Posamezni izvod 30 grošev. mesečna narofnfna 1 Ultuf
GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE
Mi koroški Slovenci bomo še r naprej stopali po stopinjah jugoslovanskih narodov in z dejanji dokazali, da smo del velikega naprednega antjimperialističnega tabora.
Letnik lil.
Celovec, v soboto 10. VII. 1948
Štev. 46 fl 39)
Koroški Slovenci se pridružnjemo čustvom vseh jugoslovanskih narodov
Zasedanje izrednega plenuma Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško
Včeraj, dne 9. julija t. 1. je bil v Celovcu po sklepu Pokrajinskega odbora OF izredni plenum Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. Delegati iz vse Slovenske Koroške so se polnoštevilno odzvali povabilu, zavedajoč se svoje dolžnosti do naroda ter osvobodilnega gibanja koroških Slovencev.
Predsednik Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško tov. dr; Franc Petek je otvoril plenum ter pozdravil navzoče delegate. Poudaril je, da je Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško sklical izredni plenum v ta namen, da prediskutira splošni položaj in pri-
pravi redni plenum, ki bo sklican v doglednem času.
Nato je prenesel tov. Andrej Hader-lap plenumu pozdrave sekretarja Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško tovariša Karla Prusnika — Gašperja, ki se je pred kratkim vrnil iz zapora ter sporočil, da se nahaja tov. Gašper v bolnišnici in bo v prihodnjih dneh operiran. Delegati so vest o izpustitvi sekretarja Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško pozdravili z dolgotrajnim ploskanjem in vzkliki organizatorju osvobodilne borbe koroških Slovencev tovarišu Gašperju.
Za zmago demokracije, bratstva med narodi in resnKne vsestranske svobode
Tov. dr. Zvvitter je podal zunanjepolitično analizo in pokazal na izredno naraščanje demokratičnih sil posebno po drugi svetovni vojni. Primerjal ie razmerje imperialističnega tabora in naprednih demokratičnih sil s Sovjetsko zvezo na čelu po prvi svetovni vojni in tik pred drugo svetovno vojno z razmerjem obeh taborov v današnjem času in ugotovil absolutno spremembo razmerja v korist svetovnih demokratičnih sil. Po prikazu močnih osvobodilnih gibanj v raznih državah in predvsem v kolonijah, ki na vseh koncih in krajih rušijo postojanke imperializma, je osvetil nasprotje v imperialističnem taboru samem, ki je prišlo do izbruha posebno v tako imenovanem palestinskem vprašanju, kjer je nastala vojna med Židi in Arabci prav Posledica nasprotstva med Angleži in Amerikanci.
Referent je v nadaljevanju razkrinkal globlji namen lako imenovanega Marshallovega plana, ki ni nič drugega kot dobro premišljena brezobzirna politika gospodarskega zasužnjevanja vedno novih dežela po ameriških imperialistih, ki b* radi onemogočili vsako konkurenčno industiijsko proizvodnjo in si na ta način zagotovili monopolno kolonialno tržišče za svoje odvečno blago v prenatrpanih magacinih. Na resničnih prime-
rih je tov. dr. Franci Zvvitter pokazal, da pri Marshallovem planu nikakor ne gre za gospodarsko obnovo, temveč v resnici le za prodiranje in vsjdranje ameriškega finančnega kapitala v Evropi.
Na koncu svojega izčrpnega zunanjepolitičnega pregleda je tov. dr. Franci Zvvitter osvetlil sklepe konference za-padnih sil in držav Beneluxa v Londonu, ki so takoj v začetku poskusa njihove uresničitve privedli do znanega konflikta v Berlinu. Nasprotno pa pomeni varšavska proklamacija novo etapo miroljubne ofenzive, ki jo vodi Sovjetska zveza z vzhodnimi ljudskimi demokracijami v interesu vseh narodov. »Naj bo vojnohujskaški krik reakcionarjev še tako močan in naj so dozdevni oblaki še tako temni — bodočnost bo nedvoumno pokazala veliko zrelost in odločno strnjenost narodov, ki po vsem težkem trp. Ijenju in velikanskih žrtvah narodnoosvobodilne antifašistične borbe ne morejo hoditi druge poti kot skupno pot borbe proti skupnemu sovražniku, proti imperializmu, k obnavljanju novega sveta za ustvaritev dokončnega miru, za zmago demokracije, bratstva med narodi in resnične vsestranske svobode!«, Je tov. dr. Franci Zvvitter končat zunanjepolitično poročilo.
Reakcionarni tisk v Avstriji podtikava napadalne namene miroljubnim narodom
O notranje-političnem položaju je s v»ril tov. Franci Ogris in dejal: Oficielna Avstrija se je že od vse Početka enostransko orientirala na ; Pad in v škodo avstrijskega delovne 'judstva odklanjala in sabotirala vsa sodelovanje s svojimi neposrednimi i sodami na vzhodu in jugovzhodu. ' enostranska orientacija ima za poslei c°> da prehaja Avstrija v čedalje ve< gospodarsko odvisnost od imperialist u(‘ga zapada, ki že vsled svoje finančr kapitalistične strukture ne pozna sod •ovanja na podlagi enakopravnosti, tei V0o samo hladnokrvno in računars Podrejanje in zasužnjevanje gospodi sko šibkega in nekonsolidarnega pa lerja. Takozvana »dvostranska pogod 10t' Avstrijo in ZDA o gospodarske delovanju«, ki jo je avstrijska vla Podpisala 2. t. m., je samo zadnja ko t.jkvePca vse dosedanje avstrijske po e* ‘n pomeni zadnji kotak v hlapče
skem podrejanju tujemu kapitalu, ki se nespretno skriva za humano in socialno zvenečo frazo o ameriški »pomoči«. Posledice te »pomoči« postajajo Iz tedna v teden bolj vidne in jih predvsem delovno ljudstvo že občuti na svoji lastni koži. Podrejanje avstrijskega gospodarstva Marshallovemu načrtu je onemogočilo in preprečilo še tiste problematične in svojevrstne načrte, s katerimi se je že tri leta brez rezultata ukvarjalo takozvano ministrstvo za gospodarsko načrtovanje. V škodo malega človeka izvedena denarna reforma, ki je povzročila upadanje kupne moči v širokih slojih prebivalstva, ter desorganizacija avstrijskega trga s takozvanimi odviški iz ameriških vojaških skladišč že v tem začetnem stadiju omejuje in ovira razmah domače produkcije predvsem v manjših obrtniških, industrijskih in trgovskih obratih. V času, ko so na vsak korak še vidne posledice vojne in bi na-
črtna obnova lahko zaposlila več delovnih moči, kakor jih je na razpolago, je pojav brezposelnosti že sam po sebi alarmni signal za porazni položaj, v katerem se Avstrija danes že nahaja. Podpis pogodbe o ameriški pomoči bo ta razvoj samo še bolj pospešil.
Da bi merodajni krogi zabrisali to brezupno perspektivo in da bi odvrnili pozornost delovnega ljudstva v drugo smer, se poslužujejo najrazličnejših manevrov.
Izkoriščajoč občutke strahu pred vojno, ki so v širokih slojih prebivalstva upravičeno še v svežem spominu, se je z namenom zastraševanja vrglo reakcionarno avstrijsko časopisje na nebrzdano hujskaštvo na novo vojno. V službi imperialistov in na podlagi tozadevnih govorov njihovih vernih hlapcev v krogu odgovornih avstrijskih' politikov se izživlja avstrijski tisk v taki meri, da je bil pred nedavnim sovjetski visoki komisar za Avstrijo, generalni polkovnik Kurasov prisiljen, da je v Aliiranem svetu ožigosal to početje, ki nasprotuje sklepu generalne skupščine Organizacije združenih narodov in hkrati sklepu Aliiranega sveta o tisku v Avstriji. V nasprotju z zadržanjem predstavnikov zapadnih zasedbenih sil, ki dajejo pisanju avstrijskega tiska potuho, je Kurasov napovedal za svojo cono učinkovite
ukrepe za onemogočanje nadaljne vojne propagande, ki je naperjena proti SZ in deželam ljudske demokracije.
