Bolezni čebel
UPORABA APITOLA PROTI VAROZI MED ČEBELARSKO SEZONO
dipl. vet. JOSIP MARKOVIČ
Ob vsakodnevnem stiku s čebelarji sem spoznal, da varoza ni več deležna tolikšne pozornosti, kot bi je morala biti. Vzrokov za
to je več, najpomembnejši pa je pojav poapnele zalege. Menim, da bo zapostavljanje varoze v tej sezoni povzročilo čebe-
larstvu v naslednji sezoni veliko težav. Zaradi tega namreč obstaja možnost večjih izgub čebel v zimskem času, kot se je to dogajalo v prejšnjih letih, ali pa bodo čebelje družine spomladi zelo oslabele. Vsak čebelar pa prav dobro ve, kako to lahko vpliva na donos oz. na pojav drugih bolezni čebel.
Na našem trgu spet prihaja do pomanjkanja kakovostnih in zanesljivih zdravil za zdravljenje čebeljih bolezni, še posebej va-roze. Posebej želim poudariti, da zaradi odpornosti varoe na tista zdravila, ki so že dolgo v uporabi, le-teh ni priporočljivo uporabljati. Nova spoznanja pa kažejo tudi na njihovo škodljivo delovanje na čebeljo družino. Tu gre predvsem za zdravila, izdelana na osnovi maiathiona, amitraza, fenotia-zina in podobnih, izdelanih pred desetimi in več leti. Prav tako so v uporabi raznovrstna »zdravila« neznanega izvora in dvomljivega delovanja, ki se moramo še posebej izogibati.
Zadnji dve vrsti zdravil za zdravljenje varoze so kontaktna zdravila in sistemiki. Sredstva iz teh dveh skupin so zelo učinkovita in, kolikor je znano, za čebele najmanj škodljiva.
Za zatiranje zajedavcev, kot sta pršica Acarapis woodi in Varroa jacobsoni Oud. na medonosni čebeli Apis mellifera L. uporabljamo sistemike, ki prispejo do zajedavca prek hemolimfe (krvi) gostitelja. Način uporabe je zelo enostaven. Zdravljenje poteka tako, da manjše število čebel poškropimo z redko sladkorno raztopino, ki vsebuje zdravilo. Zaradi razvitega nagona po socialni izmenjavi hrane, ki ga ima medonosna čebela, so ta zdravila izjemno primerna, ker se zelo hitro, v isti koncentraciji, znajdejo v vseh članih čebelje družine (Moritz in sodelavci, 1981).
Ker se največji del zajedavcev V. jacobsoni Oud. pojavi med čebelarsko sezono v pokriti zalegi, priporočamo uporabo zdravila v času, ko ni zalege ali pa je je malo.
V	naših vremenskih razmerah je to obdobje od začetka novembra do konca februarja (Sulimanovič in sodelavci, 1986).
Edino zdravilo sistemskega delovanja, ki ga dobimo tudi pri nas, je apitol (Ciba-Gei-
gy). Poizkusi so pokazali, da ga lahko uspešno uporabljamo tudi med čebelarsko sezono.
V	navodilu za uporabo proizvajalec api-tola priporoča dvakratno zdravljenje proti varozi, v presledkih sedmih dni, in to v obdobju, ko v čebelji družini ni zalege. S tem odstranimo okoli 95 odstotkov zajedavcev v družini, pri drugi uporabi zdravila pa 5,6 - 6,3 odstotke (Schmid, 1988). Ob kontroli odpadlih varoj so ugotovili, da v prvih sedmih dneh po uporabi zdravila odpade okoli 79 do 91 odstotkov varoj, preostale pa v naslednjih desetih dneh (Sulimanovič in sodelavci, 1989).
Raziskave so pokazale, da zadostuje že enkratna uporaba apitola, saj s tem dosežemo 95-odstotno zmanjševanje števila varoj v čebelji družini, tako da ponovna uporaba zdravila po enem tednu ni več potrebna (Kezič in sodelavci, 1989).
