inseratl se sprejemajo in velji tristopna vrsta: 8 kr., Se se tiska lkrat, n n n n ^ ii u u n n 3 ,, Pri večkratnem tiskanji »e nun» primerno zmanjša. Rokopisi »e ne vračajo, nefrankovana pisma se ne sprejemajo Naročnino prejema opravništvo administracija) in ekspedicija na Starem trgu b. št. 16. SLOVENEC. Političen lisi u slomsli narofi. Po pošti prejeman velja: Za celo letu , . 10 gl. — kr, za pol leta 6 _ za četrt Ida . . 2 60 V administraciji velja: Za celo leto . . 8 gl. 40 za pol leta . 4 za četrt leta . . V Ljubljani na dom pu velja 60 kr. več na leto. I' Vredništvo je na Stobitknj3f|p: hiš. št. 284. \5fo5: Izhaja po trikrat na teden in nid v torek , četrtek in soboto. Kako je na Turškem? Avstrijski konsul V a š i č pa ruski kon-sul Jastrebov, ki bosta vladi svoji nado-mestovala pri posvetovalni komisiji ercegovinski, se 31. avgusta suideta v Dubrovniku s pooblaščencem uemškim, baronom Lichten-e r g o m. Francoski konsul D e v i e n n e in -pooblaščenec laški, konsul D u r a n d o, se pa i Serajevega podasta naravnost v M o s t a r, kjer se ima vsa komisija sniditi. Turška je k tej komisiji odposlala S e r v e r a-p a š o, ki se po morju pripelje v Klek. Že zadnjič smo omenili, da ta komisija boje ne bo imela nobenega vspeha, in ravno to sedaj trdita naj-glavnejša lista srbski in črnogorski, „Vidov-dan" pa „Glas Črnogorca." „Vidovdan" celo brez ovinkov piše, da vsi Srbi turški ne morejo zediniti veno državo; ob enem vradni list naznanja, da R i s t i č je imenovan za ministerskega predsednika, kar pomenja zmago tiste stranke, ki vsa gori za vojsko. „Ilonu" se iz Relgrada poroča, da bode v skupštini, ki se je 27. t. m. odprla, precej po prebranem prestolnem govoru ali Kovačevič ali Bogaša-rovič kneza Milana o vojski s Turki iuterpe-liral. Od druge strani pa se je celo slišalo, da vojna srbska je bila 27. t. m. že pripravljena za boj in čakala le povelja vladinega ali Milanovega. Tudi Črnogorci so na boj že pripravljeni, in ga utegnejo vsaki hip pričeti. „Glas Črnogorca" piše, da volja naroda je določivna, narod pa da hoče vojsko. Tudi je knez zmerom trdil, da se v boju za svobodo narodovo hoče postaviti na čelo. Ravno to se iz Cetinj poroča „A. Allg. Ztg." Iz Avstrije in Srbije, piše se temu listu, hite prostovoljci k upor- nikom in tudi Črnogorci v večih trumah z izvrstnimi voditelji vkljub prepovedi hite čez mejo. Knez sam splošne vstaje ne more več zadrževati, in misli preklicati prepovid, da se meja ne sme prestopiti. Bojoželjnost Črnogorcev raste, zlasti odkar se je zvedelo, da je Avstrija Turkom dovolila pri Kleku vojake spravljati na suho ... Tukaj smo prepričani, da je blizo čas, ko se boste Srbija in Črna-gora vdeležile vojske. Diplomatično posredovanje zdi se nam že naprej brezvspešno, ker zmagovalni uporniki gotovo ne bodo hoteli zadovoljni biti z novimi bati (turško cesarsko pismo), ki bi jim ravno tako malo koristili kakor stari. Tukaj celo za gotovo vemo, da tudi velike vlade so prepričane o brezvspeš-nosti svojega posredovanja. V Cetinjah hočejo sedaj biti odkritosrčni in vsakemu naravnost povedo, da je prišel čas, ko je treba delati. Vse je tedaj na boj že pripravljeno in čakajo le, kako se bode reč zmotala v Srbiji, da spol-nijo pravično željo narodovo. V'stanek se je že tako zelo razširil, da diplomatično posredovanje v tem trenutku ui le brezvspešno, ampak skoro nemogoče. Če pa Srbija in Črnagora stopite na bojišče, se bode upor gotovo vnel še v drugih pokrajinah turških in velike