hitro zaradi posebnih sokov, ki jih proizvaja prašičji želodec. Zaradi tega se želodec pri prašiču zelo hitro prazni, kar povzroča, da je žival hitro voljna, oziroma željna sprejeti novo hrano.
4.	Prežvekovalci (govedo, ovce, koze) imajo želodec sestavljen iz štirih votlin (vampa, kapice, devetoguba in pa siriščnika), zaradi česar jedo naglo. Vendar prebava pri njih s teni še ni končana, ampak se nadaljuje s prežvekovanjem, ki se prične pol ure po tem, ko je žival zaužila ves obrok krme, ki smo ji ga položili. S prežvekovanjem pride polagoma vsa krma nekajkrat ponovno v gobec, kjer jo žival temeljito prežveči, oziroma zgrize.
Pri krmljenju prežvekovalcev moramo zaradi tega paziti na sledeče:
a) ko pripravljamo rezanico, zreži ni o slamo, detelj ne ali senene bilke na dolžino 5 cm za krave, 3 cm za ovce. V nasprotnem primeru gre zaužita rezanica iz prve in
druge želodčne votline naravnost v tretjo in četrto, ne da bi bila prežvečena.
b) ko živalim dopolnjujemo običajni o-brok krme z raznimi mokami ali otrobi, naj bodo ti dodatki čimbolj suhi ali pa pomešani med rezanico. Moka ali otrobi v raznih napojih pridejo hitro iz prve in druge želodčne votline v tretjo in četrto, zaradi česar bi ne bili prav nič premleti, oziroma prežvečeni, kar bi povzročilo, da bi bili v črevesju vsrkani samo delno, vtem ko bi ostalo bilo izločeno i blatom.
5.	Mladi prežvekovalci (teleta in jagnjeta) imajo zelo malo razvito prvo in drugo želodčno votlino, zaradi česar ne morejo prebaviti grobe krme. Groba krma pri mladih živalih v splošnem zelo otežkoča prebavo.
Perutnina ima golšo in stene želodca izredno močne. V golši se razna semena zmehčajo s slino, obenem pa prične delovanje mikroorganizmov, ki zaužito hrano razkrajajo.
Semena so zatem zmleta v posebnem želodcu, ki mu pravimo tudi mlinček. Zaradi gibanja močnih sten želodca in pa zaradi prisotnosti raznih kamenčkov, ki so jih kokoši prav zaradi tega zaužile, pride hrana iz mlinčka v črevo dobesedno zdrobljena. Prebava je zelo važna pri živalih. Zaradi tega ne bomo goveda pri prežvekovanju motili. Dobro prežvekovanje je tudi izraz zdravja vsake posamezne živali. Ker konji temeljito prežvečijo vsak delček zaužite krme iin zaradi tega jedo zelo počasi, jih bomo začeli krmiti nekaj ur pred njihovo uporabo ina delu. Pametno je konjem napolniti jasli s senom na večer, preden gremo spat, da ga bodo lahko ponoči v miru jedli.
9	»
Za mladino in ptosveio
Slovenska mladina v tujini
ZA DEKLETA:
Dekle, ki se ne poznaš
Praviš, da se poznaš. V tem primeru »eveda tole ni za Te mapisano. Prezri teh nekaj vrstic in beri kaj drugega. Vendar, če praviš, da se poznaš, mi dovoli tale nasvet: daj, preberi prav zato, iker se ti dozdeva, da se poznaš, kajti bojim se, da se le mogoče motiš.
Ne gre mi za poznanje na zunaj, za poznanje svojega olbraza, saj vem, da si se več kot enkrat opazovala v ogledalu in na fotografiji. Gre za Tvojo notranjo podobo, za rentgen Tvoje duše, da tako rečem. V tem smo si vsi le prevečkrat sami sebi neznanci.
Koliko je deklet, ki se me poznajo! Srečuješ jih elegantno razgaljene, možakarske, fantovsike, ki hočejo postati enake moškim, pa le zdrsnejo s svojega mesta, in v upanju, da bodo zagospodovale mad moškim, postanejo njegova igračka. Ne vedo, čemu so, ne vedo, čemu imajo prav te in te dušne lastnosti in ne drugačnih. Smešne postajajo v svojem početju proti naravi. Njihov ideal je biti ultramoderne v izenačitvi z moškim na vseb področjih: zasesti ista mesta, imeti iste ambicije, iste navade in iste napake. Poskušajo zabrisati svojo žensko fizionomijo.
Kot je najbolljša ura tista, ki najbolje kaže čas, kajti tako na najpopolnejši način doseza namen, za katerega je ustvarjena, tako je tudi najpopolnejše dekle tisto, ki najbolje uresničuje načrt, od Boga ji zarisan: ohranja majplemenitejše, najvišje in najlepše poteze vtisnjene v svojo dušo, in se ravna po njilh, ne da bi jih skušala okrniti. Ostaja stoodstotna ženska.
Zakaj je Bog žensko ustvaril? Ustvaril jo je za pomočnico moškemu. V svetem pismu govori Bog po ustvaritvi Adama: »Naredil mu bom pomoč, njemu enako.« To enakost z možem vidi pisatelj Enciso tudi v načinu ustvaritve Eve: »Ni je ustvaril iz nog moža, da ne bi bila njegova sužnja, ne iz glave, da ne bi nad njim gospodovala, ampak iz višine srca, da bi bila zvezana v ljubezni.« To je bil torej božji načrt z ženo: biti v pomoč možu, enaka z njim. Mož si sam ne zadostuje, je šibek, naleti na težave v življenju, potrebuje opore, pomoči. In prav to pomoč najde v ženi.
Pomagati moškemu! To je torej tvoje poslanstvo. Važno poslanstvo, ki ti da v določenem praktičnem oziru nadmoč nad njim. Mogoče se bolš čutila užaljeno ob tej ugotovitvi, češ da Te odriva na drugotno mesto v človeštvu. Pa si v zmoti, če tako msiliš. Pomočnica po svetem pismu je enaka molžu.
Da ima ženska važno vlogo v človeštvu, je jasno. Ni verskega, političnega ali socialnega programa, ki bi enega svojih naj-vežnejših odstavkov ne posvetil vprašanju ženske, kajti »žensko ravnanje, če le-ta ohrani krščanski značaj, očisti čustvo, obrusi ra-
JANEZ JALEN:	27
CVETKOVA (^LUzCL
ZGODBA
Grofici je šlo na smflh: ,Na Črno prst hodi ponj, dokler me zapade sneg. Za zimo pa nakoplji korenin, jih nasadi v lončke in postavi med okna. Pa da zalivati ne boš pozabila! Pa ne z mrzlo, z gorko votlo. Dobro si zapomnil’
Monika je vse obljubila in se lepo zahvalila. Domov grede si je pa želela, da bi se mož ne 'pozdravil in da bi Gorazdu noga otrdela.
Od tistega dne je Monika stregla možu kakor najbolj ljubeča žena. Po pelin je hodila dvakrat na teden. Tudi dokaj korenin je zasadila. Prilivala jim je pa z ledeno mrzilo in še osoljeno vodo. Vse do zadnje so se posušile. Gore je kakor njej na ljubo zgodaj zapadel sneg.
