Glasilo jugoslov. soc. demokracije. Naročnina znaša: Za avstro-ogrske kraje za celo leto 5 44 K, za pol leta 2'72 K, za četrt leta 1'36 K. — Zr Nemčijo za celo leto B-96 K, za pol leta 2-98 K, za četrt leta 149 K. — Za Ameriko za celo leio 7’28 K. — Posamezne številke stanejo 10 vin. — Reklamacije so poštnine proste. Ne-frankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Štev. 45. V Ljubljani, dne 9. novembra 1906. Leto IX. NASLOVA: Za dopise, rokopise za list: Uredništvo .Rdečega Prapora«, Ljubljana. — Za denarne po-Siljatve, naročila na list, reklamacije, inserate i. t. d.: Upravništvo -Rdečega Prapora«, Ljubljana, Frančiškanske ulice Stev. 8/1. Liberalizem. V četrtek, 15. novembra, je torej »veliki* dan, ko se hoče slovenska liberalna stranka preporcditi. Toda ne. Ustanoviti hočejo liberalno stranko, kajti po dragocenem priznanju glavnega liberalnega glasila je doslej ni bilo Kot najvažnejšo nalogo liberalnega zaupniškega shoda označuje ljubljanski liberalni moniter orgo nizacijo, katere doslej ni bilo. Kjer pa ni organizacije, ni stranke in s tem so potrjene vse trditve, da je živela doslej samo klika, ki sije dajala ime liberalne, ali narodno-napredne stranke. Sedaj hočejo torej organizirati liberalno stranko in vsiljuje se ne le nam, temveč marsikomu, ki se je nekdaj prišteval liberalcem, imperativno vprašanje: Cemu? Cemu in zakaj? Stranka, ki bi rada rešila svoj čoln, si lahko nadene ime, kakršno si hoče, vendar ostane vedno .liberalna*. Merodajna ni paradna firma, temveč domače ime. Ono označuje strankin značaj. Čemu pa nam je treba na Slovenskem liberalizma? Prave korenine vsake stranke je iskati v gospodarskih razmerah in politično polje je samo arena, na kateri hočejo interesne skupine uveljavljati svoje gospodarske težnje. Tudi liberalizem je porojen iz ekonomskih okoliščin in njegov čisti tip je takozvano men-česterstvo z geslom .svobodnega razvoja vsake moči* — laissez fair, laissez passe. To je ka- Listek. Han* Kirchsteiger: Pod spovednim pečatom. Z avtorjevim dovoljenjem poslovenil E. Kristan. „To bi bila seveda velika sreča za celo škefijo." „Zato tudi ne dobim župnijskega trebuha." „Ako govoriš tako, se seveda ne čudim, da še nisi postal župnik.* »Menda ne bodeš pripovedoval moje šale drugim." »Seveda ne jaz; a glej, kako prisluškuje sluga." „Saj gleda skozi okno." »Ali njegova ušesa segajo do naju." »O ne, to ni osel. Ako bi le imel forint za napojnino zanj, da bi prišel kmalu dalje. Toda veš kaj ? To s trebuhom, ni šala. Tudi pitalistično svobodnjaštvo, kapitalistični liberalizem. Navidezno krftsen nauk, ki prijetno laska ušesom, a je vendar v svoji hinavščini skrajno poguben in neiramno zlorablja lepo ime svobode, kajti gospodarski liberalizem ubija svobodo. Prosti razvoj vsake sposobnosti bi bilo idealno načelo, ako bi bili pogoji za razvoj vseh enaki. Ali zagovorniki liberalne teorije zamolčujejo dejstvo, da se zmožnosti ne morejo enako razvijati, kjer je ena sposobnost podprta z ogromnim kapitalom, druga pa obremenjena z golo revščino. Naravne zmožnosti ljudi so postavljene na neenake ceste; eni se odpira široko, ravno polje, po katerem ni treba nič druzega, kak#r žeti, pred drugo pa se dviga skalnat klanec, ki nastavlja vsakemu korakci nevarnost in kjer ne uspeva nič. Liberalizem, ki dovoljuje mi-lionarju, da se svobodni razvija do milarderja, brezposestnim množičen pa dovoljuje ravno tako svoboden razvoj v še večje uboštvo, p0~| meni samo svobodo tiranije in izkoriščanja, a kričeče suženstvo mas. Za resnično svoboden razvoj vseh je pa treba, da najde vsakdo vsa sredstva, ki jih potrebuje za svoj razvoj. Gospodarska enakost je prvi predpogoj za čislani svobodni razvoj in zato je podlaga svobodi socializem, ne pa liberalizem. Organizacija gospodarskega liberalizma je razumljiva v deželah mogočnega kapitalizma, slonečega , na bogati industriji in zato je Anglija njegova prava domovina. Kje je na Slovenskem tisti veliki kapitalizem, kje cvetoča, vladajoča industrija? Slovenska gospodarsko-liberalna stranka bi mogla služiti morda desetim ljudem, za narod tako eminentno proletarskega značaja, kakor je slovenski, je pa brezpomembna, nepotrebna in škodljiva. ti imaš prav slab trebušček za župnika. Potlači vanj še, kar imaš, preden greš k škofu, drugače te odstavi kot nevredneža." .Ne delaj vendar takih neumnosti." »Le pazi, ali nimam prav ali ne. Ako je duhovnik prav tolst in debel, se mu vidi, da se strogo drži celibata, ker je tak trebuh dobra kanonična ovira pred grehom." »Tako misliš ti? Tedaj je seveda tvoj trebuh zelo sumljiv." »Tudi tvoj ni ravno znamenje svetosti. Toda brez šale. Z mladimi kaplani imajo kuharice veselje. Nakrmijo jih kmalu tako, da so sposobni za župnika. Če pa pride tedaj tak star kaplan, kakršen sem jaz, trpi lahko lakoto in ne doseže do smrti trebuščka. Glej, že zopet odpira sluga baburi vrata, da pojde na avdienco k božanstvu." / »Zdi se mi, da si se vendar že navadil čakati. Ali govori vsaj tukaj spoštljivo o škofu. Ako izve ... Za politični liberalizem nima stara «na-rodno-napredna* stranka nobene podlage in nihče ji ne more zaupati, da bi mu služila, kajti tak liberalizem ne more biti nič druzega, nego demokratizem, kateremu se je pa liberalna klika tako izneverila, da ni v njej nobene garancije za boljšo bodočnost Svobodnjaštvo v politiki pomeni politično svobodo. Svobodno izražanje svojega mnenja v vsakem oziru je njegovo jedro; temelj pa je volilna reforma za vse, to se pravi splošna in enaka volilna pravica, katero so ravno naši liberalci tako zatajili, da ne izbrišejo nikoli več tega greha s svoje zastave. Vnovič je treba nagla-šati, da ne more nikako obveljati izgovor, češ, da nasprotujejo liberalci samo tisti volilni reformi, ki jo ravnokar izdeluje avstrijski parlament, kajti ne glede na to, da je vsaka reforma plod danih razmer, so nastopali liberalci tako očitno proti splošni in enaki volilni pravici, da ne morejo rabiti nobenega izgovora več. Govor drja. Tavčarja v lanskem parlamentarnem zasedanju je bil dosti jasen, in meseca decembra so sklicevali liberalci šele »zaupnike*, da bi se posvetovali, kakšno stališče naj zavzemajo napram volilni pravici. Nobene druge politične svobode niso priborili, za nobeno se niso odločno zavzeli — odtod torej ne morejo črpati razlogov za snovanje stranke. Kulturni liberalizem pa nima pri liberalcih drugega zavetišča, kakor ono rubriko »Slov. Naroda*, ki je namenjena boju proti popom, vseskozi osebnemu boju brez načela in brez jasnega smotra. Dejstvo, da se je razvil klerikalizem na Kranjskem ravno v liberalni dobi do kulminacije, zavrača opravičenje liberalne štranke za vodstvo kul turno-liberalnega boja. »Saj to ni nespoštljivo, ako se smatra sam za boga." »Ako govoriš tako, seveda ne bodeš nikoli župnik. Sedaj pa je legla bridka resnoba kaplanu na lice. Z odkritosrčnim izrazom je položil župniku roko na ramo in tužno je dejal: »Glej, saj je že vseeno. Meni itak ni več rešitve, odkar sem sedel v škofovi kaznilnici." »Kaj si bil tudi že tam?" »In tega ne veš? Saj me gledajo zato po celi škofiji zaničljivo, zlasti najmlajši kaplani se me izogibajo in privihujejo svoje svetohlinske nosove, ako vidijo duhovniškega kaznjenca." »Uboga para, mar si se tudi izpod-taknil nad predpasnikom?" »Ako bi bil samo predpasnik! Čez 'predpasnik se je zaletel že marsikateri žup- Niti ene pridobitve, niti ene ustanovitve na tem polju ne more zabeležiti slovenski liberalizem. Za prosveto naroda ni storil ničesar. Ljudsko literaturo, ki je poglavitno in neizogibno sredstvo, je popolnoma zanem^jal. Izobrazbo s pomočjo žive besede, s predavanji in s podobnimi priredbami, je preziral. Niti v krogih inteligence ni opravljal tega dela in njegovi nezmožnosti in lenobi se je zahvaliti, da še sedaj ne uspevajo taki poizkusi, s katerimi se seveda trudijo drugi. Letno poročilo »Akademije* obsega tiho, a strogo obsodbo. Učiteljstvo, ki je Najvažnejši organ za ljudsko omiko, je liberalna klika zanemarjala, za pospešitev in osvoboditev šolstva ni storila ničesar. Z njenim dovoljenjem in sodelovanjem deluje šolska družba sv. Cirila in Metoda popolnoma v smislu škofovskih zahtev o konfesionalnih šolah, za organizacijo neodvisnega, na podlagi znanosti slonečega šolstva pa nima liberalizem pri nas ne poguma, ne delavnosti. Čemu torej liberalna stranka? Njena eksistenca je nepotrebna in ovira samo razvoj moči, ki bi bile sposobnejše za izvršitev nalog, katerim liberalizem ni kos. Liberalizem je imel svoj čas. Že drugod, kjer