pjfll - ' ** K:::.- i ■ /•' i • ; itfissil ■■ Tudi malo sreče riznanje je tokrat končno res že programirano in Slovenija jo je dobro odnesla — v tem se je treba strinjati s kanclerjem Kohlom — nekaj zaradi preudarne politike, za katero je. to moramo povedati brez lažne skromnosti, zaslužno prev-sem predsedstvo republike, nekaj pa je imela tudi sreče. K temu izidu so veliko prispevali drugi, zlasti Srbija in jugoslovanska vojska, če ta zadnja sploh še zasluži takšno ime. Prva je delala — tu se ne sklicujemo več na Kohla — nenehen strip-tease s politiko ekspanzije, ki je strahotno štrlela tako iz okvirov dvajsetega stoletja kot tudi iz okvirov tokratne Evrope. Pri drugi pa so sicer zelo uvidevni opazovalci ES razkrili značilnosti srednjeveških condotierov, ki so se prodajali komurkoli, ki pa so se vojskovali predvsem zase. Na hitro ocenjeno so k temu zorenju slovenske neodvisnosti v mednarodnih razsežnostih še najmanj prispevali tisti, ki naj bi zato, ker so na svojih ramenih nosili neznosno breme vladanja, zdaj po volji kadrovske koordinacije vladajoče koalicije postajali predstavniki RS po svetu; če bo to pravilo postalo splošno (in pa spričo dejstva, da breme vladanja v zadnji konsekvenci vedno pade na ramena ljudstva), bomo Slovenci v najkrajšem času postali narod veleposlanikov. . . Ironijo na stran. Od zgodnjega poletja dalje je bilo eno od najbolj žgočih in hkrati eno od najbolj naivnih vprašanj, ki jih je bilo moč slišati iz Slovenije, vprašanje, kdaj bo Nemčija priznala Slovenijo. Se pred dobrima dvema tednoma je bila pravi naslov za takšno vprašanje vedeževalka, ki razkriva svet iz kavne usedline; kajti na takšno vprašanje še Nemci sami niso vedeli pravega odgovora. Evropska politika ne nastaja v praznem prostoru, marveč je — ob vsej po- udarjeni konsezualnosti — nenehno iskanje ravnotežja med pogosto zelo navzkrižnimi interesi. Nemška diplomacija je zato lahko povedala, v kateri smeri bo iskala rešitev za jugoslovansko krizo, ne pa tudi, kdaj bo svojo voljo lahko vsilila drugim. Zadnji pridržek so v Bonnu razpletli šele konec minulega tedna. Formulacijo, po kateri naj bi Nemčija (skupaj z nekaterimi drugimi državami) odločitev o mednarodnopravnem priznanju Slovenije sprejela do božiča (ta formulacija še vedno odpira tri možnosti: pozitivno, negativno ali pa odločitev o preložitvi odločitve na kasnejši čas) je nekaj dni pred Kučanovim obiskom v Bonnu zamenjala formulacija, v kateri vrat za umik brez izgube obraza ni več, formulacija, da bo Nemčija Slovenijo priznala do božiča. Sicer pa je, grobo rečeno, Slovenija nenadoma postala drobiž v primerjavi s problematiko, ki jo je čez noč s svojim vstopom v areno neodvisnih držav odprla Ukrajina. Ker ta hip torej ni razloga, zaradi katerega bi smeli dvomiti o nemški odločenosti (ta pa bo potegnila za seboj še druge države, evropske in neevropske), je torej napočil čas, ko bi se bilo končno lotiti oblikovanja bolj temeljitega koncepta tistega, kar mora imeti vsaka država, to je koncepta zunanje politike. Nekaj ključnih točk te politike je že identificiranih. Gre najprej za tako imenovano evropsko perspektivo Slovenije, to je vključevanje Slovenije v evropski materialni in duhovni ter seveda politični civilizacijski okvir. Kar zadeva vključevanje v Evropo, slovenski politični razred doslej ni dopuščal dvoma zastran vprašanja, kje so njegove simpatije, vendar pa je pri tem nenehno vzbujal sum, da vidi v Evropi predvsem locus, v katerem bo kar se da daleč od Srbije in slehernega bizantinizma. Vendar pa je Evropa tudi kraj, v katerem so si z nekaterimi pojmi že na jasnem. Denimo: lastnine in lastnikov družba ne potrebuje zato, da bi preko nje v prvi vrsti prerazdeljevala politični vpliv in oblast, marveč zato, da preko nje povečuje akumulativno sposobnost družbe; struktura lastnikov (v razponu od »velikih kapitalistov« do množice drobnih delničarjev) in način upravljanja sta podrejena temeljnemu cilju, to je najbolj optimalnemu deležu akumulacije v kosmatem narodnem proizvodu. Tudi dilema zastran »vdora« tujega kapitala ni več evropska: ni pomembno, kolikšen je delež tujega kapitala v nacionalnem gospodarstvu, pač pa je pomembno, kolikšen je delež nacionalnega kapitala v svetovnem gospodarstvu; ni pomembno, koliko kapitala imaš doma, pomembno je, koliko ga imaš nasploh in v kolikšni meri je gibljiv. Tudi nemški partnerji nas opozarjajo, da navdušenje nad slovensko samostojnostjo narašča, da pa to še ne pomeni, da bo tujina kapital kar s tovornjaki vozila v Slovenijo. Nasprotno, sodeč po vseh prognozah bo kapital v prihodnjem desetletju redek in drag: potrebovale ga bodo same zahodne države, ki so zaostale v renoviranju svojega gospodarstva, potreboval ga bo nekdanji socialistični svet in potreboval ga bo tretji svet. Opiranje na lastne sile je geslo, ki zveni malce realsocialistično, ki pa slovenski politiki, vstopajoči v Evropo, imperativno nalaga oblikovanje visokoakumula-tivnega gospodarskega sistema in ne gospodarskega sistema na izhodiščih bolj-ševiške politične ekonomije, podrejene hotenju po prerazdeljevanju moči in vpliva. Druga fiksna točka slovenske zunanje politike pa ostaja »jugoslovanska politi- ka«. Slovenija bo še nekaj časa neposreden sosed hudega kriznega žarišča in če sama noče postati del tega žarišča, bo morala ravnati nadvse preudarno. Oborožitev in zavezništva so le začasna, čeprav začasno tudi neizogibna obramba pred širjenjem požara na slovenska tla; končni cilj politične akcije mora biti po-gašen požar. Težave z gasilsko akcijo Evrope in sveta na balkanskem terenu imajo različne korenine, ki segajo od golega nepoznavanja razmer in razmerij v tem delu sveta preko različnih geopolitičnih in strateških interesov do različnih pogledov na metodologijo reševanja krize. Nekaj pa v tej zmedi drži kot pribito: s srbskim sindromom — gre za poskus reševanja strahovite notranje krize z reprizo scenarija, ki sta ga skovala nacionalna romantika 19. stoletja in iredentizem — lahko opravijo le Srbi sami. Vsaka »pacifikacija«, ki bi bila vsiljena od zunaj, bo začasna vse dotlej, dokler je ne bo »ponotranjila« sama srbska družba; dotlej pa bo Slovenija »prehodno« ozemlje tudi za morebitne izbruhe srbskega državnega terorizma. Facit: slovenska zunanja politika bo morala — in sicer zelo dejavno — skupaj z drugimi državami območoja ter drugimi evropskimi državami krizno območje ne samo obkrožati, marveč na njem v prvi vrsti pospeševati tiste procese, ki pomenijo evropeizacijo Balkana vključno s Srbijo. Zaveznike za to bo imela vedno na voljo. Na vprašanje, v kakšno Evropo se bo vključevala Slovenija, pa ta hip lahko odgovorijo spet le tisti, ki resnico iščejo v kavni usedlini. Upi, ki jih je bolj dinamičen del Evropske skupnosti povezoval z vrhom v Maastrichtu, so v zadnjih desetih dneh doživeli hudo shujševalno kuro; čas, ko bo Evropska skupnost postala federacija, je spet odmaknjen nekam v prihodnost. Spremembe, ki jih doživlja Evropa kot celota, vplivajo tudi na Evropsko skupnost. Če se bo širila — širila pa se bo — bo postala za Veliko Britanijo preveč kontinentalna in moč Velike Britanije v Skupnosti je predvsem njeno zavezništvo z ZDA; za južni del del članic, ki skušajo del bremen za gospodarski in socialni razvoj prevaliti na skupnost, grozi nevarnost, da bo ta z vključitvijo držav EFTA postala preveč severna; severni del se boji »meridi-onalizacije« in bremen, ki bi si jih Skupnost naložila z vključevanjem razvojno in socialno šibkih novih članic; vsi skupaj pa se bojijo nastajajočega vzhodnega krila in čedalje bolj središčnega položaja, ki jo dobiva združena, to je gospodarsko in politično okrepljena Nemčija. Na tem ozadju bo potekal tudi vrh ES v Maastrichtu; kako prelomen bo, naj bi se pokazalo prihodnji teden. Celo zelo zagnano nemško diplomacijo pa spet začenjajo popadati dvomi zastran vprašanja, kakšno naj bo pravo razmerje med kvaliteto, globino integracije v Evropski skupnosti in njeno kvaliteto, njenim obsegom; celo kancler Kohl se je zadnje dni pritoževal, da utegne širjenje Skupnosti le povečati težave pri iskanju soglasja in reševanju odprtih vprašanj. Zdi se, da so okoliščine tudi v tem pogledu zaveznice Slovenije; nova država je tako tesno naslonjena na matico Skupnosti, da skoraj mora biti v vsakem krogu novih (pridruženih ali stalnih) članic, kakorkoli bi že Skupnost raztegnila šestilo; je skratka na vzhodu, na jugu in v osrednji Evropi. Mimo tega pa njeno vključevanje ni takšno, da bi kaj prida vplivalo na ravnotežje sil v Evropi. Marjan Sedmak Ljubljana, 7. decembra 1991 DELO 18. stran SOBOTNA PRILOGA Ljubljana, 7. decembra 1991 BINA PP poštni predal 29 Božo Kovač Postavka za smoking Peter Božič Morala avtonomnosti Janko Svetina Miha Tišler Portret tedna Veso Stojanov Samotni jezdec levice Prenova prenoviteljev Rudi Rizman Nacionalizem ante portas Teodor Ceršak Občutljivi nacionalni tirumvirat Kaj bo z BiH 20 Darijan Košir Kočljivo, drago, negotovo Prihod modrih čelad na Hrvaško? Boris Jež Packanje po zemljevidu 21 Franci Pivec Kardelj neuničljiv, regionalci spet v ilegali? Slovenske pokrajine Anton Stres Kako postaneš klerikalec Franco Juri ■Velik! plan (18) 22 Mija Repovž Maščevanje? Nad kom? Javni tožilec Tomaž Miklavčič Boris Šuligoj Zdravniki, ki so popoldne obrtniki Zasebne medicinske svetovalnice 23 Iztok Jurančič Severno do Rima, zahodno od Dunaja Mitja Jenko, prvi mož Gorenja Norma Mankoč Borštnik Sunek od zunaj Kako naprej, univerza? 24 Marjan Bauer Krivda neizstreljene granate Zagreb na križu Saša Vidmajer Zabrisane meje nove avtonomije Piranski mednarodni seminar o arhitekturi 25 Albin Pogorelec S fazanom za pasom Lovci: anahronizem ali varuhi narave? Ah, ta je pod prho Moški in ženska na delovnem mestu (2) 26 Franc Milošič Ubito polje Zastrupljena talnica Dravskega polja Božo Mašanovič Zaradi političnega prestiža okuženi z aidsom Medicinska afera v Franciji__________27 Mitja Meršol Kdo je koga torpediral? ZDA in Japonska 50 let po Pearl Harborju Najprej moč in udobje, potem šele okolje Avto prihodnosti — kdaj? (1) 28 Bogomir Kovač Na slepo v kaos Boris Jež Med Nušičem in Bismarckom Janez Strehovec Trivalentna kultura 32 Sporočilo bralcem Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine CGP Delo z dne 8. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. Avtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico do krajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila. Delo, 16. novembra V senci Peterletovega poslanstva Pred tremi sem v Delu priobčil spis z gornjim naslovom, v katerem sem obravnaval pravzaprav izključno dve temi: v zvezi z očitki o neučinkovitosti Skupščine RS sem primerjal učinkovitost avstrijskega parlamenta in naše Skupščine, spregovoril pa sem tudi o odnosu med Izvršnim svetom in Skupščino. Zelo malo in kvečjemu posredno sem omenjal stranke, predvsem pa nisem nikogar napadel zaradi pripadnosti ali nezvestobe tej ali oni stranki. Tembolj me je presenetil polemični odziv, ki ga je teden dni kasneje (23. novembra) v Poštnem predalu objavil g. Rudolf Blaž, ki mi očita, da sem s svojim člankom , obril' marsikaj in marsikoga«, nič pa nisem povedal o sebi in skupini, ki ji pripadam. S »skupino« g. Blaž meri na člane nekdanje Slovenske demokratične zveze, ki smo zapustili nedavni kongres, na katerem se je SDZ preimenovala v SDZ — Narodno demokratsko stranko, ter ustanovili novo Demokratsko stranko. Toda nameri mojega spisa ni bil obračun s katerokoli politično stranko. Res je, da sem v zvezi Z vprašanjem o odnosu med Skupščino in Izvršnim svetom omenjal predsednika IS in enega od ministrov, vendar se pri tem nisem dotikal njune strankarske pripadnosti. Namen spisa tudi ni bil ne hvala na kritika Demokratske stranke. Ne razumem torej, zakaj g. Blaž vztraja, da bi moral kritizirati »skupino«, ki ji pripadam in ki je po njegovem mnenju izstopila iz . lastne stranke, ker ni prenesla tega, da »ji je večina očitala, da ne izvaja programa, s katerim je nastopila na volitvah«. To preprosto ni res. Res je, da so najglasnejši zagovorniki izrednega oz- predčasnega kongresa SDZ nekaterim članom vodstva in delegatom iz kluba SDZ očitali, da ne delujemo v skladu s programom, vendar se je izkazalo, da nam najbolj očitajo zavzemanje za nekaj, kar bi bilo izrecno poudarjeno v programu SDZ, sami pa zagovarjajo in celo zahtevajo spremembe programa. Dr. Rupel, dr. Bučar, mag. Spomenka Hribar, mag. Šeligo, Igor Bavčar, Igor Omerza in še nekateri smo odločno zagovarjali sredinsko pozicijo SDZ, ki je bila kot politična usmeritev SDZ posebej poudarjena v programu, medtem ko so dr. Pirnat et consor-tes izrecno zahtevali, naj se stranka preusmeri v desno in si to zapiše v program. Zapisu desne usmeritve v program, ne pa desni politiki, so se odpovedali šele, ko so uvideli, da to stranki prej škoduje kot koristi. Poglavitna razlika med nami je bila ravno v tem, da smo se kasnejši demokrati zavzemali za to, da bi SDZ obdržala že potrjeni program in samo črtala iz njega tisto, kar je bilo medtem že doseženo ali preseženo, medtem ko so dr. Pirnat in njegovi zahtevali dopolnitev programa z dopolnili, ki ne le po naši oceni preusmerjajo ta program v desno in hkrati tudi načenjajo njegovo poprejšnjo demokratično naravnanost. Res je večina na kongresu glasovala za spremembo programa, a res je tudi, da so bili ponekod delegati izbrani izključno izmed zagovornikov preusmeritev v desno. Najvažnejše pa je, da kongresa ni zapustila le »skupina poslancev«, kot piše g. Blaž, temveč ga je zapustilo tudi precej delegatov na kongresu. Povrhu se je doslej s pisno izjavo vključila v članstvo Demokratske stranke že več kol petina članov nekdanje SDZ; v nekaj primerih, razen posameznikov, celotno članstvo v občini. Za zdaj pa se še ne ve natanko, kolikšen del prejšnjega članstva bo deloval v SDZ-NDS, ki preprosto šteje v svoje članstvo vse člane bivše SZD, ne glede na to, koliko jih prihaja na zbor članov po občinah. Ob stališču, da člani »skupine«, ki smo zapustili kongres, na katerem so spremenili program ter ime stranke (in nalašč preprečili, da bi mi obdržali prejšnje ime) in razglasili novo SDZ — NDS za edino pravno naslednico SDZ, čeprav je dejansko šlo za razcep v stranki, ne bi smeli ostati delegati v Skupščini, je pač treba povedati, da to vprašanje ureja zakon o volitvah. Naj dodam še to, da ga za ta prehodni čas, ko se politični prostor pri nas šele oblikuje in si večina politično mislečih ljudi šele išče resnične somišljenike, ustrezno ureja, kajti perverzno bi bilo, če bi lahko tisti, ki so se dejansko odrekli izvirnemu programu, odvzeli mandat onim, ki so ostali temu programu zvesti. C. Blaž pa se me je lotil kot »delegata«. ' Kot sledi iz njegovih predlogov in zahtev, je najbrž hud zagovornik zakonov in reda, zato ne razumem njegovega ironičnega očitka, čemu uporabljam v svojem spisu pojem »delegat« in ne »poslanec«. Ne glede na način izvolitve in delovanja članov Skupščine tega sklica, je pač treba povedati, da smo po veljavni ustavi, po zakonu o volitvah in skupščinskem poslovniku še vedno »delegati«, naj nam je to všeč ali ne. Kar zadeva odgovornost do volilcev oz. zvestobo volil-cem, ki jo posebej izpostavlja g. Blaž, naj ponovim, da smo se prav mi, ki so zapustili kongres, zavzemali za zvestobo veljavnemu programu stranke. In še to: niti pred kongresom razcepa nisem bil član dveh strank in tudi zdaj nisem. Kar zadeva druge delegate, jih jaz ne sprašujem o tem. Lahko pa zaupam g. Blažu, da so bili nekateri vidni člani SDZ, ki so zdaj funkcionarji v SDZ-NDS, člani dveh strank in so se tudi upirali temu, da bi v SDZ uvedli t. i. eksluzivnost članstva. G. Blaž tudi trdi, da so evropski parlamenti »sestavljeni po večinskem in ne po proporcionalnem načelu«, kot je DPZ naše Skupščine. Res je, nekateri so, vendar ne vsi in predvsem ne parlamenti držav, ki so nam verjetno najbližje (Italija, Avstrija, Nemčija). V teh se voli po proporcionalnem sistemu z elementi večinskega (npr. preferenčni glasovi ipd.). Medtem ko si v nekaterih državah, v katerih se voli samo po večinskem sistemu, stranke in tudi volilci že dolgo prizadevajo za proporcionalni sistem, ki omogoča vsem pomembnejšim političnim skupinam vstop v parlament (Velika Britanija). Tone Peršak, Ljubljana Delo, 3. decembra Predsednik skupščine zavrnil pobudo vlade Po vsem sodeč, je dr. Bučar ravnal po načelu »skupščina — to sem jaz«, saj je gladko odpravil z vprašanjem zaupnice, ki jo je skupščini Republike Slovenije v skladu s 400. členom veljavne ustave, postavil predsednik izvršnega sveta Peterle. V subjektivni interpretaciji ustave Republike Slovenije, predsednik Bučar ni upošteval le ustavnega določila, ki pravi: »Če izvršni svet meni, da ne bo mogel zagotoviti izvajanja določene politike... lahko postavi vprašanje zaupnice,« pač pa je obšel tudi nedvoumno ustavno zapoved, ki se glasi: »Vprašanje zaupnice izvršnemu svetu mora skupščina Republike Slovenije obravnavati. « Dr. Bučarju pri navedeni odločitvi očitno ni uspelo povsem abstrahirati okoliščine, da sodi med ustanovne člane na novo nastale Demosove frakcije, ki v vsej zadevi ne skriva svoje posebne strankarske kombinatorike. Žal je bila s tem kompromitirana pomembna parlamentarna institucija — glasovanje o zaupnici vladi, ki bi prav gotovo na tak ali drugačen način lahko odpravila trenutna medstrankarska kosanja, ki hromijo opravilno sposobnost slovenske vlade. Menim, da ima premier Peterle vsojmo-ralno pravico, da od skupščine, ki mu je lani maja izrekla večinsko podporo, v trenutni notranjepolitični slepi ulici terja demokratično preveritev zaupanja, če ga (še) uživa. Restriktivne interpretacije te ustavne pravice po mojem globokem prepričanju ne prispevajo k uveljavljanju parlamentarizma v Republiki Sloveniji. Borut Plavšak, Ljubljana Delo, 30. novembra O domnevni ustavni pravici do splava Občutek že videnega, ki se vsiljuje ob prebiranju Izjave Komisije pravičnost in mir glede domnevne ustavne pravice do splava, ki jo je obelodanil dr. Anton Stres, ni zmoten. Tako po vsebini, o kateri kasneje, kot po formi gre za tipičen izdelek ideološke instance, ki se izreka o nezaželenem odklonu, da se ob žal neizogibnem imenovanju deviantnega pojava zatekajo k domala tabuj-skim formulam, kot so »domnevna ustavna pravica do splava«, »tako imenovana pravica do splava«, »kaka pravica do splava«... Ker je nekaj pomeničnih odzivov na omenjena stališča že bilo in jih bržkone tudi še bo, se bom v svojem omejil le na nekaj najbolj spornih in sprenevedavih točk. Najprej zbode v oči seveda banalizirano »pred-sokratsko« modrovanje o tem, kaj je dobro in kaj je zlo — samo po sebi. V modernem svetu si s takšnim preprostim rezoniranjem in suhoparnimi kategorijami ne da kaj dosti pomagati ali pa ta pomoč hitro postane Žaltava. Še posebej v zadevah politične narave, kar predvsem je ustava. Prav tako je težko samoumevno sprejeti predpostavko, da v današnjem svetu obstaja vsebinsko opredeljen skupni splošni etični temelj; nasprotno, menim, da moderno civilizacijo zaznamuje in opredeljuje ravno odsotnost takšne enotne doktrine (že slišim ugovore, da ravno od tod izhajata dekadenca in propad sodobnega sveta...), da smo priče pluralizmu tudi na tem dolgo časa privilegiranem področju, pluralizmu, ki ga druži spoštovanje različnosti in pristanek na vzajemno omejevanje, pristanek na skupni prostor, kjer nobenega izmed različnih etičnih modelov ne vsiljujemo drugim in merimo na prevlado. Ravno pravica do svobodnega odločanja o rojstvu svojih otrok (ki vključuje tudi pravico do splava, se pa z njo nikakor ne izčrpa) je imeniten zgled takšnega pojmovanja. Omogoča sožitje različnih moralnih drž: tistih, za katere je splav nesprejemljivo moralno zlo, niti ne sili niti ne napotuje na takšno dejanje (govorjenje o »pospeševanju splava« je abotna nesramnost), tistim, ki se znajdejo v položaju, ko ne najdejo druge rešitve, pa omogoča izhod v sili. Obratno pa hočejo nasprotniki takšne rešitve pravico do izbire izbrisati in vsem vsiliti svojo moralno presojo. Prav tako ni mogoče verjeti vztrajnemu govorjenju o nedopustnosti ustavne opredelitve takšne pravice in nespornosti njene zakonske ureditve. Kajti razlogi, ki jih navajajo proti prvemu, z enako močjo veljajo tudi za drugo: zakaj bi zakon lahko izhajal iz »moralno zlega dejanja«, ustava pa njegove možnosti ne bi smela dopuščati?! Po drugi strani lahko vidimo, da kriterij izločanja po moralni oporečnosti že pri ustavi ni dosledno izpeljan. Razen kolikor Komisija pravičnost in mir nima vojske za »samo po sebi moralno dobro«. Res pa je, da so konkordati med cerkvami in vojskami nekaj znanega, medtem ko z ženskami - kolikor se slednje niso odpovedale vsemu posvetnemu — nikoli niso našle skupnega jezika. So pa o ženskah in njihovi naravi znale vselej veliko povedati. Tako človeka strese, ko z nejevero trikrat prebere stavek, da »je splav socialno zlo, ki ga stori ženska velikokrat samo zato, ker je v stiski«, kajti v njem se da razbrati tudi šibak, a vseeno prepoznaven odmev »ženske doktrine«, razvite v razvpitem srednjeveškem protiča-rovniškem priročniku Maleus maleficarum. Nekatere ženske namreč splava očitno ne naredijo zato, ker so v stiski, temveč iz nekih drugih razlogov. Kaže, da g. Stres te razloge pozna, zato bi bilo več kot poučno, če bi jih navedel; ali je to užitek in zabava, prirojeno detomorilstvo in moralna pokvarjenost, sovraštvo do naroda... In zakaj je stiska kot večinski razlog za odločitev proti rojstvu nekaj, kar je »samo« (»samo zaradi stiske«)? Zakaj stiska ne bi mogla biti že tudi zadosten razlog, še posebno v časih, ko človeku res ni težko pasti v hude stiske takšne in drugačne vrste. Ali pa ravno v tem grmu tiči zajec. Na koncu še kratka pripomba na poanto, ki zdaleč presega razpravo o omenjeni pravici, ni pa nič manj aktualna. Gre za trditev, da »bo nova slovenska ustava pravzaprav prva naša prava državna ustava, zato je ne vežejo njene predhodnice, še posebej ne v tej točki«. Tu gre kajpak za zagovarjanje revolucionarne logike, radikalnega zgodovinskega preloma, ki vzpostavi »točko nič«. O iluzornosti, retrogradnosti in škodljivosti takšnega gledanja je bilo že veliko povedanega: Slovenija bi z njegovo uveljavitvijo iz prestižnih strankarskih interesov dejansko izgubila (in že izgublja) vso prednost, ki jo ima pred drugimi bivšimi.socialističnimi državami. Nova ustava je in bo s predhodnico notranje povezana: do nje bomo namreč prišli po ustavno-revizijskem postopku, ki ga predvideva in ureja zdajšnja ustava, ne pa po kakšnih prostolebdečih začasnih pravilih Demosovega revolucionarnega komiteja narodne rešitve. Glede pravice do splava pa pomeni takšna logika ignoranco in izničenje doslejšnjih prizadevanj na tem področju in izjemno škodljivo eksperimentiranje. Navsezadnje tudi pri tem kriteriju naletimo na podobno nedoslednost kot že zgoraj: nova slovenska država naj se ne bi merila za človekove pravice, ki jih je zagotavljala stara ustava, istočasno pa je takšna logika ne odvezuje tudi od zavezanosti popravi starih krivic — vrnitve cerkvenega premoženja, na primer... Pričakujem torej, da bo sprejeta predvsem takšna ustava, ki se nam je ne bo treba sramovati ne toliko pred evropsko in svetovno javnostjo kot pred nami samimi. Gregor Golobič, poslanec LDS v skupščini RS Delo, 30. novembra Pravica do splava še zadnji kamen spotike Priče smo stopnjevanemu pritisku zagovornikov prepovedi splava v javnih medijih, da bi tako vplivali na potek razprave v skupščinskih komisijah, v skupščini sami in seveda v javnosti. Ni skrivnost, da jim uspeva vnašati precej negotovosti med manj obveščene in manj osveščene državljane Slovenije, ker drugi strani, zagovornikom pravice do odločanje o rojstvu otroka, primanjkuje napadalnosti in vztrajnosti, ki je značilna za nasprotnike splava. Vsak dan nas konservativni krogi (tudi cerkveni) skušajo zavesti z zvitimi formulacijami pravnega jezika, govoreč o morali, krščanski etiki, zlu, demografski ogroženosti, kot da ne bi vedeli, kaj pravzaprav hočejo. To so krogi, ki jim ni tuja uporaba prisile, discipline in strogosti kot sredstev za dosego politične moči ter posredno nadzora in oblasti nhd človekom. Zaradi tega cilja se ne branijo niti vtikanja v človekovo spolnost kot najsvetejšo sfero človekove intime. Ne čutim se, da med temi krogi prav z lahkoto potegnemo razpoznavno vzporednico: Cerkev, Krščanski demokrati, Slovenska kmečka zveza, narodni (Pirnatovi) demokrati in Liberalna (Grosova) stranka. Zakaj se prav ti krogi tako napadalno spravljajo nad ljudi, katerih glavni greh je greh ljubezni, greh najglobljega in najplemenitejšega občutenja ljudi? Ljubezen je stvar mladih, vendar premnogokrut povezana z mladostno nepremišljenostjo, neizkušenostjo in neosveščenostjo. Premnogo-krat zato prihaja do neželenih posledic, ki so lahko prav tragično usodne za mladega človeka. Tedaj pa stopi na plan država s Cerkvijo na čelu kot strog sodnik, neodpustljiv moralist in kaznovalec, čeprav bi bila prav ta dva prva poklicana, da z vzgojo mladih pripomoreta k zmanjšanju tega družbenega in moralnega zla, kot to sama prav rada imenujeta. Cerkev sama prednjači v prepovedih na področju spolnosti. Tako ekumenska cerkev prepoveduje sleherni spolni stik, če tn ni namenjen izključno oploditvi. Prepoveduje seveda tudi kontracepcijo, ki je potuha razuzdanosti in pohoti. Prepoveduje naravno preprečevanje zanositve s pomočjo neplod-nostnih dni, prepoveduje tudi coitus inter-ruptus, skratka, prepoveduje vse, kar ni namenjeno reprodukciji. Zakaj torej in čemu te prepovedi rabijo? Cerkev namreč ve, da se noben njen (normalen) vernik ne drži teh nenaravnih prepovedi. Zato živijo z občutkom grešnosti, v neprestani koliziji s svojo vero in vernostjo, z večnim občutkom krivde. Živijo v božjem strahu in v neprestanem prosjačenju po odpustitvi te njihove grešnosti (kar jim Cerkev obotavljivo, a vendarle daje). Vernik tako blodi med grehom in odpuščanjem, cilj cerkve pa je dosežen: svojo ovčico drži v odvisnosti in ji po potrebi odmerja svojo velikodušnost, za kar ji je vernik brezmejno hvaležen. S takim človekom je lahko upravljati, je ubogljiv in boječ, a prav to si želi ne le cerkev, temveč tudi na začetku omenjeni narodnjaški politični krogi. Argumenti zagovornikov prepovedi splava so čudni, vendar je njihov namen več kot prozoren. Njihov argument o spoštovanju in nedotakljivosti človeškega življenja v zvezi s splavom je zavajanje in sprenevedanje, saj lahkotno označijo splav za umor otroka že kar od spočetja naprej. Ali sploh vemo, kdaj lahko zarodek označimo za otroka? Ali je živo bitje oziroma otrok že oplojena jajčna celica? Ali morda tista nedoločljiva kepica v velikosti riževega zrna v 7. tednu »po spočetju«? Ali je nekoliko težja v desetem tednu, ko je zadnji rok medicinsko dovoljenega splava? Stehtajmo, koliko je eno zlo večje ali manjše od drugega. Ali se lahko to riževo zrno primerja s tisto strašno stisko in obupom mladega človeka, ki je nenadoma postavljen pred življenjsko razpotje? Stiska in obup. ki sta v hipu zamenjala tisto prelepo, intimno, človeško občutje ljubezni. Ali res sme to riževo zrno v hipu ogroziti življenjski tok mladega človeka in mu v osnovi spremeniti življenje? Na slabše vsekakor. In še huje, ali sme to riževo zrno primerja s tisto strašno stisko in obupom mladega človeka, ki je nenadoma postavljen pred življenjsko razpotje? Stiska in obup, ki sta v hipu zamenjala tisto prelepo, intimno, človeško občutje ljubezni. Ali res sme to riževo zrno v hipu ogroziti življenjski tok mladega človeka in mu osnovi spremeniti življenje? Na slabše vsekakor. In še huje, ali sme to riževo zrno določiti negotov življenjski tok tudi tistemu malemu, nezaželenemu, pa vendar ničesar krivemu malemu bitju? Ali bo bolje, ko bodo mladi primorani iskati pomoč pri mazačih s tveganjem za svoje zdravje ali celo življenje? Še ni tako davno, ko smo to doživljali. Spomin je še svež in to nas opominja, da se ne sme ponoviti, kar pa nekateri zaplotni in mračnjaški krogi spet hočejo. Upajmo, da jim to ne bo uspelo. Njihov cesto ponavljani argument o demografski ogroženosti slovenskega naroda ne prepriča še takega naivneža. Kot da naj bi se nataliteta zvišala na račun nesreče, stiske in obupa ob nezaželenem materinstvu in nesreči bodočega otroka! Nehote me to spominja na »industrijsko« proizvodnjo otrok na ukaz Adolfa Hitlerja, ki je pač potreboval vojake za osvajanje, pardon obrambo, svojega ogroženega naroda. Pravo sprenevedanje je tudi njihov argument, da je pravica do prekinitve nosečnosti v ustavi nezdružljiva z načeli o človekovih pravicah, kot da tako določilo sili k splavu žensko, ki se s takim določilom v ustavi ne strinja. Podobno tudi njihov argument o ugovoru vesti zdravnika; kot da ga kdo sili, da počne nekaj, česar noče. Prepričan sem, da človekove pravice sodijo v ustavo, prepovedi pa v zakon. Pravica do prekinitve nosečnosti je bila že določena v ustavi bivše Jugoslavije, se pravi v režimu, ki se ni menil za človekove pravice. Naj bi bili mi danes slabši od njih? In ne pozabimo, to bi nas uvrstilo med najbolj nazadnjaške države v Evropi, saj je prepoved splava uzakonjena le še v Španiji in Portugalski. Sicer pa bi prav rad sramežljivo priznal, da bi bita mojemu razumevanju današnje slovenske demokracije še najbolj pri srcu odločitev, da ženske same, recimo na referendumu, odločijo o tem ustavnem določilu, ki dejansko še najbolj zadeva nje same, moškim pa bi odmeril le pravico nekakšnega svetovalnega glasu in nič več. Pavle Deu, Ljubljana Delo, 23. novembra Socialni pakt in socialna listina Spoštovani gospod Lesjak, sekretar ZSSS, Želela bi odgovoriti na nekatere izjave v vašem dopisu z gornjim naslovom, posebno v tistih točkah, ki jih imam za izrazito enostranske in demagoško zavajajoče. Posebno še, ker menim, da kažejo nerazumevanje odnosov, ki so bistvenega pomena za delovanje tržnega, ekosocialnega gospodarstva. V R Sloveniji se danes vsi, na papirju seveda, zavzemajo za, kot pravite »gospodarski razcvet, socialni mir ter spoštovanje dela in znanja«. Zakaj so se vse bivše realsocialistične države odločile, da bodo uveljavljale tržno gospodarstvo? Prav zaradi očitne prednosti reguliranega tržnega gospodarstva v materialni blaginji za vse družbene sloje, da bi lahko dosegli višji življenjski standard vseh, na materialnem in duhovnem področju. Temeljni pogoji za uspešno '.clovanje gospodarstva so stabilen politični položaj, urejena pravna država, v našem primeru tudi gospodarska zakonodaja, ki naj bi bila kompatibilna z zahodnoevropsko, predvsem pa urejeni, jasni in transparentni lastninski odnosi. Osnovni pogoj tržnega gospodarstva, ki ga ne omenjate, je prav gotovo trg kapitala. S tem je povezano tudi organizirano delovanje delodajalcev kot partnerjev organiziranemu delovanju delavcev. Brez zdravih napetosti med delodajalci, organiziranimi v institucionalne oblike pri nas novega organiziranja, in delavci ni tržnega gospodarstva in brez tržnega gospodarstva ni razvoja blaginje za vse sloje prebivalstva. Seveda potrebujemo gospodarski program in učinkovito ekonomsko in socialno politiko. Vendar bi tu v zvezi s slovenskim proračunom 91 dodala, da je bil ta letos prvič v povojnem času integralen proračun in tudi realno nižji. Vsi porabniki tega proračuna se bodo morali naučiti živeti v okviru razpoložljivih sredstev. Preprosto povedano: tako kot gospodinja, ki pogleda, koliko ima v denarnici, preden gre nakupovat na trg. Nezaposlenosti se ne da odpraviti z zakonodajo, ampak samo z razvojem. P. s.: Dovolite, da podvomim o vaši izjavi: »Že tako nam je iz dneva v dan slabše.