348. šte\.
Posamezna številka 6 vinarjev.
„l)AN“ izhaja vsak dan — tudi ob nedeljah In praznikih — ob 1. uri zjutraj; v pondeljkih pa ob 8. uri zjutraj. — Naročnina znaša: v Ljubljani v upravništvu mesečno K 1'20, z dostavljanjem na dom K 1*50; s pošto celoletno K 20*—, polletno K 10'—, četrtletno K 5*—, mesečno K 1*70. — Za inozemstvo celoletno K 80’—. — Naročnina se :::	pošilja	upravništvu.	:::
:::	Telefon številka 118.	:::
V Ljubljani, sonota dne 14. decembra 1915:,.
Leto 1.
•••
•••
NEODVISEN POLITIČEN DNEVNIK.
• •• •••
Posamezna številka 6 vinarjev.
:::	Uredništvo in upravništvo:	:::
Učiteljska Tiskarna, Frančiškanska ulica št. 8.
Dopisi se pošiljajo uredništvu. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo, rokopisi se ne vračajo. Za oglase se plača: petit vrsta 15 v, osmrtnice, poslana in zahvale vrsta 80 v. Pri večkratnem oglašanjn po-:::	pust.	— Za odgovor je priložiti znamko, n:
Telefon številka 118.	s:
Balkanska vojna.
Slavnostni dnevi v Bukarešto.
Balkanska vojna, ki je vznemirila vso Evropo. je postavila tudi Rumunijo, najmočnejšo balkansko državo, pred — fait accoinpli. Ru-nuuiska je bila do sedaj skoro nepoznana; Tendenca njene politike je bila predvsem miroljubna, tako da je živela v najboljših odnošajih z vsemi evropskimi velesilami in tudi balkanskimi državami. Zdi se pa, da je le malo preveč plavala v vodah trozveze, ki je iskala na Balkanu le svoje koristi. Riuntinija se ni dobro zavedala svoje važne pozicije na Balkanu in tako ie godilo, da je stala s trozvezo vred v balkanski vojni tudi ona pred dovršenim dejstvom. Niti trozveza niti Romunija nista bili cisto nič »normirani o zakulisnih dogodkih, ki so se pletli zadnja lota med balkanskimi državami in tnpelentento.
Danes igra Rumunija v evropskem kon-c.ertu izvanredno važno vlogo. V teli kritičnih unevih, ki vise nad celo Evropo, tekmujeta trozveza in tripelententa z vsemi močmi na to, j*a Pridobita na svojo stran to važno in jako močno balkansko državo. Trozveza bi imela v vonuniji protiutež proti finančno in vojaško jzniuunii balkanski zvezi, tripelententa pa bi s midobitvijo Rumunije končala veliko delo pogojnega angleškega kralja Edvarda VII. V tem slučaju bi bil namreč obroč okolu trozveze popolnoma sklenjen in šanse za tripelentento bi se znatno zboljšale. Da bi v slučaju evropske vojne stopila na stran tripelentente tudi balkanska zveza, je samoobsebi umevno, ker imata oba v Orijentu iste interese.
Trozveza je v dosego svojega namena poslala v boj Avstrijo, tripelententa Rusijo. In tako smo doživeli v Bukareštu v zadnjem času jako zanimive obiske, katerih cilj je bil isti. Avstrijski obiski so bili predvsem strogo političnega značaja. 1 ako zunanji minister grof Berchtold, kakor sedanjj šef generalnega štaba liotzendorf sta potovala v strogo zaupni misiji. Pred par dnevi se je mudil v Bukareštu tudi predsednik bolgarskega sobranja dr. Danev, da se informirala o rumunskih želiah glede likvidacije Turčije.
Rusija je svojo misijo izvršila na čisto poseben način. Na obisk grofa Berchtolda v Bu-kareštu še pred balkansko vojno, ko je grozila evropska kriza, je car Nikolaj II. odgovoril s tem, da je imenoval ruinunskega kralja Karola
—	maršalom ruske vojske, zadnji obisk generala Hotzendorfa s cesarjevim lastnoročnim pis 5L?m’ Pa ie car naraleziral s tem, da je povodom 351etnice padca Plevne odposlal v Bukarešt ve-?*,?dP0sIanstv0 1 velikim knezom Ni-munskpm k ?tV,^eniina ^elu’ da izroči ru-lc Imela ta r.r.cl)U n,.° niaršaIsko palico. Da ozadje le večfc ?f,vat?a misiia tudi politično
Eski obiski neVosredn!11° tembolt\er ie Y Daneva v Bukareštu	' Z ob,skom dr'
sej\P°Yodom obiska velikega .^ohiS n . ajeYlča oblekel v praznič-Ih in kroi" S ■x°t,,a ko'°dvoru razven krajini, i 11CC ^ičakovah tudi vsi ministri in velikanska množica ljudstva, ki j,e visokega ru-
• ga gosta z nepopisnim navdušenjem pozdra-
vljala. Predaja ruske maršalske palice kralju Karolu se je izvršila na slavnosten način v kraljevski palači. Ceremoniji so prisostvovali kraljica, princa Ferdinand in Karol, dvorno spremstvo in »suite« velikega kneza. Veliki knez Nikolaj Mihailovič je nagovoril kralja z besedami: Dovolite sire, da Vam v imenu svojega prev^ zvišenega vladarja povodom obletnice zavzetja Plevne, kjer so naše čete korakale skupno z Vašimi, izročim maršalsko rusko palico in lastnoročno pismo svojega vladarja, carja Nikolaja.
Kralj Karol se je v svojem odgovoru spominjal slavnih dni pred Plevno, ko je poveljeval skupni rusko-rumunski armadi, se zahvalil za veliko odlikovanje, ki ne pomeni samo njegovo ampak odlikovanje cele rumunske armade in napil na zdravje carja Nikolaja in njegove mogočne armade.
Misija velikega kneza Mihailoviča bo v Bukareštu gotovo zapustila svoje sledi, posebno med narodom. Rumunija se nahaja na razpotju: Ali s trozvezo, ali s tripelentento in balkansko zvezo. Vsekakor so njeni interesi bližji interesom tripelentente in balk. zveze, kakor intere-resom trozveze. od katere ni imela dosedaj nobenega dobička.
Katero pot si bo izbrala, bomo videli v kratkem.
Pismo iz Belgrada.
B e 1 g r a d , 28. nov. (11. dec.) 1912.
Nek očividec, ki je bil prisoten v generalnem štabu v Vranju, ko je došla radostna vest, da je Skoplje padlo, pripoveduje naslednje:
Bilo je proti večeru in vsi srno sedeli v hotelu, živahno se pogovarjaje o situaciji in o položaju, kakoršnega ustvari sedanja balkanska vojna. V naši družbi so bile zastopane vse evropske narodnosti in po poklicu so bili večinoma poročevalci raznih listov. V najživejšem pogovoru — dobesedno — prihiti v sobo ministrski predsednik Pašič in radostno vzklikne: »Skoplje je padlo«. Navdušenje ki je sledilo tem besedam je bilo nepopisno, dasi je marsikdo še vedno neverjetno zmajeval z glavo. Vse narodnosti so sc znale prilagoditi srbskemu veselju nad zmago srbske vojske. Posebno slovanski poročevalci so bili naravnost entuziastično navdušeni nad to novico.
Samo dopisnik dunajske »Neue Freie Presse« in še neki drugi dunajski dopisnik sta se izgubila iz sobe. Nikdo ju ni pogrešal v tem radostnem razpoloženju.
Neki francoski poročevalec pa je kljub temu opazil, da manjkata dva njegova kolega iz družbe.
Vzel je iz žepa vžigalice, vpraskal in raz-svetil pod mizo, kakor bi nekaj iskal, ponavljajoč vedno: »Kje pa je dopisnik »Neue Freie Presse«? Kam je pa izginil?«
Vsi smo se smejali temu izbornemu dovtipu na račun židovsko-nemških duš dunajskih dopisnikov.
Za nemški želodec pač ni bilo, da bi preneslo zmago slovanskega orožja, še manj pa, da bi prebavil veselje nad tako zmago.
Kljub temu pa je ta slučaj zelo karakterističen za dunajsko »Neue Freie Presse«, ki sedaj ščuje na vojno proti Srbiji in takorekoč dela
lepo in slabo vreme v tiskovni nemški javnosti, žalibog, da se tudi med Slovani dobi ljudij, ki prisegajo na objektivnost te židovske cunje.
V	osvobojenih krajih je srbska vlada ustanovila 37 novih davčnih uradov in imenovala v ta namen tudi uradništvo.
Kakor se čujc, misli ustanoviti v začetku prihodnjega leta neka. amerikanska banka svojo podružnico v Belgradu.
Tudi inženirji iz vseh strani slovanskega’ sveta prosilo državne službe v Srbiji.
Bolnišnice so se začele polagoma prazniti, posebno oni v vojni akademiji in v Učiteljskem Domu sta skoraj popolnoma prazni.
Tudi vojne vjetnike je začela srbska vlada izpuščati na svobodo. Za sedaj so izpuščeni turški častniki, ki so grške narodnosti, za njimi pa pridejo turški častniki ostalih slovanskih narodnosti in ki so po veri kristjani ali pa Židje, seveda proti častni besedi, da se ne bodo več bojevali proti zavezniškim armadam. Splošno pa je že sedaj določeno, da se izpuste čimprej tudi ostali kristjani, posebno iz jiridobljenega ozemlja. Mnogi izražajo željo, da bi smeli ostati še nadalje v Srbiji, ker domovina nekaterih še ni rešena izpod turškega jarma. Posamezniki, ki ne znajo srbskega jezika, se sedaj v njem poučujejo in belgrajske gospice in dijaki jim gredo v tem oziru s hvalevredno požrtvovalnostjo na roko.
Srbi in Bolgari se Še vedno povračajo iz tujine v svoja domovja. Večinoma so to Srbi iz novo osvojenih krajev, ki so radi tiranij zapustili svoja domovja in odšli po svetu.
Srbska vojska se nahaja sedaj v sledečih krajih: v Skonlju, v Prilepu, v Bitolju, v Prizrenu, na Draču, pod Jedrenjem in na Čataldži. manjše posadke pa so razdeljene po vseh večjih na novo osvobojenih krajih.
