Slovenski Izhaja enkrat t mesca. Velja 4 gold. av. velj. na leto. Štev. 9. V Celovcu 15. septembra. 1877. XXVI. tečaj. Pridiga za XIX. pobinkoštno nedeljo. (Kdo bo zveličan? gov, A, M.) Veliko je namreč poklicanih, pa malo izvoljenih. Mat. 22, 14. V vod. Imenitni kralj, o kterem današnje sv. evangelje v priliki govori, je sam Bog Oče nebeški, kralj nebes in zemlje. On je napravil v nebesih veliko ženitnino svojemu Sinu Jezusu Kristusu, kadar je na svet prišel in se s svojim terpljenjem s cerkvijo zaročil. Ženitnina, na ktero nas je Bog povabil, je sveta vera, so sveti zakramenti, posebno sveto Obhajilo in po smerti pa večno veselje v nebesih. Hlapci, ktere je Bog povabljene klicat pošiljal, so preroki, aposteljni in vsi namestniki Božji, ki so ljudstva k sveti veri klicali in jih še kličejo. Tisti nehvaležni povabljeni, ki niso hotli priti, so bili judje, ktere je gospod Jezus najpervo k svoji sveti veri vabil. Pa oni so že njega in za njim kraljeve hlapce t. j. aposteljne in duhovne preganjali in morili. Bog je pa mesto nehvaležnih povabljenih razdjal, pravi sveto evangelje. Tako se je tudi zgodilo. Bog je čez jude poslal rimljane , ki so vso deželo s pervim mestom Jeruzalemom vred pokončali. Kdo so pa tisti poklicani s raspotov in z cest? Ti smo mi vsi, otroci paganskih starišev. Kadar so judje Jezusov nauk zavergli in aposteljne , njegove služabnike preganjali, ukazal jim je Bog, naj gred6 nevernikom sveto vero oznanovat. Oni so Božje povabilo sprejeli in se vdeležili nebeške ženitnine. Tjekaj smo tudi mi povabljeni; da bi pač tudi vsi svatovsko oblačilo imeli! Na sodnji dan bo prišel kralj nebes in zemlje nas svoje povabljene gledat. Tiste, ki bodo Slov. Prijatel. 25 brez svatovskega oblačila t. j. brez posvečujoče milosti božje, bo vergel v večno terpljenje, kjer bo jok in Škripanje z zobmi. Ali bomo pa imeli vsi svatovsko oblačilo, kadar na sodbo pridemo? O bati se je, da prav malo nas bo, ker »veliko je poklicanih, pa malo izvoljenih," t. j poklicani smo vsi, ali prav malo bo zveličanih. To žalostno resnico najdemo v prilikah že v stari zavezi, kakor cerkveni učeniki terdijo. O vesoljnem potopu, pravijo oni, je veliko tavžent ljudi v velikih vodah poginilo, rešena je bila samo Noetova družina t. j. samih osem oseb ali peršon. — V mestih Sodomi in Gomori je poginilo veliko tavžent ljudi, rešena je bila samo majhna družina Lotova. — O razdjanju Jerihonskega mesta je bilo vse pokončano, rešena je bila samo družina Rahaba. — Majhno število zveličanih primerjajo nadalje z malim številom klasja, ki se po žetvi na njivi najde; z malim številom grozdja, ki se po tergatvi nabere po vinogradu. Glejte tukaj v podobah, kako malo se nas bo zveličalo. Ali se nam ni bati, da bomo mi med pogubljenimi? Ali se ne bo vsak popraševal: Ali bom tudi jes v tistem malem številu zveličanih ? To je imenitno vprašanje in jes vam hočem zdaj vsakemu posebej povedati, ali se bo zveličal ali ne. Povedal bom ne ktere znamenja, iz kterih vsak lahko spozna, ali se more zveličati ali ne. Le zvesto poslušajte! Razlaga. 1. Pervo znamenje za zveličanje je goreča želja in hrepenenje po božji besedi: To nam pove Jezus Kristus sam večna resnica resnica rekoč: »Kdor je iz Boga, posluša božjo besedo. Moje ovce poslušajo moj glas; in jes jih poznam in one hodijo za menoj. Jes jim dam večuo življenje, da ne bodo pogubljene na vekomaj, nobeden jih ne bo iztergal iz moje roke." Kadar je neka žena svoj glas povzdignila in Jezusu rekla: Blagor persim, ktere so tebe dojile, tedaj jej je Jezus odgovoril: Veliko bolj blagor tistim, ki besedo božjo poslušajo in jo ohranijo! Od človeka, kterega najbolj ljubimo, kteremu smo prijatelji, radi govorimo , ljubo nam je od njega govoriti poslušati. Večkrat in bolj dolgo, ko se kdo od njega pogovarja, bolj ljubo mu je. Kdor je prijatelj božji, rad od Boga in od božjih reči posluša in kdor Boga rajši ima, rajši božjo besedo posluša. Kdor tedaj božje besede poslušati ne mara, Boga gotovo rad nima in Bog ga tudi k sebi v nebesa vzel ne bo. 2. Drugo znameiljje večnega zveličanja je prava ljubezen do molitve. Gospod Jezus sam pravi: »Prosite in se vam bo dalo; iščite in bote našli; terkajte in se vam bo odperlo. Resnično, resnično vam povem, kar boste Očeta v mojem imenu prosili, vam bo dal!" Sveti Janez Zlatoust pravi, da molitev je tako močna, da Boga prisili, nam pokornemu biti. Kdor je pravičen in prav moli, poterdil ga bo Bog, da pravičen ostane; kdor je pa grešnik in rad moli, razsvetil ga bo Bog, da se spokori. Vselej tedaj je treba moliti. Tudi zdrava pamet nam pričuje, da s tistim se najrajši pogovarjamo, kterega najbolj ljubimo. Kadar pa molimo, ravno se z Bogom pogovarjamo. Kdor rad moli, Boga ljubi, kdor ne moli rad, ga ne ljubi; kdor pa Boga ne ljubi, se zveličati ne more. Kdor rad ne moli, je vero zgubil in je hujši, kot nevernik. To pa veste, da neverniki se ne morejo zveličati; tisti pa, ki so hujši od never-nikov, se bodo še manj zveličali. 3. Tretje znamenje zveličanja je posebno hrepenenje po svetih zakramentih pokore in altarja. Pri spovedi se nam grehi odpustijo, da postanemo spet prijatelji božji. Bog nas tudi poterdi, da se ložej greha varujemo, in se tako nebesom bližamo. Kdor pa vredno sv. rešnje Telo prejema, gotovo bo večno življenje dosegel. Tega nas Jezus Kristus sam zagotovlja rekoč: „Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jaz v njem. — Ako kdo je od tega kruha, živel bo na vekomaj. Kdor jč moje meso in pije moje kri, ima večno življenje." Tridentinski zbor pravi, da presveto rešnje Telo je gotovo zdravilo, ki nas grehov varuje. Kdor se pa grehov varuje, je prijatelj božji in Bog bo svoje prijatelje k sebi v nebesa vzel. 4. Ceterto znamenje za večno zveličanje je prava ljubezen do Boga in do bližnjega. Ljubezen do Boga skazu-jemo, ako se greha varujemo in ako božje zapovedi na tanko spol-nujemo. Nobene reči Bog tako ne sovraži, kakor greh. Kdor je Bogu prijatel mora greh čez vse sovražiti. Bolj kakor kdo greh sovraži, veči prijatelj božji bo od dne do dne prihajal. To nam gospod Jezus sam pove rekoč: „Kdor mene ljubi, bo moje besede spolnoval; in moj Oče ga bo ljubil in bova k njemu prišla in pri njem prebivala." — Kar ljubezni do bližnjega zadeva, je rekel: kdor ljubi Boga, mora ljubiti tudi bližnjega. Kdor bližnjega ne ljubi, kterega vidi, ne more reči, da Boga ljubi, kterega ne vidi. — Na dalje govori Jezus: „V tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, ako se med seboj ljubite." Mi se