-~ 270 ¦— IVAN STUKELJ: General Svetozar Boroevič pl. Bojna. !|—I zadnji številki je priobčil »Zvonček« na 246. strani ^ sliko znamenitega našega vojskovodje Svetozara jLv) Boroeviča pl. Bojne, na 262. strani pa kratko no- ufj tico o njem. Naj danes povemo nekoliko več o tem f^ slavnem možu! M, Nemški vojni poročevalec Oton Konig piše svo- W§y jemu listu »Vossische Zeituirg« s fronte ob Soči o W pogovoru, ki ga je imel z generalom Boroevičem: n Generala Svetozara pl. Boroeviča, armadnega ¦ poveljnika ob Soei, ie poslalo vrhovno vojno po- ¦ ¦¦ ¦* veljstvo sem v času, ko je ovenčala zmaga težke boje njegove armade v Karpatih. Ločitev mu ni bila lahka, tako je izjavil, zakaj eno vojno leto — kakor tam — zveže ozko vojskovodjo in njegove čete. Vojaška usoda — je rekel vrli vojskovodja — vsak mora iti tja, kjer ga rabijo. Sijajen vojak ta general Borpevič! Železna glava z jasnimi očmi in značajnim nosom pričajo na prvi trenutek o tem, da legende, ki so vz-nikle okolo njegove osebe, v mnogih slučajih v resnici niso samo legende. Neki častnik, ki je bil z njim v Galiciji, mi je pripovedoval, da so vojaki prisegli na to, da ni krogle, ki bi mogla pogoditi njihovega poveljnika. Jaz sem to omenil generalu, ki se je nasmejal: »Da, jaz sem tudi čul to. Ve-ste, jaz sem to, kar pravzaprav raora biti vsak vojak, namreč fatalist.' Ko smo imeli one defenzivne boje skozi tnesece in mesece, sem jaz na-ravno, kadar mi je bilo to mogoče, šel med prve vrste, da se pokažein svojim vojakom in se z njimi razgovarjam. Naravno, da se je ob takih prilikah pripetilo, da so Rusi, ki so bili oddaljeni sarno 150 korakov, stre-ljali na nas. Nekoč je pač šrapnel zadel enega gospoda iz mojega sprem-stva, meni pa se ni nikdar nič zgodilo, in tako je nastala govorica, da sem posvečen proti strelom.« »Da! Časih ne gre brez tega. In nazadnje se moram jaz na licu mesta prepričati, ali je vse v redu, ali so rnoji Ijudje tam dobro oskrbljeni, kako je njihovo razpcloženje, vse to so stvari, ki jih moremo spoznati samo z lastnim opazovanjem. In slednjič je za poveljnika prijeten občutek, ako vidi, kako so niu njegovi ljudje vdani.« Oovorili smo potem o potrebni strogosti in trdosti vojskovodje. »Strog, trd, to so samo pojini. Biti trd ob pravem času, znači morda v višjem sinislu biti dober. 2rtev sto mož more jih rešiti tisoč — in sled- 1 Fatalist je oni, ki veruje, da se mu ne more pripetiti ničesar hudega, ako nui ni namenjeno. Opomba priobčevalca. —« 271 ~— njič ima vsak človek, četudi je vojskovodja, svojo vest. Naravnost žrtvo-vati ljudi brez haska, cele polke, kakor so to Rusi storili v Karpatih...« je govoril general. — In tako delajo sedaj Italijani, dostavim jaz. »Da, oni so šele na začetku, ali tudi tain se to izpremeni, tembolj, ker že sedaj vidijo, da pri naših četah ob Soči ni mogcee predreti. Jutri boste čuli že v Gorici, kako grmijo topovi, in skoro sami doživite, daje vsak poedini mož ob Soči junak in da vsak izmed teh bojev-nikov zasluži zlato svetinjo za hrabrost. Ne more se za-dosti oceniti, kaj ti ljudje tam vzdržijo — vsi: Dalmatinci, Bošnjaki, Slo-venci, Korošci, Madžatri, Hrvatje, Moravci...« Hrvatski kipar profesor Robert Frangeš, ki je bil s hrvatskirn slikar-jetn profesorjem Otonom Ivekovičem mesec dni na fronti ob Soči, opisuje sedaj generala Boroeviča tako: General Boroevič kaiže v vsakem položaju sposobnost odličnega in hitrega umevanja. To hvaliio na njem vsi podrejeni mu poveljniki, čast-niki in vojaki. Nadkriljajočo bistrost njegovega duha pripoznavajo splo-šno. Kar se tiče njegove strogorednosti, je Boroevič pravi vzor vojaka iz pravega zrnja. Neizprosno strog napram sebi, dosleden do skrajnosti, je poln pristnega prizanašanja napratn drugim. Močan, pokončen mož, osi-vel v zvestobi do sebe in svojega Najvišjega vojnega gospoda. Vnanja mirnost ob pritajevanju energije, nadvladujoea odločnost in skrbno zaupa-nje — ta trozvezda izvršuje svojo čudovito silo na nas. Njegova1 oseb-nost preveva s svojo močjo vso njegovo vojsko. Sicer nepokvarjen, pristen prototip starega graničarja, osredotoče-nje vseh vojaških čednosti, ki na njih taiko obilujejo junaki naših grani-čarskih polkov. Zvest, vdan in liraber — kakor vsi vrli Hrvatje. Pri tem uživa med svojimi častniki in vojaki poljudnost, ki bi ji morali iskati pri-mere. Ni jim nedostopen vojskovodja in najvišji predpostavljenec. Za to se mu čuti vsakdo preblizu. Njim je Boroevič »Sveto«. Tako ga imenujejo vsi. In to irne jim je svetejše, nego če bi rekli »na;š general Boroevič.« S ponosom poudarja vedno svoje hrvatskoi pokolenje. V vasi Umetiču pri Petrinji mu je stala zibel. Tudi njegov oče je bil graničarski častnik. Bo-roevič govori najčistejšo hrvaščino- in pri pisanju in čitanju popravlja vedno pogreške drugih. Ljubezen svojo do svojega naroda dokazuje ob vsaki priliki. »Sokol« se inienuje njegov prvi konj, na katerem prireja vsak dan jezdne izlete, »Dragica« drugi. Oba je kupil iz konjarnice škofa v Djakovu. Za vse, kar se tiče Hrvatske in Hrvatov, kaže vedno čim naj-večje zanimanje. Njegov krilni adjutant je Hrvat, in često sem čul i-z Bo-roevičevih ust zaupno ime »Slavko«. Kot Hrvat sem se tu v glavnem stanu kmalu čutil doTnačega. Ob vsaki priliki svira godba skladbe kakega hrvatskega skladatelja, tudi ob sviranju med obedom. Ko je bil v glavnem stanu hrvatski ban, je vojaška godba igrala Muhvičevo pesem »Slovenac i Hrvat« ... —m 272 i*— Tako govore o tem slavnem junaku oni, ki ga pobliže poznajo. Tudi slovenska mladina ga sedaj bolje pozna. Njegova slava se razglaša sedaj povsod: »gdjeno lirvat i Slovenac domovinu jednu dižu!«