leto XXVIII, št. 2, 2021 leto XXVIII, št. 2, 2021 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO Zgodovinarji pogosto hlastamo po prelomnicah – pomembnih datumih in letnicah, ki uokvirjajo naše razmišljanje in dojemanje sveta. Z njimi se pocutimo varne. Vcasih si te oporne tocke izberemo sami, razumsko sledec nekemu procesu, vcasih nam jih – v skladu s svojimi interesi, vsili nekdo drug. Eno in drugo je bilo krivo, da smo na enodnevnem znanstvenem simpoziju, ki smo ga 27. septembra 2021 izvedli v soorganizaciji Zgodovinskega društva Celje, Muzeja novejše zgodovine Celje, Mestne obcine Celje ter Pokrajinskega muzeja Celje, s podporo Javne agencije za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije in Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, šele 100 let pozneje argumentirano, na osnovi virov in raziskav, spregovorili o prvem slovenskem županu Mestne obcine Celje ter se s tem velikim clovekom in Celjanom srecali tudi na zanimivi in odmevni razstavi Pokrajinskega muzeja Celje. Celjani so leta 1918, še bolj pa leta 1921, zacutili, da se dogaja nekaj velikega – da se v temeljih ruši vecstotletni državni okvir in sesuva nemški politicni primat, da z vstopom v novo, po krvi, jeziku in rodu sorodnejšo državno tvorbo, Slovenci koncno postajamo gospodarji na svojem – najprej v širšem slovenskem, koncno pa še v lokalnem okviru. Navdušenje in zanos tedanjih Celjanov si z lahkoto predstavljamo in ga razumemo. Z uresnicitvijo stoletnih sanj o slovenski politicni afirmaciji na mestni ravni je prišla tudi priložnost za dokazovanje in samozavest. Mesto je v teh razmerah potrebovalo samozavestnega, smelega, podjetnega in garaškega oceta, potrebovalo je Jura Hrašovca. Hrašovec je bil izrazito delovna osebnost, ki je na številnih podrocjih zaznamovala življenje Celja že v avstrijski dobi in nato do konca prve jugoslovanske države, zato so ga upraviceno imenovali »starosta celjskih Slovencev«. Hrašovcevo županovanje, ki je trajalo do leta 1927, je bilo vrhunec njegove bogate družbenopoliticne kariere, ki se je zacela že v osemdesetih letih 19. stoletja. S svojo življenjsko energijo in vec kot šestdesetletnim javnim delovanjem predstavlja nedvomno eno najpomembnejših osebnosti prve polovice 20. stoletja pri nas. Prispevki, ki so objavljeni v tokratni, tematski številki revije Zgodovina za vse, predstavljajo Jura Hrašovca kot liberalnega politika – enega izmed akterjev povezovanja slovenskega liberalnega tabora, spodbujevalca mestne gospodarske samozavesti, borca za slovenski jezik in kot predsednika Jugoslovansko– ceškoslovaške lige v Celju tudi velikega prijatelja slovanske vzajemnosti. Življenjska, še bolj pa pot družbenega udejstvovanja Jura Hrašovca je tesno povezana z vsemi mejniki nacionalnega boja Slovencev od konca 19. stoletja do tridesetih let 20. stoletja – zacenja se z bojem za dosledno spoštovanje ustavno zagotovljenih pravic o uradovalnem jeziku na vseh nivojih uprave in sodstva, nadaljuje z bojem za slovensko šolstvo ter prizadevanji za financno in gospodarsko emancipacijo slovenskega me- šcanstva na Štajerskem. Hrašovca najdemo v prvih vrstah tudi ob rojstvu nove države, sooblikoval je politicni zemljevid mešcanskih strank v mladi jugoslovanski državi in na lastni koži obcutil posledice preracunljivega politicnega kupckanja. Prav zato njegova zgodba dalec presega lokalne, celjske okvire in omogoca raziskovalcu, da sledi identicnim procesom tudi v drugih okoljih ali pa Hrašovcevo perspektivo znanstveno argumentirano umesti v širši, nacionalni kontekst. Aleksander Žižek ZGODOVINA ZA VSE, leto XXVIII, 2021, št. 2 ISSN 1318–2498 VSEBINA Jurij Perovšek Slovenec postane prvi Celjan 7 Izvolitev dr. Jura Hrašovca (1858–1957) za župana leta 1921 in njegovo vodenje mesta Celje EIN SLOWENE WIRD FÜHRENDER BÜRGER VON CELJE Die Wahl von Dr. Juro Hrašovec (1858–1957) zum Bürgermeister im Jahr 1921 und seine Leitung der Stadt Celje Damir Žeric Dr. Juro Hrašovec – prvi slovenski župan Celja 29 DR. JURO HRAŠOVEC – DER ERSTE SLOWENISCHE BÜRGERMEISTER VON CELJE Vlasta Stavbar »Laskam si, da sem bil vedno dober Slovenec, vec pa ne« 44 Ustanovitev vseslovenske liberalne stranke „ICH RÜHME MICH DESSEN, DASS ICH IMMER EIN GUTER SLOWENE WAR, MEHR ABER AUCH NICHT.“ Die Gründung der allslowenischen liberalen Partei Bojan Cvelfar »Tozadevno akcijo je prevzel g. župan sam« 66 Dr. Juro Hrašovec in Jugoslovansko ceškoslovaška liga v Celju „DIE DIESBEZÜGLICHE AKTION ÜBERNAHM DER HR. BÜRGERMEISTER SELBST“ Dr. Juro Hrašovec und die Jugoslawisch – tschechoslowakische Liga in Celje Jure Gašparic 1918: Odvetniki med dvema državama 85 Amalgam habsburške monarhije in nove jugoslovanske države 1918: ANWÄLTE ZWISCHEN ZWEI STAATEN Ein Amalgam der Habsburgermonarhie und des neuen jugoslawischen Staates Bojan Balkovec »Za gerenta je imenovan …« 97 Narodna in Deželne vlade SHS in imenovanje obcinskih vodstev „ZUM GERENTEN WIRD ERNANNT …“ Die Nationalregierung und die Landesregierungen des Staates der Serben, Kroaten und Slowenen (SHS) und die Ernennung der Gemeindeleitungen Jernej Kosi »Razmere se bistveno razlikujejo od onih v ostali Sloveniji« 106 Prekmurski gerenti in obcinsko poslovanje v Prekmurju (1919–1927) BÜRGERMEISTER, GEMEINDEN UND DIE ORGANISIERUNG DER GEMEINDEVERWALTUNG IM PREKMURJE NACH DER BESETZUNG DURCH UND DEN ANSCHLUSS AN DAS KÖNIGREICH DER SERBEN, KROATEN UND SLOWENEN Filip Cucek »Izgubljena« Spodnja Štajerska 124 Mariborski poslanec Heinrich Wastian v graškem deželnem zboru (1918-1920) DIE „VERLORENE“ UNTERSTEIERMARK Der Marburger Abgeordnete Heinrich Wastian im Grazer Landtag (1918-1920) Andrej Studen »Naše krasno šolsko poslopje bodi odslej posveceno slovenski mladini!« 137 Preustroj celjskega šolstva po prelomu 1918 Jurij Perovšek Slovenec postane prvi Celjan Izvolitev dr. Jura Hrašovca (1858–1957) za župana leta 1921 in njegovo vodenje mesta Celje* PEROVŠEK, Jurij, dr., znanstveni svetnik, emeritus, Andraž nad Polzelo 398, SI – 3313 Polzela, jurij.perovsek@gmail.com 929Hrašovec J. 352.075.31(497.431)"1921/1927":929Hrašovec J. SLOVENEC POSTANE PRVI CELJAN Izvolitev dr. Jura Hrašovca (1858–1957) za župana leta 1921 in njegovo vodenje mesta Celje Prvi slovenski župan Celja dr. Juro Hrašovec (1858– 1957), ki je mesto vodil v letih 1921–1927, je zaznamoval življenje Celja že v avstrijski dobi in nato do konca prve jugoslovanske države. V casu njegovega županovanja so v Celju uredili ceste, obnovili mostove in javne zgradbe, postavili moderno javno razsvetljavo, odpirali nove mestne dele, uredili mestne finance ter obcinska podjetja postavili na trdno in samostojno podlago. V celjskem obcinskem svetu je deloval do leta 1935, skozi ves cas prve Jugoslavije pa je bil dejaven tudi na številnih društvenih in drugih podrocjih ter kot odvetnik. Kot prvi slovenski izvoljeni ter zgleden in zanesljiv upravljalec mesta ima v razvoju Celja zgodovinsko vlogo, vpeto v slovenski emancipacij- ski proces po razpadu habsburške monarhije in graditev slovenske tvornosti po prvi svetovni vojni. Kljucne besede: Mestna obcina Celje, prvi slovenski župan, dr. Juro Hrašovec, županovanje 1921–1927, Jugoslovanska demokratska stranka/Samostojna demokratska stranka * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega pro- grama št. P6-0281 Idejnopoliticni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. PEROVŠEK, Jurij, PhD, Scientific Advisor, Emeritus, Andraž nad Polzelo 398, SI – 3313 Polzela, jurij.perovsek@gmail.com 929Hrašovec J. 352.075.31(497.431)"1921/1927":929Hrašovec J. A SLOVENIAN BECOMES THE FIRST MAYOR OF CELJE The election of Dr Jura Hrašovec (1858—1957) as mayor of Celje in 1921 and his legacy** The first Slovenian mayor of Celje, Dr Juro Hrašovec (1858—1957), who led the city from 1921 to 1927, had already exerted an influence on the life of Celje during the Austrian era, and this continued until the end of the first Yugoslav state. While he was in office, the roads in Celje improved, bridges and public buildings were rebuilt, modern public lighting was installed, the city expanded, the city finances stabilized, and municipal enterprises were placed on a solid and independent footing. He served on the Municipal Council of Celje until 1935, and throughout the First Yugoslavia, he was active as a lawyer and in many social and other fields. As the first elected Slovenian mayor and an exemplary and reliable city administrator, he played a historic role in the development of Celje, being involved in the Slovenian emancipation process after the dissolution of the Habsburg monarchy and the construction of Slovenian identity after the First World War. Keywords: Municipality of Celje, first Slovenian mayor, Dr. Juro Hrašovec, mayoralty 1921—1927, Yugoslav Democratic Party/Independent Democratic Party ** The research was carried out within the framework of the research programme No. P6-0281 Conceptually-Political and Cultural Pluralism and Monism in 20th Century Slovenia, funded by the Slovenian Research Agency. VSE ZA ZGODOVINO V Celju postavijo slovensko oblast Nacionalni boj je v zadnjih desetletjih habsburške monarhije na Spodnjem Štajerskem imel dramaticen znacaj.1 Z njenim razpadom leta 1918 je prišlo do zgodovinskega preobrata, saj se je nemški »trdnjavski trikotnik«, ki se je zdel vecen, zlomil.2 »Posestno stanje« se je spremenilo in tudi v Celju ni bilo vec ovir slovenskemu napredovanju.3 Popolnega nemškega gospostva v mestnem obcinskem odboru in s tem radikalne protislovenske politike celjskega nemštva je bilo konec.4 Mestna oblast in politika sta prešli v slovenske roke. Ko se je ob odhodu iz Avstrije 29. oktobra 1918 »Slovenija (…) praznicno preoblekla«,5 so slovensko oblast v Celju vzpostavili konec oktobra in v zacetku novembra 1918.6 Vodenje mesta je 6. novembra 1918 prevzel slovenski gerent dr. Miroslav (Friderik) Lukan.7 Dan pred tem je odstopil nemški župan dr. Heinrich von Jabornegg, Narodna vlada SHS v Ljubljani pa je vladnega tajnika Lukana še isti dan imenovala za vodjo mestnega magistrata Celje.8 Ob slovenskem prevzemu vodenja mesta je bila v Celju velika manifestacija, na kateri naj bi bilo po casopisnih porocilih najmanj 20.000 ljudi.9 9. novembra 1918 je vladno poverjeništvo za notranje zadeve izdalo naredbo, s katero je Lukan prevzel še zaca 1 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 7. 2 Rahten, Po razpadu, str. 205. O nemškem »trdnjavskem trikotniku« glej Cvirn, Trdnjavski trikotnik. 3 O vprašanju nacionalne diferenciacije, nemškega »posestnega stanja« in nemško-slovenskega nacionalnega spopada naSpodnjem Štajerskem od druge polovice 19. stoletja dalje glej: Cvirn, Trdnjavski trikotnik; Cucek, Svoji k svojim. Posebej o nemško-slovenskih odnosih v Celju in njegovi okolici glej: Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 95, 96, 99, 112, 122, 153–154, 177–178, 191; Cucek, Svoji k svojim, str. 71, 74, 76, 77–83, 85–89, 98, 99, 101–103, 110–114, 116, 129, 152–154, 156. 4 Prim.: Cvirn, Celjsko nemštvo, str. 116. 5 Nova doba, 9, 8. 9. 1927, št. 101, Podatki o razvoju okoliške šole v Celju, str. 3. 6 O tem glej podrobneje Orožen, Zgodovina Celja, str. 313–314; Kregar, Upravni razvoj Celja, str. 57–58; Perovšek, Slovenski prevrat 1918, str. 96–97; Rahten, Po razpadu, str. 69–71. 7 Orožen, Zgodovina Celja, str. 314. 8 Deutsche Wacht, 43, 9. 11. 1918, Nr. 45, Rücktritt des Cillier Gemenderates – die Stadtgemeinde von der slowenischer Regierung übernommen, S. 1; Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1, 6. 11. 1918, št. 2, Naredba poverjeništva za notranje zadeve, str. 3. 9 Rahten, Po razpadu, str. 70–71. sno vodenje okrajnega glavarstva v Celju.10 Okrajni glavar je postal 13. decembra 1918.11 Celjski magi- strat in okrajno glavarstvo je vodil do 24. marca 1919, ko so na njegovo mesto imenovali dr. Rudolfa pl. Andrejko – Livnogradskega.12 7. maja 1919 ga je nasledil vladni svetnik dr. Leopold Žužek.13 Žužek je gerentske posle opravljal do zacetka rednega poslovanja obcine leta 1921. Uvedeno je bilo po prvih obcinskih volitvah v novi državi, ki so bile v Celju in drugih slovenskih avtonomnih mestih 26. aprila 1921.14 Tedaj je politicni boj na Slovenskem in drugje v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev (Kraljevina SHS) že dalj casa potekal z vso silo. Stranke so svojo moc izmerile na volitvah v Ustavodajno skupšcino 28. novembra 1920, nova priložnost za politicni spoprijem pa so bile obcinske volitve in z njimi povezan politicni razvoj v mestu. V Celju so ga ob obcinskih volitvah opredeljevali vsi trije tradicionalni slovenski politicni tabori – katoliški, liberalni in marksisticni. Katoliškega je predstavljala Slovenska ljudska stranka (SLS), liberalnega sta predstavljali Jugoslovanska demokratska stranka (JDS) in Narodno socialisticna stranka (NSS), marksisticnega pa zaradi prepovedi delovanja Komunisticne stranke Jugoslavije (KSJ) le Jugoslovanska socialnodemokratska stranka (JSDS).15 Tudi Nemci zaradi tedaj še obstojece prepovedi politicnega delovanja na obcinskih volitvah leta 1921 niso sodelovali.16 Strankarski boj je potekal zgolj na slovenski podlagi ter njeni idejni in politicni vsebini, utemeljeni že v avstrijski dobi.17 10 Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1, 12. 11. 1918, št. 5, Naredba poverjeništva za notranje zadeve, str. 9. 11 Sejni zapisniki Narodne vlade SHS v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo, 1, str. 186; Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1, 18. 12. 1918, št. 24, Izprememba v osebju, str. 51. 12 Sejni zapisniki Narodne vlade SHS v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo, 2, str. 72; Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 1, 4. 4. 1919, št. 71, Izprememba v osebju, str. 227. 13 Sejni zapisniki Narodne vlade SHS v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo, 2, str. 199; Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 1, 8. 5. 1919, št. 89, Izpremembe v osebju, str. 300. 14 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 3, 26. 3. 1921, št. 32, Razglasi drugih uradov in oblastev, str. 173–174. 15 Prim.: Perovšek, Celje in politicne razmere, str. 36. 16 Prim.: Cucek, Svoji k svojim, str. 145. 17 O slovenski strankarski politiki na Spodnjem Štajerskem pred razpadom habsburške monarhije glej: Rozman, Soci alisticno delavsko gibanje; Goropevšek, Štajerski Slovenci; Stavbar, Politik Vekoslav Kukovec. Dr. Juro Hrašovec (Muzej novejše zgodovine Celje, foto Josip Pelikan) V 32 clanski celjski obcinski svet so izvolili predstavnike vseh strank, ki so nastopile na volitvah – SLS, JDS, NSS in JSDS. Od 813 udeležencev volitev je najvec – 304 glasove dobila JDS;18 stranka je med svojimi kandidati posebej opozorila na organizatorja slovenskega obrtništva in narodnega, kulturnega, prosvetnega in politicnega delavca Ivana Rebeka ter odvetnika dr. Jura Hrašovca, tista med demokratskimi možmi, ki so se »že skozi desetletja borili za slovenski znacaj Celja«.19 JDS je sledila JSDS, ki je dobila 265 glasov, NSS in SLS pa sta dobili 136 oziroma 108 glasov. V »prvi slovenski, od ljudstva izvoljeni obcinski zastop«, so izvolili 12 pripadnikov JDS, 10 pripadnikov JSDS, 6 pripadnikov NSS in 4 pripadnike SLS.20 Na prvi seji obcinskega sveta, 18. maja 1921, je na županski 18 Nova doba, 3, 28. 4. 1921, št. 50, Celjske novice: izid obcin skih volitev v Celju; razmerje glasov. 19 Nova doba, 3, 7. 4. 1921, št. 41, Kandidatna lista Jugosl. dem. stranke za obcinske volitve v Celju, str. 2, 26. 4. 1921, št. 49, Somešcani!, str. 3. 20 Nova doba, 3, 28. 4. 1921, št. 50, Celjske novice: razmerje glasov; novi obcinski odbor v Celju, str. 2. volitvi po dveh glasovanjih, ko je vsaka stranka dala glasove le svojemu kandidatu in noben ni do- bil zadostnega števila glasov, prišlo do ožje volitve med pripadnikom JDS Hrašovcem in pripadnikom JSDS Francem Korenom. Z glasovi JDS in NSS je bil izvoljen Hrašovec. Za podžupana pa je bil prav tako z glasovi JDS in NSS izvoljen narodni socialist Karel Žabkar.21 Po izvolitvi župana in podžupana sta se JDS in NSS povezali v Narodnem bloku in tvorili delovno vecino.22 Ob Hrašovcevi izvolitvi je glasilo celjske JDS Nova doba z zadošcenjem zapisalo, »da je izvoljen prvim slovenskim županom v Celju mož, katerega ime je tesno zvezano z zgodovino naših nacijonalnih bojev v Celju v zadnjih desetletjih, obenem mož globokega vpogleda v naše razmere in poznanja gospodarskih potreb mesta in prebivalstva«.23 Tudi vodilni demokratski politicni list Jutro je z zadošcenjem porocalo, da je bil za celjskega župana izvoljen »naš odlicni prijatelj g. dr. Juro Hrašovec. Nekdanja ‚nemška trdnjava‘ je dobila v njegovi osebi prvega slovenskega župana, moža, ki bo znal z isto vnemo cuvati narodni znacaj naše prijazne savinjske prestolnice, kakor bo vedel upoštevati velike njene razvojne možnosti in skrbeti, da procvita gospodarsko in kulturno.«24 O Hrašovcevi izvolitvi za župana sta v liberalnem taboru porocala tudi narodnosocialisticna Nova pravda in glasilo Samostojne kmetijske stranke Kmetijski list. Kmetijski list je ob tem poudaril, da je Hrašovec »prvi slovenski župan v Celju, zato ga tudi mi prav toplo pozdravljamo«.25 O njegovi izvolitvi je porocal tudi katoliški Slovenec,26 v marksisticnem taboru pa se je oglasil socialnodemokratski Naprej; komunisticni tisk zaradi že omenjene prepovedi delovanja KSJ tedaj ni izhajal. Socialno demokracijo je hudo zbodla narodnosocialisticna podpora Hrašovcu, zaradi katere je 21 Nova doba, 3, 19. 5. 1921, št. 58, Volitev župana in pod- župana v Celju, str. 3, 21. 5. 1921, št. 59, Beseda k županski volitvi v Celju, str. 1. 22 Nova doba, 3, 21. 5. 1921, št. 59, Beseda k županski volitvi v Celju, str. 1; Orožen, Zgodovina Celja, str. 326. 23 Nova doba, 3, 21. 5. 1921, št. 59, Beseda k županski volitvi v Celju, str. 1. 24 Jutro, 2, 19. 5. 1921, št. 117, Ljubljana, 18. maja, str. 1. 25 Nova pravda, 2, 21. 5. 1921, št. 19, Slovenija, str. 2; Kmetijski list, 3, 26. 5. 1921, št. 21, Pokrajinske vesti: za župana v Celju, str. 3. 26 Slovenec, 49, 19. 5. 1921, št. 111, Dnevne novice: volitev žu pana v Celju, str. 2. njen kandidat Koren izgubil župansko volitev. »Naš komentar k tej volitvi je kratek«, je zapisal Naprej. »To, kar smo vedno trdili, da so narodni socijalisti le rep liberalno-kapitalisticne stranke, se je sedaj jasno pokazalo.«27 Potem ko je prestolonaslednik Aleksander Karadordevic 18. junija 1921 potrdil Hrašovcevo župansko izvolitev,28 je Hrašovec 9. julija 1921 zaprisegel kot prvi slovenski celjski župan. Na podlagi ukaza Deželne vlade za Slovenijo z dne 30. junija 1921 ga je zaprisegel okrajni glavar in vladni svetnikLeopold Žužek. Žužek je poudaril, da s ponosom sodeluje »pri ustolicenju prvega slov. župana mesta Celje«. Po opravljeni zaprisegi župana in podžupana se je Hrašovec zahvalil dotedanjim mestnim geren- tom in med bodocimi nalogami obcinskega sveta opozoril na zagotovitev potrebnih sredstev, ki bi brez prevelike obremenitve davkoplacevalcev omo- gocila delovanje visoko kakovostne mestne uprave za ureditev prostorskih, infrastrukturnih, socialnih in prosvetnih vprašanj. V proslavo Hrašovceve zaprisege so v mestu zvecer pripravili veliko slovensko narodno manifestacijo. »Z Miklavškega hriba so topici oznanjali slovesnost trenutka.« Manifestacije so se udeležili sokolska konjenica, železnicarska godba, požarna bramba z baklami, pevski zbor, celjska, gabrska in druge požarne brambe, žensko in moško sokolsko clanstvo s sokolskim narašcajem in velika množica mešcanov. Manifestanti so se zbrali pred Narodnim domom in se napotili pred magistrat, kjer jim je z balkona spregovoril Juro Hrašovec. »Danes sicer ni državni ali narodni praznik,« je dejal, »a za nas Celjane je danes zelo važen praznik. Saj smo po stoletjih sramotne sužnosti danes definitivno prevzeli to nekdaj tako mogocno nemško trdnjavo. Kako smo bili Slovenci v tem mestu prezirani, posebno na ma- gistratu, kjer so se šopirili odpadniki, mi pa, ki smo si ohranili ponos in znacaj, smo bili zatirani in zani- cevani. Nemška pesem je odmevala po teh ulicah, mi pa smo morali molcati in se skrivati po stanovanjih. Ce pa smo imeli kako slavnost, ni smelo biti godbe, ne slovenskih zastav, niti slovenskih znakov nismo smeli nositi, niti v skupinah in po glavnih ulicah nismo smeli hoditi. Vojaštvo nas je moralo braniti pred napadi nahujskane fakinaže, ki nas je pretepala, opljuvala 27 Naprej, 5, 19. 5. 1921, št. 111, Volitev župana v Celju, str. 1. 28 Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 3, 4. 7. 1921, št. 75, Razglas, str. 369. Razglas o potrditvi Hrašovceve izvolitve za celjskega župana leta 1921 (Uradni list Deželne vlade za Slovenijo, 3, 4. 7. 1921, št. 75, str. 369. Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) Vabilo na proslavo Hrašovceve izvolitve za prvega slovenskega župana Celja 9. julija 1921 (Nova doba, 3, 9. 7. 1921, št. 79, str. 2. Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) in nam razbijala okna in napise. Vse naše pritožbe so odmevale kakor od gluhih sten. Obupavali smo že, ker smo videli, da se vedno bolj potapljamo v nemški povodnji. Bati se je bilo, da nam ugasne zadnja iskra upanja v boljšo bodocnost. Samo sanjali smo še, da pride odnekod pomoc. In te sanje so postale resnica! In tako je prišlo osvobojenje, katerega posledica je, da so z današnjim dnevom prevzeli Slovenci upravo tega mesta, in da je prej teptana slovenska trobojnica zaplapolala po naših ulicah.«29 »Tebi, celjsko mesto, in Tebi, prebivalstvo, naj velja prvi pozdrav prvega slovenskega župana v Ce- lju!« (…) »Razcvitaj se in napreduj! Raduj se, ker danes obhajaš veliki dan svojega vstajenja! Mesto Celje naj bo vedno imenovano med najlepšimi in najprijaznejšimi kraji naše velike, lepe domovine.«30 29 Nova doba, 3, 12. 7. 1921, št. 80, Slavnostni dan v Celju, str. 1–2. 30 Prav tam. – O zaprisegi celjskega slovenskega župana in podžupana sta porocala tudi Jutro in Slovenski narod. Slo Juro Hrašovec in njegov prvi županski mandat 1921–1924 Hrašovec je z županskim delom zacel 14. julija 1921, ko mu je okrajni glavar Žužek izrocil županske posle.31 Tega dne je bila tudi prva seja celjskega obcinskega sveta. Na seji so na podlagi razmerja volilnih rezultatov izvolili pododseke obcinskega sveta.32 Prišlo je tudi do politicnega napada na celjskega župana. V županski volitvi poraženi Franc Koren je Hrašovcu ocital, naj bi na manifestaciji ob županski zaprisegi govoril nacionalno šovinisticno. To naj bi dokazovala njegova izjava, da so celjski Slovenci pod Nemci stoletja trpeli nacionalni šovinizem. Hrašovec mu je odgovoril, da je »govoril tako, kakor je po svoji vesti kot prvi slovenski župan smel storiti, da on nemškega naroda ni žalil in da nobeden slovenski župan po njegovem mnenju na njegovem mestu ne bi bil mogel drugace govoriti«. Koren se je s Hrašovcevim pojasnilom zadovoljil. Ob tem je povedal, da ga na manifestaciji ni bilo.33 Prva seja obcinskega sveta, na kateri so obravnavali razna obcinska vprašanja, je bila 30. julija 1921. Posvetili so se mestnim financam, preureditvi plinarne in tekocim komunalnim zadevam.34 V celotnem prvem Hrašovcevem županskem mandatu je celjski obcinski svet obravnaval vsa bistvena vprašanja mestnega razvoja: letne proracune in vprašanja s podrocja obce obcinske uprave, mestne personalne in pravne zadeve ter investicijska in druga financna vprašanja, obravnaval je delovanje policije, cestnopolicijski red, problematiko mestnih venski narod je porocal še o vecerni narodni manifestaciji, pripravljeni ob »dejstvu, da se je Celje po dolgem casu tr- pljenja in ljutih narodnih borb osvobodilo izpod nemškega jarma in si izvolilo svojega prvega slovenskega župana«. (Jutro, 2, 10. 7. 1921, št. 161, Manifestacija v Celju, str. 1; Slovenski narod, 54, 12. 7. 1921, št. 153, Prvi slovenski župan v Celju, str. 3). 31 Orožen, Zgodovina Celja, str. 325. 32 Nova doba, 3, 16. 7. 1921, št. 82, Celjske novice: seja obcinskega odbora celjskega; vprašanje mestne avtonomije, str. 2, 19. 7. 1921, št. 83, Celjske novice: razdelitev pododsekov v celjskem obcinskem odboru, str. 2. 33 SI_ZAC/0024/002/001/00002, Zapisnik redne seje obcinskega sveta celjskega mesta, 14. 7. 1921, str. [6]. Glej tudi: Nova doba, 3, 19. 7. 1921, št. 83, Celjske novice: nacijonalisti ali nacijonalni šovinisti?, str. 1–2; Orožen, Zgodovina Celja, 325–326. 34 Nova doba, 3, 2. 8. 1921, št. 89, Celjske novice: seja obcinskega odbora celjskega dne 30. julija, str. 1. prometnih površin in prometnih sredstev, posvetil se je vprašanju mestnih stavb in stavbnim ter drugim zadevam, povezanim z mestnim prostorskim nacrtovanjem, dalje stanovanjskemu vprašanju, delovanju mestnega vodovoda, plinarne in elektrarne, vkljucno z razdeljevanjem elektricnega toka, ter preostalim panogam mestnega gospodarstva in komunalnih zadev. Obravnaval je še tekoca obrtna in gospodarska vprašanja, problematiko tržne uprave in svojih obveznosti do denarnih zavodov, delovanje kulturnih, športnih in socialnih ustanov, mestnega fizikata, pogrebnega zavoda in pokopališca, vprašanje zagotavljanja potrebšcin za šolske ustanove v mestu in volitev v mestni šolski svet ter problematiko, povezano s tujskim prometom. Ustavil se je tudi pri vprašanju delovanja obrtno pospeševalnega urada v Celju in urada za zavarovanje delavcev.35 Zaradi nepravocasnega prihajanja posameznih svetnikov na seje obcinskega sveta je le-ta svoje delo veckrat zacel s casovno zamudo.36 35 SI_ZAC/0024/002/001/00002, SI_ZAC/0024/002/001/00003, SI_ZAC/0024/002/001/00004, Zapisniki sej Mestnega sveta (1921–1923); SI_ZAC/0024/002/001/00005, Zapisniki sej Mestnega sveta (1924). – Z delovanjem celjskega obcinskega sveta je javnost seznanjala Nova doba. Glej: Nova doba, 3, 13. 10. 1921, št. 119, Celjske novice: seja obcinskega odbora celjskega dne 10. oktobra, str. 2–3; Nova doba, 4, 23. 3. 1922, št. 34, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega odbora, str. 2–3, 18. 5. 1922, št. 56, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega odbora, str. 2, 7. 10. 1922, št. 115, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2–3, 16. 11. 1922, št. 131, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2, 7. 12. 1922, št. 139, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2, 21. 12. 1922, št. 143, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2; Nova doba, 5, 9. 1. 1923, št. 3, Iz proracunske seje celjskega obcinskega sveta, str. 2–3, 25. 1. 1923, št. 10, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2, 22. 2. 1923, št. 22, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 3, 19. 4. 1923, št. 44, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2, 7. 6. 1923, št. 63, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2–3, 9. 6. 1923, št. 64, Celjske novice: iz seje celjskega obc. sveta, str. 2, 15. 9. 1923, št. 104, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 1–2, 27. 11. 1923, št. 135, Proracunska seja celjskega obcinskega sveta dne 21. tm., str. 1, 29. 11. 1923, št. 136, Proracunska seja celjskega obcinskega sveta dne 21. tm., str. 1–2; Nova doba, 6, 22. 1. 1924, št. 9, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2–3, 29. 1. 1924, št. 12, Izredna seja celjskega obcinskega sveta 25. tm., str. 2, 8. 5. 1924, št. 52, Celjske novice: seja celjskega obcinskega sveta, str. 2, 24. 6. 1924, št. 71, Celjske novice: seja celjskega obcinskega sveta, str. 2. 36 Nova doba, 4, 7. 12. 1922, št. 139, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2; Nova doba, 5, 25. 1. 1923, št. 10, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. Župan Hrašovec se je tudi osebno posvetil posameznim vprašanjem. 10. avgusta 1921 je obiskal ministra za socialno politiko dr. Vekoslava Ku- kovca in se z njim pogovarjal o zadevah mestnega gospodarstva.37 Vodil je stanovanjski urad in 24. januarja 1922 sklical posvet o stanovanjskem vprašanju. Na posvetu so opozorili na nujno rešitev tega vprašanja in izvolili akcijski odbor z nalogo oblikovati predloge za zidavo novih stanovanj in jih predložiti obcinskima svetoma mesta in okolice.38 Hrašovec se je na sejah obcinskega sveta odzval tudi na posebne dogodke iz politicnega, upravnega in državnega življenja. Na seji obcinskega sveta 10. oktobra 1921 je spomnil na koroški plebiscit in izrekel prepricanje, da bo prišlo do ponovne združitve slovenske Koroške z maticno domovino, na žalni seji sveta 20. avgusta 1921 je orisal življenje in delo pokojnega kralja Petra I. Karadordevica (kralj Peter I. je umrl 16. avgusta 1921), obcinski svet se je leta 1922 na njegovo pobudo uspešno zavzel, da je Ministrstvo za pravosodje za sedež upravnega sodišca za Slovenijo in Prekmurje dolocilo Celje in ne Ljubljano, na seji 12. septembra 1923 pa je pozdravil rojstvo prestolonaslednika Petra Karadordevica (princ Peter se je rodil 6. septembra 1923).39 Ob tem je poudaril, da ima ta dogodek »za našo domovino velevažen pomen, ker z rojstvom prestolonaslednika ji je zasiguran trden temelj njene bodocnosti. Želimo in pricakujemo, da bi […] si zaslužil ono ljubezen, ki trdo združi nas vse kljub plemenskim, verskim, gospodarskim in politicnim razlikam z njegovimi 2, 22. 2. 1923, št. 22, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 3, 7. 6. 1923, št. 63, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2, 15. 9. 1923, št. 104, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 1; Nova doba, 6, 22. 1. 1924, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2, 8. 5. 1924, št. 52, Celjske novice: seja celjskega obcinskega sveta, str. 2. 37 Nova doba, 3, 11. 8. 1921, št. 93, Celjske novice: obisk g. župana pri ministru g. dr. Kukovcu, str. 2. 38 Nova doba, 3, 22. 11. 1921, št. 136, Celjske novice: stanovanjsko oblast v Celju, str. 2; Nova doba, 4, 26. 1. 1922, št. 10, Zidajmo!, str. 1. 39 Nova doba, 3, 23. 8. 1921, št. 97, Celjske novice: žalna seja obcinskega odbora celjskega, str. 2, 13. 10. 1921, št. 119, Celjske novice: seja obcinskega odbora celjskega dne 10. oktobra, str. 2; SI_ZAC/0024/002/001/0003, Zapisnik redne javne seje obcinskega sveta, 2. 10. 1922, str. 4; Nova doba, 4, 7. 10. 1922, št. 115, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2–3; 16. 11. 1922, št. 131, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2; Nova doba, 5, 15. 9. 1923, št. 104, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 1. stariši. Ti naj vživajo še dolga leta veselje in sreco ob strani svojega bodocega naslednika. Živela kralj in kraljica, pozdravljen bodi prestolonaslednik.«40 Omeniti velja še županovo obvestilo obcinskemu svetu na njegovi seji 16. aprila 1923. Svetnikom je sporocil, da so mestnemu magistratu iz Gradca vrnili važno zgodovinsko in arheološko gradivo, ki so ga v avstrijski dobi pošiljali graškemu c. kr. namestništvu, predali pa ga bodo mestnemu arhivu oziroma muzeju.41 Hrašovcevo izvajanje mestne oblasti je obsegalo tudi izdajanje vrste odredb, pozivov in razglasov. Z njimi je zagotavljal vzdrževanje dobrih zdravstvenih razmer v mestu in vzdrževanje javnega reda, morale in miru, odrejal je zglasitev vojnih obveznikov na mestnem magistratu in opozarjal na druge zadeve ter obveznosti, povezane z vojaškimi vprašanji, mešcane je seznanjal s posameznimi prora- cunskimi dolocbami in razglasi s podrocja socialne politike, ter s tekocimi vprašanji glede razdeljevanja elektrike. Ko se je pokazala potreba, je zahteval varcevanje z vodo in pravocasno jutranje cišcenje plocnikov v zimskem casu. Ob sprejemu parcelacijskega nacrta zemljišca na Jožefovem hribu je zainteresirane kupce seznanil s pogoji nakupa stavbišc, za praznovanje državnega praznika Vidovega dne 28. junija – spominskega dne preminulih borcev za vero in domovino, pa je mešcane pozval, naj svoje hiše okrasijo z državnimi in narodnimi zastavami in jih povabil, da se udeležijo žalne službe božje v župnijski cerkvi sv. Danijela. Ob hudem neurju, ki je 8. avgusta 1924 prizadelo prebivalce porecij Locnice, Hrastnice in Radoveljšcice, je Celjane naprosil, da jim namenijo denarno pomoc.42 Ob že omenjenem 40 Nova doba, 5, 15. 9. 1923, št. 104, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 1. 41 Nova doba, 5, 19. 4. 1923, št. 44, Celjske novice: iz seje celj skega obcinskega sveta, str. 2. 42 Nova doba, 4, 9. 5. 1922, št. 52, Razglas, str. 3–4, 20. 5. 1922, št. 57, Razglas, str. 5, 25. 5. 1922, št. 59, Razglas: poostritev pasjega kontumaca, str. 3, 10. 6. 1922, št. 65, Razglas, str. 3, 2. 9. 1922, št. 100, Razglas, str. 4, 5. 10. 1922, št. 114, Razglas: vojaški daljnogledi med prebivalstvom, str. 3, 14. 11. 1922, št. 130, Razglas, str. 4, 25. 11. 1922, št. 135, Razglas: prijava privatnih avtomobilov, tricikljev, motociklov in bicikljev; Razglas; Razglas: zglasitev mladenicev rojstnega letnika 1903, str. 4; Nova doba, 5, 28. 6. 1923, št. 72, Celjske novice: v svrho dostojne proslave Vidovega dne 28. junija, str. 2, 7. 7. 1923, št. 75, Dnevna kronika: prepoved tedenskih svinjskih sejmov, str. 3, 7. 8. 1923, št. 88, Celjske novice: razglas, str. 2, 10. 11. 1923, št. 128, Celjske novice: konjiška inšpekcija, pomoc invalidom, Vabilo na sejo obcinskega sveta 12. septembra 1923. (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0024/002/001/00004) rojstvu prestolonaslednika Petra je v posebnem sporocilu pozdravil »radosten trenotek, ko je rojen sin naše krvi in našega jezika, ki bo na najvišjem mestu predstavljal voljo in moc prebivalstva cele dežele « ter mešcane pozval, naj svoje veselje pokažejo s slavnostno okrasitvijo svojih hiš. Objavili so tudi telegramsko cestitko, ki jo je ob prestolonaslednikovem rojstvu županstvo mesta Celje poslalo kraljevi kabinetni pisarni.43 Ob tem je mestna obcina darovala denarni znesek za zašcito celjskih otrok, Hrašovec pa je celjske denarne zavode in mešcane pozval, naj darujejo v dobrodelne namene.44 Hrašovec je precej nastopal kot predstavnik mesta. V prvem mesecu po prevzemu županske funkcije je sprejel predsednika Pokrajinske uprave za Slovenijo (kraljevega pokrajinskega namestnika) Ivana Hribarja, ki je avgusta 1921 službeno potoval po Sloveniji. Pred Hribarjevim prihodom v mesto je mešcane pozval, naj razobesijo državne in narodne zastave.45 Hribar je v Celje prispel 4. avgusta. Hrašovec je na svecanem kosilu v veliki dvorani hotela Union izrazil veselje nad Hribarjevim imenovanjem za pokrajinskega namestnika in spomnil na njegovo dolgoletno uspešno županovanje Ljubljani. Govor je koncal z zdravico »možu jeklene volje, možu izredne delavnosti, možu gorece domovinske ljubezni«.46 V naslednjih letih je Hrašovec kot predstavnik Celja pozdravil srbske otroke – vojne sirote, ki so mesto obiskali med 7. in 9. julijem 1922, zlet sokolske župe Celje 16. julija 1922, zbrane na otvoritvi prve slovenske obrtne razstave 12. avgu str. 2–3, 13. 11. 1923, št. 129, Celjske novice: povratek vojaških ubežnikov, str. 2; Nova doba, 6, 12. 1. 1924, št. 5, Celjske novice: varcujte z vodo!, str. 2, 15. 1. 1924, št. 6, Celjske novice: cišcenje hodnikov, str. 1, 17. 6. 1924, št. 68, Celjske novice: zglasitev obveznikov roj. let. 1899 do 1903; prošnje za upokojitev bivših avstro-ogrskih aktivnih castnikov, str. 3, 26. 6. 1924, št. 72, Celjske novice: proslava Vidovega dne, str. 3, 28. 6. 1924, št. 73, Celjske novice: proslava Vidovega dne, str. 2, 10. 7. 1924, št. 78, Celjske novice: parcelacija na hribu sv. Jožefa. (Razglas.), str. 2, 6. 9. 1924, št. 102, Celjske novice: prijava konj in mezgov v svrho popolnitve komorskih spiskov; vsem županstvom!, str. 3. 43 Nova doba, 5, 8. 9. 1923, št. 101, Somešcani!; Ob rojstvu prestolonaslednika Stevana (Petra – op. J. P.), str. 1. 44 Nova doba, 5, 4. 10. 1923, št. 112, Celjske novice: razglas, str. 2. 45 Nova doba, 3, 4. 8. 1921, št. 90, Celjske novice: poziv me- šcanstvu!, str. 2. 46 Nova doba, 3, 6. 8. 1921, št. 91, Minister Ivan Hribar, pokrajinski namestnik, v Celju, str. 1. sta 1922 v Celju, pravnike iz Zagreba, Maribora in Ljubljane, ki so 8. septembra prispeli na izlet v Celje, srbske kmete ob obisku Celja 10. septembra 1922, udeležence sadne razstave v Celju ob njeni otvoritvi 21. oktobra 1922, svecano otvoritev stalne državne bakteriološke postaje in državne ambulante v Celju 21. marca 1923, govoril je ob postanku vlaka s posmrtnimi ostanki judenburških žrtev na celjskem kolodvoru 31. maja 1923 ob njihovem prevozu v Ljubljano, na vidovdanski proslavi 28. junija 1923 in 28. junija 1924, pozdravil je clane Srbskega planinskega društva ob prihodu v Celje 27. julija 1923, govoril na otvoritvi strokovne šole za vajence ho- telirske, kavarniške in gostinske obrti 8. novembra 1923 v Celju, pozdravil predstavnike poljske armade, ki so se na poti na obisk k predstavnikom Vojske Kraljevine SHS 14. julija 1924 ustavili na celjskem kolodvoru ter nagovoril udeležence 35. velike skup- šcine CMD 7. septembra 1924 v Celju.47 Med svojim prvim županskim mandatom se je redno udeleže- val sestankov odbora Državne krajevne zašcite dece in mladine v Celju in deloval v savinjski podružnici Slovenskega planinskega društva.48 25. junija 1924 ga je kralj Aleksander I. Karadordevic odlikoval z Redom sv. Save III. stopnje.49 47 Nova doba, 4, 11. 7. 1922, št. 77, Celjske novice: srbska deca v Celju, str. 2, 18. 7. 1922, št. 80, Sokolski zlet v Celju, str. 1, 15. 8. 1922, št. 92, Obrtna razstava v Celju, str. 1, 12. 9. 1922, št. 104, Celjske novice: poset srbskih seljakov v Celju, str. 2, 24. 10. 1922, št. 122, Sadna razstava v Celju, str. 1; Nova doba, 5, 22. 3. 1923, št. 33, Celjske novice: slovesna otvoritev stalne državne bakterijološke stanice in državnega ambulatorija v Celju, str. 2, 2. 6. 1923, št. 61, Celjske novice: pozdrav judenburških žrtev na celjskem kolodvoru, str. 2, 3. 7. 1923, št. 73, Celjske novice: vidovdanska proslava v Celju, str. 2, 28. 8. 1923, št. 96, Celjske novice: slovenski planinci v Celju, str. 2, 10. 11. 1923, št. 128, Celjske novice: otvoritev strokovne šole za vajence hotelirske, kavarniške in gostilnicarske obrti v Celju, str. 2; Nova doba, 6, 18. 3. 1924, št. 32, Obcni zbor savinjske podružnice SPD, str. 1, 1. 7. 1924, št. 74, Celjske novice: vidovdanska proslava v Celju, str. 2, 17. 7. 1924, št. 81, Celjske novice: poljski oficirji v Celju, str. 2–3, 11. 9. 1924, št. 103, 35. velika skupšcina Družbe sv. Ci- rila in Metoda v Celju, str. 1; Slovenski narod, 55, 19. 9. 1922, št. 212, Dnevne vesti: Pravnikov izlet v Celje, str. 3; Jutro, 4, 2. 6. 1923, št. 128, Triumfalna pot narodnih mucenikov v domovino, str. 2. 48 Nova doba, 5, 28. 8. 1923, št. 96, Porocilo o delovanju »Državne krajevne zašcite dece in mladine v Celju« v poslovnem letu 1922–23, str. 1; Nova doba, 6, 18. 3. 1924, št. 32, Obcni zbor savinjske podružnice SPD, str. 1–2. 49 Nova doba, 6, 28. 6. 1924, št. 73, Celjske novice: odlikovanje župana g. dr. Hrašovca, str. 2; Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 6, 26. 7. 1924, št. 68, Iz »Službenih Novin Ob županskih zadolžitvah je Hrašovec deloval tudi v okviru Ceškoslovaško-jugoslovanske lige in delal kot odvetnik.50 V JDS je bil kot njen obcinski odbornik clan širšega odbora strankine krajevne organizacije za Celje in okolico, sodeloval pa je tudi v okrajni organizaciji JDS Celje–Vransko.51 Med njegovim prvim mandatom ga je v politicnem pogledu leta 1922 napadel Naprej. Krivil ga je za smrt šestdesetletnega uslužbenca mestne obcine, ki naj bi zaradi gmotne stiske storil samomor. »To je ca- stna diploma za vaše županovanje«, je ocital Naprej. In ce bo potrebno poskrbeti za obcinske reveže, »boste rekli, da vam proracun ne kaže. Vsak dan vas ljudstvo bolj spoznava. Gotovo se marsikdo kesa, da vam je prisodil krogljico. Višji uradnik gotovo ne, ali oni gotovo, kateri so lacni in to zaradi vas.«52 Hrašovec je proti uredniku Napreja vložil tožbo. Kot je porocala Nova doba, se je urednik pri Napreju – pesnik Anton Podbevšek – nato preprical o neupravicenosti zapisanih ocitkov, saj naj bi pokojni mestni uslužbenec (mestni hišnik) storil samomor zaradi strahu pred kaznijo, ker je zabredel v dolgove s ponarejanjem podpisov.53 Podbevšek je v Napreju objavil izjavo, v kateri je poudaril, da je bil sporni prispevek »popolnoma neosnovan in neupravicen, v kolikor se tice g. dr. Juro Hrašovca, župana v Celju. Podpisani urednik (Anton Podbevšek – op. J. P.) se je vsled tožbe, ki jo je naperil g. dr. Juro Hrašovec proti njemu, preprical o neupravicenosti ocitkov, ki jih vsebuje clanek, in obžaluje, da je ta clanek, ki mu manjka vsaka podlaga, izšel v listu Naprej. Vsled tega podpisani urednik preklicuje vsebino navedenega clanka in se zahvaljuje zasebnemu obtožitelju gosp. Juru Hrašovcu, da je odstopil od kazenskega postopanja.«54 kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca«: številka 164 z dne 21. julija 1924, str. 410. 50 Slovenski narod, 54, 28. 6. 1921, št. 143, Ceško-jugoslov. liga, str. 1; Nova doba, 3, 12. 11. 1921, št. 132, Dnevna kronika: ceškoslovaško-jugoslovanska liga, str. 4; Nova doba, 4, 9. 3. 1922, št. 28, Celjska porota: uboj, str. 3. 51 Nova doba, 3, 22. 12. 1921, št. 149, JDS: obcni zbor krajevne organizacije Demokratske stranke za Celje in okolico, str. 2; Nova doba, 6, 19. 2. 1924, št. 20, JDS: srezki zbor zaupnikov JDS za srez Celje–Vransko, str. 1. 52 Naprej, 6, 25. 8. 1922, št. 190, Celje, str. 3. 53 Nova doba, 5, 20. 1. 1923, št. 8, Celjske novice: odgovorni urednik »Napreja« pred sodišcem, str. 3. 54 Naprej, 7, 12. 1. 1923, št. 8, Celje: Anton Podbevšek, Izjava, str. 3. Hrašovcev drugi županski mandat 1924–1927 Nove volitve v celjski obcinski svet so bile 28. septembra 1924.55 Na volitvah so nastopili naslednica JDS Samostojna demokratska stranka (SDS), NSS in Narodna radikalna stranka (NRS), ki so se povezale v t. i. Narodni blok (NB), Socialnogospodarski blok (volilna povezava SLS in Nemcev, ki so tedaj že lahko sodelovali v politiki) ter socialisti. Od 1178 volilnih udeležencev je Narodni blok dobil 600 glasov in 25 svetniških mandatov, Socialnogospodarski blok je dobil 485 glasov in 7 mandatov, socialisti pa 93 glasov in 1 svetniški mandat.56 Hrašovec je bil nosilec liste Narodnega bloka, ki je na volitvah nastopil z geslom, da mora Celje predvsem ohraniti svoj slovenski znacaj in slovensko mestno oblast. »Narodni izdajalec je vsakdo, kdor bi pomagal nasprotni nemškonacijonalni listi do zmage.« V volilnem oklicu NB so opozorili na do- tedanje dosežke obcinskega sveta: umestitev sedeža upravnega sodišca za Slovenijo v Celje, vzpostavitev carinarnice, odprtje rudarske šole, invalidskega doma in posameznih zdravstvenih ustanov v Celju ter podržavljenje trgovske šole, ki je mesto razbremenilo obcutnih financnih bremen. Spomnili so še na popravilo mestnih poslopij, ulic in mostu cez Savinjo, preureditev plinarne, popravilo mestnega elektricnega omrežja, sprejetje novega magistratnega poslovnika, ki je za poslovni jezik dolocil slovenšcino, in nove moderne službene pragmatike za mestne uslužbence, ter omogocen nakup cenenih stavbišc za industrijo in privatne hiše. Oklic je opozoril tudi na bodoce naloge obcinskega sveta: prodajo vojaških objektov, s cemer bi lahko odpla- cali stare obcinske dolgove, izpopolnitev kanalizacijskega omrežja in ureditev savinjskega nabrežja ter skrb za ustrezno raven šolstva in drugih izobraževalnih zavodov ter kulturnih ustanov. Celje mora ostati slovensko mesto tudi zato, da ohrani svoj sloves med letovišcarji iz hrvaških in srbskih krajev Jugoslavije.57 Po zmagi Narodnega bloka je Hrašovec izrazil prepricanje, »da je bila to zadnja bitka, ki smo jo 55 Nova doba, 6, 23. 9. 1924, št. 108, Slovenski somešcani!, str. 1. 56 Nova doba, 6, 30. 9. 1924, št. 111, Sijajna zmaga Slovenstva v Celju!, str. 1. 57 Nova doba, 6, 23. 9. 1924, št. 108, Slovenski somešcani!, str. 1. bíli za narodni znacaj našega mesta«.58 Nova doba je pridala, da so »združeni narodni Slovenci pri ob cinskih volitvah sijajno nabili nemškutarje in z njimi združene klerikalne izdajalce«. Katoliška stran je sramotno prodala svoje slovenstvo. Novi mestni zastop naj v svojem poslovanju proti nemškutar stvu ostro nastopa, »da si ne bodemo, kakor smo si sedaj, za (cez – op. J. P.) tri leta ocitali, da smo bili premehkužni. Bodimo trdi, magari tudi krivicni; tega so naucili nas barbare nemški kulturonosci. V življenju narodov nastopi dosti krat kategoricni imperativ sile in nasilja. Tudi mi se enkrat poslu žimo tega v blagor nas in naših otrok!« – »Nemško Celje nekdaj – in nikdar, nikdar vec!«59 Še predno je po obcinskih volitvah prišlo do županske volitve, je Hrašovec v funkciji namestnika celjskega okrajnega komisarja v Novi dobi odgovoril ravnatelju Celjske posojilnice Josipu Smertniku na njegovo opozorilo, da morajo celjski mešcani poleg obcinskih doklad placevati še visoke okrajne doklade za vzdrževanje cest. »Vsi pricakujemo, da si bodo današnji gospodarji obcine osvojili nalogo – z dobrim gospodarstvom znižati obcinske doklade«, je zapisal Smertnik. Tako pa mesto Celje poleg vzdrževanja svojih cest in ulic, iz svojih sredstev placuje še do- klade za okrajne ceste, medtem ko drugi okrajni zastopi in na nekdanjem Kranjskem cestni odbori v glavnem sami pobirajo doklade za vzdrževanje cest na okrajni ravni. Celje je avtonomno mesto, kakor Ljubljana, ki ne placuje cestnih doklad, ampak samo obcinske doklade, po nekdanjem Kranjskem pa cestni odbori zagotavljajo vzdrževanje svojih cest. 58 Nova doba, 6, 30. 9. 1924, št. 111, Juro Hrašovec, Slovenski volilci!, str. 1. 59 Nova doba, 6, 30. 9. 1924, št. 111, Celje ostane slovensko!, str. 1, Sijajna zmaga Slovenstva v Celju!, str. 2. Novoizvoljeni obcinski svet bo storil veliko dobrega in si pridobil zasluge, ki jih volivci ne bodo pozabili, ce bi uredil za vse Celjane važno vprašanje, kako bi se rešili placevanja visokih okrajnih doklad.60 Hrašovec glede placevanja okrajnih doklad Smertniku neposredno ni odgovoril, jih je pa zagovarjal z navajanjem dobro opravljenih nujnih popravil okrajnih cest, obcestne infrastrukture in kanalizacijskih del v zadnjih letih, ki tudi niso terjali visokih stroškov. Zahvala nosilca liste Narodnega bloka Jure Hrašovca slovenskim volivcem po zmagi na obcinskih volitvah 28. septembra 1924. (Nova doba, 6, 30. 9. 1924, št. 111, str. 1. Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) Pripomnil je, da popravilo cest v neposredni bližini celjskega mesta ni zgolj v korist celjski okolici, ampak služi tudi koristim in ugledu mesta. »Dobre ceste v bližini mesta povzdigujejo v prvi vrsti tujski promet.«61 60 Nova doba, 6, 9. 10. 1924, št. 115, Jože (Josip) Smertnik, Av- tonomne doklade, str. 1. 61 Nova doba, 6, 30. 10. 1924, št. 124, Juro Hrašovec, Avtonomne doklade, str. 1. Županska volitev v Celju je bila 25. oktobra 1924. Za župana je bil ponovno izvoljen Hrašovec, za podžupana pa so izvolili pripadnika NSS Dragotina Gobca. Hrašovec je v govoru po razglasitvi županskih volitev z balkona mestnega magistrata zbrani množici izrazil veselje nad slovensko zmago na celjskih obcinskih volitvah. Poudaril je, da je v vseh mestih nekdanjega »trdnjavskega trikotnika « – v Mariboru, Celju in na Ptuju – na obcinskih volitvah 21. in 28. septembra ter 19. oktobra 1924 zmagala slovenska stran z absolutno vecino.62 In na teh volitvah, ko so lahko Nemci in tisti, ki se k njim prištevajo, prvic po ustanovitvi jugoslovanske države lahko volili v obcinska predstavništva, je bilo jasno, »da je to bil boj med nemškimi in slovenskimi silami na življenje in smrt«. Zmagali smo v Mariboru, Celju in na Ptuju. »Upajmo, da se našim narodnim in politicnim nasprotnikom ne bo nikdar posrecilo priti na površje in da je nemški in laži-nemški (renegatski – op. J. P.) nadvladi nad Slovenci enkrat za vselej odklenkalo.«63 Celjski okrajni glavar Žužek je Hrašovca in Gobca zaprisegel 12. decembra 1924. Ko je prebral kraljevo potrditev Hrašovceve izvolitve za župana, je ponovno izvoljeni in potrjeni celjski župan obljubil, da bo natancen izvrševalec sklepov obcinskega sveta, skrbel bo za red v mestnih uradih in podjetjih ter vselej imel pred ocmi korist in razcvet celjske obcine, bodisi kot vodja politicne oblasti, bodisi kot predstojnik avtonomne obcine.64 Na prvi redni seji obcinskega sveta 13. decembra 1924 so izvolili nove clane odsekov obcinskega sveta. Za t. i. reklamacijski odsek so dolocili, da mu predseduje župan oziroma podžupan.65 Celjski obcinski svet je v drugem Hrašovcevem županskem mandatu nadaljeval z obravnavanjem vseh bistvenih vprašanj mestnega razvoja, njegove seje pa so se, tako kot v prvem mandatu, veckrat 62 Nova doba, 6, 28. 10. 1924, št. 123, Volitev župana in podž upana v Celju, str. 1. O rezultatih volitev v Mariboru, Celju in na Ptuju glej: Tabor, 5, 23. 9. 1924, št. 217, Plebiscit za jugoslovanski Maribor, str. 1–2; Perovšek, Politicna podoba Ptuja, str. 139 in op. 58. 63 Nova doba, 6, 28. 10. 1924, št. 123, Volitev župana in pod- župana v Celju, str. 1. 64 Nova doba, 6, 16. 12. 1924, št. 142, Celjske novice: zaprisega celjskega župana in podžupana, str. 2. 65 Nova doba, 6, 16. 12. 1924, št. 142, Celjske novice: seja celj skega obcinskega sveta, str. 2–3. zacele z zamudo.66 Hrašovec je tudi v svojem dru- gem mandatu objavil vrsto razglasov s podrocja delovanja mestne uprave, financ in gospodarstva, stavbnih vprašanj, javnega zdravstva, vojaških in javnovarstvenih zadev ter javnega reda in miru, vodovodnega reda in drugih vprašanj.67 Poleg tega 66 SI_ZAC/0024/002/001/00005, SI_ZAC/0024/002/001/00006, SI_ZAC/0024/002/001/00007, SI_ZAC/0024/002/001/00008, Zapisniki sej Mestnega sveta (1924–1927). O delovanju obcinskega sveta v drugem Hrašovcevem županskem man- datu glej tudi: Nova doba, 6, 25. 12. 1924, št. 145, Celjske novice: seja celjskega obcinskega sveta, str. 3; Nova doba, 7, 17. 2. 1925, št. 17, Proracun mesta Celja za leto 1925, str. 1–3, 19. 2. 1925, št. 18, Proracun mesta Celja za leto 1925, str. 1, 17. 3. 1925, št. 29, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 2–3, 14. 5. 1925, št. 51, Celjske novice: iz seje celjskega obcinskega sveta, str. 3, 11. 7. 1925, št. 74, Aprovizacijski odbor za mesto Celje in okolico, str. 2, 26. 11. 1925, št. 131, – rp –, Proracunska seja mestne obcine, str. 2–3; Nova doba, 8, 16. 3. 1926, št. 30, – rp –, Seja celjskega obcinskega sveta, str. 1–2, 21. 9. 1926, št. 105, – rp –, Seja celjskega obc. sveta, str. 1–2, 5. 10. 1926, št. 111, – rp –, Seja celjskega obcinskega sveta, str. 1, 30. 11. 1926, št. 134, Anton Božic, Obracun in proracun, str. 1–2, 4. 12. 1926, št. 135, – rp –, Proracunska seja celjskega obcinskega sveta, str. 1–2, 7. 12. 1926, št. 136, [Anton] Božic, Obracun in proracun, str. 1. – Celjski obcinski svet je na svoji seji 18. 12. 1925 podprl tudi ustanovitev Zveze avtonomnih mest (ustanovili so jo 16. 11. 1925), Hrašovca pa pooblastil, da pri Zvezi protestira zaradi odlaganja obcinskih volitev v Ljubljani (Nova doba, 7, 24. 12. 1925, št. 140, Celjska kronika: za razpis obcinskih volitev v Ljubljani, str. 2. O vodenju Ljubljane z razlicnimi gerenti in gerentskimi sveti in ne z izvoljenim obcinskim svetom in županom sredi dvajsetih let glej Perovšek, Politicnoupravna podoba Ljubljane, str. 311–317, isti, Predsednik gerentskega sveta, ljubljanski župan in predsednik MOL Dinko Puc, str. 642–645.). 67 Nova doba, 6, 30. 10. 1924, št. 124, Celjske novice: proracun mestne obcine celjske za upravno leto 1925; razširitev in preureditev mestnega elektricnega omrežja; motenja pri elektricni razsvetljavi, str. 3; Nova doba, 7, 10. 1. 1925, št. 2, Celjske novice: Celjska koca, str. 2, 22. 1. 1925, št. 7, Celjske novice: borba proti kužnim boleznim in obramba pred okuženjem, str. 2–3, 14. 2. 1925, št. 16, Celjske novice: obveznice vojne škode; kolonizacija v Južni Srbiji, str. 4, 19. 2. 1925, št. 18, Celjske novice: zglasitev mladenicev rojstnih letnikov 1905, 1906 in 1907, str. 3, 24. 2. 1925, št. 20, Celjske novice: obcinstvu v opozorilo! (Razglas.); posest in nošenje orožja. (Razglas.); zglasitev oseb, ki so bile odlikovane z vojaškim redom »Karadjordjeve zvezde«. (Razglas.), str. 2, 21. 3. 1925, št. 31, Celjske novice: redni mesecni živinski sejmi v Celju. (Razglas.), str. 3, 7. 4. 1925, št. 37, Celjske novice: prora- cun mestne obcine Celjske za leto 1925. (Razglas.), str. 3, 18. 4. 1925, št. 41, Celjske novice: zaprisega vojaških obveznikov rojstnih letnikov 1874 do 1904, ki še niso kot taki prisegli zvestobe Nj. Vel. kralju Aleksandru I. (Razglas.), str. 2, 14. 5. 1925, št. 51, Celjske novice: defekti pri mestnem vodovodu in tratenje z vodo. (Razglas.), str. 3, 16. 5. 1925, je ob kongresu Jugoslovansko-ceškoslovaške lige 24. maja 1925 v Celju, ki se ga je udeležil tudi ceškoslovaški generalni konzul v Ljubljani dr. Otakar Beneš, mešcane pozval, naj goste sprejmejo kar najbolj prisrcno, hišne posestnike pa je ob državnih praznikih, rojstnem dnevu kralja Aleksandra 17. decembra in dnevu »ujedinjenja« 1. decembra, povabil, naj v njihovo pocastitev razobesijo narodne oziroma državne zastave.68 Ob katastrofalni povodnji, ki je 12. novembra 1925 prizadela mariborsko ňblast in Celje – mesto je bilo »kakor otok sredi derocih valov«, njegov precejšen del pa je bil pod vodo –,69 je vse, ki so utrpeli škodo, pozval, naj jo prijavijo mestnemu magistratu.70 Opravljal je tudi št. 52, Celjske novice: plakatiranje na nedopustnih krajih. (Razglas.), str. 3, 26. 5. 1925, št. 56, Celjske novice: pobira nje obcinske naklade na šampanjce, peneca vina in vina v buteljkah v letu 1925. (Razglas.), str. 3, 2. 7. 1925, št. 70, Celj ske novice: sprejem gojencev v nižjo šolo vojne akademije. (Razglas.), str. 3, 11. 7. 1925, št. 74, Celjske novice: razglasitev vojnega razporeda obveznikom in dajalcem. (Razglas.), str. 2–3, 1. 9. 1925, št. 96, Ravnalne cene za meso, kruh in mleko. (Razglas.), str. 2, 28. 9. 1925, št. 107, Celjska kronika: pro- racun mestne obcine celjske za upravno l. 1926. (Razglas.), str. 2, 1. 10. 1925, št. 108, Celjska kronika: popis vojnih in vojaških invalidov. (Razglas.), str. 2, 15. 10. 1925, št. 114, Celjska kronika: evidenca sprejetih, nesprejetih in vpoko jenih oficirjev. (Razglas.); popis vojaških obveznikov, ki še niso prisegli. (Razglas.), str. 2, 18. 10. 1925, št. 115, Celjska kronika: zaprisega vojaških obveznikov rojstnih letnikov 1875 do 1905. (Razglas.); popis vojaških obveznikov roj stnih letnikov 1875 do 1905. (Razglas.), str. 2, 31. 10. 1925, št. 121, Celjska kronika: zaprisega vojaških obveznikov in rezervnih oficirjev. (Razglas.), str. 3, 19. 11. 1925, št. 128, Razpis, str. 4; Nova doba, 8, 21. 1. 1926, št. 7, Celjska kro nika: mestni proracun za leto 1926, str. 2, 16. 2. 1926, št. 18, Celjska kronika: prijava psov in nabava pasjih znamk. (Razglas.), str. 2, 8. 4. 1926, št. 38, Celjska kronika: ne odla gati smeti ob Savinjskem nabrežju! (Razglas.), str. 2; razglas, str. 3, 29. 4. 1926, št. 47, Celjska kronika: nabava vojaških izprav. (Razglas.); prijava živine in prevoznih sredstev. (Raz glas.), str. 2; poostreni pasji kontumac. (Razglas.), str. 2–3, 13. 5. 1926, št. 53, Celjska kronika: glavna cepitev 1926 v Celju. (Razglas.), str. 2, 12. 6. 1926, št. 64, Celjska kronika: dodatek k cestno-policijskemu redu. (Razglas.); prijava obveznikov rojstnih letnikov 1876 do 1900. (Razglas.), str. 2; prijava moških biciklov za vojaško evidenco. (Razglas.), str. 2–3, 15. 6. 1926, št. 65, Celjska kronika: pasji kontumac. (Razglas.), str. 2. 68 Nova doba, 7, 23. 5. 1925, št. 55, Kongres JC Lige v Celju, str. 3, 17. 12. 1925, št. 138, Celjska kronika: praznovanje kraljevega rojstnega dne. (Razglas.), str. 1; Nova doba, 8, 30. 11. 1926, št. 134, Praznik ujedinjenja, str. 2. 69 Nova doba, 7, 14. 11. 1925, št. 126, Potopna povodenj, str. 2. 70 Nova doba, 7, 17. 11. 1925, št. 127, Celjska kronika: škoda vsled zadnje poplave. (Razglas.), str. 2. protokolarne zadolžitve. V imenu mestne obcine je pozdravil zbrane udeležence ob razvitju prapora Mestne Orjune 3. maja 1925 v Celju, pozdravil je udeležence že omenjenega kongresa Jugoslovansko- -ceškoslovaške lige 24. maja 1925 v Celju, govoril je na vidovdanski proslavi 28. junija 1925, in se ob odprtem grobu 20. septembra 1925 poslovil od staroste celjskih Slovencev dr. Josipa Serneca. Mesto je predstavljal tudi na pogrebu prvega slovenskega ravnatelja realne gimnazije v Celju Antona Jeršinovica 28. oktobra 1925 in na pogrebu ravnatelja državne deške mešcanske šole v Celju Bena Serajnika, 23. oktobra 1926.71 Hrašovcevo obvestilo o rednem javnem cepljenju malih otrok v Celju leta 1926. (Nova doba, 8, 13. 5. 1926, št. 53, str. 2. Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) V casu svojega drugega županskega mandata je Hrašovec prav tako opravljal še druge zadolžitve. Sodeloval je v delu Državne krajevne zašcite dece in mladine v Celju in moške podružnice CMD za mesto Celje, ob ustanovitvi celjske organizacije Ju 71 Nova doba, 7, 5. 5. 1925, št. 47, Razvitje prapora Mestne Or- june v Celju, str. 1, 26. 5. 1925, št. 56, Kongres JC Lige v Celju, str. 1–2, 2. 7. 1925, št. 70, Celjske novice: Vidov dan v Celju, str. 2, 22. 9. 1925, št. 104, Zadnja pot dr. J.[osipa] Serneca, str. 2, 31. 10. 1925, št. 121, Celjska kronika: pogreb ravnatelja Antona Jeršinovica, str. 2; Nova doba, 8, 26. 10. 1926, št. 120, V. [inko] G.[aberc], † Beno Serajnik, str. 2–3. goslovansko-ceškoslovaške lige 16. januarja 1926 pa so ga izvolili za njenega predsednika. Kot njen predsednik je pozdravil generalnega konzula Beneša, ko se je ob odhodu iz Slovenije na poti v Prago 3. marca 1926 ustavil v Celju. Po Sernecevi smrti so ga izvolili za odbornika Dijaške kuhinje v Celju, za njim pa je prevzel tudi vodenje Narodne citalnice v Celju. Bil je castni predsednik Francoskega krožka (Cercle français) v Celju (kot castni predsednik je 22. novembra 1925 spregovoril generalnemu konzulu Republike Francije v Zagrebu Andréju Boissierju (konzula je spremljal tudi tajnik francoskega konzulata v Ljubljani Ivan Findeisen) na svecanem kosilu, ki so ga pripravili ob njegovem obisku v Celju), 14. oktobra 1926 pa je postal predsednik krožka. Hrašovec je deloval tudi kot clan mestnega šolskega sveta in nacelnik Krajnega šolskega sveta Okolica Celje. 17. julija 1926 ga je demokratski veliki župan mariborske ňblasti dr. Otmar Pirkmajer imenoval za prisednika v celjskem okrajnem zastopu.72 Za Dijaško kuhinjo v Celju je redno prispeval denarne zneske in ob Sernecevi smrti v njegov spomin prispeval denarni znesek v dobrodelne namene.73 Deloval je tudi kot odvetnik.74 Hrašovec je prav tako nadaljeval s politicno dejavnostjo. Pred volitvami v Narodno skupšcino Kraljevine SHS, 8. februarja 1925, je 15. januarja 1925 nastopil na volilnem shodu Narodnega bloka (za parlamentarne volitve leta 1925 so se v Celju v 72 Nova doba, 6, 6. 12. 1924, št. 139, Obcni zbor »Državne krajevne zašcite dece in mladine v Celju«, str. 1; Nova doba, 7, 4. 7. 1925, št. 71, Obcni zbor Ciril-Metodovih podružnic v Celju, str. 1, 31. 10. 1925, št. 121, Celjska kronika: dijaška kuhinja v Celju, str. 3, 26. 11. 1925, št. 131, Celjska kronika: francoski gosti v Celju, str. 2, 17. 12. 1925, št. 138, Celjska kronika: obcni zbor Citalnice, str. 2; Nova doba, 8, 19. 1. 1926, št. 6, Celjska kronika: jugoslovansko-ceškoslovaška liga v Celju, str. 2, 6. 3. 1926, št. 26, Celjska kronika: odhod generalnega konzula dr. Beneša v Prago, str. 2, 25. 3. 1926, št. 33, Razpis, str. 4, 27. 3. 1926, št. 34, Razpis, str. 6, 22. 7. 1926, št. 80, Celjska kronika: okrajni zastop celjski nanovo izpopolnjen, str. 2, 19. 10. 1926, št. 117, Celjska kronika: cercle français, str. 2; Nova doba, 9, 25. 1. 1927, št. 10, K., Drž. krajevna zašcita, str. 1, 8. 9. 1927, št. 101, Podatki o razvoju okoliške šole v Celju, str. 4; Orožen, Zgodovina Celja, str. 330. 73 Nova doba, 7, 18. 4. 1925, št. 41, Celjske novice: za dijaško kuhinjo v Celju, str. 2, 4. 7. 1925, št. 71, Celjske novice: dijaški kuhinji v Celju, str. 2, 22. 9. 1925, št. 104, Celjska kronika: v spomin pokojnega dr. Serneca, str. 2. 74 Nova doba, 7, 6. 6. 1925, št. 60, Celjska porota: Celje, 4. junija, str. 2; Nova doba, 8, 2. 9. 1926, št. 98, Porota, str. 2. NB povezali SDS, liberalna Samostojna kmetijska stranka (SKS) in NRS) in v svojem govoru poudaril, da njegov boj velja »strahovladi klerikalizma«. A »napredna (liberalna – op. J. P.) misel je živela in bo živela. Lahko jo kdo premaga trenutno, a vedno vstane, in koncno bo ona zmagovalka. Pristaši napredne misli nicesar ne obetajo. Enake pravice za vsakega! Smo proti izigravanju enega sloja proti drugemu. Obsojamo vsako plemensko (narodnostno – op. J. P.) in versko mržnjo, ker je izraz srcne posurovelosti in pomanjkanja duševne izobrazbe. Visoko dvigamo zastavo državnega in narodnega edinstva. Srbi so nas rešili sužnosti, in mi hocemo biti svobodni sinovi in svobodne hcere v svobodni svoji domovini.«75 Narodni blok je na skupšcinskih volitvah leta 1925 v Celju prejel najvec glasov, v slovenskem me- rilu pa ni bil uspešen. Absolutna zmagovalka volitev je bila SLS. Od 26 poslanskih mandatov, ki so pripadli Sloveniji, jih je dobila 20, Hrvaška republikanska kmecka stranka je dobila tri poslance, SDS dva, SKS pa enega poslanca.76 Po parlamentarnih volitvah so Hrašovca kot strankinega predstavnika v celjskem obcinskem odboru 11. marca 1925 znova izvolili v vodstvo strankine krajevne organizacije,77 kot njen predstavnik pa je pozdravil voditelja vsedržavne SDS Svetozarja Pribicevica na velikem strankinem shodu 30. januarja 1926 v Celju.78 Hrašovec je bil po poplavah v prejšnjih letih in zadnji povodnji novembra 1925 še posebej pozoren na vprašanje regulacije Savinje. Vodne ujme so mu bile najboljši dokaz, da je to vprašanje postalo ena od najnujnejših in neodložljivih nalog javne uprave. Da bi k njeni rešitvi vzpodbudil vse merodajne dejavnike in širšo javnost, je za 15. marec 1926 sklical posvetovanje, na katero je povabil velikega župana mariborske ňblasti Otmarja Pirkmajerja, vladnega svetnika in sreskega poglavarja v Celju Leopolda Žužka, generalnega direktorja pri ňblastnem hidrotehnicnem oddelku v Ljubljani inž. Ivana Sbrizaja, sreskega poglavarja in vodopravnega referenta pri 75 Nova doba, 7, 20. 1. 1925, št. 6, Veliki shod Narodnega bloka v Celju, str. 1, 2; Perovšek, Celje in politicne razmere, str. 37. 76 Perovšek, Celje in politicne razmere, str. 37; isti, Volitve v Narodno skupšcino 1925, str. 283. 77 Nova doba, 7, 14. 3. 1925, št. 28, Redni obcni zbor krajevne org. dem. stranke v Celju, str. 1. 78 Nova doba, 8, 2. 2. 1926, št. 12, – rp –, Triumf Svetozara Pribicevica, str. 2. velikem županu mariborske ňblasti Rajka Mulacka, hidrotehnicnega referenta pri velikem župa- nu mariborske ňblasti inž. Oskarja Jurana, vodjo gradbene sekcije v Celju inž. J. Mareka, hidrotehnicnega referenta pri sreskem poglavarstvu v Celju inž. Viktorja Piletica, vodopravnega referenta pri sreskem poglavarstvu v Celju dr. Leona Bruncka, zdravstvenega referenta pri sreskem poglavarstvu v Celju dr. Antona Schwaba, veterinarskega referenta pri sreskem poglavarstvu v Celju dr. Josipa Stegnja, sadjarskega nadzornika pri sreskem poglavarstvu v Celju Frana Gorecana, mestnega fizika v Celju dr. Mana Dereanija, financnega referenta celjske mestne obcine dr. Antona Božica, referenta za tujski promet pri mestni obcini Celje Dragotina Sirca, celjskega podžupana in stavbenega referenta Dragotina Gobca, županstvo Celje-okolica, celjski okrajni zastop, županstvo Petrovce, županstvo Te- harje, magistratnega svetnika Iva Šubica, mestnega inženirja Oskarja Reddija, porocevalca Nove dobe, porocevalca Cillier Zeitung in celjski Mestni magistrat. 79 Seznam povabljenih pokaže, da je Hrašovec na posvetovanje povabil vse merodajne in visokokvalificirane strokovnjake ter politicnoupravna predstavnika. Na posvetovanju, ki so se ga udeležili Otmar Pirkmajer, Leopold Žužek, Ivan Sbrizaj, Oskar Juvan, Viktor Piletic, Anton Schwab, Mano Dereani in zastopniki celjske mestne obcine, celjskega magistrata ter obcin Celje-okolica, Teharje, Petrovce in celjskega okrajnega zastopa, so sklenili, da bodo oblikovali strokovno komisijo, sestavljeno iz po dveh zastopnikov sreskega poglavarstva Ce- lje, celjske mestne in okoliške obcine ter celjskega okrajnega zastopa in enega zastopnika obcin Teharje, Petrovce in Škofja vas. Komisija naj bi pregledala že obstojeci nacrt za regulacijo Savinje in njenih pritokov, izdelala tocen proracun in dolocila kljuc, po katerem naj bi razdelili regulacijske stroške med interesente ter preskrbela potrebna sredstva. Na- mesto minimalnega regulacijskega programa naj bi uresnicili srednji nacrt, to je izvedli regulacijo Savinje v Celju in njegovi bližini ter njenih pritokov blizu izlivov.80 4. septembra 1926 je Anton Božic v Novi dobi objavil predloge o regulaciji Savinje, ki so jih na seji obcinskega sveta 17. septembra 1926 79 Nova doba, 8, 6. 3. 1926, št. 26, Celjska kronika: anketa za regulacijo Savinje, str. 1–2. 80 Nova doba, 8, 18. 3. 