Da ne bo spet prepozno
Smo sredi poglobljenih razprav kako še izboljšati naše vsakodnevno žhijenje, kako si zagotoviti še boljši in še srečnejši jutrišnji dan, obenem pa tudi v času, ko smo priče, da pravzaprav zelo hitro z levico podremo lislo, kar naredimo z desnico. Gre za naše še vedno neodgovorno, bre-zbrižno obnašanje in delo, bolje rečeno nedelo. Res je. da so redki pri-meri, ko so posledice takšnega obnašanja hujše, če mislimo pri tem na materialno škodo, ki se odrazi na mestu samem. Hudo pa je, če pogte-damo širše in poteni izračunamo, kako pravzaprav zaradi takih po-raanjkljivosti trpimo družba kot cdola.
Konkretno gre za premajhno ali skoraj nikakršno samozaščitno ob-našanje vsakega posameznika, da ne rečemo kar tistega, kateremu je skrb za to pravprazprav poklic in delo. Še vse preveč je neopravičenih izostankov z dela, zasebnih opravil med delovnim časom. To velja se-veda tako za tiste, katerih delovni čas ni točno vezan na proizvodni pro-ces, kot za tiste, ki včasih menijo, da se brez njih delo ustavi. Tudi kraje so še vedno prepogoste, predvsem v tistih okoljih, kjer je seveda kaj ukrasti.
Pri takem razmišl janju ne gre zavreči tudi naših, povsem moščanskih primerov, ki zgovorno pričajo, da zgornje trditve niso tako splošne, da se ne tičejo tudi nassamih. Nedavni požari, ugotovitve in najdbe milič-nikov o krajah v delovnih kolektivih, odsotnosti z delovnih raest, vse to nam priča, da naš odnos do dela ni dober, da pristojni v okviru svojih zadolžitev in pooblastil ne opravljajo v redu svojih funkcij. Tudi ne spomnimo se skoraj, da bi varnosti in samozaščiti posvetili kaj več besed, pa kajpak de janj v naših delovnih okol jih, da bi se odkrito pogo-vorili in si razdelili naloge, predvsem pa, da bi videli, ali vcmo in poz-namo tisto, kar imamo napisano v naših dokumentih, kako naj se rav-namo v primerih, o katerih govorimo. Prav zadnji dogodki kažejo, da imamo tudi to področje lepo opisano, da pa žal tega vsi ne poznajo. Da je, žal, samozaščita še vedno premalo zajela širši krog ljudi.
Komentarji, ki jih slišimo na cesti, so sicer senzacionalni, kažejo pa, kakose tu in tam krade in odnaša delovni material, govore o tem, kako so pisarne in delovni obrati prazni, ljudje pa na zasebnih opravkih in tako naprej. Ce pa človek povpraša prizadete. kaj hitro dobi ponavadi dva odgovora. Prvi seveda zanika take trditve, drugi pa doda še: saj je drugod še slabše. In ko nadaljuješ s pogovorom pri najoodgovornejših v delovnem kolektivu, potem velikokrat dobiš tudi odgovor, da prav-zaprav takšnim nihče nič ne more. Celo to, da je za to kriv naš sistem in preveč humani in popustiljivi odnosi v njem. Takšne trditve so hudo napačne, saj naš samoupravni socialistični in demokratični sistem za-hteva kvečjemu kar največje spoštovanje dogovorov in seveda tudi dis-ciplino
Prav bi bDo, da v slehernem okolju spoštujemo dogovorjeno tudi na ton področjo, predvsem pa, da se odgovorni in zadolženi za opravljanje dd in nalog nadzora, varovanja in samozaščite, kot seveda tudi direk-lorji s svojimi pooblastili ali predstojniki raznih služb trdno opro na pri-stojnosti, ki jih intajo. in jih izvajajo. To pa bodo opravili še mnogo bčje, če bodo tudi s svojini obnašanjem in delom dobri zgled drugim, ne pa — kot se. tudi včasih dogaja — obratno.
Da ne bo zopet prepozao, ko bo izbruhnD plamen ali ko bo prišlo do nesreče pri ddn in bomo zopet iskati krivca vsepovsod, samo v sebi ne.
AK