je res kaj izvršil, mu je potekla doba. Pri nas ni znal izvesti svoje zadače, ko je bil čas za to, sedaj ga pa ni treba. Mrliče je treba pokopati. Nekdanji obstanek ni nikakršno opravičenje za večno eksistenco. Kar je mrtvo, se mora odstaniti, da je prostora aa mlado in življenja sposobno. Tudi slovenski narod ne more večno obtičati na enem stališču, tudi za nas hiti čas in če bi hoteli vedno le reševati, kar se v preteklosti ni moglo razviti, moramo trajno zaostati in nikoli ne dosežemo bodočnosti. Liberalizem spada med antikvitete? Ako hočete, ga postavite v muzej med petrefakte. Za življenje potrebujemo novih organizacij. Inteligenca ln delavstvo. V nekaterih deželah je našel socializem svojo pot iz krogov inteligence v delavstvo, n. pr. v Italiji, v Bolgariji. Navidezno je to abnormalen proces, ali kakor se nič ne zgodi brez uzroka, je imelo tudi to svoje stalne razloge. V obeh deželah je proletariat še zelo zanemaijen in vsled pomanjkanja najprimi-tivnejše izobrazbe, nezmožen za intenzivnejše mišljenje in za umevanje vsekakor dosti težavnega in kompliciranega socialnega problema. Tem masam je primanjkovalo moči, da bi bile povzdignile same sebe, kakor se sploh v naj- > - ■ ■ " ■" ■■ nik v tisti zavod, nekateri so butnili vanj, kakor so bili dolgi in široki, pa vendar stoje zopet pokonci kakor smreka. Moja nesreča ni bil predpasnik, temveč infula.* »Kako to?“ „Saj veš;*ko je naš gospod škof postal to, kar je, je takoj začel preobračati kozolce, tako da so izpremenili besede sve? tega pisma: „Kjer so dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz med njimi," v stavek: „Kjer so dva ali trije duhovniki skupaj, zmerjajo škofa.* »Dš, res je bilo tako, in žal da še sedaj ni drugače." »Takrat torej, ko se je v veseli družbi samih duhovnikov pri neki priložnosti zopet kritiziralo škofa, sem dejal: ,Ako bi škof deseti del tega, kar ima preveč v trebuhu, imel. v glavi, bi bilo bolje zanj in za škofijo.1 Seveda: ne bi bi! smel reči tega, dasi-ravno sem bil prepričan, da ni denun-cianta med nami.* »In vendar je b,il?* .Kajpada je bil, še celo moj lastni župnik, ki bi me bil videl najrajši v deveti deželi; ker sem mu bil prišel na sled . . . Toda to je druga reč.* večji bedi živeči proletarci najmanj zavedajo svojega pravega položaja. Ideja emancipacije in organizacije ima med njimi nepripravna tla in vsakemu sociologu je znano, da je pravi nosite^ boja za osvoboditev naprednejši, vsaj deloma bolje situirani proletariat Postanek takega delavstva je odvisen od kapitalističnih razmer. Kljub vsem svojim iz-koriščevalnim tendencam je kapitalizem prisiljen v nekem štadiju, vstvariti za najbolj potrebne delavce vsaj znosne razmere. Kjer pa je kapitalizem Še nerazvit, dočim trpi domača mala obrtnija že pod tujo industrialno konkurenco, tam so razmere za delavca najbolj neugodne, ker se hočejo mala podjetja rešiti na njih račun. V takih okolščinah je proletariat najbolj obnemogel in na poti do takega ljudstva naletava socializem na naj* večje ovire. V takih razmerah je pa tudi položaj velikega dela inteligence zelo podoben delavskemu. Višja izobrazba in vaja mišljenja omogoča onim krogom, prodreti bližje k jedru glavnega vprašanja in skoraj neizogibno je, da nalete tudi na socializem, zlasti ako so jih politične stranke razočarale, ako prihajajo v dotiko z zunanjim svetom, ako ima literatura na nje močan upliv ivt d. Inteligenca pa ne more pridržati socializma nikoli zase, ker bi bila brez mase nemočna in njeni lastni interesi je tedaj silijo, da zdrami množico in ji odpre pota do izpoznanja, kajti dejanski rešitelj socialnega vprašanja vendar ne more biti nihče drugi, nego proletariat. Tisti proces torej ni čuden. Čudno pa je, da je med našo inteligenco tako malo zanimanja za socializem in da se naši omikanci tako izogibajo socialne demokracije. Čudno, ker je neopravičeno, nelogično, kajti razmere naših izobražencev bi jih morale trumoma nagnati v socialistični tabor. Omika je tista last, na katero so naši inteligenti najbolj ponosni. Deloma po pravici. Seveda se mora priznati, da bi bi! marsikateri delavec, ki je obsojen, da celo življenje krpa črevlje, dosegel enako znanje in ga znal koristno rabiti zase in za družbo, ako ga ne bi bilo prokletstvo socialnih razmer v mladih letih izpodilo iz šole in mu nevprosno zaprlo hram vede. Na drugi strani pa je tudi resnica, da je premnogo naših inteligentov izkusilo v dijaški dobi vse grenkosti proletarskega življenja in le s pomočjo stradanja in trpljenja končalo svoje študija Ravno oni imajo pravico, ponašati se s svojim znanjem. „In zato so te vtaknili takoj na nekoliko dni tja?* »Mačka! Na dva meseca! In od tedaj sem izgubljen, pa naj. ..“ »Gospod Ottinger!* zakliče sedaj sluga in pokaže na vrata škofove sobane, skozi katera je stari grešnik takoj izginil. Župnik Hercog bi bil sedaj rad vprašal slugo, ali bode moral še dolgo čakati; toda ta ga je pogledal tako grdo, da je rajši vzel brevir iz žepa ter molil hore. Kmalu se je povrnil kaplan; pbup in humor sta se še mešala na njegovem obrazu. Zmagal pa je navidezno poslednji, ko je prišel do župnika. »To je bilo kratko in dobro,* ga je nagovoril ta. »Kratko seveda, ker sem takoj priznal kakor zločinec. Ali dobro ... no ... kakor se vzame. Štiri tedne v kaznilnici, to ni ravno dobro.* »Kakšno neumnost si pa zopet storil? Hudobnosti ti pač ne pripisujem.* »In vendar je bila hudobija, velika hudobija. Slab dovtip je bil, ki sem ga bil povedal med duhovniki. Prišel mi je ravno na misel, pa sem ga sprožil brez prevdarka.* V praktičnem življenju se pa vpraša: Koliko je njih inteligenca vredna? Koliko koristi? Odkritosrčni odgovor na to pravi: Neizmerno mnogo, in — nič Mnogo tistim, ki rabijo njih znanje; prav malo ali pa nič njim, lastnikom znanja. Izobrazba daje človeku v sedanji družbi neznansko malo garancije za primerne življen-ske razmere. Vsakdo pozna danes imena Vanderbilt, Morgan, Joy Gould i. t. d. Uslužni časnikarji so jih ovili z vencem legend, če se pa odtrga okraske, se prikaže gola resnica, da so nakopičili milione in miliarde, v najboljšem slučaju z brezobzirno špekulacijo, slonečo veliko bolj na široki vesti in predrznosti, nego na inteligenci. S samo omiko ne doseže nihče takih aogastev. Znanja je bilo pač treba za napravo in organizacijo velikanskih podjetij, za izvrševanje prometa in kupčije; ali potrebno znanje so si kupili, kakor fizično moč delavcev, kakor stroje, kakor blagajne, v katerih kopičijo obresti, ki jih sami ne morejo prešteti. Najvišje, kar premore človek, um in duh, stoji v službi prostaka mamona, ki se debelji od njih v neskončnost, od njih sadov pa jim meče drobtine pred noge. Kapitalizem je sramotno degradiral inteligenco — inteligenca pa večinoma mirno prenaša to ponižanje in njena čuvstva se ne upro proti «redu», ki jo postavlja na lakajsko stališče ! Srečen špekulant, ki ne zna morda prav podpisati svojega imena in je bil le toliko previ Jen. da ni zašel naravnost v zanjke kazenskega zakona, nakupi zemljišč in hiš, graj-ščin in bark, naloži denarja v hranilnicah in bankah, ostane tepec in surovež, a inteligentni ljudje, ki so se naporno učili pol življenja, se mu klanjajo do tal, kajti če hoče, jim lahko «da kruha*, — to se pravi, lahko milostno sprejme bogate sadove ponujanega mu dela, pa jih odškoduje s smešno malenkostjo. Bogato znanje, občudovanja vredne zmožnosti pa hodijo po deželi; ne le, da ne bodo nikoli dosegle enakega bogastva, enakega socialnega položaja, ampak morda sploh ne najdejo prostorčka, ki bi jim zagotovil toliko skromno življenje, da se jim ne bi bilo treba vsak dan tresti za kruh prihodnjega dne. Njegovi sinovi, ne da bi se jim bilo treba kaj učiti, postanejo veljaki s pomočjo denarja, ki ga je spretno nabral; njegove hčeri bodo «partije>, naj so lepe ali grde, pametne ali neumne, omikane ali surove. Omikanec, ki se je oženil brez bogate dote, bode pa moral prosjačiti, da dobe njegovi talentirani sinovi kake štipendije, »Ali lahko izvem, kaj je bilo?” »Zakaj pa ne, če moram biti že zaprt, naj se pa tudi ve, zakaj. Kesam se le, da mi ni prišel boljši dovtip na misel.* »Kakšen je pa bil? Res, radoveden sem že.* »Uganka je bila. Kakšna razlika je med našiih škofom in med votlim zobom?* »Naš škof pa votel zob? Te uganke ne rešim.* »Pač nisi tako pameten, kakor naš dekan Rocinger... Stoj, na misel mi prihaja tudi dovtip o dekanu Rocingerju.* »Rajši ne delaj več dovtipov, sicer sploh ne prideš več iz kaznilnice.* »Prav imaš. Ali Rocinger je uganil takoj.