300
Pismo iz Amerike.
New York 22. avgusta 1892.
Pač le redkokrat imajo „Novice1' priložnost iz Amerike dopise tiskati. Uzrok temu bode po mojih mislih, da velika večina Slovencev, kateri se odločijo zapustiti staro domovino in gredo iskat sreče v „Novem svetu", ne ostane v velikih mestih amerikanskih, ampak se naselijo na bolj samotnih krajih, kjer je še zemlja po ceni. Te se ve velja od kmetovalcev, kateri pridejo sem iz slovenske zemlje. Naravno je, da rokodelci ostanejo velikih mestih, pa tudi ti imajo pri dohodku v Ameriko dosti truda in težav prestati,  preden se jim
posreči stanovitno delo in s tem breskrbno življenje dobiti. Sploh pa vsak človek, kateri pride v Ameriko, ima v prvih letih neizrečeno dosti grenkega skusiti in v takem stanu dopise kovati in dosti na staro domovino misliti, je težko.
Pa tudi ko bi hotel človek v začetku svojega tukajšnega bivanja svojim rojakom tukaj vladajoče razmere popisati, bi bilo to jako težavno, da nemogoča naloga. Vse je tukaj skoro drugače kakor pri Vas. Ljudje, kateri pridejo sem, so v začetku naklonjeni vse, kar je drugače kakor je bilo doma, kritikovati in zaničevati. Nove prihodence v Ameriko ali emigrante evropejske, imenujejo Amerikani „Grreenhorns" (zeleno-rogce), s tem izrečjein hočejo naznaniti, da ti ljudje so nevedni, mladi v amerikanskih zadevah. Amerikanei imajo popolnoma prav, da dajo vsem emigrantom ta pridevek. Angleški jezik si prisvojiti in več let v Ameriki bivati, je treba, da človek more postati sposoben tukajšne razmere razumeti in tudi ceniti.
Veliko ljudi je tukaj v Ameriki, kateri so že pred desetimi da dvajsetimi leti postali amerik. občani (citižens) in vendar so popolnoma nevedni, kar se tiče političnih, narodnogospodarskih in družbenih (socijalnih) razmer. Ti ljudje niso imeli ali niso hoteli imeti priložnosti si angleški jezik prisvojiti in sicer popolnoma. Angleški jezik popolnoma znati ni tako lahko. Brez popolnega znanja tega jezika pa ni mogoče citati novin, katere imajo tako važnost tukaj kakor nikjer in katere so pravo zrcalo tukaj snih razmer. Človeku, kateri ne more tukaj citati novin in knjig, katere se bavijo o Ameriki, pa bo nemogoče jasne in resnične popise pisati.
Ravno zdaj severo-amerikansko prebivalstvo zanimivajo najbolj štiri stvari: veliki delavski štriki (štrike izgovori štrajk) v železniških tovarnah in na železnicah; volitev novega pre-zideata, katera bode v dveh mesecih, svetovna razstava, katera se bo otvorila okoli meseca maja prihodnjega leta in — pestni dvoboj, katerega bo bil 7. septembra t. 1. v New Orleansu John Lovvrenee Sullivan priznano najmočnejši človek z James d. Corbett-om.
Kar se tiče štraj kov (delopustev), mislim, da ss bo v malo dneh vse poravnalo. V Coal Creek (v državi Tennessee) so vojaki premagali štrajkarske delavce in zopet vlada postava in mir.
V Buffalo (država New York), kjer so začeli štrajkovati železniški delavci, pa kateri niso ostali samo pri tem, ampak so začeli požigati posestvo železnice, je toliko vojakov (milice, vojakov-občanov), da štrajkarji ne morejo nič storiti. Železniško voditeljstvo od Erie and Lehigh Raihvad Companv (železniške družbe) ne vzame nobenega štrajkarja nazaj in jemlje nove ljudi. Te nove delavce varjejo vojaki, tako da bodo vlaki kmalu v rednem teku. Da, to je bojna med delavcem in denarjem v severo-amerik državah! Delavci so dobro združeni in organizirani in tirjajo večji zaslužek, pa denar je največja moč na svetu ! Denar ima na razpolaganje tudi puške in bajonete   in   tako   ni   dvomiti   na   kateri   strani   je   skoro vedno
v
zmaga. Ce človek brezinteresirano gleda to velikansko borenje med delavno roko in denarjem, vidi, da je na obeh straneh krivda, zakaj da je tako. Ko bi včasih na jedni ali drugi strani le malo potrpljenja ali nehanja bilo, potem bi vsega tega treba ne bilo.
Iz Evrope pride vsak dan na stotine novih delavcev in zaradi tega je cena dela vedno nižja.
Morebiti se Vam v Evropi tako vidi, kakor bi bile severo-amerik. države v nevarnosti, Če citate, da so tam štrajkarji ubili ali vjeli toliko vojakov, in so požgali toliko in toliko stotisoč dolarjev vrednosti posestva. Ne, ne mislite to. To je amerikanska svoboda. Tukaj zelo dolgo traja, da vojaštvo stopi v brambo privatnega posestva. Le težko governer (načelniki pojedinih držav se imenujejo governerji, načelnik vseh držav je prezident) kake države da dovoljenje, da se vojaki pokličejo policijsko službo izvrševati, če je pa enkrat občanstvo
301
v nevarnosti, potem pa „Veličanstvo severo-amerikanskih držav" svojo težko roko položi na tiste, kateri teptajo postavo in red. Pa moje pismo   je postalo že predolgo in najbolje je, če neham. Prihodnjič kaj druzega.                                   A. T.