« Visokim funkcionarjem bivšega drzavno-partijskega sindikata, ki je obdržal lastnino petinštiridesetletne obvezne članarine vseh slovenskih delavcev? Marina Bahovec, predsednica območnega odbora Liberalne stranke, Ljubljana _______________ Delo, 26. novembra Armadne pokojnine naj bodo ločene Presenečen in užaljen sem nad stališči, ki jih je sprejela Neodvisnost — konfederacija novih sindikatov Slovenije v zvezi Z napačno podporo slovenskim upokojencem. Želim odgovoriti in povedati mnenje številnih upokojenih častnikov OS Jugoslavije z območja Maribora. Dobesedno smo vojaški upokojenci imenovani »upokojenci bivše okupatorske vojske« in predlagano je, da nas slovenski SPIZ ile vključi v svoj pokojninski sistem z utemeljitvijo, da ni dolžan pokrivati administrativnih stroškov, pa tudi njihovih precej višjih pokojnin ne. Omenjena sindikalna institucija in vodstva slovenskih upokojencev zahtevajo odprtje dveh ločenih pokojninskih sistemov po načelu: čisti računi, dobri prijatelji. Mnenje prizadetih vojaških upokojencev: — Takšno stališče ni sprejemljivo in je globoko žaljivo za borce NOB in nekdanje oficirje redne jugoslovanske armade — sedanje upokojence. — Ti ljudje so se upokojili pred 15 — 20 leti, zato s sedanjim obnašanjem JA nimajo nobene zveze, prav tako ne z dogodki v Jugoslaviji, ki bremenijo in prizadevajo nas vse. — Trdim, da vojaški upokojenci, ki prebivajo v Republiki Sloveniji, ne odobravajo in ne podpirajo dogajanja v Jugoslaviji, ampak takšno nasilno reševanje krize obsojajo, saj pri tem umirajo nedolžni ljudje. — Vsi smo odgovorno in prizadevno opravljali delo v dvakratnem delovnem času in si pošteno prislužili dokaj skromne mesečne dohodke, iz katerih smo od 35 do 40 let redno prispevali vse dajatve družbi in s tem tudi prispevke za naše pokojnine ter socialno varnost na stare dni. Zato sedaj ne zahtevamo nikakršnih privilegijev, še najmanj pa v škodo slovenskih upokojencev. — Pripisujete nam visoke pokojnine, ob tem pa prav nič ne omenjate drugih struktur z znatno višjimi pokojninami. Višina naših pokojnin je bila neštetokrat objavljena v dnevnem časopisju in je slovenska javnost z njimi seznanjena. Za primer naj navedem, da oficir z visoko izobrazbo, visokim činom in 43 leti delovne dobe prejema od 14.000 do 16.000 SLT pokojnine, razmerje naših pokojnin je 1:2. — Zato bi vam priporočil, da ne otežujete urejanja teh zadev. Bolje bi bilo, da pomagate SPIZ Republike Slovenije, da to zadevo čimhitreje reši v dobro prizadetih vojaških upokojencev. Pomagajte, da nam začnejo pošiljati zaslužene pokojnine, ki jih nismo prejeli že od septembra 1991. Ali vam to kot sidnikalistom kaj pomeni? Je to skrb za človeka? — Vaša stališča občutimo kot diskriminatorska in škodijo trdnosti in enotnosti slovenske skupnosti. — Prepričan sem, da vašim stališčem ne bodo nasedli odgovorni v Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Republike Slovenije in tudi ne drugi politično-zakonodajni in državni izvršilni organi, ki so se že doslej izkazali pri reševanju naših pokojninskih in zdravstvenih zadev pri vključevanju v sistem slovenske pokojninske zakonodaje. Hvaležni smo in jim izrekamo iskreno zahvalo. — Razmislite o svojih stališčih. Bolje bi bilo, če bi se zavzeli za čimprejšnjo rešitev tega problema in povrnitev že zdavnaj pridobljene pokojninske zakonodaje. Hvaležni smo in jim izrekamo iskreno zahvalo. — Razmislite o svojih stališčih. Bolje bi bilo., če bi se zavzeli za čimprejšnjo rešitev tega problema in povrnitev že zdavnaj pridobljene pokojninske pravice. Mnenja sem, da je to tudi temeljna naloga sindikata — skrb za nekdanje, sedanje in prihodnje delavske pravice. — Tako razmišljamo prizadeti in užaljeni vojaški upokojenci - zavračamo vaše etiketiranje z »upokojenci okupatorske vojske«. Zahtevamo opravičilo zaradi takega etiketiranja. V prihodnje bolje razmislite, ko sprejemate stališča do še živečih ljudi, ne grenite jim jeseni življenja. Lc s takšnim delom, ki bi bilo v prid človeka, bi zagotovi- . li vaše načelo: Čisti računi, dobri prijatelji. Če dočakate upokojitev, vam ne želim težav — kot jih vi nam. Jože Zbašnik, Maribor, v imenu številnih vojaških upokojencev Vojaški upokojenci smo presenečeni in ogorčeni ostrmeli nad prispevkom pod gornjim naslovom. Zelo nas žali, da nas Neodvisnost — Konfederacije novih sindikatov Slovenije omenja kot »upokojence bivše okupatorske vojske«. Kot upokojenci z več kot 10-ali 15-letnim upokojenskim stažem in kot uslužbenci tako imenovane JLA z današnjo agresorsko in okupatorsko organizacijo seveda nimamo nič skupnega. Sindikalisti pozabljate, da smo starejši vojaški upokojenci večinoma borci NOB, ki smo se borili proti raznim agresorjem in okupatorjem, da smo Slovenijo osvobodili. Iz prispevka je še vidno, da sindikaliste bolj skrbijo izplačila vojaških pokojnin kot pa pereči gospodarski problemi in brezposelnost. Gospodje s takimi žalitvami izpričujejo »samosvojo omikanost«. Stanko Bensa, Miro Slivar, Anton Fakin, Ljubljana V Delu je Neodvisnost - Konfederacija novih sindikatov objavila svoj predlog in predlog slovenskih upokojencev glede izplačevanja vojaških pokojnin. Nimam se namena spuščati v tehnično izvedbo tega, ker za to nisem pooblaščena. Odločno pa obsojam izražanje konfederacije, ki vojaške upokojence imenuje okupatorska vojska. Ti ljudje že po svojem statusu in glede na starost nikakor niso sodelovali v nečastnem početju vojske v Sloveniji in vsaka povezava vojaških upokojencev z dejanji armade je, najmilejše rečeno, krivična. Postavljam vprašanje: čigav je pravzaprav ta del prebivalstva republike Slovenije? Od druge polovice septembra do danes (konec novembra) sploh niso dobili vojaške pokojnine. Večinoma so to bolni starčki. Za ta čas niso dobili niti pokojnine iz kateregakoli civilnega vira Republike Slovenije. Upati pa je, da konfederacija in slovenski upoko- Nadaljevanje na 29. sirar.i Ljubljana, 7. decembra 1991 SOBOTNA PRILOGA ez dobrih deset dni naj bi kar prelila ' cej evropskih držav priznalo Slove-|p| nijo. Najprej bodo to opravile so-sede in Nemčija, kot je mogoče sklepati iz dosedanjih napovedi. Če bo zares tako, potem se bo tako rekoč čez noč spremenil mednarodni položaj Slovenije. Za vsak primer je sicer koristno, če bi ob mednarodnem priznanju predvideli tudi kakšne zadržke ali pogoje, toda bolj ali manj so zadeve dokončne. Zato bo najbrž kar držalo, da bo poslej treba »zagotoviti v slovenski zunanji politiki profesionalnost in visoko stopnjo organiziranosti«, kot je dejal Milan Kučan na tiskovni konferenci po vrnitvi iz Bonna. Takšno zahtevo, ki nedvomno namiguje na sedanje razmere v slovenski zunanji politiki, bodo prizadeti in zainteresirani najbrž razlagali različno. Zanesljivo pa drži, da je Slovenija še povsem neutečena država, ki s spretno in prizadevno improvizacijo ureja zadeve, kakršne sicer sodijo v skrajno urejen profesionalni svet. Naši državni funkcionarji se kdaj pa kdaj srečujejo samo v letalskih koridorjih, ne da bi drug za drugega vedeli, kaj je kdo opravil ali po kaj gre. Na takšne pojave so slovensko oblast opozorili tudi nekateri tujci, ki pač živijo v urejenem svetu in radi vedo, s kom se lahko zmenijo o občutljivih državniških zadevah. To naj bi bilo zdaj mimo. Na vrsti je državniško ravnanje, v zunanji politiki pa profesionalna diplomacija. V osnutku republiškega proračuna jo je mogoče najti pod številko 5201 467, reče pa se ji »delovanje predstavništev RS v tujini«. Dobra polovica milijarde tolarjev naj bi šla za slovensko diplomacijo po svetu. Poslancem, ki bodo morali nekako uravnovesiti proračun in ga spraviti v sklad z možnostmi in potrebami, se bo ta postavka verjetno zdela visoka; enim zato, ker se pač nagibajo k varčnosti, še posebno v teh časih, drugim zato, ker so v političnih sporih z zunanjim ministrom. Lahko pa da se bodo poslanci lotili tudi prave vsebine te proračunske postavke in začeli razpravo o slovenski diplomaciji. Pogovor utegne biti buren, delno tudi zaradi stroškov. V slovenskem zunanjem ministrstvu so izračunali, da bi potrebovali za delovanje načrtovanih tridesetih predstavništev v tujini skoraj deset milijonov dolarjev in šest milijonov tolarjev. Stroški za pisarne in stanovanja niso všteti. Sporen utegne biti predlog seznama držav, v katerih naj bi Slovenija imela svoja predstavništva oziroma veleposlaništva, najbrž ne bi vsi enako mislili o velikosti teh zastopstev, različna pa bodo bržkone tudi mnenja o vodjih predstavništev oziroma veleposlanikih. To se kaže že sedaj, ko med različnimi republiškimi ustanovami ter strankarskimi uradi nenehno krožijo predlogi, ki dopoldne še veljajo, popoldne že nič več. Tako se je že nekaj časa vedelo, da bo dr. Katja Boh vodila slovensko predstavništvo na Dunaju oziroma bo slovenska veleposlanica v Avstriji, vse do srede tega tedna pa je bilo to nenadoma spet sporno. Dogovorjeno je bilo že, da bo dr. Boris Frlec slovenski veleposlanik v Bonnu, zdaj to ni več zanesljivo. Trenutno je sicer v Bonnu, vendar zgolj kot odposlanec Milana Kučana in je tam na dnevnicah. Toda Bonn je postal slovenska izhodiščna točka za mednarodno priznanje. Zato je videti nekoiiko neresno, da se slovenska politika ne zmore odločiti, kdo bo zastopal slovenske in seveda ne kakšne strankarske interese v Bonnu. Podobno je z usodo izbranca za vodjo predstavništva in prihodnjega veleposlanika v Rimu. Marko Kosin že nekaj časa velja za potrjenega, vendar je še vedno v Ljubljani. Slovenska predstavništva zdaj že delujejo na Dunaju, v Bonnu, Londonu, Bruslju, Lu-xemburgu in Washingtonu. Seveda še niso urejena v skladu z bližnjim mednarodnim priznanjem, pri čemer najbrž v VVashingtonu Slovenija še ne bo tako kmalu imela veleposlaništva, očitno pa že po novem letu na Dunaju in v Bonnu. Vprašanje pa je, ali ga bo recimo potrebovala v Luxembourgu. Zdaj pripravljajo vse potrebno za predstavništva v Rimu. Budimpešti, Zagrebu, Parizu, Ženevi, Strasbourgu, Rigi, Nevv Yorku, Torontu itd. Z Zagrebom je v načelu že vse dogovorjeno, tako da bi lahko v začetku prihodnjega tedna podpisali sporazum o vzpostavitvi diplomatskih odnosov na ravni veleposlaništev. Kaže, da je sporen samo še datum podpisa, morda pa se bo izkazalo, da se bo treba pogoditi tudi še o podpisnikih sporazuma. Iz Zagreba je slišati, da bi takšen sporazum moral podpisati dr. Franjo Tudman, kar bi pomenilo, da ga bo na slovenski strani podpisal Milan Kučan. Slovenski strani se zdi primerneje. da je to prepuščeno vladi. V Sloveniji tudi še ni odločitve, kdo bo prvi veleposlanik v Zagrebu. Zato bo najbrž odpotoval tja samo odpravnik poslov. Že nekaj časa je kandidat za to mesto Andrej Žlebnik, ki dela v zunanjem ministrstvu. SLOVENSKA DIPLOMACIJA SE ODPRAVLJA Postavka za smoking Med prednostnimi predstavništvi je tudi Beograd. Toda iz Srbije še ni odgovora niti na pismo dr. Dimitrija Rupla, da bi republiki izmenjali predstavnika, ki bi skrbela samo za boljše obveščanje državnih organov in za urejanje državljanskih zadev. Nekako pa so iz Beograda dali vedeti, da bi morala Slovenija med drugim spremeniti svoj pogled na Kosovo in se Srbom opravičiti za Cankarjev dom. Toda to so govorice. Bolj verjetno se utegnejo dodatno zaplesti odnosi s Srbijo po nedavnem pismu dr. Dimitrija Rupla zunanjim ministrom držav članic Evropske skupnosti; v njem namreč zahteva ostre sankcije proti Srbiji in sodni proces proti srbskim in beograjskim vojaškim voditeljem. Stroški za predvidena slovenska predstavništva niso ravno majhni, zlasti ker jih bo morala pokrivati država, ki je trenutno revna in v kar precejšnji krizi. Tako bi recimo predstavništvo oziroma veleposlaništvo na Dunaju stalo letno nekaj manj kot 600 tisoč dolarjev, podobno v Rimu, polovico manj v Budimpešti, samo četrtino dunajskega stroška pa na primer veleposlaništvo v Zagrebu. Med dražjimi je tudi Bonn, kjer bi bilo potrebno zagotoviti skoraj 600 tisoč dolarjev, da bi predstavništvo oziroma veleposlaništvo lahko normalno delovalo. Najbrž bodo razprave o teh stroških precej živahne. Že nekaj časa se namreč zastavljajo poznavalcem diplomatskega dela vprašanja o velikosti veleposlaništev sorazmerno majhne države. Če bi se ravnali po jugoslovanskem vzoru, potem bi Slovenija imela rezidence, zgradbe veleposlaništev, veliko osebja in podobno. Kar precej ljudi iz diplomatskih vrst meni, da bi se Slovenija lahko zadovoljila z veleposlanikom, tajnico in telefaksom ali računalniško zvezo, ki omogoča tudi šifriranje. Sedanji predlogi so nekako vmesni. V Rigi ali Titogradu naj bi bila samo dva človeka, v Bonnu sedem uslužbencev. V Skopju naj bi bili trije, stroškov pa bi bilo nekaj več kot sto tisoč dolarjev, vendar Skopje sploh še ni odgovorilo na pobudo Milana Kučana, da bi se republiki med seboj priznali in potem tudi vzpostavili diplomatske odnose. Poglavitna tema pogovorov o slovenski diplomaciji so seveda ljudje, ki naj bi to delo opravljali. Že v samem ministrstvu za zunanje zadeve je več silnic. Mladi so nestrpni in bi radi čimpej odšli na tuje, kjer bi lahko opravljali poklic, za katerega so se odločili. Načrtovalci siovenske diplomacije pa menijo, V republiškem proračunu bodo prvič v slovenski zgodovini tudi stroški za veleposlaništva po svetu. Koliko bo predstavništev in kakšna bodo, se še ne ve, le predlogi so pripravljeni. Toda nekateri veleposlaniki bodo kmalu morali na pot, ne ve pa se še, kdo bodo. naj predstavništva in veleposlaništva odpirajo ljudje, ki že imajo diplomatske izkušnje. Povrhu so se vmešali strankarski interesi, zaradi česar se je tudi zapletlo pri že dogovorjenih imenovanjih. Najbrž je imel Milan Kučan v mislih tudi takšne zadeve, ko je po vrnitvi iz Bonna govoril o »zagotovitvi profesionalnosti in visoke stopnje organiziranosti«. Verjetno bo prav zaradi različnih in pogosto nesprotujočih si interesov težko določiti .skupna oziroma enotna merila za profesionalnost. Nemara se ne bo težko dogovoriti, da ne morejo biti veleposlaniki gospodje, ki k temni obleki nosijo bele nogavice, ali ne znajo jezika države, v katero naj bi šli. Vse drugo bo precej bolj zapleteno. Enim ne bodo všeč »diplomati bivšega režima« in bodo stroko podredili političnim spremembam, drugi bodo v svojih strankarskih sodrugih videli talentirane ljudi, ki diplomatska znanja in izkušnje zlahka nadomestijo s svojim darom. Najbrž pa bodo privlačne tudi ambasadorske plače. Okoli 3.500 dolarjev v Was-hingtonu ali 6.000 mark v Bonnu ni majhen denar. Takšnim vsotam bodo morda ugovarjali tudi tisti, ki se sploh ne potegujejo za diplomatsko službo. Toda te vsote veljajo za manjše jn so izračunane po beograjskih modelih. Če bi vzeli avstrijske, bi bili veleposlaniki bolje plačani. In katera mera je prava? Kdo ve. Po svetu velja pravilo, da je treba veleposlanika plačati tako, da se lahko v mestu, kjer dela, uvrsti v zgornji del srednjega razreda in živi normalno. To velja tudi za stanovanja. Z njimi bo imela Slovenija precejšnje stroške, če bo želela, da stanujejo njeni predstavniki v mestnih četrtih, v katerih so doma tudi njihovi partnerji. DELO stran 19 Lahko pa jih bo poslala stanovat v kakšno revnejšo četrt in bo nekaj prihranila. Novi časi, nove dileme, velike in majhne, bi se dalo temu reči. Odločitve pa bodo morale biti sorazmerno hitre. Po eni strani pritiska napovedano mednarodno priznanje. Ne bi bilo dobro, če bi ravnali kot recimo Litva, ki v diplomatskem pogledu pravzaprav ne ve, kaj bi s svojo samostojnostjo. Po drugi strani pa bo morala Slovenija čimprej urediti konzularno zaščito Slovencev na tujem. V torek bo sicer Avstrija prevzela ta opravila, vendar le v manjši meri, samo za tako imenovane humanitarne zadeve, kadar slovenski državljan ne bo sam kriv za svoje težave. Še tu ne bo šlo vse gladko, saj sta Kitajska in Indija že sporočili, da imajo Slovenci še vedno svojo državo in predstavništva na tujem, namreč jugoslovanska. Poleg tega je Avstrija pripravljena skrbeti za Slovence samo do mednarodnega priznanja slovenske države. Potem se bo treba znajti drugače, čeprav je še vedno mogoče zaprositi kakšno državo, da zastopa vsaj nekatere slovenske interese. Najbrž pa to ne bo isto kot zdaj, ko naj bi Avstrija pomagala slovenskemu državljanu, če bi se znašel v stiski kje v Italiji. Božo Kovač PETER BOŽIC Morala avtonomnosti redvsem je treba vedeti, da sta De-t 9 in njegova oblast nastala na idejni zasnovi, ki jo je tvorila mora-: 5 la avtonomije vrste generacij inte-JUlL lekiualcev in kulturnih delavcev od prve povojne generacije sem. Zanimivo je dejstvo, da sodi njen začetek v leto 1951, ko je komunistična oblast po vsej Jugoslaviji ravnala v skladu z znanim vzorcem lomljena hrbtenic. To je doletelo generacijo srednješolcev, vendar ne na primer samo v Mariboru, Ljubljani, Celju, na Ravnah, za kar imamo podatke, temveč tudi v Zadru. Slednje opisuje Ivo Arabca v romanu, po katerem je bil posnet film Živeti s stricem, ki izrecno govori o srednješolcih pred maturo v tem letu. Njihova zgodba je podobna zgodbam tedanjih slovenskih dijakov, vernih in liberalnih, ki niso sodili v ideološko matrico režima. Ni mogoče govoriti, da enako ni doletelo prejšnjih generacij (o tem je bilo veliko zapisanega), toda generacija iz leta 1951 je na represijo reagirala s kolektivno zavestjo skupine, ki si na področju, ki ji je bilo dosegljivo in na katerem je bilo liberalno izročilo še najbolj živo. v kulturi ni izoblikovala samo osebnega avtonomnega, temveč predvsem skupinski avtonomni model. Ta je postal vzorec vedenja vsem generacijam do prvih volitev leta 1990. Ta kulturni model je bil podlaga za politično pomlad, o njem pa velja povedali še to, da je vključeval vse kulturne delavce, publiciste, tiste, ki so se posvečali mišljenju vseh štirideset let. Bil je tudi edino stvarno merilo za diferenciacijo v našem kulturnem mišljenjskem prostoru. Mogoče zato, ker v začetku 50. let sodi tudi delitev Partije na dogmatski in liberalni del. V te liberalne valove in dogmatske posege, s katerimi se je liberalizem ukinjal, sodijo tudi ukinitve revij, in kulturnih delavcev, ki so od leta 1951 delovali znotraj omenjenega modela, torej izginjali z javnega prizorišča kot (npr. leta 1972) in se ob prvi najmanjši otoplitvi v slovenski javnosti spet pojavili s svojo revijo ali gledališčem. Take oscilacije in dogmatski posegi so bili nekako štirje; mednje sodijo ukinitev Svita v Mariboru že leta 1951, potem Besede in Revije 57 leta 1956 in 1957, Perspektiv leta 1964 in Problemov leta 1972 (do ustanovitve Nove revije). Že leta 1968 se je začela tudi notranja vsebinska diferenciacija, ki smo jo prej v tem modelu pogrešali (Mladina, Tribuna itd.). Te generacije ne samo da se v njem niso zamenjevale, temveč so se prvi povojni pridružile vse naslednje. Iz tega je nastala skupina, ki je tvorila politično in intelektualno jedro Demosa in Liberalno demokratske stranke v opoziciji. Gre za to, da je ta moralni kodeks javnega vedenja vsa štiri desetletja določal enak odnos tudi do liberalne politike v> Partiji, saj je bard partijskih liberalcev Stane Kavčič ukinil Perspektive prav zato, ker skupina ni privolila v noben kompromis glede tega kodeksa. Nasprotno pa katoliška inteligenca in njeni intelektualci, ki so enako kot mi delovali v katoliških revijah (Nova pot, Znamenja, Revija 2000 itd.) ni delovala avtonomno, saj je nastopala kot del Cerkve. Resnici na ljubo je treba povedati, da je že leta 1968 poskušala skupina mladih teologov slediti temu modelu, vendar je ostala v svojem prizadevanju sama. Enako je prišlo tudi do diferenciacije v Reviji 2000, in sicer med sodelavci, ki so ostajali del Cerkve, in tistimi, ki so si kot prvi katoliški intelektualci izoblikovali enak model. Ta cepitev je povzročila nastanek dveh strank, krščanskih demokratov s Peterletom in Capudrom na čelu in pred kratkim krščanskih socialistov. Slednji se niso hoteli priključiti krščanskim demokratom, ker so, držeč se tradicije katoliških intelektualcev po vojni, ostajali še naprej del Cerkve. Ko Capuder govori o tem, da je slovanska kultura po vojni nastajala v nedrjih komunistične stranke, govori predvsem o sebi in katoliških intelektualcih ves čas po vojni, ki niso nikoli izoblikovali svojega avtonomnega modela in so ostajali pod okriljem Cerkve do današnjih dni (torej v nedrjih Cerkve namesto v nedrjih Partije). Konflikt v Demosu je torej obstojal že od prvega dne po volitvah, toda ne na ravni vsebinskih razlik med strankami (razlike med Zelenimi in SDZ ali pa Grosovimi liberalci), temveč na ravni avtonomije stranke in njene neavtonomije. Na tej ravni pa je razlika nepremostljiva, saj ne gre zgolj za idejna razhajanja, ampak za nepremostljiv prepad med avtonomnim političnim subjektom in subjektom, ,ki avtonomije nima! In ker je bila krščanska j demokracija tudi mandatar, se je razlika še poglabljala, tako znotraj samega Demosa kot v vladi. Ker je bila krščanska demokracija tista, ki je imela tudi večjo moč oblasti, je počasi absorbirala vse manjše stranke v oblastno koalicijo in tako skušala izločiti po večinskem sistemu preglasovanja in discipline SDZ. Podrediti ali pa izločiti iz Demosa! Pirnatove poteze so znane, posledice za Demos pa tudi. Zgodilo se je, da je prvi med Demosovimi politiki, ki je od leta 1951 gradil ta model avtonomije, Jože Pučnik, najprej zaznal, da s tem modelom spričo moči krščanske demokracije v Demosu ni mogoče uveljavljati politike. Zato ga je kot predsednik Demosa in njegovega sveta opustil. To je začetek moralnega razkroja Demosa in začetek konca, na katerem je bil utemeljen. Zunanja znamenja tega razkroja so bila takoj še kako vidna! Žnotrajdemosovska nova koalicija si je začela p odrejati SDZ, ki se je ves čas lovila med večjimi in manjšimi kompromisi, ti pa so bili na primer »odstop« Mencingerja in opustitev njegovega makroekonomskega gospodarskega koncepta. Za njim se je začel uveljavljati Peterletov (Pučnikov?) kompromis na družbenih področjih, kot sta šolstvo in kultura, kjer se je zgodilo celo to, da je Šeligo ob napadih na Capudra tega podprl itd. Kratko malo, moralni kodeks, na katerem je bil utemeljen Demos, se je kazal v dvojni politiki njegove vlade, dveh zunanjih politikah najbolj katastrofalno pa je, da je bila politika dvojna tudi v gospodarstvu. Podpredsednik vlade Ocvirk se je izrekel zoper Peterletov zakon o lastninjenju in finančni minister Sešok proti njegovemu zakonu o sanaciji bank, ki ga je Pleskovič začet uveljavljati s svojo rušilno izjavo o banki. Svojega svetovalca je Peterle na zadnji seji vlade, po kritiki Šešoka, podprt. To pomeni, da Petrletovo ravnanje prehaja v novo fazo. Skupaj z napovedanim lastninskim referendumom sodi to k njegovemu nelegitimnemu uveljavljanju povsem drugačnega koncepta v gospodarstvu, kot ga zastopajo v javnosti za to pooblaščeni ministri. Razkroj vlade je očiten, izraža pa se na dveh ali celo treh ravneh, saj sta na primer notranje ministrstvo in vojska očitno prepuščena samo politični presoji svojih ministrov. In zakaj vlada ne razpade formalno? Spomnimo se samo, kako sta zgolj na načelu participacije pri oblasti, vendarle delovala skupaj desetletja tako PORTRET TEDNA Miha Tišler Na splošno lahko trdimo, da ima ljubljanska univerza po zaslugi številnih uveljavljenih profesorjev dober ugled v svetu. K temu pripomorejo medosebni stiki, predavanja... V tujini vas predvsem sodijo po delu; kaj ste napravili, ali spadate v vrh svetovnih raziskav ali tik pod ta vrh, kako ste aktualni, ali poznate razvojne poti, ali ste sredi teh tokov ali pa morda kje na repu? Če prispevale k temu razvoju. vas v svetu gotovo upoštevajo. Tako je v pogovoru razmišlja! akademik prof. dr. Miha Tišler. v svetu in doma priznan znanstvenik za področja organske kemije, bolj določno kemije heterecikličnih spojin. Je redni profesor na ljubljanski fakulteti za naravoslovje in tehnologijo — na njenem oddelku za kemijo in kemijsko tehnologijo. Vzgojil je vrsto mladih diplomantov, bil mentor novim magistrom in doktorjem znanosti. V marsičem pripomogel k njihovi uveljavitvi v svetu in doma. Seveda, pravi sam, veliko se jih je uveljavilo v tujini, a bolje bi bilo. da bi se lahko doma, da bi ti mogli pri nas doma koristno izrabiti svoje znanje; na tuje niso šli zaradi zaslužka — tam so imeli boljše možnosti strokovnega dela, razvoja. Obredel je veliko sveta, kot naš diplomant, kot naš strokovnjak. Imel je srečo, da je takoj po diplomi na ljubljanski univerzi kot štipendist britanskega svetu šel na Angleško v Cambridge, tam je delal v laboratorijih nobelovca lorda Todda. glavno raziskovalno področje so bite raziskave sestavin jedrskih kislin. Tišler-jevo poznejše dolgoletno raziskovalno delo izvira iz tega, v kar se je bil zagrizel takrat. Kemik, ki je nekje pri vrhu svetovnih dogajanj v svoji specialnosti, težko predstavi to svoje bogastvo znanj kemijsko neukemu gostu ali pa priložnostnemu časopisnemu bralcu — češ to je tisto, s čimer se kot znanstvenik ukvarjam. A poskusil je vendarle, in to zelo prijazno. V novinarskem povzetku nekako takole: Heterociklične spojine so podobne pomembnim naravnim spojinam, drugačne od naravnih, naravni analogi. V novejšem času segamo na področje heterocikličnih aminokislin in analo- gov. Te nam rabijo tudi kot gradniki za spet nove heterociklične sisteme. Pojavljajo se številni strukturni problemi v zvezi z dinamiko molekul in prostorsko razvrstitvijo. Tu nekje — v iskanju novih sinteznih poti, v iskanju in uvajanju novih reagentov, v proučevanju reaktivnosti teh sistemov — je duhovni svet profesorja Miha Tišlerja, rednega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, dopisnega člana Srbske akademije znanosti in umetnosti in Hrvaške akademije znanosti in umetnosti, člana Nevv York Academy of Sciences, Kidričevega nagrajenca, dobitnika priznanj univerz na Slovaškem in Japonskem, v letih 1978/80 predsednika International So-ciety of Heterocyclic Chemistry (TSHC), gostujočega profesorja v več državah, v študijskih letih od 1973/74 do 19/5/76 dekana ljubljanske fakultete za naravoslovje in tehnologijo. Zdaj je prof. Miha Tišler kandidat za novega rektorja Univerze v Ljubljani. Za to mesto ga je pred nekaj dnevi predlagal univerzitetni zbor modrih — znanstveno pedagoški Svet Univerze v Ljubljani. Uradno naj bi ga 12. decembra imenoval najvišji organ univerze — univerzitetni svet, sestavljen iz članov treh delegacij (delavcev, visokošolskih zavodov, študentov, uporabnikov oz. ustanoviteljev). Pot do te kandidature nikakor ni bila samotna, tudi kratka ne. Že na pomlad letos jo je začela peterica: ob njem še njegov strokovni kolega dr. Branko Stanovnik, sociolog dr. Rudi Rizman, biofizik dr. Boštjan Žekš in sociolog dr. Veljko Rus. V spomladanskem debi popotovanja sta pri volitvah nazadnje družno ostala dva — prof. Rus in prof. Tišler. Takrat je bil za pičel glas ali dva na volitvah v znanstveno-pedagoškem svetu univerze močnejši prof. Rus, doma in v svetu zelo znan in popularen strokovnjak na svojem področju. Vendar se v jesen podaljšan glasovalni postopek končnega imenovanja za to mesto na univerzitetnem svetu nazadnje ni izšel njemu v prid. Univerza je potem začela novo izbiranje kandidatov za rektorja in na pot so (na predlog fakultet in drugih članic) spel odšli trije od spomladanskih sopotnikov: prof. Boštjan Žekš, prof. Miha Tišler in prof. Veljko Rus. Prvi je že pred začetkom rekel, da ne bo šel zraven. Tako sta na volitve znan-stveno-pedagoškega sveta univerze, ki ga sestavlja 63 uglednih univerzitetnih profesorjev iz 22 fakultet, akademij in višjih šol, spet prišla najresnejša spomladanska kandidata: dr. Veljko Rus in dr. Miha Tišler. Izid glasovanja 50 navzočih članov ŽPS je bil spet sila lesen, vendar tokrat obrnjen: za Rusa 24 in za Tišlerja 26 glasov. Večinsko odločitev na seji navzočih je ŽPS v drugem krogu glasovanja (izrekal se je samo še o izbranem kandidatu Mihu Tišlerju) s 35 glasovi »za« pretvoril še v absolutno večinsko odločitev vseh članov ŽPS. Predlog znanstveno-pedagoškega sveta bi v normalnih okoliščinah zadoščala za izid odločanja na univerzitetnem svetu. V resnici pa sploh ni tako. Mnenja delegacij študentov, uporabnikov in profesorjev se pri volitvah vodstva univerze zlepa ne poistovetijo, volitve so že nekajkrat zapletle na nepričakovane načine. Vselej je vse mogoče. Tudi zdaj. Ne glede na vse še morebitne in mogoče okoliščine je prof. dr. Miha Tišler vendarle izbrani kandidat za bodočega rektorja Univerze v Ljubljani. Novi rektor bi sicer moral prevzeti rektorska znamenja iz rok dosedanjega rektorja dr. Borisa Šketa že 1. oktobra. A tudi prof. Šket je svoje dolžnosti prevzel z zamudo — januarja 1990 namesto oktobra 1989. Ce dr. Tišler zdaj bo izvoljen, bo univerzo vodil do jeseni 1993, naslednika pa bo dobil junija 1993 (naj bi ga dobil, tako je postopek). Rektor bo poldrugo leto (če se bodo decembrski glasovalni postopki na univerzitetnem svetu mirno izšli). Kaj rektor lahko napravi v enem letu in pol? In pri pristojnostih, ki jih ima, se pravi majhnih, in pri zmogljivostih univerzitetnih skupnih služb, ki tudi niso najboljše? Zakon o univerzi je v zraku, članstvo univerze vleče narazen, podiplomski študij mora skozi še zaklenjena vrata, študentje ne dobijo vsega tistega, kar jim gre v strokovnem pogledu in socialno, denarno sta univerzitetni učitelj in njegov delovni kabinet obubožana, razmerje univerza : inštituti so na prelomnici... Leto in pol je za kakršnakoli velika dejanja na tej veliki delovni poljani prekratka doba. Rezultat je plod množice okoliščin, ki niso odvisne le od univerze same, še manj od samih njenih članic in njihovih učiteljev ter študentov, še manj pa od samega rektorja in njegove ekipe štirih ^prorektorjev. Naloge univerze, njenih fakultet, akademij in višjih šol pa so seveda tudi v takih razmerah velikanske. Že ob gospodarskih, kulturnih, in drugih potrebah slovenske družbe nasploh so naloge univerze obilne, v sedanjih časih nastajanja slovenske države v evropskem prostoru še toliko bolj — tako ljubljanske kot mariborske univerze. Če bi mogli reči, da je bil pogled spomladanskega izbranega kandidata za rektorsko mesto prof. dr. Veljka Rusa precej jasen in usmerjen na kar določene stvari v univerzi sami in zunaj nje, bi mogli nadaljevati, da pa predstavljeni načrt zdajšnjega rektorskega kandidata prof. dr. Miha Tišlerja ni tak. Je bolj splošen, prej načelen kot konkreten, se lepo bere in nič mu ne manjka. Vsakdo se v njem lahko najde: študent, profesor, fakulteta, tudi vlada, gospodarstvo, parlament, mi za nas in za v svet, avtonomija univerze in tisto, kar izvira iz tega. Pri odgovorih na čisto določena vprašanja, na primer o univerzi in inštitutih ali kaj takega, pa ni jasnega odgovora. Tu je prof. Tišler zadržan, denimo moder. Nič ne ho rektorju ušlo, kar mora priti k njemu; tak kot je, pa bi se bil voljan spoprijeti tudi s tistim, po kar bi moral kam sam iti. Ampak vsega tega sc bo loteval glede na okoliščine, ne z glavo skozi zid. Tak občutek zbuja. Zanimiva je tale njegova misel, ki jo posredno ali neposredno nakaže v zapisani in izrečeni besedi: »Za uresničitev idej, želja in načrtov pa nista dovolj samo dobra volja in odločenost demokratično izvoljenega rektorja, ampak usklajeno delovanje vseh članic Univerze in aktivna pomoč posameznih univerzitetnih profesorjev in sodelavcev.