126 Cvetice žalujejo po zgubljenem prijatelju.
(Spisal J. Volkov.)
fPredragi prijatelji!   Ljubeznive prijateljice! '' '       J anes vam izpovemo javno izpoved, o nažem živJjenji, rekži o goljnfivej sreči  na  tem svetu.    A  kakšno je  to naše  življenje?    Ljudje  nas imenujejo rcvetice"; to ime se jiin zdi kaj lepo in prijetno; mogoče, da je tudi.    Ali samo lepo ime ne izpremeni nasega življenja; ne očuva nas bridke osode.
Od rojstva do smrti smo uboge sirote vedno v velikej opasnosti za svoje telesce. Znano vam je, Ijubeznive človeške dušice, da smo cvetice po svojej naravi: krotke, prijazne in ponižne stvarco. Občutljive smo menj ali več vse. Odkritosrčno sočufje imamo do vsake dobre stvari, a še najboJj do človeka, kateremu ni dobiti stanovite sreče na tera svetu. Ako smo užaljene, ne jezimo se, nego molčeč voljno prebijamo vse. V nesreči se vedno še prijazno in uljudno obnašamo — nezgubivši nade v boljše dneve. Zlobni jezici nas ob-rekujejo. da smo nekatere hudo strupene. Obrekovalcem rade opraščamo, ker ne vedo kaj govore. Clovek naj spoznava našo mof., in osvedočil se bode, da smo mu v mnogih boleznih dober lek. A neveščemu svetujemo, naj nas lepo v miru pužča.
Dobri Bogee nas je vsejal in posadil inalo ne po vsej zemlji. Pokorne smo vselej božjim in prirodnim poveljem : klijemo, rastemo in cvetemo Stvar-niku v slavo in ljudem v veselje. Nekatere vstajemo zgodaj vzpomladi, druge v toplem poletji a tretje še le v hladnej jeseni. Rastemo največ blizu ljudi, a tudi daleč proč od njih. Naša bivališča so travniki, vrtovi in polja. Nu, pogostoma stanujemo v pisanili posodicah, v tiheni varnem zavetji, gori na hišnem oknu. lz okna gledamo prijazno doli na ulice, ter uljudno pozdrav-Ijamo mimogredoče Ijudi. Sploh lehko rečemo, da so nam prijatelji in pri-jateljiee ljudje iz vseh stanov, a vender še najbolj iz lepega deviškega in mladeniškega stanii.                    ,  ¦     i
Zna se! Nekaj veselja nam je pa vender Stvarnik pomešal med pelinovo življenje. Topli solnčni žarki, pohleven dežek in blesteče se rosne kapljicc so naša okrepčajoča pijača. Ljudje pravijo, da iuiamo lepa pisaua krilca raznih barv in krojev. In res, marsikdo se v nas zagleda, obeudovajoč našo šareno lepoto. Ali zato, ker smo toli krasno okinčane, vender ne prevzetujemo, dobro vedoč, da je prevzetnost aJi oholost velik zagrešek. Me cvetice pa človeka ne razveseljujemo samo z okinčanim teleseem nego tudi s prijetno vonjavo ali dišavo.
Največ naših sestric in tovarišic živi zunaj po prostih ledinah; ondu je naše skupno življenje — skupno veselje! Časi izaenadoina popihlja prijazno rahli veterc čez naše c«etoče glavice — božajoč nam mlada ličeca. Takrat se kaj uljudno priklanjamo druga drugej — nagibajoč tenka telesca zdaj na desuo zdaj na levo stran. A lehkokrili metuljček tudi dobro ve za nas. Vže je tii med nami, pa vsakej nekaj tihoma pošepne na mehko rožnato ušesce. Pozdravljajoč cvetico za cvetico — veselo hiti naprej. Za njim pribrenci drobna čebelica in pisan čmrlj, nabirajoča si sladkega soka ter žoltega (rume-
12?
nega) mazilca za svoje voščene izbice v prostranem panji. Tacih krilatih obiskovalcev imarao me cvetične krasotice, vse polno od ranega jutra do poznega večera.