bojimo takega človeka razžaliti, kterega ljubimo, kteri nam je/veliko dobrot skazal; vse mu radi storimo, kar vemo, da mu je všeč in dopadljivo. Človek, ki Boga ljubi, se tedaj boji razžaliti ga in vse stori, kar je Bogu všeč. 5. Peto znamenje za zveličanje je prava poterpežlji-vost v križih in nadlogah. Kdor Boga tako ljubi, da zavoljo Boga vse zopernosti preterpi brez godernjanja, ima gotovo znamenje prihodnjega zveličanja na svoji duši utisnjeno. To nam Bog naravnost pove rekoč : „ Bog tistega tepe, kterega ljubi." Zlato in srebro se v ognju čisti, človek pa, kterega Bog ljubi, se poskuša v ognju ponižnosti. Kristus pa pravi: Blagor jim, ki preganjanje terpijo, zavoljo pravice; njih je nebeško kraljestvo. Olovek tedaj, ki zavoljo Boga vse voljno poterpi in nikdar ne go-dernja, da bi le svojo dušo rešil, ima gotovo znamenje zveličanja na sebi. Sveti Janez Zlatoust pravi, da človek, ki veliko terpi, ni vreden pomilovanja, ampak zavidati bi ga morali. Srečnega ga moramo imenovati, ker on svoje grehe pokori in si gotovo nebesa služi. Ni mi treba veliko izgledov iskati, evangeljski Lazar sam nam daje prelep izgled. Od njega nam Jezus sam to-le pove: Bil je bogat mož, ki se je oblačil v škerlat in tanjčico in se je vsak dan imenitno gostil. Bil je pa tudi vbožec po imenu Lazar, ki je ležal pred njegovimi vratmi z ranami obdan in je želel drobtinc, ki so padale od mize bogatina, pa nobeden mu jih ni dal. Le psi so prišli in so mu rane lizali. Glejte, toliko je moral vbogi Lazar preterpeti, pa ni godernjal niti zoper bogatina, niti zoper Boga. Zatorej je bil od angeljev nesen v večno veselje, v svete nebesa. — Poterpež-ljivost pobožnega Joba vam je že znana. Bog, ker je pravičen, mora dobro poplačati, hudo kaznovati. Ker se pa to ne zgodi vselej na tem svetu, zgoditi se mora na unem. Sklep. Glejte predragi! take so znamenja, po kterih lahko vsak spozna, ali bo dosegel svete nebesa ali ne. Kdor rad božjo besedo posluša in ima veselje do molitve, prejemlje pogosto in vredno sv. zakramente, ljubi Boga čez vse in bližnjega, kakor sam sebe, prenaša križe in težave voljno, on se bo zveličal. Kdor pa temu vse nasprotno dela, se zveličati ne more. Bog daj, da bi se spreobernil in le dušo rešil; Bog daj, da bi mi vsi ne bili samo poklicani; temuč da bi bili tudi izvoljeni. Amen. Homilija za XX. pobinkoštno nedeljo. (-f-0 Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete. Jan. 4, 48. V v o d. „T isti čas," ter kmalu po tem, ko je Jezus učiti začel, in je od velikonočnih pravnikov iz Jeruzalema prišel v Kano Galilejsko, „ j e bil neki kraljič, čigar sin je bo len ležal v Kafarnaumu." Ta mož prav za prav ni bil kralj, ampak le kraljev služabnik, ter kraljev služabnik kralja Heroda Antipas-a; ker je pa bogat bil, in je veljavo imel pri ljudeh , so ga kraljlča imenovali. „Ko je ta (kraljič) slišal, da je Jezus prišel iz Judeje v Galilejo, šel je k njemu, iu gaje prosil, da naj pride doli, in ozdravi njegovega sina; začel je namreč umirati." Kraljičevi sin je imel hudo merzlico ali prav za prav vročinsko bolezen, ktera ga je tako hudo zdelovala, da je že umirati začel. Berž ko ne je že bil poprej poskusil marsi-ktero zdravilo, pa mu nobeno ni nič pomagalo. Zateraj se je oče bolnikovi obernil k Jezusu, od kterega je že bilo zaslovelo po vsi deželi, kako velike čudeže da dela, in kteri je svoj pervi čudež storil ravno v tem mestu , v kterem se je zdaj znašel. Iz Kafarnauma tedaj skerbni oče v Kano hiti, in milo prosi Jezusa, da bi v Ka-farnaum prišel in mu ozdravil za smert obolelega sina. Jezus ni hotel kar mahoma uslišati kraljičeve prošnje, ker je bila njegova vera še preslaba in njegovo zaupanje premajhno. Ko bi bil namreč kraljič zadosti močno vero imel in zadosti terdno zaupanje, bi ne bil silil v Jezusa, da naj v Kafarnaum pride, ampak bi bil kakor evangeljski stotnik vedel in veroval, da mu zamore Jezus clo z eno samo besedico ozdraviti bolnega sina. (Mat. 8, 8.) Ravno zato se je pa tudi Jezus obnašal tako, kakor da bi mu kra-ljičeva prošnja ne šla posebno k sercu, in še clo grajal in zavernil je kraljiča, „in mu je tadaj rekel: Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." Kraljič je sicer z mnogimi drugimi Judi vred to grajo zaslužil, ker res še ni bila zadosti močna njegova vera, in ni biLo še zadosti terdno njegovo zaupanje; vendar ga pa ta Jezusova beseda ni oplašila, marveč ga. je skerb za bolaega sina naganjala, da je s tiui večim zaupanjem Jezusa prosil, in „mu rekel: Gospod, pojdi doli, preden moj sin umerje." Zdaj še le se ga Jezus usmili, ter mu ozdravi bolnega sina kar s kratko besedo. „Reče mu: Pojdi, tvoj sin živi!" „In človek je veroval besedi, ktero mu je rekel, in je šel. Ko je pa še na potu tje doli, so mu hlapci naproti šli, in povedali, rekoč, d a n j eg o v s i n ži v i. Tadaj jih je vprašal po uri, ob kteri mu je bilo bolje. In so mu rekli: Včeraj ob sedmi uri (po našem računu: ob eni popoldne) ga je pustila merzlica. Oče je tedaj spoznal, da je bilo ravno tisto uro, ktero mu je Jezus rekel: Tvoj sin živi." Iz tega odgovora se je popolnoma prepričal, da mu je beseda Jezusova ozdravila sina, in da je Jezus res vsemogočen, povsod pričujoč Bog in obljubljeni Odrešenik in Zveličar sveta. Ta čudež pa je kraljiču tako globoko v serce segel, da je z vso svojo družino sprejel sveto vero Jezusovo. »Veroval je, in vsa njegova hiša." Sveto vero Jezusovo je z vso svojo družino vred sprejel, je zvesto po njej živel, in je dosegel časno srečo in večno. Nauki. 1. S čudežem, kterega nam današnje sveto evangelje pripoveduje, je Jezus na novo na znanje dal, da je vsegamogočna njegova moč, in da je on res obljubljeni Odrešenik sveta, od svojega nebeškega Očeta na zemljo poslan. Ozdravil je namreč kar s samo besedo in kar v enem samem trenutljeju za smert obolelega kralji-čevega sina, ki se je znašel dalječ proč od njega. Pokazal je s tem čudežem, da njegova moč ni navezana na nobeden kraj, ampak da zamore razodevati svojo neomejeno, vsegamogočno moč, kadarkoli le hoče in kjerkoli hoče. Pokazal je s tem čudežem, da je on res pravi, vsegamogočni Bog, ter resnični božji Sin in Odrešenik in Zveličar sveta. — Koiikorkrat koli tedaj kaj slišimo od čudežev Jezusovih ali od čudežev njegovih aposteljnov, s kterimi se poter-duje, da je sveta vera Jezusova res prava vera, moramo do te svoje svete vere tem veče spoštovanje imeti, jo tem skerbnejše varovati, pa tudi tem zvestejši po njej živeti. 