Socializacijska teorija Talcotta Parsonsa: Oris in analiza
socializacijskcga modela
VESNA V. GODINA
POVZETEK
Tekst predstavlja socializacijski model Ta Icon a Parsonsa in to kot enega izmed dveh najpomembnejših delov Parsonsove socializacijskc teorije.
Prvi del analizira bipolarnost kot bistveno značilnost Parsonsovega socializacijskega modela. Izpostavljena je njena navezava na proces reprodukcije družbe, podrobneje pa sta orisana tudi mikro in makro nivo analize socializacijskega procesa. V drugem delu je podana vsebinska analiza mikro nivoja socializacije, pri čemer se analiza osredotoča na proces socialnega učenja, objektne odnose, dispozicije za potrebe in še nekatere druge ključne koncepte Parsonsovega konceptualiziranja individ u a In e socia I izacije.
Tretji del teksta prikazuje Parsonsovo razumevanje odmikov od idealnega poteka socializacijskega procesa, v četrtem pa je prikazana konkretizacija sheme AG1L za socializacijski proces.
ABSTRACT
THE SOCIALIZATION THEORY OF TALCOTT PARSONS: OUTLINE AND ANALISYS OF A SOCIALIZATION MODEL
The socialization model ofTalcott Parsons is presented in the text as one of the two most important parts ofParsons's socialization theory.
The first part of the text contains an analysis of bipolarity, which is an essential characteristic of Parsons's socialization model. Its relationship with social reproductive processes is pointed out, while the micro and macro levels of the socialization process analysis are also outlined in greater detail.
The socend part contains a content analysis at the micro level of socialization, where analysis concentrates on the process of social learning, object relations, needs -disposition and certain other basic concepts of Parsons's conceptualization of an indivdual's socialization.
The third part describes Parsons's understanding of discrepancies between actual and ideal socialization process, while a concrete AGIL scheme of the socialization process is presented in the fourth part of the text.
Socializacijska teori ja Talcotla Parsonsa ima v okviru socioloških sociali/acijskih teorij poseben, rekli hi lahko celo privilegiran položaj. Razlog gre iskati v naslednjem: če ima socializacija kot družboslovni koncept svojo lcgitimitclo v toliko, v kolikor si za lastni predmet zastavi razlago integrativne funkcije, ki jo ta proces vrši za socialne sisteme (cf. Frey 1974: 1-5), potem gre gotovo prav Parsonsu temeljna zasluga, da je konceptu socializacije to lcgitimitclo podelil. Vsaj od Parsonsa dalje je namreč sprejeto dejstvo, da socializacija za družbo vrši neko ključno integrativno funkcijo, brez katere bi družbi ne bil mogoč niti obstoj, niti trajanje skozi prostor in čas.
V	tem smislu Parsonsova socializacijska teorija velja danes za klasično. To je v teoriji socializacije jasno razvidno vsaj iz dveh dejstev: najprej skozi to, da pregledi različnih sociali/acijskih modelov Parsonsovega praviloma vedno dokaj podrobno obravnavajo (tudi in kadar i/puščajo druge sociološke pristope) ; pa tudi skozi enačenje sociološke analize s Parsonsovo analizo socializacije je to dobro razvidno.2
In kljub temu, da je tovrstno enačenje danes docela neustrezno, Parsonsov socializacijski model še vedno predstavlja najpomembnejšo sociološko analizo socializacijskcga procesa, funkcionalistični sistemsko teoretični koncept akcije pa vladajočo sociološko socializacijsko teorijo (cf. Busch 1985:95; Miihlbaucr 1980, Gottschlach 1985; Hurrclmann 1986; Gricse 1976; Tillman 1989; Baldwin 1974; Frey 1974; Langenhcder 1976; Gilgenmann 1986; Schlottniann 1976; Silbcrciscn 1986; Hurrclmann, Miirmann, Wissinger 1986; idr.)
In verjetno se gre strinjati z mnenjem, da je enega od razlogov za to treba iskati v dejstvu, da Parsonsova analiza ni pustila problema osebnosti zunaj, temveč ga je pritegnila v sociološke socializacijske preudarke (cf. Busch 1985: 95).
Parsons je v svoji zastavitvi povezal vrsto kasičnih teoretskih predpostavk, med katerimi so osrednjega pomena predpostavke Durkhcima, Wcbra, Mcada, Freuda in funkcionalistične kulturne antropologije.3 Omenjajo pa se tudi vplivi naravoslovnih znanosti, posebej fiziologije.4
V	vsebinskem smislu Parsonsovo socializacijsko teorijo sestavlja dvoje: najprej sam socializacijski model (torej idealnotipski model poteka socializacijskcga pro-
1	Med pregledi in analizami razvoja sociološki h socializacijskih teorij sem naletela lena enega, ki Parsonsovo v celoti izpušča. Gre za zgodovinski oris razvoja socializacijskih teorij Johna A. Clauscna: A I Iistorical and Comparative View of Socializaton Theory and Research (1973). Morda je tipično, da gre prav za ameriški vir, kajti kot zanimivost naj omenim, da je v različnih kulturno-nacionalnih okvirih rccepcija Parsonsa izrazito različna. Za anglosaksonsko področje je tako značilno, da se Parsonsovo teorijo obravnava praviloma v okviru teorij "child-development"; primerjaj npr. BaldwinovodcloThcorien primarerSozialis-tationsprozesse (1974), ki je v originalu izšlo kot l"hcorics of Child Development (1967). Najbolj obsežne in tudi najkvalitetnejše analize Parsonsove socializacijske teorije pa prihajajo iz nemškega prostora, za katerega je značilno intenzivno in kontinuirano ukvarjanje s Parsonsom, kije bilo za nemško socializacijsko teorijo v veliki meri celo konstitutivno. "Zgodovina sociološkega socializacijskcga raziskovanja v Zvezni republiki Nemčiji je v pomembnem izseku jasno zaznamovana s spoprijemom s socializacijsko teorijo Talcotla Parsonsa". (Gcisslcr 1979:267.)
2	Tako npr. sociološki pristop s Parsonsovim eksplicitno izenačuje Baldwin v že omenjenem delu (1974). Drugi avtorji počnejo to nekoliko bolj implicitno - govorijo o sociološkem pristopu v socializacijski teoriji, mislijo pa na Parsonsa (cf. Busch 1985; Gottaschlach 1985; Gricse 1976; Frey 1974).
3	Od Durkhcima naj bi Parsons prevzel predvsem predpostavko o osebnosti kot socializirancm posamezniku, od Wcbra predvsem predpostavko o pomenu vrednot za družbene procese, na G.11. Meada naj bi se naslonil predvsem pri razlagi procesa interakcije med egom in alterjem. Najpomembnejša pa sta gotovo vpliva Freuda in pa kulturne antropologije. Prav z naslonitvijo na Freuda naj bi Parsonsu uspelo razdelati zanj značilno koncepcijo personalne strukture in njenega razvoja. Najpomembnejšo vlogo naj bi pri tem imel koncept Objcktbczichungcn. Prevzame pa Parsons od Freuda še mnogo več; metodološki model, strukturo personalnega sistema, razvojni vidik petih temeljnih faz itd.
ccsa), polcm paše Parsonsova anali/a poteka individualne socializacijo na mikro ravni (poteka, ki in kakor je zavezan sosledju faz vsakokrat nega individualnega učlovečcnja, pri čemer Parsons to analizo pelje skozi sosledje oralne, postoralne, ojdipovske, faze latence, adolescence, študija in kasnejše socializacijskc faze). Na tem mestu se bomo v nadaljevanju ukvarjali les prvim zgoraj omenjenim delom Parsonsovcsocializacijskc teorije - namreč z orisom in analizo Parsonsovega socializacijskega modela.
1. BIPOLARNI PRISTOP
a) Socializacija in proces reprodukcije družbe
Za celotno Parsonsovo socializacijskc) teorijo je izhodiščna in zavezujoča navezava socializacije na proccsc obstoja in reprodukcije družbe. Parsons proces socializacije eksplicitno opredeli kot pogoj obstoja in reprodukcije družbe kot socialnega sistema: "Če k temu dodamo še dovolj dolgo trajanje, ki transccndira življenjsko obdobje normalnega človeškega individua, postaneta obnavljanje skozi biološko reprodukcijo in socializacijo prihajajočih generacij cscncialna aspekta takšnega socialnega sistema (namreč družbe - op. V.G.V.)." (Parsons 1951:19.) Prav ta navezava socializacijskega procesa na procese reprodukcije družbe kot socialnega sistema predstavlja najbolj obči okvir Parsonsovega socializacijskega modela. In prav na to zvezo se tudi misli, ko se Parsonsov socializacijski model označuje kot sociološki.5
Sam Parsons lastno naslonitev na Freudovo teorijo ocenjuje takole: "Pomen te psihološke teorije je v tem, da predstavlja tako metodološki model za teorijo socialnega sistema, kot tudi, da prispeva eno najbistvenejših komponent te teorije" (Parsons 1968:50). B.Nelson pa v tej zvezi pripominja: "On (Parsons -op. V.G.V.) je ostal eden od najbližnjih učencev in prijateljev psihoanalize, kar sc jih je kdaj pojavilo v tej deželi. Vprašati hi se bilo celo mogoče, ali sploh obstaja katerikoli živeči sociolog, ki bi storil toliko kot on za integracijo Freuda v obsežno teorijo človeške akcije in socialnega sistema." (citirano po Busch 1985:95). Pri Parsonsu gre v tem smislu za "sociološko rccepcijo Freuda" (ibidem: 128). To slejkoprej dokazuje tudi vrsta Parsonsovih razprav, v katerih se podrobno ukvarja s posameznimi problemi psihoanalitske teorije (cf. Parsons 1964:79. op.2).
Tudi kulturno antropologijo jc sam Parsons navajal kot pomemben vir sistemske teorije, celo kot predhodnika le-tc (1968:50). Od nje je prevzel predvsem njen makrosociološki pristop, kjer izhodišče študija odnosa med družbo in posameznikom predstavlja družbenocnokulturni kontekst, vez med njima pa kulturne vrednote. Posebno izrazita je v tem smislu naslonitev na "culture- personality" študije, ki jasno izpostavljajo pomen celotnega družbeno-kulturnega konteksta za oblikovanje osebnosti. Obe navedeni naslonitvi vsaka zase predstavljata ključne nastavke Parsonsovc makrosociološke (kulturna antropologija) in mikrosociološke (psihoanaliza) analize. Podrobneje o navedeni problematiki glej že navedeno Buschovo (1985) in Cieisslerjevo (1979) študijo, delo ICR. MUhlbauerja Sozialisation (1980:61 in dalje), delo W. Gottschlacha (1985:60 in dalje). Najcelovitejšo in najkvalitetnejšo analizo odnosov Parsonsovc teorije do navedenih avtorjev in šol pa jc najti v Alexander J.C.: Theoretical Logic in Sociology (1984). Pri samem Parsonsu pa s tem v zvezi primerjaj vire: Parsons 1945:57-59; Parsons 1968:50- 51; Parsons 1977:1-77.
4	Tu se omenja predvsem vpliv L.J. I Iendcrsona, harwardskega fiziologa, od katerega naj bi Parsons prevzel pojma struktura in funkcija (cf. Miihlhauer 1980:61). Parsons I Iendcrsona tudisam navaja kol vir (Parsons 1945:56; 1977:7,8,118-122).
5	Tako ga npr. označuje tudi Baldwin (1974), s čimer misli na to, da se pri Parsonsu na razvoj otroka gleda
kol na posebni aspekt funkcij socialnega sistema in ne kot na odraščanje individua (ibid.:261). "Gledano iz tega zornega kota, pa se kažejo problemi individua in otroškega razvoja drugače, kot se kažejo individualnim psihologom", (ibid.: 263). To pa po Baldvvinovem mnenju zahteva tudi razširitev psihološkega pojmovanja vsebine socializacijskega procesa: "V psihologiji smo se tako navadili na to, da socializacijo razumemo v omejenem smislu pridobivanja vrednot staršev, da včasih docela pozabimo širino njenih zahtev" (ibid.: 273). Geissler pa npr. s tem v zvezi pravi, da gre proučevanje socializacije s sociološkega zornega kota pri Parsonsu razumeti kot proučevanje socializacije z zornega kota socialnega in kulturnega sistema (cf. 1979:270).
h) Bipolarni model
Parsons navedeno funkcijo socializacije kol pogoja reprodukcije družbe ludi konkretizira. Konkretizira jo na dveli nivojih: na nivoju socialnega in na nivoju personalnega sistema. Frey tako sumira, da Parsons proučuje:
"a) socializacijo kot družbeno institucijo,
b) socializacijo kot kategorijo individualnega obnašanja" (1974:4).
Tudi sam Parsons govori o dveh zornih kotih proučevanja socializacije docela eksplicitno, ko pravi: "Na vseh stopnjah socializacijskcga procesa določa s sociološke plati ta vidik interpretacije cscncialni koncept vloge. S strani osebnosti pa se lahko uporabi korespondenčen koncept relacijskih potreb..." (Parsons 1964:82). V tem smislu v proučevanju socializacije oba navedena koncepta zadobita centralni pomen.
Jedro bipolarnosti je torej zaobseženo v dvojnosti zornih kotov (in ne dvojnosti procesov); pri proučevanju z zornega kota socialnega sistema stopi v ospredje neka povsem druga funkcija socializacije kot pri proučevanju /.zornega kola personalnega sistema (cf. Parsons 1951:207).