Zelenega pelina ni bilo ne lističa več in Ještin je začel vidno hirati. Monika je bila trdno prepričana, da bo še pred božičem vdova. Že se je zamislila v življenje z Gorazdom.
Kakor bi dobra Hema vedela za njene pregrešne misli, je na svetega Klemena dan po maži prišla na obisk k bolnemu kovaču. Trdo je prijela Moniko, zakaj pelin ne odganja. Kovačiča je zardela. Jecljaje je zatrjevala, da je pridno 'zalivala. Saj je vendar r vseli lončkih prst vlažna. Svetnica pa je s prstom pokazala tanko plast soli, ki se je nabirala na zunanji strani lončevine. Mo-
SlOvenskih ljudi še nikdar ni bilo toliko v tujini, kakor v letih po drugi svetovni vojni. Sicer je problem slovenskega izseljenstva že sto let star in je ves ta čas v tujini izgubljalo svoje najboljše moči na tisoče in tisoče mladih fantov in deklet, se je število teh sedaj še podvojilo. Temu je največ pripomogla socialna revolucija v domovini, kar je prisililo desettisoče, da so si v tujini iskali urejeno življenje.
Med težavami, ki jih slovenski izseljenci morajo sprejeti, je tudi vprašanje, kaj bo z mladino in kako jo ohraniti narodni in verski zavesti.
Upravičeno se naši ljudje v tujini vprašujejo: Ali je mladina, ki raste v povsem tujem okolju sposobna prevzeti naloge zavedne slovenske in krščanske tradicije?
Na to vprašanje odgovarja poznavalec razmer med slovenskim izseljenstvom v Sev. Ameriki, g. Novak: »Večina slovenske mladine sprejema tujino kot svojo pravo domovino, kot svojo edino domovino, kot svojo stalno domovino. Tujino jemlje kot tisto zemljo, kateri dolguje spoštovanje, svojo ljubezen in svojo vdanost.«
Gospod Zaletel je v svojih popisih o šolskih razmerah v Argentini nazorno pri-
Netkoč je živel mdž, ki je s sinom in oslom šel po cesti ... No, saj gotovo že veste, kaj je bilo potem: Srečala sta popotnika, ki je obstal in rekel: »No kaj takega pa še ne! Cernu imata pa osla? Kako, da ne posadite fanta nanj?«
Mož si ni dal dvakrat reči in je bil prav zadovoljen, ker sta lahko zdaj hitreje šla. Pa prideta mimo nekega mlina; mlinar je pravkar legel pod okno in ni imel drugega opravka, kot da se je ujedal nad ljudmi. In zavpil je nad njima: »Kaj ni fanta prav nič sram, da gre oče peš, sam pa sedi na oslu? Taka sramota!«
Fanta je pOlila rdečica in kar vrglo ga je na tla. Zajahal je oče in sta nadaljevala pot. Blizu mesta ju pa sreča mož, ki nosi kapo z napisom: »Društvo za varstvo ži-
zum, naredi kretnjo gosposko, napolni življenje z oliko in hrani ti dve svetilki, ki sta prej goreli pred hišnimi vrati in ki po-jenjujeta: »spoštovanje in čast« (Vazquez de Mella)
nilka je strepetala. Blažena Hema pa je dvignila svojo belo desnico in s tremi križi, kakor jih delajo samo škofje, blagoslovila grenki pdip. Sunkoma so suhe pelinove korenine odgnale zelene vršičke. Tako se razcvete pasijonska roža.
Monika je od groze zakričala. Ještin pa je planil iz postelje. Oba sta se vrgla na obraz in hitela priznavati vsak svoje grehe. Nič nista vedela, kdaj je svetnica odšla.
Plavški kovač 'in bivša dekla pobožne grofice Heme sta bila potem dolgo let zgled zakonske ljubezni in zvestobe. Vsak dan sta drug za drugega tudi molila. Dobila sta tudi otrdke in vse pobožno vzgojila.
Le verjemite: blažena Hema bo še za svetnico razglašena.«
Kakor bi se bila Jera bala, da se bo Cilka razburila, se je pomaknila s temena nazaj za peč. Rozalka je pa sestro komaj upala pogledati. Prva je spregovorila Cilka sama:
»Uboga Monika! Jaz je ne obsojam, razumem jo.«
»Cilka!« se je začudila Robarica.
»Vama se morebiti čudno zdi, ko nista nikoli skusili, kaj se pravi nekoga rad imeti, drugega pa vzeti.«
»Cilka!« Rozalko je prevzelo sestrino odkrito priznanje.
»Tudi ne vesta,« je nadaljevala Cilka, »kaj se -pravi na vrh vsega še ob nezvestem možu živeti in se otepati misli na drugega, ko se ti noč in dan budijo v glavi. Težko je ostati pošten. Ko bi Bog ne bil poslal bolezni v hišo in bi človek ne jemal za pokoro —.«
»Ciiilka!« je ustavila Rozalka sestrino izpoved in jo ljubeče prijela za roko.
kazal in v neštetih (arah tudi v slikah ponazoril, kako skrbno slovenski izobraženci skrbijo za šolsko pripravo otrok. Zato nekateri mislijo, da že zasilne slovenske šole, ki so bolj tečaji, zadostujejo za izobrazbo.
Čeprav slovenska mladina kar pridno sodeluje pri prosvetnih društvih v tujini, je v splošnem močno narodno mlačna. Manjka ji prave narodne zavesti. Vzrok temu pojavu vidi g. Novak v sledečem: »V svetu je hotela slovenska mladina tako pri študiju kot pri delu čimprej prilagoditi in se izenačiti z domačo mladino, tako v jeziku kot v navadah bodisi v šoli, pri delu, pni zabavi in na ulici.«
Prav gotovo rešitev ni lahka. Ena izmed rešitev bi bila v tem, da se Slovenci čim bolj skupaj naseljujejo. Tako bi bili deležni ugodnosti. Tudi podpirati je treba versko šolo; učiteljske moči pa morajo tudi nesebično darovati svoje znanje.
Rešitev vprašanj bi tako bila, da bi v vsakem kraju, kjer prebiva več Slovencev; ustanovili še posebej mladinski tečaj ali vsaj kaj podobnega. Kajti prav šolska o-snovna podlaga je najbolj gotovo poroštvo slovenske zavednosti.
vali. ..« Ogorčen stopi k njima in pravi: »Ali vas ni nič sram, da mučite ubogo žival? Kaj pa bi pač rekli, ko bi žival takole čepela na vais?«
Oče je seveda zlezel z ubogega osliča in šli so v mesto vsi trije. Tu se pa z vseh strani zgrnejo otročaji in se dero za njima: »Najbrž je osel že oba vrgel na tla, drugače bi je cepca ne brisala sama peš!«
Na koga meri ta zgodba, lahko uganete. Na ljudi, ki nikoli nimajo poguma, da bi ravnali po svojem prepričanju. Pri vsakem svojem opravilu,naj delajo karkoli, vedno pomišljajo, kaj neki porečejo ljudje in ali se jim ne bo kdo morda posmehoval. Vendar ne sprevidijo, da je ni stvari, ki bi se zaradi nje ljudje ne smejali ali se ob njo spotikali — pa stori kakor hočeš. Samo če se sph>b ne meniš ter mirno in stanovitno delaš, kar ti velita razum in srce, si polagoma pridobiš spoštovanje.