vlade, ki bi reč nade zavlekle, bodo morale misliti na to, kako rešijo zadeve turške, Turška pa, kako reši svoje življenje. V Carigradu sprevidijo nevarnost, ki preti državi turški in menijo odvrniti s tem, da so Malim uua-pašo imenovali za velikega vezirja. Mahniud-paša je namreč med vsemi turškimi državniki najiskrenejši prijatelj Ruske, ob enem pa tudi zagrizen sovražnik Avstrije, in imenovanje njegovo za velikega vezirja je na Dunaju jako osupnilo. S tem ime- novanjem se hoče Turška najbrže prikupiti Ruski in z njeno pomočjo odvrniti nevihto, ki jo žuga pokončati. Ta politika ni nova in je Turški že večkrat pomagla iz zadrege; ji bode li tudi sedaj? Kdo to ve? Čif je pa res, kar se iz Varšave telegrafuje „V a terl a udu", da Avstrija in Rusija ste med seboj sklenile zvezo kakor 1.1812 proti sili francoski, potem tudi Mahmud Turčije ne bo mogel rešiti. Politični pregled. V Ljubljani, 30. avgusta. Avstrijske dežele. Cesar bodo jutri ob 11. uri odprli ogerski zbor. Delegacije se snidejo, če bo le mogoče, 20. septembra. Blmea.jski listi so drug za drugim jeli vendar-le bolj po človeški pisati o bosni-ških in ercegovinskih ustajnikih, le judovskega izmečka glasilo, „N. fr. Presse", jih še zdaj psuje in popisuje upor kakor da bi bili uporniki zverina, ki je napadla kako selo. Zato ta list nima nobenega usmiljenja do revežev, ktere miluje ves svet, in upa, da jih bodo Turki posabljali in na kose razsekali. Kedar bo kaj tacega pričakovati, bomo morda brali, da je vse uredništvo „Pressinsko" šlo Turkom pomagat in kristjane sekat. Menda se tako pisanje celo ljubljanskemu „Tagblattu", ki je dozdaj vestno držal se tega judovskega lista, predivjaško, prezverinsko zdi, kajti v zadnjem listu je vendar-le pokazal kesanje in zapustil stezo judovske tete; pripozna namreč in še precej živo popisuje reve turških kristjanov, ki so po vsem le delajoča živina turčinskih grajščakov in drugih oderuhov, sami pa nimajo nikakoršnih pravic, pač pa morajo grozen da- ■v Zajetje mej Čerkesi. (Po rusk. minist, čas. notr. zadev popisal Leop, Gorčnjec.) (Dalje.) To priprosto mladičevo razodetje me je potješilo z mislijo, ker trpi ta nedolženec, da je Previdnost meni grešniku poslala izkušnjavo, ktero moram trpeti brezi vsakoršnega godrnjanja. Minulo je bilo mesec dnij, Hamurzina pa nij bilo še nazaj. Noben pot ga tako dolgo časa nij bilo nazaj, „aul" je začelo to vznemirjati, mene tudi; zdelo se mi je, da je Hamurzin mojega živenja gospod; tudi jaz sem ga težko čakal. Nekega dne pride neki Čerkes izmej Ilamurzinove jate domov; vse je zgrinjalo se okrog njega, — Čerkesi in Čerkeske so bojazljivo stali in strmeli — in tudi jaz kar oka nijsem spustil z njega. Videl sem, kako je o selovem pripovedanji obledel Ha-murzinov brat, kako je krožil z okorna, — slišal sem, kako je škripal z zobmi, naposled pa javkajoč zgrudil se na tla. To je bila vest o smrti njegovega brata. Delj, nego navadno, skrival se je Hamurzin s svojo jato po skalnih propastih, čakal plena in pohajal po naših stepah, po levem brezi ob Tereku. Nesreča ga je iskala; nij bil dosti varen in plen se mu je umikal; ali oholost ga je gnala dalje in dalje; naposled sklene, da opleni Kozaško vas. Ogenj, ki je bil prav to uro vstal, ta mu je ponudil ugodno priliko; ko je na enem konci gasilo vse, zagnale so ženske in njih otroci strašen krič: „Pomoč, pomoč! Čerkesi! davč, morč!" čerkesi so se polastili nekolikih čred, izgnali jih na stepo in zginili so. Ali predno je začelo daniti se, blodila