Pastdkin / Preobilje Giovanni Papini / Walt Whitman
V tem trenutku je bilo pozabljeno vse, kar je do zadnjega grenilo mojo zavest. Saj se ni ni zgodilo. Bil je le hip v uri sla* bosti. Da ona ne more iveti brez mene, odtehta vse drugo.
Brez besed sem jo za odgovor poljubil. Premrla, trepetajoa sva la skozi park. Nisva utila niti deja niti vlage, za naju ni potekal as, niso hodili mimo naju ljudje. Kjot da se nisva videla vso venost in rpava brezkrajnost besed... (Dalje prihodnji.)
Pastdkin / Preobilje
Ona:
Zabrediva v ta zvezdnati veer, zaprediva e sebe v meseino; im poeljive je srkam sinjino, tem neizmerneja je v vsako smer.
On:
Pojdiva. A ta ar me tisoer ne zmamil sam bi v biserno daljino; tik sebe pijem dveh nebes jasnino tako globoka ona ni nikjer.
Ona:
Prisluhni: srce mi neugnano vriska,
srea tako visoko plapola,
da je beseda zanjo vse prenizka.
On:
Kako si s svojo sreo moja vsa!
A moj objem naj e tako te stiska
vse preobilje uiti se ne da.
Giovanni Papini / Wdlt Whitman
(Nadaljevanje)
In ne oklepa v sebi samo vseh stvari, temve tudi vse ase: Jaz vem, da je bila preteklost velika in da bo prihodnost velika, in vem, da se oboje na udesen nain vee v sedanjosti... In tam, kjer sem jaz in si ti v danes ta dan, tam je sredie vseh dni in vseh plemen. In tam je za nas pomen prav vsega, kar se je zgodilo dnevom ter plemenom in se bo kadarkoli zgodilo. Pa ne samo vseh stvari in vseh asov, temve tudi vseh ljudi
40
625
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si