m as
■
j SLOVENSKE j KULTURNE AKCIJE : Mesečno poročilo. Izda-: ja tajništvo, Granade-: ros 61, Buenos Aires j LETO I. ŠTEV. 4, 1954 POSEBNA IZDAJA
■
IVAN MEŠTROVIČ
RAZSTAVA KIPOV IN RISB NEDELJA, 27. JUNIJA 1954 Z ZAČETKOM OB 11. Dvorana Dekleva, Jorge Newbery in Cordoba
Meštrovičeve razstave v prestolicah širnega sveta so bile vedno dogodki. Ko je štiriindvajsetletni kipar razstavil prvič v Parizu v jesenskem salonu, je dobil takoj povabilo tedanjega največjega mojstra skulpture, Rodina, naj ga obišče in že ta prvi obisk — prej enkrat sta se sešla, pa Rodin Meštroviča še ni poznal po delih — je rodil Rodinovo priznanje, da je mladi Hrvat tudi po mišljenju pravi umetnik. Ko je potem razstavljal leta 1910 na Dunaju, je umet-
MEDNARODNI GLASOVI O MEŠTROVIČU
Ameriška revija „The Sign" je januarja 1953 objavila članek prof. Cevasca o Meštroviču. V njem pravi:
„Geniji se ohranjajo dolgo časa v spominu ljudi, tirani pa hitre, izginjajo v pozabo. Med tem ko bodo imena tiranov navajali z velikimi nedoločenimi besedami kot simbole preteklega strahu in trepeta, pa bodo ime in dela Ivana Meštroviča navajali kot ime velikega katolika, velikega Hrvata in velikega kiparja in to ime bo vedno spoštovano in slavljeno.“
„Hrvatska Revija" piše v svoji septemberski številki 1953 o Meštroviču takole: Stepinac in Mc-štrovič predstavljata sedanjo Hr-vatsko. Oba sta njen ponos in o-bramba pred svetovno civilizacijo. Stepinčevo mučenišitvo in Meštro-vičeva genijalna umetnost vključujeta v sebi neizčrpljive vire naše domovine. Oba predstavljata njeno luč in upanje, razlog tistega, zaradi česiar se danes hrvatski kmetje bojujejo proti brezbožnemu komunizmu."
SMISEL MEŠTROVIČEVE
FILOZOFIJE
Hrvatski slikar Jožo Kljakovič, prav take. umetnik velikega mednarodnega slovesa, je v svojem članku o Meštroviču tako označil Meštrovičevo filozofijo: ,.Ne bedo zmagali tisti, ki pravičnikom glave sekajo, ampak bo zmagal duh pravičnikov, ki so-jim glave odsekali." To veliko resnico je v svojih
I. Meštrovič	STEPINAC
nostni zgodovinar Strzsygovsky vključil 27-letnega Dalmatinca že v študij umetnostnih znanstvenikov, če pomislimo na izrek Maier-Graefeja o usodi drugih veličin moderne umetnosti, „da jim ob smrti niti petelin ni zapel v slovo in so jih šele po smrti izkopali," potem je ta zgodnja Meštro-vičeva slava nekaj izrednega. Tembolj, ker je šlo za mladeniča, ki je prišel ubog iz dalmatinskega Krasa v svet, brez kiparske tradicije svojega naroda, brez vsakih priporočil in protekcij v umetniških salonih zapada. če primerjamo poznejša mojstrova dela z onimi iz tistega časa, čutimo v teh zgodnjih stvaritvah vendar šele pripravo na bodočo nenad-kriljivost. Meštroviča potem ni nihče več presegel in svet še čaka kiparja, ki ga bo dosegel. Poznanje Meštroviča je dolžnost vsakega človeka, ki hoče živeti v sedanjem kulturnem svetu.
Hrvaški kipar se je uveljavil prav tako v vedno naprednem Parizu, kot v konservativnem Londonu in še neuravnovešenem New Torku ali kritični Pragi, če je doživel doma nekaj tistega „nemo propheta in patria“, danes vendar že lahko ugotovimo, da so bili dvomljivci o Meštrovičevi veličini res samo majhni ljudje (Moša Pijade, županič itd.). Merili so njegovo umetnost z neumetniškimi merili, nadlegovali so ga z vprašanji iz vseh mogočih področij in Meštrovič jim je odgovarjal, ker je bil po svoje vendar povsod doma. In če jim kak takšen odgovor ni ugajal, so padli ne po njem, ampak po njegovem delu. V večini slučajev se je potem izkazalo, da je imel ta izredni mož prav, tudi če ni govoril z dletom v kamen.
