Poštnina plačana v gotovini PROSVETNI DELAVEC Štev. 8 GLASILO ZDRUŽENJ PROSVETNIH DELAVCEV SLOVENIJE ★ Cfubliana, 20. aprila 1953. Leto IV. In vendar je res, da partizana Petra Kalana — tovariša Borisa Kidriča __ ni več med živimi. Ostaja le še gluha bolečina in spomin na njegovo delo, spomin na njegovo — danes že legendarno — delavnost, saj je bil širom Jugoslavije in preko njenih meja znan kot človek, ki najmanj spi in največ dela. Skoro ne najdemo področja, kamor ne bi segel njegov pronicljivi, večno nemirni, revolucionarni duh. Ustvarjalna fantazija misleca, združena z genialno sposobnostjo analize v najbolj zamotanih problemih družbenega in ekonomskega dogajanja današnje stvarnosti, je dajala njegovim besedam, člankom in razpravam tako revolucionarno udarnost in znanstveno dognanost, da je šele danes, ko je narodnoosvobodilni boj že za nami, ko je kominformska politika agresije doživela popoln krah, mogoče razumeti del tistega velikega ustvarjalnega bogastva, ki ga je izražal pokojni Boris Kidrič v vsem svojem življenju. Brez dvoma je bil on eden tistih redkih ljudi socialistične epohe, ki je ves do poslednjega diha pripadal delovnim množicam. Kljub temu, da so njegove razprave vsakemu borcu za napredek predstavljale resen miselni napor, je bil vendarle vedno med tistimi, ki so najgloblje proniknili v mišljenje in čustvovanje delav-| skega razreda. Ta lastnost resničnega revolucionarja in pa temeljito poznavanje teorije znanstvenega socializma ga je usposabljalo za reševanje najtežjih problemov, pred katerimi so se znašli delovni ljudje naše dežele v času pred kapitulacijo stare Jugoslavije, v času NOB in ob zahrbtnem napadu voditeljev SZ na našo socialistično domovino. Njegovi argumenti so razorožili in dobesedno razbijali reakcijo vseh odtenkov ter istočasno na najširši fronti oboroževali borce za napredek, jim dajali poguma, vztrajnosti in vere v zmago tudi takrat, ko se je zdelo, da je vse izgubljeno. To je lastnost, ki je dana le redkim osebnostim in taka osebnost je bil pokojni tovariš Boris Kidrič. Vsa njegova dejavnost je izražena -v nenehnem boju za boljše življenje delovnih ljudi. Z isto odločnostjo, kot nas je učil ljubiti SZ, nas je učil sovražiti stalinsko tiranijo, odkrivajoč globlje družbenoekonomske vzroke propada rezultatov oktobrske revolucije za narode Sovjetske zveze. Istočasno, ko se je najdosledneje boril proti birokratizaciji revolucionarnih pridobitev naše ljudske revolucije, je učil delavski razred ceniti resno delo inteligence ter državne in ostale administracije. Znane so njegove besede, da red in zakonitost v administraciji še ni birokracija, da pa je birokracija povsod tam, kjer je zatrta ustvarjalna iniciativa delovnih ljudi. Prav njegova vera v ustvarjalnost delovnih ljudi skozi vsa obdobja naše ljudske revolucije, vse do delavskih svetov, je bila sposobna graditi tako monumentalne materialne pogoje resnične socialistične demokracije — vse od hidrocentral, rudnikov, tovarn do visokih šol in inštitutov. Sadov tega dela žal ne bo mogel več uživati med svojim ljudstvom. Če danes misel, da tovariša Kidriča ni več med nami, pretresa srce slehernega Jugoslovana in vse napredne ljudi v svetu, potem imamo tem več vzrokov za to prav mi Slovenci, majhen narod med mnogimi narodi. Med drugim se imamo zahvaliti največ njegovi revolucionarni sposobnosti, da smo kot- narod prvič v svojem nacionalnem življenju združeni v lastno državo, da ta država ni ena od mnogih oblik države, temveč je med najnaprednejšimi, kar jih je kateri koli narod doslej imel, ker temelji na socialistični demokraciji, na družbeni lastnini proizvajalnih sredstev, na družbenem upravljanju s temi sredstvi v bratski povezanosti z enakimi državami ostalih narodov Jugoslavije. Le tako moremo razumeti, zakaj so ob novici, da plemenito srce Borisa Kidriča ne bije več, prelivali solze na Kongresu socialistične zveze delovnih ljudi Črne gore, da so z enako ljubeznijo bratje Makedonci, Bosanci in drugi občutili, kaj pomeni izguba tako edinstvenega borca za socializem v naši deželi. Kdor je imel kdaj priliko delati s tov. Kidričem, ve, kaj se pravi delati pod vodstvom šefa, ki uveljavlja svoje zamisli ne z avtoriteto funkcije, temveč z avtoriteto svoje osebnosti, ki je predvsem in vsepovsod človek in tovariš tako visokih moralnih kvalitet, da ni mogoče ne mu slediti, ne storiti vsega, da njegove zamisli postanejo last vseh sodelavcev. Nedvomno je tu zaoral najgloblje v človeška srca in razum in to je tisto, kar bo po njem najdalje živelo, doživljalo nove vzpone in krize, a vendar zmagovalo, ker tak je zakon razvoja človeške družbe, ki stremi kljub vsem oviram vendarle k socializmu in komunizmu. Tej ideji do kraja zvest je Boris Kidrič kot študent, partijski ilegalec, sekretar CK KPS in IO OF, politkomisar Glavnega štaba NOV, prvi predsednik slovenske vlade, kot gospodarstvenik, politik in znanstvenik služil do smrti. Slava njegovemu spominu! DRUGI PLENARNI SESTANEK CENTRALNEGA ODBORA ZDRUŽENJA UČITELJEV IN CENTRALNEGA ' ODBORA ZDRUŽENJA PROFESORJEV IN PREDMETNIH UČITELJEV 16. in 17. aprila je bil v Beogradu skupni plenarni sestanek obeh Združenj. Plenum je razpravljal o problemih družbenega samoupravljanja v šolstvu in prosveti ter o izvajanju uredbe o prosvetno znan-svetni službi. Plenuma, o katerem bomo poročali v naslednji številki, se je udeležilo tudi 11 članov iz Slovenije. Plenum je sprejel tri resolucije, od katerih objavljamo danes resolucijo v zvezi s prvim referatom. RESOLUCIJA na osnovi referata »Problemi družbenega samoupravljanja v šolstvu in prosveti«. Močan razvoj socialistične demokracije na vseh področjih našega gospodarskega in družbenega življenja je prišel do izraza tudi na področjih prosvete in kulture. Garancija družbenega samoupravljanja na področjih prosvete, znanosti in kulture predstavlja veliko pridobitev, s katero bodo prosvetni delavci Jugoslavije še naprej razvijali svoje ustvarjalne sile za napredek naših šol za pravilno in vsestransko vzgojo naraščaja socialistične Jugoslavije. I Sveti za prosveto, znanost in kulturo — tako republiški kot tudi mestni in okrajni — so dali, nasploš-no vzeto, pozitivne rezultate. Vendar so v njihovi strukturi, vsebini in metodi dela opaženi določeni nedo-statki, ki narekujejo združenjem prosvetnih delavcev, da store vse, kar morejo, da bi se ti nedostatki izločili. Pri tem naj jih vodijo naslednji momenti in principi: 1. Z ozirom na besedilo in duh našega Ustavnega zakona je treba reorganizirati vse tiste mestne in okrajne svete za prosveto in kulturo, pri katerih dela članstva niso delegirale organizacije prosvetnih in ostalih kulturnih delavcev. Praksa, po kateri je število imenovanih članov večje od števila delegiranih članov, izraža samo nepotrebno nezaupanje organizaciji prosvetnih delavcev. 2. Pravočasno preučevanje posameznih najbolj aktualnih problemov, postavljanje le-teh v širšo diskusijo, ali (kadar zahteva to značaj problema) organiziranje anket, formiranje komisij za njihovo preučitev in za končni predlog, vse to more dovesti do bolj vsestranskega in boljšega reševanja prosvetnih vprašanj. Pri tem se je treba upreti vsaki enostranosti pri postavljanju problemov in njih reševanju. Konkretneje: upreti se zapostavljanju problemov iz področja ljudsko-prosvetne dejavnosti ali vzgojnih in kulturno prosvetnih ustanov ter edinemu bav-Ijenju s šolsko prosvetnimi problemi. 3. Vsa važnejša vprašanja je treba reševati kolektivno, vključno tudi kadrovsko-personalna vprašanja. 4. Izhajajoč iz dejstva, da so posamezne določbe zakona o državnih uslužbencih zastarele, in na temelju dosedanjih izkušenj pri reševanju kadrovskih in personalnih vprašanj, zahtevamo, da se personalna služba prenese v svete za prosveto in kulturo. Od nje pa zahtevamo: a) glede premeščanj: da se vrše predvsem po prošnji in zgolj v času počitnic. Vsi izjemni primeri naj se fiksirajo s posebnimi predpisi in o njih naj odločajo sveti kot celota. Že sedaj je treba preprečiti prisilno zadrževanje prosvetnih delavcev na sedanjem mestu, ako imajo ti za seboj vsaj triletno službeno dobo v istem kraju; b) glede disciplinske odgovornosti je naša zahteva, da se pri mestnih in okrajnih odborih za prosveto in kulturo formirajo disciplinska sodišča prve, pri republiških svetih pa disciplinska sodišča druge stopnje, in da so v obeh obvezno zastopani tudi predstavniki naših združenj. 5. Ker se bodo s statuti ljudskih odborov uredila mnoga dvomljiva vprašanja, ki zadevajo odnose ljud- skih odborov do svetov za prosveto, menimo, da bi bilo prav, ako bi se ti statuti dali na čim širšo diskusijo, in da se združenja prosvetnih delavcev angažirajo vsaj za pretres tistih določil statuta, ki govore o pravicah in dolžnostih sveta za prosveto in kulturo. II Sveti za prosveto in kulturo so samo eden od vzvodov v mehanizmu družbenega samoupravljanja na področju šolstva in prosvete. Sola pa mora biti v prosveti osnovna samoupravna enota. Zato je treba stalno delati na tem, da se čimbolj osamosvoji in da se okrepi vloga njenih organov: učiteljskega zbora, razrednega zbora, upravitelja oziroma direktorja šole. Brez take okrepitve je malo verjetno, da bi komur koli od zunaj uspelo reševati vse žive in tudi zelo delikatne probleme učnega, pedagoškega in vzgojnega dela. S smotrom nadaljnje osamosvojitve šole bi morali učiteljski zbori oziroma šolski odbori (šolski sveti) sestavljati (in po odobritvi tudi samostojno izvajati) predlog šolskega predračuna. III Izhajajoč iz dejstva, da na šoli in učnovzgojnih ustanovah ni zainteresirano zgolj učiteljstvo, ampak tudi ostali državljani in njihove družbene ter politične organizacije, je družbena pomoč in sodelovanje le-teh pri reševanju posameznih šol-sko-prosvetnih vprašanj od neprecenljive koristi. Zato je treba posvečati posebno pažnjo šolskim odborom (svetom) in drugim oblikam sodelovanja šole in državljanov, s katerimi se ti povezujejo s šolo, ji nudijo pomoč in ji pomagajo izboljševati njeno delo. IV V današnjem sistemu družbenega samoupravljanja na področju šolstva in prosvete je silno zrasla vloga združenj prosvetnih delavcev. Od tega, kako bodo ta razumela smisel in vsebino tega samoupravljanja, v koliko bodo sama eden od pomembnih faktorjev te samouprave je odvisen bolj ali manj nagel razvoj samoupravljanja v šolstvu pa tudi njih lastno uveljavljenje kot družbenih organizacij. Zato se pred združenja (društva) postavlja naslednje kot najvažnejše: 1. Skrb za dvig obče in strokov-no-pedagoške usposobljenosti