Železniški promet po srbskih železnicah je zopet začel redno poslovati in to osebni, kakor tudi blagovni ter je upati, da se v kratkem razvije zopet v svojo prejšnjo živahnost, ako se ne pridružijo kake nove komplikacije, kar ni izključeno, ako se sklepa iz zelo pesimističnega razpoloženia v Belgradu. Zlasti usoda 102. češkega polka se tu živahno komentira in z nestrpnostjo pričakuje vse nadaljnih dogodkov, posebno poročil iz mirovne konference v Londonu, kamor odpotujejo danes zvečer srbski delegati. Za mir s Turčijo je tu precej optimizma in upati je, da si bodo znale zavezniške armade pravočasno zavarovati hrbet. Turčija ne bo delala posebnih težkoč.	Mars.
Mednaroden položaj.
POSLANIŠKA KONFERENCA.
Berlin, 12. decembra. Kakor je znano, je Avstrija privolila v svoje sodelovanje na posla-niški konferenci v Londonu le pod tem pogojem. če se ne bo razpravljalo o nobenem vprašanju, ki bi ne bilo ugodno za Avstrijo. S tem se misli konflikt s Srbijo. V tem slučaju bi zapustila pogajanja razven avstrijskega tudi nemški in italijanski delegat. »Lokalanzeiger poroča, da je tozadevno že prišlo do sporazuma med vele-vlastrni. ker ne misli Rusija sprožiti nobenega vprašama o kaki samostojni srbski luki ob Adriji. Ruski poslanik grof Benckendorf bo sicer podniral srbske gospodarske težnje, stavil pa predlog, da se da Srbiji na razpolago kako nevtralno trgovsko luko ob Adriji brez srbskega suverenstva, ki bi bila spojena z železnico s Srbiio.
SRBSKI LIST O POLOŽAJU.
Belgrad, 12. decembra. »Tribuna« poroči iz dobro informiranih krogov, da imenovanje Jovanoviča, novim srbskim poslanikom na Dunaju, ni v nobeni zvezi s krizo in da Jovanovič nima nobene posebne misije. List tudi na-glaša, da Srbija ne more odstopiti od svoje zahteve po albanski luki. Predlog, da bi se posluževala kake avstrijske luke je nesprejemljiv, a posest Drača se imenuje kot conditio sine qua non. Drač je že v rokah Srbije in. kdor ga hoče vzeti, mora priti ponj.
PESIMIZEM V PETROGRADU.
Belgrad, 12. decembra. Politični položaj
presojajo tu zelo pesimistično. Zadnji dunajski dogodki so silno vznemirili javnost. V zunanjem ministrstvu se označuje položaj kot kritičen a ne brezupen. Povdarja se, da je Rusija sicer miroljubna, a se ne boji vojne. Njena miroljubnost ima stalno mejo. Neki visoki ruski diplomat izjavlja, da je treba zadnje dunajske dogodke smatrati kot demonstracijo proti Rusiji, Srbija ni ničesar zagrešila, kar bi moglo vznemirjati Avstrijo. Vprašanje srbske luke se nc more vjioštevati kot razlog za evropsko vojno. To je samo pretveza, da zakrije Avstrija druge načrte.
VZNEMIRJENOST V PARIZU.
Pariz, 12. decembra. Neprestano oboroževanje Avstrije vzbuja tu veliko vznemirjenje. Listi vprašujejo, kaj namerava Avstrija s tem, da je mobilizirala 600.000 do 1,000.000 vojakov. Rusija ni podvzela ničesar izvanrednega, kar bf moglo opravičevati tako oboroževanje. Misli se, da hoče Avstrija na ta način samo prisiliti Srbijo, da bi začela popuščati.
STOJAN NOVAKOVIČ O SRBSKIH ZAHTEVAH.
Pariz, 12. decembra. Srbski delegat Stojart Novakovič, ki je na potu v London, je izjavil uredniku »Tempsa« sledeče:	Mi	še	nimamo
konkretnili predlogov glede pogajanj. Balkanska zveza, ki je bila sklenjena v vojne svrhe, ostan trdna tudi sedaj, ko je treba dobiti sadove vspehov. Kar se tiče Srbije, je ona pripravljena odločno braniti rezultate, katere je dosegla 3| svojilni zmagami. Mi nočemo odstopiti od zahteve po jadranski luki, ker je to naša življen-ska potreba. Nas vznemirja zagonetno postopanje Avstrije. Mi si tega ne moremo tolmačiti. Srbija je tako prepričana o pravičnosti svojih' zahtev, da vlada v svojem stališču ni ničesar; popustila in je tudi pustila čete v osvojenih krajih. Kar se tiče trgovinske pogodbe z Avstrijo, jo tako imamo in j,e še veljavna za več let. Srbija noče ničesar drugega, kakor da nastane sedaj drug trgovinski režim. Srbija je pripravljena nuditi Avstriji največje ugodnosti, zato H pa mora iti na drugi strani tudi Avstrija na roko.
GRŠKO TURŠKA VOJNA. BOJI OKOLU JANINE.
Atene, 12. decembra. Vojno ministrstvo javlja: Ker hoče epirska armada izvršiti frontalni napad na Janino, se je sklenilo del turške posadke v Janini prevarati ter je grško poveljstvo v to svrlio dalo pri Santi Ouaranta severo-zapadno od Janine izkrcati dva batljona infan-terije z dvema baterijama. Ko so Turki za to izvedeli, so poslali iz Janine proti njej osem bataljonov in se z Grki v boj zapletli. Prišlo je do brezpomembne praske, nakar so se grške čete zopet vkrcale in odplule. Grki so imeli 5 mrtvih
LISTEK.
M. ZLVAKG:
V senci jezuita.
(Dalje.)
Navdajalo ga je tisto čudno čuvstvo naknadnega strahu, ki je eden najpoglavitnejših pojavov refleksne akcije.
Zgodi se, da vstane povožen človek brez Poškodbe in gre svojo pot, ne da bi mislil dalje na ta dogodek, ki je ostal brez zlega učinka. tart\dve ur' nato. pa začne ta človek trepe-ni strm2 Tvsake^a povoda: popade ga naknad-celo že vir £udni Pojav ie tako silen, da so hudi nezgodi, 'dočim	Str?hu več ur 1)0
me pokazali velik pogum trenotku nezgode sa' Prav to čuvstvo p. <>
Ponavljal si je trepetaje Ra*asta"a-»Pač stokrat sem bil med razgovorom na tem, da bleknem: mojemu sinu je ime Manfred A zdajci se je vprašal:
»Ohe! Torej se mi dozdeva, da moj sin ne more biti nihče drugi kakor ta Manfred? Kje pa je dokaz? V Parizu jc gotovo par sto Manfredov.«
Dospel je v dvorec in planil v stanovanje svoje žene, kneginje Beatrice.
Toda služinčad mu je povedala, da je odšla gospa kneginja že na vse zgodaj v spremstvu gospodovega zaupnika.
Dopoidne, takoj po odhodu viteza Raga-stana, je bila kneginja Beatrice poklicala Spa-dakapo m mu ukazala nekaj reči. ki iih je zvesti služabnik hitel storiti.
Deset minut kasneie ie knjeginja zapustila
dvorec v nava.dni kočiji, zapreženi z enim samim konjem.
Le Spadakapa je bil prisedel k vozniku.
In Spadakapa jc bil oborožen do zob.
Poleg dolgega bodala, ki ga je nosil za pasom in ki ga ni zapustilo nikoli -- stara navada! — si je bil položil pod sedež dva nabita samokresa in mošnjo s smodnikom, da bi ju mogel nabiti iznova.
V	notranjosti kočije pa je bil skril arke- ! buzo, in čez kolena mu je ležal meč, ki bi mu ga bil zavidal marsikateri rokovnjač.
Dični Spadakapa se ni mogel iznebiti nikoli izvestnih starih navad. Od doma ni šel drugače kakor oborožen do zob, kakor tiste čase, ko je v razburjenem Rimu sledil gospodarju za petami.
Bodi si kakorkoli, tisti dan je imel Spadakapa nemara vzrok, oborožiti se bolj nego po navadi.
Zasedel je mesto poleg kočijaža in mu zaukazal, naj pelje v ulico Franz-Aršč.
Kmalu so bili tam: voz se je ustavil ob vhodu ulice, ali bolje rečeno, uličice, smrad-Ijive in temne, obrobljene z gobavimi hišami.
Kneginja Beatrice je stopila hrabro iz voza.
Spremljal jo je Spadakapa; grozni pogled na slugo v polni bojni opremi jc bil pač varnosti pogumne žene v nemajhno oporo.
Ob drdranju kočije, ki se je ustavila v tem zapuščenem kraju, se je pokazalo na oknih in med hišnimi vrati polno radovednih glav; pojavljali so se preteči obrazi, in v sumljivo mračnih kotili je vidci Spadakapa oči, iskreče se po-željivosti in lakomno motreče dragoceni nakit, ki ga je imela kneginja na sebi po modi tistega časa — modi vseh časov za ženski spol!
Nabralo se je več ženskih, oblečenih v umazane cunje.
K njim se je obrnila kneginja Beatrice:
»Ali so slišale kako klicanje? Ali so slišale klice na pomoč?«
Odgovor ie bil enodušen.
Slišale niso ničesar. In če je že kdo kričal in klical na pomoč, so bili ti klici nekaj tako navadnega, da se nihče ni malo ni zmenil zanje.
Zaman je opisavala Beatrice in ponavljala podrobnosti, katere ji je bil navedel vitez de Ragastan.
izprevideti je morala kmalu, da ji to prebivalstvo, ki je vedno na straži, ne bo povedalo ničesar in bo molčalo kakor kamen.
M.cd tem izpraševanjem sta se pomikala Spadakapa in kneginja dalje.
In čim dalje sta prišla, tem številnejši so postajali preteči obrazi, ki jih je bil opazil Spadakapa.
»Gospa kneginja,« je zamrmral, »zdi se, da je čas kreniti nazaj.«
Spadakapa sc je bal.
Da je bil sam. bi bil nedvomno skušal priti mimo teh gruč, ki so ga motrile s tako zlohotno radovednostjo.
Kneginja mu ni ugovarjala; obrnila se je nazaj, izprašuje na desno in na levo — a vedno brez uspeha.
Zdajci pa, ko sta šla ravno mimo neke hiše, še žalostnejše in še zauemarjenejše od drugih, sc je začul presunljiv krik.
Ni bila tožba; tudi klic ni bil.
Bil je izbruh groze.
»Kdo stanuje v tej hiši?« je vprašala kneginja staro žensko, ki je šla mimo.
Stara ženska sc je ustavila, zdrznila sc in dolgo motrila Beatrice.
»Ali ste slišali, dobra žena?« jc ponovila kneginja. »Kdo prebiva v tej hiši?
»Ne vem!« je odgovorila capinka hladno.