Kajti vse, kar je značajnega in stanovitnega, zbudi končno pri vseh ljudeh spoštovanje — pa naj se še tako upirajo.
Cilka je roko odmaknila: »Nič se ne bojta! Tudi naju z Viktorjem pelin zbližuje. In jaz možu zares zdravja želliim. Teta,« je pogledala Cilka za peč, »vam pa lepa hvgla, da ste me spomnili, naj ga tudi za zimo nasadim.«
»Pravzaprav sem simo to hotela povedati,« se je opravičevala Jera.
»Tudi drugega namigavanja vam ne zamerim. Hude skušnjave sem prestajala in sama Mati božja me je obvarovala, da nisem padla. O, kako sem jo prosila. In če bi ne bil Janez pošten — Nič!« Cilka je prek vse mize zamahnila z roko. Kar odleglo ji je, ker si je upala povedati resnico.
»Da je bolezen Viktorja tako prenaredi-la,« je polglasno za pečjo razmišljala teta.
»Saj tudi sama komaj verjamem. Res je pa le!« Cilka je vstala izza mize. »Ozdravi naj! Bo za oba najbolj prav. Kajne, Rozalka,« se je obrnila k sestri, »da mi boš dala nekaj korenin pelina za čez zimo. Ne bo se mi posušil.«
»Vsega, če hočeš, Cilka.«
»Pa danes ne utegnem izkopavati korenine, samo nekaj vršičev natigam.« Cilki se je mudilo k bolnemu možu.
»Sama ti jih prinesem.«
Sestri sta odšli iz hiše. Teta je pa zlezla izza peči na tla med otroke.
V prvem mrttku je prihitela Cilka domov. Viktor je ženo že težko čakal. Kar ni vedel, kako bi se ji zahvalil za skrb. Na dnu prijaznih besed pa je Cilka čutila prikrito bolest.
»Le kaj ga teži —?«
Nekaterim našim mladim
Naši mladi rastejo in se zanimajo za življenje okoli sebe. Prav je tako. Vsakemu je Bog dal zmožnosti, enemu za to, drugemu za drugo. To so talenti, s katerimi je treba znati prav gospodariti.
Nekaterim, se zdi, je pa postala največja reč v življenju »'umetnost«. Hoditi Hočejo »pot preko vsega v umetnost«.
Tem bi radi povedali, kaj je zapisal veliki slovenski učenjak, filozof, vseučiliški profesor in rektor ljubljanske univerze, rajni' dr. Aleš Ušeničnik. V svojih spisih pravi:
»Ali ni velika krivda, če možje, bogona-darjeni ih delavni, vse moči žrtvujejo vedi in umetnosti, če se noč im dan trudijo, da bi rešili kak problem, priborili zmago kaki ideji — če pa ti možje popolnoma zanemarjajo naj višje probleme človeštva, če jim je popolnoma tuja ideja vseh idej? Ali ne tiči morda na dnu tega verskega indiferen-tizma često neka oholost, neki oblastni napuh? Človek, ki je velik v enem oziru, tako rad misli, da je prvak v vsem. Znanstveniku je znanost vse, tudi vera, tudi Bog. Umetniku je rada umetnost vse. Celo veliki, tako globoko resnobni Michelangelo je izpovedal sam o sebi, da mu je bila dolgo časa umetnost bog in malik! Ali ni v tem velika zabloda?«
»So taki ljudje, ki ne sovražijo vere, a so ji popolnoma tuji. Seveda le prerada se ta odtujenost izprevrže v mržnjo, zlasti tedaj, če vera stopa prednje ter jim očita, da so zatajili svojo zastavo in pogazili svojo prisego. Včasih pa napuh in nemoralno življenje žene človeka dalje in dalje. Napoti mu je vse, kar ga spominja na verske dolžnosti: zoprni so mu tudi drugi ljudje, če izpovedujejo vero; zoprna mu je vsaka beseda o veri... Počasi takemu človeku otopi razumnost za verske stvari.«
Iz filmskega sveta
»55 DNI V PEKINGU«
V Londonu bodo dne 6. maja imeli krstno predvajanje velikega filma »55 dni v Pekingu«, na katerem bo navzoč tudi princ Filip kot častni gost. To bo velika dobrodelna predstava, prt kateri se bodo pokazale tudi največje filmske zvezde, ki trenutno svetijo na filmskem nebu.
Film »55 dni v Pekingu« je dramski film i/. časa velike kitajske boksarske vstaje. Posnetke za film so povzeli lansko leto v Španiji, največ v Madridu in okolici, kjer so izgradili velikansko kuliserijo pekinške diplomatske mestne četrti.
'Pri filmu so sodelovali znani igralci svetovnega slovesa: Charlton Heston, Ava Gardner in David Niven, John Ireland Paul Lukas, Elisabeflh Sellars in drugi. Režijo je vodil Nicholas Ray po besedilu Fhilipa Vordan in Bernarda Gordon. Muzikalno spremljavo pa je pripravil Dimitri Tiomkin.
Jesen je minila mimogrede. Dneva ni bilo kar skoraj nič. Zjutraj se dolgo ni hotelo zdaniti in komaj je dobro odzvonilo opoldne, se je iz megle že spet ponujala noč. Živina je spet stala privezana v hlevih. Le vsak dan dvakrat so jo gonili napajat. Tu in tam je zacvilil že prašič, ponekod so pa čakali še hladnejšega vremena. Z gora in goščav so prileteli ptiči v bližino hiš. Psi so cvileče gonili divjačino. Po senožetih in na gozdnih jasah so pokale puške. Viktorja so streli boleli. Preživo so ga spomnili, da ga bolezen priklepa na posteljo: »K letu,« je upal, čeprav sta se mu pelin im slanina uprla in je z dneva v dam bolj slabel, »k letu ustrelim Cilki lisjaka. Na tistega z Goreljeka sem pozabil in so mi ga molji snedli.«
Zjutraj so ljudje hodili k zornim mašam in ugašali bakle pod lipo. Za Marijino 'brezmadežno spočetje je bila oznanjena adventna spoved.
Cilka je že težko čakala tega oznanila. Že dolgo je razmišljala, kako bi možu omenila, naj si očisti dušo. Tudi sedaj jo je skrbelo, kaj bo rekel. Skušala bo ujeti pravo priložnost.
Po južini je v debelih kosmih začel naletavati južni sneg. Do večera se ga je naletelo že za pičlo ped. »Da bi sneg vsaj dva dni še počakal,« je kakor mimogrede rekla Cilka možu.
»Zakaj?« je poprijel Viktor za besedo.
»Ljudje hodijo za advent k spovedi, pot pa tako grda.« Naprej ni hotela Cilka nič reči. Samo za roko je prijela moža in se mu zazrla v oči.
