ANA MLAKARIN NJENI ČUDOVITI ŠOPKI
Brez rož je življenje pusto
Nadarjenost je lahko kot zaklad, ki ga slučajno odkri/eš v sebl. Takoje bllo z Ano Mlakar, klje šele na Jesen žlvljen/a spoznala, kakojoje narava obdarlla s talentom za slikanje In zdaj sllka a takšno Ihto, kakor da bl hotola nadoknadttl vse zamujeno. Značllno paje to, da se /e usmerlla aamo na šopke Iz raznovrstnlh cvetllc, od katerlh Jlh večlnoma nabere sama na spre-hodlh po okollšklh Ijubljansklh hrlbih. Stanuje v Streli- -škl ullcl, svoje Izdelke pa prodaja v slnovi butlkl v Portorožu.
Njeno stanovanje neneho-ma diši po svežih barvah, ker slika kar v nekdanji otroški sobi; krožniki, vevnice, ku-halnice z njenimi motivi pa se sušijo kar na kavčih. Ne manj-ka tudi pravih šopkov, čeprav smo sredi zime.
»Brez rož je življenje pu-sto,« je rekla izredno vitalna in ljubezniva ženska, ki zlah-ka skrije svojih 62 let.
- Kako vam je prišel čopič v roke?
»ZaČelo se je pred sedmimi leti, ko sem odvarovala še tri vnuke in se je sin lotil resta-vriranja starin. Vmes so bile skrinje, ki jim je bilo treba po-praviti motive in mene so ti šopki na njih posebej prevze-li. Pravzaprav mi je sin lepega dne rekel: ,Mama, kaj če bi ti meni pomagala in mi risala šopke s skrinj'. Oponesla sem mu, da tega ne znam in sploh sem dvomila vase. Potem pa me je sin spomnil na neko sli-ko, ki sem jo bila naslikala pred tridesetimi leti za možev rojstni dan in na nešteto šop-kov, ki sem jih bila narisala v spominske knjige namesto mojih otrok...« se je razgovo-rila in pokazala motive s slo-venskih skrinj.
Poleg folklornih šopkov zdaj riše vsemogoče šopke pa tudi gobe, korenje, čebulo in drugo zelenjavo, kar zlasti so-
di na vevnice in kuhalnice in kar ljudje radi kupujejo za okras v kuhinjah.
»VČasih z možem vskočiva tudi v prodajalno na Bernar-din in tako vidiva, kaj imajo ljudje radi. Ponavadi tudi sli-kam kar za pultom in to je turistom posebej všeč. Nek Američan je bil tako navdu-
šen nad mojim delom, da je pripeljal celo skupino roja-kov, da so nam skoraj izpraz-nili trgovino,« je povedala.
Njeni šopki so resnično le-pi, so pravi odraz narave. Nje-ne marjetice, mačice, telohi, maki so tako resnični, kakor da bi jih bili ravnokar prinesli s travnika. Posebnost so tudi okvirji, ki jih izdeluje njen sin Janko in so podobni okvirom na starinskih skrinjah."
Zanimivo je, da je neko nemško podjetje odkupilo ne-kaj njenih slik in jih potem izdalo na posebnem koledarju za letošnje leto. Tako kaže, da so jo prvi odkrili Nemci, prvi intervju z njo pa zdaj berete v naših Dogovorih.
- Kaj vam pomeni slika-nje?
»To je zame nepopisen uži-tek in veselje na jesen mojega življenja, saj sem se vse življe-nje ukvarjala le z gospo-dinjstvom in z otroki in zdaj slikam ob vsakem prostem trenutku,« je odgovorila nav-dušeno.
Ni kaj, tudi cvetje v jeseni je prelepo, če ga znaš ceniti in v njem uživati brez obžalovanja mladosti, ki si jo žrtvoval za kaj drugega.
Albina Adamič