To so nam radostni dnevi!
Kako prijetno življenje imamo nekatcre še le tam po gosposkih vrteh na zrahljanih raehkih gredicah! in zopet druge na hišnem oknu v lepih pisanih posodicah! Oj, to vam je istinita kraljeva postrežba! Vsega imamo v izobiJji!   To je sreča, to je prava slast življenja !
Ali žal, stokrat žal! Ta naša sreea je prevarljiva; premalo časa traje; kmalu, oj kmalu nas zapnšča. Naše življenje je kratko; komaj se porodimo in pogledamo v beli svet, vže raorarao umreti. To vse nas uči zgodovina. Tako je.   Le poglejmo nekoliko na naše žalostno pozorišče.
Komaj si nekatere odgrnemo rušno odejo raz hladne zimske posteljice, da smelo pogledamo v svet — na, gorje uam! v mrzlej tihej noči zavaJi se na nas ledena slana. Sirotice prezebljene takoj izdihnemo mlado cvetlieno življenje.
Oasi pa trudne saraega dolzega spanja hitirao ven iz zimskega kotička in — res, srečno vzrastemo do lepih cvetočih ličic. Mnogo nas je v jednej družini. Ljubezen vlada med nami. Vse dolge in široke ledine so naše. Ptički nara žvrgole premile pesence. Na vse zgodaj nas bude iz spanja, kakor bi nam hoteli povedati: »Poglejte! božje jutro je tukaj. Z6ra tam le čez goro se je vže zrumenUa. Kmalu vas pogleda toplo solnčice s svojim zlatim obrazkom doli raz jasnega neba. Le hitro, hitro po konci, in veselite se krasnega dneva!"
Tam med drugo nzeleno žlahto" živimo dan za dnevom, teden za tednom presrečne vesele ure.
Neko jutro pa nas vzbudi iz sladkega spanja nenavadno neudna pesen". Take poprej še nikdar nismo slišale. Naglo, naglo, se sklonemo vse evetice po konci ter radovedno pogledavamo okolo sebe po travniku. Ali, o groza in strah! pred nami brusijo neusmiljeni kosci svoje strupene kose. Toje nam rartvaška pesen. Pred seboj vidimo gotovo srnrt. Bežale bi rade nesrečne stvariee od tukaj — ali kain noki? Svitla, ostra kosa ima tisočkrat hitreje korake od naših. Kamor pridemo, povsod nam jc za petami, — povsod nas čaka jednako bridka neizogibljiva osoda — pogin pod smrtnim jcklom.
Kosa neusmiljeno reže in sviga po uasih telescih. Sliši se stražen odmov mrtvaških udarcev: nhrst! hrst! brst!" Na vsak koščev mahljej pade nas mnogo. Kmalu ležiino vse mrtve na tleh. Kmalu je vsa naša krasota pri kraji. V jednem trenotku okončamo naše sretno življenje. Tako, dragi flovcški prijatelji, dela osoda z nami. Lehko rečemo: kdor naše življcnje hvali, ta ga ne pozna še dobro.
Tolaživsi nas, pravijo nekateri naši prijatelji: nUmreti in skončati mora na svetu slehnia stvar". Vaši evetlicni mlajši, vaše rožno potomstvo pa z vami ne uinrje. Iz scmena se vzplodi nova lepa cvetica; iz prejšnib. koreninic požene mlada vesna zopet novo vaše sorodstvo: po velikosti, liei in lepoti vam popolnoma jednako. Vse tako in jednako tolažilo je za nas sama malenkost, — ker vender moramo. umreti in prezgodaj zapustiti svet, namesto da bi na njem še tisočkrat toliko časa živele.                                 -   (Konec prihodnjič.)