2. Toda — kdo bi mislil in kdo bi verjel? — da se tudi dandanes znajde toliko ljudi, ki so ravno tiste graje vredni, ktero je Jezus kraljiču dajal, rekoč: „Ako ne vidite znamenj in čudežev, ne verujete." Znajde se jih namreč veliko, ki čudežev nočejo verovati, ker jih niso videli z lastnimi očmi, in tedaj zahtevajo — če tudi ne z razločno besedo, pa vendar le v svojih mislih —, da bi Bog pred njihovim obličjem čudeže delal. Ali pa tako zahtevanje ni neizrečeno prederzno in pregrešno zahtevanje? In ali zamore pameten in pošten človek zavreči toliko verjetnih prič in resničnih spričevanj, ki poterdujejo, da so se čudeži godili in se še godijo ravno tako, kakor nam jih sveta cerkev oznanuje ? Da se je o pervih časih keršanstva več čudežev godilo, kakor se jih zdaj godi, je sicer res; toda to se je godilo zavoljo tega, ker je o pervem začetku keršanstva več čudežev treba bilo, kakor pa zdaj. Sveti Gregor o tem tako le govori: »Dokler je bila vera podobna nježni sadiki, ktera je mogla še le rasti, se globokeje vkoreniniti in vterditi, jo je vsemogočni Bog obilno polival z vodo čudežev; kadar je pa iz-rastla v močno in čversto drevo, ni bilo več tako treba oblivanja: akoravno se še vsako leto do sedanje ure godijo obilni nevtajljivi čudeži." Da na kratko povem: Ako človek dobro prevdari in si k sercu vzame, kako da so se vsa pripovedovanja in prerokovanja stare in nove zaveze natanjčno dopolnila, in kako da so bila po-terjena z obilnimi čudeži, po pameti ne more drugači soditi in skleniti, kakor da je keršanska vera res prava vera, res božja vera. — Vera pa, ktera je poterjena s tolikimi božjimi spričevanji, je zares le božje delo, naj si jej nevedni ali prevzetni ali hudobni ljudje vgovarjajo, kar in kolikor le koli hočejo. Takim brezbožnim ljudem sam sveti Pavi napoveduje zasluženo kazen, rekoč: „Ako je namreč po angeljih oznanjena beseda (to je: Mozesova postava, ktera je bila s pomočjo angeljev oznanjena) uterjeua bila, in je vsako pre-lomljenje in vsaka nepokorščina prejela pravično povračilo po za-služenju; kako bomo mi ubežali, ako toliko zveličanje v nemar pustimo, ktero je bilo od začetka oznanovano od Gospoda in potlej od njih, ki so slišali (t. j. od aposteljnov,) med nami poterjeno, ker je Bog zraven pričeval z znamenji in čudeži," to je: Ako je že Mozesova postava po božji volji prejela toliko veljavo, da je vsako njeno prelomljenje bilo ojstro kaznovano: kolikanj hujšo kazen še le zasluži, kdor se vstavlja nauku Jezusovemu, nauku božjega Sina, kteri je po posebni moči božji dan, in s tolikimi čudeži poterjen. (Hebr. 2, 2—4.) Takim brezbožnim dvomivcem ne vem druge besede razun tiste, ktero je oče Abrahamov govoril neusmiljenemu bogatinu ječečemu v peklenskem breznu, ia prosivšemu, da bi oče Abraham poslal Lazarja iz une>?a sveta na ta svet, svarit bogatinove hudobne brate. Rekel mu je Abraham: „Mozesa imajo in preroke; tiste naj poslušajo." Bogatin pa je rekel: „Nikar, oče Abraham! ampak če kdo ismed mertvih k njim pojde , se bodo spokorili:" Rekel mu je pa Abraham: „Ako Mozesa ne poslušajo in prerokov, tudi ne bodo verovali, čeravno kdo od mertvih vstane." (Luk. 16, 27-31.) In res je gotovo, da bi taki brezbožni ljudje in prešerni dvomivci ne verovali tudi po tem ne, ako bi Bog clo pred njihovim obličjem delal znamenja in čudeže! Taka znamenja in take čudeže bi ali še neznanim natornim močem pripisovali ali pa jih drugači kako razlagali po svojem domišljevanju. 3. Nad kraljičem v današnjem svetem evangelju se spet po-terjuje, kako resnične so besede Davidove, ki prepeva, rekoč: .,Dobro mi je, ker si me ponižal, da se učim tvoje postave." (Ps. 118, 71.) Zakaj kakor je bil kralj David k spoznanju pripeljan s tem, da se je njegov lastni sin z drugimi sovražniki vred zoper njega vzdignil —, brezbožni kralj Nabuhodonozor s tem, da je bil s trona pahnjen —, bogapozabljiva kralja Manases in Sedekija s tem, da sta bila v ječo veržena —, zgubljeni sin s tem, da je v revščino prišel —, in judovsko ljudstvo s tem, da so ga stiskale dragina, bolezni in druge nadloge —; ravno tako je tudi kraljič k spoznanju svete veie Jezusove prišel s tem, da je Bog njegovemu sinu poslal smertno bolezen. Viditi namreč, da mu zdravniki in zdravila ne morejo pomagati, je pri Jezusu pomoči iskal svojemu bolnemu sinu. O tej priložnosti se je z Jezusom tem bolj seznanil, je njegovo sveto vero sprejel z vso svojo družino, in s tem sebi in svoji hiši naklonil časno in večno srečo. 4. Iz tega spoznajte, ljubi moji! da nam Bog le dobrote ska-zuje s tem, da nam v hišo pošilja bolezni, ktere marsikterikrat obžalujemo kakor velike nesreče. Ena zmed teh dveh gotovo obvelja, da smo namreč ali pravični ali pa grešniki. Ako smo grešniki, nam hoče Bog s tem, da nam bolezni pošilja, oči odpreti, nas k spoznanju, naših grehov pripeljati, in nam priložnost dati, da za-nje zadostujemo. Ako smo pa pravični, hoče Bog z boleznijo poskusiti našo poterpežljivost, našo ponižnost in stanovitnost, in nam priložnost dati, da si zasluženje nabiramo. — Do nekega samotarca pride drugi samotarec (puščavnik), ter mu toži, da je velikokrat bolen. Bogoljubni samotarec pa tolaži svojega bolehnega tovarša, ter mu pravi: „Moj sin! ako si čisto zlato, boš z boleznijo poterjen: ako je pa kaj žlindre nad teboj, boš z boleznijo očiščen." — Sveti Bernard pravi: „ Boljši ti je bolnemu zveličanje doseči, kakor pa zdravemu večno pogubljenemu biti." In res se je že neizrečeno veliko ljudi po boleznih spokorilo in poboljšalo. Mnogi ljudje so hudobno živeli, dokler so zdravi bili, in bi bili clo do smerti hudobno živeli, ko bi jih Bog z boleznijo ne bil obiskal. V bolezni pa so se jim oči odperle. Začeli so svoj dušni stan premišljevati, svoje grehe obžalovati in za-nje pravo pokoro delati, kar bi se morda nikakor ne bilo zgodilo, ko bi jih Bog z boleznijo ne bil obiskal. Sveti Avguštin pravi: „Mnogi ljudje so hudobni, dokler so zdravi, kteri bi pa pobožni bili, ako bi bili bolni." (Hebr. 12, 10. 11. — I. Kor. 11, 32.) 5. Kadar ga tedaj bolezen napade, naj kristijan pred vsem drugim izprašuje svojo vest, ali mar nima nad seboj kakih skrivnih, ali še morda nikoli ne dosti obžalovauih, ali nikoli ne še čisto spo-vedanih grehov ; zakaj mnogokrat se bolezni izležejo iz naših grehov, in morda Bog, naš nebeški zdravnik, zdravilom ne bo dal svojega svetega blagoslova, dokler se s pravo pokoro ž njim ne spravimo. Kedar se bolezen shujša, naj kristjan svete zakramente vredno prejme, in naj se popolnoma vda v sveto voljo božjo. In če si že Boga prosi, da bi mu dal spet ozdraveti, naj si zdravja prosi vselej le s pri- stavkom, ako bi bilo to Bogu v čast, njegovi duši pa v zveličanje. (Jak. 5, 14.) 