Med raziskavami biologije V. jacobsoni Oud., opravljenimi leta 1986 na Zavodu za biologijo in patologijo rib in čebel Veterinarske fakultete Univerze v Zagrebu, so apitol uporabili za diagnostiko varoze. Z raziskavami so hoteli ugotoviti, koliko pršic je julija in avgusta na odraslih čebelah in v pokriti zalegi. Poizkus je bil zelo enostaven. Čebelje družine so namreč razdelili na dva dela, in sicer z oblikovanjem umetnih rojev. Vse satje z zalego so pustili v starem panju, matico z vsemi čebelami pa so stresli na prazno satje, v nov panj, oddaljen okrog 20 metrov, od koder so se čebele delavke vrnile na zalego. V tako nastalem roju so takoj uporabili apitol. Starim čebelam in zalegi pa so dodali ^mlado matico v kletki. Z apitolom so jo zdravili, ko ni bilo več zalege stare matice in prej, preden je začela zalegati novo zalego.
Tako so ugotovili podatke o biologiji zajedavcev, avtorji pa so pokazali na možnost in metodo uporabe sistemika med čebelarsko sezono, torej v času, ko je proizvajalec ne priporoča (Markovič in sodelavci, 1986).
Na podoben način lahko uporabljamo apitol med čebelarsko sezono, celo ob prisotnosti zalege, da bi ugotovili število zajedavcev (Kuzmički-Pavalič in Markovič, 1986).
Varozo lahko zdravimo z apitolom v katerem koli času čebelarske sezone, kadar iz katerega koli razloga v družini vsaj sedem dni ni pokrite zalege. V kontinentalnih delih države je to predvsem obdobje zimskega mirovanja čebel. Ob obali in na otokih zaradi dolgotrajnega sušnega obdobja, ko po več tednov ni cvetnega prahu, pogosto ni zalege poleti. Ta naravna stanja mirovanja čebeljih družin moramo poleti izkoristiti čim bolje in v tem času zdraviti varozo z apitolom.
V	čebeljih družinah obstajajo stanja, kot je naravno ali umetno rojenje, ko v novi čebelji družini najmanj deset dni ni pokrite zalege. Vsak ulovljeni roj bi bilo priporočljivo že pri samem naseljevanju v panj testirati z apitolom. Pri tem ni nevarnosti onesnaženja medu z zdravilom, ker bodo nove družine ali roji takoj porabili vso dodano hrano zase in za izgradnjo satja. Prav tako lahko ob apitolu uporabimo tudi biološki način zatiranja varoze. To storimo tako, da matici omejimo zaleganje na enem ali dveh satih. Pri tem si pomagamo z matično rešetko. Ko na drugem satju ni več pokrite zalege, se matica spusti nanj, zalego v satju, na katerega je bila omejena, pa uničimo skupaj s pršicami. Čebeljo družino nato začnemo takoj zdraviti z apitolom in s tem uničimo še preostale varoe.
Ob ustreznih pogojih ne smemo nikoli opustiti zdravljenja varoze. Prav tako je zelo pomembno izbrati za čebele in njihovo zalego najmanj škodljivo zdravilo. Najnovejša spoznanja kažejo na škodljive učinke
uporabe zdravil proti varozi. Ti so zlasti v manjši odpornosti čeblejih družin do drugih bolezni (Sulimanovič in sodelavci, 1990). Dober primer za to je povečan pojav poap-nele zalege, bolezni, ki so jo še pred nekaj leti imeli na nenevarno. Raziskave so pokazale, da pojav te bolezni lahko v veliki meri pripišemo negativnim vplivom zdravil, ki zastrupljajo najmlajše ličinke, zmanjšujejo odpornost in povzročajo strese, ki jim je zaradi uporabe zdravil izpostavljena čebelja družina (Sulimanovič, 1990).
Z uporabo apitola v obdobjih, ko ni zalege, se lahko poškodbam čebeljih ličink povsem izognemo ali pa jih zmanjšamo na najmanjšo možno mero. Prav tako se moramo zavedati, da moramo zazimiti zdrave čebele, to pa pomeni, da mora biti število zajedavcev najpozneje do sredine avgusta zmanjšano na najmanjšo možno mero (Sulimanovič, 1985).
Iz vsega lahko zaključimo, da lahko za zatiranje varoze uporabljamo apitol tudi med čebelarsko sezono. Po priporočilu proizvajalca je APITOL tudi sredstvo za preprečevanje akaroze (Schmid, 1988). To bolezen lahko zdravimo v katerem koli času čebelarske sezone, ker povzročitelj te bolezni, pršica A. woodi, napade samo odrasle čebele. Pazljivi moramo biti le, da zdravilo uporabimo v brezpašnem obdobju, da se s tem izognemo možnosti pojava ostankov zdravila v medu. Uporaba apitola za zdravljenje varoze torej hkrati pomeni tudi preprečevanje akaroze.