RAZLIČNE POTI LASTNINJENJA - TEOL
Po rokih, določenih v zakonu o Iastninjenju podjetij, bo prihodnji mesec privatizacija zares slekla. S tem naj bi bil storjen odločilen korak h gospodar-skem preobratu na bolje, saj naj bi nekoč tako hvaljena, zaShja leta pa hudo kritizirana družbena lastnina dobila konkretnega gospodarja. Pol leta priprav na ta korak je minilo večinoma v senci resničnih in navideznih škandalov ter afer pod skupnim imenom divje lastninjenje, manj pa v pripravljanju oprijemlji-vita navodil, kako zakon čimbolj učinkovito izvesti. Podjetjem, zlasti uspešnej-šim, je veliko do tega, da se lastninjenje ne bi zavleklo v nedogled, ker vsako odlaganje le povečuje negotovost, onemogoča načrtovanje in seveda odganja že tako redke tuje partncrje.
Med podjetja, kjer načelno ne bi smelo biti večjih težav pri iskanju last-nika, zagotovo sodi Teol. Podjetje je relativno majhno - v njem je zaposle-nih 174 delavcev - in za naše razmere že dolga leta poslovno uspešno. Ves čas se je znalo prilagajati spremem-
bam na trgu, zato jih tudi izguba jugo-slovanskih trgov ni prizadela za dalj časa. V zadnjem času jih uspešno na-domeščajo z izvozom kemičnih sesta-vin v srednjo in vzhodno Evropo, ka-mor gre do 40 odstotkov njihovih iz-delkov.
Pralni praški za begunce
Vsa umetnost je v tem, pravijo Te-olovi vodilni ljudje. da podjetje ni togo organizirano. Ob dobrem raz-vojnem oddelku znajo v svoji panogi poprijeti za vsako delo, ki gre dobro v denar in ne povzroča prevelikih pro-izvodnih stroškov. Zato se niti ne gre čuditi, da so v evropski konkurenci že drugič dobili naročila Visokega komi-sariata OZN za begunce. Prva po-šiljka 430 ton pralnih praškov je bila večinoma na Hrvaško in v Bosno in Hercegovino poslana v začetku tega leta. Zdaj je pri koncu druga (640 ton praška), dobre pa so tudi možnosti za naprej. Kolikor je znano, so ena red-kih slovenskih podjetij, ki so uspela v tej konkurenci. Tudi pri tem se je izkazala njihova sposobnost, da se prilagodijo zahtevam kupca, ne da bi se cena bistveno povečala. Je pa res, da delavci delajo, kot pravijo, v štirih izmenah, se pravi tudi ob sobotah in nedeljah, vse dokler naročilo ni izpol-njeno.
Teol je ena redkih pravih kemičnih tovarn pri nas, ki za industrijo proiz-vajajo pomožne kemične sestavine. Pred leti so bolj poskusno kot zares nekaj denarja vložili v razvoj in proiz-vodnjo pralnih praškov ter v Nemčiji kupili nekaj opreme, ki porabi bi-stveno manj energije kot klasična teh-nologija. Pozneje se je izkazalo, da sicer skromna domislica še zdaleč ni bila nepotrebno zapravljanje denarja, saj danes komaj dohajajo naročila. Za zdaj pokrivajo okrog 20 odstotkov slovenskih potreb po pralnih praških (Slovenija jih na leto porabi okrog 35 tisoč ton), ob tem pa teče tudi klasi-čen proizvodni program.