6. Kako zveličavne da so bolezni človeku lahko posnamemo iz življenja svetega Frančiška Asisijana. Bojen je bil sveti Frančišek leta 1182. v mestu Asisi na Italijanskem. Njegovi starši so bili premožni tergovci, kterini je bila pa njihova tergovija bolj pri sercu kakor pa lepa izreja njihovega sina. Mladi Frančišek se je tudi tergovije prijel. Imel je pa zraven tega hudo nagnjenje do posvetnega razveseljevanja; pri vsem tem pa le vendar ni še bil zašel v velike pregrehe. Kar je pa za-nj posebno dobro bilo, bilo je to, da je imel do ubogih neizrečeno usmiljeno serce. Njegovo usmiljeno serce ga je gnalo , da je obljubo storil, v dar kaj podeliti slehernemu revežu, kteri bi ga kdaj kaj vbogajme prosil. Enkrat pa je imel posebno veliko opraviti. Revež pride , vbogajme poprosi, toda Frančišek ga brez milodara spred sebe spusti. Komaj pa revež odide, se Frančišek svoje obljube zave. Vest se mu zbudi in serce ga žene, da jaderno za revežem hiti, in ga lepo obdaruje. In zdaj prav slovesno ponovi svojo obljubo, ter terdno sklene, slehernega reveža podpirati na vso moč. In tej svoji obljubi je posihmalo zvest ostal ves svoj živi dan. Zdaj je Bog Frančiška obiskal z dolgo in hudo boleznijo. In ta bolezen mu je bila res v pravi blagor in zveličanje. Kadar je ozdravel, je še z večo gorečnostjo opravljal dela ljubezni, je dobil tem veče veselje do molitve, tem večji stud do časnih in posvetnih reči, in tem večjo ljubezen do spokornih del in do zatajevanja samega sebe. Da bi tem podobniši prihajal svojemu ubogemu in zaničevanemu Odrešeniku, odpovedal se je vsi očetovi dedšini tako, da clo nič ni odnesel iz očetove hiše. Nobene reči pa se ni pod-stopii, da bi se poprej z Bogom ne bil posvetoval v molitvi. Premišljevanje grenkega terpljenja in britke smerti Zveličarjeve mu je bilo najljubše opravilo , in kolikorkrat koli se je bil zatopil v to premišljevanje, so ga vroče solze oblivale. Ležal je le na golih tleh s kamnjem ali kakim dervom pod glavo. Pil je le samo vodo, in jedel le kako borno, nekuhano jed, in še tiste silo malo. Viditi je bilo, da se le s samo molitevjo živi in s premišljevanjem. Vsako leto se je za 40 dni zaperl v svojo celico v spomin Jezusovega štir-desetdnevnega posta. K svetemu Obhajilu je prav dostikrat hodil, in je sveto rešnje Telo vselej prejemal z gorečo pobožnostjo in s pobožno gorečnostjo. Ves ponižen, ki je bil, se ni vrednega štel, da bi bil prejel zakrament svetega mašnikovega posvečenja. Do pre-blažene Device Marije je imel priserčno ljubezen in neizrečeno veliko spoštovanje. Svojim tovaršem, drugim menihom, je goreče priporočal, da naj pridno pridigujejo in s pridigami grešnike spreobra-čajo. Večkrat jim je prigovarjal, da naj jim nobena reč ne bodi tolikanj ljuba in draga, kakor to , da jih ljudje prezirajo in malo obrajtajo. Po obilnih čudežih, ki jih je doprinašal, je mirno i Go- spodu zaspal 4. dati oktobra 1226. leta v 45. letu svoje starosti in v 20 letu po svojem spokorjenju. Še clo 1819. leta sta se na njegovo priprošnjo zgodila dva čudeža, eden nad Marijo Ludoviko, in drugi nad Jožefom Natalinitom, kterih resničnost so pred škofom v Asisi s prisego poterdili zdravnik in še dve drugi priči. Bolezni so nam zares dobrote božje, so res prave zlate jame, pravi sveti Filip Nerij, jame, iz kterih si kopljemo zlato čednosti in pobožnosti. Blagor nam, ako si prizadevamo, v svojih boleznih iskati in najti tega neprecenljivega zlata! Amen. Homilija za XXI. potofnkoštiao nefleljo. Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih sere. Mat. 18, 35. V vod. Vsi smo grešniki! Kralj David pravi: „Vsi so zašli, vsi malopridni postali; nikogar ni, da bi dobro delal, kar enega ga ni," to je: ni ga ne enega človeka tako pravičnega, da bi dobro delal, pa se med tem nikdar ne pregrešil. (Ps. 52, 4.) In sveti Janez piše: „Ako rečemo, da greha nimamo, sami sebe zapeljujemo, in resnice ni v nas." (I. Jan. 1. 8.) Akoravno pasmo grešniki in se v grehih znajdemo vsi, je Bog vendar le pripravljen, odpustiti nam naše grehe, a,ko se jih resnično skesamo , se zares poboljšamo , in iz serca odpustimo vfem tistim, ki so nas razžalili. To resnico nam naš Zve-ličar v današnji priliki postavlja pred oči. „ T i s t i čas je Jezus svojim učencem to priliko povedal", pripoveduje sv. Matevž: „Nebeško kraljestvo je podobno kralju; kteri je hotel obrajt delati s svojimi hlapci." Hotel je Jezus s temi besedami to le povedati: Naš Oče v nebesih ravna z nami kakor kak kralj , kadar obračuna s svojimi hlapci, ter zahteva, da mu slehern zvesto na znanje da vse dohodke, ki jih je imel, in vse stroške. „Ko je pa začel rajtati, bil je prednj postavljen eden, kteri mu je bil dolžen deset tisuč talentov." Deset tisuč talentov bi po našem denarju znašalo več milijonov goldinarjev. To je bil res nezmeren dolg, kterega bi hlapec nikakor ne bil mogel poplačati, naj bi bil tudi še tako živel, in naj bi bil tudi še tako varčen in delaven. »Ker pa ni imel s čim plačati, ukazal je njegov gospod prodati njega in njegovo ženo, in njegove otroke, in vse, kar je imel in poplačati." Kralj je po tadajnih postavah imel pravico v to. Take prodane ljudi so imenovali sužnje, in so bili tistemu, ki jih je kupil, popolnoma pod oblastjo. Take sužnje so plačevali včasih z dragim denarjem, posebno če so bili bistre glave, terdnega zdravja in delavnih rok, kar je bilo njihovemu gospodarju na veliko korist. Hlapec pa je gotovo vedel, da je njegov gospod dobrega serca in usmiljenega. In tedaj „je hlapec padel na kolena, in ga je prosil rekoč: Poterpi z menoj, in vse ti bom povernil. In gospod se je usmilil tistega hlapca, in gaje spustil, in mu je dolg o d p u s ti 1." To je bila res neizrečeno velika dobrota, da gospod ni le samo poterpljenje imel s svojim hlapcem, dokler bi mu ne bil dolga poplačal, ampak da mu je še clo popolnoma odpustil ves neizmerni dolg. Za toliko dobroto, bi človek mislil, je bil hlapec gotovo hvaležen svojemu gospodu, in je svojo hvaležnost s tem na znanje dajal, da je tudi on usmiljen bil do drugih ljudi. Toda tega ne! Le poslušajte, kaj je storil ta gerdi nehvaležni hlapec, kadar je bil proč šel od svojega dobrega usmiljenega gospoda: „Spred njega grede pa jetisti hlapec našel enega svojih sohlapcev, kteri mu je bildolžen sto denarjev; in ga j e zgrabil in davilrekoč:Plačaj,kar sidolžen! Tedaj je njegov sohlapec pred njega