in socialistične zavesti prosvetnih delavcev kot enega od pogojev za afirmacijo naših združenj in za hitrejši tempo razvoja s samoupravo šolstva; 2. združenja naj obravnavajo najvažnejša in najaktualnejša šolska in prosvetna vprašanja ter jih postavljajo pred svete in širšo javnost in se z močjo argumenta, dokumentirane analize in društvenega predloga uveljavljajo kot činitelj, mimo katerega ne bo mogoče reševati šolsko-prosvetnih vprašanj; 3. odločneje se morajo boriti proti vsem pojavom birokratizma v delu in postopku sveta za prosveto in kulturo ter v drugih organih samoupravljanja v šolstvu in prosveti; 4. naš tisk bo moral posvetiti več pozornosti delu organov samoupravljanja v šolstvu in prosveti, da bi s tem pospešil napredek našega šolstva. Drugi plenarni sestanek Centralnega odbora Združenja učiteljev Jugoslavije in Centralnega odbora Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev srednjih šol Jugoslavije Ve&epuiia ftmvetniU detavcev ftti fki&ovom ditt&sH Združenja prosvetnih delavcev naj takoj izdelajo konkretne predloge za izmenjavo obstoječih zakonskih predpisov, ki zavirajo samoupravljanje na področju šolstva in prosvete Delegacija plenuma Centralnih odborov Združenja učiteljev in Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev je po sklepu plenuma obiskala dne 18. aprila tega leta tovariša Milovana Djilasa, podpredsednika Zveznega izvršnega sveta, in ga seznanila z delom in s sklepi plenuma. Sestanku je prisostvoval tudi tovariš Djuro Salaj, predsednik Centralnega sveta Zveze sindikatov Jugoslavije. Tovariš Milovan Djilas je soglašal z mnenjem, ki ga je imela delegacija v zvezi z diskusijo in sklepi plenuma glede nadaljnjega poglabljanja demokratičnosti pri vodstvu šolstva in prosvete. Tako naj Združenja takoj pristopijo k izdelavi predloga za izmenjavo tistih obstoječih zakonskih predpisov, ki zavirajo nadaljnje poglabljanje samoupravljanja na šolskem in prosvetnem področju. Samoupravljanje na šolskem in prosvetnem področju je treba obogatiti z razvijanjem demokratičnih oblik upravljanja, v katerem naj bi v vse večji meri sodelovali roditelji, šolski delavci in ostali družbeni faktorji. Princip samoupravljanja v šolstvu in prosveti vključuje v sebi tudi samostojno razpolaganje z materialnimi sredstvi, ki jih družba daje šolstvu in prosveti. Nujno je, da s temi sredstvi samostojno razpolagajo sveti za prosveto pa tudi same šole. Princip nagrajevanja prosvetnih delavcev naj bi bil tak, da bi bili boljši delavci bolje plačani. Zato bi morali pristopiti takoj tudi k zamenjavi tistih obstoječih predpisov, ki preprečujejo tak način reševanja tega vprašanja. Pri premestitvah šolskih delavcev bi morala vladati večja svoboda kot je vladala doslej. Intervencijo državnih organov je treba dovesti na skrajni minimum. Napredovanje prosvetnih delavcev naj bo avtomatsko, ako so izpolnjeni osnovni pogoji. ■ S temi in z ostalimi personalnimi vprašanji bi se sveti za prosveto in kulturo morali baviti v prvi vrsti. Centralni odbori naj bi v zvezi z republiškimi odbori združenj prosvetnih delavcev pristopili k takojšnji izdelavi predlogov za rešitev teh vprašanj in jih čimpreje dostavili zveznemu Izvršnemu svetu. Ba faovukcst, vezaja ih tesnita Ljudje, ki so brali v »Slovenskem poročevalcu« krvavo zgodbo o srednjem veku v Boštanju, so bili upravičeno do dna srca ogorčeni: Šoštanjčani zaradi zgodbe same, mnogi vzgojitelji zaradi nevzgojnega načina obravnavanja telesne kazni, ostali pa zaradi tega, ker smo našli v svoji domovini srednji vek. Vendar smo se ob članku razdelili na dva tabora. V prvi tabor spadajo tisti, ki jim je bilo ob članku važno edino to, ali zares pretepajo boštanjski učitelji otroke, v drugega pa tisti, ki so se ob članku že zaradi njegove senzacionalne napihnjenosti vprašali, ali je članek verodostojen in pravičen. V prvi tabor spadajo torej tisti, ki fematrajo, da je telesna kazen nazadnjaško in škodljivo vzgojno sredstvo. Tudi mnenje, da starši smejo, učitelji pa ne smejo telesno kaznovati otroke — oziroma jih smejo kaznovati le z dovoljenjem staršev —• je pedagoško prav tako nemoralno. Upam, da spadamo v ta tabor vsaj že vsi vzgojitelji! V tem, in edino v tem, je na splošno »Srednji vek v Boštanju« dober vzgojni opomin. Pri razpravljanju, ki se je vnelo ob članku, je mnoge površne braloe zanimalo samo to: Ali (boštanjski učitelji tepejo otroke ali ne? Za bralce pa, ki ne verjamejo, da so mogli učitelji vpeljati srednji vek v Boštanj, in za bralce, ki imajo globlji vzgojni čut, je ta problem dokaj širši. Učitelji in starši lahko namreč tepemo na dva načina: na formalno dovoljen način in na pravno prepovedan način. Lahko otroke lasamo, ali jih včasih tudi z roko in celo s palico bolj ali manj »nežno« udarimo, lahko pa tudi krutO‘ tepemo samo s težko, žaljivo besedo! Gre predvsem za uporabo neprimernih in škodljivih vzgojnih sredstev. V našem širšem primeru gre torej predvsem za to, kako vzgaja beseda, in neposredno, kako vzgaja naš tisk. Ko objavljamo del zapisnika o množičnem zborovanju v Boštanju, hočemo s tem informirati vsaj prosvetne delavce tudi o drugi strani in s tem pokazati, da ima boštanjski primer res globlji vzgojni pomen. V članku »Srednji vek v Boštanju« je netočno prikazana vrsta dogodkov, opis sam daje napačno sliko kraja, razmer, dela množičnih organizacij in učiteljstva. Prebivalci Boštanja oporekajo' resničnost skoraj vseh opisanih primerov. V članku so zamenjana imena, stanovska in razredna pripadnost nekaterih otrok, izjave otrok ali njihovih staršev izvirajo večkrat iz pripovedovanj sosedov, nekatere stvari, ki se pripisujejo učiteljici, se naj bi zgodile pred osemnajstimi leti, ko je niti v kraju ni bilo; od krvi, omedlevic, izpuljenih las ni ostalo skoraj nič. Zanimiv vzgojni problem, ki ga je osvetlil članek, se kaže tudi v naslednjem: Čeprav v Boštanju že vsa leta po osvoboditvi ni bilo prave delovne enotnosti in organizacije niso bile sposobne same obvladati razmer, je značilno, da se je v obrambo časti svoje vasi in svojega učiteljstva zedinila ogromna večina vaščanov, lahko skoraj rečemo, vsa vas. Zborovalci so enodušno obsodili članek, ki je s pomočjo senzacionalno napisanih in nepreverjenih podatkov ter objavljenih karikatur oblatil vaščane in učiteljstva. Medtem ko ostali časniki, da imenujemo predvsem »Ljudsko pravico« in »Ljubljanski dnevnik«, na dostojen način obravnavajo različne probleme s področja šolstva, ni pa prvi primer, da »Slovenski poročevalec« enostransko in krivično poroča o delovanju prosvetnih delavcev. Papež Josipina, Veber Leopold, Mihelič iz Notranjih goric, prof. Bunc, Oskar Peče, vse to je samo nekaj najbolj vidnih primerov, ki so krivično prizadeli posameznike. čeprav so se pri vseh teh primerih oglasili ne samo prizadeti, marveč so jih zaščitili tudi njihovi poklicni tovariši in tudi vsi razsodni ljudje, ki dobro poznajo in objektivno presojajo razmere, ni doslej pri teh najbolj značilnih, krivično opisanih primerih nikdar uspelo, da bi Slovenski Poročevalec pustil do besede tudi nasprotno mnenje. Kljub temu, da včasih neprizadet posameznik bolje presodi dogodke,, je vendar značilno, da kljub vsej demokraciji javno mnenje ne more priti do svojega izraza. Zato gre v zadnjem primeru tudi za ugled prosvetnih delavcev. Iz zastarele zadeve v majhni vasi Boštanj je člankar napravil osrednji družbeni problem s tem, da je tem dogodkom odmeril izredno veliko Opomba uredništva. (Primerjaj E zapisnikom članek Smo-linskega »Srednji vek v Boštanju«, ki ga je objavil Slovenski poročevalec 4. in 5. aprila letos. Zapisnik objavljamo samo delno. Omejili smo se na mesta, ko Bo-štanjci reagirajo ne neresnične podatke tega žurnalista, ker nam gre pri tej objavi za to, da pokažemo1, kako je bila vsa zadeva senzacionalno Inscenlrana iz povsem drugih razlogov, kakor pa iz skrbi za tepene in zlasane učence. Sestanek v Boštanju so sklicale množične organizacije, ki so bile s člankom napadene, in se ga je udeležila Visa vas, čeprav je bil sklican na delovni dan.) ft Občnemu zboru so prisostvovali kot predstavniki množičnih organizacij: Zakrajšek Ivan, predsednik občine, Brinovec Avgust za rezerv, ofic., Medved Ciril ?a Zvezo borcev, Lipar Stane, predsednik SZDL, Škerget Polde, podpred. obč. odbora, Blaha Mija (AFZ), Vinter Ignac (sekr. osn. part. org.). Lipar Stanko: Večji del Boštanja in Okolice se je zgražal nad tem članikom in so se na njihovo zahtevo zbrali predstavniki množičnih organizacij ter v kratkem preštudirali članek In nanj napisali odgovor. Ugotavljam, da od Okraja ni nihče tu, prav tako tudi ne gospod Smolinsky, ki smo ga še prav posebej povabili. Na sestanku ni Žveglič Amalije in Joška, Pešec Johana in Renko Amalije. Na te starše socialno ogroženih otrok smo še posebej apelirali, da bi prišli, da ne bodo govorili, da smo naredili kaj brez njihove vednosti. Medved Ciril: Predlagam, da se prečitajo vsi članki. Gospod Smolinsikj' nas je orisal kot največje razbojnike in kot da bi bil Boštanj gnezdo »bele garde«. Prav v Boštanju so starši, ki ,so bili izgnani, povezani v OF in so se celo aktivno udejstvovali v partizanstvu. Kar ise tiče same šole, je stvar šole, in bo to ona tudi sama rešila. Danes je čas, da se iznese vee tisto, kar matere, ki so bile do sedaj pod »diktaturo«, ki jim je Smolinskv zvalil kamen s srca, povedo vse, kar jih teži. Tu je merodajno mesto in tu bi lahko iznesli to, kar jih je tlačilo od osvoboditve dalje. In če danes teh ni tu, študirajo, kako bi rovarili proti množičnim organizacijam. Te ljudi nismo mogli dobiti za množične akcije, zato smo sklicali sestanek, da jim pokažemo, kje je reakcija. Tovariši in tovarišice, vsak državljan, ki se nahaja v Boštanju, je bil vabljen, posebno 'pa še tiste osebe, ki so prizadete. Začnimo s svojim delom, ne da bi na njih čakali. Škerget Leopold: Na tem sestanku bomo' obravnavali sledeče: j. Pisec članka napada, da je pri nas sistem dveh taborov. Pri. nas ni nikakih dveh političnih taborov, pač pa le del ljudi — Zveglič, Renko, Dobovšek, Peše-čeč — ki se ne udejstvujejo nikjer, do-čim so stalno proti ljudski oblasti. 