1926, št. 31, – rp –, Regulacija Savinje in pritokov, str. 1. soglasno sprejeli. V Novi dobi so poudarili, da je bil s tem »koncno ustvarjen temelj za regulacijo Savinje in pritokov, ki spada med najvažnejša in najnujnejša gospodarska vprašanja Celja in okolice«.81 Pri sestavljanju mestnega proracuna za leto 1927 so za zacetek regulacije Savinje in njenih pritokov predvideli 2,000.000 din.82 V politicnem pogledu se je Hrašovec med svojim drugim mandatom srecal z razpadom strankarske povezave, ki je zmagala na obcinskih volitvah. Po prvih razpokah v Narodnem bloku (povzrocila jih je NSS) na zacetku leta 1925 in kasneje izraženem nezadovoljstvu NSS in NRS s Hrašovcevim poslovanjem, ki so ga s strani SDS stvarno zavrnili, je NB jeseni 1926 razpadel.83 To je vodilo k predcasnemu prenehanju delovanja obcinskega sveta, izvoljenega 28. septembra 1924 za dobo treh let. Prvi povod za to je bilo vprašanje preselitve Mohorjeve družbe s Prevalj v Celje. Ko je celjsko okrajno glavarstvo 1. septembra 1926 mestnemu obcinskemu odboru vrnilo obrtni referat, je namrec Mohorjeva družba prosila obcinski odbor za pritrdilno izjavo, da je za preselitev dana lokalna potreba. Na seji obcinskega odbora 17. septembra 1926 se je zanjo potegoval predstavnik SLS dr. Anton Ogrizek, podprl pa ga je predstavnik NRS, sicer clan delovne vecine, dr. Alojz Gorican. Po poimenskem glasovanju so pritrdilno izjavo s tesnim izidom odklonili. Proti je bila delovna vecina SDS in NSS. Njeno glavnino so predstavljali obcinski odborniki SDS. Ti so poudarjali, da je v tem vprašanju merodajna le lokalna potreba, ki je ni, »na druga vprašanja (kulturni razlogi – op. J. P.) da ni treba odgovoriti«.84 Nova doba je k temu pripisala, da je Mohorjeva družba že pred vojno »polagoma prenehala biti skupna narodova last, razvijala se je vedno bolj v knjižno podjetje klerikalne stranke«. Zato zaradi svoje enostranskosti 81 Nova doba, 8, 4. 9. 1926, št. 99, [Anton] Božic, Regulacija Savinje, str. 1, 21. 9. 1926, št. 105, – rp –, Seja obc. sveta, str. 1. 82 Nova doba, 8, 20. 1. 1927, št. 8, Celjski volilci, pomislite!, str. 1. 83 Orožen, Zgodovina Celja, str. 330–331; Kregar, Upravni razvoj Celja, str. 60; Nova doba, 7, 26. 11. 1925, št. 131, – rp –, Proracunska seja mestne obcine, str. 2, Nova doba, 8, 6. 2. 1926, št. 14, Nujno potrebna obcinska seja, str. 1–2, 9. 3. 1926, št. 27, Seja obcinskega sveta, str. 1, 13. 3. 1926, št. 29, Seja obcinskega sveta, str. 1. 84 SI_ZAC/0024/002/001/00007, Zapisnik o redni javni seji mestnega obcinskega sveta celjskega, 17. 9. 1926, str. [13–14]; Orožen, Zgodovina Celja, str. 331; Nova doba, 8, 23. 9. 1926, št. 106, Priselitev Mohorjeve družbe v Celje, str. 1. ne more racunati na našo podporo. »Siliti politicnega nasprotnika, naj podpira moje strankarske institucije, je sploh neokusnost prvega reda.« Glede preselitve Mohorjeve družbe v Celje sploh ne gre za narodnokulturno ali gospodarsko vprašanje, pac pa za politicno, »za kritje docela navadnih strankarskih špekulacij«, saj katoliška stran v Celju še nima svoje tiskarne in svojega casopisa. Nove (Mohorjeve) tiskarne ob že treh obstojecih tiskarskih podjetjih v mestu ne potrebujemo.85 Drugi povod za predcasno prenehanje delovanja celjskega obcinskega sveta je bila zavrnitev zahteve NRS, SLS in nemškega obcinskega kluba, naj obcinski svet omogo- ci udeležbo najmanj 10 njihovih zastopnikov v upravnem odboru Mestne hranilnice celjske (s tem bi imeli v odboru vecino) ter zagotovi odstop njenega ravnateljstva. Pri tem so se sklicevali na domnev- no strankarsko, to je za SDS ugodno gospodarsko delovanje obcinskega sveta. Ker delovna vecina njihovi zahtevi ni ugodila (njen predstavnik Božic je pojasnil, da je Mestna hranilnica samostojno in ne obcinsko podjetje, s katerim ima obcina v smislu jamšcine, ki jo nudi hranilnici, skupno le pravico dopolnjevanja clanov njenega upravnega odbora s svojimi clani, odbora pa ne more prisiliti k odstopu), so predstavniki omenjenih strank in nemškega kluba na proracunski seji obcinskega sveta 29. novembra 1926 podali izjavo, da ne morejo glasovati za proracun za leto 1927; proracun so sicer sestavili z njihovim sodelovanjem. Izjavo so utemeljili tudi z zavrnitvijo preselitve Mohorjeve družbe v Celje. Predstavniki NRS in SLS so nato sejo zapustili in povzrocili nesklepcnost. Hrašovec jo je moral zakljuciti.86 Z razbitjem proracunske seje je 85 Nova doba, 8, 23. 9. 1926, št. 106, Priselitev Mohorjeve druž- be v Celje, str. 1. 86 SI_ZAC/0024/002/001/00007, Zapisnik o redni javni seji mestnega obcinskega sveta celjskega, 29. 11. 1926, str. [2–3], prav tam, dopis Velespoštovanemu klubu »Delovne vecine« na mestnem magistratu celjskem v roke predsednika g. dr. E.[rnesta] Kalana v Celju, Celje, dne 29. 11. 1926, str. [1–2]; Nova doba, 8, 4. 12. 1926, št. 135, Proracunska seja celjskega Razglas velikega župana mariborske ňblasti o razpustu celjskega obcinskega sveta 7. marca 1927. (Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 9, 12. 3. 1927, št. 28, str. 164. Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) prišlo do obcinske krize, saj je proracun, kot je dejal financni referent Božic, »hrbtišce vsega obcinskega gospodarstva«.87 Krizo je poglobila nova izjava NRS, SLS in nemškega kluba na seji obcinskega sveta 3. decembra 1926. V njej so poudarili, da zaradi zavrnitve njihovih zahtev, v delu sveta ne morejo vec sodelovati. Predstavniki NRS in SLS – bilo jih je devet – so nato znova zapustili sejo, obcinski svet pa je bil ponovno nesklepcen.88 Nova doba je nastale razmere pospremila z oceno, da bo verjetno »po zadnjih dogodkih celjski obcinski svet razpušcen in imenovan gerent. O delu opozicije za blagor in napredek mesta pa bodo sodili obcani sami. Vsekakor si je storila obcinska opozicija s svojim nastopom zelo dvomljivo uslugo.«89 obcinskega sveta, str. 1–2; Orožen, Zgodovina Celja, str. 332–334; Kregar, Upravni razvoj Celja, str. 60. 87 SI_ZAC/0024/002/001/00007, Zapisnik o redni javni seji mestnega obcinskega sveta celjskega, 29. 11. 1926, str. [2]; Nova doba, 8, 4. 12. 1926, št. 135, Proracunska seja celjskega obcinskega sveta, str. 2. 88 SI_ZAC/0024/002/001/00007, Zapisnik o redni javni seji mestnega obcinskega sveta celjskega, 3. 12. 1926, str. [2]; Nova doba, 8, 7. 12. 1926, št. 136, Celjska kronika: zopet onemogocena obcinska seja, str. 2; Orožen, Zgodovina Celja, str. 334. 89 Nova doba, 8, 7. 12. 1926, št. 136, Celjska kronika: zopet onemogocena obcinska seja, str. 2. Nova doba se ni zmotila. Ko je po zmagi SLS na ňblastnih volitvah 23. januarja 1927 mesto velikega župana mariborske ňblasti 7. marca 1927 prevzel njen pripadnik dr. Fran Schaubach,90 stranka pa je bila tedaj v koalicijski vladi z vsedržavno NRS, je novi veliki župan še isti dan, ko je nastopil svojo funkcijo, razpustil celjski obcinski svet. Razpust je utemeljil z navedbo, da obcinski svet ni zmožen za delo. Hkrati je za komisarja Mestne obcine Celje imenoval vladnega svetnika in sreskega poglavarja Leopolda Žužka.91 S tem se je pod vplivom strankarskih nasprotij koncalo delo prvega slovenskega župana mesta Celje. Po razpustu celjskega obcinskega sveta je Nova doba zapisala, da so »znani združeni nasprotniki –Nemci, klerikalci in radikali […] dosegli, da se je novi veliki župan mariborski izkazal s posebnim delom«. Njegov korak je bil tudi »povsem razumljiv in utemeljen z ozirom na današnji klero-radikalski režim«.92 Odzvali sta se tudi SDS in NSS, ki sta za 11. marec 1927 v Celjskem domu sklicali protestno zborovanje proti razpustu obcinskega sveta in ukinitvi avtonomije mesta. Na zborovanju so govorili predstavniki obeh strank in Hrašovec. Predsednik celjske SDS dr. Ernest Kalan je poudaril, da se prejšnja »radikalsko-radicevska vlada tri mesece ni mogla odlociti za razpust celjskega obcinskega odbora in se je to zgodilo šele, ko so prišli (1. februarja 1927 – op. J. P.) v vlado klerikalci«, predstavnik NSS in bivši podžupan Dragotin Gobec pa je opozoril na »namero celjskih Nemcev, ki se hocejo zopet uveljaviti in pokazati svojo brezobzirnost napram slovenskemu življu. K temu jim hocejo pripomoci klerikalci in radikali.« Hrašovec je bil zelo stvaren. Dejal je, da ce bi delovna vecina ali on kaj zagrešila, »ne bi bilo višje oblastvo cakalo par mesecev na to, ampak bi takoj razpustilo obcinski svet. Bil je to torej grd zlocin, da se je brez vsake potrebe ukinila avtonomija.« Na zborovanju so sprejeli resolucijo, 90 Stiplovšek, Slovenski parlamentarizem 1927–1929, str. 106– 113, 152. V Celju je na ňblastnih volitvah zmagala povezava Nemcev, SLS in NRS, medtem ko je kot posamicna lista najvec glasov dobil Narodni blok (povezava SDS in NSS). – Perovšek, Celje in politicne razmere, str. 37. 91 Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 9, 12. 3. 1927, št. 28, Razglasi velikega župana mariborske oblasti, S. br. 678/2: razglas, str. 164; Perovšek, Celje in politicne razmere, str. 39. 92 Nova doba, 9, 12. 3. 1927, št. 29, Protestiramo, str. 1. v kateri so protestirali proti razpustu obcinskega sveta, ker opozicija ni hotela sprejeti od vseh strank pripravljenega proracuna, in ker se je hotela »manjšina (NRS – op. J. P.) polastiti s pomocjo nemške in klerikalne stranke obcine celo leto prej, preden je potekla legalna doba obcinskega odbora«.93 Hrašovec se je od predstavnikov mestnega ma- gistrata in obcinskih podjetij poslovil 15. marca 1927 dopoldne v magistratni županovi sobi. Vodil jih je magistratni svetnik Ivo Šubic, ki je v govoru, s katerim se je v njihovem imenu od Hrašovca poslovil, poudaril, da je svoje posle prevzel v težkih povojnih razmerah. Mesto je nato zgledno vodil. Uredili so ceste, obnovljeni so mostovi in javne zgradbe, postavljena je bila moderna javna razsvetljava, odpirajo se novi deli razvijajocega mesta, urejene so mestne finance in obcinska podjetja stojijo na trdni in samostojni podlagi. »Prav posebno hvalo so pa dolžni mestni uslužbenci, ker so dobili v dobi njegovega županovanja z novo službeno pragmatiko boljši gmotni položaj, kakor ga imajo državni uslužbenci, ter stalnost, da se morejo posvecati neodvisno svojemu delu.« Tudi Hrašovec se je v zahvali ustavil pri službeni pragmatiki, ki uradništvo varuje krivic in mu zagotavlja svobodo politicnega prepricanja ter neodvisnost. Zahvalo je koncal z besedami, »da je nadvse srecen, ako ga je uradništvo imelo rado in ako ostane uradništvu prvi slovenski župan v dobrem in prijetnem spominu«. Zvecer istega dne, ko se je Hrašovec poslovil od uradništva in predstavnikov obcinskih podjetij, je novo imenovani komisar mestne obcine, vladni svetnik Leopold Žužek prevzel svoje posle.94 Cas po županovanju Po prenehanju županske funkcije je bil Hrašovec še naprej dejaven v družbenem, upravnem in politicnem življenju. Deloval je v moški podru 93 Jutro, 8, 13. 3. 1927, št. 62, Naši kraji in ljudje: proti suspen ziji celjske obcinske avtonomije, str. 3. Glej tudi: Nova doba, 9, 15. 3. 1927, št. 30, Protest narodnih Celjanov, str. 1. 94 Jutro, 8, 17. 3. 1927, št. 65, Naši kraji in ljudje: izpremembe v vodstvu celjske mestne obcine, str. 3. Prim. tudi: Nova doba, 9, 16. 6. 1927, št. 67, Juro Hrašovec, Taka je resnica!, str. 2. O Službeni pragmatiki za namešcence mestne obcine celjske, sprejeti leta 1924, glej: Kregar, Upravni razvoj Celja, str. 60, 65–67. O vodenju celjske mestne obcine neposredno po razpustu njenega obcinskega sveta glej: Orožen, Zgodovina Celja, str. 334–335; Kregar, Upravni razvoj Celja, str. 60. žnici CMD v Celju, 2. junija 1927 pa ga je veliki župan mariborske ňblasti ob razrešitvi dotedanjega gerentskega sveta imenoval v novi gerentski svet celjskega okrajnega zastopa.95 Viden je bil tudi v dejavnosti celjske SDS. Na strankinem rednem zboru 14. aprila 1927 so ga izvolili za nosilca strankine liste na novih obcinskih volitvah, ki so bile 19. junija 1927. Hrašovec je izvolitev sprejel s poudarkom, »da mora biti vojak vedno na svojem mestu, tudi takrat, kadar mu preti nevarnost«.96 Na volitvah so zmagali združeni SLS, NRS in Nemci, medtem ko je kot posamicna lista najvec glasov dobila SDS na celu z nekdanjim županom Hrašovcem. Nova doba je SDS oznacila za »najmocnejšo politicno skupino v Celju«.97 Hrašovceve izvolitve ni ogrozil predvolilni napad v Slovencu, ki je skrajno negativno pisal o vodenju mesta na vseh podrocjih v preteklih dveh in pol letih.98 Hrašovec je 16. junija 1927 vse ocitke ovrgel v Novi dobi. Poudaril je, da je, ce že ne celotno, pa vsaj najvecje breme dela v prejšnjem obcinskem svetu nosila njegova delovna vecina, ki je izdelala najtežje in najbolj obsežne referate bodisi s financnega in pravnega bodisi s personal- nega podrocja. Izdelala je tudi referate odsekov za vodovod, elektrarno, klavnico, pogrebni zavod in plinarno. V mestu so gospodarili varcno, mestne finance so urejene. Prodali so hiše, ki jih je nakupil prejšnji nemški zastop, in z dobljenimi sredstvi placali njegove dolgove. Mesto ima lepo elektricno razsvetljavo, odprli so novo Tavcarjevo, popravili Miklošicevo in Strossmayerjevo cesto ter razširili Levstikovo ulico. Zakljucujejo obrežno pot ob Savinji. Po narocilu in navodilu mestnega urada so hiše vecinoma prenovljene in popravljene, vzdrževanje vodovoda je potekalo brez zapletov, pogrebni zavod 95 Nova doba, 9, 7. 4. 1927, št. 39, CMD v Celju, str. 1; Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti, 9, 11. 6. 1927, št. 63, Razglasi velikega župana mariborske oblasti: razglas, str. 405. 96 Nova doba, 9, 16. 4. 1927, št. 43, Zbor SDS v Celju, str. 2. Glej tudi: Nova doba, 9, 10. 5. 1927, št. 52, Celjska kronika: kandidatna lista SDS, str. 2, 16. 6. 1927, št. 67, Slovenski somešcani!, str. 1, 18. 6. 1927, Slovenski somešcani!, str. 1. 97 Nova doba, 9, 21. 6. 1927, št. 89, Celjska kronika: obcinske volitve v Celju; obcinski odborniki Samostojne demokratske stranke, str. 1, 23. 6. 1927, št. 70, Obcinske volitve v Celju, str. 1, Celjska kronika: novi obcinski svet, str. 2; Orožen, Zgodovina Celja, str. 335. 98 Slovenec, 55, 11. 6. 1927, št. 130, Celje: Celjani!, str. 5. in klavnica delujeta dobro, delovanja plinarne niso opustili, za reveže je pod njegovim vodstvom skrbel ubožni svet. Glede Mestne hranilnice je opozoril, da obcinski svet ni bil povezan z njenimi financnimi operacijami.99 Hrašovec je svoj odgovor zakljucil z opozorilom, da SLS, NRS in Nemci prejšnjega obcinskega sveta niso razbili, ker bi slabo gospodaril, pac pa, ker so hoteli izpodkopati tla vecini. Skupaj nastopajo zato, ker vsak zase ne pomenijo veliko. Razen mržnje do SDS ne morejo imeti skupnega programa, ker so si prevec razlicni v svojih nacelih. In pri tem je nesprejemljivo, »da se slovenska stranka združi s stranko druge narodnosti in to v Celju, kjer se nam še vedno vzbujajo žalostni spomini na ono dobo, ko je bil naš jezik na mestni obcini zapostavljen in zasramovan, ko sploh nismo smeli v mestu javno in glasno govoriti slovensko, ko mestni urad ni sprejemal v slovenskem jeziku pisanih vlog, ko se ni smela vršiti nobena vecja slovenska prireditev, ne da bi se hujska- lo proti Slovencem in prišlo do dejanskih napadov na Slovence. Da, da; Zveza združenih nasprotnih strank (SLS, NRS in Nemci) je in ostane narodno izdajstvo. Med Nemci«, je pristavil, »ne bi bilo mogoce, da bi nemška stranka se hotela združiti s kako nenacijonalno, nenemško stranko samo v namenu, da drugo nemško stranko premaga. Pri nas je Nemcem taka zveza dobro došla, ker ne morejo nicesar izgubiti, le pridobiti in ker so le Slovenci prosili za njih podporo, ne Nemci za podporo Slovencev. In to je sramotno.«100 Hrašovec je obcinski svetnik ostal tudi po uved- bi diktature kralja Aleksandra 6. januarja 1929, ko je veliki župan mariborske ňblasti 8. januarja 1929 razpustil dotedanji obcinski svet in imenoval no- vega. Novi obcinski odbor je imel enako sestavo kot dotedanji, bil pa je postavljen na novo prav- no osnovo.101 Clan obcinskega odbora je bil do 5. septembra 1935, ko je po združitvi Mestne obcine Celje in obcine Celje-okolica, 7. avgusta 1935, kraljevska banska uprava Dravske banovine razrešila oba dotedanja župana in njuna obcinska odbora ter 99 Nova doba, 9, 16. 6. 1927, št. 67, Juro Hrašovec, Taka je re- snica!, str. 2. 100 Prav tam. 101 Orožen, Zgodovina Celja, str. 337; Perovšek, Celje in poli ticne razmere, str. 39–40. Celjska mesta hiša na Prešernovi ulici med svetovnima vojnama. Danes v nekdanji mestni hiši deluje Muzej novejše zgodovine Celje. (Muzej novejše zgodovine Celje) imenovala predsednika in odbor razširjene celjske mestne obcine (t. i. Veliko Celje). V novem obcinskem svetu ni bilo vec predstavnikov liberalne politike, saj je sredi leta oblast na Slovenskem prevzela katoliška politicna stran.102 S tem se je Hrašovcevo delo v celjskem obcinskem svetu koncalo.103 Jutro je poudarilo, da »prvi izvoljeni slovenski župan g. dr. Juro Hrašovec, ki predseduje celjskemu odboru za postavitev spomenika kralju Ujedinjitelju (Aleksandru I. – op. J. P.), ni vec imenovan v mestni svet celjski, v katerem je kot župan in svetovalec 14 let nesebicno delal«.104 102 Službeni list kraljevske banske uprave Dravske bano- vine, 6, 28. 8. 1935, št. 69, Zakoni in kraljevske ured- be: v imenu njegovega velicanstva Petra II., str. 659; SI_ ZAC/0024/002/001/00015, Zapisnik o seji mestnega sveta celjskega, 11. 9. 1935, str. 2; Nova doba, 17, 14. 9. 1935, št. 38, Novi celjski mestni svet, str. 1; Orožen, Zgodovina Celja, str. 342–343. 103 Novak, Delovanje celjskega Mestnega sveta, str. 51. 104 Jutro, 16, 15. 9. 1935, št. 214, Obeležje novega celjskega me- stnega sveta, str. 2. Prim. tudi: Nova doba, 17, 1. 11. 1935, št. 46, Spomenik kralju Aleksandru v Celju, str. 1. Hrašovec je kot prizadevni javni delavec kljub svojim visokim letom vse do druge svetovne vojne na Slovenskem deloval tudi na številnih društvenih in drugih podrocjih, vecinoma tistih, na katerih je bil dejaven že v casu svojega županovanja. V tridesetih letih se je na novo vkljucil še v dejavnost Glasbene matice v Celju, krajevnega in sreskega odbora Rdecega križa, ki ju je tudi vodil, in Jugoslovansko- -bolgarske lige v Celju. Bil je tudi podpredsednik Podpornega društva za uboge ucence na gimnaziji v Celju.105 Še nadalje je bil dejaven kot odvetnik. V tem casu ga je Odvetniška zbornica v Ljubljani 1. septembra 1932 izvolila za clana disciplinskega sveta pri Stolu sedmorice, že 30. januarja 1929 pa 105 Nova doba, 15, 10. 11. 1933, št. 91, Glasbena Matica v Celju, str. 2, 30. 12. 1933, št. 104, Celje in okolica: na božicnici Rdecega križa, str. 2; Nova doba, 17, 22. 3. 1935, št. 12, Celje in okolica: javni izpiti udeležencev samarijanskih tecajev v Celju, str. 2; Nova doba, 18, 23. 10. 1936, št. 43, Celje in okolica: podporno društvo za uboge ucence na gimnaziji v Celju, str. 3; Nova doba, 20, 13. 5. 1938, št. 20, Ustanovitev Jugoslovansko-bolgarske lige v Celju, str. 1; Nova doba, 21, 13. 10. 1939, št. 42, Zadnja pot Vinka Kukovca, str. 2. so ga izvolili za castnega clana društva Pravnik v Ljubljani.106 Iz njegove odvetniške prakse v tridesetih letih naj opozorimo na »edinstveni primer, ki ga sodna praksa v Sloveniji še ni poznala«,107 proces pred Okrožnim sodišcem v Celju zaradi industrijskega vohunstva, januarja 1939.108 Obtoženca, ki ga je zagovarjal Hrašovec, so oprostili.109 »Znan kot vesten mož in zelo natancen gospodar«110 Gornji navedek zelo dobro oznacuje bistvo Hrašovcevega delovanja. Bil je izrazito delovna osebnost, ki je na številnih podrocjih zaznamovala življenje Celja že v avstrijski dobi in nato do konca prve jugoslovanske države. Predno jo je potopila druga svetovna vojna, so ga upraviceno imenovali »starosta celjskih Slovencev«.111 Kot celjski župan je pomembno prispeval k razvoju mesta, ki je z njim dobilo svojega prvega izvoljenega slovenskega upravljalca. V tem pogledu je njegova vloga v razvoju mesta Celje zgodovinska in vpeta v slovenski emancipacijski proces po razpadu habsburške monarhije. Hrašovec je bil zgleden in zanesljiv predstavnik mesta in eden od vidnih graditeljev slovenske tvornosti po prvi svetovni vojni. Viri in literatura Arhivsko gradivo Zgodovinski arhiv Celje SI_ZAC/0024, Mestna obcina Celje 1919–1941, a. š. 1, SI_ZAC/0024/002/001/00002 (1921); SI_ZAC/0024/002/001/00003 (1922); SI_ ZAC/0024/002/001/0004 (1923). SI_ZAC/0024, Mestna obcina Celje 1919–1941, a. š. 2, SI_ZAC/0024/002/001/00005 (1924); 106 Nova doba, 11, 4. 2. 1929, št. 10, Domace vesti: za castnega clana, str. 2; Nova doba, 14, 3. 9. 1932, št. 80, Domace vesti: odvetniška zbornica v Ljubljani, str. 2. 107 Nova doba, 21, 20. 1. 1939, št. 4, Izza kulis kapitala, str. 1. 108 O tem glej prav tam in: Nova doba, 21, 27. 1. 1939, št. 5, Celjska »litoponska afera«, str. 1, 3. 2. 1939, št. 6, Celje in okolica: sodba v litoponskem procesu, str. 3. 109 Nova doba, 21, 3. 2. 1939, št. 6, Celje in okolica: sodba v litoponskem procesu, str. 3. 110 Orožen, Zgodovina Celja, str. 336. 111 Nova doba, 22, 23. 2. 1940, št. 9, Vladni svetnik Emilijan Lilek †, str. 2. SI_ZAC/0024/002/001/00006 (1925); SI_ZAC/0024/002/002/00007 (1926); SI_ ZAC/0024/002/001/00008 (1927). SI_ZAC/0024, Mestna obcna Celje 1919–1941, a. š. 3, SI_ZAC/0024/002/01/00015 (1935). Muzej novejše zgodovine Celje MNZC, fototeka Josip Pelikan. Casopisni viri Deutsche Wacht, Vereinsbuchdruckerei Celeja, 1918. Jutro, Ljubljana: Konzorcij Jutra, 1921, 1923, 1927, 1935. Kmetijski list, Ljubljana: Konzorcij, 1921. Naprej, Ljubljana: Ivan Mlinar, 1921–1923. Nova doba, Celje: Zvezna tiskarna, 1919, 1921– 1927, 1929, 1933, 1935, 1936, 1938–1940. Nova pravda, Ljubljana: Konzorcij Nove pravde, 1921. Slovenec, Ljubljana: Konzorcij Slovenca, 1921, 1927. Slovenski narod, Ljubljana: Narodna tiskarna, 1921, 1922. Tabor, Maribor: Konzorcij Tabor, 1924. Tiskani viri Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 1. del: od 1. nov. 1918 do 26. feb. 1919 (za objavo pripravil Peter Ribnikar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1998. Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo 1918–1921: 2. del: od 28. feb. 1919 do 5. nov. 1919 (za objavo pripravil Peter Ribnikar). Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije, 1999. Službeni list kraljevske banske uprave Dravske banovine. Ljubljana: Kraljevska banska uprava Dravske banovine, 1935. Uradni list Deželne vlade za Slovenijo. Ljubljana: Delniška tiskarna, 1919, 1921. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. Ljubljana: Delniška tiskarna, 1918. Uradni list ljubljanske in mariborske oblasti. Ljubljana: Delniška tiskarna, 1924, 1927. Literatura Cvirn, Janez. Celjsko nemštvo in poskus demokratizacije obcinskega volilnega sistema na Spodnjem Štajerskem 1914. Zgodovinski casopis, 44, 1990, št. 1, str. 113–117. Cvirn, Janez. Dunajski državni zbor in Slovenci: 1848–1918. Celje: Zgodovinsko društvo Celje; Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2015. Cvirn, Janez. Prepoved slovenskih napisnih tabel v Celju. Slovenska kronika XX. stoletja: knj. 1 (ur. Marjan Drnovšek, France Rozman in Peter Vodopivec). Ljubljana: Nova revija, 1995, str. 65. Cvirn, Janez. Spodnještajerski narodni svet. Slovenska kronika XX. stoletja: knj. 1 (ur. Marjan Drnovšek, France Rozman in Peter Vodopivec). Ljubljana: Nova revija, 1995, str. 71. Cvirn, Janez. Trdnjavski trikotnik: politicna orientacija Nemcev na Spodnjem Štajerskem (1861–1914). Maribor: Založba Obzorja, 1997. Cucek, Filip. Svoji k svojim: na poti k dokoncni nacionalni razmejitvi na Spodnjem Štajerskem v 19. stoletju. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. Fugger Germadnik, Rolanda. Slovo od Narodnega doma: dr. Juro Hrašovec in Narodni dom. Celjski zbornik 1997: ob 100-letnici Narodnega doma (ur. Janko Germadnik in Branko Goropevšek). Celje: Mestna obcina Celje, 1997, str. 181–188. Goropevšek, Branko. Štajerski Slovenci, kaj hocemo!: slovenska politika na Štajerskem v letih 1906–1914. Celje: Zgodovinsko društvo, 2005. Kregar, Tone. Upravni razvoj Celja v letih 1918– 1941. Iz zgodovine Celja 1918–1941 (ur. Marija Pocivavšek). Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001, str. 49–74. Novak, Nika. Delovanje celjskega Mestnega sveta med leti 1929 in 1935: magistrsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta, 2016. Orožen, Janko. Zgodovina Celja in okolice: II. del: 1849–1941. Celje: Kulturna skupnost Celje, 1974. Perovšek, Jurij. Celje in politicne razmere v jugoslovanski državi v letih 1918–1941. Iz zgodovine Celja 1918–1941 (ur. Marija Pocivavšek). Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001, str. 5–48. Perovšek, Jurij. Politicna podoba Ptuja v letih 1918–1941. Ptuj v 20. stoletju: zbornik ob 125-letnici ptujskega muzeja (ur. Martin Šteiner). Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2018, str. 133–165. Perovšek, Jurij. Politicnoupravna podoba Ljubljane v letih 1918–1941. Studia Historica Slovenica, 14, 2014, št. 2–3, str. 291–337. Perovšek, Jurij. Predsednik gerentskega sveta, ljubljanski župan in predsednik Mestne obcine Ljubljana dr. Dinko Puc (1924–1935). Studia Historica Slovenica, 17, 2017, št. 2, str. 641–673. Perovšek, Jurij. Slovenski prevrat 1918: položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. Perovšek, Jurij. Volitve v Narodno skupšcino februarja 1925. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992: 1 (ur. Jasna Fischer … [et al.]). Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 281– 283. Rahten, Andrej. Po razpadu skupne države: slovensko-avstrijska razhajanja od mariborskega prevrata do koroškega plebiscita. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020. Rozman, Franc. Socialisticno delavsko gibanje na slovenskem Štajerskem. Ljubljana: Založba Borec, 1979. Stavbar, Vlasta. Politik Vekoslav Kukovec: politicno delovanje do leta 1918. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Stiplovšek, Miroslav. Slovenski parlamentarizem 1927–1929: avtonomisticna prizadevanja skupšcin ljubljanske in mariborske oblasti za ekonomsko-socialni in prosvetnokulturni razvoj Slovenije ter za udejanjenje parlamentarizma. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, 2000. Zusammenfassung EIN SLOWENE WIRD FÜHRENDER BÜRGER VON CELJE Die Wahl von Dr. Juro Hrašovec (1858–1957) zum Bürgermeister im Jahr 1921 und seine Leitung der Stadt Celje* Nach der Leitung der Stadt durch einen Geren- ten in den Jahren 1918–1921 wurde am 26. April 1921 Juro Hrašovec (1858–1957) in den Cillier Ge- meinderat gewählt, eine erfahrene nationale und politische Persönlichkeit und Mitglied der liberalen Jugoslawischen demokratischen Partei (Jugoslovanska demokratska stranka) JDS. Auf der ersten Sitzung des Gemeinderates am 18. Mai 1921 wurde er zum Bürgermeister gewählt. Hrašovec war nach der deutschen Verwaltung der Stadt zur Zeit Österreichs der erste Slowene, der Bürgermeister von Celje wurde. Das Cillier Parteiblatt der JDS Neue Epoche (Nova doba) schrieb zu diesem Anlass, »dass als erster slowenischer Bürgermeister in Celje ein Mann gewählt wurde, dessen Name eng mit der Geschichte unserer nationalen Kämpfe in Celje in den letzten Jahrzehnten verbunden ist, gleichzeitig ein Mann mit tiefem Einblick in unsere Verhältnisse und Kenntnis der wirtschaftlichen Bedürfnisse der Stadt und der Bewohner«. Der Cillier Gemeinderat behandelte in der Zeit der beiden Bürgermeistermandate von Hrašovec (1921–1924 und 1924–1927) alle wesentlichen Fra- gen der Stadtentwicklung: jährliche Budgets und Fragen aus dem Bereich der allgemeinen Gemeindeverwaltung, städtische personale und juristische Angelegenheiten, Investitions- und andere finanzielle Fragen, die Tätigkeit der Polizei, die Straßenpolizeiordnung, die Problematik städtischer Verkehrsflächen und -mittel, weiters widmete man sich der Frage der Gemeindebauten sowie Bau- und anderen mit der städtischen Raumplanung * Die Studie wurde im Rahmen des Forschungsprogrammes Nr. P6-0281 Ideenpolitischer und kulturelle Pluralismus und Monismus im slowenischen Gebiet im 20. Jahrhundert (Idejnopoliticni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju), finanziert von der Öffentlichen Agentur für die Forschungstätigkeit der Republik Sloweni- en (Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije), durchgeführt. verbundenen Fragen, außerdem der Wohnfrage, dem Funktionieren von städtischer Wasserleitung, Gas- und Elektrizitätswerken einschließlich der Verteilung des elektrischen Stroms, sowie allen übrigen Zweigen der städtischen Wirtschaft und der kommunalen Angelegenheiten. Des Weiteren behandelte der Gemeinderat auch laufende gewerbliche und wirtschaftliche Fragen, die Problematik der Marktverwaltung und seiner Verpflichtungen bei Geldinstitutionen, die Tätigkeit der Kultur-, Sport- und Sozialeinrichtungen, des städtischen Hygieneamtes sowie des Bestattungsinstitutes und Friedhofes, schließlich die Frage der Sicherung notwendiger Mittel für die Schuleinrichtungen in der Stadt sowie Fremdenverkehrsangelegenheiten. Die Ausübung der Leitungsfunktion der Stadt durch Hrašovec umfasste auch die Herausgabe einer Reihe von Verordnungen, Aufrufen und Kundmachungen in den Bereichen des Wirkens der städtischen Verwaltung, der Finanzen und der Wirtschaft, weiters bei Bauangelegenheiten, der öffentlichen Gesundheit, militärischen Ange- legenheiten und Fragen der öffentlichen Sicherheit sowie der Wasserleitungsordnung und anderen Fragen. Während seines zweiten Mandats schenkte er Fragen der Regulierung der Savinja besondere Aufmerksamkeit, nachdem es in den Jahren zuvor sowie im November 1925 Überschwemmungen gab. Dazu berief er im Frühjahr 1926 eine Beratung aller maßgebenden und hochqualifizierten Fachleute und Vertreter aus Politik und Verwaltung ein. Im Herbst desselben Jahres nahm der Gemeinderat einen Plan zur Regulierung der Savinja in Celje und Umgebung sowie ihrer Nebenflüsse nahe den Mündungen an. Hrašovec trat während seiner Amtszeit recht häufig als Vertreter der Stadt auf und übte protokollarische Funktionen aus. Weiters war er in zahlreichen Vereinen und Institutionen tätig und trat auch als Anwalt vor Gericht auf. Unter seiner Leitung der Stadt wurden Straßen errichtet, Brücken und öffentliche Gebäude erneuert, eine moderne öffentliche Beleuchtung installiert, neue Stadtteile eingeweiht, die Stadtfinanzen geordnet und die gemeindeeigenen Betriebe auf eine gesunde und selbstständige Basis gestellt. Im Jahr 1924 wurde die Dienstpragmatik für Angestellte der Cillier Stadtgemeinde (Službena pragmatika za namešcence mestne obcine celjske) angenom- men, die städtischen Angestellten im Vergleich zu staatlichen eine bessere finanzielle Lage, Bestän digkeit und politische Unabhängigkeit garantierte. Hrašovec war als gewissenhafter Mann und sehr genauer Wirtschafter bekannt. Sein zweites Bürgermeistermandat – am 28. September 1924 wurde er erneut in den Gemeinde- rat gewählt und am 25. Oktober 1924 zum Bürgermeister – beendete Hrašovec vorzeitig. Der Grund dafür war das Verhalten der katholischen Slowenischen Volkspartei (Slovenska ljudska stranka) SLS, der National-radikalen Partei (Narodna radikalna stranka) NRS und des deutschen Klubs im Gemeinderat. Am 29. November 1926 lehnten diese die Abstimmung über das Budget für das Jahr 1927 ab, weil die zwei genannten Parteien ihre Forderung nach Übersiedlung der katholischen Hermagoras- Gesellschaft (Mohorjeva družba) nach Celje nicht durchsetzen konnten und weil im Gemeinderat die Forderung von SLS, NRS und deutschem Klub ab- gewiesen wurde, wonach der Rat die Teilnahme von zumindest 10 ihrer Vertreter im Verwaltungsrat der Städtischen Cillier Sparkasse (Mestna hranilnica celjska) ermöglichen – womit sie im Ausschuss eine Mehrheit hätten – sowie den Rücktritt der Direktion zusichern sollte. Die zwei Parteien und der deutsche Klub erklärten dann am 3. Dezember 1926, dass sie aufgrund der Zurückweisung ihrer Forderungen nicht mehr an der Tätigkeit des Ge- meinderates mitwirken können. Der Gemeinderat war nicht mehr beschlussfähig und der Vorsteher (veliki župan) des Verwaltungsbezirkes (ňblast) Maribor löste ihn am 7. März 1927 mit der Be- gründung, dass er nicht mehr arbeitsfähig ist, auf. Bei den neuen Gemeindewahlen am 19. Juni 1927 wurde Hrašovec erneut in den Gemeinderat gewählt. Hrašovec blieb auch nach Einführung der Königsdiktatur durch Aleksandar I. Karadordevic am 6. Januar 1929 Gemeinderat, als der Vorsteher des Verwaltungsbezirkes Maribor am 8. Januar 1929 den bisherigen Gemeinderat auflöste und einen neuen ernannte. Der neue Gemeinderat hatte dieselbe Zusammensetzung wie der alte, er wurde aber auf eine neue rechtliche Basis gestellt. Hrašovec blieb bis zum 5. September 1935 Mitglied des Gemeinderates, als nach der Vereinigung der Stadtgemeinde Celje mit der Umlandgemeinde am 7. August 1935 die königliche Banschaftsverwal- tung der Draubanschaft (Dravska banovina) beide bisherigen Bürgermeister und deren Gemeinderäte ihrer Funktionen entband und Vorsitzenden und Gemeinderat der erweiterten Cillier Stadtgemeinde – das sog. Große Celje (Veliko Celje) – ernannte. Im neuen Gemeinderat gab es keine Vertreter der liberalen Politik mehr, da Mitte des Jahres das katholische politische Lager die Macht in Slowenien innehatte. Damit endete das Wirken von Hrašovec im Cillier Gemeinderat, er setzte jedoch seine Tätigkeit in zahlreichen Vereinen und anderen Bereichen – größtenteils solchen, in denen er bereits zur Zeit seines Bürgermeisteramtes wirkte – bis zum Zweiten Weltkrieg fort. Hrašovec war eine ausgesprochen arbeitsame Persönlichkeit, die das Leben in Celje bereits zur Zeit Österreichs und dann bis zum Ende des ersten jugoslawischen Staates in zahlreichen Bereichen prägte. Bevor Jugoslawien im Zweiten Weltkrieg unterging, wurde Hrašovec verdientermaßen »Nestor der Cillier Slowenen« genannt. Als Bürgermeister trug er bedeutend zur Entwicklung der Stadt bei, die mit ihm ihren ersten gewählten slowenischen Entscheidungsträger bekam. In dieser Hinsicht ist seine Rolle in der Entwicklung der Stadt Celje his- torisch und in den slowenischen Emanzipationsprozess nach dem Zerfall der Habsburgermonarchie eingebunden. Hrašovec war ein vorbildlicher und verlässlicher Vertreter der Stadt und einer der prominenten Mitgestalter des slowenischen Schaf- fens nach dem Ersten Weltkrieg. Schlagwörter: Stadtgemeinde Celje, erster slowenischer Bürgermeister, Dr. Juro Hrašovec, Bürgermeistertätigkeit 1921–1927, Jugoslovanska demokratska stranka/Samostojna demokratska stranka Jugoslawische demokratische Partei/Selbständige demokratische Partei Damir Žeric Dr. Juro Hrašovec – prvi slovenski župan Celja ŽERIC, Damir, mag., višji kustos, Pokrajinski muzej Celje, Trg Celjskih knezov 8, SI-3000 Celje, damir.zeric@pokmuz-ce.si 929Hrašovec J. 352.075.31(497.431)"1921/1927":929Hrašovec J. DR. JURO HRAŠOVEC – PRVI SLOVENSKI ŽUPAN CELJA Na prvih povojnih volitvah, 26. aprila 1921, je v Celju slavila Jugoslovanska demokratska stranka, njen clan dr. Juro Hrašovec pa je bil 18. maja 1921 izvoljen za prvega slovenskega župana Celja. V Pokrajinskem muzeju Celje smo natanko sto let pozneje odprli razstavo z naslovom Dr. Juro Hrašovec – prvi slovenski župan Celja, avtorja mag. Damirja Žerica. V muzeju hranimo dobršen del materialne zapušcine rodbine Hrašovec, vsebinsko jedro razstave pa predstavljata dva kratka življenjepisa, ki ju je Hrašovec napisal v letih 1936 in 1950. Razstava odstira glavne poudarke Hrašovcevega delovanja – boj za enakopravnost slovenskega jezika, boj za ustanavljanje slovenskih šol, vpetost v ustanavljanje in delovanje slovenskih financnih zavodov, povezovalno vlogo pri slogaštvu in obdobje njegovega županovanja. Kljucne besede: Juro Hrašovec, župan, Celje, boj za enakopravnost slovenskega jezika, denarni zavodi, slogaštvo ŽERIC, Damir, MA, Senior Curator, Celje Regional Museum, Trg Celjskih knezov 8, SI – 3000 Celje, damir.zeric@pokmuz-ce.si 929Hrašovec J. 352.075.31(497.431)"1921/1927":929Hrašovec J. DR JURO HRAŠOVEC – THE FIRST SLOVENIAN MAYOR OF CELJE On 26 April 1921, the first post-war elections in Celje were held in favour of the Yugoslav Democratic Party, and on 18 May 1921, its member Dr Juro Hrašovec was elected the first Slovenian mayor of Celje. Exactly one hundred years later, the Celje Regional Museum opened an exhibition entitled Dr Juro Hrašovec – the First Slovenian Mayor of Celje, by Damir Žeric, MA. The museum holds a good part of the material heritage of the Hrašovec family, the main part of the exhibition comprising two short memoirs written by Hrašovec in 1936 and 1950. The exhibition highlights Hrašovec’s main activities: the efforts to achieve equality for the Slovenian language, the struggle to establish Slovenian schools, his involvement in the establishment and operation of Slovene financial institutions, his integrative role in the slogaštvo movement, and his mayoralty. Keywords: Juro Hrašovec, mayor, Celje, struggle for equality of the Slovenian language, financial institutions, slogaštvo VSE ZA ZGODOVINO Pot do odvetniškega poklica Dr. Juro Hrašovec se je rodil 6. julija 1858 kot drugi med devetimi otroki Franca in Adolfine Hrašovec. Oce je bil pravnik, rodoljub in znani društveni delavec. Služboval je v Gornji Radgoni, Celju, Gornjem Gradu in v vec hrvaških mestih. V Sisku, kjer se je rodil Juro, je bil v letih 1856-1862 zaposlen kot okrajni predstojnik. Po kratkotrajni premestitvi v Brežice je bil leta 1863 poslan v Sovodnje (Gmünd) na Koroškem, kjer je bil do leta 1868 okrajni predstojnik, nato pa do leta 1879 okrajni sodnik.1 V tem kraju je Juro obiskoval prve tri razrede nemške osnovne šole, cetrtega pa je opravil v Špitalu ob Dravi. Po koncani gimnaziji, ki jo je obiskoval v Celovcu in Salzburgu, se je jeseni 1875 vpisal na pravno fakulteto v Gradcu, kjer je opravil dva letnika. Jeseni 1877 se je vpisal na dunajsko univerzo, vendar je že oktobra kot prostovoljec za eno leto vstopil v vojaško službo. Nakljucje je hotelo, da je svoje prostovoljstvo oddelal prav v letu avstro-ogrske zasedbe Bosne in Hercegovine in tam kot vojak 79. polka sodeloval v bojih z domacimi uporniki. Leta 1879 je v Gradcu dokoncal študij, nato nastopil enoletno sodno prakso pri tamkajšnjem deželnem sodišcu in kmalu zatem tudi doktoriral.2 Oktobra 1880 ga je v svojo pisarno v Celju kot odvetniškega pripravnika sprejel dr. Josip Sernec, takrat edini slovenski odvetnik v mestu ob Savinji. V casu svojega dveletnega bivanja v Celju je spoznal Karolino Petricek in se z njo leta 1884 porocil v celjski župnijski cerkvi. Od tod ga je pot vodila v Ljubljano, kjer je v odvetniški pisarni znanega pi- satelja in deželnega poslanca dr. Valentina Zarnika dokoncal svojo sedemletno prakso. Medtem je leta 1883 v Gradcu opravil tudi odvetniški izpit. Prvi nastop je opravil v Ljubljani leta 1885, ko je še kot pripravnik uspešno zagovarjal Ivana Železnikarja, urednika casopisa Slovenski narod, prvega sloven- skega dnevnika. Takrat vodilna slovenska casopisa Slovenski Narod in Slovenec sta njegov zagovor zelo pohvalila.3 1 Zapušcina Hrašovec (v nadaljevanju: Hrašovec), Moj življe njepis in važnejši dogodki po spominu, 24. 12. 1950 (v na daljevanju: Moj življenjepis, 1950), PMC, inv. št. HRA/225. 2 Prav tam. 3 Prav tam. Juro Hrašovec, rezervni porocnik avstro-ogrske vojske, z vojno medaljo, ki jo je prejel zaradi sodelovanja pri okupaciji Bosne in Hercegovine leta 1878 (original last Mojce Antoncic Jenko) Od Slovenj Gradca do Celja Hrašovec se je leta 1886 z družino preselil v Slovenj Gradec in tam stopil na samostojno odvetniško pot. Ob druženjih z Davorinom Trstenjakom in drugimi narodnozavednimi Slovenci je pridobival dragocene izkušnje in se sreceval s podrocji dela, ki so ga spremljala tudi v nadaljevanju njegove karierne poti. Pripomogel je k ustanovitvi nekaterih podružnic Družbe sv. Cirila in Metoda, katerih osrednja naloga je bila podpirati in pospeševati slovensko šolstvo na katoliško-narodni podlagi. Ob pomoci dr. Jožefa Šuca, župnika in deželnega poslanca, je postal zastopnik okrajne hranilnice, izvoljen pa je bil tudi za clana okrajnega šolskega sveta in podnacelnika okrajnega zastopa.4 4 Prav tam. Pogled na Savinjsko nabrežje, kjer je v hiši skrajno desno, živel dr. Juro Hrašovec; pred 1941 (Pokrajinski muzej Celje) Spomladi 1889 se je z družino preselil v Celje, kjer je odprl svojo odvetniško pisarno in postal ob Sernecu šele drugi slovenski odvetnik v mestu. Hrašovec se je v Celju vkljucil v krog politicnih osebnosti, kot so bili dr. Josip Sernec, Mihael Vošnjak, Josip Žickar in drugi, ki so pod vodstvom karizmaticnega dr. Ivana Decka center odlocanja v slovenski politiki na Štajerskem preselili v Celje.5 Tako kot leta 1880, ko je prvic prišel v Celje, se je tudi leta 1889 vclanil v celjsko Narodno citalnico. Bil je njen podpredsednik in tajnik, od leta 1925 do razpustitve leta 1927 pa tudi predsednik.6 Leta 1889 je bil v skupini kmeckih obcin izvoljen v okrajni zastop za celjski sodni okraj. Clan zastopa oz. poznejšega sosveta je bil vse do njegove ukinitve leta 1929, vmes pa je postal tudi clan okrajnega odbora.7 Nikoli ni bil imenovan za clana obcinskega odbora celjske okolice, a se je, tako Hrašovec, »s pokojnim dr. Božicem8 trudil, da so Slovenci zmagali pri obcin 5 Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hocemo!, str. 9. 6 Hrašovec, Moj življenjepis, 1950, PMC, inv. št. HRA/225. 7 Hrašovec, Življenjepis, 15. 7. 1936 (v nadaljevanju: Življe njepis, 1936), str. 3, PMC, inv. št. HRA/485. 8 Dr. Anton Božic (1876-1933), pravnik in gospodarstvenik. Op. p. skih volitvah. Kakor so povsod Nemci hoteli nas odriniti iz vsakega zastopstva, tako so zaceli leta 1909 prav odlocno siliti v obcinski zastop celjske okolice«.9 Za enakopravnost slovenskega jezika Boj za enakopravnost slovenskega jezika v javnem življenju je bil postavljen v središce Hrašov- cevega politicnega delovanja. V svoji odvetniški pisarni v Celju je spisal ogromno pritožb in jih razpošiljal na najvišje možne instance. V svojih spominih je zapisal: »Odkar sem stopil v javnost, prizadeval sem si, priboriti našemu jeziku in narodu ravnopravnost v šoli in uradu. Napravil sem nebroj vlog in pritožb zaradi uradovanja v jezikovnem oziru pri sodišcih, politicnih in financnih uradih; odpošiljal sem pritožbe na odlocilna mesta, nebroj interpelacij na državni zbor. Dvakrat sem v takih slucajih osebno zastopal pri upravnem ter pri državnem sodišcu in obakrat zmagal.«10 9 Hrašovec, Življenjepis, 1936, str. 2, PMC, inv. št. HRA/485. 10 Hrašovec, Moj življenjepis, 1950, PMC, inv. št. HRA/225. Hrašovec je v svojem življenjepisu navedel še en primer boja za slovenski jezik: »V to svrho, da se varuje jednakopravnost našega jezika v naših uradih, se je ustanovila Zveza slovenskih odvetnikov leta 1904, ki je prostovoljno se razišla leta 1909. Bil sem v odboru in porocevalec za jezikovne razmere na Slovenskem Štajerju. Leta 1914 bila je vecja deputacija pri justicnem ministru in pri predsedniku nadsodi- šca v Gradcu. Pritoževali smo se, da se zapostavlja naš jezik pri sodišcih, ki spadajo pod okrožja Celovec, Celje, Maribor, Ljubljana, Novo mesto in zaradi zapostavljanja slovenskih prošnjikov za boljša mesta.«11 Eno najvecjih zmag v boju za enakopravnost slovenskega jezika je dosegel leta 1902. Februarja 1901 je Hrašovec na mestno obcino Celje naslovil prošnjo za sprejem v domovinsko zvezo. Ker je prošnjo napisal v slovenšcini in je zadeva spadala v lastni delokrog obcine, mu je mestni urad vrnil prošnjo z obrazložitvijo, da sprejema v zadevah la- stnega delokroga obcine le nemške vloge. Po neuspešni pritožbi na štajerski deželni odbor, ki je potrdil sklep obcinskega odbora, se je pritožil še na državno sodišce. V pritožbi se je skliceval na 19. clen ustave, ki izrecno zagotavlja enakopravnost vseh v deželi navadnih jezikov v šoli, uradu in javnem življenju, opozoril je na protizakonit sklep obcinskega odbora in na dejstvo, da živi v Celju precejšnje število Slovencev, medtem ko je okolica tako in tako povsem slovenska. Opozoril je tudi na dejstvo, da štajerski deželni odbor od slovenskih obcin zahteva sprejemanje nemških vlog, ceprav je njihovo prebivalstvo povsem slovensko. Državno sodišce je oktobra 1902 ugodilo Hrašovcevi pritožbi. Razsodbo je utemeljilo s tem, da sklep obcinskega odbora ni bil zakonit, saj obcina sicer lahko doloci nemšcino za svoj notranji (poslovni) jezik, vendar mora navzven, s strankami, uporabljati tudi slovenski jezik. Po sklepu sodišca bi morala mestna obcina Celje vsako v slovenskem jeziku pisano vlogo ne samo sprejeti, ampak tudi v istem jeziku rešiti. Pri tem ne igra nobene vloge to, ali prosilec razume in obvlada nemško ali ne, saj je neizpodbitno dejstvo, da v Celju poleg Nemcev živijo tudi Slovenci in je slovenšcina v deželi obicajen jezik. S to razsodbo je bil slovenšcini ponovno priznan status zunanjega uradovalnega jezika, tako v zadevah prenesenega kot tudi lastnega delokroga.12 11 Hrašovec, Življenjepis, 1936, str. 5-6, PMC, inv. št. HRA/485. 12 Cvirn, Jezikovna politika, str. 204. Žig pravne pisarne odvetnika dr. Jura Hrašovca; pred 1918 (Pokrajinski muzej Celje) Kot poslanec štajerskega deželnega zbora v Gradcu, kjer je Hrašovec to funkcijo opravljal v letih 1902-1908, je lahko pritiske na oblast še stopnjeval. Hrašovec navaja: »V deželnem zboru sem se mnogokrat oglasil za besedo, tako n. pr. v debati o ustanovitvi ženskega uciteljišca z nemškim poducnim jezikom – glede razmer v zdravilišcu Rog. Slatina in na Dobrni, kjer so bili namešceni sami Nemci in narodni nasprotniki – v Citalnici ni bilo niti slovenskih casopisov – za ustanovitev slovenske mešcanske šole v Sv. Jurju ob juž. žel. – pri razpra- vi o lovskem zakonu. Interpeliral sem n. pr. zaradi prepovedi slovenskih napisov na trgovinah v Ma- riboru – zaradi reševanja slovenskih dopisov na deželni odbor v nemškem jeziku in še marsikateri drugi priliki. Naše interpelacije vlagali in citali smo v slovenskem jeziku, da tako manifestiramo jednakopravnost našega jezika v Gradcu, ceprav nas je le bilo 10 slovenskih poslancev.«13 Vpetost v delovanje celjskih denarnih zavodov in Narodni dom Ustanavljanje slovenskih denarnih zavodov v drugi polovici 19. stoletja je bilo v kontekstu med- nacionalnih bojev eden najpomembnejših stebrov slovenske politicne in gospodarske emancipacije. Hrašovcevo javno delo je vodila zavest, da temelj narodnostne in kulturne moci predstavlja gospodarstvo, zato se je z vso vnemo angažiral na polju denarništva. Bil je med ustanovitelji dveh najpomembnejših celjskih denarnih zavodov, Posojilnice Celje in Južnoštajerske hranilnice, pozneje pa tudi predsednik obeh financnih inštitucij. 13 Hrašovec, Življenjepis, 1936, str. 1-2, PMC, inv. št. HRA/485. Mlajša od obeh inštitucij, Južnoštajerska hranilnica, je nastala kot ideološki antipod Mestni hranilnici, ki je bila od ustanovitve leta 1864 pa vse do konca monarhije prevladujoci celjski denarni zavod. Mestna hranilnica je sicer delovala v korist vseh mešcanov, a je ideološko sodila v vplivno ob- mocje nemško opredeljenih Celjanov. Ceprav je vlada na Dunaju dovolila zemljiškoknjižne vpise tudi v slovenšcini, celjska Mestna hranilnica in drugi nemško usmerjeni zavodi tega niso upoštevali. Po ogorcenem odzivu narodnozavednih Slovencev je pet okrajev (Gornji Grad, Sevnica, Šmarje Dr. Juro Hrašovec; brez datacije (original last Mojce Antoncic Jenko) pri Jelšah, Šoštanj in Vransko) sprožilo pobudo za ustanovitev hranilnice, ki ne bi samo izvajala slovenskih vpisov v zemljiško knjigo, temvec bi tudi upravljala t.i. pupilarne vloge, to je vloge oseb pod skrbništvom. Sodišca so namrec tak denar smela poveriti le javnopravnim financnim ustanovam. Južnoštajerska hranilnica je dovoljenje za delova nje dobila leta 1889.14 Hrašovec je bil z delovanjem hranilnice vseskozi tesno povezan. Leta 1890 je bil imenovan v njen upravni odbor, leta 1894 pa je bil izvoljen za predsednika ravnateljstva.15 To funkcijo je opravljal do leta 1928, ko se je zavod preimenoval v Hranilnico Dravske banovine.16 Hrašovec je bil kar 66 let povezan z delovanjem še enega slovenskega denarnega zavoda – celjske Posojilnice. Leta 1881 ga pod vodstvom Mihae- la Vošnjaka, »oceta« hranilnic, najdemo v najožjem krogu njenih ustanoviteljev. Od leta 1890 je bil clan upravnega sveta, po letu 1931 pa tudi njegov predsednik. Ustanovitev Posojilnice je bila izraz krepitve in uveljavljanja slovenske skupnosti tako na politicnem kot gospodarskem podrocju. Dr. Josip Sernec, ki je bil od leta 1886 predsednik Posojilnice, je v svojih Spominih navedel zapis iz letnega porocila za leto 1911, »da smo v teh 30 letih dajali podporo slovenskim dijakom, ‘Katoliškemu podpornemu društvu’ v Celju in raznim narodnim zavodom, zlasti v politicne narodne namene, vsega skupaj 130.095 kron. Sicer smo pa tudi klicali mlade narodne obrtnike v Celje, jih podpirali ter marsikateremu pripomogli do samostalnosti. Obilo denarja smo dajali posebno v politicne svrhe, zlasti ob casu državnih, deželnih in obcinskih volitev. Odborniki smo imeli po pravilih zasigurano nagrado do 5 % od vsakoletnega cistega dobicka. Skoz vec kot 30 let ni noben od odbornikov jemal tega denarja zase, ampak pušcali smo ves honorar v zavodu kot dis- pozicijski fond, ki se je rabil, kakor sem dejal, za narodne namene.«17 S povecanim denarnim pro- metom je zacela Posojilnica podpirati tudi trgovce in industrialce in opravljati upravno-bancne posle.18 Leta 1924 se je Posojilnica preobrazila iz kreditne zadruge v bancno delniško družbo in postala osrednji slovenski denarni zavod v regiji. Celjska posojilnica se je poleg denarnih poslov ukvarjala tudi z gradnjo velikih javnih poslopij. Med drugim je na vogalu Cankarjeve in Stanetove ulice v letih 1908/9 po nacrtih arhitekta Ferdinanda Gologranca zgradila trinadstropno poslovno-sta 14 Lazarevic, Razvoj institucij, str. 133. 15 SI_ZAC/0739, JHC, a. š. 1, sign. 1, Racunski sklep banke za leto 1894. 16 Hrašovec, Moj življenjepis, 1950, PMC, inv. št. HRA/225. 17 Sernec, Spomini, str. 35. 18 Prav tam, str. 36. Narodni dom na razglednici Celja; 1941 (Pokrajinski muzej Celje) novanjsko stavbo. Njen nedvomno najpomembnejši gradbeni projekt pa je bil izgradnja Narodnega doma. Posojilnica je ob ustanovitvi poslovala v najeti sobi v Klobucarjevi hiši na Glavnem trgu.19 Zaradi rasti obsega poslovanja, vecjega števila zaposlenega osebja ter strank so zaceli misliti na preselitev v vecje, sodobnejše prostore. Posojilnica je leta 1891 kupila zemljišce ob takratnem Trgu cesarja Jožefa II., na katerem je leta 1897 po nacrtih arhitekta Jana Vladimírja Hráskega zgradila Narodni dom. Hrašovec je v svojih spominih slikovito orisal nae- lektreno ozracje ob otvoritvi, ki je postalo stalnica vecine prihodnjih prireditev v Narodnem domu vse do razpada monarhije: »Ker so Nemci pozvali svoje pristaše iz vseh krajev na pokolj Slovencev, je morala poseci vmes oblast ter varovati naše imetje in življenje, t. j. življenje tukajšnjih Slovencev; prav tako kakor nekaj let pozneje ob prihodu ceških So- kolov v Celje prilikam otvoritve sokolskega doma v Gaberjih.«20 Na otvoritveni slovesnosti 8. avgusta 1897 so najvidnejši celjski politicni delavci izrekali napitnice okoli 400 domacim in tujim gostom. Hrašovec, takrat clan upravnega odbora celjske Poso 19 Lazarevic, Razvoj institucij, str. 135. 20 Hrašovec, Moj življenjepis, 1950, PMC, inv. št. HRA/225. jilnice, je bil zadolžen za nazdravni govor gostom iz Hrvaške in Srbije.21 Narodni dom je postal politicno, gospodarsko, kulturno in družabno središce celjskega sloven- skega mešcanstva ter sedež vseh pomembnejših slovenskih ustanov. Tudi po letu 1918 je Narodni dom opravljal vlogo družabno-kulturnega in go- spodarskega središca. Med drugo svetovno vojno je nemški okupator v njem nastanil svojo Štajersko domovinsko zvezo, zunanjost stavbe je bila mocno degradirana, svoje pa je naredilo še bombardiranje. Po koncu druge svetovne vojne sta se usoda Posojilnice Celje in vprašanje njenega lastništva Narodnega doma reševala socasno. Delnicarji Posojilnice so se že na prvem zboru 9. decembra 1945 nacelno izrekli za njeno likvidacijo, a dokoncno odlocitev prepustili obcnemu zboru.22 Na seji upravnega sveta Posojilnice 18. junija 1946 je bilo sklenjeno: »Glede ‘Narodnega doma’ se ugotovi: da 21 Cvelfar, Z Narodnim domom, str. 20. 22 Hrašovec, Zapisnik zbora delnicarjev, 9. 12. 1945, PMC, inv. št. HRA/142. je C. P.23 sicer po zemljiški knjigi lastnica, da pa izvršuje posest in vso upravo Okrožni odbor OF v Celju. Niti upravni svet niti delegat nimata v tem pogledu nobene besede. Vsa hiša v svoji notranjosti je bila preurejena za urade. V narodnem domu je imel delegat CP nekoliko casa še na razpolago eno sobo, je pa moral po narocilu OO to sobo izprazniti in se preseliti v tujo hišo, kjer mora placevati za najeto sobo mesecno najemnino Din 420.—. CP. nima niti najmanjšega dohodka od Narodnega doma. Tudi napis na hiši se glasi: Okrožni odbor.«24 Na sestanku delnicarjev Posojilnice 26. maja 1947 so se delegati seznanili z »željo financnega mi- nistrstva glede prepustitve /brezplacne/ Narodnega doma. Ker je bila zgradba ob bombardiranju mocno prizadeta, je moralo že Okrožje investirati okoli 2,500.000 dinarjev, da je moglo vseliti svoje urade. Okrajni LO Celje-okolica nadaljuje z obnovo ter bo za to potrebno približno nadaljna 2,000.000 dinar- jev. Celjski posojilnici se nikakor ne bi izplacalo takih investicij, zato pricakuje, da bo zbor delnicarjev sklenil, podariti Narodni dom Ljudski oblasti.«25 Dr. Juro Hrašovec je kot predsednik upravnega odbora Posojilnice v imenu delnicarjev predlagal »brezplacno prepustitev Narodnega doma pod pogojem, da so krite vse obveznosti Celjske posojilnice napram njenim upnikom, vpokojencem, vlagateljem in del- nicarjem, za kar naj oblast jamci z odobrenjem tega zapisnika«.26 Na sestanku je bilo nato soglasno sklenjeno, »da se brez odplacila od strani Okrajnega LO Celje-okolica, pa tudi brez kakršnihkoli obveznosti od strani Celjske posojilnice d. d. prepusti posestvo ‘Narodni dom’ Okraj. LO Celje-okolica in da naj li kvidacijski odbor v najkrajšem casu napravi pred metno darilno pogodbo«.27 V Pokrajinskem muzeju Celje hranimo dva govora, ki ju je za to priložnost pripravil dr. Juro Hrašovec. Vsebinsko sta identicna, predstavljata pa hvalnico Narodnemu domu kot trdnjavi slovenstva, ki je skozi leta svojega obstoja poosebljal slovenski boj proti nemškemu nasilju, tako v casu Avstro 23 Celjska posojilnica. Op. p. 24 Hrašovec, Zapisnik seje upravnega sveta Celjske Posojilnice, 18. 6. 1946, PMC, inv. št. HRA/148. 25 Hrašovec, Zapisnik o sestanku delnicarjev Celjske posojil- nice v Celju, 26. 5. 1947, PMC, inv. št. HRA/152. 26 Prav tam. 27 Prav tam. Ogrske kot tudi med drugo svetovno vojno. Na tem mestu v celoti navajam enega izmed govorov: »Pogodbo imate pred seboj ali Vam je že znana. Celjska posojilnica podari svoj Narodni dom L. O.- okraj Celje-okol., ki postane tedaj njegov lastnik. Razumljivo je, da vsem, ki so ga poznali od casa, ko se je vzidal prvi temeljni kamen, vsem onim, ki so v njem preživeli lepe dni našega narodnega trpljenja in vstajenja, sploh našega razvoja, vsem, ki so vanj zahajali in se tam cutili, kakor v svoji rojstni hiši, vsem Slovencem celjskega mesta, bližnje in daljne okolice, vhajajo misli v preteklost. Dolga doba 56. let je za nami. Leta 1891. je kupila celjska posojilnica stavišce in dve leti kasneje bil je dograjen Narodni dom, stavba, kakoršne dotedaj Slovenci menda nismo imeli. Bil je ves cas naš ponos do tedaj, ko so Nemci ob zacetku druge svetovne vojne ga oropali, razdrli streho in balkone, unicili krasno fasado, razbili ali odnesli vso notranjo opremo. Naša bol je bila velika; prizadjana nam je bila neizmerna gmotna premoženjska škoda, a še vecja, ker je ostala samo še senca velicastne stavbe kot žalosten spomin. V Narodnem domu smo se zbirali Slovenci – pod njegovo streho se je razvijalo naše družabno, prosvetno in politicno življenje, v veliki dvorani imeli smo naše gledališke predstave, vedno polne do zadnjega koticka, koncerte, predavanja – našo gostilno in kavarno. Tam so se ustanovila vsa slovenska društva, kulturna in podporna, kakor dramaticno, pevsko, glasbe- no, športno, sokolsko, obrtno, delavsko-podporno društvo in marsikatero drugo. Od tukaj smo vodili do podrobnosti narodni boj proti nemški nasilnosti za pravico našega jezika v šoli in uradih, od tukaj odbijali vsak napad od nasprotne strani. Ta naš boj je le moci pravicno oceniti, ako se pomisli, da so bili tudi casi, ko je bilo nevarno preglasno govoriti slovensko v mestu, ni bilo mogoce zahajati v gostilno ali kavarno, kamor so zahajali Nemci in laži-nemci, ko se je bilo treba za vsak cetudi dvojezicni napis ali pecat pritožiti do ministrstva, ko ni bila dovoljena zgradba slovenske osnovne šole v Mestu, ker se je to smatralo kot izzivanje laži-nemškega prebivalstva, ko je le težko mogel in smel zaceti Slovenec obrt ali trgovino. Tudi po prvi svetovni vojni ostal nam je Narodni dom, ce prav so se razmere bile predrugacile in smo prišli Slovenci do našega zastopstva v obcini, do naših uradnikov in uciteljev, vendar še drago zbirališce, prireditve in sestanki so se še nadalje vršili v njem. Mnoga društva so imela tukaj svoje seje, sestanke in zborovanja. Danes, ko so se razmere po drugi svetovni vojni in konecnem porazu nemštva postale povsem druge, živi v nas samo še spomin na naš dom. Celjska posojilnica je stopila v likvidacijo in ne bo vec nadaljevala svojega delovanja kot denarni zavod. Že ob casu, ko je sklenila postaviti Narodni dom, je celjska posojilnica po svojem zastopstvu, bila soglasnega mnenja in prepricanja, da ne sme nikdar postati last posamezne osebe, marvec mora ostati last naroda; to lahko potrdim kot menda edini še živi takratni odbornik. Upamo in pricakujemo, da bo nova lastnica rada prevzela dedišcino, ki je do- kaz našega dolgoletnega truda, naše neomahljive ljubezni do lepe in nam drage slovenske domovine, da bode v istem smislu nadaljevala naše delo in dom vedno smatrala kot Narodni dom. Ako smo imeli v pretekli vec kot 50. letni dobi za one case neizpodbitne velike uspehe, nisem hotel, ce to povdarim, sebi in bivšim sodelavcem, si prisvojiti posebnih zaslug. Kar smo storili, bila je naša narodna dolžnost in ne bi bili prav ravnali, ko ne bi bili tega storili. Danes je stavba še deloma zrušena, zrušen del se pozidava. Naj zrase iz razvalin novi del trden kot ostala stavba, naj dobi vsa stavba kadar in kakor razmere dopu- šcajo, enotno licno zunanjost, tako, da bode ponos mesta in novega lastnika – blesteci napis na nji, ki so ga Nemci ob zacetku vojne v svojem srdu takoj odstranili, naj pove tudi onim, ki pridejo za nami, da je to bil in da hoce ostati Narodni dom. Izrocimo Vam ga mi, ki smo ga cuvali kot naš zaklad; cuvajte ga tudi Vi. Živel narod slovenski, živela domovina!«28 Hrašovec na uradno predajo lastništva Narodnega doma ni bil povabljen, kar je ob koncu tip- kopisa tudi pribeležil s pisalom: »Bil sem preprican, da izrocim poleg clanov likv. odbora LO okraj Celje okolica ‘Narodni dom’ zastopništvu L. Odbora. Prišlo je pa drugace; 16. 6. mi je uradnik C. P.-e povedal, da je lik. odbor to sam brez mene storil. 16. 6. 47 dr. J. H.«29 28 Hrašovec, Govor dr. Jura Hrašovca ob prenosu lastništva Narodnega doma s Celjske posojilnice na Okrajni LO Celje okolica, 26. 5. 1947, PMC, inv. št. HRA/150. 29 Prav tam. Boj za slovenske šole Vprašanje šolstva in izobraževanja slovenskih otrok v maternem jeziku je bilo vseskozi v ospredju Hrašovcevega narodnozavednega programa. Hrašovec je s skupino slovenskih poslancev in ob mocni podpori dr. Gustava Ipavca, župana Šentjurja, v štajerskem deželnem zboru oblikoval zahtevo po ustanovitvi kmetijske šole s slovenskim jezikom. Šolo so zahtevala tudi zastopstva slovenskih okra- jev na Spodnjem Štajerskem, in sicer Celje, Gornji Grad, Slovenj Gradec, Šoštanj. Na Spodnjem Štajerskem namrec takšne šole ni bilo, zato so kmecki sinovi s tega obmocja odhajali na kmetijsko izobraževanje v Maribor in Grottenhof pri Lipnici. Obe tamkajšnji šoli sta bili nemški. Deželni zbor je šele po vecletnih zahtevah leta 1907 sprejel sklep o ustanovitvi šolskega zavoda v Šentjurju s polnim imenom Kmetijska šola v Št. Jurju ob južni železnici. Po izgradnji poslopja se je pouk na prvi slovenski strokovni šoli na Štajerskem zacel 3. januarja 1910.30 Vprašanje izobraževanja otrok v slovenskem jeziku je bilo še bolj perece v Celju. Hrašovec je vse od imenovanja za predsednika šolskega sveta za celjsko okolico leta 1899 bíl trd in neizpro- sen boj za slovensko gimnazijo ter za izgradnjo slovenskega šolskega poslopja v Celju. Tu je že od leta 1875 kot slovenska šolska ustanova delovala samo trirazredna Ljudska šola celjske okolice, ki pa je morala pouk izvajati na razlicnih lokacijah v mestu in okolici. Prvotno je želel Okrajni šolski svet zgraditi novo poslopje v mestu, kjer je že imel zakupljeno zemljišce, a se je zaradi nenaklonjenosti lokalne oblasti nacrt izjalovil. Vsakokratna izbira nove lokacije je padla v vodo zaradi ugovorov šolskega nadzornika, okrajnega zdravnika ali sosedov.31 Zaradi izbruha prve svetovne vojne se je zacetek gradnje nove šole odmaknil v povojno obdobje. Po nacrtih okoliškega šolskega sveta bi morali novi šolski poslopji dobiti deška in dekliška šola, a so morali zaradi financnih težav projekt gradnje dekliške šole opustiti. Po dobrem letu gradnje je bilo novo poslopje Ljudske šole celjske okolice (danes I. osnovne šole Celje) zgrajeno septembra 1927. Za kako pomemben dogodek je šlo, prica tudi dejstvo, da je casnik Nova doba 8. septembra 1927 30 100 let šolskega centra Šentjur, str. 17-18. 31 Hrašovec, Življenjepis, 1936, PMC, inv. št. HRA/485, str. 11. Poslopje I. osnovne šole v Celju (Pokrajinski muzej Celje, foto: Bojan Plevcak) v svoji 101. številki prvih pet strani namenil otvoritvi novega šolskega poslopja.32 O odprtju nove šole je obsežen clanek objavilo tudi ljubljansko Jutro.33 Dr. Juro Hrašovec jo je kot že bivši predsednik okrajnega šolskega sveta s svecanim govorom predal svojemu namenu, saj so mu zaradi njegove požrtvovalnosti in vztrajnosti priznavali najvec za- slug za uspešno realizacijo projekta.34 Takole piše v Spominski knjižici, ki je izšla ob otvoritvi novega šolskega poslopja: »Naceloval je krajnemu šolskemu svetu g. dr. Hrašovec blizu 30 let. Clani so se menjavali, ali on je ostal. Kdor pozna razmere, kakršne so v resnici bile, ta mora naravnost obcudovati njegovo vztrajnost in požrtvovalnost. Vsak drug nacelnik bi bil vrgel akte oblastim pod noge in bi bil šel svojo pot. Ce bi njega ne bilo in šolskega upravitelja Fr. Voglarja, bi danes ne stala ta ponosna stavba na tem mestu, pa drugod tudi ne.«35 32 Glej: Nova doba, letnik 9, št. 101, 8. 9. 1927. 33 Glej: Novo deško šolsko poslopje v Celju, Jutro, letnik 8, št. 211, 8. 9. 1927. 34 Voglar, Spominska knjižica, str. 15. 35 Prav tam. Hrašovec je kot deželni poslanec v Gradcu veckrat (neuspešno) podal predloge za ustanovitev me- šcanske šole v Sevnici36 in vinarske šole v Grižah.37 Na plodna tla pa so padli njegovi dolgoletni pritiski za ustanovitev slovenske mešcanske šole v Žalcu.38 Deželni šolski svet v Gradcu jo je ustanovil leta 1914. Pouk se sicer zaradi vojne ni izvajal. Odprtje šole je bilo tako šele leta 1918,39 ob tem pa je žal- ska šola postala prva mešcanska šola na takratnem Spodnjem Štajerskem. Povezovalna vloga pri slogaštvu Celjski krog narodnozavednih Slovencev je do- segel višek svoje moci ob koncu 19. stoletja. To je bilo tudi obdobje, ko je slogaška politika na Štajerskem, ki je dotlej krepila slovensko nacionalno za- vest, zacela razpadati. Stranka štajerskih Slovencev je kljub nesporazumom in prikritim bojem ostala formalno enotna vse do leta 1906 oz. 1907, ko so 36 Hrašovec, Moj življenjepis, 1950, PMC, inv. št. HRA/225. 37 Hrašovec, Življenjepis, 1936, str. 1, PMC, inv. št. HRA/485. 38 Hrašovec, Moj življenjepis, 1950, PMC, inv. št. HRA/225. 39 Kreže, Pozdrav iz Žalca, str. 13. strankarski prvaki oblikovali dve stranki, liberalno usmerjeno Narodno stranko (1906) in katoliško Slovensko kmecko zvezo (1907).40 Ob razcepu je Hrašovec ostal zvest prepricanju, da je v obrambi pred nemštvom treba razlicna nazorska gledanja in strankarske interese potisniti v ozadje in da je nuj- no vse sile usmeriti v uveljavljanje slovenskega jezika ter gospodarsko okrepitev slovenskega tabora. Slogaško usmerjeni politiki so po razkolu slovenske stranke želeli ohraniti nekaj potrebne enotnosti v boju za skupne nacionalne interese. Že ob koncu leta 1906 so pristaši sloge dali pobudo za ustanovitev Narodnega sveta za Spodnjo Štajersko, ki naj bi kot nadstrankarska organizacija štajerskih Slovencev reševal samo kljucna narodnostna vprašanja. Hrašovec je razloge za ustanovitev Narodnega sveta na kratko opisal v svojem življenjepisu leta 1936: »Ustanovljen je bil gotovo zaradi tega, da se skupno borimo proti izpodrivanju našega jezika v uradih, šolah, javnem življenju, proti zapostavljanju Slovencev, na raznih uradniških in uciteljskih mestih. Hoteli smo doseci, kolikor je nam bilo mogoce, da bi tudi na boljših mestih bili nastavljeni naši ljudje (deželni in okrajni šolski nadzorniki, ravnatelji srednjih šol, predsedniki sodišc, sploh starešine raznih uradov.«41 Ustanovni obcni zbor Narodnega sveta je bil 20. aprila 1907 v celjskem Narodnem domu. Po uvodnih besedah dr. Jura Hrašovca, ki je zbranim predstavil pomen narodnih svetov pri drugih narodih42 in potek nastanka slovenskega Narodnega sveta za Štajersko, so izvolili odbor sveta in za predsednika izbrali dr. Jura Hrašovca.43 Na prvi seji je bilo sklenjeno, da se do prihodnje seje pripravijo referati, s katerimi bi ocenili narodni položaj na Štajerskem. Hrašovec je bil zadolžen za sodišca in davcne uradnike.44 Po izstopu clanov Slovenske kmecke zveze je poskušal Hrašovec hitro konsolidirati Narodni svet in zapolniti nastale kadrovske vrzeli. Vse zaupanja vredne sonarodnjake je pozval, naj mu pomagajo pripraviti organizacijsko strukturo Narodnega sveta. Želel je pridobiti 40 Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hocemo!, str. 5. 41 Hrašovec, Življenjepis, 1936, str. 8, PMC, inv. št. HRA/485. 42 Po Hrašovcevih besedah je spodbuda za ustanovitev zago tovo prišla iz Prage. – Hrašovec, Življenjepis, 1936, str. 7, PMC, inv. št. HRA/485. 43 Goropevšek, Štajerski Slovenci, kaj hocemo!, str. 41. 