Kot je Meštrovič kot umetnik stalno rastel, tako je bil enako dinamično prožen v svojih pisanih mislih. In takšen je še zdaj.
Meštrovičev odnos do Slovencev je poglavje zase. Umetnik, ki je osvojil ves svet, je vendar našel za sosednji narod vedno dovolj časa. da mu je izkazoval svojo dejansko ljubezen. In je'Slovence tudi zaposlil, saj se lahko ponašamo, da naša literatura o njem ni med slabšimi. Dejanje te ljubezni je tudi razstava, ki jo priredi v nedeljo 27. t. m. v Buenos Airesu Slovenska kulturna akcija.
Na drugem mestu že je bilo opozorjeno na izreden značaj te razstave, ki bo pokazala umetnine, ustvarjene za svo-jega otroka. Toda pomen razstave je še v nečem drugem. Večina umetnin nosi letnico 1946. Prav iz te dobe pa Meštroviča Slovenci prav malo poznamo. Tudi umetnostno bolj razgledanim med nami, tistim, ki so se stalno oplajali nad mojstrovo vedno novo produkcijo, so se z okupacijo slovenskih dežel in Dalmacije zaprle zavese Meštrovičeve delavnice in te so ostale — morda po naši nerodnosti — zaprte tudi v dobi begunstva in še naprej. Slovenska prireditev Meštrovičeve razstave v Buenos Airesu odkriva torej zaveso vsaj njegove prve poprevratne delavnosti. Upamo na srečnejše čase, ki nam bodo odkrili zaveso še bolj nastežaj, do današnjih dni.
Mojster Ivan Meštrovič je zdaj v enainsedemdesetem letu svojega življenja. Lepo število let ima za seboj, toda vendar se vidi skoraj neverjetno, kako je mogel en sam človek, najsi v petinpetdesetih letih, odkar ga je Helmer sprejel na dunajsko akademijo, ustvariti to nepregledno galerijo najčistejših umetnin, če pravimo navadno po latinski re-čenici „Non multa, sed multum": ne mnogo, ampak tisto bogato, potem prav pri Meštroviču preseneča množica samega dobrega. Ta človek neutrudnega dela, snovanja od zore do mraka, je tudi simbol vztrajnosti, svarilo vsem tistim, ki si vkljub božjim darovom lajšajo zemsko pot z nekoristno lenobnostjo in zato ne pridejo nikamor naprej. Meštrovič je nepehno garal doma in — v emigraciji.
deiih Meštrovič zapustil hrvatske-mu narodu kot dediščino, pa ne samo hrvatskemu narodu, ampak vsem narodom sveta, zaključuje svoj članek Kljakovič.
KIPAR MEŠTROVIČ ODLIKOVAN
„Božja, beseda“ verski mesečnik slovenskih katoličanov v Kanadi, ki izhaja v Torontu, je v svoji 6. štev. aprila 1954 objavil naslednjo notico':
,,Hrvatski kipar Ivan Meštrovič, ki ga nekateri imenujejo ,največjega kiparja od časov renesanse", drugi pa »modernega Michelangela", je bil odlikovan s kolajno- za »krščansko kulturo", ki jo vsako leto podeli »Assumption College" v Windsorju, Ontario, in to »enemu izmed odličnih pobornikov za krščanske ideale". Med odlikovanci prejšnjih let se navajajoi med drugimi tudi pisateljica Sigrid Und-set, filozof Jacques Maritain in socialni delavec Philip Murray.“
Tako kratka notica verskega glasila kanadskih Slovencev. Pri-.pominjamo, da je Jacques Maritain danes vodilni francoski katoliški filozof, ki je bil profesor na katoliški univerzi v Parizu, po drugi vojni pa dolgo vrsto let francoski ambasador pri Vatikanu in je sedaj profesor filozofije na eni izmed jezuitskih univerz v Združenih državah. — Sigrid Undset pa je prav tako zelo znana med Slovenci, saj je njeno veliko pisateljsko stvaritev »Kristina, Lavranso-va hči" izdala bivša Jugoslovanska knjigarna v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je ta velika katoliška. konvertitka ušla iz zasedene Norveške in je zadnja leta. živela v Združenih državah.
