jOeto I.	IT Celovcu SC. oktobra 1897.	Štev. 20.
Mojim pesmicam.
ijvesiiiice moje Ljubice male,
Kaj ste boječe, Hladne postale?
Jaz vas enako Ljubim plamteče Kakor v veselja Dnevih in sreče.
Pesmice drobne, Ptičice moje,
K nebu škrjanček Dviga se, poje.
Vas li ne vabi Sabo krilatec?
Pred vam škrjanček Drag je bil bratec.
V	jutru pomladnem
V	lepi naravi
Ž njim ste žgolele Proti višavi.
Pesmice moje,
Moje cvetice,
Kaj da otožno Vaše je lice?
Vam se li smili Narod teptani,
Veri, cesarju,
Domu udani?
Pesmi, iz srca Klijte, cvetite,
Glasno mi pojte, Narod budite!
Pojte navdušen Spev o svobodi,
H kteri ljubezen,
Sloga nas vodi.	Bogdan.
$
Gospod Trebušček v kopeli.
(Prosto po nemškem izvirniku spisal Bogdan.)
„Matilda, Matilda, kaj pa ti praviš k temu? Kaj mi je danes zdravnik dejal! Strašno je, rečem ti, strašno!11 Tako je govoril gospod Trebušček svoji ženi, ko je prišel h kosilu domov.
„Za božjo voljo, Karol, kaj pa je, govori!“ vzklikne osupnjeno žena.
„Zdravnik pravi, da bi bilo dobro, — da naj, — da moram, — moram iti za vsako ceno v kopel.“
Gospej Trebuščkovi se odvali kamen s sred in ona reče: „Kaj je to tako grozno, če moraš iti v kopel?“ — „Samo na sebi ne, ljuba ženka, toda ločitev od tebe in otrok! Le misli si, štiri tedne naj sem brez tebe, štiri tedne! — Ne vem, ali bom mogel pretrpeti! Ah, daj mi vsaj svojo fotografijo seboj, da se bom mogel razveseliti, kedar bom pogledal tvojo ljubeznjivo podobo!“ „Ti, ti,“ pravi gospa Trebuščkova neverjetno, „ali boš pač toliko mislil na-me!“ Vendar grč po neko foto-
grafijo, v kuverto zavito, in jo dene v njegov kovčeg. Ah, kako bi bila vesela, ko možu ne bi bilo treba ločiti se, kako rada bi šla ž njim. Moj Bog, žene imajo vedno „kopelne bolezni", to se pravi, niso ravno bolne, če pa ne smejo v kopel, postanejo bolne. — Toda zdravnik je baje ukazal gospodu Trebuščeku, „naj se skrbno varuje jeze in prepira v hiši". Gospa Matilda mora torej ostati doma z otrokoma, če hoče, da se vrne njen mož ozdravljen domov.
Kovčeg je natlačen, k odhodu pripravljen hodi g. Trebušček nemirno po svoji sobi in pričakuje izvoščeka, ki bi ga odvel na kolodvor. Že drdrd po cesti sem! — „Ali je vse v redu?" — „Vse!“ odgovori gospa Matilda. „Svojo fotografijo sem ti djala v kovčeg."
„Hvala, tisočerua hvala, sladka ženka! Vsaki dan, ko bom odprl oči, naj obrne tvoja podoba moje misli na te! Toda zdaj ostani zdrava!" Vsi se še enkrat objamejo, poljubijo, vsak ve še kaj povedati, vsi vpijejo
—	tako, da si iz srca vesel, če je slovesa konec.
Voz oddrdrd, gospa Matilda gre zopet gori v prostore, sedaj samotne, kakor pravi, dasi bi dve mladi bitji radi vso hišo narobe obrnili. Zdaj se samoljubno nasmehljl Zvita žena je vtaknila v kovčeg mesto svoje, fotografijo neke tete in jo dala možu seboj, da bi poskusila resnico njegovega zatrjevanja.
„Nepopisno željno pričakujem njegovega prvega pisma", pravi tiho pred se, „Bog ve, ali je takoj staknil, kaj sem napravila."