44 Prav tam, str. 42. cim vec zaupnikov iz vseh strank, predvsem pa financno okrepiti delovanje sveta.45 Ob tem velja omeniti še pojav tretje politicne stranke štajerskih Slovencev. Leta 1909 so namrec slogaši ustanovili Stranko zjedinjenih Slovencev, ki je v svojem programu poudarjala slogo in skupni nastop štajerskih Slovencev.46 Pomenljivo je, da Hrašovec kot zapriseženi slogaš na deželnozborskih volitvah leta 1909 ni želel kandidirati na listi nove stranke.47 Ceprav sta oba glavna politicna tabora Hrašovcu ocitala politicni oportunizem, je spodnještajerski Narodni svet predvsem zaradi Hrašovceve izjemne delavnosti in vztrajnosti relativno dobro opravljal svoje poslanstvo. Eden izmed uspešno realiziranih projektov v letih 1908/9 je bil izbor potovalnega ucitelja na slovenskem Štajerskem, katerega naloga bi bila pripravljati narodne katastre in na terenu s predavanji in drugimi aktivnostmi krepiti slovensko narodno zavest.48 Velikokrat nespravljivi in trmoglavi spodnještajerski politiki so uspeli tudi po zaslugi Hrašovceve povezovalne vloge v najbolj kriticnih trenutkih združiti moci in se dogovoriti o sodelovanju. To je bilo najbolj ocitno pri ljudskem štetju leta 1910 in obstrukciji štajerskega deželnega zbora v letih 1910-1913, obcasno pa tudi na volitvah v jezikovno mešanih obcinskih in okrajnih zastopih. Žal ob deželnih (1909) in državnozborskih volitvah (1907, 1911) soglasje o skupnih kandidaturah nikoli ni bilo doseženo.49 Celje v casu Hrašovcevega županovanja Na prvih povojnih obcinskih volitvah, 26. aprila 1921, je v Celju prepricljivo slavila Jugoslovanska demokratska stranka. 18. maja 1921 je bil na prvi obcinski seji za župana izvoljen dr. Juro Hrašovec.50 Volitve so v celjsko obcinsko upravo prinesle zgodovinske spremembe, saj je bil v Celju na to mesto prvic izvoljen Slovenec. Hrašovec je položaj uradno nastopil 9. julija 1921, ko ga je na dopoldanski slav 45 Prav tam, str. 74. 46 Prav tam, str. 115. 47 Prav tam, str. 139. 48 Prav tam, str. 76. 49 Prav tam, str. 5. 50 Volitev župana in podžupana v Celju, Nova doba, letnik 3, št. 58, 19. 5. 1921. Dr. Juro Hrašovec (drugi z leve) na terasi Celjskega doma ob obisku ministra in predsednika Samostojne demokratske stranke Svetozarja Pribicevica, 30. 1. 1926. Tretji od leve poslanec Ljudevit Pivk, cetrti Svetozar Pribicevic, peti Ernest Kalan in šesti Franjo Lipold (original last Mojce Antoncic Jenko) nostni seji dotedanji gerent dr. Žužek zaprisegel za župana. Dr. Sernec je takratne obcutke na kratko ubesedil v svojih spominih nekaj mesecev pred smrtjo: »Ko sem prišel 1. novembra 1876 v Celje, kjer sem našel tako piclo število zavednih Sloven- cev, si nisem mogel misliti, da bom še doživel drja. Hrašovca za župana in svoje imenovanje castnim obcanom nekdaj nemškega mesta Celje! …«51 Zacelo se je šestletno obdobje Hrašovcevega županovanja, saj je Celje tudi po drugih obcinskih volitvah leta 1924 dobilo novega starega župana. Drugi Hrašovcev mandat se je predcasno zaklju- cil leta 1927, ko je novi veliki župan mariborske oblasti dr. Franc Schaubach izkoristil svoje posebne pristojnosti in 7. marca 1927 z odlokom celjski obcinski odbor razpustil.52 Ker je bilo Hrašovcevo županovanje že podrob- no predstavljeno v predhodnem prispevku, naj na tem mestu predstavim spremenjeno zunanjo podo 51 Sernec, Spomini, str. 97. 52 Perovšek, Celje in politicne razmere, str. 39. bo mesta, kakršna se je zacela zarisovati v tistem casu. V prvih povojnih letih je še bil opazen zastoj pri prostorskem razvoju mesta. Gospodarska kriza in upravna razdelitev Celja na mesto in okolico sta bila najvecja zaviralna dejavnika pri prostorskem razvoju. Po popisu prebivalstva na zacetku leta 1921 je mesto štelo 7759 prebivalcev. Soocalo se je s pomanjkanjem stanovanj in tem težavam nista bila kos niti gerentski svet niti kasnejša obcinska oblast. Pomanjkanje denarja, hitra rast cen in pomanjkanje smiselnih rešitev so perec problem samo prelagali na kasnejši cas. Ce so bile z vzpostavitvijo nove obcinske oblasti spremembe na podrocju urbanizma sprva skoraj neznatne, pa se je zacel položaj v drugi polovici dvajsetih let izboljševati. Mestna obcina je prvo povojno stanovanjsko investicijo tako izvedla šele po letu 1926, ko je odkupila hotel Krona ob današnji Ljubljanski cesti, ga porušila in tam s pomocjo investitorja v treh letih zgradila trinadstropno stanovanjsko hišo. Gradbena dejavnost zasebnega sektorja je dobila vecji zagon v drugi polovici dvajsetih let, ko je tudi s pomocjo gradbenih kreditov prišlo do Pogled na Jožefov hrib; 1940 (Pokrajinski muzej Celje) izgradnje in oblikovanja vec novih mestnih predelov. V predelu Dolgega polja, kjer so se pozneje izoblikovale današnje Kosovelova, Kersnikova, Oblakova in Jenkova ulica, so prazen prostor zapolnile nove vile. V tem delu mesta je nastalo tudi naselje dvojnih enodružinskih hiš, imenovanih Ogrizkova kolonija. Nadaljevala se je gradnja hiš na Otoku, najvecjo preobrazbo pa je doživel Jožefov hrib. Po koncu vojne je namrec tamkajšnji smrekov gozd napadel lubadar in ga je bilo treba posekati. Do leta 1926 je bil pripravljen parcelacijski nacrt, po katerem so bile mešcanom po zelo nizkih cenah na voljo velike gradbene parcele. V nekaj letih se je z gradnjo individualnih hiš izoblikoval nov, elitni predel mesta.53 Na podrocju gospodarstva so voz vlekla že pred prvo svetovno vojno velika podjetja, ki so se hitro uveljavila na novem jugoslovanskem tržišcu. Uspešno so poslovale tudi nekatere manjše, v dvajsetih letih ustanovljene tovarne, ki se po številu zaposlenih in produkciji sicer niso mogle primerjati s celjskima velikanoma, Cinkarno in Westnovo to- varno emajlirane posode. Vecina novih podjetij je bila lociranih v Gaberjah in na Lanovžu, le nekaj 53 Goropevšek, Cas, ko sta se mesto in okolica razvijala, str. 76-79. tudi v mestu samem.54 Hitro je napredoval tudi razvoj že pred prvo svetovno vojno izredno mocne celjske obrti. Kljub vojni ni propadla nobena izmed tradicionalnih celjskih obrti, tehnicni napredek je celo pospešil razvoj nekaterih novih obrtnih panog. V letih 1925-1927 je bilo v davcnem okraju Celjemesto po statisticnih podatkih 310 obrtnih obratov, v davcnem okraju Celje-okolica pa kar 1022.55 Najvec zaslug za razvoj celjske obrti je imelo že leta 1893 ustanovljeno Obceslovensko obrtno društvo. Celjski obrtniki so svojo vodilno vlogo v regiji demonstrirali na prvi povojni obrtni razstavi, ki se je med 12. in 22. avgustom 1922 odvijala v prostorih današnje Gimnazije Celje-Center in je predstavljala do takrat najpomembnejši dogodek v razvoju slovenskega obrtništva. Izboljšan gospodarski položaj, pospešen gradbeni razvoj in olepševanje mesta so ugodno vplivali tudi na oživitev turizma. V mesto ob Savinji je zacelo prihajati vse vec domacih in tujih gostov, ki so tu dopustovali ali pa njegovo središcno lego izkorišcali za izlete v planine in bližnja zdravilišca. 54 Mikola, Industrija v Celju, str. 94. 55 Pocivavšek, Obrt in trgovina v Celju, str. 120. Dr. Juro Hrašovec z otroki – Šandorjem, Marto, Pijo, Milkom in Francem; 1953 (original last Mojce Antoncic Jenko) Epilog velike osebnosti Tudi na obcinskih volitvah leta 1927 je bil Hrašovec izvoljen v obcinski svet, tokrat na listi Samostojne demokratske stranke, naslednice JDS. Njegova stranka je posamicno prejela sicer najvec glasov in 10 mandatov, vendar je zmago slavil združeni blok Slovenske ljudske stranke, celjskih Nemcev in Narodno radikalne stranke SLS, ki je skupaj dobil 20 obcinskih mandatov in s tem pravico do svojega župana.56 V lokalno politicno dogajanje je posegla kraljeva šestojanuarska diktatura, ki je leta 1929 razpustila tudi mestni obcinski svet. Hrašovec se je odtlej posvecal delu v svoji odvetniški pisarni, ki je neprekinjeno delovala vse do zacetka druge svetovne vojne. Med okupacijo so ga Nemci za eno noc zaprli, mu za dve leti zaplenili hišo in vinograd in ga ves cas nadzorovali. Njegovi že odrasli otroci z družinami so vojno izkušnjo dobro prestali; Šandor, Mil- ko in Pija so jo preživeli v izgnanstvu v Srbiji in na Hrvaškem, Franc in Marta pa sta se pred izgonom 56 Celjska kronika, Nova doba, letnik 10, št. 69, 21. 6. 1927. še pravocasno umaknila v Ljubljano. Juro je ostal v Celju, konec vojne pa je docakal v Žalcu. Avgusta 1945 so ga ovadili zaradi domnevnega sodelovanja z okupatorji, »ceš, da je po moji krivdi prišla prevelika imovina v nemške roke«, a ga je vojaško sodišce oprostilo vseh obtožb.57 Hrašovec je bil tudi v pozni starosti še naprej zelo dejaven na razlicnih podrocjih. Med drugim je bil vse do svoje smrti aktiven clan Slovenskega planinskega društva, ki se mu je pridružil že ob ustanovitvi leta 1893. Z namenom, da bi se s slovenskim denarjem zgradil v Logarski dolini velik hotel in bi tako dolina turisticno zaživela, je ustanovil planinsko zadrugo Rinka. Na prvem obcnem zboru 6. januarja 1897 v celjskem Narodnem domu je bil Hrašovec izvoljen za predsednika zadruge. Rinka je nato kupila zemljišce v Plestju, ki ga je Savinjska podružnica leta 1894 kupila od Janeza Plesnika in na katerem je že stalo Piskernikovo zavetišce. Do realizacije projekta iz vec razlogov ni prišlo. Hrašovec je zadrugo vodil do leta 1921, ko je bil izvoljen za celjskega župana. Leta 1927 je 57 Hrašovec, Moj življenjepis, 1950, PMC, inv. št. HRA/225. Rinka vse svoje premoženje brezplacno prepusti- la Savinjski podružnici, ki je nato uredila cesto iz Solcave do Logarske doline ter zgradila Tillerjevo koco in Aleksandrov dom.58 Dr. Juro Hrašovec je umrl 12. maja 1957, v 99. letu starosti, v Celju. V zgodovino se je zapisal kot nosilec slovenizacije mesta na kulturnem, prosvetnem in gospodarskem podrocju. S svojo življenjsko energijo in vec kot šestdesetletnim javnim delovanjem predstavlja nedvomno eno najpomembnejših osebnosti prve polovice 20. stoletja pri nas. Viri in literatura Arhivski viri Pokrajinski muzej Celje Zapušcina Hrašovec, Govor dr. Jura Hrašovca ob prenosu lastništva Narodnega doma s Celjske posojilnice na Okrajni LO Celje-okolica, 26. 5. 1947, PMC, inv. št. HRA/150. Zapušcina Hrašovec, Moj življenjepis in važnejši dogodki po spominu, 24. 12. 1950, PMC, inv. št. HRA/225. Zapušcina Hrašovec, Zapisnik o sestanku delnicarjev Celjske posojilnice, 26. 5. 1947, PMC, inv. št. HRA/152. Zapušcina Hrašovec, Zapisnik seje upravnega sveta Celjske posojilnice, 18. 6. 1946, PMC, inv. št. HRA/148. Zapušcina Hrašovec, Zapisnik zbora delnicarjev, 9. 12. 1945, PMC, inv. št. HRA/142. Zapušcina Hrašovec, Življenjepis dr. Jura Hrašovca, 15. 7. 1936, PMC, inv. št. HRA/485. Zgodovinski arhiv Celje SI_ZAC/0739, Južnoštajerska hranilnica v Celju, a. š. 1, sign. 1, Racunski sklep banke za leto 1894. Casopisni viri Celjska kronika, Nova doba, letnik 10, št. 69, 21. 6. 1927, str. 1. 58 Orel, Dr. Juro Hrašovec, str. 409-410. Celjske novice, Nova doba, letnik 3, št. 50, 28. 4. 1921, str. 2. Nova doba, letnik 9, št. 101, 8. 9. 1927, str. 1-5. Novo deško šolsko poslopje v Celju, Jutro, letnik 8, št. 211, 8. 9. 1927, str. 7. Sijajna zmaga Slovenstva v Celju, Nova doba, letnik 6, št. 111, 30. 9. 1924, str. 1. Slavnostni dan v Celju, Nova doba, letnik 3, št. 80, 12. 7. 1921, str. 1-2. Volitev župana in podžupana v Celju, Nova doba, letnik 3, št. 58, 19. 5. 1921, str. 3. Literatura Cvelfar, Bojan: “Z Narodnim domom se je celjskemu nemštvu razbila jedna celjust …”: nacionalni izgredi v Celju na prelomu stoletja, Celjski zbornik, Celje: Osrednja knjižnica Celje, 1997, str. 7-44. Cvirn, Janez: Jezikovna politika celjske obcine na prelomu stoletja, Zgodovinski casopis, letnik 44, št. 2, Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1990, str. 199-214. Goropevšek, Branko: Cas, ko sta se mesto in okolica razvijala brez regulacijskega nacrta. Oris prostorskega razvoja Celja med leti 1918 in 1941, Iz zgodovine Celja 1918-1941, Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001, str. 75-88. Goropevšek, Branko: Štajerski Slovenci, kaj hocemo!: slovenska politika na Štajerskem v letih 1906-1914, Celje: Zgodovinsko društvo, 2005. Kregar, Tone: Upravni razvoj Celja v letih 19181941, Iz zgodovine Celja 1918-1941, Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001, str. 49-74. Kreže, Karmen: Pozdrav iz Žalca, Žalec: Mestna skupnost, 2016. Lazarevic, Žarko: Razvoj institucij financnega posredništva v Celju do konca prve svetovne vojne, Iz zgodovine Celja 1848-1914, Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 1998, str. 127-154. Mikola, Milko: Industrija v Celju med obema vojnama, Iz zgodovine Celja 1918-1941, Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001, str. 93-117. Orel, Tine: Dr. Juro Hrašovec: starosta slovenskih planincev, Planinski vestnik, letnik 13, št. 7, Ljubljana: Planinska zveza Slovenije, 1957, 409-410. Perovšek, Jurij: Celje in politicne razmere v jugoslovanski državi v letih 1918-1941, Iz zgodovine Celja 1918-1941, Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001, str. 5-48. Pocivavšek, Marija: Obrt in trgovina v Celju med svetovnima vojnama, Iz zgodovine Celja 1918-1941, Celje: Muzej novejše zgodovine Celje, 2001, str. 119-140. Podatki o razvoju okoliške šole v Celju. Spominska knjižica: ob otvoritvi novega šolskega poslopja okoliške deške osnovne šole v Celju leta 1927 (ur. Fran Voglar), Celje: Krajni šolski svet v Celju za okolico, 1927, str. 3-16. Sernec, Josip: Spomini, Ljubljana: Komisijska založba “Tiskovne zadruge”, 1927. Šolski center (Šentjur): 100 let Šolskega centra Šentjur (ur. Mihelca Romih et al.), Šentjur: Šolski center, 2010. Zusammenfassung DR. JURO HRAŠOVEC – DER ERSTE SLOWENISCHE BÜRGERMEISTER VON CELJE Bei den ersten Nachkriegswahlen am 26. April 1921 triumphierte in Celje die Jugoslawische demo- kratische Partei (Jugoslovanska demokratska stranka). Ihr prominentes Mitglied Dr. Juro Hrašovec wurde auf der ersten Sitzung des Gemeinderates am 18. Mai 1921 zum ersten slowenischen Bürgermeister von Celje gewählt. Im Regionalmuseum (Pokrajinski muzej) Celje wurde genau hundert Jahre später die Ausstellung mit dem Titel Dr. Juro Hrašovec – der erste slowenische Bürgermeister von Celje eröffnet, kuratiert von Mag. Damir Žeric. Das Museum verwahrt einen Gutteil des materiel- len Erbes der Familie Hrašovec, was ein ausgezeichneter Anlass zur Vorbereitung einer Ausstellung über diese der breiteren Öffentlichkeit zu wenig be- kannte Persönlichkeit war. Den inhaltlichen Kern der Ausstellung bilden zwei kurze Lebensläufe, die Hrašovec in den Jahren 1936 und 1950 verfasste. Die Ausstellung enthüllt die wesentlichen Meilensteine des Wirkens von Hrašovec – den Kampf um die Gleichberechtigung der slowenischen Sprache und die Gründung slowenischer Schulen, die Einbindung in die Gründung und Tätigkeit slowenischer Geldinstitutionen, die verbindende Rolle im Rahmen der Politik der Einigkeit (slogaštvo) und die Periode seiner sechsjährigen Amtszeit als Bürgermeister. Dr. Juro Hrašovec schrieb sich in die Geschichte der Stadt Celje als Träger der Slowenisierung der Stadt auf politischem und kulturellem Gebiet sowie im Bildungs- und Wirtschaftsbereich ein. Im Zentrum der Tätigkeit von Hrašovec stand der Kampf um die Gleichberechtigung der slowenischen Sprache im öffentlichen Leben. Sein Wirken wurde vom Bewusstsein geleitet, dass die Wirtschaft die Basis der nationalen und kulturellen Stärke ist, daher engagierte er sich mit allem Eifer für die Gründung slowenischer Geldinstitutionen. Die Periode seiner Bürgermeistertätigkeit, die bis zum Jahr 1927 dauerte, war der Höhepunkt einer reichen gesellschaftspolitischen Karriere, die bereits in den achtziger Jahren des 19. Jahrhunderts begonnen hatte. Mit seiner Lebenskraft und dem mehr als sechzig Jahre dauernden öffentlichen Wirken stellt er zweifellos eine der bedeutendsten Persön lichkeiten der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts im slowenischen Gebiet dar. Das Regionalmuseum Celje organisierte mehrere Begleitveranstaltungen zur Ausstellung und gab auch einen interessanten Katalog heraus, um dafür Sorge zu tragen, dass die Ausstellung auf Dauer dokumentiert ist. Schlagwörter: Juro Hrašovec, Bürgermeister, Celje/Cilli, Kampf um die Gleichberechtigung der slowenischen Sprache, Geldinstitute, slogaštvo/Politik der Einigkeit Vlasta Stavbar »Laskam si, da sem bil vedno dober Slovenec, vec pa ne« (J. Hrašovec, 1918) Ustanovitev vseslovenske liberalne stranke STAVBAR, Vlasta, dr. zgodovinskih znanosti, višja bibliotekarka specialistka, vodja Enote za domoznanstvo in posebne zbirke UKM, Univerzitetna knjižnica Maribor, Univerza v Mariboru, Gospejna 10, SI – 2000 Maribor, vlasta.stavbar@um.si 929Hrašovec J. 929Kukovec V. 329(497.4)"1918/1927" »LASKAM SI, DA SEM BIL VEDNO DOBER SLOVENEC, VEC PA NE« Ustanovitev vseslovenske liberalne stranke Prispevek obravnava delovanje Jure Hrašovca v njegovem celjskem obdobju v casu habsburške monarhije. Osrednji del študije je namenjen politicnemu dogajanju na Slovenskem v zadnjih letih, in sicer težnjam po ukinitvi Štajerske narodne stranke in ustanovitvi vseslovenske liberalne stranke. Predstavljena je korespondenca med slovenskimi liberalci, zlasti štajerskimi, in med njimi tudi mnenje in aktivnosti Jure Hrašovca. Prispevek predsta- vi tudi politicno sliko Celja ob prelomu stoletja, ko se je Hrašovec preselil v Celje, in zakljuci z letom 1921, ko je kot ugledni celjski odvetnik in eden vodilnih predstavnikov liberalnega narodnega gibanja v mestu postal prvi slovenski župan. Kljucne besede: Juro Hrašovec, Vekoslav Kukovec, vseslovenska liberalna stranka, JDS STAVBAR, Vlasta, PhD in Historical Sciences, Senior Specialist Librarian, Head of the Unit for Local History and Special Collections, University Library Maribor, University of Maribor, Gospejna 10, SI – 2000 Maribor, vlasta.stavbar@um.si 929Hrašovec J. 929Kukovec V. 329(497.4)"1918/1927" “I FLATTER MYSELF THAT I HAVE ALWAYS BEEN A GOOD SLOVENE, BUT NO MORE” (J. Hrašovec, 1918) Founding of the All-Slovenian Liberal Party The article deals with the activities of Jure Hrašovec during his Celje period under the Habsburg Monarchy. The main part of the study is devoted to the political developments in Slovenia during the relevant period, namely the movement to abolish the Styrian National Party and to establish an all-Slovenian Liberal Party. It presents the correspondence between Slovene liberals, especially those from Styria, including the views and activities of Jure Hrašovec. The article also examines the political situation in Celje at the turn of the century, when Hrašovec moved to Celje, and concludes with the year 1921, when, as a prominent Celje lawyer and one of the leading representatives of the liberal national movement in the city, he became the first Slovenian mayor. Keywords: Juro Hrašovec, Vekoslav Kukovec, All- Slovenian Liberal Party, JDS VSE ZA ZGODOVINO Celje (Univerzitetna knjižnica Maribor, Zbirka drobnih tiskov) Juro Hrašovec je bil del slovenske narodne politike. Izhajal je iz narodno napredne družine. Nje- gov oce Franc Hrašovec1, pravnik, okrajni sodnik in društveni delavec, je pustil pecat v slovenskem društvenem življenju in vse do svoje smrti leta 1909 ohranjal stik s slovenskim dijaštvom. Kljub selitvam družine v nemška središca so s slovenskimi knjigami, casopisjem in s slovenskim pogovornim jezikom v družini ohranjali slovensko pripadnost.2 V nekrologu leta 1909 ga je pisec oznacil kot oceta graških Slovencev. Cas upokojitve je Franc namrec preživljal v Gradcu, kjer je aktivno deloval v slovenskih društvih.3 Franc Hrašovec je sredi 19. stoletja deloval tudi v Celju, in sicer kot praktikant pri deželnem sodišcu v Celju (1851). Iz Celja in drugih krajev službovanja je pisal v Novice, zlasti o porotnih razpravah v Celju. Kasneje se je družina preselila na Hrvaško, kjer se je v Sisku leta 1858 rodil Juro. Kasneje se je 1 Polec, Hrašovec, Franc (1821–1909). Slovenski biografski leksikon (odslej SBL), 3. zv. Ljubljana 1928, str. 341. 2 Nova doba 3, 1921, 79, 9. 7., str. 2, Dr. Juro Hrašovec, prvi slovenski župan. 3 Edinost (Trst) 34, 1909, št. 210, 28. 7., str. 2, Dnevne vesti: +Fran Hrašovec. Hrašovceva družina selila, tako da je Juro obiskoval gimnazijo v Celovcu in Salzburgu, pravo študiral v Gradcu in doktoriral leta 1879.4 Leta 1880 je zacel opravljati službo koncipienta pri dr. Sernecu v Celju. Po enoletnem delu je odšel v pisarno dr. Zarnika v Ljubljano.5 V casu svojega prvega bivanja v Celju je spoznal Lino Petricek in se z njo porocil leta 1884.6 S prihodom v Celje leta 1889 je vstopil v javno in politicno življenje. Pred tem je deloval kot odvetnik v Slovenj Gradcu. V Celju je sodeloval z najbolj znanimi slovensko usmerjenimi posamezniki, kot so bili Josip Sernec, Mihael Vošnjak in Ivan Decko ter se vkljucil v nacionalno razgreto politicno do- gajanje v mestu.7 V Celju je imel svojo odvetniško pisarno vse do izbruha druge svetovne vojne. Leta 1893 je kandidiral za poslanca v štajerskem deželnem zboru. V Slovenskem gospodarju je leta 1893 objavil zahvalo volilcem, ki so »oddali glasove za mene ter na ta nacin zopet znovic odobrili nazore in težnje naše stranke, kakor sploh vseh onih rodoljubov, ki so pripomogli, da je naša stranka dosegla 4 Badovinac, Celjani so jih poznali, 16. 5 Jug, 36. 6 Germadnik, Vodili so Celje, 68. 7 Cucek, Juro Hrašovec, 158. castno manjšino […] Upajmo, da bo naš napredek v prihodnjic še lepši!«8 Leta 1902 je bil izvoljen kot zastopnik celjske kmecke obcine (1902–1908) v štajerski deželni zbor. V šestletnem mandatu je podal nekaj predlogov, in sicer predlog za ustanovitev slovenske mešcanske šole v Žalcu (1902), 1906–1908), vinarske šole v Grižah (1906–1908) in slovenske mešcanske šole v Šentjurju ob južni železnici (1906–1908), ter interpelacije zaradi prepovedi slovenskih napisov na trgovinah v Mariboru (1904–1905), glede uradovanja politicnih uradov na slovenskem Štajerskem (1904–1905), uporabi deželnih jezikov pri politicni ekspozituri v Mozirju (1905) in za ustanovitev filialk Štajerske kmetijskedružbe na slovenskem Štajerskem. Nastopal je proti zapostavljanju slovenskega jezika v javnem življenju. Dolga leta je bil tudi predsednik celjske Narodne citalnice, predsedoval pa je tudi Narodnemu svetu za takratno Spodnjo Štajersko. V celjsko narodno zgodovino se je zapisal tudi kot predsednik upravnega odbora Celjske posojilnice, ki je pod njegovim vodstvom zgradila Narodni dom v Celju. Bil je tudi med ustanovitelji Južnoštajerske hranil- nice. Med njegovim politicnim delovanjem pa je prišlo na Spodnjem Štajerskem do konca slovenske slogaške politike. Juro Hrašovec je namrec svaril, da »bog živi naš slovenski narod in crna zemlja naj pogrezne onega, kdor bi hotel rušiti našo edinost in slogo na Spodnjem Štajerskem.«9 Spopad liberalca Ivana Rebeka in katoliškega kandidata Antona Ko rošca leta 1906 na nadomestnih državnozborskih volitvah v splošni kuriji je pomenil konec slogaške politike. Konec slogaštva pa ni oslabil slovenske politike, saj je bil leta 1907 ustanovljen Spodnještajerski narodni svet, ki ga je vodil Juro Hrašovec, ki je »skrbel za enoten nastop obeh politicnih blokov pri skupnih ‘narodnih’ zadevah.«10 Tako tudi ni presenecenje, da je bil Juro Hrašovec 18. maja 1921 na listi Jugoslovanske demokratske stranke izvoljen za prvega slovenskega župana v Celju.11 Delo župana je opravljal do leta 1927. 8 Slovenski gospodar 27, 1893, št. 47, 23. 11. str. 1, Zahvala. 9 Cucek, Slovenski poslanci v Gradcu, 27. 10 Cucek, Juro Hrašovec, 158. 11 Nova doba 3, 1921, št. 79, 9. 7., str. 2, V proslavo izvolitve prvega slovenskega župana v Celju se vrši v soboto 9. tm” ob 8. uri zvecer bakljada in serenada pred magistratom, obhod z godbo po mestu. Zbiramo se pred Narodnim domom. Izbrani naslov prispevka, citat iz njegovega pi- sma Vekoslavu Kukovcu, ki Jura Hrašovca sicer povezuje z obdobjem nastajanja vseslovenske narodne stranke leta 1918, ga oznacuje tudi ves cas njegovega vec kot 60-letnega politicnega in javnega življenja v Celju in okolici, ki je bilo zlasti posveceno ohranjanju in krepitvi slovenske gospodarske, politicne in kulturne moci. Ob prejetju odlikovanja (Red jugoslovanske krone III. stopnje) leta 1933 je izjavil, »da je deloval vedno v dobrobit slovenskega naroda in da velja to odlikovanje tudi vsem onim, ki so pred vojno in po vojni sodelovali z njim v nacionalnem in kulturnem delu.«12 In kakšno je bilo mesto Celje ob prihodu Jure Hrašovca? Fran Roš ga je v svojih spominih opisal takole: »Narodnostni boji v Celju in za Celje so postajali konec 19. stoletja vse ostrejši. V pogojih kapitalizma se je krepilo tudi slovensko mešcanstvo ob naslonitvi na narodno prebujene ljudske množice v široki okolici. Gospodarsko vse mocnejše se je vidno uveljavilo tudi v mestu. Zrasel je Narodni dom s sedežem Celjske posojilnice in kot središce slovenskega družabnega življenja in kulturnega dela s še citalniškim obeležjem. Slovenski casopisi so se tiskali v tiskarni, ki je bila last Zveze slov. zadrug v Celju. Organizirano privatno denarništvo je reševalo slovenske ljudi go- spodarske odvisnosti vsaj od Nemcev. Po dolgi borbi, ki je stresla celo dunajski parlament in vlado, je Ce- lje 1895 dobilo tudi slovenske vzporednice k nižjim razredom nemške gimnazije. Mesto v tedanji dobi ni v svojih ozkih mejah štelo niti 7000 prebivalcev, izmed katerih se je pri ljudskem štetju 1910 priznala natanko tretjina k slovenskemu obcevalnemu jeziku. Slovencev je bilo seveda vec, toda to štetje so izvedli mestni organi, ki pri odvisnih namešcencih in služincadi niso marali upoštevati narodnostne pripadnosti. Pritisk delodajalcev je bil celo tako velik, da je ob njihovi kontroli glasovnic pri zadnjih državnozborskih volitvah v Avstriji prejel nemško-nacionalni kandidat štiri petine v mestu oddanih glasov. Nasprotno pa je v kmecko delavski okoliški obcini, ki je bila v rokah Slovencev, priznalo nemški obcevalni jezik komaj 12 Nova doba 15, 1933, št. 98, 4. 12., str. 1, Svecano odlikovanje dr. Jura Hrašovca. Celje (Univerzitetna knjižnica Maribor, Zbirka drobnih tiskov) 8 % prebivalcev. Tu je nastajala industrija, a delavci so vanjo prihajali s kmecke grude in so bili še prema- lo razredno zavedni, da bi mogli še tedaj pomeniti posebno politicno silo.«13 Celje je od srede 19. stoletje pocasi raslo. Ob za- cetku liberalne dobe je bilo mesto po vecini prebivalstva slovensko, ceprav so vodilni ljudje v javnosti uporabljali nemški jezik. Ob zacetku ustavnega življenja so mnogi Slovenci zaradi gospodarske koristi, napredovanj v javni službi, vpliva šole, družabnih zvez … prešli v nemški tabor. Toda proti koncu stoletja se je stanje že spremenilo v slovensko korist. V mestu se je nastanilo nekaj trdne slovenske inteligence. Vodje so bili zlasti odvetniki: dr. Ludovik Filipic, dr. Josip Sernec, dr. Franc Vrecko, dr. Juro Hrašovec, dr. Franjo Karlovšek, dr. Vekoslav Kukovec, dr. Anton Božic, dr. Franjo Kalan. Poleg njih sta že po svojem poklicu imela vpliv notarja Lovro Baš in Jurij Deticek. Pomembno je bilo tudi delo duhovšcine in uciteljstva okoliških šol. Zelo je koristila denarna osamosvojitev, ki so jo Slovenci izvajali s tem, da 13 Roš, Iz ucencevih spominov, 21-23. so na pobudo dr. Josipa Vošnjaka in pod vodstvom njegovega brata inž. Mihaela Vošnjaka ustanovili najprej Celjsko posojilnico, nato Zvezo slovenskih posojilnic, za njo Južnoštajersko hranilnico in Zadružno zvezo. Slovenski vodje so vedeli, kako poguben je vpliv nemških obrtnikov in trgovcev na njihove uslužbence in vajence, ki so jih lahko potujcevali. Vztrajno so si prizadevali, da so se v mestu naseljevali slovenski obrtniki in trgovci.14 Tudi za Celje je znacilen razvoj slovenskih politicnih strank in nemškega politicnega gibanja, ki je zavracalo spremembe in izgubljalo svoj položaj. Med slovenskimi politicnimi silami je v zadnjih letih Habsburške monarhije prevladovala liberalna usmerjenost.15 Številni akterji slovenskega liberalizma so prihajali prav iz Celja, zato prispevek v nadaljevanju predstavlja eno izmed pomembnih dogajanj v zadnjih letih Habsburške monarhije, in sicer težnje po ustanovitvi vseslovenske liberal- ne stranke, ki se je sredi leta 1918 manifestirala v ustanovitvi Jugoslovanske demokratske stranke (JDS) ter aktivnosti nekaterih slovenskih liberalnih politikov. 14 Orožen, Zgodovina Celja in okolice, II. del, 43. 15 Herman, Dogajanje na Celjskem, 415. Spomladi leta 1917, ko se je prva svetovna vojna prevešala v cetrto leto, je v Habsburški monarhiji zaradi spremenjenih notranje- in zunanjepoliticnih razmer prišlo do obnovitve politicnega življenja. Zaceli so se pojavljati prvi poskusi reševanja narodnopoliticnih razmer Slovencev, zlasti kot notranje preoblikovanje monarhije. Narodnopoliticne razmere v Celju so bile zaradi prevladujocega nemškega vpliva v mestu pred prvo svetovno vojno dokaj neugodne. Vendar je bila kljub temu in tudi zaradi vojnih razmer podpora politicnemu gibanju za spremembe med ljudmi velika. Kazala se je tudi v deklaracijskem gibanju. V celjskem sodnem okraju je bilo zbranih 9.249 podpisov podpore Majniški deklaraciji. Zbiranje podpisov podpore je poteka- lo od 9. decembra 1917 do aprila 1918.16 Za celjski okraj so bili znacilni tudi shodi. V Celju je februarja 1918 potekal obcni zbor slovenske Kmetske zveze, ki je prerasel v deklaracijski shod, ki pa je bil prepovedan. 17 Slovenski gospodar je porocal, kako je ljudstvo hotelo zborovati, celjski Nemci pa so jim hoteli to prepreciti. Poslanec Pišek, ki je nameraval na shodu govoriti, je dejal: » Ljudstvo slovensko. Prišel bo kmalu cas, ko nam nihce v slovenskem Celju ne bo prepovedoval shodov.« Zborovalci so zapeli »Hej Slovani«. Casopis svoje porocilo zakljucuje z besedami: »Celjski Nemci in nemškutarji niso do- segli svojega namena.«18 Organiziranost in moc politicnih strank med vojno sta na Celjskem sloneli na predvojnih strankarskih razmerah. Narodnopoliticno gibanje je imelo oporo pri vseh slovenskih predvojnih politicnih strankah.19 V zadnjem letu habsburške monarhije, v ob- dobju deklaracijskega gibanja, so se v obeh najmocnejših politicnih taborih zgodile pomembne spremembe, decembra 1917 je dosegel vrhunec dolgoletni spor v kranjski Slovenski ljudski stranki in s tem posledicno v vsej Vseslovenski ljudski stranki, katere del je bila tudi Korošceva Kmecka zveza na Štajerskem. Iz vodstva SLS so izkljucili dolgoletnega strankarskega nacelnika dr. Ivana Šušteršica. 16 Stavbar, Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje, 94. 17 Prav tam. 18 Slovenski gospodar 52, 1918, št. 6, 7. 2., str. 3, S prepoveda nega shoda v Celju. 19 Herman, Dogajanje v Celju, 416. Spor med starini, ki jih je predstavljal Šušteršic s sodelavci, in mladini, ki so bili zbrani okoli Korošca in Kreka, je izbruhnil zaradi Šušteršicevega avtoritativnega vodenja stranke in vodstvene tekmovalnosti med tremi mocnimi klerikalnimi politiki. Razlog je bila tudi Majniška deklaracija. Šušteršic je namrec poudarjal brezpogojno zvestobo monarhiji in deklaracije ni podprl. 15. novembra 1917 je iz stranke izstopil. Povod za to so bile tudi volitve za predstavnika Kranjske v zastopstvu avstrijskega državnega zbora za skupne zadeve Avstro-Ogrske. Šušteršica kot kandidata so obšli in izvolili štajerskega kandidata dr. Korošca. Napetosti so se še stopnjevale in Šušteršic je 22. novembra dosegel razpust stranke in še istega dne ustanovitev nove. Toda ukrepala je tudi druga stran in 27. decembra 1917 pripravila zborovanje poverjenikov SLS, ki je imelo znacaj kongresa. Na njem so sprejeli Majniško deklaracijo kot minimalni narodni program in iz vodstva izkljucili Šušteršica. Na kongresu je bil za novega predsednika stranke izvoljen Korošec. S tem je postal Korošec najmocnejši slovenski politik tistega casa in vodilna osebnost slovenskega narodnopoliticnega gibanja. Kot eden pomembnih predstavnikov klerikalnega tabora na Štajerskem je postal vodilna osebnost slovenskega politicnega prostora. Ob Šušteršicevem zatonu ter ob vzponu in voditeljski uveljavitvi Antona Korošca se je v letih 1917 in 1918 v slovenskem politicnem prostoru zgodila še ena pomembna sprememba: povezovati se je zacel tudi slovenski liberalni tabor in junija 1918 so liberalci storili korak, ki je omogocil, da je tudi ta tabor postal enoten vseslovenski politicni subjekt.20 Odlocilen vzgib za oblikovanje enotne liberalne stranke je dal vodilni štajerski liberalni politik dr. Vekoslav Kukovec, predsednik Narodne stranke za Štajersko. 31. decembra 1917 je v Slovenskem narodu objavil poziv z naslovom Za enotno slovensko stranko,21 v katerem je nastopil zoper strankarsko razcepljenost in se zavzel za oblikovanje enotne vseslovenske politicne organizacije, ki bi »temeljila na deklaracijski ideji jugoslovanske združitve in narodne samoodlocbe«.22 Kukovceva ideja je imela takojšen javni odziv. Uredništvo Slovenske 20 Glej: Slovenska novejša zgodovina, 162–165. 21 Slovenski narod 50, 1917, št. 298, 31. 12., str. 1-2, V. K. [Ve koslav Kukovec], Za enotno slovensko stranko. 22 Perovšek, Na poti v moderno. Ljubljana 2005, 193. ga naroda je namrec že v uvodu h Kukovcevemu pozivu izrazilo stališce liberalne narodno napredne stranke na Kranjskem: »Po našem mnenju gre spoštovani avtor predalec. Izhajajoc s stališca, da se mora današnja slovenska politicna razcepljenost odpraviti ter izvršiti reorganizacija naših politicnih sil, prihaja do enotne narodne politike preko enotne politicne stranke, obsegajoce vse napredne in klerikalno politicne skupine našega naroda, ki stoje na programu narodne samoodlocbe. Zdi se nam ta nacrt nacelno predalekosežen in prakticno neizpeljiv.«23 Uredništvo navaja tudi, da jih »vzgledi drugih narodov, ki jih navaja spoštovani gospod doktor«, ne prepricajo. Ob tem navajajo Cehe, ki so organizirali enotno stranko. Stališce uredništva oziroma liberalne Narodno napredne stranke na Kranjskem je namrec bilo, da naj Vseslovenska ljudska stranka in vseslovenska napredna demokraticna stranka skleneta trdno koalicijo »za boj za našo samoodlocbo.«24 Menili so, »da je pot k dosegi cilja: zenostavljanje našega strankarskega organiz- ma in koalicija. S. L. S: organizira svoje vrste enotno, enotno naj se organizira tudi napredno slovenstvo. Obstoj pokrajinskih strank danes ni vec upravicen.«25 Kukovec pa je v svojem pozivu izhajal iz dogajanja v zadnjih letih prve svetovne vojne, ki je Slovencem prinesla veliko gorja, hkrati pa jih obogatila s priložnostjo združitve v jugoslovanski državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Menil je, da se je »za ujedinjenje v smislu deklaracije 30. maja izjavila cela Slovenija, tako da ima Jugoslovanski klub naših poslancev res vecino naroda za seboj. V tem oziru ni razlocka med naprednjaki in pristaši ljudske stranke.«26 In iz te »edinosti vseh narodno mislecih Slovencev« je Kukovec zagovarjal nujnost po enotni slovenski stranki. In Jugoslovanski klub bi se po njegovem mnenju moral »poglobiti in utrditi med narodom ter vzeti v pretres idejo ustanovitve enotne sloven- ske stranke, in da se organizacija izpelje v soglasju z vsemi dosedanjimi strankami, ki so se izrekle za ujedinjenje.«27 Kukovec clanek zakljucuje s predlogom, da Jugoslovanski klub idejo predstavi javnosti, kjer si je s svojim parlamentarnim delom pridobil tudi splošno zaupanje. 23 Slovenski narod 50, 1917, št. 298, 31. 12., str. 1, Za enotno slovensko stranko. 24 Prav tam. 25 Prav tam, str. 1 26 Prav tam. 27 Prav tam, str. 2. Liberalci na Kranjskem so menili, da Slovence kljub enotnemu narodnopoliticnemu cilju, ki je bil izražen v boju za jugoslovansko državo, še vedno locijo »one vecno idejne razlike, ki delijo cloveštvo v razne tabore, skupine in stranke«. V enotni sloven- ski stranki pa bi se morala »vsaka sedaj obstojecih strank odreci baš tistim svojim nacelom, ki tvorijo posebnost njene eksistence, svojim nazorom na svet, na družbo.«28 Po odzivu v Slovenskem narodu29 oziroma jasno izraženemu stališcu liberalcev na Kranjskem, je Kukovec opustil zamisel o oblikovanju enotne slovenske politicne stranke. Vztrajal pa je, da morajo Slovenci doseci »enotnost na zunaj, na znotraj pa […] odpraviti razdvojenost in razcepljenost «. To je poudaril tudi na shodu zaupnikov štajerske Narodne stranke 13. januarja 1918 v Ma- riboru. Vekoslav Kukovec je 6. januarja 1918, dan za tem, ko je Slovenski narod opozoril, da se mora tudi liberalni tabor enotno politicno organizirati, poslal pismo predsednikom okrožnih politicnih društev Narodne stranke na Štajerskem, v katerem je povpraševal po mnenju, ali naj bi se »razpustila narodna stranka in da bi se ustanovila za vse slovenske dežele skupna napredna stranka, ki bi imela vecjo moc: Velecenjen prijatelj! Obracam se na Vas kot predsednik našega politicnega društva za Vaše okrožje, da mi na kratko porocate, kaj Vi recete k nacrtu, da bi se razpustila narodna stranka in da bi se ustanovila za vse sloven- ske dežele skupna napredna stranka, ki bi v našem narodnem boju vecjo moc imela. Prosim Vas tudi, da bode okraj po možnosti zastopan na zaupnem shodu v Mariboru 13. t. m. Najlepše pozdravlja udani Dr. Kukovec.«30 28 Perovšek, 195. 29 Slovenski narod 51, 1918, 5. 1., Jednotna stranka? 30 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/ Likvidacija Štajerske narodne stranke in ustanovitev vseslovenske napredne stranke 1917–1918, pismo V. Kukovca, Lebring, 6. 1. 1918. Pismo Jura Hrašovca Vekoslavu Kukovcu 9. januarja 1918 (Pokrajinski arhiv Maribor, fond Kukovec, Likvidacija Štajerske narodne stranke in ustanovitev vseslovenske napredne stranke 1917–1918) Med 6. in 12. januarjem 1918 mu je pritrdilno odgovorilo šest predsednikov okrožnih politicnih društev Narodne stranke – Franjo Pahernik, ki je še posebej poudaril nujnost pomladitve kranjske stranke, Anton Haken, Ferdo Kunej, Lovro Pehovar, Juro Hrašovec in Ivan Rebek. Juro Hrašovec je 9. januarja 1918 v pismu Vekoslavu Kukovcu sporocil svoje mnenje o nameri razpustitve štajerske narodne stranke in ustanovitvi vseslovenske napredne stranke. Hrašovec je uvodoma zapisal nekaj vljudnostnih fraz o Kukovcevi prestavitvi v Lebring in o razmerah za potovanje ter družinskih clanih. Glede Kukovcevega vprašanja pa se Hrašovec sprašuje: »Kaj bi naj jaz svetoval? Laskam si, da sem bil vedno dober Slovenec, vec pa ne.« Hrašovec je zapisal, da mu je Kukovcev poziv v Slovenskem narodu ugajal, vendar meni, da se na Slovenskem ne bo ustanovila samo ena stranka, ker »vseslovenska ljudska stranka bo ob- stajala tudi naprej, na drugi strani pa ne morejo samosebi umevno štajerski Slovenci ustanoviti vseslov. narodne stranke«. Predlagal je: »Bolje bi morda bilo ime vseslov. napredna stranka, ki pa naj tudi bi naglašala prvo, vodilno nacelo: ‘naše ujedinjenje’ in bi naj povdarjala, da hoce sicer zvesta biti svojim nacelom, pa bo vsikdar iskala potrebne stike z drugo stranko, v vprašanjih, ki se ticejo našega obstanka, narodnega življenja, naše bodocnosti.«31 Do sredine leta 1918 je tako potekala obširna korespondenca med slovenskimi liberalci, zlasti med štajerskimi. Vecina jih je bila še vedno na tujem, vendar so bili politicni stiki tudi zaradi narodnega boja in politicnih programov, hotenj po združitvi vseh slovenskih liberalcev ter same politicne in vojne situacije, številni. Ivan Rebek je pisal Kukovcu o tistih narodnih delavcih, ki so sicer imeli zasluge za lokalne narodne boje zlasti glede gospodarstva, vendar je bil tedaj cas za vecje ideje. Menil je, da je cas, da se »sile narodnih idealistov zopet strnejo in preko naših starih gre na dnevni red današnjega narodnega vprašanja.« Rebek je zagovarjal, da je edino v deklaraciji Jugoslovanskega kluba zastopano narodno 31 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo J. Hrašovca Kukovcu, 9. 1. 1918. vprašanje ter sta izraženi volja in zahteva vseh Jugoslovanov. Prav tako je zagovarjal enotno stranko.32 Anton Kunej je Kukovcu v Lebring pisal, da podpira »preureditev slovenskih strankarskih raz- mer« in meni, da bi se v enotno stranko združile tiste stranke, »ki se priznavajo k jugoslovanski deklaraciji, kajti le združene moci so steber, ki se ne da z lepa omajati.« Svojo neudeležbo na mariborskem shodu je opravicil s slabimi prometnimi povezavami.33 Za skupno – »enotno politicno organizacijo slovenskega naroda, izvzemši dr. Šušteršica,« se je zavzel tudi Franjo Goricar. Menil je, da je treba postaviti trden temelj za prihodnost slovenskega naroda. Kako se bo »zidalo naprej – o tem odloceva- la bo prihodnost.« Pismo je koncal z mislijo: »Kdor na dva zajca obenem preži – nobenega ne dobi.«34 Iz Hrastnika je Kukovcu poslal odgovor Ferdinand Roš, ki v tem casu sicer ni bil vec zelo aktiven v politicnem življenju, vendar je zapisal: »Moja najvecja želja je bila vedno, da bi se slovenske stranke zedinile v eno stranko. To se je sedaj na moje najvecje veselje zgodilo! Politicni greh bi bil, ako bi se to zopet zrušilo! Z narodnim svetom smo bili že itak enkrat poskusili, a se je jako slabo obnesel – ne poskušajmo vec.« Roš je pisal tudi o zbiranju podpisov za Maj- niško deklaracijo v Trbovljah, kjer so rudarji zbrali okoli 2000 podpisov.35 Vinko Žumer iz Knežca je menil, da je najbolje, da se ustanovi nova enotna slovenska stranka »za vse pripadnike jugoslovanske ideje.«36 Iz Kamnika se je na Kukovcevo pismo odzval Rihard Karba, ki se je povsem strinjal s Kukovcem. Karba je pisal, da je za združitev vseh strank, ki »se priznavajo k deklaraciji, v enotno jugoslovansko 32 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo I. Rebeka Kukovcu, Celje, 3. 1. 1918. 33 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo A. Kuneja Kukovcu, Stolovnik, 3. 1. 1918. 34 PAM, fond Kukovec …. Sg=1585/Likvidacija …, pismo F. Goricana Kukovcu, Višnja vas, 3. 1. 1918. 35 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo F. Roša Kukovcu, Hrastnik, 4. 1. 1918. 36 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo V. Žumra Kukovcu, Knežec, 4. 1. 1918. stranko.« Menil je, da pa bodo morale ob združitvi vse stranke podrediti svoje strankarske cilje.37 »Merodajni možje« iz Vranskega so v Meglicevem pismu Kukovcu podprli aktivnosti razdvojenih strank za združitev v enotno mocno stranko, »ki bode zmožna v enotni falangi skupno se zoperstaviti našim sovražnikom.«38 Tudi gozdar in posestnik Franjo Pahernik (1882–1976)39 iz Vuhreda je svoj odgovor Kukovcu poslal po pogovoru s somišljeniki iz svojega okra- ja. Bili so za združenje vseh slovenskih naprednih strank v »jedno jednoto, ker veliko duha in visoki cilji gotovo zahtevajo tudi veliko in konzultirano stranko.« Vendar je ob tem Pahernik poudaril, da se mora kranjska napredna stranka pomladiti in »izginiti morajo tam tudi zadnji ostanki ljubljanskega frakarstva.«40 Iz Središca ob Dravi je Kolaric pozdravljal idejo o združitvi vseh slovenskih strank, ki naj se združijo v »obrambo in povdzigo vsega skupnega slovenskega naroda.« Kolaric je navdušeno pisal tudi o bodoci Jugoslaviji, »ki prinese veselo in boljšo bodocnost vsem Slovanom v smislu deklaracije, ker le potem bodemo krepka opora samo sebi ako delujemo zdrženimi mocmi v lastno obrambo pod zašcitem slavnih Habsburžanov.«41 Naprednjaki iz Trbovelj so menili, da bi morali Narodno stranko razpustiti in ustanoviti »strogo Napredno stranko, za vse slovenske dežele,« saj bi bilo po mnenju Antona Mahna delo veliko lažje, kakor v razcepljenih po vec strankah.42 Josip Mursa (1864–1948)43 iz Krapja pri Ljutomeru je Kukovcu poslal odgovor 7. januarja 1918 v 37 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo R. Karbe Kukovcu, Kamnik, 4. 1. 1918. 38 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo Me glica Kukovcu, Vransko, 4. 1. 1918. 39 ES, 8. zv., str. 220. 40 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo F. Pahernika Kukovcu, Vuhred, 6. 1. 1918. 41 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo R. Kolarica Kukovcu, Središce, 6. 1. 1918. 42 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo A. Mahna Kukovcu, Trbovlje, januar 1918. 43 SBL, 2. knj., str. 181–182. svojem in v imenu vseh »narodnih Muropoljancev,« da se »osnuje le ena enotna velika stranka.«44 Iz Gotovelj v Savinjski dolini je odgovor na Ku- kovcevo pismo poslal ucitelj Franjo Brinar (1865– 1929),45 v letih pred vojno predsednik uciteljskega društva za celjski okraj ter tajnik gotoveljske hranilnice in posojilnice. Podprl je idejo o združitvi vseh pristašev jugoslovanske ideje v enotno stranko z mislijo: »Veliki casi naj ne najdejo med nami premajhnih ljudi. V Jugoslovanskem klubu so združeni poslanci razlicnega prepricanja. Posnemajmo jih!«46 Dr. Ferdo Kunej iz Št. Petra pod Svetimi gorami je Kukovcu poslal odgovor 8. januarja 1918. Zdi se mu primerno in »jedino pravilno, ako se opusti politicna organizacija naše narodne stranke na Štajerskem« in se ustanovi »vseslovenska napredna demokraticna stranka, v kateri je prostor za vse napredne sile, tudi za mešcane in agrarce.«47 Iz Ivanjkovcev je poslal odgovor Lovro Pehovar. Za razliko od vecine drugih pa je bil Pehovar do združevanja skepticen: »Glede koncentracije sem mnenja, imel sem že toliko slabih izkušenj s temi gospodi, da se bojim, da se niso popolnoma obrnili, da je boljše da se ista ne izvrši.« Pozdravljal pa je ustanovitev vseslovenske demokraticne napredne stranke, »potem pa skupnega narodnega sveta vseh treh politicnih strank.«48 S posebnim veseljem je prejem Kukovcevega pisma potrdil Blaž Zupan iz Laškega. V odgovoru je pisal: »Že meseca aprila 1916 sem v smislu zvezinega odborovega sklepa z dopisom na vodstvo klerikalne stranke predlagal vjedinjenje slovenje štajerskih strank. Dobil sem vtis, da se bomo v tem še pogovarjali. In sedaj je prišel cas. Hvala vsem sodelavcem.«49 Pravnik Jože Zdolšek (1876–1932), znan po tem, da 44 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo J. Murse Kukovcu, Krapje, 7. 1. 1918. 45 SBL, 1. knj., str. 60. 46 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo F. Brinarja Kukovcu, Gotovlje, 8. 1. 1918. 47 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo F. Kuneja Kukovcu, Št. Peter pod Sv. Gorami, 8. 1., 1918. 48 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo L. Pehovarja Kukovcu, Ivanjkovci, 8. 1. 1918. 49 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo B. Zupanca Kukovcu, Laški trg, 9. 1. 1918. je na sodišcu na Vranskem uvedel slovenšcino,50 je 9. januarja 1918 iz Hotunj pri Šentjurju Kukovcu pisal pismo, v katerem je izrazil svoje mnenje o prihodnjem delovanju na politicnem polju. Zapisal je: »Tudi moje mnenje je, da nastopamo skupno s strankami, ki pristajajo na majevo deklaracijo.«51 Nekdanji župan Bizeljskega Ivan Malus je Ku- kovcu poslal dolgo pismo, v katerem je razpredal o slabem položaju šolstva in vlogi uciteljstva, to pa je pripomoglo k slabemu ugledu Narodne stranke med ljudmi. Menil je tudi, da je duhovništvo v casu vojne izgubilo veliko simpatij med prebivalstvom. Pismo se koncuje: »Prava agrarna stranka bi rekel bi bila po mojem edini izhod, nisem pa merodajen.«52 Kot je razvidno, se je vecina korespondentov, ki so odgovorili na Kukovcevo pismo, izrekla za enotno vseslovensko stranko in podporo deklaraciji. Nekateri pa so izražali pomisleke. Prihodnost so videli v enotni slovenski napredni narodni stranki in v sodelovanju s klerikalci v okviru Narodnega sveta. S tako izmerjeno klimo na terenu med narodnimi somišljeniki se je Kukovec 13. januarja 1918 podal na shod zaupnikov v Maribor. Prijatelj Ivan Rebek mu je dan pred zborom poslal pismo, v katerem se opravicuje, da se ga zaradi bolezni ne more udeležiti, vendar mu želi uspešno zborovanje in da se »zborovalci razidejo v znamenju popolne sloge in sklenjenim programom ena stranka enotno delo skupni boj in skupna zmaga.«53 Na povabilo dr. Kukovca je izvrševalni odbor Narodno napredne stranke v Ljubljani sklenil poslati na zaupni shod štajerske narodne stranke clana strankinega odbora dr. Alberta Kramerja in deželnega poslanca Adolfa Ribnikarja.54 Kukovec je v zacetku leta 1918 – takoj, ko je razposlal pisma posameznim narodnim politikom in zaupnikom na Štajerskem in širše – pisal Jugo 50 SBL, 4. knj., str. 781. 51 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Varia, pismo J. Zdolška Kukovcu, Hotunje, 9. 1. 1918. 52 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo I. Malusa Kukovcu, 10. 1. 1918. 53 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Likvidacija …, pismo I. Rebeka Kukovcu, Celje, 12. 1. 1918. 54 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Dopis izvrševalnega odbora Narodno-napredne stranke v Ljubljani, 9. 1. 1918. slovanskemu klubu na Dunaj, da bi si pridobil tudi njihova stališca in nacrte o politicnih razmerah na Slovenskem, in sicer pol leta po sprejetju Maj- niške deklaracije in deklaracijskem gibanju, ki gaje izvršni odbor Narodne stranke Štajerske podprl. Kukovec je ugotavljal, da je ideja o narodni samoodlocbi in združitvi Jugoslovanov na Slovenskem »pridobila premoc nad vsemi drugimi vodilnimi mislimi na eni strani, in ko se je ocividno s sistematicnim delovanjem naših bodocih nasprotnih elementov zasejal razdor med Hrvate kakor Slovence(Stadler-Šušteric), izreklo se je že ob priliki izjav ob smrti dr. Kreka med slovenskimi politiki v domovini pogostoma mnenje, da se bode naravnim potem ustvarila konstelacija za združitev vseh k deklaraciji se priznavajocih strank v enotno jugoslovansko stranko.«55 Kukovec je pozval Jugoslovanski klub, ki si je v tem casu pridobil splošno zaupanje, naj stopi pred »našo javnost s primernimi predlogi.« Jugoslovanski klub je obvestil, da je izvrševalni odbor Narodne stranke na Štajerskem za 13. januar 1918 ob pol dveh popoldan v mariborskem Narodnem domu sklical shod svojih zaupnikov, »da se zedini glede postopanja, ako se iz merodajne strani pride z oznacenimi predlogi koncentracije.« V nadaljevanju je povedal, da sta možna dva nacina združitve: eventualne »strnitve vseh narodnih, naprednih in ljudskih (deklaracijskih) struj na eni strani, v drugi vrsti pa vsaj združitev narodnih in naprednih strank vseh dežel v vseslovensko stranko, ki bi is- kala daljnih organizatoricnih stikov z vseslovensko ljudsko stranko.«56 Kukovec je v pismu omenil tudi možnost ustanovitve narodnega sveta in prosil Jugoslovanski klub za pojasnila, »kakšna so jamstva, ki usposobijo eventualni narodni svet za uspešno rešitev velikih casovnih vprašanj in za složen boj za jugoslovansko državo in nje notranji ustroj.«57 Pismo je koncal s prošnjo, da se mu posredujejo potrebne informacije in ime delegata Jugoslovanskega kluba na shodu v Mariboru. Tako je 13. januarja 1918 v mariborskem Na- rodnem domu potekal shod zaupnikov štajerske Narodne stranke. Na shodu so se soglasno izrekli za zedinjenje naprednih strank v enotno jugoslovan 55 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Pismo Kukovca Jugoslo vanskemu klubu na Dunaj, Lebring, 1. 1. 1918. 56 Prav tam. 57 Prav tam. sko demokratsko stranko. Kukovec je namrec konec decembra 1917 svojim strankarskim kolegom poslal številna pisma o združitvi v novo stranko, zato je imel na shodu tudi njihov mandat. Izrekli so se tudi za ustanovitev jugoslovanskega narodnega odbora kot glasnika slovenskega naroda navzven. Sprejeli so resolucije, v katerih so zapisali stališca do mirovnih pogajanj.58 Porocilo o shodu v Sloven- skem narodu je bilo dan pozneje nekoliko cenzurirano, pa vendar je prineslo vsebino resolucij. Na shodu zaupnikov so izrazili zahtevo po miru. Kot naslednjo pomembno nalogo so oznacili oživitev napredne politicne organizacije, ki naj ne pomeni ponovnega strankarskega boja, ampak da se k skupni narodni ideji pritegnejo vse razpoložljive sile. Sklenili so, da se vse pokrajinsko napredne politicne sile združijo v veliko enotno jugoslovansko demokratsko stranko, zato so izvršni odbor stranke zadolžili, da stopi v stik s kranjsko narodno napredno stranko ter da pripravi program in or- ganizacijski statut nove enotne stranke. Resolucija je odboru nalagala, da v najkrajšem možnem casu sklice ustanovni shod Jugoslovanske demokratske stranke. Ena izmed resolucij mariborskega shoda je predvidevala, da je Domovina primerno glasilo liberalcev, da razširja jugoslovansko idejo med ljudmi. Zaupniki so vodstvu stranke naložili, da se pogaja z Vseslovensko ljudsko stranko za skupni narodni nastop glede nove državne tvorbe. Pozdravljali so tudi bratsko sodelovanje s ceško delegacijo in velik razmah jugoslovanske ideje v hrvaškem in srbskem delu monarhije. Na koncu so se zaupniki zahvalili svojemu predsedniku dr. Kukovcu za njegovo v »najtežavnejših razmerah požrtvovalno javno delovanje.«59 Udeležence shoda je pozdravil dr. Kukovec, med govorniki pa so bili tudi srbski poslanec dr. Srdjan Budisavljevic, deželni poslanec Adolf Ribnikar, glavni urednik Albert Kramer ter mariborski voditelj dr. Fran Rosina in nekdanji poslanec Franjo Roblek. Kukovec je ob zakljucku shoda poudaril, da je mariborsko srecanje »krasna manifestacija naprednega štajerskega slovenstva za politiko na 58 Slovenski narod 51, 1918, št. 11, 14. 1., str. 2, Štajerska Na- rodna stranka za zedinjenje naprednih strank. 59 Slovenski narod 51, 1918, št. 12, 15. 1., str. 2; Rezolucija slovenacke narodne stranke. V: Grada o stvaranju jugoslo venske države, str. 225. rodnega udinjenja.«60 Mariborskega shoda, ki je nanj napravil velik vtis, se je udeležil tudi Vekoslav Spindler. Zlasti je bil zadovoljen z debato in vprašanji, ki so jih reševali na shodu. Koncentracija naprednega slovenstva in ustanovitev skupne organizacije sta bili za Spindlerja zelo pomembni temi, zlasti, ker je »ideja za oboje zopet izšla iz naših vrst.« Spindler je v pismu Kukovcu pisal tudi o drži dr. Božica, ki pravzaprav ves cas ni podpiral združitve, temvec je želel novo stranko, v kateri bi sam imel pomembnejšo vlogo. Tudi glede strankinega glasila je po Spindlerjevem mnenju dr. Božic peljal svojo zgodbo, saj je hotel iz Zadruge razviti vecje glasilo, ki bi postalo njegovo agrarno trobilo. Tudi Spindlerja so povabili v uredništvo bodocega lista, vendar je v pismu Kukovcu zapisal, da »iz te moke seveda ne bo nikdar kruha,« in nadaljeval: »Prevec žalosten mi je Štiblerjev slucaj, da bi se kedaj podal pod dr. Božicevo jerobstvo.«61 Spindler je Kukovcu pisal tudi o objavi resolucij z mariborskega shoda v Slovenskem narodu in o razburjenju, ki ga je to povzrocilo. Menil je, da bi bilo bolje, da bi se na prvem mestu poudarilo »naše soglasje z dunajsko deklaracijo ter se nato reklo, da v kolikor se gre za odcepitev slovenskega dela Štajerske v to novo uprav- no enoto, zahtevamo to in to.«62 Spindler je menil, da bi bila takšna resolucija v javnosti bolje sprejeta, poudarjal pa je tudi, da ne sme ostati zunaj nove državne tvorbe niti košcek zemlje, na kateri prebiva naše ljudstvo kompaktno. V razpravo o združevanju strank se je vkljucil tudi politik in diplomat Otokar Rybár iz Trsta. Ku- kovcevo idejo je oznacil za simpaticno, vendar je menil, da je diferenciacija v svetovnem nazoru pri slovenskem narodu že »predalec napredovala.«63 Tudi Ivan Hribar je konec januarja poslal Kukovcu v Lebring dopisnico, s katero ga je seznanil, da dela v smislu mariborskih sklepov.64 60 Slovenski narod 51, 1918, št. 13, 16. 1., str. 1, Shod zaupnikov štajerske narodne stranke v Mariboru. 61 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Korespondenca V. Špin dlerja dr. Kukovcu, pismo jan. 1918. 62 Prav tam, pismo 23. 1. 1918. 63 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Varia, pismo O. Rybára Kukovcu, Trst, 24. 1. 1918. 64 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Varia, dopisnica I. Hribar ja Kukovcu, Ljubljana, 25. 1. 1918. Dr. Kukovec je konec januarja 1918 sklical shod volivcev v Veržeju. Shod sta vodila okrajni zdravnik dr. Lebar in trški župan Osterc. Na shodu se je zbralo veliko število moških in žensk, je porocal Slovenski narod. Potrdili so sklepe mariborskega shoda 13. januarja 1918 o koncentraciji politicnih strank in potrdili politiko Jugoslovanskega kluba. Zborovalci so zahtevali tudi, da se najbližji sosedje, prekmurski ogrski Slovenci, vkljucijo v novo nastajajoco državo Slovencev, Hrvatov in Srbov.65 Vso prvo polovico leta 1918 so tekle priprave in aktivnosti za združitev slovenskih narodno naprednih strank. Dokaz za to je bogata korespondenca med Kukovcem ter zaupniki štajerske Narodne stranke in drugih slovenskih liberalcev. Tudi skle- pi zaupnega shoda v Mariboru so bili naloga, ki jo je bilo treba izpeljati. Pisma dr. Alberta Kramerja iz Ljubljane Ku- kovcu govorijo o težavah, ki jih ima pri urejanju Slovenskega naroda, o tem, da so že konec leta 1917 v izvršnem odboru njihove stranke predebatirali vprašanje o enotni slovenski narodni stranki. Sklenili so, da se bodo glede združitve povezovali s Štajerci in Goricani. Sporocil je, da je izvršni odbor stranke sklenil, da se »osnuje jugoslovanska napredna demokraticna stranka s splošnim, torej neomejenim programom, ki bi ustrezal modernemu casu.« V Ljubljani so tudi sklenili, da se zacnejo pogovori s Štajerci in Goricani. V mislih so imeli tudi Dalmatince. Nadalje je Kramer pisal o organiziranosti prihodnje skupne stranke: »Organizacija stranke naj bo tako urejena, da bo na eni strani poskrbljeno za enotnost, na drugi pa dovolj svobode za neko pokrajinsko avtonomijo.«66 Kramer je bil zadolžen, da pripravi nacelni nacrt za organizacijo in predlaga pogajanja. Medtem ko je pisal Kukovcu, je v Ljubljano prišlo povabilo štajerske Narodne stranke za udeležbo na mariborskem shodu 13. januarja 1918. Dr. Žerjav se ni nameraval udeležiti mariborskega shoda, razen ce bi na shod prišel tudi Franc Smodej, casnikar in politik iz Celovca, ki je bil za 65 Slovenski narod 51, 1918, št. 25, 30. 1., str. 3, Shod v Veržeju ob Muri. 66 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Korespondenca A. Kra merja dr. Kukovcu, pismo 6. 1. 1918. dolžen za pripravo navodil za Narodni svet. Žerjav je Kukovcu pisal o nujnosti skupne organizacije in potrebnih aktivnostih za ustanovitev Narodnega sveta.67 Ustanovitev nove stranke je bila nacrtovana za cas okoli velike noci; sestanek naj bi potekal v Ljubljani. Po natancni razlagi poteka priprav za novo stranko je Kramer pisal Kukovcu tudi o izbiri imena nove stranke. Menil je, da je ime jugoslovanska primerno zaradi takticnih razlogov in da so tudi za to ceno »stari gospodje pripravljeni opustiti narodno napredno.«68 Za 2. februar 1918 je bil sklican shod zaupnikov kranjske Narodno napredne stranke v Ljubljani. Vabilo, ki je bilo poslano Kukovcu, je sicer napovedovalo sestanek v soboto, 8. februarja 1918,69 vendar je bilo glede na casopisne napovedi in porocila zborovanje v soboto, 2. februarja 1918. Slovenski narod je vabil na shod kranjskih liberalcev z napovedjo udeležbe predsednika štajerske Narodne stranke dr. Vekoslava Kukovca.70 Shod je potekal v veliki dvorani ljubljanskega Mestnega doma. Po porocilih Slovenskega naroda se je zbralo tisoc predstavnikov naprednega slovenstva. Glavni cilj shoda je bil: »Postaviti vso moc naprednega jugoslovanstva v boj za našo svobodo in v delu za pravicno in srecno notranjo ureditev naše bodoce jugoslovanske države.«71 Besede župana Ivana Tavcarja so postale geslo shoda: »Naš narod bo vedno stal.« Zborovalci so custveno peli himno Hej, Slovani. Na shodu so sprejeli naslednje resolucije: 1. Za samostojnost in neodvisnost – za ustanovitev trajnega miru med narodi je bistven pogoj vsestransko priznanje pra- vice do samoodlocbe narodov; 2. Narodni svet – Narodno napredna stranka izraža nujno potrebo po skupnem narodnem zastopstvu in skupni re- prezentanci vseh jugoslovanskih strank, stojecih na temelju Majniške deklaracije. Na Jugoslovan 67 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Korespondenca A. Žerjava dr. Kukovcu, pismo 9. 1. 1918. 68 Prav tam. 69 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Vabilo izvrševalnega od bora Narodno-napredne stranke v Ljubljani dr. Kukovcu, Ljubljana, 29. 1. 1918. 70 Slovenski narod 51, 1918, št. 27, 1. 2., str. 1, 3, Na pragu nove dobe; Shod zaupnikov Narodno-napredne stranke. 71 Slovenski narod 51, 1918, št. 28, 4. 2., str. 1, Shod zaupnikov Narodno-napredne stranke. Celje (Univerzitetna knjižnica Maribor, Zbirka drobnih tiskov) ski klub je treba nasloviti željo, da se organizira nujni razgovor med strankami; 3. Jugoslovanska demokratska stranka – ustanovi naj se velika enotna Jugoslovansko demokratska stranka – odbor Narodno napredne stranke se zadolži, da stopi v stik z drugimi naprednimi strankami in da se pripravi program nove stranke. V okviru resolucije je bil predstavljen organizacijski osnutek, in sicer, da se stranka imenuje Jugoslovanska demokrat- ska stranka, ki temelji na krajevnih organizacijah, vodi pa jih krajevno zastopništvo. Clani krajevnega odbora so tudi zaupniki stranke. Glede na potrebe se bodo ustanovili okrajni in pokrajinski zaupniški odbori. Na celu stranke je bil predviden izvrševalni odbor, shod zaupnikov stranke pa kot najvišji organ stranke. Za lažje delo bo ustanovljena strankina pisarna. Kot zadnjo nalogo so si zadali sklic ustanovnega zbora JDS. Shod je sprejel tudi porocilo poslanca dr. Ravniharja, poslal pozdrave Cehom in ustanovil sklad za podporo politicnim žrtvam.72 Kot predstavnik štajerskih liberalcev je nastopil dr. Kukovec, ki je v uvodu govoril o šibkih stikih somišljenikov iz Štajerske z Ljubljano, vendar je menil, da je bila za obmejne Slovence »Ljubljana 72 Prav tam, str. 2. naše središce.« Povedal je, da je liberalna stranka na Štajerskem storila najtežji korak za vsako stranko, in sklenila, da se štajerska Napredna stranka razpusti ob prvi priložnosti. To so sklepi shoda štajerske Napredne stranke 13. januarja 1918 v Mariboru. Poudaril je, da so se za tak korak odlocili, »da nam bo mogoce ustvariti skupno fronto za skupni boj in ustvariti novo organizacijo, ki naj zajamci naše- mu narodu boljšo bodocnost.« Kukovceve besede so doživele živahno odobravanje. Kot pomembno vprašanje za oblikovanje mariborskega sklepa je Kukovec navedel, da »slovenski napredni elementi pri volitvah niso dobili v javnih zastopih onega števila zastopnikov, ki jim gre. To nam ne zadostuje vec in tudi v javnih zastopih bodoce naše lastne države zahtevamo, da bomo imeli može iz svoje srede, kakor nam gre po vseh pravicah.«73 Izrekel je podporo Jugoslovanskemu klubu, kjer delujejo politiki SLS, v katero je prodrla tudi narodna politika. Pozdravil je tudi nameravano ustanovitev narodnega sveta, saj je le v njem videl možnost za razvoj narodnih idej. Govor je zakljucil z besedami: »Slovenski naprednjaki moramo smotrno in skupno izrabiti vse 73 Prav tam. svoje bogate sile, potem se bo uveljavil tudi naš narod na zunaj.«74 Na shodu zaupnikov Narodne stranke v Celju 3. februarja 1918 je dr. Kukovec porocal o uspelem shodu kranjske narodno napredne stranke v Ljubljani. Sledila je debata, v kateri so sodelovali dr. Kalan, dr. Josip Sernec, Ivan Rebek, A. Gradišnik, Mikuš, Josip Smertnik, dr. Božic. Zaupniki so potrdili sklepe mariborskega shoda o odlocni zahtevi po lastni državnosti, ustanovitvi JDS in narodnega odbora. Predsedniku stranke so izrekli zaupanje in priznavanje. Kukovec je na zboru tudi pojasnil, da povsem zaupa državnozborski delegaciji.75 Zborovalci v Celju so podprli sklepe mariborskega shoda zlasti glede zahteve po lastni državnosti in skupne narodne eksekutive vseh jugoslovanskih strank v obliki narodnega odbora ali narodnega sveta. Ku- kovec je na celjskem shodu poudaril, da je »pono- sen na spodnještajerske Slovence, katerih žilavost in delavnost v današnjih dneh tudi Slovenci drugod obcutijo.«76 Kukovec je govoril tudi o politicnem položaju in še posebej o jugoslovanskem vprašanju, o položaju Slovencev v monarhiji in aktivnostih vlade, da bi ljudstvo locila. Opomnil je tudi na posamezne intelektualce, ki s strani opazujejo dogajanja. Menil je, da ne bi smelo biti nikogar, ki ne bi zastavil vseh svojih sil in ki bi dvomil o dosegljivosti narodnih zahtev. Poudaril je, da je cas, da si Slovenci izbojujejo svoje pravice, »kajti zrela jabolka nam ne bodo padala v usta.« Glede nove stranke je Kukovec povedal, da se nikogar ne bo sililo vanjo, vendar je cas ob veliki noci tisti, ko naj štajerski Slovenci trumoma pohitijo na ustanovno zborovanje jugoslovanske demokratske stranke. Kukovec je menil, da jugoslovanska država ne bo prinesena na krožniku, vendar je vsak posamezni korak pot k zgradbi jugoslovanske države. Na shodu je govoril tudi dr. Kalan, ki je ugotavljal, da kompromisa za združitev obeh politicnih taborov na Slovenskem ni mogoce doseci. Kot glavni razlog je navedel, da ne bi bil mogoc kompromis o nacelih. Tako je tudi Kalan videl rešitev v konsolidaciji v lastnih vrstah, s cimer bi se odpravil dosedanji pokrajinski in ra74 Prav tam. 75 Slovenski narod 51, 1918, št. 29, 5. 2., str. 2, Nova jugoslovanska demokratska stranka. 76 Slovenski narod 51, 1918, št. 30, 6. 2., str. 1, Shod zaupnikov Narodne stranke v Celju. zredni separatizem. Razmerje med strankami mora biti zgrajeno na zaupanju in spoštovanju. S temi mislimi je Kalan zakljucil svoj temeljiti govor.77 Priprave za ustanovitev nove narodne stranke Jugoslovanske demokratske stranke so bile v pol- nem zamahu. Porocilo glavnega urednika dr. Alberta Kramarja, ki ga je podal na shodu zaupnikov kranjske Narodno napredne stranke 2. februarja 1918, je v celoti objavil Slovenski narod78 in tako somišljenike seznanil z nacrti in organiziranostjo nove stranke, ki naj bi združila vse napredne stranke in struje v enotno JDS na nacelu enotnosti in demokracije. Somišljenike je seznanil, da se bo pobiral strankarski davek, ki ne pomeni le materialne, temvec tudi moralno vez posameznika s stranko. Pomemben clen stranke naj bi bil novi poljudni tednik Domovina, katerega namen je širiti napredno in jugoslovansko idejo. Zaradi politicnega preganjanja in pobiranja pro- tiizjav za združenje Jugoslovanov, zlasti v nemških obcinah, je Kukovec 9. februarja 1918 v Rušah skli- cal zaupni shod štajerske Narodne stranke. Ruše so bile že leta 1914 primer preganjanj, saj so prav tedaj, ko se je zgodil sarajevski atentat, priredile sokolsko zborovanje. Nemci so videli v tem povezavo in sledile so aretacije 17 Rušanov, 10 moških in 7 žensk, ki so jih, vklenjene v verige, s tovornim vlakom poslali najprej v Maribor, potem pa v Gradec v preiskovalni zapor. Na ruškem shodu leta 1918 so v debati komentirali krivice, ki so se jim zgodile na zacetku vojne in so se kazale v preganjanju in obrekovanju, ter se veselili, da se po treh letih lahko zberejo v Rušah narodno misleci ljudje in razpravljajo o prihodnjem politicnem razmerju med Slovenci in Nemci. Po govoru naducitelja Las- bacherja in kandidata Narodne stranke za državni zbor Viktorja Glaserja je nastopil dr. Kukovec, ki je ugotovil, »da Rušani kljub preganjanjem in še tembolj vstrajajo kot nevpogljivi branitelji sloven- skih Ruš ob ogroženi narodni meji.