Drug način odvračanja ljudske pozornosti od vsakdanjih življenjskih skrbi predstavlja hujskanje proti SZ in FLR Jugoslaviji v zvezi z vprašanjem vojnih ujetnikov. Za razpihavanje sovraštva do SZ je v zadnjem času služila aretacija uradnika notranjega ministrstva Mareka, ki so ga sovjetske oblasti prijele zaradi organiziranja špionaže, kar pa so hoteli prizadeti avstrijski krogi zlonamerno pokazati kot kršenje avstrijske suverenosti.
Pod pretvezo, da je treba računati z ogrožanjem Avstrije od zunaj, se je reakcionarni tisk široko razpisal o potrebi čimprejšnje postavitve avstrijske armade, podtikajoč napadalne namene predvsem Jugoslaviji.
Da bi odvrnili pozornost od preteče nevarnosti večje brezposelnosti, hkrati pa ustregli tozadevnemu določilu v pogodbi o ameriški pomoči, ki predvideva stalno naselitev fašističnih DP-jevcev v Avstriji za prozorne interese zapadnih imperialistov, ponujajo avstrijske oblasti — in ne na zadn jem mestu tudi »naš« g. VVedenig — tem političnim propali-cam kar en groš avstrijsko državljanstvo, pod pretvezo, da rabijo kvalificirane moči.
Osvobodilna fronta za tesno sodelovanje z avstr, antifašisti
Vsi ti in podobni manevri pa trajno ne bodo mogli zakriti pred delovnim ljudstvom gospodarske misere, ki zavzema in bo zavzela še večji obseg. Zaostritev gospodarske krize je že tako občutna, da delovnih množic ni več mogoče trajno slepiti z izmišljenimi manevri. To prihaja do izraza v čedalje bolj naraščajoči borbi predvsem delavstva v večjih industrijskih centrih za zboljšanje življenjskega standarda. Šele pred nedavnim smo bili priča dolgotrajne in vztrajne borbe za zboljšanje delovnih pogojev in zvišanje mezd v čevljarski industriji, ki je zajela vso Avstrijo. Ub dosledni disciplini delavstva te stroke in ob solidarni podpori vsega ostalega delavstva je bila stavka uspešno zaključena. V smeri za zboljšanje življenjskih pogojev gredo zahteve delavcev predvsem v štajerskih veleobratih kovinske industrije in premogokopov, kjer na množičnih obratnih zborovanjih prihajajo do izraza zahteve delavcev in nameščencev po zvišanju mezd za 25%, po 200%-ni odškodnini za delo ob nedeljah in praznikih, po bolniški podpori s prvim dnein bolezni, po soodločanju obratnih svetov pri nameščanju in odpuščanju delovnih moči, po novelizaciji zakona o obratnih svetih itd. Ugotoviti je treba, da se v tej borbi delavstva za zboljšanje svojega položaja čedalje bolj uveljavljajo dosledno napredne sile pod vodstvom KPOe, kar je prišlo do izraza tudi na 1. zveznem kongresu avstrijske zveze koncem maja t. 1. Čeprav so v sindikalni zvezi desničarski socialisti v ve-
čini, vendar niso mogli preprečiti sprejetja važnih predlogov in zahtev komunističnih delegatov predvsem glede monopoliziranja zunanje trgovine, ukinitve nacističnega mezdnega davka, ena se plače za enako delo, zboljšanja zakonov v obratnih svetih in kolektivni pogodbi itd.
V tej zvezi bi spomnil tudi na nedavni 2. kongres FOeJ-a, kjer je prišla do izraza borbena volja avstrijske mladine proti načrtom reakcije, obenem pa potreba in pripravljenost na sodelovanje z našo mladino, ki je bila na kongresu zastopana po posebni delegaciji.
Objava triletnega gospodarskega načrta za obnovo Avstrije po KPOe je pokazala javnosti izhod iz sedanjega kaosa. V tem načrtu nakazana možnost obnove in razvoja iz lastnih sil bo nedvomno prispevek k porastu ugleda in vpliva naprednih sil v Avstriji.
Kot napredno vseljudsko gibanje koroških Slovencev je Osvobodilna fronta za Slovensko Koroško prej ko slej za tesno sodelovanje z naprednimi silami v Avstriji. Naša naloga je, da to sodelovanje kljub morebitnim nesporazumom in gotovim nejasnostim v pogledu mejnega vprašanja še bolj poglobimo. To je v interesu utrjevanja napredne misli. Sodelovanje bo izpodkopalo tla šovinističnim usedlinam in bo v korist medsebojnemu razumevanju in upoštevanju med dvema narodoma, ki sta po zgodovinski nuji primorana živeti drug poleg drugega. Naloga Osvobodilne fronte (Nadaljevanje na 2. strani)
£ .ran 2
»Slovenski vestnik«, 10. VII. 1948
Šte\.’40 (130)
Koroški Slovenci se pridružujemo čustvom
vseli jugoslovanskih narodov
(Nadaljevanje s 1. strani)
je in bo, da prispeva svoj delež k utr-jevanju mednarodne vzajemnosti in s tem k krepitvi naprednega tabora.
Na Koroškem je in bo ostalo vprašanje priključitve Slovenske Koroške k Titovi Jugoslaviji osrednje vprašanje vse dotlej, dokler ne bo pravično rešeno v smislu zahtev jugoslovanske vlade. Te zahteve pa so v prvi vrsti izraz volje in-hotenja vsega narodno zavednega slovenskega l judstva na Koroškem.
Na londonski kpnferenci je jugoslovanska vlada v svoji spomenici stavila nov predlog glede razmejitve. Da bi se enkrat pokazala globoko željo po miru, se je v tem predlogu odrekla delu nesporno slovenskega ozemlja, preko katerega gredo železniške in cestne zveze med Dunajem in Italijo, kar je bil doslej edini vsaj navidezno utemeljeni argument, s katerim so zapadne sile poskušale izpodbijati upravičene jugoslovanske in s tem naše zahteve.
Da se je Jugoslavija na zadnji konferenci odrekla temu ozemlju, je treba oceniti kol žrtev v interesu čimprejšnje sklenitve mirovne pogodbe z Avstrijo in kot dobrohoten doprinos k stvari trdnega in trajnega miru v svetu.
Z velikim zaupanjem in občudovanjem smo zrli spomladi v London, kjer je šef jugoslovanske delegacije dr. Aleš Bebler s tehtnimi in neizpodbitnimi dokazi utemeljeval in branil našo in našo matične države pravico, ter na licu mesta zavračal in razkrinkaval zastarele in zlagane trditve avstrijske delegacije z zunanjim ministrom dr. Gruberjem na čelu. Imamo zanesljiva poročila, ki govore o tem, kako so dr. Gruberju pred zastopniki zunanjih ministrov odpovedali živci spričo teže dokaznega materiala, ki ga je predložila jugoslovanska delegacija, in spričo neovrgljivih obtožb, ki jih je iznašal dr. Bebler. Avstrijski časopisi, ki šo mu takrat peli hvalnice, seveda niso nič povedali o tem, da je dr. Gruber samo s pomočjo svojega londonskega poslanika dr. Schmidta za silo obdržal ravnotežje v zagatah, v katere so ga spravili precizni in prepričevalni dokazi jugoslovanske delegacije.
Zvesta svoji tridesetletni tradiciji jp tudi Sovjetska zveza kot odločna pobotnica pravičnega miru in neustrašena braniteljica malih zatiranih narodov stoodstotno podprla upravičene zahteve Jugoslavije. Sklicujoč se na tehtnost zgodovinsko, etnično in gospodarsko temeljito podprtih dokazov in upoštevajoč
Izredni plenum Osvobodilne fronto za Slovensko Koroško je kot najvišji predstavnik koroških Slovencev razpravljal tudi o obtožbah Informacijskega biroja Komunističnih partij proti Centralnemu komiteju Komunistične partije Jugoslavije.