padel, in gaje prosil, rekoč: Poterpi z menoj, in vse ti bom povernil. On pa ni hotel, temveč je šel, ingajevergel v ječo, dokler ne bo splačal dolga." Sto denarjev bi bilo po našem denarju kakih dvanajsttolarjev, tedaj je bil ta dolg neizrečeno majhen, ako ga primerjamo unemu dolgu , kterega je bil gospod odpustil nevrednemu hlapca. In vendar tudi tega malega dolga terdoserčni človek ni hotel odpustiti svojemu sohlapcu. Kavno zavoljo tega so bili pa tudi vsi drugi sohlapci na-nj silno nejevoljni. „Ko so pa videli nj egovi sohlapci, kar seje zgodilo, bili so silno žalostni, ter so šli in povedali svojemu gospodu vse, kar se je zgodilo." Gospod, to slišati, se je silno razserdil nad neusmiljenim hlapcem, in ga je tudi ojstro postrahoval, kakor si je bil zaslužil. „T e d aj gaje poklical njegovgospod,inmu reče: Hudobni hlapec! ves dolg sem ti odpustil, ker si me prosil; ali nisi bil toraj tudi ti dolžen usmiliti se svojega sohlapca, kakor sem se tudi jaz tebe usmilili' In njegov gospod seje razserdil, in ga je izdal trinogom, dokler ne bo poplačal vsega dolga." Hotel.mu je kralj reči: Poglej, ti neusmiljeni, hudobni človek! dvojno milost in dobroto sem tiskazal, ker ti nisem le samo odloga dal za plačevanje dolga, ampak sem ti še clo popolnoma odpustil ves dolg. Od raene bi se bil mogel tudi usmiijenja učiti! Ker pa ti nisi imel nobenega usmiljenja iu poterpljenja s svojim sohlapcem, tudi jaz tebi nič več ne bom prizanašal, in ti nič več usmiljenja ne bom skazoval. Obilnega dolga mi sicer poplačati nisi v stanu, bom te pa zavoljo tvoje terdoserčnosti in nehvaležnosti kaznoval s tem, da te bom v ječo vergei za ves tvoj živi dan. — To ravnanje gospodovo je bilo po vsem pravično, zakaj s svojim nečloveškim ravnanjem do svojega sohlapca se je hlapec popolnoma nevrednega storil vsake milosti. Kdor usmiljenja ne skazuje, tudi usmiljenja ne prejema. In kdor noče odpustiti, mu tudi Bog odpustil no bo. Ravno zato sklene Jezus svojo priliko z naslednjimi besedami: „Tako bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih sere." Nauki. 1. Ljubi bratje in ljube sestre v Kristusu! kralj, od kterega Jezus govori v današnji priliki, je Bog sarn'; hlapci njegovi pa smo mi ljudje. Kadar pa bo Bog, naš nebeški kralj, obrajt imel z nami, pokazalo so bo, da smo se neizrečeno hudo zadolžili pred Bogom, kakor se je bil hudo zadolžil uni hlapec, kteri je bil deset tisuč talentov dolžen svojemu gospodu. Ti talenti namreč, ki jih hlapec ni mogel poplačati, pomenjajo.naše grehe, ki jih doprinašamo, in s kterimi narejaino pred Bogom dolg, kterega nikakor nismo v stanu poplačati, zato , ko človek sam še clo za najmanjši greh ni vstanu zadostiti božji pravici, zakaj greh je neizrečeno veliko zlo pred božjim obličjem. Z grehom namreč se človek nepokornega skazuje do Boga, svojega najvišega Gospoda; z grehom človek na znanje daje svojo nehvaiežnost do Boga, svojega največega dobrotnika; z grehom človek zaničuje Boga, ki je neskončno, vse časti in ljubezni vredno bitje. Ako na dalje pomislimo, kako obilno število grehov majhnih in velikih da smo ves čas življenja že doprinašali, zdaj z mislimi ali željami, zdaj z besedami ali z zamudo dobrega; ako pomislimo, koliko tujih grehov da imamo zraveu lastnih tudi še na vesti, ki smo jih doprinašali s tem, da smo drugim v greh svetovali, ali jim grešiti velevali, ali v drugih greh privolili, ali druge v greh napeljevali, ali drugih greh hvalili, ali k grehu molčali, ali drugim greh pregledali, ali se drugih greha vdeležili, ali drugih greh zagovarjali: ako — pravim -— vse to prav premislimo, bomo morali spoznati in obstati, da smo se mi še hujši zadolžili pred Bogom , kakor pa uni hlapec , ki je bil deset tisuč talentov dolžen svojemu gospodu; spoznati bomo morali in obstati, da sami ob sebi in iz lastnih moči ves čas življenja nismo v stanu, Bogu zadosti storiti za svoje grehe , in da smo po vsi pravici zaslužili izdani biti peklenskim trinogom, kteri bi nas na vse vekomaj mučili in pokorili, ako bi hotel Bog z nami ravnati po svoji ojstri pravici. Da pa nobeden maloserčen in obupen ne postane, nas Kristus tolaži in nam zagotovlja , da je Bog dobrotljiv in usmiljen kralj, kteri kakor evangeljski kralj hlapcu talente tudi nam odpušča naše dolge , to je: grehe in kazni z grehi zaslužene , ako vsi ponižni pred-nj pokleknemo, prav iz serca svoje grehe obžalujemo, se jih odkritoserčno spovedujemo in terdno voljo imamo, posihmalo ne več grešiti, za storjene grehe pa pokoro delati, ali z eno besedo: se resnično poboljšati. Ob enem pa nam Jezus tudi pove, da Bog, akoravno dobrotljiv in usmiljen, je vendar le neizrečeno ojster in nepreprosljiv do tistih, kteri svojemu bližnjemu nočejo odpustiti razžaljenja, ktero — bodisi tudi še tako veliko — je vendar le neizrečeno majhno, ako ga primerjamo tistemu razžaljenju, s kterim Boga žalimo, kadar grešimo. Povem vam, da Bog terdo na to gleda, da mi iz serca odpustimo vsem tistim, ki so nas razžalili, in ako bi mi ne hotli odpustiti svojim razžaljivcem, bi tudi Bog nam nikakor ne odpustil naših grehov. Ta resnica je prav jasna in očitna iz besed Kristusovih, ki pravi: „Tako bo tudi moj Oče nebeški vam storil, ako ne odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih sere." Naš Bog je Bog ljubezni in miru, ki nikakor ne more terpeti, da bi mi ljudje v nevoščljivosti in sovražtvu živeli med seboj. (I. Jan. 4.) Sveti Nicefor se je bil sperl z mašnikom Sapricijem. Kakor hitro pa se je bil zavedel svoje krivde, je večkrat prosil Sapricija, naj mu odpusti razžaljenje. Sapricij pa ni hotel. Pa glej, kaj se zgodi! Začeli so kristjane prav hudo preganjati. Tudi Sapricija so priperli in v smert obsodili. Kadar ga na morišče peljejo , sveti Nicefor še enkrat pred-nj poklekne, ter ga lepo prosi, da bi mu odpustil. Tcda Sapricij mu tudi zdaj še noče odpustiti. Zavoljo tolike terdoserčnosti pa mu tudi Bog odtegne svojo gnado, da na morišču Jezusa zataji, namesto da bi za-nj umeri in prejel mučeniški venec iz njegovih rok tam gori v nebesih. 