« In še: »Mislim, da sta usklajeno delovanje članic Univerze in konstruktivna pomoč conditio sine c/ua non za uspešnost. Zavedam se, da so članice Univerze glede na svoje aktivnosti zelo heterogene, in to se izraža tudi v njegovih prizadevanjih in težavah. Seveda pa povedano ne bi smelo biti moteč faktor v skupnih akcijah.« Prof. Tišler daje vtis, da besede niso iz trte izvite — vse, kar tudi sobesedniku rad pove o svojem strokovnem delu, je naravnano na to: timsko delo, odzivnost, posluh z.a še mogoče in za nestvarno, kakovost v mednarodnem prostoru, domovino, mlade, na katerih svet stoji. Janko Svetina liberalno kot dogmatsko krilo v Partiji in kako to samo zaradi oblasti deluje v Srbiji in Črni gori še danes. Vsebine ni bilo več, tako kot Demos dandanes nima nobene vsebine. Skupaj ga drži samo še »izvajanje« zastavljenih političnih nalog, kot pravi Bavčar. Zanima pa me, kako jih tak Demos, kakršen je, lahko sploh uresniči. To zlasti velja za njegov gospodarski del, ki je razklan na pol, pri čemer Peterle in najbrž tudi Pučnik vztrajata pri svojem že opisanem gospodarskem konceptu (zakon o lastninjenju, zakon o sanaciji banke, odpravljena avtonomija kulture, šolstva, znanosti itd.), ki znotrajdemosovski koaliciji, če ga uresniči, za vnaprej zagotovi oblast. Ne morem si kaj, da ne bi Jožetu Pučniku javno povedal in ga spomnil, kako mi je davnega leta 1956 še pred ustanovitvijo Revije 57 rekel, da je naglavni greh Partije, da se je borila predvsem za oblast in obstala samo pri tem, ne da bi lahko taka, kakršna je, uresničila en sam svoj cilj. To je tudi zapisal v Reviji 57 in bil zaradi te trditve zapri. Spričo tega, kar sem navedel, ni niti najmanjšega razloga več za obstoj Demosa in njegove vlade, še manj pa potrebujemo, da bi bila njegova agonija tudi agonija slovenskih državljanov, česar sploh ni mogoče izključiti, predvsem zaradi enake agonije Demosove vlade ne! Vprašanje, ki si ga mora zastaviti Demokratska stranka Slovenije, pa je: ali ni to tudi konec naše disidentske zgodbe, ker na tem modelu ni mogoče graditi nobene politike več. Avtonomija človeka, družbe in njenih segmentov ni več stvar političnega opredeljevanja po morali, kar je bilo bistveno za Demos in samostojno Slovenijo, temveč stvar odprtega socialnega strukturiranja, jasno s takšno politično orientacijo, kot jo imajo vse tiste stranke, ki spoštujejo avtonomijo človeka in družbe. Uspešna nova koalicija se dandanes lahko utemelji samo še na tem! Ljubljana. 7. decembra 1991 DELO 20. stran - c . ■■ r PRENOVA PRENOVITELJEV \ ■ Samotni I jeiiee levice ! - Oktobrski razkol v Slovenski | ----------------------—-- demokratični zvezi in vse kasnejše ------------------——---- | dogajanje na slovenski politični sceni, povezano s tem, sta pri slovenskih političnih strankah spodbudila zanimive premike, ki še najbolj spominjajo na veliko notranje očiščevanje. I Gre namreč za to, da so se v nekaterih, I predvsem večjih in vplivnejših strankah tako S v poziciji kot opoziciji nenadoma začeli zaveli dati, da so nove volitve tako rekoč takoj za I ovinkom in je zato treba zdaj, dokler je še | čas, pobrisati ves prah in pospraviti vso na-f vlako, ki se je v strankarskih prostorih nabili rala v zadnjem letu in pol. Proces »očiščevali nja« je tako že stekel pri Liberalnih demokratih, ki se pripravljajo na dokončno konsolidacijo, do katere naj bi prišlo na januarskem izrednem kongresu. Prihodnji teden bodo tak korak storili tudi Zeleni, ki se, kot kažejo nekatera znamenja, pripravljajo celo na veliko »žehto«; ta naj bi se končala približno tako, kot se je končal obračun pri SDZ. Kmalu za Zelenimi bodo v proces očiščevanja stopili tudi prenovitelji, o katerih se je v zadnjem času malo slišalo, vsaj kar zadeva notranje strankino življenje. To je bilo še pred nekaj meseci precej burno. Spomnimo se samo izstopa takratnega podpredsednika Milana Balažiča sredi maja, ki je najštevilčnejšo slovensko opozicijsko stranko kar malce zamajal. Takrat se je govorilo, da so izstop Balažiča in vse znotrajstrankarske razprave o socialdemokraciji, zavzemanju za socialne pravice na eni in razvojno paradigmo na drugi strani, le posledica kovanja nove identitete Stranke demokratične prenove, zdaj pa se je naslednica nekdanje edine in vladajoče stranke na Slovenskem znašla pred drugačnimi izzivi. Ob vseh spremembah na slovenski politični sceni, z nastajanjem oziroma z obrisi nekaterih novih možnih povezav med slovenskimi strankami, je SDP nekako potisnjena v ozadje. Novi politični kombinatoriki prenoviteljev ne jemljejo za možnega partnerja, kvečjemu le za podporne člane. Tako je v razmišljanjih nekaterih strankarskih veljakov o novih možnih povezavah na politični sredini po nastanku Ruplove demokratske stranke možnost za koalicijsko sodelovanje dana vsem sredinskim in levosredinskim strankam (DS, LDS. delu Zelenih. SDSS, SSS, celo SDU), le o koaliciji s Stranko demokratične prenove noče nihče slišati. ? Verjetno se tudi zaradi tega člani SDP 21. i decembra odpravljajo v Postojno na pro-i gramsko konferenco, kjer naj bi posodobili nekatera programska izhodišča, po nekaterih i informacijah pa naj bi se takrat tudi znebili prenoviteljstva iz imena in tako postali privlačnejši za nove možne povezave v prihodnosti. Prenovitelji se nečesa dobro zavedajo. Če bo v Sloveniji obveljal proporcionalni volilni sistem, potem še lep čas nobena politična stranka na volitvah ne bo dobila potrebne večine za samostojno vladanje. Stranke bodo prisiljene iti v koalicije. In pri tem povezovanju bodo pomembne tri stvari. Peter Bekeš, eden od podpredsednikov SDP o tem pravi: »Najpomembnejši element bo vsekakor programska usmeritev strank. To ne bo težko, ker programski profili slovenskih strank začenjajo dobivati stabilnejšo podobo. Drugo je demokratično ravnanje posameznih strank, kar pomeni določeno stopnjo zrelosti, ki stranko konstituira kot akcijsko stabilnega partnerja. Tretji element pa je vprašanje kooperativnosti oziroma konstruktivnega sodelovanja pri oblikovanju programa prihodnje | koalicije, ki bo pomenil optimalni skupni imenovalec tako za stranke kot z vidika razvojnih problemov Slovenije.« Sedanjo odbojnost drugih strank do povezovanja s SDP pa vidi Peter Bekeš v strahu pred hegemonijo. »Mi smo največja opozicijska stranka in strah pred hegemonijo je velik in deloma tudi utemeljen. Predvsem zaradi tega, da zaradi kratkih demokratičnh tradicij v Sloveniji še vedno živi strah pred hegemonijo nekdanje ZKS, še bolj sveži pa so posku-| si hegemonije Demosa.« Da bo torej postojnska programska konferenca usmerjena predvsem v prečiščevanje programa in načina delovanja SDP. ki naj bi pomenila približevanje levosredinskim strankam, kaže tudi zapis poslanca SDP Boruta Pahorja iz začetka septembra, v katerem pravi, da smejo biti »državotvorna politika, evropeizacija Slovenije in ključen poudarek na novi razvojni in socialni politiki devize politike naše stranke. Ker je povsem jasno, da bo gospodarski liberalizem zelo oklofutal prizadete družbene sloje, mora SDP v zameno za obrambo stare socialne paradigme ponuditi svežo socialno politiko, ki bo sledila potrebnim koncesijam gospodarske ozdravitve. Slednje mora sploh biti os politične ponudbe SDP, ali kakor že se bo morda imenovala po novem, se ne sme zadovoljiti z delnimi kritikami slabega Peterletovega gospodarskega poskusa. Iti mora čez to s celovitejšo pobudo za modernizacijo Slovenije. Dobra opozicija nadzira oblast, šeboljša pa postavi alternativo. Takrat je zrela za politična zavezništva in prevzem odgovornosti za upravljanje javnih zadev. To mora biti naš cilj. Opozicijska vloga, kolikor je nadvse pomembna, naj bo prej kazen za slabo politiko v preteklosti in priložnost za boljšo prihodnost. Ne sme pa biti sama po sebi trajna usmeritev«. Podobnega mnenja je tudi Peter Bekeš, še posebej kar zadeva najnovejše zaplete o zaupnici vladi. Prenovitelji sprva niso podprli pobude socialistov za glasovanje o zaupnici, čeprav se strinjajo, da sedanja vlada ni upravičila pričakovanj in zaupanja. Zdaj, ko je to vprašanje postalo aktualno, pa so pripravljeni glasovati za nezaupnico vladi, vendar ne kar tako, mislijo namreč, da je treba to glasovanje pripraviti, da bo izzvenelo v duhu konstruktivne nezaupnice. Peter Bekeš pravi, da z nepripravljenim glasovanjem Slovenije ne smemo pahniti v vladno krizo, ampak nezaupnico izglasovati z novo skupščinsko večino in že pripravljeno novo vlado. Ali bo Stranki demokratične prenove v Postojni 21. decembra (mimogrede, tega dne se je rodil J. V. Stalin) uspelo postati, kot pravi Bekeš, socialdemokratsko levo usmerjena stranka, ki bo odprta za sodelovanje, je težko napovedovati. Vemo, da so se taki poskusi v zadnjem letu v isti stranki že dvakrat ponesrečili. Najprej na lanskem novogoriškem kongresu in drugič spomladi na konferenci stranke v Mariboru, na kateri so sicer sprejeli Listino socialdemokracije, vendar se v delovanju stranke ni nič spremenilo. Razmerja znotraj vladajoče ekipe so še vedno ostala ista, razen, da sta stranko oziroma njeno vodstvo zapustila dva socialdemokratska »radikalca«. Milan Balažič in Milenko Vaka-njac, ki sta ob izstopu stranki najbolj zamerila to, da je SDP pripravljena sprejeti še deset socialdemokratskih programov samo zato, da se stvari v stranki ne bi nič spremenile. Ali ta njuna spomladanska zamera oziroma trditev še velja, je težko reči, vendar je nekaj nedvomno res. V predsedstvu SDP še vedno sedijo ljudje, ki so pri določenih vprašanjih na povsem različnih straneh. Od spomladi, ko smo ugotavljali, da v SDP prevladujejo tri struje, se ni nič bistvenega spremenilo, da ta razdelitev ne bi veljala še danes. V klasičnem (nekateri mu pravijo »hard core«) jedru so še vedno šef stranke Ciril Ribičič, Sonja Lokar, Miran Potrč in Franci Pivec, desno strujo zastopa šef »vlade, ki se je zgubila v lastni senci«, Emil Milan Pintar, v njej pa sta še Borut Pahor in deloma Peter Bekeš, levico pa zastopa podpredsednik Franci Križanič. Nekaj pa se je le spremenilo, tako da lahko z večjo verjetnostjo zapišemo, da bo postojnska konferenca pomenila spremembo politike SDP, razen če ne bo prišlo do upora iz province oziroma iz baze, ki je doslej večkrat zaustavljala nekatere poskuse hitrih sprememb v stranki. To, kar tokrat sili SDP v določene popravke svoje politike, je brez dvoma sprememba politične scene in priprave na nove volitve. Pri tem ni zanemarljiva niti vloga nekdanjega prvega človeka te stranke in sedanjega predsednika republike Milana Kučana. Iz različnih virov je že nekaj časa slišati, da Milan Kučan ni zadovoljen s svojo stranko. Zato naj bi bil tako naklonjen ideji o oblikovanju neke sredinske ali levosredinske koalicije, na katero bi se potem oprl na prihodnjih volitvah. Samo na SDP se ne more. Še zlasti na sedanjo SDP, ki je ta hip nobena stranka noče za koalicijskega partnerja. Če bo v Postojni prišlo do bistvenih sprememb v strankini politiki, ne samo do spremembe imena, potem so lahko slovenske politične opcije povsem drugačne, kot so zdaj, tudi če pride do novih povezav in koalicij še pred volitvami. Nova sredinska koalicija, o kateri se v zadnjem času kar precej govori, ne more imeti večine v parlamentu, če se ne poveže ali z desnico, ki bi v takem primeru imela še vedno približno 40 odstotkov glasov, ali z SDP, ki jih ima ta 17 odstotkov. Stranka demokratične prenove je seveda zelo zainteresirana za vstop v tako koalicijo, ker bi se v nasprotnem primeru znašla v osamljenem položaju. To pa bi lahko njeno sedanjo in tudi prihodnjo pozicijo oslabilo. Spet bi se znašli v opoziciji, kar jim seveda ne ustreza. Pravzaprav je glavni vir njihovih dosedanjih težav prav v tem, da se dolgo časa in deloma tudi še zdaj niso povsem otresli želje po oblasti, ki so je bili tako dolgo navajeni. Iz tega tudi izhaja njihovo nenehno omahovanje, kakšna opozicija naj bodo, konstruktivna ali destruktivna. Spomladi v Mariboru so se odločili, da ne bodo več konstruktivna, zdaj pred postojnsko konferenco pa spet na glas razmišljajo o konstruktivni opoziciji. Veso Stojanov SOBOTNA PRILOGA RUDI RIZMAN Nacionalizem ante portas bičajna raba tega pojma zato spo-njk minja na Alicino čudežno deželo, H h£v kateri pomeni nacionalizem lo-H JBjalnost do. države, nacionalna dr-žava mnogonacionalno državo in narod-nacija celo državo samo. Zanimivo je, da so se v ta jezikovni (seveda se zavedamo, da ne gre samo za jezikovnega) nesporazum ujeli tako diplomati, ki iz svojih udobnih foteljev pošiljajo ukore nacionalističnim »pre-napeteiem«, češ da s svojimi dejanji ogrožajo obstoječi mednarodni red, kot tudi sami protagonisti nacional(istič)nih zahtev, ki (lahko) prav tako hitro opojnost naroda zamenjajo z opojnostjo države. Predvsem eni in drugi pozabljajo na to, da je mogoče nacionalizem razumeti v kontekstu daljšega časovnega razvoja in relativno trajnih etničnih simbolov, spominov in mitov, ki vsi skupaj predstavljajo hladen tuš na včasih preveč pregrete nacional(istič)ne glave, predvsem pa poskušajo realne alternative relativno majhnega naroda soočiti z mednarodnim okoljem brez slehernih iluzij o njem ali o nas samih. Oče liberalizma John Stuart Mili bi se prav gotovo razveselil rojstva slovenske države z vidika njene zmožnosti za demokratično življenje. Mili je namreč državam s homogeno nacionalno sestavo dajal prednost, kar zadeva njihovo demokratično življenje, medtem ko si je le težko predstavljal, kako bi sploh mogla demokracija funkcionirati v nacionalno (etnično) sestavljenih državah. Pustimo vnemar standardno merilo v družbenih vedah, ki šteje med nacionalno homogene države samo tiste, pri katerih vsaj 95 odstotkov prebivalstva nedvoumno pripada eni nacionalni skupini, bolj nas more presenetiti dostikrat izrečena kritika omenjene Millove predpostavke, češ da se je prenaglil. Ali bi potemtakem po Millu sploh mogli govoriti o demokraciji kol nečem sploh opaznem na svetu, če vemo, da je na našem planetu komaj 14 držav, ki ustrezajo njegovemu kriteriju. In če smo še nekoliko bolj dlakocepski, bi mogli ugotoviti, da uživajo privilegij demokracije komajda 4 odstotki prebivalstva na svetu. Če pa bi iz omenjenega seznama držav izvzeli Japonsko, bi se omenjeni odstotki celo zmanjšali na »zanemar- Odlični ameriški strokovnjak za problem nacionalizma Walker Connor ne zamudi nobene priložnosti, da bi v svojih analizah tega fenomena razkrival to, kako malo v resnici vemo o njem, predvsem pa o njegovih ne vedno napovedljivih učinkih. Ijiv« en odstotek, ki ga bo Slovenija utegnila povečati za nekaj promilov. Milla so medtem »popravili« že mnogi, med njimi na prvem mestu njegovi občudovalci, ki se ukvarjajo s tem poljem družbenih analiz, in na ta način Slovenijo posredno prikrajšali za »kraljevsko pot« v demokracijo, za katero se bo treba še močno potruditi. Druga razvada, ki jo pogosto srečamo, še posebej med »kolektivno« mislečimi Slovenci, prav nič težko pa je ne bi našli med drugimi narodi ta čas v Vzhodni Evropi, bi mogli poimenovati z vero v magično moč velikih besed, besed z veliko začetnico. To nevarno znamenje je na primer ruski pisatelj in ideolog Aleksander Hercen videl v revolucijah leta 1884, ki so napovedale novo obliko žrtvovanja živih ljudi na oltarjih abstrakcij, kot so to Narod, Cerkev, Stranka, Razred, Napredek (Progres) in Gibalnih Sil Zgodovine. Iz tega zgodovinskega soka so se potem stoletje in pol napajali najrazličnejši totalitarizmi in ponujali ljudem lažno gotovost in udobne dogme. Že danes nekateri žalujejo, njihove vrste pa se bodo samo še pomnožile, če obljube ne bodo (hitro) izpolnjene, za časi zaukazane discipline, ko je bilo treba le izpolnjevati ukaze posvetnih in duhovnih voditeljev, da so si na ta način kupili iluzijo, da živijo v (najbolj) popolni družbi. Sociologi podcenjujejo, avtokrati najrazličnejših barv pa so znali sebi v prid do skrajnosti izkoristiti spoznanja Eti-enna de la Boetieja iz 16. stoletja o prostovoljni sužnosti množic. Ne mislimo oporekati zgodovinski prelomnici dogodka, ko postane neka skupnost država. Prav tako ne gre prezreti velike zasluge, ki jo ima za to nacionalizem, tako tisti z veliko kot tisti z malo začetnico. Vseeno pa je treba priporočiti zmernost. Češe je kaj mogoče naučiti iz zgodovine, potem je to lekcija o tem, da velike žrtve in veliki cilji vedno prinašajo razočaranja. Individualni človek in kolektivitete ne morejo nikoli napovedati posledic svojega ravnanja, ki jim ga nalagajo njihovi visoki cilji (revolucije, vojne, in če smo bolj aktualni, šteje sem tudi nastanek nove države). Razume se, da ljudje ne morejo uiti temu, da bi se odločali med dobrim in zlim ali da se bojujejo za bolj ali manj oddaljene cilje. Tisto, česar po do zdaj nakopičenih zgodovinskih izkušnjah ni mogoče oprostiti, je nevarna razvada nenehnega razbijanja jajc, ne da bi nam mogli njihovi razbijalci še v času našega življenja postreči s palačinkami. Angleški mislec Isiah Berlin zato povsem upravičeno nalaga tistim, ki javno delujejo, da morajo vseskozi računati z možnostjo, da se utegnejo motiti, s čimer lahko preprečijo trpljenje mnogih nedolžnih ljudi. Kritični premislek in zmernost velja uporabiti, tudi ko si zastavljamo vprašanje o moči nacionalizma, kako produktivna je ta naložba oz. kaj je mogoče iz nje iztisniti za našo (boljšo) prihodnost. Čeprav se marsikje v svetu, pri nas in v Vzhodni Evropi pa še posebej, vse vrti okrog naroda in za narod, moramo opozoriti tudi na njegove šibke točke. Sherlocka Holmesa je v nekem primeru, ki ga je reševal, pripeljal na pravo sled pes, ki ni zalajal. Število tistih nacionalizmov, ki se niso oglasili, je nekajkrat večje od števila tistih, ki so se oglasili in pritegnili vso našo pozornost. Število jezikov na našem planetu se nagiba k približnemu številu 8000 in z nekaj poenostavljanja lahko rečemo, da imamo prav toliko etničnih skupin. Število držav ne presega številke 200. Če k temu pripišemo še kakih 600 'bolj ali manj glasno izražajočih zahtev tistih etničnih skupin, ki še nimajo svoje države, dobimo razmerje 8000 proti 800. Tak grobi izračun je na primer Ernesta Gellnerja, odličnega angleškega raziskovalca nacionalizma, pripeljal do podatka, da imamo en efektivni nacionalizem na deset potencialnih nacionalizmov. Za te zadnje bi bilo nadvse tvegano napovedovati, kdaj se bodo oglasili, ali bodo preživeli mlinske kamne zgodovine in ali bodo sploh terjali zase državo. Ti podatki nas znova opozarjajo na izjemnost slovenske izkušnje, ki je ne kaže pretirano posploševati. Slovenski politiki so morali v stikih z izurjenimi mednarodnimi politiki polagoma opuščati etnično obarvan populistični jezik, ki jih je pripeljal na oblast. Tega ne omenjamo zato, ker bi se nam zahotelo kogarkoli moralno (ob)soditi ali pozabiti, da je taka mutacija doletela že generacije in generacije »nacionalistov« v širšem mednarodnem času in prostoru. Zdi se nam pomembno bolj od blizu pogledati omenjeni »jezik« mednarodne diplomacije in sploh dominantne visoke politike, pravzaprav njegovo bolj ali manj skrito »ideologijo«. Začnemo lahko kar z Organizacijo združenih narodov, katere ime — sploh ne gre za narode, kot je očitno, temveč za države — zavaja. Zato ne manjka tako strogih ocen, kot je ocena vidnega mednarodnega strokovnjaka za etnična vprašanja van den Bergherja, da je OZN pro-državna in proti-narodna. Večini držav za zdaj še vedno ustreza drugi člen ustanovne listine OZN, ki ne dopušča oz. celo prepoveduje vmešavanje OZN v zadeve, ki spadajo pod jurisdikcijo njenih članic. Največje število hudih etničnih konfliktov je OZN opazovala samo od daleč. V obdobju med letoma 1945 in 1984 jih je od 319 takih spopadov obravnavala le 137. Od takrat naprej pa se njena učinkovitost v tem pogledu, če se opiramo na nekaj odličnih raziskav o tem problemu, samo še zmanjšuje. Vojna v Nigeriji oz. Biafri je terjala dva milijona žrtev, ne da bi OZN tako rekoč mignila z mezincem. Prvi člen omenjene listine se sicer sklicuje na samoodločbo narodov, vendar je tudi res, da so si države hkrati, prej uspešno kot ne, prizadevale, da ta člen ne bi pomenil odkritega povabila narodom, da se odcepijo od njim vsiljenih imperialnih tvorb. Številni narodi in KAJ BO Z BIH Bilili:č v' . iireL.. \ Občutljivi nacionalni trmmvirat Ocene o tem, ali se lahko sedanja vojna prenese tudi na ozemlje Bosne in Hercegovine, se tudi med poznavalci političnih in etničnih razmerij v tej republiki precej razlikujejo. Sam menim, da zaradi določenih razlogov in posebnosti ni nujno, da do tega pride. Drugače rečeno, obstaja vrsta argumentov, ki govorijo v prid tezi, da bo BiH vendarle ostala zunaj območja vojaških spopadov. Na ozemlju BiH že dolga stoletja živijo tri narodnosti, za katere je značilna močna simbioza, ki bistveno drugače kot na Hrvaškem opredeljuje pojem »miru«! Srbi, ki v BiH predstavljajo okoli tretjino prebivalstva, so politično najmočnejša in »najizrazitejša« narodnost, ki pa je po drugi strani gospodarsko najšibkejša. Hrvatov je okrog petina, politično so dobro organizira-ni, ekonomsko pa najmočnejši, saj so lastniki •g več kot 70 odstotkov deviznih efektivnih sredstev, v političnem in oblastnem življenju ■n te republike pa so glede na dejstva neustrez-2 no zastopani. Muslimanov je več kot polovica -? vseh prebivalcev, njihova ekonomska moč je a nekako srednja in zmerna, narodnostno so '-2 izjemno osveščeni, v zadnjih letih pa so se še posebej številne nacionalne manjšine poleg tega nimajo svojega locus slandi v mednarodnih ali pred mednarodnimi organizacijami. Čeprav ne mislim zanikati pozitivne vloge OZN v mednarodnem življenju, je resnici na ljubo treba povedati, da temeljita tako listina kot splošna deklaracija o človekovih pravicah na individualnih pravicah in nediskriminaciji, medtem ko v njiju ni ne duha in ne sluha o zaščiti pravic skupin in manjšin. Poskusi podkomisije za preprečevanje diskriminacije in zaščito manjšin — povejmo, da zavzema ta organ v hierarhiji OZN zelo nizko mesto — da bi se od proceduralnih vprašanj usmerila k bistvenim vprašanjem, ki jih narekuje naslov tega organa, so v OZN sprožili močno nasprotovanje. Morda najuglednejši svetovni strokovnjak za problem genocida Leo Kuper je o OZN izrekel porazno oceno, t. j. da svetovna organizacija ne zagotavlja nikakršne zaščite pred genocidom, celo več, njena komisija za človekove pravice z odlašanjem, izmikanjem in izgovori gleda celo skozi prste tistim, ki ga povzročajo. Na poskuse, da bi OZN ukrepala, delegati tako demokratičnih držav, kot je Francija, odgovarjajo, da bi to destabiliziralo določene države. Ne preseneča, da je takšno ravnanje oz. neravnanje OZN sprožilo kritike, češ da OZN, namesto da bi ščitila manjšine pred državami, v resnici ščiti države pred manjšinami. Ne mislim precenjevati vpliva, ki ga bo lahko imela v prihodnje mlada slovenska diplomacija v OZN (upam, da ne prehitevam prehitro dogodkov) glede na fizične zmožnosti slovenske države, vseeno pa me zanima, kako se bo ta opredelila do problemov, o katerih smo ravnokar govorili. Naj na koncu opozorimo na intelektualno razsežnost problema, s katerim se, kot smo lahko videli, v bistvu neuspešno sooča OZN. Čeprav se je v zadnjem desetletju ali morebiti dveh neznansko povečalo zanimanje za raziskovanje vztrajnosti in kontinuitete nacionalne oz. etnične samozavesti v sodobnem svetu, pa se le redki med njimi ukvarjajo s ključnim problemom, zakaj se odnosi med nacionalnimi oz- sploh etničnimi skupinami tako pogosto odvijajo preko nasilnih konfliktov? Se težje je najti študije, ki bi premišljeno odgovorile na vprašanje, kako bi se dali taki konflikti, če že ne preprečiti, pa vsaj nemudoma reševati, ko izbruhnejo. Stari modeli integracije so preprosto »pozabili« na to vrsto konfliktov. Bolj domišljeni so se opirali na strogo racionalistično stališče, da je mogoče nacionalne konflikte odpraviti tako, da se vzpostavi sistem nagrad, ki bi posameznikom in njihovim etničnim kolektivom občutno povečal njihova pričakovanja in konflikte s tem ublažil. Seveda se takoj zastavi vprašanje, ali je mednacionalne konflikte sploh mogoče poenostaviti z racionalnim izračunom pričakovanih koristi. Poglabljanje v bistvo etničnih in nacionalnih konfliktov v mnogonacionalnih družbah — teh je 73 odstotkov izmed vseh neodvisnih držav na svetu — sicer ne prinaša hitrih rešitev in še manj neposreden dostop k resnici. Prej se strinjamo s tistimi resnično usposobljenimi raziskovalci teh problemov, ki ugotavljajo, da se bolj ko prodiramo v globino mednacionalnih konfliktov, pogosteje srečujemo z vlakni etničnega tkiva, sredi katerega se zaradi naše neusposobljenosti, da bi jih znali povezati, počutimo skorajda izgubljeni. Človeštvo se že predolgo vrti v začaranem krogu problemov, iz katerega ne zna ali ne more izstopiti. Ena od najbolj prepričljivih rešitev, ki jih ta čas srečujemo na trgu ponudbe idej, je v vzdrževanju razlike med državo in narodom oz. kompleksno etnično identiteto. Idealno gledano bi to pomenilo, da bi morala država do sleherne skupine v civilni družbi .zavzeti enako razdaljo, morala bi torej biti nevtralna oz. skupna last(nina) vseh njenih državljanov. S tem bi se moderno načelo sekularizacije iz sfere religije razširilo še na področje jezika oz. kulture. Ne domišljamo si, da je takšna »denacionalizacija« države lahko rešljiv problem. V času, ko se tako na Vzhodu kot Zahodu soočamo z novo invazijo barbarskega sovraštva, usmerjenega proti drugačnim in različnim, pri omenjenem predlogu prav ne moremo zanikati, da odpira perspektive tolerantni državi, tj. državi, ki s priznavanjem mnogovrstnih različnosti in pripravljenosti, da živi z njimi v sožitju, ustvarja prave možnosti za stabilno in odgovorno demokracijo. tudi politično dobro organizirali. Žanje je značilna navezanost na tradicionalne muslimanske verske in kulturne vrednote in Dejstvo je torej, da vse tri narodnosti na ozemlju BiH živijo v dokajšnjem, zlasti ekonomskem ravnovesju, ki ga je težko porušiti. To ravnovesje se kaže tudi v nekakšnem političnem »triumviratu« treh nacionalnih strank, od katerih nobena nima absolutne večine. Bosna in Hercegovina je tudi regionalno, zlasti pa kulturno izjemno heterogena in zapletena »institucija«. Gre za zelo pisano folkloro, ki je sestavni del načina življenja prebivalcev v tej republiki. Zmotne so zatorej trditve, da gre v BiH za stičišče krščanske in pravoslavne civilizacije, ki naj bi se prepredala z nekakšimi ostanki turškega izročila. Vse te značilnosti in posebnosti so BiH močno zaznamovale, politična, ekonomska in kulturna soodvisnost pa so na tem ozemlju tako močne, da jih je marsikje mogoče obravnavati samo kot bošnjaštvo, ki je oznaka tudi za tamkaj živeče prebivalstvo. To so argumenti, ki potrjujejo, da tega notranjega zgodovinsko pogojenega ravnovesja ni mogoče zrušiti z mehanizmi nekakšne hladne revolucije in z razglasitvijo enega od narodov za genocidnega. Z metodo torej, ki je Hrvaško »uspešno« pahnila v vojno. V BiH se tako imenovane četniške horde ne primejo najbolje, čeprav je bilo poskusov takšne destabilizacije BiH v zadnjem času precej. Za notranji zlom Bosne in Hercegovine bi bilo torej treba iznajti popolnoma drugačne, izvirne metode. V zadnjih nekaj letih se je pokazala tudi zelo močno bosansko-hercegovska navezanost na jugoslovanstvo, v bistvu konservativno. kije tudi pomemben integracijski dejavnik. Kljub razvpiti suverenosti je Bilj v popolnoma drugačnem položaju kot drugi deli nekdanje Jugoslavije. Zaradi posebnosti, ki so značilne zanjo, je BiH zelo odvisna od svojih sosedov. Bosna in Hercegovina ima tri tako imenovana »narodnostna sidra«. Prek pravoslavnega se povezuje s srbsko stranjo. J Ljubljana, 7. decembra 1991 ■»^^unija letos, ko je jugoslovanska voj- |S|i| ska poskušala zavzeti Slovenijo in se fes! Je Pri tem zapletla v vojno, so bili 'Si iS onstran Atlantika, kjer domuje Or-ganizacija združenih narodov, nedvoumni: vojna na jugoslovanskih tleh je notranja stvar Jugoslavije in nima nič skupnega z OZN, čeprav je minilo komaj tri mesece, odkar je OZN pod vodstvom ZDA uspešno končala kazensko misijo proti iraškim agresorjem. Takrat je bil to hladen tuš za Slovence, čeprav se kasneje stvar ni izkazala za usodno. Vendar Perez de Cuellar, ki je v funkciji generalnega sekretarja OZN takrat zavračal možnost posega OZN v Sloveniji, ni govoril brez kritja; kot dober birokrat je vedel, da je OZN z modrimi čeladami ali kako drugače doslej reševala v glavnem meddržavne spore, kar — formalno — vojna v Sloveniji ni bila. Kasneje, ko so se posegi JA nadaljevali na Hrvaškem, je tamkajšnja vlada tudi uradno pozvala (drugače kot slovenska) OZN, naj posežejo v spor med Srbijo (in JA) in Hrvaško. Varnostni svet je vmes sicer sprejel resolucijo št. 713 (25. septembra), s katero je prvič posegel v jugoslovanski spor tudi z imenovanjem posebnega odposlanca generalnega sekretarja OZN za Jugoslavijo Cyrusa Vancea, vendar o mirovnih silah ni bilo govora vse do 10. novembra, ko je preostanek predsedstva preostale Jugoslavije, ki ga je v New York poslal samozvani predsednik Branko Kostič, zahteval tovrstno operacijo. Odločitev o tem je pospešila še odločitev ministrskega vrha ES v Nordvvijku (12. novembra), ko se je dvanajsterica preko svojih članic varnostnega sveta odločila zahtevati posredovanje ZN. Po Vanceovi turneji v Jugoslaviji (katere posledica je bilo poročilo generalnega sekretarja predsedniku VS o razmerah v Jugoslaviji) in še posebej po ženevskem 14. premirju (23. novembra) je jugoslovanski predstavnik pri OZN Darko Šilovič prenesel predsedniku VS Aurelu Munteanuju »navodilo jugoslovanske vlade«, v katerem ta prosi za posredovanje modrih čelad v Jugoslaviji. Na predlog že prej omenjene trojice (Francija, Velika Britanija, Belgija) iz ES je bila v varnostnem svetu 28. novembra sprejeta resolucija 715. v kateri je zapisano, da naj generalni sekretar OZN da varnostnem svetu priporočila, »med drugim tudi za možni začetek operacije OZN za vzdrževanje miru v Jugoslaviji«, kar bo VS »obravnaval in brez odfašanja ustrezno ukrepal«. To pomeni, da je z resolucijo 715 dana možnost, da do te in takšne mirovne operacije modrih čelad OZN pride. Nadaljnji postopek je naslednji: generalni sekretar je svojega odposlanca znova poslal v Jugoslavijo (ta teden), kjer naj bi