437 Letnik 40 (2017), št. 2 O DELU ARHIVOV IN ZBOROVANJIH ON THE ACTIVITIES OF THE ARCHIVES AND THE CONFERENCES 27. MEDNARODNI ARHIVSKI RAZISKOVALNI TABOR – NEMZETKÖZI LEVÉLTÁRI KUTATÓTÁBOR Boreča in Ženavlje v Sloveniji ter Farkasfa na Madžarskem, od 23. do 28. 6. 2017 Mednarodni arhivski raziskovalni tabor poteka neprekinjeno že od leta 1991. Letos je bil organiziran že 27. zapovrstjo. Sedemnajst mladih raziskoval- cev in arhivistov je preiskalo še en delček Prekmurja in obmejne Madžarske ter zbralo stare fotografije, dokumente, knjižice ipd. Ker Pokrajinski arhiv Maribor že vrsto let zelo uspešno sodeluje z Gim- nazijo Ljutomer, smo se odločili, da letos na tabor povabimo tamkajšnje dijake in dijakinje. Na pomoč sta nam priskočila profesorja zgodovine, gospa Suzana Rautar in Franc Čuš, ki sta tabor tudi predstavila dijakom. Pet deklet, udeleženk, se je na taboru več kot odlično odrezalo, zato upamo, da se bo to sodelovanje med PAM in Gimnazijo Ljutomer razširilo še na arhivske tabore. Letošnji tabor se je začel na madžarski strani. Ob pozdravnih besedah di- rektorjev Ivana Frasa (Pokrajinski arhiv Maribor) in Miklósa Melege (Madžar- ski nacionalni arhiv Železne županije) ter Boruta Jesiha, slovenskega konzula v Monoštru, smo lahko prisluhnili tudi madžarski ljudski pesmi ter si ogledali fotografije naselja Farkasfa. Prve tri dni smo preživeli na Madžarskem. Madžarski mentorji so letos ubrali nekoliko drugačen način raziskovanja. Več pozornosti je bilo namenjene spoznavanju zgodovine tega območja. Zato smo obiskali le nekaj hiš, kjer smo s starejšimi prebivalci izpolnili vprašalnik o vasi v preteklosti: kateri obrtniki so živeli v vasi, kdo so bili učitelji, kdo je bil župnik, ali poznajo kakšen pregovor ali pesem, ki so jo peli ob posebnih priložnostih, ali je bila v vasi trgovina, od kod so prihajali ženini in neveste, ali so bile v vasi žrtve prve ali druge svetovne vojne … Ob vprašanjih se je starejšim utrnila še kakšna misel, spomnili so se na kak dogodek in nam ga povedali. Med drugim smo izvedeli, da so v preteklosti živeli v vasi tudi Slovenci. Mama od gospe, ki smo jo obiskali, je bila Slovenka, oče pa Madžar; doma so govorili bolj ali manj v madžarskem jeziku. Dandanes gospa pri svojih osemdesetih letih ne govori več slovensko, povedati zna le nekaj pre- kmurskih besed, razume pa tudi bolj malo. Zgodovino vasi Farkasfa in okolice sta nam predstavila arhivista iz som- botelskega arhiva, Ferenc Pál, ki je bil tudi vodja tabora, in Gyula Bencik. Na predavanju se nam je pridružilo tudi nekaj domačinov. Vas se prvič omenja v listini iz leta 1350, zemljiški gospodje so bili cistercijani, ki so imeli samostan v bližnjem Monoštru. V 14. stoletju so ti v Farkašovcih imeli tudi mitnico. V 16. in 17. stoletju so vas požgali Turki. Še v 18. stoletju je živelo v vasi precej Sloven- cev. V času socializma je bila sredi gozda v bližini vasi zgrajena meteorološka postaja, ki pa je služila tudi za opazovanje madžarsko-jugoslovanske meje. Zelo bogato zgodovino ima tudi cistercijanska monoštrska opatija, ki jo je ustanovil madžarski kralj Béla III. že leta 1183. Cistercijani so zgradili samostan in cerkev, ki pa sta bila uničena leta 1605 ob vstaji Madžarov proti Habsburžanom. Nova cerkev, ki stoji še danes, je bila zgrajena v drugi polovici 17. stoletja in velja za tretjo največjo baročno cerkev na Madžarskem. Podali