BUCKFASTSKA ČEBELA ALI ČEBELA BRATA ADAMA
prof. EDI SENEGAČNIK
Televizijski film o bratu Adamu in zlasti
o	njegovi buckfastski (izg. bakfst) čebeli je sprožil veliko zanimanje med čebelarji po vsem svetu, čeprav teh čebel ne smejo kar tako uvajati v posamezne države. Tako je npr. v Avstriji dovoljena samo kranijca,
razen na Tirolskem in v Vorarlbergu, kjer je dovoljena temna čebela (Apis mellifica meliffica). V članku, ki ga je ob 90-letnici Adama Kehrleja objavil naš časopis, smo omenili, da je bilo njegovo življenjsko delo vzrediti najboljši čebelji rod. Prav pri »iska-
1	72
nju« najboljših čebeljih rodov je našel posamezne ekotipe, ki jih je iskal skoraj po vsem svetu. Dobre genetske lastnosti teh rodov je potem uporabil pri različnih križanjih. Mednje sodi tudi naša sivka, za katero je dejal, da ima nekaj dobrih genetskih lastnosti, zlasti odpornost proti boleznim. Sicer pa je menil, da je sivka preveč rojiva in da ni prava medarica. O tem smo z njim burno razpravljali in mu dokazovali, da bi med našimi kranjicami lahko našel tudi take rodove, ki niso rojivi, so pa tudi dobri medarji. Seveda bi jih morali poiskati in morda vzrediti s primerno odbiro. Mnogi naši čebelarji imajo čebelje rodove, ki sploh ne rojijo, ampak matice vsako drugo ali tretje leto prelegajo. Take čebelje družine so tudi odlični medarji, ki verjetno ne bi zaostajali za Kehrlejevo čebelo.
Backfastska čebela je danes zelo razširjena v Zvezni repububliki Nemčiji, čeprav strokovna literatura o tem bolj malo poroča. Za njeno oceno je najbolj poklican predsednik in ustanovitelj Nemške pridobitne čebelarske organizacije Karl Sti-ckmann, čebelarski mojster, ki čebelari s 300 čebeljimi panji. V teh so večinoma bucksfatske čebele. Takole pravi o njih:
»Že precej let čebelarimo s to čebelo. V začetku smo imeli 30 odstotkov teh in 70 odstotkov karnijskih čebel. Želeli smo namreč, da bi v svojem čebelarstvu in v naših pašnih razmerah ugotovili donos medu, porabo časa pri opravilih, kratkost čebel, zahtevano prostornino panja in še kaj. Primerjali smo ene in druge čebelje družine.
Danes je že 95 odstotkov naših panjev naseljenih z buckfastsko čebelo. Koristi so glede na velikost našega obrata (300 pridobitnih panjev) kar očitne. Pri vsem tem pa je treba poudariti, da imamo le cvetlično pašo. Donos medu se je znatno povečal posebno pri pomladanski, poletni in jesenski paši na vresju. Vse to pa ni odvisno samo od nabiralne vneme, pač pa tudi od nerojivosti čebel. Pri gozdni in hojevi paši pa te razlike niso tako velike.
Poraba časa za oskrbovanje čebeljih družin je poleti za 30 odstotkov manjša, ker buckfastska čebela pač ni nagnjena k rojenju. Tako lahko med delovno konico od začetka maja do začetka junija oskrbimo večje število panjev. To pa je zelo pomembno za velikega pridobitnega čebe-
Adam Kehrle pred leti, ko je obiskal Bled.
larja. Ugovor, da je buckfastska čebela huda in rada pika, ne drži. Prav tako je krotka in ne zapušča satja, kot je to značilno za najboljše rodove karnijske čebele. Tudi pri prašitvi na stalnem mestu njena kratkost do F2 ne popušča. Buckfastska čebela je, če že govorimo o kaki rasi, umetna rasa. Pri tem pa ima pomembno vlogo vzreja. Začetna vrsta čebel za dobro križno vzrejo je zanesljiva vrsta čiste vzreje. Z dobrimi plemenilnimi postajami, ki so pri nas na otokih, in z umetnim osemenjevanjem si danes lahko priskrbimo začetno čebeljo vrsto. Seveda pa se vsako poljubno križanje ne posreči. Rase in rodovi se morajo medsebojno dopolnjevati. Drugače kot pri drugih živih bitjih ima pri čebelah odločilno vlogo ženski vpliv. Buckfastska čebela se rada zaletava, posebno v čebelnjakih in pa v skladanicah. Nismo pa ugotovili, ali so bile na stojišču samo buckfastske čebele. Skrbno moramo paziti zlasti na ropanje, to pa se dogaja tudi pri karnijkah.
Družine z buckfastskimi čebelami moramo imeti v velikih panjih. Normalno jih sploh ne moremo zazimiti v tako majhnih družinah kot na primer karnijske čebele. Družine morajo biti spomladi čim bolj močne. Načelno jih prezimujemo v dveh nakladah po 1 1 satov v tričetrtinski
Langsthrotovi meri, kar zahteva izdatno zimsko krmljenje, kajti buckfastske čebelje družine pogosto tudi pozimi niso brez zalege. To pa bi lahko oviralo zatiranje varoe. Buckfastske čebele odlagajo svoj med drugače kot karnijske, in sicer daleč od zalege. Pri točenju moramo paziti na zadostne količine rezervne hrane. Iz plodišč ne jemljemo nobenega medu, saj bi v brez-pašni dobi lahko prišlo do podhranjenosti v čebeljem gnezdu.
Še in še bi lahko govoril o tem, toda dokler ne bom odšel v pokoj, moram še kar precej delati, preizkušati in opazovati. Vse-
kakor pa svetujem čebelarjem, naj se pred vsakim razpravljanjem in različnimi vročimi mnenji, vsekakor pa pred preusmeritvijo svojega čebelarstva, seznanijo s knjigo brata Adama »Moj način čebelarjenja« ali naj si ogledajo video kaseto o bratu Adamu.«
Kaseto bomo skušali preskrbeti za naše čebelarje tudi mi, zlasti za vzrejevalce. Brez dvoma bo vzpodbudna ne samo zanje, ampak tudi za tiste, ki si v našem vzrej-nem inštitutu prizadevajo, da bi po tolikih letih neuspešnih prizadevanj tudi mi vzgojili najboljši slovenski čebelji rod.