Gnjevoš:
Zimski večer.
Cez širno plan zamolklo brne — otožno, piakaje, napol umiraje se v dalje glase zvonovi .. . Solnce umira, zaspano upira žarke v zemljo.
Z zadnjimi siji zapored poljubtja slrme planine,
dan se polagoma, tiho izgublja v nočne temine.
V objemu večera dan mirno umira, počasi, oložno in Irudno zapira zaspano oko.
Ob oknu deklelce sedi, na zvezde upira oči: oh, ena se je utrnila — kot strela ognjena — in zatonila ... Morda Je — njena?