je četa kozakov po stepi za lupeži; kmalu so zagledali ognje, okrog ognjev pa razbojni tabor blizu lesa. Kozaci so zlezli raz konj, šli dalje po lesi in obsuli tabor. Ko izprazne puške, piano na Čerkese, a predno je vrag mogel prijeti za orožje, užd je nekoliko bilo pobitih. Ko Hamurzin spozna, da nij mogoče zmoči, hotel je z begom oteti se. Skočil je na konja, a konj se vspne in raz-se stresne Hamurzina. Hamurzin se vskloni, v tem pa mu olovnica prodere prsi; padel je vznak in nij več vstal. Vsteklo so Kozaci planili na ostale Cerkese, le enemu se je posrečilo, da je to vest prinesel v „aul." Stoprv razvedela se je bila ta dogodba s Hamurzinom, a užč se je slišalo grozno jadovanje ženskih in moških, ki so v obupnosti begali od bivališča do bivališča. Vsled same žalosti nijso znali, kaj bi bili začeli; nekoliko potov so me hoteli ubiti, meni so očitali, da sem kriv Ilamurzinove smrti. „Ta pes je pisal domov!" — kričali so, „on je pisal, kam je odšel Hamurzin. Ubiti ga moramo, ubiti!" Pak nijsem bil jaz prav nič kriv njih nesreče. Kedar koli je ljud hotel planiti na-me, vselej ga je zadržal Ilamurzinov brat; čudil sem se njegovej dobrodušnosti, ali kmalu sem spoznal svojo prevaro. Najin strežnik je razumel dosti njihovih besed, ta mi je razodel, kaj je slišal od njih. Tudi jaz sem umel nekaj malega, torej sem brzo zvedel osodo, ki me je čakala. Po štirinajstih dneh so Čerkesi pričeli ko dalje živeti tako, kakor smo morali živeti do zdaj. Srbijo in Črnogoro prosimo nakloniti nam svojo pomoč. Kar storite za nas, storite za-se in prihodnost svojo. Dalje prosimo druge Slovane, vse in povsod, kjerkoli žive, naj nam pomagajo, da dosežemo to, da se kmalo bode reči moglo: Turška raja je bila! Sploh prosimo pomoči vsacega brez razločka vere in narodnosti, vsacega, ki je pravičen človek, ki ceni svobodo in spoštuje pravico. Nadjaje se, da prošnje naše se ne bodo razlegale brez vspeha in da nam bo od pravičnih ljudi iz vsega sveta došlo dovolj podpore, pričakujemo nagle pomoči na krvavem bojišči. V Ercegovini 31. (19.) julija 1875. V imenu glavnega odbora za osvobojenje raje: Sofronij Spremo, igumen samostana za-valskega, Diordij Itadulovič iz Mostara, Vucko Vuketič, Dioko Diurtovič iz trebinjskega Zagorja, Mihalo Gutič, Tribko Grubačič iz Ne-vesinja, Mojo Brstina iz stolačkega okraja." i/. iKs-cejiovmc poroča „Graničar", da uporniki imajo v svojih rokah vse soteske med Črnogoro in Srbijo. Črnogorski starešina Stanko Radonič se je čez Dunaj podal v Petrograd. Uporniki so Turkom vzeli trdnjavo Kom; 400 Turkov se je vdalo. 220 poljskih prostovoljcev je prišlo čez Trst k upornikom. „Obzor" piše, da žene in otroci kristijan-ski se čez Savo rešujejo na avstrijsko stran. Turki brez usmiljenja more žene in otroke. Pri Jablanacu so materam iz naročja trgali otroke in metali jih v Savo. Matere so skočile za njimi in z njimi vred tonile. Pri Ko-stajnici so glave umorjenih kristijanov natikali na kole. Iz D u b r o v n i k a se poroča, da so kristijani Turkom vzeli Piano, kjer se jim je še pridružilo 150 Turkov, pa trdnjavico Gorjan-sko, kjer so dobili 4 topove. Na Laškem za upornike nabira darove časnik „Popolo Romano", na Angleškem pa Lord Rüssel, ki je podpisal 500 gold. Škof Štrosmajer v pastirskem listu naznanja, da bode 251etnico škofovauja 7., 8. in 9. septembra praznoval na tihem zarad bo-lebnosti svoje, pa zarad sosednjih kristijanov na Turškem, kterih vdovam in sirotam je treba na pomoč priti. „D. Z." piše, da je škof