Soglasno ugotavljamo, da neupravičene obtožbe Informacijskega biroja temelje na nepoznavanju položaja v novi Jugoslaviji. Očitki in obtožbe Informacij, skega biroja ue žali jo samo Centralnega komiteja Komunistične partije Jugoslavije, ampak so žaljive za vse jugoslovanske narode, ki si pod vodstvom Komunistične partije Jugoslavije, kateri na čelu stoji maršal Tito, s silnimi ustvarjalnimi napori in izrednim delovnim poletom ustvarjajo novo, lepšo bodočnost. Poleg tega dejansko škodijo moči demokratičnih gibanj v svetu, ker jih izrabljajo zakleli sovražniki delovnega ljudstva in vojni hujskači. Zaradi tega se tudi koroški Slovenc] kot del slovenskega naroda pridružujemo čustvom vseh jugoslovanskih narodov in se strinjamo z odgovorom, ki ga je priobčil Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije.
Koroški Slovenci smo že v narodno osvobodilni borbi, ko smo se borili v okviru Jugoslovanske armade pod vodstvom maršala Tita za svojo nacionalno in socialno svobodo, bili priča pravilne poti, hi sta jo jugoslovanskim narodom naka-
stoletno borbo koroških Slovencev za združitev .z narodno celoto ter posebno poudarjajoč našo oboroženo partizansko borbo, je sovjetski zastopnik Koktomov sedemkrat jasno in neomajno povedal svojim zapadnim kolegom, da smatra Sovjetska vladA jugoslovanske zahtevo za upravičene. V želji, da se v interesu utrditve mini čimprej reši to vprašanje. je izrazil sovjetski zastopnik svojo pripravljenost za razpravljanje o vsakem predlogu, ki bi upošleval upravičene zahteve Jugoslavije.
Zastopniki zapadnih držav, predvsem Anglije in Amerike, niso mogli z nika-kimi protidokazi ovreči upravičenih zahtev Jugoslavije in omajati odločnega stališča sovjetskega zastopnika. V korist svojih imperialističnih naredboda-jalcev zainteresirani na čim dalje časa trajajoči okupaciji Avstrije, ki jo hočejo s pomočjo svojih avstrijskih lakajev spremeniti v imperialistično postojanko proti Sovjetski zvezi in državam ljudske demokracije, so zastopniki zunanjih ministrov zapadnih držav trmasto in brez
Tovariš Andrej Haderlap je zavzel v svojem govoru stališče Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško h komunikeju Informacijskega biroja Komunističnih paidij. Stališče Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško je izraženo v resoluciji, ki jo je sprejel Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte po pooblastilu izrednega plenuma Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško. Ob koncu svojega govora je tov. Andrej Haderlap dejal:
»Koroški Slovenci se nikakor ne bomo odrekli borbi za priključitev, ker je to naša pravična borba in ker smo za to žrtvovali mnogo mladih življenj. Istota-ko se pa ne bomo odrekli naši skupni borbi in tesnemu sodelovanju z vsemi naprednimi silami in antifašisti v Avstriji in v /svetu. Nasprotno, to sodelovanje moramo še poglobiti in našo skupno borbo proti imperializmu, proti tuji in domači reakciji za pravičen mir in sodelovanje med narodi povečati.
Koroški Slovenci smo prepričani, da se bo spor med bratskimi Partijami nedvomno rešil in da se odnos Sovjetske zveze do Jugoslavije ne bo v ničem spremenil, ker bodo jugoslovanski nare-
zali Komunistična partija in maršal Tito pri reševanju nacionalnega vprašanja, utrjevanju bratstva in enotnosti jugoslovanskih narodov, pravilnega odnosa do uarodno-osvobodilnih gibanj drugih narodov z ustanavljanjem samostojnih borbenih enot na jugoslovanskem ozemlju iz avstrijskih, italijanskih in drugih antifašistov. Danes smo priča, da v Jugoslaviji ni zatiranja nacionalnih manjšin, ki uživajo polno politično, gospodarsko in kulturno svobodo, da poleg tega ljudstvo Jugoslavije v polni meri izpolnjuje vse svoje internacionalistične obveznosti.
Koroški Slovenci vidimo silne uspehe na političnem, gospodarskem in kulturnem področju, kj jih dosega jugoslovansko ljudstvo v izgradnji svoje domovino, zahvaljujoč svojemu patriotizmu, zahva-Ijajoč pravilni poti, ki mu jo je pokazala Komunistična Partija Jugoslavije z maršalom Tilom na čelu.
lloli nas, da spomenica očita vodstvu nove Jugoslavije klevetanje in obrekovanje Sovjetske zveze in Sovjetske armade. Dobro vemo, da prav, kakor ml koroš^jj Slovenci gojimo globoko ljubezen nehvaležnost do mogočne Sovjetske zveze, ki edina od velikih sil podpira paše pravične in s krvjo priborjene zahteve po združitvi z matičnim narodom v FLR Jugoslaviji, gojijo vsi jugoslovanski narodi izredno ljubezen do Sovjetsko zveze in njene armade, ker se zavedajo,
navajanja preprečljivih utemeljitev vztrajali na svojem odklonilnem stališču ter končno 6. majnika t. 1. brez povoda razbili pogajanja.
Londonska konferenca je ponovno dokazala, da imamo koroški Slovenci v naši borbi za nacionalno in socialno osvoboditev, ki jo dosledno in vztrajno vodi naša Osvobodilna fronta v taboru vseh naprednih sil, odločnega zagovornika v novi Titovi Jugoslaviji in v pr-voboriteljici za pravice zasužnjenih narodov Sovjetski zvezi z generalisimom Stalinom na čelu. V opori, ki nam jo nudi nova Jugoslavija in Sovjetska zveza na čelu protiimperialističnega in demokratičnega tabora, vidimo jamstvo, da bo ob strnjenosti vsega slovenskega ljudstva na Koroškem v Osvobodilni fronti za Slovensko Koroško in njenih množičnih organizacijah borba koroških Slovencev prej ali slej končana s priključitvijo Slovenske Koroške k novi Titovi Jugoslaviji. (Drugi del referata tov. Francija Ogrisa prinašamo v prihodnji številki.)
di s še vztrajnejšim delom in še večjim sodelovanjem z bratskimi slovanskimi narodi in antiimperinlističnim taborom dokazali neupravičenost in neutemeljenost obtožbe.
Tudi mi koroški Slovenci bomo še v naprej stopali po stopinjah jugoslovanskih narodov in z dejanji dokazali, da smo del velikega naprednega antiimpe-rialističnega tabora. Koroški Slovenci bomo še v naprej ostali zvesti načelom
TASS je priobčila o konferenci maršala Sokolovskega z gen. Clayem, Robertsonom in Noiretom poročilo, v katerem med drugim navaja', da so angleške, ameriške in francoske oblasti glede na svoje enostranske akcije, ki so jih podvzele o vprašanju Nemčije na londonski konferenci, odgovorne za sedanji položaj v Berlinu. Sile, ki so na londonski konferenci sklenile delitev Nemčije, bi moralo misliti prej na posledice svojih sklepov, zlasti v kolikor se nanašajo na Berlin, ki zavisi gospodarsko in pravno od sovjetske zasedbene cone, v kate-
da bi brez Rdeče armade ne mogli doseči in obrabiti svoji svobodi in samostojnosti. Prav tako pa vemo, da jugoslovansko ljudstvo vzgajajo v nesebični privrženosti do Sovjetske zveze in Sovjetske armade Komunistična partija Jugoslavije in maršal Tito, da še nadalje slavijo svetle zglede Sovjetske zveze v borbi za pravičen mir in boljšo bodočnost.
Centralnemu komiteju Komunistično partije Jugoslavije je krivična in neutemeljena obtožba Informacijskega biroja storila veliko zgodovinsko krivico. Prepričani pa smo, da bodo narodi Jugoslavije s še vztrajnejšim delom za izpolnitev petletnega plana, s še čvrstejšim bojem za bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov in demokratičnih gibanj v svetu, proti imperialistom in vojnim hujskačem, za čvrst in pravičen mir, dokazali vso neresničnost in neutemeljenost obtožb in s tem še bolj okrepili demokratični tabor z mogočno Sovjetsko zvezo na čelu.