Strah pred smehom
Številka 16 — Stran 7
I * S * A
O
R * A * N * J * E
MATEVŽ RAINER:
MOJI SPOMINI
ŽRTVE DRAVE
Kdor zna dobro plavati, najde res veselje pri vodi, kdor pa ne zna, je pa boljše, da se globokih voda, posebno pa deročih, izogiba. Navesti hočem tu nekaj žrtev, katere so se v Dravi utopile: Leta 1866 je šel moj dedej Andrej Rainer zvečer od Ohaca do-111 o v. Ta hiša stoji le n cikaj metrov oddaljena od Drave, kamor je v temni noči zašel ■ n tam utonil. Njegovo truplo so našli v vodi pri Svečah, kjer je tudi pokopan.
Leta 1915 pa je pri lovljenju drv utonil v Dravi posestnik male kmetije Joža čajnik okoli 60 let star. Hotel je potegniti h kraju večje deblo, a mu ni bil kos. Omahnil je v vodo in ker ni znal plavati, ga je odneslo.
Moja sestrična Katrej, poročena Kup-per, se je v spomladi 1904 preseljevala iz Loč v Rožek, kjer je dobil njen mož službo. Večjo opravo.so peljali z vozom čez Zopra-če, nekaj malih reči je pa dala v kovčke ter jih zanesla na bližnji brod k Šercu. Hotela jih je potem od one strani Drave spraviti v Rožek. Tu od broda je v Rožek veliko bliže, kot okrog po cesti. Že tedaj v Ločah ni bila ladja več prosta, ampak je bila otvezena na močni žični vrvi. Veslat je prišla žena brodarja, gospa Lucija Wutti, prišel je tudi moj in Katreje stric Jakob K a t n i k , pd. Mikele, kateri bi pomagal na oni strani Drave spraviti kovčke iz ladje na breg. Voda je bila precej narasla. V takem stanju brodar ne sme držati z veslom ladjo preveč poševno. Ladja je plula od kraja proti oni strani. Nedaleč od brega, kjer je delala voda še valove, je naenkrat počilo in stranica ladje se je odtrgala. Vse tri osebe so bile sicer še v ladji, a do pasu v vodi. Stric Mikele se je hotel takoj rešiti; skočil je v vodo. Valovi so ga potegnili v tok, a je k sreči, čudežno, ko ni znal plavati, le prikobacal na ono stran Drave pod vasjo Breg. Samoumevno, da so začeli ljudje, ko so to nesrečo videli in krik obeh žensk slišali, začeli leteti vkup, ter skušali pomagati. Brodolomke je nesla voda naprej, vsled česar tukaj v Ločah ni bilo mogoče pomagati. Preden da pride Drava v sosedne Pulpače, napravi spet velik ovinek. Mojemu, pred devetimi leti u-mrlemu bratu Folteju je padla misel v glavo, naj teče čez polje na Pulpače, kjer so bili domači delavci zaposleni pri uravnavi Drave in imeli tam tudi ladjo. To je hitro brez pomisleka storil in tekel čez polje in tako odrezal ovinek Drave. Ko je tja do-spel, je klical in vpil na delavce, ter jim
Viktor jo je razumel: »Za Veliko noč, ko se toliko popravim, da bom mogel hoditi, 'poromava skupaj na Brezje. Če ne pojde drugače, me bo pa prišla nazaj grede Min-ca z vozom na Bistrico čakat. Kajne, Cilka?«
»Dobro, Viktor,« je bila Cilka kar ve-S(da, da se mož spovedi ni naravnost branil. Vsaj nadaljnje prigovarjanje je imela kam navezati: »Kaj pa, Viktor, ko bi tudi sedaj opravil? Tako dobro bi se mi zdelo.«
»Ob takem vremenu vendar ne morem v cerkev,« se je skušal Viktor ogniti.
»Naj bi pa gospod k nam prišli.« Cilka je bila trdno odločena, da ne odneha moledovati.
»Nerad nadlegujem v tej čobodri,« se je se branil Viktor.
Cilka je že vedela, da bo uspela. »Teh nekaj korakov, če bi bilo do pasu snega, ni nič. Pa tako lepo priložnost imaš,« je Cilka hitela mehčati moža. »Spovedovat je prišel prijatelj rajnega gospoda župnika. Saj ga poznaš? Se še spomniš, kako je gospodu govoril ob grobu?«
»Še znana sva si iz vojske. V Lebringu, v bistem stradališču, je bil kurat. Naj pride! Lova katero rekla.«
Po dolgem času je Cilka spet poljubila nioža. Sicer samo na lice, ne na ustnice, Vendar pa Viktorju ni bilo žal, da je ustre-Rcl Cilki. Rad bi bil ženi to tudi povedal. La Cilka je že odšla v župnišče, da pozve, kdaj bi utegnil gospod priti.
Če se mudi, sta vprašala oba hkrati z ^upnikom.
»Ne, mudi se ravno ne.«
povedal, kaj se je zgodilo in da naj uja-mejo nesrečni dve žrtvi. Brodnica, p. d. Šercinja, se je še zmeraj trdno držala vesla sicer poškodovane ladje, a sestrična Katrej je skušala rešiti svoje kovčke. Pri tem so jo potegnili valovi in odnesli. Brod-nico Šercinjo so pa vendar rešili omenjeni delavci, ter jo potegnili z ladjo vred — še zmeraj se je držala vesla, na suho. Rešena brodnica je potem pripovedovala, da je vpila na Katrejo, naj pusti vso ropotijo in naj se rajši drži sicer že poškodovane ladje, a samoumevno, da v smrtnem strahu človek ne ve, kaj naj dela. Njeno truplo so ujeli na Hrvatskem, v tedanjem komitatu Zala, Tam je tudi pokopana.
Pri tem moram omeniti še nesrečno smrt oseb, katere so si v duševni zmedenosti same vzele mlado življenje v vodi. Marija Kaki, čapečnjakova, stara 24 let bi imela iti kot mevesta k poroki, a je šla proti Ro-žeku in v Dravo. Potegnili so nje truplo iz vode v Ločalh. Povabljeni svatje, kateri so se že zbrali, so pa zastonj čakali na nevesto.
Druga taka žrtev nesrečne ljubezni je bila 20-letna krasotica Hanzi Sumper, doma pri Hobjanu v Ločah. Njen oče je služil svoj čas kot računski podčastnik (Feld-webel) pri 7. pešpolku v Celovcu. Celovčanke so ga zaradi njegove lepe postave in obraza imenovale »der sdhone Feldwebe'l«. Potem, ko je odslužil vojaški rok, je bil uradnik pri magistratu v Celovcu.
Kakor uvodoma že omenjeno, napravi v Ločah Drava precejšen ovinek, vsled česar prinese voda vse plavajoče stvari čisto k bregu, kjer se po navadi morejo zajeti. Tako je pred nekaj leti umrli brodar Matevž Wutti pd. šerc v teku svojega življenja potegnil 20 mrličev iz Drave. Te so po uradnem pregledu potem pokopali na pokopališču v Ločah.