«79 Ne glede na izkušnje iz preteklosti so se zborovalci zavzeli, da bodo skušali »cloveško izhajati z nemškimi sosedi« 77 Prav tam. 78 Slovenski narod 51, 1918, št. 30, 6. 2., str. 1–2, O organizaciji jugoslovanske demokratske stranke. 79 Slovenski narod 51, 1918, št. 40, 18. 2., str. 1, Naše bodoce razmerje z nemštvom. in da ne bodo mašcevalni zoper nemško ljudstvo, ampak le zoper vsenemškega duha, ter shod zaklju- cili z besedami: »Proc z vsenemštvom, dobrodošel demokratski nemški narod!«80 Marca 1918 je potekal obcni zbor podružnice Zveze jugoslovanskih železnicarjev v Mariboru. Železnicarji so se prvic zbrali med vojno. Zborovalce je pozdravil predsednik Ivan Kejžar. Prebral je pismo deželnega poslanca dr. Vekoslava Kukovca. Avtor pisma pozdravlja zborovalce in izreka veselje nad delom slovenskih železnicarjev ter poudarja veliko potrebo po organizacijskem delu, zlasti železnicarskem, ki bo imelo pomembno vlogo v življenju jugoslovanske države. Kukovec se je nameraval udeležiti shoda železnicarjev, vendar se je pri datumu zgodila napaka in je bil v Mariboru dan prej, 24. marca 1918. V nadaljevanju shoda je Kejžar govoril o novih casih, ko ne bo trpljenja, in o tem, da je od mocne organizacije slovenskih železnicarjev odvisna prihodnost vseh slovenskih železnicarjev. Zborovalcem je povedal še, da je zveza ponudila sodelovanje socialni demokraciji, ki pa žal ni odgovorila. Kejžar je dejal, da socialni demokrati ne priznavajo Majniške deklaracije in da je sodelovanje zveze z Nemci zakljuceno. Kejžar je napovedal za železnicarje novo glasilo, ki naj bi zacelo izhajati z novim letom v Trstu.81 Kukovec je kljub vojaški službi obiskoval shode razlicnih organizacij, kjer so bile napredne sile, in razlicne strukture seznanjal s politicnim položajem in aktivnostmi za novo državo. Ustanovitev JDS je bila pred vrati. Korespondenca med Kramarjem in Žerjavom kaže na do- govarjanja med njima. Kramer je pripravljal organizacijski statut in vse podrobnosti glede volitev v izvrševalni odbor nove stranke. Ustanovni zbor je bil nacrtovan za konec junija 1918. Kukovcu je v zacetku junija pisal tudi dr. Pestotnik v imenu pripravljalnega odbora JDS, in sicer glede števila clanov v izvrševalnemu odboru. Predvidenih je bilo šestdeset voljenih clanov in poleg tega še vsi deželni in državni poslanci. Pripravljalni odbor je predlagal porazdelitev 60 clanov po pokrajinah, in sicer za 80 Prav tam. 81 Slovenski narod 51, 1918, št. 71, 28. 3., str. 2, Mariborsko pismo. Štajersko 18, Goriško 8, Koroško 4, Kranjsko 30, od tega za Ljubljano 12 clanov. Po statutu stranke mora nacelstvo bivati v Ljubljani. Za Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko so namenili po 6 clanov. Pestotnikov predlog je zajemal tudi razdelitev pripadnikov JDS v Narodni svet, in sicer v dogovoru s SLS. JDS naj bi s Štajerske imela v Narodnem svetu 3 clane, s Kranjske 4, Goriške 2 in Koroške 1 clana, SLS pa bi imela na Štajerskem 6 clanov, na Kranjskem 7, Koroškem 2 in Goriškem 2. Dr. Pestotnik je želel Kukovcev odgovor na predlagano in posredovanje imen kandidatov za izvrševalni odbor in Narodni svet do 24. junija 1918. Pri tem ga je opozoril, naj upošteva »demokraticno nacelo, da so zastopani v izvrševalnih odborih vsi stanovi in vse panoge narodnega življenja.«82 S takim pismom se je pripravljalni odbor obrnil na vse krajevne or- ganizacije in posameznike v tistih krajih, kjer so pricakovali ustanovitev krajevnih organizacij v najkrajšem casu.83 Žerjav je v pismih Kukovcu predstavljal razmere in pogovore o združitvi s Hrvati; spraševal ga je za mnenje, kako naj bodo organizirane krajevne or- ganizacije. Vzporedno so se izmenjevala mnenja o nastajajocem Narodnem svetu in delitvi moci med liberalnim in klerikalnim taborom v njem.84 Žerjav v pismu marca 1918 piše Kukovcu tudi o nacrtovanem žalskem zboru, in sicer o tem, kdo bo na njem govoril. Svoj prihod je napovedal tudi dr. Korošec. Žerjav je predlagal, da bi imel zbor dva predsednika, 82 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Varia, pismo Pestotnika Kukovcu, Ljubljana, 13. 6. 1918. 83 Pismo je bilo odposlano na naslednje naslove: Roblek, župan, predsednik krajevne organizacije JDS, Žalec; dr. Ernest Kalan, odvetnik, Celje; Franc Cucek, ucitelj, predsednik krajevne organizacije JDS, Št. Jurij ob j. železnici; dr. Fran Rozina, odvetnik, predsednik krajevne organizacije JDS, Maribor; Fran Voglar, profesor, Maribor; Viktor Kukovec, posestnik paromlina, Ljutomer; Jakob Zadravec, posestnik; Ivan Veselic, trgovec, Ormož; dr. Jurtela, odvetnik, predsednik krajevne organizacije JDS, Ptuj; Josip Gorjup, naducitelj, Polenjšak pri Ptuju; dr. Pirnat, grašcak, Št. Ilj pri Velenju; dr. Ludvik Štiker, odvetnik, Brežice; Karel Camperšek, župan, Sevnica; Blaž Zupanc, brivski mojster, Laški trg; Vekoslav Kranjc, notar, Šmarje pri Jelšah (Štajerska); Lovro Petovar, nadporocnik pri g. dr. Ernestu Kalanu, odvetnik, Celje; dr. Gaberšek, odvet. kandidat, Ptuj; dr. Vekoslav Kukovec, Hauptmann, Lebring pri Gradcu. Vir: PAM fond Kukovec … Sg=1585/Varia, pismo Pestotnika Kukovcu, 13. 6. 1918. 84 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Korespondenca dr. Žer- java dr. Kukovcu, pisma 7. 2. 1918, 12. 2. 1918, 20. 2. 1918, 5. 3. 1918, 4. 4. 1918, 19. 6. 1918. eden bi tabor odprl, drugi pa ga zakljucil. Menda, tako v pismu, je dr. Korošec o taboru govoril z žal- skim županom Franom Roblekom.85 Žalski shod so skrbno pripravili žalski narodnjaki in narodnjakinje in je potekal 17. marca 1918. Porocilo pravi: »Dvorana je bila okincana z zelenjem, na visokem tovarniškem dimniku hmeljarne pa se je vila trobojnica. Ves trg je bil okrašen z narodnimi zastavami in narodne žene in dekleta so si bile pripele trobojnice na grudi.«86 Na taboru se je zbralo 7000 do 8000 udeležencev. Zbor je v imenu narodnega trga odprl župan Roblek in uvodoma pozdravil nacelnika Jugoslovanskega kluba dr. Korošca. Med gosti so bili še pravnik dr. Vladimir Ravnihar iz Ljubljane, zastopnik iz Hrvaške Ivan Peršic in srbski poslanec dr. Srdjan Budisavljevic. Korošec je bil slavnostni govornik in zborovalcem je obljubil: »Obljubljam Vam, brati in sestre, v imenu nas vseh, ki smo v Jugoslovanskem klubu, naša misel gre naprej, neomajno ostanemo zvesti ideji narodne svobode in le en cilj imamo pred seboj, ujedinjenje in samostojnost našega naroda Slovencev, Hrvatov in Srbov.«87 Kukovec se shoda ni udeležil. Poslal je le brzojavko: »Kot zastopnik slovenskih trgov pozdravljam iskreno politicne voditelje in vse zborovalce, neomajno trdno preprican o gotovosti boljše bodocnosti naroda. Dr. Kukovec.«88 Po petdesetih letih so se Slovenci ponovno zbrali na narodnem taboru v Žalcu in tako, kot so leta 1868 manifestirali za združeno Slovenijo, so tokrat zahtevali združenje s Hrvati in Srbi. Žalski narodni tabor je pomenil tudi nastop klerikalnega politika v narodnem trgu. Toda to je bil cas, ko sta bili v ospredju narodna ideja in trdna volja zborovalcev po novi samostojni državi sedaj ali nikoli, kot je v govoru vzklikal narodni župan Roblek.89 Tri mesece pozneje je v Ljutomeru potekal shod zaupnikov Narodne stranke, na katerem je Kukovec porocal o aktivnostih v zvezi z ustanovitvijo JDS, za katero je menil, da se ustanavlja v najusodnejših 85 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Korespondenca dr. Žerjava dr. Kukovcu, pismo 5. 3. 1918. 86 Slovenski narod 51, 1918, št. 66, 21. 3., str. 1–2, Žalski na rodni tabor. 87 Prav tam, str. 1. 88 Prav tam, str. 2. 89 Slovenski narod 51, 1918, št. 64, 18. 3., str. 2, Narodni tabor v Žalcu. dnevih slovenskega naroda. Povedal je, da je bilo 13. januarja 1918 na mariborskem shodu odloceno, da se po 12-letnem delovanju štajerska Narodna stranka razpusti, vendar ne z namenom, da preneha or- ganizirano politicno delo. Za ta korak so se odlocili zgolj zaradi politicnih razmer in možnosti za novo pot. V govoru je poudaril, da je vesel, da so ljudje podprli takšno odlocitev, o cemer pricajo novoustanovljene krajevne organizacije bodoce JDS. Menil je, da slovenskim narodnjakom na Štajerskem ne bo mogel nihce ocitati, saj so se odlocili za združevanje narodnih sil in ne za cepitev. Omenil je shod na Bizeljskem, ki je bilo v vseh volitvah narodno, kjer je govoril dr. Korošec, predsednik Jugoslovanskega kluba, »da v narodnem boju ne pride danes vec v poštev, ali je kdo liberalec ali klerikalec.« To dokazuje tudi imenovanje Korošca, katoliškega škofa v narodni Ljubljani, za castnega mešcana.90 Kukovec je poudarjal tudi pomembnost ustanovnega zbora JDS, saj bo stranka izbirala zastopnike za Narodni svet. Z veseljem je poudarjal, da se liberalcem ni vec treba boriti z drugimi strankami, tudi ne s sloven- sko ljudsko stranko. Njeno ravnanje v narodnih vprašanjih je bilo za liberalce povsem sprejemljivo in tudi zadovoljivo razmerje s socialno demokracijo kaže na harmonijo strank v zadnjem letu habsburške države. Kukovec se je zavedal nevarnosti, ki so pretile od vlade in posameznih skupin, vendar je menil, da je jugoslovanska ideja tako zakoreninjena, »da v naravnih razmerah ni sile, ki bi jo mogla onemogociti.« Porocilo je zakljucil z besedami: »Kar se tice nas, štajerskih naprednih Jugoslovanov, ne vstopamo v Jugoslovansko demokratsko stranko kot politicni novinci. Iz zgodovine našega politicnega dela v narodni stranki mi je omeniti dan 23. sušca 1909, ko smo priredili 12 in dan 22. sušca istega leta, ko smo imeli 9 velikih javnih shodov za razširjanje volilne pravice ali pa dneva 29. sept. in 4. okt. 1908, ko je narodna stranka ob istem casu na 11 oziroma 9 shodih protestirala zoper preganjanje naroda ob priliki Cirilmetodove skupšcine v Ptuju. Že davno smo se ucili za svoje narodno in kulturno prepricanje delati, trpeti in se žrtvovati. Srecen in ponosen sem, ko se je v spremenjenih razmerah vecina teh mojih sobojevnikov podala pod okrilje na mnogo širši pod- lagi osnovane Jugoslovanske demokratske stranke, kjer jih naj caka plodonosno delo in zadošcenje za 90 Slovenski narod 51, 1918, št. 137, 19. 6., str. 1, Za Jugoslovansko demokratsko stranko. isto.«91 Zakljucek Kukovcevega porocila je zapisan v celoti. Prinaša pregled najvecjih uspehov štajerske Narodne stranke in kaže odnos dr. Kukovca kot njenega vodje do opravljenega dela. Dva dni pred ustanovnim zborom JDS je deželni poslanec dr. Ivan Tavcar objavil v Slovenskem narodu prispevek Pozdrav Jugoslovanski demokrat- ski stranki, v katerem je pozival na nujno dobro organiziranost in dosledno izpolnjevanje progra- ma. Clanek se zakljucuje z željo: »Jugoslovanska demokraticna stranka naj ima svojo dobro obdelano njivo, na kateri bo lahko iz svoje lastne moci obilo pridelovala, ne da bi bila prisiljena v temnih noceh mejnike prestavljati ali klasje žeti po lehah, ki niso njena last!«92 Slovenska liberalna politika je tako konec junija 1918 storila korak, ki ji je omogocil, da je tudi slovenski liberalni tabor postal enoten vsesloven- ski politicni subjekt. To se je zgodilo na skupnem shodu obeh pokrajinskih liberalnih strank, in sicer Narodno napredne stranke Kranjske in Narodne stranke Štajerske, 29. in 30. junija 1918 v Ljubljani. V Jugoslovansko demokratsko stranko (JDS) sta se združili obe pokrajinski stranki in vse slovenske liberalne politicne skupine iz Štajerske, Koroške in Primorske. Do tedaj neenoten, politicno razdeljen in poln nasprotij v svoji notranji strukturi, se je slovenski liberalni tabor politicno in organizacijsko združil.93 Temelj za zedinjenje slovenskih liberal- nih strank in skupin je bil podan z resolucijo na shodu Narodne stranke Štajerske, ki jo je vodil dr. Kukovec. Ustanovni zbor JDS je zabeležil veliko udeležbo zaupnikov. Z legitimacijami se jih je po porocanju Slovenskega naroda že prvi dan izkazalo kar 1300. Delovali so po posameznih odborih, v katerih je potekala debata. Drugi dan je sledila glavna skup- šcina s 1600 udeleženci, ki so svecano ustanovitev JDS pospremili s petjem naših narodnih himen. Na zboru so bili tudi zastopniki ceške državnopravne demokracije in zagrebške jugoslovanske demokra 91 Slovenski narod 51, 1918, št. 138, 20. 6., str. 1–2, Za Jugo slovansko demokratsko stranko. 92 Slovenski narod 51, 1918, št. 144, 27. 6., str. 1, Pozdrav Ju goslovanski demokratski stranki. 93 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, 29. ticne grupe. Izvoljena sta bila izvrševalni odbor nove stranke in njegov predsednik, ljubljanski žu- pan dr. Ivan Tavcar. V odboru so bile enakomerno zastopane vse pokrajine. Prvi dan je potekalo zborovanje odsekov, in sicer gospodarsko-socialnega in politicno-organizacijskega. Odseka sta pripravila pravilnik za ustanovno skupšcino. Prvi vecer so zakljucili s koncertom Glasbene matice v veliki dvorani hotela Union. Naslednji dan, 30. junija 1918, pa je potekala ustanovna skupšcina, ki jo je odprl predsednik pripravljalnega odbora dr. Ivan Tavcar. Po glavni skupšcini je pod predsedstvom dr. Tavcarja potekala seja izvrševalnega odbora, na kateri je bilo izvoljeno nacelstvo JDS. Za nacelnika stranke je bil soglasno izvoljen dr. Tavcar, za njegove namestnike pa dr. Vekoslav Kukovec, M. Prose- kar, župan Stepancic in dr. Vladimir Ravnihar. V nadaljevanju je odbor imenoval zastopnike JDS za Narodni svet,94 in sicer: Ivana Hribarja, Ljubljana; dr. Alberta Kramerja, Ljubljana; Ivana Kejžarja, Ljubljana; dr. Vladimirja Ravniharja, Ljubljana; Lovra Petovarja, Ivanjkovci; dr. Frana Rosino, Ma- ribor; dr. Vekoslava Kukovca, stotnika v Lebringu; Matijo Prosekarja, Kotmara Ves, Koroška; Frana Dominka, Gorica; dr. I. Fornazarica, Ljubljana.95 Primerjava izvoljenih clanov Narodnega sveta iz JDS s predlogom pripravljalnega odbora 13. junija 1918 je pokazala, da vecjih sprememb ni bilo. S Štajerske so bili izvoljeni trije clani, s Kranjske pet od nacrtovanih štirih, s Koroške eden, tako kot je bilo nacrtovano, ter z Goriške le eden, predlagana pa sta bila dva clana, brez Trsta. Dr. Kukovec je sodeloval pri delu gospodarsko- -socialnega odbora, zlasti glede priprave resoluci je. Tudi na Kukovcev predlog so soglasno sprejeli, da se mora vse gospodarstvo podrediti interesom celote (družbe). Veliki obrati, ki služijo zasebnim in javnim interesom, naj po predlogu resolucije v cim vecji meri pridejo v roke narodove, na primer železnica, telefon, izraba vodnih sil, zavarovanja …96 94 Slovenski narod 51, 1918, št. 146, 1. 7., str. 1–3, Ustanovni zbor JDS. 95 PAM, fond Kukovec … Sg=1585/Varia, seznam: Clani Na- rodnega sveta iz JDS, izvoljeni 30. 6. 1918. 96 Slovenski narod 51, 1918, št. 147, 2. 7., str. 1, Ustanovni zbor JDS. Na prvi seji nacelstva JDS 4. julija 1918 so prisotni ugotovili, da je ustanovni zbor JDS sijajno uspel in dokazal »politicno zrelost slovenskega naprednega elementa.« Omenili pa so tudi, da se nekatere krajevne organizacije v dopisih pritožujejo nad nedopustno agitacijo pristašev SLS zoper Jugoslovansko demokratsko stranko. Sklenili so, da bodo glede na dogovor o narodni disciplini o teh aktivnostih obvestili le vodstvo SLS s prošnjo, da ustrezno ukrepa proti »škodljivemu kršenju narodne sloge.«97 Po ustanovnem zboru JDS je Slovenski narod objavljal clanke, v katerih je bil podrobneje opisan program nove stranke. Tako je dr. Tavcar natancneje pojasnil gospodarski program JDS glede zadružništva, denarnih zavodov in odnosa stranke do zasebne lastnine.98 Ob predstavljanju najpomembnejših gospodarskih in politicnih prvin strankinega programa je nacelnik JDS Tavcar izhajal iz strankinega imena demokratska, kar jo je po njegovem mnenju zavezovalo »za popolno enakost vseh slojev našega naroda.« To naj bi JDS preprecevalo priznavati kakršno koli nadvlado aristokracije. Zavzel se je za stališce, da JDS ne priznava »nikaki manjšini nadvlade nad vecino.« Menil je, da je treba doseci »harmonijo v politicnem in gospodarskem življenju,« ki morata biti »prvi ideal in tudi prvi cilj naše Jugoslovanske demokratske stranke.«99 Porocilo je podal tudi prosvetni oddelek; pojasnil je program dela in se dotaknil preosnove ljudskega šolstva in srednjega šolstva. Glede izobrazbe žensk se je zavzel, da za ženske ni dovolj le volilna pravica, ampak jih je treba vkljuciti v javno življenje. Sklenili so, da se šestrazredni ženski licej v Ljubljani spremeni v osemrazredno žensko realno gimnazijo. Prosvetni oddelek JDS se je ukvarjal tudi z Ljudsko prosveto in Narodno obrambo ter verskim vprašanjem. Za slednje so menili, »da spoštujejo vse verske oblike ob cim vecji verski strpnosti in ob popolni odkrito- srcnosti, poštenosti in plemenitosti. Nedopustna je zloraba vere.«100 Organizacijsko-politicni odsek pa 97 Slovenski narod 51, 1918, št. 150, 5. 7., str. 1, Iz nacelstva JDS. 98 Slovenski narod 51, 1918, št. 152, 8. 7., str. 1, Gospodarski program JDS. 99 Prav tam. Glej tudi: Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, 21–22. 100 Slovenski narod 51, 1918, št. 148, 3. 7., str. 2, Ustanovni zbor JDS: Organizacijsko-politicni odsek. Celje (Univerzitetna knjižnica Maribor, Zbirka drobnih tiskov) je menil, da je »krajevna organizacija prva vez med clanstvom in JDS.«101 Idejna, gospodarska, socialna in politicna naravnanost liberalnega tabora v letu 1918 se je v svojem programskem jedru še vedno opirala na tista nacela, ki so že pred tem opredeljevala družbeno vlogo in politicni znacaj slovenskega liberalizma. Poudarjanje nacela enakopravnosti in svobode je bilo posredno namenjeno tradicionalnemu nasprotniku liberalizma – katoliški cerkvi. Liberalci so hoteli zmanjšati njen vpliv na družbeno in poli- ticno življenje v Sloveniji.102 Slovenske liberalce je vodil strah pred klerikalizmom in vedeli so, da imajo zaprta vrata v slovenski prostor. V jugoslovanskem zedinjenju in dosledni izvedbi jugoslovanskega narodno- politicnega programa so videli zgodovinsko priložnost, da se lahko povezani z demokratskimi 101 Prav tam. 102 Perovšek, Liberalizem in vprašanje slovenstva, 22–23. strankami in strujami iz monarhije in zunaj nje zoperstavijo prevladi SLS v Sloveniji in tako do- sežejo svoj dokoncni cilj.103 Poudariti pa velja, da so bili liberalci v casu graditve nove države najodlocnejši borci in zastopniki slovenske nacionalne misli, ceprav le v obliki kulturnega nacionalnega custvovanja in zavesti.104 Slovenski liberalni tabor se je po ustanovitvi JDS cvrsto oklenil jugoslovanskega nacionalnega unitarizma in ga še pred razpadom Avstro-Ogrske sprejel za edino merilo, ki lahko ureja nacionalni problem ter bodoce narodno življenje v jugoslovan- ski državi. Jugoslovanski unitarizem je postal narodna in politicna usmeritev slovenskega liberalizma. In prav na listi Jugoslovansko demokratske stranke je bil maja 1921 izvoljen Juro Hrašovec za prvega slovenskega župana v Celju. V zgodovino se je zapisal kot »nosilec vsesplošne slovenizacije mesta v kulturnem in gospodarskem podrocju«.105 Svojim volivcem se je ob ponovni izvolitvi leta 1924 zahvalil: »Slovenski volilci! Vcerajšnji boj je bil hud, tem castnejša zmaga, ki smo si jo priborili. Kot nosilec liste se moram zahvaliti Vam vsem, ki ste došli na volišce in ste volili za našo listo. Prišli ste ne samo stari Slovenci, preizkušeni v nacijonalnih bojih, tudi vecji del Vi, ki ste se šele po preobratu pri nas naselili, prišli ste volilci iz raznih, celo daljnjih krajev, ker ste cutili v sebi dolžnost, da zabranite zlo, ki so nam ga obetali, veliko nesreco, ki nas je cakala. Pokazalo se je, da je bil Narodni blok dovolj mocen, da je kljuboval še tako besnemu naskoku združenih nasprotnih sil. Prepricani smo, da je bila to zadnja bitka, ki smo jo bíli za narodni znacaj našega mesta. Ta boj, ce tudi težaven, bil je pa dober in koristen. Vsem, ki so pripomogli k tej lepi zmagi, vsem, ki so težavno delo, ki je združeno z vsako volitvijo, opravljali tedne in mesece, vsem bodi izrecena v imenu slovenskega prebivalstva najlepša hvala! Bodi jim naj placilo 103 Prav tam, 38–39. Glej tudi: Zecevic, Slovenska ljudska stran ka in jugoslovansko zedinjenje, str. 132; Melik, Slovenski liberalni tabor in njegovo razpadanje, str. 22. 104 Zecevic, Na zgodovinski prelomnici, 58. 105 Cucek, Slovenski poslanci, 28. navdušenje tisocglave množice, ki se je zbrala na mestnem trgu, ko je izvedela volilni uspeh! Hvala vsakemu posameznemu volilcu, ki je oddal kroglico za nas. Slovensko prebivalstvo našega mesta si ne bode nikdar dalo oskruniti svojega dobrega slovesa, svoje narodne casti. Dr. Juro Hrašovec, nosilec liste«106 Dr. Vladimir Ravnihar je Juro Hrašovca v svojih spominih umestil poleg voditelja celjskih Slovencev dr. Josipa Serneca, skupaj z Ivanom Deckom, Josi- pom Vreckom in Dragotinom Hribarjem med tiste posameznike, ki so se posvecali javnemu delu.107 Viri in literatura Arhivski viri Pokrajinski arhiv Maribor, Fond Kukovec Vekoslav. Korespondenca. Sg= 1585. Univerzitetna knjižnica Maribor, Rokopisna zbirka, Ms 312/I-4. Casopisni viri Edinost (Trst), 1909 Nova doba, 1921, 1933 Slovenski gospodar, 1893 Slovenski narod, 1917, 1918 Vecer,1956 Literatura Badovinac, Tanja: Celjani so jih poznali. Celje: Pokrajinski muzej, 2010. Cucek, Filip: Juro Hrašovec: 1858-1957. Slavni slovenski pravdarji (ur. Andrej Razdrih in Primož Premzl). Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018. str. 158. Cucek, Filip: Slovenski poslanci v Gradcu med prelomom stoletja in razpadom dvojne monarhije. Casopis za zgodovino in narodopisje 91=56, 2020, št. 1, str. 24–41. 106 Nova doba 6, 1924, št. 111, 30. 9., str. 1, Slovenski volilci! 107 Ravnihar, Mojega življenja pot, 38. Germadnik, Janko: Vodili so Celje. Celje: Osrednja knjižnica Celje, 2005. Herman, Uroš: Dogajanje na Celjskem v letih 1917–1918 s posebnim ozirom na delovanju celjskih liberalcev. Kronika 65, 2017, 3, 415-434. Jug, Marjetka: Delovanje celjskega mestnega sveta med leti 1919–1921. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, 2012. Polec, Janko: Hrašovec, Franc (1821–1909). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi238229/#slovenski-biografski-leksikon (5. julij 2021). Izvirna objava v: Slovenski bijografski leksikon: 3. zv. Hintner – Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928. Orožen, Janko: Zgodovina Celja in okolice. URN: NBN: SI: DOC-OP7VOKOS from http://www.dlib.si MLA: Orožen, Janko. Zgodovina Celja in okolice. Kulturna skupnost, 1971–1974. Perovšek, Jurij: Na poti v moderno: Poglavja iz zgodovine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino 2005. Ravnihar, Vladimir: Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete, 1997. Roš, Fran: Iz ucencevih spominov. Osemdesetletnica prve slovenske osnovne šole v Celju, 1875 – 1955. http://os-frana-rosa.splet. arnes.si/files/2015/03/FRAN-RO%C5%A0Iz- u%C4%8Den%C4%8Devih-spominovodlomek- iz-RN.pdf Slovenska novejša zgodovina: Od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja Republike Slovenije 1848–1992. Ljubljana: Mladinska knjiga: Inštitut za novejšo zgodovino, 2005. Stavbar, Vlasta: Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje: Slovenska politika v habsburški monarhiji, od volilne reforme do nove države (1906–1918). Maribor. Založba Pivec, 2017. Stavbar, Vlasta: Politik Vekoslav Kukovec: Politicno delovanje do leta 1918. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014. Zusammenfassung „ICH RÜHME MICH DESSEN, DASS ICH IMMER EIN GUTER SLOWENE WAR, MEHR ABER AUCH NICHT.“ (J. Hrašovec, 1918) Die Gründung der allslowenischen liberalen Partei Juro Hrašovec war ein Teil der slowenischen nationalen Politik. Er stammte aus einer national fort- schrittlichen Familie. Sein Vater Franc Hrašovec, der ebenfalls Jurist war, hinterließ seine Spuren im slowenischen Vereinsleben. Da die Familie umherzog, besuchte Juro Schulen in verschiedenen Orten, und zwar in Klagenfurt und Salzburg, bis er dann in Graz Jus studierte und dort auch promovierte. Mit seiner Ankunft in Celje im Jahr 1889 trat er in das öffentliche und politische Leben ein, das im Celje der Jahrhundertwende national aufgeheizt war. Als Landtagsabgeordneter (1902–1908) brachte er Anträge aus dem Schulbereich ein, setzte sich für die Verwendung des Slowenischen bei Ämtern ein und trat gegen die Benachteiligung der slowenischen Sprache auf. Am Ende des 19. Jahrhunderts ließ sich in Celje eine prononciert slowenische Intelligenz nieder, deren Kern vor allem Juristen bildeten: Dr. Ludo- vik Filipic, Dr. Josip Sernec, Dr. Franc Vrecko, Dr. Franjo Karlovšek, Dr. Vekoslav Kukovec, Dr. Anton Božic, Dr. Franjo Kalan und Dr. Juro Hrašovec. Unter den slowenischen politischen Kräften überwog im Cillier Gebiet die liberale Ausrichtung. Im letzten Jahr der Habsburgermonarhie kam es in beiden politischen Lagern zu bedeutenden Veränderungen. Im Dezember 1917 erreichte der langjährige Konflikt in der Krainer Slowenischen Volkspartei (Slovenska ljudska stranka) seinen Höhepunkt und infolgedessen auch in der Gesamtpartei Allslowenische Volkspartei (Vseslovenska ljudska stranka). Daneben begann sich auch das slowenische liberale Lager zu verbinden. Den entscheidenden Anstoß für die Bildung einer einheit- lichen liberalen Partei gab der führende steirische liberale Politiker Dr. Vekoslav Kukovec, Vorsitzender der Nationalpartei (Narodna stranka) für die Steiermark. In die umfangreiche Korrespondenz zwischen Kukovec und liberalen Politikern über die Gründung einer allslowenischen liberalen Par- tei schaltete sich auch Dr. Juro Hrašovec ein. Die slowenische liberale Politik setzte Ende Juni 1918 einen Schritt, der ihr ermöglichte, dass auch das slowenische liberale Lager ein einheitliches allslowenisches politisches Subjekt wurde. Mit der Grün- dung der Jugoslawischen demokratischen Partei (Jugoslovanska demokratska stranka) JDS vereinte sich das bis dahin zersplitterte, politisch geteilte slowenische liberale Lager politisch und organisatorisch. Celje war bis zum Zerfall der Habsburgermonarhie fest in deutscher Hand. Die Slowenen leiteten seit dem Ende des 19. Jahrhunderts die Cillier Umlandgemeinde, der erste echte slowenische Bürgermeister von Celje wurde dann bei den Wahlen 1921 der auf der Liste der JDS kandidierende Dr. Juro Hrašovec, ein angesehener Cillier Rechtsanwalt und einer der führenden Vertreter der liberalen Nationalbewegung in der Stadt. Er blieb bis zum Jahr 1927 auf diesem Posten und schrieb sich als Träger einer allgemeinen Slowenisierung der Stadt in die Annalen ein, und zwar nicht nur im Kultur- und Bildungsbereich, sondern auch im Wirtschaftsbereich, dessen Bedeutung er sich als ehemaliges Ausschussmitglied und Leiter verschiedener Sparkasseneinrichtungen deutlich bewusst war. Schlagwörter: Juro Hrašovec, Vekoslav Kukovec, allslowenische liberale Partei, Jugoslovanska demokratska stranka/Jugoslawische demokratische Partei JDS Bojan Cvelfar »Tozadevno akcijo je prevzel g.župan sam« Dr. Juro Hrašovec in Jugoslovansko ceškoslovaška liga v Celju CVELFAR, Bojan, dr., arhivski svetnik, direktor, Arhiv Republike Slovenije, Zvezdarska 1, SI-1000 Ljubljana, bojan.cvelfar@gov.si 929Hrašovec J. 930.85(497.431:437)”1926” »TOZADEVNO AKCIJO JE PREVZEL G. ŽUPAN SAM« Dr. Juro Hrašovec in Jugoslovansko ceškoslovaška liga v Celju Jugoslovansko – ceškoslovaška liga v Celju, ustanovljena leta 1926, si je za svoj cilj zadala krepitev vezi in prijateljstva na vseh podrocjih med novoustanovljenima jugoslovansko in ceškoslovaško državo. Ves cas njenega obstoja je bil njen predsednik dr. Juro Hrašovec, ki je bil poleg prof. Janka Orožna tudi njena gonilna sila. Celjska liga je uspešno pripravila številna predavanja na temo Ceškoslovaške, pripravljala proslave na rojstni dan predsednika Masaryka in na ceškoslovaški nacionalni praznik, organizirala brezplacne tecaje ceškega jezika, pocitniško kolonijo za ceške dijake… Liga se je stalno spoprijemala s financnimi težavami: clanstva ni bilo veliko (med 40 in 60 v celotnem obdobju), clanarina je bila nizka. Vodstvo in clani so bili boj ali manj prepušceni samemu sebi in svoji iznajdljivosti. Kljucne besede: Juro Hrašovec, Jugoslovansko – ceškoslovaška liga, društva, Celje CVELFAR, Bojan, PhD, Archival Counsellor, Director, Archives of the Republic of Slovenia, Zvezdarska 1, SI-1000 Ljubljana, bojan.cvelfar@gov.si 929Hrašovec J. 930.85(497.431:437)”1926” “THIS CAMPAIGN WAS TAKEN OVER BY MR MAYOR HIMSELF” Dr Juro Hrašovec and the Yugoslav Czechoslovak League in Celje The Yugoslav-Czechoslovak League in Celje, founded in 1926, set as its goal the strengthening of ties and friendship in all fields between the newly established Yugoslav and Czechoslovak states. Throughout its existence, its President was Dr Juro Hrašovec, who, along with the teacher and intellectual Janko Orožen, was also its driving force. The Celje League successfully organized numerous lectures on Czechoslovakia, held celebrations on President Masaryk’s birthday and on the Czechoslovak National Day, organized free Czech language courses, a holiday camp for Czech schoolchildren, etc. The League was constantly plagued by financial problems: membership was not large (between 40 and 60 throughout the period), and membership fees were low. The management and the members were left almost to their own devices and their own resourcefulness. Keywords: Juro Hrašovec, Yugoslav-Czechoslovak League, associations, Celje VSE ZA ZGODOVINO V mesto ob Savinji so 24. maja 1925 v jutranjih urah prispeli številni clani ljubljanske in mariborske Jugoslovansko – ceškoslovaške lige, Ceškega kluba in Ceške Obce. Že na železniški postaji so doživeli prisrcen sprejem, v mali dvorani Celjskega doma pa so po županovem pozdravnem nagovoru pozajtrkovali. Med pomembneži velja izpostaviti ceškoslovaškega generalnega konzula v Ljubljani dr. Otokarja Beneša in narodnega poslanca in predsednika Jugoslovansko – ceškoslovaške lige v Mariboru dr. Ljudevita Pivka. Že ob pol devetih se je okoli 200 udeležencev podalo na Stari grad, kjer so z zanimanjem poslušali tri cetrt urno predavanje prof. Janka Orožna o pomenu in velicini rodbine Celjskih. S Friderikovega stolpa so lahko uživali v prelepem razgledu na Celje in okolico. Opoldne se je pricel delovni del – v klubski sobi Celjskega doma so se zbrali predstavniki lig in klubov ter pod vodstvom predsednika ljubljanske lige dr. Karla Trillerja obravnavali aktualna vprašanja. Med drugim so sklenili ustanoviti podružnico tudi v Celju. Kot je porocala celjska Nova doba: »Tozadevno akcijo je prevzel g. župan sam.« Sledilo je skupno kosilo vseh izletnikov v veliki dvorani Celjskega doma. V številnih nagovorih in napitnicah se je kosilo spontano razvilo v impozantno manifestacijo ceškoslovaškega in jugoslovanskega prijateljstva. Ce omenimo le nagovor dr. Jura Hrašovca, je ta poudaril nujo po zbližanju ceškoslovaškega in jugoslovanskega naroda ter zakljucil z besedami: »Širite to idejo med ljudstvom. Pricakujem, da bo ta ideja uspela cimprej in vam želim na tej poti mnogo uspehov. Na zdar!« Del udeležencev je Celje zapustilo že kmalu popoldne, kar nekaj pa jih je še ostalo in nadaljevalo druženje z gostoljubnimi domacini.1 Razlicni stiki med ceškim in slovenskim pro- storom so bili že pred prvo svetovno vojno zelo intenzivni, predvsem to velja za obdobje narodnostnega prebujenja. Namrec predvsem zaradi obcutka ogroženosti s strani nemške vecine se je med slovanskimi narodi izoblikovala nekakšna slovan- ska vzajemnost. In Slovenci smo se v tem casu med slovanskimi narodi najbolj tesno povezovali prav s Cehi. Tipicen primer takšnega povezovanja je bilo narodnoobrambno in telovadno sokolsko gibanje. Pri ustanovitvi Južnega Sokola 1863 v Ljubljani je pravzaprav šlo za sestrsko organizacijo ceškega So- Nova doba, 26. 5. 1925, str. 1-2. kola. Prav sokolska organizacija je predstavljala eno najbolj pristnih sticnih tock med Slovenci in Cehi. Živahni stiki in sodelovanje se je razvilo seveda tudi na drugih podrocjih družbenega udejstvovanja, navsezadnje tudi na politicnem. V dunajskem parlamentu je namrec velikokrat prihajalo do odkritega zavezništva in iskrenega sodelovanja med slovenskimi in ceškimi politiki. Ena najbolj žalostnih epizod se je zgodila prav v Celju. In spomin nanjo je še dolgo ostal živ. Namrec 9. avgusta 1899 je poleg drugih slovenskih krajev tudi Celje obiskalo okrog 120 ceških visokošolcev pod vodstvom prof. Jana Vladimírja Hráskýja, med drugim tudi arhitekta celjskega Narodnega doma. Celjski Nemci so v tem videli panslavisticni napad na njihovo nemško mesto, prišlo je do demonstracij, izgredov, unicevanja slovenske imovine, fizicnih obracunavanj in celo do streljanja. Dogodek tako velja za nekakšen višek na podrocju nemško-slovenskih nacionalnih bojev v Celju pred prvo svetovno vojno.2 Cehi s Tomášem Masarykom na celu so se ob koncu prve svetovne vojne pri dolocanju zahodne meje nove kraljevine SHS zaradi svojih interesov odkrito postavili na italijansko stran. Tako je navdušenje nad prav tako novo Ceškoslovaško republiko med Slovenci nekoliko uplahnilo, ne pa tudi usahnilo. Najbolj goreci zagovorniki zbliževanja s Ceškoslovaško republiko so se organizirali v Jugoslovansko – ceškoslovaške lige (JCL). Te so pravzaprav nastale tudi kot odmev na ustanovitev Ceškoslovaško – jugoslovanske lige v Pragi. S tem, da je bil v Jugoslaviji proces ustanavljanja popolno- ma drugacen – od spodaj. Najprej so bile namrec ustanovljene lige v Sloveniji in šele nato zveza v Beogradu. Po vsem povedanem seveda ni nakljucje, da je bila prva JCL ustanovljena v Ljubljani. Za to je obstajalo vec tehtnih razlogov in ustanovni obcni zbor JCL v Ljubljani se je odvil 9. novembra 1921 v sejni dvorani mestnega magistrata, pokroviteljstvo nad njim pa je prevzel kdo drug kot takratni pokrajinski namestnik dr. Ivan Hribar, nekdanji ljubljanski župan in prvi diplomatski poslanik Kraljevine SHS v Pragi.3 2 Studen, »Bojimo se, da bo tekla kri! «, 6. 3 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 57- 61. Ustanovni obcni zbor je odprl predsednik pripravljalnega odbora dr. Lovro Po tem zgledu so nemudoma priceli s pripravami in ustanavljanjem lig tudi v drugih krajih po Sloveniji – za poverjenika v Celju je bil izbran dr. Juro Hrašovec.4 Kot druga je bila 31. januarja 1924 ustanovljena JCL v Mariboru, po celjski je prišlo 30. marca 1928 še do ustanovitve JCL v Kranju, poleti 1931 še na Bledu in Ptuju. Povecana aktivnost lig ob ceškoslovaški krizi in zaostritvi mednarodnega položaja je povzrocila še ustanovitev JCL v Novem mestu (14. marca 1938), Murski Soboti, na Jesenicah (6. aprila 1938) in v Kamniku.5 Ustanovitev JCL v Celju Ceprav je po podatkih ljudskega štetja v Celju leta 1921 živelo le 64 Cehoslovakov (na obmocju celjskega okrajnega glavarstva pa 236),6 je tudi v Celju do ustanovitve JCL prišlo razmeroma zgodaj. Neposreden povod je predstavljal že omenjeni izlet ljubljanske in mariborske lige ter ceških društev v Sloveniji v Celje, 24. maja 1925, ko se je takratni celjski župan dr. Juro Hrašovec nekako zavezal k ustanovitvi lige tudi v mestu ob Savinji. Pripravljalni odbor se je 7. julija 1925 podal na pot ustanovitve JCL v Celju.7 V Mariboru so racunali predvsem na okrajnega glavarja dr. Leopolda Žužka – pricakovali so, da mu bo uspelo ustanoviti ligo v Celju še pred zborovanjem lig v Rogaški Slatini.8 Konec leta, natancneje 10. decembra 1925, je veliki župan potrdil Pravila Jugoslovensko – Ceškoslovaške lige v Celju. Pripravili so jih po vzoru mariborskih. Poslovni jeziki lige so bili slovenski, srbohrvaški in seveda ceškoslovaški. Namen delovanja je bil »širjenje vzajemnega spoznavanja med SHS in CSR, proucevanje politicnih, kulturnih in Hacin, prvi predsednik je postal dr. Karel Triller. Za njim so ljubljansko podružnico vodili dr. Albert Kramer, Rasto Pustoslemšek in dr. Egon Stare. (SI AS 628, aš 4, Zapis o ustanovitvi JCL v Ljubljani). 4 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 62. To so sklenili že na drugi odborovi seji 20. novembra 1921. 5 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 63. 6 Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 januara 1921 god, Kraljevina Jugoslavija, Opšta državna statistika, Sarajevo 1932, str. 293, 341. 7 Nova doba, 9. 7. 1925, str. 2. 8 SI_PAM/1238/1/5/31. gospodarskih odnošajev cehoslovaških«. Ta namen so dosegali s: – predavanji, jezikovnimi tecaji, debatnimi veceri, izleti in družabnimi prireditvami; – izdajanjem knjig, letakov in casopisov; – ustanavljanjem in vzdrževanjem knjižnic in citalnic; – vsakršnim delovanjem, ki je podpiralo in poglabljalo kulturne, politicne in gospodarske stike.9 Tako se je 16. januarja 1926 v klubski sobi Celjskega doma odvijal ustanovni obcni zbor JCL v Celju. Udeležilo se ga je 24 oseb, skupaj je bilo priglašenih 43 clanov. V imenu pripravljalnega odbora je ustanovni obcni zbor vodil dr. Juro Hrašovec, ki je bil izvoljen za predsednika. V odbor so bili izvoljeni še inž. Jan Marek (podpredsednik), prof. Janko Orožen (tajnik), prof. Pavel Holecek (blagajnik), inž. Ciril Petržela, dr. Leopold Žužek, Ivan Prekoršek in dr. Gvidon Sernec, kot namestniki pa Voglar, Mirko Gruden in mag. Fedor Gradišnik.10 Organiziranost JCL v Celju JCL v Celju je seveda sprejela zelo podobna pravila kot vsa tedanja društva. Glavna organa sta bila obcni zbor (ki se je sestajal enkrat letno in volil predsednika) in glavni odbor, sestavljen iz predsednika, podpredsednika ter šestih clanov (s tremi namestniki).11 Predsednik JCL v Celju in njena gonilna sila je vse do njene uradne ukinitve 1. decembra 1941, ki jo je izvedel okupacijski Ukinitveni komisar na Spodnjem Štajerskem, bil dr. Juro Hrašovec. Tajniške posle je najprej opravljal prof. Janko Orožen, nato inž. Anton Ozvald, blagajniške pa prof. Pavel Holecek.12 Dejstvo je, da JCL nikoli ni bila množicna organizacija, so pa bili njeni clani pogosto na pomembnih in vidnih funkcijah. V prvem letu svojega delovanja je JCL v Celju pridobila 40 clanov, ki so sprva 9 SI AS 68, Serija društvenih pravil po kartoteki, š. 39, št. 3916 iz leta 1925. 10 SI_PAM/1238/1/6/8; Nova doba, 19. 01. 1926, str. 2. 11 SI AS 68, Serija društvenih pravil po kartoteki, š. 39, št. 3916 iz leta 1925. 12 SI_PAM/122/1149. Zapisnik ustanovnega obcnega zbora JCL v Celju (Pokrajinski arhiv Maribor, PAM_1238/6_8) placevali letno clanarino v višini 24 din, a jo je že prvi obcni zbor 27. marca 1926 prepolovil – s ciljem podvojiti clanstvo. Odbor je ostal isti, le namestnika Voglarja je zamenjal Emilijan Lilek. Za nadzornika(racunska preglednika) sta bila izbrana Ivo Šubic in Mirko Meglic. Delovanje lige je bilo skromno, tudi zaradi specificne situacije, ko so zaradi velikih kulturnih potreb sicer malega mesta funkcionarji lige aktivno delovali tudi v drugih društvih.13 Dr. Juro Hrašovec se je npr. udejstvoval v številnih društvih. Poleg Narodne citalnice, Celjske posojilnice in Južnoštajerske hranilnice je predvsem pred svetovno vojno bil zelo aktiven tudi v planinskem društvu, v obdobju med obema vojnama je kot predsednik deloval v Rdecem križu in JCL, kot odbornik ali clan pa se je razdajal še v številnih drugih društvih. Za ponazoritev: po porocanju casnika Jutro je bilo leta 1927 v Celju kar 105 razlicnih društev, vendar pa, kot so pomenljivo zapisali, »vecina spi spanje pravicnega in obstoji njih delovanje edinole v vsakoletnem obcnem zboru«.14 Tudi po obcnem zboru leta 1928 do sprememb v vodstvu ni prišlo; v odbor so bili na novo izvoljeni polkovnik Vojislav Kostic, inž. Anton Ozvald, prof. Davorin Mastnak in prof. Roman Savnik. Predsednik dr. Juro Hrašovec se je za vecletno požrtvovalno in aktivno delo zahvalil v Ljubljano odhaja- jocemu odborniku inž. Cirilu Petrželi.15 Leta 1929 je v celjski podružnici JCL placevalo clanarino sicer že 50 clanov, a se je iz tega naslova nabralo le 600 din prihodka.16 Blagajnik Pavel Holecek je na obcnem zboru porocal, da imajo v blagajni 1.612,45 din. Odbor je ostal skorajda identicen – na tajniškem mestu je prof. Janka Orožna zamenjal inž. Anton Ozvald, dotedanja odbornika Kostica in Mastnaka pa sta zamenjala bancni ravnatelj Mirko Gruden in upravitelj bolnišnice Ivan Prekoršek.17 Iz porocila o delovanju lige za poslovno leto 1930/1931 je razvidno, da so takrat imeli že 70 clanov. V porocilu so zapisali: »Stanovsko se sklada 13 Jutro, 31. 3. 1927, str. 4; Nova doba, 2. 4. 1927, str. 2. 14 Nova doba, 17. 3. 1927, str. 2. 15 Jutro, 1. 6. 1928, str. 4. 16 SI AS 628, fasc. 6, Dopisi Jugoslovansko-ceškoslovaške lige v Celju glede financiranja. 17 Nova doba, 25. 2. 1929, str. 2. clanstvo iz raznih, vecinoma inteligencnih slojev in sicer: civilnih kakor državnih, nadalje industrijalcev ter drugih. Delovanje Lige Celje je po svoji nara- vi (provincijalno društvo) omejeno v principu na ideelno delo in propagando, koje skušamo staviti kolikor mogoce na najbolj prakticno podlago in tako, da na liginem delovanju ucestvujejo vsi sloji, zlasti srednješolska in sokolska mladina.«18 Leta 1932 je JCL v Celju premogla 62 clanov, vsota v blagajni se je povecala na 3.102,20 din. Na obcnem zboru so bili v odbor izvoljeni: dr. Juro Hrašovec (predsednik), prof. Janko Orožen (podpredsednik), inž. Anton Ozvald (tajnik), prof. Pavel Holecek (blagajnik) ter odborniki: vladni svetnik Emilijan Lilek, nadsvetnik inž. Jan Marek in geometer Rudolf Didek. V nadzorni odbor sta bila izbrana odvetnik dr. Milko Hrašovec in železnicarski uradnik Tine Novak, kot namestnik pa upravitelj bolnišnice Ivan Prekoršek.19 Leto kasneje je blagajnik prof. Pavel Holecek na obcnem zboru porocal, da imajo 60 clanov. Izvoljen je bil dotedanji odbor s predsednikom dr. Juro Hrašovcem in podpredsednikom prof. Jankom Orožnom na celu.20 Uspešno delo vseh društev so ovirale takrat pogoste premestitve uradnikov. JCL v Celju seveda ni bila nikakršna izjema. Najprej sta v Ljubljano odšla inž. Ciril Petržela in inž. Anton Ozvald, nato so na murskosoboško gimnazijo jeseni 1935. leta premestili še Jana Liško. Z dopisi tudi na najvišja mesta (konzulat Ceškoslovaške republike, centralo v Beogradu, ministrstvo za šolstvo) so želeli to prepreciti. Poudarjali so, da bi izguba vec tako pomembnih clanov v tako kratkem casu za njih predstavljala hud udarec, tudi v smislu, da sta slednja bila edina, ki sta popolnoma obvladala ceški jezik – Janko Liška je ceški jezik celo pouceval in bi tako takšen pouk na celjski gimnaziji odpadel. So pa to intervencijo nekoliko zamerili v podzvezi – namrec za to so izvedeli preko ceškoslovaškega konzulata ter nekoliko okrcali predsednika dr. Jura Hrašovca: »Cudimo se, da se niste v tej izjavi obrnili tudi na nas, da bi tudi mi 18 SI_PAM/1238_1/11/170. 19 SI AS 628, fasc. 6, Zapisnik obcnega zbora JCL v Celju; SI_PAM/1238/1/12/32. 20 Nova doba, 22. 5. 1933, str. 2. Red belega leva (Rád Bílého lva retez.jpg – Wikimedia Commons) potom Beograda posredovali… V prihodnje prosim, da se, ako imate kake neprilike, obrnete na podpisani izvršilni odbor, ki vam je že po svojih statutih v vsakem oziru na razpolago.«21 Sicer pa v svojih prizadevanjih niso bili uspešni, saj se Janko Liška kasneje pojavlja kot organizator podružnice v Murski Soboti. Stanje v celjski ligi vseskozi ni bilo rožnato, v vsem obdobju delovanja je premogla med 40 in 70 clanov, ki so placevali izjemno nizko clanarino. Ker dotacij s strani države ali Zveze JCL prakticno ni prejemala, je vecino obstoja pravzaprav životari- la. Le entuziazmu predsednika, ožjega vodstva in nekaterim clanom gre zahvala, da je pravzaprav z minimalnimi sredstvi storila veliko. In prav v tem segmentu se je pokazala še ena odlika velikega narodnjaka dr. Jura Hrašovca. Delovanje nekaterih najvidnejših clanov JCL v Celju so opazili tudi v Ceškoslovaški republiki in jim izkazali primerno priznanje. Tako je ceškoslovaški predsednik Tomáš Masaryk za zasluge pri delovanju v JCL že leta 1929 podelil poveljniku 39. pešpolka v Celju polkovniku Vojislavu Kosticu vi- soko odlikovanje, red Belega leva III. stopnje.22 21 SI AS 628, a. š. 2, Premestitev tajnika Janka Liške v Mursko Soboto; prav tam, fasc. 4, Zapisnik upravnega odbora Zveze JCL. 22 Nova doba, 26. 7. 1929, str. 2. Predsednik JCL v Celju dr. Juro Hrašovec je bil odlikovan z redom Belega leva IV. stopnje leta 1935,23 naslednje leto je to visoko odlikovanje, sicer V. stopnje, prejel tudi neumorni prof. Janko Orožen. 24 Red Belega leva (Rád Bílého lva) je namrec predstavljal najvišje ceškoslovaško odlikovanje – podeljevali so ga za izjemen prispevek k Ceškoslovaški republiki. Zveza JCL v Beogradu JCL v Jugoslaviji so bile sprva zelo slabo povezane. Na zborovanju obeh do tedaj ustanovljenih slovenskih JCL, ceških društev iz Ljubljane in Ma- ribora ter nekaterih gostov iz drugih delov Jugoslavije v Rogaški Slatini 1. in 2. avgusta 1925 so sicer neformalno ustanovili Zvezo JCL ter izvolili njen odbor. Njena temeljna naloga je bila »širjenje ideje bratske vzajemnosti med Cehi in nami«.25 Na formalno ustanovitev so morali pocakati še dve leti – da se je organizacija razpredla tudi po ostalih delih kraljevine. Tako je šele 8. maja 1927 v Beogradu prišlo do ustanovnega kongresa Zveze JCL. Celjsko ligo je zastopal prof. Janko Orožen, ki je o njenem delovanju tudi porocal. V odbor Zveze pa sta bila kot clana izbrana skupaj z dr. Juro Hrašovcem.26 Slovenske lige so imele ljubljansko nekako spontano za svojo maticno organizacijo. In z ustanovitvijo Zveze JCL v Beogradu so se pravzaprav zacele težave. Slovenske lige so ustanovitev Zveze sprva pozdravile, a so se kmalu pokazale negativne posledice te centralizacije. Slovenske lige so imele namrec dalec bolj razvejano dejavnost, kot pa orga 23 Nova doba, 19. 4. 1935, str. 3. 24 Nova doba, 30. 10. 1936, str. 3. 25 Odbor so sestavljali: prof. Jovan Cvijic, Ljubomir Nešic, Jan Šeba, dr. Ljudevit Pivko, dr. Karel Triller, dr. Leopold Žužek, dr. Avguštin Reisman in Rasto Pustoslemšek (Nova doba, 14. 7. 1925, str. 2.; prav tam, 28. 7. 1925, str. 2; prav tam, leto VII, št. 84, 4. 8. 1925, str. 2.). 26 Za predsednika zveze je bil soglasno izvoljen nekdanji šolskiminister Miloš Trifunovic, za podpredsednico pa Milada Šeba, soproga ceškoslovaškega poslanika. Iz Slovenije so bili v odbor izbrani: dr. Albert Kramer in dr. Gustav Gregorin (Ljubljana), dr. Juro Hrašovec in prof. Janko Orožen (Celje), dr. Ljudevit Pivko in dr. Avguštin Reisman (Maribor). Svoje predstavnike v odboru so imeli še clani lig iz Crikvenice, Zagreba, Splita, Kragujevca in Beograda (Jutro, 9. 5. 1927, str. 2). Skupinska fotografija s kongresa JCL v Rogaški Slatini 1. in 2. avgusta 1925 (Ilustrirani Slovenec, 27. 09. 1924, Osrednja knjižnica Celje) nizacija v Beogradu. Ceprav so imele slovenske lige v Zvezi svoje zastopnike, je imel vso moc odlocanja dejansko upravni odbor Zveze, v katerem so imeli Slovenci zelo malo vpliva. Posebno mocno se je centralizacija odražala na financnem podrocju. Po ustanovitvi Zveze so vse državne podpore prihajale v roke osrednji organizaciji, od tam naj bi se sredstva delila posameznim ligam. Nacin delitve financnih sredstev je bil v popolnem neskladju s programi in delovanjem posameznih lig, poleg tega lige od Zveze sredstev niso redno prejemale. Obupane prošnje slovenskih lig, naj jim izplacajo vsaj že odobrene vsote, so bile pogosto zaman. Posebno mucno je odjeknilo dejstvo, da od 100.000 din državne podpore v letu 1929 lige v Sloveniji niso dobile niti prebite pare.27 Tudi dr. Juro Hrašovec je kot predsednik JCL v Celju marca 1929 tako v dopisih Zvezi in v vednost ministrstvu za šolstvo opozarjal na obcutno pomanjkanje financnih virov za delovanje predvsem manjših podružnic, kot je bila celjska. Ker od Zveze, ki je za svoje delovanje sicer dobivala podporo od države, podružnice niso prejemale nicesar, je predlagal, da bi podružnice financno podporo za svoje delovanje prejemale neposredno od ministrstva, ali da bi bila Zveza dolžna dolocen del te podpore posredovati podružnicam.28 Podobno pismo, odlocno s polno ogorcenja, je dr. Juro Hrašovec naslovil decembra 1932 na ljubljansko podružnico. V njem navaja, da celjska podružnica od centrale ni prejela še niti pare – in to kljub temu, da centrala za delovanje JCL od države prejema dolocena sredstva. Poudaril je: »Državna podpora gotovo ni mišljena tako, da bi samo Savez v Beogradu kril svoje stroške, vse podružnice izven Beograda bi pa morale samo delati, o svojem 28 SI AS 628, fasc. 4, Dopisi Jugoslovansko-ceškoslovaške lige 27 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 69. v Celju Zvezi in ministrstvu glede financiranja. Dr. Juro Hrašovec v Rogaški Slatini (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice v Celju) delovanju Savezu redno porocati, ne bi pa dobile niti najmanjše podpore… Ako poprej ne, vsaj na obcnem zboru bode treba izpregovoriti resno besedo.« 29 Obcnega zbora Zveze med letoma 1935 in 1937 se zaradi pomanjkanja financnih sredstev ni mogel udeležiti noben predstavnik celjske lige. Predsednik dr. Juro Hrašovec je Izvršilnemu odboru predlagal in hkrati že kar poslal pooblastilo, da celjsko podružnico na zboru zastopa predsednik ljubljanske lige dr. Egon Stare.30 Spomladi 1938 je kriza v Zvezi JCL dosegla svoj vrhunec. Prišlo je tako dalec, da so nekatere sloven- ske lige predlagale, da bi Podzveza JCL Dravske banovine bojkotirala kongres Zveze. Sporni tocki sta bili dve: razdelitev financnih sredstev in mlacno držanje Zveze ob zaostritvi mednarodnega položaja in vse vecji ogroženosti Ceškoslovaške. Financno 29 SI AS 628, fasc. 6, Dopisi Jugoslovansko-ceškoslovaške lige v Celju glede financiranja. 30 SI AS 628, a. š. 1 – 2, Dopisi v zvezi z obcnim zborom Zveze. vprašanje je bilo zelo zaostreno, ker je znova prišlo do nepravilnosti pri delitvi sredstev in je Podzveza lig Dravske banovine zahtevala, da je treba sredstva deliti glede na število aktivnega clanstva. Zvezi so ocitali pretirano razsipnost – dejansko Lige v Sloveniji niso imele placanih uslužbencev, zato jih je tem bolj jezilo, da je Zveza razvila svoj uradniški aparat. Dr. Juro Hrašovec je v zvezi s tem zapisal: »Na obcnem zboru bi bilo posebno treba poudariti, da mora denar, ki ga ministrstvo iz proracuna Save- zu daje, se med vse Lige v razmerju števila clanstva razdeliti. Pri Savezu se mora kolikor mogoce štediti. Razume se, da kakor druge Lige svoje delo vecjidel brezplacno opravljajo, mora to tudi Savez storiti. Savez mora Lige podpirati ne samo z okrožnicami in z besedo, marvec tudi gmotno.«31 Ker se je mednarodni položaj cez poletje neneh- no slabšal, slovenske Lige niso hotele zaostrovati spora in popolnoma zrušiti enotnosti Zveze JCL. Že jesen pa je prinesla usodne dogodke: münchensko konferenco in naposled zasedbo Ceškoslovaške. JCL so s svojim delovanjem prakticno prenehale v letu 1939. Izkazalo se je, da ta organizacija, ustanovljena z obilico zagnanosti, idealizma in navdušenja za slovansko zbližanje, ni mogla resno vplivati na mednarodno politiko.32 Ustanovitev podzveze JCL v Ljubljani Na slavnostnem veceru, ki ga je 7. maja 1932 priredila ljubljanska Liga v veliki dvorani Kazine, in na katerem sta bila dr. Ivan Hribar in Jan Strakaty imenovana za ligina castna clana, so bili navzoci predstavniki vseh slovenskih lig – celjsko je zastopal tajnik inž. Anton Ozvald. Dr. Avguštin Reisman je ob tej priložnosti predlagal, da bi ustanovili podzvezo slovenskih JCL, ki bi reševala skupna vprašanja v odnosih z Beogradom in usklajevala skupne akcije, njen sedež pa bi bil v Ljubljani. Predlog je bil soglasno sprejet in tako je prišlo do ustanovitve Izvršilnega odbora JCL v Dravski banovini. Za predsednika je bil izvoljen Rasto Pu- stoslemšek, za podpredsednika dr. Egon Stare in dr. Avguštin Reisman, za tajnika dr. Ivo Murko in za blagajnika Hanuš Krofta. Kot predstavnika JCL v Celju sta bila v odbor imenovana inž. Anton 31 SI AS 628, a. š. 2, Dopisi glede oblikovanja stališca do Zveze. 32 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 70. Vabilo na castni vecer JCL v Ljubljani 7. maja 1932 (Arhiv Republike Slovenije, SI AS 628, fasc. 6) Ozvald in dr. Juro Hrašovec. Poslej je Podzveza lig v Dravski banovini enotno nastopala v odnosih z Beogradom, pa tudi navzven.33 Eden sklepov prve seje Izvršilnega odbora pod- zveze JCL v Dravski banovini je bil, da za eno od petih razpisanih štipendij šolskega ministrstva za profesorje srednjih šol Zvezi v Beogradu predlaga celjskega profesorja Janka Orožna, ki je bil znan kot agilen delavec na kulturnem polju ceškoslovaško- -jugoslovanske vzajemnosti.34 Šlo je za štipendijo, ki jo je ustanovila ceškoslovaška vlada, namenjena je bila šesttedenskemu izpopolnjevanju ceškega jezika in poznavanju ceškoslovaške kulture. Izvršilni odbor je nato maja 1933 namenil še dodatnih 1.000 din podpore prof. Janku Orožnu, ki pa tudi s strani ministrstva odobrenega študijskega potovanja na Ceškoslovaško ni opravil.35 Izvršni odbor je nato veckrat zahteval vracilo že nakazanih sredstev, a je vsakic ostal brez odgovora: »Cudimo se, da nam na vsa vaša pisma, današnje pismo je že peto – niste odgovorili«. V celjski podružnici so nato le pojasnili, da poti ni opravil, ker mu tega niso dopušcale družinske razmere. Ker je v letu 1934 znova zaprosil ministrstvo za odobritev študijskega potovanja, so predlagali, da bi mu ta podpora ostala. Ce pa se ponovno ne bi odpravil na pot, so zaprosili, da bi dodeljeni znesek zaradi velikega pomanjkanja financnih sredstev smeli porabiti za svojo dejavnost.36 Z ustanovitvijo podzveze se je nekoliko izboljšal pretok financnih sredstev do podružnic. Slednje so s strani Izvršilnega odbora JCL Dravske banovine med letoma 1933 in 1936 za svoje delovanje prejele: Liga 1933 1934 1935 1936 Ljubljana 9.000 6.900 / 4.500 Maribor 10.000 5.900 / 1.200 Celje 2.000 1.400 / / Kranj 5.000 2.400 / 800 Bled 2.000 2.400 / 1.000 Ptuj 1.000 2.000 / 500 Skupaj 29.000 21.000 / 8.000 33 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 70. 34 SI AS 628, a. š. 3, Letno porocilo o delovanju Izvršilnega odbora JCL Dravske banovine za leto 1932. 35 SI AS 628, a. š. 3, Letno porocilo o delovanju Izvršilnega odbora JCL Dravske banovine za leto 1933. 36 SI AS 628, fasc. 5, Študijsko potovanje prof. Janka Orožna. Iz tabele je razvidno strmo upadanje financnih sredstev. Opaziti je tudi, da je najmanj sredstev od vseh podružnic prejela prav celjska. Ob tem je pomembno omeniti, da je Izvršilni odbor s strani ministrstva leta 1933 prejel podporo v višini kar 50.000 din, leta 1934 pa le še 13.500 din. Naslednje leto so ostali popolnoma brez financne podpore, leta 1936 pa so od Zveze prejeli le še skromnih 5.000 din.37 Prireditve JCL v Celju Glavna dejavnost JCL v Celju je bila organizacija prireditev. Že 8. februarja 1926 so organizirali prvi dogodek – pod okriljem Ljudske univerze so v telovadnici mešcanske šole pripravili predavanje prof. Janka Orožna o husitskemu vodji Janu Žižki. Predavanje je potekalo v dveh delih – drugi del je sledil v istih prostorih teden dni kasneje. Oba ve- cera je bila dvorana polna. Ob koncu zanimivega predavanja je ob zahvali predavatelju predsednik celjske lige dr. Juro Hrašovec vse navzoce pozval k vclanitvi v ligo.38 JCL v Celju je 27. januarja 1927 v telovadnici trgovske šole priredila skiopticno39 predavanje o modernem ceškem kiparstvu, ki ga je prav tako izvedel prof. Janko Orožen.40 Skupaj z Ljudsko univerzo so 2. maja 1927 v risalnici mešcanske šole priredili predavanje prof. Janka Orožna z naslovom »Politicna struktura Ceškoslovaške,«41 vendar za predavanje ni bilo prevelikega zanimanja. »G. predavatelj je poslušalcem, katerih je zopet premalo bilo, pokazal podrobno razvitek in program politicnih strank v ceškoslovaški republiki,« so porocali v Novi dobi. 42 V sodelovanju s Sokolskim društvom so ob 10. obletnici Ceškoslovaške republike 27. oktobra 1928 v društveni sobi nad veliko dvorano Celjskega doma pripravili proslavo s predavanjem. Ponovno je predaval prof. Janko Orožen, tokrat o boju Ce37 SI AS 628, a. š. 1, Porocilo o prispevkih podružnicam. 38 Nova doba, 6. 2. 1926, str. 2; prav tam, 9. 2. 1926, str. 2; prav tam, 13. 2. 1926, str. 1-2; prav tam, 20. 2. 1926, str. 1-2. 39 Projiciranje pobarvanih slik, narisanih na steklo. 40 Nova doba, 27. 1. 1927, str. 2. 41 Nova doba, 3. 5. 1927, str. 2. 42 Nova doba, 5. 5. 1927, str. 1. Bencanova alegorija ob proslavi Masarykovega 80. rojstnega dne v celjskem Narodnem domu (Foto: Josip Pelikan, Osrednja knjižnica Celje) škoslovaške za osvoboditev.43 Predavanje je bilo zelo dobro obiskano, po porocanju Nove dobe, je bilo »strokovnjaško, sicer v kratkih obrisih, a vendar izcrpno.«44 V oktobru 1929 so izvedli Masarykovo proslavo s ceškoslovaško glasbo in predavanjem o Masarykovi življenjski poti.45 Na pobudo JCL in celjske sokolske župe je bil 18. februarja 1930 v mali dvorani Narodnega doma sklican sestanek predstavnikov vseh kulturnih društev v Celju. Tema – obeležitev 80. rojstnega dne ceškoslovaškega predsednika Tomáša Masaryka. 46 Kljub pozivu župana dr. Alojzija Goricana, 43 Nova doba, 26. 10. 1928, str. 3. 44 Nova doba, 29. 10. 1928, str. 3. 45 SI_PAM/1238_1/11/170. 46 Nova doba, 17. 2. 1930, str. 2. naj mešcani v cast ceškoslovaškemu predsedniku okrasijo svoje hiše z državnimi zastavami, jih prav veliko tega ni storilo.47 Slavnostna akademija je v veliki dvorani Narodnega doma 9. marca 1930 zelo uspela. Prizorišce je bilo nabito polno, oder je bil lepo okrašen s cvetjem in državno trobojnico. Proslava se je zacela s sokolsko koracnico v izvedbi celjske železnicarske godbe. Po otvoritvenem nagovoru dr. Jura Hrašovca je združeni pevski zbor Celjskega pevskega društva in Oljke ubrano zapel ceškoslovaško in jugoslovansko himno. Sledilo je slavnostno predavanje prof. Janka Orožna, v kate- rem je orisal zanimivo življenjsko pot predsednika Tomáša Masaryka. Nato je godba zaigrala še ceški potpuri, pevci pa so zapeli pesem »Jaz sem Slovan«. Za zakljucek se je med igranjem himne »Hej Slovani « na odru razprostrla alegorija, delo Matije Bencana, ki je prikazovala bratstvo med Jugoslovani 47 Nova doba, 7. 3. 1930, str. 2. in Cehoslovaki.48 Sestavljena je bila iz lastnorocno narejene velike Masarykove slike, jugoslovanskega in ceškoslovaškega grba, leva, ženske in sokola.49 Naslednji vecer je v risalnici mešcanske šole v organizaciji celjskega Ljudskega vseucilišca o predsedniku Masaryku predaval dr. Avguštin Reisman, odvetnik in predsednik JCL v Mariboru.50 Poleti 1930 so v Celju gostili mladega pisatelja iz Brna Oldricha Zemka. Pomagali so mu navezati stike s slovenskimi književniki (tudi v Ljubljani in Mariboru). Gost je nato v domovini objavil svoje prijetne vtise o potovanju po Jugoslaviji.51 Istega leta je JCL v Celju pripravila še eno veliko proslavo v Narodnem domu, in sicer 26. oktobra 1930 ob ceškoslovaškem narodnem prazniku.52 Prireditev je bila dobro obiskana. Uvodni nagovor je imel dr. Juro Hrašovec, ki se je z izbranimi besedami zahvalil bratskemu ceškoslovaškemu narodu za solidarnost. Svoj govor je zakljucil takole: »Bodi ceškoslovaška zemlja zdrava in srecna, rasti in se razvijaj, bodi mogocna sovrstnica drugim velikim narodom, nam pa ostani, kakor doslej, naša dobra, zvesta, zlata sestra. Danes ji darujemo vse naše misli in vsa naša srca. Slava Tebi!« Nato je železnicar- ska godba zaigrala ceškoslovaško državno himno, združeni moški pevski zbor je zapel stari ceški koral »Byvali Cechove«. Osrednji del proslave je predstavljalo predavanje prof. Janka Orožna o zgodovini ceškega naroda. Zatem je godba zaigrala še vencek slovenskih narodnih pesmi, zbor pa zapel pesem »Jaz sem Slovan«. Med igranjem jugoslovanske hi- mne je ob ovacijah obcinstva za zakljucek sledila seveda še Bencanova alegorija, ki je simbolizirala jugoslovansko – ceškoslovaško bratstvo.53 Nato je liga 7. decembra 1930 na trgovski šoli priredila še predavanje s skiopticnimi slikami dr. Josipa Cirila Oblaka iz Ljubljane o Visokih Tatrah – predavanje, ki je med Celjani poželo splošno 48 Nova doba, 10. 3. 1930, str. 2. 49 Nova doba, 7. 3. 1930, str. 2. 50 Nova doba, 10. 3. 1930, str. 2. 51 SI_PAM/1238_1/11/170. 52 Nova doba, 17. 10. 1930, str. 2. 53 SI AS 628, fasc. 6, Zapisnik obcnega zbora JCL v Celju; Nova doba, 27. 10. 1930, str. 2. odobravanje, je z zanimanjem poslušalo številno obcinstvo.54 V februarju 1931 je ob 70. letnici dr. Karla Kramára na ligino povabilo v mali dvorani Narodnega doma predaval dr. Vekoslav Kukovec. Predavanje z naslovom »Dr. Kramár in Slovanske države« je poudarjalo pomembnost osamosvojitve treh slovanskih držav: Poljske, Ceškoslovaške in Jugoslavije.55 V mali dvorani Narodnega doma so 22. februarja 1932 priredili predavanje dr. Vekoslava Kukovca o slovanskih državah in problemu Srednje Evrope. Na koncu so prisotni »nagradili zanimiva in poucna izvajanja s prisrcnim odobravanjem, nato pa se je g. dr. Juro Hrašovec iskreno zahvalil g. govorniku za njegovo ljubeznivost in trud.«56 Nato je delo JCL v Celju na prireditvenem pod- rocju nekoliko zastalo. Naslednja prireditev se je odvila šele 6. julija 1933 v mali dvorani Celjskega doma, in sicer je šlo za vrhunski koncert moškega pevskega zbora »Šestnacatka« iz Olomouca. Po porocilu Ivana Karla Sancina v Novi dobi, je bila dvorana polna. Koncert je ocenil takole: »Nacin prednašanja, disciplinirano in do najmanjših posameznosti sistematicno izdelano markantno izklesa- no petje razmeroma enostavnega sporeda, ki si ga je zbor izbral, ocituje in razodeva visoko potenco ne le teh krasnih in zvonkih glasov, marvec tudi še posebej krepko muzikalno individualnost dirigenta g. Jaroslava Talpe. Vzorno izvajanje, absolutno cista intonacija, ostri kontrasti v dinamiki spominjajo na visoko stopnjo orkestra kot popolnega aparata, kjer izzveni vsaka fraza tako, kakor da so vse lokove poteze enotne; — dihalna tehnika tega zbora!« Pred nastopom zbora je dr. Juro Hrašovec v imenu organizatorja spregovoril nekaj pozdravnih besed. Po koncertu so druženje nadaljevali v prostorih restavracije Celjskega doma.57 Naslednjega dne je na zacetku redne seje obcinskega sveta dr. Juro Hrašovec kot obcinski svetnik sporocil, da mu je pevski zbor »Šestnacatka« iz 54 SI AS 628, fasc. 6, Zapisnik obcnega zbora JCL v Celju; SI_PAM/1238_1/11/170. 55 SI AS 628, fasc. 6, Zapisnik obcnega zbora JCL v Celju. 56 Nova doba, 26. 2. 1932, str. 2. 57 Nova doba, 10. 7. 1933, str. 1. Dopis dr. Jura Hrašovca JCL v Ljubljani (Arhiv Republike Slovenije, SI AS 628, fasc. 5) Olomouca na koncertu v imenu olomouške obcine predal umetniško sliko, namenjeno celjski obcini, ki je predstavljala leta 1926 zgrajen mavzolej v prvi svetovni vojni padlih jugoslovanskih vojakov.58 Minister v pokoju dr. Vekoslav Kukovec je v mali dvorani Narodnega doma spet predaval 26. aprila 1934, tokrat o diplomatskih bojih Male antante.59 Predavatelja je kot ponavadi ob takšnih dogodkih na zacetku prisrcno pozdravil dr. Juro Hrašovec. Predavanje je bilo izjemno zanimivo, »številni poslušalci so z veliko pozornostjo sledili predavanju in nagradili predavatelja z živahnim aplavzom.« 60 Ob 85. obletnici rojstva ceškoslovaškega predsednika Tomáša Masaryka so tudi v Celju v organizaciji JCL pripravili slavnostno prireditev, in sicer 9. marca 1935 v veliki dvorani Narodnega doma.61 Pred številnim obcinstvom se je program pricel z nastopom Celjskega pevskega društva, ki je zapel 58 Nova doba, 7. 7. 1933, str. 1. 59 Nova doba, 23. 4. 1934, str. 2. 60 Nova doba, 27. 4. 1934, str. 2. 61 Nova doba, 8. 3. 1935, str. 2. Premrlovo »Slovansko pesem,« nato je predsednik dr. Juro Hrašovec »v markantnih potezah naslikal Masaryka kot velikega državnika in osvoboditelja.« Železnicarska godba je nato zaigrala vencek slovaških pesmi, sledil je govor prof. Janka Orožna, ki je orisal predsednika Masaryka kot velikega filozofa, Slovana in državnika. Orkester je zaigral ceškoslovaško in jugoslovansko državno himno, na odru se je prikazala alegorija, ponovno delo Matije Bencana, ki je prikazovala poklonitev Sokolov Masaryku. Proslavo so zakljucili pevci moškega zbora Celjskega pevskega društva s pesmijo »Byvali Cechove«.62 Na predvecer ceškoslovaškega narodnega praznika sta 27. oktobra 1936 JCL v Celju in Ljudsko vseucilišce v risalnici mešcanske šole organizirala predavanje o Ceškoslovaški. Predaval je prof. Jan Sedivy iz Maribora.63 S pomocjo skiopticnih slik je opisoval zgodovinske, kulturne in pokrajinske znamenitosti nekaterih ceških mest in predelov. Predavanje ocitno ni potekalo brez zapletov, saj je dopisnik Nove dobe porocal: »Gotovi izpadi na na 62 Nova doba, 15. 3. 1935, str. 1-2. 63 Nova doba, 23. 10. 1936, str. 2. slov izvestne države pa vendarle niso spadali v okvir tega predavanja, ki je imelo svecano obeležje ter ni dopušcalo pojasnil in debate, ki bi bila potrebna v interesu stvari za nas vse, ki tako lahko gremo v svojih sodbah preko najtežjih domacih in mednarodnih gospodarskih problemov.« 64 V risalnici celjske mešcanske šole je 5. aprila 1937 v organizaciji Ljudskega vseucilišca, JCL in Jadranske straže potekalo predavanje dr. Vladimir- ja Murka z naslovom »Cehi in Jadransko morje.