Omla-dini v Novemsadu daroval 30.000 gld., za ktere so kupili orožje za upornike. (?) Voditelji upornikov so se imeli te dni sniditi v Koširevem samostanu, da izreko svoje zaupanje do Črnogore. Skupščino je imel voditi tast kneza črnogorskega, Peter Vukotič. Derviš-paša je neki prestavljen vMonastir, njegov naslednik je Mehemed Aali-paša, rojen Prus, ki slovi zarad svoje krutosti. Poveljstvo v Ercegovini dobi Ahmed Hamdy-paša. Privaten telegram „W. Tagbl." poroča, da črnogorski knez Nikica je prevzel višje po-veljništvo ercegovinskih upornikov. Ise š|»aiijskcsa poročajo Alfonsisti, da se je trdnjava Seo de Urgel imela vdati 27. t. m. (?) Izvirni dopisi. Ix postojnske okolice, 26. avg. Mili „Slovenec"! nimaš že več prostora za našo slavovito Postojno, kali? Kakor da bi je več ne bilo med živimi, ker ti nikdo nič o njej ne sporoči, ki ima bolj spretno pero od mene. Človek bi mislil, da ker jesen zori, je tudi vse zadovoljeno; ali če se bolj natanko notranji stan pogleda, se človeku zdi, kakor da bi videl moža boja vtrujenega; kajti kakor da se tu tudi narodnost z jesenjo stara, je vse nekako tiho. Pa tudi je tu za narodnjake res težavno, ker je tujstvu preveč cesta odprta, da se mi misel vsiluje, kakor da bi bil kak vice-„berolin". Tudi tukaj smo imeli na cesarjev rojstni dan slovesno sv. mašo z navadnimi vojaškimi šegami, pa cerkev se mi je zdela nekako prazna, vzrok temu je menda bil, ker je radovednost ljudi pridrževala zunaj pri vojaških trumah in so gromeči strel rajši poslušali, kakor cerkveno petje. Pri vojaških vajah se je menda zgodilo nekaj nesreč. Obrist padši s konja, si je roko zlomil; pravijo tudi, da je drug drugega pre-bodel, kar pa ne vem prav gotovo, toraj bi prosil, naj bi kdo drug to stvar bolj pojasnil. Letina je pri nas bolj slaba, korun močno gnjije; ljudstvo pa se še posebno boji, da bi vojaki pri vajah polja preveč ne pokončali, ker se ve, da navadno take škode bolj slabo plačujejo, kar pri slabi letini težavo dela. S Kranjske gore, 29. avgusta. Ko se v uižavi staja sneg in letinska gorkota pobere ledeno odejo podnožji naših gora, pridejo vsako leto lastavke k nam; par let sem dohajajo in se pri nas za par mescev časa naseljujejo še druge lastavke, lastavke pa nektere druge, kakoršnih v Ljubljani ne poleti ne pozimi ne marate. Med njimi je namreč le malo tičev; ki pojo domače in jih tudi radi poslušajo; več je takih, kterim so tuje bolj všeč in jih tudi naše nepokvarjeno ljudstvo vek plačevati. To je moralo „Tagblattu" že prej znano biti, a vendar je lajal nad „upor-niki'- in zagovarjal Turčine in njihove grozo-vitnosti. Vendar je bolje, če človek pride k spoznanju že pozno, nego, če ne pride nikoli. V hrvaškem saboru je ban dr. Ma-kaucu, ki je zahteval 100.000 gld. za podporo ercegovinskih beguncev, odgovoril, ,da tega ne more zahtevati od dežele, ker je že saina preveč obložena, in ker je dolžnost vuanjega ministerstva skrbeti za begunce kakor tudi zato, da se v Ercegovino pošljejo zdravniki. Konečno svari bau, da naj z nepriličnimi predlogi deželnega sabora ne spravljajo v nevarnost. Vnanje države. Oklic glavarjev ercegovinskih ustajnikov, ki so ga razglasili po začetku vstaje, se glasi tako-le: „Kdor turške divjosti iu krutosti ni videl z lastnimi očmi, kdor ni gledal z lastnimi očmi muk in trpljenja krščanskega prebivalstva v Turčiji, si še površno ne more misliti, kaj je raja (kristijanstvo); to je nema stvar manj od živine, to je neka vrsta ljudi za večno robstvo rojenih, ki so