Bila je ciganka, coperniea, kakršnih je mrgolelo po Dvoru Čudežev.
Prijela je Beatrice za roko.
»Vi prihajate iz Italije,« je dejala s čudnim usmevom.
»Res je,« de kneginja začudeno.
»Vedite, gospa, da ne boste našli tistega, kar iščete. Če pa najdete, bo že prepozno.«
Osupla kneginja je hotela pozvati ciganko, naj pove jasneje, kaj hoče reči, a stara eoper-nica je odhitela naglo proti Dvoru Čudežev. In baš ta trenotek se je začul iz hiše nov krik, še presunljivcjši od prvega.
»Stopiva noter!« je rekla Beatrice odločno.
»Zdi se mi. da je nepotrebno,« je menil Spadakapa. »Vprašal sem enega teh otrok; pravi, da kriči tako neka blazna babnica. Baje je že njena navada takšna.«
»Nič ne de! Vstopiva!«
Z odločnostjo, ki je razodevala, da se je kljub svoji ženski naravi vajena izpostavljati nevarnosti, je zavila Beatrice v temno vežo in začela stopati po lesenih stopnicah z razjedenimi pragovi, oprijemaje se vrvi, ki je tekla ob steni.
Začul-se je tretjikrat, v trenotku, ko je stopila kneginja s Spadakapo na zadnjo stcpnjico.
Stala sta pred zaprtimi vrati.
Za temi vrati sta slišala cepetanje nog in premikanje, prerivanje pohištva.
»Krinko! Krinko!« je kričal rezek glas.
»Usmilite se, gospa!« je prosil drugi glas, po videzu mlajši.
Vsa prepadena se jc obrnila Beatrice k Spadakapi.
»Tu notri se godi zločin!« je dejala.
Nc da bi odgovoril, ie Spadakapa poizkusil odpreti vrata.
Bila so zaklenjena.
in 19 ranjenih. Medtem pa je začela cela epirska armada ofenzivo proti Janini. Grki so z bajo-netnlm naskokom zasedli pozicije pri Bizancu,
kjer so se nahajale pozicije dela turške posadke iz Janine. Turki so pustili mnogo pušk in drugega vojnega materiala v rokah firkov.
Rim, 12. decembra. Essad paša, je včeraj brzojavil, da so Turki porazili Grke dvakrat, in sicer pri Janini in pri Santi Ouaranti, kjer se je \j*šil boj včeraj in predvčerajšnjim. Boj je bil najljutejši na široki fronti med Janino in Para-mico. Po šesturnem boju so turške čete pod Essad pašo, sestavljene iz 6 bataljonov in 28 topov, vrgle Grke iz njihovih pozicij in jih prisilile, da so se umaknili. Drugi dan, to je včeraj, pa je Djavid paša. ki je bežal od Srbov poražen v Berat in ima nalogo Janino rešiti obleganja, s svojimi bataljoni srečal močno grško kolono pri hribih Drisko. Začela se je bitka, v kateri je prišlo do več bajonetnih napadov. Naposled so se morali Grki umakniti in so pustili eno baterijo v rokah sovražnika, ki jim je sledi! in tako za njimi pritiskal, da so Grki v neredu bežali 'in pometali stran puške in municijo. Grki so odšli v smeri proti Metzovu. Turki so v obeh dneh izgubili 3 častnike in 20 vojakov, ranjenih pa je bilo 110 mož. Izgube Grkov niso znane. Danes hoče Essad paša napasti grške čete na gričih okoli Santi Ouaranta z dvema bataljoni in upa, da jih premaga, ker so te čete od onih, ki obdajajo Janino, odrezane.
Atene, 13. decembra. General Sapuntsakis poroča iz Penfepigadija, da so Grki začeli včeraj z ofenzivo, ter se zapletli v ljut boj s Turki. Grki so zasedli sovražnikove pozicije v Bizani in vzeli tri brzostrelne topove, mnogo nmnicije in šotorov.
Pariz, 13. decembra. Brzojavka iz Soluna potrjuje, da so bili Grki pri Janini poraženi. Baje je bila ena grška divizija popolnoma uničena in Grki so morali obleganje Janine opustiti.
Novi časi.
(Dopis iz Goriškega.)
Človeški nazori o družabnem razmerju Se bolj in bolj prilagojajo današnjim socialnim razmeram. Ne obstojajo več take velikanske razlike med posameznimi sloji, ampak prodira demokratično prepričanje, da ie vsakdo, od cesarja pa dol do cestnega pometača, potreben In koristen član č!.ovešl<e družbe.
Morda ni imela poštenost še nikdar toliko veljave, kakor ravno dandanes. Zato se tudi ne poprašuje več toliko, kakšno delo kdo opravlja, ampak, če je pošteno opravlja.
Nič več se ne spoštuje človeka le po stanu, temveč po njegovem poštenem življenju. To je tudi prav! Poštenost nad vse!
Imamo pa stan,, ki še vedno živi v svoji pariarhalni, srednjeveški domišljiji in bahavosti. Ti ljudje mislijo še vedno, da je gospod »nune« najvišja inštanca na svetu. Še vedno sanjajo, da smo v onih časih, ko se je stresel cel svet, če je zagrmelo v Rimu.
Tudi njihova vzgajališča, ne vzgajajo času primerno, ampak v ošabnem, domišljavem In bahavem duhu.
Da je to res. se vidi iz tega, da vsak novopečeni kaplan, kateri ima še mah na sebi
— hoče naenkrat zavladati nad celo vasjo, v katero pride. Vse se mu mora klanjati in ako ne pleše prav vse po njegovem taktu, tedaj sika okolo sebe in se peni same jeze.
Poglejte nadalje vsako knjigo, brošuro ali spis. ki pride iz njihovih tiskaren. Vedno ista bahava tendenca: mi, mi in le mi! Mi smo vsega spoštovanja vredni, najotrebnejši. najkoristnejši, najučenejši, najboljši ljudje. Da. mi smo celo več, kakor bog in svetniki!!
Izobraženemu človeku se je taka bahavost že zdavno pristudila; značilno pa je, da tudi širša masa ne verjame vsem tem rečem. Kdo pa bo verjel Človeku, ki se vedno tolče po svojih prsih kakor kak pijanec v krčmi?
Napačna vzgoja je kriva, da ne trpijo nobenega, ki bi jim hotel biti enak. kaj še višji od njih! Zahtevajo, da bi še nadalje stezah svojo »milostno« roko v poljub.
Ta pasja ponižnost bolj in bolj pojema. In glej, tudi učiteljstvo se je otreslo te pasje po-hižnosti!
Da se zatre ta predrznost, se je ustanovil pred leti na Goriškem »Novi Čas«, kateri je imel nalogo očrniti pred ljudstvom učiteljstvo In ga uničiti ali vsaj ponižati.
In res, če vzamemo v roko prve številke tega časopisa, bomo videli, da je dobra tretjina pisarije naperjena proti učiteljstvu.
Ljudstvo je v resnici rado šegah po takem revolverskem čtivu, saj kaj takega ni še čitalo!
— Učinkovala je v začetku ta pisarija — radi Senzacionalne vsebine — kakor dedektivski romani. In kaj je lažje, kakor šuntati proti tej
— nepotrebni šoli in učiteljstvu?
Človek je že po naravi takšen, da prime rajši za nož, kakor za kaj takega, kar blaži strasti.
Nekateri zaslepljenci so hoteli to šuntanje tudi praktično izvajati in človek si je že mislil: ubogi učitelji, dvanajsta ura se vam bližaj kmalu vas ne bo več na površju!
Pa glej ga vraga, pridejo drugi ljudje in menijo, da učitelj vendar ni brezpravna para, s katerim bi se smel.) delati, kar se komu zljubi, ampak da je tudi on človek, ki ima svoje pravice. Marsikateri revež je radi svojega zaslepljenega sovraštva do učiteljstva, občutil postavno kazen.
laki slučaji in dejstva, da se grozovitosti katere je prinašal »N. C.« nikjer ne gode, so odprle polagoma tudi najzagrizenejšim hujskačem oči.
Smelo se lahko trdi, da je hujskaški »Novi •Čas« že zapustil zenit ker ljudje izpregledu-jejo in ne verjamejo več lažem.
Smešno je pa tudi to, da hoče biti tak omejen listič nekak univerzalen diktator.
Kar na debelo ukazuje, ne le učiteljem, ampak tudi trgovcem, zasebnikom, uradnikom itd. kal smeto in kai ne smeio delati.
Človeku se mora res smiliti taka žaba, ki hoče biti večja od vola.
Učiteljstvu pa priporočam, da ne reagira na tako zlobno pisarijo; na tak način pride ta laži-pisun najhitreje ob kredit.
DNEVNI PREGLED.
Nepristransko postopanje klerikalnega deželnega odbora. Mitioli teden oddajala so se deželna dela spadajoča v dimnikarsko obrt, katero so bila brez tehtnega vzroka razpisana seveda z namenom nasprotnika kar mogoče oškodovati. Ta razpis ni temeljil naj-manje na principu objektivnosti ravnanja. Pri oddaji teh del se je jasno pokazalo, da klerikalci izvršujejo dosledno geslo: »Klerikalcu groš, naprednjaku knof.« G.Vrhovec, dimnikarski mojster, je kakor obče znano, jako konci-lijanten mož. ki je že marsikaterega potapljajočega klerikalca potegnil iz usmiljenja iz vode, nehvaležnost je plačilo sveta in ker g. Vrhovec, ki je imel omenjena deželna dela nad 13 leti in jih tudi vsikdar izvrševal v splošno zadovoljnost strank oziroma urada, a ker ne trobi brezpogojno v klerikalen rog in ni fanatičen agitator — lop po njem! Ker mu druzega očitati ne morejo ti poštenjakoviči, odvzeli so mu vsa do sedaj izročena dimnikarska dela in jih oddali — komu? privandranemu Nemcu — klerikalcu, ki si je svoječasno na čuden način od blagopokojne žene svoje, izsilil obrtno koncesijo, a pokojna njegova žena — doletela jo je žalostna usoda, katera jo je spravila v prerani grob — tole mimo grede, da se osveži
spomin g. S   sicer	de mortuis	nihil.	Ta
famozni g. S. s svojo	lepo brado	vživa	po-
sebno milost pri klerikalnem deželnem odboru, da se mu je izročilo deželna dimnikarska dela in prezrlo stare ljubljanske, prave meščane — obrtnike. No pa saj vemo kako gre — dobro
—	do obisti poznamo	klerikalno	prakso	—
vprašanje pa je vendar,	koliko časa	je še	mo-
goče to sistematično uničevanje in bojkotiranje obtrnikov in sploh vseh stanov nasprotnega tabora — morala je skrajno škodljiva, ki temelji na peščenei podstavi.	Opazovalec.