Pismo pride in se glasi: „Predraga moja Matilda! Kako dolgočasno, kako neznansko dolgočasno je brez tebe. In kako bi še-le bilo, ko ne bi imel tvoje drage podobe, ki me pozdravlja vsaki dan, ko odprem oči." — „Kako? Kaj!" vzklikne gospa Matilda. „Le počakaj nesramnež, jaz ti bom —“ toda pismo še ni pri kraju, „podobe, ki se mi tako ljubo smehlja. — „A, a, ti laž-njivec nesramni!" — „Ovenčana od svežih cvetic, ktere sem danes sam natrgal, stoji pred menoj!" — „Podlo, ostudno!" — „Kolikrat in kako iskreno sem jo že pritisnil na svoje ustnice!" — „Dovolj, grdoba!" vzklikne gospa Matilda razkačena in raztrga pismo na kosce.
Gospod Trebušček čaka in čaka odgovora, toda pisma od nikoder ni. Tu mu začne tesno postajati pri srcu. Pogleda v kovčeg — Kaj je to! — Oj ti kača!
—	V nekaj dnevih se povrne domov. Kaj poreče žena!
78
Strašna stvar! Tu mu šine v glavo rešilna misel. Njegov najboljši prijatelj, gospod Želodček, ima tudi fotografijo gospe Matilde. Trebušček steče na pošto, napiše za-lepko in drugo popoldne že ima sliko svoje žene. Sedaj se pa on zadovoljno nasmehlja in se odpelje domov.
Nemogoče je popisati, kako je vsprejela gospa Matilda svojega možš, — pero se kar upira. Naslikal bi vam pa ta prizor, pa vse je preslabo! Prijazni bralec, le sam si naslikaj v duhu ta prizor! — Dolgo se niso hotele zapreti zatvornice potoka besed, ktere je usipala iz ust razkačena žena.
Ko se vendar zaprć, izvleče gospod Trebušček, ki je doslej mirno stal in poslušal, iz žepa fotografijo svoje žene, jo ji pokaže in reče: „Slabo se ti je posrečila tvoja nakana. Kar sem ti pisal, je bilo vse resnica. Ti do danes nisi vedela, da nosim jaz od poročnega dne naprej vedno pri sebi tvojo fotografijo. Jaz ti tega nisem hotel povedati, ker bi si bila ti potčm domišljala, kako neznansko sem zateleban vate — in to bi bilo meni v škodo. Vedno je boljše, da so ženske malo ljubosumne. Odslej pa fotografije ne bom več seboj nosil.“ „Odpusti, odpusti!“ — „Pokori se in poboljšaj!“
Po teh besedah odide g. Trebušček v gostilno „k samcu“, kjer ga že čaka prijatelj Želodček. Prvi kozarec izpijeta prijatelja na zdravje vseh tistih mož, ki se ne dadć v kozji rog ugnati od svojih žen.
Nekaj o slovenskih krajevnih imenih na Koroškem,
(Dalje.)
VIL Krajevna imena od narodov, opravkov, orodja.
1.	Frank = der Franke. Brankovec = Franken-berg in Brankovnica = Frankenstein.
2.	Hrvat. Krabathen, nemška vas na Glini 1. 954. in pago Crauuati = v okraju, kjer prebivajo Hrvati; še dandanašnji nahaja se tam osebno ime Krobat, Krabat. Na gorenjem Koroškem je nemška vas Kraut blizu Mil-stata, 1. 1070.: Crouuat (Kedlich acta Tirol. I. 70), Chrouvat, Chr5wat. Slovenske vasi Kravace imajo isto podlago, Nemci jima pravijo Krobaten.
3.	Kovač. Kovačnica, nemški Schmieddorf.
4.	Kozar. Kozarnica. Nemško vas Gdssarest na Krki izvaja že Jarnik iz slovenskega Kozarišče, listine imajo 1. 1124.: Cozarist, Gozarist.
