Stari konj
Spisal Mihael Levstik
oncem vasi pred krčnio je stal star konj, privezan ob vrtno ograjo. Suh je bil, neznansko suh, da bi mu lahko preštel vsako rebro na koščenem telesu. Koža mu je bila na mnogih mestih oguljena. polna napol zaceljenih ran, ki mu jih je vdrgnilo trdo uprežno jermenje ali pa mu jih je vsekal bič neusmiljenega gospodarja. Trpel je siromašni konj vse svoje življenje — prav kakor kamen na cesti. Starost in glad sta ga spravila ob telesno moč, lepoto in gibčnost. Zaradi prenapornega dela v človeški sluibi je izgubil celo vid: oslepel je na obeh očeh.
Ker trpin ni bil več za delo, so mu odločili konec, kakršen je veči-noma namenjen tem, v mladosti sicer tako lepim in koristnim živalim. Izročili so namreč ubogo konjsko paro konjaču, in ta ga je bil privezal tukaj, sam pa je stopil v krčmo.
Bilo je ravno ob treh popoldne. Otroci so se vsipali iz šole. Neko-liko neotesanih dečkov pridrvi po ulici proti krčmi. Ko zagledajo pred gostilnico kljuse, zaženo silen krik:  ,Glejte, glejte, Markovčev Rjavec!"
-n   272   I*-
; Hipoma obstopijo konja, ki je na treh nogah klavrno stal ob ograji in žalostno povešal mršavo glavo. Začnd se grohotati na vse grlo ter sirovo norčevati iz onemogle živali.
,He, Rjavec, koliko reber imaš?" vpije Šimonov Blažek in ga s pestjo bije po rebrih.
,Povej, stara kost, kdo te je!" kriči Brčonov Matijec in ga vleče za grivo, dobro vedoč, da je uboga žival slepa.
nStopi na vse štiri!" se zadere Jankovčev Martin ter ga z jermenom udari po križu.
Trpinčeni Rjavec se je vsakokrat zdrznil, kadar se ga je kateri izmed fantalinov občuttjivo dotaknil, ter jezno dvignil glavo, a vsvesti si svoje onemoglosti je takoj zopet uklonil vrat in klecnil z zadnjo nogo.
V tem zapazijo dečki konjača, ki je skozi okno pogledal k živali.
»Aha", zakriči Brčonov Matijec, »Rjavček je že v rokali mrzlemu me-sarju!" ln razposajeni, neusmiljeni dečki se še bolj norčujejo in grohočejo nad ubogo živaljo.
.Veste kaj," pravi Šimonov Blažek, niiekaj žime mi Rjavec pa še vendar mora pustiti, preden odide z tnrzlim mesarjem. Prav mi pride pozimi, ko bomo lovili ptiče."
To rekši, stopi za Rjavca in ga prime za rep, da bi mu izdrl žime. Ali v istem hipu udari konj in telebi poredneža ravno v obraz s toliko silo, da se deček kakor snop zvrne po tleh. Hipoma mu je obraz ves krvav. Razposajenci ostrme, potem pa se razprše med silnim vpitjem na vse strani.
Iz krčme priteko gostje, in eden brž dvigne nezavestnega Blažka. Silen udarec razjarjene živali mu je izbil vse sprednje zobe in presekal ustnici do kosti.
»Siromak", pravi krčmar, »skaženo rau bo lice za vse življenje!"
,Prav se mu godi", pravi konjač, ki je prej skozi okno opazoval početje otrok, ,bo vsaj pomnil, da je treba spoštovati starost tudi pri iivaiih!"