In kateri sta li dve temeljni funkciji socializacijskcga procesa? Z zornega kota socialnega sistema je to funkcija uvajanja in razporejanja nove generacije posameznikov na institucionaliziran sistem statusov in vlog, kar je direktni pogoj za reprodukcijo družbe. Z vidika personalnega sistema pa je temeljna funkcija socializacije opredeljena z rešitvijo naloge, ki je bila izpostavljena ob koncu razpravljanja o personalnem sistemu: gre za to, da se skozi ontogenetični razvoj ponotranjijo določeni vrednotni obrazci, ki kot bistveni dejavnik vplivajo na oblikovanje takšnih dispozicij za potrebe, ki so skladne s pričakovanji socialnega sistema v zvezi z vlogami; na tej ravni se torej realizira stik med personalnim in socialnim sistemom, realizira se "formula transformacije" socialnega v personalni sistem, s čimer socializacija posredno realizira nujni pogoj reprodukcije vsake družbe (cf. Parsons 1951:540).
Vsaki od navedenih funkcij v Parsonovcm socializacijskcm modelu ustreza ludi eden od dveh za socializacijo ključnih procesov: socialno učenje na strani personalnega in alokacija na strani socialnega sistema. Socialno učenje je tako jedro procesa socializacije, analiziranega z zornega kola posameznika; alokacija pa je jedro tega istega procesa, analiziranega z zornega kota družbe.' Realizacija navedenih funkcij pomeni tudi realizacijo obeh temeljnih ciljev socializacije; le če in v kolikor se ta dva cilja realizirata, v toliko se realizira socializacija kot nujni pogoj reprodukcije družbe in s tem ludi reprodukcija družbe same (cf. Frey 1974:10).
Pravv tem smislu je mogoče imeli Parsonsovo teorijo socializacije za bipolarno.
Poleg različnih zornih kotov pa je treba izpostavili ludi tisto, kar je obema zornima kotoma analize socializacije skupnega - namreč to, da gre tako pri makro kot pri mikro nivoju za analizo procesov integracije (funkcija "I"). Pri makro nivoju je v ospredju problem integracije personalnega v socialni sistem (pri čemer ima ključno
6	Opozoriti velja, da ta razmejitev po zornih kotih v glavnem sovpade tudi z delitvijo socializacije na primarno
in sekundarno: primarna socializacija je predvsem interiorizacija, sekundarna pa predvsem alokacija (cf.Parsons 1951, 1964 idr.).
7	Ta bipolarnost v resnici zadeva Parsonsovo ambicijo, v lastni socializacijski teoriji doseči sintezo mikro- in
makro- socializacijske perspektive (ct. I lurrclmann 1986:41). Nekateri avtorji pa bipolarnost Parsonsovc socializacijske teorije navezujejo na dvojnost Parsonsovc teorije nasploh. Tako npr. Miihlbaucr ugotavlja s tem v zvezi popolno kontinuiteto: Parsonsovo teorijo označuje dvojnost interesa: po eni strani Parsonsa zanima delovanje socialnega sistema, po drugi pa delovanje personalnega sistema (1980:62). Oba vidika sta ključna za Parsonsovo teorijo akcije. Sc pa na tem mestu odpira tudi vprašanje odnosa med Parsonsovo teorijo akcije in socializacijsko teorijo.
mcslo, kol smo videli, koncept vloge), pri mikro nivoju pa gre predvsem za problem integracijo v okvirih samega personalnega sistema.8
c) Makro raven socializacije
In kako Parsons konkretizira problem integracije, ki jo mora socializacija realizirati na makro ravni? Skozi koncept alokacije. Osnovni problem integracije med personalnim in socialnim sistemom vidi namreč Parsons v naslednjem: socialnemu sistemu stoji nasproti kontingent posameznikov oziroma personalnih sistemov, ki jih je treba zato, da bi socialni sistem lahko trajal, razporedili na za sistem vitalno strukturo statusov oziroma vlog. "Ta proces distribucije signifikantnih objektov znotraj sistema vlog bomo poimenovali alokacija. Obstajajo trije konteksti problema alokacije ...: 1) alokacija oseb, t.j. akterjev med vloge; 2) alokacija pripomočkov; in 3) alokacija nagrad. "(Parsons 1951:114.)
Socializacija na makro ravni seveda razrešuje nalogo prvega vidika alokacije -alokacije oseb; povsem v skladu z ugotovitvijo, da jc z zornega kota socialnega sistema primarni problem alokacije regulacija "toka" posameznikov v sistem vlog (cf. Parsons 1951:117).
Prav to porazdelitev "toka" posameznikov v sislem vlog pa Parsons neposredno opredeli kot makro nivo socializacije: "Alokacija oseb med socialne vloge v socialnem sistemu in proces socializacije posameznikov so povsem jasno isii procesi, gledani z različnih perspektiv. Alokacija je proces, gledan iz perspektive funkcionalne sig-nifikance socialnega sistema kol sistema. Socializacija (posameznika - op. V.G.V.) pa je po drugi strani proces, gledan v terminih motivacije individualnih akterjev." (Parsons 1951:207.).9
Seveda pa možnost alokacije posameznikov v socialnem sistemu lasten sistem vlog skriva v sebi še neko drugo predpostavko: uspe namreč lahko samo in le, če so posamezniki usposobljeni za realizacijo teh vlog. "Z vidika družbe jc socializacija bistvena za ohranitev njene sposobnosti za življenje. To seveda ne pomeni, da starši svoje otroke zavestno vzgajajo tako, da bi služili prihodnji dobrobiti družbe; pomeni zgolj to, da bi družba, v kolikor bi njene vzgojne metode ne proizvajale odraslih, ki
8	Morda jc zanimivo izpostaviti tudi to, da Parsons skladno s povedanim dvojnost perspektive izpostavi npr. tudi na ravni agentov socializacije. "Socializacijski agent v katerikoli pomembnejši etapi procesa igra dualnovlogo, v dveh sistemih socialne interakcije. Po eni strani sodeluje z otrokom na ravni, kije primerna fazi, za katero gre, kot je to primer slika mati - otrok skozi ljubezen v predojdipovski fazi. Po drugi strani pa - v tem primeru mati - participira tudi v celotnem sistemu Štirih vlog v družini." (Parsons 1964:71). Parsons to dvojnost izpostavlja tudi na drugih mestih. Tako npr. v analizi Šolske socializacije ugotavlja, da jc "zelo važno ločevati... socializacijo individua od selektivne alokacije kontingentov za bodoče vloge" (1982:82): zato na istem mestu Solo opredeli kot "agent socializacije in alokacije" (ibid.: 69). Hkrati pa jasno izpostavi, da je tisto, kar oba vidika ločuje, zorni kot individua (socializacije) oz. družbe (alokacija) (ibid.:82).
9	Tako razumljen koncept alokacije jc značilen predvsem za Parsonsova zgodncjSa dela; veže se na koncept virov (resources). V poznih delih je doživel reformulacijo. Podrobneje o tem glej Alexander J.C. (1984:121, 376 idr.).
Po mnenju nekaterih avtorjev jc mogoče tako zastavljen problem Se bistveno bolj konkretizirati. Po Frcyu (1974:16) bi bilo tako s tem v zvezi mogoče zastaviti naslednja vprašanja, ki so sicer v proučevanju socializacije praviloma zapostavljena: katere institucije in organizacije rešujejo problem alokacije; kako dobro se ta funkcija realizira; kakšne vrste so te institucije (npr. pravni sistem, gospodarske institucije ipd.); kakšna je struktura teh organizacij; na kakšne načine se medsebojno povezujejo itd. Kot ploden pa se zastavi tudi kriterij ločevanja institucij alokacije od institucij socialne kontrole (posebej v luči odnosov med socializacijo in socialno kontrolo).
ustrezajo njenim vlogam in sistemu, ali razpadla ali pa bi se nujno spremenila. Ohranitev socialnega sistema skozi serije generacij pomeni de facto, da so otroci tako kot njihovi starši vzgojeni za funkcijo v sistemu. Tako se socializacija pokaže kot ena od prevladujočih nalog za trajen socialni sistem... Prcdsvcm socializacija predpostavlja produkcijo ustreznega števila ljudi s sposobnostmi za vloge v socialnem sistemu." (Baldwin 1974:273.)'
d) Mikro raven socializacije
S tem pa smo se že premaknili na mikro raven Parsonsovc analize socializacijskcga procesa - na raven analize socializacije z zornega kota personalnega sistema. Osnovni problem, ki ga mora socializacija rešiti na tej ravni, je problem usposobiti posameznika za delovanje v okviru danili socialnih vlog. Videli smo že, da se ta problem veže na izoblikovanje ustreznih vrednotnih obrazcev oziroma dispozicij za potrebe, ki predstavljajo individualno plat pričakovanj v zvezi z vlogami.
Temu ustrezno Parsons tudi v svojih opredelitvah socializacije na individualni ravni posebej izpostavlja prav proces usposabljanja za delovanje v socialnih vlogah. "Pridobivanje orientacijskih rekvizitov za zadovoljivo delovanje v socialni vlogi je proces učenja, toda to ni učenje na splošno, temveč nek partikularcn del učenja. Ta proces bomo imenovali proces socializacije, in motivacijske procese, s katerim se uresničuje, gledane v terminih njihove funkcionalne signifikancc za intcrakcijskc sisteme, mehanizme socializacije. To so mehanizmi, ki so vključeni v proces "normalnega" funkcioniranja socialnega sistema." (Parsons 1951:205.) Socializacija tako predstavlja "učenje vsake orientacije, ki ima funkcionalni pomen za delovanje sistema komplementarnih pričakovanj v zvezi z vlogami" (ibid.: 208;). S procesom socializacije tako akterji pridobivajo orientacije, ki so nujne za izvajanje njihovih vlog v socialnem sistemu, v kolikor jih niso že prej posedovali, (cf. ibid.: 481). "Socializacijsko funkcijo bi bilo mogoče strnili v razvoj udeležbe in sposobnosti posameznikov, ki so cscncialni prcrckvizili njihove bodoče aktivnosti v vlogi. Dolžnosti bi lahko po vrsti razdelili v dve komponenti: v udeležbo pri realizaciji splošnih vrednot družbe, in v dolžnosti za realizacijo specifičnega lipa vlog v okviru strukture družbe." (Parsons 1982:70.)'°
Vendar pa Parsons po drugi strani socializacijo na ravni posameznika opredeli tudi širše. Tako npr. govori o socializaciji ludi kol o celotnem procesu razvoja osebnosti oziroma personalnega sistema: "socializacijo obravnavamo... kot proccs, s katerim se proizvaja osebnost kol vir" (Parsons 1964:234); in še:"... človeške skupine imajo visoko organizirane osebnosti, ki morajo bili izgrajene s kompleksnimi proccsi liste vrste, ki jih imenujemo socializacija..." (ibid.: 263).1 Torej bi bilo napak
10	V zvezi z takšnim opredeljevanjem socializacije je tudi Parsonsovo razumevanje agenta socializacije, kije definiran kot "agent", skozi katerega se individualne osebnosti vzgajajo, da hi bile motivacijsko in tehnično adekvatne za realizacijo vloge odraslega" (ibidem). Opozoriti velja, da je z današnjega zornega kota takšno pojmovanje socializacije preozko, kar nekateri analitiki Parsonsovc socializacijske teorije tudi povsem eksplicitno izpostavljajo (cf. Geisslcr 1979:270).
11	V zvezi s takšnim širšim razumevanjem socializacije je tudi Parsonsovo govorjenje o socializaciji kol procesu pretvorbe surovega organizma v "osebnost" (Parsons 1964:68). Socializacija je v tem smislu razumljena kot proccs, skozi katerega osebnost prejme večino svoje vsebine (ibid: 82), oz. tudi kot proces, skozi katerega je izgrajen personalni sistem (1980:73). Drugi poudarek, ki prav tako dokazuje Parsonsovo širše razumevanje socializacije, pa je tisti, ki v zvezi s socializacijo izpostavlja prenos kulturne tradicije; tako Parsons govori o "... socializaciji prihajajočih generacij v obrazce kulture v obliki, ki je kompatibilna s transmisijo v stabilno, vendar variabilno nadaljujočo se kulturno tradicijo" (ibid.:46). Isto razumevanje socializacije kol inkulturacijc je najti tudi še drugje (cf. Parsons, Sliils 1967:18).
trdili, da Parsons ne ve, da jc proccs socializacijo širši od procosa učenja elementov, ki so nujni za akterjovo funkcioniranje v vlogi.
Kako torej pojasniti to navidezno protislovnost v Parsonsovcm razumevanju socializacije na personalni ravni?
Zdi se,da jccdina zadovoljiva razlaga tista, ki izpostavi pomen poudarka: Parsons na mikro ravni s socializacijo razume celoten proces oblikovanja osebnosti oziroma celoten proces oblikovanja personalnega sistema; hkrati pa se v svoji analizi osredotoči ravno na "usposabljanje" za funkcioniranje v socialnih vlogah.12 Ta "selekcija" ali "usmeritev pozornosti" je docela razumljiva, če se spomnimo mesta, ki ga ima koncept vloge kot točka stika med personalnim in socialnim sistemom. "Formulo transformacije" socialnega v personalni sistem je namreč mogoče razrešiti prav z analizo prevedbe pričakovanj v zvezi z vlogami v dispozicije za potrebe - natančno to pa jc proces "usposabljanja" posameznika za vlogo. Upoštevajoč Parsonsov raziskovalni interes, jc torej koncentracija pozornosti v individualni socializaciji na "usposabljanje" za vloge docela dosledna. Kaže pa še na neko drugo ključno dimenzijo Parsonsovega proučevanja socializacije: namreč na to, da je v analizi mikro ravni socializacije dominanten tisti vidik lc-tc, ki prispeva k razumevanju poteka socializacije na makro ravni. V tem smislu seveda gre za "zoženo optiko"; in v tem smislu je Parsonsov pristop resnično dosledno sociološki, izpeljan z zornega kota procesov reprodukcije družbe.
2. VSEBINSKA ANALIZA MIKRO NIVOJA
a) Socialno učenje
Ne glede na dominantnost sociološkega zornega kola zato Parsons glavno pozornost svoje analize ne usmeri na makro socializacijski nivo, torej na proces alokacije, temveč na mikro socializacijski nivo, ki uspešnost prvega pogojuje.