«65 Predavanje se je odvijalo prav na dan, ko je Jugoslavijo obiskal predsednik Ceškoslovaške republike dr. Edvard Beneš. Zato so tudi uvodne besede, ki jih je spregovoril dr. Juro Hrašovec, bile namenjene prav njemu in njegovemu delu.66 Z vlakom iz Zagreba je 15. avgusta 1937 v Celje prispelo okoli 200 pravoslavnih Cehov pod vodstvom pravoslavnega ceškega in moravsko-šlezijskega škofa Gorazda. Na železniški postaji jih je pricakala navdušena množica. Goste sta pozdravila v imenu celjske pravoslavne obcine šolski upravitelj v pokoju Josip Rakovšcek ter v imenu JCL dr. Juro Hrašovec. Škof Gorazd, ki je prejel lep šopek, se je zahvalil za prisrcen sprejem. Med glasnim vzklikanjem obcinstva so se odpravili naravnost v celjsko pravoslavno cerkev, kjer so imeli liturgijo v ceškem jeziku, pel pa je ceški pevski zbor. Sledilo je skupno kosilo v Narodnem domu, že popoldne pa so se gostje odpeljali naprej proti Mariboru.67 Ob smrti Tomáša Masaryka sta JCL in Sokolsko društvo 17. septembra 1937 v veliki dvorani Narodnega doma priredila komemoracijo.68 Udeležili so se je predstavniki civilnih in vojaških oblasti, šol, korporacij in društev. Sokoli in Sokolice so prišli v krojih ali v civilu z znaki s štirimi sokolskimi prapori. Uvodni nagovor na komemoraciji je imel predsednik JCL v Celju dr. Juro Hrašovec: »Velikega ucenjaka, odlicnega cloveka, neustrašnega junaka, vzornega državljana in vladarja, najboljšega zagovornika pravice in resnice, dobrega prijatelja mladine, zašcitnika vseh, ki so iskali pomoci v bedi 64 Nova doba, 30. 10. 1936, str. 3. 65 Nova doba, 2. 4. 1937, str. 2. 66 Nova doba, 9. 4. 1937, str. 2. 67 Nova doba, 13. 8. 1937, str. 2; prav tam, 20. 8. 1937, str. 2. 68 Nova doba, 17. 9. 1937, str. 4. Ceškoslovaški predsednik, politik, sociolog in filozof Tomáš Masaryk (1850-1937) (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1295 Zbirka slik osebnosti) in nesreci, bivšega predsednika bratske nam Ceškoslovaške republike dr. Masaryka ni vec med živimi. Dne 14. t. m. zjutraj ob ˝ 4. je splaval duh njegov v vecnost. Kakor je meseca decembra leta 1935. mirno zapustil svoje visoko mesto, kjer je bil dovršil svojo življenjsko nalogo, tako tiho in dostojanstveno brez smrtnega boja se je odslovil od svoje rodbine in domovine. Vest o njegovi smrti je potrla ves na- rod ceškoslovaški, ker je izgubil svojega ljubljenca — moža, ki ga je po stoletjih suženjstva privedel v novo življenje pod svobodnim solncem, ki si je po svojih izrednih lastnostih po svojem nesebicnem in nad vse uspešnem delovanju pridobil spoštovanje in hvaležnost vsega cloveštva. Ob njegovi krsti žalujemo poleg lastnega naroda v prvi vrsti mi Jugosloveni, ki nam je bil vselej pred vojno in po vojni najzvestejši zaveznik in najboljši prijatelj. Kakor oba naša naroda, tako je družila tesna prijateljska vez oba sedaj pokojna vladarja. Splošna je bila žalost v ceškoslovaški državi, ko nam je zlocinska roka ubila kralja Aleksandra I. Zedinitelja. Pokojni Masaryk je izgubil tedaj nad vse mu dragega prijatelja. Ko ga je narodno predstavništvo ceškoslovaško po njegovem odstopu izvolilo za castnega dosmrtnega svojega predsednika, je dalo svoji hvaležnosti in ljubezni izraz v kratkih besedah, da je Masaryk zaslužen za domovino in cloveštvo. Istotako izražamo mi vse naše misli v tem težkem trenutku z besedami: Umrl je mož. Slava velikemu Slovanu — slava vzor možu Masaryku!« Po tem nagovoru so udeleženci pocastili spomin na pokojnika z minuto tišine, nato pa s klici »Slava!«. Zatem je prof. Janko Orožen orisal življenjsko pot in delo predsednika Masaryka. Sledil je nastop združenega moškega pevskega zbora Celjskega pevskega društva in Oljke pod vodstvom zborovodje Cirila Preglja. Zapeli so ceškoslovaško himno. Dogodek je, kot je bilo tedaj v navadi, zakljucila alegorija, ki je simbolizirala poklonitev Jugoslavije in Ceškoslovaške pokojniku. 69 V prvi polovici leta 1938, neposredno po nemški prikljucitvi Avstrije, so JCL v Sloveniji pod vodstvom ljubljanske lige in ob podpori ceškoslovaškega konzulata v Ljubljani, izvedle najbolj množicno akcijo v vsem casu svojega obstoja. Šlo je za cel niz predavanj s filmi o Ceškoslovaški, ki so imela izrazitopropagandni znacaj. Že za prvo prireditev, ki je bila v Ljubljani v kinu Union 25. februarja 1938, je bilo zanimanje res ogromno. Izreden uspeh te prireditve je dal impulz za veliko turnejo po vsej Sloveniji.70 V Celju so v dvorani kina Union 9. marca 1938 izvedli predavanje z zvocnim in nemim filmom o Ceškoslovaški v vojni in miru.71 Dvorana je bila nabito polna: »Obcinstvo je napolnilo lepo in prostrano dvorano do zadnjega koticka. Predavanju je prisostvovalo okrog 1.000 oseb, kar je za Celje rekord.« Uvodoma je dr. Juro Hrašovec še posebej pozdravil ceškoslovaškega konzula Stanislava Minovskega. Po igranju ceškoslovaške in jugoslovanske himne je spregovoril dr. Egon Stare, predsednik JCL v Ljubljani in podpredsednik zveze lig ter na kratko predstavil delo lig in njihov trud za cim boljše in tesnejše stike med obema državama. Nato je po burnem pozdravu s predavanjem o nastanku in 69 Nova doba, 24. 9. 1937, str. 2. 70 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 67-68. 71 Nova doba, 4. 3. 1938, str. 3. razvoju Ceškoslovaške republike nastopil ceškoslovaški konzul Stanislav Minovsky,72 sledilo je še predvajanje zanimivih zvocnih in nemih filmov, povezanih s Ceškoslovaško. Samo vsebino filmov je komentiral dr. Egon Stare. Prireditev je trajala kar dve uri in pol – prisotni so jo spremljali z zanimanjem in odobravanjem.73 Po tej prvi izjemno uspešni projekciji so v Celju 21. marca 1938 organizirali še tri podobne prireditve, vse so bile ponovno izjemno dobro obiskane. Dopoldne je bilo v dvorani kina Union filmsko predavanje o Ceškoslovaški za srednješolsko mladino, popoldne za vojsko in castnike ter njihove družine, zvecer pa za sokolstvo. Prvi dve predavanji je organizirala JCL v Celju, tretje pa Sokolsko društvo Celje-matica. Kot predavatelja sta poleg ceškoslovaškega konzula Stanislava Minovskega sodelovala tudi prof. Janko Orožen in dr. Milko Hrašovec. »Predvajanje filmov je vzbujalo navdušene ovacije obcinstva, ki je jasno in javno izpricalo, kako globoke in prisrcne so vezi, ki spajajo nas s ceškoslovaškim narodom, saj je bila v preteklih bor- bah za osvobojenje in zedinjenje naša usoda tesno povezana, dogodki zadnjih casov pa so te vezi še okrepili.«74 Po celi Sloveniji je tako šlo za množicno izražanje podpore demokraciji, Ceškoslovaški republiki in javno manifestiranje proti fašizmu, ki ga oblasti niso mogle prepreciti. Toda prav zaradi tega je prišlo do odkritega nasprotja med uradno politiko in vodstvom lig v Dravski banovini.75 Dr. Avguštin Reisman iz Maribora je 20. apri- la 1938 v dvorani Delavske zbornice sicer še imel zelo dobro obiskano predavanje o ceškoslovaškem obrambnem zakonu iz leta 1936.76 Po 1. oktobru 1938, ko so nemške sile zasedle mejna obmocja Ceškoslovaške, je bilo vodilnim clanom lige dano na znanje, da poslej smatrajo njihovo dejavnost za 72 V celjski ligi so pred prireditvijo oba predavatelja zaprosili, naj bosta kratka: »Skrbeli bomo, da se bo kolikor mogoce udeležila šolska mladina, da bo ta napolnila, ce le mogoce, dvorano, ki je velika… Mladina sama, kakor si mislite, bi pa le rada videla filme, za dolga predavanja ji ni. Drugih pa, ki bi radi poslušali tudi še daljše predavanje gda. konzula, ne bo prevec. Ozirali pa bi se radi na vecino obcinstva, ki pride.« (SI AS 628, a. š. 2, Organizacija kinoprojekcij). 73 Nova doba, 11. 3. 1938, str. 1. 74 Nova doba, 25. 3. 1938, str. 2. 75 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 21. 76 Nova doba, 22. 4. 1938, str. 3. politicno in državi nevarno. Mnogi so imeli zaradi ligine dejavnosti težave s policijo.77 V tem kontekstu je povsem razumljivo dejstvo, da sta bili predavanji o narodni vzgoji šolske mladine na Ceškoslovaškem dr. Mihajla Rostoharja, ki ju je JCL v Celju skušala organizirati, odpovedani.78 JCL v Celju je še januarja 1939 skušala zbirati denarna sredstva, namenjena za pomoc ceškoslovaškim beguncem iz zasedenih ozemelj. »Vseh, ki nam bije srce za naše slovanske brate in sestre, ki je zadela strašna nesreca, da so morali zapustiti svoje domove, da tavajo kot brezdomci sem in tje, gledajo z obupom v bodocnost, – je dolžnost, da pripomoremo lajšati veliko gorje,« je socutno zapisal dr. Juro Hrašovec.79 A njegov poziv ni obrodil nikakršnih sadov, pod- poro jim je odrekla tudi Mestna obcina Celje, s klasicno birokratsko obrazložitvijo, ceš da za to ni kritja v proracunu. Seveda pa nihce ni mogel predvideti, da se bo nekaj podobnega že cez dobri dve leti dogajalo tudi narodnozavednim Slovencem. Zadnja dokumentirana javna prireditev JCL v Celju je bila 23. februarja 1939 v dvorani Narodnega doma, ko je o ideji ceškoslovaške države skozi stoletja predaval prof. Janko Orožen.80 Kot se je spodobilo, je vse prisotne najprej pozdravil predsednik JCL dr. Juro Hrašovec. Za svoje odlicno predavanje je predavatelj na koncu požel navdušeno pritrjevanje in zahvale.81 Jezikovni tecaji, izdajanje in zbiranje knjig Skupaj s Sokoli so clani JCL v Celju junija 1926 preko dnevnega casopisja pozivali k zbiranju slovenskih knjig, predvsem leposlovja, za Ceškoslovaško – Jugoslovansko ligo v Pragi. Ta je namrec upravljala t. im. Strossmayerjevo knjižnico, v kateri so bile slovenske knjige bolj redke. Ker so si knjige iz te knjižnice pogosto izposojevali predvsem slovenski dijaki v Pragi, sta v ta namen v Celju knjige zbirala prof. Janko Orožen in dr. Juro Hrašovec. Zbrane knjige so nato izrocili na Vsesokolskem zle 77 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 23. 78 Nova doba, 14. 10. 1938, str. 2. 79 SI_ZAC/24/2/13/21. 80 Nova doba, 10. 2. 1939, str. 3. 81 Nova doba, 3. 3. 1939, str. 3. tu in kongresu Jugoslovansko – ceških lig v Pragi.82 Akcija je bila vseslovenska in tudi v Celju se je na koncu nabralo kar nekaj knjig.83 Z organizacijo brezplacnih jezikovnih tecajev ceškega jezika so na pobudo dijakov poskušali že v letu 1926, a predvsem zaradi pomanjkanja ucbenikov to ni bilo možno. Prav to je bil povod, da je prof. Janko Orožen priredil ucbenik, ki je bil namenjen ucenju ceškega jezika za Ruse.84 Izdalo ga je dijaško združenje Sloga, obsegal je okoli 150 strani.85 Postal je prvovrsten pripomocek pri izvajanju tecajev v naslednjih letih. Tako se je že naslednje leto, 1. novembra 1927 v Celju prvic pricel brezplacni tecaj ceškega jezika,86 ki je trajal do 15. maja 1928. Pouceval je konzularni ataše g. Novak iz Ljubljane, obiskovali so ga vecinoma dijaki od 6. do 8. razreda – ob pricetku je bilo prijavljenih 60, tecaj jih je zakljucilo le 25 najbolj vztrajnih. In sicer s skromno prireditvijo v prostorih trgovske šole, na kateri so dijaki peli, predavali in deklamirali.87 Brezplacne tecaje ceškega jezika za dijake so nato uspešno organizirali tudi naslednja leta, obiskovalo jih je okrog 50 oseb. Izvedbo je financiral prosvetni oddelek Kraljevske banske uprave, izvajal pa prof. Janko Orožen (eno leto tudi profesor Janko Liška, ki se je nato preselil v Mursko Soboto). Jeseni leta 1937 so iz Ljubljane poslali 200 posebnih letakov za propagiranje tecaja ter 100 ucbenikov.88 Slednjega je izdal Izvršni odbor slovenskih JCL v Dravski banovini. Avtor je bil prof. Anton Oven, izšel pa je kar v 2000 izvodih. Izid je odobril ceškoslovaški konzul Stanislav Minovsky, vendar brez slovaških tekstov na nekaj straneh, ki jih je avtor prvotno vkljucil. Ucenje cešcine je postalo pravzaprav manifestativno dejanje, kar se je posebno pokazalo pozimi 1938 in še kasneje, ko je oblast druge oblike javnega manifestiranja solidarnosti s Ceškoslovaško onemogocala.89 82 Nova doba, 16. 6. 1926, str. 2; prav tam, 26. 6. 1926, str. 2. 83 SI AS 628, a. š. 2a, Dopisi glede udeležbe na kongresu v Pragi. 84 Prav tam. 85 Jutro, 31. 3. 1927, str. 4. 86 Nova doba, 27. 10. 1927, str. 3. 87 Nova doba, 25. 2. 1929, št. 16, str. 2; prav tam, 21. 5. 1928, str. 2; Jutro, 1. 6. 1928, str. 4. 88 SI AS 628, a. š. 1, 2, Dopisi glede organizacije tecaja ceškega jezika. 89 Keršic Svetel, Ceško-slovenski stiki, 68. JCL je v letu 1932 pripravila tudi tecaj ceškega jezika za udeležence sokolskega zleta v Pragi. Ta se je vršil vsak torek in petek v mesecu marcu in aprilu zvecer v risalnici mešcanske šole. Interes je bil velik, prijavljenih je bilo kar 50 oseb.90 Tudi leta 1937 so nameravali izvesti tecaj ceškega jezika za širšo javnost, vendar niso imeli primer- nega izvajalca. Zaprosili so najprej mariborskega gimnazijskega profesorja Jana Šedivýija, ki pa je zaradi prevelike izgube casa z vožnjo, pa tudi bojazni, da bi imel zaradi tega težave s šolskimi oblastmi, v zadnjem trenutku odpovedal. Nato so za pomoc zaprosili še ljubljansko ligo, vendar brez uspeha.91 Na tem mestu je vredno omeniti, da je v za- cetku leta 1930 prof. Janko Orožen priredil tudi »Masarykovo citanko«, ki je izšla pri Umetniški propagandi, natisnila pa jo je Zvezna tiskarna.92 V istem letu je izdal še poljudno knjižico z naslovom Opis sodobne Ceškoslovaške.93 Organizacija pocitniških kolonij za ceškoslovaške dijake Pocitniško kolonijo ceških dijakov so v Celju skušali organizirati že poleti leta 1926, nanjo so se prijavili štirje ceški dijaki. Prof. Janko Orožen je zbiral prijave celjskih družin, ki bi želele sprejeti te dijake ter v izmenjavo poslati svoje otroke.94 Vendar pa JCL v Celju v prvem letu njenega obstoja še ni uspelo izvesti nacrtovane akcije – priprave so se pricele nekoliko prepozno, po drugi strani pa celjski mešcani za izmenjavo niti niso pokazali pretiranega zanimanja.95 A je že naslednje leto bilo bolje. Iz Prage je namrec 10. julija 1927 v mesto ob Savinji pod vodstvom profesorja Roubala prispela ceška pocitniška kolonija, ki je štela kar 30 srednješolcev višjih razredov v spremstvu dveh profesorjev, ene spremljevalke s hcerko in dveh kuharic. V Celju so ostali dober mesec dni. Dijaki so izvirali iz revnejših družin, 90 Nova doba, 4. 3. 1932, str. 2. 91 SI AS 628, a. š. 2, Dopisi glede organizacije tecaja ceškega jezika. 92 Nova doba, 10. 3. 1930, str. 2. 93 SI_PAM/1238_1/11/170. 94 Nova doba, 1. 7. 1926, str. 2. 95 Nova doba, 17. 3. 1927, str. 2. med njimi so bile tudi sirote. Nastanili so jih v gimnazijsko telovadnico, opremo (postelje, posteljni- no…) so si sposodili v Invalidskem domu, na roko jim je šla tudi dijaška kuhinja. Celjske mešcane so clani JCL pozivali, naj se njihovi otroci družijo z njimi ter da jih ob prihodu v cim vecjem številu pridejo pozdravit na kolodvor.96 Za ceške otroke so organizirali številne aktivnosti, od izleta v Rogaško Slatino do brezplacnega kopanja v Savinji, 22. avgusta 1927 pa še poslovilni vecer. Tik pred tem, med 18. in 20. avgustom 1927, so jih popeljali še na precudovit izlet v Ljubljano in na Gorenjsko. Pri tem so jim z zagotovitvijo prenocišca in brezplacnih obrokov pomagali ljubljanski kolegi.97 Ob odhodu 23. avgusta 1927 so za pomoc prosili tudi mariborske kolege. Dr. Juro Hrašovec je namrec glede na to, da so se odlocili za vecurni postanek v Mariboru, prosil, da jih sprejmejo predstavniki JCL ter jim v Narodnem domu pripravijo skromno kosilo (predlagal je juho, pecenko, krompir in sveže zelje ter hkrati opozoril, da fižola in solate ne jedo).98 V Mariboru so jih res lepo sprejeli že na kolodvoru, jih popeljali po mestu in na ogled tovarne Doktor in drug, po obedu v Uradniški menzi pa še na Kalvarijo. Iz Celja do Maribora jih je spremljal tudi »znani ljubljenec dijaštva, tamošnji gimnazijski prof. Orožen.«99 Pri organizaciji kolonije sta se najbolj angažirala prav profesorja Janko Orožen in Pavel Holecek.100 Je pa v zvezi s tem Cillier Zeitung nekoliko hudomušno porocal, da je bilo opaziti, da so se ceški dijaki pri kopanju na Savinji skušali pogovarjati s slovenskimi vrstniki v svojem jeziku, a naj se ne bi prav nic razumeli – zato naj bi se pogovarjali kar v nemšcini.101 Ko je že izgledalo, da bo pocitniška kolonija postala vsakoletna, pa se je že naslednje leto zalomilo. Namrec JCL v Celju ni imela dovolj financnih sredstev za kritje stroškov (ocenjeni so bili na 2000 din), zato so za prispevek zaprosili mariborsko ligo. »Ce odkrito govorimo, moralo bi to biti najmanj 1000 din.«, je zapisal dr. Juro Hrašovec.102 Dobili pa so 96 Nova doba, 9. 7. 1927, str. 2. 97 ARS, JCL, a. š. 2a, Dopisi glede organizacije tecajev ceškega jezika. 98 SI_PAM/1238_1/7/166. 99 Mariborski vecernik Jutra, 23. 8. 1927, str. 1. 100 Nova doba, 25.8.1927, str. 1. 101 Nova doba, 3. 9. 1927, str. 2. 102 SI_PAM/1238_1/8/30. odklonilen odgovor in nasvet, da naj, tako kot so sami, zavežejo premožnejše clane, da v ta namen enkratno prispevajo po 100 din ali pa prosijo denarne zavode za donacijo. Dr. Juro Hrašovec je v slikovitem odgovoru zapisal: »Lahko se naloži izredna subvencija v znesku 100 din za clana, pa najbrže ne bi nikdo placal tega zneska, ker profesorji, ucitelji, uradniki ne morejo, trgovci, kolikor jih je clanov, pa k vecjemu placujejo predpisano letno clanarino. Zdravnikov je jako malo, kakor tudi odvetnikov med clani. Imamo pa toliko društev in toliko placil, vedno eni in isti morajo vzdrževati razne prireditve in društva. « In zelo pikro zakljucil: »Ako ne bodemo nic dosegli, bodemo morali pac odpovedati sprejem dijaštva. Predlagati bodemo pa tudi morali razpust naše lige, ker nima pravega pomena, da samo životarimo. Imel sem pomisleke že takrat, ko je Jugoslovanska cehoslovaška liga v Mariboru imela sicer lepo uspeli izlet v Celje. Že takrat naglašal sem, da nas je tukaj premalo, Vzpodbujali ste nas sicer, ceš da bo že šlo, da se mora liga tukaj osnovati. Sedaj, ko je osnovana, pa naj si sama pomaga, ce si tudi pomagati ne more, ne najde pa nikjer podpore.«103 Ostalo je pri tem in pocitniške kolonije v Celju nato niso nikoli vec organizirali. Še enkrat vec pa se je izkazalo, da je delovanje JCL v Celju najbolj oviralo prav kronicno pomanjkanje financnih sredstev. Viri in literatura Literatura: Keršic Svetel, Marjeta: Ceško-slovenski stiki med svetovnima vojnama. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1996. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 31 januara 1921 god. Sarajevo: Kraljevina Jugoslavija, Opšta državna statistika, 1932. Studen, Andrej: »Bojimo se, da bo tekla kri!« (Ekscesi ob obisku ceških visokošolcev v Celju leta 1899). Zgodovina za vse, 2, 1995, št. 2, str. 1-8. Casopisi: Jutro, 1927 – 1929 Mariborski vecernik Jutra, 1927 Nova doba, 1925 – 1939 103 SI_PAM/1238_1/8/55-56. Viri: Arhiv Republike Slovenije SI AS 68, Kraljevska banska uprava Dravske banovine, Upravni oddelek, 19. st. – 1941. SI AS 628, Jugoslovansko-ceškoslovaška liga v Ljubljani, 1921 – 1941. Pokrajinski arhiv Maribor SI_PAM/1238, Jugoslovansko-ceškoslovaška liga v Mariboru, 1921 – 1935. SI_PAM/122, Ukinitveni komisar za društva, organizacije in združenja na Spodnjem Štajerskem, 1941 – 1943. Zgodovinski arhiv Celje SI_ZAC/0024, Mestna obcina Celje II, 1919 – 1941. Zusammenfassung „DIE DIESBEZÜGLICHE AKTION ÜBERNAHM DER HR. BÜRGERMEISTER SELBST“ Dr. Juro Hrašovec und die Jugoslawisch – tschechoslowakische Liga in Celje Die Jugoslawisch – tschechoslowakische Liga (Jugoslovansko – ceškoslovaška liga) in Celje wurde im Jahr 1926 als dritte Organisation dieser Art in Slowenien gegründet. Als Ziel setzte sie sich die Stärkung der Verbindungen und der Freundschaft in allen Bereich zwischen den neugegründeten Staaten Jugoslawien und Tschechoslowakei. Die gesamte Zeit des Bestehens der Liga war Dr. Juro Hrašovec ihr Präsident, der neben Prof. Janko Orožen auch die treibende Kraft war. Die Cillier Liga organisierte erfolgreich zahlreiche Vorträge zum Thema Tschechoslowakei und veranstaltete Feiern zum Geburtstag des Präsidenten Masaryk und zum tschechoslowakischen Nationalfeiertag. Mehrere Jahre hintereinander organisierte sie auch mit Erfolg kostenlose tschechische Sprachkurse für Schüler der höheren Gymnasialklassen, einige Male auch für andere Interessierte, vor allem Mit glieder der Turnvereinigung Falke (Sokol). Es gelang der Liga auch, eine Ferienkolonie für tschechische Schüler durchzuführen. Prof. Janko Orožen verfasste einige Lehrbücher und populärwissenschaftliche Broschüren über die tschechoslowakische Sprache und den tschechoslowakischen Staat und seine Sehenswürdigkeiten. Die Cillier Liga hatte ständig mit finanziellen Schwierigkeiten zu kämpfen: Sie hatte nicht viele Mitglieder (zwischen 40 und 60 in der gesamten Periode) und der Mitgliedsbeitrag war niedrig. Aus der Zentrale, dem Verband der Jugoslawisch – tschechoslowakischen Ligen (Zveza Jugoslovansko – ceškoslovaških lig) in Beograd flossen keinerlei Mittel. Etwas besser wurde es, nachdem die slowenischen Ligen ihren Unterverband in Ljubljana gründeten. Doch auch hier kam es mehrmals zu Schwierigkeiten, die Cillier Filiale erhielt unter allen Filialen die geringste Unterstützung. Auch die potenziell erwartete finanzielle Hilfe der brüderlichen Nachbarliga in Maribor blieb aus. Die Leitung und die Mitglieder waren mehr oder weniger sich selbst und ihrem eigenen Erfindungsreichtum überlassen. Es ist dem großen Enthusiasmus des Präsidenten Dr. Juro Hrašovec und einiger Mitglieder der engeren Führung (zu erwähnen sind vor allem Prof. Janko Orožen, Ing. Anton Ozvald und Prof. Pavel Holecek) zu verdan- ken, dass die Liga nicht nur am Papier bestand und trotz ihrer schwierigen finanziellen Lage nicht nur ein Schattendasein fristete. Davon zeugen zahlreiche Veranstaltungen und andere Aktivitäten, die die Jugoslawisch – tschechoslowakische Liga in Celje während ihres Bestehens organisieren konnte. Nicht zuletzt zeugen davon auch die höchsten staatlichen Auszeichnungen des tschechoslowakischen Präsidenten (Orden des Weißen Adlers), den einige der sichtbarsten Protagonisten – darunter natürlich auch Dr. Juro Hrašovec – vor allem für ihren unermüdlichen Einsatz in der Liga erhielten. Schlagwörter: Juro Hrašovec, Jugoslovansko – ceškoslovaška liga/Jugoslawisch – tschechoslowakische Liga, Vereine, Celje/Cilli Jure Gašparic 1918: Odvetniki med dvema državama* Amalgam habsburške monarhije in nove jugoslovanske države GAŠPARIC, Jure, dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana, jure.gasparic@inz.si 347.965(497.4)"1918":929Hrašovec J. 1918: ODVETNIKI MED DVEMA DRŽAVAMA Amalgam habsburške monarhije in nove jugoslovanske države Pricujoce besedilo je prispevek k razumevanju razpada rajnke Avstrije; pisec skuša pojasniti dileme in probleme procesov zakljucevanja in oblikovanja nove jugoslovanske države skozi odvetniški stan, kamor je sodil tudi dr. Juro Hrašovec, prvi slovenski župan Celja. Metodološko se še najbolj spogleduje z zgodovino od spodaj in v glavnem temelji na arhivskem gradivu Odvetniške zbornice Slovenije. Odvetništvo jeseni leta 1918 in neposredno zatem je posebej zanimivo vsaj iz dveh razlogov. Najprej zato, ker tvori enega fundamentalnih delov moderne države – pravosodni sistem, po drugi strani pa tudi vsled tega, ker je bil delež odvetnikov med politiki, torej med odlocevalci, najvišji izmed vseh poklicnih skupin (ne le v Avstriji, am- pak skoraj v vseh zahodnih demokracijah). Kljucne besede: Razpad habsburške monarhije, odvetniki, 1918, Juro Hrašovec, Celje * Clanek je nastal v okviru raziskovalnega programa P60281 Idejnopoliticni in kulturni pluralizem in monizem na Slovenskem v 20. stoletju, ki ga sofinancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije iz državnega proracuna. GAŠPARIC, Jure, PhD, Senior Research Fellow, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana, jure.gasparic@inz.si. 347.965(497.4)"1918":929Hrašovec J. 1918: LAWYERS BETWEEN TWO COUNTRIES** An amalgam of the Habsburg monarchy and the new Yugoslav state The present text is a contribution to the understanding of the collapse of Austria; the author aims to explain the dilemmas and problems of the processes accompanying the completion and formation of the new Yugoslav state through the eyes of the legal profession, which included Dr Juro Hrašovec, the first Slovenian mayor of Celje. Methodologically, it is a playfully experimental approach to history from below and is mainly based on archival material from the Bar Association of Slovenia. The legal profession in the autumn of 1918 and immediately afterwards is of particular interest for at least two reasons. Firstly, because it forms one of the fundamental parts of the modern state – the judicial system; and secondly, because the proportion of lawyers among politicians, i.e., among decision-makers, was the highest of any professional group (not only in Austria, but in almost all Western democracies). Keywords: Dissolution of the Habsburg monarchy, lawyers, 1918, Juro Hrašovec, Celje ** The research was carried out within the framework of the research programme No. P6-0281 Conceptually-Political and Cultural Pluralism and Monism in 20th Century Slovenia, funded by the Slovenian Research Agency. VSE ZA ZGODOVINO Uvod: Odvetništvo in razpad stare Avstrije Prve dni novembra leta 1918 je na naslov Kranjske odvetniške zbornice prišlo vabilo na sejo stalne delegacije vseh avstrijskih odvetniških komor na Dunaju. Ljubljanski odborniki so ga obravnavali 4. novembra in, kakor pravi zapisnik, »po daljši razpravi « sklenili, da se seje ne udeleže in da prav tako ne bodo vec iskali stikov z odvetniškimi zbornicami »izven države Slovencev, Hrvatov in Srbov v svrho skupnega zastopanja stanovskih interesov.« Poleg pi- sanja z Dunaja so namrec v preteklih dneh prejeli še vec dopisov štajerske in spodnjeavstrijske zbornice.1 Sklep se razmišljujoc in gledajoc ex-post zdi povsem logicen in razumen. Nekaj dni prej je vendar nastala nova država in posledicno je veljalo pozornost usmeriti proti jugovzhodu, stike s severom pa prekiniti. Toda nenavadno pri tem je, da so odborniki za odlocitev potrebovali veliko casa, da torej morda le ni bila tako ocitna. In še bolj nenavadno je, da so le malo kasneje odlocitev (deloma) spremenili in spet navezali stike z nekdanjimi kolegi. Tridesetega novembra 1918 so »vzeli na znanje « dopis z Dunaja o razpustitvi stalne zbornicne delegacije in se obenem izrekli, da »bi bil naš odbor zacasno pripravljen, skupno z drugimi zbornicami stare Avstrije, posvetovati se o nujnih vprašanjih odvetništva v prehodni dobi.«2 • Ce ne razmišljamo ex-post, ampak znotraj tedanje sedanjosti, v novembru leta 1918, kjer so ravnanja opredeljevale pretekle izkušnje, komaj koncana vojna in razpadajoca država na eni strani, in nejasna prihodnost znotraj Jugoslavije na drugi, pa naenkrat dvomi in ravnanja odvetnikov niso vec nenavadni. Transformacija državnega okvira je bila na videz hipna, prelom v ravnanjih, odnosih, miselnostih in tudi vzorcih obnašanja pa bistveno pocasnejši. Prispevek nikakor nima ambicije umešcanja znotraj pristopov k imperialni transformaciji (new 1 Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije (AOZS), Zapisnik od bora odvetniške zbornice kranjske z dne 4. 11. 1918. 2 AOZS, Zapisnik odbora odvetniške zbornice kranjske z dne 30. 11. 1918. imperial history).3 V zadnjih desetletjih je v ospredju novi narativ izginjanja Avstro-Ogrske in stopanja nacionalnih držav na njeno mesto. Številna dela se osredotocajo na soocanje z novim državnim okvirjem, na spremembe, ki nastopijo, in kontinuitete, ki vztrajajo. Ob prelomih poudarjajo mnoge prakse, norme in kulturne vzorce, ki se ohranjajo. 4 To se pogosto povezuje s sodobnimi razlagami razpada države, ki seveda ni bil pompozni konec, marvec postopen in vcasih kaoticen razkroj.5 Vprašanja kontinuitete in diskontinuitete med starim in novim, ki bodo eno od jeder prispevka, so sicer bila pri nas že zdavnaj obravnavana, a pri tem seveda velja, da je bilo vec pozornosti posvecene diskontinuiteti, saj je bila bržkone akademsko vznemirljivejša in politicno ter paradigmatsko primernejša za obravnavo. Ne glede na to, da je bila vecina slovenske politike vseh barv še na predvecer vojne prepricana, da leži slovenska prihodnost edinole v Avstriji, je habsburška monarhija po letu 1918 v publicistiki naglo postala jeca narodov, osovražen nebodigatreba, njen konec pa je pomenil »narodno osvoboditev« iz »tisocletnega suženjstva.«6 Ob dvajsetletnici nastanka Kraljevine Jugoslavije je liberalni list Jutro zapisal: 3 O novem pogledu na »imperij«; o imperiju kot politicni kategoriji in zlasti prepricljivo o tem, zakaj koncept nacionalne države premaga imperialnega gl. I. Gerasimov, S. Glebov, A. Kaplunovski, M. Mogilner, A. Semyonov, »In Search Of A New Imperial History.« Ab Imperio 1/2005: 33-56. 4 Prepricljiv argument o smislu nekoliko drugacnega pogleda in predvsem komparativnega pristopa, s cimer zelo soglašam, ponuja mdr. Gábor Egry, »Negotiating Post-Imperial Transitions: Local Societies and Nationalizing States in East Central Europe.« V: Embers of Empire. Continuity and Rupture in the Habsburg Successor States after 1918. Austrian and Habsburg Studies (New York: Berghahn), 15-42. 5 Gl. npr. Pieter M. Judson, The habsburg Empire: a new history (Cambridge – London: Belknap – HUP, 2016) (prim. tudi slovensko izdajo – Habsburški imperij. Nova zgodovina (Ljubljana: sophia, 2018) – s spremno študijo Jerneja Kosija); Manfried Rauchensteiner, Der Erste Weltkrieg und das Ende der Habsburgermonarchie 1914–1918 (Wien: Böhlau Verlag, 2013). Izvrsten vpogled v sodoben pogled na zadnje leto vojne in razpad države sta pripravila Petra Svoljšak, »Med zlomom in prelomom.« V: Slovenski prelom 1918, ur. A. Gabric (Ljubljana: Slovenska matica, 2019), 37-54 in Rok Stergar, »Vojna, lakota, ujetništvo, negotovost in Jugoslavija. Leto 1918 na prostoru današnje Slovenije.« V: 1918 v sloven- skem jeziku, literaturi, kulturi (Ljubljana: FF, 2018), 78-89. 6 Gl. npr. Ivan Prijatelj, »Domovina, glej umetnik!« V: Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I., ur. Anton Slodnjak (Ljubljana, 1952), 576, 579. »Naši mladini se ne da dovolj nazorno dopovedati, kakšna pošast je bila Avstro-ogrska monarhija in kako se je narod oddahnil, ko je bilo te pošasti konec. Pred 20 leti so bili vsi Jugoslovani navdušeni, presrecni, ko je pošast omagala in ni mogla vec oklepati in sesati svojih nekdanjih žrtev.«7 Takšen pogled se je nato širše uveljavil, cetudi so mnogi zgodovinarji in intelektualci opozarjali, da je bilo v Jugoslaviji »marsikaj slabše« (L. Ude), in razloge za konec Av- strije iskali v njenem anahronisticnem ustroju in vojni, ki je zadala kljucni udarec (tako Zwitter kot Melik in kasneje Rozman, Vodopivec, Cvirn …). V historiografiji o Kraljevini SHS pa lahko prav tako opazimo, kako nepremocrten, kompleksen in zapleten je bil proces oblikovanja nove države in kako trdovratni so bili vzorci, oblikovani v rajnki Avstriji, banski Hrvaški, ožji Srbiji (tako Pleterski, kot Perovšek, Lazarevic, Dolenc …). Ne nazadnje je na slovenskem ozemlju na številnih civilno-pravnih in gospodarsko-pravnih podrocjih življenje še dolgo teklo v skladu z avstrijsko zakonodajo, stiki so se vzpostavljali pocasi, politicni vzorci, prinešeni z Dunaja, pa so (nehote) krojili pogled na novi beograjski parlament.8 Pricujoce besedilo bo skušalo prispevati k razumevanju razpada rajnke Avstrije, pojasniti dileme in probleme procesov zakljucevanja in oblikovanja novega skozi odvetniški stan, kamor je sodil tudi dr. Juro Hrašovec. Metodološko se še najbolj spogleduje z zgodovino od spodaj. Odvetniki in politiki Odvetništvo jeseni leta 1918 in neposredno zatem je posebej zanimivo vsaj iz dveh razlogov. Najprej zato, ker tvori enega fundamentalnih delov moderne države – pravosodni sistem, po drugi strani pa tudi vsled tega, ker je bil delež odvetnikov med politiki, torej med odlocevalci, najvišji izmed vseh poklicnih skupin (ne le v Avstriji, ampak sko- raj v vseh zahodnih demokracijah). Med sloven- sko politicno elito na Štajerskem so celo govorili o 7 Jutro, 29. 10. 1938, »Dan svobode pred 20 leti.« 8 Clanica slovenskega osebja, vajena divjih dunajskih ob- strukcij, je v svojem dnevniku nove poslance celo primerjala z orangutani. – Angelika Hribar, Rodbinska kronika Dra gotina Hribarja in Evgenije Šumi (Ljubljana: ZZDS, 2008). advokatokraciji, odvetniki so bili namrec na celu nacionalnega gibanja (in so seveda nekateri ob tem pridno bogateli).9 Že Max Weber je dejal, da tolikšna vloga odvetnikov v politiki ni bila nakljucna. Strankarska politika je namrec v prvi vrsti izvajanje interesov, ucinkovita izpeljava neke stvari za zainteresirane pa je »obrt šolanega advokata«. On zna tudi »slabo« stvar tehnicno »dobro« izpeljati.10 Pritrdil mu je tudi Fran Skaberne, avtor prve sinteticne crtice o vlogi odvetnikov v javnem življenju iz leta 1936, in dodal, da je odvetnik v trajnem stiku z oblastjo in lahko sproti opazuje »napake in pogreške v sodstvu in v upravi«.11 Juro Hrašovec, odvetnik in politik, je tako bil del oblastniške paradigme, ki je bila uveljavljena v vecjem delu Evrope. Kolektivna biografija slovenskih pravnikov med politiki pokaže, da je bilo v dunajskem parlamentu od 24 slovenskih mandatov po uveljavitvi splošne in enake volilne pravice 8 oz. 9 v rokah pravnikov. V prvi jugoslovanski državi je bilo od skupno 129 slovenskih poslancev (v vseh parlamentih od 1921 do 1938) 32 pravnikov, kar predstavlja cetrtinski delež. Izmed vseh enaindvajsetih slovenskih mini- strov pred drugo svetovno vojno, od Ivana Žolgerja v Avstriji do Franca Snoja v Kraljevini Jugoslaviji, jih je bilo kar 10 pravnikov. V Narodni vladi, oblikovani po razpadu Avstro-Ogrske, pa so sploh bili v vecini. Sedem od 13 poverjenikov je bilo pravnikov, ravno tako vsi štirje predsedniki Deželne vlade.12 Na lokalni ravni ni bilo dosti drugace. Med župani vecjih mest spet najdemo po letu 1918 v 9 V svoji Zgodovini katoliškega gibanja na Slovenskem je Fran Erjavec ob opisovanju razmer pri volitvah v štajerski deželni zbor jeseni leta 1902 zapisal: »Odkrito ali vsaj prikrito liberalni advokati v zadnjih letih namrec niso zagospodarili le skoro v vseh slovenskih narodnih zavodih in organizacijah na Štajerskem ter, odeti z narodnim plašcem, pri tem prav pridno bogateli, temvec so hoteli zase tudi skoro vse kandidature. « – Fran Erjavec, Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana: Prosvetna zveza, 1928), 131. 10 Max Weber, »Politika kot poklic.« V: Politika kot poklic (Ljubljana: Krt, 1992), 36. 11 Fran Skaberne, Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki. Kulturnozgodovinska crtica (Ljubljana: Društvo Pravnik, 1936), 4, 5. 12 Jure Gašparic, »Slovenski pravniki v politicnem življenju stare Avstrije in prve Jugoslavije.« Prispevki za novejšo zgodovino 59, št. 2 (2019): 12-27. glavnem odvetnike; Ivana Tavcarja, Jura Adlešica in Vladimirja Ravniharja, ki so vodili Ljubljano; Alojzija Juvana, Josipa Leskovarja in Franja Lipolda, ki so vodili Maribor; dolgoletni župan Novega me- sta je bil Josip Režek in prvi slovenski župan Celja je leta 1921 postal odvetnik Juro Hrašovec (za njim je mesto vodil Alojzij Gorican).13 Odvetniki so v politicnem življenju sodili tako v katoliški kot v liberalni tabor in v obeh primerih zasedali vplivne položaje. Ivan Šusteršic ni bil le dolgoletni vodja stranke, marvec eden najbolj prepoznavnih dunajskih poslancev in kranjski deželni glavar. Med obema vojnama so v ožje vodstvo SLS sodili še Miha Krek, Marko Natlacen, Josip Lesko- var, Juro Adlešic … Znotraj liberalnega pola pa so pravniki sploh imeli odlocujoco vlogo; od pisatelja in advokata Ivana Tavcarja, do Gregorja Žerjava in Alberta Kramerja. Odvetniki so bili temeljni in nepogrešljiv del pravosodnega sistema države, vsled cesar je bil njihov poklic posebej reguliran; v zadnjih desetletjih stare Avstrije je temeljil na Odvetniškem redu (Advocatenordnung) iz leta 1868. Ta je dolocal, da je odvetništvo neodvisno, prosto in svobodno, za poklic ni potrebno oblastno imenovanje, ampak vpis v ustrezen imenik, ki ga vodijo takrat novoustanovljene odvetniške zbornice v posameznih avstrijskih deželah. Med pogoji za vpis so bili med drugim zahtevani pravni študij in pravni doktorat na eni izmed avstrijskih univerz, sedemletna pravosodna praksa in naposled še odvetniški izpit.14 13 Prav tako številni in na vodilnih položajih so bili pravniki tudi v organih ljubljanske in mariborske oblasti ter Dravske banovine. Mariborski oblastni skupšcini je naceloval Josip Leskovar, clana oblastnega odbora pa sta bila Andrej Veble in Marko Kranjc. Ljubljansko skupšcino je vodil Marko Natlacen, odbornika sta bila Juro Adlešic in Anton Milavec. Izmed štirih banov Dravske banovine so bili trije odvetniki – Marko Natlacen, Drago Marušic in Dinko Puc. Pravnik ni bil le Dušan Sernec (a je bil sin štajerskega odvetnika Janka Serneca). – Prav tam. 14 Jelka Melik, »Ob 150-letnici neodvisnega odvetništva na Slovenskem. « V: Slavni slovenski pravdarji. Slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Ur. A. Razdrih in P. Premzl (Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018), 19-21. Nova država, nova zbornica, stare vezi Kako so torej odvetniki, ugledni udje družbe, razlagalci paragrafov in pogosto usmerjevalci politicnega življenja, doživljali in preživljali prevratne in dolge mesece v letih 1918 in 1919 (in kasneje)? Eden od pravnikov, Fran Milcinski, je v svojem dnevniku zabeležil, da je navzven vse mirno in se zlasti spraševal, kaj bo prinesla negotova prihodnost. 15 Nova država, ki so jo mnogi pozdravljali, je namrec prinašala tudi mnoge skrbi, še dodatno tesnobo pa je vzbujal povojni položaj, nejasne raz- mere na financnih trgih, pomanjkanje … V vsakdanji praksi po letu 1918 so se tako številni odvetniki soocali z zahtevno uskladitvijo med nacelnimi ho- tenji po cimprejšnji integraciji v novo in premnogimi vezmi s starim; vezmi, ki jih ni bilo mogoce pretrgati. Obenem je bilo ocitno, da so bili tedaj pogosto v ospredju povsem konkretni problemi. Ce skušam vso vecplastno problematiko, s katero se je tedaj pecalo odvetništvo, glede na ohranjeno arhivsko gradivo v Arhivu Odvetniške zbor- nice Slovenije kategorizirati v osrednje sklope, bi izpostavil tri: državno-organizacijski vidik (položaj, vloga in organizacija odvetništva v novi državi), financno-materialni vidik (vprašanje tarife) in stanovsko- organizacijski vidik (priznavanje vojašcine, vpisi v zbornico, selitve …). Vec kot ocitno je, da so bili prav vsi segmenti še kako pogojeni s tranzicijo oz. transformacijo in z iztekajoco se vojno. Prvi vidik, ki je zadeval advokaturo v novi drža- vi, je jemal najmanj casa in skrbi. Položaj odvetnika se namrec ni bistveno spreminjal, ne nazadnje pa je poverjeništvo za pravosodje vodil eden izmed njih, odvetnik Vladimir Ravnihar.16 Osrednjo spremembo je zadeval sklep Narodne vlade SHS v Ljubljani, da se okoliš kranjske odvetniške zbornice razširi na vse ozemlje v obmocju vlade.17 Kranjska odvetniška zbornica je tako tedaj postala slovenska Odvetniška zbornica v Ljubljani. 15 Fran Milcinski, Dnevnik 1914–1920, ur. Goran Schmidt (Ljubljana: Slovenska matica, 2000). 16 Svoje delovanje tedaj je leta 1940 popisal v Slovenskem prav niku in nato povzel v svojih spominih. Janez Cvirn, Vasilij Melik, Dušan Necak, Mojega življenja pot. Spomini dr. Vla dimirja Ravniharja (Ljubljana: FF UL, 1997), 134-138. 17 AOZS, Zapisnik odbora odvetniške zbornice kranjske z dne 9. 11. 1918. Dopis poverjenika za pravosodje dr. Vladimirja Ravniharja o širitvi okoliša »odvetniške zbornice Kranjske« (Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije) Sklep o širitvi pristojnosti Odvetniške zbornice kranjske na celotno jugoslovansko slovensko ozemlje se spet zdi jasen in – znova ex-post – predvidljiv. Toda v praksi njegova uveljavitev ni bila preprosta. Zgolj naredba namrec ni bila dovolj, da lahko zbornica deluje kot zbornica clanstva. Na seji odbora se je vnovic razplamtela razprava in odborniki so naposled predlagali Narodni vladi, naj vsled izvršitve prve naredbe izda še eno, eksekutivno: »Odvetniki in odvetniški kandidatje smejo izvrševati odvetništvo in zastopati stranke na ozemlju v obmocju Narodne vlade SHS v Ljubljani samo tedaj, ako so vpisani v imenik sedanje odvetniške zbornice v Ljubljani. Zato se pozivljajo vsi odvetniki in odvetniški kandidati, ki tacas prebivajo in poslujejo na ozemlju v obmocju Narodne vlade SHS v Ljubljani izven Kranjskega, da najkasneje v enem mesecu od razglasilnega dne te naredbe izposlujejo svoj vpis v imenik odvetnikov, oziroma odvetniških kandidatov pri odboru odvetniške zbornice v Ljubljani, ker bi sicer poslej ne imeli pravi ce zastopati strank pri sodišcih in drugih oblastvih na navedenem ozemlju.«18 Izvršitev je nato v na daljevanju porajala zlasti stano vsko-organizacijske težave. Znotraj prvega sklopa znacaj dobe še najbolj ilustrira dejstvo, da se vprašanju, kako naj bi bil državni pravosodni sistem v bodoce sploh ustrojen, torej najbolj elementarnemu state-buildingu, posvecata le dva dokumenta – enostranski dopis poverjenika Ravniharja, kjer kolege odvetnike poziva h komentiranju nacrta pravosodne uprave, in ravno tako enostranska priloga.19 Nacrt je temeljil na tedaj obsto- jecem sistemu in predvideval le vzpostavitev višjega deželnega sodišca za Kranjsko, Štajersko in Koroško, ki bi se mu podredili deželni sodišci v Ljubljani in Celovcu in okrožna sodišca v Mariboru, Celju in Novem me- stu. Zoper sodbe višjega deželnega sodišca ne bi bilo nadaljnjega pravnega sredstva; imelo bi zna- caj vrhovnega in kasacijskega sodišca. Ravnihar je dopis podpisal 14. novembra, štiri dni kasneje, 18. novembra, pa so podenj na odvetniški zbornici zapisali: »ad acta, ker nacrt že sprejet od narodne vlade«.20 O temeljnih vprašanjih izgradnje države in pravosodja odvetniki sploh niso razpravljali, zoper rešitev pa tudi niso protestirali; ne nazadnje se je zdela samoumevna. Drugi vidik, tarifni in materialni, je bil spocetka v ospredju. Najprej je bilo treba zagotoviti mate- rialno eksistenco, nato izgraditi državo in njene podsisteme. Že na prvi seji po vzniku Države SHS so odborniki pozvali poverjeništvo za pravosodje, 18 Prav tam. 19 AOZS, Spisi zbornice 1918, dopis poverjenika V. Ravniharja. 20 Jurij Perovšek, Slovenski prevrat 1918. Položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. Ljubljana: INZ, 2018, 170-171. da naj odvetniško tarifo za vse slovensko ozemlje zviša za 100 %, obenem pa pristavili, naj ob predvideni ustanovitvi višjih pravosodnih instanc (višjega deželnega sodišca, upravnega sodišca, državnega pravdništva, generalne prokurature … ustanove so kar nanizali, tocnih predstav o bodocem sistemu ni bilo) vlada privzema v službo tudi odvetnike »slovenske oziroma srbsko-hrvatske narodnosti«.21 Slednje se je v precejšnji meri tudi udejanilo, saj je poverjenik za pravosodje Vladimir Ravnihar opravil temeljito »cišcenje« sodišc. Odpustil je 93 »tujerodnih« sodnikov in državnih pravdnikov in 75 drugih sodnih uradnikov. Ob tem ga je prevevala realna skrb, da bi moral zaradi pomanjkanja osebja nekatera sodišca celo zapreti. »Apelirali smo na pravnike iz drugih resortov, da naj sprejmejo sodni poklic,« je pisal v spominih. Poleg odvetnikov so vrzel takrat zapolnili še upokojeni odvetniki in prišleki s Primorske.22 Še jasnejši in odlocnejši od gospodov odvetnikov so bili v želji po ureditvi svojega materialnega položaja njihovi mlajši kolegi – odvetniški kandidati. Pripravili so dve spomenici, v katerih so sinteticno povzeli vse tegobe casa. Prvo so spisali (oz. z njo soglašali) vsi ljubljanski kandidati,23 drugo pa so pripravili celjski kandidati in je bila specificna zarazmere na Štajerskem. Podpisal jo je mladi celjski odvetniški kandidat Milko Hrašovec.24 Spomenici materialni položaj povezujeta s stanovskimi proble- mi in rešitvami, ki bodo predstavljeni v nadaljevanju. Cesarska naredba in nove razmere, selitve Najbolj artikulirane ideje o tem, kaj in kako bi bilo treba v stanovskem oziru v novi državi najprej urediti, so torej imeli mladi odvetniški kandidati. Pri tem so seveda želeli spremembe, ki bi olajšale njihov položaj, utemeljevali pa so jih predvsem s povojnimi razmerami in razpadom države. Leta 1918 so poleg tegob videli tudi priložnost, prelomu so hoteli dati kar najvecji pomen. Po eni strani so, 21 AOZS, Zapisnik odbora odvetniške zbornice kranjske z dne 4. 11. 1918. 22 Ravnihar, Mojega življenja pot, str. 136. 23 AOZS, Spisi zbornice 1918, Spomenica odvetniških kandi datov v Ljubljani z dne 5. 12. 1918. 24 AOZS, Spisi zbornice 1918, Spomenica odvetniških kandi datov v Celju z dne 17. 12. 1918. v kolikor so jim ustrezali, vztrajali pri starih cesarskih predpisih, po drugi pa zahtevali nove, boljše pogoje v prihodnje. Svoje zahteve so strnili v nekaj tock. V prvi vrsti so zahtevali, da se cas, ki so ga kandidati prebili v vojaški službi, šteje v obvezno prakso. Tako je velevala že cesarska naredba iz leta 1916 (neposredno so se sklicevali nanjo), torej predpis iz starega sveta, in tako so velevale razmere v novem svetu. Kandidati so namrec poudarili, da ”nikjer ni dolocena praksa tako dolge dobe, kakor na avstrijskem ozemlju«, vsled cesar bi jo tako ali tako veljalo znižati. Sicer bi ne nazadnje bili v neenakem položaju s kolegi iz drugih delov jugoslovanske države. Obenem so pristavili, da »potrebuje osvobojeno slovensko ozemlje zelo nujno odvetniškega narašcaja.« Poleg tega so se tudi zavzeli za »omilitev« odvetniških izpitov, kar so spet utemeljili s koncano vojno in nastopom nove države: »Vse dosedanje državno in ustavno pravo je iz veljave, financno in upravno pravo sta pa le zelo provizoricnega znacaja /…/ Oni kandidatje, ki so bili vpoklicani v vojaško službovanje, se niso mogli posvetiti intenzivnemu študiju, pa tudi oni srecnejši kolegi, ki so ostali doma, vsled vojnih dogodkov nimajo v tem oziru normalne prakse in jim je bil študij otežkocen po pomanjkanju svecave, kurjave, hrane, itd.« Zato so predlagali nadvse prodoren sklep; da naj pokaže kandidat »primerno juridicno inteligenco, oziroma zmožnost, prav pojmovati zakone.« Naposled so še dodali, naj bo odvetniški stan še naprej prost vsake omejitve; ne nazadnje tudi zato, ker je tako veljalo nekoc, ko so se mladi odlocali za vstop v poklic.25 Vsebinsko podobna, a veliko bolj podrobna in konkretna je bila celjska spomenica, spisana 12 dni za prvo. Tudi v njej so Milko Hrašovec in kolegi (kolegic tedaj seveda še ni bilo med njimi) najprej opozorili na dejstvo, da jih je bilo veliko vpoklicanih k vojakom, pri cemer so dodali, da so bili številni zaradi »prejšnjega nastopa za pravice našega naroda« spoznani kot »politicno nezanesljivi«. To je seveda pomenilo, da niso prišli do placanih castniških mest. »Težko bo preboleti vse to,« so obcuteno zapisali, »ce naša država ter odvetniška zbornica 25 AOZS, Spisi zbornice 1918, Spomenica odvetniških kandidatov v Ljubljani z dne 5. 12. 1918. ne bosta posegli v to zadevo.« Osrednje rešitve so obsegale poenotenje casa obvezne prakse v vsej državi, njeno skrajšanje, potem administrativne poenostavitve, povezane z oteženo dostavo dokazil iz stare Avstrije, pa jasnost glede odvetniških izpitov, prav tako so se zavzeli zoper omejitev odvetniške dejavnosti (numerus clausus). Glede izpitov so s posebno skrbjo in previdnostjo izrazili željo, da se naj pri njih nastopa »s casu primerno obzirnostjo. Gospodje eksaminatorji naj upoštevajo dejstva, da so mnogi izmed nas v tej vojski izgubili ne samo eksistenco, temvec tudi prejšnje juridicno znanje, ki se mu morajo sedaj v kratkem casu na novo prouciti.« Lajtmotiv celotne spomenice je sicer bil beden materialni položaj vsled vojne in zahteva po njegovi ureditvi v novi državi.26 • Naslednji stanovski vidik, ki je opredeljeval prevratna leta 1918 in 1919, je bil povezan z omenjeno širitvijo pristojnosti ljubljanske zbornice na vso jugoslovansko Slovenijo. Zlasti štajerski odvetniki, doslej vpisani v graško zbornico, so se morali »pre- seliti« v Ljubljano. Najlažje bi bilo seveda to opraviti sistemsko in dogovorno med Ljubljano in Gradcem oz. Dunajem, a dogovor sprva ni bil mogoc. Podob- no kot Ljubljana, ki je sprva odklanjala pogovore z Dunajem, je namrec ravnal tudi Dunaj. Na pisanje iz Ljubljane, ki ga je poverjenik Vladimir Ravnihar odposlal 23. novembra 1918 na državni urad za pravosodstvo, iz nekdanje prestolnice ni bilo odgovora. 27 Majhen zaplet pokaže dojemanje casa, ki je bilo »prelomno«, le malo kasneje pa se je zacela zelo postopna in dalj casa trajajoca transformacija. Vpisovanje v imenik odvetniške zbornice v Ljubljani je potekalo vec mesecev, pri cemer sprva marsikateri odvetnik zanj sploh ni vedel. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani namrec ni bil v zadostni meri razširjen in je morala odvetnike 26 AOZS, Spisi zbornice 1918, Spomenica odvetniških kandi datov v Celju z dne 17. 12. 1918. 27 Ravnihar je državni urad prosil, da pozove odvetniško zbor nico v Gradcu k izbrisu odvetnikov jugoslovanskih sodnih okolišev in zagotovi njihov prenos v ljubljanski odvetniški imenik. – AOZS, Spisi zbornice 1918, dopis Ravniharja predsedstvu zbornice z dne 19. 12. 1918. Vpis dr. Jura Hrašovca v imenik odvetniške zbornice (Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije) pozivati kar sama zbornica.28 Vecina prošenj je prispela januarja 1919, 20. 1. je svojo odposlal tudi dr. Juro Hrašovec: »Javim, da izvršujem odvetništvo v Celju že od leta 1889 in da hocem to tudi zanaprej storiti. Jaz imam v Celju domovinsko pravico.« V nadaljevanju je dopisal, da je za svojega sina Šandorja že pred dnevi poslal prošnjo za vpis v imenik odvetniških kandidatov, a ta še ni bila rešena. Njegovi je po drugi strani bilo takoj ugodeno. Že naslednji dan je bil vpisan in obvešcen.29 Kmalu zatem sta bili rešena tudi Šandorjeva in Milkova. Dr. Juro Hrašovec je nato opravljal odvetniško prakso vse do 3. maja 1941, ko se je odpovedal izvrševanju prakse. 28 Prav tam. 29 AOZS, Spisi zbornice 1919, dopis Jura Hrašovca z dne 20. 1. 1919. Jurov sin Milko je ocetu sledil po karierni poti in 21. decembra 1920 postal odvetnik tudi sam (Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije) V odvetniški stan je stopil 23. 10. 1886.30 Njegov sin Milko je postal odvetnik 21. decembra 1920.31 Precej pisanja v tistem casu je bilo posredovanega v nemšcini, kar spet ilustrira vecplastnost prevratnih let. Ce so po eni strani odklanjali pogovore z Dunajem, pa so sprva brez pomisleka sprejemali vloge v nemšcini. Istega dne kot Juro Hrašovec je za vpis v zbornico prosil tudi znani mariborski odvetnik dr. Lothar Mühleisen.32 Marsikateri dopis je bil celo posredovan v gotici.33 Šele (ali pa že) februarja 1919 je predsedujoci zbornici dr. Majaron na seji odbora porocal, da je »izdal na vse zbornicne clane nemške narodnosti opozorilo, da je uradni jezik 30 AOZS, Imenik odvetnikov – Juro Hrašovec. 31 AOZS, Imenik odvetnikov – Milko Hrašovec. 32 AOZS, Spisi zbornice 1919, Dopis z dne 20. 1. 1919. 33 Dopis Maximiliana Wurzbacha iz Ljubljane, ki se je od povedal odvetništvu. – AOZS, Spisi zbornice 1918, dopis Wurzbacha z dne 29. 11. 1918. zbornice slovenski jezik in da se nemški pisane vloge vzlasti od zbornicnih clanov in kandidatov ne bodo vsprejemale, marvec vracale nerešene.«34 Odborniki so opozorilo vzeli na znanje. Ce je zlasti v jezikovnem in personalnem oziru bil tedanji prevrat korenit in temeljit, pa je drugod njegova izvedba bila vse prej kot revolucionarna. Od mirne primopredaje poslov grofa Attemsa navzdol lahko zasledimo precej funkcionalne sodelovalnosti. Morda še najbolj neposredno poveden in cehovsko izpoveden je dopis kasnejšega mariborskega župana, sicer pa znamenitega liberalca in rojenega Celjana odvetnika Franja Lipolda. Aprila 1919 je pisal Majaronu, da se je soocil z zanimivim problemom. 35 Neki mariborski nemški odvetnik je namrec želel zamenjati pisarno z graškim slovenskim tovarišem. »Dogovori so že v teku,« je zadovoljno omenil Lipold, odvetniški stan se je zdel razumen in povezan. Toda vso rec je zapletalo stališce graške zbornice, da je treba tudi v takih primerih spoštovati trimesecni preselitveni rok. Takšna casovna luknja se je seveda zdela nesprejemljiva. Rešitev iz zagate je ponudila kar graška zbornica. Lipold je pisal, da bi v Gradcu dovolili izvrševanje prakse v primeru, ce bi tako storila tudi ljubljanska zbornica v primeru preselitve odvetnika z obmocja graške. Iz prakticnega primera se je porodil koncept reciprocitete. Predsednik Majaron je na drugo stran dopisa skiciral pritrdilen odgovor. Osamljen dopis, shranjen v Arhivu Odvetniške zbornice Slovenije, je tako nenavaden primer uspešnih zacetkov slovenske bilateralne diplomacije. Po vpisu vseh odvetnikov je decembra leta 1919 zbornica štela 153 odvetnikov in 64 kandidatov.36 Postopnost preloma Prelom ob razpadu Avstro-Ogrske in oblikovanju Jugoslavije, ki ga odstira vpogled v odvetniški stan, je bil v hotenjih in nekaterih dejanjih nagel (vzpostavitev enotne ljubljanske zbornice, ureditev legitimacij, popolna slovenizacija uradovanja, ob 34 AOZS, Zapisnik odbora odvetniške zbornice kranjske z dne 15. 2. 1919. 35 AOZS, Spisi zbornice 1919, dopis Lipolda z dne 9. 4. 1919. 36 J. Melik, »Ob 150-letnici neodvisnega odvetništva na Slo venskem«, 24. Do oktobra 1940 je nato število odvetnikov naraslo na 300, kandidatov pa je bilo tedaj 124. sežne personalne spremembe v sodstvu, želja po pretrganju stikov z Dunajem …), v marsicem pa pravzaprav postopen in poln prilagajanja, pri cemer so vsi vzorci delovanja in celo vse pravne norme ohranjali. Posebej povedno je, da se procesi, zaceti jeseni leta 1918, niso prav kmalu zakljucili. Enotna zbornica v Ljubljani je sicer bila oblikovana, kaj vec pa ne. Položaj odvetnika v vsej državi je ostajal urejen partikularno, skladno z razlicnimi pravnimi podrocji, ki so se spojila v enotno jugoslovansko kraljevino. V praksi je to seveda pomenilo, da ad- vokat iz Ljubljane ni mogel zastopati stranke pred beograjskim sodišcem. Do poenotenja je koncno prišlo šele z uvedbo diktature kralja Aleksandra leta 1929, ko je vlada generala Petra Živkovica ob odsotnosti parlamenta bliskovito sprejemala novo zakonodajo.37 Med drugim je tako sprejela tudi Zakon o advokatih, ki pa je v temelju sledil rešitvam, veljavnim že v stari Avstriji.38 Poverjenik za pravosodje Vladimir Ravnihar je še dvajset let po prelomu opraviceval tedanja ravnanja in smernice: »na eni strani zavarovati našo nacionalno korist, po drugi pa v interesu ljudstva dopustiti neko stvarno kontinuiteto. Iz starega v novo stanje preiti brez potresov in brez mnogega trenja, da ne omajamo v narodu cuta pravne odgovornosti. « In nato dodal: »Niso vsi soglašali s tem nacinom ureditve razmer. Pogodu bi jim bilo vec revolucionarnosti.«39 • Skušajoc razumeti prelome na eni strani ter trajnost nekaterih sistemov in prepricanj na drugi, pa se zdi še posebej povedna naslednja epizoda iz življenja Jura Hrašovca, s katero zakljucujem prispevek. Epizoda casovno nima nicesar skupnega z zlomom stare Avstrije, saj je nekaj desetletij mlajša, a vendar odstira miselni svet neke dobe, ki je izginjala. Juro Hrašovec je kot odvetnik leta 1929 pristopil k penzijskemu fondu Odvetniške zbornice. Pet let 37 Zapisnici sa sednica Ministarskog saveta Kraljevine Jugosla vije 1929–1931, priredili Lj. Dimic – N. Žutic – B. Isailovic (Beograd: JP Službeni list SRJ – Arhiv Jugoslavije, 2002), 353-365. 38 J. Melik, »Ob 150-letnici neodvisnega odvetništva na Slo venskem«, 23-25. 39 Ravnihar, Mojega življenja pot, 137-138. Leta 1940 je dr. Juro Hrašovec prevzel odvetniško pisarno dr. Gvidona Serneca (Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije) je vplaceval 150 din premije mesecno in nato po dopolnitvi 70. leta prejemal rento v višini 900 din. Vmes je še naprej opravljal odvetniško prakso, kar pa je zmotilo mnoge mlajše kolege. Ocitali so mu, da živi na racun revnih kolegov. Leta 1937 so zato predlagali, da se v tovrstnih primerih odvetniku pokojnina ne izplacuje, vse dokler še naprej izvršuje svoj poklic. Obcni zbor jim je pritrdil. Juro Hrašovec se je na odlocitev neuspešno pritožil, potem sprožil še sodni spor, a naposled izgubil. Maja 1941 je nato delo odložil, tako da upravicenost potlej ni bila vec sporna.40 Kot odvetnik je sicer bil clan zbor- nice še do leta 1947, vendar njegova legitimacija že pred tem ni bila vidirana.41 40 AOZS, personalna mapa J. Hrašovec. 41 O tem: Katja Škrubej, »Ivan Žolger in zadnji poskus revi zije ustave v Habsburški monarhiji: povezave s snovanjem Scasoma je odvetniški penzijski fond prešel na državno penzijski fond in Hrašovcu redno izplaceval pokojnino (Ta sicer ni bila visoka, nekdanji župan je odboru zbornice veckrat potožil, kako je stanje upokojencev »bedno« in predlagal, naj zlasti njihov bivši stanovski kolega dr. Šnuderl napravi potrebne korake.).42 Nazadnje je znašala 1.400din. Po Hrašovcevi smrti leta 1957, le malo preden bi mož docakal sto let, pa se je na Penzijski fond obrnila njegova hci Pija. V krajšem pismu je ocetovim kolegom odvetnikom pojasnila, da po obstojecih predpisih nima pravice do družinske pokoj- nine in da zato prosi, da bi se odtlej njej nakazoval pripadajoci ocetov znesek. Prošnjo je utemeljila tako: »Podpisana sem rojena 2. julija 1903. – neporocena ter ves cas živela v skupnem gospodinjstvu z ocetom; zaposlena izven doma nisem bila, ker že od smrti moje matere leta 1928. svojemu ocetu gospodinjim ter sem do njegove smrti opravljala vse hišne posle v stanovanju: kuhala, prala, likala, šivala – z eno besedo izvrševala vsa dela, ki spadajo v delokrog gospodinje. Zlasti v zadnjih letih sem bila svojemu ocetu nepogrešljiva opora v visoki njegovi starosti.«43 Leta 1957 zasledimo mentalni svet stare Avstrije in prve Jugoslavije. Stoletnega gospoda s hcerko gospodinjo,44 v hiši na Savinjskem nabrežju 5, z vinogradom, s prepricanjem v stanovsko solidarnost (racunal je na Maksa Šnuderla, kakor nekaj desetletij prej na Vladimirja Ravniharja, hci se je po pomoc obrnila na poklicne kolege) … Pija Hrašovec ustavnih podlag za novo politicno skupnost?« Prispevki za novejšo zgodovino 59, št. 2 (2019): 130-156. 42 AOZS, personalna mapa J. Hrašovec. 43 Prav tam. 44 O gospodinjah: Mojca Šorn, »Lik pridne ljubljanske gospodinje v letih med svetovnima vojnama.« V: Ženske skozi zgodovino, ur. A. Žižek (Ljubljana: ZZDS, 2004), 351-359. Osmrtnica Odvetniške zbornice v Ljubljani (Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije) do penzije naposled ni bila upravicena, saj za kaj takega ni bilo zakonske osnove.45 Stanovski kolegi, tovariši odvetniki, so se udeležili njegovega pogreba, družini poslali sožalne brzojavke in v Slovenskem porocevalcu objavili osmrtnico: »Odvetniška zbornica v Ljubljani naznanja, da je dne 12. maja 1957 umrl njen dolgoletni clan dr. Juro Hrašovec, odvetnik v pokoju iz Celja. Is- krenega tovariša, uglednega pravnika in zaslužnega zbornicnega sodelavca, ki je opravljal odvetništvo 55 let, ohranimo v trajnem spominu. Izvršilni odbor.«46 45 AOZS, personalna mapa J. Hrašovec. 46 Prav tam. Viri in literatura Viri: Arhiv Odvetniške zbornice Slovenije (AOZS). – Imenik odvetnikov – Personalna mapa J. Hrašovec – Spisi zbornice 1918, 1919 – Seje odbora Cvirn, Janez – Vasilij Melik – Dušan Necak, Mojega življenja pot. Spomini dr. Vladimirja Ravniharja (Ljubljana: FF UL, 1997). Hribar, Angelika. Rodbinska kronika DragotinaHribarja in Evgenije Šumi (Ljubljana: ZZDS, 2008). Jutro. Milcinski, Fran. Dnevnik 1914–1920, ur. Goran Schmidt (Ljubljana: Slovenska matica, 2000). Prijatelj, Ivan. »Domovina, glej umetnik!« V: Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja I., ur. Anton Slodnjak (Ljubljana, 1952). Zapisnici sa sednica Ministarskog saveta Kraljevine Jugoslavije 1929–1931, priredili Lj. Dimic – N. Žutic – B. Isailovic (Beograd: JP Službeni list SRJ – Arhiv Jugoslavije, 2002). Literatura: Egry, Ga´bor. »Negotiating Post-Imperial Transitions: Local Societies and Nationalizing States in East Central Europe.« V: Embers of Empire. Continuity and Rupture in the Habsburg Successor States after 1918. Austrian and Habsburg Studies (New York: Berghahn), 15-42. Erjavec, Fran. Zgodovina katoliškega gibanja na Slovenskem (Ljubljana: Prosvetna zveza, 1928). Gašparic, Jure. »Slovenski pravniki v politicnem življenju stare Avstrije in prve Jugoslavije.« Prispevki za novejšo zgodovino 59, št. 2 (2019): 12-27. Gerasimov I., S. Glebov, A. Kaplunovski, M. Mogilner, A. Semyonov, »In Search Of A New Imperial History.« Ab Imperio 1/2005: 33-56. Judson, Pieter M. The habsburg Empire: a new history (Cambridge – London: Belknap – HUP, 2016). Isti. Habsburški imperij. Nova zgodovina (Ljubljana: sophia, 2018). Melik, Jelka. »Ob 150-letnici neodvisnega odvetništva na Slovenskem.« V: Slavni slovenski pravdarji. Slovenski odvetniki v umetnosti, znanosti in politiki. Ur. A. Razdrih in P. Premzl (Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2018). Perovšek, Jurij. Slovenski prevrat 1918. Položaj Slovencev v Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov. (Ljubljana: INZ, 2018). Rauchensteiner, Manfried. Der Erste Weltkrieg und das Ende der Habsburgermonarchie 1914–1918 (Wien: Böhlau Verlag, 2013). Skaberne, Fran. Slovenski advokati in javni notarji v književnosti, znanosti in politiki. Kulturnozgodovinska crtica (Ljubljana: Društvo Pravnik, 1936). Stergar, Rok. »Vojna, lakota, ujetništvo, negotovost in Jugoslavija. Leto 1918 na prostoru današnje Slovenije.« V: 1918 v slovenskem jeziku, literaturi, kulturi (Ljubljana: FF, 2018), 78-89. Svoljšak, Petra. »Med zlomom in prelomom.« V: Slovenski prelom 1918, ur. A. Gabric (Ljubljana: Slovenska matica, 2019), 37-54. Škrubej, Katja. »Ivan Žolger in zadnji poskus revizije ustave v Habsburški monarhiji: povezave s snovanjem ustavnih podlag za novo politicno skupnost?« Prispevki za novejšo zgodovino 59, št. 2 (2019): 130-156. Šorn, Mojca. »Lik pridne ljubljanske gospodinje v letih med svetovnima vojnama.« V: Ženske skozi zgodovino, ur. A. Žižek (Ljubljana: ZZDS, 2004), 351-359. Weber, Max. »Politika kot poklic.« V: Politika kot poklic (Ljubljana: Krt, 1992). Zusammenfassung 1918: ANWÄLTE ZWISCHEN ZWEI STAATEN Ein Amalgam der Habsburgermonarhie und des neuen jugoslawischen Staates Am 4. November des Jahres 1918 ging eine Einladung zur Sitzung der ständigen Delegation aller österreichischen Anwaltskammern in Wien an die Adresse der Krainer Anwaltskammer (Kranjska odvetniška zbornica) ein. Die Laibacher Ausschussmitglieder entschieden „nach längerer Debatte«, wie im Protokoll vermerkt, nicht an der Sitzung teilzunehmen. Der Beschluss erscheint aus der ex- post Überlegung und Betrachtung vollkommen logisch und vernünftig. Einige Tage zuvor war ein neuer Staat entstanden, folglich galt es, die Aufmerksamkeit in Richtung Südosten zu lenken und die Kontakte mit dem Norden abzubrechen. Ungewöhnlich daran ist allerdings, dass die Ausschussmitglieder für ihre Entscheidung eine lange Zeit benötigten, somit also die Entscheidung nicht ganz so offensichtlich war. Und noch ungewöhnlicher ist, dass sie nur wenig später ihre Entscheidung (teilweise) änderten und wieder Kontakte mit den ehemaligen Kollegen knüpften. Wenn man die Angelegenheit nicht ex-post be- trachtet, sondern von der damaligen Gegenwart im November des Jahres 1918 ausgehend, als die Hand- lungsweisen von den vorangehenden Erfahrungen bestimmt wurden, dem gerade zu Ende gegangenen Krieg und einem zerfallenden Staat auf der einen Seite und der ungewissen Zukunft innerhalb Jugoslawiens auf der anderen, sind die Zweifel und Handlungen der Anwälte auf einmal nicht mehr ungewöhnlich. Die Transformation des staatlichen Rahmens war dem Anschein nach augenblicklich, der Wandel der Mentalitäten, Handlungsweisen und Verhaltensmuster jedoch wesentlich langsamer. Der Beitrag hat keinesfalls die Ambition einer Verortung in bzw. Bestätigung von Theorien der imperialen Transformation, denn sein Autor steht diesen indifferent gegenüber. Er ist überzeugt, dass Fragen der Kontinuität und Diskontinuität zwischen dem Alten und dem Neuen schon längst behandelt wurden, wobei natürlich gilt, dass der Diskontinuität größere Aufmerksamkeit gewidmet wurde, denn diese war wohl akademisch aufre- gender und politisch und paradigmatisch zur Be- handlung geeigneter. Der Beitrag möchte lediglich zum Verständnis des Zerfalls des alten Österreich beitragen und die Dilemmata und Probleme der Prozesse des Abschlusses und des Neuanfanges am Beispiel des Anwaltsstandes, zu dem auch Dr. Juro Hrašovec gehörte, erklären. Die Anwaltschaft im Herbst des Jahres 1918 und unmittelbar danach ist aus zumindest zwei Gründen besonders interessant. Erstens, weil sie einen fundamentalen Teil eines modernen Staates – das Rechtssystem bildet, zweitens weil der Anteil der Anwälte unter den Politikern, also den Entscheidungsträgern, der höchste unter allen Be- rufsgruppen war (nicht nur in Österreich, sondern ist fast allen westlichen Demokratien). Unter der slowenischen politischen Elite in der Steiermark sprach man sogar von einer Advokatokratie, die Anwälte standen nämlich an der Spitze der nationalen Bewegung. Der Beitrag zeigt, dass in der alltäglichen Praxis nach dem Jahr 1918 viele mit der manchmal unmöglichen Übereinstimmung zwischen dem grundsätzlichen Wunsch nach möglichst rascher Integration in das Neue und allzu vielen Bindungen an das Alte – Bindungen, die man nicht auflösen konnte – konfrontiert waren. Gleichzeit war offensichtlich, dass damals häufig ganz konkrete Probleme im Vordergrund standen. Mit einigen solcher Probleme, die im Beitrag vorgestellt werden, hatte auch Juro Hrašovec zu kämpfen. Schlagwörter: Anwaltskammer, Juro Hrašovec, Anwaltschaft, Rechtssystem, Österreich-Ungarn, Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen Bojan Balkovec »Za gerenta je imenovan …« Narodna in Deželne vlade SHS in imenovanje obcinskih vodstev BALKOVEC, Bojan, dr., izr. prof., Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, SI – 1000 Ljubljana, bojan.balkovec@ff.uni-lj.si 352.071(497.4)"1920/1921" »ZA GERENTA JE IMENOVAN …« Narodna in Deželne vlade SHS in imenovanje obcinskih vodstev Po razpadu AO in nastanku Države SHS je Narodna vlada v Ljubljani odlocila, da se dotedanja uprava na nivoju okrajev in obcin obdrži in deluje v skladu z veljavno zakonodajo. Zaradi razlicnih razlogov, na spodnjem Štajerskem predvsem zaradi odstranjevanja nemškega vpliva, drugod pa npr. tudi zaradi smrti županov, je poverjenik za notranje zadeve imenoval gerente, ki so nadomestili prej izvoljene župane. V nekaterih obcinah so bili gerentom dodeljeni tudi prisedniki, kot pomoc pri opravljanju dela. Prispevek prikazuje posamezne primere in skuša najti znacilnosti omenjenih imenovanj v letu 1918 in 1919. Kljucne besede: gerent, obcina, Narodna vlada, De- želna vlada BALKOVEC, Bojan, PhD, Associate Professor, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Department of History, SI – 1000 Ljubljana, bojan.balkovec@ff.uni-lj.si 352.071(497.4)"1920/1921" “THE NEW GERENT SHALL BE …” National and Provincial Governments of the SHS and the Appointment of Municipal Governments After the dissolution of Austria-Hungary and the formation of the State of Slovenians, Croats and Serbs, the National Government in Ljubljana decided to retain the existing administration at the level of districts and municipalities and to operate in accordance with the legislation in force. For various reasons, the Commissioner for the Interior appointed gerents to replace previously elected mayors. In Lower Styria this was specifically intended to remove German influence, but it also occurred elsewhere, e.g., in cases where the mayor had died. In some municipalities, these gerents were also given assessors to help them with their work. This article presents individual cases and seeks to identify the characteristics of these appointments in 1918 and 1919. Keywords: gerent, municipality, National Government, Provincial Government VSE ZA ZGODOVINO V prispevku bom na kratko predstavil postopek imenovanja obcinskih vodstev, ki jih je izvajala Narodna vlada in Deželne vlade od konca oktobra 1918 do konca 1919. Naslov prispevka je del besedila, ki se je pojavljal v naredbah o imenovanju gerenta v neki obcini, objavljenih v uradnem listu. Avstro-ogrski upravni sistem je bil dvotiren. Obstajala je državna, imenovana tudi uradniška linija, druga je bila samoupravna linija. Katere vsebine so pridržane posameznemu delu uprave, je bilo nekako doloceno na nacin, da je bilo do- loceno, kaj so naloge osrednjih državnih organov in nižjih struktur državne uprave. Kar tu ni bilo navedeno, je bilo razumljeno kot pristojnost samoupravnih organov. Obstajale so tudi naloge, ki so bile naložene nižjim samoupravnim strukturam, npr. obcinam, s strani države, ki jih je pri izvajanju teh nalog tudi nadzirala. To so bile t.i. prenesene naloge.1 Najnižja lokalna samouprava – obcina, je torej lahko opravljala naloge iz lastnega delokroga in prenesene naloge. Kot je zapisal Vilfan, pa je treba upoštevati, da so bile naloge lokalnih samouprav »razmeroma malopomembne.