2. Izjava Žveglič Amalije, da je vdova po padlem borcu, to je po padlem partizanu. Mi pa dobro vemo in imamo za to dokaze, da je vdova po ubitem »belogardistu« (buren aplavz). Lipar Stanko: Zvegličeva je z lažnim dokazovanjem prikazala, da je njen mož hrabro padel v NOV. Po teh dokazih, ki jih je predložila Krajevni zvezi Zveze borcev, je dobila za to priznanje in diplomo oziroma spomenico. To je bilo popolnoma pogrošno, ker nismo natančno pregledali njene preteklosti, oziroma preteklosti njenega moža. Mi smo se zanesli na poštenje državljanov, da bodo podpisali resnico. Ti, ki so podpisani izjavo, so bili neodkriti. Njen mož je bil tu in tam. Ko je ona1 prikazala, da je padel kot borec NOV, je dobila invalidnino in otroške doklade, za kar pa ni upravičena (glas iz dvorane: na podlagi teh podatkov smo ji postavili dom). Za to lažno izjavo bo ona odgovarjala. Glas Iz dvorane: (Papeža Joškota je spravil v smrt kot belogardist!) V SP je pogreta tudi zadeva Možica, češ, da je z revolverjem napadel Zvegli-čevo. Ta stvar je bila pred tremi leti razčiščena in Možic je bil pred sodiščem oproščen. Proti njemu je pričala hči Žvegličeve, ki je takrat niti doma ni bilo. Šlo pa ni za samokres, temveč za navaden »osovnik«. — Nihče pa ni klical na odgovornost tiste, ki so krivo pričali, kot n. pr. hčerko Žvegličeve, ki je v III. letniku učiteljišča v Celju. (Zborovalci predlagajo, da bi .se iz učiteljišča izključila.) Prav tako prvič slišimo o napadu na Žvegličevo s kamenjem in da se podnevi ne upa iz hiše (medklic: ponoči jo je pa videti zunaj). prostora, jih senzacionalno opremil s karikaturami in s fantastičnimi opisi. V članku ni napadel samo vasi in vseh predstavnikov krajevnih organizacij, ampak tudi učitelje, okrajne prosvetne organe, republiškega inšpektorja, sindikalne, okrajne funkcionarje prosvetnih delavcev, tajnico republiškega odbora prosvetnih delavcev, kajti vsi da so krivi srednjega veka v Boštanju! Ali gre res pri vseh prosvetnih delavcih, ki so odklonili tak način pisanja in tak način blatenja posameznih svojih člankov za cehovstvo? Če obsojamo telesno kazen, če smo vedno stali na stališču, da je treba vsakega krivca tudi primerno kaznovati, ne moremo z nič manjšim Sram me je, da hodi revolucionar zagovarjati takega razbojnika kot je Klaus. Primer uboja je v SP drugače prikazan, kot je bilo v resnici. Klaus — in ne Pavšič — je bil zelo malo doma; nikomur ni znano, da bi ga kdo zapostavljal. Drži, da je iz družine, ki ni na najboljšem glasu — oče 44 let po zaporih, en brat se je zato prepisal na drugo ime — ubiti je bil prav talko »reven« kot Klaus. Na veselici ga je najprej ustrelil v ramo, ranjeni je stekel, Pavšič oz. Klaus za njim, ko je padel, ga je ustrelil do smrti. Za uboj tega dobrega fanta je dobil H5 let od vojaškega sodišča, ki je prav gotovo pravilno ocenilo zločin. Renko Leopold naj bi bil tisti socialno ogroženi otrok, to pa zaradi matere Amalije, ker je nagnjena k alkoholu in ji mesečno ne zadostuje 2'0' OTO.— din. Gospod Smolinsky pa je napisal, da je socialno ogrožen. Kdo je danes v Jugoslaviji ogrožen z 20 (MM).— din prejemki? Za to naj se kaznuje mati (buren aplavz). Je to resnica ati namerno zavajanje bralcev SP? — Radenska oz. njegovega sina imenuje »sina večjega kmeta«. Naj se Radenšek sam oglasi in pove, koliko zemlje ima, da je večji kmet. (Radenšek: Imam vsega skupaj 47 arov zemlje.) Tovariši! Vprašam vas, če koga od svojcev in znancev pogrešate. Ali je kdo kdaj slišal o »zagonetni smrti« v Boštanju? — (Nihče.) Prosimo Smolinškega naj kaj več pove o tej zadevi. Ali pa nam naj to pove LM ali organi varnosti. Smo-linsfky pa je to napisat, da bi nas blatil in naredil za razvpito vas. Vsi želimo, da se ta stvar razčisti. Naše zavedne matere in žene, kakor tudi ostali ljudje, obsojamo nemoralne karikature, ki nikakor pozitivno ne vplivajo na naše otroke in na njih vzgojo, ki jo tako poudarja Smolinisky v tem članku. Dalje se čudimo, da uredništvo Slovenskega Poročevalca sploh dopusti kaj takega. (Glas iz dvorane: predlagam, da naj naslikajo še Smolinškega, da ga bomo vsaj vsi spoznali.) Občinski odbor in množične organizacije je smatral Smo-linsky kot nevažne in se je raje tihotapil po občini. Ce bi imel namen prikazati resnico, bi pristopili k predstavnikom teh organizacij. C e so vse naše organizacije tako slabe, da ne uživamo ni-kakoga zaupanja, ampak moramo dopustiti, da nas Smoiinsky blati, potem nas naj razženejo. Mi smo vse žrtvovali za resnico. Človek, ki hoče prikazati resnico, naj sam posluša dve strani. Kar se tiče karika>-tur, so zelo nesramne. Če že ne vsebina, pa so gotovo te karikature slabo vplivale na naše otroke. Kako naj učenec ob takih slikah spoštuje svojega učitelja. Otroci se smejejo. Nujno pa je, da to opazijo, ker jim mi sami priporočamo, naj čitajo časopis. Če Smolinsky tako vzgaja otroke, bomo imeli čez čas same ravbarje in bandite, ne pa poštene ljudi. Vinter Ignac: Do zaslišanja otrok oz. staršev moralno ogroženih otrok je prišlo na pobudo odprtega partijskega sestanka. Tam je bilo sklenjeno, da bo šola dala podatke o teh otrokih, komisija za prekrške pri KLO pa ho starše poklicala in jih opozorila, naj za otroke bolje skrbijo. V tej zvezi so na obč. odboru pisali tudi zapisnike, ki so jih starši podpisali. Lipar Stanko: Čutim se prizadetega, ker navaja gospod SmolinSky, da je bilo tu 30 do 40 kričačev in samo T članov Zveze komunistov. Prosim tovariše, ki so bili takrat prisotni na odprtem sestanku Zveze komunistov, da dajo svoje mnenje, ali smo bili ljudje ali kričači. Gospod Smolinsky smatra človeka, ki pove resnico, za kričača. Medved Ciril: Danes je navzočih, kakor sem hitro preštel, do 300 oseb. Lahko bi nas zopet gospod Smo!linsky imenoval za kričače, ker bi nasedel !3 ali 4 osebam iz Boštanja. Jaz pa vem, da smo zavedni državljani naše FLRJ (buren aplavz). Vsakdo je imel pravico in priliko, da je zapisnik prečita!. Nihče ni odklonil podpisa, saj je bil akt le nekaka formalnost. Tudi ni bil nobeden od staršev kaznovan miti kakor koli teroriziran. Edino Zvegličeva je imela o teh stvareh strašno dosti povedati in je vso zadevo postavila v napačno luč. Klicati malomarne starše na odgovornost, je zakonita dolžnost in pravica obč. ljud. odbora. Prosvetni delavci so bili k temu pritegnjeni kot svetovalci, ni pa nihče imel kake »odločilne vloge«. ogorčenjem obsoditi vsak neodgovoren način pisanja. Obsojamo, da nas hoče pisec članka v »Slovenskem poročevalcu« vzgajati na način, ki ni prav nič drugačen, kot je vzgoja s palico. Zahtevamo, da naj vsak poročevalec o dogodkih piše pravično in dostojno, zahtevamo pa tudi, da tako piše tudi o učiteljih. Le tako lahko koristimo političnemu in družbenemu razvoju. Način pisanja v članku »Srednji vek v Boštanju« pa ni ne vzgojen, ne objektiven, ampak je kvaren, škodljiv in nevaren, ker zavaja javno mnenje, jemlje ugled vaščanom, družbenim organizacijam in učiteljstvu ter s tem hromi delovni polet, namesto da bi mu vzgojno pomagal. J. Z. Škerget Leopold: Kakšni so tisti otroci, od katerih je zvedel podatke? Slap-šak Anton, sin Franca, je lažniv in trmast, se rad potepa, domača vzgoja zelo slaba. Mazaj, upravitelj šole: Slapšak je bil 14 dni pri Zvegličeva in ga je ta podučila, kakšne podatke naj da novinarju. Medved Ciril: Čudim se, da Žvegli-čeva, ko ima že pet članov svoje družine, vzame k sebi še enega otroka. Papeževa: Ko se je Slapšak potikal že več dni pri Zvegličeva, je prišel tudi gospod Smo'linsky. Poklicali so Reziko, da bi tudi ona povedala, da je bila tepena. Slapšak ji je ob tej priliki rekel: »Jaz sem že ta svoje naredil.« Rezika je prišla k meni in povedala, kako so jo silili, da bi podpisala ovadbo proti meni. Teta Rezike: Slapšak je pripovedoval tov. SmolinSkemu za Pešca Petra in Frkoijevo Zofko, kako so tepeni. Ko jih je ta spraševal ali so res bili tepeni, so odgovorili, če so zaslužili, da ja. Smol;insky je ugotovil v svojem članku, da mojemu sinu manjka na vsaki strani šop las. Ko sem hotela ugotoviti resnico, nisem pogrešala niti lasu. Naroglav: Tudi o mojem sinu je pisal. Zdkaj ni raje prišel k meni. Mojega sina tov. Papeževa še ni tepla, zato zahtevam, da se to v časopisu prekliče (buren aplavz). Zavrlova: Gospod Smolinsky je prišel dvakrat !k nam, naj1 podpišem, da je bila Majda tepena, ker pa to ni resnica, te izjave nisem podpisala. Ko sem vprašala Smolinškega, kdo mu je to rekel, mi ni hotel odgovoriti. Lipar Stane prečita izjavo bolne Bedakove, da ji je Smolinsky izjavil: »Mi nikakor ne smemo dovoliti, da bi Malovrh kot organ bil zaradi tistega članka, ki je bil naperjen proti Papeževi — zaprt. In ker so zdaj že ogromni stroški, mora na vsak način Papeževa izgubiti. Iz te izjave je razvidno, da naj se ne govori v korist Papeževe. Papeževa: Tistega, ki je hotel meni v dobro govoriti, Smolinsky sploh ni hotel slišati. Žnideršič: Ali je Smolinsky v partiji? Tu bi morali še posebej nekaj ukreniti, če bi bil član partije. Lipar Stane: Če bi bil on komunist, bi drugače prikazal stvari, ker bi poslušal dve strani. Opustil je celo prijavo na občinskem odboru. Škerget Leopold: Zveglič Alojz, sin vdove Amalije, je zelo lažniv, potepuh in nagnjen k tatvini. Se rad potepa, uči se slabo. Gabrijel je zelo tožljiv, nemiren, nagajiv. Pri sebi nosi večjo vsoto denarja, uživa alkohol, ki mu ga dajejo starši. Lipar Stane: To je tisti otrok, ki je socialno ogrožen. N. N. Vem, da ga mati tako pretepa, da niti glasu ne more spraviti iz sebe. Zvegličeva pa izjavlja, da je učiteljstvo tisto, ki ga je živčno ubilo. Ko sem Zve-gličevi rekel, če se ji gre, da bi imela dobre otroke, naj vsaj učiteljstvu ne meče polena pod noge. Odgovorila mi je, da je ta sin njihov angelček. N. N. Kakšna je priča Renko Amalija (z 21 000.