Osnovni okvir analize procesa socializacije na mikro ravni Parsonsu predstavlja proces (socialnega) učenja. Le-to Parsons v osnovi razume kol odgovor na spremenjene situacijskc pogoje, v katerih se znajde posameznik: "Učenje jc opredeljeno najširše kot tista vrsta procesov, s katerimi akter pridobiva nove elemente akcijske orientacije, nove kognitivne orientacije, nove vrednote, nove objekte, nove ekspresivne interese. Učenje ni omejeno le na zgodnje življenjske cikle, temveč poteka skozi vse življenje. Kar se običajno razume z "normalno" adaptacijo na spremembe v situaciji ali pa kot to, da sc posameznik "odpre" etabliranemu dinamičnemu vzorcu, jc proces učenja." (Parsons 1951:203.)
12Prav takšna zastavitev poudarka je tudi pripeljala do poenostavljanja v enačenju 1'arsonsovc socializacijskc teorije s teorijo vlog (cf. 1 labermas 1973:118-195; McCarthy 1984:334-335; .loas 1982; idr.), s čimer pa sc vrsta avtorjev ne strinja (cf. Gottschlach, Ncumann-Schonvvcttcr, Soukup 1971:45-50; l.icglc 1982: 209-210).
13 Busch to 1'arsonsovo orientacijo v analizi socializacije komentira takole: "Socializacija je konec konccv alokacija v smislu funkcionalnih nalog in nujnosti socialnega sistema." (1985:118). Podobno vidik alokacijc kol za 1'arsonsovo teorijo centralni (čeprav nc izključni), izpostavlja tudi Alexander (cf. 1984:122). Vendar pa jc treba pri tem upoštevati še nekaj: da jc namreč 1'arsonsova analiza socializacije kot alokacije usmerjena na zgodnejše faze tega procesa (cf. ibid.), kar je mogoče pojasniti prav z osrednjim pomenom te zgodnje faze socializacije za realizacijo "formule transformacije".
Parsons tudi neposredno izpostavi vez med socializacijo in socialnim učenjem -socializacije brez socialnega učenja ni in socializacija poteka le tako dolgo, dokler poteka tudi proces socialnega učenja (cf. Parsons 1951:209.) In kol jc za Parsonsa socialno učenje proces, ki poteka skozi vse življenje, tako to isto velja tudi za socializacijo (cf. Gcissler 1978:26S).
Glede širine obeli konceptov pa jc pri Parsonsu srečati tri različico. Po prvi je socialno učenje sinonim za socializacijski proces; po drugi jc socialno učenje sinonim za posamično fazo socializacijskega procesa; po tretji pa je socialno učenje najmanjši akt procesa socializacije (cf. Parsons 1951; Parsons, Bales 1956:39, 41, 64, 68, 105).
Prav v tej navezi jc treba tudi razumeli centralno mesto, ki ga v Parsonsovih opredelitvah socializacije proces socialnega učenja ima.
Proces socialnega učenja Parsons notranje strukturira, pri čemer sama ta struktura sledi principu ravnotežja, ki kot obči princip dinamike socialnih procesov velja tudi za procese učenja. Osnovna logika tudi na tej ravni ostane nespremenjena: ponovna vzpostavitev porušenega ravnotežja. Na začetku procesa učenja imamo tako opraviti s stanjem ravnotežja personalnega sistema (ij. z medsebojno usklajenostjo dispozicij za potrebe, obrazccv interakcije in vrednotnih orientacij). Iz določenih, praviloma zmeraj zunanjih vzrokov, sc stanje ravnotežja poruši. To lahko sprožijo tako povsem biološke oziroma fizične spremembe v situaciji, kot tudi spremembe v modelu interakcije (tako se npr. lahko pojavijo novi objekti, nova sredstva za zadovoljitev potreb, pojavijo sc lahko nove zahteve s strani starih objektov, njihove nove vedenjske reakcije ipd.). Žc vzpostavljene dispozicijo za potrebe postanejo ali neučinkovite ali disfunkcionalne ali Il ustrirane, kar povzroči stanje permanentne napetosti oziroma konflikta. Tako sc sproži proces, ki leži k ponovnemu doseganju ravnotežja, proces učenja.
Parsons ta proces razdeli v štiri temeljne faze: 1. permisivnost (pcrmissivncss); 2. podporo (support); 3. odklonitev recipročnosti (denial of reciprocity); in 4. manipulacijo z nagradami (manipulation of rewards) (cf. Parsons, Bales 1956:39 in dalje; Parsons 1951:295 in dalje).
Posamezne faze tega procesa so okaraktcriziranc skozi posebne obrazce vedenja otrokovih interakcijskih partnerjev. Tako v fazi permisivnosti kot prvi fazi procesa učenja Ic-ti otroku najprej dovoljujejo, da izraža svojo Il ustracijo, povzročeno skozi porušeno ravnotežje. V drugi fazi, fazi podpore, alterji otroka podpirajo pri tistih vedenjih, ki omogočajo otroku preseganje frustracije s takšno aktivnostjo, ki jc usmerjena k doseganju novega ravnotežja. V fazi odklonitve recipročnosti gre za sankcioniranje tistega vedenja, ki ima prejšnjemu obratni učinek. Skozi to sc proces učenja premakne v četrto fazo, manipulacijo z nagradami, v kateri sc otrok nauči selekcionirati zaželena in nezaželena vedenja in tako dosegati nagrade terse izogniti kaznim. V tej fazi sc vzpostavi ponovno ravnotežje, seveda na ravni, ki jc bistveno višja od tiste izpred začetka procesa učenja.
'4 Ta razdelitev pomeni hkrati tudi konkretizacijo sheme ACrlLza proces socialnega učenja in to za vse ravni, na katerih Parsons ta proces obravnava: torej za posamičen akt socialnega učenja; za potek cclotnega socialnega učenja v posamezni fazi socializacijskega procesa; in za celoten potek socialnega učenja v celotnem procesu socializacije. Razlika nastopi glede tega, na katerem od navedenih treh nivojev pride do enkratnega "obrata" sheme AG1L. V kolikor se pomikamo po osi socialncga učenja od celotnega procesa socializacije proti posamičnemu aktu socialnega učenja, socialno učenje obvladuje princip "kvartalne" diferenciacije.
Celota omenjenih štirih faz tvori obrat spirale procesa učenja. Učenje namreč po Parsonsu poteka kot stalno ponavljanje leh obratov na vedno višji ravni; gre za t.i. spiralni cikel oziroma spiralo faznih ciklov. To pravilo velja tako za vsak posamičen akt učenja, kol za socialno učenje v vsaki posamični fazi socializacije in tudi za razumevanje celotne socializacije kol procesa socialnega učenja. V vsaki fazi socializacije se tako npr. ponovijo vse navedene štiri faze učenja; ko je ravnotežje ponovno vzpostavljeno, to pomeni, da je otrok prešel v novo fazo socializacije, višjo od prejšnje. V tej pa bo ponovno stekel isli proces učenja na višji ravni. Prav v tem smislu Parsons ludi govori o spiralnem poteku socialnega učenja, ki ga usmerjata dva osnovna principa: 1) princip redukcije fi ust racij, napetosti in konfliktov na eni; in 2) princip stabilizacije stanj ravnotežja na drugi strani (cf. Parsons, Bales 1956:40, 202; Parsons 1959; Parsons 1954).
V	zvezi s procesom socialnega učenja velja omenili vsaj še dvoje. Najprej to, da Parsons proccs socialnega učenja razume kol proces, ki v resnici veže personalni sislcm na eni strani s socialnim, na drugi pa s kulturnim sistemom.15
Drugič pa je treba izpostavili še, da so procesi socialnega učenja najtesneje povezani s procesi socialne kontrole. In to v spet vsaj dvojnem smislu. Prvič zato, ker so procesi socialnega učenja hkrati in istočasno ludi že procesi socialne kontrole (cf. Parsons, Bales 1956:39; Parsons 1951:299 in dalje). Drugič pa zato, ker je realizacija socialne kontrole konstitutivno pogojena z motivacijsko strukturo posameznikov h konformnosti; le-la pa jc v procesu lastnega izoblikovanja vezana na proces socialnega učenja (cf. Parsons, Bales 1956:39, 149).
Parsons pa podrobneje razdela ludi mehanizme socialnega učenja. Tako loči pet temeljnih kateklično - cvalualivnih in dva temeljna kognitivna mehanizma učenja. V prvo skupino tako sodijo: I) ojačanjc - opustitev (rcinforccmcnl-cxlinciion); 2) inhibicija (inhibition); 3) substitucija (substitution); 4) imitacija (imitation); in 5) identifikacija (identification). V drugo skupino pa Parsons prišteva diskriminacijo (discrimination) in generalizacijo (generalisation) (cf. Parsons 1951:209 in dalje).
V	sami vsebinski analizi socialnega učenja pa Parsons izpostavi predvsem pomen treh procesov: identifikacije (identification); izbire objekta (object-choice, objecl-cathcxis) in internalizacije oziroma inirojckcijc (internalization, inirojcclion) (cf. Parsons 1964:83).16
b) Objektni odnosi
Osnovni procesi socialnega učenja so postavljeni v okrilje objektnih odnosov (object-relations), ki predstavljajo, kol pravi Parsons dobesedno, "kontekst" poteka teh procesov (Parsons 1964:84). Pri tem jc ključna socialna dimenzija lega konteksta, kajti "objektni odnosi so socialni odnosi, ne pa odnosi do fizičnih objektov" (Parsons
15	Tako Parsons dobesedno pravi: "Moja teza bo, da vsak od navedenih treh konceptov (identifikacija, izbira objekta in introjckcija kot trije tipi procesa socialnega učenja - op. V.G.V.) na svoj način prcdslvlja cn aspekt integracije osebnosti v socialni sistem, aspckl intcgracijc, ki jo karaklerizira partikularni proccs učenja v partikularncm kontekstu objektnih odnosov." (Parsons 1964:84.) In Se: "Identifikacija, izbira objekta in interna I izacija so procesi, ki povezujejo individua z in ki ga integrirajo v socialni.sistem, in skozenj v kulturo." (ibid. 107).
16	Pojma "objcct-cathcxis" in "object -choice" Parsons vsebinsko izenačuje; sami smo se odločili za prevod "izbira objekta" (Objcktvvaltl), ki jc prevodno ).c standardiziran v okviru slovcnjcnja psihoanalilskih tekstov. Tudi v rabi tega konccpta obstaja določena diskontinuiteta med zgodnejšo zastavitvijo iz The Social System (1951) in kasnejšo iz Social Structure and Personality (1964).
1980:74). Pravvobjcktnih odnosih Parsons najde ločko slika med socialnim sistemom in posameznikom: objekt je element tako socialnega kot personalnega sistema in otrok skozi prisvojitev objekta prisvoji ključne segmente socialnega sistema. " To kontinuiteto od objektov identifikacije v otroštvu do vloge in kolektivne strukture v družbi odraslih poudarjam zato, da bi izpostavil tisto, kar jc zame centralna točka celotne analize. To jc, da jc Freudova teorija objektnih odnosov v bistvu analiza odnosov individua do strukture družbe, v kateri živi." (Parsons 1964:107)17. Pri tem jc po eni strani bistveno, da jc struktura teh sistemov objektov struktura same družbe; po drugi strani pa, da morajo splošni principi objektnih odnosov zaobsegati celotno strukturo osebnosti (cf. ibid.: 107, HO).18 Z vidika procesa učenja pa jc prav tako ključno upoštevali tudi, da so prav objekti učenja listi, ki strukturirajo situacijo, v kateri proces učenja poteka.
Trem tipom objektnih odnosov gre v zvezi s procesi učenja osrednje mesto: identifikaciji, izbiri objekta in inlrojckciji.19
c) Identifikacija
Parsons procesa identifikacije ne veže na procese posnemanja vzora, temveč na procese konstituiranja kolektivitete (oziroma socialnega sistema). "Predlagal sem, da prav ta vzpostavitev organiziranega ega v osebnosti skozi obrazce sankcij označuje bistvo lega, na kar jc Freud mislil z identifikacijo. Vrsta Freudovih lastnih formulacij koncepta poudarja težnjo po tem, biti kot objekt. Ta poudarek pa zahteva pojasnilo in nekaj omejitev. Samo v zelo omejenem smislu je namreč mogoče reči, da sc otrok uči biti takšen, kol je njegova mati. Prej se uči igrali družbeno vlogo v interakciji z njo; njegovo vedenje - zalo njegova motivacija - jc organizirana skladno s posplošenim obrazcem, ki definira skupne in internaliziranc pomene aktov, ki sc dogajajo na obeh straneh. Skupaj torej mati in olrok pričnela konstituirali kolektiviteto v striktnem sociološkem smislu. Toda to ne pomeni, da sla dva člana kolektivitete enaka v smislu, da igrata identične vloge; nasprotno, njune vloge so jasno diferencirane, enako kol norme, ki definirajo tozadevna pričakovanja. Tako bi želel govoriti o identifikaciji kot o procesu, s katerim jc oseba vpeljana v članstvo koleklivilete skozi učenje igranja vloge, ki je komplementarna tistim drugim članom, v skladu z v kolektiviteli vladajočim vrednotnim obrazcem. Novi član postane tak, kot so drugi, glede na njihov
17 Parsons v Icm smislu Freudov princip realnosti veže na objektne odnose v smislu, da Freud z realnostjo misli na socialno realnost, ki pa je identična objektnim odnosom (cf. Parsons 1964:4, 79, 118, 332). Prav v tem smislu Parsons tudi pravi: "V bistvu jc Freudova teorija objektnih odnosov teorija odnosov individualne osebnosti s socialnim sistemom. To jc primarno področje srečevanja dveh disciplin -psihologije in sociologijo" (ibid.: 107; tudi str. 79). Prav na takšno zastavitev cika tudi Alexander, ko za 1'arsonsovo teorijo objektnih odnosov pravi, da povezuje psihoanalizo s socialno analizo (cf. 1984:126).