2. V čem pa obstoji keršanska prizanesljivost, ktero moramo imeti do svojega bližnjega? Nekteri morda mislijo, da so neizrečeno prizanesljivi, iu vendar le niso keršansko prizanesljivi; drugi pa so morda prizanesljivi, in so vendar le v vednem strahu, da niso zadosti prizanesljivi. Keršanska prizanesljivost a) ne zahteva tega, da bi moral človek molče terpeti sleherno krivico, da bi se moral anati vseh svojih pravic, da t»i moral kar tiho terpeti vsako zaničevanje in zasramovanje na premoženju in poštenju, in da bi za storjene krivice ne smel tirjati nobenega odškodovanja in povračila. Tega sveto evangelje od nas ne tirja, da bi bili neobčutni kakor kamen, kterega nič ne zaboli, če tudi na-nj stopiš ali clo s kladvom po rjem biješ. — Tudi nas b) keršanska prizanesljivost ne zavezuje, da bi nikdar več ne mislili na razžaljenje, ktero nam je bilo storjeno; zakaj take misli nam marsikterikrat nehote v glavo pridejo in zoper našo voljo. — Kristus, naš Gospod in Zveličar, je sicer res v svojem britkem terpljenju molčč prenašal najstrašnejše krivice; toda Kristus nam je zgled najviše popolnosti, kteremu zgledu moramo sicer zmerom podobniši in podobniši prihajati, a popolnoma podobni mu pa le vendar nikakor ne bomo postaii. In ravno ta v svojem terpljenju tolikanj poterpežljivi in prizanesljivi Jezus se je vendar le večkrat potegoval za svojo čast, kadar so mu jo napadali njegovi sovražniki. (Luk. 11, 14—38. Jan. 46—59.) Keršanska prizanesljivost obstoji v tem, da iz ljubezni do Boga iz serca odpustimo svojim razžaljivcem, t. j.: da vso jezo, vse sovražtvo do njih iz serca prepodimo, in pravo resnično ljubezen do Djih ne le v sercu imamo, ampak jo tudi v djanju in v delih na znanje dajemo. Naj bi nam bil tudi naš sovražnik storil še toliko krivico, mu vendar le ne smemo hudega s hudim povračevati, ampak mu moramo vse dobro iz seica želeti, mu dobro tudi storiti, in če drugega ne moremo, moramo vsaj za-nj moliti. To trojno dolžnost nam naklada Kristus 3am , rekoč: „Ljubite svoje sovražnike; storite jim dobro, kteri vas sovražijo; molite za nje, kteri vas žalijo in preganjajo." (Mat. 5, 44. Bimlj. 12, 19. 20.) Razžaljenje, ktero nam je bilo storjeno, moramo si — kolikor je le moč — iz glave izbijati; in če nam že kdaj na misel pride, se ga vsaj s serdom in zamero ne smemo nikdar spominjati. — Tudi nam ni zapovedano, da bi morali v prijateljsko zvezo stopiti s svojim neprijatlom, in po vsem zaupljivo obhojo ž njim imeti. Pred tako prijateljsko obhojo s svojim neprijatlom nas še clo sam sveti Duh svari, rekoč: „Svojemu sovražniku vekomaj ne verjami (zaupaj); zakaj kakor ruda (to je: posoda iz rude) zarijevi njegova hudobija." (Sir. 12, 10. Glej tudi 12, 11. 12.) Lep zgled keršanske prizanesljivosti imamo nad svetim J a-nezom Gualbertom. Dokler sveti Janez ni še bil stopil v meniški stan, mu je neki hudobnež umoril edinega ljubljenega brata. Sveti Janez se misli nad morivcem kervavo zmaščevati. Prigodi se, da ga v mestu Fiorenca na Italijanskem ravno na veliki petek zasači v tesnih ulicah, iz kterih mu hudobnež ni mogel uteči. Viditi, da se ne more ogniti, in da bi ga vtegnil Janez umoriti, se morivec pred-nj na kolena spusti, in ga prosi v imenu Jezusovem , ki je na današnji dan za nas na svetem križu umeri, da bi mu odpustil. Ko Janez sliši, da ga v imenu križanega Zveličarja odpuščenja prosi, mu vse razžaljenje iz serca odpusti, in še clo z dobrotami osiplje bratovega ubijavca in svojega razžaljivca. Ravno zato pa tudi Bog njemu milost skazuje in usmiljenje, ter mu da, da se resnično spokori, da postane pobožen menih, ter vtemeljitelj Kamalduenškega reda, in po smerti velik svetnik v nebesih. Tudi sveti Ambrož' nam v oziru keršanske prizanesljivosti z lepim zgledom sveti. Nek hudobnež namreč je hotel umoriti svetega Ambroža; sv. Ambrož pa, namesto da bi se bil nad njim zmaščeval, ga je za ves čas življenja tako lepo preskerbel, da na ničemur ni pomanjkanja terpel. Še lepši zgled nam je zapustila neka gospa iz Bologneške škofije na Francoskem. Nek tujec se je kar brez vse pravice začel prepirati z nekim mladim človekom, ia ga je v prepiru umoril. Ker mu je bila pa deželska gosposka kmalu za petami, hiti z mečem še vsem okervavelim v rokah v bližnji grad, in milo prosi gospo, posestnico tistega grada, da bi ga prikrila, in gosposki ne izročila. Gospa se ga usmili, in ga res prikrije. Med tem pa zve, da je mladeneč, kterega je ta človek umoril, njen lastni edini sin. Serce jo žene, da bi morivca gosposki izdala: sveta vera pa jej prigovarja, da bi se ga usmilila, in mu odpustila. In bogaboječa gospa je sveto vero poslušala, morivcu iz serca odpustila, in mu pomagala, da ni gosposki v roke prišel, da bi kazen prejel zato, ko je umoril njenega sina. Enako moramo tudi mi odpuščati svojim razžaljivcem, ako hočemo, da bo tudi Bog nam odpustil naše grehe! Amen. Homfllja za XXII. pobinkoštno nedeljo. Dajte toraj cesarju, kar je cesarjevega, in Bogu kar je božjega. Mat. 22, 21. V v od. Povsod, kjer so le koli mogli, so si Farizeji prizadevali, da bi bili Jezusa pri ljudeh ob veljavo spravili. Ker so se pa bali ljudi, kteri so Jezusa radi imeli, in mu toraj s silo niso mogli blno, gledali so, kako da bi s hinavščino in zvijačami dosegli svoj namen. Zategavoljo so mu pogostoma zastavljali prav zvijačasta vpraševanja — tako so mislili — jim Jezus ne bo vedel pravega odgovora. In če bi jim na kako tako vpraševanje ne bil povedal pravega odgovora , bi ga bili v sramoto pripravili vpričo vseh ljudi. — Enake zanjke mu spet danes nastavljajo, in da bi ga tem gotovejši v za-dergo vjeli, niso se sami k njemu podali, ampak so le svoje učence do njega poslali. Mislili so: učencev naših Jezus poznal ne bo, in bo kar naravnost povedal, kar misli, ter se tako gotovo vjel v besedi. S svojimi učenci vred pa so poslali tudi nekoliko Herodijanov, to je služabnikov kralja Heroda Antipasa. S Farizeji pa in Hero-dija' i bila je taka-le: Farizeji bi bili ra li sami svoji in neodvisni od Rimljanov, in so tedaj terdili, da Judje niso dolžni davkov dajati Rimskemu cesarju , ter neverski tuji gosposki. Herodijani pa so z Rimljani deržali, in so terdili, da so Judje dolžni davke odrajtovati neverskim Rimljanom. — Po tej vpeljavi naj vam začnem razlagati sveto evangelje: „Tisti čas," tako nam pripoveduje sveti Matevž, „so šli Farizeji, in so se posvetovali, da bi Jezusa vjeli v besedi. In pošljejo do njega svojih učencev s Herodijani vred, rekoč: Učenik! vemo, da si resničen, in pot božjo po resnici učiš, in da ti ni mar za nikogar, ker ne gledaš na veljavo ljudi. Povej nam tedaj, kaj se ti zdi, ali se sme dacija dajati ali ne?" — Farizeji so hotli Jezusa s prilizovanjem preslepiti, da bi jim bil kar naravnost in brez vseh ovinkov odgovoril na njihovo prekanjeno vprašanje. Hvalili so tedaj njegovo resnicoljubnost in odkritoserč-nost, ktera je tako velika, da vsakemu človeku brez vsakega razločka božjo voljo kar naravnost razodene , in