V jeseni leta 1903 je bila ena največjih poplav Drave, kar jih pomnijo še živeči stari ljudje. Tedaj so nalovili Ločanarji veliko lesa. Napravili ob bregu velike kupe. Voda je pa od jutra tako hitro naraščala, da je tam ležeče klade že proti poldnevu odnesla. Les je ostal le tistim, ki so ga sproti na višje kraje vozili. Tedaj je proti poldnevu neslo toliko razne lesovine, po največ hlodov, da bi mogel človek po njih hoditi. Tudi buč, ter ovsa je neslo veliko. Bile so pač poplavljene doline cele Gornje Koroške, od koder je prineslo vse reči, kar jih more odnesti voda.
Ta čas je prinesla Drava med les zapeto ladjo, v kateri je stal človek z drogom v
► Potem pa pridem jutri popoldne. Jože, ti boš pa zjutraj obhajal in podelil sveto poslednje olje,« je odločil gospod.
»Ne vem, če bo Viktor maral,« je dvomila Cilka.
»Kar meni prepusti, Cilka. Bolje poznam bivše vojake kakor ti.«
»Morebiti nama je pa z Viktorjem res blažena Hema sprosila milost,« je pomislila Cilka pred vrati, ko je razpela dežnik. V oči so se ji ponujale solze. Na poti domov grede se ni nič zavedala, da skoraj zajema v čevlje, in nič ni slišala, kako težko pada sneg na črno platno dežnika.
Minca si je predstavljala, da bo kar smrt dahnila'v Viktorja, ko stopi duhovnik v hišo. Gospod je prišel kakor v vas v gorskih čevljih in brez klobuka, še senca smrti ni hodila za njim. Življenje je prinašal. Nihče bi mu ne bil prisodil, da je že tudi sam gledal smrti v oči.
»No, Viktor,« je stopil k postelji, »ali je šele sedaj vojska prišla za tabo?« Segel je bolniku v roke im mu hkrati že tudi .potipal žilo.
»Menda ne bo od vojske. Tako sem se nekaj prehladil. Ali pa tudi,« je oživel Viktor.
»Sem mislil,« je sedal gospod na ponu-deni stol, »ko je skoraj vsak prinesel nekaj spomina domov. Meni še sedaj včasih živci nagajajo. Ni čuda. Toliko trpljenja je moral gledati človek okrog sebe, pomagati pa ni mogel nič. Kvečjemu z dobro besedo.«
Potem sta se gospod in Viktor dolgo pogovarjala o vojski, skoraj celo uro. In prav nič vsiljivo ni bilo čutiti, ko je duhovnik
roki. Ker sem imel kavelj na dolgem drogu, sem se takoj odločil, da potegnem ladjo na suho in s tem rešim mi tedaj še neznanega človeka. Ker sem bil v najbolj prešernih in korajžnih letih, se mi je to delo posrečilo precej lahko. Kdo in od kod je bil ta človek? Ta 50—60 let stari mož z rdečkasto brado je bil p. d. Mlinar na Dravi iz občine Lipa. Ko sem ga spravil iz ladje, je bil možakar živčno zelo prizadet, govoril je dokaj zmedeno in se hotel peljati z ladjo za potrganim in odnesenim mlinom, katerega je imel na pogon Dravske vode. Ker se je kazal mož zelo nervoznega, sem ga spravil v našo hišo, kjer so mu moja mati dali nekaj tople kave in nekaj prigrizniti. Ko je to zaužil in se malo odpočil, se je šele prav zavedel, kaj se je zgodilo.
Kakšne govorice se širijo po takih nezgodah, omenim le en Slučaj. Ljudje, oddaljeni od vode, ki ne vedo kaj je povodenj, so rekli, da je Mlinarja voda tako nenadoma z mlinom vred odnesla, da je še grede po Dravi mlel. A hudomušni Jozej, pd. Filej v Ločah, edini še živi sopastir, ki je pa že 6 let na postelji, pa je rekel: »To še nič ni. Po Dravi je prineslo celo njivo, na kateri so žele žanjice pšenico. Bile so tako zamaknjene v svoje delo, da še okrog sebe niso pogledale in niso vedele, da jih nese Dra-
va.«
ŠOLA IN CERKEV
V	šolo smo hodili v št. Ilj, kamor je dobre pol ure hoda. Tam je bil nadučitelj Vinko Zagode, doma v Žalcu na Štajerskem. Bil je dober učitelj, imel je maturo gimnazije, a je prej namenjeni študij opustil in postal učitelj. Učil nas je med drugim tudi peti, bil je namreč sam dober pevec. Spominjam se še na pesmi »Imam dolino zeleno«, dalje »Nesrečna zima mrazi me« in druge. Tudi nam je pripovedoval razne pravljice in basni. Tako tisto o pastirju, ki je pasel ovce in je prišel volk ter drugo, ko je popotnik ležal utrujen pod dobom in mu je padel z drevesa želod na nos. Vse to nam je pravil v lepi slovenščini, kar smo zelo radi poslušali in dobro razumeli. Torej ne drži to, kar pravijo v zadnjem času vstali preroki, da smo mi »vindišarji« in ne razumemo slovensko. U-čitelj drugega razreda je bil Anton Katt-n i g g, doma v Dravljah, šentjakobska občina. Ta z nami ni več govoril slovensko, bil je kot tedaj mnogo učiteljev, zvest pristaš Siidmarke, sicer pa ne slab šolnik.
V	letu 1891 je bila v št. liju sv. birma, katero je opravil tedanji škof dr. Jožef Kahn. Pripeljal se je s konji en dan pred birmo. Tedaj je imel med drugim tudi izpraševanje Šolarjev. Čeprav sem se v cerkvi, kjer so izpraševali, porinil bolj v ozadje,
omenil: »Pa spovedal bi se rad za advent, kajne, Viktor?«
»Prosim,« se je nasmehnil bolnik.
Domači so odšli iz hiše. Gospod pa je vzel štolo iz žepa vrhnje suknje in si jo del okrog vratu, čez dolgo, skoraj vse tri rožne vence bi bili lahko zmolili, je gospod odprl vrata in poklical:
»Cilka! Za jutri zjutraj pa pripravi tudi predivo in sol. Sva se z Viktorjem domenila, da bo hkrati prejel še sveto poslednje olje; ne daje samo milosti za zadnjo uro, rešuje tudi bolezni in prinaša zdravje.«
Cilka je začudeno pogledovala gospoda in Viktorja. Kakor bi bila brata, se ji je zazdelo.
»Le pripravi, Cilka,« se je oglasil Viktor, »bo najbolj prav.«
Gospod je odšel. Mudilo se mu je že na vlak, ko je bila tako slaba pot. Oče je gledal dolgo za njim. Pokimal je z glavo in kakor sam sebi povedal: »Temu se pa pozna, da jih je že dokaj prepeljal na drugi svet, čeprav je še mlad.«
Nehalo je snežiti. iPotegnil je veter in raztrgal oblake. Na Cvetkovo hišo je tik pred nočjo posvetilo sonce.