IS Tu Parsons misli, povedano precizneje, da pravilo strukturiranosli skozi objektne odnose velja za vse instance personalnega sistema, torej tako za Id, kot za F go in Superego (1984: 81,83 idr.). Pri strukturiran-
ju personalnega sistema ima stem v zvezi osrednje mesto koncept objektne zadovoljitve: "Freudov koncept
objektne zadovoljitve (objcct-cathexis) predstavlja osnovno bazo, na katero se vmešča en tip procesov
diferenciacije v strukturi osebnosti" (ibid.: 94; cf. Parsons, Bales 1956).
If To velja posebej za kasnejšo fazo Parsonsovc analize socializacije. Primerjaj Social Structure and Personality (1964) na eni ter The Social System (1951) na drugi strani; tako v The Social System Parsons povsem izpusti proces izbire objekta, identifikacijo in inlrojckcijo pa večkrat obravnava kol sinonima (npr. str. 211 idr.). Kasneje pa nasprotno vztraja na omenjenih treh konceptih , ki sc "najbolj direktno nanašajo na problem objektnih odnosov" (1964:83); prav v tej razdelavi objektni odnosi predstavljajo tudi kriterij kompa racije.
skupni status pripadnosti in glede na psihološke implikacije le- tega - predvsem gre za skupne vrednote, ki se pri tem internalizirajo." (Parsons 1964:91)
Seveda pa ta razvoj konceptualnega aparata ne zadeva le razumevanja odnosov med identifikacijo, izbiro objekta in inlrojckcijo: je širše, in nanj opozarja tudi sam Parsons (cf. ibid.:94). Ostane pa trajen element Parsonsovcga razumevanja identifikacije ključni poudarek - namreč delitev skupnih kulturnih vzorcev: "Za dve osebi je mogoče reči, da se identificirala tako dolgo, dokler delila pomembne komponente skupne kulture." (ibid.: 1964:28.)
Identifikacija lorej po Parsonsovi zastavitvi ni imitacija; identifikacija nima nič opravili s posnemanjem vedenja objekta identifikacije. Nasprotno gre pri identifikaciji za lo, da se posameznik vede skladno s pričakovanji alterja kot objekta identifikacije. Z vidika inlcrnalizacijc tako identifikacija ne vodi v ponotranjenje vedenja objekta identifikacije; ponotranjenje objekta jc v tej zvezi razumeti kot ponotranjenje njegovih pričakovanj, pričakovanj lorej, ki jih objekt identifikacije investira v interakcijo.
Objekt identifikacije zalo ni pomemben kot celoviti, konkretni individuum, temveč kol nosilec vloge, torej akter. Otrok se lako npr. z materjo ne identificira kot z. osebo, temveč le kot z akterjem v določeni socialni vlogi (vloga matere). Za učenčevo identifikacijo z učiteljem tako npr. Parsons dobesedno pravi, da "mora v šoli oirok internalizirati svoj odnos do učiteljeve vloge, ne pa do njegove konkretne osebnosti" (Parsons 1982:81).
Skozi proces identifikacije se lako v bistvu vzpostavljajo komplementarni obrazci socialnih vlog do različnih objektov identifikacije kol nosilcev konkrclnih socialnih vlog (mati, oče, brat, sestra, učitelj, prijatelj itd.). To pa seveda pomeni ludi, da je identifikacije vezana na konstituiranje vzajemnega obrazca aktivnost i, saj po eni.strani pomeni vzpostavitev obrazca lastne aktivnosti do objekta v intcrakcijski situaciji, po drugi strani pa se vzpostavi ludi (vzvratni) obrazec aktivnosti objekta identifikacije (cf. Parsons, Bales 1956:57). Ali povedano še drugače: z identifikacijo se ponolranji vloga alterja (v obliki pričakovanj) po eni ter lastna vloga (kot pričakovanjem alterja ustrezna aktivnost) po drugi strani. Ponolranjili se morata torej, kol pravi Parsons dobesedno, "obe strani interakcije" (1982:79).
To pa seveda pomeni tudi, da je kategorijo objekta identifikacije mogoče še bolj precizirali; kol resnični objekt identifikacije lako nastopi pravlaobraz.ee komplementarnih vlog. Kajti: "tisto, kar se internalizira skozi proces identifikacije, je recipročni vzorec odnosov med vlogami" (Parsons 1982:78).
Oseba je tako le navidezni objekt idcnlifikacijc oz. jc objekt le kot personifikacija tega vzorca, torej tudi le kot personifikacija sistema interakcije.
Ta "depcrsonalizacija" procesa identifikacije pa seveda pomeni tudi, da so objekti identifikacije v strogem smislu kolektivi oz. sistemi. To ne velja le za družino, temveč
20 Sam Parsons to svojo "revizijo" razumevanja procesa identifikacije takole komentira: "... moja interpretacija koncepta identifikacije je bila torej modifidirana s tem, da je bil dan posebni poudarek na inkorporacijo individua skozi socializacijo v status pripadniStva kolektivitetam" (1964:5). In Se: "Identifikacija pomeni prevzem, tj. intcrnalizacijo vrednot modela. Implicira, da sta ego in alter vzpostavila recipročni odnos vlog, v katerem se vrednotni obrazci prenašajo. Alter jc model in tu gre za proccs učenja, ker ego na začetku lega proccsa ni posedoval vrednot, za katere gre." (Parsons 1951:211). Opozorili velja, da je v tej zgodnejši varianti vidno, kot smo že omenili, manj striktno ločevanje pojmov indcnlifikacijc in introjckcijc, kot v varianti, ki jo jc Parsons zastopal kasneje (cf. Parsons 1964).
tudi za šolo, vrstniško skupino itd.; povsod gre pri identifikaciji za intcrnalizacijo intcrakcijskih obrazcev kolektiva in ne posameznikov. To dejstvo Parsons izpostavlja tako za identifikacijo v diadi mati - otrok, kol za identifikacijo v družini in šoli (cf. ibid.: 106).
Prav v tem okviru kot objekti identifikacije nastopajo tudi posamezniki; posameznik jc objekt identifikaci je le kot nosilec/zastopnik intcrakcijskih obrazcev kolektiva.
Takšna zastavitev jedra procesa identifikacije ima seveda povsem jasne nasledke tudi za razumevanje funkcije, ki jo ta proces vrši na mikro socializacijski ravni. "Iz tega zornega kota je povsem pravilno govorili o tem, da se deček uči svoje spolne vloge skozi identifikacijo s svojo materjo - v smislu, da sc kategorizacije spola uči deloma od nje - in skozi dejstvo, da on in ona pripadata različnim spolnim kategorijam, kar ima važne implikacije za njegovo obnašanje. V tem jc razlika od identifikacije z njegovim očetom, v smislu, da se nauči, da jc glede na spol klasificirati skupaj z očetom in ne skupaj z matcrjo."(Parsons 1964:28-29.)
Objekti identifikacije po Parsonsu razpolagajo z vrednostjo; vrednost objekta predstavlja njegov vrednotni pomen za ego. Ta vrednotni pomen pa jc spet dvojen: katektičen in kognitiven (cf. Parsons 1959:629). Katcktična vrednost objekta identifikacije pri tem predstavlja objektovo vlogo (pomen) pri zadovoljitvi akterjeve potrebe (gratification) ali pri njeni nezadovoljitvi oziroma frustraciji (deprivation); v tem smislu gre za pozitivno oziroma negativno katekso. Prav preko te svoje funkcije objekti identifikacije vršijo ključno vlogo pri otrokovi orientaciji v situaciji.
Kognitivna vrednost objekta identifikacije pa sc veže na to, da objekti identifikacije predstavljajo praviloma vedno del relativno stabilne definicije situacije. To pa seveda pomeni tudi, da identifikacija z objektom zmeraj zadeva tudi identifikacijo z vrednotami socialnega sistema, katerega segment jc navedeni objekt."1
Parsons v poteku procesa socializacije loči tri temeljne faze oz. procese identifikacije: identifikacija z diado mali-otrok; identifikacija z družino; in identifikacija z zunajdružinskimi kolektivi (šola, vrstniška skupina). Kljub nekaterim razlikam (vloga erotičnega elementa) za vse tipe identifikacije velja zgoraj povzeli univerzalni obrazec (cf. Parsons 1964:106).
Tako zastavljeno razumevanje proccsa identifikacije sc veže na ravni rezultatov vsaj na: prvič - problem konstituiranja same kategorije (socialnega) objekta; drugič -na konstituiranje instance Ega; in tretjič - na konstituiranje oz. definiranje (socialne) situacije in akterjeve (otrokove) socialne vloge v njej (cf. Parsons 1964:23, 91 idr.).
d) Izbira objekta
Izbira objekta pa v nasprotju z identifikacijo izhaja iz žc konstruiranega socialnega sistema oz. kolektivitete. V tem smislu izbira objekta pomeni nadaljevanje in nadgradnjo identifikacije; v procesu identifikacije (posebej primarne, torej identifikacije z materjo) izbira objekta ni možna. Sclc identifikacija s kolcktiviteto omogoči izbiro objekta, saj v strogem smislu objekte izbora šele konstituira. Parsons
21 Ta dvojnost objektov identifikacije pa jc bistvena tudi Širše, namreč za celotni proces socializacije. Socializacijski proces ima prav tako dva aspekta: katektični in kognitivni. Pri tem sc kalektični veže na motivacijo, kjer gre precizneje za izgradnjo "need-dispositions", vezanih na določene objekte. Kognitivna dimenzija pa zadeva predvsem izgradnjo določenih za te objekte značilnih pojmov (concepts) (cf. Parsons, Bales 1956:57 in dalje).
tako sprejema Freudovo zastavitev, po kateri razume identifikacijo z materjo kot tisto, ki producira internalizirano bazo, s katere se izbira objekta vrši (cf. Parsons 1964:95) in to izhodišče posploši v načelo, po katerem "nove identifikacije vodijo do novih izborov objektov in novih definicij ciljev v relaciji do teh objektov" (ibid,: 99).
Proces izbire objekta je lesno vezan s procesi posameznikove motivacije. Po eni strani je sam izbor objekta motiviran s predhodnimi identifikacijami (cf. ibid.: 105); po drugi strani pa je sam akt izbire objekta motivacija za učenje temeljnih vedenjskih obrazcev (posebej v zgodnjih fazah socializacije) (cf. ibid.: 94).
Parsons izbor objekta strogo veže na aktivnost Ega: "Izbor objekta je akt ega ... Izbor objekta jc v Freudovem smislu "spontana" investicija libida s strani ega v prizadevanju po stiku z objektom i/, zunanjega sveta."(Parsons 1964: 92, 93.)
Z vidika socialnega učenja pa jc centralni moment objektnih odnosov moment objektne zadovoljitve (object cathcxis), ki jc najtesneje vezan s prenosom pomena objekta na personalni sistem. Ta vidik objektnih odnosov jc, kot pravi Parsons, "fokalni" (ibid.: 26). Odvisen pa je predvsem od vrste objekta; pri socialnih objektih je pogojen z odzivnostjo objekta samega: "Daje posameznikova objektna zadovoljitev na človeškem objektu - to jc, kar objekt pomeni osebi emocialno - mogoča le skozi odziv lega objekta, je dejstvo, ki je blizu psihoanalitski teoriji. Skorajda kot truizem pa je mogoče obravnavati dejstvo, da jc zelo težko, če ne celo nemogoče na dolgi rok ljubiti, ne da bi bili ludi sami ljubljeni." (ibid.: 21-22).
Prav v lej točki pa Parsons problem objektne zadovoljitve naveže ludi na kog-nicijo; po njegovem mnenju gre tu za paralcliz.cm, ki je za razumevanje izbora objekta ključnega pomena (cf. ibid.).
Na ravni rezultatov tako uspešno realizirana objektna zadovoljitev prinese vsaj dvoje: prvič se konstituira pomen (emocionalni) objekta; drugič pa prav pozitivna zadovoljitev predstavlja osnovno motivacijo za intcrnalizacijo vrednotnega obrazca, na katerega je pomen objekta v najširšem smislu vezan (cf. ibid.: 29).
c) Introjckcija
Inlrojckcija oziroma intcrnalizacija pa se za razliko od prejšnjih dveh procesov nanaša predvsem na prisvojitev kulturnih obraz.ccv: "Intcrnalizacija kulturnega obrazca ne pomeni enostavno le poznati ga kot objekt zunanjega sveta; pomeni, daje le-ta inkorporiran v aktualno strukturo osebnosti kol take. To pomeni, da mora biti kulturni obrazec integriran zafektivnim sistemom osebnosti." (Parsons 1964:29)22
Objekt introjckcijc je v tem smislu "nekaj drugega" od objekta identifikacije oz. izbire. Seveda pa (navidez, paradoksalno) gre za povsem identične socialne objekte. Objekt introjckcijc jc v osnovi vezan na objekt identifikacije, ki je kolektiviteta oz. recipročni obrazec vlog, konstitutiven za le-to. Vendar pa sam Parsons opredeli objekt introjckcijc večstransko: ne le, da govori o tem, da gre pri inlrojckciji za intcrnalizacijo koleklivitet oz. vlog, govori ludi o intcrnalizaciji interakcij, vrednot, kulturnih sim-
22 Introjckcija (slovcnili smo to, in nc drugih variant, npr. intcriorizacija ipd., zato, ker gre za Parsonsovo naslonitev na Freudov koncept "Introjektion" - cf. 1964:92, op. 22). sc tako nanaSa vedno na kulturo, oz. njene segmente, vrednote, norme ipd. (cf. ihid.: 2,19, 23, 33, 101, 102, 107, 212, .308, 320 idr.); v tej točki obstaja kontinuiteta zzgodnejSo rabo. Tudi vThc Social System sc tako npr. govori o inlrojckciji kulturnih vzorccv, ekspresivnih simbolov, vrednotnih orientacij (1951: 36- 45, 387 idr.). Parsons kol sinonim introjckcijc uporablja tudi konccpt internalizacijc.
bolov, socialnih objektov in kodov."" In v kolikor jc mogoče kolektivitete, obrazce vlog, odnose in interakcije nesporno povezati v pomenski sklop, ki ustreza osnovnemu razumevanju tistega, kar jc kol socialni objekt tudi objekt identifikacije24 ostaja druga plat (vrednote, kulturni simboli, kodi) nekak presežek prve opredelitve socialnega objekta identifikacije.
