UD K/UD C: 352/354:949.713 Pazin "14/19" 
PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE 
V LETIH OD 1374 - 1809 

Damela JURIČIČ-ČARGO 
arhivisi, Arhiv Republika Slovenije, 61000 Ljubljana, Zvezda rska 1, SLO archivista, Archivio delia Repubblica di SSovenia, LubLina, SLO 
IZVLEČEK Prispevek prebran na seminarju "Enotna in/ali neenotna Istra" obravnava upravni razvoj Pazinskega fevda od .asov, ko je že formirana Pazinska grofija kot deželnoknežje posestvo prešla v roke ffabsburžanov (1374. leta), do časov Napoleonovih vojn, ko sta bivša beneška in bivša avstrijska Istra postali upravno enotno ozemlje. Opisuje nemški administrativni sistem, njegove uradnike ter se delno dotika problema odnosa oblasti do Fužinske grofije in njenih podloinikov. 
UVO D Pričujoči prispevek je kratka analiza upravnega razvoja Pazinskga fevda od časov, ko j e sicer že formirana Pazinska grofija prešla iz rok goriških grofov v roke Habsbu­ržanov (ti so začeli širiti svoja posestva na slovensko etnično ozemlje), do francoske dobs, ko je bila med dve državi razdeljena Istra združena v upravno celoto v okviru Ilirskih provinc. Pri spe vek je prebran na seminarju "Enotna in/ali neenotna Istra", ki ga je pripravilo Zgodovinsko društvo za južno Primorsko 11. decembra 1991 z namenom predstaviti različnosti med nemškim in beneškim upravnim aparatom v Istri. (Beneški upravni aparat je predstavil D. Darovec.) Literatura, ki daje vpogled v omenjeno tematiko, je skopa io omejena na posamezne probleme v razvoju Pazinske grofije in se samo do določene mere dotika razvoja upravnega aparata. Temeljno delo o zgodovini Pazinske grofije nasploh je delo Camilla de Franceschija: "Storia documentata della Contea di Pisino" \ v katerem sem našla osnovo za raziskovanje problema uprave Pazinskega fevda. Delo je morda preveč ideološko obarvano in v posameznih delih teksta pogrešamo kritični znanstveni aparat, vendar pa po drugi strani ponuja osnovo, na kateri se gradi naše znanje o Pazinski grofiji. 
 Camiilo d e Franceschi: Storia documenat a detla Conte a di Pisino. Delo je p o avtorjevi smrti objavil sin Carlo v Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria (dalje A MSI), N.S., vo l X,XI/XII, Venezia, 1963. 
Damel a JURfCIC-CARGO : PREGLE D UPRAVNEG A RAZVOJ A PAZINSK B GROFIJ E ... . 61-7 0 
BENEŠK A REPUBLIK A 
O Labi n ai r ' ' ' ' ' ' ' ' . 
PASIttSKA GROFIJA GOSPOSTVO L^POGLAV GOSPOSTVO K02LJAK GOSPOSTVO KKŠAN GOSPOSTVO GRDOSBLO GOSPOSTVO PAZ BEHEFICIJ GOLOGORICA SAMOSTAN SV. PETAR U SUHI FEVDI PICANSKEGA ŠKOFA MEJA ISTRSKE GROFIJE Z BENEŠKO REPUBLIKO ' 
Istrska grofija po letu J 535 
6 2 
Delo je zanimivo predvsem zaradi objave virov in zaradi citiranja virov, ki nam niso več dostopni. V novejši Mstoriografiji ni bilo zanimanja za celovit prikaz razvoja omenje­nega območja, najverjetneje zaradi neurejenega (na primer v Zgodovinskem arhivu Pazin) ali po številnihfondih razmetanega in s tem brez ustreznih pripomočdv za uporabo nedostopnega arhivskega gradiva (na primer v Arhivu R Slovenije so drobci gradiva shranjeni v najmanj desetih fondih) . Izšle so le številne manjše razprave, ki opozarjajo na posamezne probleme v okviru zgodovinskega razvoja pazmskega fevda . 