mu resnico pove kar iz oči v oči. Po tem prilizovanju pa mu še le zastavijo svoje zvi-jačasto vpraševanje. Zvijača pri tem vpraševanju pa je bila tako tanjko spredena , da bi se bil moral po njihovih mislih Jezus gotovo v sebi vjeti, naj odgovori, kar hoče. Naj bi bil odgovoril ali na to ali na uno stran, bi se bil nedvomljivo zameril ali Judom ali pa Herodijanom. Ko bi bil rekel, da se morajo davki odrajtovati Rimskemu cesarju, bi ga bili Farizeji ob veljavo in ljubezen pripravljali pri Judovskem ljudstvu , ktero — kar izvoljeno ljudstvo božje — nikakor ni bilo privoljeno davke odrajtovati neverski gosposki, ter Rimskemu cesarju. Ko bi bil pa odgovoril, da ni treba davkov odrajtovati Rimskemu cesarju, bi ga bili Herodijani tožili pri Rimskem oblastniku, da ljudstvo šunta in podpihuje, ter prepoveduje cesarju davke odrajtovati. Poglejte, tako zvito je bilo zastavljeno to vprašanje! Kaj pa je Jezus odgovoril? „ J e z u s je poznal njih hudobo, in je rekel: Kaj me skušate, hinavci? Pokažite mi dacni denar? In oni so in u podali denar." Dacni denar je bil Rimski denaV, med Judi sploh v navadi, od kar so bili prišli Rimljanom v oblast. Ta denar bi jih že sam ob sebi mogel opomniti, da so dolžni dacijo odrajtovati cesarju, pod čigar oblastjo so bili. Jezus je ta denar dobro poznal. Da bi bil pa svoje nasprotnike zavernil ž njihovo lastno razsodbo, reče jim: , ,.Čigava je ta podoba in napis? Mu reko: Cesarjeva. Tedaj jim reče: Dajte toraj cesar ju, kar je cesarjevega, in Bogu, kar je božjega." Nata nepričakovani in premodri Jezusov odgovor so bili vsi osupnjeni Jezusovi nasprotniki, in si ni'o upali vgovarjati ne ene besedice ne temveč so, se molčč proč pobrali. Dobro so namreč spoznali, da tak človek, ki Bogu iz serca rad daje, kar mu je dolžen, bo tudi cesarju dal, kar je cesarju dolžen, ker je od Boga postavljena vsaka gosposka. Nauki. 1. Farizeji so Jezusa v besedi lovili. Da bi ga bili pa tem gotovejši vjeli, so se hinavščine in prilizovanja posiužili. Tako pri-lizovanje pa in hinavščina sta gerde, ostudne pregrehe. „Dvojezična usta so mi gnjusoba," govori Gospod Bog v svetem pismu. (Pregov. 8, 13.) In „preklet bodi goljuf," govori Bog po preroku M a lah i ju. (1, 14.) Hinavci in prilizovavci imajo med na jeziku, žolč pa v sercu, kakor Farizeji v današnjem svetem evangeliju. Taki hinavci in prilizovavci so nasledniki Kajn o vi, Joabovi in Judež Iška-rijotovi, zmed kterih je pervi svojega brata Abeljna s prilizo-vanjem na polje zvabil in ubil, drugi svojega sorodovinca Amasa zvito prevaril in umoril, tretji pa svojega nebeškega U 6 e n i k a poljubovaje izdal. Kako močno da se Bogu zamerijo taki ljudje , ki iščejo svojega bližnjega s binavščino in prilizovanjem prevariti in v nesrečo pripraviti, skusila sta si dva stotnika s stotinjo svojih vojščakov, ki jih je ogenj iz nebes pokončal. To se je pa tako le zgodilo. Kralj Ohocija je z hiše padel in se hudo pobil. Poslal pa je v mesto Akaron malikovavskih vražarjev vpraševat , ali bo ozdravel, ali ne. Bog pa kraljevim poslancem preroka Elija na pot nastavi, kteri kralju smert napoveduje, zato, ko pri malikih išče pomoči, nikar pa ne pri pravem Bogu. Ohocija pa bi se bil rad zmaščeval nad prerokom; toraj pošlje stotnika s 50 vojščaki, da bi Elija vjeli in pred kralja prignali. Stotnik pa bi bil z zvijačami in prilizovanjem rad Elija v oblast dobil. Ko ga tedaj zagleda verh gore sedeti, reče mu: „Mož božji! kralj je ukazal, da pojdi doli." Elija pa mu je rekel: „Če sem mož božji, naj pride ogenj z neba, in požge naj tebe in tvoje petdesetere." Prišel je tedaj ogenj z neba, in je požgal njega in petdesetere, ki so bili ž njim. Enaka se je godila drugemu stotniku in drugim 50 vojščakom , ker se je tudi ta zvijačasto ravnal in hinavsko. Tretji stotnik pa je pošteno govoril s prerokom in Odkritoserčno, in se mu nič žalega ni zgodilo. (IV. Kralj. 1.) 2. Jezus je vsigdar odkritoserčno in brez vsega strahu resnici spričevanje dajal. Enako moramo tudi mi, kadar gre za pravico in dušno zveličanje dajati. To nič ne de , če se pri tem tudi ljudem zamerimo, da se le Bogu ne zamerimo. Kristus pravi: „Ne bojte se njih, ki vam telo umorijo, duše pa vam ne morejo umoriti: ve-likoveč se bojte njega, kteri vam zamore dušo in telo pogubiti v pekel." (Mat. 10, 28.) Oj kako nespametno tedaj ravnajo tisti, ki iz strahu pred ljudmi resnico zatajijo, kedar bi mogli resnici spričevanje dajati, Slovenski Prijatel. 26 ali pa, ki se kar naravnost zoper resnico pregrešijo z lažjo in neresničnostjo ! 3. Jezus pravi: „Dajte cesarju, kar je cesarjevega." S temi malimi besedami nas uči zvesto spolnovati vse dolžnosti, ki jih imamo do svoje deželske gosposke in pred drugim do svojega kralja ali cesarja. Kaj pa smo dolžni svojemu cesarju? — Kralj ali cesar je božji namestnik, zakaj sveto pismo pravi: „Po meni (v mojem imenu) kraljujejo kralji in zapovedniki določujejo, kar je pravično. Po meni poglavarji gospodujejo, in mogočni pravico določujejo." (Pregov. 8, 15, 16.) Zatorej smo dolžni: a) Kralja ali cesarja ljubiti, to je: prav iz serca mu moramo vse dobro želeti, se njegove sreče veseliti, blagor pospeševati, vsako škodo od njega odvračevati. Dober kralj ali cesar je za vso deržavo to, kar je dober oče svoji družinji. Toraj ga moramo ljubiti, kakor ljubijo dobri otroci svojega očeta. b) Dolžni smo kralja ali cesarja častiti. „Boga se bojte, kralja častite", uči sveti Peter (I. 2, 17.) To pa še ni zadosti, da bi svoje spoštovanje do svojega kralja ali cesarja le samo v sercu hranili, ampak ga moramo tudi očitno na znanje dajati z besedo in djanjem. Tedaj od svojega kralja ali cesarja ne smemo nikoli hudo govoriti, ne smemo grajati njegovih postav, ga ne smemo pre-klinjevati, njegovih slabost ne smemo raznašati, temveč moramo vselej spodobno od njega govoriti in od njegovih naprav; kajti božji namestnik je. c) Dolžni smo kralju ali cesarju pokorščino skazovati v vseh pravičnih in dopuščenih rečeh. Sveti Pavi piše: „Vsak človek bodi viši oblasti podložen; ni namreč oblasti od drugod, kakor od Boga; ktere pa so, so od Boga postavljene. Kdor se tedaj oblasti vstavlja, se božji volji vstavlja. Kteri se pa vstavljajo, sami sebi pogubljenje nakopavajo." (Rimlj. 13, 1. 2.) In Bog sam govori : pokorščina je boljša memo žgavnih darov." (I. Kralj. 