AKTUALNI KOMENTAR
Enake startne številke
O osipu je bilo že dosti govora, prelito ve-liko črnila. Za statistike pomeni to samo od-stotek v tabeli, ki raste ali pada, to je le šte-vilka, ki nam pove, koliko bučmanov je imelo pretrde glave, da bi jih strogo šolsko sito spu-stilo skozi. Toda vsebina tega je boleča; še več, izredno zaskrbljujoča je. Res, vsem otro-kom smo omogočili brezplačno šolanje (o tem, koliko je to šolanje resnično brezplačno, to-krat ne bomo razpravljali), toda še vedno ni-smo storili čudeža. Če smo kar konkretni, em-pirične raziskave, ki so jih izvedli strokovnja-ki ljubljanskega oddelka za psihologijo na fi-lozofski fakulteti, so pokazale, da obstaja po-membna razlika med otroci staršev iz slabše in bolje situiranih družin. Ta razlika se kaže tako v učnem uspehu kot v dosežkih na inte-ligenčnih testih ter v nekaterih osebnostnih potezah. Torej smo se spoprijeli s problemom, ki smo ga dolgo časa videli le v gnilem ka-pitalizmu in ga znali tudi primerno obsojati.
Razlaga tega pojava pač ni težka, kajti, to da na otrokov razvoj v veliki meri vpliva prav okolje, v katerem živi, je že davno zna-no. Otroci staršev z nižjim ekonomskim sta-tusom so po vsemu sodeč deležni manj vzpod-bud, manj pomoči pri šolskem delu in tudi za razvoj osebnosti imajo slabše možnosti. To, da so v raziskavah ugotovili, da sta najboljša pokazatelja socialno-ekonomskega položaja staršev in vpliva le-tega na uspešnost otrok prav izobrazba in poklic staršev, pri vsem tem ni tako pomembno. Ljudje so se med seboj vedno razlikovali in se tudi bodo, tu se res-nično ne da dosti storiti, ker vsi pač ne mo-remo biti profesorji ali inženirji. Rešitev je nekje drugje.
Raziskave so pokazale, da otroci prihajajo že v prvi razred osnovne šole z različnimi dispozicijami (z ozirom na socialnoekonomski status družine) in, če bi stvar banalno primer-jali s športniki, bi rekli, da je krivična že raz-poreditev na startu. Te krivice pa tudi enotna osnovna šola ne more popraviti, čeravno si velikokrat močno prizadeva. Torej se moramo ustaviti ob otrokovi predšolski poti, ki je nad-vse pomembna za njegov razvoj.
Otroci so v zgodnjih letih otroštva kot pla-stika, ki jo gnetemo in oblikujemo: zelo po-membno je, ali znamo pravočasno sprožiti otrokovo aktivnost in jo usmerjati ter mu ta-ko omogočiti, da iz dispozicij razvije različne sposobnosti. Prav v tem, v možnostih za pra-vilno oblikovanje plastične otrokove osebnosti in njegove duševnosti, pa so velike razlike. Omilimo jih lahko le s tem, da vsem otrokom omogočimo ustrezno predšolsko vzgojo — v vrtcih, kjer delajo ustrezno izobražene vzgo-jiteljice in kjer sistematično razvijajo razne aktivnosti, ki so pomembne za otrokov raz-voj. Pri tem malček ne razvija le raznih spo-sobnosti, spretnosti ter delovnih navad, tem-več se tudi socializira in humanizira.
Ce se torej zavzemamo za pospešeno grad-njo vzgojnovarstvenih ustanov, tega še zdaleč ne počnemo samo zato, ker otroci pač nekje morajo biti, dokler je mati v službi. Morda je še pomembnejša želja vsem otrokom dati ena-ke »startne številke«.
Razlogov za to, da si želimo čimprej čim-več vrtcev, je torej več kot dovolj, tega smo se zavedali tudi ob glasovanju za samoprispe-vek. Namen je torej lep, vodi v edino možno rešitev, toda na tej poti je veliko preveč ovir. Naj o tem malce razmislijo tovariši na urba-nističnem zavodu, ki se dolge, predolge mese-ce ukvarjajo z izdelavo dokumentacije, naj se zamislijo vsi tisti organi in institucije, ki na vse pretege zavlačujejo zbiranje potrebnih so-glasij, pa izvajalci, ki s svojim nesolidnim de-' lom pomikajo že tako predolge roke otvoritev — v prav neprimerne daljave. Naj brezčutna kolesa birokracije prizanesejo vsaj otrokom!