ua svet prišli s prokletstvom raje. Brez dvoma to ljudstvo ni nič druzega, ko veja velike in mnogobrojne slovanske narodne skupine, — toda najnesrečnejša veja je srbsko-bulgarska, ki to pasje životarenje hrani neprenehoma na sramoto našega razsvitljenega stoletja, ko drugi bratovski narodi napredujejo in so deloma že dosegli sijajno razvitje. Grozno strašna je črna osoda, ki ta del naroda srbskega tako hudo tare. In prav taka osoda, celo po krvi in veri sorodni narodi se obračajo proč od zaklete raje, namesti da bi jim ponudili roko v pomoč in rešitev; drugim, tujim narodom pa dajo pomoči in zavetja. Utegnilo bi se reči, da naše pritožbe, naši klici po pomoči ne dosegajo do ušes naših srečnejših bratov, da oni ne vedo za reve, v kterik po-ginjamo, in da se zato ne brigajo za nas. Al o tem se je že toliko govorilo, pisane so že debele knjige o našem trpljenji in kri naša je tekla curkoma. Sama na-se navezana je raja sklenila za svobodo svojo zastaviti zadnjega moža, ali pa za njo pasti do zadnjega moža. Tedaj priobčujemo mi podpisani glavarji borečega se naroda ta oklic najprvo vsim svojim bratom po turških deželah, ki enako nam zdihujejo v neprenesljivem robstvu: naj vstanejo in se s svojim orožjem pridružijo k nam, da dosežemo, „što Bog da in sreča junaška". Za vsacega izmed nas je zares bolje umreti, ramazanov post, pa bajramovo slavnost. Ta narod slavi spomin vseh mrtvih in umorjenih krajanov in sorodnikov; o takih slovesnostih donašajo žrtve — in tudi jaz sem bil odločen na takov dar. Ali hoteli so me popreje še mučiti, ker so se zlobili, da sem jaz kriv ata-manove smrti in da sem torej zločinec. Čakala me je kruta bodočest, da-si je pričujočost dosti trpinčila me. Varnejše so stražili naju; po noči sva imela okrog vratov vsak svojo železno grebenico z verigami vred — tako težkimi, da sva jih jedva dvigala; vso noč sva morala biti v železji, s kterim so naju vsak večer odičili; po dnevi so okrog naju plesali grozni sovražniki, kterih je vsaka tretja beseda bila: ubijmo ga, sežgimo, kri in muka jima! Hrana je bila slabejša in slabejša, često sva uživala polugnjila divjinina čreva. Z grozo sem se oziral v svojega tovariša — bledega, kakor smrt, suhega, kakor trst, — imel je veliko brado, dolge, zmetene lase, iz kterih je človek jedva videl kalne, globoko vdrte oči; nesrečnež je jedva govoril, jedva premikati mogel se. Morda sem tudi jaz bil takov, ali jaz sem bil krepkejšega telesa, tedaj sem več lehko strpel. Naposled pa je tudi meni onemogel duh. Nekoliko potov sem hotel ugasiti si živenje, ali misel na vsemogočo Previdnost me je obvarovala. Mladič mi je donašal vsak dan trpkejše vesti, solzan mi je razodeval, da se moje muke ura užč bliža, da mi prete z groznim trpenjem. Treslo se mi je srce, ali vendar sem se nadejal, da se otmem. Nekega dne sem mladiča ogovarjal, da bi poiskal najinega železja ključ, kterega je Hamurzinov brat imel pod vajšnico. Ko sebe in svojega polumrtvega tovariša otmem težkega železja, hotel sem pod najino streho speče čerkese pobiti in pobegniti. Ta misel se mi nij zdela nerazumna; jaz sem se topil, pa nijsem znal, da po britvo sezam, da bi se otel z njo. Čakal sem svojega osvoboditelja s ključem — ali nij ga bilo več, tudi druzega dne ne, in noben dan več ne kasnejše. Gotovo se je spa-metil — in pobegnil je, vsaj pripovedali so mi to poznejše. Vsako jutro so vsi Čerkesi v najino biva- lišče prišli molit za ubitega atamana, a često so se obrnili vä-me — in izrekali so besede, kterih