* »In kakšna je'rešitev?* »Razlike ni.* »Med škofom in votlim zobom? Kako da ne?* »Enostavno: Oba sta nažrta.* Župnik bi se bil najrajši zasmejal na ves glas, ali prostor ni bil primeren za to in še manj vabljive so bile posledice dovtipa. priloga »Rdečemu praporu" St. 45. če jih ne dobe, jih bode pa moral dati v le-menatr, v advokatsko pisarno, ali pa morda k črevljarju in srečen bode moral biti, ako mu vzamejo hčerko za učiteljico ali k pošti s petindvajsetimi forinti na mesec. Vse to prenaša naša inteligenca in ne čuti, kako jo ponižuje, da morajo izobraženi uradniki beračiti za deset kron priboljška na plačo, dočim se nezmožna ošabnost valja po denarnih vrečah, katere jim je napolnilo tuje delo. Kdaj nastane preobrat? Politični odsevi. Odsek za volilno reformo je začel z razpravo zakona o volilni svobodi. Ako bi bilo politično življenje v naši državi res demokratično, bi bila sama misel na tak zakon absurdna, kajti politično zrelo ljudstvo bi moralo imeti vedno pred očmi, da je pravi namen volitev dognati, kakšnega političnega mnenja je večina naroda, odnosno volilcev; to pa je seveda le mogoče, ako more vsakdo voliti popolnoma svobodno. Da pa je ravno v Avstriji sleparstvo pri volitvah tako razširjeno, se mora izvajati v prvi vrsti od dosedanjega volilnega zistema, ki ni mogel nikoli ustvariti prave slike političnih razmer. Privilegij korum-pira — to so dokazale skoraj vse volitve v Avstriji. Kdor ga uživa, se boji zanj, kakor kapitalist za svoje bogastvo in hoče imeti še obresti, kakor Nabob od milionov; kdor ga nima, čuti krivičnost, pa jo izkuša kolikor mogoče izravnati. Vsak greh izvira iz razmer, tudi volilne sleparije. Zato bode že novi volilni red mnogo popravil v tem oziru, čeravno ni upati, da izgine takoj vsak švindl, ker so se ljudje že preveč navadili nanj, da bi mogli naenkrat izhajati brez njega. Zakon za varstvo volilne svobode je torej umesten. Izključeno pa je popolnoma, da bi mogla taka postava ustrezati vsem zahtevam, da bi bila idealna, kajti da more doseči svoj namen, se mora poslužiti tistega sredstva, ki daje določbam kolikor toliko garancije, da/se jih bode upoštevalo. Delovati more s kaznijo in to res ni napredek, temveč z demokratičnega in s kulturnega stališča je to obžalovanja vredno. Nepopoln pa ostane vsak podobni zakon zlasti zaraditega, ker ne more odpraviti upliva in presije, ki je utemeljena v razmerah s&mih. Odvisnost, ki dejansko obstoji in ki izvira iz dejstev, bode obstojala, dokler obstoje razmere in noben zakon je ne more preprečiti. Nevtajivo je pa dejstvo, da so gospodarsko slabejši sloji odvisni od gospodarsko močnih. .Dekan Rocinger pa ni le rešil uganke, temveč jo je tudi službouljudno naznanil škofu." • »In sedaj si dobil ceno zanjo. Ali kako moreš delati vpričo Rocingerja take slabe dovtipe?" »Saj nisem mislil, da ugane." »Veš kaj? Zanj je bila to res uganka za nagrado. Po ceno že prid«?, kadar bode prosto prvo mesto kanonika.” »Rajši grem pa že za svoj slabi dovtip v kaznilnico, kakor da bi dosegel s takimi sredstvi kanoništvo.“ Še bi se bila pogovarjala tovariša, ali med vrati škofove sobane se je prikazala herkulična postava. Bil je škofovski kurzor, ki je imel nalogo, odvajati škofove kaznjence ’ v kaznilnico v Niedertalu, kamor pošiljajo avstrijski škofje svoje posvečene obsojence. Ne da bi izpregovoril besedico, je položil kaplanu roko na ramo in ta mu je sledil brez besede. Samo za slovo je še pogledal svojega starega tovariša. Župnik je molil dalje iz svojega brevirja, ali prave nabož-nosti ni mogel več najti. Njegove misli so spremljale nesrečnega sobrata ,na poti v kaznilnico. V družbi, ki se naslanja na gospodarsko neenakost, se ne more realizirati nobene svobode. To privabi delavcem zopet v spomin nauk, da so v kapitalistični družbi mogoče olajšave, svoboda pa je v njej prazna fraza, naj se jo vtakne v milion paragrafov. Zato je seveda zakon o volilni svobodi vendar času primeren in želeti je le, da najde odsek tako obliko, s katero se pride najbližje k cilju, ki pa vendar ne bode brez potrebe šikanirala ravno tiste, katere hoče varovati: državljane, volilce. «' V državnem zboru je začela v torek de-ba ta o G e 13 m a n n o v e m nujnem predlogu, ki zahteva, da se začne takoj z drugim čitanjem volilne reforme. To je predlog, kateremu ne more nasprotovati nihče drugi, kakor absolutni sovražniki reforme, tisti, ki ne marajo za nobeno ceno splošne in enake volilne pravice, v nobeni obliki. Stvar je tako jasna, da je ni mogoče zavijati z nobenim »utemeljevanjem* in slovenski liberalci so si sami izrekli obsodbo, ko so z Vsenemci, Klofačevci in grofom Šternbergom začeli z opozicijo in s smešnim poizkusom obstrukcije proti predlogu. Recimo, da bi se šlo drju. Tavčarju res za izboljšanje odsekovega elaborata, česar mu seveda nihče ne veruje, tedaj bi moral vendar po vseh pravilih logike sam skrbeti za to, da se ne zavleče specialna debata. Vsako zatezanje zmanjša nado na možnost kakšnega izboljšanja. Čim pozneje bi prišla reforma na dnevni red, tem krajši bi bil čas za razpravo, tembolj bi bilo treba hiteti in tembolj bi postala iluzorična vsaka izprememba. To morajo kapirati tudi liberalci in gotovo imajo toliko razuma. Rayno zato je pa evidentno, da hočejo — seveda «brez upa zmage» — preprečiti reformo, odnosno izvabiti, kakor je izjavil dr. Tavčar v odseku — oktroa. V taki situaciji je pa že več kakor smelo, govoriti še o koroških Slovencih in o koroških mandatih. Nihče ne more prizadeti koroškim Slovencem toliko škode, kakor, obstrukcionisti, kajti če je upanje majhno, da bi se v zbornici doseglo še kakšno remeduro zanje, uničujejo liberalci še zadnjo sled zadnjega upanja. Sploh se pa kvalificira početje liberalcev dovolj značajno z njih neodkritosrčnostjo. Vsi, kar jih je, so že priznali, da se ne more preprečiti reforme in vsi se delajo v parlamentu, kakor da bi verjeli v uspešnost svoje otroške obstrukcije. Taka politika je pa nedostojna. Ako bi liberalci res mislili, da je volilna reforma nesreča, katere pa ne morejo preprečiti, tedaj bi imeli samo eno pot, ako bi hoteli ostati dosledni Kako izvrsten duhovnik bi bil lahko postal odkritosrčni, ravnodušni človek, ako bi bil znal škof prav ravnati s takimi značaji! Kajti vzlic razposajenemu humorju je bil vendar tisočkrat boljši od petoliznikov in denunciantov, ki so se plazili v ponižnosti pred škofom, pa so vendar vladali' n?d njim. Že davno je župnik zopet vtaknil svoj brevir v žep in čakanje mu je postalo že dolgo. Kaj bi doma lahko vse opravil v tem Času! Gledal je nekaj časa skozi okno na ulico. Kakšno živo vrvenje je bilo tam doli! Saio° stena ie ločila to, kar je bilo gori in jtar je bilo doli, in vendar, kakšen razloček! Ljudje tekajo doli semtertja in niti oe slutijo, da se vlada tukaj del sveta, da se za to steno odpirajo in zapirajo nebesa. Pa jim tudi ni nič mar. Vsakdanji kruh in skrb za družino je tista gonilna moč, ki jim spravlja noge k gibanje. Preko tega zidu, preko gospodov in sužnjev za njim so bili že prešli na dnevni red. Eni so sovražili škofa, drugim je bil brez pomena, s škofom vred pa tudi ostali popje. Koliko jih je izmed tega ljudstva v salonski in v delavski obleki, ko gredo še — namreč odložiti bi morali mandate. Seveda se najde v liberalni štacuni vsega prej, nego doslednosti. Torkova seja poslanske zbornice je trajala samo do */* 3. popoldan, ker je bil tedaj pogreb nadvojvode Otona. Po razmeroma kratki razpravi o GeBmannovem predlogu je bila zaključena debata ter sta bila za generalna govornika izvoljena Schčpfer pro, dr. Tavčar pa contra. Liberalci bodo menda ponosni, pa nimajo zakaj. Glasovanje o Gessmannovem predlogu je bilo v sredo popoldan. Proti nujnosti predloga je govoril prvi dr. Tavčar, ki je napadel volilno reformo sploh. Za nujnost je govoril Schčpfer. Vsenemci so «obstruirali» z razgrajanjem in z bezniškimi psovkami. S tein je zahteval glasovanje po imenih, kar je bilo odklonjeno. Za nujnost je glasovalo 227 poslancev, proti pa 46. Glasovali so proti: Nemški in češki veleposestniki, Vsenemci in slovenji liberalci. Rusinski poslanci so se vzdržali glasovanja. Vsenemci so med glasovanjem vsipali prostaške klice najnižje vrste nad poslance, ki so glasovali za nujnost in nadvlado. Onemoglost njih početja se je pa evidentno pokazala. Vpisovanje govornikov za meritorno razpravo se je že začelo. Manire obstrukcionistov v zbornici spominjajo na najžalostnejše čase avstrijskega parlamentarizma. Ton, ki vlada tam, odkar je