Prav ta presežek pa jc konstitutiven za razumevanje objekta intcrnalizacije in to ne zato, kot se jc poenostavljeno sklepalo, ker bi pri intcrnalizaciji šlo za inter-nalizacijo vrednot, ne pa recipročnih obrazcev interakcije v vlogah." Gre za nekaj drugega: objekt intcrnalizacije namreč ni "neovrednoteni" objekt, temveč "ovrednoteni" objekt; ne le, da razpolaga z vrednostjo, s katero razpolagajo že tudi objekti identifikacije; temveč razpolagajo z "ovrednotenjem", ki je posledica procesa izbire objekta (predvsem pozitivne oz. negativne zadovoljitve). Objekt, ki se internalizira, jc tako izrazito opredeljen, ovrednoten objekt, ta opredeljenost pa jc razsežje kulturnega sistema. Govoriti, da sc torej internalizirajo vrednote, kulturni simboli, kodi je točno le v toliko, v kolikor se tu ne misli na njihovo "neobjektno" internalizacijo; Ic-ti se namreč internalizirajo skozi dimenzijo pomena konkretnega socialnega objekta, ki jo opredeljujejo in v katero so vključeni. Prav v tem smislu jc ločno internalizacijo vezati na pomen objekta, na ponotranjenje pomenske oz. simbolne dimenzije konkretnega recipročnega obrazca interakcije v vlogah, ki je seveda kulturno opredeljena. 6
Intcrnalizirani objekti so po končani integraciji v personalni sistem principielno ločeni od konkretnih socialnih objektov. "Čeravno se bodo konkretni objektni odnosi transforming in čeravno bo konkretni objekt v svoji prvotni podobi "izgubljen", ostaja intcrnalizirani sistem objektov trajen sestavni del osebnosti." (Parsons 1980:77.)
Razumljivo jc, da Parsons uspešno internalizacijo pogojuje s procesom izbire objekta oz. s pozitivno katekso (pozitivno zadovoljitvijo), ki se v fazi izbire objekta
23	O intcrnalizaciji kolektivitet Parsons govori npr. v Social Structure and Personality (1964:264) in v Dcr Stcllcnwcrt des Idcntitlitsbcgriffs in dcr Allgcmcincn I landlungstheorie (1980:75): o intcrnalizaciji vlog v Social Structure ... (1964: 46, 102, 51), v The School as a Social System (1982:81) in v Dcr Stcllcnwcrt... (1980:75); o intcrnalizaciji interakcij npr. v Social Structure... (1964:301,302. 304); o intcrnalizaciji vrednot npr. v Social Structure.. (1964:304); o intcrnalizaciji vrednot npr. v Social Structure.. (1964: 308); o intcrnalizaciji kulturnih simbolov v istem viru (str. 30); o intcrnalizaciji socialnih objektov npr. v istem viru (str. 107); na istem mestu govori tudi o intcrnalizaciji kulture; o intcrnalizaciji kodov pa npr. v Dcr Stcllcnwcrt.. (1980:85). Najpogostejša zveza je seveda zveza intcrnalizirani objekti oz. intcrnalizacija sistema socialnih objektov (cf. 1964: 110, 215, 259, 300 idr.).
24	V tem smislu govori Parsons o tem "da pomeni intcrnalizacija socialnih objektov organizacijo na dveh nivojih .. Inlcrnalizirana jc tako vez med vlogami, kot tudi določena kolektiviteta (collectivity) kot objckt."(Parsons 1980:75.)
25	Čeprav je prav to ena najpogostejših poenostavitev Parsonsovc zastavitve intcrnalizacije. O intcrnalizaciji kot (zgolj) intcrnalizaciji vrednot jc govor pri vrsti avtorjev (cf. H use h 1985). Sami sc glede tc dileme strinjamo z Alexandrom, ko vztraja, da pri Parsonsu v zvezi z internalizacijo ne gre za internalizacijo vrednot, temveč "odnosov" (1984:126).
26	Da gre za ponotranjenje pomenske oz. simbolne dimenzije objekta - to dejstvo jc Parsons sam izpostavil eksplicitno skozi to, da seje distanciral od pojmovanj, ki interiorizacijo vežejo na ponotranjenje parcialnih, npr. zgolj moralnih dimenzij objekta. V tem smislu gre pri intcrnalizaciji za "totalno" ponotranjenje kulture oz. simbolnih pomenov. Ali kol pravi Parsons sam: "Neizogiben jc zaključek, da so ne le moralni standardi, temveč vse komponente skupne kulture inlcrnaliziranc kol del osebnostne strukture." (Parsons 1964: 23). S tem Parsons izpostavi vsaj dvoje: relevantnost vseli elementov kulturnega sistema za personalni sistem; in drugič, odvisnost vseh segmentov personalnega sistema (Id. Ego, Superego) od kulturnega sistema. 1'rav v tem smislu Parsons tudi govori npr. o intcrnalizaciji očetovske oz. materinske vloge (oče kot simbol, mati kot simbol) itd. (cf. ibid.:94).
realizira. "Kaieksa s strani objekta... je torej drugo ime za razvoj motivacije za inter-nalizaeijo kulturnih obrazcev..." (Parsons 1964:29).
V odnosu do identifikacije pa intcrnalizacija predstavja končni cilj oziroma rezultat procesa učenja; v kolikor identifikacija zadeva predvsem pogoje in mehanizme konstituiranja objektov, v toliko intcrnalizacija zadeva predvsem mehanizme integracije njihovih pomenov v personalni sistem. V tem smislu proccs identifikacije zares uspe in je zares končan šele, ko sc v personalni sistem integrirajo pomeni objektov identifikacije.27
Skozi socializacijski proccs poteka proccs intcrnalizacijo hierarhično. Ta hierarhija je vzpostavljena po vsaj dveh oseh: najprej gre za os generalizacije, nato pa še za os občosti vrednost oziroma vrednotnih obrazcev. Vsaka nova stopnja internalizacije zahteva predhodno doseženo višjo stopnjo generalizacije in vsaka višja stopnja zrelosti je povezana z uspešno intcrnalizacijo višje stopnje vrednotnih obrazcev (cf. Parsons 1980:29, 95, 102,304; Alexander 1984:124, 141).
Pri tem je generalizacija obči pogoj poteka internalizacije; da namreč kulturni obrazec sploh mogoče internalizirati, mora biti predhodno v zvezi z objektom internalizacije dosežena določena stopnja generalizacije. Hkrati pa, in to je drugi bistveni poudarek, v tako potekajočem sosledju intemalizacij stopnja generalizacije raste.28 Vsaka intcrnalizacija v novi fazi socializacije jc namreč vzpostavljena na novi stopnji generalizacije. To pa pripelje do tega, da se v sosledju intemalizacij ne ponotranjajo zgolj vedno bolj specifične socialne vloge, temveč tudi vedno bolj univerzalni in posplošeni kulturni obrazci. Prav v tem smislu gre tudi razumeli, zakaj Parsons izpostavlja generalizacijo kot nujni pogoj osebnostnega razvoja (cf. Parsons 1964).
Intcrnalizacija v Parsonsovi analizi objektnih odnosov zaradi svojih rezultatov tako predstavlja najpomembnejšo vrsto teh odnosov. Parsons jc to dejstvo ludi eksplicitno izpostavljal. Ti poudarki so tako očitni, da so pri Parsonsovih intcrprclih velikokrat vodili v lo, da se jc celotna Parsonsova teorija socializacije izenačevala s Parsonsovo analizo procesa intcrnalizacije.2>
Prav s to integracijo pomenov objektov v personalni sistem pa je na ravni rezultatov najtesneje vezan ludi proccs izoblikovanja personalnega sistema kot takega. Tako Parsons za osebnost pravi, da "se razvije skozi intcrnalizacijo socialnih objektov in normativnih vzorcev, ki vodijo otrokovo interakcijo v socialnih situacijah" (Parsons 1964:300). Pri tem - in to je bistven zaslavck, ki se veže na dcpsihologizacijo instanc personalnega sistema pri Parsonsu -jc ključno, daje intcrnalizacija razumljena kot proccs, skozi katerega se razvijejo vse insiancc personalnega sislema: lako Id, kot Ego in Superego: "... koncept internalizacije ne more bili omejen le na superego; ne
27	Uporablja pa I'arsons za označitev odnosa med intcrnalizacijo in identifikacijo tudi Sc drugačne zveze. To dejstvo dobro ilustrira Parsonsova ugotovitev v zvezi z intcrnalizacijo recipročnih obrazcev socialnih vlog, ko pravi:" S tem v zvezi trdim, daje tisto, kar je internal izi rano skozi proces identifikacije, recipročni vzorec odnosov med vlogami." (Parsons 1964:140) Na drugem mestu govori o "internalizaciji skozi sukccsivnc identifikacije" (ibid.: 99).
28	Alexander tako s tem v zvezi pravi: da gre pri internalizaciji za posploScnc obrazce vlog; skozi intcrnalizacijo sc zaradi nakazane zvezi z generalizacijo razvijajo vedno bolj kompleksne drže; vsaka nova generalizacija povzroči, da jc osebnost bolj generalizirana in zato tudi bolj sposobna srečevati se s kompleksnimi in različnimi situacijami (cf. 1984:124, 141, 337). Prav zato je seveda docela umesten ludi sklep, da poslaja povečana stopnja generalizacije vedno bolj značilnost tudi socialnega učenja (cf. ibid.: 141;).
29	Tako npr. Geissler (1979:270) govori o tem, da je pri Parsonsu socializacija razumljena kot ponotranjenje. Podobne poudarke je najti npr. tudi pri Frcyu (1974) in Rcichwcinu (1970).
samo, da jc ccntralcn (udi za konccpt cga, kot jc jasno pokazal žc Freud, temveč mora zaobseči tudi id... (ibid.: 5)'1(l Intcrnalizacija zadeva moralno, kognitivno in ekspresiv-no dimenzijo personalnega sistema; internalizirajo sc tako moralni standardi, kot tudi kognitivni okviri usmerjanja v intcrpcrsonalnih odnosih ter prav tako npr. sistemi ekspresivnega simbolizma personalnega sistema. V tem smislu prav intcrnalizacija predstavlja ključni koncept Parsonsovc dcpsihologizacijc personalnega sistema, saj je izoblikovanje celotnega personalnega sistema vezano na internalizacijo: "Personalni sistem individua jc izgrajen skozi internalizacijo socialnih objektov". (Parsons 1980:74-75; cf. Parsons 1964:646); in zgolj nujna konsckvcnca tega dejstva je ugotovitev, "da jc struktura personalnega sistema izgrajena iz objektov, ki so bili naučeni skozi izkušnje v poteku življenja, pri čemer so bile te izkušnje "kvalificirane" s pomočjo kulturnih, simbolično generaliziranih medijev" (ibid.: 74). Struktura personalnega sistema tako ustreza strukturi internaliziranih objektov; tako struktura personalnega sistema ni nič psihološkega - tvorijo jo intcrnalizirani objekti, ki so socialni objekti.
Vendar pa proces intcrnalizacije poleg navedene realizira še neko drugo "funkcijo" za personalni sistem: namreč točko stika s socialnim sistemom. Prav skozi internacijo namreč socialne vloge, ki so elementi socialnega sistema (družina), postanejo del personalnega sistema (postanejo npr. relacijske potrebe (cf. Parsons 1964:82), motivi akcije, dispozicije za potrebe itd.). Ti obrazci sc "naložijo" na fiziološke pogoje obstoja organizma in jih ustrezno organizirajo v potrebe. V tem smislu personalni sistem postane "zrcalna slika" (mirror image) družinskega socialnega sistema (cf. Parsons, Bales 1956:54); intcrnalizirani objekti pa postanejo za sam personalni sistem ključni za definicijo situacije in orientacij v situaciji. Po tej poti prav ti objekti interakcijsko situacijo bistveno sokonst ituirajo. 11 krati pa seveda tvorijo tudi temeljne obrazce na področju vrednot personalnega sistema; povedano prccizncjc, sc skozi inlcriorizacijo vrednosti objekta interiorizirajo za socialni oz. kulturni sistem tipični "pattern variables", ki naprej odločilno vplivajo na oblikovanje dispozicij za potrebe.