— din mes. doh. soc. ogroženi) naj pove ta dogodek. R. A. je imela mlado poistrežnico, ki jo je stalno pretepala. Ob neki priliki sem sam videl to postrežnico, ki je bila vsa krvava. Pretepena je bila tako, da se je celo pone-snažlla. Renkova tudi stalno pretepa svojega otroka. Škerget Leopold: Frkolja Neža laže, je trmasta, potuhnjena, tožljiva, se rada potepa ima slabo domačo vzgojo, je moralno ogrožena. Poleg zgoraj omenjenih je bil klican Vidmar Jože, oče Stanislava, ki ima 12 dni neupravičenih zamud. Alojza, ki ima 15 dni zamud in Franca, ki ima 17 dni zamud. Mislim, da so bili ti starši pravično predlagani, da se jih opozori, kako naj vzgajajo svoje otroke. Pri tem komisija ni imela namena kaznovati, ampak'je pozvala starše, da bi bolje vzgajali svoje otroke. Tu so starši potrdili resničnost svojega početja, samo Zvegličeva ne. Škerget prebere nato zahtevo, ki so jo pripravili odbori vseh organizacij: Zahtevamo, ti. da se izvrši preklic omenjenega članka čimprej in da se odgovor objavi dobesedno. (Soglasno sprejeto, dolgotrajno ploskanje); Iz zapisnika množičnega sestanka t Boštanju dne 8. aprila 1953 »PENZIJON« Kar nas je otrok prejšnjega stoletja, vemo, kako se časi spreminjajo, pa je treba, da se tega tudi pogosto res spomnimo, zlasti še, ko nam doraste penzijon. Ko smo se kot otroci napotili študirat, so nam ljubeznivi ljudje prigovarjali vsak po svoje: »Idi, pa se pridno uči, da boš doživel penzijon,« seveda v kolikor niso rekli kar naravnost: boš »gosjpod«, kar je seveda isto kot penzijon, včasih celo za vekomaj. Pa smo šli v šole in se učili, stopali od klina na klin na lestvi uče-njaštva, dosegli maturo in šli na univerzo. Pri tem smo izgubili nekaj tovarišev, ki so uporabili kar prvo priliko, da bi postali »gospodje«. Po položenih izpitih sem povedal na vprašanje: Kaj sedaj? svoj namen kar naravnost, da bom pač čakal na penzijon. In res je bilo tako: Stopil sem v službo, štel leta, sprva počasi, pozneje, ko sem se že navadil šteti, je šlo kar hitro, kar sumljivo hitro. Najprej sem bil najmlajši, potem med mlajšimi, in kar ne vem, kako je prišlo, da sem postal senior, da sem celo moral nadomeščati šefa, ker ga je še nadomeščal najstarejši in ne tako ko danes le najzaslužnejši, najsposobnejši. Pred leti so mi že povedali, da ne bom penzijona nikoli popolnoma dosegel, ker sem vstopil premlad v službo, ko je bila za popolni pen-zijon predpisana poleg službenih let tudi starost, da si bil kaznovan, ker si prehitro 'študiral. Kar naenkrat so mi res povedali, da je treba v penzijon. Pa sem pogledal v Pleteršnika in videl, da je penzijon isto kot penzija. Pa sem pogledal še v novi Pravopis. Tam pa je že drugače: »penzion = hrana in stanovanje,« pa nič o penziji. Pa sem se spomnil tistih mnogih, ki so komaj pričakovali pravice do penzije, šteli mesece in dni, pa zraven bolehali od samega hrepenenja po penzijonu. Meni so pa še napisali, da moram v penzion kar »po sili zakona«, in to v času, ko kaznujejo saboterje, mene pa silijo s penzijo, torej s »hrano in stanovanjem«, v brezdelje, v času, ko čitamo o pomanjkanju kadra na primorskih šo- lah, pa tudi drugod razven v »centrih« sedaj, ko je že vsak večji kraj »zaželen center«. Po sili zakona sem takoj moral v penzijon, na podlagi posebnih honorarjev pa sem ostal še dve leti v službi. Seveda sem moral vtakniti sebi v spomin očitek, da vlečem dvojno plačo (honorarja 3250 din) in da sem sokriv, da ni naraščaja v službi. Ker predobro poznam položaj, me ta očitek ni bolel. Težje razumem kot ne jurist, da izgubljam pridobljene pravice (saj je upokojitev po sili zakona že sama po sebi le za nekatere okraje veljala in je sedaj celo izločena), kam je izginila z zakonom zagotovljena 2% povišica za podaljšano službeno leto, kako je mogoče, da se navzlic tako svečanim zagotovilom more kratiti že priznana pokojnina, ki je bila zagotovljena kot prisluženo priznanje in ne kot pod gotovimi pogoji naklonjena podpora. Saj je bilo tudi zagotovljeno, da ne bo več razlik med staro in novo-ipipokojenci, pa vendar ne morem pri 37. letih doseči tistega razreda, kakor ga ima enakokvalificiran to- variš s 24 leti. Pa morda imajo sedaj vendarle boljšo kvalifikacijo, ko čujem, da si kar armada tečajnikov ne upa na izpite, ko si niso svojega znanja še popolnoma sigurni. Pa pravijo, da bodo vse popravili, sebi mladim in nam starim. Le zakaj je bilo treba pokvariti, ko je bilo vse tako lepo obljubljeno? Te misli so mi zdrknile na papir, ko sem razmišljal svojo otroško dobo, svoje študije in svoje službovanje, pa sem bil vsega kar vesel. Le te »večne« počitnice mi ne gredo prav v račun. Skoraj mi je žal, da nisem hodil češče na dopust, da bi se jim privadil, ko je tudi mene bolela glava in trgalo po nogah. Pa se zavedam, da sem v lepi družbi, ko pomislim na ravnatelja dr. Tominška, ki je vedno trdil: »Zboliš samo, če hočeš zboleti!« In on ni hotel zboleti, niti ko so ga brezupno operirali in še kar krepko hodi po celjskih ulicah. Tudi počitnic ni poznal in jih še danes ne prizna, ko si ne privošči dopusta niti sedaj pri svojem kulturnem delu. Je in mi ostane lep zgled za vedno! Dr. P. St. 2. da se pokliče SmoHnisky na merodajno mesto in da se ga odpusti iz službe, ker v naši socialistični domovini takega dopisnika ne maramo (dolgotrajno ploskanje), 3. Slovenski Poročevalec naj objiavlja samo resnične zadeve; 4. če Slovenski Poročevalec ne objavi našega odgovora, lahko računa na znatno znižanje naročnikov v Boštanju (dolgotrajno ploskanje). Medved Ciril: Predlagam, da se da to na glasovanje, da se vidi ali smo poštenjaki, ne pa da govorijo, da smo razdeljeni na dva tabora. (Izglasovano so- članov Zveze komunistov predlagam, da bi se Smolinškega, če je član naše Zveze, iz Zveze izključilo. Takim članom ni mesta v naši Zvezi. Ta predlog bodo sicer dali sami komunisti, vendar sem jaz prvi za to, da takih ljudi ne rabimo. Možičeva: Tudi jaz sem bila priča, ko je Dobovšek Slava pričala samo laž. Šeraj: Klemenčič Jože je bil moj sošolec in je začel hoditi v šolo 1. 1034. Nikdar naju ni Papeževa učila in tudi ne vem, da bi bil kdaj Klemenčič Jože tepen z metrom tako, da bi se meter zlomil. Boštajnska šola ima samo en meter, pa še ta je od takrat ko sem hodil jaz v šolo. (Medklic: če si tako tepen z metrom, bi se prav gotovo tudi otrok zlomil.) Papeževa je prišla na šolo šele leta 11937. Lipar Stane: Poslali smo poziv sodišču, naj ne sprejema lažnih ovadb Žvegličeve in da naj ne zaslišujejo otroke stare 6—8 let. O tem se ne izplača veliko govoriti, ker smo toliko poslali sodišču in če bo treba bomo tudi gospodu Smo-linskemu. Predlagam, da se onemogoči gospodu Smolinskem, da bi še nadalje dajal lažna prikazovanja. Povabil sem tov. predsednika OLQ, da naj pride na naš sestanek, ker bodo razprave o važnih zadevah, rekel je, da naj pošljemo kar zapisnik, ker so to vaške zadeve, ki jih naj uredimo sami. Njihova dolžnost bi bila, da bi se vsaj eden udeležil, da bi na lastni koži čutili, kakšnega mnenja so Boštanjčani. Predvidevam, da so se tudi tovariši iz Krškega zbali. Rekli so mi naj pošljem zapisnik. Mi zapisnike pošiljamo, a to je samo papir. Dobro bi bilo, da bi prišli včasih tudi sami. Papeževa: Take, kot sta Pavšičeva in Završkova sta dajale o nas podatke in pošiljale ovadbe. Koliko so vredne te njihove izjave, naj pove samo to dejstvo, da je mož Pavšičeve zaprt (4 leta), med drugim je tudi sliko maršala Tita razbil s cepinom. Ko gledam po razredndci, najdem za-^ piske, da Glavač Ivan ni nikdar manjkal. Vsega skupaj je bil le 3 dni odsoten. V drugem šolskem letu je zaostal in ga jaz nisem učila. Ko je ponavljal šolo in ga jaz nisem učila, je manjkal nekoč 7 dni. S tem dokumentom sem tudi dokazala svojo verodostojnost pri sodišču. Javoršek je bil zdrav. Ko je prišla afera na dan, oziroma nekaj dni pred tem, sem videla, da nekaj otrok nd napravilo svojih dolžnosti, sem jih za ta čas pripeljala v 5. razred. V tem priteče Javor-škova in mi je rekla, da mi bo že »Ozna« pomagala. Ko sem jo ovadila na disciplinskem sodišču v Krškem, so imeli z njo velike sitnosti. Nekaj časa je vse priznavala, potem zopet pa vse zanikala. Potem je zahtevala, naj pustim njenega otroka ipopolnoma na miru. Rekla je, da njenemu otroku zadostuje, da se bo znal podpisati. Povem še tOi, da^ sem kljub naročilu posvečala otroku pažnjo. Želela bi, da bi tov. Smolinsky videl, kako uspeva moj razred in kako »mučim otroke«. . Medved Ciril: Kakor vam je že gotovo znano, da sem bil 20' let v Belgiji in ko sem se 1945. leta vrnil v Boštanj, sem našel tu šibko organizacijo, vendar pa smo v tem pogorelem kraju s pomočjo množičnih organizacij marsikaj obnovili. Kar se tiče tov. Papeževe, to bo sicer šola obravnavala, vendar pa čutim dolžnost kot predsednik organizacije Zveze borcev, da povem, da je edino tov. Papeževa tista, ki je učila otroke petja, deklamacij, in smo vsi. imeli dostikrat priliko poslušati njih lepe nastope pri vseh prilikah ob držav, praznikih. Zelo pa mi je žal, da je tov. Mazaj v teh mesecih, kar je pri nas, se vpletel v take liimance (buren aplavz). Mazaj: Gospod Smoilinsky mi je v svojem članku posvetil poseben stolpec. Res je, da sem prijel nekega za »sladke«, če mu opomini niso nič pomagali. Drugega orožja nimam. 44 otrok v 4. razredu — drugače je nemogoče, če hočemo, da bi se ostali, ki dajo mir, vsaj nekaj naučili. Ker omenja Smolinsky, da sem dobil pečena jagnjeta — torej nam kar pečena jagnjeta letijo v želodec — pripominjam, da so otroci zbrali denar in so mi napravili za god jagnje iz moke, iz ostanka pa so mi kupili cvetlico in 1 liter vina. Ce sem res tak razbojnik, bi mi otroci prav gotovo ne naredili ve-, sel j a za god. Še nekaj je omenil gospod Smotinsky, da jim govorim: »barabe, lopovi«. Res sem rekel v razredu: »Ti, pa ti, pa ti, ste res lumpi, če se ne boste poboljšali, boste v življenju postali barabe in se boste znašli v zaporu.« Mislim, da tisti starši, ki hočejo imeti dobro vzgojene otroke, jih tudi doma učijo, kako naj se v šoli obnašajo. Od mnogih staršev sem dobil naročilo, naj bom strog z njiihovimi otroki. Kar pa je napravil tov. Smolinsky s svojim člankom pri otrocih, lahko samo rečem, da je delo z njimi nemogoče, da sem obupan in sem dvignil roke. Zakrajšek Ivan: Nocoj ste slišali, kaj se v Boštaniju dogaja. Zaradi teh nekaj ljudi moramo vsi trpeti. Upam, da v svojem življenju nisem nikomur kaj hudega napravil, če pa sem, sem pripravljen, da popravim krivico. Gospa Do-bovškova sovraži mene in mojo družino, še nikdar pa se ni izjavila zakaj. Ona me samo blati. Moj namen je, da pošteno in pravično skupaj vsi delamo z roke v roki in tega sem se vedno držal. Ko sem bil izvoljen za žulpana, gospa Dobovško'v a ni mogla od jeze nekaj dni skuhati kosila. Rekla je, da ne bo dala prej mir, dokler Papeževe in mene ne spravi stran. Želim, naj se enkrat napravi v Boštanju mir in red. Kdor trdi, da sem sodeloval z okupatorjem, naj se sedaj oglasi. Blaha Mija: Od osvoboditve do danes je preteklo že osem let. Težko smo živeli štiri leta v vojni. Naši ljudje so se mučili po taboriščih in kot izseljenci. Vse smo vzdržali, ker smo ves čas mislili, da bomo prišli še enkrat domov. In prišli smo domov. Bili smo ob vse, od vsega ni bilo niti sluha. Vsi smo prišli praznih rok, razen tov. Dobovška, ki je pripeljal 3 vagone stvari. Nas so hranili vojaki. Z voljo _smO' pričeli obnavljati porušene domove in vsi smo mislili, da bomo lepo živeli. Tedaj je začela v vasi klevetati Dobovškova. Ali je to socialistično, da je vas v prepiru? Ovadbe so na dnevnem redu. Ljudje hodijo na zasliševanja v Krško in s tem imajo velike stroške. Ali ni nikjer pomoči, da bi zvedeli, kdo je krivec, ki nas neprestano toži. Lažje smo trpeli od okupatorja, težko pa je in ljudi boli, da pri lastnih oblasteh ne dobi rešitve. Vsi poznate Dolžanovega Tončka, ki je veljal za naj-večjega barabina v našem kraju — njega je Zvegličeva nagovarjala, naj izjavi pri zaslišanju, da sem govorila1, da pridejo Angleži. Še celo on se je uprl temu in mi ni hotel škoditi. Ce ne moremo zvedeti resnice pri naših oblasteh, gremo v Ljubljano, Beograd ali pa do samega maršala Tita. (Nadaljevanje na Si. strani) glasno.) V imenu Pm sela mm sfela za jrosfeto ii Maro LRS Dne 10. aprila t. 1. so se člani novega Sveta za prosveto in kulturo LRS zbrali' na svojo prvo sejo, katere se je udeležil tudi član Izvršnega sveta ljudske skupščine DRS, tov. Ziherl Boris. Poleg tega je seji prisostvoval tudi sekretar Sveta za prosveto in kulturo LRS tov. Kimovec Franc. V pozdravnem nagovoru je predsednik Sveta tov. dr. Anton Melik na kratko orisal delo prejšnjega Sveta in se vsem njegovim članom zahvalil za sodelovanje, nato pa je poudaril važno družbeno vlogo novega Sveta, ki bo nekakšna prosvetna zbornica in izrazil željo, da bi vsi člani Sveta kar največ pripomogli k njegovemu uspešnemu delu v obliki demokratičnega soodločanja. Tudi v imenu vseh članov se je zahvalil Izvršnemu svetu ljudske skupščine LRS za izkazano zaupanje. Opozoril je, da se je prva seja zato toliko zakasnila, ker še ni rešeno vprašanje zastopnika glasbenikov. Nato je prešel na dnevni red, ki je obsegal naslednje točke: 1. Razprava o pristojnosti Sveta. 