na razpravi Gefimannov nujni predlog, se more študirati sicer samo v zakotnih beznicah. Posebni mojstri v surovosti konverzacije so Vsenemci, med katerimi se najbolj odlikujeta stari SchSnerer in Franko Stein. Izrazi kakor «šuft», «Schurke» i. t. d. letajo kakor smrdeče bombe po zborovalni dvorani in diskreditirajo avstrijski parlamentarizem pred celim svetom. In ta «kultura» je sedaj vzor našim liberalcem! Taktiko Vsenemcev proti volilni reformi, tistih Vsenemcev, s katerimi so sedaj združeni naši liberalci, označuje sledeča epizoda : Na nekem vsenemškem shodu na Dunaju je poslanec Franko Stein dejal, da ga je poslanec Kaiser pooblastil za igavo, da mu je (Kaiserju) ministrski predsednik Beck rekel, naj ne dela volilni reformi'težav, zato pa mu garantira vlada, da ga bode pri prihodnjih volitvah z vso močjo podpirala. To je porabil tudi »Slovenski Narod*, ki je hotel zbuditi mnenje, da se izvršuje volilna reforma samo pod pritiskom vlade, in da to ni ljudska zahteva. Sedaj pa je poslal poslanec Kaiser, podpredsednik zbornice in- “■ — "" 1 v nedeljo v cerkev? Koliko jih gre na izpoved? Tiste, ki imajo še tako navado, se izpozna oddaleč po obleki, po hoji, po držanju. Kako se godi to? Ali so izveličevalna sredstva cerkve izgubila svojo moč? Ali ne potrebujejo ljudje več nadnaravne pomoči? Cerkev je bila še stari vir izveličanja. Ljudje so hrepeneli bolj kakor prej po resnici. Ali če se ne tlačijo več k viru, morajo biti krivi le oni, ki so vzeli studenec v svojo last in zahtevajo visoko zdraviliško takso, ali pa mešajo med sveto vodo britko sol politike. Take tužne misli so ga odgnale od okna. Ko je hotel sesti, je že opazil, da je zavzela že tercijalka njegov stol. Duhovniki so prihajali in odhajali, ta s ponosno povzdignjeno glavo, v hoji in gesti posnemajoč škofa; oni neskončno ponižen, kakor da se ne upa vdihavati zraka, po katerem se ziblje naslednik svetih apostolov, namestnik božji. Tudi nekdanji Hercogov župnik, kanonik Šuster, je prišel s kupom spisov. Visoka starost ga je že sključila; hrbet mu je segal tako visoko, kakor plešasta glava. Neprestano delo pri pisalni mizi za blagor cerkve mu je skrivilo telo na eno formaciji «Deutschnationale Korrespondenz» pismo, v katerem pravi, da ni nikoli pooblastil Steina za tako izjavo. Veliki Nemec Stein se je torej poslužil čisto navadne laži. Hrvatski sabor je sklican na dan 12. t. m. Dva meseca se je odlašalo to sklicanje ln celo poletje so spletkarili nasprotniki novega kurza proti novi večini in novi vladi. Vidi se, da so imeli v visokih krogih mnogo zaslombe in stališče sedanje vlade je zelo težavno. Na čelu je ostala glava iz dobe starega režima;, ban je še vedno grof Pejačevid. Ižravno vladi podrejeni so pa ostali tudi stebri sta rega zistema, madjaronski veliki župani in okrajni predstojniki, ki jih je sicer nova vlada precej premestila, a jih ni mogla odstraniti. Oni se ne zmenijo za načela vladnih predstojnikov, vladajo v svojih županijah in okrajih po «stari navadi* in diskreditirajo vlado kolikor le morejo — kajti odgovornost more seveda nositi ona. Največ trpe pod temi razmerami delavci, ki se jih preganja še ravno tako, kakor v Khuenovih časih. Odgonski voz je še vedno sredstvo, s katerim rešujejo razne oblasti brutalne podjetnike pred stavkujočimi delavci. — Zmaga hrvatske-srbske koalicije je nedvomno političnega pomena, ali že sedaj se pokazuje, da je bila to sama etapa in nič definitivnega. Hrvatska politika je danes ne-vtajivo odvisna od volje madjarske koalicije, od katere se pa na noben način ne sme pričakovati odkritosrčnosti. Budimpeštanski gospodje so prav dobri kupčevalci in ko jim je bila moralna pomoč Hrvatov koristna v boju z Dunajem, so se je radi poslužili. Tudi sedaj še niso tako daleč, da jim ne bi bilo treba, pokazovati Hrvatom prijaznega lica. Pa ga kažejo. To je pa tudi vse. Ravno tako, kakor bi madjarska koalicija rada opeharila delavce za obljubljeno volilno reformo, tako čaka tudi napram Hrvatom samo na čas, ko bode njena moč dovolj utrjena, da jim potem lahko pokažejo kremplje. Vprašanje je, ali bodo znali Hrvatje medtem utrditi svojo moč tako, da bodo pripravljeni. Poleg konstitucionalnib, bi bile v ta namen potrebne zlasti socialne reforme, ki bi povzdignile moč ljudstva. Ali za to se ne opazi v brvatsko-srbski koaliciji dosti smisla, in menda se bode to nad njo še bridko maščevalo. Srbski ministrski predsednik Paši6 baje odstopi. Zadeva z nakupom topov, ki hoče srbska vlada naročiti na Francoskem pri Schneiderju, se je vendar tako zasukala, da Pašič ne more obvarovati svojega stališča. Tudi težave pri najetju državnega posojila, stran, tako da se je zibal težki zlati, na dolgi zlati verižici pripeti križ, ki ga je nosil okoli vratu, prosto po zraku. Takoj je moral izpoznati svojega nekdanjega kaplana, kajti zelo mračen pogled mu je švignil izpod košatih obrvi in njegove glasne misli je izdalo mrmranje o »tatu in o kazni božji Župnik se je hotel približati svojemu predhodniku, ta pa je že izginil za vrati do škofa. Na raznih stolpih je že odzvonila dvanajsta ura in še vedno je čakal župnik Hercog. Ako bi ga bila čakala dolžnost govora, bi ga bil gotovo že pozabil. Končno, ko je prišla starejša Ženska z ruto, sezajočo ji nad oči, s hudobno veselim pogledom iz škofovih soban, je bil poklican tudi župnik Hercog na avdienco. Na preprogi, ki je bila potegnjena skozi sedem sob, ni bilo čuti njegovih korakov, kar ga je navdajalo skoraj z neprijetnimi občutki. Bil je navajen, odgovarjati sam sebi za vsak korak. Po njegovih gorah se je slišalo vsako stopinjo, zato $e mu je zdela sedaj dolga pot po preprogi pošastno tiha. Le na kratko je mogel pogledati sobe, po katerih ga je vodil komorni sluga, sto- glede katerega je prišel baje v nasprotje s kraljem Petrom, so omajale njegovo pozicijo. Za naslednika se imenuje Vujiča ali pa Miladinoviča. Tako tava Srbija od krize do krize, iri njeni navdušeni slavitelji, ki hočejo po sili napraviti iz nje nekak jugoslovanski Piemont, bodo morali prej ali slej priznati, da ima balkanska država najprej dosti opraviti, ako hoče reformirati doma toliko, da doseže vsaj deloma stalne razmere. Nova francoska vlada je v ponedeljek seznanila zbornico s svojim programom, ki ga je prečital ministrski predsednik Clemenceau. Njegov program zasluži vso pozornost in umevno je, da je bila v ponedeljek zbornica popolnoma zasedena. Vladna izjava omenja Sarrienov odstop in pravi potem: Zunanja politika kabineta je že znana; s ponosom lahko konštatiramo, da se ni mogla republika odkar obstoji, nikoli po pravici obtožiti, da bi bila poizkusila kvariti evropski mir. Tudi za naprej bodemo nastopali zanj, tako da se ne bode moglo dvomiti o naših namenih. Sprejeti pa moramo tudi pogoje mednarodnega ravnotežja, ki jih nalaga sedanji položaj Evrope vsem narodom. Ako se naslanja mir civiliziranega sveta na orožje, se ne moremo razorožiti. Do tistega srečnega, a negotovega dne, ko se bode lahko izpremenilo zistem obvarovanja reda med narodi, je naša prva dolžnost do domovine, ne dovoliti, da bi se kakorkoli oslabilo moč njene obrambe. — V tem ko gojimo in krepčamo dobre razmere z vsemi vladami, bodemo skrbeli za vzdržanje v interesu miru od obeh strani sklenjene aliance in za pospeševanje urejenih prijateljstev. Naša diplomacija, ki mora biti vedno republikanskega duha, se bode spominjala, da je v težkih urah moralna moč odkritosrčne politike lahko odločilnega pomena na mnenje Evrope. Vlada bode spravila demokracijo do moči, ter jo učila, nalagati si zmernost v porabi te moči. Zakonski načrt bode organiziral popolno porabo vseh virov za rekrutiranje vojske. V vojaško organizacijo mora priti demokratični duh. Vojna sodišča se odpravi. V soglasje se mora spraviti človeške pravice z zahtevami narodne obrambe. Način volitev za .zakonodajni zbor se razširi, osebna svoboda pa dobi najprej garancije proti administrativni samovolji. Posvetovljenje šol se privede v najkrajšem času do uresničenja. Vlada bode zahtevala razveljavljenje zakona F a I -loux in s pomočjo ločitve cerkve in države, katero je odobrila dežela, se potrudi za var- stvo neomejene svobode vesti. Misleči na vkoreninjene predsodke, bodemo z vso odločnostjo zaprli pot sramotečemu povratku duha, ki prihaja od tuje vlasti. Zavarovali bodemo versko svobodo ter bodemo v ta namen brez slabosti porabili vse določbe zakona, in če bode treba, poskrbeli za nova sredstva. Z ustanovitvijo ministrstva za delo in za javno skrb hoče vlada izreči načelo: Pravičnost brez predsodkov. Odločena je, rešiti čim hitreje vprašanje starostne preskrbe delavcev. Popravila bode tudi zakon o strokovnih društvih ter bode razširila njih delokrog, za uradnike pa bode predložila društveni zakon z določbo, da se morajo držati meje svojih dolžnosti. Kot prvi korak za izboljšanje železniške uprave se predloži nakup zapadnih železnic. Rudniški zakon bode revidiran in določena bode državna kontrola; prometi, ki bi nasprotovali uvedbi potrebnih varstvenih naprav, izgube koncesijo, ali pa bode država, oziraje se na zakonite garancije, nakupila posamezne promete. Vlada predloži zbornici načrt o progresivnem dohodninskem davku in če bode treba, tudi o davku na kapital. Končno bode reformiran finančni zistem okrožij in občin. — Zbornica je odobrila program s 395 proti 96 glasovom. pajoč brez glasu pred njim. Vendar je opazil veliko izpremembo, ki se je izvršila izza smrti prejšnjega škofa. Takrat je viselo na stenah nekoliko oljnatih slik, izborna dela slikarstva; sedaj so bile stene polne diplom častnega meščanstva in društveništva škofovskega. Bil je prekratek čas, da bi bil prišel župnik do jasnosti zaradi neprijetnega občutka; že je prekoračil sedmo sobo in stal je pred škofom. Resen je sedel ta na širokem naslonjaču ter je upiral strog po gled na prišleca. Župnik je pač vedel, da je uvedena pri sedanjem škofu rimska ceremonialnost in da se vržejo duhovniki radi pred škofom na tla, ako žele. da dosežejo uspeh s svojimi prošnjami. Tudi župnik Hercog je hotel prositi, da bi dobil kaplana; ni se pa maral siliti na hinavščino, ki je bila zoprna njegovemu značaju. Ni mu bilo mogoče, približati se človeku s tistim češčenjem, s katerim je molil boga v cerkvi, pa najsi je ta človek škof. Prijel pa je za škofovo roko, da bi jo poljubil. Že je bil z ustnami prav blizu posvečene roke in tudi ta poljub je zahteval premaganje samega sebe, ko je župnik videl tolste prste. Toda do poljuba Domače stvari. Someščani! Kranjski deželni odbor je vpokojil vodjo deželne blaznice na Studencu, dija. Karola viteza Bleiweisa; prepovedal je ordinariju arju. Divjaku izvrševanje privatne prakse, odpustil pa je hipoma ordinarija drja. Robido. To neenako ravnanje z zdravniškim osobjem na zavodu take važnosti, kakršne je umobolnica, mora tembolj osupniti prebivalstvo, ker je splošno znano, da se je ravno dr. Robida mnogo trudil za reforme in za odstranitev nedostatkov in nerednosti na Studencu ter dela sumarična justica deželnega odbora vtisk, da se je hotel enostavno iznebiti zdravnika, ki mu je postal neprijeten v javnosti. Odpust drja. Robide ima na sebi znamenja maščevanja in kabinetne justice ter vznemirja vse kroge, ker še bolj obuja sum, da so deželni uradniki in uslužbenci na Kranjskem res brezpravni in da vladajo pri raznih deželnih zavodih javnosti prikrivane, a vendar kričeče razmere. ni prišlo. Komaj se je bil župnik prav dotaknil debele roke, in že mu je bila zopet odtegnjena. Čudil se je pač, da si škof ne da poljubiti roke od duhovnika, ki pije vsaki dan presveto kri. Pravega razloga ni mogel nikakor slutiti. Škof mu je odtegnil roko z občutkom svetosti ter zgražanja pred grehom. Dotikljaj brezbožnega duhovnika ga je pretresel in že ga je začelo daviti v vratu, tako da ni mogel odgovoriti ničesar, ko je župnik pozdravil po katoliško: „Lau-detur Jesus Christus." V ozadju je sedel pri posebni mizi, na kateri je stalo med dvema lestencema razpelo za prisege in velik kup papirja, mlad duhovnik s peresom v roki, z velikimi očmi zroč na starega župnika. „Vaša kuharica se imenuje Magdalena Centuri?" je vprašal škof, kakor po sili, da mora izgovoriti ime tako brezbožne osebe. „Da, Vaša škofovska milost," je odgovoril župnik v čudu nad vprašanjem, ki ga ni pričakoval. .Ali je devica?" je zadonelo strogo iz škofovih ust, dočim so se upirale njegove oči presunljivo v župnika. Dalje prih. , t ... ■, u................................... - Te reči se tičejo nedvomno vsega prebivalstva in siiijo javnost, da se peča ž njimi. Zato priredi podpisani odbor ad hoc v nedeljo, 11. novembra ob '410 dopoldan ljudski shod v veliki dvorani hotela «Union» z dnevnim Tedom: Deželni odbor, blaznica na Studenca in deželni zavodi splob. Someščani! Prihitite na ta shod brez razlike političnega mišljenja, kajti kar se je zgodilo v Umobolnici, je memento vsem. Deželni odbor je orgkn cele dežele in vse prebivalstvo ima pravico vedeti, kako vlada in kakšne so razbere pod njegovim ravnanjem. Povabljeni so deželni glavar, deželni odborniki ter deželni poslanci. Sklicatelji: 3van Franke, ces. svetnik, c. kr. profesor; Josip Gostinčar, privatni uradnik; Etbin Kristan, pisatelj; Ivan Mlinar, tiskar; 'dr. Vladislav Pegan, odvetniški kandidat; dr. Vladimir Ravnihar, odvetnik; dr. Josip •Stoje, praktični zdravnik; Ivan Š t e f e, Prednik; dr. Ivan Zajec, praktični zdravnik. Nov program objavlja izvrševalni odbor narodno-napredne stranke. Prvi načrt, ki je bil objavljen, je bil tako smešen, da je slavna eksekutiva sama zatajila težko porojeno dete svojega duha. Ali otrok, ki ga je sedaj adop-\ hirala, tudi hi mnogo lepši in krepkejši. Pravzaprav je le stara spaka, le da so ji pa tam nekoliko pristrigli lase. Ker se ni dala socialna demokracija kratkomalo pobasati v liberalno malho, so imenitni stilisti izpre-ftienili svojo filozofijo o delavstvu; ne dekre-tirajo več, da je socialno-demokratična organizacija podrejen oddelek liberalne armade, temveč da je «Narod* naenkrat kakor oficielni zagovornik te pisane družbe? — Drja. Robido imenuje liberalni list kverulanta. To je zelo splošna fraza, a če bi bila opravičena, to vendar še ne bi bil razlog, da se izpodi zdravnika - Specialista stante pede iz službe. »Narod* pravi, da se drju. Robidi ni zgodila nobena krivica; do nasprotnega prepričanja mora priti vsakdo, ako je čital dekret, s katerim je dr. Robida odstavljen. Ali najznačilnejše je glede tega discipliniranja, kar je dejal glavar gospod Detela primarij drju. Gregori Ču, ki je omenil, da na vodi dekreta vendar ne morejo utemeljiti odpusta. Deželni glavar je na to dejal, da tisto kar je navedeno v dekretu sploh nipravi razlog odšlo vljenja. Kako naj bi se tolmačilo te besede drugače, nego tako, kakor smo že zadnjič komentirali to zadevo, namreč, da se je hotel deželni odbor iznebiti zdravnika, ki mu je postal neprijeten? To mnenje pod-krepuje še bolj dejstvo, da so deželni odborniki pisali zdravnikom pisma v tem smislu, da naj ne podpirajo drja. Robide. Ali je tako uplivanje na odvisne zdravnike res dopustno ? Ravno to postopanje dokazuje, da je ta zadeva javne važnosti. Deželni odbor smatra svoje uradnike, tudi če imajo akademično stopnjo, za ljudi, ki ne smejo imeti lastnega mnenja; od tega deželnega odbora nikoli ni pričakovati modernega in edino pravega nazora, da je nastavljenec dolžan, točno in vestno izpolnjevati svojo službo, da je pa sicer svoboden državljan ter da njegovo politično mnenje, njegov socialni nazor, njegovo versko ali neversko prepričanje prav nič ni mar delodajalcu, tudi če mu je ime deželni odbor. Če se tako ravna z akademično graduiranimi uslužbenci, česa se imajo potem nadejati nižji uradniki, delavci i. t. d.? In če ima tako prakso deželni odbor, kako naj potem tolmači privatni podjetnik svojo oblast nad delavcem ? Resen nauk pa daje dogodek pred vsem deželnim uradnikom. Iz njega lahko razvidijo, kako problematično je vsako varstvo, ki je odvisno samo od dobre volje »svete avtoritete*, pa se ne opira na lastno moč. Kakor so se delavci naučili, da je organizacija za njih varstvo desetkrat več vredna, kakor vse pisane določbe, tako morajo tudi uradniki izvesti iz dejstev pravo konsekvenco: Organizirati se morajo in sicer ne organizirati za parado, temveč za ustvarjanje lastne moči, brez katere morajo postati žoge v rokah vsake samovolje. Javnost ima pa na teh razmerah tudi toliko interesa, da ga ne utaje vsi izmučeni komentarji. Deželna bolnica v Ljubljani je stalen predmet neštetih pritožb in treba bi bilo, pisati knjige, ne pa časnik, da bi se posvetilo vsem primerno pažnjo. Mnogo je takih pritožb in tudi skeptik ne more verjeti, da bi izvirale vse iz prevelikih zahtev prizadetih oseb, ali da bi bile izmišljene. Stalna rubrika nezadovoljnosti je brana. Dobro razumemo, da se ne more peči samih fazanov; verujemo tudi, da imajo bolniki včasih napačne pojme o vrednosti raznih hranil. Ali če se nam opetovano zatrjuje, da je hrana nezadostna, se mora pač verjeti; saj človek pač ve, kdaj ostane