RazvojPazinske grofije 1374 -1809 
Ko se je v 13. stoletju začela formirati oblast deželnega kneza in so se s tem do tedaj skoraj samostojna zemljiška posestva povezovala v trdnejše celote, so si v Istri to močno deželnoknežjo oblast ustvarili goriški grofje na podlagi bogate lastne in fevdne zemlje. Od začetka 14. stoletja se je njihova posest ločila od oglejske in beneške posesti v Istri kot grofija (ali knežija) Istra.4 
Po drugi delitvi goriških posesti je t.i. istrska veja goriških grofov dobila posestva v Istri, na Krasu in v Slovenski marki. Albertu IV. Goriškemu so v Istri pripadla gospostva Pazin, Lupoglav, Kožljak, Rakalj, Lovran, Brseč, Barban, Pičan, Trviž, Žminj in Momjan.5 
Trinajsto m štirinajsto stol. je čas ustvarjanja habsburškega dinastičnega teritorija in prodora preko Kranjske in Krasa proti. Jadranskemu morju. Na podlagi recipročnega dednega pakta iz leta 1364 so s smrtjo Alberta IV. Goriškega, zadnjega iz rodu goriških v Istri, Pazinska grofija, Kras in Slovenska marka z Metliko pripadle avstrijskima vojvodama Albertu HI. in Leopoldu III. Z listino, izstavljeno v Ljubljani 5. julija 1374, j e Leopold III. obljubil duhovščini, plemstvu, vitezom in vsem prebivalstvu Pazinske grofije spoštovanje njihovih dotedanjih pravic.6 Pazinska grofija in knežija v Slovenski marki sta sprva ostali ločeni od Kranjske. Med leti 1438 in 1441 je postala Pazinska grofija priključeno gospostvo Kranjske (angereihte Herrschaft).7 
2 Ema Umek: Arhivsko gradivo za območje Istre, Reke, Hrvatskega primorja in otokov v arhivu 
SRSlovenije. Vjesitik historijskih arhiva u Rijeci i Pazinu (dalje VHARP), zv. XXIII, Pazm-Rijeka, 
1980, str. 237-240. 3 V povojnem času so o zgodovini istrske grofij« pisali hrvaški in slovenski zgodovinarji 
(omenjam sam o tiste avtoije, katerih dela so mi bila dostopna): gospodarsko zgodovino so 
razi sko vali dr. D anilo M e n, dr. Vjekosla v Bra tulic I va n Gra h J a nez Sum rad a, dr. Ferdo Gest r i n, 
mag. Darinko Mtinie; nekatere pravne probleme sta obdelala prof. dr. LujoMargetič in. dr. Klen; 
cerkveno zgodovino in nektere vire sta objavila I. Grah in Ivan Erceg; o etničnih gibanjih sta 
pisala dr. Miroslav BertoŠa in dr. Bratulič, o družbenih gibanjih, uporih, upravi in ftrncionarjih 
te uprave (npr. o županih) pa dr. Bertoša, dr. Bratulič, I. Grah, dr. Nad a Kiaič in dr. Miiko Kos. 4 Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1982, 
str. 32-33 5 ibidem, str. 33 6 Listino je objavil De Franceschi, C. n.d., str. 390-391 7 Milko Kos: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev; v: Postanek in 
razvoj Kranjske. Slovenska matica, Ljubljana, 1985, str. 225 
DanieSa JUR1ČEČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZtNSKE GROFiJE ..., 61-70 