UMETNIKOVA OSEBNOST
Meštrovič je o sebi podal celo vrsto izjav, da pojasni svoje umetnostne nazore in svoje gledanje na evet. Ker vemo, da bodo te misli zelo zanimale tudi naše prijatelje, zlasti sedaj db tej veliki kulturni manifestaciji ob njegovi razstavi v Buenos Airesu, navajamo nekaj misli (radi pomanjkanja prostora na žalost le v omejeni meri) tudi v tem našem gdasilu. Karlo Mirth je v Clevelandu obiskal Meštrovi-ča in ga zaprosil za izjavo, ki je bila potem objavljena v »Hrvatski reviji", ki izhaja v Buenos Airesu. Iz te izjave posnemamo:
MEŠTROVIČ O MARKSIZMU
»...marksizem sloni na teoriji, ki pravi, da gospodarski faktor j; odrejajo politično, religiozno in
MEŠTROVIČEVA ŽIVLJENJSKA POT
Meštrovič je bil rojen 14. avgusta 1883 v Vrpolju, kjer so takrat njegovi starši začasno bivali; že čez eno leto so se z malim Ivanom vrnili na svojo kmetijo v Otavico pri Drnišu v Dalmaciji. Umetnikovi starši so se odlikovali po izredni naravni inteligenci in oče je svojega sina naučil brati in pisati. Do petnajstega leta je Meštrovič pasel očetove ovce, pri tem pa vedno bral in rezljal. Po dogovoru s kapetanom Grubešičem je dal oče potem sina v uk splitskemu kamnoseku Biliniču, a že čez leto dni ga je Grubešič spravil na Dunaj, šestnajstletnega fanta brez šolske izobrazbe, v dalmatinsko narodno nošo oblečenega, je rektor zaradi izredne fantove ročnosti takoj sprejel na akademijo. Z Dunaja je čez dve leti peljala Meštroviča pot v Pariz in še po drugih središčih evropske umetnosti. Komaj 24-leten je leta 1907 že razstavljal na biennalu v Benetkah in v pariškem jesenskem salonu, kjer je bil deležen posebne Rodi-nove pozornosti. Leta 1910 je priredil veliko razstavo v dunajski /Secesiji, ki je opozorila umetnostne strokovnjake
IVAN MEŠTROVIČ:	Porod
vsega sveta na mladega 27-letnega kiparja epohalne kvalitete. Vsa velika mesta v Evropi in Ameriki so ga pričela vabiti, naj jim pokaže svojo umetnost.
Kot že svetovno znanega kiparja je zatekla prva svetovna vojna Meštroviča v tujini in prav on je bil najmočnejša opora južnoslovanski emigraciji v zapadnem svetu pri njeni akciji za osvoboditev narodov izpod habsburškega je-robstva. V teh letih je dobivala tudi vedno popolnejšo obliko grandiozna koncepcija kosovskega hrama, ki jo je razstavil že v Secesiji leta 1919 in ki je poglavitno delo mojstrove mladostne dobe. Po prvi svetovni vojni se je kipar vrnil v domovino. Zamisli kosovskega hrama mu niso dali uresničiti. V povojnem duhovnem kaosu se je Meštrovič ves posvetil religioznemu kiparstvu in njegov Križani je postal simbol „bolečine naše dobe in njena prezgovorna pridiga“. V tridesetih letih potem zraste mojster v silaka plastične forme ob oblikovanju najglobljih človeških čustev, v prvi vrsti materinske ljubezni. Skoraj vso dobo med vojnama je bil rektor zagrebške umetnostne akademije, razstavljal je po vseh velikih mestih sveta, doživljal najvišja odlikovanja in priznanja, da je največji sodobni kipar na svetu.