nijsem umel; če sodim po divjem zmir-janji, utegnila je to biti grozna kletvina, — in tiste ure so se shajale tudi ženske in udo-vice, da so jokale po nezabljivem atamanu. Ti divji glasovi so bili muka mojemu uhu in in srcu, to se je dvakrat vsak dan zgodilo ves teden. Naglo se je bila razvedela povest, da se Rusi bližajo, zato da bi me osvobodili; ob uri je ves „aul" (vas) bil po konci in poskril se je po skalnih otlinah; moški so bili na konjih, ženske in otroci na dvokolnib vozeh, mene in tovariša pa so privezali vsakega k enemu konju, a vodnik nama je bil čerkes, kteri je bil ves čas, dokler sva bila v zajetji, najin stražnik. Ime mu je bilo Ika, a veren tovariš je bil Ilamurzinu, zmerom prvi v boji, kader so neusmiljeno klali, pa tudi prvi je bežal, kader nij bilo druge pomoči. Ta je bil prinesel vest o Ilamurzinovej smrti. (Dalje sledi.) naučiti se prizadevajo. Da mislim tiste tujce, ki v našem hladnem kraju prebijejo vroči poletni čas, to je pač vsak človek že uganil; tedaj ne pristavim druzega, koto: Dobro nam došli oni tujci, ki pridejo k nam le z dobrega namena in puste nas v drugem obziru pri miru! Mi jih spoštujemo, vselej so nam dragi, vsak, ki je pri nas bil ali je še, mi bo to pritrdil. Drugače pa z onimi, ki pridejo k nam kot misijonarji tiste stranke, ki je znana kot slab denar in za ktero naše priprosto, nepokvarjeno ljudstvo toliko mara, kakor za neslane pijance. In žalibog! letos imamo nekoliko takih pru-saško pisanih „Nebodi-jih-treba" med drugimi nam po vsem ljubimi gosti. Izmed teh nepri-klicanih se posebno eden, ki sicer ne biva stalno tu, ampak odletava in priletava od tedna do tedna, odlikuje s svojimi dopisi v „Laib. Ztng.". Mi bi se za take dopise v tako malo razširjenem listu, kakor je „Laib. Ztng.", še ne zmenili ne, da bi se dopisnik podpisal, ali jih naslovil s kakim drugim krajem, n. pr. „Z Blatne vasi" ali „Kurjega sela"; toda ker jim daje naslov „s Kranjske gore", bi utegnil kdo misliti, da je res tako, kakor ta netopir piše, ker ne pristavlja, da je to njegova ali k večemu njegovih sokrivcev misel. To se mi je potrebno zdelo pojasniti, predno malo prere-šetam zadnji dopis v „Laib. Ztg.". Prebravši ono žlobodro v uradnem listu, nisem se mogel zdržati smeha. „Tominj je imeniten zarad tega, ker je tam Dante pisal svojo „Comedia divina" — tako blizo zapoje dopisnik — Kranjska gora pa bo zato imenitna, ker je tu Dimitz spisal en del svoje kranjske zgodovine." Naj mi ne zamerijo bralci, da se temu stavku posmejem, ne da bi sicer spoštovanemu gosp. Dimicu hotel na noge stopiti. Če bo dopisnik dobre volje in ne bo imel z drugim preganjati si časa, utegnemo v „Laib, Ztg." brati še sledeče ali vsaj enake stavke: Kranjska gora je imenitna posebno še zato, ker je v tem kraju bival nekdaj dopisnik „Laib. Ztg." Ali: Kranjska gora, doslej še zelo nepoznan in nepomenljiv kot, slovi zarad tega, ker je vladni svetovalec A. v neki gostilnici piške jedel. Ali: Za Kranjsko goro ni nihče vedel, dokler ni dala naročnost slavnega dr. S., predsednika slovečega in za kranjsko deželo tako koristnega in potrebnega konštitucijskega društva temu zapuščenemu in skritemu kraju sedanje pomenljivosti. — Tako bi se ta „Laib." dopis dal glosirati prav po „Breuceljnovi" navadi, smešen je zadosti. Ali naj prepustim to „Brenceljnu", če se mu ljubi in vredno zdi, jaz imam pri onem dopisu še marsikaj druzega opomniti. Dopisnik bahaje pravi, da zdaj, ko so tuji gosti sprožili misel marsičesa se lotiti in k temu