Za čim manjše vmešavanje dižave_______
Morda je vlada tudi zato Teol uvr-stila med sedem podjetij, ki naj bi bila
nekakšen poskusni laboratorij lastni-njenja. V podjetju so v začetku me-nili, da bo to skrajšalo postopke last-ninjenja, vendar ni tako. Do zdaj so »obdelali« že štiri modele privatiza-cije podjetja, med katerimi so denimo tistega po Markovidevem zakonu tudi izvedli. Izdali so vrednostne papirje, vendar je privatizacija toliko zamu-jala, da so jih morali izplačati, name-sto da bi bili produktivno vloženi v podjetje. Od tega, da na njih prei-skušajo različne privatizacijske mo-dele, nimajo nobene koristi, prej škodo. Ne le, da se po podjetju kar naprej motajo razne strokovne ekipe, kar je že moteče. hujše je, da delavci ob vseh teh različicah, ki ena za drugo padajo v vodo, izgubljajo zaupanje, češ, iz tega tako in tako ne bo nič! Njihove izkušnje dokazujejo, da se država veliko preveč ukvarja z last-nino po sebi - pri čemer išče dlako v jajcu - ne pa s tem, da jo postavi v produktivno funkcijo. V tem po-gledu je bil za njih poučen obisk ne-kega ameriškega ekonomista. Na splošno začudenje ga fasade in zem-ljišča sploh niso zanimala. Šele ko so mu glede na naš zamotan sistem ra-zložili, koliko dobička prinaša to-varna, je oživel in prava razprava, največ o tem, kako ga povečati, se je začela. Ameriški strokovnjak prepro-sto ni razumel, čemu so nekatera po-djetja v bližnji preteklosti kupovala zemljo za morebitno širitev, potem pa je ta deset in več let ostala mrtev kapital. Enako, je menil, je z zidovi. Pri nas je razmišljanje ravno na-sprotno: vse zanimajo le neptemič-nine, o tem, kako jih produktivno uporabiti, pa malokdo razmišlja.
Zidovi ali dobiček za vse
Kako različni so lahko pogledi na lastnino, kažeta dva primera denaci-onalizacije, s katerimi se ukvarjajo v Teolu. Dokler namreč ne uredijo s prejšnjimi lastniki, tudi s privatiza-cijo ne morejo začeti. Ne gre za to, da
bi v Teolu vrnitvi nepremičnin prejš-njim lastnikom nasprotovali, toda po-leg tega da so ti postopki zapleteni in dolgo trajajo. pri njih oziroma njiho-vih dedičih. bolj pogrešajo podjetni-škega duha. Na srečo je ohranjena vsa dokumentacija. obstajajo celo po-.drobne fotografije nekdanje popol-noma propadle Oljarne ob Tovarniški ulici. ki jo je leta 1959 dobil Teol. Oljarno Hrovat je leta 1923 ustanovil Jakob Hrovat in v njej bolj ali manj na črno stiskal laneno in ricinusovo olje ter po malem trgoval. Po vojni so jo družini Hrovat z zakonom o naciona-lizaciji odvzeli. Cenitve so pokazale, da so današnji dediči precej pretira-vali v oceni vrednosti odvzetega. saj so zahtevali, da se jim vrne kar 60 odstotkov današnje vrednosti. Po ocenah cenilcev so upravičeni le na nekaj manj kot 5 odstotkov in toliko naj bi po odločitvi občinske komisije za denacionalizacijo tudi dobili. Večji del tega predstavlja današnja upravna stavba Teola, do katere lastnik, če bi zahteval vrnitev v naravi, ne bi imel dostopne poti, saj je postavljena sko-raj sredi tovarne. V Teolu zato pred-lagajo, da bi dediči vrednost te stavbe spremenili v sorazmerni lastninski de-lež podjetja, za kar pa slednji menda niso preveč navdušeni. Pri tem je za-nimivo, da je dokumentacija Teolo-vega odgovora na ta zahtevek tehtala skoraj osem kilogramov.
Povsem drugačna je zgodba s Te-olovimi prostori na Zaloški. V njih je med vojnama delovala usnjarna, ka-tere lastnica zdaj živi v Trstu in je od tam živahno trgovala z jugoslovan-skimi podjetji, predvsem s šivalnimi stroji za industrijsko rabo. Morgent-halerjeva, tako se piše lastnica, urad-nega zahtevka za vračilo še ni vložila, vendar je že pokazala veliko zanima-nje za poslovno sodelovanje s Te-olom. Zadovoljen je tudi Teol, saj iraa na Zaloštci ptrteg ftove trgOvine razvojni laboratorij, katerega selitev je precej zahtevna in bi pobrala precej denarja. Težava je v tem, da ni jasno, kdo bo pobral okrog dva milijona' nemških mark odškodnine (razlike med današnjo vrednostjo in tisto iz leta 1945), če bi se lastnica odločila stavbe vzeti nazaj v naravi. Zakaj naj bi ta denar denimo pobrala država, se sprašujejo v Teolu, podobnih misli pa je najbrž tudi Morgenthalerjeva.
J. M.