gladen. To je pa vendar nekaj, kar se ne bi smelo zgoditi v nobeni bolnišnici. Zadostna prehramba je tudi faktor pri zdravljenju, pomanjkanje hrane je pa mučilo. Ali so žganci, ki jih dobivajo bolniki, res nezabeljeni, tega seveda ne moremo kontrolirati; preveč masti pa že menda ni na njih, ker ni misliti, da bi si kdo nalašč izmislil take pritožbe. Gladen bolnik, ki ima denatja. si lahko vsaj tako pomaga, da si kaj kupi pri ondotnih usmiljenkah, hlebček kruha za 8 vinarjev, za 20 vinarjev surovega masla. Nekdaj so prodajale tudi vino po 64 vin. liter in pivo v steklenicah po 20 vin. liter. Ali se sedaj dobi pijače, ne vemo; nekoč se je to prodajanje ustavilo vsled neke pritožbe pri zdravniku. Takrat, ko se je to prodajalo, je pa vsekakor vladal neki protekcionizem; kdor ni ugajal kakšni merodajni osebi, ni dobil ničesar. V nekaterih bolnišnicah je navada, da se sme bolniku prinesti kaj od zunaj, ako ni to prepovedano od zdravnika. V Ljubljani se je zgodilo, da je dal vratar aretirati človeka, ki je hotel nekaj prinesti bolniku, čeravno je zdravnik dovolil. — Nekaterim bolnikom je primarij dovolil, da se smejo izprehajati po ograjenem vrtu in je naložil, da morajo biti vrata vedno odprta. Zdravnikova zapoved ni veljala, vrt je ostal zaprt. Še le po mnogih prošnjah bolnikov jih je izpustil strežaj na vrt, katerega je pa za njimi zaklenil kakor za jetniki. Ako je pričelo deževati, so morali čakati, kdaj se poljubi strežaju, da jim odpre. To se je zgodilo večinoma še le takrat, kadar so bili že prav mokri. Naravno, da so tudi v slučaju drugih potreb zaklenjena vrata več kakor neprijetna ovira. Skoro neverjeten je drug slučaj, o katerem se nam poroča. Neki bolnik je moral, kakor se nam zatrjuje, pomagati ves čas, kar je bil v bolnici, strežaju pri snaženju Ltd.; a zapustiti je moral zavod brez vinarja; za njegovo delo ni dobil ničesar, čeravno bi bilo že navadno usmiljenje velevalo, da se mu pomaga, kajti mož je bil doma s Koroškega. — To je samo mala izbera iz celega kupa pritožb, ki jih pa vsled pomanjkanja prostora ni mogoče spraviti v javnost. Tudi če bi bila pritožba kakšnega posameznika pretirana, je vendar jasno, da v bolnici ni vse tako, kakor bi moralo biti v takem zavodu. Remedura je na vsak način potrebna, ljudje, katerim se lahko primeri, da morajo poiskati zavetišča v bolnici, morajo imeti gotovost, da najdejo tam vse, česar je bolniku treba. Slovenske šole v Trato — to se pravi, šole ki jih Slovenci nimajo, so naenkrat silno prirasle na srce drju. Tavčarju in ravno sedaj se je spomnil, da bi se lahko spravilo stvar v državni zbor. Šest let že sedi dr. Tavčar v dunajskem parlamentu, a še nikoli mu hi prišlo to na misel. Ravno tisti hip, ko ima zbornica začeti z razpravo volilne reforme v drugem branju, pa sproži liberalni poslanec svoje šole z loka. Povrh vsega pa še zahteva, naj ljudstvo veruje, da je njegov nujni predlog resnega značaja! Slovenske ljudske šole so važna stvar. Nihče ne čuti tega tako, kakor slovenski socialni demokratje v Trstu, ki nahajajo v pomanjkanju izobrazbe slovenskih delavcev gorostasne zapreke. Ali če so bili tržaški Slovenci v svojem boju za šole vseh dvaindvajset let nerodni, je drja. Tavčarja nujni predlog v državnem zboru prava burka, nedostojna takega predmeta in liberalni poslanec pers>flira resno zahtevo tako, da je ne bi mogel hujše naj-zagrizenejši nasprotnik. »Narod* piše sedaj o stvari razburjene članke in notice, a ravno to je najbolj razdražljivo, kajti nihče ne bode smatral drja. Tavčarja za takega političnega bebca, kakor ga prikazuje njegov lastni organ z jezuitičnim namenom, vsiliti čitateljem mnenje, da je dr. Tavčar pravi mučenik narodne ideje in prikriti dejstvo, da ni hotel nič drugega, kakor nagajati volilni reformi Dr. Tavčar ve prav dobro, da je treba za vsako zahtevo, naj je še tako opravičena, najti pravi čas. In v hipu, ko je volilna reforma najaktualnejši in najvažnejši predmet razprave, je norost misliti, da se najde v zbornici dovolj zanimanja za taka vprašanja. Tudi se ne prezentira takih terjatev v času, ko kompromitira vsak predlog dija. Tavčarja eo ipso njegovo obstrukcijo t odseku ter nosi vse, karkoli predlaga, ob-strukcionistični pečat. Dr. Tavčar pa tudi ve, da se ne prihaja z nujnimi predlogi v zbornico brez potrebne priprave. Naj ja gospod doktor študiral tržaški material ali ne študiral, pripravljen vendar ni bil, sicer ne bi bilo treba iskati še le v zbornici podr pore za predlog. In »Narod* se znaša čisto po nepotrebnem nad klerikalci, ki niso vstali za Tavčarjevv nujnost, kajti naj se smatra klerikalne poslance za kar se hoče, vsekakor se jih prej vpraša, ako se želi ravno od njik podporo. Argumantacija liberalnega organa je pa sploh popolnoma šolarska, seveda spominja na tiste šolarje, ki kažejo učitelju v lice najresnejši obraz, za hrbtom pa osle. Po »Narodovi* logiki je bila za Tavčarjev predlog zadnja ara, češ, v novem parlamentu bodo narodnostna vprašanja potisnjena v stran. Vsi logično misleci sodijo sicer, da je preosnova parlamenta ravno zato v Avstriji posebno potrebna, ker mora postati državni zbor najpoprej sposoben za rešitev narodnega problema. Ali kaj se zmeni za to »Narod*? V sedanjem parlamentu imajo Nemci večino in kdor ne dela politike samo pri vrčku piva, razume, da mora ostati v takem parlamentu Tavčarjev predlog brez uspeha. V bodoči zbornici bode večina slo* vanska. Šance se torej popolnoma izpreobr-nejo in dr. Tavčar ima Slovence tako za norca, da zahteva od njih, naj mu verujejo, da bil edino njegov predlog pribavil tržaškim Slovencem šole! Ta taktika je preveč »kunštna*, da se ji ne bi poznalo, kako je neumna. In dr. Tavčar bi storil najpametneje, ako bi izstopil iz parlamenta ravno tako, kakor jc izstopil iz odseka. Vseučili&ka poljudna predavanja mislijo vpeljati v Ljubljani, menda po vzoru dunajskih »Volkstumliche Universitatskurse*. Profesor dr. Ilešič se je mudil te dni v Zagrebu in baje so mu nekateri ondotni vseučiliški pro fesorji obljubili, da prirede taka predavanja. Stvar bode seveda nekoliko težavna, kajti našemu ljudstvu ni hrvaščina tako umljiva, da bi lahko brez težav sledilo znanstvenim predavanjem. Sedaj se vidi, da bi bilo pri nas znanje hrvaščine bolj koristno, kakor znanje ruščine. Z dobro voljo bi se prebrodilo tudi to težavo. Vsekakor pozdravljamo namen tudi v tej obliki in če se uresniči projekt, bodo gotovo delavci porabili priložnost za seznanjenje z vedo. Seveda bode treba skrbeti, da bodo predavanja tudi primerna. In nekaj bi se dalo menda že tudi napraviti z domačimi močmi. Saj ne odločuje ravno naslov vse-učiiiškega profesorja. Prečudno himno je zapel v pondeljek »Slovenski Narod». Taka pesem je to, da človek res strmi in zaman vprašuje, kakšni nagibi so morali dotičnemu liberalnemu žur nalistu diktirati notico, ki je pravi ditirambus na — madame Lčwy in njen nekdanji zavod. Na Dunaju je glavna razprava proti neki madame Riehl, ki je imela tam mnogo let bordel. Proces razkriva grozovitosti, ki so najbridkejša satira na kulturo dvajsetega sto letja, razkriva človeške bestialnosti, ki jih je moglo le pero kakšnega Zole primerno opisati, razkriva nezaslišno brutaliziranje ubogih deklet, sramotno prodajanje lastnih hčera, policijske škandale i. t. d. Živce iz jeklene žice mora imeti Človek, da ga ne obide zona pri čitanju poročila o tem res senzacionalnem procesu. Ali le »Slovenski Narod* more izvajati iz tega take konkluzije, kakršne je Citati v njegovi pondeljkovi številki: »Ko bi bilo vse to res, kar se je pisalo in govorilo o zavodu madame Lč\vy, bi se še vedno lahko reklo, da je imela Lčwy dobrodelen zavod v primeri z morilsko jamo madame Riehl.