Pravična razdelitev draginjskih doklad. Zadnjič sem bral v Vašem cenjenem listu o draginjskih dokladah. Vprašal sem svojega prijatelja, kako so bile pri nas razdelejene in mi je pojasnil tako-le: Razdeljene so bile na 5 načinov. Najmanj potrebna in najbolj pobožna je dobila 25%. Zmeren Slomškar. ki ga zelo boli ta krivična razdelitev, je dobil 20%. Ima pa lep postranski zaslužek, — pri naprednjaku (!) seveda — ki se lahko ceni na mesečnih 50 K. 15% je dobila res potrebna gdč., ki ima pri sebi svojo teto. Zelo dobro situirana Slom-škarica je dobila samo 10%. 7 učnih moči pa se je brisalo na dan sv. Miklavža pod nosom. Mogoče pa niso zaslužili ali niso potrebni? Poglejmo! Več gospodičen je, ki podpirajo svoje stariše, ali otroke svojih sester in bratov. Imajo pa tudi pohvalne dekrete kot dobre učiteljice. Dobile niso nič! En učitelj, tako mi je pravil prijatelj, ki ima enako službenih let, boljšo kvalifikacijo kot zgoraj omenjeni, nobenih postranskih zaslužkov, poleg tega pa podpira svoje revne stariše, tudi ni dobil nič. — Gledal sem ga dolgo, če je to sploh mogoče, kar mi pripoveduje!? Res je bilo! — Ali tako branite lep Kristusov ideal pravičnosti, vi rimski duhovniki, vi krvniki, vi inkvizitorji? Ali morete enkrat brez strahu povzdgniti svoje hinavske oči proti nebu rekoč: »Hoc est enim corpus meum«? Lahko, kajti vaša vera ni naša sveta vera; vaša vera je kupčija! Sram vas bodi! Pa tudi taki so zašli med te krvnike, ki imajo kopico otrok in ne pomislijo ali ne vedo izreka sv. pisma, kjer stoji: »Storjene krivice se lahko maščujejo šele v tretjem — četrtem rodu.« Tak nevednež je tudi že od Boga zaznamovani učitelj Jaklič. Pomni naj, da ga danes kolne sto in sto ust, da izgovarja njegovo ime s studom v srcu nad polovico kranjskega učiteljstva.
Iz ljudskošolske službe. Za provizorično učiteljico na novo dovoljeni drugi prov. paralelki prvega razreda na ljudski šoli v Borovnici je imenovana Ivana Korban, ki je bila do sedaj suplentinja v Blatni Brezovici. Za provizorično učiteljico na Viču je imenovana gdč. Josipina Ravnikar.
t Adam Mandrovlč, Umrl je predvčerajšnjem veliki hrvaški umetnik-igralec Adam Mandrovič. Z njim je izgubil bratski hrvaški narod umenika, ki je stal ob boku Andrije Fi-jane in bil izredno nadarjen igralec. Večni mu spomin in slava!
Balkansko - slovanska številka »Slovan«. »Slovan«, mesečnik za književnost, umetnost in prosveto, je vstopil v svoje 11. leto. Prvo številko tega novega letnika, ki je pravkar izšla, je posvetil večinoma slavi balkanskih Slovanov. Na čelu lista čitamo času primerne pesmi Zgurove: »Kliče vila kraljeviča Marka«, »Klic k svobodi« in »V plamenih ves žari Balkan«. Za njimi je načelno važni članek »Mar-kovanje«. Tudi članek vMlada čreda« kaže edinstvo Jugoslovanov. Tej vsebini se prilegajo umetniške ilustracije, zlasti stari Jug Bogdan, prerokujoč zmago in slavo, pa krasne stare srbsko-bolgarske gradine, spomini starih časov. Popolnjujeta jih sliki iz Zagreba, umetnini Črnčičevi:	Kamenita	vrata	in	Pod
zidom. Uredništvo tolmači obširno vse te slike v listku. »Slovan« zasluži, da ga vsestranski podpiramo. Cena mu je na leto 12 K.
Drobne štajerske novice. Zahvala za prenočišče. K posetniku Matevžu Graj-šaku v Marnem pri Laškem trgu je prišel enega zadnjih večerov nek tujec in ga prosil za prenočišče, katerega je tudi dobil. Ponoči pa je izginil in odnesel seboj precej denarja in drugih stvari. — Ljubezniv mož je gotovo Jernej Štimlak v Kreskovi pri Vitanju. Ko je enega zadnjih večerov prišel domov in ni našel takoj večerje je svojo ženo Moniko tako pretepel, da je dobila več poškodb. Naznanili so surov o.a sodišču. — Umrl jev Gradca ik.-me.stniški podpredsednik v, uokoiu baron pj.s
Hammer-Purgstall v 61. letu svoje starosti. —
V	Celju na kolodvoru je nagle smrti umrl železničar Mihael Kranjc. Zadel ga ie mrtvoud.
—	Aretirali so v Mariboru cekvenega tatu sodaskega pomočnika Avgusta FaBalterja v spremstvu neke Marije Gruntner. Izročili so ga okrožni sodniji v Maribou. — Nečloveški s i n. Iz Brežic poročajo, da je 8. decembra nastal v Zverinjaku prepir med delavcem Kaksem Leskoškom in njegovo materjo, ker ie bila mati proti sinovi ženitvi. Sin je vrgel mater po stopnjicah in jo nato še s polenom pretepel, da je dobila mati več poškodb. — Imenovanje v dež. veterinami službi. Deželni odbor je imenoval živino-zdravnika Jožefa Kučero v Kočevju okrajnim živinozdravnikom v Slov. Bistrici. — Koncesijo za vodstvo lekarne je podelila štajerska namestnija farmacevtu Rupertu Gas-serju v Gradcu, ki je kupil lekarno pri »Mariji Pomagaj v Celju«, dozdajno last Otona Schwarzla. — Ponarejeni p e t k r o n s k i tolarji. V gostilno Jožefa Karba na Spodnji Hudinji pri Celju je prišel te dni delavec Janez Podergajs. Ko je poravnal račun, je dal gostilničarki petkronski tolar, katerega je ta takoj spoznala za ponarejenega. Napravili so ovadbo. — Prepovedana kupčija s šali a r i n o m. V Melišu pri Mozirju stanujoči Janez Zavolovšek se je že dalj časa pečal skrivaj z nedovoljeno kupčijo s saharinom. Končno pa so oblasti ZavolovŠeku prišle na sled. Odkod ie Zavolovšek dobival saharin, še ni dognano.
Nenadna smrt. V obližju neke gostilne v Ljubnem so našli predvčerajšnjem mrtvega 651etnega delavca Antona Primožiča. Zadela ga je najbrže kap.
Pri umivanju mrliča se zastrupil in umrl. 9. decembra je umrl delavec Matija Berger. 301etni mož je pred nekaj tedni pomagal omi-vati in napravljati neko truplo. Nekaj dni nato pa so se mu pojavili na nogi mali črni izpuščaji, ki so se počasi razširjali in v pondeljek zjutraj je Berger umrl.
Zopet živa baklja. Iz Ljubnega se poroča: Dekla Roza Zickabuer, ki služi pri odvetniški vdovi Wagnerjevi je te dni vsled neprevidnosti prevrnila neko svetiljko, napolnjeno s špiritom, pri čemur se je vnela njena obleka. V smrtni grozi in vsa v plamenih je hitela iz stanovanja v klet, kjer se je vsled težkih opeklin zgrudila na tla. Poklicali so brž rešilni voz, ki jo je odpeljal v ljubensko bolnišnico. Opekline nesrečne dekle so tako nevarne, da bo le iztežka ostala pri življenju.
Aretacija goljufa. Na Dunaju so prijeli nekega moža, ki sc je izdajal za poslanika bolgarskega kralja in ki je naročal v imenitnih trgovinah stvari za kralja. Med drugim je naročil tudi pri nekem zlatarju več redov in kin-ča za 50.000 K.
Vlak povozil voz. Kakor se iz Žalca poroča, je v sredo dopoldne povozil vlak voz neke ljubljanske firme. Vsi ki so bili na vo;?u so se še pravočasno rešili s tem, da so poskakali 7 voza.
Smrt v gozdu. Te dni je šla užitkariea Antonija Malahore iz Rogatca v bližnji gozd nabirat drva. Ljudje, ki so šli naslednje jutro v cerkev.sa jo našli mrtvo, z obrazom v tla obrnjenem. Najbrže jo je zadela kap.
Senzacionalna tatinska afera. V Ašu ie vzbudilo odkritje tatinskega gnezda nenavadno senzacijo. Tatvine so se v Ašu in njegovi okolici že dolgo časa izvrševale, vendar se policiji in orožništvu dolgo ni posrečilo dobiti tatu. Sedaj se je dognalo, da je bil storilec 451etni hišni posestnik Krištof Klaus, katerega ni imel nihče v okolici na sumu. Klaus je stanoval v lepi hiši, ki je bila od vseh strani dostopna in lepo obdana s samim drevjem, katero je sam postavil in kjer so našli sedaj čez tisoč raznih ukradenih stvari. Tudi grmovje in drevesa so bila plen njegove tatvine in šele pred kratkim so ga zasačili, ko je hotel v neki branjeriji -ukrasti uro-budilko. Nekoč je Klaus že padel na svojem lovu na tuje imetje v nastavljeno past za tatu in le z nečloveškim trudom je prišel zopet z njo na pot. Svojo tatinsko obrt je izvrševal Klaus že 9 let in je moral pokrasti ogromno stvari, ker je doslej sam priznal 152 slučajev tatvine. Te dni se je hotel posloviti od sveta, šel je v svojo celico v ječi in se je skušal obesiti z robcem. Robec pa se je pretrgal in Klaus je obležal na tleh v nezavesti. Ječar ga je našel v tem položaju in nadzorstvo se je še bolj poostrilo nad njim. — To je zopet dokaz kratkovidnosti poklicanih uradov in družbe same, ker ne išče tatu nikjer drugod kakor med samimi reveži.