15, 22.) To resnico sta dobro spoznala sveti Jožef in Marija, ter sta se nemudoma na pot odpravila iz Nacareta v daljni Betlehem, kakor hitro je bil Bimski cesar oklical popisovanje, dasiravno jima je bila pot neizrečeno težavna. (Luk. 2.) — Tudi Jezus sam je bil pokoren svoji deželski gosposki, ter se je clo krivični sodbi podvergel in grozepolni smerti. „Bil je pokoren do smerti na križu." (Filip. 2,8.) — Nasproti pa so Kore , Datan in Abiron pokorščino odpovedali svoji postavni gosposki, in zemlja se je odperla in je žive požerla. (Ps. 105.) — in Marija, Mozesova sestra, je godernjala zoper svojega brata, in je gobova postala. (Numer. 12, 10.) d) Dolžni smo zvestobo ohraniti svojemu kralju ali cesarju, to je: terdno se ga moramo deržati, in se nikdar ne vzdigniti zoper njega. Podložni, kteri niso zvesti, tudi pokorni ne bodo. Zve- stobo obraniti svojemu vladarju pa so dolžni še sosebno tisti, ki se znajdejo v njegovi službi. Vsi taki morajo skerbno opravljati svojo službo, in pripravljeni biti, vse, kar imajo, in še clo življenje darovati, ako bi zahteval blagor deržave in blagor vladarja. — Leta 633. so škofje v četertem Toledanskem zboru prav resnobno in ganljivo opominjevali vse podložne, da naj zvestobo ohranijo svojemu kralju, in so cerkveno izobčenje trikrat zaporedoma izrekli nad slehernim podložnim, kteri bi zvestobo prelomil svojemu kralju. In ljudstvo je na to tudi trikrat odgovorilo: „Izobčen naj bo, in naj z Judežem Iškarijotom svoj del ima." — Tertulijan hvali perve kristijane, kako zvesti in vdani da so bili cesarju, ter zvesti in vdani tako, da se nikoli noben kristjan ni vzdignil in spuntal zoper njega. Kako lepo in dobro bi bilo, ko bi smeli tudi vse se-dajne kristijane pohvaliti! e) Dolžni smo kralju ali cesarju tudi vojščakov prisker-beti. Vojščaki so potrebni, da se mir ohrani v deželi. Zatorej je dolžen, brez obotavljanja iti kdor je poklican na vojsko. Ako je, tudi težavno zapustiti ljubo domovje ia domače ljudi, je vendar le treba vbogati in iti. Misel: Bog tako hoče in zapoveduje, bo polajšala pot in poslajšala težave. Tudi vojščaka Bog ne bo zapustil, ako on Bo?a ne zapusti. Sveti Evstahij, sveti Viktor, sveti Mavricij, sveti Martin, sveti Florijan so bili vojščaki in so zdaj med svetniki v nebesih. f) Dolžni smo davke odrajtovati kralju ali cesarju. „Dajte cesarju, kar je cesarjevega," opominja Jezus v današnjem svetem evangelju. In sveti Pavi piše: ,,Dajte tedaj vsakemu, kar ste dolžni: davek, komur gre davek; dac, komur dac; strah komur strah; čast, komur čast." (Rimlj. 13, 7.) Te dacije in davke moramo odrajtovati vpervič zato, ker se spodobi, da ima kralj ali cesar, ki vedno za blagor svojih podložnih skerbi, svojemu stanu primerne doiiodke; in drugič zato, ker je treba vradnikom in vojščakom, ki se za naš blagor trudijo, tudi plačilo odrajtovati. Namesto da bi tedaj godernjali zoper davke, jih rajši voljno odrajtujmo, ter iz ljubezni do Boga, in da si s tem zasluženje nabiramo za nebesa. Kristus ni bil dolžen, dacije odrajtovati, in vendar jo je v Ka-farnaumu odrajtal za-se in za Petra. Rekel je Petru: „pojdi k morju, in verzi ternek, in pervo ribo, ki se vjame, vzemi in odpri jej usta, in boš našel stater; tega vzemi, in jim ga daj za-me in za-se." (Mat. 17,26.) — Sveti Justin je nevernikom očital, rekoč: „Kedar cesar davke od nas terja, jih odrajtujemo z veselo roko , in še poprej in voljnejši, kakor neverniki." O da bi se pač tudi od sedajnih kristijanov smelo kaj takega po pravici povedati! g) Dolžni smo za kralja ali cesarja tudi še moliti. Sveti Pavi piše: „Prosim vas tedaj pred vsemi, da naj se opravljajo prošnje, molitve, priporočenja in zahvaljenja za vse ljudi, za kralje in vse oblastnike, da bi mirno in pokojno živeli v vsi pobožnosti in čistosti." (I Tim. 2, 1.) Pervi kristjani so prav pridno molili za svoje gosposke, dasiravno so bile neverske in so jib preganjale, namesto da bi jih bile v zavetje jemale. "Vse te dolžnosti, ki jih do kralja ali cesarja imamo, imamo pa tudi do njegovih namestnikov. Sveti Peter (I. 2, le—15.) uči, rekoč: »Bodite tedaj podložni vsaki človeški stvari zavoljo Boga, bodi-si kralju kakor najvišemu, ali vojvodom, kakor od njega poslanim v maščevanje nad hudodelniki, dobrim pa v pohvaljenje. Zakaj to je volja božja." — Spolnujmo tedaj zvesto vse te dolžnosti! 4. Jezus pravi; „Dajte Bogu, kar je božjega." — Kaj smo pa Bogu dolžni? a) Dolžni smo v Boga verovati. „Kdor hoče k Bogu priti, mora verovati, da je, in da je tistim, ki ga iščejo, plačevavec," uči sveti Pavi. (Hebr. 11, 6.) b) Dolžni smo v Boga upati in va-nj postavljati svoje zaupanje v vseh okoljščinah življenja. Sveti Pavi nas opominja rekoč: „Deržimo se nepremakljivo spoznanja našega upanja; zakaj zvest je on, ki je dal obljubo." (Hebr. 10, 25.) c) Dolžni smo Boga ljubiti. Jezus piavi: „Ljubi Gospoda svojega Boga iz vsega svojega serca, iz vse svoje duše, iz vse svoje pameti in iz vse svoje moči. (Mat. 22, 37.) d) Dolžni smo Boga moliti. Jezus veleva, rekoč: „Pisano je: Gospoda svojega Boga moli, iu njemu samemu služi." (Mat. 4, 40.) e) Dolžni smo božje ime posvečevati in častitjjivo iz-rekovati. Božje ime pa posvečujemo: če Boga naravnost pred vsem svetom spoznavamo —; če Boga v dušnih in telesnih potrebah na pomoč kličemo —; če po pravici prisegamo —; če Bogu storjene obljube zvesto spolnujemo —; če besedo božjo pridno in pobožno poslušamo —; če vse, karkoli počnemo, k češčenju in časti božjega imena storimo ali Bogu darujemo, kakor uči sveti Pavi, rekoč: »Zahvalite Boga in Očeta vselej za vse v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa." (Efež. o, 20.) „Ali jeste ali pijete, ali kaj drugega dopočnete, storite vse Bogu k časti." (I. Kor. 10, 31.) f) Dolžni smo svete Gospodove dneve vredno obhajati in prav posvečevati z obiskovanjem dopoidanje iii popoldanje službe božje —, poslušanjem božje besede —, prejemanjem svetin zakramentov —, branjem svetih bukev —, premišljevanjem verskih resnic —, doprinašanjem duhovnih in telesnih del usmiljenja —. »Posvečuj praznik," zapoveduje Bog sam v tretji božji zapovedi. Zvesto spolnujmo te dolžnosti, ter dajajmo Bogu, kar je božjega, in bo tudi Bog nam dal, kar jo našega, ter srečo na tem svetu, večno zveličanje pa na unem svetu! Ameu. Pridiga za Moženkran^ko nedeljo. (Sv, roženkranc vožinšek zveličanja; gov. S, G.) „Zvel'čani so, kteri poslušajo božjo besedo, in jo ohranijo.'* Luk. 11, i!8. V vod. 1. Sveto pismo nam pripoveduje to-le prigodbo: Poslal je Jozue dva ogleduha skrivši v Kauaan, in jima rekel: Idi ta, iu ogledujta zemljo, iu mesto Jeriho. Ko gresta, prideta v hišo raz-uzdahke, imenovane Rahab, in si počivata pri nji. Naznanjeno pa je