«2 Vendar lahko dodamo, da je bila ta malopomembnost mišljena predvsem s stališca celotnega poslovanja državne uprave in lokalne samouprave. Za vsako obcino pa so bile naloge, ki so jih lahko opravljale same in zase, zelo pomembne. In ravno zaradi tega, so se v polje obcinske politike spustile tudi politicne stranke, saj so na ta nacin pravzaprav najlažje prišle v neposreden stik z volivci in prebivalci. Socasno pa je stranka svojo uspešnost pri delu najlažje predstavljala prav na nekih lokalnih zadevah, saj so bile te volivcem in prebivalcem najbolj vidne oz. so imeli obcutek, da so imeli tu nek vpliv na zadevo. Obcine so se kot politicno upravne enote pojavile po pomladi narodov. Zacetek ustanavljanja, predvsem pa tekoce delo, je kmalu zelo otežil Ba- chov absolutizem. Tako imamo do leta 1862 zatišje, po tem letu pa se objavi nov zakon, ki je bil podlaga za razlicne obcinske rede, sprejete v posameznih deželah. V dolocenih primerih je lahko višja inštanca zaradi kršitev ali zanemarjanja dela zamenjala župana in razrešila obcinske svetnike. Za župana so potem imenovali nekoga drugega. 1 Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, 430. 2 Prav tam. Obcina je pri svojem delu kot samoupravna enota pod nadzorom deželnega zbora in odbora. Za delo pri prenesenih zadevah pa je bila podrejena državnim organom t.j. okrajnemu glavarstvu ali deželni vladi. Zakonodaja se je v desetletjih do konca mo- narhije sicer dopolnjevala, a je v glavnih konturah ostala nespremenjena. Spremembe so med drugim npr. zadevale velikost obcin (združevanje) in nacin volitev obcinskih organov. Avgusta 1918 je bil v Ljubljani ustanovljen Narodni svet, kasneje pa so zaceli nastajati istoimenski organi tudi na nižjih ravneh. Narodni sveti so ob razpadanju monarhije odigrali pomembno politicno vlogo, ki pa se je me- stoma križala tudi z upravnimi nalogami organov na razlicnih stopnjah, torej tudi na nivoju obcin.3 Konec oktobra 1918 je bila ustanovljena Na- rodna vlada SHS v Ljubljani. Narodna vlada se je razglasila za zakonodajni in izvršni organ. Skupaj z razglasom o ustanovitvi narodne vlade je bilo zapisano, da ostajajo do nadaljnjega v veljavi vsi veljavni zakoni.4 Sklep je bil smiseln, še toliko bolj, ker se je koncevala vojna. Podaljšanje veljavnosti zakonov je tudi nacin ohranjanja zakonitosti postopkov in je obicajna praksa ob takšnih spremembah oblasti. V nadaljevanju pa je Narodna vlada sklenila razpusti- ti nekatere organe in s tem koncentrirati vso oblast v svojih rokah. Razpustila je deželni odbor dežele Kranjske, s funkcij je odstavila tudi najrazlicnejše funkcionarje državne uprave propadle Avstro-Ogrske. 5 Položaj na terenu je bil ob prevratu pod vplivom razlicnih dejavnikov, in da bi Narodna vlada zagotovila ustrezno poslovanje uradov, je morala sprejeti sklep, ki je opredelil oblastne organe. Na- rodni sveti so ponekod hoteli, ponekod pa v praksi tudi imeli razlicne oblike izvršne oblasti. Narodna vlada se je zavedala nerodnosti tega položaja. Zato je 5. novembra 1918 izdala naredbo, da se mora vsa izvršna oblast vrniti v roke organov, ki so zadolženi za tovrstno delo. V naredbi so izpostavili okrajna glavarstva in davcne urade. V uredbo je Narodna vlada odlocno zapisala, da »se morajo torej narodni sveti, krajevni in pokrajinski odbori, brezpogojno 3 Povzeto po Grafenauer, Lokalna samouprava na Sloven- skem, 101–122. 4 Državljani!, 31. oktober 1918. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 1, 4. november 1918. 5 Naredba poverjeništva za notranje zadeve, 3. november 1918. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 1, 4. november 1918. (podcrtal B. B.) ogibati vsakega posezanja v uradno poslovanje, ki mora cimprej priti zopet v normalni tir.«6 Takoj se je pojavila tudi potreba po ureditvi razmerja med Narodno vlado in Narodnimi sveti. V želji najti rešitev, so imeli 9. novembra 1918 skupno sejo Narodne vlade in Narodnega sveta. Na seji so Narodni svet zastopali Ivan Hribar, Milko Brezi- gar, Josip Jeric, Miroslav Kejžar in predsedstveni tajnik Narodnega vijeca Albert Kramer. Sprejeli so naslednje sklepe: – Narodni svet ima pravico Narodni vladi posredovati predloge; – Narodni svet se bo preoblikoval, da bodo vanj vkljuceni tudi predstavniki drugih strank; – Narodna vlada naj Narodnemu svetu poroca o svojih sklepih in naredbah; – odseki in pododseki Narodnega sveta lahko svoje predloge posredujejo Narodni vladi prek predsedstva vlade. Medsebojno obvešcanje obeh inštitucij bo potekalo s prisotnostjo zastopnikov obeh organov na sejah; – Narodni svet bo svojo pisarno preselil v uradne prostore Narodne vlade, ustanovili naj bi skupni informacijski biro. Dogovorili so se, da bo njihov povezovalec z Narodnim vijecem Albert Kramer.7 V zapisnikih sej Narodne vlade kasneje ne naj- demo nicesar o izvajanju tega dogovora. Kriticno oceno o tem je deset let kasneje zapisal Josip Jeric z besedami: »Vse to pa je ostalo na papirju in se ni izvajalo.«8 Narodni sveti so bili v zacetku leta 1919 razpušceni in neprijetnosti, ki so se ponekod dogajale zaradi nespoštovanja oblastne strukture, so postale preteklost. Najpomembnejši pravni akt, ki ga je sprejela Narodna vlada je bila Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Narodne vlade SHS v Ljubljani. Predlog naredbe je sestavila komisija pod vodstvom Ivana Žolgerja. Vsebina je bila usklajena tudi z Narodnim vijecem v Zagrebu. Predlog je bil 6 Naredba poverjeništva za notranje zadeve, 5. november 1918. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 2, 6. november 1918. 7 Zapisnik 10. seje, 9. november 1918. Ribnikar, Sejni zapisni ki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918-1921, 1. del, 89 in 90. 8 Jeric, Josip, Narodni svet, 155. Naredba celokupne vlade o prehodni upravi ozemlja Narodne vlade SHS v Ljubljani (izsek) (Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 21. november 1919, str. 21) predstavljen na 17. seji Narodne vlade.9 Po redakciji besedila je bila naredba objavljena v Uradnem listu 21.novembra 1918.10 V prvem in drugem razdelku naredbe je Narodna vlada zapisala, katero ozemlje je pod njeno pristojnostjo in sebe s svojimi poverjeništvi razglasila za najvišjo instanco na tem ozemlju. Narodna vlada je s tem ozemljem upravljala v imenu Narodnega vijeca v Zagrebu. Ureditev samoupravnih oblasti je bila dolocena v tretjem clenu naredbe. Tudi za samoupravne oblasti in »naprave« je bilo v prvi alineji tretjega clena naredbe doloce- no, da je najvišja instanca Narodna vlada. Druga alineja je dolocila nespremenljiv položaj obcin in okrajnih zastopstev. »Obcine in okrajna zastopstva ostanejo, kakor so, v svoji organizaciji in svojem podrocju. « V isti alineji so dolocili tudi, da je okrajna politicna oblast tudi pritožbeni organ zoper krajev- no policijske naredbe obcinskega odbora in župana. Deželne samoupravne instance so bile ukinjene in njihove naloge so prevzela poverjeništva Narodne 9 Zapisnik 17. seje, 16. november 1918. Ribnikar, Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918-1921, 1. del, 114. 10 Naredba celokupne vlade o prehodni upravi v ozemlju Na- rodne vlade SHS v Ljubljani. 14. november 1918. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 11, 21. november 1918. Pod besedilom naredbe je naveden datum in podpis izdajalca naredbe. Podpisani so vsi clani Narodne vlade. Pri datumu pa je napaka. Zapisano je 14. november 1918, kar je napacno, ker je bila seja, na kateri so vsebino potrdili, 16. novembra 1918. vlade. Za likvidacijo deželnih odborov so nacrtovali ustanovitev likvidacijske komisije. Narodna vlada je torej ohranila lokalno samoupravo v obliki in s pristojnostmi, kot so bile v monarhiji. Njen stik z lokalno samoupravo in organi samouprave je bil na nekaj nivojih. Lokalna samouprava je bila seveda tista, ki je na najnižji in- stanci lahko udejanjala sklepe in politiko Narodne vlade oz. kasneje Deželnih vlad. Narodna vlada pa je po prevratu oz. kasneje zaradi izrednih okolišcin posegala v ustroj obcinskih uprav z imenovanjem gerentov kot zacasnih predstojnikov obcin. Ta imenovanja so se dogajala ves cas do obcinskih volitev spomladi 1921. Podrobneje bom pisal le o dogajanju leta 1918 in 1919. Prvi vtis o obsegu teh imenovanj dobimo v obeh abecednih kazalih, ki sta priloženi kompletu uradnih listov.11 V prvem seznamu, ki vkljucuje objave od 31. oktobra 1918 do 30 aprila 1919 je posebna enota »Razpust obcinskih odborov«. V dru- gem seznamu, ki vsebuje objave od 2. maja do 31. decembra 1919, pa je to enota »Razpust obcinskih odborov oz. izpremembe v gerentstvih«. Menjave županov, ki so bile lahko posledica razlicnih vzrokov (odstop, smrt …) so bile prepušcene poverjeništvu za notranje zadeve. Le izjemoma se je imenovanje kakšnega gerenta pojavilo na sejah Narodne oz. deželnih vlad. To se je zgodilo zaradi kakšnega zapleta, ali pa zaradi pomembnosti me- njave, kjer o imenovanju ni samostojno odlocal poverjenik za notranje zadeve, ampak se je zdelo potrebno, da se o tem pogovori celotna vlada. Eden takšnih primerov, ki je prišel na sejo Narodne vlade, je bila menjava župana Koblarja v Dobrunjah pri Ljubljani. Ob tej menjavi je pomemben zapis, da bodo pri menjavah upoštevali »dosedanje posestno stanje strank,« kar je pomenilo, da bodo upoštevali dotedanjo zastopanost strank v obcinskih/okrajnih 11 Abecedno kazalo naredb, važnejših razglasov in objav, priobcenih v Uradnem listu deželne vlade za Slovenijo od dne 4. novembra 1918. do vštetega dne 30. aprila 1919. (Št. 1 do LXXXIV.) in Abecedno kazalo naredb, važnejših razglasov in objav, priobcenih v Uradnem listu deželne vlade za Slovenijo od dne 2. maja 1919. do vštetega dne 31. decembra 1919. (Št. LXXXV do 186.). Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani. odborih.12 Primer zamenjave župana Koblarja je podrobneje opisan v prispevku »Otresli smo se vas, ki ste nas zatirali,« objavljenem v zborniku Sloven- ski prelom 1918.13 Objave v uradnem listu so sporocale podrobnosti o menjavah oz. imenovanjih gerentov. Žal pa so podatki v objavah precej skopi. Naredba obicajno sporoca, kdo je bil imenovan za gerenta v neki obcini, njegov poklic/status in kraj bivanja. Podatek o poklicu je vcasih tudi manjkal. Podobne informacije so zabeležene tudi pri menjavanju oz. dolocanju sosveta/prisednikov, ki bo gerentu pomagal pri njegovem delu. Uradni list ne navaja, oz. je bilo to le izjemoma, zakaj je bil župan, ali pa že pred tem imenovani gerent zamenjan. Izjemoma je vzrok zamenjave lahko omenjen, ko je župan ali imenovani gerent umrl. V objavah v Uradnem listu pri pregledu sezna- ma v abecednem pregledu in v objavi sklepa naletimo na nekaj drobnih napak. Napake so v zapisu kakšnega priimka, kjer gre za tiskarskega škrata, ko se je stavec, ki je pripravljal abecedni seznam, zmotil. V nadaljevanju bom predstavil kratko analizo imenovanj gerentov in clanov sosvetov v letu 1918 in 1919. Ob tem bom seveda upošteval datum izdaje uredbe s strani poverjeništva za notranje zadeve in ne datuma objave v uradnem listu. Zadnje objave o imenovanju gerentov ali clanov sosvetov v letu 1918 nosijo datum 31. december 1918. V Uradnem listu so naredbe o imenovanju gerentov in clanov sosvetov izdane v letu 1918 objavljene še v uradnih listih 2., 4. in 7. januarja 1919. Sklepi poverjeništva za notranje zadeve o imenovanju gerentov, sprejete leta 1919, so bile objavljene še v prvi številki uradnega lista leta 1920. Objavljene so bile štiri naredbe, ki so imenovale nekaj novih gerentov in njihovih prisednikov. Do konca leta 1918 je poverjeništvo za notranje zadeve izdalo 13 naredb. Prva naredba je bila raz 12 Zapisnik 8. seje. Ribnikar, Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918-1921, 1. del, 83. 13 Balkovec, »Otresli smo se vas, ki ste nas zatirali.« pustitev zastopa mestne obcine na Ptuju.14 Za pr- vega slovenskega župana obcine Ptuj so imenovali Franca Jurtelo.15 O njegovem imenovanju je kratko porocal tudi Slovenec. Nemški župan Steudte je protestiral, vendar je okrajni glavar Otmar Pirkmajer zamenjavo v imenu Narodne vlade izpeljal.16 Naslednja uredba je bila objavljena skoraj tri tedne kasneje, 17. decembra 1918. Razpušcen je bil obcinski odbor v Dolicu in imenovan gerent.17 Brez podobnega obvešcanja v casopisih Slovenec in Slovenski narod je minila razpustitev mestnega sveta v Mariboru in imenovanje Vilka Pfeiferja za zacasnega upravitelja.18 Sledila je naredba 22119 o imenovanju Frana Selana za gerenta v obcini Do- brunje, o cemer je pisano že više v besedilu. Do sedaj smo videli, da so bila imenovanja redka, objava v uradnem listu pa je bila omejena le na imenovanje enega gerenta. Mnogo obsežnejša je bila predzadnja naredba iz leta 1918, ki je bila sicer objavljena že po novem letu 1919. Poverjenik Janko Brejc je z eno samo uredbo, izdano predzadnji dan leta 1918, razpustil obcinske zastope v Marenbergu (Radlje), Muti, Breznu, Remšniku, Zgornji Vižingi, Sv. Primožu nad Vuzenico in Gortini.20 Vsa ta imenovanja povezuje lokacija, saj so vsi ti kraji v Dravski do- lini v okolici Radelj in Mute. Ni popolnoma jasno, zakaj je bila istega dne v loceni naredbi odrejena še razpustitev obcinskega zastopstva v Slovenski Bistrici. Poverjenik Brejc je za gerenta imenoval tamkajšnjega notarja Ivana Kolenca.21 Morda lahko sklepamo na loceno naredbo o Slovenski Bistrici iz pisanja Slovenskega naroda. Omenjeni casopis je 21. novembra porocal o položaju v Slovenski Bi- strici. Porocal je o slovenskem prevzemu mesta in 14 Naredba št. 138. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 14, 28. november 1918. 15 Jurtela, Franc. V Slovenskem biografskem leksikonu imenovanje za gerenta obcine Ptuj ni omenjeno. 16 Ptujski mestni zastop razpušcen. Slovenec, 3. december 1918, str. 2. 17 Naredba št. 196. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št 23. 17. december 1918. 18 Naredba št. 208. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 27, 23. december 1918. 19 Naredba št. 221. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani št. 28, 28. december 1918. 20 Naredba št. 240. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 31, 4. januar 1919. 21 Naredba št. 241. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 31, 4. januar 1919. odlocitvi Narodnega sveta, ki je Kolenca imenoval za komisarja.22 Zadnjo naredbo o razpustitvi obcinskega zastopstva v letu 1918 je poverjenik Brejc izdal na silvestrovo. Razpustil je obcinski odbor v Ormožu in imenoval gerenta Ferdinanda Lašica. V isti naredbi mu je dodal tudi šestclanski sosvet.23 Glede imenovanja clanov sosveta za pomoc posameznim gerentom je težko dati enoznacni odgovor na vprašanje, zakaj v neki obcini da in v drugi ne. Najboljši približek je verjetno, da je bilo to odvisno od velikost obcine in v primeru vecnacionalne obcine tudi od nacionalne sestave obcinskega sveta. V nadaljevanju bom predstavil le nekaj znacilnosti imenovanja gerentov in/ali njihovih prisednikov v letu 1919. Po potrebi se bom dotaknil tudi posameznih imenovanj v nekaterih krajih. Pomembna znacilnost pri razpušcanju obcinskih zastopstev in imenovanju gerentov je bilo zgošceno postopanje. Poverjenik za notranje zadeve je tako v letu 1919 veckrat izkoristil možnost in kar z eno samo naredbo izvedel postopek v vecjem številu obcin. Skupno je bilo 1918 in 1919 z naredbo razpušcenih okoli 240 obcinskih odborov ter imenovanih gerentov in njihovih prisednikov. V tretjini primerov je bila izdana naredba, ki je omenjeni ukrep izvedla le v eni obcini, v dveh tretjinah primerov pa je bil v eni naredbi ukrep uveden najmanj v dveh obcinah. Pri teh množicnih spremembah je bila najveckrat – sedemnajstkrat, v naredbi sprememba narejena v dveh obcinah. Po trikrat so z eno naredbo do- locili spremembo v treh, petih in sedmih obcinah. Šestkrat je bila ena naredba uporabljena za imenovanje v štirih obcinah. Po enkrat pa je bila ena naredba uporabljena za spremembe v osmih, enajstih, dvanajstih in šestindvajsetih obcinah socasno. Naredbe o imenovanju gerentov in prisednikov so izdajali in objavljali v stalnem ritmu, in težko bi rekli, da najdemo v casovnem smislu neke dneve, ki bi izstopali. Kot izhaja iz že zapisanega, je bilo število objav v enem uradnem listu in v eni objavi razlicno. Omenjene objave socasnih imenovanj v eni naredbi niso bile nujno tudi sprejete istega dne. Tako lahko kot izstopajoce prepoznamo le naredbe, kjer so v eni naredbi uvedene spremembe v vecjem številu obcin. 22 Slovenski narod, 21. november 1918, str. 4. 23 Naredba 245. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 32, 7. januar 1919. Naredba št. 384 o imenovanju gerentov v dvanajstih obcinah okoli Ptuja in v Halozah s socasnim imenovanjem prisednikov. V istem Uradnem listu loceno tudi objava naredbe o še enem imenovanju gerenta (izsek). (Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 26. februar 1919, str. 159) Desetega januarja 1919 je poverjenik Brejc izdal naredbo, ki je bila kot 264. objavljena v uradnem listu štiri dni kasneje.24 Z eno samo naredbo je razpustil obcinske odbore in imenoval gerente v obcinah ter obcinsko zastopništvo v Bohovi, Cir- knici, Cinžatu. Crešnjevcu, Jelovcu, Kamnici, Kaniži, Lajtersbergu (danes Košaki), Oselju, Pobrežju, Pohorju, Radvanju (v naredbi napacno zapisano Radovanju), Rancah, Razvanju, Rogozi, Slatinskem dolu, Slemenu, Smerecnem, Spodnjem Jakobskem dolu, Studencih, Sv. Lenartu v Slovenskih goricah (danes Lenart), Sv. Lovrencu nad Mariborom (Lovrenc na Pohorju), Sv. Marjeti na Pesnici (danes Pernica), Teznem in Zgornji Volicini. Kaj je tem krajem skupno, da so se vsi znašli v eni naredbi? Vse te obcine so v okolici Maribora in ležijo na vzhodnem robu Pohorja in vzhodno od Maribora v Slovenskih goricah vse do Lenarta. Z nekaj izjemami, kot so bili npr. Košaki, Kamnica in Radvanje, kjer so bile predmestne obcine, so bile ostale obcine podeželske, z izjemo Lenarta, ki je bil nekaj vecji kraj. Mesec in pol kasneje je poverjenik Brejc izdal drugo najobsežnejšo uredbo, s katero je razpustil 12 obcinskih odborov.25 S to naredbo je razpustil obcinske odbore in imenoval gerente predvsem v obcinah v okolici Ptuja. Nekaj obcin je bilo ob Dra- vi, nekaj pa v Halozah. Razpušceni so bili obcinski odbori v Št. Ilju v Slovenskih goricah, Podovi, Racah, Vareji, Pobrežju (verjetno Pobrežje pri Ptuju), Levanjcih, Zavrcu, Krcevini, Stojncih, pri Sv. Trojici v Halozah, Sedlašku in Novi cerkvi v Halozah. Ta objava se je od prejšnje razlikovala po tem, da so bili socasno imenovani tudi prisedniki. Objava naredbe o odpoklicu obcinskega odbora in/ali imenovanju prisednikov, je bila v zacetku naslovljena kot “Naredba poverjeništva za notranje zadeve”. Nekako od sredine januarja 1919 dalje, se je naslov naredbe spremenil oz. dopolnil. Ce je naredba vsebovala le spremembo pri eni obcini, se je ime obcine vkljucilo v ime naredbe. Podobno se je dopolnilo tudi ime pri naredbah, ki so razpušcale vec obcinskih odborov. Tako se je že omenjena najobsežnejša naredba št. 264 imenovala »Naredba poverjeništva za notranje zadeve, s katero se razpu 24 Naredba št. 264. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 36, 14. januar 1919. 25 Naredba št. 384. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 55, 26. februar 1919. šcajo razna obcinska zastopništva na Štajerskem«. Ko pa so z eno naredbo ukinjali odbore na strnjenem podrocju, so to tudi zapisali v ime naredbe. Tretja najštevilcnejša sprememba, izvedena z eno naredbo je bila objavljena pod naslovom »Naredba poverjeništva za notranje zadeve, s katero se razpu- šcajo nekateri obcinski odbori v politicnih okrajih radgonskem in lipniškem«.26 Posebnost te objave je bil tudi uvodni stavek, kjer so bile navedene obcine, v katerih so bili razpušceni odbori in imenovani gerenti. Razpušceni so bili odbori v Šcavnici, Rožengruntu, Dražnem vrhu, Grabah, Lakovcih, Velki, Sladkem vrhu, Tratah, Špiljah, Racah in Klancu. Naredba št. 548 o imenovanju gerentov v radgonskem in lipniškem okraju (izsek) (Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 4. julij 1919, str. 403) O spremembah v nekaterih mestih na sloven- skem Štajerskem sem že pisal, tako da si poglejmo le še nekaj primerov. Obcinski odbor v Slovenj Grad- cu je bil razpušcen z naredbo, ki jo je poverjenik izdal 20. januarja 1919. Za gerenta je bil imenovan tamkajšnji odvetnik Alojzij Bratkovic. Z isto naredbo so bili imenovani tudi štirje prisedniki.27 Že nekaj dni prej je Brejc za gerenta v Guštanju imenoval Jakoba Ortnerja.28 Štiriindvajsetega januarja 1919 je Brejc izdal naredbo, s katero je socasno odstavil okrajni in obcinski zastop v Laškem (Laški trg). Za gerenta obcine Laško je imenoval trgovca in 26 Naredba št. 548. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 115, 4. julij 1919. 27 Naredba št. 313. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 43, 28. januar 1919. 28 Naredba št. 287. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 39, 20. januar 1919. posestnika Konrada Elsbacherja.29 Tudi v Rogatcu in Rogaški Slatini so bili socasno imenovani gerent in prisedniki. Gerent v Rogatcu je postal tamkajšnji naducitelj Jožef Cencic, v Rogaški Slatini pa šolski vodja Ivan Glinšek.30 Z redkimi izjemami je bil vedno naveden tudi poklic oz. delo, ki ga je opravljal imenovani posameznik. V kmeckih obcinah so med gerenti prevladovali posamezniki, ki so po svojem socialnem izvoru pripadali skupini, iz katere je bil najveckrat izvoljen župan. Tako so bili številni predvsem posestniki. Ob tem moramo biti pazljivi in posestnika ne izenacevati s kmetom. V trgih in mestih pa je bila poklicna struktura gerentov seveda prilagojena socialni strukturi v teh naseljih. Poleg posestnikov se pojavljajo razlicni intelektualni poklici, predvsem odvetniki, notarji, (nad)ucitelji in profesorji. Kot nekakšno tretjo skupino pa bi lahko opredelili razlicne posameznike, ki so opravljali neko drugo politicno funkcijo in so bili sedaj postavljeni za gerente. Narodna in Deželne vlade so s svojim imenovanjem gerentov in prisednikov nekako vzdrževale stanje operativnosti v lokalni upravi od odhoda iz Avstro-Ogrske konec oktobra 1918, do aprila in maja 1921, ko so bile izvedene prve volitve v obcinske odbore v novi državi. Viri in literatura Viri Jurtela, Franc, v Obrazi slovenskih pokrajin. Pridobljeno 28. junij 2021. https://www. obrazislovenskihpokrajin.si/oseba/jurtela- franc/. Ribnikar, Peter, ur.: Sejni zapisniki Narodne vlade Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in Deželnih vlad za Slovenijo: 1918-1921, 1. del. Ljubljana: Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani, 1998. https://www.sistory. si/11686/768. Slovenec. 29 Naredba št. 316. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št. 43, 28. januar 1919. 30 Naredba št. 345. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, št 48, 8. februar 1919. Slovenski narod. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 19181919. https://www.sistory.si/11686/209. Literatura Grafenauer, Božo: Lokalna samouprava na Slovenskem: teritorialno-organizacijske strukture. Maribor: Pravna fakulteta, 2000. Jeric, Josip: Narodni svet, v Slovenci v desetletju, 144–60. Ljubljana: Leonova družba, 1928. http://www.dlib.si/? URN=URN: NBN: SI: DOC-SRPSOHJI. Balkovec, Bojan: »Otresli smo se vas, ki ste nas zatirali«, v Slovenski prelom 1918, 105–15. Ljubljana: Slovenska matica: Inštitut za novejšo zgodovino: ZRC SAZU, Zgodovinski inštitut Milka Kosa, 2019. Vilfan, Sergij: Pravna zgodovina Slovencev. 1. izd. Ljubljana: Slovenska Matica v Ljubljani, 1996. Zusammenfassung „ZUM GERENTEN WIRD ERNANNT …“ Die Nationalregierung und die Landesregierungen des Staates der Serben, Kroaten und Slowenen (SHS) und die Ernennung der Gemeindeleitungen Die Nationalregierung (Narodna vlada) be- schloss nach der Machtübernahme, dass die alte Gesetzgebung in Kraft bleibt, insoweit sie natürlich nicht verändert wird. Weiters bestimmte sie, dass die alte Verwaltungsstruktur beibehalten wird, also sollten auch die Gemeinden all ihre Funktionen weiterhin ausüben. Doch aus verschiedenen Gründen setzte das Amt des Bevollmächtigten für innere Angelegenheiten die Gemeinde- und auch Bezirksmachthaber ab und setzte Gerenten ein, die die Geschäfte eines Bürgermeisters bzw. Bezirkshauptmannes ausübten. Die Gründe für die Auflösung der Gemeinderäte und die Absetzung der Bürgermeister waren unterschiedlich. In der Untersteiermark war es oft der Wunsch nach Austausch der alten Gemeindeführung, die national ungeeignet war, da sie nicht slowenisch war. Die Nationalregierung und die Landesregierungen (Deželne vlade) machten ihre Verfügungen über die Ernennungen im Amtsblatt kund. Die Verfügungen wurden einige Tage nach ihrer Annahme veröffentlicht. In der Zeit von Ende Oktober 1918 bis zum Ende des Jahres 1919 wurden für rund 240 Gemeinden Ernennungen von Gerenten und Beisitzern durchgeführt. In rund einem Drittel der Fälle wurde die Verfügung für eine einzige Gemeinde erlassen. Für die restlichen zwei Drittel waren die Kundmachungen gruppenweise. So konnten in einer Verfügung Änderungen in zwei Gemeinden geregelt sein. Es gibt aber auch Beispiele, wo es in einer Kundmachung viel mehr Ernennungen gab. Im zahlenmäßig größten Fall wurden mit einer einzigen Verfügung Gerenten für 26 Gemeinden ernannt. Von wenigen Ausnahmen abgesehen werden die Gerenten in den Verfügungen mit ihrem Be- ruf und ihrem Wohnort vorgestellt. In ländlichen Gemeinden wurden am häufigsten Grundbesitzer zu Gerenten ernannt. In größeren Orten stellten hingegen Juristen, die den Beruf eines Anwalts oder Notars ausübten, einen bedeutenden Anteil der Ge- renten. Natürlich gab es auch hier Grundbesitzer unter den Ernannten, außerdem gesellten sich an- dere Berufe hinzu, darunter z. B. auch Lehrer und Professoren. Die Ernennung von Gerenten führte die Landesregierung auch in den Jahren 1920 und 1921 durch, bis hin zu den Gemeinderatswahlen im April und Mai 1921. Schlagwörter: Gerent, Gemeinde, Narodna vlada/Nationalregierung, Deželna vlada/Landesregierung Jernej Kosi »Razmere se bistveno razlikujejo od onih v ostali Sloveniji« Prekmurski gerenti in obcinsko poslovanje v Prekmurju (1919–1927)* KOSI, Jernej, doc. dr., znanstveni sodelavec, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Aškerceva 2, SI – 1000 Ljubljana 352.075.2(497.411)"1919/1927" »RAZMERE SE BISTVENO RAZLIKUJEJO OD ONIH V OSTALI SLOVENIJI« Prekmurski gerenti in obcinsko poslovanje v Prekmurju (1919–1927) Proces integriranja Prekmurja v nov državni okvir po jugoslovanski zasedbi obmejnih predelov zahodnoogrskih županij Zala in Vas avgusta 1919 in po posledicni prikljucitvi pokrajine h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev je potekal v politicno, kulturno in socialno zapletenih razmerah. V pricujocem prispevku analiziram pomemben vidik integracije Prekmurja – prilagajanje poslovanja prekmurskih obcin na nov upravni in pravni okvir. V prvem delu opišem vzpostavljanje obcinske uprave in samouprave v letih po zasedbi pokrajine in analiziram ovire, s katerimi se je soocala nova oblast, pa tudi odzive lokalnega prebivalstva na pricakovanja in zahteve jugoslovanske oblasti. Nato pokažem, da je šlo pri tem za postopen in razmeroma pocasen proces, ki je trajal vec kot deset let. Vzpostavljanje obcinskega poslovanja v Prekmurju je bilo pogojeno z ogrsko administrativno dedišcino, ubornim materialnim položajem in neizobraženostjo prekmurskega prebivalstva, ter s skromnimi resursi, s katerimi je razpolagala jugoslovanska država. Kljucne besede: Prekmurje, obcine, tranzicija, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev KOSI, Jernej, PhD, Research Associate and Assistant Professor, University of Ljubljana, Faculty of Arts, Aškerceva 2, SI – 1000 Ljubljana 352.075.2(497.411)"1919/1927" “THE SITUATION IS FUNDAMENTALLY DIFFERENT FROM THAT IN THE REST OF SLOVENIA” Prekmurje Gerents and Municipal Administration in Prekmurje (1919—1927)** The process of integrating Prekmurje into the new state framework after the Yugoslav occupation of the Western Hungarian border areas in the counties of Zala and Vas in August 1919 and the subsequent annexation of the province to the Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes took place in politically, culturally, and socially complex circumstances. In this article I analyse one aspect of the integration of Prekmurje: the administrative adaptation of the Prekmurje municipalities to the new administrative and legal framework. I describe the establishment of municipal administration and self-government in the years following the occupation of the province and analyse the obstacles faced by the new authorities, as well as the reactions of the local population to the wishes and expectations of the Yugoslav authorities. I show that this was a slow and gradual process, determined by the Hungarian administrative legacy, poor material conditions, the lack of education among the Prekmurje population, and the scarce resources at the disposal of the Yugoslav state. Keywords: Prekmurje, municipalities, transition, Kingdom of Serbs, Croats and Slovenes * Clanek je rezultat raziskovanja, ki poteka v okviru pro** This article is the result of research carried out within the jekta NEPOSTRANS, ki ga financira ERC (Consolidator framework of the ERC-funded NEPOSTRANS project (Con- Grant ag. št. 772264), in v okviru ARRS temeljnega pro-solidator Grant ag. no. 772264) and within the framework jekta št. J6-1801, ki je sofinanciran iz državnega proracuna of the ARRS basic project no. J6-1801, which is co-financed Republike Slovenije. by the Slovenian Research Agency from public resources. 106 VSE ZA ZGODOVINO Sredi avgusta 1919 je slovensko casopisje z desnega, do pred slabim letom še »avstrijskega« brega Mure, z vzhicenimi besedami pozdravilo jugoslovansko zasedbo Prekmurja – pokrajine na drugi strani Mure, ki je dotlej ležala znotraj meja Kraljevine Ogrske. »Prekmurje je bilo osvobojeno in Prekmurci rešeni tisocletnega jarma in robstva,« so menili v Ptujskem listu.1 »Prekmurje je naše!«, je z mastnimi crkami zapisala ljubljanska Domovina in v porocilu o zasedbi poudarila, da gre za dogodek, ki je »za nas in za našo državo najvecje zgodovinske važnosti.«2 Zgodilo se je namrec, »da smo združeni z ogrskimi rodnimi brati, ki so nad 1000 let, t.j. od prihoda Slovencev v Panonijo živeli pod tujo, sovražno oblastjo. Le prirojeni slovenski žilavosti se imamo zahvaliti, da nismo našli le grobove, temvec žive, našo materinšcino govorece rojake.«3 Sodec po porocanju Slovenskega gospodarja naj bi bilo prodoru jugoslovanske vojske cez mejo naklonjeno tudi prekmursko prebivalstvo. Na velikem ljudskem taboru v Beltincih se je tako po oceni mariborskega casnika 17. avgusta zbralo 20.000 »naših vrlih Prekmurcev« in izrazilo »svoje nepopisno veselje in globoko hvaležnost, ker je rešeno iz tisocletnega narodnega suženjstva, rešeno ispod madžarske boljševiške strahovlade.«4 Avtorji casopisnih clankov so v dnevih in tednih neposredno po samem dogodku potemtakem jugoslovanski zasedbi zahodnih predelov ogrskih županij Zala in Vas/Železna pripisovali epohalni pomen. S prehodom jugoslovanskih cet cez Muro naj bi se zgodila osvoboditev slovenskih rojakov izpod madžarske podjarmljenosti. Še vec, to dejanje naj bi sovpadalo tudi s hrepenenjem in tihim pricakovanjem prekmurskega slovenskega prebivalstva. Vendar pa vrsta uradnih porocil, ki so jih predstavniki jugoslovanske oblasti v tednih in mesecih po okupaciji Prekmurja pošiljali svojim nadrejenim v Ljubljano, razkriva zelo drugacno podobo prekmurske stvarnosti. Iz opisov, pojasnil in komentarjev slovenskih uradnikov, ki jim je jugoslovanska vojska kmalu po okupaciji Prekmurja predala pokrajino v upravljanje, je mogoce razbra 1 “Prekmurje osvobojeno«, Ptujski list, 17. 8. 1919, 1. 2 “Prekmurje je naše!«, Domovina, 22. 8. 1919, 1. 3 Ibid. 4 “Prvi ljudski tabor v Prekmurju«, Slovenski gospodar, 21. 8. 1919, 1. ti, da v Prekmurju živece slovensko, madžarsko, nemško govorece in tudi dvo- oziroma trojezicno prebivalstvo, vkljucitve v jugoslovansko državo ni dojemalo kot domnevne nacionalne odrešitve. Nemalokrat si je v resnici želelo prav nasprotno – vrnitev nazaj pod okrilje svojih domnevnih ma- džarskih tlaciteljev. V uradnih porocilih lahko sledimo podrobnim opisom apaticnega prekmurskega prebivalstva, ki je bilo obcasno tudi odkrito sovražno do t.i. »prišlekov «. S tem, pogosto pejorativnim, izrazom, ki veliko pove o identitetnih preferencah lokalnega prebivalstva – svojega rojaka pac ne okarakteriziraš kot »prišleka« – so namrec prekmurski domacini opisovali uradne predstavnike nove jugoslovanske oblasti, ki so pripotovali v pokrajino na ukaz ljubljanskih oblastnih teles.5 Tozadevno so še posebej ilustrativni opisi Bogumila Berbuca – najvišjega jugoslovanskega državnega uradnika v pokrajini, ki je od konca oktobra 1919 naprej kot civilni komisar vzpostavljal jugoslovansko upravo in s tem nadzor nad okupiranim ozemljem in tam živecim prebivalstvom. Novembra 1919 je v dopisu Poverjeništvu za notranje zadeve v Ljubljani slikovito opisal negotove razmere, ki vladajo v pokrajini.6 V Prekmurju, je Berbuc porocal v Ljubljano, naj bi živelo »mnogo skrajno nezanesljivih in nam sovražnih elementov,« zato naj bi bilo »potrebno vzdrževati mocan državno-policijski oddelek.« Kajti v to ob- mejno pokrajino vdirajo »nevarni elementi, kateri hujskajo narod in delujejo skupno z tukajšnjimi ma- džaroni proti nam.« V pokrajini naj bi se nahajali številni madžaroni, židje, Nemci, protestanti in komunisti, medtem pa je slovensko ljudstvo »bojece, nahujskano od madžaronov, radi tega popolnoma nezanesljivo /…/.« In naprej: »V mestu Murska Sobota ni najti niti 6 zanesljivih mož, katere bi se lahko pozvalo v sosvet gerenta. Duhovništvo vseh treh veroizpovedi je do maloh izjem /6 ali 7 katoliških duhovnikov/ nam nasprotno 5 O “prišlekih« in o identifikacijah prekmurskega prebivalstva, ki sebe imenuje “Slovene«, svojo etnicnost oz. narodnost pa kot “slovensko«, “vendar ne v pomenu istosti s Slovenci na desni strani Mure, temvec v pomenu razlicne skupnost« je pisal že Kokalj, Prekmurski Slovenci, str. 11, 15. Prim. Kosi, The Imagined Slovene Nation. 6 AS 60, Prekmurje V, 1549/1920, “Ureditev policijske službe v Prekmurju.« ali vsaj nezaupno in nezanesljivo. Uciteljstvo je brez izjeme madjaronsko. Da je potrebna ob teh odnošajih mocna državna policija, katere naloga bo ocistiti deželo od teh nezanesljivih elementov in nadzorovati pazno delovanje sem pristojnih, je pac jasno.«7 Podoben in mestoma tudi natancnejši uvid v razmere v mesecih po jugoslovanski okupaciji Prekmurja nudi porocilo poveljnika orožniških enot v Prekmurju. Komandir cete Jaka Sagadin je konec novembra 1919 orožniško poveljstvo v Ljubljani opozoril na dejstvo, da je »prebivalstvo jako slabo aprovizijonirano«.8 Prebivalcem Prekmurja je primanjkovalo soli, sladkorja, vžigalic, petroleja, tobaka, še zlasti pa oblacil in obuval. Še vec: »Na- rod je bos, nag in po obrežnih krajih tudi lacen.« Ljudstvo ne more vec trgovati in nakupovati na Madžarskem, saj je zaradi katastrofalnih povezav skoraj popolnoma odrezano od prometa. Presežki poljedelskih in mesnih izdelkov tako ne pridejo do morebitnih kupcev. Socasno pa siromašno kmecko prebivalstvo ne more poskrbeti zase, saj so zaradi nove državne meje prekinjene poti in povezave, po katerih je tradicionalno odhajalo na sezonsko delo v notranjost Ogrske. Iz vseh navedenih razlogov je »ljudstvo, katero je bilo pri zasedbi vso za nas, danes nam nasprotno. Hujskacev je zadosti in madžarska agitacija prosperira proti vsem odredbam in zasledovanjem jako dobro.«9 Številni dokumenti, ki so jih iz Prekmurja v Ljubljano pošiljali slovenski uradniki v mesecih po okupaciji, potemtakem razkrivajo, da je navkljub slavilnim in vzhicenim patriotskim zapisom, s katerimi je slovensko casopisje pospremilo »osvoboditev Prekmurja«, proces konsolidiranja jugoslovanske oblasti nad prekmurskim prebivalstvom v resnici potekal v izrazito nenaklonjenem ozracju. K temu so svoj delež prispevale vsaj tri pomembne okolišcine. Najprej, del podeželskega prebivalstva je v povojnem obdobju materialnega pomanjkanja zapadel v strahovito eksistencno stisko, za katero nova jugoslovanska oblast sprva ni našla zadovoljivega odgovora. Svoje je prispevalo nezaupanje in deloma tudi sovraštvo lokalnega prebivalstva do novih jugoslovanskih oblastnikov. Domaca prek 7 Ibid. 8 AS 60, Prekmurje V, 216/1920. 9 Ibid. murska elita je pac še naprej izražala lojalnost do ogrske države oziroma do madžarskega nacionalnega projekta, medtem ko se kmecko slavofono prebivalstvo povecini na zacetku ni identificiralo z idejo »slovenstva«, ki so jo z druge strani Mure s seboj prinašali t.i. »prišleki«. Ali pa jo je odkrito odklanjalo, kot denimo v vaseh vzdolž razmejitvene linije z Madžarsko, kjer je na jugoslovanski strani prebivalo strnjeno živece madžarsko kmecko prebivalstvo. Naposled je k nenaklonjenosti pripomoglo tudi dejstvo, da je bila jugoslovanska zasedba in prikljucitev v prvih letih še zmeraj do neke mere zgolj pogojna. Vse do leta 1924 in dokoncne razmejitve je tovrstna nedefiniranost pri marsikom ohranjala upanje na povrnitev v obdobje pred jugoslovansko okupacijo. V tovrstnih politicno, kulturno in socialno sila zapletenih okolišcinah se je potemtakem od avgusta 1919 naprej Prekmurje integriralo v nov državni okvir in postajalo »slovensko« in obenem »jugoslovansko «. V pricujocem prispevku bom analiziral enega od vidikov integracije Prekmurja – proces prilagajanja prekmurskih obcin na nov upravni in pravni okvir. Opisal bom vzpostavljanje obcinske uprave in samouprave v letih po zasedbi pokrajine in analiziral ovire, s katerimi se je soocala nova oblast, pa tudi odzive lokalnega prebivalstva na hotenja in pricakovanja jugoslovanske oblasti. Po- kazal bom, da je šlo pri tem za postopen in pocasen proces, ki je bil dolocen z ogrsko administrativno dedišcino, ubornim materialnim položajem in neizobraženostjo prekmurskega prebivalstva, ter s skromnimi resursi, s katerimi je razpolagala država. 10 10 V tem smislu je dogajanje v Prekmurju v marsikaterem oziru primerljivo s procesi, ki so potekali na drugih koncih in krajih post-habsburškega sveta. – Stoletnica razpada Habsburškega imperija je sicer spodbudila vrsto raziskav, ki so se osredinile na kontinuitete in prelome, na adaptacije in transformacije, na vztrajanje imperialnih administrativnih in mentalnih praks in na posege držav naslednic v družbe- no tkivo skupnosti in regij, ki jih je nova srednjeevropska politicno-teritorialna stvarnost postavljala pred precejšnje izzive. Gl. denimo Egry, Negotiating Post-Imperial Transitions; isti., Navigating the Straits; Stergar, Continuity, Pragmatism; Revesz, For the »Freedom and Unity«; Kucera, Exploiting Victory; Bresciani, Lost in Transition?; Haslinger, Dillemas of Security; Judson, Where our Commonality; Hein-Kirchner in Kailitz, Double Transformations; Reill, The Fiume Crisis; Garstenauer, Unravelling; Garstenauer in Helfert, From Imperial City; Haid in Kosi, State-Building • 16. oktobra 1919 je Janko Brejc, predsednik De- želne vlade za Slovenijo, v Ljubljani stopil na vlak, ki je peljal v smer nedavno »odrešene« slovenske pokrajine na skrajnem vzhodnem koncu ozemlja pod upravo ljubljanske vlade. Na poti v Prekmurje se je za krajši cas ustavil v Celju in Konjicah ter naposled izstopil v Mariboru. Tukaj je po vrsti uradnih srecanj z lokalnimi pomembneži in državnimi uradniki legel k pocitku, saj ga je naslednje jutro cakala vožnja do Radgone – ta je bila takrat še v jugoslovanskih rokah –, nato pa še prevoz z avtomobilom do Murske Sobote, majhnega podeželskega trgovskega in administrativnega središca sredi panonske ravnice, ki je bilo še nekaj mesecev prej popotnikom, uradnikom in geografom zna- no pod madžarskim imenom Muraszombat. Ob prihodu ga je v Murski Soboti pozdravilo vse slovensko uradništvo, predstavniki lokalnega življenja in poveljniki varnostnih enot. Po kratkih spoznavnih in vljudnostnih srecanjih ga je popoldne cakal dolg pogovor s civilnim komisarjem za Prekmurje. Ob tej priložnosti ga je najvišji državni uradnik v Prekmurju detaljno seznanil z administrativnimi zagatami, ki so njemu podrejeno birokratsko osebje ovirale pri uvajanju zgledno delujoce jugoslovanske uprave na podrocju Prekmurja. Med drugim je beseda nanesla tudi na problematiko delovanja prekmurskih obcin in tozadevno je Brejc svoja opažanja po vrnitvi v Ljubljano povzel takole: »Prekmurje šteje nad 170 obcin. To veliko število nastane vsled tega, ker tvori vsak vecji kraj lastno obcino z lastnim premoženjem. Na celu obcin so stali doslej župani /rihtarji/. Notarji so opravljali gotove posle glede vecjega števila obcin. Tako so nalagali davke, vodili matrike in sklepali zakone. Bili so sami Madžari oziroma vsaj madžarskega mi- šljenja in so uradovali popolnoma v madžarskem smislu. Zato je bilo treba vse notarje, ki pri ljudstvu niso bili priljubljeni, odstaviti. Po vseh obcinah so doloceni že gerenti, katerih pa poverjeništvo za no- tranje stvari še ni potrdilo. Pricakuje se, da se bodo gerenti hitro upeljali v svojo službo. Nastaviti pa bi bilo treba 3 funkcijonarje, ki bi poducevali gerente o and Democratisation; Jelicic, To Ensure Normal Administrative Order; Károly, The Emergence; Egry, Fallen Between two Stools? njihovih poslih in nalogah. Malih obcin za sedaj ne kaže združevati, ker imajo vsaka svoje premoženje, kakor šolo, cerkev, pokopališce, obcinska pota in nepremicnine. Šele ko bo izvedena agrarna reforma in ko bo zagotovljena definitivna pripadnost Prekmurja k naši državi bo mogoce združiti male obcine v vecje obcine.«11 Odlomek iz Brejcevega porocila lepo povzema razmere, s katerimi se je soocila nova jugoslovan- ska oblast, in ukrepe, ki jih je bila v zvezi z delovanjem obcin primorana vpeljati že kmalu po zasedbi Prekmurja. Poslovanje prekmurskih obcin se je razlikovalo od poslovanja obcin na ostalih »slovenskih« ozemljih pod upravo ljubljanske De- želne vlade. Prvo je od avgusta 1919 naprej temeljilo na ogrski zakonodaji, medtem ko je drugo od propada dvojne monarhije baziralo na avstrijski administrativni dedišcini. Z drugimi besedami: delokrog in prakse prekmurskih županov je tudi po jugoslovanski okupaciji še naprej uokvirjal ogr- ski zakonodajni in administrativni okvir, medtem ko je v nekdanjih cislajtanskih obcinah v skladu z uredbo Narodne vlade tudi po propadu dvojne mo- narhije ostala v veljavi »avstrijska«, tj. kranjska in štajerska deželna zakonodaja.12 Do jugoslovanske zasedbe so prekmurske obcine delovale v skladu z XXII. clenom zakona o obcinah iz leta 1886. Ta zakon pa je razlikoval med obcinami z urejenim magistratom (mestne obcine) in ostalimi obcinami, ki so se naprej delile na male in velike. Velike so bile tiste obcine, ki so premogle dovolj sredstev, da so z zakonodajo delegirane naloge izvajale z lastnim uradnikom – notarjem, medtem ko so si male obcine zaradi omejenih resursov lahko privo- šcile samo vzdrževanje skupnega okrajnega notarja. Tak okrajni oziroma vaški notar, po prekmursko tudi »notarjuš« ali »notaroš«, je bil izvoljen s strani obcinskih zastopstev, njegova namestitev pa je bila dosmrtna.13 Z izjemo Murske Sobote in Spodnje Lendave, ki sta bili mestni obcini, so se v Prekmurju v trenutku jugoslovanske zasedbe nahajale samo t.i. male obcine, tj. obcine, kjer je bila skrb za upravni del poslovanja v skladu z zakonom prepu 11 AS 60, Prekmurje V, 12668, »Porocilo o obisku gospoda predsednika deželne vlade za Slovenijo v Prekmurju«. 12 Bogataj, Uprava v Sloveniji, 383. 13 Trstenjak, Uprava v Sloveniji, 122-123. Nove štampiljke za obcinske urade s slovenskimi imeni prekmurskih obcin, december 1919 (Arhiv Republike Slovenije, AS 60, Prekmurje V, 14425) šcena vaškim notarjem, ki so socasno pokrivali vec obcin na nekem zaokroženem ozemlju. V primerjavi z nekajdesetletno prakso avtonomnega upravljanja županstev v nekdanjih cislajtanskih predelih, je bila izstopajoca posebnost prekmurskih obcin torej v tem, da je njihovo delovanje tudi po avgustu 1919 v marsicem dolocala dolga senca vaških notarjev (jegyzo). Ta senca je pravzaprav onemogocala, da bi prekmurski obcani v jugoslovanski dobi lahko avtonomno prevzemali odlocanje o obcinskih zadevah v svoje roke. Z drugimi besedami: zaradi vseprisotnosti vaških notarjev v upravljanju vaških obcin v ogrskem obdobju, vašcani po jugoslovanski zasedbi niso premogli niti znanja niti pretirane pripravljenosti za udejstvovanje v obcinskih poslih. Iz tega razloga so se prekmurski domacini v novih razmerah, kjer se ni bilo mogoce zanesti na vsevedne vaške notarje, izogibali sprejemanju obcinskih funkcij in zadolžitev, s tem pa je ogrska administrativna dedišcina še leta po prikljucitvi ohranjala velik vpliv na administrativne prakse in uradovalno kulturo prekmurskih vaških obcin. Tega so se zavedali tudi jugoslovanski državni uradniki. Potem ko je maja 1926 na zahtevo velikega župana mariborske oblasti nekdanji civilni komisar in okrajni glavar – sedaj po nazivu sreski poglavar – Gašpar Lipovšek opravil nadzor obcinskega poslovanja v nekaterih vaških obcinah, je v svojem porocilu resignirano ugotavljal, da je pred jugoslovansko zasedbo »vse obcinske posle vršil notaroš, kateremu je župan ob nedeljah nekriticno podpisal, kar se mu je pac dalo v podpis. Zato je v Prekmurju tem manj umevanja za pravilno obcinsko poslovanje.«14 Vendar pa se v ogrski dobi vpliv vaških notarjev na obcinsko poslovanje ni koncal samo pri paragrafih, vejicah in pikah. Notarjev delokrog je segal onkraj formuliranja dopisov, odgovorov in obrazcev – seveda v madžaršcini. V resnici vaški notarji namrec niso bili zgolj poklicni uradniki, ampak so od njih ogr- ski županijski uradi pricakovali, da bodo v lokalnih skupnostih ravnali državotvorno ter zastopali in promovirali ogrske državne interese.15 Še zlasti iz tega razloga so bili zato vaški notarji kmalu po prihodu jugoslovanske uprave odpušceni. 14 PIŠKMS, t. e. 3, ovoj 3/6. 15 Berecz, The Politics, 61. Na drugem zborovanju t.i. Prekmurskega narodnega sosveta, ki je potekal v prostorih nekdanjega kazina v murskosoboškem hotelu Dobray, je civilni komisar porocal, da so »na zahtevo ljudstva odstavili vse ’notariuše’,« in sicer »kot madžarone in hujskace proti Jugoslaviji.«16 Obenem pa je tudi predlagal – clani sosveta pa so se z njegovim predlogom strinjali –, da naj se v sodelovanju z vašcani posameznih obcin pripravi seznam t.i. zanesljivih »rihtarjev« – gerentov. Ti naj bi kot zacasni imenovani župani skupaj z imenovanimi odborniki prevzeli upravljanje posameznih obcin. Na ta na- cin so kmalu po okupaciji vse prekmurske vaške obcine dobile od jugoslovanske uprave imenovana in potrjena obcinska vodstva, medtem ko sta bila v Murski Soboti in Dolnji Lendavi imenovana t.i. »prišleka«. V prvi je zasedel mesto gerenta policijski svetnik Alojz Kerševan, medtem ko je bilo v drugi župansko mesto dodeljeno Božidarju Severju – nemara najbolj enigmaticni osebi zgodnje dobe jugoslovanske zasedbe Prekmurja – sicer Maistrovemu prostovoljcu iz Huma pri Ormožu na Štajerskem, ki mu želja po javnem položaju v Prekmurju ni bila tuja niti v nemirnih mesecih pred jugoslovansko zasedbo.17 Sever je namrec prispel v Mursko Soboto že januarja 1919, kmalu po prodoru kapetana Jurišica, in tam v Hotelu Dobray ustanovil Narodni svet, ga razglasil za provizoricno slovensko oblast in zacel uradovati v slovenšcini. Jurišicev avanturisticni podvig se je, kot je znano, koncal klavrno, zato je tudi Sever moral pobegniti iz Murske Sobote, kamor se je že nekaj mesecev kasneje zmagoslavno vrnil.18 V Prekmurju je jugoslovanska oblast potemtakem pomembno posegla v delovanje in organizacijo obcin. Pri vzpostavljanju novih obcinskih vodstev se je poslužila instituta gerentstva – zakonodajne možnosti, ki jo je obcinska zakonodaja v avstrijski polovici dvojne monarhije poznala že v desetletjih pred izbruhom prve svetovne vojne. Institut gerentstva je avstrijski državni, t.i. politicni upravi 16 Kokalj, Prekmurski Slovenci, 26. 17 Kokalj, Prekmurski Slovenci, 31. 18 Delovanje Božidarja Severja v mesecih po jugoslovanski zasedbi Prekmurja je doslej podrobneje obravnaval zgolj László Göncz, Božidar Sever. Na voljo je sicer obilica arhi vskih virov, denimo AS 60, Prekmurje V, 13428/1920; PAM 1691, t. e. 3, 111; PAM 1691, t. e. 3, 121/1; PIŠKMS, t. e. 25; ovoj 25/57 itn. omogocal, da je v primeru nezadovoljivega ravnanja župana v dolocenih primerih tega odstavila in na njegovo mesto imenovala gerenta, ki je nato s pomocjo zaupnikov opravljal funkcije iz delokroga avtonomne obcinske uprave.19 Tozadevno je sicer znanih nekaj bolj ali manj razvpitih primerov imenovanja gerentov na Kranjskem, vendar pa se je avstrijska oblast v resnici zacela tega instituta pogosteje posluževati šele v casu prve svetovne vojne – tako za odstranjevanje županov, ki so veljali za sumljive oziroma nevarne za javno varnost, kakor tudi za nadomestitev tistih, ki so bili vpoklicani v vojsko.20 Po razpadu Avstro-Ogrske pa je Narodna in kasneje Deželna vlada na ozemlju pod njenim nadzorom in upravo institut gerentstva uporabila za množicno »cišcenje« in odstanjevanje županov, ki naj bi domnevno delovali »proti Jugoslaviji in proti koristim obcinstva.«21 Kdo so bili prekmurski vaški gerenti in obcinski odborniki v prvih letih jugoslovanskega Prekmurja? To so bili vašcani – brez izjeme moškega spola –, ki so bili izbrani in imenovani iz vrst domacinov. Šlo je, skratka, za posameznike, prebivajoce v vaseh neke obcine, ki so imeli v tej obcini domovinsko pravico. Doticni obcini so placevali obcinske davke (doklade) in opravljali dolocena dela (cišcenje potokov in popravljanje cest), to pa jim je v zameno dajalo pravico do sodelovanja in soodlocanja pri obcinskih zadevah. Ce pogledamo njihov socialni status oziroma položaj, potem vidimo, da so bili gerenti skoraj brez izjeme skromni kmetovalci; številni med njimi so – vsaj sodec po virih – živeli v zelo ubornih socialnih razmerah. Da je bila njihova revšcina za zunanjega opazovalca izstopajoce dejstvo, vredno omembe in komentarja, lahko razberemo tudi iz zgoraj omenjenega porocila Janka Brejca. Med svojim obiskom Spodnje Lendave, v 19 Gl. denimo Obcinski red, 40-41. 20 Nemara najbolj razvpit je idrijski primer, ko je oblast so- cialdemokratskega župana zamenjala z gerentom gl. Šlabnik, Frontna crta, 42–61. O obcinskih odborih, ki so bili razpušceni med vojno in pred njo tudi: Obcinska uprava, november 1916; Prav tam, april 1913. 21 AS 61, škatla 3, nerazporejeno. Da je šlo pri odstavljanju županov in imenovanju gerentov v prvih dveh letih po razpadu Avstro-Ogrske za množicni pojav, potrjujejo številne uradne objave naredb poverjeništva za notranje zadeve glede imenovanj gerentov in gerentskih sosvetov. Gl. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani in Uradni list deželne vlade za Slovenijo. casu potovanja po Prekmurju jeseni 1919, so ga tam pricakali komandant mesta, vse slovensko uradništvo ter gerenti iz lendavskega okrožja. Sle dnji so na predsednika Deželne vlade »napravili jako beden utis. Slabo hranjeni in slabo obleceni.«22 Razmere se vsaj sodec po opisu Gašparja Lipovška – nekakšnega prekmurskega gubernatorja, ki je od junija 1920 od novembra 1936 kot civilni komisar oziroma okrajni glavar za Prekmurje ter kasneje kot sreski poglavar iz Murske Sobote usmerjal delovanje jugoslovanskega uradništva v (severnem) Prekmurju –, niso pretirano izboljšale niti vec let po jugoslovanski zasedbi. Ko je leta 1926 Lipovšek kot murskosoboški sreski poglavar opravljal revizijo poslovanja obcin na Gorickem, je v porocilu posebej izpostavil, da so na celu obcin »neuki seljaki, ki umejo pac ravnati s plugom, ne znajo pa sukati peresa« – gerenti so »poljedelci, ki se niso nikoli ucili slovenšcine, katerim dela knjižni jezik velike težave, manjši ljudje, ki morajo pa dnevno delati v svojem gospodarstvu in se šele po opravljenem dnevnem delu lotijo izmuceni in utrujeni reševanja spisov.«23 Podobo materialnega položaja gerentov razkriva tudi dejstvo, da so se zaradi eksistencnih razlo- gov številni med njimi kmalu po imenovanju na gerentski položaj tej casti odpovedali. Na zacetku aprila 1920 je tako župan obcine Nemcavci pisal civilnemu komisarju, da se za župansko cast, “dolji zavalin, ar tako malo posestvo man, kaj z toha ma- loga dohotka živeti nemorem in tak sam presiljen kaj sebi in falaminiji morem indrik kruha iskati ar sam vö vuceni mašinister I tak po leti na vec mesencov zdumi odidem I tak obcinsko županstvo sponyavati sam nej mogoci.«24 Podobno kot nemcavski župan je par tednov prej tudi gerent obcine Gornji Petrovci zaprosil za razrešitev z županskega mesta, ceš da je kot lastnik mlatilnega stroja primoran služiti si kruh od vasi do vasi, zaradi cesar ne utegne opravljati županskih dolžnosti.25 Ob zvecine skromnem socialnem in gospodarskem ozadju je bila vaškim gerentom skupna tudi nezadostna splošna izobrazba in predvsem nepoznavanje županskih pristojnosti in odgovornosti kar zadeva obcinsko poslovanje. Okrajni glavar je 22 Kot v op. 10. 23 PIŠKMS, t. e. 3, 3/6. 24 PIŠKMS, t. e. 4, 4/38. 25 PIŠKMS, t. e. 1, 1/47. Seznam postavljenih gerentov v obcinah Prekmurja (PIŠKMS, t.e. 2, 2/27) sicer za gerente organiziral vrsto tecajev, a se je kljub temu kmalu izkazalo, da so ogrska tradicija upravljanja vaških obcin s pomocjo poklicnih vaških notarjev, ki so skrbeli za obcinsko poslovanje pred jugoslovansko zasedbo, in predvsem izrazito skromni “kadrovski potenciali«, ki so bili na voljo v prekmurskih podeželskih obcinah, popolnoma ohromili delovanje municipialne avtonomije. Kmalu po namestitvi gerentov se je izkazalo, da so vaški župani do te mere nevešci obcinskega poslovanja, da je bilo treba vzpostaviti “ad hoc« uradniška me- sta obcinskih tajnikov, ki so po svoji funkciji in položaju zelo spominjali na vaške notarje. Šlo je za izobražene posameznike – povecini za »prišleke« –, ki so, na identicen nacin kot notarji v ogrski dobi, dobili pristojnost za vec obcin in v njih skrbeli za ustrezno obcinsko poslovanje, za evidentiranje in pripravljanje listin, za zapisnike in obracune itn. Vendar pa je bil ta uradniški položaj v Prekmurju kmalu ukinjen. Razpoložljiva državna sredstva za financiranje obcinskih tajnikov niso zadošcala, vaške obcine pa so se praviloma upirale pobudam civilnega komisarja, da bi za njihove storitve pla- cevale iz obcinskih proracunov. Poslednji žebelj v krsto instituta obcinskih tajnikov so zabili tajniki sami, ko so se poskusili organizirati v nekakšen sindikat, pa tudi s tem, da so pred državnozborskimi volitvami domnevno agitirali za Radicevo Hrvatsko seljacko stranko. Posledicno so bili obcinski tajniki novembra 1922 odpravljeni, obcinski gerenti pa so bili odtlej pri opravljanju obcinskih poslov prepušceni samim sebi oziroma neformalni pomoci orožnikov oziroma uciteljev, ki so prebivali v bližini.26 V postopku izbire in odlocanja o imenovanju posameznih gerentov je državna oblast pogosto sledila željam in pricakovanjem lokalnega prebivalstva. Civilni komisar je tako obicajno narocil lokalnemu orožniškemu poveljniku, naj na terenu preveri razpoloženje in pricakovanja prebivalstva in poroca o svojih opažanjih. Iz tovrstnih porocil lahko razberemo, da je zlasti jugoslovanski var- nostni aparat ustreznost gerentov presojal tudi z vidika politicne zanesljivosti in lojalnosti do oblasti. 26 O zaposlovanju in odslavljanju prekmurskih obcinskih tajnikov si je mogoce ustvariti predstavo na osnovi obse žne dokumentacije v PIŠKMS in AS 60, Prekmurje IV/V in Prekmurje V. Potem ko je v Nemcavcih zgoraj že omenjeni gerent zaradi eksistencnih razlogov odložil svojo funkcijo, je stekel postopek iskanja novega. Orožniška postaja Puconci je kmalu porocala civilnemu komisarju, »da v obcini NEMCOVCI bi bil in voljen prevzeti obcinske posle kod gerent JOSIP GOMBA štev. 18, omenjeni je pravi Slovenec, in tudi zanesljiva oseba. Z gor omenjenim je ljudstvo obcine NEMCOVCI popolnoma zadovolno da prevzame posle obcinskega gerenta.«27 Na izbiro gerentov je v prvih mesecih jugoslovanske zasedbe Prekmurja še zlasti vplival poprejšnji premislek o morebitnih posledicah, ki bi jih za državno in javno varnost lahko imelo imenovanje nekega posameznika na gerentsko funkcijo. V obdobju do podpisa trianonske mirovne pogodbe junija 1920 je bila državna meja med Kraljevino SHS in Kraljevino Ogrsko še zmeraj zgolj provizoricnega znacaja, pri cemer so se v nekaterih predelih Prekmurja sprico katastrofalnih socialnih razmer in madžarske agitacije širili protijugoslovanski sen- timenti. Vendar pa je bilo tudi v letih po podpisu mirovne pogodbe – še zlasti v obdobju do leta 1924, ko je bila državna meja dokoncno zakolicena tudi na terenu – vprašanje varnosti in zanesljivosti še zmeraj pomemben kriterij, po katerem je jugoslovanska uprava v sodelovanju z orožniškimi formacijami na terenu izbirala gerente. V vsakem prime- ru so med vašcani v prvi vrsti iskali zanesljive osebe. Ko se leta 1921 v Križevcih niso uspeli dogovoriti glede novega gerenta, jim je pisal okrajni glavar in narocil, naj vendar to cimprej storijo. Pri tem pa jim je zabical, da mora biti župan »vsega zaupanja vreden mož, ki bo sposoben in vreden prevzeti župansko cast.«28 Ce se je izkazalo, da gre tozadevno za nezanesljive osebe, je sledila menjava gerenta. Z jeklenim prijemom in budnim ocesom jugoslovanskega varnostnega aparata se je imel tako že kmalu po svojem imenovanju priložnost seznaniti župan Cankove Ivan Bac. Že 24. novembra 1919 je komandir orožniške postaje porocal, da je Bac »v vseh javnih zadevah jako nemaren in tudi nezanesljiv.« Med drugim naj bi skrivoma podpiral tihotapce. Iz tega razloga je komandir v pismu civilnemu ko 27 PIŠKMS, t. e. 4, 4/38. 28 PIŠKMS, t. e. 4, 4/20. misarju predlagal, naj »kot župana enega drugega moža postavi in sicer enega katerega naj ljudstvo zbere, ali naj se da tukajšnji postaji ukaz, da enega sposobnega moža, s katerim bi bilo tudi vecina ljudstva zadovoljno predlaga.« In res, civilni komisar se je s predlogom strinjal in narocil žandarmerijski postaji, naj »pri volitvi posreduje« na nacin, da bo predal gerent Bac »v 48 urah službo drugemu od ljudstva izvoljenemu gerentu.«29 Še zlasti v širši okolici Lendave, na podrocjih, kjer je strnjeno prebivala madžarska oziroma ma- džarsko govoreca manjšina, je ob siceršnji zanesljivosti pomembno vlogo pri presoji ustreznosti nekega kandidata za gerentsko funkcijo igrala tudi nacionalnost. Potem ko je gerent v Dolgi vasi Jožef Raj oktobra 1920 zaprosil civilnega komisarja, naj ga odveže gerentske funkcije, je bil za mnenje o ustreznem kandidatu povprašan komandir orožniške postaje Dolnja Lendava. Lendavski komandir je v Mursko Soboto porocal, »da v obcini Dolgavas in Goricah dolgovaških – skupna obcina, katera šteje približno 1700 duš ni nobenega primernega in sposobnega gerenta, kateri bi slovensko govoriti in pisati znal na razpolago oziroma noce nobeden domaci obcan prostovoljno gerentstvo v obcini Dolgavas prevzeti, ker se stranke nocejo sporazumeti, posebno v Dolgavasi brez Goric kjer bi najraje kakega zagrizenega Madjara za župana imeli.«30 Komandir je zato predlagal, naj civilni komisar kot gerenta zacasno imenuje kakšnega državnega uradnika, ki bo vsaj za silo uredil poslovanje obcine, pri tem pa naj mu kot namestniki in odborniki pomagajo domacini. Tudi v obcini Centiba pri Dolnji Lendavi je pr- votnega gerenta, ki je bil madžarske narodnosti, zamenjal socialno slabše stojeci Slovenec. O posledicah, ki jih je ta zamenjava povzrocila, pa je civilnemu komisarju decembra 1920 porocal že omenjeni Božidar Sever, v tistem casu dolnjelendavski gerent in predsednik »Zveze županov in obcinskih predstojnikov okraja v Dolnji Lendavi (Prekmurje),« da je med Madžari »nastal naenkrat strašen trušc, kako pa pridemo mi kmetje do tega, da bi upravljal našo obcino siromašni Slovenec, ker smo dosedaj bili mi vajeni gospodariti. Napaka, katero je seveda storil novi gerent je bila ta, da se je hotel 29 PIŠKMS, t. e. 2, 2/13. 30 PIŠKMS, t. e. 2, 2/53. mašcevati nad prejšnjimi gospodarji, ter si je izbral gerentski sosvet izmed samih Slovencev, ki stanujejo v goricah.« Položaj v obcini je postajal vse bolj napet, a so na koncu spor zgladili na nacin, da so bili v obcinski svet ob županu in dveh Slovencih izvoljeni še trije Madžari.31 Zanesljivost, državni varnostni interesi in pripisana nacionalnost so bili potemtakem kljucni elementi birokratskega merila, s katerim so prekmurski uradniki in orožniki presojali ustreznost kandidatov za zasedbo gerentskih in obcinskih odborniških mest. Kot kažejo nekateri primeri, pa ti kriteriji niso bili absolutni in brezpogojni. Kompleksne razmere, ki so vladale v Prekmurju v mesecih in letih po »osvoboditvi,« so namrec jugoslovanske oblastne urade silile v sklepanje kompromisov. Zaradi odslovitve vaških notarjev je v pokrajini mocno primanjkovalo izobraženega lokalnega osebja z dobrim uvidom v lokalno socialno in politicno dinamiko. Tak manko kompetentnih oseb bi že v obicajnih razmerah ohromil obcinsko poslovanje. Še toliko bolj pa je bilo to znacilno za obdobje neposredno po koncu prve svetovne vojne, ko se je jugoslovansko uradništvo v Prekmurju soocalo z globoko socialno krizo, ki bi lahko ob primerni protijugoslovanski agitaciji nudila precej politicnega netiva za izbruh množicnega nezadovoljstva.32 Tehtanje med varnostjo in zanesljivostjo obcinskega poslovanja na eni strani in njegovo ucinkovitostjo na drugi, je zato tudi najvplivnejše predstavnike jugoslovanske oblasti v Prekmurju sililo k temu, da pogledajo vstran ali skozi prste – oziroma da, ce je treba, tudi zamižijo na obe ocesi. Nenavaden primer vaškega notarja Kalmana Györyja, domacina iz Murske Sobote, ki je do odslovitve oktobra 1919 skrbel za obcinsko uradovanje v vaških obcinah Cernelavci, Vešcica, Kupšinci, Cernci, Setovci, Krog, Bakovci, Rakican in Nemcavci, je tozadevno nadvse poveden.33 Ce je jeseni 1919 kot »madžaron« in »protijugoslovanski hujskac« izgubil službo, je nekaj mesecev kasneje po vsem sodec ponovno sodeloval pri obcinskih opravilih. To je 31 PIŠKMS, t. e. 1, 1/60. 