Pot ljubezni skozi dimnik. Kako križkra-žaste in obupne so včasi poti ljubezni in pogosto ostanejo vkljub vsem težavam tudi brez vspeha. Pred kratkim se je odigrala v mali vasici zgodbica, ki je vkljub svoji muki komična. V tej vasici živi 28ietni posestnik, ki se imenuje slučajno Job. Ta Job je dolgo časa hodil za nekim dekletom in jo je prosil ljubezni. Toda dekle je bilo trdosrčno in nepre-prosljivo do skrajnosti. Ker ni mogel ubogi Job nikakor priti niti v bližino ljubljene deklice, ki se je vedno pred njim zapirala, si je izmislil do nje pot; ki je čisto nenavadna in ki ni prav nič razhojcna. Spustil se je za ljubljeno deklico skozi dimnik, misleč, da mora varno stopiti naravnost pred njo, kakor bi padel iz nebes. Toda po,t z nebes bi se morda končala srečneje od te malo vabljive poti skozi dimnik. Dimnik se je namreč, čimdalje globlje jc bil od strehe, tem bolj ožil, dokler ni mogel ubogi ljubimec nikamor, ne gori ne doli. In samo njegov zdravi glas ga je rešil iz te sitne in kritične situacije. Domači ljudje so namreč slišali njegov obupen klic in so poklicali zidarje. ki so Jobu pomagali priti na božjo svetlobo s tem, da so dimnik podrli. Nesrečni Job je slednjič res stal pred svojo ljubico, toda ne kot prikazen, kot očrnel in prestrašen neumnež ki je vzbuja! s svojo postavo samo pomilovanje in obenem tudi posmeh. Dekletu pjegovo nenavadno pogumno plezanje ni pre-
več imponiraio fn je tmogemtf Jobu prineslo’ slednjič še tožbo zaradi kaljenja domačega miru in radi napravljene škode na hiši. Torej novodobni Job ni nič srečnejši od starega-... I Napad na pismonošo z denarjem. Neki mlad1 fant Werner po imenu iz Berlina ie te dni napadel pismonoša z denarjem. Werner je najprej napisal nakaznico z majhno svoto na svoje ime in jo je tudi oddal na pošti. Drugi dan nato je čakal Werner pismonošo in ker je pričakoval izdaten rop, je čakal pismonošo na hodniku in se trudil, da bi ga spravil v sobo. Med obema je prišlo do velikega ruvanja, med katerim je napadalec vrgel pismonoši čez glavo star površnik, da se ne bi mogel oni braniti. Pismonoša pa se je branil na vso’ moč in je ugriznil med bojem Werneria tudi v prst. Ker je pismonoša tudi klical na pomoč, so slednjič prišli domači ljudje. Pismonoša ie sicer obvaroval svojo poštno torbo, v kateri je imel okrog 2000 mark. toda napadalec gaj je hudo zdelal. Imel je veliko buško na glavi in ko je ugriznil Wernerja v prst, si je zlomil dva zoba. Tudi na vratu je imel sledove napadalčevih rok. Na Wernerjevem stanovamu so našli tudi kladivo, katero si je napadalec očividno pripravi! za to, da bi udari! pismonošo z njim po glavi, ako ga ne bi mogel premagati. — To je zopet dokaz, da bi morali biti prisrnonoše kakor v mestih	deželi!
oboroženi.
Ako bi bila grda... v *	ih	se
je mnogo govorilo, in to po celem svetu, o »Klubu grdih«, ki je bil pred kratkim vsta-novljen v Čikagi. Mnogo lepih žensk se je povpraševalo: »Kaj bi delala in počela, če bi bila gida?« — Sešlo se je pet prijateljic. Ena izmed njih je bila krasotica, tri so bile tako srednje sorte, peta pa je bila grda. Imela je majhne, nekoliko banalne in hudobne oči. s katerimi je skrivaj opazovala svoje prijateljice. Druga za drugo so vzdihovale: »Ako bi bila grda!« — »Če bi bila grda,« je rekla prva, »bi takoj vstopila v ta novi klub. Možje tam nimajo baje pristopa. No in to bi mi prihranilo razburenost. Predstavljam si. da v onemu klubu nimajo zrcal in da je tam popolen mir, krasen, svet mir. Skoraj bi hotela iti tja.« — »Če bi bila jaz grda,« je rekla druga, »ne bi imela toliko poguma, da bi javno to piiznala. Ne, jaz bi živela celo leto na deželi in bi h>
Na
pri
do
žel
za;
na
lic
sp
na
ie
pr
če
Sti
iz
uc
ni
hi
V;
to
m
žc
I 7.1
sc
za
pr
m
b;
pr
Ž'
lii
z;
a>
djla med ljudi samo v gostem pajčolanu. Za-četh bi korespotidirati s slavnimi pisatelji, po-
jasnila bi jim, da sem krasnejša od vseli njihovih junakinj, mogoče, da bi mi kdo izmed njih še precej strastno odgovoril in jaz bi imela iluzijo da sem ljubljena.« — »In če bi bila jaz ; grda.« ie rekla tretja resolutno. »bi si vzela življenje.« — Vse so čakale, kako se bo izra- I zila o tem ona, ki je bila res krasotica. Ta pa 1 je sedela zamišljeno v naslonjaču. — Sprego- \ vorila ie torej ona, ki je bila res grda: »Aka bi bila grda,« je bušila v smeh in je čez nekaj časa nadaljevala resno, »ako bi bila grda. bi postala to, kar sem sedaj in rekla bi vam: Ljube prijateljice, povejte mi, kdaj ie ženska pravzaprav grda, kako merilo imate za grdobo? Kje je ona strašna meja med krasnimi in grdimi Ženskami? Jaz na primer, Se zdim vam. da sem grda. In vendar ne bi hotela vstopiti v oni klub. Zakaj? Zato, ker je čisto lahko mogoče, da bi me tam ne sprejele. ImatH majhno nogo in precej lepe zobe. Vsaka len-ska, verujte mi, ima nekaj, kar se lahko imenuje lepo. Verujte mi, čeprav ste vse prepričane. da sem grda — jaz mislim vseeno, da ni tako hudo z menoj. Z zadovoljstvom opazujem ženske, ki imajo noge, kakor korporal in one. ki imajo grde zobe. In moje samoljubje je pri tem prijetno segačkano. Glejte, pridobila sem si moža, korak za korakom sem si pridobila njegovo ljubezen in znam jo držati. Moj mož me ne goljufa ali vara, česar n< bi mogla marsikaka lepa ženska o sebi trditi Sem čisto priprosta, »grda« ženska, ki pa s« zna priljubiti. V čikaškem klubu »grdih žensk«, če je sploh kak, so gotovo same nevednice. Hvalijo se s tem, česar nimajo. Ali je mogoče, da bi pustile svoji okolici pozabiti, da smo grde ravno tako, kakor jahko pustimo pozabiti, da smo krasne.«
Ljubljana.
—	Prof. Fr. Kobal — ponesrečil! »Slovenec« je poročal, da je g. prof. Kobal ponesrečil, se poškodoval tudi na glavi in da leži v bolnišnici. »Upati je « — piše »Slovenec« — »da se zdravnikom kmalu posreči ozdraviti delavnega in simpatičnega indendanta slov. gledališča.« Tako površno bi bili mogli poročati o tej nezgodi tudi vsi drugi listi, a»Slovenec« je hitel s poročilom, da je prof. Kobala le kompromitiral. Prof. Kobalu, ki obenem poučuje na gimnaziji, je zadnje čase razburljivo gledališko delo zraslo preko glave. Dasi mu pomagajo z vso vnetostjo gg. koncertni vodja Hubad in Oton Zupančič ter blagajnik Šapla, je bilo za prof. Kobala vendarle dela preveč. Veliko njegovo razburjenost pa so množile še razne težkoče z gledališkim osobjem in repertvarjem na eni tet razne opazke iz vrst občinstva na drugi strani. Kako ga je vse to bolelo, se je videlo iz njegovih razlag v dnevnem časopisju. Vedno je upal, da je končno razmere pri gledališču uredil, a red se mu je podrl vedno na novo. Dasi je začel z angažmani osobja že E. Kristan in so bili an-gažmani že sredi avgusta t. 1. skoro vsi sklenje-* ni, je vendar prišlo vsak hip kaj novega vmes, kar je razburjalo. Angažirana tenorista nistaj dospela, naslednika nista zadoščala, zbolela je prva pevka, dogovori z novimi reflektanti niso' dovedli do cilja, repertvar se ni vselej obnesel, igrati so se morale stvari, ki niso bile niti inden-danci po volji itd. Večno ista pesem, ki jo pojo
vsi slovenski intendantje že 21. leto, ne da bi jih
>vir iij
razumelo občinstvo. Spričo tisočerih ovir nepričakovanih zaprek se vselej ideali razpršen a skrbi in nervoznosti se množe. Tako je trpe) tudi g. prof. Kobal, ko je videl, da je idealn^
načrte iz teorije sila težko, večkrat celo nemo-*
goče prestaviti v reelno prakso. To pa ga jj
razburjalo. Te dni je imel intendančno. sejo
gostilni pri »Zlatorogu«. Bil ]e zelo slabe volje. Na potu domov v Sodno ulico je šel še na iz-prehod, da se uiniri. Dospel je po Dunajski cesti do železniškega tira južne železnice in hotel po železnih stopnicah preko tira, ki je bil menda zaprt. Na stopnicah pa je padel, se pobil in ranil na glavi in obrazu ter obležal. Našla sta ga po-j licijska stražnika vsega premrzlega ter ga j spravila domov. Nezavestnega so ga odpeljali l naslednjega dne v bolnišnico (II. razred), kjer \ ie ležal dva dni v omedlevici. Včeraj je prvič iz-j Pregovoril s svojo soprogo nekaj besed. Vob-| če se torej sodi, da je postalo prof. Kobalu na { stopnicah slabo. Nekaj dni je že hodil okoli ves | 'zgubljen. Govori se pa tudi, da ga je morda kdo | udaril, saj je bilo v pozni noči na samem. To pa l J1' resnica. Ako si je pretresel možgane in se na nudem mrazu še povrhu prehladil, bo potrebo-I yal za popolno ozdravljenje pač precej časa, toda pričakovati je, da okreva kmalu popolnoma. Gledališče ima letos mnogo nezgod, zato | želimo, da bi bila ta zadnja. Z gospo Kobalovo I Sočustvuje brez dvoma vsakdo.
— Iz gledališke pisarne. Danes se ponovi zabavna opereta »Ptičar« za nepar-abonente, pri kateri so dosegle naše najpriljubljenejše moči lepe uspehe. Gospod Vondra ie od svoje bolezni že okreval in je torej pričakovati, da Pride ta melodijozna opereta do popolne vezave. — V nedeljo popoldne se na splošno žsljo p( novi ob znižanih cenah občinstvu priljubljena opereta »Boccaccio« izven abonmaja, lože nepar. — Zvečer prvič za par-abo-nente »Ptičar«.