smo se tudi v sosednjo vas, Rábakethely, kjer je v 50. letih 20. sto- letja bil kaplan János Brenner. Čeprav je madžarska oblast leta 1950 prepove- dala vse redove, je Brenner na skrivaj stopil v red. Bil je zelo priljubljen med tukajšnjimi prebivalci, veliko pa se je ukvarjal predvsem z mladino. Njegova 438 O delu arhivov in zborovanjih || On the Activities of the Archives and the Conferences dejavnost ni bila pogodu takratni komunistični oblasti. Neke noči ga je en mladostnik s pretvezo spravil iz župnišča, češ da njegov stric potrebuje zadnje maziljenje. Na poti do naselja Zsida so ga napadli »razbojniki« in ubili. Na mestu njegovega umora danes stoji kapelica, trenutno pa poteka postopek njegove beatifikacije. Drugo polovico tabora smo preživeli v Slo- veniji, v Boreči in Ženavljah. Obe vasici sta zelo majhni, imata le 85 oz. 114 prebivalcev. Na naši strani je tabor potekal tradicionalno, tako kot že vsa prejšnja leta: potrkali smo na vsaka vrata in povprašali po starih fotografijah, dokumentih, knjigah, molitvenikih … Ob tem seveda nismo pozabili niti na znamenitosti vasi, na cerkvico sv. Ane v Boreči in na balonarski spomenik v Žena- vljah. Vasica Ženavlje je znana po dogodku z dne 18. avgusta 1934, ko sta sredi vasi pristala bel- gijska stratosferska balonarja oz. znanstvenika Max Cosyns in Nere van der Elst. O tem dogod- ku so poročali na široko po Evropi, časopisi pa poročajo o kar 6000-glavi množici, ki je prišla v Ženavlje. V spomin na ta dogodek je občina Gor- nji Petrovci na tem mestu postavila spominsko znamenje v obliki krogle, ki simbolizira balon, 18. avgust pa je proglasila za občinski praznik. Poznogotsko cerkvico sv. Ane iz leta 1521 smo skorajda zgrešili, saj je skrita sredi borovega goz- da. Ob krajšem predavanju smo izvedeli še nekaj podatkov o Jožefu Ficku, ki se je v Boreči rodil leta 1772. Bil je katoliški duhovnik in pisatelj, ki je služboval med gradiščanskimi Hrvati. Napisal je kar nekaj knjig, molitvenikov v njihovem na- rečju, s pomočjo katerih so gradiščanski Hrvatje ohranili tudi svoj jezik oz. narečje. Naš stalni gost na taborih je tudi dr. Atti- la Kovács z Inštituta za narodnostna vprašanja, ki vsako leto predstavi zanimivo in aktualno zgodovinsko temo. Naslov njegovega letošnje- ga predavanja je bil Čas informbirojskega spora (1948–1953) ob madžarsko-slovenski meji in spo- pad dveh državnih varnostnih služb (UDV/UDB in ÁVH) ter vpliv spopada na Slovence v Porabju in Madžare v Prekmurju. Zanimive zgodbe iz arhi- vov in zgodbe navadnih ljudi so pritegnile tako arhiviste kot tudi dijake. Peti dan, ko smo prehodili obe vasi po dol- gem in počez, smo odšli na ogled gornjeradgon- skega muzeja Špital. Šesti dan je sledila prireditev, na kateri smo predstavili rezultate tabora in tabor tudi uradno zaključili. Ker je bilo letos zbranega gra- diva občutno manj kot prejšnja leta, nas je za- skrbelo, s čim bomo zapolnili panoje. Na srečo pa je bilo kar veliko fotografij, zato smo en pano posvetili samo portretom. Nekateri med njimi so 439 Letnik 40 (2017), št. 2 bili resnično vrhunski. Udeleženke so se naučile osnovnih zakonitosti priprave razstave, kako zložiti gradivo v vitrine in panoje, na kaj je treba biti pozoren ipd. Vse zbrano gradivo smo natančno pregledali, razvrstili v kategorije (vojaško ži- vljenje, gospodarstvo, družinsko življenje, šolstvo, versko življenje, društva …) ter ga tako razporedili na panoje in v vitrine. Ugotovili smo, da čeprav je bilo gradiva malo, pa je to izredno dragoceno. Najstarejši dokument oz. knjiga, ki smo jo dobili, je bila biblija iz leta 1848, pisana v prekmurskem jeziku. Dragoce- ne pa so bile tudi zgodbe, ki smo jih slišali od domačinov. Prepričana sem, da bo vsakemu v spominu ostala zgodba možaka, ki je pri štirinajstih letih s kolesom prebegnil v Avstrijo, se v begunskem taboru naučil madžarščine od madžarskih beguncev, ki so domovino zapustili leta 1956, ter s tremi od njih odšel na Nor- veško, kjer si je ustvaril novo življenje. Takšnih zgodb ni niti v zgodovinskih učbenikih niti arhivih. Po odprtju razstave, ki so jo popestrili plesalci KUD Goričko, spregovoril pa je tudi župan Anton Šlihthuber, je bilo lepo poklepetati z domačini, ki so si z velikim zanimanjem ogledovali razstavljene fotografije in na njih iskali sebe, sorodnike in znance. In čeprav me vsako leto ob začetku tabora prešine misel: »Joj, pa ne že spet ta tabor,« me ob koncu tabora, ko vidim zadovoljne udeležen- ce in dijake, navda tiho zadovoljstvo, da je bilo lepo in da se izplača to početi še leta in leta. Udeleženci (12 dijakov, 5 mentorjev): Doris Horvat, Živa Litrop, Nuša Fe- rencek, Monika Časar, Júlia Meszelics, Szabina Fehér, Marton Lakatos, Tamás Adrián Tóth, Sebestyén Márton Cigány Zágorhidi, Fábián László Horváth, Anna Júlia Andor, Kristóf Kovács, Jure Maček, Robert Bartos, Ferenc Pál, Zoltán Paksy in Gordana Šövegeš Lipovšek. Gordana Šövegeš Lipovšek Poletna šola Liber: Trends in manuscripts studies: Sources, issues and technologies, Cassino, 26.–30. 6. 2017 Letošnja, že tretja zaporedna poletna šola Liber: Trends in manuscripts studies: Sources, issues and technologies je potekala med 26. in 30. 6. 2017 v Cassinu. Organizirana je bila s strani tamkajšnje univerze Università degli studi di Cassino e del Lazio meridionale, Dipartimento di lettere e filosofia in razisko- valnega centra Laboratorio Liber: Libro e ricerca ob sodelovanju arhiva samo- stana Montecassino. Poletna šola je v teoriji namenjena vsem, ki se pri svojem raziskovalnem ali strokovnem delu srečujejo s srednjeveškimi listinami in ro- kopisi – tako na univerzah kot tudi v raznih arhivih ali specialnih knjižnicah. Ustrezni kandidati so bili izbrani na podlagi svojega raziskovalnega področja ter dosedanjih strokovnih in znanstvenih dosežkov, pri čemer so imeli prednost mlajši kandidati. Organizatorji so od udeležencev pričakovali razumevanje an- gleškega, italijanskega in latinskega jezika ter znanje latinske paleografije. Po- letna šola sodi med cenejše na tem področju – cena udeležbe je znašala 250 € in ta znesek je poleg izvedbe ter delovnega materiala vključeval tudi spoznavno večerjo in vsakodnevni prevoz med mestom in samostanom. V nasprotju s prejšnjimi leti je bila tokratna udeležba bolj italijansko zazna- movana; izmed 25 udeležencev s(m)o mednarodni predznak poletne šole upra- vičili po en predstavnik oziroma predstavnica iz Francije, Belgije, Poljske, Rusije in Slovenije. Iz tega razloga je večina predavanj tako na univerzi kot v samostanu potekala v italijanskem jeziku, poskrbljeno pa je bilo tudi za sumarično simulta- no prevajanje v angleški jezik. Zaradi specifične zasnove programa, ki vključuje delo z rokopisi v samostanskem arhivu, je število udeležencev omejeno na 20.