1) Pomen analize objektivnih odnosov za socialno učenje
Povzeta analiza objektnih odnosov jc pri Parsonsu ključna Za razumevanje vrste občih principov socialnega učenja; in to na vseh treh pri Parsonsu obravnavanih
30 Islo izpostavlja kot bistveno inovacijo Sc na več mestih (cf. Parsons 1964:2,30,80). Poudarjanje takSnega razumevanja intcrnalizacije jc bistveno predvsem zato, da Parsons izpostavi lastno distanciranje od tradicionalnega razumevanja intcrnalizacije kot procesa, vezanega na izoblikovanje le Supcrega. "S tem v zvezi so najpomembnejši Freudovi koncepti identifikacija, izbor objekta, intcrnalizacija ali introjckcija in superego. Največ pozornosti sc jc namenjalo konceptu supcrega. Čeprav sc okoli slednjega koncepta kopiči veliko težkih problemov intcrprelacijc, ni nobenega dvoma, da scnanaSa na internalizacijo... Vendar pajc mogoče temeljni princip, na katerem jc bil utemeljen Freudov konccpt supcrega, razširili tudi v druge smeri, nc zgolj na odnose med socialno strukturo in osebnostjo v različnih disciplinah, temveč tudi znotraj osebnosti, na konstituiranje njenih drugih sektorjev in strukturalnih komponent. Nekateri so želeli obravnavati superego kot zelo poseben primer znotraj osebnosti, kot edino točko, skozi katero vstopajo norme kulture. Najpomembnejši cilj pričujočega prispevka pa jc pokazati, da vsa logika Freudove kasne pozicije implicira, da velja isto tudi za strukturo cga. Iz Freudovega celotnega načina obravnavanja procesa socializacije sledi..., da je jedro strukture cga oborina objektnih odnosov, ki jih jc individuum izkusil v toku svoje življenjske zgodovine. To pomeni, da intcrnalizacija socio-kulturncga okolja predstavlja bazo, nc le ene specialne komponente človeške osebnosti, temveč tistega, kar jc, v človeškem smislu, njeno jedro" (ibid.: 80). Sam pravi, da se pri svojem razumevanju introjekcijc poleg Freuda naslanja še na Durkheima, Meada in Coolcya (cf.ibid.).
nivojih: na nivoju posamičnega akla socialnega učenja, na nivoju socialnega učenja v posamični socializacijski fazi in na nivoju socialnega učenja v celotnem procesu socializacije.
Prvi obči princip socialnega učenja, ki izvira iz analize objektnih odnosov, zadeva dejstvo, da Parsons navedene tri procese - identifikacijo, izbiro objekta in introjckcijo - postavi v jasno logično in časovno sosledje. Časovno in logično jc prva laza socialnega učenja na katerikoli ravni zmeraj proccs identifikacije; šele ko jc ta zaključen, lahko nastopi proces izbire objekta, in temu šele lahko sledi introjckcija. To sosledje predstavlja nevariabilen zakon socialnega učenja. Ali kot pravi Pitts: socialno učenje pri Parsonsu poteka vedno od želje, da bi bil z, preko želje, da bi imel, do želje, da bi bil kot (cf. 1969:659). Rekli bi lahko tudi drugače: vedno poteka od konstituiranja objekta, preko konstituiranja pomena objekta, do "prisvojitve" tega pomena.
Drugič: konkretizirano za socialno učenje v posamezni fazi socializacije povedano seveda pomeni naslednje; najprej pride v vsaki fazi socializacije do procesa identifikacije s sistemom oz. komplementarnim obrazcem vlog; nato sledi (v okviru že konstituiranega socialnega sistema) proces izbire objekta, ki (skozi pozitivni izbor) privede do introjckcijc. Otrok si vsak posamezni socialni sistem v pravem smislu socializacijsko prisvoji šele, ko se v zvezi z njim zaključijo vsi trije navedeni procesi. Ali povedano drugače: vsak socialni sistem, s katerim otrok skozi socializacijo stopi v stik, jc najprej objekt identifikacije, nato objekt izbire in nato objekt introjckcijc."1
Če povedano ilustriramo na poteku socialnega učenja v diadi mati - otrok, gre za naslednje.
Socialno učenje sc prične s procesom identifikacije z objektom nege (ki je praviloma mati). V tej izhodiščni situaciji imamo s strani otroka opravili z organizmom, ki ga karakterizirata difuzna struktura "potreb" in energetska baza za delovanja, ki so povsem ncciljana. Organizem z aktivnostjo ncciljano išče zadovoljitev svojih "potreb", le-tc pa po Parsonsu prav zaradi ncizdifcrcnciranc orientacije na objckt(c) niso potrebe v pravem pomenu besede. Konstituirajo se šele skozi diferenciacijo orientacij, kar sc zgodi prav z. identifikacijo s primarnim objektom, lorej s primarnim socialnim sistemom (diada mati-otrok). V nadaljnem poteku socialnega učenja pride do izbire objekta in njegove internalizacije. Prav ti internalizirani objekti pa v okvirih otrokovega personalnega sistema tvorijo njegovo trajno strukturo. Elementi testruk-turc ustrezajo oziroma korelirajo z določenimi objekti ali kategorijami objektov, s katerimi je bil otrok skozi proccs socialnega učenja v stiku. To velja tako za socialne, kot tudi za fizične objekte (cf. Parsons 1959:654 in dalje).
Konec koncev pa jc - in to je tretja skupina posledic analize objektivnih odnosov za razumevanje poteka socialnega učenja - nakazanemu sosledju identifikacije, izbire objekta in introjckcijc zavezano tudi socialno učenje, ki in kakor sledi v sosledju socializacijskih faz. Povedano enostavno gre za lo, da posamezne faze socializacije v bistvu sovpadejo s posameznimi izmed navedenih tipov objektnih odnosov. Faza oralne odvisnosti jc tako sinonim za proces identifikacije, postoralna faza pa sinonim
31 Tej logiki sledi Parsons pri analizi vsakega novega socialnega sistema,.s katerim pride v poteku socializacije otrok v stik (cf. 1%4: 104-105 in drugje). To jc ludi osnovni okvir komparacijc socializacijskih funkcij in procesov, kakor sc realizirajo v različnih socialnih sistemih; prav v tem smislu Parsons npr. lahko reče, da jc identifikacija z družino identičen proces kol identifikacija z malerjo (ibid.: 104), kar velja ludi za Solo in vrstniSko skupino (ibid.: 103, 104, 105), saj gre za jasno ponovitev cikla na viSji ravni.
za proccs izbire objekta." Tretje točke te izpeljave - enačenja ojdipovske faz.es fazo introjekeije - pa Parsons ne izvede tako izključujoče. Poudarja namreč, da je intcrnalizacija prisotna tako v oralni, kot tudi v postoralni lazi.'11
g) Diferenciacija dispozicij za potrebe
Napredovanje procesa socialnega učenja skozi spiralne cikle pa sovpadc po Parsonsu še z. eno bistveno karakteristiko socializacijskega procesa, namreč s procesom diferenciacije dispozicij za potrebe. To sovpadanje je tako tesno, da je mogoče reči, da Parsons socializacijo pravzaprav razume kot skozi socialno učenje realizirano izoblikovanje gcncaloSkega drevesa potreb. Po drugi strani pa tudi posamezne faze socializacije opredeljuje skozi izoblikovanje ustreznih dispozicij za potrebe; šele, ko se skozi razvoj izoblikujejo ustrezne dispozicije za potrebe, sc namreč zaključi določena faza socializacije in šele nato ji lahko sledi naslednja faza.
Vsaka faza socializacije sovpadc z eno fazo podvojitve dispozicij za potrebe v genealoškem drevesu potreb. Tako se v drugi fazi socializacije izoblikujeta dve osnovni dispoziciji: odvisnost in avtonomija. Ko sta ti dve dispoziciji za potrebe izoblikovani, jc druga faza socializacije končana. V tretji fazi socializacije nastopi prva podvojitev obeh temeljnih dispozicij; iz odvisnosti sc izoblikujeta ljubezen in konlormnost; iz avtonomije pa gotovost in ustreznost. Izoblikovanje teh štirih dispozicij za potrebe pomeni tudi konec tc faze socializacije. V naslednji fazi pride spet do nadaljnje podvojitve - iz navedenih štirih dispozicij sc izoblikuje osem dispozicij za potrebe; in tako dalje, dokler sc ob zaključenem odraščanju ne izoblikuje vseh 16 osnovnih dispozicij za potrebe, ki tvorijo temeljno strukturo potreb odraslega posameznika (cf. Parsons, Bales 1956:41, 149).
Tak potek diferenciacije dispozicij za potrebe pa bistveno opredeljuje celoten potek socializacije na mikro ravni. Jc nc zgolj ilustracija, temveč jc tudi razlog za to, da individualna socializacija poteka od splošnega h konkretnemu."4 Z intcriorizacijo
32	Tu sc Parsons nasloni na Freuda, saj pravi: "Freud povezuje te koncepte (namreč identifikacijo, izbiro objekta in introjckcijo - op. V.G.V.) deloma, čeprav nc izključno, s tremi različnimi stopnjami procesa socializacije. Identifikacija sc v prvi vrsti nanaSa na odnose, ki so vzpostavljeni med materjo in otrokom v oralni fazi. Izbira objekta jc bila uporabljena pretežno za okarakteriziranje odnosov matere in otroka v fazi med oralno in Ojdipovo; medtem ko sc intcrnalizacija ali introjekcija nanaša predvsem na vzpostavitev supcrega v Ojdipovi fazi" (1964:83-84). Osnovni je pri tem odnos med oralno in posloralno fazo, torej med identifikacijo in izbiro objekta; vse nadaljne socializacijskc faze ta odnos vedno znova ponavljajo in multiplicirajo.
33	"Skozi faze tega procesa (proccsa socializacije - op. V.G.V.), ki smo jih obravnavali doslej - oralno fazo, fazo prvega izbora objekta in ojdipovsko fazo - je najvažnejši princip, kije na delu. princip inlcrnalizacijc skozi sukccsivne identifikacije..." (Parsons 1964:99). Takšno razumevanje vloge intcrnalizacije pa seveda pomeni rclativizacijo prej omenjene tako časovne, kot tudi logične sheme odnosov med proccsi identifikacije, izbora objekta in intcrnalizacije.
^4 To načelo se na prvi pogled zdi docela nasprotno tistemu, da socializacija neprestano veča stopnjo generalizacije (cf. Parsons 1964:29, 67-70 idr.). Temu bi bilo tako, če bi nc šlo na tem mestu pri Parsonsu za prav poseben "zasuk": šele obvladovanje zelo generaliziranih pravil namreč omogoča hitro "preklapljanje" v konkretne socialne vloge. Ta zasuk v svojih socializacijskih modelih poznajo tudi drugi avtorji (cf. Bergcr, Luckmann 1978). Načelo od splošnega h konkretnemu pa je obligatorno tudi npr. za proccs intcrnalizacije. S tem v zvezi namreč Parsons loči dve temeljni fazi - predojdipovsko in postojdipovsko. V predojdipovski fazi potekajo enostavnejši proccsi intcriorizacije, katerih cilj jc izgradili za določene situacijc osnovne drže (attitudes). Bistveno za to fazo jc, da sc v njej socialnc norme interiorizirajo še kot integralni del objekta identifikacije samega. V postojdipovski fazi pa se to dvoje loči; intcriorizacija objektov jc ločena od intcriorizacije socialnih norm. Ta ločitev pa je povezana še z dvema drugima bistvenima z.načilnostima te faze: namreč s kategorizacijo objektov na eni in pa z izgradnjo Nad-jaza na drugi strani (cf. Parsons, Bales 1956:109 in dalje).
primarnih družinskih vlog namreč otrok ne inleriori/.ira nekih specifičnih vlog oziroma modelov interakcije, temveč nasprotno, interiorizira obče principe interakcije, obče principe akcije, obče dispozicije za potrebe, obče "pattern variables", obče orientacije in motivacijo itd., ki sc v nadaljnjem procesu socializacije diferencirajo in konkretizirajo (po modelu "geneological Irce"). Šele na osnovi interiorizacijc teh splošnih principov je v nadaljevanju socialnega učenja sploh mogoče prevzeti konkretnejše in bolj specifične socialne vloge.
Ima pa problem direfcnciacijc dispozicij za potrebe še neki drugi, nič manj bistveni vidik. Izgradnja dispozicij za potrebe zadeva, kol smo že videli, problem razvoja motivacijske strukture posameznika. Prav ta pa ima po Parsonsovcm mnenju prednost pred izgradnjo kognitivne strukture; motivacijska stabilnost jc namreč predpogoj za sleherno kompleksnejše učenje (npr. intcriorizacijo ali kognitivno učenje v ožjem smislu - cf. Parsons, Bales 1956:138 in dalje). Prav zato, da bi se ta ključna stabilnost motivacijske strukture zagotavljala, mora socializacija ludi potekati postopno in kontinuirano; to pomeni predvsem, da se morajo najprej interiorizirati enostavnejši objekti in odnosi interakcije; šele, ko so ti ustrezno interiorizirani v stabilno motivacijsko strukturo, lahko pride do naslednje faze interiorizacijc kompleksnejših objektov in vzorcev interakcije (cf. Parsons, Bales 1956: 108 in dalje).
Diferenciacija dispozicij za potrebe ima v Parsonsovcm modelu socializacije na mikro nivoju status rezultatov uspešnega poteka socializacijskcga procesa. Gre namreč za naslednjo zvezo: struktura personalnega sistema je bistveno določena s strukturo dispozicij za potrebe; le pa so po svoji strani spet določene z načinom interiorizacijc in socialnim učenjem. Uspešna socializacija na mikro ravni je tista, ki nakazani problem razreši v smislu omenjene "formule transformacije": ki torej pričakovanja v zvezi s socialnimi vlogami "prelije" v dispozicije za potrebe personalnega sistema.
.?. ODMIKI OD IDEALNEGA POTEKA SOCIALIZACIJE NA MIKRO RA VN1
a) Trije tipi odstopanj
Videli smo, kako se v Parsonsovcm modelu socializacije konstituira idealno sovpadanje personalnega sistema s sistemom vlog. Seveda pa gre v opisanem primeru le za idealni model socializacije, od katerega pa prihaja v realnosti do vrste odstopanj. Izpostaviti bi bilo mogoče vsaj tri osnovne skupine teh odstopanj: prvič idealna socializacija spodleti; drugič socializacija sicer ne spodleti, se pa spremeni socialna situacija; trctjičsocializacija nespodlcti,socialna situacija se nespremeni, posameznik pa se ne vede skladno z lastno vlogo (cf. Frey 1974:13; Parsons 1951:205-206).