I -	Slovenska opera. Nanovo angažirani
S Prvt tenorist g. Anton Harfner-Karas je prišel včeraj v Ljubljano in se že udeležuje skušenj vphF™1 .nast°P v operi »Hoffmannove pripo-in k-6"’ ?*era se vprizori že prihodnji teden
.   )~r poje g. Harfner-Karas naslovno vlogo.
im-,0 Pr^r pf,pravIja Weisovo efektno ljudsko ' PJdzen-lju ^ °a ni*in<<’ opereta Pa »Orfeja v
vsaleT Prama*lčna šola. Prejeli smo: Skoraj krn^'!	prec^ Pr^etkom gledališke sezone
kafp'-? Po ljubljanskih dnevnikih notice, v dra«w-xe nanzanJa, da ]e čas za vpisovanje v sem n?v šolo. Zanimam se za stvar, ker sod ^epr'čan, da je potrebno Slovencem pov-Da ie	* na vsa^em P°^u — naraščaja,
lin ._.pr^Potrebem na vzvišenem dramskem po-op ’	ni Potreba še posebej povdarjati. Nekoč
rfn fs,le^a* £• X in prišla sva v pogovor tudi i ie l ;??Zvane »Dramatične šole«. Gospod X D„k | . or° vžaljen, da sva zašla v to smer. _ .lp ]e’ da Slovenci skoro gotovo ne bomo I 1 ' c,° dramatične šole v resnem pomenu te v .sede. ^a razglase o pričetku dramatične ^°ie. se oglasi vedno dovolj mladih ljudi obojega spola. Ti so pa povečini iz rokodelskega s^anu, in jim toraj manjka potrebne predizo-brazbe. Pridejo in uporabijo se pri predstavah kakor štatisterija. Kdor ne pobegne pred za-klučkom sezone, počaka da se zakluči sezona in potem zopet čaka na razglas v dramatični šoli... Inteligentnejši in izobraženejši liudie pa ne prihajajo v to šolo. Tako gre leto za le-t om.. »Dramatična sola« je priredila že tudi avne izkušnje v »Narodnem domu« lansko leto Da celo v^ Slovenskem gledališču. Uspehi teh | lan i h izkušenj so ostali pa v obzidju priredb, »i zopet: tako gre leto za letom... Ni skoraj “Umla sezona v kateri se ne bi opravičevalo ravnateljstvo, da ji delajo ovire novo angažo-Van> člani, ker še ne razumejo jezika in ga torej jje morejo pravilno izgovarjati. To mota biti, aa se potolaži občinstvo. In to gre zopet leto letom... Torej skoro vsako leto se anga-n?Ve člane in sklepa nove pogodbe z no-i na«ArriKri •!* ^sa*5° ieto se mora tujec učiti sezone Vsatn i ?a P,otrebuie za dobo ene truda če hi hiin t . ane .*° učenje veliko gotovo drugače PnV ra®na bi ^ilo
in za-
nikanje ne veljajo. Besedam, 'katere so se no pevale skozi vrsto let, naj končno slede de" talal Resnično stane to denar; Sa m brS žrtev ni uspeha, je lasno. Prepričan sem na <ja bi se dobilo tudi v tem slučaju pomoči čp b« se pričelo z resnim delom. Obračam se do naše nove intendance, da bi ukrenila potrebno osnovo take prepotrebne šole, da ne nsHnP tako, kakor je bilo doslej od leta do leta.
----------ce.
— Zvišanje obrestne mere, Upravni odbor Ajestne hranilnice ljubljanske je sklenil, da se piša obrestna mera za vloge s 1. januarjem #913 na 4 in pol %.
I . — Smuške ture. Društvo za promet tujcev ie izdalo zelo lepo in pregledno karto smuških fl|r (Skituren) v Bohinju. Na ta način si more «sak narediti dober plan za svoje ture. — Ker letošnja zima za zimski šport prav lepo Keo Fot?vo naš lepi Bohinj zvabil vase
pa jim bo najbon? £!izu in da,eč- Ta karta
— Voiska ni d «a na npl1 poti-
'tega dela z lepimi s?ikam"U’ IZ§el le 3‘ SeŠUek
— Odbor društva za	,
jlje sokolskega doma Sokolu »j ° |".vzdrzeva* Lne. gospice in.br. Slane" £ HddSe^se' Stanka, ki se vrsi v nedeljo 15. t m v JL 1 •; Sobi »Narodne kavarne« ob 9. 'uri 'dopoldne ga oddajo tam svojo polo, če tudi se ni na njo Se nabiralo. Radi predstoječega občnega zbora Se prosi, da zanesljivo ta dan oddajo svojo pojo ali blok z denarjem vred, če Je pa prazna, pa prazno oddati.
n "j Kinematograf »Ideal«. Spored za soboto 14, .edeljo 15, in pondeljek 16. decembra 1912. • Zabavna nedelja. (Humoreska.) 2. Reja slo-y Ipdiji. (Zanimiv naraven posnetek.'* 3. ^edak si hoče vzeti življenje. — Samo zvečer.
Napacm policaj. (Amerikanska drama.) — »anio zvečer 5. I. del »Katastrofa« ali Blisk v tnni noči. (Nordisk senzacijski film z ne še vidnimi šepnita! efekti.) (2 minuti odmora.)
el »Katastrofa«, 7,J^rijetna ^mota. (Krasna
veseloigra Nordiskfilm Co.) V torek I. del Večne priče. Pripravlja se Prežeča smrt. (Nordisk učinkovitost.) Od danes naprej so vsi sedeži prve vrste numerirani.
Trst.
Gibanje trž. postiljonov. Shod v hlevu. Narodno delo dr. Pretnerja. Trst, 12. decembra. Poročali smo že, da se vrši med trž. postiljoni plačilno gibanje. Zahtevajo namreč, da se jim povišajo plače za 25 kron na mesec. Na zadnjem shodu je bila sprejeta spomenica, ki je bila odposlana na pristojno mesto z zahtevo, da se da odgovor tekom šestih dni. Danes je potekel rok in sklican je za 9. uro zvečer javen shod v kons. društvu v Rojanu. Na tem shodu .se bo sklepalo o nadaljnih korakih. Kakor rečeno, lastnik Dolenc ni še dal odgovora. Pač pa je naznanil postiljonom predvčerajšnjem popoldne, da naj se zberejo vsi zvečer v hlevu. Zbrali smo se. Prikorakal je Dolenc in se začel pogajati s postiljoni. Rekel je, da zahtevajo velike preveč. Na vsak način pa je bil pripravljen se pogajati z njimi. Nato pristopi advokat dr. Pretner, ki je bil pc^abljen od strani Dolenca na ta shod. In veste cenjeni čitatelji, komu je govoril v prilog »narodni« odvetnik dr. Pretner? — Dolencu, velikemu bogatašu, izkoriščevalcu ubogih postiljonov! Ali ni to in-famno, nesramno delo tega advokata? Dr. Pretner je rekel postilionom, da zaslužijo Itak dosti, da je dosti za njih — 95 kron, kolikor Iinajo pač plače sedai na mesec. Dejal je tudi: »Pa še obrtnega nadzornika se ie napadalo v listih, kakor tudi Dolenca.« Pomislite, žal je dr. Pretnerju; hudo mu je, ker se je opozorilo c. kr. obrtno nadzorstvo na nered, ki se dogaja pri Dolencu in pri poštni direkciji, kateri prvi še do danes ni uredil zadeve radi delovnega reda, ki ga zahteva obrtni red. Pa še nekaj! Ko mu je dejal neki postiljon, da se bo štrajkalo, če se ne ugodi njihovim upravičenim zahtevam, je odgovoril dr. Pretner — poslušajte! —: »Le štrajkajte saj imamo pri rokah vojake! Nič ne boste dosegli, poklicali bomo voiake, da bod ooni opravljali ta čas službo postiljonov!« Lumparija nad lumparijo! Umevno, da je dobil nato tudi Dolenc korajžo; dal mu jo je »ljubitelj« slovenskih trpinov — gospod advokat dr. Pretner. Po tej dogodbici. oziroma po tem »shodu«, sta odkorakala kapitalist Dolenc in dr. Pretner. Nekateri so rekli, da sta se podala v gostilno, zopet drugi pa, da sta šla v kavarno. Bržkone — kupčevat? Zakaj nastopa dr. Pretner tako nezaslišano, v škodo slovenskim ulužbencem? Bo baje kai dobil za to narodno delo? Kakor smo se informirali, je dr. Pretner stalni advokat gospoda Dolenca. Potem pa že. Le tako naprej, gospod dr. Pretner! In ta človek — dr. Pretner namreč — se nahaja celo v centralnem odboru »Delavske zavarovalnice proti nezgodam.« Vlada ga je imenovala na predlog Slovencev — slovenskih tržaških politikov. Zakaj se ni imenovalo kakega drugega? Kai nimamo drugih ljudi, ala dr. Mandič, dr. Kisovec, dr. Sosič itd., ki imaio mnogo zaslug na narodnem in socialnem polju, ki so že veliko delovali med narodnim delavstvom! Gospodje v »Narodnem domu« so postavili torej dr. Pretnerja. Tega gospoda torej, ki tako postopa. Voditelji narodnega delavstva Se trudijo, da bi se izboljšalo stanje ubogih postiljonov. pri tem oomaga tudi državni poslanec gospod dr. Rybaf z intervencijami na Dunaju itd., na drugi strani pa dr. Pretner podira, dela proti temu!! Res ogorčeni smo, ko pišemo te vrstice. Javnost naj sodi o delovanju dr. Pret nerja. Saj še nič ni napravil koristnega do danes, razun to, da je ruval vedno proti ubogim slovenskim delavcem. Mi kaj takega ne trpimo in tudi zanaprej ne bomo trpeli! — O današnjem shodu bomo poročali.
Porotno sodišče v Trstu. Mario del Tin, o katerem smo poročali, je bil obsojen na osem let ječe. Dobil bi pač veliko več. ko bi ne imel tako izvrstnega branitelja. Branil ga je dr. Josip Mandič.
Gorica.
•Predavanje prof. Ferd. Seidla, ki se je vršilo v sredo, je bilo jako dobro obiskano. 2e ime Seidl in njegova osebnost sama na sebi je učinkovala posebno med dijaki tako, da so prišli v tako velikem številu k predavanju. Ra-zentega je vabila vsakega pa tudi izbrana tema in morda je prišel kdo tudi zaradi skioptičnih slik. — Profesor Seidl je znan geolog in rešil nam je v dveurnem predavanju glavna goriška geološka vprašanja. Razjasnil nam je stvar, katero je po dolgem času in trudapolnetn delu temeljito preštudiral; zato so mu pomagale izborne skioptične slike. — Mislim, da ni nobenemu žal, da je obiskal to predavanje; pač pa si želi gotovo vsak v najkrajšem času slišati še kaj podobnega.
