625
Igor Zidič
Pesmi
PESEM     Tudi brez ptic bi zrak prepeval
FONTAINEBLEAU     To niste vi ki v rog dihate tudi ni rog to kar držite niti roke ki se ga oprijemljejo
To niste vi ki znojni lovite ne mrtva divjad ki jo božate niti roke s katerimi hočete
To niste vi ker preveč nameravate izmika se vašim veslom jezero ker ga k bregu priklepate
POKRAJINA     Povsod okrog nas
blage vzpetine zemlje
slep boben
za lahkonoge sence
626                                                                                                      Igor Zidič
INTERIEUR     Kravato, draga! S KRAVATO (Ob petih popoldne)     In že jo vidim
kako se odeta v sramežljivo goloto
bliža s korakom
pokorjene zveri
noseč
v levi roki
verigo s kolesa
a v desni
(morda prekratek)
kos telefonske žice
Svoje darove mi polaga na kolena
žareča, nema
ko da slepega boga krepča
s kupo sestrine krvi
Gibkejša od vrvi,
hladnejša od kače v jezeru,
zvesta kot grob.
DOKUMENTARNI     Okrog oči nam mojster skrbno namešča POSNETEK     zadnje ostanke dneva
Mineva in brez sledu izginja še ena večnost
Mrtvaka — a to sva ti in jaz nosijo iz hiše tudi z najinima rokama
Tokrat ne bom niti trenil, da ne pokvarim posnetka
SOBA     To niso usta tišine, pač pa se iz nas širi nemost Z RAZGLGEDOM     Ne morem reči: Ostanem! — ne morem reči: Odidem! NA MORJE     Nekdo nam je s poljubom iztrgal jezike
Če bi spregovoril, bi cula samo grgranje
Tako »da« kot »ne« sta besedi pogrebne popevke
Smrt z molkom popravlja nedovršenost govora
627                                                                                                                       Pesmi
V visoke kozarce nam naliva jugo morje: Skladna praznina večera lepo izpolnjuje okvir hotelskega okna
POD     In zdaj ponavljava staro igro:
POSLIKANIM     jaz sem ta zadihani lovec, z rogom polnim smodnika,
STROPOM     a ti v žitu skrivaš svoje gnezdo (v hiši na otoku)
(Potihnil je lajež, ne topotajo kopita,
široko polje je pogoltnilo goniče,
tu in tam kak izgubljen strel,
opoldne Gospod pogrinja praznične mize,
brez zavisti in mržnje v žive gledajo mrtvi,
vsa vrata se odpirajo, sladko diši po dinjah)
Uboga jerebica! Nimaš kam:
mušica na puški že ljubkuje tvoj hrbet,
a pred tabo je vlaga izbrisala
čarovnijo rešilnega gozda.
Z ognjenim jezikom ti zdaj
zadam smrtno rano:
v oblaku perja bova, objeta, padla
globoko v razbeljeno jezero.
Prevedel Ivan Minatti