Ko je Beneška republika (leta 1420) dokončno uničila oblast oglejskih patriarhov, sta se na istrskem polotoku znašli ena nasproti drugi dve veliki sili: Avstrija, lastnica Istrske grofije, in Beneška republika, posestnica širokih področij na severnem in zahod­nem delu polotoka, njegovega južnega dela ter območij na vzhodno-kvarnerki obali, istrska grofija je predstavljala fevdalni sklop deželnoknežje posesti in velikega števila majhnih gospostev. Zato je treba opozoriti na razmejitev pojmov Pazinska grofija (Grafschaft Mitterburg, Contea di Pismo) - ta je predstavljala upravni pojem in dežel­noknežjo komorno posest - od pojma istrska grofija (Grafschaft Isterreich, Contea d'Istria) - slednja je bila politični pojem in je obsegala celoten teritorij pod oblastjo Habsburžanov s številnimi gospostvi in posestvi. V drugi polovici 15. stol. je Istrska grofija obsegala Pazinsko grofijo (znotraj katere so bili vaški in mestni komuni: Žminj, Kringa, Tinjan, Pazin, Stari Pazin, Lindar, Gracišče, Pičan, Trviž, Beram, Brestovica, Zarečje, Novaki, Cerovlje, Previž, Borut, Kršikla, Grimalda, Vrh, Sovinjak, Zamask, Kaščerga, Boljun, Vranja, Brest, Učka, Lovran in Brseč) ter gospostva Lupoglav, Kožljak, KrŠan, Gologorica, Račice, Momjan, Buzet, Barban in Paz, benefldj v Golo­gorici, fevdalni kompleks samostana Sv. Petra u Sumi in fevdalna posestva pičanskega škofa. Meja med beneškimi in habsburškimi posestvi v Istri seje dokončno izoblikovala po devetletni vojni med Benečani in cesaijem Maksimilijanom I (1508-1516). Zmirovno pogodbo, sestavljeno v Trentu 1535. leta, je Istrska grofija izgubila Momjan, Buzet, Barban, Račice, Pazinska grofija pa komune Sovinjak, Vrh in Grimaldo.8 Žal niti ta niti kasnejše mirovne pogodbe niso mogle zagotoviti dokončnega in trdnega miru na meji med dvema državama v Istri. Sožitje so kalili manjši obmejni spori, ki so kazali nasprotja obeh velikih sil. Prebivalstvo je z obeh strani zloglasnih "kunfinov" preživljalo težke čase, predvsem takrat, ko so se na meji pojavljale prave zapore, bodisi zaradi grozeče kuge in drugih nalezljivh bolezni bodisi zaradi nasprotij med dvema državama. 
Po smrti Maksimilijana I. sta si njegova dediča leta 1521 razdelila avstrijske dedne dežele. Karel V., španski kralj, je postal nemški cesar. Njegovim posestvom v Italiji in Španiji so se pridružile Goriška grofija, Trst, Reka s Krasom, Pazinska grofija in druga posestva v Istri ter Metliška marka. Ferdinand je posta! avstrijski nadvojvoda in je dobil Štajersko, Koroško in Kranjsko.9 Toda ta delitev, ki bi povzročila precejšnje spremembe v upravi in življenju omenjenih pokrajin, j e spodletela zaradi močnega odpora kranjskih in koroških deželnih stanov, ki so zahtevali vnovično združitev Kranjske in Koroške. Istrska grofija je tako ostala Kranjski priključeno gospostvo. 
Zmagovite vojne Napoleona Bonaparetja, ki je leta 1797 dokončno uničil "presvetlo kraljico morja" in istega leta začel pritiskati tudi na habsburška ozemlja, so porušile tri in pol stoletja dolg sistem vladanja na istrskem polotoku. V Schnbnmskem miru (14.10. 1809) je poražena Avstrija odstopila Napoleonu Kranjsko, Zgornjo Koroško, Goriško, 