ugotovil, v kolikšni meri sta za prihod modrih čelad SOBOTNA PRILOGA DELO stran 21 PRIHOD MODRIH ČELAD NA HRVAŠKO? KOČLJIVO, DRAGO, NEGOTOVO izpolnjena dva temeljna pogoja, popolna ustavitev ognja (za kar so že pred 14 dnevi podpisali ženevski sporazum) in strinjanje vseh strank v sporu s pošiljanjem mirovnih sil; to so pogoji, ki jih je treba nujno izpolniti na jugoslovanski strani, medtem ko se pogovori o drugih pogojih (mandat, sestava sil, financiranje operacije in podporna akcija OZN) še sploh niso začeli. Ko bo Vanče sestavil svoje poročilo, ga bo posredoval generalnemu sekretarju OZN, ta pa bo na podlagi njegovih ocen skupaj z ocenami možnosti za izpolnjevanje drugih pogojev sestavil priporočila, ki jih bo posredoval varnostnemu svetu, ki se bo po številnih neformalnih usklajevanjih s posebno resolucijo odločil o pošiljanju modrih čelad v Jugoslavijo. , Skušajmo stvar časovno določiti: Vanče se bo z misije v Jugoslaviji vrnil konec tega tedna, de Cuellar bo svoja priporočila sestavljal tudi najmanj teden dni, teden dni pa bo trajalo usklajevanje v VS in sprejemanje resolucije. V najboljšem primeru lahko odločitev torej pade za božič, najverjetneje pa šele po novem letu, ko bodo OZN dobile tudi novega generalnega sekretarja. Vmes se lahko sicer zgodi, da bodo Združeni narodi s sprtimi stranmi v Jugoslaviji podpisali sporazum (spomenico), s katerim bodo določili, da lahko na Hrvaško pridejo predhodnice mirovnih sil, ki bi pregledale stanje in po ogledu terena in komunikacij naredile predračune stroškov. Toda to še ne bi bile mirovne sile. O tem bo, kot rečeno, odločal varnostni svet, verjetno v začetku naslednjega leta. Sam prihod modrih čelad bo potem terjal najbrž še nadaljnjih mesec dni. Do tod smo uporabljali dejstva; odtod naprej nam ostajajo samo ugibanja. Bistvena dilema je, ali na podlagi vsega že lahko dokaj zanesljivo rečemo, da bo varnostni svet sprejel resolucijo, s katero se bo odločil poslati mirovne čete v Jugoslavijo, ali pa tega ne bo storil. Pri teh ugibanjih imamo na razpolago dva vidika, ki nam pri tehtanju stvari bistveno pomagata: prvi je formalnopravnega, drugi pa je politični vidik. S formalnopravnega vidika, kot sta nas v daljših pogovorih opozorila dr. Danilo Turk, profesor mednarodnega prava na Pravni fakulteti v Ljubljani, in dr. Anton Bebler, profesor mednarodnih ved na ljubljanski Fakulteti za družbene vede, obsta- Neznank je še veliko in ne vemo zagotovo, ali bodo modre čelade OZN res prišle reševat jugoslovansko krizo ali ne; ker pa se to zdi realna možnost, je prav, da podrobneje pogledamo v ozadje morebitne tovrstne operacije. ja več zadržkov kot pozitivnih ocen. Prvič: pogoja, ki ju postavlja OZN, se ne spoštujeta, to pa sta predvsem prekinitev spopadov in privolitev vseh strani v sporu v prihod modrih čelad; jugoslovanska vojska namreč nadaljuje prodor proti namišljeni bodoči zahodni meji (cilji so po Beblerjevem mnenju Osijek in Vinkovci, morda tudi Dubrovnik in Pelješac), ena od strani v sporu — Babičeva Kninska krajina — pa je prihod modrih čelad izrecno zavrnila, kar morda pomeni, da si je Miloševič glede modrih čelad nekoliko premislil. Drugič, sploh ni znano, kako je mogoče jasno določiti stranke v tem sporu in nato natančno določiti obveznosti mirovnih sil; gre za to, da v Jugoslaviji ni spopada med vojskama dveh držav, kot je bilo pri operacijah modrih čelad običajno, ampak gre za spopad jugoslovanske vojske, polne srbskih in črnogorskih rezervistov, in vojska posameznih srbskih »SAO Krajin« na eni strani, in hrvaške vojske in policije ter drugih hrvaških paravojaških organizacij (Paraga) na drugi strani. Sestava strank v sporu je torej več kot pisana, pri čemer Srbija, ki pošilja rezerviste v boj, sploh noče priznati, da je v vojni; določitev mandata modrih čelad (v tem ok%'iru tudi njihova namestitev) bo tu zelo trd oreh. In tretjič, vse skupaj je odvisno od postopka oziroma od tega, s kakšnimi vtisi bo prišel iz Jugoslavije Cyrus Vanče, kaj bo napisal v svoje poročilo, kaj bo k temu dodal Perez de Cuellar v priporočilih VS in kaj bo o tem povedal (oziroma kako bo odločil) varnostni svet. Prve izjave Vancea ob pogovorih v Beogradu ta teden niso bile v tem smislu nič spodbudne, prej narobe, de Cuellar ni dosegel še ničesar glede morebitne sestave mirovnih sil in njihovega financiranja, v varnostnem svetu pa je za večino neuvrščenih in tudi drugih držav po Turkovem mnenju nevmeša-vanje OZN v notranje zadeve posamezne preko »zelene muslimanske transverzale« je povezana s sonarodnjaki v Sandžaku v Srbiji, preko zahodne Hercegovine pa s Hrvaško. Samo nasilno trganje teh povezav bi lahko BiH destabilziralo tako močno, da bi to povzročilo državljansko vojno, to pa je tudi za Balkan izjemno nevarna opcija. In zaradi vsega tega je Bosna in Hercegovina prisiljena tesno sodelovati tako s Srbijo kot tudi s Črno goro in Hrvaško in razmišljati o nekakšni mini Jugoslaviji. Najbolj stvarna je zatorej opcija, da se bodo prebivalci BiH opredelili za svoj avtentično bošnjaški kulturni prostor in ne za ostanke nacionalnih matic narodov, ki ne živijo na ozemlju te republike. Takšen je tudi model švicarske konfederacije, ki je izoblikovala lastni kulturni prostor in ni dala prednosti nobenemu od ostankov velikih evropskih narodov. Čeprav se v BiH že pojavljajo tudi ekstremizmi različnih barv, pa tem doslej še ni uspelo razbiti vseh tistih vrednot, ki narodnosti’ v tej republiki močno povezujejo in integrirajo. Nekateri spopadi in puškarjenja so doslej ostajali zelo omejeni na posamezne lokalne ravni in ob močnejši podpori uvoženih teroristov. Tudi cilj lokalnega terorja je le ta, da izzove strah in da se utišajo ideje o odcepitvi od mini Jugoslavije. Zanimivo je, da tudi pri srbskih prebivalcih v BiH ideje o odcepitvi in priključitvi BiH k matičnemu narodu niso padle na plodna tla. Te ideje obstajajo samo v glavah nekaterih lokalnih velikosrbskih in velikohrvaških politikov in ekstremistov in ne pomenijo nič usodnejšega. Tudi ustanovitev nekakšnih združenih držav Srbije za BiH ni sprejemljiva in ni ustrezna rešitev. Ustanovitev petih srbskih SAO in dveh hrvaških HAO je v bistvu samo začetek kantonizacije Bosne in Hercegovine. Gre torej le za kulturno, ekonomsko in politično artikuliranje narodnostnih interesov, želja in pričakovanj, ki so trenutno v fazi iskanja nacionalne kulturne identitete. Te procese spremljajo že manjši eksodusi prebivalstva iz vzhodne Hercegovine, nekaj podobnega pa je mogoče pričakovati tudi v območjih, kjer živijo muslimani. Takšna prihodnja konstitucija te republike je verjetno zelo stvarna opcija, saj v svoji operacionalizaciji bistveno ni moteča za mehanizme obstoječe oblasti in ne negira republiškega centra oblasti. Tudi nekatera ekstremistična prizadevanja, da bi z vojno srbsko prebivalstvo ločili in ga priključili k Srbiji, so za obstoj Miloševičeve politike prenevarna. Izvirno velikosrbstvo bi z razširitvijo dosedanjih spopadov tudi na ozemlje BiH tvegalo, da izgubi vse. Ni namreč nikakršne možnosti, da bi državljanski in vojaški spopadi lahko ostali samo znotraj meja BiH, kar je na primer značilno za vojno na Hrvaškem. Se posebej nevarni bi bili spopadi med Srbi in Muslimani, saj bi v takšnem primeru kot eno od »jeder« spopadov pomembno vlogo odigral tudi muslimanski Sad-žak na srbskem ozemlju. Po načelu verižne reakcije bi destabilizacija Sadžaka v kratkem času pomenila tudi krvave spopade na Kosovu, kar bi v vojno vihro lahko potegnilo tudi sosednjo Albanijo. Srbsko-albanski spopad bi zelo verjetno izkoristila Bolgarija, da bi si priključila nekatere dele Srbije, o katerih že dolgo trdi, da ima do njih »zgodovinsko pravico«. Vse to bi končno lahko izzvalo vsaj novo »majhno« balkansko vojno, čeprav politični in vojaški strategi pri nas in v Evropi opozarjajo tudi na hujše posledice takšnega razvoja dogodkov na tem delu Balkana. Bosna je zagotovo detonator balkanske ali celo evropske vojne in tega tudi Miloševič ne more spregledati. Spregledati ne more niti Evropa, katere interes po drugi strani ni, da bi vojaško premočno oslabila Srbijo, saj bi tudi to lahko destabiliziralo Balkan in evropske interese na tem območju. Velikosrbska politika s tako obsežnim vojnim spopadom ne bi nič pridobila. Bila bi v spopadu z vsemi narodi na območju Jugoslavije in s sosedi in takšni spopadi bi zagotovo bili zaustavljeni z zunanjo intervencijo. To so razlogi, zaradi katerih Miloševiču vojaškostrateško širitev spopadov ne ustreza. Samo močno amputirana bivša jugoslovanska armada še lahko BiH pahne v vojno. Najbolj neposredno z okupacijo, saj že zdaj s pomočjo ustavnih pristojnosti bivše zvezne države izvaja mobilizacijo srbskih prostovoljcev v BiH in jih oborožuje na podoben način, kot je počenjala v hrvaški Krajini pod krinko domnevne ogroženosti srbskega naroda. Armada je praktično »okupirala« ozemlje BiH — z izgovorom, da so v tej republiki že ogroženi interesi srbskega naroda, in s pojasnilom, da to ozemlje potrebuje za tranzit svojih enot. »Tranzit« pa ni pomenil nič drugega kot dopolnitev armadnih moči v BiH poleg treh še s štirimi korpusi. Izhajajoč iz prepričanja, da je Bosna in Hercegovina samo nekakšna zgodovinska, geografska in kulturna tamponska cona, ne pa suverena država, armada že spodkopava njeno ustavno ureditev in jo skuša preko Krajine priključiti k mini Jugoslaviji — vsaj po delih, če ne bi šlo drugače. Tudi v primeru priznanja mednarodne subjektivitete jugoslovanskih republik bodo še vedno močne težnje, da bi BiH vojaško, politično in ekonomsko prisiljevali, da ostane v nekakšni mini Jugoslaviji. Posredno lahko armada v BiH izzove tudi velikanske socialne napetosti in celo pravo eksplozijo nezadovoljstva. Že doslej je namreč z umikom vojaške industrije iz BiH v tej republiki izgubilo delo okrog 40.000 prebivalcev. Vojaška blokada pristanišča Ploče že grozi, da bo brez dela ostalo še 70.000 ljudi, posamezni deli gospodarstva pa so že močno načeti in obstaja nevarnost, da bodo popolnoma paralizirani. Pa še nekaj je nevarno. V BiH je ta hip že skoraj polovica armade, starešinski kader je brez stanovanj, brez delovnih mest so člani njihovih družin, njihove življenjske razmere so na meji znosnosti. To lahko povzroči izredno močan socialni in ekonomski pritisk tega dela prebivalstva in njihove konflikte s civilnim avtohtonim prebivalstvom. Teodor Geršak države še vedno »religija«, saj bi takšna odločitev lahko bila precedens, po katerem bi se ravnali morda kasneje v kakšnem drugem notranjem sporu. Tisto, kar odtehta in kar uvrščamo na politično stran tehtnice, je politična volja večine dejavnikov za poseg modrih čelad: gre (prvič) za politično voljo - tudi formalno izraženo — obeh temeljnih sprtih dejavnikov (Srbije in Hrvaške), (drugič) za pobudo in voljo Evropske skupnosti, ki se s krizo v Jugoslaviji največ ukvarja in ki je poseg OZN dala tudi na dnevni red varnostnega sveta, in (tretjič) tudi za voljo varnostnega sveta, ki je v 5. točki resolucije 715 zapisal, da »se bo aktivno ukvarjal z zadevo, dokler ne bo dosežena miroljubna rešitev«. Ko smo skušali z dr. Turkom in dr. Beblerjem stvari matematično pretehtati, smo pri obeh dobili enak odgovor: možnost, da modre čelade res pridejo v Jugoslavijo, je le nekaj več kot 50-odstotna. Toda denimo, da bodo modre čelade le prišle v Jugoslavijo, in denimo tudi, da je to realnejša opcija, kot pa da ne pridejo, in na tej podlagi skušajmo analizirati — predvsem s pomočjo dr. Beblerja, izvrstnega poznavalca mirovnih operacij OZN — kakšna bi bila videti morebitna mirovna operacija modrih čelad v Jugoslaviji. Tu bo šlo za eno največjih in nadražjih operacij Združenih narodov doslej. De Cuellar je dejal, da bi v njej sodelovalo 10.000 vojakov v letu dni, kar bi stalo 200 milijonov dolarjev, to pa so Združeni narodi presegli (številčno) le v Kongu v štirih letih (glej okvir). Za predhodnico naj bi v prvih dveh do treh mesecih v Jugoslavijo prišlo 2.500 vojakov, in sicer le na področje, kjer bi bila varnost popolna (na nevarna območja OZN ne pošiljajo svojih čet). Prve bataljone bi po sedanjih ocenah lahko sestavljali le francoski, italijanski in kanadski vojaki, saj so te države politično pripravljene posredovati, imajo vojaško že pripravljene bataljone in so njihov prihod pripravljene tudi plačati. Varnostni svet bo namreč prisiljen tudi sicer najprej poiskati takšne države, ki so mirovne čete pripravljene same plačati, države iz Vzhodne Evrope (Poljska, Češkoslovaška), katerih stroške bi lahko pokrila tudi Nemčija, ki s svojimi vojaki ne more sodelovati, kot tudi enote držav za zaledje in komunikacije iz vrst evropskih nevtralcev (Norveška, Irska, Švedska, Finska, Švica), ki bi te stroške prav tako same plačale, šele kasneje pridejo na vrsto enote iz držav, ki ne bi bile sposobne same plačati stroškov, a bi te mogoče pokrile velesile (ZDA, Japonska), ki same ne bi poslale enot, na koncu pa bi prišle v poštev tiste enote, katerih pošiljanje bi plačala OZN v višini še znosnih 20 milijonov dolarjev. Vedeti namreč moramo, da je OZN brez denarja oziroma na robu bankrota. Te čete ne bodo, tako kot v večini primerov in denimo v primeru Cipra, ki nam je nekako najbližji, nameščene vzdolž neke fiksne in naprej določene mejne (razdelitvene) črte. V vsakem primeru odpade hrvaška enačica namestitve čet na uradni hrvaško-srbski in hrvaško-bosanski meji. Pri tem hrvaška politika ni enotna (zgovoren je nedeljski nastop Savke Dabčevič-Kučar), vendar bodo v odstopanje od zahtev po namestitvi na mejah prisiljeni, kar Tudman z dejanji že priznava. Namestitev čet bo kombinirana med črtasto (klasično) in točkasto; to pomeni, da bo nekje razmejitvena črta na mejah, nekje pa okrog kriznih območij na Hrvaškem, s čimer se bo meja med Srbijo in Hrvaško hočeš-nočeš premaknila proti Zahodu, čeprav le na določenih točkah. Seštevek obeh namestitev pa bo vendarle ustrezal obrisom kriznih območij (območij spopadov) na Hrvaškem. Tudi struktura modrih čelad bo mešanica med opazovalci, oblečenimi praviloma v civilne obleke z modrimi kapami (čeladami) in bojnimi četami, ki bodo te opazovalce ščitile, te pa bodo oblečene v uniforme nacionalnih armad z modrimi čeladami na glavah. Oborožitev teh vojakov bo poleg osebnega orožja zajemala tudi terenska vozila (morda oklepnike), helikopterje in verjetno lahka letala ter sistem elektronskega opazovanja. Stanovali naj bi v zapuščenih javnih objektih (morda celo rahlo poškodovanih), kakršni so šole (v katerih vsaj letos ni pouka), hoteli, vojašnice in zadružni domovi. Tu se dejstvo, da ne bo jasne razmejitvene črte, kaže kot prednost, ker se bodo glede naselitve modre čelade zlahka prilagajale razmeram na terenu in stanovale tam, kjer bo pač prostor. Na Cipru, kjer je bila črta jasno označena, so se morali naseljevati v posebnih barakah. Pričakovati je, da bodo modre čelade zaradi logističnih potreb najprej nastanili v Bosni, ki si tega tudi želi. saj bi se tako spopadi teže prenesli na področje Bosne, čeprav bo kontingent mirovnih sil v primerjavi z jugoslovansko vojsko v Bosni številčno v zelo podrejenem položaju. S tega vidika je pričakovati tudi občasne napade na mirovne čete, čeprav dr. Bebler — ki tega ne izključuje — trdi, da je doslej v mirovnih operacijah OZN več vojakov umrlo v prometnih nesrečah kot v spopadih s tistimi, ki bi jih morali ločevati. V čem bi bila torej precedenčnost posega mirovnih sil OZN v Jugoslaviji glede na dosedanje posege modrih čelad? Prvič po naravi in organizaciji akcije v smislu, ki smo ga zgoraj opisali (težko ločevanje sprtih strani, posebej neizvedljivo po fiksni razmejitveni liniji, denimo meji), drugič po tem, da gre za tipično notranji konflikt znotraj ene države, ne pa za konflikt med dvema državama, kar je bilo doslej v navadi (tudi v Kongu, kjer je bila »tretja stran« vendarle Belgija, čeprav je šlo za notranjo zadevo), in tretjič zato. ker bi mirovna operacija OZN potekala prvič doslej na evropskem kopnem in drugič (po Cipru) v Evropi sploh in prvič tako blizu središču Evrope. Bistveno vprašanje, ki si ga moramo pri tem postaviti, je. kaj lahko mirovne čete OZN v Jugoslaviji dosežejo. Dosedanje izkušnje modrih čelad kažejo, da te navadno le zamrznejo nastali položaj s tem, ko umirijo spopade in jih zreducirajo na posamične izgrede (torej ko preprečijo nadaljnjo vojno). Sicer pa mirovne čete po mnenju dr. Beblerja niso še nikjer dosegle ničesar; njihov prihod je dal le možnost, da so se sprte strani med seboj v miru pogajale, kar pa se je zgodilo le redkokje. Sprte strani ponavadi ostanejo na po- BORIS JEZ ložajih. ki so jih zasedle pred prihodom modrih čelad (to očitno v Beogradu dobro vedo) in na teh področjih se nadaljuje hladno ali celo sovražno sožitje. Ker modre čelade položaj le zamrznejo in spopade začasno zreducirajo (torej, vzpostavijo ravnovesje), ne rešujejo pa političnih problemov, navadno na svojih položajih ostajajo leta in leta. Njihova navzočnost daje sprtim stranem celo potuho v smislu, da jih odvrača od reševanja spora; običajno se zgodi, da sčasoma celo modrim čeladam ugaja ostati na določenih položajih dlje časa. zaradi česar jim varnostni svet vsakih šest mesecev podaljša mandat. Še več: ne samo da se spor v navzočnosti modrih čelad ne reši, ampak se za njihovim hrbtom dogajajo tudi geografske (mejne) in demografske spremembe, ki postopoma spremenijo tudi ravnotežje sil na določenem ozemlju. Tako je agencija Reuter pred dnevi, ko je skušala na podoben način analizirati delovanje modrih čelad, kot primer nenehno navajala Jeruzalem, v katerem so razmejitveno črto najprej potegnili po sredi mesta, vendar je Izrael kljub modrim čeladam postopoma osvajal vzhodni Jeruzalem in ga tudi osvojil. »Po vsakem spopadu smo na novo zrisali razmejitveno črto«, resignirano ugotavlja poveljnik modrih čelad iz Jeruzalema. To bi se utegnilo dogajati tudi na Hrvaškem, s tem da bi v zaledju Srbi izvajali tudi demografske spremembe — naseljevanje Srbov — in tako zagotovili vse pogoje za popoln uspeh morebitnega poznejšega referenduma o odcepitvi, kakršen je bil prvotni predlog Miloševiča. Slovenija je iz te igre na videz izvzeta. Sklep zasedanja o osamosvojitvi v skupščini v začetku oktobra je bil, da nadaljnja možnost tujih oboroženih sil na našem ozemlju ni več mogoča, kar naj bi veljalo tudi za morebitne evropske vojske. Tudi ponedeljkovo sporočilo Pirnatove narodne stranke je napisano v tej smeri. Toda dejstvo je, da bo večina čet prišla iz Zahodne Evrope in da bo kopenski dostop do Hrvaške mogoč le preko Slovenije, zaradi česar bi modre čelade potrebovale slovensko sodelovanje in podporo, najmanj pa toleriranje prehodov in preletov ozemlja, morda pa tudi uporabo koprskega pristanišča. Slovenija ima tri možnosti: zavrniti ponudbo, kar bi bilo nezdružljivo z željo po mednarodnem priznanju in sprejetju v OZN; biti nevtralna in dajati le minimalne ugodnosti modrim čeladam; tretja možnost pa je podpreti morebitno prošnjo za sodelovanje z modrimi čeladami. Ta možnost je po Beblerjevem mnenju edina pravilna; predlagal jo je tudi slovenski vladi, ki se —če je soditi po izjavah zunanjega ministra — z njo v glavnem strinja, čeprav je vprašanje, kako bo šla skozi v skupščini. Gre za naslednje: z gostoljubjem zalednim in pomožnim sestavam (ne bojnim četam!) na podlagi meddržavne (mednarodne) pogodbe bi Slovenija največ prispevala h konstruktivni mirovni drži in k svojemu ugledu, pomembnemu tudi za bodoči sprejem v OZN. V to gostoljubje bi sodilo naslednje: odstopili bi lahko letališči v Cerkljah in v Mariboru, dali na razpolago nekatera skladišča in servise, ponudili svetovanje in-končno dali v uporabo infrastrukturo. Prednost: izkušnje Cipra kažejo, da je navzočnost mirovnih čet precejšen prispevek h gospodarskemu razvoju države predvsem na področju turizma in drugih storitev ter izboljšanja infrastrukture, predvsem pa dajejo te čete občutek varnosti, kar za gospodarjenje ni nepomembno (posebej pri tujih partnerjih). In tveganja: navadno se na področjih, na katerih so mirovne čete. povečujejo tihotapljenje, prodaja orožja in celo vohunstvo, vendar ne v takšnem obsegu, da lokalna policija tega ne bo mogla nadzorovati; predvsem pa živimo na področju, kjer bi bili naštetega tako ali drugače deležni v vsakem primeru. Darijan Košir * v Packanje po zemjjevidu eprav je v zvezi s prihodom rftodrih igg ^ čelad v Jugoslavijo ničkoliko nez-§H nank (vštevši vprašanje, ali bodo sploh prišle), je precej verjetna vsaj domneva, da bodo Anteja Markoviča iz palače federacije, od koder nikakor noče oditi, odnesli pravzaprav pripadniki mednarodnih mirovnih sil. Markoviču je bila namreč namenjena vloga stečajnega upravitelja Jugoslavije, toda s svojim pogosto nespametnim ravnanjem je pripomogel, daje to politično podjetje docela propadlo, zato bodo zdaj o njegovih ostankih pač odločali drugi. Samo katastrofalno naivni Franjo Tudman utegne namreč živeti v prepričanju, da mednarodna skupnost pošilja modre čelade reševat Hrvaško, da bodo te sorazmerno hitro opravile nalogo in da si bo po njihovem odhodu lahko zadovoljno pomel roke. Mirovne sile — če se bo Zahod sploh odločil za to tvegano potezo — se bodo na jugoslovanskih tleh znašle sredi izjemno zapletenih razmer, v katerih bo prihod tujih enot pravzaprav šele prva poteza dolge šahovske partije. Zavoljo tega, pa seveda tudi zaradi nevarnosti, ki ji bodo izpostavljeni vojaki, nihče ne bo tvegal omejene ekspedicije, ki bi na zasedenih območjih igrala nehvaležno vlogo sanitarnega kordona. To je posredno potrdil tudi Cyrus ■ Vanče, ki je dilemo o tem, kje te enote pravzaprav razmestiti, salomonsko rešil s formulo »tintnih madežev«. Razporeditev mirovnih sil po vseh kriznih območjih pa kajpak ne zahteva le obsežne logistike in že kar množičnega angažmaja (nekaj deset tisoč vojakov), temveč pomeni tudi nadvse široko mostišče, po katerem bo Zahod v prihodnje skušal neposredno vplivati na jugoslovanska dogajanja. Če ne bo kakšnega drugačnega razpleta, denimo celo nove vojne, v katero bi bile vpletene tudi mednarodne sile, lahko potemtakem vpletene republike v prihodnjih mesecih in letih računajo le s sorazmerno omejeno suverenostjo. Evropa in ZDA gotovo ne bosta tvegala tolikšnega angažmaja za skromen izkupiček ali celo le za~kratkotrajno pacifikaci-jo, temveč si bosta prizadevali ta prostor vsaj kolikor toliko dolgoročno preurediti — kajpak v skladu s svojim videnjem stvari. To seveda tudi pove, kdo bo na tleh bivše Jugoslavije, ki bodo tako erodirala do ravni »cone« s tretjerazrednim političnim statusom, dejanski gospodar (stečajni upravitelj). Srbija bi bila v takšnem razpletu seveda veliko na boljšem od Hrvaške, saj bi docela nadzirala svoje ozemlje in bi tako lahko vsaj za silo igrala bolj ali manj neokrnjeno državnost. Pravzaprav bi Slobodan Miloševič z umikom jugoarmade s kriznih območij dobil možnost, da si v zameno izsili priznanje Srbije (in tistih, ki »želijo ostati v Jugoslaviji«) za naslednico Jugoslavije. Pri tem bi seveda srbska politika zagnala vik in krik, da se na spornih ozemljih nadaljuje »ustaški genocid«, čemur je Zahod vselej znal prisluhniti, in tako bi Beograd pravzaprav diktiral grobo živčno vojno, kakršnih je v tem stoletju bilo že nekaj. V tem »scenariju« bi bilo pravza-pra v še največ neznank v zvezi z BiH, ki pa se dobesedno šibi pod škornji, kolesi in gosenicami jugormade, kar bo v perspektivi verjetno odločujoč dejavnik; mednarodna skupnost verjetno niti ne pomišlja, da bi zahtevala umik JLA tudi iz Bosne, in verjetno bo še najbolj zadovoljna, če bo ta problem počasi izgubil intenziteto z nekakšnimi »posebnimi odnosi« BiH s Srbijo. Miloševič bi tako imel sorazmerno proste roke, saj bi prihod modrih čelad čez čas jugoslovansko krizo gotovo potisnil v drugi plan, in težko je verjeti, da bi imela mednarodna skupnost - spričo tektonskih dogajanj v Sovjetski zvezi — še voljo kaznovati njegovo »svojeglavost« z novimi gospodarskimi blokadami. Drugorazredni medijski tretma jugoslovanskega konflikta bi mu omogočil tudi razvoj bolj niansirane politike do članic Evropske skupnosti, ki morda v takšnih okoliščinah niti ne bodo več vztrajale pri konsenzu, zato bi bila odpoved »operacije modre čelade« srbski neuspeh. V povsem drugačnih okoliščinah pa bi se po nastanku »tintnih madežev« na hrvaških kriznih območjih znašel Franjo Tudman, ki je pravzaprav že zdaj docela odvisen od Zahoda, v novem položaju pa bi utegnil biti le še navaden upravitelj Hrvaške. Hrvaški predsednik bi bil morda zdaj celo pripravljen sprejeti takšno vlogo (če bi v zameno dobil vsaj mednarodno priznanje), toda dolgoročno bi zanj to gotovo pomenilo katastrofalen politični konec. Kako malo razmišlja o teh stvareh, govori dejstvo, da na novinarsko vprašanje, ali bodo v Kninski krajini poleg modrih čelad tudi hrvaški policisti, ni našel primernega odgovora. In ker je znano, da se bodo v Kninu tudi z orožjem uprli vsaki rešitvi, ki bi količkaj krnila njihovo »suverenost«, se utegnejo »tintni madeži« počasi pokazati kot svojevrstne rakave rane na hrvaškem ozemlju, ki bodo širile svoje politične metastaze med nezadovoljnimi množicami. Ranjenemu nacionalnemu ponosu se bodo namreč pridružile tudi social- ne tegobe, ker bo razkosano Hrvaško le težko znova sestaviti v kolikor toliko delujoči ekonomski organizem. V zvezi s tem obstaja še ena nevarnost: »globinska« razporeditev modrih čelad po kriznih območjih sosednje republike bi za marsikatero državo utegnila biti izgovor, da Hrvaške ne prizna, ker ta ne nadzira svojega ozemlja in ker so njene meje sporne. Srbija bi bila seveda v podobnem položaju, vendar bi lahko vsaj životarila, uporabljajoč ostanke federalnega aparata, ki ima vendarle še neko mednarodno legitimnost, medtem ko bi za Hrvaško takšno stanje pomenilo navadno vegetiranje - z vsemi notranjepolitičnimi posledicami, ki jih bo seveda na svoji koži občutila predvsem oblast. Če se bo mednarodna skupnost vendarle odločila za. pustolovščino z modrimi čeladami (doslej z njimi ni imela ravno pretiranega uspeha), bo vsekakor morala v perspektivi računati tudi s temi problemi, saj bi globlje notranje krize na Hrvaškem, v Srbiji in v BiH še bolj zakomplicirale položaj. Vojaški tampon med sprtimi stranmi pa bi slednje prej ali slej prisilil k pometanju svojih dvorišč, kar bi se spričo katastrofalnih političnih in gospodarskih razmer lahko izrodilo tudi v krvave notranje obračune, prevrate itd. Tako bo Zahod v svoji hipotetični vlogi razsodnika in graditelja novih odnosov tem prostoru prisiljen podpirati oba samodržca, ki sta s svojo prevzetnostjo oziroma nesposobnostjo pravzaprav zakuhala to vojno — čeprav in seveda ne gre čisto izenačiti. Edino tako bo imel v rokah vzvode, s katerimi lahko vsaj kolikor toliko obvladuje položaj, seveda pa mu takšna politika ne bo prinesla priljubljenosti. Poleg tega je sploh vprašanje, koliko časa lahko to traja in kaj bo, recimo, če na Hrvaškem pride na oblast kakšna manj »kooperatna« figura ali struja. Očitno je, da bo moral Zahod stvar še temeljito premisliti, ali je misija modrih čelad res najboljša rešitev, še zlasti če znova pretehta izkušnje s takšnimi akcijami v Koreji, Kongu in Libanonu. Prav tako temeljit razmislek ne bi škodil Sloveniji, ki mirovnim silam ponuja dve letališči, kar je sicer nov dokaz njene »kooperativnosti« (vprašanje je, ali zdaj takšne dokaze sploh še potrebuje), vendar bi se s tem sama locirala v širše območje krize. To pa vsekakor ne bi bilo dobro za mlado državico. ki bo svoj image morala graditi na tem. da je dežela nizke politične in ekonomske rizič-nosti. Seveda pa tudi zanjo velja, da jo, če ho potrebno, ne bo nihče na kolenih prosil in se bo morala ukloniti volji drugih — kot tolikokrat doslej. , ' ■ " ^: Km DELO 22. stran .-.-.'■.'■e. ..