5.	Mlinar. Mlinare, slovenska vas pri Bekštajnu.
6.	Ober = Biese, Hunne = Ungar. Obir, gora v Karavankah, Obirsko ali Obirje, Obrije; Obre (ndrod govori Vobre, Vovbre), nemško ime je zdaj Haimburg, ktero je navstalo iz Hunenburg; to se da lahko iz listin dokazati 1. 1102.: Hunenburch, 1. 1240.: Heunenburch, 1. 1285.: Hevmburch. j,
7.	Pastir. Pasterze pod Velikim Zvonarjem.
8.	Kibič. Bibiči pri Grabštanju, nemški Fischern.
9.	Sloven. Slovenje, vas na Podjunskem in Slovenja gora pri Porečah.
10.	Turek. Pri Turčah, zaselje blizu Borovelj.
11.	Vinar. Vinare, trikrat.
12.	Grablje. Grablje, vas na Podjunskem.
13.	Lopata. Lopata, majhen polotok pri Hodišah.
14.	Topor. Toporje ob Vrbskem jezeru.
15.	Žohtar, ptujka. Žohtar, gora pri Borovljah 1. 1552.: Sechterwald.
VIII. Krajevna imena od političnih in cerkvenih pojmov.
Tudi politične in cerkvene razmere so dale mnogim seliščem novo ime. V tem oziru se imajo v prvi vrsti omenjati imena cerkvenih patronov. Iz latinskega: eccle-sia ad sanctum Mihaelum je postalo slovensko pri sv. Mihelu, iz tega Šmihel in to ime je sčasom izpodrinilo prejšnje krajevno ime. Dokazov bi iz listin lahko navedli celo kopo. Naj zadostuje jeden primer. Sedanji Šmartin blizu Celovca se je imenoval Cetoljik, kar se ima izvajati iz osebnega imena Cetolj, kakor smo že videli pri osebnih imenih; 1. 1150.: Zetoulich; 1. 1257. Zetolik, med pričami pa je podpisan Henricus plebanus (župnik) de sancto Martino; da sta pa Zetoulich in s. Martinus eden in isti kraj, vidi se iz 1. 1515.: Zettoligkh (Sand Mertn). Dandanes pa se je staro ime čisto izgubilo in govori se samo Šmartin pri Celovcu.
V naslednjih vrsticah ne bodemo omenjali vseh krajev, ki nosijo ime od svetnikov, ker si jih itak vsakdo lahko tolmači.
1.	Cerkev. Slovenska imena Cirkovce, Cirkovče, Cirklje, Babja cerkvica, na Cirkovnici; nemške vasi Zirkitz, Zirkitzen, Zirknitz 1. 1280.: im Thale Sagritz im Orte Cirkenitz (Beda Schroll, Gesch. d. Benediktin.-Stiftes. Milstat p. 22.). Zanimivo je, da stoji v isti občini, kjer je Zirkitzen, druga vas Klein-Kirchheim, in kjer je Zirknitz, zopet druga vas, Gross-Kirchheim imenovana.
2.	Duhoven. Duhovna ves (Pfaffendorf) blizu Pod-
krnosa, ker so tam stanovali podkrnoški kanoniki 1. 1246.: Leo de Pfaffendorf.	(Konec prihodnjič.)
Župnik Sebastijan Eneipp.
(Spisal F. Hutter.)
(Dalje.)
Mi se moramo zavesti, da z imenom na čelu tega sestavka imenujemo možfi, kakoršnega ne rodi vsak človeški rod, tudi ga nima vsako stoletje; možd, ki ga poznajo in kot usmiljenega Samarijana in nadarjenega, nenavadnega dobrotnika revnega človeštva ali recimo naravnost kot prvega in največega, najspretnejšega zdravnika visoko častijo, dd, kot očeta ljubijo po celi Evropi in še dalje, v vsakem mestu in trgu, skoraj v vseh vasčh. Kaj je takšnega storil, kaj novega iznašel ta župnik? Glas njegovega imena priča, da ni kako novo zvezdo zasledil ali življenje hroščev ali črvov premotril, o ples-nju ali infusorijah (živalicah, ki se s prostim očesom ne vidijo) učene bukve spisal, tudi ni našel kakega novega bakcilja boleznij, zato ga prevzetni učenjaki nočejo poznati. A tembolj ga pozna ljudstvo, visoko in nizko. Njegov glas se je raznesel v najimenitnejše palače in najrevnejše koče, ker je ta mož segel v življenje, v mozeg življenja, v bolezni in zdravju, v revo in srečo ljudij.