2. Intormacije o proračunu Sveta za leto 1953. 3\ Določitev in formiranje nekaterih komisij. 4. Razno. V razpravi se je uvodoma oglasil tov. Ziherl, ki je v glavnih obrisih nakazal program dela Sveta in opozoril predvsem na dvoje: na razliko med starim in novim Svetom ter na premaknitev težišča dela Sveta na vprašanja šolstva. Stari Svet je imel še številne znake prehajanja od administrativnega upravljanja k demokratičnemu socialističnemu upravljanju. V dosedanjem delu sta se oba navedena elementa prepletala v prepletajočih se funkcijah aparata in voljenih članov Sveta. Tudi sam predsednik Sveta je bil hkrati predstojnik administrativnega aparata. Preveliko število članov, okrog 100, je dajalo Svetu značaj nekakšnega prosvetnega parlamenta in je zelo otežkočalo kolektivno odločanje, zaradi česar se je teža dela prenesla na odbore in sekcije. Novi Svet je manjši po številu in obenem oproščen slehernega prepletanja z administrativnim aparatom. Sekretar Sveta, ki je državni uslužbenec, sicer prisostvuje sejam Sveta, nima pa glasovalne pravice. S tem je omogočeno kolektivno reševanje problemov in je tako Svet res kolektivni organ republiške uprave na področju prosvete in kulture ter podrejen samo drugemu višjemu kolektivnemu organu, Izvršnemu svetu ljudske skupščine LRS. V drugem delu svojega nagovora je tov. Ziherl omenil, da bo Svet lahko prvenstveno obravnaval probleme šolstva, od najvišjega do najnižjega, torej področje, kjer je bilo do sedaj marsikaj zamujenega. Upravljanje kulturnih in umetniških ustanov, s katerimi se je stari Svet prvenstveno ukvarjal, bo prepuščeno v mnogočem tem ustanovam samim. O teh vprašanjih pa bo potrebno razviti še najširšo javno razpravo. V živahni razpravi k prvi točki dnevnega reda je sodelovala večina članov Sveta. Ustanovljena je bila posebna komisija, ki bo dokončno formulirala stališče Sveta glede njegove pristojnosti. Razprava je zajemala predvsem vprašanja o uravnavanju vpisa v šole, o potrebi dobre statistike in evidence, o stikih z ino-zsmstvom, o kadrih v gledališčih, o kadrovskih vprašanjih umetnostnih akademij, o učnih in znanstvenih knjigah in o grafični dejavnosti. Glede vpisa v šole je Svet osvojil mnenje, da mora biti izbira študija na vseh vrstah šol sicer svobodna in demokratična, vendar pa bo treba voditi določeno šolsko politiko z ozirom na perspektivne potrebe posameznih panog naše družbene dejavnosti po novih kadrih. Pri tem se bo treba v največji meri posluževati sistematičnega informiranja javnosti ter zakonito določenih pogojev za vpis na srednje, strokovne in visoke šole. V razpravi o proračunu Sveta za '1. 1953, ki je že v veljavi, je šlo le za naknadno informacijo članov Sveta in za razdelitev nekega sproščenega kredita. Proračun zajema le sredstva za poslovanje samega Sveta in nekaterih visokošolskih, znanstvenih in kulturnih ustanov, ker so vse ostale šolske, kulturne in prosvetne ustanove v proračunih posameznih okrajev. Vendar je tudi razprava o tem, dopolnjena s podatki posameznih članov Sveta o položaju po nekaterih okrajih (predvsem na Primorskem), ugotovila, da ni pravilno mnenje, da letošnje proračunske težave bistveno ne omejujejo normalnega delovanja naših kulturnih in prosvetnih ustanov. Materialno stanje na področju našega šolstva, kulture in prosvete, od visokih šol pa do izvenšolske dejavnosti, je kritično, tako v relaciji napram dosedanjemu razvoju, kakor tudi napram razvoju v ostalih ljudskih republikah FLRJ. Skrajna štednja prehaja ponekod že v absurd in povzroča zato tudi trenutno dosti večjo škodo kakor pri-štedka, a postane ta škoda za bodoči razvoj lahko usodna. Ugotovljeno je bilo, da se celo na kulturnem področju dostikrat materialna sredstva nepravilno uporabljajo, n. pr. za izdelavo filmov, ki ne dosegajo nika-kih moralnih, niti materialnih uspehov. Svet se je odločil, da bo storil vse potrebne korake, da se to popravi, kajti drugače ne preti le stagnacija, temveč celo nazadovanje našega kulturnega razvoja, kar ima lahko veliko škodo tudi za naš materialni razvoj. Izbrana je bila posebna komisija, ki bo zbrala vso potrebno argumentacijo. Posebno boleča stran finančnega poslovanja naših prosvetnih in kulturnih ustanov je nakupovanje investicijskega materiala, učil, knjig, revij itd. v inozemstvu po prostih deviznih tečajih. Tako pride do pri- merov, da DZS zaračunava za posamezne inozemske znanstvene revije od 25 000—50 000 din letno za en izvod, medtem ko bi bila vrednost po uradnem kurzu okrog 2000—3000 din. Še težje pa je, da posamezna izvozna podjetja terjajo izplačilo razlik, ki nastanejo zaradi dviga faktorjev in deviznih tečajev, za nazaj. S tem se v finančnem poslovanju ustvarjajo nerešljivi problemi. Nujno bo treba tudi v naši republiki doseči, da bodo za nabave te vrste na razpolago devize po uradnem tečaju in uvoz brez faktorjev, oziroma po faktorjih, ki so v veljavi ob sklepanju pogodb. Nadalje je Svet sklenil, da bo v primerni obliki poskusil takoj nuditi pomoč v šolskem materialu nekaterim najbolj prizadetim šolam na Primorskem in da bo vprašanju šolstva na Primorskem posvečal prvenstveno pažnjo. V razpravi o ustanovitvi in formiranju nekaterih komisij, je bilo najprej sklenjeno, da se ustanovi komisija za telesno vzgojo. Nadalje je bila ustanovljena in formirana komisija za pripravo osnutka uredbe o upravljanju umetniških ustanov. Ta bo organizirala tudi javno razpravo o tem vprašanju. Ustanovljena in formirana je bila tudi komisija, ki bo proučila razmere v Slov. Filharmoniji. Formirana je bila komisija za preiskavo Boštanjske zadeve. Vodila jo bo tov. Ada Krivic. Nadalje je bila sestavljena komisija za sestavo predmetnika in učnih načrtov za višjo gimnazijo. Vodil jo bo prof. Gabrovšek Ludvik. Končno sta bili ustanovljeni in formirani, še komisiji za proučevanje o stanju šolstva in šolski politiki v industrijskih krajih ter komisija za strokovno šolstvo. Ob zaključku zasedanja je bilo na predlog tov. Gabrovška sklenjeno, da pride na dnevni red prihodnjega zasedanja tudi vprašanje povezave Sveta za prosveto in kulturo LRS in Izvršnega sveta ljudske skupščine LRS ter vprašanje poslovanja okrajnih Svetov za prosveto in kulturo. O MATURI Vprašanje reorganizacije šolskega sistema je morda ena najtežjih in najbolj kočljivih vprašanj urejene človeške družbe. Razen prava ni človeške dejavnosti, kjer bi tradicija in teža izkustva imeli tolik pomen, kakor prav v šolstvu. Zato skoraj ni napak, če rečemo, da za spremembo šolskega sistema ni dovolj prepričanje, da smo slabše nadomestili z boljšim, pač pa spoznanje, da je bila taka sprememba nujna. Torej ne dobro ali slabo, ampak nujno, ker to je v svojih posledicah dobro. Zato je potreben, daleč pa je še zadosten pogoj vsake uspešne reformacije: 1. podrobna analiza dejstev, ki so prevedla do ustaljene oblike in 2. brezstrasten pregled vzrokov, ki zahtevajo spremembe. Če gledamo s te perspektive, je pričujoči predlog o spremembi mature poln samovoljnosti. Njegova edina zasluga je morda v metodi iskanja nove poti in ščepcu intuicije, ki pa jo je treba še preveriti. Mnenja sem, da je možno tolmačiti smoter mature na dva načina: 1. kot retrospektivno razstavo osemletnega študija na gimniziji, ki naj pokaže harmonično splošno na-obraženost ali 2. kot dokaz sposobnosti za nadaljevanje specialnega študija ma visokih šolah. Žal so časi, ko je mogla matura zadostiti obema namenoma, minili. Iz razlogov, ki jih tukaj ne mislim utemeljevati, ki pa so lahko tudi dvomljivi, sem se odločil za drugo možnost. Brž ko je premisa sprejeta, nam narekuje, mislim da edino metodo »gibljivih matur«, ki obstaja v naslednjem: 1. pregled fakultet z njihovimi potrebami; 2. pregled srednješolskih predmetov v njihovi odvisnosti glede na zahteve (posameznih fakultet; 3. oblikovanje različnih tipov »gibljivih matur« kot posledica točke 2. in 4. pregled perspektiv posameznih tipov. Kaj bi z »gibljivimi maturami« dosegli? 1. Pravočasno strokovno usmerjenost. 2. Razbremenitev kandidata pri ma turi od vsega onega miselnega materiala, ki ne posega bistveno v njegovo bodočo stroko. Pri tem ostane seveda neokrnjena njegova »splošna izobrazba«- ki jo je sprejemal celih, dolgih osem let. 3. Dvig maturitetnih zahtev. 4. Intimnejšjo zvezo med gimnazijo in visokimi šolami, ki bi imele mnogo večji interes na zahtevah in vsebini takih matur ter bi se zavarovale pred nesposobneži z zahtevo določenega tipa mature. Kaj bi izgubili? 