-vj-i:- ■■>. ■ ■ ■ ■’ / ■'■- : 1 : ~ .T,: SOBOTNA PRILOGA I.jubljana, 7. decembra 1991 SLOVENSKE POKRAJINE Kardelj neuničljiv, legionalci spet v ilegali? Skoraj ni potrebe razlagati, kako in zakaj se nova oblast oprijemlje centralizacije politične moči. Dejstvo je, da je zanjo postal moteč celo parlament, še toliko manj pa je pripravljena upoštevati vpliv lokalnih dejavnikov. irom po Sloveniji se zato sproža ®L-7l močna reakcija, ki se kaže v odloč-legitimiranju lokalnih in regi-L^j§onalnih 'nteresov ter v zaznavnem obujanju zavesti pokrajinske pripadnosti. Pomen regij postaja za ljudi celo večji, kot ga te realno lahko imajo, ker so poimenovanje za vse tisto, kar bi radi postavili po robu agresivni in nenasitni centralni oblasti. Pri regijah gre zato za »vse ali nič«, vanje se projicira vse mogoče in to bogastvo možnega jih dela silno privlačne. Zelo verjetna je napoved, da se bodo prihodnje volitve močno vrtele okoli regionalizma in da bo morda celo njihova glavna značilnost pojav regionalnih lig. Štajerska, Bela krajina, Prlekija itd . . . se že organizirajo v ta namen. Priznanje vertikalne delitve oblasti v smeri lokalne samouprave — seveda ob uveljavljeni horizontalni delitvi (zakonodaja, uprava, sodstvo) — niso samo stvar demokratičnosti, ampak tudi učinkovitosti države. To v resorjih, ki morajo nemoteno funkcionirati, brez pomisleka upoštevajo. Poštarji imajo 12 regij, cestarji 9, gozdarji 15, pokojninci 9, šolni-fd in zdravstveniki tudi 9, teritorialci (vojaki) 8, policisti 13, pravosodje 8 itd .. . Vertikalna delitev na splošno povečuje »polje kontaktov« med državljani in oblastjo, s tem pa tudi možnost vplivanja in kontrole; odpira vrata do oblasti na omejenem območju tudi političnim manjšinam; skozi trenje in polemiko ustvarja nujno ravnovesje med lokalnimi in centralnimi dejavniki; prostorsko približuje nosilce oblasti kontrolnemu vplivu državljanov: končno tudi omogoča, da se politični ekstremi izkažejo, a tudi ozdravijo že na lokalni ravni. Kakšna je takšna vertikalna delitev v praksi, ni težko ugotoviti, saj jo je Evropa domala že standardizirala. Dovolj bi bilo, če bi v ustavo vgradili evropsko listino o lokalni samoupravi, na katero smo tako ali tako že prisegli. Le kakšna četrtina držav v svetu se zadovolji s tristopenjsko vertikalo, v Evropi pa sta samo Luxemburg in Islandija, ki to utemeljujeta z vsem znanimi razlogi. Zakaj naj bi se jima pridružila še Slovenija, vedo samo tisti, ki v ustavni komisiji nasprotujejo uzakonitvi pokrajin. In smešno je, da sedaj cela država zbira utemeljitve za primernost evropskega standarda, namesto da bi oni dokazali, zakaj v Sloveniji ne more veljati. To bi bil korak nazaj tudi od dosežene ravni lokalne samouprave, ki jo je po javnomnenjskih anketah (npr. SPEM, poleti 1991) večinsko odobravajo in komaj 10 od- stotkov anketirancev misli, da bi uveljavitev regij kakorkoli škodovala uveljavitvi države Slovenije. Ob napovedani občinski reformi, ki nam bo prinesla kakšnih 250 (dr. Vrišer) in več občin, se bo razdalja med državljani in centralizirano državo večkratno povečala. Odpora do pokrajin kot vmesne stopnje si pri najboljši volji ni mogoče razložiti drugače kot v duhu prastarega političnega pravila »deli in vladaj«. Sedanje občine so sicer že »razorože-ne«, vendar so še zmeraj premočan nasprotnik, še posebej če niso politično »glajhšalta-ne«. Tiste najmočnejše je že prejšnja oblast silila v nadaljnje delitve (primer Maribora). Jutrišnje občine pa sploh ne bodo več v oblastni igri. ne glede na svojo politično barvo. Razen če se seveda ne oblikujejo v regije, pri katerih pa se prav nič ne ve, ali ne bi bile politično zelo pisane in drugačne od centralne oblasti. Zakaj bi pa šli v takšno politično tveganje? Antiregionalci v ustavni komisiji se branijo, da so vendar dopustili opcijo tvorjenja medobčinskih skupnosti. Le dogovor je potreben med občinami. To spominja na politika, ki je pred volitvami obljubil, da bo po željah volivcev delal vreme. Seveda je bil izvoljen, ko pa bi se moral izkazati z nenavadno sposobnostjo, se je izgovoril, da naj se volilci najprej sporazumejo, kakšno vreme bi radi imeli, pa ga bo takoj naredil. Do konca mandata je imel mir. Enako iluzorna kot sporazum med občinami je tudi ustavno obljubljena pripravljenost centralne oblasti, da bo del pristojnosti prenesla na regije, takoj ko bodo ustanovljene. To pač ni v naravi centralne oblasti in le ustavna prisila jo lahko glede -tega prepriča (končno smo takšno določilo v odnosu do mest kot posebnih družbenopolitičnih skupnosti imeli že v sedanji ustavi, pa se na tej podlagi ni zgodilo čisto nič. Brez ustavne opredelitve regij in njihovih pristojnosti jih v Sloveniji pač ne bomo imeli. Ustava mora vsaj vpeljati institucijo pokrajine in konkretnejšo ureditev prepustiti ustavnemu zakonu. Občine bi se morale obvezno vključevati v pokrajine, pri čemer kriteriji pripadanja še zdaleč niso tako voluntaristič-ni, kot bi jih centralisti radi prikazali: občina spada v tisto integracijsko območje, kamor hodi na delo več zaposlenih. Le tam, kjer se zaposleni v manjših deležih porazdelijo na več integracijskih območij, je utemeljena referendumska odločitev. Pokrajinske pristojnosti so del tiste evropske standardizacije, o kateri smo že govorili. V tem okviru se usklajujejo interesi šolstva (do ravni univerze), zdravstva, pomembnega dela sociale (npr. domovi starostnikov, materinski domovi, kulture (pokrajinski arhivi, muzeji itd., pospeševanje samozaposlovanja, regionalna infrastruktura, varstvo okolja in urejanje prostora, regionalni razvoj itd. K temu spadajo lastni viri financiranja, ki morajo vsaj delno omejiti finančno komando državnega proračuna, ki jo je tako ali tako treba vzeti v račun. Prepričan sem, da brez tako oblikovane pokrajine niti ni izvedljiva napovedana občinska reforma. Zmotne so namreč napovedi, da bo transformacija v nove občine opravljena v dveh ali treh letih — vsaj 15 let: bo preteklo do uveljavitve novih lokalnih skupnosti in v tem času bodo pokrajine glavna varovalna mreža pred zmedo, ki se sicer napoveduje. Zelo verjetno bodo centralisti pod tem pritiskom na hitro popustili in se oprijeli najbanalnejše rešitve, ki bo najbolj skregana z njihovimi sedanjimi utemeljitvami proti pokrajinam: obstoječe občine bodo naredili za regije (in jih morda preoblekli v okraje). Tam pač že obstajajo vse instalacije, politična shema je adaptirana in tudi inercija bo prispevala svoje. Še enkrat se bo izkazalo, da je Kardelj neuničljiv, regionalci pa spet v ilegali. Nepriznavanje pokrajin se nam bo maščevalo vsaj še na naslednjih treh točkah: — Upočasnila se bo urbanizacija Slovenije, ki je s 50% mestnega prebivalstva precej pod evropsko ravnijo, z vsemi problematičnimi značilnostmi podeželske družbe, ki pa nekaterim očitno ustrezajo. Zmanjšana privlačnost pokrajinskih centrov, ki to ne bodo, se bo prenesla na prestolno mesto in hote ali nehote bomo na pragu »fenomena Skopje«. — Pokrajinsko integracijo bodo v svojem razvoju najbolj pogrešala obrobna območja Slovenije, ki jih razmere usmerjajo na centre onkraj meje. V teh primerih je pametna regi- — ‘i H -V■ ' j. - Franco Juri: VELIKI PLAN (18) h -r \ GRRRR- N i SANKCIj£, ^ PA 17 N AtiIES i |Z/&rA~MI BOSTE ODO-BRIL! 1Z4K5EM U60DEN KREDIT- RECIMO, ■ 100 AlUjABbJJSPOE- £\,...VA} ME GLEDATE TAKO ČUD MO 71 ? Sv c “7 / • 9 JEB...SBH kEKEL HlgjAUl,IUJ NE UUPI briljantine NA PRI ŠT INSKI ČAR&Jfj * 3? onalizacija pogoj narodne integritete. — Zavračanje pokrajinske ravni usklajevanja interesov bo zaustavilo konfrontacijo s centralno oblastjo. Naslajanje nad lastno močjo bo minilo, ko se bodo zorganizirale interesne korporacije in z vsemi sredstvi pritisnile neposredno na ministre, saj je že danes jasno, da je romanje skozi parlamentarne procedure čisto izgubljanje časa. In potem bo začela oblast razmišljati, kako bi obvladala korporacije . . . Pinochet, Salazar in tako nazaj. . . Goljufanje demokratične vertikale se prej ali slej kaznuje. Škoda bo, če ne bomo izkoristili obsežnega Franci Pivec strokovnega znanja o regijah in njihovem razvoju, ki nastaja vsaj že trideset let; od časov, ko so zagovornike regij obkladali z agenti CIA. Če bi se jim pustili podučiti, bi hitro premagali predsodke, ki nas ločujejo. ANTON STRES Kako postaneš klerikalec r. Tine Hribar je v tem razgovoru Vj Vt že drugič (prvič je bilo v Slovencu B B 5. novembra letos) obtožil nekega IH Mf »vodilnega slovenskega teologa«, da je glavni krivec, da so slovenski krščanski demokrati preprečili, da njegov izraz »svetost življenja« ni zapisan v slovenski ustavi. Ker je tokrat v Delu tega »vodilnega teologa« tudi identificiral — to bi naj bil jaz — moram na to obtožbo odgovoriti, in to kljub temu, da mi je takšno pričkanje skrajno zoprno. Obtožba, da so predvsem nekateri slovenski kristjani odgovorni za to, da »svetost življenja« ni zapisana v preambuli nove slovenske ustave, je privlečena za lase. Najbolj odločen odpor proti tej besedni zvezi je namreč prišel iz opozicije, predvsem s strani liberalnih demokratov, in sicer zaradi njihove bojazni, da bi lahko kdo »svetost življenja« uporabil proti domnevni pravici do splava. Vendar so takrat nekateri zagovorniki »svetosti življenja« takoj hiteli zatrjevati, da ne mislijo nasprotovati splavu. Torej »svetosti življenja« prvi niso jemali dovolj zares. Ker pa sedaj Hribar vabi k sodelovanju določene kroge s slovenske levice, pade vsa teža njegovih obtožb le na določeno skupino kristjanov. Kaj se je tako strašnega zgodilo z nekim besedilom, ki ga Hribar imenuje »poltajno, interno okrožnico«, »sestavljano v duhu sovraštva in zavračanja« ali »okrožnico, v kateri je bilo naročeno, naj (kristjani) nastopijo proti svetosti življenja« in katere avtor bi naj bil jaz? V torek, 9. novembra 1990 sem imel v prostorih teološke fakultete v Ljubljani predavanje o moralnih vprašanjih, ki jih zastavlja nova slovenska ustava. Poudarjam, da je bilo predavanje javno napovedano. Sledila je razprava in smo veliko govorili tudi o izrazu »svetost življenja«. Med poslušalci je bilo nekaj veliko ostrejših kritikov te besedne zveze, kot sem bil sam. Po predavanju so nekateri udeleženci prosili za besedilo. Ker sem imel napisane samo točke, sem besedilo doma rekonstruiral in ga dal nekaterim udeležencem predavanja. Ti so potem z njim počeli, kar so hoteli. Torej ne gre za nikakršno »poltajno okrožnico« in v njej ni nobenega »naročila«, da morajo kristjani nastopiti proti »svetosti življenja«, kot danes trdi dr. Hribar. Isti dr. Hribar je v zvezi s tem besedilom pred letom dni celo priznal: »Stres ni izrecno proti sintagmi »svetost življenja«, ni proti njeni vsebini...« Prav tako pretirava, ko danes pravi, da imam njegov krog za protikrščane in antikriste. Je pa res, da njegovo »svetost življenja« postavljam pod vprašaj, in sicer kot izrazito dvoumen izraz. Kdor je imel kdaj v roki Hribarjevo razlago preambule, ki je bila priložena gradivu za slovensko ustavo z dne 31. avgusta 1990, ve, da je tam »svetost življenja« razumljena v smislu nekega novega kozmocentriz-ma, ki vsekakor ni v duhu krščanskega antropocentrizma, čeprav je res, da Hribar zavrača moderni skrajni antropocentrizem, ki uničuje naravno okolje in ki se ne pokriva s krščanskim antropocentrizmom. V besedilu, ki je tako prizadelo dr. Hribarja, jasno povem, v kakem smislu je »svetost življenja« nesprejemljiva, v kakem pa sprejemljiva. Splošno priznana človekova pravica pa je, da imam svoje mišljenje in da ga tudi javno povem in širim. Če imam Hribarjevo misel za dvoumno in do neke mere za nezdružljivo s krščanstvom, se lahko motim, nisem pa zaradi tega klerikalec. Nato pa je menda prišlo 19. novembra 1990 nekje na terenu do neprijetnega dogodka, ko je neka skupina mladincev s krajevnim duhovnikom na čelu nastopila proti dr. Tinetu Hribarju, ki je tam predaval, pravzaprav samo proti izrazu »svetost življenja«. Pri tem naj bi se vedla grobo, opirala pa naj bi se na moje besedilo. O tem seveda nisem vedel ničesar. Pač pa sem med tem časom zaradi določenega zanimanja ljudi omenjeno besedilo dopolnil in objavil v Družini z datumom 25. novembra 1990. Po vseh pravilih velja besedilo, ki je bilo edino namenjeno javni objavi, za dokončno in pravo stališče. Dan po tistem incidentu na terenu je dr. Tine Hribar pisal o tem pismo ljubljanskemu nadškofu, v vednost pa ga je poslal tudi meni. Vendar tudi v tistem pismu meni, da »gre bržkone za bolj ali manj osamljen pojav. Vse je še odprto«. V času, ko je pismo nadškofu že napisal, pa ga še ni odposlal, je izšel dodelani članek v Družini. Zato je dr. Tine Hribar, ko je pismo odpošiljal, pripisal še naslednje besede: »Ker sem moral napraviti kopiji, sem se na srečo zamudil z oddajo pisma, tako da sem medtem že pregledal zadnjo številko Družine s prilogo izpopolnjenega Stresovega besedila, v katerem se 19. odstavek končuje z naslednjo mislijo: , Kolikor pa bi se velika večina naših državljanov vendarle zedinila okrog besedne zveze in bi jo razumela kot poziv k spoštovanju sočloveka in odgovornemu ravnanju z naravo, ni nobenega razloga, da bi kristjani tako razumljeni »svetosti življenja« nasprotovali.“ To je povsem drug ton, ki me pomirja in mi daje nova upanja«. Tako dr. Tine Hribar 22. novembra 1990. Danes, po enem letu, pa najprej v Slovencu, sedaj pa še v Delu dr. Tine Hribar naenkrat obnavlja vso to zgodbo kot dokaz nestrpnosti, miselnega enoumja in duhovnega nasilja, ki bi ga naj hoteli vzpostaviti nekateri politično angažirani kristjani, njihov duhovni vodja pa bi naj bil jaz. Iz vsega omenjenega dela sedaj »znamenje, da se nekaj dogaja v ozadju«, besedilo, ki je krožilo, pa sedaj postane »pol-tajna, interna okrožnica, ki jo je napisal vidni slovenski teolog in so jo potem po terenu širili krščanski demokrati, tudi duhovniki«. To posploševanje je toliko bolj nerazumljivo, če upoštevamo, da pravi dr. Hribar, da je mišljenje njegova »temeljna zaveza«. Mogoče je vse to posledica dejstva, da je stopil v politiko. V zvezi s to pa je tudi izrekel misel — ki je vsaj dvoumna — da ima »politika kot delni sistem družbe (...) tudi svoje avtonomne zakone, ki jih ne smemo kršiti. Tudi z vidika morale ne!«. Politika se gotovo ne pokriva z moralo in sta kot panogi obe samo »delna sistema«. Toda politik ostaja — tako kot zdravnik, gospodarstvenik, učitelj in vsak drug konkreten človek — vedno in v celoti svojega delovanja zavezan tudi morali. Mogoče je zveza med Hribarjevim pretiravanjem in politiko v tem, da po njegovem mnenju edino njegova stranka lahko prepreči nov slovenski spopad med levico in desnico. Kdor potemtakem ni za razkol, bi se moral pridružiti Hribarjevi stranki. Zdi se, da Hribar potrebuje klerikalca kot nacionalno nevarnost, da nas lahko pred njo rešuje njegova stranka. Če klerikalcev ne bo, jih bo moral naredili. Zato lahko pričakujemo, da jih bo v prihodnosti veliko odkril, pravih ali umišljenih. Podobno pretiravanje predstavlja njegova interpretacija mojega povsem nedolžnega članka Mi pa smo mislili. V njem izhajam iz misli, da se (nas) mnogih loteva razočaranje, ker pot v demokracijo in samostojnost ni tako gladka, kot smo mislili. Če dr. Tine Hribar lega ne ve, ne ve, kaj se dogaja med ljudmi. Iz tega naredim ob parafrazi svetopisemskega potovanja v Emavs — kjer razočarana učenca tudi pravita: Mi pa smo upali — sklep, da je treba zaupati in delati, ne pa tarnati in obupavati. To je vre. Toda dr. Tine Hribar ugotavlja neprimerno več. Na osnovi uporabe zaimka »mi« dožene, da se hočem polaščati drugih., »...koga se polašča Stres z »mi«? Presneto iznajdljiv mora biti, kdor ob tem članku pride na to misel. Predvsem pa ta očitek zelo močno spominja na tako imenovane »svinčene čase«, ko je bil vsak član Cerkve takoj napaden kot klerikalec, če je govoril v imenu (drugih) vernikov, in sicer ravno z domnevo, da si jih prilašča. Dr. Tine Hribar ima vso pravico, da se politično angažira, kjer sc hoče, in ustanavlja stranke, kot mu je volja. Bolje pa bi bilo, če bi svojo politično dejavnost in svojo stranko upravičeval predvsem s pozitivnimi programskimi vsebinami, ne pa z napihovanjem nevarnosti klerikalizma. r Ljubljana, 7. decembra 1991 SOBOTNA PRILOGA tem smo se pogovarjali s Toma-žem Miklavčičem, 40 let, ki je na •s?i?t54S' JAVNI TOŽILEC TOMAŽ MIKLAVČIČ | mesto temeljnega javnega tožilca 'za Ljubljano prišel spomladi letos. V njegovo pristojnost sodijo kazniva dejanja, storjena na približno tretjini slovenskega ozemlja. Kaj je, gospod Miklavčič, tisto v kotu pod stropom? Kamera? »Ne, nihče nas ne snema. Aiarmna naprava je. Zelo občutljiva. Reagira na toploto, na gibanje zraka, skratka takoj, ko vstopi kakšen človek.« Zatuli? »Na policiji. V minuti, dveh so lahko tukaj. Z njo smo prihranili denar za nočnega čuvaja.« Pred nekaj tedni smo v Delu pisal: o nepre-ganjanju kršiteljev konkurenčnih klavzul, ki družbenim podjetjem povzroča veliko škodo. Napisali smo, da ljubljansko temeljno tožilstvo kot eno največjih oz. vi kot njegov šef niste v tem pogledu nič storili. S tem pisanjem niste bili zadovoljni in tudi krivi se niste počutili. »Upoštevanje konkurenčne klavzule je prepuščeno podjetjem. S kazenskega vidika ni pomembno. Tožilstvo ima sicer možnost, da policijo opozori, naj bolj pozorno spremlja določeno kriminaliteto, ukazuje pa ji ne, kako naj ravna. Kaj bi policija sploh lahko naredila? Letala od podjetja do podjetja in spraševala, ali imajo kakšen primer kršenja Maščevalce? Nad kom? zenski odgovornosti odgovorne osebe organizacije združenega dela ali druge pravne osebe, ki je sebi ali komu drugemu pridobila premoženjsko korist ali komu prizadejala škodo, izrabila svoj položaj, prestopila meje svojih pravic, ali pa ni opravila svoje dolžnosti in je zato povzročila škodo drugim ali huje kršila njihove pravice. Veliko dejanj zato sploh ni mogoče preganjati.« Zdaj je pripravljen nov osnutek kazenskega zakona. Je prilagojen novim razmeram? »To še ni osnutek, stvar je šele v fazi delovnega besedila. Nastala je v pičlih šestih mesecih in rečemo lahko, da so se sestavljalci trudili. S tožilskega vidika — najbrž pa se bo to pokazalo tudi pri odvetnikih in sodiščih — so nekatere stvari še zelo sporne. Nekaterih kaznivih dejanj, ki jih zakonodaje drugih držav poznajo, v veljavnem kazenskem zakonu ni. Na primer kraje tv signala. Vemo, da nekateri stanovalci, zlasti v stolpnicah, plačajo prispevek za kabelsko televizijo, drugi pa se enostavno priključijo nanjo, ne da bi kaj plačali. Novi kazenski zakon bo to upošteval.« Zakaj javni tožilci pri preganjanju gospodarskega kriminala, o katerem vlada toliko govori, niso bolj samoiniciativni? Je res kriva samo zastarela kazenska zakonodaja? Kakšne so predvidene spremembe na področju kriminala belih ovratnikov, ki jih je pripravila skupina pod vodstvom prof. Ljuba Bavcona? So tožilci člani strank in kako to vpliva na njihovo nepristranskost? Navsezadnje je poslanstvo kazenskega zakona za večino ljudi opozorilo, kaj se ne sme delati, in pomeni minimum morale v neki družbi. Pri nekaterih dejanjih pa je prag, da postanejo kazniva, po mojem previsok — davčna utaja postane kazniva šele v primeru, ko gre za 50 povprečnih plač, ki jih torej človek zasluži v štirih letih. Če država ne bo skrbela za finančni red, kdo bo? V drugih državah je davčna utaja zelo hudo kaznivo dejanje.« Po zakonu o kazenskem postopku je tožilec samo stranka, pray tako kot obtoženec oziro- konkurenčne klavzule? Tisti, ki je oškodovan, mora to prijaviti sam.« Kaj pa samoiniciativnost? V članku smo prikazali nedejavnost celotne verige — od tožilstva do sodišča, pravosodnega in zakonodajnega ministra. Po 4. členu zakona o javnem tožilstvu naj bi vi spremljali pojave in dajali predloge skupščinam in drugim. »Člen, ki ga omenjate, omogoča nekakšno preventivno dejavnost tožilstva. Nekajkrat, v konketnih zadevah, smo ga uporabili. Vendar je sporen, mislim, da o kriminaliteti ne moremo obveščati skupščine in drugih. Za to imajo same svoja telesa.« To se mi zdi nekoliko sporno stališče, ker gre za veliko škodo na premoženju, od katerega za zdaj živi velika večina prebivalstva. »Tožilstva so bila včasih izrazito političen organ, zdaj pa bi se morala depolitizirati. Opozarjanje skupščine bi spet pomenilo prevzemanje politične vloge.« V pravosodnih organih se pri gospodarskem kriminalu zelo pogosto sklicujete tudi na zastarelo zakonodajo. Kaj o kazenskem zakonu mislite vi? »Zakon je bil sprejet leta 1977 in za tisto, kar se v zadnjem času dogaja — divje privatizacije in podobno — je mogoče uporabiti 133., pa morda še 132. in 128. člen. Prvi govori o ka- Ta zakon je bilo treba delno spremeniti zaradi tehnoloških sprememb, v prvi vrsti pa zato, ker se je spremenil sistem. Pri gospodarskem kriminalu je ključno, da seje poleg družbene lastnine v večjem obsegu pojavila tudi zasebna. Je v tem pogledu besedilo prilagojeno? »Členi so morda boljši in krajši, nekateri so vsebinsko enaki, ni pa več izpostavljena samo odgovornost družbenih pravnih oseb. Tam, kjer je pisalo, da so'odgovorne družbene pravne osebe, piše zdajTcdor. To je preprosta rešitev, ki pa ima velike posledice.« Eden od vaših glavnih očitkov temu besedilu je menda to, da so kazni za gospodarski kriminal prenizke. »Delovno gradivo v veliki meri znižuje zgornjo mejo kazni, torej s pet na tri leta zapora itd. Tako naj bi bilo zato, ker naj bi bile kazni za ta kriminal že doslej nizke, ker naj bi splošna kriminaliteta upadala in ker se z visokimi kaznimi nič ne doseže. Morda bo splošna kriminaliteta z ureditvijo meje s Hrvaško res še padla, ker bodo potrebni delovni vizumi in bo manj brezposelnih. Toda ob tem je treba vedeti, da je mladoletniški kriminal letos že za dvanajstino večji kot lani. Tisti, ki so danes mladoletni, pa bodo jutri polnoletni. Argument o neučinkovitosti visokih kazni pa je bolj filozofsko in pedagoško vprašanje. ma obramba. V praksi pa je drugače — pred razpravo in po njej razpravi se tožilec druži s sodnikom in poroto ter lahko tako vpliva nanjo, sodniki in tožilci so v istih prostorih, hodijo v isti bife in na skupne izlete. »V Sloveniji imajo tožilci svoje prostore običajno v sodni palači. Na nekaterih manjših sodiščih imajo sodniki in tožilci celo sobo drug poleg drugega. Velikokrat tožilec in sodnik skupaj pijeta kavo, potem pa se preselita v razpravno dvorano, se pred obravnavo š porotniki pogovarjata, pozneje pa se skupaj prismejita na obravnavo. Občutek obtoženca, češ, sta se že zmenila, je zaradi teh kolegi-alnih in celo prijateljskih stikov lahko upravičen. Sam mislim, da morajo biti tožilci organsko povezani s policijo in inšpekcijami. Tako nastane naravna situacija: na eni strani država, ki skrbi za odkrivanje in pregon storilcev, na drugi osumljenec in odvetnik, ki ga brani, vmes pa sodišče, ki nepristransko, brez osebnih povezav razsoja o zadevi. Mi smo se s sodišča preselili aprila letos. Republiški tožilec Drobnič meni, da bi se morali tožilci in sodišča povsod ločiti. Seveda pa to zaradi stroškov ni povsem enostavno.« S policijo že sodelujete kot naravni zaveznik? »Vedno bolj. Tega doslej ni bilo zelo veliko. Brž ko se je tožilec družil s kriminalisti, so ga imeli za udbovca. Celo na kavo se je hodilo na skrivaj.« Tožilstvo je organizirano strogo hierarhično, kot vojska... ».. .Tako je povsod po svetu. Glede na občutljivost tega dela je hierarhičnost logična.« Pred volitvami je republiški javni tožilec nižjim tožilcem redno dajal navodila glede kaznovalne politike itd. Jih daje tudi tožilec Drobnič? »Od marca, ko sem prišel, nisem dobil niti enega samega navodila, kako naj kakšno zadevo vodim, rešim. Nobenega, čeprav ima tožilec tudi to možnost.« Nisem mislila na navodila glede konkretnih postopkov, temveč na kaznovalno politiko aii na to, da se morebiti začnejo preganjati kazniva dejanja, ki so veljala za družbeno nenevarna. »Morda bi bilo taka navodila pričakovati v primerih, kakršen je bil seznam vojnih zločincev. Na tem tožilstvu imamo v zvezi s tem odprte štiri spise. Toda tudi za te zadeve nam tožilec Drobnič ni dal nobenih posebnih navodil, kako naj jih razrešimo. Velikokrat pa prihaja do nasprotne poti — za mnenje o kakšnem problemu se obrnemo na višje tožilstvo, ta pa na republiško, od koder na koncu dobimo mnenje.« Pred dnevi vam je odvetnik Andrej Stanovnik javno ironično očital, da ste vložili obtožnico proti 38 ljudem, v glavnem direktorjem, pri časopisu, namesto da bi jo pri sodišču, kar bi po proceduri morali storiti. Vas je višji tožilec morda zato poklical na pogovor? U H »Ni me poklical na raport ali kaj podobnega. n Sicer pa so tudi časopisi že spomladi poročali ’S o tem, da je ministrstvo za notranje zadeve ■^našemu tožilstvu poslalo ovadbo s sumom S zoper večje število oseb, ki so poslovale s podjetjem Snežnik iz Kočevske Reke. Ta je bila, kot je znano, vse do konca volitev zaprta in zato nedostopna tudi organom nadzora. Kriminalisti so zatem ugotovili več nepravilnosti, ena pa je postala tudi predmet obtožnice, o kateri govori odvetnik Stanovnik. Ne bi rad javno polemiziral o tem, ali gre v tem primeru za kaznivo dejanje. To ne sme biti predmet črepinjske sodbe, pač pa bo o tem odločilo sodišče. Na tožilstvu elementov za zavrnitev ovadbe, na osnovi katere smo vložili obtožnico, nismo našli. Z moje strani je prišlo do ene same napake — tekst obtožnice sem res dal novinarjem, toda z običajno pripombo, da naj o zadevi pišejo, ko bo obtožnica vložena. V tem primeru pa so prekršili dogovor in objavili članke prej.« So dobili obtožnico ali njen osnutek? »Osnutek, ki bi se še revidiral, toda s pripombo, ki sem jo že omenil.Do objave v časopisih je torej prišlo zaradi zlorabe zaupanja na strani novinarjev.« Splet vseh okoliščin je res nenavaden tudi zato, ker je bila obtožnica vložena v času, ko so se v javnosti v zvezi s privatizacijsko zakonodajo do skrajnosti zaostrili očitki o delovanju direktorskega lobija, kar je tudi mnenje predsednika vlade. Za povrh je bilo omenjenih 38 ljudi obtoženih zaradi kaznivega dejanja zoper bivšo Jugoslavijo. »Očitek o tem, da sem skrbno izbral trenutek, kdaj bpm vložil obtožnico, je bos. Nav- sezadnje blokada privatizacijske zakonodaje traja že zelo dolgo. Obtožnica doslej ni bila vložena samo iz objektivnih razlogov — namestnik tožilca v Kočevju je ni mogel pripraviti prej, ker je bil od pomladi večkrat poklican v teritorialno obrambo, bil celo ranjen' med vojno, zatem pa tudi na dopustu. Drugače bi bila vložena že junija. Sicer pa mi gre govorjenje o rdečih direktorjih osebno zelo na živce. Politiki se med seboj ločujejo po strankah. Osebno pa do ljudi ne vzpostavljam odnosov po strankarskih barvah. Poznam kar nekaj direktorjev, toda nobenega še nisem nikoli vprašal, v kateri stranki je. Tudi ljudi na tem tožilstvu ne. In jih tudi ne bom. To me ne zanima. Za moje delo, življenje in počutje so to zelo nepomembni podatki. Sploh pa — kdo so rdeči direktorji? Gre morda za kakšno tajno organizacijo, tajno stranko? Tega, da bi pri nas imeli komunistično stranko, ne vem. Jaz je ne poznam. Obstaja morda kakšna?« Prenovitelji veljajo za njihove naslednike. »Kolikor vem, to sem dobro slišal in tudi bral v časopisu, so se temu odpovedali. Zamenjali so tudi zastavo. Nobena stranka nima rdeče, revolucionarne zastave, SDP pa se je odpovedala tudi revolucionarnim načelom. Povedali so, da sestopajo z oblasti in da bodo oblast začeli deliti z drugimi ljudmi, začeli so se obnašati, kot se obnašajo socialdemokrati po drugih državah. Torej: ne poznam rdečih ljudi, poznam pa veliko ljudi, ki so krvavi pod kožo. To pa so vsi, jaz, vi, pa tudi vsak drug na tem svetu. Kjer je denar, je vedno tudi skušnjava.« Zakaj obtožnica zaradi neplačevanja obveznosti za bivši zvezni sklad za nerazvite? »Zakaj ne? Slovenski kazenski zakon določa, da je kaznivo, če organizacija ali kakšna druga pravna oseba zato, da bi si pridobila protipravno premoženjsko korist, hudo zlorabi pooblastilo pri izpolnjevanju obveznosti do družbene skupnosti, če ne da družbeni skupnosti sredstev, ki ji pripadajo po predpisih. Obtoženi so storili prav to, izognili so se plačilu obveznosti za nerazvite predele v Jugoslaviji. Verjamem, da so ta denar morda porabili za gradnjo kakšne ceste, trgovinico ali športni klub Sloveniji. Nikoli nisem trdil, da so se osebno okoristili z njim, čeprav niti to ni povsem izključeno. Toda če njihove organizacije niso plačale teh obveznosti, so jih drugi v Sloveniji morali plačati toliko več. Država, ki ima moč in legitimnost, mora take zadeve preganjati.« Bi ne bilo treba preganjati tudi slovenske vlade, ki se je lani odločila, da ne bo več plačevala prispevkov v zvezni sklad za nerazvite? »Quod licet lovi, non licet bovi, kar je dovoljeno Jupitru, ni dovoljeno volu, so rekli Rimljani. V tem primeru je šlo za politično odločitev.« Ena od reakcij na to obtožnico je bila tudi naslednja: ali nima ljubljansko temeljno tožilstvo veliko število težkih primerov, ki jih še ni razčistilo, Trenda, afere Delavska enotnost itd.? »Po internem dogovoru na tožilstvu nobena zadeva ne sme ostati dlje kot šest mesecev. V tem času jo moramo torej posredovati sodišču. In tega se na tožilstvu bolj ali manj držimo. Prav sedaj je višje tožilstvo pri nas opravilo svojo revizijo in ugotovilo, da je odstotek zadev, ki bi pri nas ležale dlje kot pol leta, zanemarljiv. S kriminalom belih ovratnikov pa so na splošno večje težave, saj so storilci prebrisani ljudje, predpise poznajo bolje kot kriminalisti in jim je težko priti na sled. Ta dejanja so veliko teže dokazljiva. Delavska enotnost? V zvezi z DE vodimo pet zadev. V dveh primerih smo že vložili obtož- DELO stran 23 nico, preostale tri pa so v preiskavi, torej so vse na sodišču. Ne vem, kdo ima ta primer v rokah. Po zaostalih stvareh je treba vprašati tudi na sodišču, ne samo pri nas.« Dejali ste, gospod Miklavčič, da vas ne zanima politična opredeljenost ljudi, vaših tožilcev. Ste vi v kakšni stranki, in če, v kateri? »Maja lani, po volitvah, sem se včlanil v socialdemokratsko stranko. Plačujem članarino. To je vse. Nisem pa noben zastavonoša. Do tega mi ni. Pa so me takrat, ko so stranke ustanavljali, zelo vabili k mnogim.« Pravite, da nobenega svojega tožilca niste spraševali po strankarski pripadnosti. Najbrž to ni bilo potrebno, verjetno vam je kdo kar sam povedal. »Pri kosilu ali malici je kdo omenil, da so imeli včasih partijsko celico, ki pa je lepega dne razpadla in takrat je bilo zanje zadeve konec. O tem, ali je kdo v tej stranki ostal, se’ morda včlanil v kakšno drugo, pa ne vem nič. In tudi nočem nič vedeti. S tem nimam kaj početi.« Človek bi pričakoval, da tožilci, pa tudi sodniki niste v strankah. Ali ne bi bila neodvisnost bolj zanesljivo zagotovljena? »Gotovo. Kolikor vem, je to tudi stališče socialdemokratske stranke. Ko sem se vanjo včlanil, še nisem razmišljal o tem, da bi se zaposlil na tožilstvu. V prihodnje bo tako, kot bo določala ustava. Kar se mene tiče, se iz stranke lahko pri priči izpišem.« Zelo osebno vprašanje: ste sin Franca Miklavčiča, kije bil zaradi sovražne propagande po 133. členu v zaporu. Ali... po členu 118. Ta je takrat obravnaval mišljenjske delikte. Je to pustilo na vas kakšen pečat? Navsezadnje je bilo to zelo boleče za celotno družino. »Družina je bila takrat res precej prizadeta. Toda od tega je že zelo daleč, to se je zgodilo leta 1976. Takrat sem bil na fakulteti.. . Ste imeli tudi vi, kot se je v takih primerih pogosto dogajalo, zaradi tega osebne težave? So vas šikanirali? »Kot študent prava nikdar. Malo se je zapletlo, ko sem na sekretariat za pravosodje, kjer sem imel štipendijo, prinesel diplomo in predlagal, da bi šel delat pravosodni izpit. To so odklonili, rekli, da mi tudi štipendije ni treba vrniti — toliko pošteni so bili — in tudi pripravništva nisem mogel opraviti v Ljubljani. Zato sem moral potem oditi v Koper. Odločbe ali česa podobnega o tem nikoli nisem dobil. Po ljubljanskem sodišču sem se moral takrat malo tihotapiti, toda to je bilo tudi vse.» Mnogi ljudje, ki so doživeli take travme, nosijo v sebi bolečino, zagrenjenost. Nekateri, tudi na zelo izpostavljenih položajih, ne morejo preko tega, so maščevalni.. .Ste kdaj pri sebi zaznali skušnjavo po maščevanju? »Na začetku je v človeku neka zadrževana jeza. Toda to potem preprosto mine. Pri svojem očetu nisem opazil niti kančka maščevalnosti. Niti mu ni prišlo na misel, da bi zahteval obnovo postopka, vložil zahtevek za varstvo zakonitosti ali kaj podobnega. Vse skupaj preprosto pušča pri miru. Zgodilo se je in je tudi minilo.. .Ni prišel k tožilcu Drobniču, s katerim se pozna vsaj iz stranke. Nad kom naj se potem maščujem jaz? Kaj človek sploh pridobi z maščevanjem?« Mogoče le nekakšno zadoščenje ... »Tako razmišljanje se mi zdi noro. Zgodi se, da se s kom ne strinjam, toda o problemu, o kakšni zadevi. . .Sem privrženec racionalnega, nečustvenega obravnavanja zadev. Maščevalnost pa sloni na čustvih. Nad kom? Jaz na svet ne gledam tako. S tem nimam kaj početi. Vesel sem, če si človek premisli — Kučan si je premislil. Vsak si lahko premisli. Do tega ima vsak pravico. Enako kot do zmote.