Koroški Slovenci, kot del antifašističnega in naprednega tabora bomo s svoje strani prispevali kar je v naši moči, da bj utrdili iskreno bratstvo in sodelovanje med državami ljudske demokracije, še trdneje bomo sodelovali z demokratičnimi prntiimperialističnimi silami sveta, ki pod vodstvom Sovjetske zveze vodijo neizprosen boj proti reakciji, imperializmu jn podpihovalcem nove vojne.
s	,
pravičnega miru, sodelovanja z vsemi antifašističnimi silami s Sovjetsko zvezo na čelu.«
V	teku diskusije je tovariš dr. Miri Zivitter kot Ziljan v imenu slovenskega ziljskega ljudstva poudaril, da se to ljudstvo nikakor ne bo odreklo narodno osvobodilni borbi in bo to borbo vodilo v taboru demokratičnih sil proti imperializmu, dokler ne bo končno tudi združeno s svojim matičnim narodom.
V	zaključnih besedah je tov. predsednik dr. Franc Petek apeliral na delegate, da se naj v svojih krajih pripravljajo na redni plenum Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško, ki bo še tekom tega poletja. S himno »Hej Slovani« in navdušenimi vzkliki tov. Stalinu in Titu je bil izredni plenum zaključen.
Zapadne sile formirale separatno vlado
TASS poroča iz Berlina, da je bila dne 2. julija t. 1. v poslopju ameriškega glavnega stana v Frankfurtu ob Meni konferenca vojaških guvernerjev treh zapadnih okupacijskih sil in predsednikov vlad dežel zapadne Nemčije.
Generali Clay, Robertson in Konig so seznanili predsednike vlad z ukrepi, ki jih bodo storili za ustanovitev zapadne nemške ločene »države«, zn sklicanje tri-conske ustavodajne skupščine in spremembo meja med deželami ter pripravo tako imenovanega okupacijskega statuta.
Berlinski tisk soglasno poudarja, da v nemških krogih v Frankfurtu ob Meni ne skrivajo globokega razočaranja nad rezultati sestanka med predsedniki vlad in vojaškimi guvernerji. Nemški udeleženci na konferenci so zlasti razočarani nad vsebino »okupacijskega statuta«, ker so od tega statuta pričakovali »mnogo več«. Po mišljenju predsednikov vlad dovoljuje okupacijski statut zasedbenim silam pravico do nadzorstva nad vsemi panogami življenja Nemcev.
ri tudi leži. Toda londonska konferenca, tako nadaljuje poročilo, je hotela rešiti nemški problem tako, da je zadovoljila samo zapadne sile, kar je v nasprotju s koristmi nemškega ljudstva. Poročilo zaključuje: Sovjetske oblasti smatrajo za svojo dolžnost, da zaščitijo koristi 20 milijonov Nemcev v sovj. okupacijski coni.
Sestanek pri maršalu Sokolovskem ni torej dosegel od Sovjetske zveze zaželene pomiritve. Maršai Sokolovski je zlasti še poudaril, da odnosi med Berlinom in sovj. cono presegajo krajevni pomen.
Takoj nato se je sestal v Londonu »odbor treh«, sestoječ se iz Williama Stran-ga, izvedenca angleškega zunanjega ministrstva za Nemčijo, ter iz ameriškega in francoskega poslanika v Londonu. Zdi se, da bodo ZDA, Anglija in Francija predložile Sovjetski zvezi po svojih poslanikih v Moskvi posebno noto, s katero bodo predlagale rešitev berlinskega vprašanja.
Po vesteh iz sovjetske cone angleške in ameriške oblasti izpraznjujejo v vsej naglici nekatere tovarne v svojih berlinskih sektorjih.
Poveljniki zapadnih berlinskih sektorjev pa so objavili proglas, po katerem bodo prejeli uradniki v teh sektorjih samo 25% plač v zapadnih markah, ostalih 75% pa v vzhodnih markah. V proglasu vojaški poveljniki priznavajo nezadovoljstvo prebivalstva, ki prebiva v zapadnih sektorjih, in dodajajo, da so vselej pripravljeni razpravljati s sovjetskimi .oblastmi o uvedbi enotne valute'za ves Berlin.
ZDA odgovorne za napeto stanje v svetu
Te dni je bila v Glasgovvu konferenca, katere se je udeležilo 600 delegatov. Konferenca je bila v znaku borbe angleškega ljudstva za pravičen in trajen mir.
lievvlett Johnson, dekan iz Canterbu-ry-ja je na konferenci med drugim dejal: »Ljudstvo mora prisiliti vlado, da stopi v stik z vlado Sovjetske zveze in s tem izboljša napete odnose, ki so jih zakrivile Združene-države Amerike, ne pa Sovjetska zveza.«
Johnson je nadaljeval: »Če del angle-škega ljudstva pripisuje krivdo za napeti mednarodni položaj Sovjetski zvezi, je td posledica zapeljevanja ljudstva-Glavno krivdo na tem nosi ameriška zunanja politika, medtem ko se osnov« linija sovjetske zunanje politike že le*® ni spremenila.«
RESOLUCIJA
ki jo je sprejel Pokrajinski odbor Osvobodilne fronte po pooblastilu Izrednega plenuma Osvobodilne fronte za Slovensko Koroško dne 9. julija 1948 h komunikeju Informacijskega
biroja Komunističnih partij:
Nikdar se ne bomo odrekli borbi za priključitev
Sovjetska zveza ščiti koristi nemškega ljudstva
Štev. 46 (139)
»SloTOTfekl	10. VII. 1948
Stran 8

O
J*rr^


Zahtevamo zastopnike naših kmetov po občinah
Slovenski kmetje iz občin Žvabek in Libeliče, ki so v celoti včlanjeni v Kmečko zvezo za Slovensko Koroško, so po-. slali okrajni kmetijski zbornici v Velikovcu pritožbo, v kateri razkrinkavajo ravnanje po občinah v vprašanju oddaje in dodelitve. Uvodoma ugotavljajo, da nimajo niti enega svojega zastopnika, ki bi v občini soodločal pri odmeri oddaje in pri dodelitvah. Edini zastopnik slovenskih kmetov v občini Žvabek je bil 1947. leta brez navedbe vzroka odstranjen. Zaradi tega nastajajo pri odmeri in predpisih oddaje netočnosti, ki jih v sedanjem gospodarskem položaju slovenski kmetje ne morejo več in tudi niso več pripravljeni trpeti.
Pritožba navaja v nadaljnjem netočnosti in krivice. Tako je en kmet oddal 11 m1 lesa in je dobil plačanih samo 10. V drugem primeru je bila pri 8 ma v plačilu diferenca za 100 šilingov. Kljub temo, da je x Žvabeku živinska tehtnica, morajo goniti klavno živino na tehtnico v Pliberk. Pri tem nastane velika zguba pri leži živine. Živino ocenjujejo Slovencem sovražni ljudje, kakor je to n. pr. g. Teppan v Pliberku, Prisiljeno morajo oddajati mlade vole, zaradi česar jim primanjkuje vprežne živine. Za leto
VELIKOVEC
Na naši meščanski šoli je med drugimi nastavljen za strokovnega učitelja g. Razpotnik, ki je vsemu našemu prebivalstvu znan kot eden največjih sovražnikov koroških Slovencev. Zaradi svojega udejstvovanja v času nacizma v je bil nekaj časa interniran v Volsberku, nato spet izpuščen in kot učitelj nastavljen na naši šoli.
Že mnogokrat je pokazal svoje sovraštvo do Slovencev, posebno s slovenskimi otroki ravna na povsem surov način. Pred kratkim pa se je še prav posebno izkazal, ko je pregledoval razredno knjigo. Ko je naletel na ime učenca, pri katerem je bilo vpisano, da je slovenske narodnosti, ga je ošinil s sovražnim pogledom in vprašal, ali je Jugoslovan. Učenec mu je brez strahu pogledal v obraz in ponosno odgovoril: »Ne, koroški Slovenec sem!«; To je bilo učitelju, ki je poln sovraštva in nestrpnosti, preveč in je zavpil nad fantom: »Potem si pa Nemec k In tako je tudi samovoljne napisal v knjigo.