Prva vrsla motenj se sama konstituira skozi socializacijo. S tem v zvezi bi bilo mogoče govoriti o neustrezni, nepopolni oziroma neadekvatni socializaciji. Adekvatna je tista socializacija, ki posameznika na prej opisani način usposobi za realizacijo socialnih vlog. Socializacija, ki tega ne omogoči, jc neadekvatna. Neadekvatno usposabljanje za vsebino socialnih vlog lahko po Parsonsovcm mnenju zadeva dve ravni. Občo raven bazične osebnosti na eni strani; ter spccifično raven, ki jc vezana na vsebino povsem konkretnih socialnih vlog (situacijska specifikacija socialnih vlog) (cf. Parsons 1951:2.35-243). V obeh primerih pa rcz.ultira v to, da akler ne ustreza pričakovanjem v zvezi z lastno vlogo, kar onemogoča realizacijo uravnotežene inter-
akcijc. Torej je pri neadekvatni socializaciji bistveno to, da posamezniku ni bila prenešena adekvatna vsebina njegove socialne vloge (oz. vlog), s katerimi sc (kasneje) sreča; posameznik nc pozna pravil, orientacij, vrednot idr., kar jc za vlogo, v kateri sc nahaja, tipično (ibid.: 205). Ni, povedano drugače, seznanjen s "pravili igre" in v vlogi nc ve, kaj početi. Zato njegovo vedenje kaže znake deviantnosti, ki jo Parsons s tem v zvezi jasno loči od variranja vsebine socialnih vlog (cf. ibid.: 239).
Kriterij adekvatnosti socializacije je torej kriterij njene funkcionalnosti za obstoječi sistem vlog. Ali povedano drugače: adekvatna jc lahko vsaka socializacija, čc ustreza Širšemu socialnemu sistemu. Elementi socializacijskega procesa kol taki pri tem ne igrajo nobene vloge (cf. Parsons 1951:236-321; cf. Parsons, Bales 1956:254-267).
Druga vrsta odstopanja od idealnega modela pa izhaja iz. spreminjanja same socialne situacije. Parsons namreč, kot smo že videli, predpostavlja permanentno spreminjanje socialne situacije kot normalno stanje socialnega sistema (cf. Parsons 1951:27). Vsaka sprememba socialne situacije pa pomeni tudi spremembo pogojev za doseganje ravnotežja v interakciji in v socialnem sistemu. Pride natančno do situacije, ki smo jo ob problemu ravnotežja že omenjali: orientacije glede določenih socialnih vlog, ki so bile prej optimalne, saj so zagotavljale doseganje ravnotežja, to v spremenjeni situaciji niso več. Postanejo lahko celo disfunkcionalnc in vodijo v deviantno vedenje. Socializacija v tem primeru ni na "ravni" socialnih sprememb, ampak za njimi zaostaja.
Pri tretji skupini odstopanj pa gre za adekvatno socializacijo, za nespremenjeno socialno situacijo in za z vlogo neusklajeno vedenje posameznika. Posameznik sc vede deviantno, pa nc zato, ker bi ne "poznal pravil igre", niti nc zato, ker bi se spremenila socialna situacija. Tu gre praviloma za neusklajenost pričakovanega vedenja akterja s potrebami njegovega personalnega sistema. Parsons za obstoj takšne neusklajenosti vidi serijo razlogov, ki so vezani predvsem na za socializacijo nujno variabilno realizacijo mikro-socializacijskega nivoja (cf. Parsons 1951:235-243). Deviantno vedenje jc v tem primeru torej notranje motivirano (cf. Parsons 1951:206). Prav tu pride do izraza ključnost Parsonsovega zakona inercije, in to tako v smislu razumevanja razlogov za deviantnost, kot tudi v smislu razumevanja ustreznega tipa socialne kontrole (cf. Parsons 1951:204-205).
Kadar torej socializacija na katerega od zgoraj omenjenih načinov spodleti, sc morajo sprožiti mehanizmi socialne kontrole, ki naj deviantne rezultate Ic-tc zadržijo v listih mejah, ki so za socialni sistem še sprejemljive (cf. ibid.: 206). Pri tem pa Parsons opozarja, da jc tudi takšno rcaliziranjc socialne kontrole socializacijsko pogojeno.
b) Odnos socializacije in socialne kontrole
Da pa bi bilo to pogojenost sploh mogoče razumeli,seje treba za trenutek ustaviti ob Parsonsovcm razumevanju osnovnega odnosa med socializacijo in socialno kontrolo. Pri icm jc važno upoštevati dvoje: prvič, da proccsi socializacije in proccsi socialne kontrole niso isti; in drugič, da sc ti proccsi izjemno tesno prepletajo.
Razliko med procesoma tvori njuna drugačna povezanost s proccsi doseganja ravnotežja. Socializacija jc mehanizem vzpostavljanja ravnotežja (jc, če smemo tako r^či, dejavnik ravnotežja); socialna kontrola pa je dejavnik ponovnega vzpostavljanja porušenega prvotnega ravnotežja (cf. Parsons 1951:250). V tem smislu jc socializacija Primarncjša od socialne kontrole.
Po drugi strani pa med obema procesoma obstaja izjemno lesna veza. Intrapcr-sonalna socialna kontrola se vzpostavlja kot del socializacijskcga procesa; isto velja za tiste elemente intcrpcrsonalnc socialne kontrole, ki zadevajo motivacijsko strukturo akterjev. V tem smislu Parsons sam pravi: "Obstaja tako tesna povezanost med procesi socializacije in socialne kontrole, da lahko določene poteze procesov socializacije vzamemo za referenčno točko pri razvijanju ogrodja analize procesov kontrole. Preventivni ali preprečevalni vidiki socialne kontrole sestoj i jo iz. procesov, ki usmerjajo akterja, da ne sodeluje v procesih deviance. Ti procesi tvorijo v njegovem učenju os, kako naj ne, ne pa os, kako naj deluje - v pozitivnem smislu socializacije ... Morda leži ključ za odnos obeh procesov v dejstvu, da oba - tako socializacija kot socialna kontrola - gledano z. enega zornega kota, tvorita bistvo procesov usklajevanja napetosti, pri čemer pa se napetosti lahko končajo kol deviantne motivacije, ali pa so kasnejše napetosti, kol jc to že bil slučaj s prejšnjimi napetostmi, usmerjene pod pritiskom že urejenih devianlnih motivacij v sistem." (Parsons 1951:298)."'
c) Socializacijska pogojenost socialne kontrole
Če bi na tej osnovi zdaj vendarle poskušali konkretizirati socializacijsko pogojenost socialne kontrole, potem bi bilo treba izpostaviti vsaj naslednje:
Prvič: kol smo videli, jc za Parsonsovo razumevanje socialne kontrole bistveno, daje vezana na posameznikovo motivacijsko strukturo (cf. Parsons 1951:206). To pa pomeni, da je vzpostavljena skozi proces internalizacije kot centralni proccs socialnega učenja, s tem pa ludi socializacije (na mikro ravni). To velja seveda tako za intrapcrsonalno, kol ludi za intcrpcrsonalno socialno kontrolo. Vendar pa vez, ki jo vsaka od obeh tipov socialne kontrole realizira s procesom socializacije, ni docela identična.
Intrapersonalna socialna kontrola socializacijski proccs zadeva, če smemo tako reči, "direktno". Gre za to, da sc skozi socializacijo oricnlacijc, tipične za določene socialne vloge, tako močno intcrnaliz.irajo v osebnostno strukturo posameznika, da postanejo (normativni) standardi, ki akterja ali odvračajo od deviantnih izbir ali pa v primeru takšnih izbir sprožajo mehanizme notranjega kaznovanja. Ker imajo v tem proccsu osrednjo vlogo mehanizmi, kot npr. Nad-Jaz, mehanizmi potiskanja ipd., gre pri intrapcrsonalni kontroli torej za to, da so socializacijsko obvladani sami procesi notranje dinamike personalnega sistema. Prek teh mehanizmov vzpostavljen stik med socializacijo in socialno kontrolo jc seveda idealni cilj tako prvega, kol ludi drugega procesa.
Pri intcrpcsonalni socialni kontroli pa sc zveza s socializacijskim procesom realizira po drugačnem obrazcu; ne gre več zato, da bi posameznik odstopal od deviantnosti zaradi pritiska svoje lastne notranje instance (npr. Nad-jaza), temveč od deviant nega vedenja odstopi zaradi zunanjega pritiska alterja. Ta tip socialne kontrole pa seveda predpostavlja drugačen lip konformnosti od prvega: ne gre več za problem
35 Podobnost proccsa socialno kontrole in socializacije posebej izstopi na mikro ravni socializacijskcga procesa. To sovpadanje je tolikšno, daje dejansko težko ločili instance enega od instanc drugega; prej gre za to, da iste instance vršijo tako funkcijo socializacijo kol tudi socialne kontrole (cf. 1'arsons 1964:82-92, 114,301 idr.). Naj lepše jc to razvidno iz Parsonsovcga povezovanja procesov socialnega učenja in socialne kontrole (cf. Parsons 1951:299 in dalje; Parsons, Bales 1956:39). Lažje pa je lo ločevanje na ravni socialnega sistema (cf. Frey 1974:15), kjer jc (vsaj za silo) možna ločitev institucij socializacije (npr. šola, cerkev, mediji itd.) od institucij socialne kontrole (pravni sistem, zapori itd.).
konformnosti do določenih inslane personalnega sistema ("notranja" konformnost), temveč gre za problem "zunanje" komformnosti. Je pa uspešnost tega tipa konformnosti pogojena s soeializaeijo v dvojnem smislu. Najprej s tem, da jc uspešna socializacija alterja v interakciji pogoj za realizacijo tega tipa socialnc kontrole; s socializacijskega zornega kota gre tu za širitev istih mehanizmov, ki obvladajo in-trapersonalno socialno kontrolo tudi na interakcijskcga partnerja. Po drugi strani pa mora s strani "kršilca" obstajati pripravljenost, da sc pod zunanjim pritiskom popusti, ukloni in da se ponovno prevzame normirana orientacija vlog; ta pripravljenost pa jc seveda lahko (ali celo praviloma je) v popolnem nasprotju z delovanjem intraper-sonalnc socialnc kontrole. Z vidika dispozicij za potrebe namreč zadeva nek povsem drugi spekter kot inlrapcrsonalna socialna kontrola - namreč spekter adekvatnosti (cf. Parsons, Bales 1956:149). Jc pa seveda tudi ta spekter dispozicij za potrebe rezultat socialnega učenja, torej socializacije.
To s strani socializacije notranje obvladovanje mehanizmov tako intra- kot tudi interpcrsonalnc socialne kontrole pa seveda omogoča razumeti tudi doseg in težo vračunanih odstopanj od idealnega poteka socializacijskega procesa. Nakazani trije odmiki od idealnega poteka socializacije namreč predpostavljajo, da jih je mogoče "obvladati" s socialno kontrolo. To pa pomeni posredno seveda spet s socializacijo.
d) Problem "resnično spodletele" socializacije
Povedano pa navaja spet na vsaj dve skupini sklepov. Najprej seveda na liste, da socializacija, v kolikor pride do katerega od irch tipov odstopanj, še ni spodletela socializacija v pravem pomenu te besede. Problem resnično spodletele socializacije se "začne" šele takrat, ko jc lc-la lako neuspešna, da ne realizira pogojev za delovanje socialnc kontrole.
Drugič pa seveda na tiste, da v vseh treh primerih odmikov od idealnega poteka socializacije obstajajo socializacijski mehanizmi regulacije teh spodrsljajev. Za prva dva primera je to seveda predvsem mehanizem ponovnega socialnega učenja. Ali kot pravi Parsons za drugi lip odmikov dobesedno: "za spremembe v situaciji kot takšni je mogoče reči, da predstavljajo nove probleme učenja in to sodi v okvir socializacije" (Parsons 1951:205-206).
Za najtežji, notranje motivirani tip odstopanj, pa prideta v poštev predvsem intra-in interpcrsonalna socialna kontrola.
4. KONKRETIZACIJA SHEME AC, 1L Z/l SOCIALIZACIJSKI PROCES
V zvezi ssocializacijskim procesom Parsons shemo AG IL uporabi na treh ravneh; na ravni celotncga procesa socializacije; na ravni posameznih socializacijskih faz; in na ravni posamičnega akta socialnega učenja.
Celoten proccs socializacije Parsons razume kot proccs spiralnih ciklov, ki na vedno višjem nivoju ponavljajo osnovno shemo posamezne faze socializacije. Pri tem so osnovne faze tega spiralnega cikla urejene med seboj v odnosu sheme AGIL. Sc pa rcdoslcdjc faz v odnosu socializacijskih faz obrne, tako da poteka v obratnem vrstnem redu kot v primeru večine drugih dinamičnih procesov (začne sc pri "L" in poteka v obratni smeri urinega kazalca, proti "A"). Tako ima oralna faza v poteku cclotncga socializacijskega proccsa status "L" (latcntncga vzdrževanja vzorca); faza ljubezenske
odvisnosti od matere status "I" (integracija); faza latcncc status "G" (doseganja cilja); in faza zrelosti status "A" (adaptacije). Ti statusi so za razumevanje dinamike med fazami socializacije odločilnega pomena.
Faze med sabo ločujejo štirje krizni prehodi (oralni, analni, ojdipovski in adolescenca), ki so konstitutivni za realizacijo funkcij, ki jih vsaka od faz. vrši v procesu socializacije. Po tej logiki pri Parsonsu krize psihoseksualnega razvoja predstavljajo tudi socializacijske krize (cf. Parsons, Bales 1956:41).