1. Retrospektivno razstavo, ki je zaradi heterogenih predmetov dvomljive vrednosti. S tem nikakor še ni dokazano, da so »gibljive mature« logično utemeljene in razvojno nujne, pač pa, da velja o njih razmisliti, in sicer na osnovi analize, ki je nakazana v začetku tega predloga. PHjatelj ^ TEČAJ ZA VZGOJITELJE V DIJAŠKIH DOMOVIH Republiški odbor Združenja profesorjev in predmetnih učiteljev ter RO Združenja učiteljev in profesorjev strokovnih šol bosta priredila v prvi polovici julija v Ljubljani tečaj za vzgojitelje v dijaških domovih. Vse vzgojitelje, ki se za ta tečaj in-teresirajo, pozivamo, da se nemudoma prijavijo svojemu društvu, ki jim bo dalo tudi potrebne informacije. Vsa društva pa prosimo, da nam sezname prijavljencev pošljejo do zadnjega aprila. (Nadaljevanje z Z. strani) Lipar Stane: Predlagam, da se določi deputaolja, ki naj gre do tov. Kraigherja. Drenovec Franček: (član razsodišča novinarjev). Prišel sem kot član razsodišča novinarjev in sem prišel zaradi tega članka, o katerem je bilo danes tukaj dosti diskusije. O tem sestanku sem dotoil svoje vtise in bom o njih tudi pisal. Jaz imam svoje mnenje o članku Smolinskega in imam Svoje mnenje o današnjem sestanku. Prosim, če lahko postavim samo eno vprašanje in to tov. Papeževi, če lahko izjavi, da otrok ni nikoli tepla. Taka izjava bi mi bila zelo dobrodošla. Papeževa: Na to mi ni težko odgovoriti. Tri do štirikrat sem udarilai z otroško kuhalnico, ker me je dotični 4 mesece izzival. Fant je sam izjavil na sodišču, da ga ni. nič bolelo In da je takoj po tistem že žvižgal. Smolin«ky piše v članku, da je imel razbito ustnico. To pa je bito takole: Na nenehne opomine fant ni ubogal — in, ko ni dal mir, sem zamahnila z roko proti njemu, tedaj Pa se j,e on odmaknil in udaril v klop, Prt čemer sta mu pritekli dve kapljici krvi. To je tudi na sodišču potrdil, da se je sam ugriznil. Dalje navaja Smolinsky, da sem otroka opraskala za ušesom. Dotični fant je imel krasto na ušesu in si jo je sam spraskal, kar je potrdil tudi na sodišču. Nikdar pa ne bom zanikala, da nisem nobenega mimogrede kaznovala. Zakaj sem Renkota udarila? Njegova mati me je trikrat prosila, naj vendar njenega otroka držim v strahu. S tem mi je nastavila zanko. Kmalu za tem so mi zagrozili, da me bodo1 zaprli. N. N. Ko sem se peljal na kolesu, so se mi bližali trije fantje. Eden od treh ml je pljunil v obraz. Vprašal sem ga, kdo ga je tako učil: ali učitelj, ali mati. Na to mi ni nič odgovoril. Ko sem mu rekel, da grem k šolskemu upravitelju Ahačiču, mi je zabrusil, da učitelji ne smejo tepsti otrok. Takrat sem mu pa, priznam, primazal dve klofuti. To je uspeh članka. Drenovec Franček: Ce je novinar o nečem subjektivno (prepričan,, ima pravico, da to tudi napiše. Ce je novinar Smolinsky napisal članek in, če je pre-ipričan, da je resnica, mu ne zamerim. Nosi pa odgovornost pred javnostjo. Mislim, da ima vsak državljan pravico in svobodo, da o stvari, o kateri ima svoje mnenje, tudi piše. Tudi jaz sprašuj em ljudi, nikdar pa nimam namena priti v roke barabi. Izgleda, da je situacija taka: tu je nekaj špidjev, ki vas denuncirajo in tako ne pridete niti (potom oblasti do pravice. Saj se spominjate mojega članka »Strah . . .«. Temu človeku se je njegovo ravnanje dokazalo, danes pa je popolnoma onemogočen. Pravite, da vam okraj ni naklonjen. Vi imate partijsko organizacijo, frontne organizacije, in ne verjamem, da so prav vsi proti vam. Ali nimate predsednika v okrajnem odboru, ali je ta kdaj postavil vprašanje? Kako je možno1, da se partijska organizacija in druge organizacije pustijo terorizirati od nekaj špicljev? Ah je to normalno stanje Dr. Kranjc (zdravnik): Žalostno1 je pa pn stvari eno: Tovariš Smoliosky se je oglasil pri ljudeh, ki so ga enostransko informirali. Odg. urednik je dolžan, da diskutira z novinarjem o takem članku, ki je tako globoko posegel v naše pedagoško življenje. Oudim se da ni poslal tov. Smolinskega še enkrat na teren, da bi preveril to zadevo. Vsak človek gleda na stvar drugače. Skoda je, da se tov. SmolinSky ni pozanimal, tudi za drugo plat zvona. Drenovec Franček: Na mene je ugotovitev, da so otroci pokvarjeni in moralno ogroženi in, ko sem slišal tiste karakteristike otrok, vplivalo fatalno. Starši niso zmožni vzgajati otrok, potem ga mora vzgajati šola. Morate vedeti, da je pri vas vprašanje, ali imate starše, ki so morda zaostali in tako dalje, ali ni osnovna naloga vas in vaših političnih organizacij, da postavite problem vzgoje staršev, da bodo te starše usposobili, da bodo imeli do vzgoje otrok pravilen odnos. Ce je skratka stanje med otroci tako, da se (starši za vzgojo otrok ne zanimajo, bom rekel, da vaše politične organizacije niso zrele, da rešijo tak problem in kako naj bodo vaše organizacije kos ostalim (političnim nalogam. To je nekak majhen vtis in o tem bom pisal, kot sem to povedal. Jaz bom odpiral probleme. Mislim, da so to vprašanja in da bi bilo dobro, da se nad takimi vpra^ sanji zamislite. Mazajeva: Tovariš Franček, mi smo imeli veliko roditeljskih sestankov in se je na takih .sestankih dosti oovorilo o vzgoji otrok in na teh sestankih smo večkrat obtoževali in opažali, da ravno tistih staršev, ki ne znajo vzgajati otrok, ni nikoli prisotnih. Ce se starši teh sestankov ne udeležujejo, kako naj jim dopovemo, kako naj vzgajajo otroke. Dr. Kranjc: Imamo nešteto primerov, da so otroci moralno ogroženi ravno zaradi tega, ker so njihovi starši veliki pijanci. Vprašam tovariša novinarja aii je možno te (Starše politično' sploh prevzgojiti? V primeru, kjer imamo starše moralno defektne, se mi zdi to absurd in nemogoče. PROTI ŠPORTNI STAVI Ob zahtevi izvršnega odbora Nogometne zveze Jugoslavije, naj se takoj obnovi športna stava, so sklenile podpisane organizacije na skupni seji dne 28. marca, naj se iz naslednjih razlogov ne dovoli njena obnovitev: V kratkem času obstoja prve športne .stave se je zbralo okrog nje mnogo ljudi, zlasti šolske mladine. Z izpolnjevanjem stavnih listkov se je v mnogih krajih ukvarjalo veliko število učencev od osnovne šole do univerze. Če bi se ukvarjali samo z izpolnjevanjem stavnih listkov, še ne bi bilo velike škode. Toda šlo je za preveliko zaposlenost mladine pri izpolnjevanju teh listkov. Mnogo učencev vseh šol je dan za dnem bralo športne .strani vseh listov, diskutiralo o stanju posameznih klubov, o formi posameznih igralcev itd., vse zato, da bi stavili na verjetnejše rezultate. Tako so učenci zanemarjali svojo osnovno nalogo — učenje, opustili so čitanje književnih del in vsega ostalega, kar bi jih lahko ideološko in kulturno dvigalo. Prenehali so kupovati knjige in ostale potrebščine, ker je bilo treba nabavljati stavne listke, da bi z večjo verjetnostjo dosegli vabljive dobitke. Tako je zaradi športne stave postalo življenje učencev silno prazno. Edina stvar, o kateri so razpravljali, je bila športna stava. Kam je to vodilo, ni treba pripovedovati. Smoter naše vzgoje je vsestranski razvoj učencev, stavni listki pa prav to onemogočajo. Na prvi pogled stavni listki niso dragi. Če kdo vsak teden daje po sto dinarjev, .predstavlja to mesečno štdrLsto dinarjev. Za učence, ki jih vzdržujejo starši, to pi majhna vsota, tem prej, ker jo lahko uporabijo za sto drugih drobnih stvari, mnogo potrebnejših za vzgojo. Tu se nočemo spuščati v to, da so mnogi učenci, omamljeni od dobitkov, prihajali do denarja tudi na nedovoljene načine. Ker jih niso izsledili, so v lastnih očeh izgubljali na vrednosti, a nič slabšega za moralno vzgojo kot izguba vere vase. Kadar so jih pa zalotili pri kraja, so bili vsekakor tudi na razne načine kaznovani ter je to .spet negativno vplivalo na njihovo pravilno vzgojo. To pomeni, da je športna stava rušila moralno vzgojo naše mlade generacije. Mladi ljudje so sanjarili, kako bo mogoče z (denarjem, dobljenim pri stavah, — torej ne pri delu! — lagodno uživati. Sanjajoč o tem so se privadili še eni negativni lastnosti — lenobi. Tudi če ne hi obstajali še drugi razlogi (a jih je še mnogo), bi bili že ti (dovolj, da se ne odobri ponovnega dela športne stave. Iz teh razlogov je bilo tudi prvotno delo ustavljeno, le da so mislili pobudniki njene obnovitve, da je prišel sedaj čas, ko jo lahko z enim samim zaletom obnovijo. Eden izmed zastopnikov športne stave trdi, da so njeni največji nasprotniki »naravno, bili pedagogi«. Pozabil je, da je bila vsa naša javnost proti športni stavi in z njo vred tudi pedagogi. Ker vsi razlogi, zaradi katerih je bila prva športna stava prepovedana, še danes obstajajo, je tudi danes proti športni stavi vsa naša javnost, starši dijakov, učitelji, pedagogi in tudi sama mladina. V naši domovini zelo upoštevamo šport in telesno vzgojo in upoštevali ju bomo čedalje bolj, toda športna stava oži zanimanje za šport ter kvari naši mladini zdrav smisel zanj. Neki pobudnik športne stave pravi, da je treba med dvema zlema izbirati manjšega. Ne bomo ga prepričevali, kako je napačno, uporabljati ta rdk v vseh primerih, moramo mu pa povedati, da se ta rek nanaša vedno na dva neizogibna zla, športna stava pa ni neizogibno zlo. temveč je odvisno od nas, če bomo to zlo uresničili ali ne. Nam ni treba izbirati med dvema neizogibnima zlema. Nasprotno; mi danes lahko odločamo: ali hočemo na račun pravilne vzgoje velikega števila naše mladine pridobivati denar za športne objekte s športno stavo ali ne. Če je tako, smo mi za pravilno vzgojo, potreben denar za športne objekte se pa lahko poišče drugod in na drugačen način, kajti napačna vzgoja mladine se ne more nadomestiti z nikakim denarjem. Beograd, 30. marca 1953. Centralni odbori Združenj prosvetnih delavcev ★ Društvu učiteljev posebnega šolstva v Ljubljani Prejeli smo vaš dopis v zvezi s karikaturo v zadnji številki »Prosvetnega delavca«. Izjavljamo, da smo pri objavi te risbe imeli v mislih zgolj način, s katerim »Slovenski poročevalec« obravnava šolsko vzgojne probleme, posebej pa še prosvetne delavce in da nam niti v sanjah ni prišlo na misel, zlonamerno užaliti omenjenega prosvetnega delavca, najmanj pa še šolnika iz vrst delavcev v posebnem šolstvu. Ravno zato, ker smo primer dobro poznali, nismo mislili, da bi bil tov. L. kakor koli prizadet, priznamo pa, da je bil naslov risbe ponesrečen, kajti le temu naslovu se moramo verjetno zahvaliti, da ste zadevo tako razumeli kot pišete. Uredništvo »VOJNA Z OTROKI ALI SREDNJI VEK V BOŠTANJU- Človek, ki je prebral obširen članek ljubljanskega novinarja (gl. Slovenski Poročevalec z dne 4., 5. in 6. aprila t. 1.) o razmerah v Šoštanju, članek v nadaljevanjih, ki je zavzel v časniku skoraj dve celi strani z zelo originalnimi ilustracijami, se je moral nad dogajanji, ki se vrše v naši domovini, globoko zamisliti. Pravzaprav — če se hočemo točneje izraziti: groza ga je. Ze podnaslov karakterizira razmere, da je zares čudno, kako je kaj takega v osmem letu nove Jugoslavije mogoče. Tako beremo v prvem članku naslednje uvodne stavke: »Razredna borba, ki dobiva obliko male vojne — Skupina socializmu tujih ljudi z učiteljico Papeževo in šolskim upraviteljem Maža jem na čelu napravila iz šolskih otrok predmet najsrditejšega političnega in osebnega raz-računavanja. ■— Državni uslužbenec Malovrh obsojen zato, ker je napisal resnico.