Ostro odklanjamo tako ravnanje šovinističnih učiteljev in zahtevamo, da se na dvojezičnih šolah nastavijo učitelji, ki bodo vzgajali našo mladino v narodnem jeziku in narodnem duhu.
1948 je predpis oddaje klavne živine mnogo večji, kot lansko leto. Pri slabi zemlji, pomanjkanju krmil in možnosti paše bo to privedlo do popolnega poloma v živinoreji. Umetnih gnojil niso dobili, ker so zvedeli za razdelitev šele, ko so bila umetna gnojila v Pliberku že razdeljena. To je samo nekaj izmed krivic, ki jih našteva pritožba.
Pritožba ob koncu ugotavlja: »Vse te okolnosti so samo mogoče, ker poslujejo kot odgovorni kmečki zastopniki nam sovražni ljudje in šovinisti, ki nimajo ničesar drugega na vidiku, kakor zapostavljati in terorizirati slovenske kmete. Zaradi tega pozivamo okrajno kmetijsko zbornico, da postavi v naših občinah slovenskega načelnika kmečkega sveta in pri vsakem občinskem oskrbovalnem odboru po enega slovenskega
zastopnika proizvajalcev. Slovenski kmetje so imenovali okrajni kmetijski zbornici svoje zastopnike.
V imenu slovenskih kmetov obeh občin je podpisalo pritožbo 17 kmetov.
Podobno zahtevo so poslali okrajni 'kmetijski zbornici v Celovcu slovenski kmetje iz Slovenjega Plajberka, ki prav tako ugotavljajo, da letošnji predpisi oddaje živine pomenijo vsled nepre-nehnih izterjevanj zadnjih 8 let propast živinoreje, ki je zanje poglavitna gospodarska panoga. Plajberžani nimajo pri občini nobenega zastopnika, ki bi se zavzel zanje. Ker tvorijo slovenski kmetje v občini večino, zahtevajo svojega načelnika krajevnega krneč, sveta. To zahtevo je podpisalo v imenu vsega slovenskega kmečkega prebivalstva v Slov. Plajberku 13 kmetov.
Pripravljamo se na „Dan žetve“
Bil sem v okolici Pliberka in prišel zvečer na Blato, kjer je bila seja pripravljalnega odbora za »Dan žetve«, letošnje kmečke prireditve v okraju Pliberk. Sicer je tam postal to že letni običaj, toda lo pot kažejo predpriprave, da bo »Dan žetve« nekaj posebnega.
Na seji je bilo zelo živahno. Niso mlatili tiste običajne »prazne -lame«. Tovariši in tovarišice, povečini kmetje in kmečka mladina, so po vrsti pregledali sklepe zadnje seje in iz zbranih poročil o izvršenih nalogah posameznikov so izoblikovali program za »Dan žetve« že precej jasno. Priredili bodo tekmo ža-njic, želj bodo pa tudi s strojem, ker hočejo dokazati, v koliko lažje in hitreje je strojno delo, in da ni nič slabše opravljeno kot ročno. Godba, pevci, dekleta, pionirji, ki bodo tekmovali, oder za nastope in ples — vse to je že pripravljeno in zasigurano. Še nekaj iz fiz-kulture je treba prikazati. Določijo še pravilnik za ocenjevanje tekmovali ja in postavijo ocenjevalno komisijo. Tudi o nagradah so govorili, toda to je tajnost in je ne smem izdati.
Pa ti pravi k vsemu en tovariš: »Glavno pri vsem je, da bomo ob tej priliki govorili o vseh krivicah, ki nam jih delajo pri oddaji živine in lesa, sploh o vsem, kar nas gospodarsko lahko uniči. Povedati bo treba, kako moramo nastopati, da bomo prišli končno enkrat do tega, kar potrebujemo, kar je naše in kar hočemo«. Vsak ve kaj povedati in tako se po malem »kristalizira snov za govornika. Nekaj časa še razpravljajo o nagradah, hitro še enkrat pregledajo vse sklepe in naloge, ki jih imajo izvršiti do prihodnje seje, katera bo verjet-
no zadnja pred prireditvijo, čez 2 uri je seja zaključena in vsak se napoti domov, nekateri po 2 uri daleč.
Vtisi, ki sem jih dobil, so me prepričali ponovno, da je treba o našem kmečkem položaju govoriti in da bo »Dan žetve« zelo pomemben. Za priporočati je, da bi se ga udeležilo vse kmečko prebivalstvo od blizu in daleč.
Bojko
PLIBERK
Vsaki torek imamo priložnost, da opazujemo, kako primorani ženejo kmetje iz okolice svojo živino na tukajšnji kolodvor, da tako zadostijo predpisani oddaji živine. Med mladimi telicami in mršavimi junci opazimo mnogokrat tudi breje krave, ki jih morajo oddati. Iz tega je razvidno, da je predpisana oddaja živine za tukajšnje gospodarske razmere veliko previsoka in pretirana. Tako je naš kmet’ primoran, da poseže tudi po zadnji rezervi, po plemenski živini.
Ravno tukaj pa se spet pokaže izkoriščanje in zapostavljanje slovenskih kmetov. Pri nas je.cena prisilno oddani plemenski živini za polovico nižja, kakor na primer na zgornjem Koroškem. Zdaj mora pa naš kmet, ki je bil prisiljen oddati svojo plemensko živino po nizkih cenah, kupiti tako živino na zgornjem Koroškem, kjer je imajo dovolj, in plača tam najmanj dvakratno ceno. Poleg tega pa je živina z zgornje Koroške v mnogih primerih še slabša, kot pri nas.
To pa še ni vse. Kmet ne sme prodati kravo ali vola poljubnemu mesarju, da bi na ta način dobil vsaj nekaj grošev 'Več zanj, temveč predpisuje postava, da

evatafitjncvrasaanremmi
ran

L O .1 Z E UBKi
PONATIS i Z „NOVEGA SVETA«
KDO JE BIL
PRIPRAVLJEN BORITI SE ZA SAMOSTOJNOST AVSTRIJE?
V kolikor se te ugotovitve med seb( razlikujejo, se razlikujejo le toliko, d nekatere vidijo v »nemški poti« subjel livno krivdo Schmidta, dočim druge v dijo v tem le objektivno zakonitost ras voja iz splošne miselnosti režima Dot fuss - Schuschnigg, ki ima tudi svoj riiočno tradicijo, svoje predhodnike. Sc dišče je ekskulpiralo Schmidta prav za i'adi tega, ker se je mogel Schmidt skl cevali na neko tradicijo nemške pot na Seipla, na avstrijske stranke, ki s VSR imele anslus v svojem programu glede miselnosti v času, v katerem j ochmidt bil na odločilnejšem položaj na zunanjem ministrstvu, pa na sAmeg ^‘huschnigga. Sodišče je Schmidt oprostilo, če bi ga obsodilo, bi morali na zatožno klop posaditi tudi zadnjeg anclerja senžermenske Avstrije Schu ennigga, njegov režim in celo vrst jih \ ki so še danes na važnih položa
idejo Avshiie kot druge nc-mšk
'vzave je bila nujno nalomljena odpor
na duhovna sila Avstrije proti Hitletjevi Nemčiji. Vojni spopad z Nemčijo so morali ti Avstrijci nujno imeti le za bratomorni boj. Iz takega duhovnega razpoloženja v teh ljudeh ni mogel nikdar zrasti sklep oboroženega odpora, niti Hitlerjevi Nemčiji ne. 11. marca 1938 se je Schuschnigg poslovil s sledečimi besedami: »Ker nočemo za nobeno ceno, tudi ne v tej resni uri, prelivati nemške krvi, smo naročili naši oboroženi sili, da se v primeru vkorakanja nemških čet brez odpora umakne ...« (Guido Zer-natto, Die Walirheit liber Oestcrreich, Ne\v-York 1939, stran 317). Te besede so bile le zadnja konsekvenca teorije o Avstriji kot drugi nemški državi, in niso bile samo besede iz stiske trenutne situacije.