« Mija Repovž ZASEBNE MEDICINSKE SVETOVALNICE Zdravniki, M © popoldne ofrrtniki Že nekaj časa, predvsem pa po jesenski zdravstveni stavki, vznikajo v Sloveniji (skoraj kot gobe po dežju) medicinske svetovalnice, ki bi jim težko rekli zasebne ambulante, vendar so prav to ali pa bodo ordinacije nekoč še postale. Gre za najelegantnejši »ovinek« do prave zasebne prakse, ki so ga začeli delati zdravniki. saj jim zakonodaja dovoljuje prodajo intelektualnih storitev. Tam. kjer se država obira, v obilju ponuja — luknja v predpisih. Nedavno je dr. Vanja Jelinčič, specialist za ženske bolezni in bolezni dojk. odprl svojo Svetovalnico za zdravo življenje. Uredil jo je v svoji hiši na Humu v Goriških Brdih. Pacientke sprejema v popoldanskem času, ker ima dopoldne redne delovne obveznosti v šempetrski bolnišnici oziroma v novogoriškem zdravstvenem domu. Naj omenimo, da velja dr. Vanja Jelinčič za enega najboljših specialistov za bolezni dojk v Sloveniji. Tako poroča tržaški Primorski dnevnik. Dr. Vanja Jelinčič je dopisnici Dela Slavici Črnici pojasnil, daje svetovalnico registriral kot dopolnilno obrt in tako zdaj vsaj delno uresničil že pred nekaj leti zasnovane načrte. »Privatizacija v zdravstvu lahko omogoči konkurenco. Prav konkurenčna klavzula preprečuje razvoj zasebne zdravstvene dejavnosti, ki bi gotovo pokazala, kakšen obseg zdravstva je racionalen,« je med drugim razložil novogoriški zdravnik in dodal, da ima Slovenija v primerjavi z Evropo izjemno razvito zdravstveno varstvo žensk glede na število specialistov na tem področju. Jelinčič ni edini med nezadovoljnimi slovenskimi zdravniki. Že če malce pobrskamo po časopisnih oglasih, lahko zasledimo vse več primerov, ko posamezni zdravniki ponujajo svoje nasvete. Mnogi jih ponujajo že dolgo. Na primer okulisti pri optikih, dermatologi v kozmetičnih salonih, fizioterapevti v fitness centrih . . . Zdaj postajajo svetovalnice same po sebi umevne tudi za ginekologe, interniste. kirurge, ortopede, zdravnike splošne medicine ... Še ta mesec bi (po vseh obljubah sodeč) v skupščini Republike Slovenije morali obravnavati in tudi sprejeti zakon o zdravstvenem varstvu, ki naj bi med drugim dovolil tudi zasebno zdravniško prakso. Verjetno bo to zadnje ali pa vsaj ena zadnjih dejavnosti, ki jih bo država dovolila opravljati zasebnikom. Problem pri tej zasebni praksi pa je t. i. »konkurenčna klavzula«, zaradi katere je omenjeni zakon tudi najbolj sporen. Večina zdravnikov (to priča tudi anketa, ki so jo opravili) zatrjuje, da bi morali vsaj v prehodnem obdobju dovoliti, da bi zdravniki zasebno prakso začeli postopoma, ob rednem delu. Razlogov je več. Najprej zato, da bi imeli dovolj časa in bi postopoma pridobivali paciente, potem zato, da bi ugotovili, ali jim tak način dela sploh ustreza, ali zmorejo nakupiti opremo, pripraviti prostor. .. Gre seveda za številne nejasnosti. Prav malo je takih, ki bi se namreč odločili za neki posel, ne da bi vsaj približno vedeli, kaj jih čaka. Zdravniki zaradi vseh teh nejasnosti pričakujejo, da bi jim pri tem prehodu do popolne zasebne prakse sistem tako ali drugače pomagal. Da jim ne bi bilo treba dajati odpovedi v državni ustanovi in začenjati tako rekoč iz nič. Predlagani zakon pa zahteve prav to, kar večini ne more ustrezati, in tako favorizira le posamezne (zelo redke) zdravnike. Matija Malešič, podpredsednik republiškega izvršnega sveta, nam je ob našem kritičnem vprašanju o ovirah v zakonu, ki prav gotovo ne bodo spodbudile zasebništva, odgovoril takole: »Ne strinjam se, da z zakonom zaviramo zasebništvo. Storili bomo vse potrebno, da omogočimo privatizacijo tudi na področju zdravstva. Dolžni pa smo spoštovati določila konkurenčne klavzule in razmejiti delo med zasebnim delom in delom v javnem zdravstvenem zavodu. Omogočanje zasebnega dela poleg dela v javni zdravstveni službi bi po našem trdnem prepričanju zaviralo proces prave privatizacije. Tako bi ohranili celoten obseg javne zdravstvene službe ob zasebnem (popoldanskem) delu. Zasebniku, ki bo opravljal zasebno dejavnost, nameravamo omogočiti tudi delo na račun zdravstvene zavarovalnice, kjer bo lahko zasebnik enakovredno konkuriral za opravljanje zdravstvene dejavnosti z javnim zdravstvenim zavodom. Popoldanskega dela pa v nobenem primeru ne bi mogli zagotoviti na račun zdravstvenega zavarovanja. Tudi v tujini je hkratno opravljanje dela v javni in zasebni praksi prej izjema kot pravilo. Predvidevamo pa, da bi lahko zdravnik, ki opravlja zasebno prakso, sklepal pogodbe z javnim zdravstvenim zavodom, če se bo javni zdravstveni zavod zanimal za njegovo delo. Pri hkratnem opravljanju dela v javnem zavodu in zasebni praksi pa je treba upoštevati tudi to, da je dosledna razmejitev zelo težavna. Predvidevamo tudi, da bi zdravnik, ki bi se odločil za zasebno zdravstveno dejavnost, imel možnost najemanja prostorov, tudi od javnih zdravstvenih zavodov, zlasti v tistih krajih, kjer bi bila zasebna praksa zaželena in bi zdravstveno dejavnost lahko zasebnik opravljal bolj racionalno kot javni zdravstveni zavod.« Tako ministrski podpredsednik. Slovenski zdravniki pa se sprašujejo, zakaj naj bi pravzaprav hkratno opravljanje zasebne prakse in rednega dela v javni ustanovi oviralo proces privatizacije. Prepričani so o nasprotnem, zato je tudi vse več medicinskih svetovalnic. Množijo se zato, ker dopuščajo prodajanje intelektualnih storitev tudi kot dopolnilno dejavnost oziroma popoldansko obrt. Res je v tujini hkratno opravljanje dela v javni in zasebni praksi »prej izjema kot pravilo«. Predvsem zato, da ne bi prihajalo do izkoriščanja javnega sektorja v zasebne interese. Toda v tujini zdravniki niso v zadregi pri odpiranju zasebnih ordinacij. Mnogim, s katerimi smo se pogovarjali, pa je že jasno, da je trenuten položaj zdravstva nekoliko podoben tistemu, ki je doslej veljal predvsem za zobozdravstvo. Mnogi zobozdravniki so zaradi oglušelosti državnega aparata delali in še delajo na črno. Zdravniki si na črno niso upali delati, zato pa so »svetovalnice« kot nekakšne preizkusne zasebne ordinacije ta trenutek zanje najprimernejša prehodna oblika. Podpredsednik Malešič pa ni povedal, kako je z razliko, ki jo zakon o zdravstvenem varstvu dela med javnimi ustanovami in zasebno prakso. Po tem zakonu bo za prostore in opremo (ter amortizacijo) v javnih ustanovah skrbel ustanovitelj (država), zasebnik pa si bo moral izredno drage naprave in prostore priskrbeti sam, ali pa jih za drag denar najeti od državnih ustanov. Že tu gre za neizenačenost zasebnega in javnega sektorja, še posebej če upoštevamo, da si večina zdravnikov pravzaprav ne bo mogla priskrbeti opreme, saj sodijo zaradi svojih dolgoletnih nizkih osebnih dohodkov med revnejše ali kvečjemu povprečno situirane družbene sloje. Toda zasebniki in podjetniki se bodo že kako znašli! Na to marsikdo računa. Že zdaj obstajajo posamezni primeri, ko kak tuj podjetnik ponuja drago medicinsko opremo (kot lasten vložek v novo mešano podjetje), pri nas pa naj bi zdravnik vložil svoje znanje in trud — delovno silo. Takih primerov pa je seveda še zelo malo. Ustanavljanja svetovalnic v Sloveniji zdaj nihče ne ovira. Na občinskih upravnih organih so nam povedali, da jih pravzaprav niti ne zanima, za kakšne vrste svetovanja gre, ko posamezniki odpirajo obrt. Prvo leto jih niti ne obdavčijo, drugo leto priznajo 66 odstotkov olajšav od odmerjenega davka, tretje leto 34 odstotkov olajšav itd. Bodoči zasebni zdravnik se mora samo odločiti, ali bo zanj primerneje, ali bo svetoval kot obrtnik ali pa kot podjetnik. Podjetje bo seveda teže ustanovil kot odprl obrt, zato pa lahko kot podjetnik kasneje vlaga v razvoj podjetja in tako postane upravičen do nekaterih davčnih olajšav. Bolnikom se ne bo treba dolgo privajati na nove oblike zdravstvene ponudbe. Pravzaprav je vse manj pomislekov proti takim svetovalnicam, čeprav marsikoga morda vsaj na prvi pogled spominjajo na številne alternativne oblike zdravljenja, ki so se razmnožile v preteklih obdobjih. Počasi pa vendarle spoznavajo, da bodo v svetovalnicah sprejeti skorajda ob katerikoli uri, da bodo deležni še več prijaznih besed in pomoči, na vrsto bodo prišli, kadar bodo hoteli, z zdravnikom bodo lahko vzpostavili bolj neposreden odnos in oseben stik, imeli bodo na razpolago dovolj časa za temeljit pomenek... da gre torej za zametek zasebne zdravniške prakse. Skušali smo zvedeti, koliko računajo v takih svetovalnicah za povprečen pregled in od nekaterih dobili podatke, da računajo med 400 in 600 tolarji... In če bi se ob sedaj zastavljeni zdravstveni politiki in ob sedanjih razmerah primerilo, da bi ta zdravstveni sistem popolnoma razpadel, na kar mnogi resno opozarjajo, si bodo ljudje pač morali poiskati svoj zdravstveni sistem. Boris Šuligoj Foto: Joto Žnidaršič DELO 24. stran seeno bi vas prosil, če ocenite ekonomsko politiko vlade z vašega, podjetniškega stališča. Inflacija in slab denar gotovo škodujejo podjetjem? O gospodarski politiki mislim, da ni dovolj jasno oblikovana in izostrena. V gospodarstvu skratka ne prejemamo stabilnih signalov. kaj naj prilagajamo in kako naj se obrnemo, da bomo po svojih močeh in zmožnostih poiskali kar najboljšo pot. Ne glede na vse to bi bilo poenostavljeno domnevati, da dve ali tri poteze rešujejo splošno nestabilne pogoje poslovanja. Ste eno redkih podjetij, ki je v recesijskih časih povečalo proizvodnjo, produktivnost in izvoz. Ekonomska politika, namerno ali ne, je bila usmerjena v blažitev recesije. Takoj po 8. oktobru je bilo denarja v obtoku preveč. Očitno za druge. Vaše plače so pod slovenskim povprečjem? Mislim, da enostranske krivde ni. Ostal bom pri Gorenju, ker sistem vsaj do določene mere poznam. Prednost našega podjetja vidim v tem, da je od leta 1983 trmasto vztrajalo pri izvozni usmeritvi, ne mislim samo na izvoz izdelkov, ampak na celovito integracijo v zunanjetrgovinske tokove, trg kapitala in znanja. Čeravno je bilo včasih slajše prodajati doma, z veliko večjimi dobički, se nismo dali premamiti. SOBOTNA PRILOGA MITJA JENKO, PRVI MOŽ GORENJA Ljubljana, 7. decembra 1991 Severno od Rima, zahodno od Dunaja podobnih še kar nekaj podjetij, tudi z boljšimi rezidtaii. Vendar čas ni hvaležen za napovedi, saj jih lahko že jutri na glavo postavi popolnoma spremenjen položaj na trgu. Omenili ste preobrazbo v delniško družbo. Kako se boste lastninsko preoblikovali, saj niti pravni okviri niso znani? Lastninski problem po naše ni edini in najbolj ključen. Jemljemo ga kot enakovreden sestavni del procesa, ki je povezan s poslovno reorganizacijo in spremembo finančne strukture. Proces smo začeli razmeroma zgodaj skozi prej omenjeni projekt internacionalizacije, v nekaterih pogledih že prej. Evropski tokovi gredo v decentralizacijo upravljanja proti profitnim centrom in temu smo prilagodili našo strategijo. Na ravni korporacije smo spremembe zastavili še pred uveljavitvijo zakona o podjetjih iz konca leta 1989. Projekt smo pospešili takoj, ko je to dopuščala nova jugoslovanska zakonodaja. Lani smo dokončali prvo fazo nreo- Naslednji razlog, da zdaj nismo toliko občutljivi na splošno recesijo, je naš projekt notranjega spreminjanja, projekt internacionalizacije koncerna, ki smo ga začeli jeseni 1989, reorganizacija poslovnega sistema pa je stekla aprila 1990. Imenovali smo jo avtonomna decentralizacija, kar je pomenilo razgradnjo skupnih izvedb sozda Gorenje, nalog, ki so bile prej koncentrirane izven podjetij. Ce se spomnite, smo nekoč govorili celo o štirih stebrih sozda, kar je v bistvu izločilo komercialno, finančno, razvojno in prodajno servisno dejavnost iz podjetij. Na nek način so bila torej podjetja invalidna. Zanje se je proces končal s produkcijo in prodajo blaga Gorenje Commercu. Dejansko pa je poslovni dogodek zaključen, ko podjetje za prodano dobi denar. Skozi projekt internacionalizacije smo rigidno organizacijo sistema razgradili. Poslovne funkcije, tudi ljudi in odgovornost, smo prenesli v podjetja, s čimer so postala povsem pristojna za svoje operativno poslovanje. Ce tega ne bi storili leta 19.90, sem prepričan, da ne bi preživeli. V času tržnih blokad ljudje iz podjetij preprosto ne bi razumeli, da Commerce blaga ne more prodati ali Interna banka izterjati plačil. Prenašanje odgovornosti za operativne odločitve tja, kjer se izvajajo, je skratka okrepilo trdoživost Gorenja na vseh ravneh. Ima sprememba strukture kakšno zvezo z obdobjem, ko je bilo Gorenje v škripcih. Je bila toga organizacija odločilna za to, da se izvleče iz krize? Sam tega ne povezujem s poslovno uspešnostjo, marveč z zakonodajo. Prej je bila puščica usmerjena od spodaj navzgor. Vse pristojnosti je imel formalno delavec, ki jih je delegiral na druge ravni, seveda tudi odgovornost. Vemo sicer, da je bila hiša zgrajena na nikogaršnji lastnini in kako je samoupravno sporazumevanje delovalo. S preobrazbo v delniško družbo, z iskanjem zunanjih lastnikov, s prelaganjem anonimnega kapitala na razvojni sklad gradimo novo hišo, katere temeljni kamen je kapitalska osnova. Naj dodam še, da smo v procesu decentralizacije vendarle izgubili del združevalne energije poslovnega sistema. Hočem povedati, da se še gibljemo v mrtvem teku. Produkcijo sicer fizično povečujemo, a finančni učinki še zdaleč niso takšni, kakršni bi bili v normalnem poslovnem okolju. No. vsaj navzdol ne gremo in zbiramo moči za izhod iz recesijske spirale. Prepričan sem, da je nam brazbe, preoblikovali Gorenje v koncern in seveda vsa podjetja v družbe z omejeno odgovornostjo. Ta faza ie zakliučena še na osnovi družbenega kapitala. S tako imenovano navzkrižno zamenjavo deležev smo oblikovali lastninsko osnovo, ki je bila podlaga uprav-ljalskemu sistemu. Letos končujemo drugo fazo lastninskih sprememb, po katerih bo Gorenje delniška družba. Eden ciljev lastninske preobrazbe je pritegniti zunanje investitorje in delničarje. Protislovno je, če je podjetje lastnik samega sebe? Naš namen je povsem jasen. Zgodaj smo spoznali, da je Gorenje prevelik zalogaj za privatizacijo, ki bi jo lahko financirali sami, bodisi znotraj ali s pomočjo zunanjih poslovnih prijateljev. Po tem, kar bo predpisal zakon, naj zaposleni participirajo do najvišje možne meje razdelitve ali popustov pri odkupu lastnine, ker so pač .ustvarjali Gorenje. Preostali del nikogaršnjega družbenega kapitala bomo na neki način parkirali v okviru sklada za razvoj. To je mogoče opraviti celo pred sprejetjem zakonodaje, in kolikor vem, so nekatera manjša podjetja tako tudi storila. Po takem koraku podjetje ne bo nikoli več fiktivna lastnina samega sebe. Odprli bomo prostor za izdajo dodatnih delnic, proces iskanja institucionalnih kupcev in zasebnikov, skratka pot do svežega kapitala. Ponovim naj, da je velikost Gorenja njegova posebnost. Odločili smo se, da skupno podjetje ohranimo kot poslovni sistem, kar pomeni, da bo naše lastninjenje potekalo skozi partnerstvo med državo in koncernom Gorenje. Udeležba managerjev v lastninjenju je dokaj razvpita tema. Nasilno odcepljenje podjetij na manjša, da bi zadostili pričakovanim lastninskim merilom, je lahko škodljivo. Sami ste rekli, daje ohranitev poslovnega sistema vaš cilj — Kar se tiče iskanja lastnikov za dani družbeni kapital, se ne razlikujemo od povprečnega slovenskega podjetja. Močno smo torej pod-kapitalizirani in narobe bi bilo, če bi ravnali drugače. V preteklosti je bilo namreč racionalno najemati posojila pri bankah, ker je bila obrestna mera realno negativna. Vrhu tega nam je lanskih sedem Markovičevih dinarjev za marko dodatno poškodovalo premoženjsko bilanco. Kot veliki izvoznik smo morali izvoz še okrepiti, ker je prodaja doma upadala; proizvodnje nismo zmanjševali, vhodne cene pa so poskočile. KAKO NAPREJ, UNIVERZA? od zunaj Ker je univerzni učitelj tisti, ki najbolje pozna svoje področje, univerza brez avtonomije ni univerza■ Ker pa se noben sistem, potem ko je dosegel ravnovesje, ne spreminja več, če se zunanje razmere ne spremene, potrebuje univerza spodbudo od zunaj, da bo odprta v svet, tekmujoča, uspešna. akšno univerzo imamo. Univerza v Ljubljani je nastala po prvi svetovni vojni. Skromno. Počasi je rasla po številu študentov in učiteljev ter po kvaliteti. Po drugi svetovni vojni je bila rast hitrejša. Tako je bilo tudi z univerzami drugod po Evropi. Ker se je tedaj hitro povečalo tudi število učiteljev, so bili kriteriji za sprejem v učiteljske vrste milejši. To je imelo dolgoročne posledice. Sposobni učitelji so zbirali okoli sebe najbolj sposobne. Manj sposobni so se sposobnih bali ali pa oddelki s takimi učitelji za sposobne niso bili privlačni. K negativni selekciji je ponekod prispevala tudi pričakovana lojalnost do povojne politike. To velja zlasti za tiste fakultete, na katere je Mitja Jenko, od 1. aprila letos vodilni človek poslovodnega odbora koncerna Gorenje, nerad govori o vodenju slovenske ekonomske politike. Vsak naj pač opravi delo, za katero je najet ali plačan in zanj odgovarja. Kot pravi, je njegovo mesto v strukturi koncerna natančno določeno, osnovna dolžnost vodilne ekipe pa je delanje poslov. Danes imamo v povprečju 26 ali 27 odstotkov lastnega kapitala v primerjavi s celotno premoženjsko bilanco Gorenja. To je nekje med slabim in srednjim. Kar se tiče managerskega odkupa, vodilni niso nič posebnega in bomo kot drugi delavci participirali, kolikor bo dopuščala zakonodaja. Druga plat iste medalje je dokapitalizacija. Sam sem privrženec prednostnih delnic, za družbeni kapital, uporabljajo pa naj tisti, ki prinašajo svež kapital. Ko bodo novi lastniki imenovali upravni odbor, bomo managerje stimulirali po metodah, ki so običajne v mednarodnih financah; recimo, del plačila v opcijah, kar pomeni možnost nakupa lastniškega deleža pod določenimi pogoji. To seveda leti na dodatne delnice, ne pa na delitev tega, kar danes imenujemo družbeni kapital in kar zakon okvirno določa po 30.000 tolarjev na glavo. Že oglodana kost lastninskega preoblikovanja je prav ta družbeni kapital. Koliko je pri vas tega anonimnega poslovnega sklada? O absolutnih številkah ne bom govoril. Lahko povem, da je znesek razmeroma prenizek. Če hočete v razmerju do materialnih naložb, smo nekako uravnoteženi s poslovnim skladom. K temu je prispeval tudi obračunski sistem, revalorizacija pa še marsikaj. Morate vedeti tudi, da je naša veja delovno intenzivna in materialno izjemno pretočna, kar zahteva delež obratnega kapitala. Lahko, prosim, dopolnite podobo finančnega stanja s stopnjo zadolženosti? Konec leta 1991 lahko ugotovim, da tržne deleže v izvozu povečujemo. Ob upadanju • prodaje na domačem trgu je 10-mesečna proizvodnja še vedno nad lanskim obsegom. Ne trdim, da je storjeno vse, vendar je do določene mere okolje prijaznejše do izvoznikov kot lani, tako da z notranjimi prilagoditvami hitreje vrtimo poslovni ciklus. Navzlic zamrznjenim terjatvam na jugoslovanskem trgu smo obrat kapitala približali načrtom. Povedano drugače, razmerje med trajnim kapitalom, ki sem ga omenjal prej- in celotnim sredstvi, je 1 : 3,9. Po zaslugi tega smo zadolženost znižali za kar nekaj indeks- nihtočk. Tuji in domači bančniki nas kreditirajo približno v enakem razmerju. Tujina seveda na podlagi realnega premoženja, ki ga imamo zunaj. Če računam na kakšnih 1,3 milijarde mark letošnjega prometa Gorenja, smo pri bankah zadolženi za nekaj več kot enomesečno realizacijo. Po različnih tečajih, ki so v uporabi, zadeve sicer težko ocenim. Vseeno naj povem, da imamo od 70 do 75 milijonov mark domačih posojil, od tega 30 milijonov dolgoročnih, s 60 milijoni mark pa nas spremlja tujina. Ste morda med 110 grešniki, ki jih je nedavno omenjal guverner banke Slovenije France Arhar, ko je ponazoril kontaminiranost posojil domačih bank? Izjave guvernerja natančno ne poznam. Lahko pa povem, da Gorenje letos ohranja proizvodnjo, redno plačuje zaposlene, strinjam se, da prenizko v primerjavi z rastjo produktivnosti, a po naših poslovnih zmožnostih. Redno plačujemo carine za 18 do 20 milijonov dolarjev mesečnega uvoza in druge ostale dajatve ter obresti bankam. Po tej logiki torej ne bi smeli soditi med grešnike bank. ne vem pa, ali so za oceno okuženih bančnih naložb uporabljena še kakšna druga merila. V zadnjih dveh mesecih so banke znova uporabljale revalorizacijo obrestnih mer. Sicer pa so bile obrestne mere napadane tudi z finančnega ministrstva, češ da so previsoke, dejansko pa so realno negativne. Drži, da so obresti strahovit napor za gotovinski tok podjetja, njegovo likvidnost. Banke se obnašajo različno. Nekatere zahtevajo tudi plačilo revalorizacijskih obresti, druge ne. Gorenje je letos plačevalo tudi del revalorizacijskih obresti in na ta način smo se pravzaprav razdolževali, saj smo z visokimi obrestmi odplačali še del glavnice. Problem nastopi, če podjetje nima uravnoteženih prilivov in odlivov. Če mora potem plačati še visoke obresti, bo hitro zdrsnilo med tiste, ki banko kontaminirajo. Drugi problem je dohodkovni. Kot velik izvoznik večkrat opozarjamo, naj pristojni revalorizacijo posojil in rast tečaja uskladijo, sicer bomo ponovili napake gospoda Markoviča. Kakšna pa je konkurenčnost avstrijskih in domačih bank, če primerjate pogoje kreditiranja? Nekako pred tremi tedni smo imeli kar visok obisk iz največje avstrijske banke. Dunaj ni tako daleč od Ljubljane, a so bili ljudje presenečeni nad tem, kar dnevno poslušajo o Jugoslaviji, mi pa smo jim pokazali, da proizvodnja teče normalno in v redu. Njihov nasvet je bil podoben temu, kar že dlje poslušamo od partnerjev — privatizirajte se, zagotovite pravno varnost in vsako vašo finančno zahtevo bomo resno obravnavali. V tem trenutku s tujci seveda poslujemo preko našega holdinga in enot v tujini. Ne bom rekel, da so bili pogoji naših bank na daljši rok bistveno slabši od tujih. Sami ste omenili, da so obrestne mere visoke, a še vedno realno negativne. Bistveno drugačna kvaliteta so stabilni pogoji na tujem. Kaj delamo v Gorenju zdaj? Pred spremembami tečaja se skušamo zavarovati tako. da se sproti znebimo deviznih kreditov ali kreditov z devizno klavzulo. To seveda moti proizvodni proces, zlasti takšnega obsega, kot ga ima Gorenje. Kako ocenjuje delovanje notranjega deviznega trga? Zadržujete devize zunaj? Ves čas ravnamo racionalno. Vsaka redka stvar ima ceno, če ne tako. pa kot opcija, možnost pravice, ki bo uveljavljena jutri. Ne bom se spuščal v ocenjevanje, za katero nisem pristojen. Kar se nas tiče. je razkorak med podjetniškim, bančnim in uradnim tečajem prevelik. Država skratka kupuje prepoceni tisto, kar pač kupuje. Mislite v okviru tistih 30 odstotkov deviznih prilivov? Zato ima proračun blizu 130 milijonov mark rezerv ... Še bolj nevarno se mi zdi, da bodo premoženjske bilance podjetja konec leta spet napačno ovrednotene, če bosta revalorizacijska stopnja in uradni tečaj daleč narazen. Preračunavanje v tolarje nam bo porušilo marsikaj, nejasna bilančna slika pa je seveda dodatna ovira, ko se s tujci dogovorjamo o kapitalskih naložbah. Kako sodelujete z vlado? Ne morem trditi, da slabo. Vsaj v konkretnih primerih, kjer se naše zmožnosti in njihove potrebe logično zlagajo. Omenim naj ministrstvo za informiranje in za zunanje zadeve, kjer sodelujemo v promociji Slovenije in s seznanjanjem bodočih predstavnikov na tujem, pač v okolju, kjer se je Gorenje že znašlo. Prej ali slej bo Slovenija mednarodno priznana in tedaj se bo bitka s političnega področja prenesla na gospodarsko. Samo priznanje ni dovolj. Pogosto ponavljam, daje Ljubljana bolj severno od Rima in bolj zahodno od Dunaja. V evropski prostor bomo torej morali in sodim, da podjetja lahko tudi kadrovsko veliko pomagajo, ko se bodo začela pogajanja o integracijah. Če vaše vprašanje meri na neposredno vladno pomoč, naj povem, da svoje probleme rešujemo sami. Časi so takšni, ko moraš računati samo nase. Z gospodarskimi resorji sodelujemo predvsem tako, da skušamo v pogovorih kar najbolj povečati stopnjo medsebojnega razumevanja. Zmanjševanje trgov uspešneje premagujete na »severu« kot »jugu«? Slovenija je zadnje leto postala prepoznavna za naše partnerje. Krčenje domačega trga (kupna moč in prodaja upadajo tudi v Sloveniji) nadomeščamo z iskanjem novih kupcev za obstoječe proizvode. To je naj hitrejša pot, saj strategija »z novimi produkti k novim kupcem« učinkuje šele dolgoročno. Nam gre za nohte zdaj in moramo kupce iskati agresivno. Prav tu nastopijo težave, saj je prva reakcija tujih partnerjev, da v Jugoslaviji divja vojna in da dobava blaga ne bo redna. Zato bi rad, da vendarle začnemo z nekim skupnim projektom seznanjanja tujine, da je Slovenija na pragu Evrope, drugačna od Jugoslavije, dežela dobrih poslovnih partnerjev, ki je sposobna producirati tržno zanimivo blago. Na jugoslovanskem trgu imate veliko prodajno in servisno mrežo. Kako urejate te odnose? Servisna mreža je v posebnem položaju, saj mora vzdrževati izdelke, ki smo jih prodajali mnoga leta. Mislim, da tudi politiki ne bodo pretiravali, ker morajo računati z glasovi svojih volilcev. Tudi tako, da imajo ti popravljen pralni stroj ali štedilnik. Večina naših delavcev ima sicer zgrajen občutek pripadnosti Gorenju. Tisto, od česar živijo, je seveda opravljanje storitev in prodaja naših izdelkov. V trgovini je podoba nekaj manj ugodna. Če zanemarim znane pritiske okolja, se ti ljudje zavedajo, da je njihovo blago vendarle iskano, da nimajo lastne proizvodnje in tudi deviz ne, če bi hoteli podobne izdelke uvažati. To je eno. Poslovne odnose pa skušamo urediti povsem preprosto — v servisih naj bi oblikovali mešana podjetja iz kapitalizacije dela zalog Gorenja Servis, lahko tudi z obveznicami, katere so tamkajšnji delavci predčasno kupili. Mešano podjetje bi poslovalo po fran-šizing pogodbi, se pravi, da bi bila osnovna sredstva v najemu. Ta so tako ali drugače zamrznjena in jih ne moremo prenašati. Kako pa je s tovarnami v Bihaču in v Dj a kovici? V Bihaču so še vedno družbeno podjetje, kar pomeni, da se kapitalsko niso povezali v koncern. Podjetje je z nami v neke vrste pogodbenem odnosu, o njegovi usodi pa se še pogajamo z vlado Bosne in Hercegovine. Naša pretekla vlaganja in terjatve bomo najbrž kapitalizirali ter oblikovali mešano družbo Gorenja in Republike Bosne in Hercegovine. Mislim, da tamkajšnji vodilni natančno vedo, da brez Gorenja izdelkov ne morejo razvijati, prodajati ali izvažati brez blagovne znamke Gorenje. V Bakoviči je ta trenutek položaj še nepredvidljiv. Tovarna elektromotorjev je delniška družba, delavci pa imajo že nekaj več kot 40- odstotni delež. Gorenje je solastnik tretjine tovarne. Ta čas je podjetje v velikih škripcih, a še posluje. To pomeni, da je izredno trdoživo in nimamo razlogov, da bi ga prepustili iz rok, čeprav dodatno seveda nič ne investiramo. Kakšne so posledice oženja gospodarskega prostora na jugu in kolikšne so vaše terjatve? Prvi znaki upadanja prodaje so sledili takoj po znanih dogodkih v Cankarjevem domu konec leta 1989. Februarja 1990 smo še prodali za standardnih 300 ali 350 milijonov dinarjev, prodaja pa je hitro zdrsnila v aprilu in poletnih mesecih. Lahko rečem, da je tedaj naša ladja podrsala s trebuhom po dnu. Na srečo smo preživeli čas, ko je domača prodaja upadla na vsega 50 milijonov dinarjev tako da smo se preusmerili v izvoz. Hkrati smo začeli z vrsto racionalizacij, o katerih sem govoril prej. Naša strategija je obdržati tržne deleže. To seveda ne pomeni, da bo promet enako velikega obsega. Hitro upada, saj tri mesece niti fizično ni mogoče pošiljati blaga na jug. Glede terjatev je zadeva v številkah približno takšna — od skupaj 13 milijard neto dinarjev terjatev slovenskih podjetij je naših okoli 8 ali 9 odstotkov. Kar precej smo jih odpisali, seveda smo v knjigah, kako in koliko bodo izterjane, pa težko napovem. Če nekoliko poenostavimo, je viadno stališče, da na jugoslovanski trg kar pozabite. Koliko let, denarja in truda je potrebno, da na nekem trgu prodreš? Prebijanje ledu veliko stane, denarja ali kakšnih drugih koncesij. Ne vem za druge, a v beli tehniki moramo letno vlagati kakšnih 5 odstotkov realizacije v razvoj. V prvih petih letih moraš gotovo dodati še 5 odstotkov zraven, če hočeš do tržnega deleža z novim produktom. Ne mislim samo na prodajo. Podjetje je realno vredno toliko, kolikor ima tržnih deležev na različnih koncih. Takšna je njegova dejanska teža ali cena. Kolikšen bo naš tržni delež na trgu jutrišnjih balkanskih držav, skratka igra veliko vlogo tudi v naših razgovorih s tujci. Pa vaš komentar stališča vlade? Za vladno stališče odgovarja vlada. Naša naloga je proizvajati in sklepati posle. Iztok Jurančič želela imeti politika posebej močan vpliv. Negativna selekcija učiteljev pa je povzročila, da se na take študijske smeri sposobni študentje niso radi vpisovali. Univerzi v Ljubljani seje pred tridesetimi leti pridružila še Visoka šola in pozneje Univerza v Mariboru. Težave Ljubljanske univerze je niso obšle. Ker je bila njena rast hitrejša, so tudi težave večje. Če se vprašamo, kako visoko kotira v svetu naše visoko šolstvo, bo odgovor odvisen od tega, katere fakultete ali bolje oddelke primerjamo z ustreznimi oddelki v tujini. Nekateri oddelki so nad svetovnim povprečjem. Učitelji na takih oddelkih so v svetu, poznani, njihove študente pa rade sprejmejo na podiplomski in podoktorski študij tudi najboljše univerze. Za vse oddelke pa to ne velja. Kakšno univerzo si želimo. Seveda takšno, da bo tekmovala v znanju in kakovosti v evropskem in svetovnem merilu na vseh področjih. In takšno, da bo ponudila gospodarstvu in družbi kadre, ki jih bodo uspešno vodili. Prva želja je gotovo utopična. Slovencev nas je dva milijona. Če naša nadarjenost ni mnogo večja kot nadarjenost pri drugih narodih, najdemo med posebej sposobnimi v eni generaciji kvečjemu nekaj sto ljudi, ki jih potrebujemo za znanost, gospodarstvo, politiko, umetnost. Visoko šolstvo potrebuje nekaj desetkrat več učiteljev. Pa tudi za študente velja ocena, da samo nekateri zmorejo univerzno raven. Povsod torej ne zmoremo biti na vrhu. Na nekaterih področjih pa bomo to zmogli. Katero je to področje, bo vselej odvisno od posameznikov, ki voz vlečejo. Ti bodo dvigovali raven svojega oddelka, svoje univerze, prenašali bodo znanje na kolege in študente in vzdrževali ustvarjalno klimo v svoji okolici. Okoli njih se bodo nabirali dobri študentje. Odhajali bodo v svet, vendar se bodo domov v urejene razmere in delovno ter kreativno okolje radi vrnili. Po drugi strani pa potrebuje gospodarstvo tudi zanesljive in kvalitetne strokovnjake, ki jih izšola dobra strokovna šola. Kako doseči, da bo kvaliteta visokega šolstva rasla. Kvaliteta visoke šole in univerze lahko raste le. če je vsak oddelek pripravljen, vselej sprejeti v svoje vrste tiste, ki so sposobnejši. bolj produktivni, bolj delovni. Zdi se, da večina oddelkov na to ni pripravljenih. Večina vseh današnjih univerzitetnih učiteljev je študirala na oddelku, na katerem ima profesuro. Tudi magisterij in doktorat je opravila na istem oddelku. Slovenski prostor je pač majhen. Pravila, ki se ga v svetu drže, da ne moreš postati profesor na tisti univerzi, na kateri si doktoriral, pri nas skorajda ni bilo mogoče uveljaviti. Le redki so doktorirali na tujem ter našli pot spet domov, doma pa do nedavna ni bilo druge univerze in za precejšnje število strok je še vedno ni. Je pa res, da so se novi učitelji mnogokrat rekrutirali med dobrimi študenti, ki so neredko odhajali na podoktorske študije v tujino. Ne postanejo pa vselej dobri študentje tudi uspešni raziskovalci z dovolj širokim pregledom nad svojim področjem, da so tudi dobri učitelji. Kako rešujejo visokošolske probleme drugod. Tudi druge evropske univerze se srečujejo s podobnimi problemi kot mi, to je z oddelki, ki jih vodijo nekreativni profesorji in ki nimajo ustrezne univerzitetne ravni. Povečini so ti profesorji zasedli svoja mesta ob naglem razraščanju univerz v šestdesetih letih. Ta problem so omilili z raziskovalnimi skladi. Kandidatura za denar iz takih skladov je uspela bolj delovnim in do neke mere sposobnejšim. Tako so se krepili tisti oddelki visokih šol, ki so imeli sposobnejše učitelje, nazadovali pa oddelki z manj sposobnimi. Pri nas raziskovalni skladi niso odigrali take vloge. Več razlogov je. da je niso. Raziskovalno delo je bilo pri nas vezano predvsem na raziskovalne