Poteka pa tudi notranja dinamika vsake od posamičnih socializacijskih faz po shemi AG I L, v enakem redosledu, kol smo ga opisali že za sosledje faz. socializacije. Vsaka faza socializacije se prične s stanjem lalence "L", stanjem doseženega ravnotežja iz. prejšnje socializacijske faze. Spremembe v socialni situaciji to ravnotežje podrejo in vsaka faza socializacije predstavlja v bistvu proccs ponovne vzpostavitve tega ravnotežja prek faze integracije ("1"), doseganja cilja ("G") in adaptacije ("A"). Socializacija lako napreduje skozi sosledje faz, ki sc "poženejo" s tem, da stari prilagoditveni obrazci več ne ustrezajo novim situacijam, kar zahteva ponovni proccs učenja (cf. Parsons, Bales 1956:42,65). Zaporedje teh procesov jc v vseh fazah socializacije isto; seveda pa so problemi, ki jih vsaka faza socializacije skozi potek teh faz. razrešuje, bistveno različni in v bistvu ustrezajo mestu, ki ga ima vsaka faza v shemi AGIL celotnega socializacijskcga procesa.
Vendar pa uporabnost sheme AGIL za oris dinamike socializacijskcga procesa s tem Šc ni izčrpana. Shema AGIL namreč, kot smo že videli, po Parsonsovi zastavitvi velja tudi za vsak posamičen akl socialnega učenja. Tudi lu je vrstni red faz identičen prej opisanemu. Cc povedano konkretiziramo s fazami učenja, ki smo jih pri analizi vsebine socializacijskcga procesa na mikro ravni že analizirali, bi to pomenilo naslednje: faza permisivnosti zaseda v shemi meslo "L"; faza podpore mesto "1"; faza odklonitve recipročnosti mesto "G"; in faza manipulacije z nagradami mesto "A".'V)
Struktura socializacijskcga procesa bi v tem smislu pomenila ponavljanje sheme AGIL od vsake posamične faze učenja, preko strukture posamičnih faz socializacije in preko strukture celotnega procesa socializacije; socializacija je tako razumljena kot izmenjavanje stanj destabilizacije in stabilizacije na vedno višji ravni (cf. Parsons, Bales 1956:42).
REFERENCE
Alexander .1. C., 1984: Theoretical Logic in Sociology. Vol. 4: The Modern Recostruction of Classical
'ITiouglH: Talcott Parsons. London, Melbourne. 1 lenley: Routlcdgc & Kcgan Paul. Alexander J. C., 1985: Introduction. V: Alexander J. C. (cd.). 1985, str. 7-21. Alexander.I. C. (cd.). 1985: Neofunctionalism. Beverly I lills, London, New Delhi: Sage. Bailey K., 1984: Beyond Functionalism: Towards a Noncquilibrium Analisys of Complex Social System. V.
British Jornual of Sociology, Vol. XXXV, No. 1, sir. 1-19. Baldwin A. I... 1961: Ilic Parsonian Theory of Personality. V: Black M. (cd.). 1961,sir. 153-191. Baldwin A. L., 1974 (1967): Theoricn primarcrSozialisationsprozessc. Band 1, II. Weinhcim, Basel: Beltz. Berger P. L.. Luckmann T„ 1976 (1966): The social Construction of Reality. I larmondsworth: Penguin Books.
36 Parsons pa shemo AGIL postavi tudi v zvezo z razvojem dispozicij za potrebe (kot rezultatom proccsa socialnega učenja); podrobneje primerjaj An Approach to Psychological Theory in Terms of the Theory of Action, (1959:637), kjer jc ta zveza vzpostavljena preko "pattern variables".
Black M. (cd.), 1961: The Social Theories o! Talcotl Parsons. I ondon. Amsterdam: FcITcr & Simons.
Brandenburg A. (i.. 1971: Systcmzwang unci Autonomic. Dusscldorf: Giitcrsloh.
Bronfcnbrenner U., 1961: Parsons'Theory ol' Idcnlirication. V: Black M. (cd.), str. 191-214.
Busch H.-.I., 1985: Interaktion unci inncre Natur: sozialisalionslheorclische Reflcxioncn. Frankfurt/Main, New York: Campus.
Clausen .1. A., 1973: A I Iistorical and Comparative View of Socialization Theory and Research. V: Clausen J. A. (cd.), 1973. str. 18-73.
Clausen .1. A., 1973a: The Organism and Socialization. V. Scarr-Salapatck S.. Salapatck P. (cds.), 1973, str. 3-18.
Clausen .1. A.. 1973b (1968): Perspectives in Child Socialization. V: Clausen .1. A. (cd.). 1973, str. 130-182.
Clausen .1. A. (cd.). 1973 (1968): Socialisation andSocicty. Boston: Little, Brown it Co.
Danzigcr K., 1974: Socialization. Diisscldoif: Schwann.
Fend 11.. Ilurrclmann K., 1986: /.ur F.infiihrung: Sozialisation und Pcrsonlichkcitsentwicklung. V: Zcitschrift fiir Sozialisationsforschung unci I Tziehungsso/.iologie. .larhgang 6. I left 1. sir. 1-5.
Drcylt.-P., 1974: Theoric dcr Sozialisation..Stuttgart: I'. Lnkc.
Gcisslcr R„ 1979: Die Sozialisationstheoric von Talcotl Parsons. V: Kiilner /.citschrifl fur Soziologic und Sozialpsychologic. .Ig. 1979. No. 31. sir. 267-282.
Geulcn D., 1982 (1980): Die historischc Lnlwicklung sozialisalionstheorclischer Paradigmcn. V: 1 lurrcl-mann K., Ulich D„ 1982, sir. 15-50.
Gilgcnmann K., 1986: Aulopoicsis und Selbstsozuialisalion. Zursystemthcorelischcn Rckonstruktion von Sozialisationstheoric. V: Zcitschrift fiir Sozialisationsforschung und I xziehungssoziologic. .lahrgang 6,1 left 1, sir. 71-91.
Gottschlach W.. 1985: Sozialisation. Basel: Bcltz.
Gottschlach W., Neumann- Schomvctlcr M.. Soukup G.. 1971: Sozialisationsforschung. Materialen, Probleme, Krilik. Frankfurt/Main: Fischer.
Gricse 11., M., 1976: Soziologische Anthropologic und Sozialisalionslheoric. Wcinheim. Basel: Bcltz.
I labermas J.. 1973: Slichworle zu eincr Theoric dcr Sozialisation. V: 1 labcrmas .1., 1973a, sir. 118- 195
Habcrmas.l.. 1973a: Kultur und krilik. Frankfurt/Main: Suhrkamp.
1 labcrmas .1.. 19.81: Theoric des kommunikaliven I Iandclns. Band 2. l'rankfurl/ Main: Suhrkamp.
I lurrelmann K„ 1978 (1976): Gcscllschaft, Sozialisation und Lcbenslauf. V: I Iurrlemann K. (I Irg.). 1978. sir. 15-34.
I lurrelmann K.. 1986: F.infiihrung in die Sozialisalionslheoric. Winhcim, Basel: Bcltz.
1 lurrelmann K. (I Irg.). 1978 (1976): Sozialisation und Lcbenslauf. Rcinbeck bci 1 lamburg: Rowohlt.
■ lurrelmann K., Ulich D. (I Irg.), 1982 (1980): I landbuch dcr Sozialisationsforschung. Wcinheim, Basel: Bcltz.
I lurrelmann K., Miirmann M., und Wissingcr.I., 1986: Pcrsonlichkcitsentwicklung als produktivc Rcalitat-verarbeitung. Die interaktions- und handlungsthcorclischc Perspektive in dcr Sozialisationsforschung. V: Zcitschrift fiir Sozialisationsforschung und Frzichungssoziologic. .lahrgang 6,1 left 1, str. 91- 110.
•'ensen S. (I Irg), 1976: Talcotl Parsons. Zur Theoric sozialcr System. Opladcn: Wcstdcutschcr Verlag.
Joas 11., 1982 (I9S0): Rollcn- und Inlcraklionslhcoricn in dcr Sozialisationsforschung. V: 1 lurrelmann K„ Ulich D., str. 147-161.
Langcnhcdcr W.. 1976: Theorctischc Ubcrprufung cinigcr Sozialisationshypothcsen mil Ililfc ciner allgcmeincn I landlungsthcoric. V: Bhrhardl K. .1.. Frcy 11. - P.. Langcnhcdcr VV.. Schotlmann U., Seel II. - .1.(1 Irg.), 1976, str. 59-83
Licglc L., 1982 (1980): Kullurvcrglcichendc Ansiilzc in dcr Sozialisationsforschung. V: Ilurrclmann K.. Ulich D., 1982, sir. 197-226.
Mc Carthy T., 1984: The Critical Theory of.liirgcn 1 labermas. Cambridge: Polity Press.
Miihlbaucr K. R., 1980: Sozialisation. Miinchcn: Fink.
Parsons T., 1945: The Present Position and Prospcct of Systematic Theory in Sociology. V: Gurvitch G., Moore W. \i. (cds.), 1945, sir. 31-64
Parsons T., 1951: The Social System. Glencoc. Illinois:Free Press.
Parsons T., 1954: Psyhology and Sociology. V: Gillin.I. P. (cd.), 1954. sir. 67-102.
Parsons T., 1959: An Approach to Psyhological Theory in Terms of The Theory of Action. V: Koch S. (cel.), 1959, sir. 612-711.
Parsons T., 1961: The Point of View of the Author. V: Black M. (cd.), 1961, sir. 31 1-364.
Parsons T., 1961a: Afterword. V: Black M. (cd.), 1961, str. 364-370.
Parsons T., 1961b: Social Structure and the Development of Personality: V: Kaplan B. (cd.), 1961, str. 165-201.
Parsons T., 1964: Social Structure and Personality. London: Free Press.
Parsons T„ 1964a: Systemalisclic Thcoric in dcr So/.iologic. Gcgcnwarligcr Stand und Ausblick. V: Riis-chcmcycr D. (I Irg.), 1964, sir. 31-65.
Parsons T., 1969(1961): Pregled druSlvenogsistema. V: Parsons T.. Shils E., Naegele K. D„ Pitts .1. R. (ur.), str. 34-84.
Parsons T., 1976(1958): Zur Allgemeinen Tlicorie in der Soziologie. V: Jensen S. (I Irg.), 1976, str.85-121.
ParsonsT., 1976a (1966): Dcr Bcgriffdcr Gcscllschafl: Seine Elemente und ihre Vcrknupfiingcn. V: Jensen S. (I Irg.), 1976), sir. 121-161.
Parsons T„ 1976b (1968): So/.ialsysteme. V: Jensen S. (I Irg.), 1976, sir. 275-307.
Parsons T., 1977: Social System and the Evolution of Action Theory. New York. London: Free Press & Macmillan.
Parsons T., 1980: Dcr Slcllcnwcrt des Identitalshcgriffs in dcr allgemeinen I landlungthcoric. V: Dobert R., I labermas J., Nunner-Winkler G. (I Irg.), 1980, sir. 68-90.
Parsons T., 1982 (1959:): The School Class as a Social System. V: Socialization and Schools, 1982, str. 297-318.
Parsons T., Ackerman C., 1976: Dcr Bcgriff "Sozialsystcm" als Thcorctisches Instrument. V: Jensen S. (I Irg.), 1976, str. 69-85.
Parsons T., Krocbcr A. L., 1958: The Concepts of Culture and of Social System. V: American Sociological Review, 1958, October, sir. 582- 584.
Parsons T., Piatt G., M., 1974: The American University. Cambridge, Mass.: I larvard University Press.
Parsons T., Plall G. M.. 1978: Alter, Sozialstruktur und Sozialisation in der Studicnphazc. V: I lurrclman K. (Hrg.), 1978, str. 186-203.
Parsons T., Shils I7..A. (cds.), 1959 (1951): Toward a General Theory of Action. Cambridge, Mass.: Harward University Press.
Parsons T., Smclsncr N. J., 1957: Economy and Society. London: Routlcdgc & Kcgan Paul.
Parsons T., Wliytc W., 1961: The Link Between Character and Society. V: Lipsct S. M., Lowenthal L. (cds.), 1961, str. 89-136
Parsons T., Bales R. F„ Shils E. A., 1953: Working Papers in the Theory of Action. New York: Free Press.
ParsonsT., Bales R. F. (cd.). 1956(1955): Family, Socialization and Interaction Process. London: Routlcdgc & Kcgan Paul.
Parsons T., Shils E., Nacgelc K. D., Pitts J. R. (cds.), 1969 (1961): Teorije odruSlvu. I. in II. del. Beograd: V. Karadžič.
Pitts J. R., 1969: Uvod V: Parsons T„ Nacgcle K. D., Pills J. R. (cds.), 1969: str. 651-682.
Rcichwcin R., 1970: Sozialisation und Individuation in der Theoric von Talcolt Parsons. V: Sozialc Welt, .Ig. 21/22, Hcft 2, sir. 161-185.
Scarr-Salapatek S., Salapatek P. (cds.), 1973: Socialization. Columbus, Ohio: C. E. Merrill, Bell & I lowcl.
Schlottmann U., 1976: Makrosoziologischc Ansiilzczur Lrklarungvon individuclcn Vcrhaltcn. V: Ehrhardt K. J., Frey H.-P., Ijingcnherdcr W„ Schollmann U., Seel II. -J. (I Irg.), 1976, str 134-154.
Schwancnbcrg E., 1970: Sozialcs I landcln - Die Theoric und ihr Problem. Stutlgarl, Wicn: 11.1 lubner Bern.
Silbercisen R., 1986: Enlwicklungs als I Iandlung in Kontekst. Enlwicklungs-problcmc und 1'roblcmvcrhal-len im Jugcndallcr. V: Zeitschrift fiir Sozialisationsforschung und F.rzichungssoziologic, Jg. 6,1 left 1, str. 29-47.
Tillmann K. - J., 1989: Sozialisalionsthcoric. Rcinbck bci I lamberg: Rowohlt.