* Takega slavospeva menda madame Lčwy sama ni pričakovala. In človek se ne more iznebiti vprašanja: Čemu vraga ji hoče »Narod* še post festum reševati renomd, ko je vendar razprava pri ljubljanskem sodišču in tudi še marsikaj druzega v dovolj živem spominu? Seveda, tista moralisterga, ki si zamaši ušesa, če le sliši besedo »prostitucija*, je glupa. Radi bi vedeli, kako naj izhaja kapitalistična družba, družba z veljavnimi še gami, družba s sedanjimi določbami o razmerju spolov, brez prostitucije. Hinavščina, ki se razširja na tem polju, je gotovo zoprna do skrajnosti. Ali od priznanja dejstev pa do hvaljenja takih reči, kakršne so se godile v Lčwyjevem zavodu in v depandansah, je vendar korak, ki prestopi že več nego je dopustno. Saj se vendar ni šlo le zato, da se je vršilo spolno življenje izven legalnega okvira, nad čemur se hinavščina navadno najbolj zgraža, ampak dejstvo je, da se je prodajalo tista uboga dekleta, kakor živino na semnju, da se jih je izkoriščevalo )rez srca in duše in da niso našla varstva tam, kjer bi ga bile lahko zahtevale po vsej )ravici. Ta reminiscenca je bila vsaj zelo ne-Dotrebna, oblika, v katero jo zavija «Narod», e pa grozovita. Shodi. Ljubljana. Tukajšnja železničarska kra-, evna skupina splošnega pravovarstvenega in strokovnega društva je imela v ponedeljek, dne 15. oktobra ob 8. uri zvečer v salonu pri »Štajercu* na Resljevi %cesti shod, kateremu je predsedoval sodrug D ostal. Edina točka dnevnega reda je bila: Volitev enega delegata na konferenco kurjačev in kurilničnih delavcev, ki se ima vršiti meseca novembra na Dunaju. Pomen konference je raztolmačil sodrug Uršič v nemškem in Vidmar v slovenskem jeziku. Nadalje sta še govorila sodruga Stayer in Kokol. Shod je bil izredno dobro obiskan, kar je znak, da napredujemo. Skedenj pri Trstu. Politični odbor jugoslovanske socialno - demokratične stranke v Trstu priredi v nedeljo, 11. L m. ob poltreh popoldan ljudski sbodT v dvorani gospe Marije Sancus v Škednju. Dnevni red je: Volilna reforma in Slovenci. Delavci! Usoda volilne reforme, ki je ogromne važnosti za delavsko ljudstvo, je v odločilnem štadiju. Za delavstvo je volilna preosnova brezpogojno nujna; brez temeljite izpremembe volilnega reda je delavskemu razredu v Avstriji onemogočeno resno politično življenje. Prihitite torej na ta shod. da se pogovorimo o naši najvažnejši politični zahtevi. Pokažite z mnogobrojno udeležbo, da se resnično zanimate za svoje pravice in da ste zreli zanje. Ptuj. V petek, dne 16. t. m. ob 8. uri zvečer je v gostilni g. Hugona WeiBs nsteina v Ptuju ljudski shod z zelo važnim dnevnim redom. Železničarji in delavci iz Ptuja in okolice, udeležite se tega shoda polnoštevilno in pripeljite tudi žene s seboj. Najnovejše vesti. Dunaj, 8. novembra. Včerajšnja seja dr žavnega zbora, ki je bila po sprejetju GeB-mannovega predloga pretrgana, da so se mogli vpisati govorniki, se je nadaljevala ob f/i4. Na dnevni red je prišlo seveda takoj drugo čitanje volilne reforme. Besedo je dobil prvi dr. L ček er kot poročevalec odseka. Ko je stopil na poročevalniško tribuno, so začeli Vsenemci takoj zopet s svojim hripavim, neduhovitim in vsled tega že do skrajnosti zo prnim kričanjem. Najprej so vsi saupaj tulili: Hajl nemškemu buršenšafterju! Potem je zapel Iro študentovsko pesem »O alte Burschenherr-Iichkeitl* — Bilo je, kakor v družbi pijancev. Ko niso mogli s petjem dalje, so začeli kričati: »Heil Germanial* S svojo rabuko so pa ostali tako osamljeni, da je L ček er lahko podal svoje poročilo in se ga je do konca dobro razumelo. Ta način obstrukcije torej ne strmoglavi reforme. Ker se je med kričači tudi Schčnerer iztikal, je prinesel poslanec Seitz stenografski zapisnik zbornice iz leta 1881 ter je v njem pokazal predlog, ki so ga bili takrat vložili vsfenemški poslanci Schčnerer, Furnkranz in tovariši za vpeljavo splošne in enake volilne pravice. Tudi Lčcker je to omenjal v svojem poročilu. Vsenemci so skušali zaviti stvar, pa se jim ni posrečilo. Lčcker-jevemu poročilu je sledilo burno odobravanje. Prvi za referentom je govoril grof Sylva-T a r o u c a (češka fevdalna veleposestniška stranka). Izjavil je, da se pokazuje za volilno reformo ogromna večina in njegovi stranki ne ostaje nič druzega, kakor prepustiti zagovornikom reforme odgovornost za posledice. Končno je izjavil, da bode njegova stranka glasovala za špecialno debato, nadaljnje njeno postopanje pa bode odvisno od tega, kako se izp6lnljo njene želje. — Dr. Ofner zagovarja reformo in karakterizira nedoslednost Vsenemcev. Reforma ni breznapačno mojstr- sko delo, temveč ima vsa znamenja kompromisa. Polovica človeštva je še izključena od volilne pravice. Dr. Ofner zagovarja žensko volilno pravico in zahteva volilno sodišče. — Schčnerer pravi, da je zadovoljen sam * seboj. . Dunaj, 8. novembra. Za generalno debato o poročilu odseka za volilno reformo se je oglasilo 85 govornikov za in 65 proti. Baje bode govorilo z vsake strani po 1<* govornikov, potem se Zaključi debato. Dane* je govoril prvi poslanec Breiter; zagovarjal je reformo, a opozarjal je, da so za poljsko kolo zopet določeni privilegiji. Potem j* govoril poslanec dr. Adler. Njegov govor j®" bil zelo stvaren in je dokazoval rjujnost reforme. Delo odseka je kompromis različnih narodov, vendar gleda iz njega tupatam nasilstvo, ki je izvršeno zlasti nad Rusini-Kot plod kompromisa ne more biti reform* idealna in ne ustreza vsem opravičenim zahtevam. To čutijo najbolj socialni demokratje, ki so zlasti pri razdelitvi okrajev najbolj oškodovani. Take pomanjkljivosti pa ne morejo opravičiti, da bi se zavrglo reformo, kfc je potrebna. Socialni demokratje bodo torej glasovali za njo in se bodo omejili glede izpreminjevalnih predlogov samo na najnujnejše, Proti vsakemu poskusu poslabšanja ali popačenja reforme, zlasti proti pluralnemu* zistemu, bodo pa nastopili z vso odločnostjo.-Za Adlerjem so govorili Romanczhkr Šramek, dr. Weifikirchner in ministrski* predsednik baron Beck. Upa se, da bode* glavna debata jutri končana, potem se preide na specialno razpravo. Dunaj, 8. novembra. Vzlic nasprotnim poročilom v časopbjut se govori v poučenih krogih, da je Luegerjeva bolezen sil* nevarna; baje se mu razstavlja kri. Časopis*' prikrivajo pravi položaj, ker župan redno čita liste, dasiravno trpi velike bolečine. V zdravniških krogih se boje katastrofe. Beograd, 8. novembra. Zasedanje skup' ščine je bilo včeraj odleženo do 24. novembrff-Pred sklepom seje se je primerila burna ep*' zoda. Nacionalistični poslanec Rafajlovi& in naprednjak Marinkovič sta bila vložil® neko interpelacijo, ker je bila dne 3. novembra uradno sekvestirana neka tiskarna s policijsko pomočjo. Minister P roti d je včeraj odgovarjal, da je dotična tiskarna lastnina časnikarja S ib ar id a, ki je dplžan državi nad 2000 dinarjev za kazni radi tiskovnih prestopkov, pa jih noče plačati. Minister je tud* zavračal Rafajlovidevo trditev, da zatir® vlada svobodo časopisja. Nato je Rafaj' lovi d zaklical: Jaz že razkrijem Vaše zarotniško srcel Nastala je velika rabuka, Proti*' je odgovoril, da ni zarotnik, Rafaj lovi* je pa zaklical: «Na ulici kaznujem vsacega*-kdor me imenuje tujega agenta. Z revolverjem nastopim prrti obrekovalcem!* Predsednik je prekinil sejo radi močnega nemir®-' Nektarijevid zakliče pri vratih Rafajl?' vicu, da je Sibaridev agent. Rafaj' lovic ga takoj poči v obraz. Ko se je seja zopet začela, je Rafajlovid obžaloval svoj® ponašanje, a pozval je Proti da, naj prekliče besedo »tuji agent.* P r o ti d izjavi, d® ni mislil na poslance, temveč na ljudi, ^ podpirajo Sibarida. Oficiozno se razglaša, da ni PasideV® stališče omajano in da o ministrski kriz* 1,1 govora. Zaveden delavec In prijatelj delavstva ne pije Koslerjevega piva! Jz stranke. Za provizorični dnevnik. Kakor smo že Javili, je sklenil izvrševalni odbor jugoslovanske socialno-demokratične stranke, priredi ob času- prihodnjih državnozborskih vo-jjtev provizorično dnevno izdajanje »Rdečega Prapora«. Politične razmere in razvoj stranke 50 diktirali izvrševalnemu odboru ta sklep, »aterega izvršitev bodo nedvomno podpirale 0rganizacije in sodrugi sploh z vso unemo. franka čuti že davno, da njeno dosedanje ^sopisje, kljub temu, da se je že precej razilo , vendar nikakor ne more izpolnjevati ^seh svojih nalog in izvrševalni odbor se že davno peča s primernimi reformami. Ker pa Je za veej0 in trajno preosnovo potreben ®tlep strankinega zbora, bodo njemu predloženi tozadevni piedlogi v odobrenje. Neod-^sno od tega dela, pa izpoznava izvrševalni 'Odbor nujno potrebo provizorične reforme ob ^asu volitev, ter je prišel po zrelem uvaže-vanju do prepričanja, da more takrat samo dnevna izdaja zadostiti zahtevam. Izvrševalni 'pdbor se peča sedaj s potrebnimi pripravami dopošlje organizacijam najpozneje tekom H dni detaljna navodila, tiskovine itd. ter pričakuje pri tem delu najizdatnejšo podporo Organizacij in sodrugov. Nemški sodrugi na Čefckem so imeli v Oedeljo v Libercih konferenco političnih organizacij, ki je sklenila, da se izdaja za se-verno Češko socialno - demokratičen dnevnifc. ^voljen je bil odbor, ki ima poskrbeti vse Priprave. Nekateri delegatje so zahtevali, naj *ačne dnevnik izhajati 1. februarja 1907. Sedaj izhaja v Libercih «Freigeist» po dvakrat na teden. &0p 1S1. miren pri Gorici. Citateljem