32 O izbruhih ljudskega uporništva in nezadovoljstva na da našnjem slovenskem in širšem jugoslovanskem ozemlju v »prevratni dobi« gl. Centrih, Govorile so celo strojnice; Beneš, The Green Cadres; Banac, Emperor Karl. 33 PIŠKMS, t. e. 4, 4/42. zelo zmotilo civilnega komisarja. Iz civilnega komisariata je zato novembra 1920 na naslov Gustava Puša, predstojnika oddelka državne policije v Mur- ski Soboti in socasno tudi gerenta obcine Murska Sobota, romal uradni dopis. Civilni komisar je v dopisu Puša opozoril, da je iz korespondence civil- nega komisariata z murskosoboško obcino mogoce razbrati, da »pri obcinskem uradu v Murski Soboti kot tajnik namešceni bivši obcinski bilježnik Györy v imenu županstva podpisuje ter se celo poslužuje obcinskega uradnega pecata« – in to navkljub komisarjevim eksplicitnim navodilom, naj se Györy odpusti. Civilni komisar Lipovšek je k temu dodal še naslednje: »Kakor je gospodu predstojniku znano, je bil Györy radi protidržavnega delovanja od tukajšnjega urada enkrat že pravnomocno obsojen in je doticno kazen že odslužil. Tudi drugace mi je znano, da se mož ne more sprijazniti z našimi okolišcinami. Zato smatram, da je absolutno nedopustno, da bi on izdajal kakšna potrdila s svojim podpisom v imenu županstva ali da bi se mu mogel poveriti obcinski pecat. Gospodu vodji vnovic narocam, naj temu nedostatku energicno odpomore in skrbi, da cimprej prevzame mesto obcinskega tajnika druga oseba, ki bo uživala zaupanje slovenskega prebivalstva v Mursku Soboti. O Györy-u se tega ne more trditi. Zadevno porocilo pricakujem ob povratku spisa cim prej.«34 Murskosoboški gerent in predstojnik oddelka državne policije v tem mestu je še isti dan (2. novembra 1920) odgovoril civilnemu komisarju, opozarjajoc, »da je poverjen obcinski tajnik Györy z izdajo potrdil o družinskih in premoženjskih razmerah tukajšnjega revnega prebivalstva v svrho dobave žita potom nakazil tuk. okr. glavarstva. To se je poverilo Györyu radi tega, ker najbolje pozna tuk. prebivalstvo in se mu je tudi narocilo naj taka potrdila daje le tistim, ki nimajo …. To sem civ. komisarjatu že ponovno porocal. 34 PIŠKMS, t. e. 1, 1/12. Da je bil Györy kaznovan, mi je osebno znano, ker sem doticno preiskavo vodil sam. Györy je bil na seji obcinskega sosveta dne 23. VII. 20 predlagan in sprejet je soglasno v službo kot obcin- ski tajnik in je bil prepis doticne obcinske seje poslan civilnemu komisarijatu. Ako bi se ga hotelo danes, kakor se to naroca v citiranem nalogu okrajnega glavarstva odsloviti, bi zadelo to na velike težkoce. Resnici na ljubo moram pripomniti, da je Györy opravljal svoj posel dosedaj v zadovoljnost. Zlasti je sestavljal dobro razne sezname, kakor spisek rekrutov, popis živine in drugo, kar bi komu drugemu, ki ne pozna razmer, ljudi in jezika delalo velike težkoce. Ako je tamuradno razen omenjene kazni o njem kaj neugodnega znano, prosim da se me o tem obvesti, da se zamorem po tem ravnati.«35 Ime nekdanjega vaškega notarja Kalmana Györyja je bilo sicer v mesecih po jugoslovanski zasedbi vpisano tudi na »Seznam politicno nezanesljivih in državi nevarnih oseb in inozemcev obmocja 5. orožniške cete.«36 Na ta seznam so cujece jugoslovanske sile, zadolžene za ohranjanje reda in discipline v Prekmurju, sistematicno vpisovale vse prekmurske prebivalce, osumljene prikritega oziroma javnega delovanja zoper Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Ob Györyjevem imenu in priimku je bilo tako v seznamu pripisano, da je »madžarskega duha,« ocitana pa mu je bila »propaganda za priklopitev Prekmurja k Madžarski.« Zaradi tega so ga orožniki okarakterizirali z oznako »nevaren.« Vendar pa Györy ni bil edini primer posameznika, ki je z novo oblastjo sodeloval navkljub protijugoslovan- skim stališcem, dejanjem ali custvom. Po vsem sodec je bilo prekmursko politicno-administrativno sivo polje, kjer so se zaradi širših družbenih okoli- šcin zapovedani državni ideali vsakodnevno srecevali s pragmaticnimi uradniškimi preudarki, še kar veliko. In vse kaže, da je bila jugoslovanska oblast za pomiritev prebivalstva in zagotovitev kolikor toliko stabilnih socioekonomskih razmer pripravljena sklepati še vecje kompromise. Tako je bil že 35 Ibid. 36 AS 60, Prekmurje IV/V, »Seznam politicno nezanesljivih in državi nevarnih oseb in inozemcev obmocja 5. orožniške cete«. marca 1923 v Murski Soboti za gerenta imenovan domacin, ugledni odvetnik Ludvik Šömen – tisti Ludvik Šömen, ki se je, tako kot Györy, na zacetku jugoslovanske dobe znašel na seznamu politicno nezanesljivih, ceš da je »madžarskega duha,« saj da mu ni tuja »propaganda v prid Madžarski,« in ki je zato »nevaren« za jugoslovansko oblast. Zdi se skratka, da je državnim uradnikom, ki so imeli v pokrajini v rokah škarje in platno, kmalu posta- lo jasno, da v obstojecih pogojih ekonomskega in socialnega razsula, s katerim se je v letih po vojni soocala Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, v Prekmurju ne bo mogoce obvladovati razmer brez kohabitacije z lokalno elito. V virih pa najdemo tudi številne primere prekmurskih domacinov, ki so odložili gerentsko funk- cijo oziroma zavrnili imenovanje, saj niso zmogli ali pa se niso cutili zmožne nositi bremena odgovornosti za delovanje obcinske uprave. Številni, ki so bili imenovani kmalu po jugoslovanskem prihodu, so se položaju odpovedali. Nekateri izmed tistih, ki so bili predlagani kot njihova zamenjava, pa so v svojih dopisih, naslovljenih na civilnega komisarja, na dolgo in široko utemeljevali, zakaj da niso primerni za gerentsko cast. Ob siceršnji go- stobesednosti lahko po drugi strani v dokumentih zasledimo tudi strnjena, a tehtna pojasnila. Ko so decembra 1920 obcani izbrali za gerenta obcine Bokraci Matijo Rituperja, je ta imenovanje odklonil z utemeljitvijo: »Jaz ne morem sprejeti gerentskih poslov, ker sem nesposoben.«37 Po drugi strani nas seveda ne more presenetiti niti dejstvo, da so številni kandidati za gerentski položaj pokazali veliko entuziazma in energicnosti, ko se je ponudila priložnost, da prevzamejo obcinske vajeti v svoje roke. V resnici je marsikateri posameznik nadzor nad obcinskim poslovanjem videl kot priložnost – zase in za svojo vaško klientelo. Spomladi 1926, denimo, se je gerent obcine Dolnji Slaveci pritožil sreskemu poglavarstvu v Murski Soboti, »dasose po Obcini skuper zbrali Odborniki i Ocinari paso mene tožili dasonej poredi sklenjeni Obcinski racuni /…/ Zdaj sosepa skuper zbrali potistem pamene tožijo pa Obcino gor burkajo danaj mene nic nabogajo kanjim jas šafar liki zamenof hodijo po Obcini paje gor burkajo pamene šinfajo 37 PIŠKMS, t. e. 4, 4/39. pagovorijo danaj nišce naredi Obcinske cesta pana puca potoke dokec nedo meli drugoga župana.«38 Ker je zaradi nezadovoljstva z obcinskim vodstvom grozilo, da bodo ceste in potoki – za njihovo ci- šcenje je namrec bila zadolžena obcina, delo pa je organiziral župan – ostali nevzdrževani, je sreski poglavar narocil orožniški postaji v vasi Serdica, naj varuhi reda na terenu preverijo, »kaj je na stvari in ali bi bilo treba proti navedenim postopati.« Po opravljeni preiskavi je patrulja porocala, da se v obcini res zbirajo podpisi proti gerentu, to pa zato, »ker so opazili odborniki da dela obcinski gerent manipulacije pri obcinski blagajni.« Vendar pa odborniki niso »hodili po obcini in burkali ljudi da ne smejo popravljati ceste in izvrševati obcinskih del.« Izkazalo se je, da prebivalstvo gerenta resnicno ne mara, a to naj bi bila njegova krivda, saj »izvaja gerent svoje posle v zadnjem casu jako strankarsko in imajo njegovi prijatelji vedno posebne ugodnosti kar napram svoje nasprotnike vedno sekira.« • Tudi dobrih sedem let po jugoslovanski zasedbi so bile razmere v številnih prekmurskih vaških obcinah po pricevanju murskosoboškega sreskega poglavarja dalec od solidnih. Ponekod so bile pravzaprav še zmeraj docela obupne. Potem ko je Gašpar Lipovšek septembra in novembra 1926, nato pa še januarja 1927 opravljal revizijo poslovanja v obcinah Kuzdoblan (Kuzma op. p.), Sotina, Matjaševci, Trdkova, Tešanovci, Vucja gomila, Fokovci, Petanjci, Tišina, Tropovci in Gradišce, je v porocilu ma- riborskemu velikemu županu zapisal, da »pri vseh obcinah vladajo najprimitivnejše razmere.« »Niti ena izmed navedenih obcin nima lastne obcinske hiše ali pisarne. Gerenti uradujejo povsod v svojih stanovanjih v sobah pri najbolj slabih higijenskih prilikah. Nobena obcina nima lastnega tajnika ali pisarja, gerenti – neuki kmecki ljudje – uradujejo pac po najboljši vednosti. Seveda so primorani za vsako najmanj nešablonsko delo naprositi za pomoc ali žandarmerijo ali ucitelja oziroma prihajajo semkaj v urad po navodila.«39 Vse obiskane obcine so premogle zgolj en kos obcinskega inventarja: obcinsko lado ali skrinjo, ki se uporablja za shranjevanje najpomembnejših knjig in spisov. Vecina županov 38 PIŠKMS, t.e. 3, 3/3. 39 PIŠKMS, t.e. 1, 1/6. Navodila velikega župana za revizijo obcinskega poslovanja v srezu Murska Sobota, 17. maj 1926 (PIŠKMS, t.e. 3, 3/6) ni vodila delovodnikov in ni sestavljala zapisnikov obcinskih sej. Nobena obcina ni imela kazala k obcinskim spisom. Ni bilo izkazov o popisu in gibanju prebivalstva, o obcinskih revežih, slepcih, umobolnih, gluhonemih. Le delovodnik o izdanih živinskih potnih listih je bil voden »dokaj vestno,« pa tudi, tako Lipovšek, »prijavno knjigo tujih vojaških obvezancev in odjavno knjigo lastnih vojaških obvezancev vodijo povsod v prav lepem redu, cisto in pregledno ob uporabi uradno dodeljenih tiskovin.«40 Na podobne razmere je Lipovšek naletel že nekaj mesecev prej, pomladi 1926, potem ko ga je veliki župan pooblastil, naj izvrši »po v tamošnjem srezu veljavnih ogrskih zakonih in predpisih revizijo obcinskega gospodarstva in poslovanja« in naj bo pri tem pozoren, »da se nedostatki, pomanjkljivosti in nerednosti v obcinskem poslovanju odpravijo« – da naj, skratka v obcinsko poslovanje prekmurskih obcin koncno uvede red.41 Po reviziji »obcinskega gospodarjenja in denarnega poslovanja« v obcinah Vidonci, Gornja Lendava, Gornji Slaveci, Dol. Slaveci, Sv. Jurij, Rogaševci, Nuskova, Serdica, Ocinje in Kramarovci, je Lipovšek sklenil, da »pri danem položaju nisem mogel pricakovati posebnega uspe- ha.« Z obcinami upravljajo neizobraženi kmetje, pri cemer niti »ena revidiranih obcin nima lastnega obcinskega doma, da, niti pisarne nima nobena. Gerent uraduje v sobi ali hiši, v kateri se s svojo družino cez dan zadržuje in ki mu služi tudi za spalnico. Da je pod takimi okolišcinami tocno obcinsko poslovanje nemogoce, leži pac na roki.«42 Ce je bilo blagajniško poslovanje v vecini obcin zadovoljivo, je v obcini Dolnji Slaveci Lipovšek ugotovil, da je »v obcinskih racunih tak nered, da bo revizijo mogoce izvršiti še le po ureditvi povodom predaje obcinskih poslov novemu gerentu. Sedanji gerent je bil na dan revizije tako pijan, da ni bilo mogoce z njim govoriti.«43 Tudi gerenta obcin Sv. Jurij in Ocinje sta vodila »obcinsko blagajno v takem neredu in nepreglednosti, da sem ju pozval, da mi do 15. maja ob priložnosti v M. Soboti data pojasnila k racunskim zakljuckom odnosno prineseta od obcinskega zastopa podpisana rekonstruirana letna 40 Ibid. 41 PIŠKMS, t. e. 3, 3/6. 42 Ibid. 43 Ibid. obracuna.«44 Svoja opažanja je Lipovšek zakljucil z naslednjimi besedami: »Izkustvo me uci, da prehudo pritiskanje in žuganje ali kaznovanje tukajšnjih gerentov nikoli ni zade- lo v živo. Doticni gerent noce ostati dalje na svojem mestu, vsak se boji postati mu naslednik, kar ima za posledico, da postane gerent castilakomnež, ki je za obcinsko poslovanje najmanj sposoben. Pri vsakem uradovanju je treba razsodnosti in spretnosti; prav posebej pa velja to še za obcine in vse agende, ki so v zvezi z njo, tembolj ker mora imeti upravni uradnik pred ocmi skorajšnje uveljavljanje novega obcinskega zakona, ki bo na polju poslovanja v obcinah prinesel zelo tehtne spremembe. Za izvršitev revizije so gerenti prav hvaležni, ker jim je edino tako mogoce ob roki spisov in obcinskih seznamov dati njim razumljiva pojasnila, poducila in opominje in sicer vprico dveh ali vec obcinskih poglavarjev, da tudi le ti uvidijo, da so gerenti oblastno primorani voditi gotove knjige in spise. K revizijskemu uradovanju pritegnem vedno tudi vsaj dva obcinska poglavarja.« Ceprav lahko Lipovškova pojasnila razumemo tudi kot poskus zagovora in obrambe pred ocitki lastnega predstojnika, ki ga je po vsem sodec sumil pomanjkljivega nadzora nad delovanjem vaških obcin, pa je bil po drugi strani tovrsten opis razmer tudi nedvoumno sporocilo najvišjega predstavnika državne oblasti v Prekmurju hierar- hicno nadrejenim uradom, da je v prvih povojnih letih jugoslovanska država pri uveljavljanju lastnih pricakovanj in zahtev v prikljuceni in domnevno odrešeni pokrajini naletela na omejitve, ki jih v svojih prizadevanjih po cimvecjem obvladovanju in nadzoru prekmurskega ozemlja in prebivalstva preprosto ni bila v stanju preseci. Po eni strani je ocitno, da država ni razpolagala s cloveškimi in materialnimi resursi, ki bi bili potrebni za korenitejši poseg v družbeno tkivo prekmurskih vaških skupnosti. Vprašanje pa je tudi – vsaj iz perspektive dvajsetletne zgodovine prve Jugoslavije –, ce je za radikalne politicne, socialne in kulturne reforme sploh premogla resen motiv. Z drugimi besedami: veliko resursov bi bilo potrebnih za radikalni lom in hitro vzpostavitev obcinske samouprave, ki bi 44 PIŠKMS, t. e.3, 3/6. delovala v skladu s pricakovanji državne administracije in upoštevajoc obstojeci zakonodajni okvir. Teh resursov Kraljevina Srbov, Hrvatov in Sloven- cev vsaj v prvem letu svojega obstoja preprosto ni premogla.45 Po drugi strani pa je v Prekmurju živelo prebivalstvo, ki se je zelo postopoma prilagajalo na nov politicni, kulturni in socialni okvir, ki so ga cez Muro uvozili »prišleki« – slovenski uradniki, ucitelji in orožniki. Slabo izobraženo kmecko prebivalstvo pac ni poznalo »avstrijske« obcinske zakonodaje, predvsem pa do jugoslovanske zasedbe ni imelo priložnosti za aktivnejše sodelovanje v obcinski samoupravi na nacin, kot je to potekalo na drugi strani Mure. To prebivalstvo je živelo v razmerah z zelo drugacno tradicijo vaške samouprave. Naposled pa je gerentom, ki so obiskovali ogrske vaške šole in se nekaj malega naucili pisati zgolj v prekmurskem oziroma madžarskem jeziku, tudi uradovanje oziroma komunikacija v knjižni slovenšcini z druge strani Mure seveda predstavljala velik izziv.46 • Z nasiljem in brezpravjem je sicer mogoce mar- sikaj spremeniti tudi cez noc. A proces prilagajanja, ki mu je bilo od avgusta 1919 naprej podvrženo prekmursko prebivalstvo, je v resnici potekal v pogojno demokraticnih razmerah, upoštevajoc obstojeci zakonodajni okvir. Redki so bili primeri in zelo kratka so bila obdobja, ko bi »staroavstrijski« uradniki, ki so v »slovenskih« predelih nove države južnih Slovanov ohranili svoje uradniške položaje tudi po propadu dvojne monarhije, suspendirali ustaljene administrativne procedure in veljavni zakonodajni okvir. Tudi zato je bil proces adaptacije in transformacije prekmurske družbene stvarnosti lahko zgolj precej pocasen. In iz tega razloga je obcinsko poslovanje v prekmurskih vaških obcinah v obdobju, ko so obcine vodili imenovani gerenti, trajalo osem oziroma devet let, saj so prve obcinske volitve v pokrajini potekale šele v letih 1927 in 1928. Vendar pa so prekmurske vaške obcine tudi po tem 45 O tem, da Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev s temi resursi ni razpolagala: Lampe, Yugoslavia as History in Calic, A History of Yugoslavia. 46 Prim.: Kosi, Summer of 1919. še nekaj let živele naprej svoje specificno administrativno in politicno življenje, saj je do resnicne spremembe v njihovem ustroju in delovanju prišlo šele leta 1933, ko je bila na osnovi novega zakona izvedena komasacija. Namesto dotedanjih 174 je odtlej v Prekmurju delovalo samo še 31 obcin.47 Avgusta 1919 so prekmurske vaške obcine dobile nove štampiljke s slovenskimi krajevnimi imeni. Vaške notarje so zamenjali obcinski tajniki, madžarske župane pa od jugoslovanske oblasti imenovani gerenti. Navodila so odslej prihajala od drugod, povsem na novo je bila zasnovana država in drugacna od poprejšnje ogrske je bila tudi ideologija, ki je upravicevala južnoslovanski državni pro- jekt. A kljub temu primer delovanja vaških obcin lepo razkriva, da je dolocena dedišcina kljub temu vztrajala še leta po razpustu dvojne monarhije. Imperialnih kontinuitet iz casov dvojne monarhije ni bilo mogoce odpraviti cez noc, transformacija pa je potekala zelo pocasi. Avgusta 1919 je potemtakem Prekmurje odšlo iz Ogrske – vendar pa je Ogrska kljub temu še dolga leta po jugoslovanski zasedbi ostajala v Prekmurju. Viri in literatura Arhivski viri: ARS – Arhiv Republike Slovenije AS 60 Pokrajinska uprava za Slovenijo, Predsedstvo (1918–1924) AS 61 Pokrajinska uprava za Slovenijo, Oddelek za notranje zadeve, 1919-1924 PIŠKMS – Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota PIŠKMS 1 Sresko nacelstvo Murska Sobota (1918–1941) PAM – Pokrajinski arhiv Maribor PAM 1691 Zbirka Prevratni dogodki na slovenskem Štajerskem in v Prekmurju 47 Kokalj, Prekmurski Slovenci, 241–243, 320–321. Za natan- cen popis vseh prekmurskih obcin iz obdobja pred komasa cijo gl.: Lipovšek, Prekmurje: seznam obcin. Casopisni viri: Domovina (Ljubljana), 1919. Obcinska uprava (Ljubljana), 1913, 1916. Ptujski list (Ptuj), 1919. Slovenski gospodar (Maribor), 1919. Tiskani viri: Lipovšek, Gašpar: Prekmurje: seznam obcin v abecednem redu, razvršcenih po sodnih okrajih z navedbo raznovrstnih podatkov. Murska Sobota: Okrajno glavarstvo, 1921. Obcinski red in obcinski volilni red za vojvodino Kranjsko. Ljubljana: Katoliška bukvarna, 1910. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, 1919, 1920. Uradni list Narodne vlade SHS v Ljubljani, 1918. Literatura: Banac, Ivo: “Emperor Karl Has Become a Comitadji: The Croatian Disturbances of Autumn 1918”. The Slavonic and East European Review 70, št. 2, 1992, str. 284–305. Beneš, Jakub S.: The Green Cadres and the Collapse of Austria-Hungary in 1918. Past & Present 236, št. 1, 2017, str. 207–41. Berecz, Ágoston: The Politics of Early Language Teaching: Hungarian in the Primary Schools of the Late Dual Monarchy. Budapest: CEU Press, 2013. Bogataj, Lovro: Uprava v Sloveniji od prevrata 1918 do izvršitve vidovdanske ustave. Slovenci v desetletju 1918-1928: zbornik razprav iz kulturne, gospodarske in politicne zgodovine (ur. Josip Mal). Ljubljana: Leonova družba, 1928, str. 373–88. Bresciani, Marco: Lost in transition? The Habsburg legacy, state- and nation-building, and the new fascist order in the Upper Adriatic. National Indifference and the History of Nationalism in Modern Europe (ur. Maarten Van Ginderachter in Jon E. Fox). Abingdon, Oxon; New York, N. Y. 2018. Calic, Marie-Janine: A History of Yugoslavia. West Lafayette, Indiana: 2019. Centrih, Lev: »Govorile so celo strojnice!« Boljševizem v prevratni dobi na Slovenskem: med preprostim ljudskim uporništvom in vplivi ruske revolucije. Slovenski prelom 1918 (ur. Aleš Gabric). Ljubljana: Slovenska matica, 2019, str. 311–27. Egry, Ga´bor: Fallen Between two Stools? Imperial Legacies, State-Society Relationships and the Limits of Building a Nation-State in Romania after the First World War. Südost- Forschungen, 79, 2020, str. 4-31. Egry, Ga´bor: Navigating the Straits. Changing Borders, Changing Rules and Practices of Ethnicity and Loyalty in Romania after 1918. Hungarian Historical Review, 2, št. 3, 2013, str. 449–76. Egry, Ga´bor: Negotiating Post-Imperial Transitions: Local Societies and Nationalizing States in East Central Europe. Embers of Empire: Continuity and Rupture in the Habsburg Successor States after 1918 (ur. P. Miller in C. Morelon). New York: Berghahn Books, 2018, str. 15–42. Garstenauer, Therese in Helfert, Veronika: From Imperial City to Red Vienna. The Transformations of the Municipal Administration in Vienna, 1918–1920. Hofratsdämmerung? Verwaltung Und Ihr Personal in Den Nachfolgestaaten Der Habsburgermonarchie 1918 Bis 1920 (ur. Peter Becker idr.). Wien: Böhlau Verlag, 2020, str. 93–112. Garstenauer, Therese: Unravelling Multinational Legacies: National Affiliations of Government Employees in Post-Habsburg Austria. Narrated Empires (ur. Johanna Chovanec in Olof Heilo). Cham: Springer International Publishing, 2021, str. 213–36. Haid, Elisabeth in Kosi, Jernej: State-Building and Democratization on the Fringes of Interwar Poland and Yugoslavia: Prekmurje and Eastern Galicia from Empire to Nation- State. Südost-Forschungen, 79, 2020, str. 32-70. Haslinger, Peter: Dilemmas of Security: The State, Local Agency, and the Czechoslovak- Hungarian Boundary Commission, 1921–25. Austrian History Yearbook, 49, str. 187–206. Hein-Kircher, Heidi in Kailitz, Steffen: Double Transformations: Nation Formation and Democratization in Interwar East Central Europe. Nationalities Papers 46, št. 5, 2018, str. 745–58. Igna´cz, Ka´roly: The Emergence of the Outskirts of Budapest as a New Administrative District through the Organisation of the Food Supply, 1917–1919. Südost-Forschungen, 79, 2020, str. 71-95. Jelicic, Ivan: To Ensure Normal Adiministrative Order, and for Population’s Greater Comfort? Aspects of Post-war Transition in the Political District of Volosca-Abbazia / Volosko-Opatija. Südost-Forschungen, 79, 2020, str. 96-123. Judson, Pieter M.: “Where our commonality is necessary…”: Rethinking the End of the Habsburg Monarchy. Austrian History Yearbook, 48, 2017, str. 1–21. Kokolj, Miroslav: Prekmurski Slovenci: od narodne osvoboditve do nacisticne okupacije: 1919-1941. Murska Sobota: Pomurska založba, 1984. Kosi, Jernej: Summer of 1919: a radical, irreversible, liberating break in Prekmurje / Muravidék?; Hungarian historical review 9, št. 1, 2020, str. 51–68. Kosi, Jernej: The Imagined Slovene Nation and Local Categories of Identification: “Slovenes” in the Kingdom of Hungary and Postwar Prekmurje. Austrian History Yearbook 49, 2018, str. 87–102. Kucera, Rudolf: Exploiting Victory, Sinking into Defeat: Uniformed Violence in the Creation of the New Order in Czechoslovakia and Austria, 1918–1922. Journal of Modern History, 88, 2016, str. 827–55. Lampe, John R.: Yugoslavia as History: Twice There Was a Country. Cambridge: 2003. Reill, Dominique: The Fiume crisis: life in the wake of the Habsburg Empire. Cambridge, Massachusetts: The Belknap Press of Harvard University Press, 2020. Revesz, Tamas: For the ‘Freedom and Unity’ of Carinthia? New Perspectives on the Military Remobilization in the Carinthian Borderland War (1918–1919). First World War Studies 7, 2016, šu. 3, str. 265–86. Göncz, La´szló: Božidar Sever – prvi jugoslovanski (slovenski) župan Dolnje Lendave: poudarki delovanja Božidarja Severja, povezani z Dolnjo Lendavo in Prekmurjem. Lindua: multikulturna strokovno-družboslovno-literarnoumetnostna revija Obcine Lendava 14, št. 22, 2020, str. 40–55. Šlabnik, Matevž: Frontna crta Idrija: Idrija kot primer notranje fronte med prvo svetovno vojn: magistrsko delo. Ljubljana: [M. Šlabnik], 2019. Stergar, Rok: Continuity, Pragmatism, and Ethnolinguistic Nationalism: Public Administration in Slovenia during the Early Years of Yugoslavia. Hofratsdämmerung? Verwaltung Und Ihr Personal in Den Nachfolgestaaten Der Habsburgermonarchie 1918 Bis 1920 (ur. Peter Becker idr.). Wien: Böhlau Verlag, 2020, str. 179–92. Trstenjak, Dragotin: Uprava v Sloveniji. Spominski zbornik Slovenije: ob dvajsetletnici kraljevine Jugoslavije (ur. J. Lavric, J. Mal, F. Stele). Ljubljana: Jubilej, 1939, str. 109–128. Zusammenfassung BÜRGERMEISTER, GEMEINDEN UND DIE ORGANISIERUNG DER GEMEINDEVERWALTUNG IM PREKMURJE NACH DER BESETZUNG DURCH UND DEN ANSCHLUSS AN DAS KÖNIGREICH DER SERBEN, KROATEN UND SLOWENEN Im August 1919 besetzten jugoslawische Mi- litäreinheiten die westlichen Teile des Königreiches Ungarn, d.h. das Gebiet, für welches sich auf slowenischer Seite davor der Begriff Prekmurje (Übermurgebiet) eingebürgert hatte. Die westlichen Gebiete zweier ungarischer Gemeinden – Zala und Vas – fielen dann im Juli 1920 mit dem Vertrag von Trianon an das Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen. Nur wenige Wochen nach der Okkupation wurde im Gebiet des Prekmurje mit der Einrichtung der neuen staatlichen Verwaltung begonnen. Diese war der Form nach jugoslawisch, dem Inhalt nach jedoch vollständig slowenisch, denn das gesamte Gebiet war in Verwaltungshinsicht den administrativen Behörden mit Sitz in Ljubljana untergeordnet. Die Staatsmacht, die im Prekmurje von slowenischen Beamten aus den ehemals österreichischen Teilen der Doppelmonarchie verkörpert wurde, griff sehr bald auch in die Organisation und Tätigkeit der Gemeinden ein. Auf dem untersten, lokalen Niveau organisierte und beschränkte sie die Gemeindeautonomie auf ähnliche Weise, wie sie dies seit dem Herbst 1918 in anderen Gebieten unter ihrer Kontrolle tat. Im gesamten Prekmurje wurden die Bürgermeister durch von der Obrigkeit ernannte Gerenten ersetzt, wobei es in zahlreichen Fällen auch zu einem Personalaustausch kam. Die neuen jugoslawischen Machthaber betrachteten nämlich noch Jahre nach der Okkupation und dem Anschluss die politischen Überzeugungen und Präferenzen der lokalen Bevölkerung mit Argwohn. Der slowenisch sprechenden lokalen Bevölkerung wurde oft (und nicht immer zu Unrecht) das Stigma der Ungarnfreundlichkeit (madžaronstvo) zugeschrieben, während die kompakt siedelnde ungarische Bevölkerung, die entlang der neu errichteten Staatsgrenze lebte, für die jugoslawischen Machthaber ein Sicherheitsproblem darstellte. Aus die- sem Grund blieb das System des Gerententums im Prekmurje viel länger in Geltung als in den übrigen „slowenischen“ Teilen des ersten jugoslawischen Staates. Die ersten Gemeinderatswahlen wurden im Prekmurje erst im Jahr 1927 ausgeschrieben – aber auch dies lediglich in jenen Gemeinden, in denen eine ausschließlich oder überwiegend slowenisch sprechende Bevölkerung lebte. Die Organisation und die Tätigkeit der lokalen Selbstverwaltung in den ehemals ungarischen Gebieten unterschieden sich in zumindest einem weiteren bedeutenden Detail von den übrigen „slowenischen“ Gebieten. Vor Ausbruch des Ers- ten Weltkriegs entwickelte sich auf dem Gebiet des Königreiches Ungarn die politische Kultur auf lo- kalem Niveau im Rahmen anderer sozialer und kultureller Kontexte. Diese imperiale Tradition wirkte sich verständlicherweise auch auf die praktische Tätigkeit der Gemeindeselbstverwaltung im Prekmurje der Zwischenkriegszeit aus. In zahlreichen äußerst kleinen, überwiegend ländlichen Gemein- den mit einem niedrigen Anteil an alphabetisierter Bevölkerung konnten Bürgermeister und Mitglieder der Gemeindeausschüsse nur sehr schwer den Forderungen und Erwartungen einer Amtierung folgen, welche die neuen slowenischen staatlichen Beamten aus den ehemals „cisleithanischen“ Ländern in diesem Gebiet entwickeln wollten. In den Quellen aus der Periode nach der jugoslawischen Besetzung kann man so auch zahlreiche soziokulturelle Hindernisse und ganz technische Barrieren verfolgen, auf die die neuen Machthaber bei der Durchsetzung der lokalen Selbstverwaltung im Prekmurje stießen. Der Beitrag behandelt den Prozess der Organisierung der Tätigkeit der Gemeinden unmittelbar nach der jugoslawischen Besetzung des Gebietes. Er analysiert die Schwierigkeiten bei der Einfüh- rung der Gemeindeautonomie im Prekmurje sowie die Reaktionen der lokalen Bevölkerung auf die Erwartungen der staatlichen Administration in Zusammenhang mit den vorgeschriebenen Arten der Gemeindegebarung. Schlagwörter: Bürgermeister, Gemeinden, Ge- meindeverwaltung, Prekmurje/Übermurgebiet Filip Cucek »Izgubljena« SpodnjaŠtajerska Mariborski poslanec Heinrich Wastian v graškem deželnem zboru (1918-1920)* CUCEK, Filip, dr., višji znanstveni sodelavec, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana; filipc@inz.si 929Wastian H. 323.15(497.412=112.2)"1918/…" »IZGUBLJENA« SPODNJA ŠTAJERSKA Mariborski poslanec Heinrich Wastian v graškem deželnem zboru (1918-20) V prispevku avtor analizira prevratno dobo na Spodnjem Štajerskem skozi prizmo delovanja mariborskega deželnozborskega poslanca Heinricha Wastiana. Nemci so bili z nastankom nove države prestrašeni, odpušcanja številnih nemških javnih uslužbencev so bila tako rekoc na dnevnem redu, na drugi strani pa je slovenska stran evfo- ricno krenila v nove case. Graški provizoricni deželni zbor je s svojim delom pricel 6. novembra 1918 in vkljuceval tudi nekatere poslance zadnjih predvojnih volitev (mariborska poslanca Heinricha Wastiana in Hansa Suppanza). Na naslednjih volitvah maja 1919 je Wastian kandidiral na listi štajerske kmecke zveze (Steirische Bauernpartei) in bil izvoljen kot zastopnik Spodnje Štajerske v deželnem zboru. Leta 1920 ni vec kandidiral. Kljucne besede: Spodnja Štajerska, prevrat, transformacija, tranzicija, deavstrizacija, slovenizacija, Slovenci, Nemci, obracun, Heinrich Wastian * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega pro- jekta št. J6-1801 Postimperialne tranzicije in transformacije iz lokalne perspektive: slovenska mejna obmocja med dvojno monarhijo in nacionalnimi državami (1918-1923), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. CUCEK, Filip, PhD, Senior Research Fellow, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana; filipc@inz.si 929Wastian H. 323.15(497.412=112.2)"1918/…" THE “LOST” LOWER STYRIA Heinrich Wastian, member of the Graz Regional Assembly from Maribor (1918-20)** In this paper, the author analyses the period of upheaval in Lower Styria through the prism of the activities of Heinrich Wastian, member of the Regional Assembly from Maribor. The Germans were frightened by the creation of the new state; the dismissal of many German civil servants was practically the order of the day, while on the other hand, Slovenians were euphoric about the new times. The Provisional Provincial Assembly of Graz began its work on 6 November 1918 and included some of the deputies from the last pre-war elections (the Maribor deputies Heinrich Wastian and Hans Suppanz). At the next elections in May 1919, Wastian stood as a candidate on the list of the Styrian Farmers’ Party (Steirische Bauernpartei) and was elected as the representative of Lower Styria in the Regional Assembly (he did not stand again in 1920). Keywords: Lower Styria, upheaval, transformation, transition, de-Austrianization, Slovenization, Slovenians, Germans, encounter, Heinrich Wastian ** The research was carried out within the framework of research project No. J6-1801 Post-imperial Transitions and Transformations from a Local Perspective: the Slovenian Borderlands between Dual Monarchy and Nation-States (1918-1923), funded by the Slovenian Research Agency. 124 VSE ZA ZGODOVINO Wastian je nekaj casa študiral v Münchnu in v casu celjskega gimnazijskega vprašanja kot govorec nastopil na vec solidarnostnih zborovanjih (tudi v bavarski prestolnici) ter se zavzel za pomoc »najjužnejšemu nemškemu mestu v monarhiji«. Leta 1896 je med drugim napisal knjigo Kampf um Cilli, münchensko nacionalno društvo Odin pa je za njegove velikonemške zasluge izdalo razglednico v njegovo cast. (https://oldthing.ch/Kuenstler-AK-Portraet-HeinrichWastian- studentische-Szene-0027427254, pridobljeno 5. 10. 2021) Uvod Napete nemško-slovenske nacionalne razmere, ki so bile na Spodnjem Štajerskem prisotne vse od 80. let 19. stoletja,1 so pred véliko vojno dosegle vrhunec. 2 Mednacionalnemu spopadu niso prizanesla niti turbulentna vojna leta, ko je spodnještajersko nemštvo denunciralo slovenske intelektualce (predvsem duhovnike), ceš da s srbofilskimi izjavami izdajajo domovino na eni strani, na drugi strani pa da povzrocajo splošni nemir.3 Avstrijski Nemci so želeli vojno izkoristiti za utrditev nemškega gospostva v Cislajtaniji.4 A razplet dogodkov je šel v drugo smer. 1 Prim. Cvirn, Trdnjavski trikotnik. Cucek, Svoji k svojim. 2 Goropevšek, Štajerski Slovenci. 3 Prim. Moll, Kein Burgfrieden. Moll in Cucek, Duhovniki za rešetkami. Pleterski, Politicno preganjanje. 4 Prim. Ferlež, ur., Nemci in Maribor, str. 56. Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 315-334. Slovenska politika sicer vse do zadnjih mesecev vojne ni resno razmišljala o »odhodu« iz Avstrije,5 pac pa o njenem preoblikovanju (Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje).6 Toda po Krfski deklaraciji (ki jo je medtem sopodpisal tudi Bogumil Vošnjak) poti nazaj ni bilo vec.7 Ob koncu vojne je nemška stran tako s strahom spremljala slovensko politiko, ki je med drugim ugotavljala, da je »današnji Maribor svojemu naravnemu slovenskemu okolišu odtujen,«8 sama pa stremela k temu, da zase zadrži Maribor in kraje, ki so gravitirali proti mestu ob Dravi (Dravska dolina, Slovenske gorice), oziroma ležali med t. i. jezikovno mejo in Mariborom.9 5 Prim. Cvirn, Obesiti za pete, str. 13. 6 Prim. Stavbar, Majniška deklaracija. Bister, Majestät. 7 Prim. Gacic, Dr. Bogumil Vošnjak, str. 93-114. 8 Slovenski narod, 26. 9. 1918, 3. 10. 1918. 9 Straža, 25. 10. 1918. Ko je mariborski obcinski odbor 30. oktobra 1918, dan po nastanku Države SHS,10 razglasil Ma- ribor z okolico za sestavni del avstrijske države, je Rudolf Maister 1. novembra zvecer prevzel vojaško poveljstvo v mestu (in na celotnem Spodnjem Štajerskem), v noci na 23. november razorožil nemško varnostno stražo (Schutzwehr),11 konec meseca pa s svojimi borci dosegel crto Šentpavel-Lucane-Ernovž- Radgona. To demarkacijsko crto mu je uspelo zadržati do konca bojev sredi februarja 1919, ko je bila med štajersko deželno vlado v Gradcu in Narodno vlado v Ljubljani podpisana Mariborska pogodba, ki je zacasno avstrijsko-jugoslovansko mejo dolocila na tej liniji.12 Po razpadu monarhije je dežela (zacasno) pripadla Državi in cez slab mesec Kraljevini SHS. Evforijo je bilo na slovenski strani cutiti na vsakem koraku. 13 Spodnještajersko nemštvo je bilo odrezano od stare domovine, nova Nemška Avstrija je bila prešibka, da bi mogla resneje poseci na jug, prav tako je bila tista naslednica »rajnke« monarhije, ki je mo- rala nase prevzeti breme poraženke. Slovenizacija in deavstrizacija14 sta postali eni glavnih tem, ki sta polnili casopisje. Mnogi Nemci, ki so bili aktivno vkljuceni v narodnopoliticno konfrontacijo, so že na zacetku novembra 1918 zapustili novo državo. Sledili so jim najvišji državni uradniki, kmalu pa še drugi javni uslužbenci, ki so po odslovitvi iz službe in izgubi službenih stanovanj cez noc ostali brez eksistence. Nemštvo je bilo vse bolj prestrašeno. Kljub vsemu je bilo vprašanje, komu bo pravzaprav pripadel severni del Spodnje Štajerske, nejasno, saj je o meji med novonastalima državama odlocala senžermenska mirovna konferenca. Na eni in drugi strani meje sta se oblikovali dve novi državi, ki sta vsaka zase hoteli cim vecji delež spornega ozemlja. Ce je bilo Celje nemški otok globoko v slovenski okolici in za nemštvo »izgubljeno« že pred vojno, sta bila Ptuj in Maribor bližje jezikovni meji, obkrožena z mešanimi (slovensko-nemškimi) obcinami. 10 Vec o Državi SHS glej: Perovšek, Slovenska osamosvojitev. Perovšek, Slovenski prevrat. 11 Prim. Jenuš, Ko je Maribor, str. 94-108. Hartman, Prevrat, str. 192-201. Zajšek, Raje pa hocemo, str. 419-466. 12 Nemci in Maribor, str. 59, 65. Prim. Klemencic, Germani zacija slovenske Štajerske, str. 51-55. 13 Vec gl. Zajšek, Jugoslavija, str. 7-13. 14 Dolenc, Deavstrizacija, str. 81-94. Rahten, Po razpadu, str. 206-223. Naslovnica Wastianove knjige Kampf um Cilli (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) Wastianovo delovanje do jeseni 1920 Avstrija je vztrajala pri sklenjenem nemškem posestnem stanju, kar je bila popolnoma diametralna zahteva slovenskim težnjam. Takšno stališce je zavzel tudi graški deželni zbor, ki je s svojim delom pricel 6. novembra. Deželni zbor, ki se je konstituiral na podlagi zadnjih predvojnih volitev leta 1909,15 je še zmeraj vkljuceval tudi spodnještajerske mariborske nemške poslance (nemški nacionalec Heinrich Wastian16 in socialdemokrat 15 V provizoricnem štajerskem deželnem zboru so bili poleg kršcanskih socialcev in socialdemokratov tretji politicni faktor nemški nacionalci. Straža, 8. 11. 1918. Vsaka stranka je torej izvolila iz svoje kvote 20 zastopnikov (vecinoma leta 1909 izvoljenih poslancev). – Arbeiterwille, 7. 11. 1918. Neubacher, Die Deutschdemokratische Partei. 16 Po gimnaziji v Gradcu in Mariboru je v Gradcu študiral nemšcino in zgodovino, študij pa nadaljeval na univerzi Hans Suppanz), saj je nemštvo v Maribor (za razliko od ostalih spodnještajerskih mest) polagalo še najvec upov. »V sredo, dne 6. novembra, dopoldne, se je vršila v graškem deželnem dvorcu prva seja novega štajerskega deželnega zbora, ki je sestavljen iz 20 zastopnikov nemških štajerskih svobodomislecev, 20 štajerskih nemških kršcanskih socialcev in iz 20 štajerskih nemških socialdemokratov /…/. Za predsednika zacasnega štajerskega deželnega zbora je bil izvoljen nemški nacionalni poslanec dr. Hofmann, za podpredsednika pa kršcanski socialec poslanec Hagenhofer in socialni demokrat poslanec Pongratz. Na tem zborovanju ni bilo prav nobenega zastopnika Slovencev, ker nocejo z Gradcem nic vec imeti opraviti, marvec se smatrajo samo za državljane Jugoslavije. V svojem uvodnem nagovoru je predsednik med drugim izvajal sledece: ker je odstopil štajerski cesarski namestnik grof Clary in je dežela sedaj brez cesarskega namestnika in ker je tudi odstopil deželni glavar grof Attems, je prešla vsa vladna moc in uprava nemške štajerske dežele v oblast nemškega Narodnega sveta, docim se je slov. del dežele odcepil in si uredil lastno upravo. Nato se je vršil krst Srednje in Gornje Štajerske, kateri so dali ime ‘Dežela Štajerska.’ Dolocili so, da bode zastopalo ‘Deželo Štajersko’ zacasno 60 navzocih udov, kateri si izvolijo iz svoje sredine 12 deželnih odbornikov, ti si pa zopet izvolijo iz svoje sredine dež. glavar- v Münchnu. Hkrati se je že pricel ukvarjati s publicistiko. V casu celjskega gimnazijskega vprašanja je kot govorec nastopil na solidarnostnih zborovanjih v Münchnu in Nürnbergu in se zavzel za pomoc »najjužnejšemu nemškemu mestu v monarhiji.« Leta 1896 je napisal knjigo Kampf um Cilli. Istega leta je izšla njegova študija Ungarns Tausendjährung im deutschen Lichte. Od leta 1898 je bil tajnik društva Südmark, dolgo casa pa je bil tudi clan nadzornega sveta društva Deutscher Schulverein. Leta 1905 so ga izvolili v mariborskem mestnem volilnem okraju za državnozborskega poslanca, jeseni istega leta pa še za deželnozborskega poslanca. V državni zbor se je vrnil leta 1909, ko je zmagal na nadomestnih volitvah v Gradcu, leta 1911 pa je zmagal v mariborskem in graškem volilnem okraju, a sprejel mariborski mandat. V državnem zboru si je vseskozi prizadeval za krepitev nemškega posestnega stanja na Spodnjem Štajerskem. Zato so mu obcine Maribor, Ptuj, Ormož, Sloven- ska Bistrica, Lenart in Neumarkt podelile naziv castnega mešcana. Na zacetku junija 1914 je odložil državnozborski mandat in funkcijo mariborskega podžupana. – O njem gl. vec: Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 372-373. Adlgasser, Die Mitglieder der österreichischen Zentralparlamente, str. 1374-1375. Cucek, Spodnještajerski deželnozborski nemški poslanci, str. 22-23. Prim. tudi: Neubacher, Die Deutschdemokratische Partei, str. 59, 65, 107, 108. ja in dva namestnika. Ko so bile nato procitane in odobrene vse tocke nove zacasne ustave za ‘Deželo Štajersko,’ se je vršila volitev deželnega glavarja, in dveh njegovih namestnikov. Za deželnega glavarja, ki je tudi obenem štajerski namestnik, je bil izvoljen nemški nacionalec, dosedanji deželni odbornik pl. Kaan, za namestnika pa kršcanski socialec dr. Rintelen in socialni demokrat Pongratz. Koncno je še bil izvoljen takozvani likvidacijski odsek, obstojec iz teh clanov: grof Edm. Attems, Hagenhofer, dr. pl. Kaan, Pongratz in dr. K. Verstovšek, ki ima nalogo, da porazdeli vse deželno premoženje in tudi dolgove med nemški in slovenski del nekdanje Štajerske.«17 Graški deželni zbor je vse svoje upe stavil na sen- žermensko mirovno konferenco in racunal na (za nemštvo) ugodnejšo dolocitev meje. Potem ko so poslanci v posebni resoluciji podali izjavo, v kateri so potrdili novo razmejitev v deželi in se (zacasno) odrekli tretjini Štajerske, so v sklepu dokumenta zapisali, da ostajajo v zboru še vedno zastopani nekateri spodnještajerski nemški poslanci (obmocij z vecinsko nemškim prebivalstvom).18 Nemci mesta ob Dravi nikakor niso želeli izgubiti oziroma prepustiti nakljucju. Slovenska stran se z nemškimi nacrti seveda ni strinjala. »Naša severna meja bo cisto gotovo Mura, Radgona bo spadala pod Jugoslavijo, ravnotako tudi Spielfeld, Ernovž, Gomilica, Lucane, Arvež in Ivnik. Nemški Narodni svet, kateri je sklenil pripadnost ozemlja med Muro in Dravo k Nemški Avstriji, nima prav nic odlocevati, kam bi naj pripadali naši kraji.«19 Dravska dolina, severne Slovenske gorice, Šentilj z okolico, Apaška kotlina, Radgona (in ostali kraji ob jezikovni meji) so bili vsekakor visoko na prioritetni lestvici slovenskih nacrtov oziroma teženj, da pripade cim vecji del severne Spodnje Štajerske h Kraljevini SHS.20 Medtem se je v Gradcu posebej angažiral Wastian. Na drugi seji, ki je potekala 2. decembra, je (skupaj z Suppanzem in še nekaterimi poslanci) vložil (nujno) peticijo, v kateri je problematiziral nacelo samoodlocbe za spodnještajersko nemštvo (oziroma dejstvo, da mu je le-ta pravica 17 Straža, 8. 11. 1918. 18 StLA, Stenographisches Protokoll über die 1. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 6. November 1918, str. 1-3. 19 Straža, 18. 11. 1918. Prim. Zajšek, Jugoslavija, str. 59-65. 20 Prim. Penic, Boj za slovensko severno mejo. Ude, Boj za slovensko severno mejo. onemogocena), še posebej pa izpostavil nasilno postopanje novih oblasti21 (po njegovem so bile sporne in nedopustne že zamenjave kadrov Južne železnice, kar je izpostavil na seji par dni kasneje).22 Poslanci so se po božicno-novoletnem premoru znova sestali 20. januarja 1919, na dan torej, ko je podpolkovnik Sherman Miles, vodja komisije za dolocitev meje, obiskal sporne kraje.23 Dva dni po ogledu jezikovne meje je graški deželni zbor ponovno »zacutil« priložnost, da si preko slednje na »spornih« obmocjih zagotovi odlocilno prednost. Wastian je v dolgem govoru izpostavil, da je Jugoslavija zasedla nesporno nemško posest (mesta in trge) na precej nasilen in brutalen nacin, s cimer se je strinjal celoten deželni zbor (»Sehr richtig« in »So ist es« vzkliki), in menil, da bi morala do pariške mirovne konference poseci antanta. Seveda se je zavedal, da bo rešitev »jugoslovanskega vprašanja« odlocilnega pomena za bodoce medsosedske od- nose. Ne glede na to je navajal odpušcene nemške uradnike, javne delavce in ostale uslužbence, ki so preko noci ostali brez eksistence, prav tako tudi izgnane nemške družine, ki da so bili vsi podvrženi slovenizaciji. Uvedbo slovenšcine kot uradnega jezika v šolah in uradih, prevzemanje obcinskih uradov s strani gerentov in komisarjev, kratenje pravic spodnještajerskega nemštva nasploh je ocenjeval kot poskus popolnega unicenja nemškega elementa in odstranitev nemške podobe urbanih središc (to so ostali poslanci pospremili z vzkliki »Potemkinsches Dorf« – Potemkinova vas). Predvsem za Maribor, pa tudi Celje, Ptuj idr., je dejal, da gre za nemške naselbine z nemško upravo in prastarimi nemškimi mestnimi pravicami, in (skupaj z ostalimi prisotnimi) pozival k samoodlocbi nemškega prebivalstva mest, ki da je dan za dnem nadlegovano in napadano zgolj zaradi uporabe ma- ternega (nemškega) jezika, in povsem brez zašcite, ki da bi jo nova država morala nuditi tudi njim. Deželni zbor je menil, da je vse to nezaslišano, da je sramota, kaj da se dogaja na jugu. Predvsem je poslance zmotil tudi popoln telefonski in telegraf 21 StLA, Stenographisches Protokoll über die 2. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 2. Dezember 1918, str. 10. 22 StLA, Stenographisches Protokoll über die 4. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 6. Dezember 1918, str. 32. 23 Vec gl.: Rahten, Šampanjec v Gradcu, str. 781-814. ski nadzor, potem nastrojenost slovenskega tiska, ki da neprestano hujska zoper nemštvo, še sploh pa unicevanje dragocenih nemških »spomenikov«. Gospodarski pritiski na nemštvo, unicevanje nemških dobrin, napadi Maistrove vojske in ostalega vojaštva, nespoštovanje nemškega premoženja in prebivalstva nasploh, ki da jim je Kraljevina SHS sicer uradno zagotavljala zašcito, vse to so bile tocke, ki so jih graški poslanci ostro obsodili, in od deželnega glavarja Wilhelma Kaana (in od zacasne vlade) zahtevali posredovanje. Kaan seveda ni pozabil na prisotnost predsednika komisije prof. Caryja Coolidga v Gradcu in na nedaven Milesov »obisk« spornih obmocij, zato je vsekakor napel vse sile in skušal predstaviti razmere še slabše, kot so v resnici bile, še sploh pa se je zavzel za to, da (do nedavnega nemška) podrocja zasede antanta, v prvi vrsti severnoameriške cete (»in erster Linie durch nordamerikanische Truppen«), in da naj zavezniki upoštevajo nacelo samoodlocbe za spodnještajersko nemštvo.24 Spodnještajersko nemštvo je bilo prestrašeno, tisti, ki so ostali, so obcutili »etos mašcevalnosti,«25 ki je bil v prvih mesecih prevratne dobe vseprisoten. Nemci so se hoceš noceš morali pokoriti novim oblastem, kljub temu da slovensko-avstrijska meja še zdalec ni bila dolocena. Maribor, ki je kot zadnji izmed mest »trdnjavskega trikotnika«26 dobil slovensko obcinsko upravo, je bil vse do septembra 1919 predmet spora nemške in slovenske strani. Nemci so svoje sile skoncentrirali na Maribor in okolico z namenom, da bi pripadli Nemški Avstriji. Triindvajsetega januarja je Miles obiskal Maribor in izprašal tako slovensko kot nemško delegacijo glede nacionalnih razmer v mestu. To »priložnost« pa je nemštvo v mestu ob Dravi želelo izkoristiti za prikaz popolnoma nemškega mesta in širilo napacne informacije, ceš da ameriško komisijo zanima pripadnost k Avstriji ali Jugoslaviji (v bistvu jih je zanimala nacionalna sestava prebivalstva ob jezikovni meji).27 »Agitirajo in hujskajo na vse pretege. /…/ Vceraj in danes zbirajo izjave Mariborcanov in okolicanov za Nemško Avstrijo. /…/ S temi glasovni 24 StLA, Stenographisches Protokoll über die 6. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 22. Jänner 1919, str. 41-45. 25 Studen, O ferdamanih babah, str. 26. 26 Rahten, Po razpadu, str. 61-90. 27 Ibidem, str. 159-192. Graški Glavni trg leta 1917 (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) cami krošnjarijo po mestu in okolici posebno živah- no protestanti, nemški železniški uradniki in trgovci ter razne ženske in dijaki. Na celu cele propagande stojita dr. Orosel in dr. Mravlagg in najbrž tudi pastor Mahnert. S polnim parom delajo v tem smislu posebno odpušceni nemški uradniki, ki so po milosti naše vlade in naših ljudi še vedno v Mariboru.«28 V deželnem zboru seveda niso »spregledali«, da je nova oblast posredovala in marsikoga, ki je po mestu zbiral podpise za pripadnost tej ali oni državi, tudi pridržala. Poslanec Wastian je že naslednji dan neumorno navajal, da gre spet za napad na nemštvo, saj da ima vsakdo pravico do odlocitve, kateri državi želi pripadati – še sploh do Wilsonove samoodlocbe –, medtem ko je nacrtno nemško propagando v svojem govoru seveda izpustil.29 Kakorkoli, ce je deželni zbor v petek razpravljal o zlonamernih kršitvah varnosti nemškega prebivalstva v mestu, pa je v zacetku naslednjega tedna, v ponedeljek (27. januarja), prišlo do mariborskih 28 Straža, 24. 1. 1919. 29 StLA, Stenographisches Protokoll über die 7. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 24. Jänner 1919, str. 58-59. nemških manifestacij, saj je nemška stran želela pred odhodom Milesove komisije na Koroško pod- polkovniku predstaviti nemško podobo mesta tudi »v živo«. Množica ljudi, ki so jih uspeli nanovaciti, se je tako »valila /…/ po mariborskih ulicah« in ho- tela »porabiti priliko, ko biva ameriško odposlanstvo v Mariboru, da na znani kricavi nacin dokaže nemški znacaj Maribora.«30 Huronska demonstracija, kot jo je oznacilo slovensko casopisje31 (nemško je seveda pisalo o povsem mirnem shodu),32 je rezultirala pred mestno hišo v strelih vojske. Deželni zbor je že naslednji dan na redni seji obravnaval krvavo tragedijo v mestu ob Dravi. Wastian je (v imenu nemške demokratske (nacionalne) stranke) kolege poslance seznanil z novicami in porocal, da je spodnještajersko nemštvo ameriški komisiji pac želelo pokazati nemški znacaj mesta, medtem ko je vojska na nic hudega slutece nemške rojake (po ukazu generala Maistra) streljala, vec deset oseb ranila in nekaj ljudi tudi ubila (deželni zbor je na Wastianovo pobudo pozdravil mucenike, ki so pa- dli za domovino in svobodo). Glavarja (in zunanje 30 Straža, 27. 1. 1919. 31 Straža, 31. 1. 1919. 32 Grazer Tagblatt, 29. 1. 1919, 1. ministrstvo) je pozval, naj najostreje reagira(ta), Maribor pa da mora z ozirom na dogodke zasesti antantna vojska.33 Z Wastianom se je kot predstavnik kršcanskih socialcev strinjal glavarjev namestnik Anton Rintelen, ki je prav tako racunal na Wilsonove tocke oziroma samoodlocbo nemškega prebivalstva na Spodnjem Štajerskem. Vse tri deželnozborske stranke so enotno obsodile nedavne mariborske dogodke. Hans Suppanz je menil, da je Jugoslavija nezakonito zasedla nemške dele dežele, da v deželi vlada nasilje in da naj antanta že enkrat posreduje in zasede sporna podrocja.34 Lipniški poslanec Vinzenz Malik je na popoldanski seji vložil inter- pelacijo, kjer je prav tako menil, da jugoslovanska vojska nasilno vdira v nemško sklenjeno obmocje, in da naj sporna obmocja zasede severnoameriška vojska. Pozval je deželni zbor, naj glede tega sprejme ustrezno resolucijo. Wastian je celo predlagal posebno zaupno (zaprto) sejo, v kateri bi se opredelili do nastale situacije, a njegova pobuda ni dobila podpore.35 Tudi v luci mariborskih dogodkov je v zacetku februarja prišlo do upora v spodnji Murski dolini. Potem ko je vojaška akcija nadporocnika Hansa Mikla in zdravnika Wilibalda Brodmanna (v Stradnu sta ustanovila Bauerkommando, s katerim sta nameravala zasesti Radgono z okolico)36 spodletela, je bila po koncu bojev in po podpisu pogodbe med avstrijsko Štajersko in Kraljevino SHS februarja 1919 zacasna meja dolocena na doseženi demarkacijski crti.37 Ne glede na to pa usoda severnega dela Spodnje Štajerske še vedno ni bila dokoncno definirana. Deželni zbor februarja ni zasedal, zato pa so se ponovno sestali 11. marca, ko je deželni glavar Kaan sejo odprl s porocilom o nedavnih dogodkih 33 StLA, Stenographisches Protokoll über die 8. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 28. Jänner 1919, str. 99-100. 34 Ibid. 35 StLA, Stenographisches Protokoll über die 9. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 28. Jänner 1919, str. 141-142. 36 O bojih za Radgono in okolico prim. Steinböck, Die Kämpfe um Radkersburg. Kurahs, Radkersburg und der Kampf, str. 28-87. Kurzweil, Die steirischen Bauernwehren, str. 10-42. Zajšek, Jugoslavija, str. 71-75. 37 Rahten, Po razpadu, str. 197-205. Straža, 14. 2. 1919, 17. 2. 1919. v Radgoni in okolici, ceš da je upor kmetov itak posledica jugoslovanske zasedbe nemških posesti in nasilja ter ponovno izpostavil samoodlocbo.38 Za njim je Wastian problematiziral imenovanje ostalih spodnještajerskih nemških poslancev in menil, da na Spodnjem Štajerskem vladajo slovenska cenzura, policija in vojska. Prav tako je ocenjeval, da nemško prebivalstvo ni moglo sodelovati pri volitvah v nacionalno skupšcino na Dunaju, prav tako pa da bo težava tudi pri majskih deželnozborskih volitvah, saj da so spodnještajerski Nemci v zelo nezavidljivem (in brezpravnem) položaju.39 Trem marcevskim sejam je pred novimi volitva- mi sledilo še pet aprilskih sej. Na predzadnji seji 29. aprila je poslanec Ludwig Hruby omenil prigodo v Šentilju (25. januarja), ko je Maistrova vojska odpeljala tri posameznike v mariborski zapor, kjer da so morali preživeti cel vikend v mrazu pri treh stopinjah, kar vsekakor kaže na odnos novih oblasti do nemškega prebivalstva. Dalje je Wastian navajal, kaj da se dogaja, kakšne brutalnosti izvaja Maister in njegova vojska, da je bil Maister pred nekaj dnevi na obisku na zasedenem obmocju, in ko se mu je zaradi popitega vina razvezal jezik, je dejal, da pije na cast graških idiotov, saj je bil preprican, da so Maribor in Dravska dolina izgubljeni, sedaj pa se je (zaradi neodlocnosti avstrijske strani) tehtnica prevesila na jugoslovansko stran. Wastian je izpostavil neugodne razmere za nemštvo v »vilajetu Majster«, kakor je imenoval Spodnjo Štajersko, in menil, da se vse dogaja na silo, da izpraznjena nemška stanovanja naseljujejo novi slovanski naseljenci itd. in da naj vlada poskrbi za nemške pregnance.40 Naslednji dan je znova navrgel strašno trpljenje nemškega prebivalstva cez mejo in menil, da je potrebno v Parizu narediti vse, da se bosta vsaj Dravska in Murska dolina vrnili k maticni domovini.41 38 StLA, Stenographisches Protokoll über die 12. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 11. März 1919, str. 178-180. 39 Ibid., str. 182-183. 40 StLA, Stenographisches Protokoll über die 18. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 29. April 1919, str. 305-308. 41 StLA, Stenographisches Protokoll über die 19. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 30. April 1919, str. 314-315. Gradec leta 1915 – na spodnji sliki notranje dvorišce deželnega dvorca (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) Deželnozborske volitve maja 1919 so pomenile veliko zmago kr- šcanskih socialcev in drugouvršcenih socialdemokratov, ki so skupaj osvojili vec kot tri cetrtine glasov. Tretji najmocnejši subjekt je bila nemškonacionalna Štajerska kmecka zveza (Steirische Bauernpartei), ki je kandidirala zgolj na teh volitvah. 42 Na njeni listi je v srednještajerskem volilnem okrožju (Leibnitz, Ehrenhausen, Strass) kot zastopnik Spodnje Štajerske kandidiral tudi Wastian in bil izvoljen. Od maja 1919 do oktobra 1920 (na oktobrskih volitvah leta 1920 ni vec kandidiral) je bil clan štajerske deželne vlade in clan avstrijske komisije za meje, kjer se je ukvarjal predvsem z dolocitvijo meje s Kraljevino SHS na Štajerskem.43 Medtem se je po slovenskem koroškem polomu in ponovni jugoslovanski ofenzivi pritisk na spodnještajersko nemštvo spomladi okrepil. Prišlo je do novega vala odpušcanj in izseljevanj. Vse oci pa so bile že uprte v podpis mirovne pogodbe. Wastian je na 6. seji (3. julija) ponovno problematiziral neznosen položaj spodnještajerskega nemštva. Glede na to, da je predlog pogodbe dajal Jugoslaviji – tako Wastian – vsa zasedena ozemlja, je menil, da bo nova oblast brutalno obracunala 42 Na naslednjih volitvah sta tretje mesto (za že tradicionalno prvimi kršcanski- mi socialci in drugimi socialdemokrati) zasedli Deželna zveza in Velikonemška ljudska stranka, nemškonacionalni stranki, ki sta skupaj osvojili slabih 20 % glasov. – Landtagswahl in der Steiermark 1919 – Wikipedia, pridobljeno 3. 2. 2021, https://de.wikipedia.org/wiki/Landtagswahl_ in_der_Steiermark_1919. 43 Cvirn, Trdnjavski trikotnik, str. 372-373. Adlgasser, Die Mitglieder der österreichischen Zentralparlamente, str. 1374-1375. Neubacher, Die Deutschdemokratische Partei, str. 59, 65, 107, 108. z nemštvom in ga poskušala kar najhitreje iztrebiti. Skrbelo ga je, da bodo Nemci v Jugoslaviji obravnavani kot tujci, kot prebivalci brez domovine. Po njegovem so odpušcanja in izselitve Nemcev kazali na dejstvo, da jim nikakor ne bo lahko. Prav tako je bil zaskrbljen zaradi pokojnin nemških uradnikov, ker da jim bo Jugoslavija to pravico odrekla. Tudi nov predlog glede jugoslovanskega državljanstva za nemštvo, kjer bi bili do njega upraviceni zgolj posamezniki z vec kot 30 leti domovinske pravice, se mu je zdel povsem krivicen. Namen nove države – tako Wastian – je ocistiti deželo Nemcev, na kar kažejo zamenjave s slovenskimi napisi, zaplemba nemškega premoženja, zapiranje šol, društev in drugih nemških ustanov, po podpisu pogodbe pa da bo nova oblast realizirala še vse ostalo, kar si je zamislila, vse pac z namenom, da popolnoma iztre- bi spodnještajersko nemštvo (še enkrat je izpostavil cenzuro, potem izselitve in zaplembe, kar naj bi bilo na dnevnem redu). Novega glavarja Rintelena je pozival, naj o vsem obvesti kanclerja Rennerja, ta pa naj s tem seznani antanto (in še zadnjic poskusi vplivati na konferenco).44 Deželni zbor je julija zakljucil svoje spomladansko- poletno zasedanje. Po poletnem premoru, ko je bila vsa pozornost usmerjena v Pariz, je s svojim delom nadaljeval po 10. septembru, torej po podpisu mirovne pogodbe. Ko so konec septem- bra odprli svoje jesensko zasedanje, je bilo vse v znamenju slednje. Glavar Rintelen je zacel s sejo in takoj opozoril na južno mejo, kjer da se zacne ena izmed izgubljenih nekdanjih (seveda nemških) habsburškh dežel. Rennerju se je zahvalil za vse, kar je storil na konferenci, a v isti sapi ugotavljal, da ocitno to ni bilo dovolj. Toda sedaj, tako Rintelen, je treba pomagati vsem tistim, ki so ostali preko meje. Izrazil je veselje nad dobljeno Radgono, še enkrat pa žalost zaradi izgubljenih delov. Za njim je Wastian, ki je bil medtem imenovan za clana komisije za dokoncno dolocitev meje, vložil nujno peticijo glede mirovne konference. V njej je izpostavil stališce, da se je Avstrija na vso moc trudila in poskusila prepreciti sprejem osnutka, toda pri tem bila neuspešna. Glede na to, da je bila pogodba podpisana, je menil, da je treba narediti vse, da se 44 StLA, Stenographisches Protokoll über die 6. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 3. Juli 1919, str. 72-73. ta »nasilna« pogodba omili (po najboljši varianti razveljavi), saj da nihce ni upošteval nacela samoodlocbe spodnještajerskega nemštva, pac pa so bili odtrgani od maticne domovine. Gospodarsko unicenje in nacionalno ponižanje, ki sta sledili, sta dodatno demoralizirali nemško prebivalstvo, izpostavljeno na milost in nemilost novih oblasti, zato da si je nujno prizadevati za kolikor toliko znosno medsosedsko sobivanje.45 V graškem deželnem zboru je bila medtem (kljub temu, da je to možnost ovrgla že mirovna konferenca) na dnevnem redu prikljucitev Avstrije k Nemciji, saj da lahko Avstrija le na ta nacin kaj doseže (oziroma omili sklepe konference).46 Wasti- an in ostali poslanci so vlagali razne peticije (npr. uciteljstvo na zasedenih obmocjih)47 in problematizirali ponavljajoce se izgrede na meji, ki so kazali na vsakršno pomanjkanje dobrih medsosedskih odnosov in na nasilje proti nemškemu prebivalstvu. Kot primer so navajali jugoslovansko vojaško »posadko«, ki je konec novembra zasedla izhode iz Cmureka, a na sreco hitro izginila cez reko proti Zgornjemu Cmureku, sicer bi gotovo prišlo do prelivanja krvi. Dalje so izpostavili, da je 15 jugoslovanskih žandarjev zasedlo Soboth, potem številne druge izgrede proti Nemcem v Sloveniji (kljub dolocilom mirovne konference, da je lastnina zašcitena, zaplembo le-te (npr. Schulverein, Südmark), prodajo šolskih zgradb, vrtcev) in pozvali vlado, naj stori vse za zašcito prebivalstva in premoženja.48 Epilog Preden je pogodba julija 1920 stopila v veljavo, Wastiana ne srecamo vec pogosto med govorci (ocitno je imel precej dela v vladi in v mejni komisiji).49 45 StLA, Stenographisches Protokoll über die 9. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 29. September 1919, str. 126, 127, 129. 46 Npr. StLA, Stenographisches Protokoll über die 16. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 17. Oktober 1919, str. 249. 47 StLA, Stenographisches Protokoll über die 20. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 28. November 1919, str. 359. 48 StLA, Stenographisches Protokoll über die 22. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 5. Dezember 1919, str. 454-455. 49 StLA, Inhaltsverzeichnis zu den stenographischen Berichten über die Verhandlungen des steiermärkischen Landtages Slovenski plebiscitni plakat (dlib) Medtem pa je maja 1920 poslanec Franz Kölbl vložil protest proti nasilju nad obmejnim prebivalstvom s strani jugoslovanskih mejnih organov in navajal številne kršitve mirovne pogodbe. Kljub temu, da sta tako Špilje kot Radgona pripadla Avstriji, se je tam še zmeraj nahajala jugoslovanska vojska (dokoncen rok za umik je bil julij). Kölbl je navajal nekaj primerov z demarkacijske crte, ki da so bili zgolj vrh ledene gore. Poslanec je najprej izpostavil primer Floriana Fischerja iz okolice Radgone, ki je 12. aprila zvecer nesel štiri kilograme živil v Obraj- no, da bi jih od tam poslal sestrama na Zgornjo Štajersko. Na poti ga je v levo nogo zadela krogla jugoslovanske patrulje. Težko ranjen je moral dve uri ležati na travniku, nakar so ga privlekli v stražarni- co, ga zbili na tla kot »nemškega psa« (»Wirfts den deutschen Hund herunter!«) in ga pustili ležati do naslednjega dopoldneva, ko so ga koncno prepeljali v radgonsko bolnico, kjer je cez dva dni umrl. Nato je navedel še vec drugih primerov. Enaindvajsetega marca je Anton Fritz iz Diegersdorfa želel obiska- ti sina Josefa iz Pfarrsdorfa. Oba je zajela srbska vojska, ju mocno pretepla in odpeljala v Radgono na postajo, kjer sta preživela 17 ur v zaporu. Jugoslovanska vojska je naslednji dan, le nekaj minut stran od domace hiše, prijela mladoletno Anno Tatter, ko je (skupaj s pomocnico Anno Matzer) šla po oceta in brata, ki sta bila na delu, da ju poklice na kosilo. Oce je takoj stekel k stražarnici, da bi ju rešil. Jugoslovanski vojaki so mu priceli groziti, eden celo z bajonetom, nato pa od njega zahtevali žganje, s cemer da bo odkupil punci. Pod prisilo so 1919/1920. Ausschüsse, Schriftführer und Ordner des steiermärkischen Landtages 1919/1920, str. 135. jim nato premetali hišo in odnesli tri litre »šnopsa«, dekleti izpustili, toda naslednji dan spet prijeli, ju peljali na postajo v Radgono in nato izpustili, vse z namenom ustrahovanja. Istega dne je šla gospa Bauman iz Dietzna pri Obrajni proti Altneudörflu pri Radgoni k sestri. Ustavili so jo trije vojaki in jo kljub vsem dokumentom nadlegovali ter zvlekli v stražarnico. Šele ko je zacela intenzivno vpiti, so jo izpustili. Poslanec je prav tako navajal streljanje na šolarje v Lucanah, onemogocanje prihoda zdravnikov do ranjencev, pogosto oropano prebivalstvo na meji. Devetega aprila je šel Rupert Paff iz Obrajne k no- tarju v Radgono in s seboj imel slabih 5000 kron, toda na meji so mu tri cetrt denarja odvzeli. Tudi dekla Maria Bauer iz Leitersdorfa je šla 25. aprila s 1000 dinarskim bankovcem v Radgono, da bi ga zamenjala za drobiž. Na poti nazaj so ji ves denar odvzeli. Mnogi so ostali brez živeža; invalidu Karlu Bitschelerju so v Lucanah odvzeli vso zalogo moke, potem Maxu Ehemannu iz Pötschacha, Leopoldu Maritschneggu živila v vrednosti 1700 kron. Mlinar Johann Friedl iz Altneudörfla je bil 28. aprila priveden na postajo v Gornjo Radgono, obtožen tihotapstva, medtem ko je sam trdil, da je bika, ki je bil predmet spora, zgolj prodal Josefu Domittnerju iz Pfarrsdorfa. Oba sta bila kljub temu kaznovana, prvi s 4000 in drugi s 3000 kronami (in to kljub temu, da sta bila tako Altneudörfl in Pfarrsdorf nezasedena, se pravi že nemškoavstrijska).50 50 StLA, Stenographisches Protokoll über die 28. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 7. Mai 1920, str. 545-548. Nemški plebiscitni plakat (dlib) Glavar Rintelen je Kölblov poziv, naj se glede neznosnih razmer in trpljenja obmejnega prebivalstva kaj stori, sprejel na znanje in zagotovil, da se bodo zadeve po juliju 1920, ko bo pogodba dokoncno stopila v veljavo, s tem pa se bo tudi vzpostavila normalna meja, le umirile.51 Potem ko je senžermenska pogodba 16. julija 1920 postala uradna, se je obmejni pritisk res nekoliko sprostil. Nad ponov- no prikljucitvijo »prastarega« nemškega mesta Rad- gone, ki da je koncno postala svobodna, medtem ko da se bodo ostali kraji do Špilja v kratkem znebili slovanskega jarma, je velo navdušenje. Radgona naj bo zgled za (trenutno izgubljene) nemške kraje na Spodnjem Štajerskem, Radgona naj zbistri in predrami Maribor, Ptuj, Slovensko Bistrico, Pragersko, Lenart, Celje, Ormož, Rogaško Slatino, Konjice, Vitanje, Vojnik, Brežice in Dravsko dolino s starim nemškim Marenbergom in druge kraje, kjer še živijo ostanki nemštva, je navajal graški vsenemški Tagblatt. Z grenkobo je sprejel prikljucitev Apaške 51 StLA, Stenographisches Protokoll über die 29. Sitzung der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung am 26. Mai, str. 556. kotline52 k Jugoslaviji, kljub temu pa pisal, da bo nemštvo nekoc znova gospodar tudi na Spodnjem Štajerskem, ki so ga tako nasilno zavzeli jugoslovanski barbarski vojaki.53 Literatura in viri Arhivsko gradivo SI_PAM, Pokrajinski arhiv Maribor: SI_PAM/X0096/00601 Digitalizat opisa Apaške kotline: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (21. 11. 1918). Casopisje Arbeiterwille 1918. Grazer Tagblatt 1919-20. Slovenski narod 1918. Straža 1918-19. Internetni viri Landtagswahl in der Steiermark 1919 – Wikipedia, pridobljeno 3. 2. 2021, https:// de.wikipedia.org/wiki/Landtagswahl_in_der_ Steiermark_1919. Literatura Adlgasser, Franz: Die Mitglieder der österreichischen Zentralparlamente 1848–1918. Teilband 2: M–Z. Wien: Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, 2014. Bister, Feliks: Majestät, es ist zu spät. Wien, Köln, 1995. Cvirn, Janez: Obesiti za pete in scvreti nad ognjem. Zgodovina za vse 2, 1995, št. 2, str. 9-15. 52 Za Apaško kotlino gl. vec Šcap, Apaško polje. Šcap, Apaško vprašanje, str. 244-265. Šcap, Vprašanje (Apaškega polja), str. 313-324. Prim. Schober, Über die Kämpfe, str. 170-241. Slovensko argumentacijo glede pripadnosti Apaške kotline in Radgone gl. SI_PAM/X0096/00601 Digitalizat opisa Apaške kotline: spisovno gradivo Narodnega sveta za Štajersko (21. 11. 1918). 