Viktor se je trdno odločil, da počaka svetega obhajila tešč, čeprav je vedel, da ga bolezen opravičuje. Da bi laže zdržal, mu je Cilka pred polnočjo prinesla čaja, mešanega z mlekom.
»Cilka!« je prijel Viktor ženo za roko, ko ji je vrnil izpraznjeno skodelico. Žalosten je bil njegov pogled.
»Kaj bi rad, Viktor?«
»Pa si ti res meni vse odpustila?«
Mlada setev
Polje odevajo prti zeleni, zlate preproge, s cvetjem pretkane; biseri zaljšajo širne poljane, z vonjem so gaji vsi prepojeni.
Setev na polju čvrsto poganja, bilka ob bilki raste v višino, krije zelenje poljsko gladino, drevje na meji nizko se sklanja.
Vrabci v grmovju glasno cvrčijo, slutijo v bilkah klasje in zrno. Kmalu bo polje zopet srebrno, srpi sklepani v soncu bliščijo.
Megla pa soncu lice zastira, veter kopiči črne oblake.
Kmetič ustavlja trudne korake ter se zaupno kvišku ozira.
Hitro umika ura se setve, čas se kot reka v večnost izliva; klasje, ki danes v steblu se skriva, jutri bo zrelo čakalo žetve.
Limbarski
je poklical naš župnik gospod Janez Sabi a t n i g mene, ta se bo dobro odrezal in mi stavil nekaj vprašanj. Jaz, že po navadi zelo boječ, sem dal čisto zmeden odgovor. Ob pogledu na škofa in na njegovo mnogoštevilno spremstvo duhovnikov nisem vedel, kje stojim. Ko je to Prevzvišeni videl, je rekel župniku, da naj me pusti, ter naj me ne izprašuje dalje. Videl je namreč, da je kriva temu le moja bojazljivost. Misliti si moremo, kako me je bilo sram. Nisem se upal skoraj med ljudi in potem v šolo. Doma okregan, od nadučitelja v šoli sprejet z besedami: »Bil je, kot bi imel polne hlače.« Samo župnik mi ni rekel kaj, vedel je namreč, da je bil le strah kriv.
V	cerkev smo zahajali redno vsako nedeljo in praznik k sv. maši. Tudi v najhujšem mrazu nismo doma ostali. Spominjam se na leto 1892, ko je bilo nad 30° pod ničlo. Tedaj nisi smel hoditi počasi. Tekli smo ves čas od doma do cerkve oz. šole.
Pred sto in več leti so bili po navadi učitelji na deželi tudi cerkveni organisti. Tak je bil v št. 11 ju tudi učitelj Jakob C o t e 1 j, doma z Goriškega. Ljudje so ga imeli zelo radi, bil je vsestransko izobražen. Umrl je 18. L 1894 kot 96-letni starček, šolarji smo se tega pogreba korporativno udeležili. Bil je to najstarejši človek, katerega sem spremil v mojem življenju na zadnji poti. Rodil se je 1798. Od njegovih potomcev živijo tukaj vnuki in se pišejo Zdttel.
(Dalje prihodnjič)
»Seveda sem. Kaj se mučiš s takimi mislimi!«
»Saj za vse krivice še ne veš ne. Posebno ena me peče. Brž, ko se mi bolezen toliko zboljša, da bom mogel hoditi, pojdem v Radovljico in popravim, kar sem v zagrenjenosti napak storil. Ce bi pa le predolgo ne mogel iz postelje, pa pokličem notarja na dom.«
V	kamri je zašumela postelja. Cilka je vedela, da oče bedi in posluša. Pa ni marala, da bi vedel, kaj se z Viktorjem izgovarjata. Zato ni pustila možu, da bi se še bolj razkril.
»Viktor, zaspi sedaj! Tudi jaz ležem. Oba sva trudna.«
»če kdo, si danes ti potrebna počitka. Lahko noč!«
»Lahko noč!« Cilka je ugasnila luč.
Menda Cvetka že dolgo nista tako mirno spala.
»Cin, cin, cin,« je pripel zvonček na dvor. Župnik Jože je prinesel k Cvetku sveto popotnico, voščil mir hiši in vsem, ki v njej prebivajo. Z oljkovim vršičem je pokropil bolnika in prostor okrog njega, pokleknil k belo pogrnjeni mizi in zmolil kratko latinsko molitev. Z razločnim glasom je začel slovensko obujati vero, upanje in ljubezen. Bolnik je po tihem molil za njim.
Pri kesanju pa so se Viktorju misli ustavile ob stavku: »O kako sem mogel le en sam greh storiti, kateri me toliko teži!«
S sveto hostijo v roki je pristopil mašnik tik postelje: »Gospod, nisem vreden, da
greš pod mojo streho---------«
(Dalje prihodnjič)
Zaradi hudega mraza manj zbrane misli
Aparati, ki spreminjajo temperaturo, so bili naravnani na mraz: v tako imenovani klimatski celici je sedelo deset študentov v kopalnih hlačkah; od mraza so šklepetali z zobmi in prezebali — za znanost. Na njihova telesa pritrjeni instrumenti so zbirali podatke za odgovor na vprašanje, ki so si ga zastavili zdravniki prav takrat, ko je zajel malone vso severno poloblo arktični mraz: »Zakaj nas zebe?«
Pravzaprav je to zaščitni ukrep organizma. Ko se ohlajajo noge, roke in obraz,
ŠT. JANŽ V ROŽU
V nedeljo, dne 21. aprila 1963 bo ob pol osmi uri zvečer pri Tišlerju v Št. Janžu v Rožu predavanje: »Kako in zakaj je nastala elektrarna v Kazazah«.
Predavanje bo imel prof. Franc David.
Prisrčno vabljeni!
mrazu tako stisnejo, da steče skozi stopalo le še za kavno žličko krvi v minuti. Meritve s posebnimi iglami, ki jih zapičijo v krvne žile, so pokazale, da je imela kri v površinskih delih telesa komaj 20 stopinj, v notranjosti pa se je po zaslugi pospešene presnove ogrevala, tako da jo je srce vedno iz-nova pošiljalo v zunanje, ohlajene dele telesa. V veliko pomoč pri ogrevanju je drget: izračunali so, da lahko drgetanje mišic in šklepetanje z zobmi šestkratno povečata proizvodnjo toplote v človeškem telesu.
Med poskusi so ugotovili, da mraz močno vpliva na sposobnost razmišljanja, ki se ipri vsaki stopinji pod ničlo zmanjša za dva odstotka. Pri vojakih, ki so v hudem mrazu korakali 15 km daleč, sta se zbranost in sposobnost za preudarno razmišljanje 'zmanjšali za 50 odstotkov, če se telesna temperatura zniža na 32 stopinj, organi-
zem sicer deluje, vendar človek živi nekako v polovični zavesti in se ne more spomniti ničesar. S tem pojasnjujejo pojav, da motociklist, ki se pelje po hudem mrazu na dqilo, in uradnica, ki pride v najionkah
V E £ J S OBlŽAI v Celovcu išče pr inči Ive zmožnega POMOŽNEGA DELAVCA. V slučaju uporabnosti in sposobnosti celoletna zaposlitev. — Ponudbe pod značko „VerlaBlkh" na: Alpenlartdwerbung, K 1 a g e n f u r t, DeuL tenhofcnstraBe 36.
na pol zmrznjena ir pisarno, tožita o glavobolu, slabosti in živčnosti.