Kneippa imenuje očeta na tisoče najubožnejših siromakov, t. j. zapuščenih bolnikov, takih, ki niso imeli denarja za zdravnika in lekarno, pa tudi takih, kterim v vseh novih vednostih izučeni, vse čudovite, nam navadnim ljudem skrivne moči narave in vsa sredstva po-znajoči zdravniki in profesorji niso vedeli pomoči, takih, ki se v svilo in žamet oblačijo ter v krasnih palačah stanujejo, pa le niso srečni bili, dokler niso našli v Worishofnu pri župniku Kneippu zdravja in sreče, ktere si z denarjem niso mogli kupiti. Njegovi učenci so ob
79
njegovi smrti zdihovali: Bog je poklical našega učenika-mojstra! In obljubujejo: „Naša zastava je in bo: „oče Kneipp!“
Kneipp je bil čisto nenavaden človek, nenavaden, od usmiljenega nebeškega Očeta poslan slabotnemu, v napačno, krivo življenje, v nespametno škodljivo modo in pogubno mehkužnost zašlemu, v neštevilnih telesnih in dušnih (srčnih) revah zakopanemu rodu. A ne s čudeži, kakor Kristus, ampak z nepoznanim, zaničevanim sredstvom, z vodo je delal priprosti duhovnik „čudeže11 na bolnikih, kterim učeni zdravniki niso mogli pomagati. Leta 1891. je ozdravil 150 takih neozdravljivih.
Kneipp se je prikazal kakor jutranja zarja, kakor morska zvezda onim, ki jih je zapuščalo upanje ljubega zdravja; v norostih naših dnij blodečemu svetu. Kdor ve, kaj je upanje dragega zdravja — izgubljeno in potem zopet oživljeno — in pomisli, da je Kneippovo ime to upanje v tisočih z nova zbudilo; kdor ve, kakšno moč ima beseda: „Pametno živite, ne bodite nespametni!“ iz ust sivolasega skušenega, visoko spoštovanega starčka bistre glave, ta ve, kaj pomeni: „oče Kneipp!“
Župnik Kneipp je leto in zimo vstajal ob štirih in delal brez nehljeja do desetih zvečer. Bolnike je sprejemal vsak dan od 1I29. do 12. ure in še dalje, od 1/22. do 5. ali 6. ure zvečer pa zopet. Včasih jih je imel 250 na en dan. To kaže njegovo spretnost in veliko zaupanje od njega. Pisem je prišlo časi po 80 na dan.
Kneipp je znal tudi one bolezni zdraviti, ki so poglavitne, uzroki in vrelci mnogih drugih boleznij. Neusmiljeno, z ostro in pikro besedo je znal napačno novodobno življenje, telesu škodljivo modo, mehkužnost in razkošnost bičati in njegova beseda je imela moč do ljudij kakor beseda mogočnega poveljnika. Neusmiljeno je n. p. ošteval nobel gospe in gospice zavoljo nedrij in kofeta, enako pa je bil sovražnik žganja. Evo tu en zgled njegove ostrosti in oblasti. Enkrat je nekega barona zoper svojo navado dolgo poslušal, pol ure, ko mu je našteval svoje hude reve in težave. Ko baron konča, Kneipp kratko in suho spregovori: „Vam ni pomoči1'. Baron odgovori prestrašen: „O, jaz imam sicer mnogo sitnih boleznij, a neozdravljiva, mislim, ni nobena". Kneipp
reče: „Ni pomoči, Vi ne storite--------.“ — „O že vem,
kaj mislite, da bi se ne hotel svojemu dosedanjemu življenju odpovedati, vse, vse rad storim." — No, če to storite, potem je Vam lahko pomagati." — Hud je bil Kneipp samo tedaj, ako ga kdo ni ubogal. — Kneippovo zdravljenje in delovanje pa boste boljše umeli, če vam od začetka popišem, kako je Kneipp začel zdraviti z vodo in polagoma postal tako imeniten zdravnik.