8 De Franceschi, C. n.d.; glej zemljevid. 
9 Zgodovina Slovencev; v: Prva kriza fevdalne družbe Začetki centralizirane države, Kmečki 

upori, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, str. 225-252 
Trst, Pazinsko grofijo, Civilno Hrvaško med Savo in Jadranskim morjem, Reko in šest polkov Vojne krajine.10 S posebnim dekretom je Napoleon še istega dne ustanovil i Sirske province, ki so poleg omenjenih ozemelj obsegale še ozemlje bivše Beneške Istre, Dalmacijo, Boko Kotorsko in ozemlje Dubrovniške republike. Upravno so province radelili na intendance. Istrska intendanca sej e delila na štiri distrikte in je štela 242.683 -prebivalcev.13 

Uprava Pazinske grofije 
Notranjeavstrijska dvorna komora v Gradcu j e upravljala in nadzorovala upravo Pazinske grofije, deželnoknežje komorne posesti. Upravo je vodil pazinski glavar (ali kapetan, Hauptman), obenem vladarjev namestnik v celotni Istrski grofiji. Glavar je upravo vodil sam ali s pomočjo svojega namestnika - oskrbnika grofije (Verweser, Verwalter). V času cesarjev Friderika III. in Maksimilijana L so bili pazinski glavarji člani lokalnega plemstva s Krasa in iz Julijske krajine. Po ponovni priključitvi Pazinske grofije Kranjski 1521. leta je postal Kranjski vicedomski urad v Ljubljani kot instanca komorne uprave na nivoju dežele nadrejen upravnemu aparatu komorne posesti v Pazhvu.13 
Konec 15. in v začetku 16. stol. so postajala deželnoknežja gospostva breme vladarju ter niso več imela nobene vloge pri vzdrževanju oblasti v posamezni deželi. Zato je deželni knez dajal taka gospostva, predvsem zaradi lastnih fiskalnih interesov, v zastavo ali rešilni kup (to so t.im. zastavljena gospostva ali Pfandschillingherrschaften).14 
Leta 1525 je nadvojvoda izročil Pazinsko grofijo v zastavo Jakobu Dreiju, doteda­15 V v njemu pazinskemu glavarju. Leta 1532jebii pazinski fevd prodan ptujskemu meščanu Adamu Moškonu za 26 000 renskih goldinarjev s pravico do rešilnega kupa. Moškoni so imeli Pazinsko grofijo v zastavi do leta 1588. Med leti 1588 in 1644 so se v Pazinski grofiji zamenjali številni zakupniki. Leta 1644 j e prodana grofom Flanginijem, nato pa leta 1660 knezom Portia.16 Že leta 1665 je Janez Ferdinand grof Portia z dovoljenjem 
cesarja Leopolda I. prodal Pazinsko grofijo Janezu Vajkardu grofu Auerspergu.17  Cesar 
18 je nad posestvom zadržal le pravice, ki so izvirale iz teritorialne suverenosti. Auerspe­rgi so v letih 1668 - 1695 kupili še gospostva Kxäan, Kožljak z gradovi Kožljak, Belaj 
10 Majda Smole: Glavni intendant Ilirskih provinc 1809-1813. Publikacije arhiva SR Slovenije, 
Inventarji, Serija: Arhivi samoupravnih organov in obiastev, zv. 1, Ljubljana, 1973, str 7 -1 1 
11 ibidem, str. 7 
12- Janez Sumrada: Podložnlško prebivalstvo komornega gospostva Pazin v tridesetih letih 16. 
stoletja, VHARP, zv, XXVI, Pazin-Rijeka, 1983, str. 81-101 
13 ibidem, str. 81 
14 Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve d o zloma stare Jugoslavije, Slovenska 
matica, Ljubljana, 1961, str. 323-324 15 De Franceschi, C. n.d., str. 71-72 16 ibidem, str. 111-113 