Schuschnigg pa je v knjigi »Requiem in Rot-weiss-rot tudi se po zaključku vojne podal nekaj izjav, ki dokazujejo, kako upravičena je trditev, da po političnih silah in možeh, ki so bil j vodilni v senžermenski Avstriji, v nobeni
situaciji ni bilo pričakovati, da bi se Avstrija anšlusu uprla z orožjem v roki. Knjigo »Requiem in Rot-weiss-rot < je pisal Schuschnigg sicer med vojno. V knjigi je napisano, da je bil rokopis zaključen po vojni na binkoštno nedel jo 1945. Knjiga je bila dotiskana leta 1946 ter je imel Schuschnigg torej dovolj časa, da je izločil iz knjige vse, kar bi ga obremenjevalo, ali kar je pisal morda v de-presaliji razpoloženja v koncentracijskem taborišču. To je Schuschnigg glede nekaterih najbolj obremenjujočih mest tudi storil (primer: dunajska komunistična Oesterreichische Volksstim-me, 1. in 3. junija 1946). V tej knjigi pravi n. pr.: »S historičnega in čislo praktično-političnega vidika je mogla Avstrija imeti smisel le, če je kljub raznim slučajnostim, sledeč klicu krvi in duha, a tudi nujnih gospodarskih dejstev, pripadala nemškemu življenjskemu in usodnostnemu krogu. Zato ni pod nobenim pogojem prišla zame v poštev, kot ultima ratio, povezanost Avstrije v nekem protinemškem zunanje - političnem bloku ali pristop k neki pi’otinemški zvezi z odkritimi ali prikritimi agresivnimi tendencami ali tudi le neka sama po sebi sicer ne protinemško« zamišljena, a s pomočjo protinemških, tujerodnih sil vzpostavljena ^monarhija« (Requiem, str, 28). K nacističnemu pu-ču 25. 7. 1934 pravi: >Julija 1934 — v
se mora obrniti do nekakega posredovalca, ki izstavi dovoljenje za prodajo. Za ta podpis dobi dotični posredovalec na račun ubogega kmeta do 8% zneska prodane živine in se tako bogati s pomočjo žuljavih rok našega kmeta.
Če pogledamo natančneje te izkoriščevalce našega kmeta, vidimo, da je to v našem okraju v prvi vrsti znani vojni dobičkar Simon Marin iz Libuč, ki si je v kratkem času pridobil najlepšo kmetijo v Libučah in zdaj v obilici svojega denarja ne ve, kako bi si na razkošen način uredil svoje posestvo. Druga taka oseba pa je priseljenec Teppan, ki se je udejstvoval za časa nacizma tudi pri likvidiranju premoženja naših zadrug. On je bil poslovodja gospodarske zadruge v Pliberku, kjer so dobivali med vojno njegovi somišljeniki, nacisti in priseljenci ogromne množine umetnih gnojil, raznih strojev itd., dočim je bil naš slovenski kmet, v kolikor je sploh še imel srečo ostati na svojem domu, samo tisti, ki je bil primoran oddati zadnje zrno iz kašče, ni pa dobil niti kilograma umetnega gnojila ali najmanjšega stroja.
Na drugi strani pa mora delavec ali meščan, ki je primoran kupovati meso pri mesarju, plačati tri do štirikratno ceno, kot kmet prvotno proda živino. Tako tudi ni čuda, če mesarjem, ki so po večini tujci, v par letih rastejo hiše kot gobe po dežju.
Takšne so torej razmere v »socialistični« Koroški. Za našega kmeta je iz tega razvidno, da se prizadevajo, uničili ga ne samo politično temveč predvsem gospodarsko.
OBJAVA
V ponedeljek, dne,-12. VII. 1948 ob 9. uri bo. v Celovcu pri Rothu (Pfarrhofgasse 8) zbor vseh brigadirjev s proge Samac — Sarajevo in brigadirjev, ki so in bodo gradili prosvetni dom v Žitari vesi.
Na zboru nastopijo koroški študenti. ki pridejo na počitnice iz Jugoslavije.
Vsi brigadirji, mladinci in mladinke, naj se udeležijo zbora.
VABILO
na prireditev, ki bo v nedeljo, dne 11. julija 1948 ob 14. uri v telovadnici v st. Jakobu v Rožu.
Nastopijo koroški študenti, ki pridejo na počitniee iz Jugoslavije.
VABILO
V nedeljo, dne 11. julija 1948 ob 14. uri je pri Maleju v Zgornjem kofu občni zbor Kmečke zveze za Slovensko Koroško.
Vsi člani iz občine Sele so vabljeni, da se ga udeležijo.
Kmečka zveza za Slovensko Koroško
KUJ ŠE DOBIMO
Na podlagi oddanega odrezka A na. kaznice za jajca, ki velja na Koroškem, dobi vsak potrošnik 2 (dve) jajci proti razvrednotenju odrezka A III.
kritični uri —sem bil o enem trdno prepričan, sredi razburljivih viharjev najintenzivnejših misli: nobenega ponovnega 1866 (vojna med Avstrijo in Prusijo!) in nobene državljanske vojnel« (Requiem, stran 70). Ko opisuje vzroke vojne, pa pravi: »In tako je prišlo do vojne. Če pa je končno tako daleč, tedaj ne preostane nič drugega, kakor nastopiti v okviru svojega naroda in se boriti za njegovo življenje, da mu bo zago-tovoljena boljša bodočnost« (Requiem, stran 389). Schuschnigg misli seveda nemški narod.
Prvotni, nepopravljeni manuskript knjige »Requiem in Rot-weiss-rot« pa je vseboval še drage izjave, ki dokazuje, jo, s kako dvoličnim in slabotnim idej. nim rekvizitom je razpolagal Schu-schniggov režim. Avtentičnost tega roa-nuskripta je nesporna. Schmidtov branilec ga je kot razbremenilen dokaz za svojega klienta predložil sodišču (stran 613). Tudi sicer nihče ne-osporava avtentičnosti tega manuskripta. Tisk avstrijske ljudske stranke je poizkušal posamezna, politično najbolj obtežilna mesta opravičevati, češ, da je pisal Schuschnigg vse to v zaporu, v koncentracijskem taborišču, da je gestapo vedel za Schuschniggovo pisanje in se je Schuschnigg zavedal, da bo manuskript geslapu tudi izročen,
(Dalje.)
Boipustca DUHOVŠČINA
JE PRVA PODPRLA DOMOVINSKO FRONTO
Neko jutro sem se peljal z avtomobilom po stranski cesti približno 30 km od Sofije. Na neki točki me je znamenje del na cesti prisililo, da sem moral zapustiti asfaltirano cesto in nadaljevati po stranski poti. Asfaltirana cesta je bila del nove ceste, ki jo gradijo prostovoljne delovne brigade, medtem ko stransko pot počasi nadomešča nova asfaltirana cesta.
Ko sem vozil mimo gradbišča, sem videl mladince brigadnike v majicah in kratkih hlačah, ko so hiteli z delom. Na nekem vagončku je sedel mladinec, ki je z igranjem harmonike dajal takt delu. Valjar je s svojo težo tri kamenje In asfalt je vrel v velikih kotlih.
Samo majhen pogled, ki je objel vso sliko, in nato sem nadaljeval svojo pot.
Istega večera sem se vračal po isti poti nazaj. Približno 100 m od kraja, kjer se nova cesta loči od stare, sem videl dolgo vrsto ljudi v črnih oblekah, ki so se približevali kamionu na stranski cesti. Ko sem se približal, sem videl, da so to mladi duhovniki, okrog 200 po številu. Zares, pravi, navadni duhovniki, seveda pravoslavne vere, s krampi, lopatami in podobnim orodjem. To so bili mladinci prostovoljne brigade, ki sem jih zjutraj videl, ko sem se peljal v nasprotno smer.