Strelne vaje so upeljali tudi na c. kr. moškem učiteljišču, in sicer za III. in IV. tečaj. Ker so pa povelja v nemškem jeziku, se dijaki puntajo in odločno zahtevajo povelja v slovenskem jeziku. Kako se stvar odloči, ne vemo še.
Zadnje predavanje za to leto se vrši danes, v soboto. Predaval bo dr. Karol Ozvald o bistvu in vzgojnem pomenu sugestije. Dr. Ozvald, znani avtor »Srednješolske vzgoje« je dober psiholog; zatorej upamo, da nas zadovolji v vsakem oziru.
 V spanju se ustrelil. Kdor nima dela. si
preganja na katerikoli način svoj dolčas. Tako se je godilo tudi Mariju Keteju. Hudo se je dolgočasil in baš zato je šel na dvorišče v ulico yroce ter streljal s floberjem podgane. Ker pa je solnce precej močno pripekalo, je Kete s flo-,v.r?ki zaspal. Med spanjem pa je ' Ja; v>di vse polno podgan. Brž pomeri;
esi eea je hotela, da je bil sam tista podgana na Katero je sprožil svoj flobert. Kete je zadobil pri tem precej nevarno rano.
Med Bolgari.
(Poročilo dr. M. Rusa.)
Pošljite naročnino, ako je še niste!
Mesto Vratca. — Prihod »posebnega vlaka«. — Nekatere posebnosti.
Od Mezdre do Vratec je kakih 15 km. Ako bi bili šli kovat, bi bil oni »posebni vlak«, ki je prišel za nama, tekal gor in dol po železni cesti in naju iskal. Ako bi naju ne bil našel, bi se bil morebiti celo vrnil nazaj v Mezdro — in mi bi počasi z novopodkovanimi konji vozili naprej. Tako pa smo prišli okoli 11. dopoldne v Vratca.
Na kolodvoru so naš »posebni vlak« lepo pozdravili — mislili so si takoj, da za navadne ljudi ne vozi poseben vlak. Poslovila sva se od prijaznega postajenačelnika in sva izstopila.
Kolodvor je sredne vrste, lično praktično poslopje, kakor so sploh vsa bolgarska uradna poslopja.
Sluge so znesli najine stvari na peron — naš posebni vlak je nama za slovo zapiskal in se je z nekakim ponosom vrnil nazaj v Mezdre, kakor da se je zavedal, da je v polni meri izpolnil svojo dolžnost.
Pred kolodvorom sva našla izvoščeka, ki si j,e menda tudi štel v posebno čast, da bo vozil gospoda, ki sta se pripeljala s »posebnim vlakom«. Ukazala sva mu, naj naju pelje v vojaško bolnico.
Zapodil je po cesti s kolodvora in blato je škropilo daleč na okoli izpod koles. Tudi tu se je poznalo deževje. Vratca še nimajo tlakovanih cest — in ker se je zadnje čase tu mnogo vozilo, so bile ceste zelo izvožene.
Pripeljali smo se pred vojaško bolnico, ki je lepo novo poslopje. Odšla sva po stopnicah navzgor. — Že zunaj se je videlo, da je vsa bolnica polna in oživljena. Predstavila sva se kot slovenska zdravnika. Naravno je, da so naju zelo veselo pozdravili — kajti v bolnici je bilo mnogo dela. Še bolj potrebna pa je bila pomoč v drugih bolnicah, ki so jih napravili za silo v raznih šolah in drugih javnih poslopjih. Tam so za prvo silo pomagali medicinci. — Zato so nama dali za spremstvo dva medicinca, ki sta naju spremila v one bolnice, kjer je bilo za naju odločeno delo.
Predno o tem kaj več poročam, naj nekoliko popišem mesto Vratca.
Mesto Vratca ima okolu 20 tisoč prebivalcev. — Leži v podnožju Balkana in tvori nekak prehod med nižavo, ki se razprostira na severni strani Balkana, do Donave — in med pokrajino na južni strani Balkana. Ulice doslej še niso uravnane, vse je v začetku. Hiše so večinoma pritlične, le tu in tam je kaka nova, enonadstropna stavba. Najlepša poslopja v mestu so šole. Tu je ženska in moška gimnazija in več ljudskih šol. Mesto ima tri pravoslavne cerkve — ena je stolna — poleg nje prebiva metropolit v svoji palači, ki je tudi le pritlična. Iz starih turških časov — pred 1. 1878. — so ostale za spomin tri turške džamije — dve sta že na koncu svojega razpada — ena pa stoji še v dobrem stanju in se bo menda ohranila za spomin na čase turške sužnosti.
Lepa stavba je tudi tovarna za svilo. V Vratcih se izdeluje svila, ki je znana po svoji finosti. Izdelujejo jo deloma tudi še po hišah. Iz svile se delajo lepe vezenine. Jugoslovanske žene so sploh znane kot umetnice v vezenju. Dasi se priznava v tem oziru prednost srbskim ženam — posebno iz Stare Srbije — vendar dobite tudi na Bolgarskem med priprostim narodom izdelke — ki bude občudovanje. Na ženskih narodnih nošah se vidijo krasne vezenine domačega dela. Sviloreja je na Bolgarskem sploh zelo razširjena.
Mesto Vratca ima dvoje posebnih oddelkov: prav ob robu pogorja tiči turški del — in jioleg njega — ciganski del. V večini mest na Balkanu je bilo tako. da so se delila v turški in krščanski del. Iz dobe pred osvobojenjem je ostal tudi turški del v Vratcih. Seveda se Turki lahko svobodno gibljejo — in jim nihče ne stori kaj žalega. Pravega prijateljstva med Turki in Bolgari seveda ni, ker Bolgari vidijo v Turkih še vedno one naseljence, ki jih je Turčija naseljevala po vseh večjih krajih, da so gospodarili nad kristjani. Pred osvobojenjem ni imel Bolgar nikakih pravic na svoji zemlji in če mu je Turek storil krivico — se ni imel kje pritožiti.
Ko je 1. 1878. Bolgarija postala svobodna so se razmere izpremeniie — in Turki sedaj životarijo v svojih mestih in počasi izginjajo.
Ko se je začela vojna je nastal v turškem delu mesta velik strah — Turki so se bali, da bi Bolgari ne planili nanje. Toda zgodilo se ni nikomur nič žalega — in zdaj hodijo že bolj zaupno. Seveda slutijo, kaj se godi tam ob Čatal-dži — zato se le malo pokažejo na beli dan; posedajo doma in premišljajo o usodi, ki je zadela Turčijo.
V turškem delu mesta je precej, tiho in mirno, zato je pa v ciganskem bolj veselo. — Cigani se pečajo večinoma s kovaštvom; v svoji stroki so dobri mojstri; izdelujejo tudi suho robo — seveda, če morejo — tudi uzmajo. Drugače nisem slišal pritožb proti njim. Kot pleme svoje vrste žive sami zase — in se stikajo z drugimi, kolikor to zahteva posel in kupčija.	_	_
Seveda so Vratca ob najinem prihodu iz-gledala nekoliko drugače, nego sicer. Vojna se je poznala tudi tu.
Več kot polovica trgovin je bila zaprta — ker so vsi moški, gospodar, sinovi, hlapci in sluge — v vojski. Hoteli, gostilne itd. so isto-tako zaprti — ker so v njih — državna skladišča za razne potrebe. Torej v mestu ni bilo one ga življenja, kakor sicer. V znak žalosti so tudi ženske odložile vse dragocenosti in okraske da rabim tuje besede — ves lišp in kinč. Bogate dame so odložile klobuke — in so nosile na glavi navadne robce — sploh vse prebivalstvo se je zavedalo, da so zdaj resni časi in da je dolžnost vsakega, da stoji v službi domovine. Vsi so radi storili vse, kakor je odredila vlada. O narodni požrtvovalnosti bolgarskega ljudstva sem se tekom svojega bivanja v Vratcih mogel večkrat prepričati. Pa o tem pozneje.
Najnovejša telefonska in brzojavna poročila.
POSLANSKA ZBORNICA AVSTRIJSKA.
Dunaj, 13. decembra. Parlament se je sestal danes ob 11. dopoldne ter nadaljuje debato o rekrutnem kontingentu. Zbornica je sprejela predlogo o rekrutnem kontingentu. Nato je pričela z razpravo o naboru konj. Vladne stranke so se zedinile na 'sledeči predbožični program. Jutri se prične razprava o predlogi o vojnih dajatvah, ki naj bo do torka rešena. Nato pride na vrsto proračunski provizorij in za njim provizorični poslovnik, ki naj se podaljša samo za pol leta. Po možnosti naj se reši pred Božičem tudi službena pragmatika.
KONZUL EDEL NA DUNAJU.
Dunaj, 13. decembra. Konzul Edel ie do-spel danes iz Belgrada na Dunaj in imel takoj daljšo konferenco z zunanjim ministrom Berchtoldom.
MIROVNA KONFERENCA V LONDONU.
London, 13 decembra. Srbski, grški in črnogorski delegati za mirovno konferenco v Londonu, so prispeli semkaj včeraj popoldne. Otvoritvi konference bo prisostvoval tudi angleški zunanji minister sir Grey in pozdravil vse goste. O avstrijsko-srbskem sporu sodijo v londonskih političnih krogih zelo optimistično, dočim vlada glede rezultata mirovnih pogajanj samih velik pesimizem. Kakor se zatrjuje, se balkanski delegati še vedno niso zje-dinili glede skupnega programa. Bolgarska je sicer sestavila nekak program, proti kateremu pa se silno protivi Grška. Po tem programu bo imela Bolgarska skupno mejo s Turčijo in sicer bo šla meja ob reki Ergeni čez Ljule Bur-gas do Midije na Črnem morju. Drinopolje pade torej v bolgarske roke, čeprav se bo trdnjava podrla. Turki odločno zahtevajo Drinopolje zase in mejo ob Egejskem morju, kar pa ne soglaša z grškimi interesi. Delegati pričakujejo, da bodo pogajanja trajala šest tednov. Konfernca se še ne prične v pondeljek, anipak še-le v sredo.
POSLANIŠKA KONFERENCA.