17 ibidem, str. 116; M. Smole: Graščine, n.d., str 342 
18 Grofija je postala last Auerspergov (Turjaških), cesarju je p a še vedn o plačevala kom orne davke. 
in Faz ter jih vključili v Pazinsko grofijo.19 Do zamenjave lastnikov je prišlo zopet ieta 
20 

1701. , ko je Notranjeavstrijska dvorna komora kupila Pazinsko grofijo od Franca Ferdinanda grofa Auersperga. Leta 1702 je Pazinska grofija skupaj z gospostvi Socerb in Podgrad postala last grofov Petazzi. Omenjena posestva so potem prešla v roke markijem de Prie, rodbini iz Pieraonta. Zadnja sprememba lastnikov se je zgodila leta 1766, ko je Janez Anton Turinetti marki de Prie prodal Pazinski fevd grofu Montecuc­coliju za 220 000 goldinarjev. Gospostvo je skupaj z imetjem v Pičnu, bivšo prebendo v Žminju, bivšim Marijinim beneficijem v Kringi, vojašnico in hišo Pucič v Pazinu, opekarno v Kaščergi ter nekaterimi zemljiškimi parcelami v katasiarski občini Pazin tvorilo Montecuccolijev fidejkomis. Njihova last je bil do do leta 1878,22 
Upravni sistem grofije se je delil v tri skupine: politično-vojaško, fiskalno in sodno.23 Politično-vojaška uprava je skrbela za javni red in varnost v Pazinski grofiji in na njenih mejah. V času mira je oskrbovala le manjše Število najetih vojakov in stalnih čuvajev, v času vojne pa so se na za to določenem mestu zbirali vsi za orožje sposobni možje v Pazinski grofiji, ki so skupaj z rednimi oddelki milice in s cesarskimi najemniki branili meje.24 Fiskalna uprava je skrbela za zbiranje davkov in ostalih urbarialnih dajatev. Zaradi svoje specifične uprave v času nadoblasti goriških grofov je Istra, kot Kranjski priključeno gospostvo, imela poseben lastniški sestav in je spadala v komorno obdavče­nje. Mnogim domačim fevdalcem ni šlo v račun stanovsko obdavčenje, ki so ga hoteli vpeljati kranjski deželni stanovi. Pravno vprašanje deželnih davkov v Istri se je zato vleklo v nedogled. Po reformi urbarja v drugi polovici 16. stol,,ko so upravo v Pazinski grofiji že vodili zastavni upravitelji, je bila ustanovljena instanca "protupisarja" (Gegen­schreiber). Ta je nadzoroval finančno upravo ter zasvoje delo odgovarjal Notranjeavstri­jski dvorni komori, ki ga je tudi plačevala.26 Sodno upravo je vodil deželni sodnik (Landrichter), ki so ga v času nadoblasti goriških grofov imenovali Goriški grofje sami, 
27 v času Habsburžanov pa pazinski glavar. Sodil je skupaj z desetimi predstavniki ljudstva {t.i. deželani) v težjih kazenskih zadevah. Za manjše kazenske zadeve in prestopke je bila pristojna avtonomna sodna instanca na nivoju vaških komunov. Plemstvo v Pazinski grofiji in v Slovenski marki z Metliškim ozemljem je imelo po privilegiju iz leta 1365 pravico do sodstva pred lastnim glavarjem in ni bilo podrejemo ljubljanskemu ograjnemu sodišču. Ker zaradi maloštevilnosti ni moglo sestaviti svojo pravdo, se je pustilo soditi pred sodišči, ki so sodila tudi drugim plastem prebivalstva. 
19 De Franceschi, C. n.d., str. 117 20 ibidem, str. 11S 21 ibidem, str 119 22 M,Smole: Graščine, n.d., str. 342-343 23 De Franceschi, C. n.d., str. 133; M. Bertoša: Mletačka Istra u XVI i XVII stolječu II, v: Pazinska 
knežija: gospodarski nazadak, feudalrsi pritisci i seljački otpori, Pula, 1986, str. 407-120 24 To je tako imenovana Črna vojska, v Istri imenovana tudi črnida. V: Vilfan S., n.d., str. 320 25 Vilfan S., n.d., str. 320 26 De Franceschi, C. n.d., str. 136-137 27 ibidem, str. 134-140 
Po letu 1530 so kranjski deželni stanovi dosegli, da so bili istrski fevdaci podrejeni ljubljanskemu ograjnemu sodišču.28 Poleg naštetih služb so v upravi Pazinske grofije sodelovali pisar (Schreiber), izterjevalec davkov ali gastald (naziv je ostal iz časov goriških gorfov) in dva sodna pomočnika ter nekaj biričev, ki so izvrševali telesne kazni, delali kot vratarji na vhodu v grad ali kot stražarji v grajskem stolpu. Različne uslužben­ce, ki so sodelovali v delu uprave, so plačevali Notranjeavstrijska dvorna komora (protupisarja, glavaija), pazinski glavar (svojega namestnika ali oskbnika, stražaije...) 
