Radivoj Rehar / Bog molčanja
Vse bilo zato je, da sem se prepozno zavel, odrekel se svetu, sam s sabo neskončno trpel, dokler so za kazen obsuli me snopi gorečih strel?
In zdaj ležim tukaj od strel kakor smrtno zadet, in zdaj sem od zlobnih moči tu v pokoro zaklet, pa hodim, da greh svoj popravim, nazaj na svet? In mojim povratkom še davno konca ni, še davno ne konca — jo j! — dokler ta svet stoji, dokler se srečaval bo dan z valovi noči? —
Komu, o komu zapisal sem dušo svojo?
V moji samoti tako je temno,
v moji samoti tako je tesno,
v moji samoti tako je grozno:
v njej mračni duhovi tako se tepo,
da klici rešilni nikoli iž nje ne prodro ...
Radivoj Rehar / Bog molčanja
Priklenjeni na ozki kos planeta, zaprti v ječo ilnatih teles, iščoči v temi poti razodetja, pred tabo padamo, o silni Ra, in ko v ekstazi svetega zavzetja se dvigajo od zemlje do neba stotere misli, želje pregoreče, te kličemo: O dvigni nas iz dna!
Presilne misli v glavah nam kalijo, prelepe želje v srcih nam cveto, pretesne so lobanje naše zanje, premehka srca naših so teles; zaman vse naše večno je iskanje poti v prehod od zemlje do nebes.
In ti si nem, neskončni bog molčanja, ko sfinks nikoli ne spregovoriš, ne vidiš nas, ne čuješ vzdihovanja rodov ginečih, ti molčiš, molčiš . .. In v glavah naših misli bolne mre jo, in v srcih naših želje se suše ko rože v noči brez svetlobe dneva, o večni Ra, o večni Amon-Re.
723
46*