To je dejstvo, ki v Bolgariji popolnoma nič ne vzbuja začudenja, kar bi pri nas vzbudilo pri najbolj optimističnem človeku osuplost. Toda v Bolgariji je življenje drugačno in duhovščina je razumela, da je sodelovanje z vlado ljudske fronte za obnovo zemlje obenem dobro za Bolgarijo, za bolgarsko ljudstvo in za dobro same cerkve. V Bolgariji je položaj cerkve in vsega verskega življenja odličen. To dokazuje, da so razmere, v katerih živi cerkev in vera, pravilne in da je možno sodelovanje med cerkvijo in vlado, kakor tudi med vero in ljudstvom, kar tudi privede do pomirjen ja duhov, ki bi bilo v deželi kakor je Bolgarija, kjer so razširjene-štiri veroizpovedi, nekaj nemogočega.
V Bolgariji je namreč štiri milijone in pol pravoslavnih, 700.000 je muslimanov, 60.000 katoličanov, 50.000 Židov in nekaj manjše število evangelistov in drugih manjših ver. In vendar žive v Bolgariji v popolnem soglasju duhovščina in verniki vseh teh veroizpovedi, žive v popolni svobodi ter neodvisnosti in
vsi brez izjeme sodelujejo z vlado, kateri na čelu je Georgij Dimitrov. Ko ravno govorimo o veri, bi lahko rekli, da je to čudež, vendar je po moiem mnenju le uspeh vlade In verskih voditeljev.
Cerkveni voditelji so namreč takoj uvideli, da Je prva dolžnost vsake vere ta. da uči svojega vernika najprej za poštenega državljana svoje države, poštenega člana svojega ljudstva, svoje skupnosti. V štirih letih vlade ljudske fronte so sami lahko ugotovili, da ni nihče niti mislil, napadati oziroma omejevati verske svobode, nasprotno, da je država dokazala svoje zanimanje in voljo, da bi dala polno svobodo izživljanju ljudstva v materialnem in duhovnem smislu. Vse to je tudi pod zaščito 78. člena ustave, ki določa popolno versko svobodo ter obenem prepoveduje izrabljanje cerkve v politične namene ter izključuje politične stranke z versko podlago.
To realistično ravnanje iu odkrito ravnanje z obeh strani je privedlo do današnjega stanja, ki je najboljše, ki lahko obstoji v eni državi, in jasno tudi, da je najboljše za bolgarski narod.
Več dni po dogodku, ko sem videl duhovnike brigadnike, sem preživel med popi in rabini, med duhovniki, muezini in pastorji. Ogledal sem si na desetine templjev in sinagog, cerkev in mošej (džamij), med zvoki orgel in petjem vernikov vseh ver, med vonjem kadila in sveč ter med dišavo vrtnic, odkril sem se, potem se spet moral pokriti, hodil sem bos po starih tepihih v džamijah ter pustil svoje nove in preveč zapadne čevlje pri vhodu.
Štiri in pol milijona Bolgarov živi v pravoslavni veri. Štiri in pol milijona vernikov Svete sinode, s tisoči popi in stotinami in stotinami velikih in majhnih cerkev. Oni so bili prvi,- ki so po 9. septembra 1944, po izjavi eksarha podprli domovinsko fronto. Postavili so se na stran vlade in kot dobri pravoslavci pričeli prav tako pomagati pri obnovi in pri utrditvi ljudske oblasti.
Na dan sv. Cirila In Metoda, med vsakoletno parado bolgarske mladine, som videl eksarha Alekseja z dolgo brado in pokončnim klobukom, kako je najprej v imenu vlade pozdravil tuje diplomatske predstavnike, nato pa se je smejoč vsedel poleg Georgija Dimitrova ter prisostvoval paradi, v kateri so hodili
mimo tribune univerzitetni dijaki in dijakinje, vojaki ljudske vojske, pravoslavni duhovniki, muslimanski muftiji, katoliški duhovniki in nune. Vsi so nosili napise in vzklikali obnovljeni Bolgariji.
Za toliko ljudi nekaj nemogočega! K sreči sem imel pri sebi fotografski aparat.
Katoličanov v ostalem ni mnogo v Bolgariji. Kljub temu pa imajo, ker jih je 60.000, eno in osemdeset cerkev, tri škofe in 1400 duhovnikov. Povedali so mi mnogo zanimivih stvari, predvsem da bodo vedno podpirali domovinsko ljudsko fronto pri delu za obnovo, v gospodarstvu in politiki.
Ko je prišla na oblast domovinska fronta, so katoličani razumeli, da so pred alternativo: sodelovati za blaginjo Bolgarije, sprejeti pravice in dolžnosti ustave in tako iti z vsem ljudstvom, alt pa pričeti s sovražno politiko proti vladi in proti vsemu ljudstvu.
Niso imeli nobenih skušnjav ter so združili vero z državnimi interesi. Danes so srečni, da so izbrali to pot, ki je bila edina pravilna.
Žalosten pa je bil pred 9. septembrom položaj muslimanov. Od vseh pr jšnjih vlad so bili izkoriščani. Držali so jih v nevednosti, ker so predstavljali versko manjšino ter so Turki, torej tudi narodna manjšina. Zaradi tega niso imeli Istih pravic kot ostali državljani. Ko pa je prevzelo oblast v roke ljudstvo, se je položaj takoj spremenil. Z vso ljubeznijo je 700.000 muslimanov pričelo sodelovati z domovinsko fronto. Z hitrim tempom je bila ustanovljena prva akademija za muslimansko vero (islam), Nuvap, kjer mladi Turki študirajo koran (turško sveto pismo) ter tudi druge predmete. Ko končajo študij, »e lahko vpišejo na univerzo. Ustanovljenih je bilo 500 ljudskih šol in srednjih šol v krajih, kjer predstavljajo Turki narodno manjšino. V vsakem kraju, kjer živi več kot 50 muslimanskih družin, so se ustanovili kolektivi s široko avtonomijo.
Danes, leta 1948 imajo Turki 8 svoje časopise, katerih najvažnejši je >Yeni Tsik«, ki ga vodi salu veliki muftt Bolgarije.
Muslimanska mladina je pridna pri delu in učenju. In letos se je prvič v zgodovini bolgarskih muslimanov vpisalo na univerzo 200 muslimanskih dija-
kov. Interese manjšine pa zagovarja v parlamentu 7 poslancev, med njimi 6 komunistov in 1 agrarec.
Potem je 50.000 Židov, ki predstavljajo najbolj vestno versko in antifašistično skupnost v vsej Bolgariji. V osvobodilni borbi proti nacizmu so dali ns desetine in desetine žrtev.
Židovska kultura v Bolgariji je velika: poleg velikega števila šol imajo ljudsko univerzo, knjižnico z 8000 dragocenimi knjigami, filozofsko in znanstveno središče ter institut za zgodovinski študij.
Židovski pevski zbor in sionsko gledališče sta poznana po vsem Balkanu, židovski časopis, ki izhaja v bolgarščini in ne v španščini (jezik, ki ga govorijo bolgarski Židi), berejo v vsej državi ter je med najboljšimi in najbolj informiranimi.
Ne morem pozabiti prvega dne, ko so letala panarabske vojske, ki so jo oborožili Angleži, bombardirala Jeruzalem. Nemogoče je pozabiti jok plovdivskih žena, žalostne obraze starih Židov, ko so poslušali besede rabina, ki so se komaj slišale v templju, medtem ko so z vseh oken visele bele židovske zastave z modrimi črtami in šesterokrako sionsko zvezdo. Stari rabin je govoril o Oswieczynu, o Buclienvvaldu, o Belsenu in o milijonih in milijonih Židov, ki so pomrli od gladu, mučenja in plina po nacističnih taboriščih. Govoril je o preganjanju, ki se še ni končalo.
Minister Uijev mi je dejal, da predsodki, ki jih vržejo tujci, ne morejo ovi- -rati realističnega in odkritosrčnega sodelovanja, kakršno je danes v Bolgariji.