29 
in zastavni upravitelji (vikarja, zdravnika, apotekarja...). 

Samouprava 
Kmečke množice, utesnjene v trdi sistem nemškega fevdalizma, so ohranjale tradi­cionalne forme sožitja v mnogih majhnih občinah ali komunih, omenjenih tudi v urbarju Pazinske grofije iz leta 1498. Komune so vodili župan, podžup in svet desetih starejših kmetov. Omenjene funkcionarje je volilo ljudstvo, potrjeval pa pazinski glavar. Bili so osebno svobodni, za svoje delo pa so dobivali določene regalije. Župan je združeval upravno in sodno oblast (razen v Pazinu in GračiŠču), zastopal interese skupnosti do drugih skupnosti in do fevdalca, nadzoroval vzdrževanje reda in miru in obveščal skupnost o željah fevdalca ter podobno.31 Poleg omenjenih funkcij je župan opravljal tudi funkcijo razdeljevanja urbarialnih obveznosti med člane svoje skupnosti. Urbarji Pazinske grofije (iz let 1498, 1571,1578) namreč omenjajo kot urbarialne obveznike posamezne komune in ne posamezne gospodarske enote (kmetije) in podložnike, ki so bili na njih nastanjeni. 
Funkcija župana in drugih občinskih funkcionarjev je trajala leto dni, s tem da se je funkcija župana lahko tudi podaljšala. Podžup je predstavljal županovega namestnika in pomočnika pri opravljanju upravnih in gospodarskih funkcij v komunu. Župan, podžup in svet desetih so sestavljali tudi t.i. "banco" ali "klop", sodno instanco na ni voju komuna. Njene sodne pristojnosti so bile sodstvo v manjših kaznivih dejanjih in prekrških, npr. pri tatvinah na poljih, prestopkih proti javnemu redu in morali ter podobno.32 Ljudstvo jih je imenovalo "sodci", sodili so pa na osnovi običajnega prava.33 Čeprav je oblast s pravico veta skušala vplivati na izbor komunskih funkcionarjev in jih podrediti svoji oblasti, so ti bili še zmeraj organi kmečke samouprave. Drugačno razmerje je bilo v mestu Pazin, glavnem mestu Pazinske grofije. Tako kot drugi komuni je bilo urejeno kot 
28 Vilfan S., n.d., str. 206-207 29 De Franceschi, C. n.d., str. 137-138 30 Urbar je objavil Danilo Klen: Urbar Pazinske grofovije (1498), VHARP, zv. 14, Pazin-Rijeka, 
1969, str. 51-159. Prva omemba župana v Istri je iz leta 1199. V listini se kot priča poravnave 
me d Pulo inBarbano m omenja župa n D ra žic a (Drasicha) izGračišča. V: Bratulič Vjekoslav: O 
vremenskem kontinuiteta naseljenosti Slave na u srednjoj Istri (neki priloži i tumačenja), 
Jadranski zbornik I/1956, Rijeka-Pula, 1956, str. 99 -118 31 Vjekoslav Bratitlič: Funkcije župana u opanskirn zajedmeama na području Pazinske grofovije 
(16. -17. st.), Jadranski zbornik, zv. VII, Rijeka-Pula, 1969, str. 148-149 32 Carlo De Franceschi: L'Isixia. Note storiehe, Poreč, 1879 33 Bratulič V., n.d., str. 151 
komun, vendar je v njegovem zboru sodnikov manjkal župan. Nadomeščal ga je mestni sodnik (Stadtnchter),34 imenovan od vrhovne oblasti oziroma pazinskega glavarja in ne od ljudstva. S tem je bil onemogočen razvoj mestne samouprave, sodnik pa je bil le izvrševalec vrhovne oblasti. 