inštitute, tako kot na Vzhodu. Inštituti so bili pod dosti večjim pritiskom politike. Denar za veliko opremo so dobili pogosto politično lojalni. Taki so tudi dosti lažje prišli do denarja, da so zasnovali velike raziskovalne skupine. Univerzni učitelji so sodelovali ali vodili raziskovalne skupine na inštitutih. Vendar ne vsi. Mnogi se raziskovalnega dela niso nikoli zares lotili. Ker je bila pri nas univerza ena sama, ni bilo konkurence med sorodnimi oddelki različnih univerz. Z oddelki, ki so na novo nastajali, pa so bile izkušnje dostikrat slabe. Novi oddelki so pogosto od študentov zahtevali premalo. Ker tistih, ki so diplomante sprejeli v službo, ni vselej skrbelo, kaj diplomanti znajo in zmorejo, so se študentje prevečkrat odločali za lažji študij. Visoke šole in univerze. So oddelki, pa tudi fakultete pri nas, ki ustrezajo ravni visokih strokovnih šol. Nekateri učitelji na takih visokih šolah vodijo uspešne razvojne raziskave. Za univerzo pa so zahteve večje. Pretežni del učiteljev se mora uspešno ukvarjati z osnovnimi, aplikativnimi ali razvojnimi raziskavami, uspešno do te mere, da dosežejo mednarodne kriterije. Samo uspešni raziskovalci lahko dovolj suvereno obvladajo svoje področje. Samo tisti uspešni raziskovalci, ki poznajo dovolj dobro tudi sosednja področja, lahko postanejo tudi dobri univerzni učitelji. Taki bodo sposobni voditi tudi kvalitetni podiplomski študij. Na univerzi naj bi bil na dodiplomski stopnji študij zahtevnejši. Kako spodbuditi univerzo, da bo odprta in tekmujoča. Nedvomno je res, da dober univerzni učitelj najbolje ve, kako se razvija njegovo področje. Zato lahko le skupina uni-verznih učiteljev pripravi predlog programa za visokošolski študij in ga potem tudi izvaja. Seveda vsi univerzni učitelji niso res dobri. Ali pa so med njimi najboljši od tistih, ki želijo biti učitelji? Kako dobri so tisti, ki so na inštitutih in v gospodarstvu? Ali lahko zares dobre pridobimo za univerzo ali visoko šolo? Kako doseči, da jih bodo oddelki sprejeli? Visokošolskim ustanovam nagle spremembe niso nikoli prinesle nič dobrega. Ponavadi prizadenejo tiste, ki posvetijo ves svoj čas delu. pa se spremembam ne utegnejo prilagoditi. Kako privabiti tiste, ki so po svetu? Kako spodbuditi sposobne, da bodo aktivni? Kako privabiti sposobne tujce ? Ko bomo postali del Evrope, bodo ob pogojih, kakršni so sedaj v visokem šolstvu, odšli v svet še tisti uspešni učitelji, ki so doslej vztrajali. Odšli bodo tudi mnogi sposobni študentje. Učitelji na evropskih visokih šolah in univerzah imajo boljše delovne pogoje in desetkrat višjo plačo. Hvaležni bi morali biti vsem tistim dobrim učiteljem, ki so vsa povojna leta v slabih pogojih uspešno delali. V večini evropskih držav so univerze podrejene ministrstvu za visoko šolstvo. Vendar ugotavljajo, da je tak sistem tog, da duši dinamičnost visokega šolstva. Italijani skrbijo za raven visokih šol tako, da so natečaji za učiteljska mesta mednarodni, komisija ki natečaj vodi, pa skupna za vse italijanske univerze in vselej visoko strokovna. Avstrijci so sestavili komisijo mednarodno priznanih učiteljev in raziskovalcev ter jo naprosili, da oceni stanje na avstrijskih raziskovalnih insti- Ljubljana, 7. decembra 1991 j lavno mesto Zagreb. Dan po tem, I ko je dr. Franjo Tudman naredil še en zgodovinski korak in se ude-\ležil predstavitve novih uniform ____ 1 (odor) hrvaške policije. Dogodek je AP zabeležila s fotografijo snažilke, ki pred strumno poravnanimi odorami s sesalcem še enkrat čisti rdečo preprogo, po kateri se bo sprehodil zlikani mož- Fotografija je v Delu, ki ga je nekdo pozabil ali pa tako razgrnjenega nalašč pustil na mizi slavne mestne kavarne na Jelačič placu. Natakar časnika ne zloži, morda je to nedejanje njegov prispevek k boju za svobodo. V pravkar kupljenem Vjesniku te fotografije seveda ni. Kavarna je prazna, čeprav izza zagrnjenih zaves na oknih vanjo sili množica na trgu. Čudna mešanica beguncev, gardistov in civilistov. Civilisti so Zagrebčani, študentka Mirijam, ki razlaga ta svet, pravi, da se Zagrebčani in sicer vedno urejene Zagrebčanke iz nekakšnega sramu, slabe vesti oblačijo slabo, nekako nemarno. Da bi bili čimbolj podobni beguncem. Mimikrija se ne posreči. Begunca ni mogoče zgrešiti, samozavesti se ne da obleči. Mirijam se že nekaj časa ni ljubila. Ne more, ne želi, samo bulji v televizor, ki barvasto melje vedno isti Program za svobodo. Je ne ljubiti se moralni kodeks? Odgovora ni, intimnost, drobec, ki naj bi tujcu pomagal naslikati Zagreb, je že mimo. Levo revolver, desno samokres Pravzaprav se je mesto že navadilo živeti s svojo sramoto in krivdo nanj neizstreljenih granat. V modni kavarnici sta dve skupini dopoldansko brezdelnih pivcev. Tu in lam se kot po naključju razpre jopič ali suknjič, pokaže se usnjen tok. Tevo od avtomata za kavo prisegajo na revolver, desno na samokres. Kaj imajo raje Slovenci? Kramp in motiko. Očitek je razumljen, vsi čakajo, da jih vpokličejo. Vrniti se bosta morala tudi Franjo z Bleda in Josip iz Munchna. Natakarica da na kredo še eno dolgo rundo, na vrsti so samokresi. Smith in vvesson je boljši kot colt. Ponoči so se v Zagrebu spet streljali hosovci in mupovci, Paraga je mogoče res bolan ustaš, vendar imajo njegovi dečki jajca. Tako kot tisti profesor doktor, ki je v rdeči Svobodni objavil izvedensko mnenje, da je bil dovčerajšnji narodni heroj Mile Dedakovič pretepen po vseh policijskih predpisih. Škoda, ker je Srb, pro- SOBOTNA PRILOGA DELO stran 25 ZAGREB NA KRIŽU Krivda neizstreljene granate mo tak model razmišljanja, so verovali, da je bil Kaos prvo bitje. Nekaj, kar bi lahko prevedli tudi z »Brez oblike«, je najprej naredilo in se nato ljubilo z boginjo po imenu Noč. Njuni potomci so naredili vse bogove in ljudi. Do danes. V naši krvi sta tudi kaos in noč. fesor namreč. Bilo bi lepše, če bi kaj takega objavil Hrvat. Vendar si Hrvatje ne upajo. Si ne upamo. Popravek naredi astra s 15 naboji. Mladost se še lovi'in pobira med pastmi znamenitega kavlja 22, starost pa je upognjena. Od pobiranja ostankov banan na živilskem trgu, on in žena sta volila HDZ in jo bosta spet, če doživita. Saj je prav, ali ne? V očeh ni resničnega vprašanja in odgovora, le praznina, ki oživi v dokazovanju nepotrebne lojalnosti. Spet Jelačič plač. Na njem slavni ban na iskro bronastem konju in s sabljo, ki kaže v pravo smer. Za konjskim repom velik napis »Mir na Hrvaškem. Takoj!«. Bolj, čeprav samo umetniško, so bojevite Croatian forces, ki v parku pod katedralo kažejo iz odpadnih sodov in cevi sestavljen tank, ki predstavlja »jugoslovanskega narodnega armijozaura, ki se hrani z denarjem in imetjem ljudi, ki jih pozneje uničuje.« Na zeleno pobarvani pločevini se sproščeno igrajo otroci. Iz tanka streljajo. Buuum, buuum, buuum! V nejevoljo miroljubnih aktivistov Croatian forces. Bog ne daj, vendar bo Hrvaška v kakšni naslednji generaciji morda vendarle dobila kakšno vojno. Živeti za prišleke_______________________ Očitek? Morda, čeprav se tujcu v Zagrebu nenehoma zdi, da je odveč, da nima pravice brskati po mestu in dušah. V prišleku je nerazumljiv strah, da ga bo iznenada kdo ustavil in vprašal ne po potnem listu, ampak po občutkih, komentarjih. Tam, kjer se umikajo, je nezaželeno misliti drugače. Čeprav je Slovenec v Zagrebu dobrodošlo bitje. To je zakrivil Jelko Kacin, ko je tudi Hrvatom na svoj način razložil, kako smo dobili tisto voj-nico. Zagreb je mesto, ki se je obrnilo k tujcem, prišlekom. Njegovo notranje življenje je začasno izgubilo ali prikrilo prenekatero značil- Ali Zagreb ima svoj greh, bi ga bilo res treba zrušiti, da bi se opral pred očitki, češ zakaj vendar ni v vojni, zakaj po njem ne padajo granate? Vprašanje je nesmiselno, vendar to ne izniči njegove teže; politika, čast in sram so največkrat zelo iracionalne reči. Še posebej na Hrvaškem. nost. Predvsem zaradi beguncev, ki so skupaj z gardisti in mupovci na vsakem koraku. V preddverju hotela Dubrovnik v središču mesta je mogoče videti prenekatero uniformo s televizijskega ekrana, slavni Marčep, začetnik vukovarske obrambe, pa je v civilu. Menda ga nekaj sprašujejo, po koliko so bile uniforme za gardiste. Dvesto ali več mark. Vojna je neznanska kupčija. Zagrebški hoteli so vojašnice in zavetišča obenem. Vojašnice za gardiste in mupovce na dopustu, novi domovi za begunce. Kakšen človek je begunec? To je tako kot po avtomobilski nesreči, ko ne verjameš, da se je zgodila, ko se še zdi, da je mogoče čas vrniti nazaj in ponovno speljati tisti nesrečni ovinek. Edina sreča v nesreči begunstva je, da je potovanje v polno resnico postopno. Samohranilka iz Vukovarja, vsi so najraje iz tega mesta, pravi, da je bila s prijateljico, ki je v vojni izgubila moža, pri zagrebških oblasteh. Za moža so odšteli 150.000 dinarjev. Ženska je ogorčena, kar pozabi, da sama ne bi dobila nič, saj nima »svojega človeka«. Zagreb so bolečine, ki se pripovedujejo ena drugi. V slikovitem preddverju hotela Dubrovnik je tudi mama, ki čaka, kdaj bo mimo prišla 14-letna hči, ki je zbežala s poročenim gardistom. Junak ima ženo in tri otroke. Ena hči ima 13 let. Težava je v tem, da je res junak in mu oblasti, ki imajo na desettisoče problemov, nekako nočejo stopiti na prste. Poleg tega jih punca kaže 18, ima pištolo in bo, če je z ljubeznijo ne spuste na fronto, naredila »genocid« sama nad sabo. Mama pa čaka in čaka, v upanju, da bosta zaljubljenca prišla mimo, da bo hčeri še enkrat zaman rekla, naj ostane z njo. Vsi vedo, da ju ne bo, pravočasno sta opozorjena, hotel je na strani romance. Mama pa je tam, prezgodaj ostarela, z dlanjo skriva črnino, kjer je bil prej zob, neumita in nepoče-sana, utelešenje bede, nesreče in te preklete Jugoslavije. Ljubljanska banka v središču mesta ne menja tolarjev v dinarje, slabe valute ne pretaplja v še slabšo. Dekleta v prostoru brez strank, ki spominja na brlog, so ošabna. Konec koncev je tudi to delo, vendar je bil ta nerazumljivi, nikomur potrebni napuh edini tistega dne v Zagrebu. In zato še bolj opazen. Mož, kije ubijal tanke Uslužbenke zagrebške podružnice novomeške Krke imajo poslovne prostore v hotelu Laguna. Njihov sosed je mali Ivica iz Vukovarja. Gospe, vse matere, ga zasipavamo z vsak dan novimi igračkami, on pa prostodušno pripoveduje, da je po telefonu govoril z očkom, ki je v ujetništvu pri četnikih. Kaj dela očka? Je kruh, namazan z mastjo. In kaj še? Šteje mrliče. Kdo ga je ujel? Četniki in sosed Kuzmič, ki je očku prej popravljal avto. Hrvaške oblasti sprejemajo narodnomanj-šinjske dodatke k ustavi, gardista, zares in dokazano iz Vukovarja, pa se pridušata, da ne bo, dokler bosta živa, nobenega sožitja. Na mizi je kokakola, fanta sta obrita, v Laguni, vmesni postaji gardistov med fronto in bolnišnico, čakata, kam ju bodo poslali. Eden je zelo redkobeseden. Na Trpinjski cesti je uničil največ tankov. To povedo drugi. Koliko? Preveč za enega samega človeka, ki ni prej nikoli mislil, da bo moral ubijati tanke. Molčeči je namreč ubijal tanke, ljudi v njih ni nikoli videl. Prvi je bil M 84. Ob zadetku se iz gore jekla pokadi, vsa je zavita v dim, velikokrat se tudi vžge. Osovraženi M 84 je treba zadeti, po možnosti z oso, v desni stik kupole in šasije. In jadrno zamenjati položaj. Če se komu od posadke posreči odpreti pokrov in zapustiti tank, zanj poskrbijo sobojevniki. Na trpinjski cesti je bilo ubitih vsaj 100 tankov in nekaj tisoč pešcev, ki so včasih prodirali tako trumoma in tako drogirano pokonci, da so jih komaj sproti kosili. Vukovar nikoli ne bi padel, če bi dobil pomoč v protioklepnem orožju. Tako pa se je dogajalo, da so protitankovski izstrelki eksplodirali kar v izrabljenih ceveh metalcev na ramah strelcev. In jim trgali glave. Kako nepotrebna smrt izbranih mož, ki so se res znali boriti. Enega takih borcev sta tri ali štiri dni pred padcem Vukovarja sprejela tudi dr. Franjo Tudman in Josip Manolič. Ko je bojevnik trnih, ki so povečini univerzni, ter oceni tudi njihovo perspektivo. Evropa se je začela zgledovati tudi po severnoameriški urejenosti univerz. Ker vstopamo, ali vsaj želimo vstopiti, v Evropo in smo na razpotju, je morda zdaj čas. da uredimo tudi šolstvo. Če bo denar, ki ga dobijo oddelki, odvisen od tega, kako dobri so njihovi učitelji, potem bodo oddelki izbirali najboljše med dosegljivimi. Kakovosti učiteljev ne more ocenjevati minister, to ni njegovo delo. Ocenjevati ga morajo uspešni učitelji, po vnaprej znanih mednarodno primerljivih kriterijih. Tudi ocenjevalci morajo biti izbrani z natečajem. Svet za visoko šolstvo in sklad za visoko šolstvo. Ker je slovenski prostor majhen, mehanizmi. ki drugod dobro delajo, pri nas ne bodo vselej uspešni. Tudi zato ne, ker so razmere drugačne. Predlog o Svetu za visoko šolstvo in Skladu za visoko šolstvo je dozoreval v komisiji, ki pri Ministrstvu za šolstvo in šport pripravlja osnutek zakona o visokem šolstvu. Skupina predloga še ni izdelala do konca. Tudi glede vloge in pomfena obeh teles še nima skupnega mnenja. Oba se zdita potrebna. Zato. ker je slovenski prostor majhen in ker bodo pritiski na ministra, naj preskrbi vsem visokošolskim organizacijam denar, ne glede na strokovnost in kvaliteto programov, prevelika. Po drugi strani pa bo brez sveta ali sklada vpliv politike dosti prevelik, s tem pa tudi nevarnost, da se razvoj visokega šolstva ustavi. Svet za visoko šolstvo naj bi bilo strokovno telo skupščine Republike Slovenije, sklad za visoko šolstvo pa strokovno telo vlade. Obe telesi bi člane izbirali z razpisom, po vnaprej znanih kriterijih. Mandat članov bi bil omejen. Sklad bi bilo telo s pooblastili samostojne ustanove, ki upravlja s sredstvi. Član obeh teles po položaju bi bil edino minister za visoko šolstvo, v svetu in skladu bi bili uspešni univerzitetni učitelji, ter gospodarstveniki. Svet za visoko šolstvo bi kreiral visokošolsko politiko. Oblikoval bi nacionalni program. Sklad za visoko šolstvo bi denar iz nacionalnega programa razdelil z natečajem ter po vnaprej znanih kriterijih visokim šolam in univerzam za posamezne visokošolske programe. Za sredstva iz sklada bi kandidirali oddelki s programi, z bibliografijo in curricu-lum vitae svojim učiteljev. Sklad bi upravljal tudi z raziskovalnim denarjem iz nacionalnega programa. Preko sklada bi industrija financirala tiste študijske programe, ki bi jih želela podpreti mimo nacionalnega programa. Z manjšim delom sredstev iz nacionalnega programa bi upravljal minister. Financiral bi programe, ki strokovnih kriterijev ne bi dosegli, pa bi menil, da so posebnega nacionalnega pomena. Sklad in svet bi omogočila vsaki visoki šoli in univerzi največjo možno avtonomijo. Ker pa bi bilo finančno stanje oddelkov odvisno od uspešnosti učiteljev, bi taka avtonomija zagotovila vsaj do neke mere tudi odprtost in tekmovalnost visokega šolstva. Kako do močne univerze. Del denarja, ki bi ga pridobili oddelki, bi prepustili fakulteti. Fakulteta bi s tem dobila moč, da spodbudi oddelke k večji strokovnosti in poišče možnosti za interdisciplinarne programe. Oddelki pa bi v fakulteti našli podporo in s tem var- rekel, da bo mesto brez protioklepne pomoči padlo, je bil Manolič tako nejeverno in zviška pokroviteljski, da je v sobani zmanjkalo zraka. Fant se bo do smrti spraševal, ali je Manolič vedel. Čeprav ga nič ne more oprati. Kriv je, če je politik sploh kdaj kriv, tako za vednost kot za nevednost. Spomin na dva dedka Mraza Ali pa gardist, ki mu pravijo Pintarič. Zato, ker je samotar, ki se druži samo z vojaško ostrostrelsko puško. Nekoč je bil lovec, zdaj lovi ljudi. Ni lahko ubiti človeka, o tem se ne govori. Prva dva je položil že zdavnaj. Korakala sta čez piano, z bradama kot dedek Mraz. Prvič je zgrešil. Nato pa se je samo dvakrat po dvoje rok zgrabilo za prsi. Pintarič se najbolj spominja njunih zares orjaških brad. Niti en- krat ne uporabi besede četnik. Nato jih je bilo še veliko. Nekoč se je ponoči kot svoj s svojimi pogovarjal s sovražnikovo stražo. En stražar je stal, drugi ležal za klopjo. Ko je gardist menil, da so se zmenili, kolikor se za neznance spodobi, je njegov avtomat dvakrat poskočil. Stoječemu je, ko se je rušil, še uspelo vzdihniti, ležeči pa si je, ko je legel, določil tudi položaj, v katerem bo umrl. V kaj veruje hrvaški gardist s Trpinjske ceste? V tovariša, ki je z njim na bojišču, v neposrednega poveljnika, ki mora biti sposoben, njihov. Ce ni, odide, poti je veliko. Verjame tudi vase. Do jutri. In jutri spet do jutri. Življenje gardista je zelo kratkoročno posojilo. Prvi gardisti, gardisti bojevniki, so za Zagrebčane bogovi iz neznanega sveta. Junaki, ki jim moraš v vsem ustreči, potem pa gredo. In se ne vrnejo. Gardist je zvezda v izgorevanju. Supernova, ki se po slepeči eksploziji razblini v meglico na nebu narodovih mitov. Ko se ves da drugim, ostane sam s seboj, s svojim pepelom. Te in take ljudi vodijo države pod rubriko vojni veterani. Včasih ne zveni najbolje. Viva la muerte!____________________________ Vojna je res normalno, vendar samo občasno stanje človeštva. Stari Grki, katerim dolguje- Tudi zdaj je noč. Ogromna, nikoli do konca doživeta in spoznana se pne nad ravnijo Krškega polja, na katerem sem drobna svetloba, ki hiti proti Bregani, proti Sloveniji, skoraj obljubljeni deželi. Za mano ostaja zagrebška noč z malim beguncem Ivico, ki mirno spi in morda sanja o očetu, ki prešteva mrliče. Na način, moj očka šteje, tvoj pa ne. Tako je bilo namreč povedano. V drugi hotelski sobi sta gardist in gardistka, krčevito objeta nad kaosom uniforme, škornjev in jekla, ki ubija. Nekje v tem in takem Zagrebu, ki mu ne moreš ubežati, je tudi lepa študentka Mirijam, ki se ne želi ljubiti, pod umazanim sijem nad zamorjenim mestom mati čaka hčer, ki bo z jutrom zaradi ljubezni zbežala na fronto. Veščina vojevanja je veščina uničevanja ljudi; kot je politika veščina, da so prevarani. Zagreb, pripet na ta dvojni križ, gleda v tla, nerodno mu je, krivemu brez krivde. Ali pa tudi ne. Ko bo te nesrečne vojne kakorkoli konec, bo Zagreb spet zagrebški. Otožno pijanega, z medaljami ovešenega veterana bo iz gostilne vrgel trgovčič, ki se je danes dopoldne nalival na desni strani avtomata za kavo. Ta krat bo bez pištole ali revolverja. Blaginja je trgovanje, in ne bojevanje. V vseh režimih in časih, ne glede na zmagovalca. Veteran pa se bo opotekel po ulici in kot nocoj v slovitem Saloonu zavpil: »Viva la muerte!« Nikogar več ne bo, ki bi to ponovil za njim. Matjan Bauer PIRANSKI MEDNARODNI SEMINAR O ARHITEKTURI Zabrisane meje nove avtonomije Skoraj absurdno se zdi danes in tu (ko se arhitektura ne gradi, ampak ruši) debatirati o njeni avtonomnosti. Tudi to se je namreč počelo v Piranu, še bolj pa konzumirala obilica arhitekture (ki so jo pokazali v prvi vrsti Spanci) — tako tiste, ki nastaja za olimpiado in EXPO, kot one »težke«, periferne, ki naj bi pomenila arhitekturo nove avtonomnosti. Tradicionalna Piranska srečanja (letos že deveta), tako rekoč edino zaresno dogajanje v stroki v slovenskem prostoru, pomenijo preverjanje določene arhitekturne misli. Čeprav povabljeni predavatelji vsakič — z redkimi izjemami — jemljejo temo seminarja neobvezujoče, jo pojmujejo ohlapno in bolj kot kdaj drugega vztrajajo pri kategoriji avtorske identitete, razlagajo skozi optiko lastnih projekcij in realizacij. To je bržkone samo dobro, kajti za publiko tako obstaja možnost za neskončno posvečanje fascinantnosti podob (diapozitivov), ažurnih informacij; priložnost videnja in slišanja torej, kako razmišljajo o arhitekturi v drugih, zlasti (srednje) evropskih okoljih. Letošnji piranski seminarje potekal v znamenju arhitekture nove avtonomnosti, teme, ki je bistveno manj od prejšnjih povezana z arhitekturnim nasledstvom in s tem s samim mestom, njegovim historičnim jedrom in hoče namesto tega vzpostavljati svoj avtonomni nagovor. Koliko je avtonomnost sploh mogoča, saj je v nasprotju s kategorijami, kakršen je kontekst, je uvodoma dejal domači govorec Aleš Vodopivec. Bil je tudi edini, ki se je izčrpneje obremenjeval z zastavljeno temo, to je mejami arhitekturne avtonomije; pri tem je ugotavljal, da jih določa prostor, kontekst, in da je avtonomija odvisna od simbolne vrednosti arhitekture in so zato lahko najbolj neodvisne stavbe, v katere je investiran kolektivni spomin družbe. Avtonomija zato zadeva le oseben odnos do arhitekture, ne pa stvarnih vprašanj, ki priklepajo stavbo k tlom. In končno: arhitektura izgubi velik del avtonomnosti potem, ko je predana naročniku. To, da je slovenski predavatelj nenehno govoril o problemu avtonomnosti, nenehno pričujočem skozi zgodovino, in ne o novi avtonomnosti, se navezuje tudi na dejstvo, da vsaj naš prostor zaznamuje popolna odsotnost vzpostavljanja nekih novih žarišč, centrov, odmaknjenih od središča na periferijo: daje torej termin »arhitektura nove avtonomnosti« za zdaj pri nas brez po- Misteriozna Iberija Špancem recimo — in seveda še komu drugemu — je pojem arhitekture na obrobju, ki sčasoma preide v mesto samo, nedvomno mnogo manj tuj. Velik del tistega, kar je bilo mogoče videti na tridnevnem seminarju, je sodilo med arhitekturo periferije, bilo iz t. i. težkega okolja, prostora, kije začel obstajati, eksistirati v arhitekturnem smislu šele z omenjenimi gradnjami. Takšne intervencije je denimo kazal Antonio Ortiz iz Sevilje: stanovanjske objekte na obrobju Madrida, ki skušajo v okolju blokov iz šestdesetih let vzpostaviti enotnost, biti protiutež obstoječi morbidnosti; kajti odgovor na neprijazno okolje ne sme biti neprijazna novogradnja, je poudarjal imenovani. Ali pa številni industrijski objekti drugega Spanca (Jaume Bach Nunez, Barcelona), navidez banalne naloge: razne tovarne za sežiganje odpadkov, delavnice, rekonstrukcija nekdanjih tovarn za novo namembnost, telefonska centrala v predmestju . . . Najboljši pa je bil projekt za proizvodnjo šampanjca, arhitektura dveh geometrij, postavljena v prazno pokrajino. D. Mario Bayon Alvarez iz Madrida je v sklopu perifernega predstavil stanovanjsko gradnjo najnižjega standarda (za brezdomce), kubuse čistih oblik in preprosto organizirane, »popolne škatle«, kot jih je sam imenoval. In razstaviščni objekt v praznem okolju, ki išče bistvo v funkcionalnosti in formalnih vprašanjih. Vse skupaj je učinkovalo (zreducirano samo še na geometrijske forme) prečiščeno do onemoglosti in sterilno. Te vizualne informacije naj bi predstavile tisto, kar je za Alvareza njegova notranja vizija arhitekture, »arhitektura tišine«, kot jo imenuje, odmaknjena od modnih tokov. Vsaksebi je postavil dva pola, »arhitekturo očesa« (dopadljivo) in »arhitekturo zgodovine« (pravo), in pojasnjeval, da sta za drugo potrebna mentalni red in čistost konstrukcij, metoda spoznavanja subtilnih smeri, notranje iskanje . . . Vsekakor zelo netipična arhitektura za Španijo. Nasploh je mogoče špansko arhitekturo označiti kot specifično, zelo drugačno od vse preostale, izhajajočo iz nam tuje filofozije, zato je tudi pogosto težko razumljiva. Verjetno pa je to smer, ki se bo v pregledih novoveške arhitekture izpostavila kot posebna. Trenutno središčni vlogi španske arhitekture — spričo dejstva, da je Barcelona prizorišče olimpijskih iger leta 1992, Sevilja mesto svetovne razstave (EXPO) in Madrid kulturna prestolnica — se seveda ni bilo mogoče izogniti. Ortiz je nadvse izčrpno, kot to ponavadi počnejo Španci pri predstavljanju svojih stvaritev, razložil že realizirani projekt železniške postaje Santa Justa v Sevilji; tisti arhitekturni tip, katerega zgodovina je zgodovina žalostnih stavb. Novodobne železniške postaje največkrat izgubljajo svojo osnovno, potovalno razsežnost, postajajo snopping centri, medtem ko je pokazani projekt ohranil naravo iz 19. stoletja, se skušal vključiti v urbanizacijo mesta. Osnovna značilnost rešitve je njena umestitev znotraj stavbnega bloka, kareja, obzidanega objekta, tako da postaja s svojo velikostjo in obliko deluje presenetljivo. Med drugimi graditeljskimi posegi, ki jih je spodbudilo dogajanje leta 1992, je največ športnih objektov. nost. Tudi univerza ali visoka šola bi imela moč in vpliv, če bi imela tudi finančna sredstva, s katerimi bi podprla nove programe, spodbudila interdisciplinarne študije na dodiplomski in podiplomski ravni ter uredila potrebno informacijsko infrastrukturo. Raziskovalni skladi in njihova vloga na univerzi. Na obeh univerzah, predvsem pa na raziskovalnih inštitutih, se raziskovalne skupine ukvarjajo s tremi vrstami raziskav: osnovnimi, aplikativnimi in xazvojnimi. Vsaka od teh treh raziskav ima drugačna merila za kvaliteto in uspešnost. Četudi osnovne raziskave oplajajo aplikativna ter aplikativne razvojne, pa bi morala imeti ločen vir financiranja. Oddelke na univerzah in institutih, ki se ukvarjajo z istimi vrstami raziskav na istih področjih pa bi bilo potrebno tudi formalno povezati. Namesto zaključka. Visoko šolstvo potrebuje urejeno osnovno in srednjo šolo, tako, ki spodbuja vse otroke v delavnosti in kreativnosti. V posebej sposobne je treba vložiti največ, saj od njih, ko se izšolajo, tudi največ pričakujemo. Ustvarjalnost, če naj bo kreativna, potrebuje kritično in zahtevno, vendar dobronamerno okolico. Pri urejanju vseh naših problemov, tudi visokošolskih in univerznih, potrebujemo zato spodobne, ki vselej obdržijo trezno glavo. Za zamere in poravnavanje starih računov ni veliko prostora. Norma Mankoč Borštnik Nedefinirani Skandinavci_________________ »Izraz ali ne - to je zdaj vprašanje« je ponujal naslov finskih predavateljev (Mikico Heik-kinen in Markku Komonen). Pričakovanja glede Skandinavcev so bila, kot ponavadi, precejšnja, a po poetični arhitekturni zgodbi, ki jo je pred dvema letoma prišel v Piran povedat Norvežan Sverre Fehn, prevelika. Nordijca sta predstavila značilno severnjaški odnos do arhitekture, z elementi narave kot osnovnimi silami, pokazala svojo »lekcijo graditeljstva«, tipično združbo skandinavskih materialov in govorila o utišanju lastnega izraza, a še najbolj poetično je izzvenel citat iz Čehova, s katerim sta končala. Znanstvenemu centru v Vatai (mešanica narave in tehnologije), zgradbam iz prefabriciranih elementov, in tistim, ki so bile videti kot škatle za čevlje, pa niso bile škatle za čevlje, pač pa šatulje za diamante, sicer ni mogoče očitati, da so slaba arhitektura; a verjetno je pri tako zapletenih oziroma kompleksnih projektih, kjer obstaja velika razlika med maketami in realizacijami, presoja toliko težavnejša. Srednjeevropska misel Predvsem zaradi povedanega (besed) je briljiral Dunajčan Walter M. Chramosta. Svoje predavanje je začel z znano tezo, da je Dunaj (historični del) že zgrajeno mesto, ki ne potrebuje novih arhitekturnih intervencij in potem na to navezal odnos politika — arhitektura. Postavil je tisto pravo vprašanje: zakaj bi politika sploh stavila na arhitekturo, ko pa s tem ni mogoče zmagati na volitvah. Pravilen odgovor ponazarja najbolj eklatanten primer novodobne arhitekture, ki osrečuje ljudski okus, je dopadljiva, vendar slaba: nedavno zgrajen Holleinov Haas Haus. Daje slaba, Chramosta sicer ni rekel tako eksplicitno, kot si je to pred letom dni ob otvoritvi edini upal povedati dunajski kritik Otto Kap-finger, je pa bilo vseeno dovolj jasno. Podoben, nekoliko starejši primer všečno-slabe arhitekture je Hnudertwasserhaus, kamor še vedno romajo množice. Obraten primer: dobra arhitektura, proti kateri pa so ljudje v času njenega nastanka protestirali, je famozni Loos Haus na Michaelerplatzu. Sicer pa je Chramostov izbor — ki verjetno dokaj dobro reprezentira srednjeevropsko arhitekturno misel — obsegal deset projektov in realizacij novejše dunajske arhitekture (nerazvpite!), ki jih je kazal prehajajoč iz centra na obrobje, nizal od interierov do »sozialbaua«. Kot posebno kvaliteto pa izpostavil sedanjo renesanso polikromije. Letošnje srečanje arhitektov je bilo, kar se predavateljev tiče, manj zvezdniško od dru-gekrati. Napovedanih velikih imen — Britanca Davida Čhipperfielda in Italijana Vittoria Gregottija — v Piran ni bilo. A slišano in videno je mogoče strniti v zelo uravnoteženo, kvalitetno arhitekturno debato, brez slabih nastopov. Širši pomen daje Piranskim srečanjem tudi nagrada Piranesi, ki jo je letos dobil tuji arhitekt. In Gino Valle ni samo nadvse eminentno ime, ki promovira nagrado, temveč v marsičem tudi prototip srednjeevropskega ’ duha. Saša Vidmajer i?.V m m m u »J -. ______ : W B»l - f r. A 1 $&fc !AA ® tl' DELO 26. stran SOBOTNA PRILOGA —--r -v. ,-- Ljubljana, 7. decembra 1991 ! Marte Hočevar? Dnevno sveže ogovor z lovci hitro razkrije, da ne prav razložiti, zakaj pobijajo živali ali zakaj mislijo, da jih je treba pobijati. Očitno postane tudi, da tehtnih argumentov za svoje početje niti ne potrebujejo. Javnost jih le redko trdo prime, delno zato, ker so lovci močan lobi, v katerem ne manjka vplivnih mož iz politike, gospodarstva, industrije in uprave, delno zato, ker so javnost spretno uspavali s trditvami o svojih velikih zaslugah za ohranjanje narave, ki počiva na njihovi čisti ljubezni do nje. Ali sov koristi človeku? Biolog in raziskovalec človekovega vedenja Konrad Lorenz je mnenja, da ima lov dva vidika: instinktivnega in razumskega. To bo kar držalo, saj lovci ne samo ubijajo, ampak tudi na vse pretege opravičujejo svoje početje z domnevno razumskimi argumenti. Le da so. kot bomo videli, bolj trhli. Prvi med njimi je trditev, da se človek od pamtiveka preživlja z lovom in da je lov zanj še danes važen vir hrane. Da ta argument ne drži, je jasno vsakomur, ki ni lovec. Trditev, da potrebujejo sodobne družbe lovce, da jih zalagajo z mesom — ali da lovijo sodobni lovci živali. da*imajo sami kaj jesti, je hudo votla. Tisti, ki potrebuje meso ali si lahko privošči lov, pride v vsaki trgovini ceneje in enostavneje do svoje pečenke. Drugi argument, s katerim postrežejo lovci v svoje opravičilo, je utemeljen na domnevni, neprecenljivi vrednosti lova za razvoj človeka. za njegov intelekt, čutila, čustva, socialnost in sposobnost prilagajanja. Seveda antropologi nič ne vedo o tako velikih zaslugah lova. Za današnji čas pa je možno zanesljivo reči, da lov bolj malo vpliva na razvoj človeka. na večjo razumnost in humanost. Tretji argument pravi, da daje lov človeku prepotreben občutek istovetnosti, ugleda in moči. Nekaj je res na tem. V srednjem veku je bil lov privilegij vladarjev in žival, ki je ležala v lastni krvi, demonstracija njegove neomejene moči nad življenjem. Pozneje je bil lov statusni simbol zemljiške gospode, bogatašev, državnikov, diplomatov in uradnikov. Danes, v času vsesplošne inflacije, pa je razpoznavni znak tistih, ki bi radi kaj bili, pa niso. Naslednji argument za lov je menda izziv, ki ga pomeni za človeka pozorna žival, oziroma draž prelisičiti jo. Toda kako je s tem v resnici? Kakšno možnost ima žival? Odgovor je preprost: »Sodobna orožja in merilna tehnika, je zapisal znani zoolog Grzimek, »ne dajeta živali nobene možnosti, razen če je lovec posebno neroden in trapast ali pa pijan.