Proučevati so tudi pisarniške in druge zaprte prostore. Pregledali so 500 učilnic In pisarn: v več kot polovici teh prostorov zrak ni bil dovolj vlažen. Pomanjkanje vodnih hlapov v zraku se najprej pozna v nosu in grlu. Brž ko se sluznica začne sušiti, se spremeni v izvrstno gojišče virusov im bakterij, ki jim pitij a sub zrak, medtem ko jih vlaga kmalu pokonča.
se temperatura v notranjih organih naglo zvišuje. Posledice tega pretiranega notranjega ogrevanja se kažejo v razmeroma pogostih srčnih napadih in motnjah v mrzlih dneh. Pri mnogih ljudeh pretirava center za temperaturo v svoji zaščitni dejavnosti in pošilja preveč krvi v notranjost telesa. Talki ljudje najprej tožijo, da jih zebe. Dr. Gaertner, ki je vodil zgoraj nakazane palku.se, je ugotovil, da začno najprej drgetati od mraza roke od komolcev navzdol; nato se drget razširi na prsni koš, roke nad komolcem in noge pa začno drgetati šele takrat, ko se zniža tudi notranja temperatura in je telo v nevarnosti, da bo zmrznilo.
Center za temperaturo v možganski skorji deluje natančneje od elektronskih možganov in ohranja telesno temperaturo pri 37 stopinjah. Kadar je mraz, se zožijo površinske krvne žile, da bi preprečile pretirano oddajanje toplote. Tako se izgubi največ toplote na površini rok od zapestja navzdol in na stopalih. Krvne žile se na
Tekma med »mladimi«
Mohorjeva — Haimlinger 1 : 3 (1:1)
Pred kratkim so igrali dijaki obeh dijaški domov — Mohorjeva in Haimlinger — prijateljsko nogometno tekmo, katere •o se smeli udeležiti le dijaki letnika 1948 (»šolarji«).
Dasiravno so bili »mali« iz Mohorjeve telesno manj močni kot dijaki v Haimlin-gerju, bi ti kmalu dosegli neodločen rezultat. Od igralcev zmagovalcev pa se je več pričakovalo, kot so res dosegli. Posebno štirje igralci so se odlikovali, tako po svoji tehniki kot tudi po kondiciji, in sicer vratar Zeichen, branilec Vrolih, rutinirani napadalec Galob ter Jaka Ogradnik, ki je , dal svoje najboljše. Nadalje sta še ugajala Opetnik in mali Ferra.
Upam, da se bodo nekateri teh mladih, navdušenih športnikov prijavili k šentjan-škemu moštvu, ki — posebno slovenskim študentom — nudi velike ugodnosti.
KOŠARKA
Za velikonočne praznike so imeli v Ra-dentheinu internacionalni košarkarski turnir v katerem je zmagalo moštvo iz druge jugoslovanske lige K. K. Domžale pred Union Kuenring in WSG Radentihein (oba avstrijska državna liga), na četrtem mestu Borac Banja Luka (J).
Rezultati:
WSG Radcnthein — K. K. Domžale 55:59
Union Kuenring — Borac Banja Luka 56:52
K. K. Domžale — Borac Banja Luka 69:66
Union Kuenring — WSG Radcnthein 53:49
K. K. Domžale — Union Kuenring 61:49
WSG Radcnthein — Borac Banja Luka 67:63
Največ košev (95 od 189) je dal 2,02 m velik Matija Dermastja, najboljši srednji igralec Jugoslavije.
Zavarujmo otroke proti otroški paralizi
S toplimi meseci, ki se bližajo, prihaja tudi strašilo otroške paralize. Posebno starši se morajo proti njej pravočasno zavarovali, da bi jih bolezen ne presenetila ter otroke napadla, kar se lahko zgodi, če ne bodo ti proti njej prej cepljeni z ustreznim cepivom.
Pred leti je bilo odkrito tako imenovano Salkovo cepivo proti otroški paralizi, ki se je deloma obneslo, deloma pa tudi ne. Ni dolgo časa tega, ko pa so začeli izdelovati neko drugo, ki prav tako kot prvo, nosi ime po svojem izumitelju, znanstveniku Sabinu. Zdravilo bodo izdelovali iz »omrtvičenih virusov«, kot si ga je bil zamislil odlični znanstvenik ze pred leti, ko je skupaj s svojima dvema kolegoma, Coxom in Koproivskim, vztrajal na svojem stališču o prednosti cepiva, izdelanega iz živih oziroma omrtvičenih virusov, nad onim, ki je sestavljeno iz mrtvih virusov. In pri svojem je vztrajal tudi potem, ko je Salkovo cepivo že doseglo velike uspehe v borbi proti strašni bolezni, ki se po navadi pojavlja proti koncu pomladi, oziroma v prvih vročih mesecih, ko je število njenih žrtev posebno visoko.
V Ameriki, od koder sta tako Salk kot Sabin, pa obstajajo precejšnja nesoglasja in nasprotovanja glede tega, kateremu o-beh cepiv gre dati prednost. Dejstvo je, da se s cepivom, izdelanim iz »omrtvičenih virusov« dosegajo boljši rezultati, bodisi glede odstotka v primerih obolelosti, kjer se s pridom, se pravi uspešno uporablja, bodisi v pogledu trajanja imunosti, glede katere se Salkovo cepivo ni preveč izkazalo, v kolikor je za ohranitev njegove učinkovitosti, t. j. imunosti proti bolezni, potrebnih več zaporednih cepljenj.
To dokazujejo tako statistični podatki, kakor je bilo to moč tudi predvidevati že na osnovi teoretičnih predpostavk, ki so bile prvič ovbjavljene, tega bo kakih deset let. V čem je razlika med enim in drugim cepivom: medtem ko ima ono, izdelano iz »mrtvih virusov«, določeno sposobnost, da v organizmu v še kar zadovoljivi koli-
QLEPALI$CE v CELOVCU
( DOM GLASBE — MieBtalerstraBe) Petek, 19.'april: Clivia (krstna predstava).
—	Sobota, 20. april: Die Hochzeit des Figuro. — Nedelja, 21. april, ob 15.00: Clivia.
—	Sreda, 24. april: Clivia. — četrtek, 25. april: Die Hochzeit des Figaro. — Petek, 26. april: Der Revisor (zadnjikrat). — Sobota, 27. april: Clivia. — Nedelja, 28. april, ob 15.00: Die Hochzeit des Figaro. — Ponedeljek, 29. april: Mittagsivende.
Za vse predstave prosta prodaja vstopnic. Začetek vedno ob 19.30 (razen 21. in 28. aprila).
KOMORNE IGRE:
Sobota, 20. april, ob 19.30: Bunbury (zadnjikrat). Prosta prodaja vstopnic.