Cerkvena upravna razdelitev 
Cerkvena upravna razdelitev se ni ujemala s političnimi mejami. Od poznega sre­dnjega veka naprej in vse do druge polovice 18. stol. so bili Istrska grofija in njena gospostva razdeljeni med štiri škofijske dieceze. Od vseh je le pičanska imela svoj sedež v Pazinski grofiji, poreška in puljska pa sta bili v beneškem delu. Poreška škofija, po obsegu jurisdikcije največja na istrskih tleh, je na avstrijskem ozemlju obsegala prepo­zituro Pazin in župnije Stari Pazin, Tinjan, Kringa, Sv. Petar u Šumi, Žminj, Beram, Trviž, Kaščergo, Grdoselo in Zamask.3" Puljski škofijski jurisdikciji so pripadali južni in vzhodni deli Istrske grofije: župnije Kršan, Kožljak, Šušnjevica, Boljun, Vranja, Paz, Lupoglav ter Lovran in Brseč.36 Tržaška škofija je imela pod svojo jurisdikcijo župnije in kaplanije Sovinjak, Vrh, Račice, Draguč, Borut, Buzet in Momjan. Po miru v Trentu leta 1535 so vse župnije tržaške škofije razen Boruta prešle v roke Benečanov. Pičanska Škofija je bila po jurisdikciji najmanjša in najrevnejša na istrskem polotoku; obsegala je župnije Pičan, Gračišče, Lindar, Novaki, Cerovlje, Kršikla, Gologorica, Krbune, Brdo, Čepič, Sv.Ivanac, Grimalda in kaplanije Zarečje, Previž, Škopljak, Tupljak, Grobnik in Gradmje.37 Vse župnije in kaplanije pičanske škofije so bile na avstrijskem ozemlju. 

Sklep 
Upravni razvoj Pazinske grofije se je v dolgih stoletjih njenega obstoja le malo spreminjal in v različnih obdobjih različno vplival na družbeno, gospodarsko in socialno življenje v Istri. Odnos države do Pazinske grofije kaže predvsem gospodarske in politične interese. Nemški fevdalec, ki je dobi! Pazinsko grofijo v zastavo in njegov kapital vložen v nakup, teži predvsempo dobičku in povrnitvi vloženega. Zato predvsem v novejši literaturi radi poudarjajo, daj e avstrijski državi Pazšnska grofija služila le kot predmet raznih finančnih transakcij. Na drugi strani je z istimi, predvsem finančnimi interesi Kranjska dežela, katere sestavni del je Istrska grofija bila. Njen odnos do Pazinske grofije temelji na podrejanju maloštevilnega istrskega plemstva in s tem na pridobivanju pravice pobiranja deželnih davkov, istrsko plemstvo zato ni predstavljalo pomembnega političnega dejavnika v delu kranjskih deželnih st anov ter v tem smislu ni moglo zaživeti kot del avtonomne stanovske uprave nasproti deželnemu knezu. To pa se ni zgodilo predvsem zato, ker je bila Pazinska grofija, kot del komorne posesti, ves 
3 4 D e Fraiiceschi Carmllo. n. d., str 144 35 ibidem, str. 3D3 36 ibidem, sir. 304 37 ibidem, str. 304 
čas pod neposrednim nadzorom Notranje avstrijske vlade. V takih razmerah je živei istrski podložnik, ki so ga težile različne fevdalne, deželne in državne dajatve, vojne na meji in razne nalezljive bolezni. Zato je tudi zgodovina Pazinske grofije zgodovina različnih podložniških uporov, ki so se vlekli še tja v konec 18. stoletja. Dva različna družbena reda s svojimi v mnog očem podobnimi in istočasno zelo različnimi načini upravljanja in vladanja sta Istro delila na dva tabora (predvsem v času vojne), istočasno pa nista mogla preprečiti gospodarsko, družbeno, kulturno in predvsem etnično preple­tanje ljudstva na obeh straneh meje. 