23 let star je stopil Sebastijan Kneipp v gimnazij, jeseni leta 1844. Pa življenje v mestu mu ni dobro dejalo, ker je bil navajen težkega dela in najbolj navadne hrane; kmalu sta truplo in duh jela pešati, slabeti in vsak teden se je „mladi" študent čutil bolj upehanega in slabega. Tek in spanje sta zginila, v 3. razredu je moral polovico časa ležati. „Sloveč vojaški zdravnik me je stokrat v letu obiskal, pa z najboljšo voljo ni mogel ničesar pomagati. Drugi zdravnik tudi ni vedel si pomagati z mano, čedalje slabši sem bil, zjutraj sem moral po pol ure počivati, predno sem se mogel napraviti", tako sam pripoveduje.
Ker prej nikoli ni piva pil, ga je moral piti zdaj, da bi k moči prišel; pomagalo pa je toliko, da mu je po noči večkrat kri iz nosa tekla. Ko je šel na počitnice domov, je nek krčmar rekel očetu: „Tkalec, danes sina zadnjikrat pelješ domov." Vkljub hudi slabosti je
srčni mladi mož šole dovršil 1. 1848. in v enem letu tudi visoko šolo (filozofijo) v Monakovem.
Ko se vsled slabosti ni mogel učiti, gre enkrat s sošolcem za kratek čas v dvorno knjižnico. V zapisniku knjig najde naslov: „Nauk, kako se more z vodo ozdraviti"*) in v tej knjižici bere, kako se človek v vseh boleznih, tudi največji revščini, more ozdraviti z vodo. Tako knjižico si je hitro kupil v zalogi starih knjig in jo v počitnicah študiral. „To bo za-me, to mi bo pomagalo in sicer nobena reč", si je mislil in srčno z novim upanjem spolnoval, kar je našel v tako srečno najdenih bukvicah.	(Dalje sledi.)
Voda — človek.
Ko čez skale mora potok, Ko zapira pot do sreče Peni se jezan,	Tisoč nam ovir,
Čista, mirna mu je voda,	Vre nam v srcu srd in žalost,
Ko dospš v ravan.	Stresa nas nemir.
In če pot nas ravna, gladka K sreči pripelja,
Se li kdaj povsem valovje Pomiri srca?..........
&
Smrt skopuhov.
Leta 1848. je umrl v Parizu 75 letni kovaški pomočnik, ki je prebival v borni koči. Po sodnijski preiskavi se je dokazalo, da je umrl od lakote, poleg njega pa je ležala škatlja polna denarja, iz ktere ni hotel ničesar vzeti ali od nje se ločiti.
Na Dunaju je umrl 81 letni berač, ki je bil znan pod imenom „revni Pankracij". V njegovi na pol gnjili postelji se je pa našlo po smrti 42.000 gld.
V	Botenburgu je skočila 57 letna ženska v studenec, ker se je bala, da v starih letih ne bo imela dovolj za življenje. Zapustila pa je 15 tisoč mark.
V	Parizu je težko zbolel nek skopuh; zdravnik ni imel nobenega upanja več. Eevež je torej sežgal vse svoje premoženje, ktero je znašalo veliko vrednostnih papirjev. Druzega dne je zdravnik prišel še enkrat in je spoznal, da se je stanje skopuhovo zboljšalo; zat6 mu je naznanil, da je rešen. Ta pa se je obesil, ker je obupal, da je uničil vse svoje premoženje.