53 Grazer Tagblatt (Abendblatt), 26. 7. 1920, 1. Cvirn, Janez: Trdnjavski trikotnik. Maribor: Založba Obzorja, 1997. Cucek, Filip: Spodnještajerski deželnozborski nemški poslanci mestne in kmecke kurije 1848–1918. Prispevki za novejšo zgodovino 60, 2020, št. 1, str. 8-32. Cucek, Filip: Svoji k svojim. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2016. Dolenc, Ervin: Deavstrizacija v politiki, upravi in kulturi v Sloveniji, Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju, ur. Necak, Dušan et al. Ljubljana: Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, 2004, str. 81-94. Gacic, Aleksandra: Dr. Bogumil Vošnjak – politik in diplomat. Doktorska disertacija. Maribor: Filozofska fakulteta, 2014. Goropevšek, Branko: Štajerski Slovenci, kaj hocemo! Celje: Zgodovinsko društvo, 2005. Hartman, Bruno: Prevrat v Mariboru. Studia Historica Slovenica, 2002, št. 1, str. 192-201. Jenuš, Gregor: Ko je Maribor postal slovenski. Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut dr. Franca Kovacica, 2011. Klemencic, Matjaž: Germanizacija slovenske Štajerske, ki jo je preprecil poseg generala Rudolfa Maistra. Casopis za zgodovino in narodopisje 82, 2001, št. 2-3, str. 51-55. Kurahs, Hermann: Radkersburg und der Kampf um die Südgrenze 1918-1919. Im Brennpunkt des Geschehens 1918-1920 – V žarišcu dogodkov 1918-1920. Bad Radkersburg: Stadtgemeinde; Radgona: Mestna obcina, 2018, 28-87. Kurzweil, David: Die steirischen Bauernwehren 1918-1938. Masterarbeit. Graz: Karl-Franzens Universität, 2020. Moll, Martin in Filip Cucek: Duhovniki za rešetkami. Ljubljana: Arhivsko društvo, 2006. Moll, Martin: Kein Burgfrieden. Innsbruck, Wien, Bozen: Studien Verlag, 2007. Ferlež, Jerneja, ur.: Nemci in Maribor. Maribor: Umetniški kabinet Primož Premzl, 2012. Neubacher, Christian: Die Deutschdemokratische Partei in der Steiermark. Diplomarbeit. Wien, 2011. Penic, Lojze: Boj za slovensko severno mejo 19181920. Maribor: Muzej narodne osvoboditve, 1988. Perovšek, Jurij: Slovenska osamosvojitev v letu 1918. Ljubljana: Modrijan, 1998. Perovšek, Jurij: Slovenski prevrat 1918. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2018. Pleterski, Janko: Politicno preganjanje Slovencev v Avstriji 1914-1917. Ljubljana: Arhivsko društvo, 1980. Rahten, Andrej: »Šampanjec v Gradcu in nemške demivierges« – ocena delovanja podpolkovnika Shermana Milesa na Štajerskem leta 1919. Studia Historica Slovenica 19, 2019, št. 3, str. 781-814. Rahten, Andrej: Po razpadu skupne države. Celje: Celjska Mohorjeva družba; Celovec: Mohorjeva družba; Gorica: Goriška Mohorjeva družba, 2020. Stavbar, Vlasta: Majniška deklaracija in deklaracijsko gibanje. Maribor: Založba Pivec, 2017. Steinböck, Erwin: Die Kämpfe um Radkersburg und im steirischen Grenzraum 1919. Wien: Österreichischer Bundesverlag, 1983. Studen, Andrej: O »ferdamanih babah in dedih.« Zgodovina za vse 27, 2020, št. 2, str. 25-56. Ude, Lojze: Boj za slovensko severno mejo 19181919. Maribor: Založba Obzorja, 1977. Zajšek, Boštjan: »Raje pa hocemo nemško umreti, kakor laško ali slovansko trohneti« – mariborski Nemci v letu 1918. Studia Historica Slovenica 19, 2019, št. 2, str. 419-466. Zajšek, Boštjan: Jugoslavija prihaja. Maribor, Pokrajinski arhiv, 2018. Tiskani viri Steiermärkisches Landesarchiv: StLA, Stenographische Protokolle über die Sitzungen der steiermärkischen provisorischen Landesversammlung 1918-1920. Zusammenfassung DIE „VERLORENE“ UNTERSTEIERMARK Der Marburger Abgeordnete Heinrich Wastian im Grazer Landtag (1918-1920) Nach dem Zerfall der Monarchie wurden die Slowenisierung und die De-Austrifizierung zu zweien der Hauptthemen in der Untersteiermark, obwohl die Frage, wem nun der nördliche Teil des „unteren“ Landesteiles zufallen würde, ungeklärt war. Das Deutschtum, das in der Untersteiermark blieb, fühlte sich unter den gegebenen Umständen ziemlich bedroht und vor allem verängstigt, da es sich um die eigene Sicherheit und die Sicherheit des Vermögens sorgte. In diesen Verhältnissen begann am 6. November 1918 die steirische Provisorische Landesversamm- lung, der grundsätzlich Abgeordnete der letzten Landtagswahlen vor dem Krieg angehörten – darunter auch die untersteierischen Marburger Abgeordneten Heinrich Wastian und Hans Suppanz –, ihre Tätigkeit. Wastian, der sich besonders engagierte, kandidierte bei den folgenden Wahlen im Mai 1919 auf der Liste der Steirischen Bauernpartei und wurde im mittelsteirischen Wahlkreis als Vertreter der Untersteiermark in den Landtag gewählt (bei den Wahlen im Jahr 1920 kandidierte er nicht mehr). Die Grazer alldeutsche Zeitung Grazer Tag- blatt setzte sich am heftigsten für den »Schutz« des untersteirischen Deutschtums ein, das nach dem Krieg (zwar verdeckt) mit der nationalen und antisemitischen Alldeutschen Volkspartei sympathisierte. Demgegenüber forderte die slowenische Presse die völlige Säuberung von allem, was deutsch war. Trotzdem agitierten die Deutschen in der Stadt an der Drau im Jänner wohlüberlegt und versuchten gegenüber der amerikanischen Studienkommission Maribor als deutsche Stadt darzustellen. Eine Woche danach kam es dann zu deutschen Demonstrationen und am Hauptplatz/ Glavni trg zu Abrechnungen und zu den Schüssen von Maisters Armee auf die Demonstrierenden. Der Grazer Landtag behandelte bereits am fol- genden Tag die blutige Tragödie in der Stadt an der Drau. Wastian machte seine Abgeordnetenkollegen mit den Nachrichten bekannt und berichtete, dass das untersteirische Deutschtum der amerikanischen Kommission nun einmal den deutschen Charakter der Stadt zeigen wollte, während die Armee (auf Befehl General Maisters) auf die nichts Böses ahnenden deutschen Landsleute schoss, mehrere dutzend verletzte und einige auch tötete. Er rief den Landeshauptmann (und das Außenministerium) dazu auf, auf das Schärfste zu reagieren, wohinge- gen Maribor im Hinblick auf die Geschehnisse von der Entente-Armee besetzt werden müsse. Nach dem »Blutsonntag« verschärften sich die Beziehungen zu den Deutschen. Einer nach dem anderen fielen die deutschen Gemeinderäte und es folgte eine noch stärkere Welle von Entlassungen der Beamten- und Lehrerschaft. Nichtsdestotrotz war das Schicksal des nördlichen Teils der Untersteiermark immer noch nicht endgültig entschie- den. Auf der Friedenskonferenz bemühten sich beide Seiten, die Entente-Mächte zu überzeugen und die eigenen Argumente zu beweisen. Nach der Sommerpause, in der alle Aufmerksamkeit nach Paris gerichtet war, setzte der Grazer Landtag seine Arbeit Ende September, also nach der Unterzeichnung des Friedensvertrags, fort. Landeshauptmann Rintelen eröffnete die Sitzung und machte sofort auf die Südgrenze aufmerksam, wo eines der verlorenen einstigen (natürlich deutschen) habsburgischen Länder beginne. Nach ihm brachte Wastian, Mitglied der Landesregierung und inzwischen zum Mitglied der Kommission für Grenzfragen ernannt, eine dringende Petition im Hinblick auf die Friedenskonferenz ein. Darin hob er den Stand- punkt hervor, dass Österreich sich sehr bemüht und die Annahme des Entwurfes zu verhindern versucht hatte, dabei aber nicht erfolgreich gewe- sen war. Angesichts der Tatsache, dass der Vertrag unterzeichnet war, war er der Ansicht, man müsse alles Notwenige unternehmen, um diesen »Gewaltvertrag« abzuschwächen (im günstigsten Fall aufzuheben), denn niemand habe das Prin- zip der Selbstbestimmung des untersteirischen Deutschtums berücksichtigt, vielmehr sei dieses vom Mutterland losgerissen worden. Schlagwörter: Untersteiermark, Umsturz, Transformation, Transition, De-Austrifizierung, Slowenisierung, Slowenen, Deutsche, Abrechnung, Heinrich Wastian Andrej Studen »Naše krasno šolsko poslopje bodi odslej posveceno slovenski mladini!« Preustroj celjskega šolstva po prelomu 1918* STUDEN, Andrej, prof. dr., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana, andrej.studen@inz.si 37.014(497.431)"1918/…" »NAŠE KRASNO ŠOLSKO POSLOPJE BODI ODSLEJ POSVECENO SLOVENSKI MLADINI!« Preustroj celjskega šolstva po prelomu 1918 Prelom leta 1918 je Celje docakalo v razmerah zaostrenih nacionalnih nasprotij, ostra locitev med Nemci in Slovenci pa je zaznamovala tudi stanje v šolstvu. Na- rodna vlada države SHS je 1. novembra 1918 na svojem ozemlju za uradni jezik razglasila slovenšcino, še isti mesec pa je uvedla slovenšcino kot ucni jezik v osnovnih in srednjih šolah. Pripadnikom drugih narodov je uredba ob zadostnem številu šoloobveznih otrok zagotavljala manjšinske šole z državnim jezikom kot obveznim predmetom. Januarja 1919 je zacela slovenska šolska oblast intenzivneje odpušcati nemško usmerjene ucitelje in namešcati slovenske. Nekdanje nemške šole so preuredili v slovenske, za nemške ucence in ucenke pa so ustanovili nemške vzporednice. Po prevratu 1918 so se v šolah spremenila praznovanja, uvajali pa so se novi predmeti (srbohrvašcina, zgodovina dinastije Karadordevicev). Kljucne besede: Celje, Spodnja Štajerska, prevrat, šolstvo, deavstrizacija, slovenizacija, Slovenci, Nemci * Raziskava je bila opravljena v okviru raziskovalnega projekta št. J6-1801 Postimperialne tranzicije in trans- formacije iz lokalne perspektive: slovenska mejna obmo- cja med dvojno monarhijo in nacionalnimi državami (1918-1923), ki ga financira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. STUDEN, Andrej, PhD, Professor, Scientific Advisor, Institute of Contemporary History, Privoz 11, SI – 1000 Ljubljana, andrej.studen@inz.si 37.014(497.431)"1918/…" “MAY OUR BEAUTIFUL SCHOOL BUILDING HENCEFORTH BE DEDICATED TO SLOVENIAN YOUTH!” The transformation of schools in Celje after the 1918 upheaval** The upheaval of 1918 saw Celje in a situation of heightened national antagonism, and the sharp division between Germans and Slovenes also affected the state of education. On 1 November 1918, the national government of the State of Slovenians, Croats and Serbs declared Slovenian the official language within its territory, and in the same month it introduced Slovenian as the language of instruction in primary and secondary schools. For members of other nations, the decree provided for minority schools with the national language as a compulsory subject, provided there were sufficient school-age children. In January 1919, the Slovenian school authorities began more actively to dismiss German-oriented teachers and to appoint Slovene ones. Former German schools were converted into Slovenian schools and German parallel schools were set up for German pupils. After the 1918 upheaval, school celebrations were changed and new subjects were introduced (Serbo-Croatian, history of the Karadordevic dynasty). Keywords: Celje, Lower Styria, upheaval, education, de- Austrianization, Slovenization, Slovenians, Germans ** The research was carried out within the framework of research project No. J6-1801 Post-imperial Transitions and Transformations from a Local Perspective: the Slovenian Borderlands between Dual Monarchy and Nation-States (1918-1923), funded by the Slovenian Research Agency. VSE ZA ZGODOVINO 137 Prelom leta 1918 in slovo od stare monarhije Avstro-Ogrske je Celje docakalo v znamenju »do skrajnosti zaostrenih nacionalnih nasprotij«, ki so eskalirala »zlasti po letu 1895, ko je zaradi ustanovitve nemško-slovenskih vzporednic na nižji gimnaziji v Celju padla celo koalicijska vlada kneza Windischgraetza «, mednacionalne napetosti pa so se kasneje stopnjevale in poglabljale zlasti po tragicnih ptujskih in ljubljanskih dogodkih leta 1908 in koncno privedle »do popolne nacionalne locitve vsakdanjega življenja v mestu«. /…/ »Gesli ‘hie Deutsche – hie Slowenen’ in ‘Svoji k svojim’ sta natancno dolocali celjski vsakdan. Kot da je Slovence in Nemce locil neviden zid, saj se je vse delilo na nemško in slovensko: šole in denarni zavodi, gostilne in društva, kopališca in pokopališca, casopisi in gledališca, tiskarne in trgovine. Celo cerkev in služba božja – kot da bi bil nemški Bog drugacen od slovenskega.«1 Opisanega stanja v mestu ob Savinji, ki je zaznamovalo tudi stanje v šolstvu, se nekdanji dijak celjske gimnazije dr. Pavel Strmšek spominja takole: »Nacionalna locitev v Celju je bila tako ostra, da so imeli Nemci enako kakor Slovenci svoje lokale, da, celo svojo cerkev in svoje pokopališce. Ni bilo Slovenca, ki bi bil prestopil prag Nemške hiše, in ne Nemca, ki bi bil samo pokukal v Narodni dom /…/ Tako je bil Narodni dom z vsem narodnim življenjem mesto zase, za katerega niso veljali drugi kakor narodni predpisi.« Strmšek pravzaprav ugotavlja, da so bili »Slovenski dijaki v njem varni in ni se bilo bati, da bi tam srecali kakšnega nemškega profesorja. /…/ Pod okriljem Narodnega doma so bili nekako eksteritorialni.«2 Nic cudnega torej ni, da je tudi »prvi izvoljeni slovenski župan v Celju«,3 dr. Juro Hrašovec, ki ga po prelomu 1918 na celjske Nemce niso vezali nic kaj prijetni spomini, v svojem nagovoru celjskega prebivalstva na slavnostnem dnevu mesta ob Savinji julija 1921 z balkona celjskega magistrata poudaril, da je »za nas Celjane danes zelo važen praznik, saj smo po stoletjih sramotne sužnosti danes definitivno prevzeli to nekdaj tako mogocno nemško trdnjavo. Kako smo bili Slovenci v tem mestu prezirani, posebno na magistratu, kjer so se šopirili 1 Cvirn, Aufbiks!, str. 13. 2 Strmšek, Celjski študent, str. 26-27. 3 Perovšek, Celje in politicne razmere, str. 36. odpadniki, mi pa, ki smo si ohranili ponos in znacaj, smo bili zatirani in zanicevani. Nemška pesem je odmevala po teh ulicah, mi pa smo morali molcati in se skrivati po stanovanjih. Ce pa smo imeli kako slavnost, ni smelo biti godbe, ne slovenskih znakov nismo smeli nositi, niti v skupinah in po glavnih ulicah nismo smeli hoditi. Vojaštvo nas je moralo braniti pred napadi nahujskane fakinaže, ki nas je pretepala, opljuvala in nam razbijala okna in napise. Vse naše pritožbe so odmevale kakor od gluhih sten. Obupavali smo že, ker smo videli, da se vedno bolj potapljamo v nemški povodnji. Bati se je bilo, da nam ugasne zadnja iskra upanja v boljšo bodocnost. Samo sanjali smo še, da pride od nekod pomoc. In te sanje so postale resnica!«4 V podkrepitev povedanega naj še dodam, da tudi upravnik celjske bolnišnice Ivan Prekoršek5 kot velik narodnjak ni skrival navdušenja nad tranzicijo v novo jugoslovansko državo, saj je vzhiceno zapisal, da »nam je ob razsulu avstro-ogrske soške armade zadnje dni novembra l. 1918 zasijala še ne pricakovana mlada svoboda. V vseh vecjih in manjših krajih smo zaceli proslavljati novoustanovljeno Jugoslavijo. Ideja, ki je živela nejasno že v hotenju in stremljenju slovenskih narodnjakov iz dobe taborov, je v težkih desetletjih moralnega propada naše politike na Dunaju domalega umrla. Naše malo, društveno narodno življenje v domovini je bilo živahno in zdravo. Tretje leto svetovne vojne pa so storili naši politiki – deklaracijonaši – smel korak na široko cesto, ki je kazala v že vidni oddalji velik cilj. Vedno jasnejše in dolocnejše so se oblikovali obrisi te ‘naše deklaracije’, ki je postala naš vsenarodni program. Vse, kar smo si kedaj med vojsko upali verovati najvecji optimisti, se je uresnicilo, in v lepi zavesti te srece in zadošcenja za vso preteklost smo praznovali praznik narodnega vstajenja.«6 Prekoršek je cas po prelomu komentiral, da gre »življenje v malem svojo pot dalje. Na vsak korak se že obcuti, da smo prevzeli dedišcino avstrijskega konkurza, vsega manjka, prehrana dela težke skrbi in rodi dosti nevolje.«7 4 Nova doba, 12. 7. 1921. 5 Na to mesto je bil Prekoršek imenovan aprila 1919. Glej: Uradni list deželne vlade za Slovenijo, LXIII., Letnik I., Lju bljana, 9. 4. 1919. 6 Nova doba, Prekoršek Ivan, Iz najnovejših dni, 25. 1. 1919. 7 Prav tam. Narodni dom (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1025 Fototeka Pelikan) Po prevratu 1918 so se Slovenci »po tisocletnem suženjstvu iz brezpravnih hlapcev cez noc spremenili v gospodarje« in »hiteli z mrzlicnim popravljanjem starih krivic, Sprva je bilo na udaru vse tisto, kar je spominjalo na staro Avstrijo in nekdanje nemško gospostvo v Celju. /…/ V casopisju so se zaceli vrstiti clanki, ki so zahtevali brezobzirno izcišcenje vsega, kar je nemško.«8 V duhu prevlade »etosa mašcevalnosti, ki je povsem prevladal nad cutom pravicnosti « so Slovenci tlakovali pot v novo nacionalno prihodnost v znamenju odpora proti narodnim krivicam in odpora proti dotedanjemu rastocemu germanizacijskemu pritisku. 9 Narodna vlada države SHS je najprej prevzela upravo. 1. novembra 1918 je na ozemlju, ki ga je nadzirala, za uradni jezik razglasila slovenšcino. Pohitela je s spreminjanjem zunanje podobe mest in trgov, s cišcenjem nemškega uradništva, poleg 8 Cvirn, Mešcanstvo v Celju, str. 200. 9 Prim.: Studen, »Odstranjevanje prejšnje zunanjosti in po nemcevalnega stremljenja šolske oblasti«, str. 161. zamenjav v upravi pa se je novim oblastem zde- lo absolutno potrebno, da se ocistijo nemški elementi v osnovnih in srednjih šolah in da se uvede slovenšcino kot ucni jezik.10 Poverjenik za uk in bogocastje dr. Karel Verstovšek, ki je bil v Narodni vladi »eden redkih Štajercev, ti pa so zavzemali ostrejše stališce do pripadnikov dotlej vladajocega nemškega naroda, njegovi predlogi pa so bili prevec radikalni celo za vecino clanov Narodne vlade«, je 16. novembra 1918 odredil, »da bodi izkljucni ucni jezik na vseh ljudskih in mešcanskih šolah slovenski. Pripadnikom drugih narodov je uredba zagotavljala, da imajo ob ‘zadostnem številu šoloobveznih otrok zagotovljene manjšinske šole z državnim jezikom kot obveznim predmetom.’ Tudi zasebne dvojezicne šole so bile dovoljene ‘ob izkazanem zadostnem številu otrok doticne narodnosti.’ /…/ Z drugo naredbo pa je za dotlej dvojezicne šole odredil, da ‘ je uvedena slovenšcina kot ucni in kot uradni jezik’ /…/ Na do- tedanjih nemških ljudskih šolah je bila nemšcina še vnaprej dovoljena kot ucni jezik, ce je bilo vpisanih 10 Dolenc, Deavstrizacija, str. 81-82. Dr. Karel Verstovšek (1871-1923) (dlib) 40 otrok ‘pristne nemške narodnosti’, a so obvezno dobili še predmet slovenski jezik.«11 Nemci na Spodnjem Štajerskem se z novonastalimi politicnimi razmerami nikakor niso hoteli sprijazniti. Prizadevali so si, da bi celotna Spodnja Štajerska (ali vsaj štajersko Podravje do Vitanjske razvodnice) prišla v sestav »nemške Avstrije«, odkrit odpor do nove »južnoslovanske« države, pa je vzpodbujal slovenske oblasti, da so še ostreje in odlocneje izvajale nacrtno politiko »nacionalizacije«.12 Proces deavstrizacije in slovenizacije po prelo- mu 1918 seveda ni zaobšel celjskega šolstva. Narodna vlada v Ljubljani se je po ustanovitvi Države Slovencev, Hrvatov in Srbov kot receno hitro lotila preustroja in slovenizacije šolstva, ta proces pa se je v obcutljivem narodno custvenem ozracju, ki je bilo posledica germanizacijskih pritiskov na Koroškem in Štajerskem, nadaljeval tudi pozneje, torej po združitvi v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slo 11 Gabric, Hitra slovenizacija šolskih in kulturnih ustanov, str. 142. 12 Cvirn, Die Slowenen und ihr Verhältnis zum neuen Staat (Königreich SHS) 1918/1919. str. 89. vencev. Na Spodnjem Štajerskem je bil še leta 1900 ucni jezik na tretjini osnovnih šol nemški ali so bile dvojezicne (navadno v izrazito korist nemšcine). Novembra pa je Narodna vlada v Ljubljani v vseh osnovnih in mešcanskih šolah kot ucni jezik pri vseh predmetih kot obvezno vpeljala slovenšcino. Šele z vkljucitvijo v Jugoslavijo se je ustavilo germanizacijsko prodiranje, znacilno za prejšnja desetletja in poslovenjen je bil velik del osnovnih šol na Štajerskem. Po znanih demonstracijah v Mariboru ob obisku ameriške študijske komisije, odgovorne za razmejitev med Kraljevino SHS in Republiko Avstrijo, 27. januarja 1919, je zacela slovenska šolska oblast intenzivneje odpušcati nemško usmerjene ucitelje in namešcati slovenske. Najvec zamenjav je bilo na Štajerskem, kjer so odpustili 36 srednješolskih in 200 do 300 osnovnošolskih uciteljev. Odpušcenim nemškim uciteljem so ocitali nenaklonjenost slovenskemu narodu in neznanje slovenskega jezika. Socasno s prekinitvijo delovnega razmerja so ostali vsi odpušceni ucitelji brez prihodkov in vecina se je izselila v Avstrijo. Nekdanje nemške šole so preuredili v slovenske, za nemške ucence in ucenke pa so ustanovili nemške paralelke.13 Omenjeni Ivan Prekoršek je kot izvrsten opazovalec prelomnih casov konec januarja 1919 ugotavljal, da »se je v tej kratkej dobi po slovenski zemlji v poprej nemškutarskih mestih in trgih mnogo, zelo mnogo spremenilo«.14 Slovence je opozoril, »na ob- vezno dolžnost bojkota napram vsem, ki hocejo po starem nacinu dalje živeti od slovenskega denarja in slovenskega dela, pri tem pa biti vse prej, samo ne dobri jugoslovanski državljani, dobri Slovenci. V teh vprašanjih rabimo že nujno oficielnih za vse obveznih direktiv, ki nam jih naj dajo krajevni Narodni sveti. V zadnjem casu se namrec najde mnogo vec ko kedaj poprej naših ljudi v vseh tujih trgovinah in gostilnah, nekdaj se je to tudi dogajalo, pa smelo se ni. Danes cujem odgovore: saj ti ljudje bodo sca- soma vsi naši ali so že! Dobro. V najtesnejši zvezi z vsem tem nemštvom v Celju, Ptuju itd. Maribor se nekoliko razlikuje – je obstoj nemškega šolstva. Ali potrebujemo še nemško gimnazijo, nemško me- šcansko, trgovsko-obrtno in ljudsko šolstvo. Kdo 13 Podrobno o slovenizaciji šolstva zlasti Dolenc, Deavstri zacija, str. 81-82; Jenuš, Ko je Maribor postal slovenski, str. 156-183. 14 Nova doba, Prekoršek Ivan, Iz najnovejših dni, 25. 1. 1919. Ivan Prekoršek (tretji z leve v drugi vrsti) s clani odbora Dijaške kuhinje (drugi z leve v prvi vrsti je dr. Juro Hrašovec) (Domoznanski oddelek Osrednje knjižnice Celje) ga zahteva, kdo pošilja v te šole svoje otroke? Tu smo na oni principielni tocki razpotja, kjer ni prizanesljivosti, ne kompromisa; mladini hocemo dati narodno vzgojo, kdor postopa drugace, zanj ne sme biti prostora na Slovenskem in najsi razvesi še toliko trobojnic na pobeljeno hišo in placa še take vsote papirja za odkupnino ali prinese deset glasov na volišce za kandidate, ki se jih doloci. Naš temelj mora biti ocišcen in zdrav do korenine: iz narodne šole izhaja zdrav rod. Nismo na stališcu nasilja, postav- no upravicene šole za tuje narodnosti bodo v naši državi obstajale, noben slovenski otrok pa ne sme obiskovati nemške šole in to nacelo vzdržujemo v polnem obsegu tudi za vse one, ki so v prejšnjih casih zgrešili pravo pot in se danes vracajo kot premagani k pravemu spoznanju. Tu se bomo spoznali in tu se bomo locili. Vse to pa treba, da imajo Narodni sveti v pregledu, ako hocejo zacrtati jasno, enotno smer našemu postopanju v teh krajih.«15 Proti koncu vélike vojne so na šolskem polju vladale »neznosne razmere«. Manjkalo je ucnih moci, ucnih prostorov, zaradi pomanjkanja so bili 15 Prav tam. otroci sestradani, razsajala je španska bolezen in druge nadloge.16 Reminiscence o prevratu 1918 so v ohranjenih kronikah celjskih šol razlicne, naslonili pa se bomo na nekatere zapise, ki še posebej izstopajo. Kronika petrazredne mestne dekliške šole v custvenem uvodu porocila za šolsko leto 1918/19 denimo navaja: »Ko se je naša mlada država rodila, preustrojilo se je tudi celjsko šolstvo. Naše krasno, v letu 1912 sezidano šolsko poslopje, katero je doslej služilo raznarodovanju ljudstva, bodi odslej posveceno slovenski mladini! V svojem jeziku naj crpa naša nada in naš ponos vedo in znanost, naj se pa mladini tudi vceplja duh domoljubja in ljubezni do vsega, kar je v zvezi z našo milo domovino!«17 Drugace je o tranziciji v novo državnopoliticno stvarnost pisala voditeljica dekliške šole šolskih sester, samostanska prednica sestra Angelina 16 SI_ZAC/0869/002/00249, Kronika okoliške šole v Celju 1875-1931. 17 SI_ZAC/0868, Kronika dekliške mestne šole 1777-1941, str. 323. Križanic. Zacela je s porocilom, da se je z rednim poukom pricelo 19. septembra 1918 in da je bilo skupaj vpisanih 500 otrok, nato pa obžalovala, da so morali pouk kmalu zacasno prekiniti, saj se je »v deželo vtihotapila vrocinska bolezen, takozvana španska influenca, ki je zahtevala mnogo cloveških žrtev. Tudi šolski otroci so zelo bolehali, zato je c. kr. namestništvo izdalo ukaz, da se mora po vseh šolah pouk prekiniti do 4. novembra. Med temi pocitnicami smo doživeli velik politicni preobrat. Dne 29. oktobra 1918 je v Zagrebu izdal Vrhovni narodni svet v Avstroogrski živecega dela Slovencev, Hrvatov in Srbov objavo, da je prevzel kot Narodno vjece v svoje roke vodstvo narodne politike. Narodno vjece je zahtevalo, da se ustanovi iz avstro-ogrskih jugoslovanskih pokrajin, iz Srbije in Crne gore ena sama država SHS. Nekaj dni po teh dogodkih je razpadla stara avstroogrska država.«18 Vodja mestne deške šole, naducitelj Josip Bizjak, je bil kratek in jedrnat: »Ogromna svetovna vojna je bila koncana s tem, da je zmagala pravica, in smo prišli skozi stoletja zatirani Jugoslovani vendar enkrat do svoje veljave in svojih pravic. Naša Spodnja Štajerska je prišla k novoustanovljeni državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, kjer vlada naša domaca dinastija Karagjorgjevicev. In s tem politicnim cinom se je izvršil tudi velik prevrat na šolskem polju. V celjskem mestu so bile do novembra 1918 še vse javne šole strogo nemške, a sedaj so se mahoma prelevile v slovenske z nekaterimi (8) nemškimi vzporednimi razredi.«19 Vzdušje v Celju v prvih poprevratnih dneh je kulminiralo v sredo, 6. novembra 1918, ko so praznovali »praznik svobode«.20 Voditeljica dekliške šole šolskih sester je ta dan slovenskega zmagoslavja opisala naravnost pateticno. Na papir je custveno zlila sledece: 18 SI_ZAC/0870, Kronika dekliške šole šolskih sester, Mestne šole 1878-1940 in 1945-1948; sig. 59/488. 19 SI_ZAC/0868 Glavna, deška in dekliška osnovna šola Celje; sig. 32/325; Kronika mestne deške šole 1918-1943, 2. semester šolskega leta 1918/19. 20 Slavnostnega obhoda po celjskih ulicah se je ob »prazniku svobode«, poimenovanem tudi »praznik ujedinjenja Jugoslo vanov«, seveda udeležila tudi šolska mladina pod vodstvom uciteljstva drugih celjskih šol. »Dne 6. novembra smo praznovali v Celju praznik svobode. Ker so bile pocitnice vsled bolezni podaljšane do 19. novembra, se je le nekaj cez polovico otrok vdeležilo slavnostnega sprevoda. Ta dan je bil res praznik in sicer najvecji, kar jih je kedaj slavil slovenski narod v Celju. Trobojnice so vihrale raz vseh hiš, zbrala se je nepregledna množica ljudstva. Tudi me smo šolsko poslopje okrasile z zelenjem in s slovenskimi zastavicami. Sestra Benjamina je izdelala primeren slavolok, katerega smo pritrdile nad glavnim vhodom. Napis se je glasil: ‘Za vero in narod bo delal tvoj zarod, o Jugoslovan! O bodi pozdravljen, neštetokrat slavljen, rešilni Tvoj dan!’ Velicastno je bilo gledati vso pisano množico kako dostojanstveno, kako slovesno je manifestirala. Gledale smo Sokole, Orle, skupino kmeckih fantov na konjih, žene in deklice v narodnih nošah, razna društva, skupino lepo okrašenih vozov iz okolice. Naši šolski otroci so imeli male zastavice v rokah. Velicastni so bili trenutki, ko je vsa ta nepregledna množica prisegala zvestobo Jugoslaviji ali ko je zaigrala godba prelepo našo narodno himno Lepa naša domovina. Slovenska mladina, ki si doživela ta veliki dan, pomni ga, ohrani ga v spominu do daljnih bodocih dni. 6. november leta osvobojenja ostane v srcih nas vseh.«21 Prejšnje avstrijske šolske in druge oblasti se v prvih dneh po prevratu »niso takoj zavedale«, da stare avstrijske države ni vec. Kronist okoliške šole v Celju Fran Voglar je zabeležil zanimivost, da se v šolskem arhivu »hranijo njih odloki, ki so bili izdani še novembra meseca v nemšcini, pac pa z naslovom: ‘An die slovenische Schule’. Podpisan je zadnji nemški župan Celja dr. Heinrich von Jabornegg.«22 Proces slovenizacije šolstva v Celju ni bil enostaven. Novembra 1918 so se v prostorih mogocnega šolskega poslopja mestne šole nahajale mestna deška ljudska šola, mestna dekliška ljudska šola in deška mešcanska šola. Najvec težav je povzrocalo 21 SI_ZAC/0870, Kronika dekliške šole šolskih sester, Mestne šole 1878-1940 in 1945-1948; sig. 59/488. 22 SI_ZAC/0869/002/00249, Kronika okoliške šole v Celju 1875-1931. Poslopje mestne šole (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0868 Glavna, deška in dekliška osnovna šola Celje) pomanjkanje uciteljev in uciteljic, saj so vecino prejšnjega nemškega ucnega kadra odslovili. Višji šolski svet v Ljubljani je šele 15. februarja 1919 »spremenil dosedanjo nemško ljudsko šolo v slovensko«, ki je imela vec slovenskih, pa tudi nemške razrede. »Me- stni šolski svet v Celju pa je šolo do dne 1. marca 1919 zatvoril z ozirom na to, ker še niso vse novoimeno- vane ucne moci imele svojih dekretov.« 23 Normalno izvajanje pouka je torej oviralo cakanje na odlocbe novoimenovanega uciteljstva, ki je prišlo v Celje vecinoma iz manjših spodnještajerskih krajev. Ve- cino ucnega kadra so nato po 1. marcu 1919 tvorile nove slovenske ucne moci in le redki nemški ucitelji ali uciteljice so lahko še naprej poucevali. Stanje uciteljstva na celjskih šolah je budno spremljala tudi Nova doba, v kateri naletimo na sledec zapis: »Na dekliški mešcanski šoli v Celju je uciteljica Premschak, skrajno naduta in zagrizena nacijonalka; nedavno se je glede slovenskih ucenk izrazila na nesramen nacin: ‘diese windische Bagage ist so freh; aber wartest, es werden schon andere Zeiten kom- men und dann wehe euch Slovenen.’ (Ta slovenska 23 Prav tam, str. 323. bagaža je tako nesramna, pa cakajte, pridejo drugi casi in potem gorje Slovencem!) Zadeva je javljena na pristojno mesto in Premschakovi garantiramo, da bodo zanjo kmalu prišli – drugi casi.«24 Nova doba je porocala tudi, da so »prostori v no- vem gimnazijskem poslopju izpraznjeni in se prirejajo v ucne svrhe. Upanje je torej, da se naša mladina kmalu preseli iz dozdajšnjih nezadostnih lokalov v lepe nove.«25 Sredi marca 1919 pa je v bombasticnem komentarju z naslovom »Brez odlaganja!« v luci vladajoce stanovanjske stiske dodala, da »nemške paralelke državne gimnazije v Celju so razpušcene, nemški profesorji odslovljeni. Naravno je, da mora z ozirom na pomanjkanje stanovanj za državne uradnike in uslužbence, stanovanjska komisija v smislu vladine naredbe vsem nemškim profesorjem – in sicer oženjenim in samcem! – takoj odpoklicati stanovanja in jih oddati uslužbencem SHS, ki že nestrpno nanje cakajo, ter se morajo potikati po ho- telih. Prepricani smo, da se bo to brez odlaganja tudi zgodilo! Nobene popustljivosti ne bomo trpeli v tem 24 Nova doba, 18. 1. 1919. 25 Prav tam. Gimnazija (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1025 Fototeka Pelikan) oziru in tudi nobenih intervencij s strani sorodnikov in drugih ‘uglednih’ nemških oseb!«26 Nova doba, je »Ob pogrebu nemške gimnazije v Celju« navdušeno porocala, da od 8. marca 1919 »ni vec nemške gimnazije v Celju, ker je – višji šolski svet v Ljubljani sklenil, da se nemške paralelke na državni gimnaziji v Celju vsled premalega števila ucencev razpuste. Graška ‘Tagespost’ z dne 6. tm. javka: ‘S tem je celjske Nemce zadel hud udarec. Otroci iz Celja bodo odslej mogli študirati le z velikimi gmotnimi žrtvami svojih staršev (kakor do- slej in odslej otroci naših ljudi izven Celja!! op. ur.) Upati pa treba, da se viharno valovje pozneje poleže in da se bo proti narodnem nasprotniku (!) dala priložnost za kulturna vzgojna sredstva.’ – Torej to strunico ste sedaj napeli? Ko smo pa mi upraviceno (ker smo imeli stotine svojih dijakov!) prosili skozi desetletja za lastno gimnazijo. Pa ste nas v odgovor zasmehovali in psovali, ceš le ucite se nemški, ce hocete priti v državne službe. In mi pravimo: ‘Narodnemu nasprotniku’ ne damo nicesar, lojalnemu 26 Nova doba, 15. 3. 1919. nemškemu sodržavljanu pa tudi v bodoce, kolikor mu po pravici gre. Le ucite se slovensko, ce hocete v naši državi službe imeti. /…/ Ce pa hocete vzgojo v nemškem jeziku za službe v Nemški Avstriji, pa imate tam dovolj zavodov v to svrho! Da bomo pa dali vzgajati v nemških zavodih na naših tleh mladino od ljudi, ki imajo pri nas samo še ulogo špijonaže, in se še povrh norcujejo iz naše dobrosrcnosti, – res, na glavo bi morali pasti!«27 Tako na deški kot na dekliški ljudski šoli so nato s pomocjo katehetov Lukmana in Lasbacherja kot dobrih poznavalcev razmer provizoricno dolocili, kateri ucenci oziroma katere ucenke naj se uvrstijo v slovenske in kateri/e v nemške razrede. Omenjeni katehet na mestni dekliški ljudski šoli Anton Las- bacher je 6. februarja 1919 na Mestni šolski svet v Celju naslovil zanimivo prošnjo, naj mestni šolski svet »blagovoli opozoriti vodstvo mestne dekliške ljudske šole, da nismo vec v Avstriji, temvec v Jugoslaviji, v katerej sme katehet poucevati slovenske otroke veronauk v slovenskem jeziku brez ozira na 27 Nova doba, 11. 3. 1919. to, da se v drugih predmetih še vedno muci otroke z nemšcino. Nadalje naznanja podpisani, da je uciteljica 5. b razreda Klemencic postala tako predrzna, da prepoveduje slovenskim otrokom pogovarjati se med seboj v maternem jeziku ter svetuje, da se do- ticno uciteljico takoj odslovi iz službe, saj je afera z nemško zastavo v razredu že itak tudi znana.«28 Na dekliški šoli so poudarili tudi, da se je »pri tem uvršcanju ravnalo po principu, da otroci sloven- skih staršev spadajo v slovensko šolo«.29 Razvršcanje otrok po narodnosti na nove sezname pa mnogim staršem ni bilo po godu, zlasti glede na dejstvo, da se je v duhu jugoslovansko-nacionalisticnega protinemškega razpoloženja uporabljalo izredno stroge kriterije za dolocanje »nemške pristnosti« otrok in da jih je moralo biti tudi zadostno število (40 na razred).30 Naducitelj deške ljudske šole Josip Bizjak je v kroniki zapisal: »Seveda se je takoj oglasilo mnogo nemcurskih staršev, ki s to odlocitvijo niso bili zadovoljni, zato je mestni šolski svet na predlog šolskega vodje v svoji seji dne 6. marca 1919 natancno pretehtal narodnostne razmere posameznih staršev in definitivno do- locil, kateri otrok naj hodi v slovenski in kateri pa v nemški razred. Tako je nastal mir med strankami in uciteljstvom.«31 Naducitelj Bizjak je bil tudi glavni posrednik med nezadovoljnimi starši in dekliško mestno šolo, ki mu je za posredovanje izrekla posebno zahvalo: »Ko so v prihodnjih dneh prihrumeli deloma nahujskani, deloma razvajeni in neuki starši nad uciteljstvo, je g. Bizjak s svojim finim nastopom in taktno besedo marsikateri konflikt poravnal.«32 Na dekliški mestni šoli je uciteljski zbor pod vodstvom Barbare Zupanek v ponedeljek 3. marca 1919 pricakal »starše vseh onih otrok, ki niso bili 28 SI_ZAC/0841 Mestni šolski svet Celje, MŠS-55-19, nemški jezik kot ucni jezik, a. š. 127. 29 SI_ZAC/0868, Kronika dekliške mestne šole v Celju 1777 1941, str. 324. 30 Prim.: Dolenc, Deavstrizacija, str. 85. 31 SI_ZAC/0868, Kronika mestne deške šole 1918-1943, sig. 32/325. 32 SI_ZAC/0868, Kronika dekliške mestne šole 1777-1941, str. 324-325. zadovoljni s pridelitvijo v slovenske razrede« in vzel na znanje njihove izjave ter jih pozneje predložil mestnemu šolskemu svetu, ki jih je 6. marca, kot receno, vzel v pretres in o njih sprejel dokoncno odlocitev. Zacasna šolska voditeljica gdc. Zupanek je o sprejemu staršev navedla naslednjo zanimivo opazko: »Pri tej priliki je prišlo deloma do burnih nastopov, posebno se je opažalo, da so nastopali delavci tovarne Westen organizirano.«33 Mestni šolski svet je vecino zahtev staršev po uvrstitvi otrok v nemške razrede zavrnil. »Sicer pa se dovoli staršem, da potom šolskega vodstva vložijo priziv na Višji šolski svet v Ljubljani, ali pa puste otroke privatno poucevati. Vendar morajo slednji polagati koncem šolskega leta izkušnjo iz snovi, katero bi sicer predelali v njim pripadajocih razredih. Dolocevalo se je imenoma od slucaja do slucaja, sklep se je vsakokrat v seznamu otrok zabeležil ter drugi dan ustno naznanil otrokom ali staršem samim.«34 Pri pouku v slovenskih razredih je najvecje težave povzrocalo pomanjkanje slovenskih šolskih ucbenikov. Podobno kot ucenke na dekliški šoli so se tudi ucenci na deški šoli »morali zato vaditi le v pisanju, racunstvu itd. Sicer so pa tudi govorne vaje našle pravi prostor na tej šoli, kajti otroci niso znali razen nekaj besed poulicnega dialekta niti najmanjšega stavka povedati v pravilni slovenšcini; vrhu tega so bili otroci od zacetka napram novemu slovenskemu uciteljstvu zelo neprijazni in kazali pri vsaki priliki svojo brutalno nemško kulturo. Ali potrpljenje in ljubezen uciteljstva do zapeljane slovenske mladine si ni pridobila polagoma samo teh otroških src, marvec tudi zaupanja njih roditeljev. In tako smemo sedaj ob koncu šolskega leta – pravzaprav po 4 mesecih – reci z vso gotovostjo, da je 33 Prav tam, str. 325. 34 Prav tam, str. 326. Omenim naj, da se je ob delovanje tovar narja Westna obregnila tudi liberalna Nova doba, ki se je v prispevku Ali je to res?, spraševala: »Cujemo, da baje pobira Westen od delavcev prispevke za Schulverein tudi še sedaj in da jim odtrguje za to pri placi. Zahtevamo tozadevno od Westena natancnega pojasnila, ker bi morali sicer smatrati govorico za resnicno.« Nova doba, 4. 1. 1919. Omenimo še, da se tvrdka Westen vse do konca januarja 1919 ni odzvala na omenjeno porocilo in da se po mnenju celjskega glasila »v naših oceh ni oprala«. – Nova doba, 29. 1. 1919. nemškutarski led docela prebit; najboljši dokaz temu je dejstvo, s kakim velikim veseljem in tudi uspehom se ti potujceni otroci ucijo slovenšcine in s kakim odkritosrcnim navdušenjem klicejo ti ‘bivši nemški’ otroci Živio kralju Petru I. in kako veselo in cvrsto prepevajo ‘Lepa naša domovina’. Resnicno: uciteljstvo je z umerjenimi koraki in taktnim postopanjem privedlo že ponemceno mladino nazaj v narocje ma- tere Slovenije in sicer tako rahlo, da se otroci sami niso zavedli, kdaj se je ta upravicena metamorfoza izvršila. In tudi nemška šolska mladina se je nau- cila v teh par mesecih spoštovati svojo novo državo in njene naredbe, ker ima vsak dan priliko v šoli in tudi zunaj nje se prepricati o dobrohotnosti postopanja nas Slovencev tudi nasproti našim prejšnjim najvecjim zatiralcem.«35 Pouk na celjski mestni deški in dekliški ljudski šoli se je v šolskem letu 1918/19 izvajal torej samo v II. semestru in se zakljucil 5. julija 1919. Vodja deške šole Josip Bizjak je v kroniki podrobno navedel stanje ucencev po posameznih razredih. Slovenske razrede je obiskovalo 262 otrok, od tega 87 Celjanov, nemške razrede pa 150 otrok, od tega 109 Celjanov. V šolskem letu 1919/20 je slovenske razrede obiskovalo 338 otrok, nemške vzporednice pa 120 otrok. Bizjak poroca, da so ob vpisovanju »nezavedni slovenski starši« zopet hoteli vpisati »svoje otroke, ki so bili vsled posebne komisije (sestavila jo je tukajšnja politicna oblast) doloceni za obisk slovenskih razredov, zopet v nemške vzporednice. Šolska oblast pa je to nakano zopet takoj preprecila. Nekateri starši so se vdali in poslali svojo mladino v slovenske razrede, drugi so pa jih zopet vzeli iz šole in vložili ugovore na Višji šolski svet v Ljubljani, mladino pa pustili poucevati privatno v nemškem jeziku«. Bizjak je porocal, da pritožbe staršev niso bile rešene pred koncem šolskega leta in da se je koncno pokazalo, »koliko je vreden privatni pouk«, saj je od 25 otrok, preizkusne izpite v nemšcini opravila komaj polovica otrok.36 35 SI_ZAC/0868, Kronika mestne deške šole 1918-1943, sig. 32/325. 36 Prav tam, Šolsko leto 1919/20. V šolskem letu 1920/21 se je število otrok v nemških vzporednicah zmanjšalo na 91 (od tega 75 mestnih in 16 otrok iz okolice Celja). »Ker je nemška vzporednica I. B razred vsled premalega števila priglašenih otrok (3 Nemci in 15 renegatov) vsled odredbe višjega šolskega sveta prenehala, se je odkazal ucitelju – Nemcu Henriku Kodella slovenski razred (II. C), ker je napravil izpit iz slovenskega jezika.«37 Sicer pa je bil tudi to leto za nemški vzporednici obvezen pouk slovenšcine (kot predmet po 4 ure tedensko). »Nasprotno pa je bil pouk nemšcine za ucence III. razreda in dalje neobvezen, obisko- Pogled na celjski magistrat in Narodni dom (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/1025 Fototeka Pelikan) valo ga je 95 slovenskih otrok (od 430, op. a.), ki so se poucevali v dveh skupinah, t. j. nižja in višja, loceni po znanju nemškega jezika.«38 V šolskem letu 1921/22 je bilo v obeh nemških paralelkah (III. B in IV. B) samo še »47 otrok in sicer 21 deckov ter 26 deklic, izmed katerih je bilo pravzaprav samo 8 otrok pristne nemške narodnosti, kjer bi bila oce in mati rojena kot Nemca.«39 Medtem ko se je v tem šolskem letu »moral vsak ucenec iz slovenskih razredov udeleževati pouka v srbohrvašcini«, je na obeh nemških vzporednicah kot obligatni ucni predmet ostala samo slovenšcina, ne pa tudi srbohrvašcina.40 37 Prav tam, Šolsko leto 1920/21. 38 Prav tam. 39 Prav tam, Šolsko leto 1921/22. 40 Prav tam. Podpis regenta Aleksandra Karadordevica v knjigo castnih gostov mesta Celje, 29. junija 1920 (Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0006 Zbirka rokopisov) Nekaj je treba povedati tudi o spominskih dnevih, praznikih in praznovanjih v obdobju od leta 1918 do leta 1941. Povsem naravno je, da so bila v tem casu tematsko v ospredju praznovanja vladarske hiše Karadordevicev. Zadnja proslava cesarske hiše Habsburžanov je bila avgusta 1918, in sicer v cast zadnjega cesarja Karla. Sredi decembra 1918 pa so v Mariboru že priredili prvo proslavo srbskemu kralju Petru I.41 Proces prehoda je v vrstah slovenskega uciteljstva potekal v znamenju priseganja zvestobe, »vdanosti in poslušnosti kralju vladajocemu«,42 nov veter pa je zapihal tudi na podrocju praznovanj. V 19. stoletju so bile na prvem mestu proslave ob razlicnih jubilejih cesarske hiše, zlasti in predvsem cesarja samega, ki je vladal 68 let. Praznicna sta bila njegov god 4. oktobra in rojstni dan 18. avgusta. Še posebno slovesno je bilo ob okroglih obletnicah.«43 41 Rozman, Spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem, str. 6-7. 42 Studen, »Odstranjevanje prejšnje zunanjosti in ponemce valnega stremljenja šolske oblasti«, str. 174-175. 43 Rozman, Spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem, str. 7. Po prevratu je bilo Celje še posebej slovesno in praznicno okrašeno na primer junija 1920, v casu bližajocega se svecanega državnega praznika kot je bil Vidov dan in v casu nestrpnega pricakovanja obiska »ljubljenega prestolonaslednika«, »milega brata« Aleksandra Karadordevica. Nova doba je poudarjala, da bližajoci Vidov dan kot državni praznik podobno kot »Petrov dan itd.« pac ponujata »priliko, da kot državljani izkazujemo svoja custva, svoje prepricanje in svojo hvaležnost do države, ki v sedanjih nenormalnih casih tako uzorno varuje red in mir, da smo sigurni svojega imetja, svojih pravic in prostega gibanja«. Liberalni casnik je poudaril, da smo glede na žalostne razmere v sosešcini, kjer se soocajo celo z lakoto, »lahko veseli, da živimo v Jugoslaviji, kjer je danes tako dobro, kakor morda nikjer drugod!«44 Za šole je bil še posebej pomemben dan spomina na kosovsko bitko leta 1389, in 24. maj – praznik sv. Cirila in Metoda, sv. Savo pa so praznovali 27. 44 Nova doba, 22. 6. 1920. januarja. »Takrat ni bilo pouka, pac pa so bile v šolah proslave, recitacije, predavanja, pevski nastopi.«45 Na mestni dekliški in deški ljudski šoli so se še posebej gorecno pripravili na praznovanje Vidovega dne 28. junija 1920. Kot je zapisano v šolski kroniki, je vsa šola najprej imela »sklepno mašo v župni cerkvi,« nato pa se je »mladina vrnila nazaj v šolo. Tu se je v razredih otroškemu obzorju primerno razložil pomen praznika Vidovo, nakar so se razdelila šolska naznanila. Zvecer tega dne se je vršila v mestnemu gledališu šolska slavnost v prid tukajšne šolske knjižnice s tem-le vzporedom: 1. Pozdravni govor. 2. Petje« a) Emil Adamic, Tepežna pesem – 1glasno; Vesela pesem – 2glasno s spremljevanjem klavirja; b) Fran Gerbic: Pastircek, narodna: So pticice zbrane – troglasno zbora, petje vodi ucitelj Ciril Pregelj. 3. Rdeca kapica. Igra s petjem in plesom v 4 dejanjih, režiser ucitelj Slavko Gradišnik. 4. Pozdravni govor je lepo deklamirala ucenka tukajšnjega V. razreda Vida Cernejeva. Zložila ga je njena sestra gdc. Anica Cernejeva, uciteljica tukajšnje dekliške šole. Pozdravni govor, ki je mojstrsko delo mlade uciteljice, se glasi tako-le: »Pozdrav vam vsem, ki tukaj ste se zbrali, da z nami bi se radovali. Iskren pozdrav! Ponosno nam žarijo mlada lica, ko naša mila govorica iz ust mladine se glasi, svecan spomin budi! Na Vidov dan! – ko nekdaj v boju ljutem, krvavem, krutem, – - – - podlegel je naš bratski srbski rod in bil stoletja v prah teptan, teptan, – nikdar pa strt, ne pokoncan! 45 Rozman, Spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem, str. 8. In prišel je rešitve cas, osvete dan krvavi! In vstal naš brat je k novi slavi, z njim dvignil se je narod naš v svobodnejše življenje… Kaj gledal pac je Vidov dan!! Vse: boje, suženjstvo, trpljenje, pa tudi zmago in vstajenje! – Naj vidi še veselje naše, naj sliši danes spev glasan hvaležne dece vaše, ki klice vam: pozdrav srcan!«46 Komentiram lahko, da je prav ta pozdravni go- vor pesnice, pisateljice in uciteljice Anice Cerneje ve vec kot samo nazoren dokument duha casa po prevratu 1918. Viri in literatura Arhivski viri SI_ZAC – Zgodovinski arhiv Celje SI_ZAC/0869/002/00249, Kronika okoliške šole v Celju 1875-1931. SI_ZAC/0868, Kronika dekliške mestne šole v Celju 1777-1941. SI_ZAC/0868 Glavna, deška in dekliška osnovna šola Celje; sig. 32/325; Kronika mestne deške šole 1918-1943. SI_ZAC/0870, Kronika dekliške šole šolskih sester, Mestne šole 1878-1940 in 1945-1948; sig. 59/488. SI_ZAC/0868, Kronika dekliške mestne šole v Celju 1777-1941. SI_ZAC/0841 Mestni šolski svet Celje MŠS-55-19, a. š. 127. SI_ZAC/0868, Kronika mestne deške šole 19181943, sig. 32/325. 46 SI_ZAC/0868, Kronika dekliške mestne šole v Celju 1777-1941, str. 341. Literatura Cvirn, Janez. Aufbiks! Nacionalne razmere v Celju na prelomu 19. v 20. stoletje, Celje: Visual Production, 2006. Cvirn, Janez. Mešcanstvo v Celju po razpadu Avstro-Ogrske, v: Pocivavšek, Marija (ur.), Odsevi preteklosti 3, Iz zgodovine Celja 1918 – 1941, Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001, str. 191-216. Cvirn, Janez. Die Slowenen und ihr Verhältnis zum neuen Staat (Königreich SHS) 1918/1919. V: Heppner, Harald / Eduard (Hrsg.). Region und Umbruch 1918. Zur Geschichte alternativer Ordnungsversuche. Frankfurt am Main: Peter Lang, 2001, str. 87-96. Dolenc, Ervin. Deavstrizacija v politiki, upravi in kulturi v Sloveniji, v: Necak, Dušan / Jesih, Boris / Repe, Božo / Škrilec, Ksenija, Vodopivec, Peter. Slovensko-avstrijski odnosi v 20. stoletju / Slowenisch-österreichische Beziehungen im 20. Jahrhundert, Ljubljana: Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Historia 8, 2004, str. 81-94. Gabric, Aleš. Hitra slovenizacija šolskih in kulturnih ustanov, v: Gabric, Aleš (ur.), Slovenski prelom 1918, Ljubljana: Slovenska matica, 2019, str. 141-160. Jenuš, Gregor. Ko je Maribor postal slovenski: iz zgodovine nemško-slovenskih odnosov v Mariboru od konca 19. stoletja in v prevratni dobi, Maribor: Znanstvenoraziskovalni inštitut Franca Kovacica, 2011. Perovšek, Jurij. Celje in politicne razmere v jugoslovanski državi v letih 1918-1941, v: Pocivavšek, Marija (ur.), Odsevi preteklosti 3, Iz zgodovine Celja 1918 – 1941, Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001, str. 5-48. Rozman, Franc. Spominski dnevi in praznovanja na Slovenskem, v: Prazniki in praznovanja v šolstvu nekoc in danes – primerjava: zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih krožkov. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine, 2016, str. 6-13. Strmšek, dr. P. Celjski študent. Spomini ob 25-letnici mature, Celje: Konzorcij bivših celjskih dijakov, 1937. Studen, Andrej. »Odstranjevanje prejšnje zunanjosti in ponemcevalnega stremljenja šolske oblasti«; Preustroj šol na Spodnjem Štajerskem v prevratni dobi, v: Gabric, Aleš (ur.), Slovenski prelom 1918, Ljubljana: Slovenska matica, 2019, str. 161-180. Casopisni viri, periodicni tisk Nova doba, 1919, 1920, 1921. Uradni list deželne vlade za Slovenijo, LXIII., Letnik I., Ljubljana, 9. 4. 1919. Zusammenfassung „UNSER WUNDERBARES SCHULGEBÄUDE SEI VON NUN AN DER SLOWENISCHEN JUGEND GEWIDMET!“ Die Umgestaltung des Cillier Schulwesens nach dem Umbruch 1918 Den Umbruch im Jahr 1918 und das Lebewohl von der alten Monarchie Österreich-Ungarn erlebte Celje im Zeichen der „bis aufs Äußerste verschärf- ten nationalen Gegensätze“. Die scharfe Trennung zwischen Deutschen und Slowenen charakterisierte auch die Situation im Schulwesen. Die unangeneh- me Erinnerung an die Cillier Deutschen ist auch in der Ansprache des ersten gewählten slowenischen Bürgermeisters Dr. Juro Hrašovec spürbar, der beim Festtag der Stadt an der Savinja im Juli 1921 vom Balkon des Cillier Magistrats zur Bevölkerung sprach. Hrašovec betonte in einem für den Umbruch 1918 charakteristischen Ton, dass es „für uns Cillier heute ein sehr wichtiger Feiertag ist, denn nach Jahrhunderten der schändlichen Sklaverei ha- ben wir heute definitiv diese einst mächtige deutsche Festung übernommen.“ Nach dem Umbruch 1918 haben sich also die Slowenen „nach tausendjährigem Sklaventum über Nacht aus rechtlosen Knechten in Herren verwandelt“ und „machten sich hektisch an die Wiedergutmachung alten Unrechts. Zunächst stand all das im Mittelpunkt, was an das alte Österreich und die einstige deutsche Herrschaft in Celje erinnerte.“ Im Geiste des vorherrschenden „Ethos der Rachsucht, das vollkommen über dem Gerechtigkeitssinn triumphierte“, ebneten die Slowenen den Weg in die neue nationale Zukunft im Zeichen des Widerstan des gegen nationale Ungerechtigkeiten und den bis dahin wachsenden Germanisierungsdruck. Die Nationalregierung des Staates der Slowenen, Kroaten und Serben proklamierte am 1. November 1918 in dem von ihr kontrollierten Gebiet das Slowenische als Amtssprache. Sie beeilte sich mit der Veränderung des Aussehens der Städte und Märkte und der Säuberung der deutschen Beamtenschaft; neben dem Wechsel in der Verwaltung schien es den neuen Machthabern absolut unumgänglich, dass die Grund- und Mittelschulen von deutschen Elementen gesäubert werden und Slowenisch als Unterrichtssprache eingeführt wird. Der radikale Bevollmächtigte für Unterricht und Cultus Dr. Karel Verstovšek verfügte am 16. November 1918, „dass die ausschließliche Unterrichtssprache an allen Volks- und Bürgerschulen slowenisch sei“. An- gehörigen anderer Nationalitäten garantierte die Verfügung bei einer ausreichenden Zahl an schulpflichtigen Kindern Minderheitenschulen mit der Staatssprache als Pflichtfach. Auch private zweisprachige Schulen waren bei einer nachgewiesenen ausreichenden Zahl von Kindern der betreffenden Nationalität gestattet. Mit einer zweiten Verfügung bestimmte er für die bis dahin zweisprachigen Schulen, dass Slowenisch als Unterrichts- und Amtssprache eingeführt wird. An den bisherigen deutschen Volksschulen war Deutsch weiterhin als Unterrichtssprache erlaubt, wenn 40 Kinder „echt deutscher Nationalität“ eingeschrieben waren, allerdings hatten sie verpflichtend auch Slowenisch als Unterrichtsfach. Die Deutschen in der Untersteiermark woll- ten sich mit den neuen politischen Verhältnissen keinesfalls anfreunden. Sie bemühten sich darum, dass die gesamte Untersteiermark (oder zumindest das steirische Draugebiet/Podravje bis zur Was- serscheide Vitanje) ein Bestandteil von »Deutsch- Österreich« wird. Der offene Widerstand gegen den neuen „südslawischen“ Staat animierte die slowenische Obrigkeit dazu, dass sie ihre systematische Politik der „Nationalisierung“ noch schär- fer und energischer durchführte. Der Prozess der De-Austrifizierung und Slowenisierung nach dem Umbruch 1918 machte natürlich auch vor dem Cil- lier Schulwesen nicht Halt. In der Untersteiermark war noch im Jahr 1900 die Unterrichtssprache an einem Drittel der Volksschulen Deutsch oder die Schulen waren zweisprachig (üblicherweise deutlich zugunsten des Deutschen). Im November 1918 führte dann die Nationalregierung in Ljubljana an allen Volks- und Bürgerschulen das Slowenische als Unterrichtssprache in allen Gegenständen ein. Erst mit der Eingliederung in Jugoslawien kam das für die Jahrzehnte davor charakteristische germanisatorische Vordringen zum Stillstand und ein großer Teil der Volksschulen in der Steiermark wurde slowenisiert. Nach den Demonstrationen in Maribor anlässlich des Besuchs der für die Grenzziehung zwischen dem Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen und der Republik Österreich verantwort- lichen amerikanischen Studienkommission am 27. Januar 1919 intensivierten die slowenischen Schulbehörden die Entlassungen deutsch orientierter Lehrer und die Einstellung slowenischer Lehrkräfte. Zum stärksten Wechsel kam es in der Steiermark, wo 35 Lehrkräfte an Mittelschulen und 200 bis 300 Lehrkräfte an Volksschulen entlassen wurden. Den entlassenen deutschen Lehrkräften wurden Abgeneigtheit gegenüber dem slowenischen Volk und Unkenntnis der slowenischen Sprache vorgeworfen. Mit der Unterbrechung des Arbeitsverhältnisses blieben alle entlassenen Lehrkräfte ohne Einkom- men und die Mehrheit siedelte nach Österreich aus. Die ehemals deutschen Schulen wurden zu slowenischen umgewandelt, während für deutsche Schüler und Schülerinnen deutsche Parallelklassen eingerichtet wurden. Als hervorragender Beobachter der Umbruchzeiten betonte Ivan Prekoršek Ende Januar 1919: „Unser Fundament muss gesäubert und bis in die Wurzeln gesund sein: aus der nationalen Schule ent stammt ein gesundes Volk. Wir verfechten keinen Standpunkt der Gewalt, gesetzlich gerechtfertigte Schulen für fremde Nationalitäten werden in unse- rem Staat existieren, aber kein slowenisches Kind darf deutsche Schulen besuchen…“. Gegen Ende des Großen Krieges herrschten im Schulbereich „unerträgliche Zustände“. Er fehlte an Lehrkräften und Klassenräumen, die Kinder waren aufgrund des allgemeinen Mangels am Verhungern, es wüteten die spanische Grippe und andere Plagen. Die Slowenen betonten, dass die prächtigen Gebäude der zuvor deutschen Schulen nun der slowenischen Jugend dienen sollten! Nach dem Umbruch 1918 veränderten sich an den Schulen die Feiertage und es wurden neue Gegenstände eingeführt, zum Beispiel das Serbokroatische und ein Geschichtsunterricht, der die Dynastie Karadordevic und serbische Heldentaten pries. Die Umgestaltung der Schulen war auch von Schwierigkeiten für Eltern begleitet, die ihre Kinder in deutsche Parallelklas- sen einschreiben wollten. Der Stadtschulrat lehnte die meisten Ansuchen der Eltern nach Einschrei- bung ihrer Kinder in deutsche Klassen ab. Schließlich soll noch die begeisterte Berichterstattung des Cillier liberalen Blattes Neue Epoche (Nova doba) erwähnt werden, das im März 1919 Anlässlich des Begräbnisses des deutschen Gymnasiums in Celje schrieb, dass „es kein deutsches Gymnasium in Celje mehr gibt, weil – der Landesschulrat in Ljubljana beschlossen hat, dass die deutschen Parallelklassen am staatlichen Gymnasium in Celje aufgrund der zu geringen Schülerzahl aufgelassen werden.“ Die Situation im Cillier Schulwesen war also nach dem Umbruch sehr komplex. Im Schuljahr 1920/21 verringerte sich die Zahl der Kinder in deutschen Parallelklassen auf 91 (davon 75 Kinder aus der Stadt und 16 aus der Umgebung von Celje). Ansonsten war auch im besagten Schuljahr in den deutschen Parallelklassen der Unterricht des Slowenischen verpflichtend (als Unterrichtsfach im Ausmaß von vier Wochenstunden). „Umgekehrt war aber der Unterricht des Deutschen für Schüler der III. Klasse und höher fakultativ, er wurde von 95 slowenischen Kindern (von insgesamt 430, Anm. des Autors) besucht...“. Im Schuljahr 1921/22 gab es in beiden deutschen Parallelklassen nur mehr „47 Kinder, und zwar 21 Buben und 26 Mädchen, unter denen eigentlich nur 8 Kinder echt deutscher Nationalität waren, wo Vater und Mutter geborene Deutsche waren.“ Während in diesem Schuljahr „jeder Schüler aus slowenischen Klassen am Unterricht des Serbokroatischen teilnehmen musste“, blieb an den beiden deutschen Parallelklassen nur Slowenisch als obligates Unterrichtsfach, nicht aber auch Serbokroatisch. Schlagwörter: Schulwesen, Celje/Cilli, 1918, Unterrichtssprache, deutsche Parallelklassen, De- Austrifizierung Navodila piscem prispevkov revije Zgodovina za vse Navodila piscem prispevkov revije Zgodovina za vse Prispevki v reviji so v slovenskem jeziku. V uredništvo sprejemamo lektorirane oziroma jezikovno neoporecne prispevke. Razprave (rubrika Zgodbe, ki jih piše življenje) v obsegu okrog ene avtorske pole, naj vsebuje: . naslov (ali naslov kot kratek udaren citat, ki mu obvezno sledi še podnaslov) . besedilo v obsegu okrog ene avtorske pole (do ene in pol), napisano v MS Word, tekst Times New Roman, velikost 12 . avtorski izvlecek (sinopsis) do 10 vrstic, priimek in ime avtorja, akademski naslov, poklic in delovno mesto, ustanovo, kjer je zaposlen, njen naslov, naslov elektronske pošte (sicer privaten naslov in e-pošto). K avtorskemu izvlecku avtor navede okvirno 3 kljucne besede . povzetek v obsegu do 30 vrstic . vsaj 3 do 6 slikovnih prilog. Locljivost posnetka vsaj 300 ppi (širina: 1 kolona = 915 pixels, 2 koloni = 1890 pixels). Priloge oddajte loceno. Med besedilo clanka, kjer naj približno stoji konkretna priloga, vpišite legendo, ki vsebuje podnaslov in navedbo vira (avtorstvo, kdo hrani). Za do- voljenja objave za potrebe clanka poskrbijo avtorji sami. . opombe (v formi sprotna opomba (pod crto), na dnu vsake strani, »footnote«), velikost 10. Opombe naj bodo v okrajšani obliki in vsebujejo zgolj napotilo na seznam virov in literature na koncu Opombe naj bodo pisane enotno. Pri arhivskih virih uporabljamo standardne kratice za arhiv, nato navedemo kratico fonda ali zbirke, signaturo oziroma številko fascikla ali škatle in številko arhivske enote ali ime dokumenta. Pri literaturi navedemo priimek avtorja in smiselno skrajšani naslov in številke strani. (npr.: Gestrin, Slovenske dežele, 12). . poglavje Viri in literatura na koncu, v katerem so sistema- ticno navedeni vsi uporabljeni viri in literatura. Loceno se navajajo arhivski viri, literatura, po potrebi tudi casopisje in ustni viri. V teh sklopih je treba gradivo navajati po abecednem vrstnem redu in sicer v celoti, ne skrajšano. Arhivski viri arhiv, signatura in ime fonda ali zbirke, tehnicno enoto (arhivsko škatlo), številko ali naslov dokumenta. Primer: Arhiv Republike Slovenije, AS 231, Ministrstvo za prosveto Ljudske republike Slovenije, 19451951 (po potrebi še številke škatel). V opombi zadostuje, ce navedemo: AS 231, a.š. (številka škatle), (številka ali ime dokumenta). Primer: Zgodovinski arhiv Celje, SI_ZAC/0024, Me- stna obcina Celje, številka arhivske škatle, ime ali številka dokumenta (leto). Literatura – monografije Priimek, ime avtorja: naslov (in podnaslov) dela (v leže- cem tisku). Kraj: založba in leto izida. Primer: Gestrin, Ferdo: Slovenske dežele in zgodnji kapitalizem. Ljubljana : Slovenska matica, 1991. Literatura – clanki navedemo: priimek in ime avtorja, naslov clanka. Naslov periodike ali zbornika (v ležecem tisku), za periodiko še letnik, leto, številko in strani, za zbornik (ime urednika), kraj in leto izida in strani. Primer za periodiko: Slana, Lidija: Iz zgodovine gradu in gospostva Snežnik na Notranjskem. Kronika, 48, 2000, št. 1-2, str. 20-41. Primer za zbornik: Melik, Vasilij: Ideja Zedinjene Slovenije 1848-1991. Slovenija 1848-1998 : iskanje lastne poti (ur. Stane Granda in Barbara Šatej). Ljubljana : Zveza zgodovinskih društev Slovenije, 1998, str. 15-20. Zapisi . Besedila v rubriki Zapisi so navadno krajša, zanje pa veljajo enaki pogoji oddaje kot za razprave, ni pa potrebno oddati povzetka in avtorskega izvlecka (sinopsisa). Ocene (rubrika Iz knjižne police) naj vsebuje: . Privlacen, kratek naslov . Naslov ocenjenega dela, citiran kot primeri zgoraj . Besedilo naj obsega okvirno 2-3 strani . Priloži se loceno še skenirana naslovnica ocenjenega dela (300 ppi) Za prevode povzetkov in izvleckov v tuje jezike (v nem- šcino in anglešcino) poskrbi uredništvo revije. Za trditve in za znanstveno korektnost odgovarjajo av- torji clankov. Prispevki so strokovno recenzirani. Recenzentski postopek je anonimen. Prispevke naj avtorji pošljejo na naslov uredništva revije: Zgodovinsko društvo Celje (s pripisom za revijo Zgodovina za vse), Prešernova 17, SI-3000 Celje ali po elektronski pošti na naslov: batagelj@gmail.com. Za lažji kontakt pripišite še telefonsko številko, za vse ostale informacije pa smo vam na voljo na zgornjih naslovih. Uredništvo Narocilnica Želim postati narocnik revije ZGODOVINA ZA VSE in z letnikom narocam izvod(ov). Letna narocnina (dve številki) je 19 EUR, za dijake in študente 13 EUR. Poleg prihodnjih želim prejeti še naslednje izvode starejših letnikov po ceni 3 EUR (Vpišite želen letnik, številko in število izvodov): Letnik / številka Izvod(ov) Letnik / številka Izvod(ov) Stroški pošiljanja za stare številke niso všteti. Uveljavljam študentski popust pri narocnini. (Ne velja za stare številke!) Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: E-naslov: Davcna številka (za pravne osebe): Davcni zavezanec: DA Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): NE Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si http://zdc.si/index.php/zgodovina-za-vse/ Narocilnica DA, narocam(o): izvod(ov) [Zgodovini.ce 16]: vec avtorjev SEIDLOV ZBORNIK (16 €) izvod(ov) [Zgodovini.ce 15]: Janez Cvirn DUNAJSKI DRŽAVNI ZBOR IN SLOVENCI (1848–1918) (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 14]: Rolanda Fugger Germadnik GROFJE CELJSKI MED ZGODOVINO IN MITOM izvod(ov) [Zgodovini.ce 13]: Marija Pocivavšek EN GROS & EN DETAIL (19 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 12]: vec avtorjev OROŽNOV ZBORNIK (12 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 11]: Andrej Pancur JUDOVSKA SKUPNOST V SLOVENIJI NA PREDVECER HOLOKAVSTA (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 10]: Tatjana Rozman POJOCI KASTRATI – (ZLO)RABLJENO TELO NA ODRU (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 9]: Andrej Studen PIJANE ZVERINE (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 8]: Janez Polajnar »PFUJ! TO JE GERDO!« (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 7]: Filip Cucek USPEHI SPODNJEŠTAJERSKIH SLOVENCEV V TAAFFEJEVI DOBI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 6]: Tone Kregar MED TATRAMI IN TRIGLAVOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 5]: Marija Mojca Peternel CILLIER WOCHENBLATT (ZEITUNG) (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 4]: vec avtorjev ŠTEFAN KOCEVAR – RODOLJUB SLOVENSKI (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 3]: Branko Goropevšek ŠTAJERSKI SLOVENCI, KAJ HOCEMO! (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 2]: Aleksander Žižek NAŠIM ZVESTIM, LJUBIM CELJSKIM MEŠCANOM (16 EUR) izvod(ov) [Zgodovini.ce 1]: Andrej Pancur V PRICAKOVANJU STABILNEGA DENARNEGA SISTEMA (16 EUR) Stroški pošiljanja niso všteti. Podatki o narocniku: FIZICNA – PRAVNA OSEBA (ustrezno oznacite) Ime in priimek / Naziv podjetja: Ulica, hišna številka: Poštna številka, kraj: Davcna številka: Davcni zavezanec: DA NE (ustrezno oznacite) Nacin placila (ustrezno oznacite): po predracunu (za pravne osebe) po povzetju (za fizicne osebe) Narocilnica obvezuje Zgodovinsko društvo Celje in narocnika. Zgodovinsko društvo Celje ni zavezanec za DDV (1. odstavek 94. clena ZDDV-1). Datum: Podpis (žig): Narocilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411; info@zdc.si www.zdc.si ZGODOVINA ZA VSE Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje© Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Borut Batagelj, Bojan Cvelfar, Dragica Cec, Jure Gašparic, Tone Kregar, Jurij Perovšek, Marija Pocivavšek, Ludwig Steindorff, Hrvoje Petric, Andrej Studen, Aleksander Žižek Urednik: Borut Batagelj Urednik številke: Aleksander Žižek Racunalniška priprava stavka: Andrej Mohoric Prevod izvleckov v anglešcino: Simon Zupan Prevod povzetkov v nemšcino: Tina Bahovec Viri ilustracij: Muzej novejše zgodovine Celje, Osrednja knjižnica Celje, Pokrajinski arhiv Maribor, Pokrajinski muzej Celje, Univerzitetna knjižnica Maribor, Zgodovinski arhiv Celje Univerzalna decimalna klasifikacija prispevkov: Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek Tisk: Grafika Gracer Za znanstveno vsebino clankov odgovarjajo avtorji. Naslovnica: Dr. Juro Hrašovec, 1920 (Muzej novejše zgodovine Celje, foto Pelikan, JP-14973). Celjski magistrat med svetovnima vojnama (Muzej novejše zgodovine Celje, FZ1-7232). Zadnja stran ovoja: Dr. Juro Hrašovec (drugi z leve) na terasi Celjskega doma ob obisku ministra in predsednika Samostojne demokratske stranke Svetozarja Pribicevica, 30. 1. 1926. Tretji od leve je poslanec Ljudevit Pivk, cetrti Svetozar Pribicevic, peti Ernest Kalan in šesti Franjo Lipold (original last Mojce Antoncic Jenko) Revija izhaja v dveh številkah letno Naklada: 300 izvodov Financna podpora za natis revije: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Mestna obcina Celje ISSN 1318-2498 (Tiskana izdaja) ISSN 2630-4325 (Spletna izdaja) Revija je uvršcena v podatkovne baze Scopus, EBSCOhost in ProQuest. The journal is listed in the databases Scopus, EBSCOhost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. Letna narocnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. Narocila: info@zdc.si Jurij PEROVŠEKDamir ŽERIC Vlasta STAVBAR Bojan CVELFARJure GAŠPARIC Bojan BALKOVEC Jernej KOSI Filip CUCEK Andrej STUDEN CENA: 11 €