ljudi spodbujati, bo za Kranjsko goro napočila druga boljša doba. Te vrste, če se kar tako bero, nimajo na videz nič spodtiklji-vega. Ali treba pogledati za zagriujalo, treba vedeti, kaj nekteri teh „gostov" vganjajo, kje se shajajo, kaki so, čemu so gor prišli. Imeli smo prej več let že prav mirne goste, ki so se menili po domače z ljudstvom ter prilično ga podučevali in vnemali za našo domačo reč, vse to v popolnem soglasji z našim občespoštovanim vrlim gospodom župnikom. Ti gostje so bili vsem všeč, izvzemši par uradniških duš. Letos pa je potegnila nemčurska Bapa po dolini in pihnila nam sem več zagri-zencev, ki hočejo vganjati in vganjajo prusaško politiko. Pri zdravem ljudstvu ne opravijo nič, pa toliko so vendar dosegli, da je nastal nek razpor in se je prejšnja vesela družba raz-dvojiia. Ti nepoklicani bodo sicer odšli in pri- čakovati je, da ž njimi tudi seme, ktero so loteli tu zatrositi; a vendar ne bo vse pri starem. Kamor se nemčur vsede, tam vselej kaj pusti, uaj bo že karkoli. V enem se pa utegnejo na vsak način motiti, namreč: da bi se jim posrečilo iz Kranjske gore narediti nemčursko gnjezdo. Da jim bo to sijajno spodletelo, za to nam je v prvi vrsti porok naš vrli župan, narodnjak, možak in poštenjak, da malo takih, pa čislani gosp. župuik, do kterega ima vsa fara neomejeno zaupanje. Vrh tega je ljudstvo nepokvarjeno, zato se ga nemčurska kuga, naj se sili z Ljubljane ali od drugod, ne bo prijela, če še toliko dopisov pošljejo v „Laib. Ztg." Mi poznamo te tiče iu petje njihovo, za nas so tedaj že prepozno ua svet prišli. Iz IVotranjskcgii na istrski meji, 28. avgusta. Naj tudi jaz iz našega kraja nekaj novic objavim, ali žalibog — ne veselih. V Kočanih v vikariji podgrajski je neki skedenj pogorel, pa se ne zna, kako je bil zažgan; morda po neprevidnosti, ali kaj! Proti južno-večerni strani od Podgraj, blizo vasi Zobiče, pri razvalini starega grada Srabotneka (Gutenegg), je medved nekega Ka-stavca raztrgal, ki je šel na delo. Strašno ! — Ta kosmatinec ljudem že dolgo napravlja silo dosti kvara po polji. Prav bi bilo, da bi se mnogo lovcev zbralo, da bi strebili tega gr-davša, ako bi bilo mogoče. Pa ta lov naj bi obrajno glavarstvo v volovskem ukazalo, ker ta mrciua ima zavetje v cesarskem gozdu „Dleto" imenovanem, in od ondi napravlja grozen strah in škodo tamošnjim prebivalcem. Na zgornjem Zemonu je pretekli teden neka žena naglo po noči umrla, ne da bi bil to zapazil njen mož, ki je zraven nje ležal. Na jutro jo pokliče: „Vstani, ker treba bo iti na polje"; ker ne vstane, jo čez nekaj časa zopet kliče, ali nikakega odgovora ne dobi niti se žena gane, ker bila je — mrtva.- V Jelšanih so zopet jele kožice bolj razsajati; boje jih imajo še od pomladi; nek Ka-stavec v Jelšane priženjen jih je bil od doma prinesel, in od takrat jih še ni konec. Okoli velike noči so jako razsajale, potem pa nekoliko potihnile, pa zdaj so zopet začele bolj napadati otroke pa tudi odrašene. Ljudje jim pravijo, da so „divje", ker se jim zdijo nekako drugačne od navadnih. Žalostno je, da ti ljudje še niso prišli do prepričanja, da so nalezljive, in se jih zato nihče ne varuje in ne ogiba, še celo v enih sobah z bolniki spijo! In tudi take, ki so jih imeli še ravnokar izrinjene, videl sem zunaj hoditi! Čudno, da se jih niso že vsi nalezli. Gospodje duhovni naj bi ljudstvo podučili, da bi se ta grda bolezen ne razširjala in ne morila in ne uničevala mladostne lepote. Na mali Bukavici jih tudi še ni konec*). Iz Iraškega