Na Poznanjskem je bil obsojen trgovec, ki je imel okrog 60.000 gld. premoženja, v ječo na dve leti, ker je bil zapeljal nekega fanta h krivi prisegi zavoljo 10 tolarjev.
Neki Poljak se je vrnil od vojakov k svojim sta-rišem, ki so ga smatrali že za mrtvega. Njegova sestra (ki je služila pri tujih ljudeh kot dekla) srečala ga je na potu in tej se je dal spoznati. Potčm je šel v očetovsko hišo (oče njegov je bil gostilničar) in naročil si je dobro večerjo pri svojih stariših, kterim se ni dal spoznati in izročil jim je pred spanjem svoj kovčeg. Gostilničar je kovčeg s svojo ženo preiskal, našel je tam veliko denarja in zat6 sta sklenila, da vojaka umorita. Zjutraj je prišla sestra, da bi starišem poročala o bratu, ki se je vrnil. Ko so pa stariši zvedeli, da so umorili svojega sina, obupali so, a bilo je prepozno.
V	Ogerski Skalici je umrl neki Frančišek Papp, ki se je s tem odlikoval, da je umiral od lakote zraven
*) Od zdravnika Kahna; tiskana 1. 1738. in 1764. v Vra-tislavu in Lipsiji.
»
80
svojega bogastva. Kupil si je pet hiš in prihranil si je čez 50.000 gld.; ali za okleko in jed ni izdal niti krajcarja. Zvečer pred spanjena je zmirom shranjeval svoj denar v postelji. Ko je zbolel, ni hotel o zdravniku niti slišati, ker bi to stalo nekaj denarja. Bil je ves ob pamet, ko se je spomnil, da od njegovega denarja bode plačan pogreb. Tako torej pozabi na svojo vrednost, na vse, kdor se udd krivičnemu poželjenju po vedno večjem bogastvu.	—eć.
Novi travniki običajno dajo sprva mnogo sena, a pozneje pa njih rodovitnost poneha. Će se pa travniki pokrijejo s steljo, prstjo in gnojem po zimi, pa nadalje ohranijo rodovitnost.
Gnjili duh pri mesu. V vročem poletji pa tudi v topli jeseni se zgodi večkrat gospodinji, da dobi goveje meso v kuhinjo, ki že ima duh po gnjilobi. Ta-cega pač ne more dati na mizo, kajti zoperno je in ona za-nj ne bode hvale žela. Kaj torej hoče? Mi ji svetujemo, naj stori s takim mesom tako-le: Naj se skuha meso dobro in pene naj pobere z juhe, potem pa naj se položi na meso oglje, ki žari pa se ne kadi več od njega. Oglje naj ostane tri ali štiri minute pri mesu in tako potegne ves gnjili duh iz mesa na-se.
Rodovitnost dreves. Navadno se misli, da drevo drugo leto ne bode dobro rodilo, ako je bilo letos polno sadja. To je pa samo, če se drevo prepusti popolnoma samemu sebi. V tem slučaju je res treba več let, da drevo zopet dobi rodilno moč. če se pa drevesu gnoji in se pametno obrezuje, pa dobro rodi več let zaporedoma. Seveda navadno gnojenje drevesu ne pomaga. Če drevo raste v travi, in po travi pognojiš, si le travi pognojil, drevo nima ničesa od tega. Zato naj se pomladi ali jeseni zemlja krog drevesev prekoplje, in če se gnoji, gleda, da se spravi gnoj v zemljo blizu drevesnim koreninam.
nekoga, ki je nosil mrtvaško krsto. Stebel se je zadel ob nosilca, vskliknivši: „Pojdi no, prineseš mi smolo s tisto rečjo1'. A oni drugi ga je zavrnil: „Prej ali slej pride vrsta tudi na te!u A Stebel: „Kolikor mogoče kasneje! — In šel je dalje. Malo korakov potčm je pritisnil Stebel roki na prsi, iz ust se mu je vlila kri, zgrudil se je na tla — v nezavesti. Predno so dospeli ž njim v bolnico, bil je že — mrtev!! Bog se mu usmili za dušo!