Berlin, 13. decembra. »Lokalanzeiger« poroča iz Pariza, da bo na programu poslatiiške konference, glede katere je odšel londonski francoski poslanik Cambon v Pariz po informacije, med drugim tudi dardanelsko vprašanje in predlog, da se postavi Solun pod evropejsko varstvo.
CORRIERE DELLA SERA IN BARON HOTZENDORF.
Milan, 13. decembra. Današnja »Corriere della Sera« vehementno napada novega šefa generalnega štaba, barona Hdtzendorfa. List piše: Preteklo leto, za časa italijansko-turške vojne, je baron Hotzendorf kot takratni šef generalnega štaba skušal pridobiti Švico, da bi v slučaju potrebe skupno z Avstrijo napadla Italijo in sicer Švica od severo-zapadne, Avstrija pa od severo-vzhodne strani. To samovoljno postopanje Hotzendorfa, ki je sedaj zopet prišel na svoje staro mesto, je silno vznemirilo bivšega avstrijskega zunanjega ministra grofa Aehrenthala. ki je tudi zagrozil s svojirr odstopom, ako Hotzendorf ne zapusti svojeg« mesta, kar se je konečno tudi zgodilo.
DR. DANEV O SITUACIJI.
Pariz, 13. decembra. Berlinski dopisnik »Tempsa« je imel dolg govor s predsednikom bolgarskega sobranja dr. Danevom o politični situaciji, o kateri se je dr. Danev izrazil sledeče: Bolgarska bo na vsak način zahtevala Drinopolje zase in se ne bo za to strašila nobenih žrtev. Če se Turčija ne bo hotela udati, se bo vojna nadaljevala. Bolgarska vojaška situacija je nad vse ugodna. Tega smo si v sve-sti in zato bomo tudi vstrajali pri svojih zahtevah glede Drinopolja. V interesu Turčije same je, da sklene mir. Podpisanje miru, s katerim ne bi bil narod zadovoljen, bi ne pomenilo ničesar drugega, kakor zavlačevanje vojne, čisto gotovo je, da bi čez par let zopet prišlo do vojne, ki bi trajala toliko časa, dokler Bolgari ne bi dobili v roke tega, kar zahtevajo. Upam, da bomo imeli vspeh. Politična situacija je ugodna, posebno, ker je pričakovati, da se bo avstrijsko-srbski six)r rešil mirnim potom.
Odgovorni urednik Radivoj Korene.
Last in tisk »Učiteljske tiskarne« v Ljubljani
*
4 k
odprto
H
%
noč odprto
I
A. Kje pa pustite prusiti svoje nože in škarje?
B. Pri gosp. Ivanu Kraigherju. On je fin umetni brusaC.
Tudi se dobi pri njem vsakovrstno zelo dobro blago.
ObišClte ga, stanuje v Ljubljani, Židovska ulica štev. 3.
■ ■U
Stanovanje
obstoječe iz dveh sob, kuhinje In predsobe, se išče za takoj ali pa za februar 1913.
Ponudbe pod »Stanovanje" na »Prvo anon-čno pisarno“.
Iz proste roke se proda
Lasne kite
po 5, 7, 9 in 12 K. Barva za lase in brado
»Nerrl* od dr. Drallea v steklenicah po 2 in 4 K. — Lasne podlaga in rrrtžice vse vrste. — Lasulje, bjade, šminke itd. za gledališča. — Šminke in puder za ulico, vse po jako zmernih cenah
Štefan Strmoli, Ljubljana
Pod Trančo 1 (zraven čevljarskega mostu) izde-lovalnica za vsa lasna dela.
priporoča
stroje in vse k delavnici spadajoče predmete. Poizve se v Škofji Loki pri kolodvoru št. 47.
FH. P. ZAJEC
Ljubljana Stari trg 9 Ljubljana
priporoča kot prvi slovenski izprašani in oblastveno konces Joniranl optik in strokovnjak svoj
optični zavod. 00W&
Daljnoglede, toplomere, In zrakomere vseh vrst. Očala, ščipalnlkl natančno po zdravniškem receptu.
Cenike pošiljam na | zahtevo zastonj in poštnine prosto.
Gramofoni - automati 1!
o ca a tovarniška zaloga n *=> □
IPozor trgovci!
Od danes naprej se prodaja galanterijsko blago in pletenine iz konkurzne mase Ludovika Dolenca, v Prešernovi ulici
pod tovarniško ceno.
m
ss
Za vsak gramofon pismeno Jamstvo. Gramofon-At elij er
A. Rasberger
Ljubljana, Sodna ulica 5.
.Pazite natančno na naslov. Jaz ne prodajam 'ar in Šivalnih strojev. Imam Spedjelno samo gramofone, godbene automate in druge mehanične godbene stroje. Lastna delavnica za popravila.
Pišite p« cenik. — Predno kje kupite, oglejte II	>1	mojo	zalogo.	ti
Vse patrebSCIae ta vsakovrstne kolesje v zslogl.
3®
Pod ugodnimi plačilnimi pogoji se proda ali odda v najem
hiša z velikim vrtom
na Brudu, četrt ure od Novega mesta.
Natančni pogoji in kupne cene se izve pri pekarskemu mojstru
JOSIP VOVKU v Kandiji.
MIHAEL KASTNER, Ljubljana
•llllllllllllilillllllillltllillilit
IttllllllllllllJIlflllllMIIIIIIIHI
Kongresni trg štev. 10
dobavlja najcenejše: špecerijsko blago; jedilno in živnso sol; petrol ej (tudi v originalnih pločevinastih posodah); obdačen in neobdačen bencin motorje in avtomobile; gasolin, cigroin za razsetljavo; gorilno olje za Diesel-motorje; vseh vrst strojno olje; parafin itd. itd.
Vse mineralne vode in studenčne produkte vedno sveže v
I Mlltu
V zalogi je vedno do 500 kosov od 2 do 60 K komad, tako da sl vsakdo lahko izbere.
Ob nedeljah se dobivajo venci v Isti hiši v I. nadstr.
Ustanovljeno leta 1900.
Odlikovana!
Pariz 13051
loadon 1905.
Slavnemu občinstvu v mestu in na deželi vljudno priporočam naj-večjo zalog-o Isarasnili
nagrobnih vencev in trakov
z napisi.
Zunanja naročila se izvršujejo hitro in točno. ——•
::	Ceno brez konkurence. ::
F*. lOlIČMjffTu..«
Mednarodno apedioi j»ko podjetje
R. RANZINGER, Ljubljana
*tTi»ta3aov3J«xi.o 1B7-©.	Telefon,	štev.	60.
Podjetje za prevoznino c. kr. priv. juž železnice. — Carinska agentura c. kr. glavnega carinskega urada v Ljubljani. — Redni nabiralni promet na vse strani. — Reeksped cija in skladišča. — Ekspresni promet ovojev. — Transport in shranitev mobilja. — Agentura avstr. L1oyda.
Pisarna v mestu: Šelenburgova ulica 3. Centrala in skladišče: Cesta na južno železnico 7.
Podružnica: Olavni carinski urad, južni kolodvor.	257
Zimsko perilo
*
volnene srajce, spodnje majice in hlače, pleteni telovniki, nogavice, dokolenice, rokavice, gamaše, kožuho-vinaste čepice, snežne čepice, ščitnike, kolenogrelce, trebuhogrelce, žilogrelce in druge predmete za gospode
priporoča
modna trgovina za gospode:
P. Magdič, Ljubljana
nasproti glavne pošte.
4 * M
Ce^ej3	od-	razprod	a/ja_
Briljant prstane (prave la) .
Diamant prstane.................
14-kar. zlate prstane .	.	.
Briljant uhani..................
14-kar. zlati uhani .... 14-kar. zlate zapestnice . . 14-kar. zlate zapestnice z yro Srebrne zapestn.ce z uro .	.
Srebrna tula ura .....
od K 15-— naprej od K io’— naprej od K 3-50 naprej od K 6o-— naprej od K 3’so naprej od K j 8’— naprej od K 8o'— naprej od K 18'— naprej od K 20'— naprej
14-kar, zlate damske ure .	.	od	K	20-—	naprej
14-k. zlate dam. ure z briljanti	od	K	48"—	naprej
14-k. zlate datn. ure z diamanti	od	K	28'—	naprej
14-kar. zlate damsko verižice	od	R	19- -	naprej
14-kar. zlate damske coliier .	od	IC	g-—	naprej
14-kar. zlate moške verižice .	od	K	19'—	naprej
14-kar. zlate moške ure .	.	od	K	40'—	naprej
14-k. zlate moSke ure z 2 pok.	od	K	6o-—	naprej
itd. itd.
Velikanska zaloga ur, verižic iz zlata, srebra, jekla in nikla, kakor vseh drugih v mojo stroko spadajočih predmetov, pariške marmornate ute itd.
Moje cene so tako nizko stavljene, da največji konkurenci klubujcm in nudim mojim cenj. odjemalcem največje in najobsežnejše jamstvo.
Glavna in razpošiljalna trgovina Glavni trg št. 25 Podružnica in delavnica Sv. Petra cesta št. 8.
Lastna protokolirana tovarna ur v Švici. Tovarniška znamka „IKO“. =
■1	.	'i	'.s	Edino	zastopstvo	za	Kranjsko	tovarne	„Z E N I T H‘. =====
H. Suttner
31
Velika božična prodaja.
—Čudovito nizke cene! ==-•	=
Največja zaloga narejenih oblek, zimskih sukenj, ufstrov, pelerin, hlač, telovnikov, klobukov in čepic za gospode in dečke.
Vsakovrstni kratki kožuhi, mestni in polni kožuhi z =========== različno kožno podlogo. =======^=
Največja izbera konfekcije za dame in deklice: Jopic paletotov, pelerin, kostumov, kril, bluz, pasov, čepic.
= Kol|eri in mufi iz vsakovrstne kože. =
Angleško skladišče oblek
0. Bernatovič, Ljubljana,
  	= Glavni trg 5.	—■=
Brzojavka.
V italijanski kuhinji
lotela pri Maliču nasproti g!avn»> poste
e dobe vsak dan asortirane morske ribe. Vina amo iz najboljših kleti in sicer: brionska, lOrenška iz agrarnega zavoda. Opolo-vino po 2 v liter za družine na dom postavljeno itd.
Del. glavnica: K 8,000.000.
Rez. fond nad K 800.000.
SifuMfaiislia taeiltna banka v l>pMiaxii.
Stritarjeva ulica štev. 3, (lastna hiša)
Podružnice v Spljetu, Celovcu, Trstu, Sarajevu, Gorici in Celju.
Sprejema vloge na knjižice in na tekoči račun ter jih obrestuje od dne vloge po čistili
411 oi 2 Io