« V naslednji številki dnevnika beremo v nadpisu naslednje citate: »Teorija, po kateri so siromašni šolski otroci, med njimi vojne sirote in socialno najbolj ogroženi — »lumpje« in »raubarji«, ki jih je treba pretepati in mučiti kakor ni dovoljeno ravnati z živino. — Organizirana reakgija in šolski inšpektorji na vsa usta zagovarjajo in 'ščitijo tako stanje, medtem ko so krajtevne množične organizacije neenotne in nesposobne, da bi razčistile položaj in pripomogle resnici na dan. — Kulturna in socialna, pa tudi juridična sramota prvega reda zahteva takojšnjo intervencijo oblasti ter najstrožje kaznovanje krivcev«. V epilogu k članku »Vojna z otroki ali srednji vek v Boštanju« zvemo, da je pisec članka v zvezi z razmerami na boštanjski šoli poslal svoj članek tudi prizivnemu sodišču, ki bo odločalo o Malovrhovem prizivu! Če beremo ta članek, se nam porodi misel, da so vsi ljudje v tistem kraju pokvarjeni in da v osmem letu naše nove stvarnosti, ki je vidna celo v zadnji gorski vasi, novi čas ni Boštanju ničesar prinesel. Ali je ta kraj oaza? Ali je obdan s kitajskim, zidom, da vplivi nove dobe niso mogli na ono stran? Ali kraj ne spada v neko višjo upravno enoto, kjer vendar vedo, kaj se dogaja na terenu? Ali ni v kraju komunistov, organizacije OF, AFZ, LMS, pionirskih organizacij, ki so navzgor povezane in bi bila njih dolžnost, nadrejene organizacije obveščati o dogajanjih na terenu? Ali niso bili niti okrajni forumi tako močni, da bi zadevo odločno zgrabili pri korenini in pravočasno razkrinkali krivce, da je moral priti neki Smolinsky iz Ljubljane, ki je šele pogledal resnici v oči in povedal jasno in glasno, kaj in kako? To je tisto, kar nas močno zanima! Razčiščenje zadeve prepuščamo sodišču, vendar si postavljamo vprašanja, ki... P. Pismo uredništvu iz Vodic Ko sem predita! Vaš uvodni članek v zadnji številki Prosvetnega delavca: Več razumevanja, me je zanimalo mnenje mojih in ostalih tovarišev prosvetnih delavcev o tem članku. Pa Vam lahko zatrdim, da nam še nihče ni pisal tako po srcu. Vsi smo bili mnenja, da je pisec tega članka pošteno mislil in da bi bili vsi prosvetni delavci, zlasti pa učitelji na deželi zelo hvaležni vsakomur, ki bi se vsaj včasih spomnil na nas in nas poikazal v taki luči in vrednosti, kakršna je v resnici. Saj ne skrivamo svojih napak, kdo pa je brez njih. Želimo pa več obzirnosti in razumevanja. Vselej nam je težko pri srcu, kadar či-tamo v dnevnem časopisju o enem ali drugem prosvetnem delavcu kaj slabega. Čutimo, da padajo očitki na vse nas. Vedno pa smo ponosni, kadar čitamo pohvale naših tovarišev, ker s tem vsi pridobimo. Mislim, da je zlasti na podeželju povsod tako, da skoraj vse kulturno in prosvetno delo pa tudi politično delo med vaščani zavisi le od pridnega in agilnega vaškega učitelja ali učiteljice. Vse in povsod učitelj. Lahko bi Vam navedel na stotine lepih zgledov tihega in požrtvovalnega dela naših učiteljev in učiteljic, ki svojih naporov in prečuitih noči ne obešajo na veliki zvon, ki za svoje delo največkrat' žanjejo le posmeh in zapostavljanje, celo od ljudi, ki bi bili v prvi vrsti dolžni skrbeti za ugled učitelja na vasi. Ni čuda. da se mnogi od teh tihih prosvetnih delavcev še bolj zapro vase in da počasi omagajo razočarani nad nerazumevanjem, ki ga za svoje delo sprejemajo od vsepovsod. Vsi prosvetni delavci smo se globoko oddahnili, ko je bil sprejet zakon, da imamo učitelji na vasi pravico do brezplačnega stanovanja in kuriva. Hvaležni smo bili naši ljudski oblasti ob prevedbi in ureditvi plač, čeprav so se tudi napravile nehote enemu ali drugemu kake krivice. Toda dejstvo je, da se moramo učitelji na vasi, kljub vsemu pošteno boriti za dosego teh pravic, da so nam mnogi neznansko nevoščljivi ne samo ibrezplačnega (Stanovanja, ki ga mimogrede povedano, ni vzeti dobesedno, ker se mora učitelj, če hoče z gospodarjem dobro orati, sprijazniti s tem, da hočeš nočeš odrine še iz svojega, ker mora gospodar polovico stanarine itak oddati občini. Isto je seveda tudi s kurivom, ki ga dobi samo toliko, da pozimi ne zmrzne, poleti pa si ga mora kupiti sam, če si hoče opoldne skuhati kosilo. Pa še tista drva so največkrat sveža. Ce Vam povem, da so nam nevoščljivi tudi naših plač, češ učitelj dobi ne vem koliko jur- * jev na mesec za tistih nekaj ur v šoli, drugega dela pa itak nima. Tako so gledali na nas učitelje že v bivši Jugoslaviji razni vaški magnati. Tovariš urednik, mi učitelji dobro in bridko občutimo vso težo svojega stanu. Zavedamo pa se tudi, da opravljamo prav tako važno in koristno delo, kot vsi delavci v tovarnah, ali kmetje na poljih. Krepi pa nas pri vsem našem delu zavest, da razumejo naš položaj ljudje na na j višjih mestih naše ljudske oblasti, in zavest, da mora naše delo prej ali slej le roditi dobre in trajne sadove v korist posameznika In vsega našega naroda. Vodnik Nace NAŠ ŠOLSKI SISTEM IN UČBENIKI Prvi obrisi novega, sedanjemu in bodočemu gospodarskemu razvoju ustreznega šolskega sistema se že kažejo. Nekateri članki v Prosvetnem delavcu so to vprašanje osvetlili z več strani. Spremembo šolskega sistema zahteva več činiteljev: obvezno osemletno šolanje, prehod učencev z nižje na višjo stopnjo, krčenje nepotrebne učne snovi v korist življenjsko važnejši, širša razgledanost dijakov na višji stopnji in praktična uporabnost učnega gradiva na poklicnih in visokih šolah; vse to pa z enim samim ciljem: usposobiti mladino za čim uspešnejše ustvarjalno delo na vseh popriščih politične, ekonomske in kulturne dejavnosti, ko bodo zapustili šole. Sestavljale! novih učnih načrtov imajo tedaj težko in odgovorno nalogo, da vnesejo vanjte vse tisto, po čemer danes vsi stremimo. Pri svo-je 3' 3 umetnostna zgodovina glasbena zgodovina psihologija in filozofija moralna vzgoja temelji družb, ureditve skupno Matematiki, fiziki in gam to razdelitev: matematika kemija fizika — — 2 2 1 1' — — — — li 1 6 6 6 6 kemiji predla- 4 4 4 2 — 2 Ta predlog bo verjetno odgovarjal zahtevi, da ostaneta matematika in fizika maturitetna predmeta, da pa se kemija v 8. razredu naj ne poučuje. Mnenja pa sem, da sta fizika in kemija enako važni, če motrimo razvoj proizvajalnih sil. Vsekakor pa bi se pouk elementarne kemije in fizike moral prirediti tako, da bi dijaki v teh dveh predmetih spoznali čimveč tehnologije in s tem čimveč tehnoloških procesov, v katerih se odvija poglavitna dejavnost — pridobivanje materialnih dobrin iz prirode in zadovoljevanje potreb družbe. Takim temeljem fizike in kemije naj bo opora pouk matematike, ki naj poleg aritmetike in geometrije poda tudi opisno geometrijo, v osmem letniku pa tudi osnove statistike, ki naj omogoči mladim ljudem, da bodo lahko tolmačili poročila o našem družbenem razvoju in osnutke družbenih ter drugih planov. Za prirodopis in zemljepis predlagam v vsakem razredu po dve uri. Predlog združenja je izpustil v 6. razredu pouk zemljepisa, ker je treba — v skladu s celoto — pač prirediti predmetnik kvoti 32 ur tedenskega pouka. Moj predlog ne daje zemljepisu nobene ure več, le redno v vsakem letniku višje srednje šole po dve uri. Končno pa je potrebno tudi spregovoriti nekaj o pomenu pouka zemljepisa, za katerega menim, da samo opisuje hribe in doline, zvezde in oblake, reke in jezera, letovišča in prometne zveze. Tudi geografija se mora preusme- riti in dati večji poudarek na ekonomsko geografijo. Priznati si pač moramo, da se vendar z gospodarsko dejavnostjo v prirodi premaguje prirodne sile in ustvarja vse tisto, kar družba .potrebuje za svoj obstoj! Prav to pa bi morala opisovati geografija, a njen pouk bi moral temeljiti na spoznavanju tehnoloških procesov pri kemiji in fiziki. Pri geografiji bi morali razložiti, kako poteka proces od proizvodnje do menjave in razdelitve materialnih dobrin, kakšne vezi družijo ljudi v iboju proti prirodnim silam, kakšen gospodarski organizem so si zato ljudje ustvarili in na kakšni materialni osnovi temelji družbena zavest, z njo pa tudi kulturno-prosvetna dejavnost sama. Prav tega stika z življenjem našim šolam manjka, tiste skladnosti z razvojem, 'ki se odraža zdaj v enem, zdaj v drugem dogodku naših dni. Geografija mora biti na srednjih šolah prirodoslovna in družbena veda. Kdor od tistih 95% absolventov srednje šole namerava nadaljevati študije na ekonomski ali juridični fakulteti, bo res strokovno poglobil svoje poznavanje našega družbenega razvoja, vsi ostali pa se usmerjajo na visoki šoli v strokovnjake svoje stroke in če jih že v srednji šoli ne bomo usmerili k spoznavanju našega družbenega razvoja, šola spet ne bo izpolnila ene svojih nalog. Od skupnih 32 ur naj se torej porabi za jezike 31% časa = IX) ur za družbene vede 19% časa = 6 ur za prirodosl. vede 38% časa = 112 ur za krepitev telesne in obrambne moči mladine 12% časa = 4' ure V kolikor se bodo v nadaljnjem spreminjanju predmetnika zmanjševale učne obveznosti, se bodo morale nedvomno povsod drugje prej, kakor pri skopo odmerjenem času za družbene vede. Avguštin Lah IZ TUJIH ČASOPISOV PESTALOZZIJEVA VAS Tisoč metrov nad morjem, ob Bodenskem jezeru, leži stara vas Trogen. Tik poleg te vasice so 1. 1M6 postavili lične hišice alpskega sloga, ki jih v Švici imenujejo: »chalets«. Teh W hišic tvori novo »Pestalozzij evo vas«. 2e ime velikega švicarskega pedagoga delno odkriva naloge in smotre vasi, ki ima pod streho 170 otrok obojega spola. To so mali Francozi, Angleži, Nemci, Italijani, Poljaki, Finci, Avstrijci, Madžari in Gdki. Večinoma so sirote, ki_ jim je zadnja vojna tragično vzela starše. Pobudo za ustanovitev take vasice je dal neki švicarski zgodovinar 1. 