Nadškof y košu. Davno je že, ko se je to-le zgodilo na Goriškem. Neki mož koraka s Prvačine proti Gorici s košem na hrbtu. Iz koša pa malo boječe gleda deček bistrega pogleda. — „Kaj pa nesete v košu, oče?“ vprašujejo ljudje na poti. — „A kaj nosim na hrbtu ?“ odgovori mož: „Goriškega škofa nesem!“ Res je nesel svojega sina, da ga dd v prvi razred v Gorico. Ta deček je bil pokojni nadškof dr. Alojzij Matija Zorn. — Stari možje so to pripovedovali, ko je blagi vladika še živel.
„Edin.u
Skakalnica.
te	in	mi-	no	bom.	za-
pre-	le	ne	bil	li	ved-
tu-	dar	g*,	Jaz	po-	Kri-
na-	li	di	ni-	m,	moj
nik-	dra-	Ni-	sem	lan.	sem
ko-	te	te	pre	dom!	mis-
Rešitev v prihodnji številki.
Na smrtnej postelji. Nek mož, ki je dospel do visoke časti, je zgubil pri tem, kakor se velikokrat zgodi, svojo vero. Njegova gospa pa je bila zvesta katoličanka, in tako je vzredila tudi svojo hčerko. Ali očetovo neverstvo in brezbožtvo je začelo poganjati tudi v hčerinem srcu; tudi ona je zgubila vero. Bog pa je čuval nad njo. Zbolela je. Oče, kteri jo je ljubil kakor svoje oko, je noč in dan sedel pri njenej postelji. Ali upanja na zdravje ni bilo. Ko je brezverski mož nekega dnč zopet sedel pri hčeri — se ta malo vzdigne, ga pogleda srpo ter mu resno reče: „Oče, vidim, da bode konec; še za nekaj vas moram vprašati: Povejte mi, kaj naj sedaj verujem, to, kar ste vi mene učili, ali kar moja dobra, pobožna mati?“ Kakor strela je zadelo to vprašanje brezvernika. Pobesil je svojo glavo in rekel otožno: „Otrok, veruj to, kar te je tvoja dobra mati učila!" Smrtna postelj in smrt sta dva dobra učenika!
Prusovski kralj Friderik II., hud nasprotnik katoliške cerkve, je govoril pri nekej priložnosti besede, ki si jih more ona šteti v čast. Rekel je namreč: „če en katolik protestant postane, ničesa ne zadobimo; če pa en protestant katolik, mi veliko zgubimo!“
Iz šale resnica. Duč 21. avgusta t. 1. je šel po ulici Tiziano v Trstu zidar Martin Stebel. Srečal je
Rešitev ugank v 19. številki.
Suknja — luknja.
Uganko v št. 18. so prav rešili: J. Lučovnik v Šmarjeti v Rožu; J. Uršič pri sv. Jobu; A. Rupnik v Zadlogu; Katka Kle-inenjak v Svečah; Rožaški Tevžej v Rožaku; Ana Singer v Goričah; P. Povoden v Št. Kancijanu; Iv. Drašler na Drašici.
Uganko v št. 19. so prav rešili: Iv. Drašler na Drašici; K. Klemenjak v Svečah; P. Povoden v St. Kancijanu.
nam«
Smešnicar.
*	Nekdo vpraša trgovca : „Čemu imate zdaj tri prodajalke v štacuni, ki vse tri križem gledajo?" — „Veste zato, da mu uzmoviči v štacuni ne morejo kaj ukrasti, ker nikoli prav ne vedo, kam da ta ali ona prodajalka gleda. “
*	Žena reče težko bolnemu možu: „Vedno si pravil, da imaš samo eno smrtno sovražnico. Prosim te, spravi se vendar ž njo pred smrtjo!" — Mož: „No, pa naj bo! Prinesi mi torej kupico vode!“
Lastnik in izdajatelj Gregor Einspieler, župnik v Podkloštru. Odgovorni urednik Iv. Teršelič.
Tiskarna družbe sv. Mohorja v Celovcu.