našega glasila bode zdelo, da je pri nas vse mrtvo in da so mirenski delavci bodisi izginili kakor ‘kafra iz sveta, ali pa da jih je do zadnjega V*ela 'klerikalna slana. Res delajo klerikalci Do svojih časopisih tako vodo, kakor bi bilo P«i nas vse črno. Pa ni tako, in ravno kle-tikalna taktika bode menda povzročila, da se naši zavedni delavci ohrabrijo in si ustanove organizacijo, brez katere ne dosežemo nikoli dostojnejših razmer. Osem let je tega, kar je bila v Mirnem ustanovljena podružnica Soriškega »bralnega in podpornega društva». l«po je začetkoma napredovalo, ali delavci ^‘30 bili še dovolj izurjeni in tako se je posrečilo zaradi delavskega izkoriščanja znanemu tovarnarju Jakilju, postati predsednik in; blagajnik podružnice obenem. Za organizacijo je Mia to nova katastrofa; ta predsednik je streljal take kozle, da je moralo centralno Sodstvo končno razpustiti podružnico, denar ;Pa se je oddalo kompetentnemu mestu. Nad 'dve leti smo ostali tedaj brez vsake bolniške Zavarovalnice. Tedaj so nekateri klerikalci s pomočjo poslanca dr. G r e g o r č i č a ustanovili Pomožno bolniško blagajno, ali ne, da bi koristili delavstvu, temveč zgolj v strankarske kamene. Sezidati so si hoteli klerikalno trdnjavo, Ako bi jim bil na misli blagor dejstva, bi bili morali omogočiti pristop vsakemu delavcu, pustili so pa dve tretjini domačega delavstva le zato, ker ni njih političnega Mišljenja, izven zavarovalnice, vedoči, da bi Prišlo sicer vodstvo zavoda že na prvem občnem zboru v delavske neodvisne roke. ^a bi si omogočili gospodstvo, so določili v Pravilih, da odbor lahko sprejme in odkloni kogar hoče, čisto po lastni volji. Tega paragrafa se poslužujejo prav spretno. Na zadnjem občnem zboru so izključili celo * delavnico le zato, ker so tam vsi delavci socialističnega mišljenja. Bili so pa posebno previdni, tako da so izvedeli prizadeti delavci za dotični občni zbor še le dan pozneje, kakor se je bil vršil. — Naši gospodarji, ki so. obenem občinski možje, hočejo izrabiti to situacijo v svojo posebno korist. Snujejo namreč zadružno bolniško blagajno pod pokroviteljstvom občine. Tisti ljudje, ki so pripravili začetkoma omenjeno podružnico do pogina, hočejo spraviti delavstvo zopet pod svojo komando; glavni namen nove blagajne, kateri so pravila, ako se ne motimo, že potrjena, je pa ta, dobiti deponirani denar stare podružnice. Svojim delavskim tovarišem priporočamo naj imajo odprte oči in naj se ne dajo tudi tukaj vpogniti v jarem svojih izkoriščevalcev. Vstrajajo naj v okrajni bolniški blagajni, dokler se ne doseže zdravejše reme-dure, tako da bodo lahko sami upravljali svojo blagajno. Prihodnjič pa izpregovorimo kaj o strokovni organizaciji. Umetnost In književnost. Razredne borbe četrti zvezek nam je došel s sledečo vsebino: Glose: Zar uspjeh?; Politički ciganluk; Buržoaska politi čka ekonomija. Članki: Rudolf Zistler: Bosanski apsoiutizam i hrvatska ustavnost; Juraj De-m e t r o v i č: Pogledi na hrvatsku književnost; S. Delič: Reforma osiguranja radnika u bolesti i nezgodama. Kronika: Političke iskre; Prosvjetna smotra. Društvene vesti. Predavanje v Nabrežini. V nedeljo, dne 18. t. m. popoldne priredi nabrežinska (Ljudska knjižnica* predavanje gosp. profesorja Ivana Franceta h Ljubljane o Adi Negri. Nabrežinski delavci so povabljeni, da se udeleže zanimivega predavanja v polnem številu. Drnfitvo j ubijala UDolfou« tiliec 5t. 12 se priporoča slavnemu občinstvu za obilen obisk. 6—2 Spoštovanjem ^afcob Sro^tdj restaurater. ¥ ▼ M V M M M M M V M M M M M U M Stanje hranil, vlog: 22 milijonov kron. Rezervni zaklad: 760.000 kron. Mestna hranilnica ljubljanska ? lastni hiši v Prešernovih ulicah št 3 popre] na Mestnem trgn zraven rotovia, sprejema hranilne vloge vsak delavnik od 8. do 12. ure dopoldne in od 3. do 4. ure popoldne, jih obrestuje po 4% ter pripisuje nevzdignjene obresti vsakega pol leta h kapitalu. Reptni davek od vložnih obresti plačuje hranilnica iz svojega, ne da bi ga zaračunila vlagateljem. ZA VARNOST VLOG JAM& POLEG LASTNEGA REZERVNEGA ZAKLADA MESTNA OBČINA LJUBLJANSKA Z VSEM SVOJIM PREMOŽENJEM IN VSO DAVČNO MOČJO. DA JE VARNOST VLOG POPOLNA, SVEDOCl ZLASTI TO, DA VLAGAJO V TO HRANILNICO TUDI SODIŠČA DENAR MLADOLETNIH OTROK IN VAROVANCEV. 86-8 Denarne vloge se sprejemajo tudi po pošti in potom c. kr. poštne hranilnice. Posoja •• na lemljiiia po 47,%> a* menic« in na vrednostne listine pa po 6% na lato. < f M * f U * ► ^ t \ f \ > * * * t * f * * €■<■ C- <■ <■ €■ <■ €■! Domača tvrdka $ Odlikovana v Parim lata 1904, v Londonu ln Lnttiehn lete 1905. Ustanovljeno leta 1864. Pivovarna G. Auerjevih dedičev svojevrstno marčno pivo. ▼ Ljubljani, Vollove ulice št 12. 19—10 Razpošiljanje blaga na vse kraje svetal Naj cenej fta, na j večja eksportna tvrdka! Mestni trg nasproti rotovža prej ▼ Kranja j| priporoča tvojo veliko, isborno k nalogo finih švicarskili ur briljantov, zlatnine In srebrnine v veliki izberi po najnlijili cenah. Vrinka7 daj8rn°jeblae° UUItd&j res fino in dobro, je to, da je razpošiljam po celem svetu. — Na stotine pohvalnih pisem je vsakomur prostovoljno na ogled, da se lahko sam prepriča. Prosim aahtevajte veliki novi oenik, ki ae polije SMtonj in poitnine prosto. Zaloga in tovarna pohištva vsake vrste 52—39 Aleksandra l«evi Minzija Trst — Plazza Roserio 2 — Trst (toliko poslopje). Bogat izbor v tapeterijab, zrcalih in slikah. — Ilustriran cenik gratis in franko vsakemu na zahtevo. — Cene brez konkure n c e. — Predmeti se postavijo na brod ali železnico, ne da bi se za to kaj računalo. mJUUUUBOUUUtKBtUUUUUUUUUBUUUmUi Podpisani sodrugi naznanjajo, da so odprli te dni svojo gostilno »ftlla $calta“ via der Acqua št. 18 kjer se bodo točila najboljša vina in pivo po prav zmernih cenah. Tam se lahko naroda tudi koaila in večerje po primernih cenah delavstvu, od katerega ravno pričakujejo obilega obiska. V Trstu, meseca novembra 1906. 15—1 Zaltz In drugi. v Delniška družba združenih pivovarn Za(ec in Laški trg Telefon Št lea. V Ljubljani Telefon »t. 163. 58—18 priporoča svoje «*« *■« * * f \ •»- • - žf v ' m 2[ ' ' * . V *♦> BflT* isborno pivo v sodcih in ▼ steklenicah. "VI Telefon it 187. ZalOga V Spfcdnji Šiški. Telefon itj?L- Ugodna priHka m nakup radi it neke velike tovarne samo 3 goldinarje aUn. pottni tabojcak 5 kilogramov celotne tete (priblimo M—<0 komadov) pri (tkkaoju malo potkodovanega, l*po nrtta-nega, rotno ditoMga "-11 toaletnega mila moja vijoli«n*ga, vrtničnega, o»jnienega, »olnanianega, toajkinega, Hlijno-mleenega, fenarnienaga, breakvinega cvrt. 1.1. d. Razpošilja proti ponatju podjetje Manhattan Bndimpeita Vin, Beser6dy-uto*a 3. Kavarna ,,K0K“ v Cjubtjani, Stari trg 30 je vsak torek, četrtek, seboto in nedeljo Vso ml odprta. Z odličnim spoštovanjem 15—12 Tani in Leon Pogačnik. Izdajatelj ia odgovora! uradnik Josip Berdajs. MT Božične, novoletne ter imendanake voičilne listke (dopisnice) s slovenskim besedilom razpošilja po najnižjih cenah Wnnlbald Plann Dunaj VI., Wallgasse štev. 19, poleg Rajmundovega gledišč. Vsaki poMredba In poaatisek It kaulvo. 52—12 Edino pravi je Thierryev balzam le z zeleno znamko nune. Zakonito zavarovan. Davno na* meni to neprenosljiv proti motenju v prebavljanju, želodčnim krčem, koliki, nahodu, prsnim bolečinam, influenci i. t. d. — Cena 12 malim ali 6 velikim steklenicam ali eni ipecijalni steklenici s patentno saponko 5 K franko. Tllerrovo ceitlfollliio mazilo le obit zimo Kol bob plus fttri um k tako itare ran«, vnetja, pofkodbe lipah, in otekline »Mb vrat. Cena S lončkoma K 3-60, potilja franko le proti napraj po.lan.mu denarju ali povzetju Utama ft.Ttricrry 1 Pregrada p. Rog. Slatiai Broturica s tiao* iivirnimi aahvalami breaplaCno in franko. Dobiva m v vaeh večjih lekarnah in madieinalnah drogerijah. se priporoča slavn. občinstvu za mnogobrojni obisk. Točijo *e pristna bizeljska, ljutomerska, dolenjska in vipavska vina ter mengiško dvojno marčno pivo. Gorka in mrzla jedila ob vsaki uri. — Posebna soba za večje družbe ia za društva je na razpolago. Miri s teraso in krasnim razgledom na ■ Itn In Jon novo opremljene sobe: postelja 1 UU lliluu krono, soba z dvema posteljema 2 kamniške planine in na Šmarno goro. i——.. kroni. Jako ugodna prilika za letoviščarje, za katere se cena primerno zniža. Na razpolago so vsi domači listi. Ctat naVadnt, postrežba tožna! Z odličnim spoštovanjem Anton Maver, lastnik. Tiska iv. Pr. Lampret v Kranja. HOTBIv „VBGA“ v Spodnji Šlikl pri Ljubljani 18—11 ob glavni cesti nasproti ljudski šoli.