194>4 v reviji »Du«. V članlkiu je apeliral na Švicarje, Iki med vodno niso čutili strahot vojne vihre, da ‘bi pomagali ustanoviti zavetišče za otroke iz prizadetih držav, ki bi naj se hkrati naučili medsebojne strpnosti in »evropske miselnosti«. Odziv švicarske javnosti je presegel vsa pričakovanja'. Z vseh strani so usta-novlteljem pritekala sredstva in darovi. Spočetka so sprejemati v Pes t a 1 o-zz i j evo vas le vojne sirote, danes pa sprejemajo sirote, ki jih je življenje tako ali drugače prizadelo. Življenje in delo v tej vasi je vzbudilo po svetu že tolikšno pozornost, da so o njem izdelali umetniški film. Režiral ga je znal režiser L. Lindberg (ki je režiral tudi film: Štirje v džipu). Podobnih otroških vasi je v Evrolpi več. Avstrijci imajo Kinderhof S. O. S. Italijani imajo svod Giardino dTnfauzia. Toda le »Pestallozzijeva vas« ima pod streho sirote raznih narodov (Po članku Iz »Settimo giorno« — M. H.) so z da O SODELOVANJU TISKA PRI VZGOJNEM DELU Zdaj pa je zares včasih tako, da se To ni samo učiteljeva naloga, je dolž-človeku »inako« zazdi: učitelj ozir. prosvetni delavec ipostaja grešni kozel, ki ga je treba »razkrinkati« ali kakor koli »predstaviti« črtajočemu občinstvu s tem, da se grehi ali pogreški ali celo nepravilnosti posameznikov na veliko prikazujejo, bombastično razpihujejo ter — ali smemo sumiti? — tendenčno posplošujejo? Tak pojav ni redeik v lokalnih listih, našel pa je že pot tudi v dnevno časopisje. Zato je potrebno, da to zadevo vsaj registriramo, če že ne moremo dovolj ikrepfko poidčrtati, da je vsaka taika objava vendarle premisleka vredna m potrebna, če drži tisto, kar radi poudarjamo, da je vloga tiska danes drugačna kot je bila v stari Jugoslaviji. Takrat namreč se je marsikdo le prerad zaletel v učitelja, posebno v onega s podeželja, ki že tako in tako ni imel tam v hribih nič dobrega. Prestopki posameznikov so se posplošili dn so pri tem očetje napadov zasledovali jasno postavljeni cilj, čim bolj .umazati učiteljstvo, ki je med preprostim ljudstvom vršilo svojo progresivno vlogo. Neredko so bila prizorišča takih napadov še prižnice, da ne govorimo o prosilulih »banskih svetih«, na katerih so »banski svetniki« ob razpravah o kulturi in prosveti izlili nič koliko gnojnice na učiteljske glave. Nikjer ni bilo zaslediti trohice skrbi za problematiko šolstva, vzgoje in izobrazbe, pač pa mlatenje po učiteljstvu; še tak malenkosten prestopek kake učiteljice se je razpihal nad vso domovino In vnemal v naših preprostih ljudeh mržnjo in nerazpoložen j e, v smislu znanega citata: »O sancta simplicitas!« O problematiki našega vzgojstva danes in pozitivnem odnosu do učiteljstva, ki bodi pozitiven moralno in materialno', so spregovorili naši naj višji politični in državni forumi. Mislimo, da je imel ta leta pač vsak naš javni delavec zadosti prilike, se z njihovimi izvajanji seznaniti. Vzgojo postavljamo danes na prvo mesto, kar je logično, če hočemo zgraditi socialistične ljudi: socialistični ljudje — socializem! Marsikdo pozablja, da vzgojni proces ni isto kot proizvodni proces, pa bi rad čas prehitel! To vendarle ni tako enostavno! Toda dolžnost vsakogar bodi, da problematiko študija, se vanjo poglablja, jo analizira in izvaja posledice! nost celotne družbe, ki je zainteresirana na razvoju šolstva, prosvete in kulture ne samo v »kulturnih centrih«, temveč povsod, koder podlegajo ljudje raznim vražam in kakršnim koli mističnim predsodkom, tonejo v zaostalosti ter obči telesni in duševni bedi! Prosvetni delavci vrše važno poslanstvo, njih delo je marsikje pravo pionirsko delo. Toda prisluhnimo njih tožbam! Ali zahtevajo morda kaj izrednega? Ce je tukaj taka in taka uredba, ki mi to in to zaiconito priznava, ali je res sedaj moja naloga, da bom za tisto prosjačil? Ali se je zares treba »boriti« za to, kar je že itak izven vsake debate? Da, sovražnik je med nami, in temu sovražniku je treba napovedati boj: to je brezdušni birokratizem, ki je posebno pokazal rogove ob prevedbah upokojencev! Ta borba je — tako pač tudi poudarjamo — zadeva vse družbe in nič manj našega tiska, ki naj učiteljstvu pri njegovem delu pomaga; tisk naj s pomočjo prosvetnih delavcev obelodanuje razne naše šolske probleme, ki jih je nič koliko, obvešča naj javnost o stanju vzgoje in izobraževanja širokih ljudskih množic oddaljenih predelov naše domovine, seznanja naj čitajoče občinstvo, a nič manj javne organe, o težavah, s katerimi se bore tisti posamezniki, ki jim pravimo »prosvetni delavci«, in kako neutrudno, z osebnim žrtvovanjem in ljubeznijo do domovine le-ti premagujejo te težave. Pišejo naj o rasti naših otrok, ki morajo preživljati svojo mladost v nehigienskih, sto let starih »šolah«, pa vendarle vztrajno in požrtvovalno pod vodstvom svojega učiteljstva napredujejo in se vzgledno oborpžujejo z znanji, spretnostmi in privajenostmi. Ali ne bi bilo interesantno, da bi jo kak ljubljanski novinar mghnil na Kozjansko, v Zgornjo Savinjsko dolino, v Haloze ipd. in v obliki duhovite reportaže nanizal pred nas probleme in probleme in probleme? In takrat bi pač marsikdo vzkliknil: Podprimo prosvetne delavce pri njih prizadevanjih! In tako bi pač izostala marsikatera pavšalna sodba na račun učiteljevega dela, mimo katere gremo sicer molče, jo pa gledamo kot pojav, ki ne vemo, kako bi ga pravzaprav tolmačili. A. P. DRUŠTVENO DELO v Združenju profesorjev ____in predmetnih učiteljev LRS IZ CELJA V Celju razpravljajo o večtirnem sistemu pri obravnavanju šolskih in vzgojnih vprašanj. O istih ali sorodnih vprašanjih se govori v učiteljskih zborih na posameznih šolah, v šolskem odboru pri Svetu za prosveto in kulturo, v predmetnih komisijah na srednjih šolah in razrednih komisijah na osnovnih šolah, v podružnicah strokovnih društev in v pododborih društev profesorjev in učiteljev, pa morda še v pedagoškem aktivu. Mnenja so, da naj bi čim več prosvetnih delavcev sodelovalo v Svetu in njegovih komisijah, delo društev pa naj bi se omejilo na najbolj splošna vprašanja, ki zadevajo prosvetne delavce. IZ MURSKE SOBOTE Iz Murske Sobote poročajo, da društvo ni imelo nikakega vpliva na sestavo sveta za prosveto in kulturo. Tudi pri prevedbah sicer društvo ni nikjer soodločalo, menijo pa, da bi moralo imeti vsaj posvetovalen glas. (Zelo so skromni! Opomba uredništva.) Članstvo pogreša obiske inšpektorjev, ki naj bi nudili šibkejšim prosvetnim delavcem pomoč. Društvo se doslej uveljavlja le v strokovnih aktivih. IZ LJUBLJANE-OKOLICA Društvo Ljubljana-okolica ugotavlja, da se člani Sveta za prosveto in kulturo menjavajo brez vednosti prizadetih že imenovanih in društva, tako slednje ne more uveljaviti svoje vloge kot važen činitelj pri realizaciji prosvetne politike okraja. Okraj ima 4 inšpektorje, ki pa se posvečajo v glavnem problematiki osnovnih šol, medtem ko ostajajo srednje šole prepuščene same sebi. Okraj naj dobi primemo kvalificiranega prosvetnega delavca, ki bo tudi to vprašanje načel in reševal. p/iukMŠUi do*n ptasvethiU detcu/cev - žapuže- Kdor je bil le enkrat v našem domu v Zapužah, mu bo ostal zvest. Letos ga bomo odprli 15. junija, zaprli pa 30. septembra. Do prvega julija in po zadnjem avgustu veljajo seveda tudi v tem domu za tiste, ki bodo v tem času na rednem letnem dopustu, predpisi o 60 % popustu. V sezoni znese ta popust 40 %. Cene za celodnevni penzion so 420 do 480 din. (Razlika ni v hrani, ampak pri sobah, ker ima dom sobe s po eno, po dve in po tri postelje.) Koristniki dopusta plačajo torej v sezoni dnevno po 252 do 288, v predsezoni pa 168 do 182 din. Interesenti naj se javijo pismeno upravnici Doma prosvetnih delavcev — Zapuže, pošta Begunje na Gorenjskem, žel. postaja Lesce—Bled. IZ SLOVENJ GRADCA Po občnem zboru je imelo Društvo prof. slovenjgraškega okraja dva sestanka, enega v Mariboru in drugega v Slovenj Gradcu. Sestanek v Mariboru je bil namenjen predvsem hospitacijam na klasični in dopolnilno na I. in V. državni gimnaziji. Vsak član je lahko bospitiral pri poljubnem predmetu. Mariborsko profesorsko društvo je pokazalo veliko gostoljubnost, zlasti smo dolžni hvalo direktorju klasične gimnazije tov. Kosarju. Zadnji sestanek se je vršil v Slovenj Gradcu. Živahna je bila debata ob članku D. H., Starši, več poguma!, ki je izšel v Večeru. Večina članov je bila mnenja, da je članek enostranski, ker prikazuje samo odgovornost šole. Avtor bi moral članek drugače uglasiti, ker ga veliko staršev gotovo ni pravilno razumelo. V zvezi s člankom so se profesorji porazgovorili o raznih vzrokih slabih šolskih uspehov, kot so vla-karstvo, neurejene razmere doma, nezainteresiranost staršev za otrokove uspehe in neuspehe v šoli, slaba podlaga v osnovni šoli, pomanjkanje učil, pozno izdajanje novih učbenikov itd. in na drugi strani marsikje neprimerna stanovanja profesorjev, kot n. pr. na Ravnah, kar tudi ni brez pomena. P-j Z JESENIC Društvo profesorjev in predmetnih učiteljev na Jesenicah je imelo pred kratkim uspešen sestanek, združen z ogledom jeseniške železarne. Obisk, katerega namen je bil seznaniti prosvetne delavce s proizvodnim procesom in z delavci mar-tinarji in plavžarji, je bil vsestransko uspešen, ker so se mnogi člani šele ob tej priliki pobliže seznanili s težino in odgovornostjo dela v tem objektu. Člani društva so imeli nato še sestanek, na katerem je tov. Stego-vec Darinka nakazala nekatere probleme, ki nastajajo ob pouku moralne vzgoje. Navzoči so odklanjali tendenco, da naj bo težišče samo na pouku o lepem vedenju, temveč naj se stremi za vzgojo srčne kulture dijakov. Dijaki naj bi čimveč spraševali in sami pripovedovali iz lastnih doživljanj, da bi bile ure čimbolj pestre in živahne. * TOVARIŠEM IZ ZDRUŽENJA STROKOVNIH ŠOL! Precej gradiva, ki je že postavljeno, smo morali prihraniti za naslednje številke, ker je imel material o boštanjski zadevi prednost. Uredništvo Sfoi/CMlci U^ižni 'zano-d V LJUBLJANI PRIPOROČA NASLEDNJA DELA: Prežihov Voranc: KANJUH IZ ZAGATE. Povesti in črtice. Izbral in uredil Ivan Skušek. 612 str. Vezano v platno din 650.— Anatole France: SODOBNA ZGODOVINA. Prevedel Silvester Škerl. 440 str. Vez. v platno din 705.— John Gaisworthy: SAGA O FORSYTIH. Poslovenil Oton Zupančič. II. natis. 876 str. Vez. v platno din 1150.— Sinclair Levvis: ELMER GANTRY. Roman. Prevedel Janez Gradišnik. 408 str. Vezano v .platno din 577.— Thomas Mann: SMRT V BENETKAH. Novele. Prevedla Herbert Griin in Andrej Hieng. 208 str. Vez. 'din 200.— Luigi Pirandello: VRTNICA. Novele. Prevedel Silvester Škerl. 328 str. Vezano v platno din 660.— M. Morozov: SHAKESPEARE. Prevedel Janez Menart. 272 str. Broširano din 173.— Romain Rolland: POGLEDI V GLASBENO UMETNOST. Prevedel Božidar Borko. 212 str. Broširano din 122.— Dr. Milan Vidmar: RAZGOVORI O SKRIVNOSTIH ELEKTROTEHNIKE. 480 str. Vezano v platno din 895.— Maurice Maeterlinck: ŽIVLJENJE TERMITOV. Prevedel Božidar Borko. 160 str. Broširano din 145.—- Bogata izbira slovenskih in srbohrvatskih leposlovnih, znanstvenih in strokovnih knjig UČBENIKI ZA VISOKE ŠOLE Urejuje uredniški odbor. Odgovarja Jože Zorn. Uredništvo Ljubljana, Miklošičeva 22/II. Tel. št. 22-586. Uredništvo in uprava Nazorjeva 3/1. Telefon št. 21-397. Letna naročnina din 300.—. Štev. čekovnega računa 604-»T«-140. — Tiska tiskarna »Jože Moškrič«, Ljubljana