Italijanska okupacija je našla Meštroviča v Splitu, kjer si je zgradil prelesten dom z delavnicami. Lahi so ga zaprli. Ko so ga izpustili, se je umaknil najprej v Švico in v Rim, pozneje v Ameriko, kjer deluje kot profesor sirakuške akademije in je obenem največja opora vsem borcem za svobodo njegove domovine in sosednjih dežel.
kulturno urejanje človeške družbe. Res je gospodarski faktor pri vsem tem važen, toda ni res, da bi bil on edini faktor pri tem razvoju. Tudi ni res, da bi bil gospodarski faktor vedno enako važsn v zgodovini človeštva. Popolnoma: neverjetno je, da bi kdaj prišlo do komunističnega raja, na svetu. Marx je pri tem storil napako, ker ni vpošteval psihologije človeka... Dosedanji komunistični poskusi so pokazali, da gredo komunisti sami za tem, da v svojih državah okre-pe lastni superkapitalizem, kjer je država edini kapitalist."
Jugoslovanske komunistične o-blasti so Mcštroviču ves čas pošiljale emisarje, ki so ga v Titovem imenu vabili domov. Prihajali so mu pripovedovat, da „...mu ni treba izjaviti, da pristaja na režim v domovini, lahko bi celo podal izjavo, da se z njim ne strinja — gre samo zato, da se vrne.“ Režim je hotel izrabiti Meštrovičevo ljubezen do rodnih krajev in dejstvo, da bi se sedaj v tej visoki starosti (71 let je star) le rad' vrnil domov. Toda Meštrovič je vse te ponudbe odklanjal in pri tem navajal, da bi on ne mogel živeti “v
svobodi", ko bi moral okoli sebe gledati, da je ves narod sazužnjen.
S tem v zvezi so tudi navajali, da je bilo čudno, da je Meštrovič svoja dela v domovini „darova!“ Titu. Meštrovič sam je Mirthu razlagal svojo oporoko, ki jo je pripravil. Izjavil je, da je oporoka napisana tako jasno, da je popolnoma vidno, da on svojih del, ki so v Jugoslaviji, ni daroval Titu in tudi ne Jugoslaviji, pa tudi ne „ljudski republiki Hrvatski". V tej svoji oporoki je točno naročil izvršitelju oporoke, da svoja dela daruje hrvatskemu narodu, vsem pripadnikom tega naroda, tistim, ki žive doma, in tistim, ki žive v zamejstvu.
MEŠTROVIČ IN KRŠČANSTVO
Univerza v Windsorju v Kanadi je podelila Meštrcviču posebno odlikovanje za njegove stvaritve na polju krščanske umetnosti. Odlikovanje je bilo Meštroviču podeljeno na, posebni slovesnosti, katere so se udeležili najuglednejši predstavniki katoliške Cerkve v Kanadi in zastopniki kanadske vlade. Ko se je zahvalil za to odlikovanje, je Meštrovič v svojem govoru nanizal svoje misli o krščanstvu. Med drugim je izvajal:
„. . .Krščanska civilizacija se danes nahaja v borbi na življenje in smrt s silami posvetnjaštva v raznih oblikah in stopnjah. Mnogo ljudi pri tem ne pomisli, da v svoji borbi za svoja načela krščanstvo brani pri tem tudi temelje demokratskega načina življenja. Kajti pojem dostojanstva vsakega človeka in enakost med vsemi ljudmi stoji in pade s krščanstvom, s tistim naziranjem, ki pravi, da je bil človek ustvarjen po božji podobi. Zato stoji danes Cerkev na čelu borbe proti tistim, ki napadajo človekovo svobodo.
... napravil sem Križanje, vrezano v les in ga poslal v domovino. To Križanje je danes v kapeli tam, kjer je Cerkev dnevno razpeta na križ. Glava te Cerkve, ki trpi, pa je kardinal Stepinac, moj rojak, moj dragi prijatelj, na katerega sem jaz in smo vsi Hrvati ponosni. Prepričan sem, da teh nazorov ne dele z nami samo vsi katoličani na svetu, ampak vsi tisti, ki so prave volje, pa naj žive kjer koli, in ki ljubijo svobodo duha. Varajo se tisti, ki so brez Boga in miru, pa se danes pripravljajo na to, da bi z orožjem zavzeli ves svet, če mislijo, da se bo drevo krščanstva posušilo. Ne — krščanstvo bo preživelo vsa nasilja, pre-magalo bo vse sile zla, kajti Tisti, ki je premagal smrt, bo premagal tudi tiste, ki zatirajo Njegov nauk.“