Pismo sekretarju
Dragi sekretar! Hvala za pismo. Zelo me je razve-selilo in spodbudilo, če-prav je bilo malce predol-go. Posebno se veselim, da so nove metode dela in aktivnosti v vaši organiza-ciji naletele na soglasno podporo vseh vaših čla -nov. To •potrjuje staro re-snico, ki pravi: »Revolu-cionarji nikoli ne miruje-jo, razen ee jih kdo k te-mu prisili.« Mi pa smo morda doslej »revolucio-narno molčali in razmiš-ljali«, četudi smo vedeli, da se s tem svet ne spre-minja. Verjetno si prebral ali pa slišal za izrek ve-likega italijanskega mark-sista in revolucionarja Gramscija: »Voditi politi-ko pomeni spreminjati svet«. Vidiš, tudi mi vodi-mo zdaj politiko, toda tak-šno, ki bo spremenila se-danje stanje, ki ne bo ni-komur dovoldla celo niti tega, da bi »revolucionar-no molčal in razmišljal,« rharveč ga bo z vso moč-jo silila naprej, v prve vr-. ste. Samo tako bomo do-kazali, kar je v ostalem že zdavnaj dokazano, pred kratkim pa je to zapisal tudi veliki italijanski re-voluoionar Luigi Longo, da človek lahko sicer slučaj-no postane komunist, ni-kakor pa ne more slučajno ostati komunist. Ze samo ta dva primera potrjujeta, zakaj sta bila tista dva to-variša, omenjena v tvojem pismu, srečna, ker sta bila kritizirana.
Toliko za uvod, zdaj pa nekaj razmišljanj v zvezi s tvojimi in vašimi meto-dami dela. Iz tvojega pis-ma se ne da ugotoviti, kakšne metode dela upo-rabljate zdaj. Jasen si, kar zadeva program in njego-vo konkretizacijo, toda nič ne poveš, kakšne metode imate nasploh. Zato bi ho-tel s teboj malce polemi-zirati. Sam uvidevaš, da je delo lahko uspešno sa-mo, če je programirano, če je premišljeno, če ni zasnovano na improvizaci-ji in verbalizmu. To jasno potrjuje, da morarao me-todarn dela posvečati več pozomosti. Zdi se mi, da to tudi dojemate, nikakor pa ne, da se želite do tega tudi dokopati Vselej se nekaj postavi poprek čez vašo pot. To »nekaj« pa ni nič drugega kakor — neiz-najdljivost, seveda vaša, ki je rezultat pomanjka-nja znanja oziroma volje, da bi si to znanje prido-bdli. Pridobiti pa si ga nl težko. Recimo: ti in tvoj sekretariat bi lahko o teh metodah kaj prebirali in «e naučili v knjigi »Meto-de za sodobno delovanje zveze komunistov«, ki je izšla v založbi ljubljanske-ga »Komunista« leta 1971 v dveh zvezkih, napisali pa so jo Slavko Podmenik, Ludvik Golob, Ivan Bitenc in Miran Potrč. To je prav-zaprav priročndk za meto-de in oblike našega delo-vanja.
Tega ne poudarjam kar tako, marveč zaradi potre-be, ki postaja vse bolj po-membna. S tem želim po-vedati, da nimamo dobrih metod. Pri tem ne izpu-ščam vaše organizacije. Nasprotno. Tako sem se pred dnevi čisto slučajno pogovarjal z vašim čla-nom, ki ga dobro poznam. Na vprašanje, kako delate v osnovni organizaciji ZK, mi je odgovoril; »Kako? Tako kakor vedno. Sesta-nemo se, malce se pogo-vorimo, potem pa se spet
razidemo na vse vetrove.« Pogledam ga z grozo, kako je vse skupaj poenostavil, kakor da gre za balinanje, ne   pa  za partijski   sesta-nek. Zato dodam: »Najbrž le ne bo čisto tako. Imate dnevni    red,    sprejemate sklepe, kaj tudi študirate, proučujete«.   Pa  je   samo buljil vame, kakor da ho-če reči: »Si pa ti, urednik, velik    naivnež ...«    Nisem ga več spraševal, ker sem dojel,  da ne bom  izvedel od njega nič več. Z.ato sem začel   razmišljati:    Morda je to tudi točno. Sestanki so bili pred kakimi dese-timi   leti   sklicani   za   isti dan vsak mesec. Zato tudi ni dnevnih redov, ni  pri- • prav  zanje,  nihče  ne pri-speva  k  normalnemu  po-teku sestanka, k sklepom in zadolžitvam. Tako je iz sestankov   nastala   velika saga,   ki   ne   pomeni   nič drugega  kakor   oživljanje prijateljstva, tovarištva in starih dolžnosti cer obvez-nosti.  Zato mislim, da  ti moram tokrat iz o6i v oči nekaj napisati v tej zvezi. Na   primer:   kot   sekretar moraš pred vsakim sestan-kom organizacije ZK skli-cati sekretariat in natanč-no proučiti dnevni red. Se-stavljanje   dnevnega   reda ne sme nikakor biti stvar improvizacije in ugibanja, marveč mora odsevati sta-nje in potrebe vaše orga-nizacije in okolja, v kate-rem živi oziroma širše sku-phosti. Ko tak dnevni red sestaviš,  ga je   treba  po-slati slehernemu   članu   z opozorilom, da se morajo vsi pripraviti na sestanek, prebrati   v   teh  pripravah minimurp literature in gra-diva, ki je potrebno, da se član seznani s problemi in da jih dojame. Do sestan-ka pa je naloga  tvoja in sekretariata, da se pripra-viš in pripravite nanj. To naredite takole:  Za vsako točko dnevnega reda je tre-ba napisati v tezah (lahko pa vse nosiš tudi v glavi), kaj  naj bi z razpravo in sklepi dosegli. Se pravi, da moraš problem dobro spo-znati   in  ga  osvetliti.   Ko to storiš, prepusti Se dru-gim, da povedo svoje mne-nje. Medtem boš pripravil sklepe, ki jih boš na pod-lagi  razprave  dopolnjeval in bogatil, nikoli pa ne boš nitd  enega dela   dnevnega reda končal brez sklepov. Tako boš delal tudi z vse-mi drugimi točkami dnev-nega reda.
Na nasledtnjem sestanku boš najprej pregledal, ka-ko so bili sklepi uresniče-ni, kako so to delo opra-vili zanj določeni nosilci. Tudi tu moraš biti natan-čen, da bodo člani obču-tili, da gre za resno stvar in ne za prazno besedova-nje. Tako boš delal za vsak sestanek. Vodil boš svojo dokumentacijo, v katero boš zapisoval svoja spo-znanja in dosežke, uporab-ljal boš literaturo in tisk. Za sistematično delo, to, o čemer ti zdaj pišem, pa je zares sistematično delo, je potrebno veliko dokumen-tacije. Sestaviš jo lahko tudi iz tiska. Na primer: vsi dobivate časnik »Ko-munist«. Treba ga je upo-rabljati za dokumentacijo. Ta hiša ima tudi založbo in tudi njo vkljiičuj v do-kumentacijo. Prav tako za-dolžuj še člane, da jo vo-dijo in nadzoruj to od se-stanka do sestanka. Toliko tokrat v želji, da mi odgo-voriš, kako si uspel vse to organizirati, Veliko po-zdravov od tvojega ured-nika.