LITERATURA 
De Franceshi Carnillo: Storia documentata della Contea d.i Pisirio, AMSI, N.S., vol. 
X, XI, XII, Venezia, 1963 De Franceschi Carlo: LTstria. Note storiche, Poreč 1879 Vilfan Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, 
Slovenska matica, Ljubljana, 1961 Smole Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Državna založba Slovenije, Lju­bljana, 1982 šumrada Janez: Podložniško prebivalstvo komornega gospostva Pazin v tridesetih letih 16. stoletja, VHARP, zv. XXVI, Pazin-Rijeka, 1983, str. 81-101 Kos Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev, izbrane razprave, Slovenska matica, Ljubljana, 1985 Bratulič Vjekoslav: Punkcije župana uopcinskiinzajednicama na području Pazinske grofovije (16. - 17. st.) Jadransk i zbornik, zv. VII, Rijeka-Pula, 1969, str. 147 ­
160 
Bertoša Miroslav: Mletačka Istra u XVI i XVH stolječu H, v: Pazinska knežija: 
gospodarski nazadak, feudalni pritisci i seljački otpori, Pula, 1986, str. 407-420 Klen Danilo: Urbar Pazinske gorfovije (1498), VHARP, zv. XIV, 1969, str. 53 -159 Zgodovina Slovencv, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979 Smole Majda: Glavni intendant ilirskih provinc 1809-1813, Publikacije arhiva SR 
Slovenije; inventarji; serija: Arhivi samoupravnih organov in oblastev, zv. 1, Ljubljana, 1973 Bertoša Miroslav: Uskočki rat i slom istarskog gospodarstva, Jadranski zbornik, zv. IX /1973-75, Pula-Rijeka, 1975, str. 239 - 286 Bratulič Vjekoslav: O vremenskom kontinuitetu naseljenosti Sla vena u srednjoj Istri, neki priloži i tumačenja; Jadranski zbornik, zv. 1, 1956, str. 99-118 Klen Danilo: Pazinska isprava od 22. novembra 1409, godine. VHARP, zv. 21,1977, str 263-278 
Bratulič Vjekoslav: Urbari pazinskog feuda (16. stolječa) I. del. VHARP, zv. 8-9 /1963-64, Pazin-Rijeka, 1964, str. 139-204; II. del VHARP, zv. 10, Pazin-Rijeka, 1965, str. 245-290Društveni razvoj u Hrvatskoj (od 16. do početka 20, stolječa); 
v: Bertoša Miroslav: Društvene strukture u Istri (16.-18. st), Zagreb, 1981, str. 127-152 
ACTA HI STRIAE I . 
Dan !si s JUREÉIC-CARGO: PREGLED UPRAVNEGARAZVOJA PAZÍNSKE GROFÜH ..., 61-70 
RIASSUNTO La contea di Pisino, caduta in mano agli Asburgo dal 1374, rappresentava un'unita feudale formata da possedimenti di corte e da altre piccole propriété che a partiré dal 1521 furono incluse dal punto di vista amministrativo alia regione della Carniola. Lo sviluppo amministrativo della conlea di Pisino si e sviluppato in due direzioni. Da una parte nasce il pot ere de i signori e dei padroni della Contea, degli Abs burgo e dei numerosi piccoli proprietari, Suddividono l'amministrazione in político-militare, giudiziaria e fiscale, assumendo un grande numero di funzionari. Questi avevano il compito di garantiré l'ordine pubblico e la sicurezza di raccogliere le imposte e far funzionare l'apparato giudiziario. Daü'altra parte le masse contadine diedero vita alie loro amministrazioni nell'ambito di numeróse comunita di villaggio autogestite o dicomuni. A guidare i comuni eranoil sindaco, il suo vice ed il Consiglio dei dieci, che oltre allefunzioni amministrative curavano anche l'apparato giudiziario per piccole trasgressioni. Dal punto di vista religioso l'intera Contea Istriana era suddivisa i/t 4 diócesi, delle quali soltanto quella di Pican aveva sede nella cónica di Pisino.