čini ustvarja potrebna imunizirajoča »pro-titelesca«, pa drugo, sestavljeno iz omrtvičenih, toda še vedno živečih virusov, ki pa bolezni prav zaradi tega ne morejo povzročiti, organizmu omogoča spontano in trajno imunizacijo.
V začetku je prednost Salkovega, iz mrtvih virusov izdelanega cepwa, bila v tem, da je bilo povsem neškodljivo, česar Sa-binovo za vse vrste otroške paralize še ni bilo doseglo. Ta bolezen se namreč pojavlja v treh oblikah, med katerimi je n. pr. otroška paraliza tipa I najnevarnejša.
S časom pa je bilo Sabinovo cepivo izpopolnjeno in so ga z velikim uspehom uporabljali v vseh krajih sveta.
7-UmsUa aczMt
■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■■n
Borovlje. — Sobota, 20. 4.: Hass ohne Gnade (IVa). — Duhovno omračena ženska umori svojo svojo sestro in njenega ljubimca. — Nedelja, 21. 4.: Die tiirkiischen Gunken (IVb). — Zmede radi podarjenega harema. — Torek, 23. 4.: Der Tod fahrt 1. Kilassc (IVa). — Gangsterski film o napadu na transport denarja. — etrtdk, 25. 4.: Geheimagent Suzuki (IV). — Vohunski film.
Miklavčevo. — Nedelja, 21. 4.: Die Liebe ist ein seltsames Spiel (III). — Zabavni film o ljubezni kraljevega sina do neike male plemkinje.
Sinča ves. — Potek, 19. 4.: Der letzte Zug von Gun Hill '(IV). — Drama iz divjega zapada. Serif maščuje umor svoje žene. — Nedelja, 21. 4.: Bilder-buch Gottes (11+). — Barvni dokumentarni film o živalstvu iin rastlinstvu Štajerske in Gradiščanske v poteku enega leta. Krasni naravni posnetki! — Sreda, 24. 4.: Rio Grande (III). — Mlad oficir se mora boriti za ljubezen svoje lastne žene. — Petek, 25. 4.: Die Insel der Amazonen (IVb). — Pustolovska zgodba o sedmih maturantkah, ki na svojem počitniškem potovanju pridejo v roke gangsterjev.
Pliberk. — Sobota in nedelja, 20. in 21. 4.: Drei weisse Birken (III). — Veseloigra brez prave vsebine in mnogimi popevkami. — Torek, 23. 4.: Die Fuerzangenbovvle (II+ 1. — Veseloigra o nekom pisatelju. — Četrtek, 25. 4.: Geheime Wege (IV). — Vohunski film. Ameriški agent privede znanstvenika iz fcocmunistilčne Madžarske.
SLOVENSKE ODDAJE V RADIU
PONEDELJEK, 22. 4.: 14.15 Poročila, objave. Pregled sporeda. — Za našo vas. — 10 minut za Športnike. — 18.00 Dober večer našim malim poslušalcem. — TOREK, 23. 4.: 14.15 Poročila, objave. — Sprehod po svetu. — SREDA, 24. 4.: 14.15 Poročila, objave. — Kar želite, zaigramo. — ČETRTEK, 25. 4.: 14,15 Poročila, objave. — ščepec dobre volje. - PETEK. 26. 4.: 14.15 Poročila, objave. — Od petka do petka po naših krajih in pri naših ljudeh. — Zcnitovanjski običaji v Rožu. (Pripoveduje Anton Mihur). — SOBOTA, 27. 4.: 9.00 Od pesmi do pesmi — od srca do srca. — NEDELJA, 28. 4.: 7.30 Duhovni nagovor. — S pesmijo in glasbo pozdravljamo in voščimo.
Dečke auch du deinen Bedarf im
KONSUM
KLAGENFURT • VILLACH • SPIHAL
Jčaufe
G O C
Dobrla ves. — Sobota in nedelja, 20. in 21. 4.: Max, der Taschondieb (IVa). Komedija o žepnem tatu, ki pride na sled morilcu svojega svaka. Moralni zadržki! — Sreda, 24. 4.: Piraten von Macao (IVa). — Ameriški pustolovski film o tihotapstvu z zlatom.
Št. Jakob v Rožu. — Sobota, 20. 4.: Der Kurier des Žaren (III). — Film po znanem romanu Julc-sa Verne. Pustolovski doživljaji carskega kurirja na potovanju iz Petrograda v Sibirijo Skozi uporniške kraje. — Nedelja, 21. 4.: Unser Haus in Kamerun (IVa). — Dramatičen film. Ljubezenska zgodba mesi nemškim farmarjevim sinom v Afriki in Hamburškim dekletom z dvomljivo preteklostjo. Za odrasle s premislekom. — Sreda, 24. 4.: Partner des Teufels i(V). — Mlado dekle ubeži iz vzgojnega zavoda iin si najde v Parizu brezvestnega ljubimca. Film je treba odklanjati.
^ Razne novice ^
— Trapeč je geometrični lik, katerega učenci v šoti računajo. Trapeč pa imajo tudi v citlkusih in je meke vrste zelo visoka i,n zelo nevarna gugalnica. Tistim ki se na gugalnici-trapecu znajo dobro gugati, pravijo umetniki in za svojo umetnost dobro zaslužijo. V Londonu je sedaj tudi cirkus Billy Smart. Tam imajo na trapecu umetnico. Ta ima devet mesecev staro hčerko. Dobra mamlica umetnica jemlje drobno bitje s seboj ma trapeč in z njim v naročju se na trapecn vratolomno zvija in guga. Gotovo potegne plačo zla obe.
— Švica je nevtralna država. V Švici je mnogo mednarodnih sestankov. Kovnica švicarskih novcev je tudi neke vrste mednarodna kovnica. Lani so tam nakovali 19 milijonov aluminijastih 'kovancev za Libanon in 20.000 zlatnikov po 50 in 25 frankov za Lichtenstein. Lani so prejeli v preiskavo 1241 'kovancev. Ugotovili so, da je bil 1201 kovanec ponarejen. Za lastne potrebe je kovnica kupila lani 30 ton čistega srebra.
— Angleži so ljudje, ki silno radi stavijo. Stava je njih narodna strast. Vsaka strast stane. Kaj je na tem svetu zastonj in kateri strašili lahko zadostiš, da te ne bi' nič stalo? Lansko leto so Angleži izdali samo za stave 900 milijonov funtov.
[V6RSICh6RT B€1 D6R
« ►
LIK. LAnD€SBR7\nDSChAP€n-V/6RSIČh.-AnSIALT, KlA6€nEURt.Alt6R-PLAfž50
List izhaja vsak četrtek. - Naroča se pod naslovom: „Naš tednik - Kronika”, Celovec, Viktringer Ring 26. - Naročnina mesečno 7.- šil., letno 80,- šil., za inozemstvo 6 dolarjev letno. - Lastnik in izdajatelj: Narodni svet koroških Slovencev. - Odgovorni urednik: Janko Toknajer, Radiie, p. Zrelec. - Tiskarna Družbe siv. Mohorja, Celovec, Viktringer Ring 26. - Tel. štev. uredništva in uprave 43-58.