Danes je zaradi tujcev pravoslavni svet vznemirjen. Vzrok tega vznemirjenja prihaja od daleč, točneje povedano z onstran oceana. Hoteli bi odstaviti carigrajskega patriarha Maximosa in na njegovo mesto postaviti njujorškega patriarha Atinagorasa. Amerikanci, ki podpirajo grške nionarhofašistične tolpe, bi radi odstavili Maximosa, ki ga obsojajo, da simpatizira z Markosom. Jasno je, da bi bil amerikanski patriarh pogodu Sofulisa.
Pravoslavni pa so drugačnega mišljenja in nočejo, da bi Truman podrl stoletno tradicijo. Nobenega dvoma ni, da bo Maximo8, podprt od svojih vernikov, zmagal proti amerikanskemu politiku -nju Atinagorasa.	;
(Po Primorskem dnevniku) '
Izdajatelj, lastnik In saloznlk lista:	Dr. Prano Potctc,
Velikovec. Glavni urednik: Dr. Pranol Zarltter; odgovorni urednik: Franct Ogris, oba Celovec, SalmstraBe 0. uprava: Celovec, VOlkermarkter StraBe 21. Dopisi se naj pošiljajo na naslov: Celovec (Klagenfurt), Poalamt 1., Post* aehlleftfach 272. Tiska: »Kflrntner Volksvarlag O. m. b. H.*, KIsg^Bjfurt, I0.-Oktober-Stra8a 7.
................
OB ZIDU
HIŠKO K RANJ E C

Zaprla so se usta, ni več besede, ki bi mogla biti še izgovorjena. Ostale so samo še misli, ostali so samo še prividi, ostalo je samo še čustvo, a tudi vse to že hromi, nejasno, se motovili, prebliskava se daljna preteklost, življenje beži v prividih mimo, v odlomkih, samo tisto, kar se ni zgubilo v pozabo.
. Jesen gleda preko zida v vejah starih sliv. Jesen diha z bledega neba in iz medlega sonca, rahla jutranja jesenska megla še dehti na dvorišču. Tam na kmetih, nekje po vaseh, na kmečkih domovih, od koder je Katka prišla pred davnimi leti. tam mora biti sedaj čudovita jesen. Ko bi človek mogel samo enkrat še stopiti nekam tja, v tisto lepoto, v tisto začarano preteklost...
Ampak tista jesen se končuje tu na tem dvorišču, tista lepa, kmečka jesen s svojimi orumenelimi in rjavimi ali obledelo zelenimi barvami, z vonjem po zrelosti in trohnobi, tista jesen zamira tu na tem dvorišču. Tu se nekaj končuje ...
Ne. nekaj v življenju ni v redu. Kako pride ubogo bitje, ki nič hudega noče, v t{;j lepi jeseni na to prazno dvorišče, ■ nosi na prsih tablico z napisom »Ich bin ' Bandit«, vidi okrog sebe visok, neprehoden zid sive barve, na drugi strani mrko rjavo umazano hišo z zamreženimi majhnimi okni, prostorno, a strašno
dvorišče, posuto s peskom, pred sabo v vrsti vojake s puškami, čakajoče na povelje, ker vojak nima kaj drugega početi, okrog njih se sprehajajočega poveljnika, ki se dolgočasi, ker je prišlo nekaj vmes in zaustavilo natančno določen red, tam ob poslopju nekaj ljudi s tisto neznosno gosposko ženo, kričavo oblečeno, s smešnimi kretnjami, in vse to zaradi nekega bednega bilja, ki trdi, da mu je ime Katka, ter še zaradi troje drugih, ki prav tako sprašujoče, a hkrati kakor hromi strmijo predse in ki vsi z njo vred nosijo na prsih napis >lch bin Bandit«.
Ne, nekaj tu vsekakor ni v redu. Jesen — no, ta se že lahko ustavi po svojih vejah tu na tem dvorišču, kamor odpada s teh vej orumenelo listje kakor pozdrav od nekod daleč, toda kako se mora končati tu življenje? Zakaj prav tu s tem bedastim napisom »Ich bin Bandit«? Kako more življenje tako čudno, skoraj že smešno zaiti na to dvorišče?
Gre za bedno življenje svojo revno, utrudljivo pot, skozi vaške jeseni, skozi revno mladost stradanja in slabih oblek, iz bornega hrepenenja snuje lepe sanje o svetu in lepši bodočnosti; gre življenje mimo drobnih vaških ljubezni, mimo vznemirjanj srca, drobnih nasmehov, pisem, okrašenih s srci, gre in zabrede v mesto, v kraj vseh svojih
hrepenenj in sanj. Gre življenje in se opleta s prevarami in vaške ijubezni se preoblečejo v mestne in namesto sreče ti v bridkem razočaranju naposled poklonijo otroka, ki ne bo dobil nikdar očeta. Pa živiš v mestu, kamor te je zanašalo in te naposled tudi vrglo in tam spoznaš, da vse to zdaleč ni tigto, kar je nasnovalo in natkalo vere polno srce. Ampak če še tako kruto prevaran, človek vendar živi in vedno znova v nekaj veruje. Vera ne umre tako naglo. Prevarano bitje pometa po sobah, pospravlja, briše prah, briše prah mesece ln mesece in celo leta in prahu ni nikdar kraj. Teka na trg, kuha, pomiva, pere, lika, gara od jutra do večera in zvečer utrujeno pada na posteljo v podstrešni luknji, kjer ne vidiš nič drugega, kakor nočno nebo z zvezdami. Gara, gre vsak drugi teden enkrat v kino samo iz golega dolgočasja, misli na tisto nedeljo, ko pojde na vas, kamor se odpravljajo neprestano tihe misli, na vas k otroku, ki te nestrpno pričakuje zaradi drobnih igrač in zaradi velikega pogovora o mostu, kamor tudi ta otrok pojde, samo da malo dorase. Zakaj če nič drugega, otroci podedujejo po svojih starših vse njihove velike sanje. Otroci lahko sanjajo, a Katka — Katka ne more več. Minil je čas lepih sanj, ki so se sprehajale po širnem svetu, in človek je začutil, da jo navezan na trdno vrv h kolu, od katerega se ne bo mogel nikdar odtrgati. Toda tu vera spet oživi, še silne-je, čeprav se obrne na drugo stran. Pride nekega dne in te spet dvigne. Nekega dne sprevidi bitje, da v življenju ni vse v redu. in potem si to bedno bit-
je v svoji trmoglavosti zamisli, da bi v življenju lahko bilo vse v najlepšem redu. Oprime se neumnih misli. Nazadnje poseže po nečem in bere, najprej iz dolgočasja, potem postane mikavno, ker je tam mnogo prepovedanega, a kar začne nenadoma vlivati v srce novo vero. Potem nekega dne sestanek, kar tako po čudnem naključju, potem neke noči nekaj prenaša, nazadnje nekaj deli med nepoznane, a vendar sebi enake bedne ljudi in nato je nekega dne ves vročičen od trmoglave vere, rine dalje in se zapleta. Vse v najlepšem redu zapleta in nato nekega dne pridejo Švabi. Nekje ljudje šepetajo o domovini, šepetajo o bojih, šepetajo o bodočnosti; ki se kljub vsej grenki sedanjosti, alt morda celo prav zaradi te brezupnosti krasna tako sladko smehlja človeku naproti. Pri vsem tem padajo streli; nekje za visokim zidom, kamor Katka ni še nikdar pogledala, a kamor bo na posled sama prišla, padajo streli. "Katka sliši strele prek visokega zida, a misli ob njih na svojega otroka, ki se je že v taki mladosti namenil v svet, v mesto. •Katka misli na otroka, ki se v teh lepih jesenskih dneh igra na vasi z mu rijem, in misli hkrati na bodoče dni, ko bo tako, kakor je bila nekoč zasanjala b* kakor so zasanjale vse drobne, ubog® Katke po vsem svetu. Katka ne more nazaj, vleče jo s seboj naprej. In Katka gre, gre zvesto, vdano, ker se ji zdi, da mora tako biti, gre, gre in naposled pride ta — zid. kjer veje sliv otresajo na s peskom posuto dvorišče mehko, otožno jesen...	.