« Peti argument je trditev, da lov krepi pogum, telesno vzdržljivost in moškost, ker se mora lovec meriti z živaljo in s svojimi lovskimi tovariši. Seveda ni vse ravno tako. Običajni lovec, ki se zjutraj skobaca iz pernic, obleče proti dežju in mrazu odporna oblačila, dobro zajtrkuje, sede v avto s pogonom na vsa štiri kolesa, se z njim pripelje na rob gozda — in se v njem nikoli ne sreča z zares nevarno zverjo — je najlepši dokaz tega. Res pa je, da se lovci radi primerjajo in merijo med seboj ter da imajo zato zelo čudna merila. Njihovi rekordi se kažejo namreč v tem, koliko trupel so sproducirali v lovni sezoni, koliko indivi-duov so pokončali na en sam lovni dan, s kako malo streliva so ugasnili življenje velikemu številu živali, koliko strelov je bilo potrebnih v povprečju za eno smrt, kakšne trofeje imajo razobešene po hiši in še zlasti v svojem svetišču — lovski sobi. Šesti argument iz kataloga lovcev je, da pri-'demo med lovom v stik z naravo, na dober zrak, do počitka in zdravega gibanja. Ta »outdoor reereation« argument je posebno pogost. Tisto, kar mu manjka, je le pojasnilo, zakaj vse to ni mogoče tudi brez zelene uniforme, za lov zdresiranega psa, puške in ubijanja živali. Sedmi argument lovcev se končno glasi: lov plemeniti, saj počne lovec, kar počne, iz čiste ljubezni do živali. Za nelovce je seveda težko prebavljivo in razumljivo, da se ljubezen lovcev do bitij, ki jih po lastnih besedah spoštujejo. konča z njihovo smrtjo ali vsaj z željo, da bi jih ubili. Toda duša lovcev je zelo zapletena. Lovci — varuhi narave? Da so lovci najboljši varuhi narave, je tema z mnogimi variacijami. Med lovci je posebno priljubljena, ker obeta prikriti odgovor, za kaj pri lovu gre in kaj lovci v resnici so. Tako slišimo, da so lovci v prvi vrsti gojitelji divjadi. Tega. da tudigojijo živali, jim seveda nihče ne oporeka. Če namreč lovci ne bi gojili, kmalu tudi ne bi imeli česa pobijati. Zato pravi Horst Štern, urednik znane revije Natur, da lahko govorimo pri lovcih le o »egoističnem in egocentričnem gojenju živali«: živali imajo kaj malo od take skrbi zanje. Še bolj bosa je trditev, da brez lovcev ne bi bilo divjadi in da so lovci tisti, ki »zaščitniško držijo klobuk in plašč nad vsemi živalmi, ki živijo v prosti naravi«. Proti temu govori že preprosto dejstvo, da so pozornosti in »pomoči« lovcev deležne izključno živali, ki se jih »splača« loviti ali pa jih je mogoče in dovoljeno loviti. Za druge živali niso lovci po pravilu pripravljeni žrtvovati, kot je zapisal nemški publicist Hors Hagen, »niti svoje zelene kravate niti zelene nogavice«. Poseben dokaz dobrega lovskega srca naj bi bilo njihovo krmljenje živali. In res se marsikomu milo stori, ko sliši o stroških in trudu, ki soju lovci pripravljeni darovati »ubogim in lačnim« živalim. Seveda pozabljajo, da tisti, ki drugače niti za hip ne pomišljajo, preden pritisnejo na petelina, počnejo vse to, ker zagovarjajo stališče, »da ne sme biti za poznejši lov izgubljen niti en komad«. To. da s samim krmljenjem in sestavo krmil živalim in naravi tudi sicer ne delajo velike usluge, je Kot dokaz čustvenosti lovcev velja tudi odstrel živali, ki »trpijo«, ker so ranjene, bolne, stare ali osamljene. In seveda redčenje na pravo mero pri tistih živalih, ki so jih lovci pred tem sami vzgojili v raznih koncentracijskih taboriščih. V resnici prav vzgoja fazanov, ki ima vse značilnosti mučenja živali, popolne brezčutnosti, neizmerne pohlepnosti in patološke zagnanosti pri lovu nanje kaže, kako je z ljubeznijo lovcev do divjadi. Nekakšno opravičilo lovcev naj bi bila tudi potrebnost tega, da »regulirajo« naravo. Ali je treba opozoriti, da je nesmiselnost te naloge, ki so si jo sami naložili, že zdavnaj dokazana? Vzemimo na primer samo sedanji nenormalni stalež srn in jelenov v naših gozdovih. Zato, da lovci ne bi bili ob zabavo, pridno skrbijo, da razmerje med številom njihovih glav in glav živali, ki jih želijo pokončati, ustreza tistemu, kar se dogaja v glavah privržencev boginje Diane. Navsezadnje najdemo med neprepričljivimi pojasnili, kaj vse koristnega da počnejo lovci, tudi trditev, da varujejo ogrožene vrste živali. Da je namreč prav nasprotno, vidimo, če pogledamo v najuglednejše svetovne lovske revije, v katerih ne manjka opisov lova na živali, ki so po mnenju priznanih strokovnjakov pred izumrtjem. Tudi pri lovu je vse samo vprašanje denarja. ____LOVCI: ANAHRONIZEM ALI VARUHI NARAVE?_ S fazanom za pasom Nedavna polemika o lovu na polhe in medveda naravnost kliče, da vzamemo lov in lovce pod lupo. Kdo ima prav? Tisti, ki menijo, da ne smemo več trpeti početja lovcev, ki v svojo zabavo ubijajo živali? Ali lovci, ki trdijo, da brez njih ne bi bilo več divjadi? Psihologija lovcev O psihologiji lovcev in o pravih motivih, ki jih ženejo, je na voljo relativno malo strokov-, ne literature. Razlog je ta, da si lovci prav nič radi ne pustijo osvetliti temne revirje svoje duše. Zato pa toliko bolj oholo, posmehljivo in predvsem agresivno reagirajo, če kdo omeni, da ubijanje živali brez pametnega razloga navaja na možnost duševnega defekta. In vendar ta sum ni snet kar iz zraka. Že fotografije lovcev, ki jim za pasom, z glavo navzdol, visijo mrtvi fazani ali mrtve jerebice, podobe ožarjenih mladcev svetega Hu-bertusa ob polnem lojtmiku in dolgih vrstah pobitih živali — ali slike lovcev, razkrečenih nad mrtvo živaljo — povedo marsikaj o njihovi prefinjeni povezanosti z naravo. Prav tako so zgovorni odgovori lovcev na občasne kritike, ki jim, če odštejemo aroganco, po pravilu manjka vsaka logika, teža in znanje o zakonih narave. Seveda se raziskovalci človekovega vedenja niso zadovoljili samo s tem, ampak so lovce same povprašali o njihovih motivih. Zaključek: velika večina lovcev ni nikoli resno razmišljala o gibalih svojega početja. Postavljeni pred zid, pa se skušajo lovci po pravilu opravičiti s hipotezo o »lovcu, varuhu narave« ali s človeku domnevno prirojenim lovskim nagonom. O prvem smo že govorili, zato si oglejmo, kako je z drugim. Priznati moramo, daje živalsko, v resnici bolj živo pri lovcih kot pri nelovcih. To pa ne pomeni, da se lovci in nelovci ločijo po tem, koliko kdo ima ali nima v sebi lovskega nagona. Nekako 50.000 generacij je bil človek nabiralec in lovec in šele zadnjih deset generacij se sme šteti za pripadnika sodobne civilizacije. To pove, da tudi nelovci niso neka »ubežniška nagonska skupina«. Tisto, kar loči ene in druge, je, da se je nelovcev bolj prijela kulturna evolucija in socializacija, zato zmorejo obvladati svoj atavistični lovski nagon ali se mu celo zavestno odreči? Tudi drugi raziskovalni pristopi so razkrili marsikaj zanimivega o zeleni bratovščini. Tako je na primer nemški psiholog Mantell opozoril, daje med vojaki, ki posebno voljno in brez sočutja pobijajo sovražnike, neobičajno veliko lovcev. Tudi za francoskega psihiatra Kalmara je pobijanje živali prvi korak k brezčutnemu pobijanju ljudi, za marsikaterega oficirja, med lovci jih kar mrgoli, pa je lov v miru nadomestek za tisto, kar so počeli med vojno. Do tega sta prišla tudi Italijan Consiglio in Anglež Dennev. Za prvega je »lov šola nasilja, v kateri se učenci učijo zatreti sočutje, ki ga normalni ljudje doživljajo ob pogledu na ranjeno ali mrtvo žival«, drugi pa ugotavlja, da so lovci »bolj nasilni ljudje in da imajo veliko, nepotešeno željo pa moči in obvladovanju drugih«. Se dlje je šel ______MOŠKI IN ŽENSKA NA DELOVNEM MESTU (2)_____ Ah, ta je pod prho I ■ HI m—IIP ——EMB ■ ■■ ■■ - Poročena devetintridesetletna nemška znanstvenica, mati štirih otrok, je imela več zelo strastnih, vendar kratkih ljubezenskih afer. »Takrat sem imela občutek, da se blazno rada vozim v službo. Med počitnicami ali za konec tedna sem bila prav žalostna, ker se nisva videla.« -to- dor drsi skozi delovni vsakdanjik ||p jf na krilih ljubezni, se tudi dela lo-teva z ljubeznijo. Raziskovalka Bi 'Sik Prav*; »V službi so imeli od najine jtUfeljubezenske zveze same koristi. Ljubezen je spodbudna v vseh pogledih.« Ameriške raziskave kažejo, da se storilnost zaljubljenih delovnih parov stopnjuje, da marsikateri erotično podžgan duo doživlja ustvarjalno sinergijo. Ameriška profesorica menedžmenta Lisa A. Mainiero opisuje v svoji novi knjigi številne primere, v katerih od ljubezni pijani \vorkaholiki po cele dneve garajo v svojih pisarnah. In tudi kolegi ugotavljajo, da je ljubezen nekega para zelo koristna za delo skupine. »Uigran odnos poveča motiviranost za delo, par rad dela skupaj,« ugotavlja psiholog Ro-senstiel. »Le na začetku, ko je odnos še zelo intenziven, jo zmanjšuje.« Tudi ni vselej treba, da se spolnost izživi. V sivem pisarniškem vsakdanjiku je stimulativna še latentna erotika. Pri takšni subtilni igri so lahko udeleženi tudi tisti, ki so se jim gube že globoko zajedle v obraz. Petinpetde-setletni menedžer je gospe Mainiero izjavil: »Mislim, da ljubezen na delovnem mestu nekaj pozitivnega. Pogosto me privlačijo ženske, s katerimi sodelujem. Tako sem ves napet. Z radostnim razburjenjem se pripravljam na pogovor, če vem, da bo zraven privlačna ženska.« Videti je, da produktivne sile. ki se jih reče erotika, niso odkrili samo sodelavci. Čedalje več je znamenj, da jo upoštevajo tudi firme. Gunther Braun, vodja personalne službe pri založbi Siiddeutscher Verlag, je »povsem za to«, da se prosti čas in delo »bolj povežeta«. In »ljubezenski odnosi, ki ne vodijo v interesne konflikte«, bi bili zanj »neproblematični, če ne celo zaželeni«. »Cel kup štorij« pozna in ugotavlja, da so udeleženci čedalje bolj samozavestni — »to se danes počenja veliko bolj odkrito«. Firme imajo najmanj problemov, če so razmerja pod kontrolo, če so torej zveze trdne. Tako je politika postaje CNN do parov zelo tolerantna. Direktor za odnos z javnostjo Steve Hatvorth pravi: »Pri nas ni trdnih pravil, kadar gre za namestitev zakonskega partnerja, vendar storimo vse, da za zakonce, ki so kvalificirani, ustvarimo ustrezen položaj.« Neka druga družba je ugotovila, da pogosto menjavanje kraja zaposlitve, ki je pri njih nujno, pari laže prenašajo. Japonci, ki so zaradi gospodarskih prednosti še zmeraj ujeti v fevdalne tradicije, že dolgo prakticirajo menedžment by love. Pri njih ni klinično ločenih območij dela in prostega časa; ljubezensko vprašanje je sestavni del kulture dela. Po utrudljivi službi se šefi skupaj s podrejenimi napotijo v soapland ali love hotel. V pomenkih med seksom in pijančevanjem se pokaže veliko priložnosti za načrtovanje projektov in karier. V posameznih primerih plača firma celo veselo potovanje v Bangkok, kamor hodijo zaposleni tešit svoje nagone. Skoraj polovica vseh japonskih zakonov se sklene s posredovanjem podjetij, pogosto se z zbliževanjem partnerjev ukvarjajo posebej za to pristojni socialni menedžerji. Pri finančnem koncernu Nomura na primer je mlad ambiciozen menedžer tako obremenjen, da bi mu romanca zunaj podjetja vzela preveč časa; zato firma skrbi, da je v njej zmeraj zaposlenih dovolj privlačnih žensk. »Nomura girls«, ki tipkajo in sprejemajo obiskovalce, se izbirajo po lepoti. Njihova kariera je programirana: nekaj let službe, poroka z (zaželenim?) moškim iz Nomure, potem pa končna postaja: kuhinja in otroci — domače ognjišče. Od takšnega krmiljenega podložništva so nemške firme še zelo oddaljene, vendar tudi pri nas rase pripravljenost zaposlenih, da (najmanj) osem ur raztegnejo na ves dan (in noč). »Prav mladi ljudje na vodilnih položajih obžalujejo, da nimajo več časa za zasebno življenje, kar je zanje prav gotovo frustracija,« ugotavlja v neki raziskavi psiholog Ro-senstiel. »Ne morejo si privoščiti partnerja, ki bi jim očital, da imajo zanj premalo časa. Mladi menedžerji si tako poiščejo nekoga, ki je prav tako zaposlen kot oni.« Pametne firme upoštevajo potrebe svojih sodelavcev, ki svoje erotike ne odlagajo v garderobi, pa če tudi v javnosti razglašajo drugačne resnice. Na primer Lufthansa. V skladu s svojo dolžnostjo zaposlenih »ljubezen na delovnem mestu ne igra nikakršne vloge«. Navsezadnje gre za tehnično zelo občutljivo področje, tako da je treba že iz varnostnih razlogov paziti, da sta službena in zasebna sfera strogo ločeni. Triinpetdesetletna Gertrud Weiler pa ve, da je v resnici čisto drugače. K državni letalski družbi je prišla pred tridesetimi leti kot ena prvih nemških stevardes, danes pa kot purser na dolgih poletih skrbi za dobro počutje potnikov in njihovih posadk. Prikrito erotizirano ozračje, ki nastane iz sodelovanja med moškimi in ženskami, je po mnenju poročene letalske veteranke »izrazito spodbudno«, saj »flirt vendar dviga razpoloženje«. Na seznamu z naslovom Zrak in ljubezen so zapisane vse mogoče zveze: stevard s stevardom, stevard s stevardeso, pilot s stevardeso in pilot s kopilotinjo. Če sta dva letalca zaljubljena, si seveda prizadevata, da bi čim pogosteje letala skupaj. »Takšni ne dobijo zmeraj najlepših linij,« pravi gospa Weilerjeva, »a razumevajoči načrtovalci jim vsekakor poskušajo pomagati.« Nad oblaki je potem tako kakor na tleh: »Zadovoljni sodelavci so motivirani in dobro opravljajo svoje delo.« Kaže, da je podobno v nemških bankah — klitja nežnih čustev ne moreta preprečiti niti neprebojno steklo niti zapeta obleka. »Koliko zvez je v banki, saj to je prav presenetljivo!« se čudi član sveta v Commerzbanki. Banke so tako rekoč »predestinirane za ženitne posredovalnice. V denarni instituciji (njeno geslo: »Banka na vaši strani«) veliko kolegov očitno najprej nežno stopi na stran svojih kolegic. »Bančniki se imajo za nekaj posebnega, človek se giblje na določeni ravni, saj ni nekakšen cestni pometač ali propadel študent.« Zato so neozdravljive strasti pri njih prepovedane: »Večina razmerij zavije potem na utečeno pot, v zakon.« Tudi hierarhična stavba ostaja nedotaknjena: »Žena je zmeraj en do dva plačilna razreda pod možem.« Amor v zraku, Kupido za bančnim okencem — ero-tizacija delovnega življenja sprevrača stoletni družbenozgodovinski razvoj v njegovo nasprotje. Sicer so že stari Grki vedeli, da erotika spodbuja mišljenje — Platonovi Dialogi so polni medsebojnih homoerotičnih ponudb. v svoji oceni ameriški nevrolog Saper; pri lovcih je odkril znamenja moralne in duševne primitivnosti, drugi ameriški raziskovalec Mitchell pa je prišel do ugotovitve da so lovci bolestni nastopači in povrh še moralno sprevrženi, saj se sicer ne bi postavljali z žrtvami svojega sadizma. Med ocenami lovcev najdemo še, da je lov danes posebna oblika duševne bolezni ali psihopatije, da so lovci v temelju negotovi in zagrenjeni ljudje, ki dajejo duška svoji jezi nad ljudmi v obliki agresije nad živalmi, itd. Take in podobne trditve na račun lovcev so gotovo pretirane in plod nedopustnih posplo-šitev. Toda tudi če je z lovci vse v redu, tega ne moremo reči za lov. Ali sinemo še trpeti lov?___________________ Lov je danes škodljiv in nevaren anahronizem. Zato je treba resno postaviti vprašanje, ali naj ga še dopuščamo. Ameriška Outdoor Reereation research Revue Commision je nanj že odgovorila: »V civilizirani družbi ni mogoče z ničimer opravičiti lova.« Tega mnenja je tudi več ljudi. Njihov pogled na življenje se je spremenil. Privilegiran položaj človeka je danes zamenjalo partnerstvo med njim in naravo. Živali in rastline niso več na tem svetu zato, da jih človek izkorišča, ampak jim gre spoštovanje, poleg tega pa imajo lastno vrednost in pravico do obstoja. Svojim prednikom ne moremo očitati, da so bili nekulturni. Vendar etični, moralni, kulturni in duhovni napredek človeštva zahteva, da se odrečemo nekaterim starim navadam. Prav temu napredku se imamo med drugim zahvaliti za odpravo suženjstva, preganjanje in sežiganje čarovnic, otroškega dela ali kolonialnega izkoriščanja — ali za čedalje glasnejše zahteve po ukinitvi bikoborb, mučenja živali ali farmske prireje. Mednje sodi tudi prepoved lova na živali iz užitka ali za razvedrilo. Že leta 1915 je Paul Sarin, pobudnik ustanovitve prvega velikega nacionalnega parka v Evropi, izdal lepak, v katerem je menil, da je blizu čas, ko bo volja večine preprečila manjšini izživljanje nad živo naravo: očitno je podcenjeval, s kom imamo opraviti. Vendar so zadnje čase zahteve spet zelo glasne. Nacionalna in mednarodna združenja, kot so Ani- vendar se je ta modrost iz sužnjeposestniške družbe izgubila. »Modelacija« nagonskega življenja se je začela že pred industrijsko revolucijo: ideal zgodnjega podjetnika je postal analno fiksirani grabežljivec. ki krčevito uživa v povečevanju svojega bogastva. Erotika je bila ponižana v potešitev nagonov, ki je dovoljena le v temi, in to kulturno razvrednotenje je v protestantizmu dobilo svojo religiozno preobleko: odpovedovanje nagonom v tostranstvu, »askezo notranjega sveta« (Max Weber) bo Bog pozneje tem obilneje poplačal. V takšnem duhu proetestantske etike so nastajale prve tovarne, v katerih so poleg moških množic garali tudi otroci in ženske. Za ljubezen ni bilo priložnosti, izkoriščevalski pritisk je bil velikanski. Bizetova Carmen se v Sevilji sploh ne bi bila mogla zaljubiti v sodelavca, saj moški v tobačni tovarni niso bili mal Car and Welfare, Fund for Animals, Defenders of Wildlife in številni posamezniki, so evropskemu parlamentu poslali peticijo, ki zahteva, da se izreče o tem, ali obstaja katerikoli razumski ali moralni razlog za lov na živali. Lovci seveda z grozo mislijo na čas brez njih: v gozdovih bodo divjali divji lovci, živali bodo umirale od bolezni in lakote, stekle lisice bodo napadale nič hudega sluteče sprehajalce, kmetje bodo ostali brez poljščin, kapitalni jeleni se bodo pasli v velikih tropih — in nikogar ne bo, ki bi jih pokončal. Skratka, narava bo vržena iz ravnotežja. V njej bosta vladala nered in podivjanost. Ali bo res tako hudo? Brez umetne vzgoje živali, krmljenja, streljanja in drugih posegov lovcev v naravo si bo ta kmalu opomogla; ekosistemi se v dobršni meri samoregulirajo, če jih le pustimo pri miru. Seveda se bo število fazanov, rac, divjih svinj ali trofejnih srnjakov in jelenov zmanjšalo. Ponekod posameznih vrst sploh ne bo več, saj živijo danes po sili, umetno, s pomočjo in po volji lovcev, v biotopih, ki sploh ne ustrezajo njihovi naravi. Vendar je manj lahko tudi dobro. Navaden sprehajalec vsekakor ne bo prikrajšan za pogled na živali. Nasprotno. Izkušnje iz nacionalnih parkov kažejo, da izgubijo živali v nekaj letih strah pred ljudmi, če jim ti nočejo nič hudega. Poleg tega pridejo na beli dan živali, ki jih strah pred lovci zdaj sili, čeprav ni v njihovi naravi, loviti ponoči. Zmanjšanje za lovce zanimive monokulture bo prispevalo tudi k večji pestrosti živalskih vrst. In končno bo imel sprehajalec ob prepovedi lova tudi večjo možnost priti domov cel in živ. Da ne omenjamo vseh drugih koristi za lastnike polj in gozdov. Podatki kažejo, da čezmerno število divjadi, za katero so krivi lovci, hudo škodi gozdovom in poljščinam. Na Pohorju je od divjadi poškodovanih 75,6 odstotka smrekovega sestoja, na Dolenjskem. Notranjskem, Tolminskem in drugod pa od polovice do dveh tretjin gozdnega mladja. Škodo nosijo v veliki večini primerov lastniki gozdov in polj sami. Narava je sožitje vseh: ljudi, živali in rastlin. In nihče nima pravice drugemu odrekati pravico do življenja. Albin Pogorelec zaposleni, razen nadzornikov, ti pa so bili za izkoriščanje in ne za ljubezen. Tako je ostalo le hrepenenje po odrešitvi iz sivega sveta tovarn: v primeru Carmen smrtonosne sanje o zalih častnikih in še bolj zalih toreadorjih. Šele ko se je začel množično uporabljati pisalni stroj, so ženske navsezadnje vdrle v delovno življenje. Moški pisarji, ki so do takrat v kontorjih in uradih stoletja dolgo branili svoje področje, so se morali umakniti z bojnega polja in v pisarno je stopila tajnica. Zaradi nje je bila na delovnem mestu spet mogoča erotika. Po neprilagodljivih možganih moških in ženskih pisarniških uslužbencev so sprva še strašila pričakovanja o klasični razdelitvi vlog. Čeprav so se namreč zahteve do ženskega personala neprestano večale, pa ženska ni bila sprejeta kot partnerka, ki jo je treba jemati resno. Delovno meto naj bi bilo zanjo le odskočna deska za polet v srečo. Ljubljana, 7. decembra 1991 SOBOTNA PRILOGA DELO stran 27 ZASTRUPLJENA TALNICA DRAVSKEGA POLJA Ubito polje Slovenija bo vsak čas izgubila svoj drugi največji studenec - Dravsko polje. Količina nitratov v njegovih izvirih že presega dovoljeno, kmalu pa bo prekoračila še razumno mejo. Če bi o zaščiti vode toliko razmišljali zadnji dve desetletji, kolikor smo zadnji dve leti (ali morda še bolje: zadnja dva tedna), danes položaj ne bi bil brezizhoden. ravski rezervoar pitne vode po-§i§ lik spešeno propada. Od julija letos IgS Mase vsebnost dušika v litru ni Uti ifiF zmanjšala pod 10 miligramov. Sredi novembra se je v Skorbi dvignila nad 15 miligramov, vodo pa so Ptujčani morali še kar piti, čeprav pravilnik o higienski neoporečnosti pitne vode dovoljuje le do 10 miligramov na liter. Ko je po močnem deževju konec novembra analiza pokazala »le« 11,5 miligrama, je to pomenilo le navidezno olajšanje. Dr. Ciril Korpar iz Zavoda za zdravstveno varstvo »Maribor« je ob tem pojasnil naše dosedanje »zmote«, da je močno deževje spralo v podtalnico gnoj in da se bo vsebnost nitratov v vodi zaradi obilnega polivanje z gnojnico še povišala. »Podtalnica se je med zadnjim deževjem dvignila za 1, do 1,5 metra. S tem so se nitrati v njej razredčili. Nitrati v vodi šele nastajajo, torej jih voda tja ne izpira. Iz amoniaka nastane po treh vmesnih stopnjah nitratni ion N03. »Posledice tega močnega izpiranja bodo torej merljive nekoliko pozneje. Tako že zdaj sploh ni težko napovedovati, da pozimi in spomladi voda ne bo nič manj onesnažena. Sušno obdobje pa dvigne koncentracije, ker se podtalnica zniža in je vode manj. Ob konkretnih podatkih, s katerimi vas seznanijo na Ptuju obvezno dodajajo, da literatura piše, da šele 20 miligramov koncentracije pri nekajmesečnem otroku kvarno vpliva in da bi bilo šele 60 miligramov pravi strup tudi za odraslega. Toda pravilnik imamo in ta bi moral veljati; verjetno tudi strokovnjaki, ki so ga pisali, niso kar na pamet postavili zgornje meje. Vse skupaj namreč preveč spominja na enak nesmisel pred poltretjim letom, ko je podtalnico na Dravskem polju okužil pesticid alaklor. Pa so z dovoljenih 2 nanogramov pravilnik spremenili na 200 nanogramov in zdaj smo lahko dolgo mirni. Morda bo podobno neumnost zavrla norma Evropske skupnosti, ki v litru dovoljuje do 50 miligramov nitratnega iona, to pa po Korparje vi razlagi pomeni okoli 12 miligramov dušika v litru. Medtem ko zavod za zdravstveno ..varstvo vsak teden analizira pitno vodo in podatke sporoča pristojnim službam, pa se koncentracija nitratov neprestano povečuje. Sredi novembra je bilo več kot 15 miligramov dovolj, da je ptujska občinska vlada na hitro pripravila odlok o posebni zaščiti polj okrog vodnjakov v Skorbi, Lancovi vasi in Šikolah. Sicer pa se kaj dosti ni bilo treba naprezati, saj je bil odlok pripravljen že pred letom, pa ga je kmečki lobi v ptujski skupščini dovolj očrnil, da ga niso sprejeli. Vedeti je treba, da je odlok o zaščiti nekaj deset hektarjev zemlje neposredno ob črpališčih star že desetletje in bi ga sedanji samo še poostril. Toda tudi starega doslej niso mogli uresničevati. Se pred tednom je v najstrožjem varstvenem pasu v Lancovi vasi tik ob črpališču po njivah obilno tekla gnojnica. Pa se onemu, ki jo je razlil, ni zgodilo nič, po odloku pa bi moral biti kaznovan. Zdaj bodo skušali sprejeti še strožje omejitve gnojenja in uvesti obveznost, da morajo kmetje presežek gnojnice pripeljati na ptujsko komunalno čistilno napravo. Stroške za! to pa naj bi jim občinski proračun vrnil. Ne glede na sprejetje ali zavrnitev takih ukrepov pa tu zijata dve veliki pasti. Prva je ta, da skušajo še vedno zavarovati samo nekaj deset — niti ne sto — hektarov vodnjakom najbližjih njiv. Toda Dravsko polje tam od obronkov Pohorja, od Slovenske Bistrice in Maribora proti Ptuju meri stoinen-krat toliko kot ti zaščitni pasovi; samo v ptujski občini je te ravnice 12.566 hektarov, in to v glavnem intenzivno izkoriščenih njiv. Amoniak pa na tem intenzivnem kmetijskem trikotniku prodira v zemljo na slehernem koraku in ne le na tistih krpicah zemlje ob črpališčih. Pravi učinek bi torej dosegli, če bi dosledno ukrepali na celotnem polju hkrati. Druga past pa je ta, da se nitrati ne vežejo na nobeno stvar, kot poudarja zeleni poslanec s Ptuja Boris Gerl. Odvažanje gnojnice na čistilno napravo tako v resnici pomeni, da s tem nitratni ion (in fosfate) namesto v podtalnico pač zlivajo v Dravo. Za zdaj je ta res še manj obremenjena z dušikom kot podtalnica. Toda to je podobno sekanju še zdrave veje, da bi podprl posušeno. Pa tudi Drava je že postala velikanska greznica, vsaj tistih 480 hektarov akumulacijskega jezera pred Ptujem. Novo razsežnost pa visokim koncentracijam in kreganju o primerni ali preblagi dovoljeni zgornji meji dajejo najnovejša spoznanja; nitrati so namreč tudi kancerogeni — v našem telesu pride do konverzije nitratov v nitrite, ki se s posebnimi spojinami amidi in amini vežejo v rakotvorne nitrozamine. Pri povzročiteljih rakavosti pa spodnje meje ni, škodlji- va je vsaka količina, ki se dodaja k prejšnji v telesu. S tem spoznanjem pa reševanje problema z odloki za majhne zaplate zemlje v resnici ne pomeni nič drugega kot razvne-maje žolčnih razprav brez haska. Podtalnica že na mejo ptujske občine priteče z zgornjo ■ (ali že nekoliko preseženo) mejo nitratov, potem pa ji Polanci s ptujskega dela Dravske ravnice dodajo še svojih civilizacijskih začimb. Torej tudi strogo ukrepanje na celotnem ptujskem ozemlju ne bi veliko zaleglo, čeprav bi nitrati v vodi res precej padli. Da vodni dodatki naraščajo s smerjo podzemeljskega vodnega toka (od severozahoda proti vzhodu polja), kažejo tudi analize na Ptujskem polju na drugi strani Drave. Tja do Gorišnice vodni tok pod zemljo že nabere do 20 in več miligramov v liter, pa so nekatere zasebne vodnjake s preko 23 ali 24 mg že odpisali. S temi analizami se je podrlo tudi prepričanje, da bo Ptujsko polje rešilo od 70 do sto tisoč ljudi, če bo Dravsko polje preveč onesnaženo. Nadomestila za Dravsko polje torej ni. Stotine malih vodnjakov ob vznožju Haloz in Slovenskih goric bi bile potrebne, da bi odžejale tiste, ki zdaj pijejo podzemni tok Dravskega polja. Piti pa ga morajo zato, ker med graditvijo krakov ptujskega vodovoda niti pomislili niso, da bi lahko bili vodnjaki na Dravskem polju kdaj za večno izgubljeni in. neužitni. S tega polja je vodovod speljan v Slovenske gorice in Haloze. Samo na Majski vrh bi bilo treba iti pogledat, kakšno Sizifovo delo so opravili pred nekaj leti, da so preko visokih bregov do Leskovca v neokrnjeno srce Haloz pripeljali sedanjo dravskopoljsko nesnago. Nikomur se ni dalo in ne splačalo iskati manjših zajetij za posamezne vasi in zaselke. V nekoliko višjem zahodnem delu Haloz, v Stopercah in Žetalah na primer, pa se voda iz izvirov lokalnih vodovodov preteka čez rob. le da torero ni več prihajal od zunaj. Tajnica si je ulovila mladega šefa in ta jo je — v najboljšem primeru — popeljal za ognjišče. Po poroki je on ostal šef, ona pa je pletla nogavice. Tja do šestdesetih let je bila to snov, iz katere je kinematografija črpala svoje komedije — in bolj poredko — svoje tragedije. Vse te lepotice, ki so moškemu stregle kot nemočnemu bitju in kroni stvarstva hkrati, so v filmih le redko resno delale; kot razumevajoče mamice so spremljale junaškega šefa ali pa kot cenene trape vročično hrepenele po dotiku moškega. Zdaj pa tudi že film reflektira spremembo ozračja med spoloma v pisarniških jirostorih. Tajniške fantazije so dosanjane. Če v Lori-otovem skeču direktor tovarne trikotaže na smešno staromoden način zahteva od tajnice: »Prosim, razpustite si lase, storite to zame,« se gledalec zabava nad svetom, ki ga ni več. Večna razlika med šefom in ljubimcem je bila nadomeščena z novim receptom. Moški in ženska se v pisarni srečujeta na isti ravni: pogosto sta konkurenta in je zato njun odnos precej napet, navsezadnje pa si le padeta v objem. Tudi v filmu sme biti erotika več kakor zgolj motnja. Ce se Debra Winger kot zagovornica in Robert Redford kot zastopnik tožilstva najprej prepirata, potem pa ljubkujeta. ne more biti nikakršnega dvoma o tem, da se ženska ne bo zaprla v svoj dom in vzgajala pravniški naraščaj — kariera se nadaljuje. erotična napetost ji dobro dene. Takšni novi hollyvvoodski miti o enakovrednosti in enakopravnosti spolov pa ne morejo zamegliti dejstva, da imajo od sproščenih pravil v vsakdanjem pisarniškem življenju koristi predvsem moški. Ni nujno, da se pri tem vedejo tako surovo kakor v neki frankfurtski reklamni firmi, v kateri določa vodja oddelka honorarje ženskih sodelavk glede na užitek in ljubezen: naklonjenost za skupno večerjo in stiskanje v avtu. dodatek za obisk v savni, lukrativna naročila za opravljene usluge v postelji. Zgodb, v katerih moški šovinizem pisarniško afero spremeni v nevarno tveganje za ženske, je na pretek. Med njimi so tudi takšne grozljivke. kakor je tista o ambicioznem televizijskem uredniku, ki se je po prihodu v večjo postajo zaljubil v neko urednico in zapustil svojo nekdaj ljubljeno tajnico, čeprav ji je obljubil zakon. Medtem ko je on napredoval za šefa zabavnih programov, se ona ni mogla sprijazniti z dejstvom, vdala se je alkoholu in zdaj kot dela nezmožna razvalina vegetira pri ostarelih starših. Še zmeraj se dogajajo tudi drugačne ljubezenske zgodbe, v katerih so ženske zmeraj znova ponižane. Na primer zgodba petinpet-desetletne telefonistke, ki je bila dolga leta ljubica neporočenega šefa, dokler ni zahtevala več jamstev. Takrat pa se je ljubimec takoj prelevil v stoodstotnega šefa. češ s telefonistko se pač ne bo zvezal za večno. Preden bo napočil novi vek erotiziranega dela, bo treba iz glav, predvsem moških, pospraviti še cel kup smeti. Kombinacija poklicne oblasti in nepridobitniškega nagnjenja še zmeraj spravlja v negotovost vse prizadete. Moški razglabljajo o nedoločni coni med vsiljivostjo in pristnimi ljubezenskimi prisegami, kakor oni menedžer, ki ga citira Lisa A. Mainiero: »Kje naj človek potegne mejo? Če se približam ženski in če ona v to privoli, potem je to romanca. Če pa se odloči, da v igri ne bo sodelovala, je to nenadoma spolno nadlegovanje in moja kariera gre po zlu.« Ženske bojazni pred afero so bistveno bolj realne. Podpredsednica neke ameriške banke pravi: »Če se ženska spusti v ljubezensko afero v svojem delovnem okolju, potem je to tako, kakor da bi korakala po minskem polju. Pravila igre so takšna, da imajo moški načeloma prednost.« V anketi, ki jo je opravila Lisa A. Mainiero. sta dve tretjini žensk omenjali predvsem slabe plati ljubezenskih afer na delovnem mestu, še posebno probleme, ki nastanejo, če obstaja zveza med predstojnikom in odvisno osebo. Firme pogosto reagirajo tako. da žensko premestijo. A sociologinja vendarle ugotavlja: »Večina ljudi, ki ima izkušnje z ljubezenskimi in delovnimi odnosi, odgovarja na moje vprašanje, ali se je vredno spuščati v takšno tveganje, z emfatič-nim in hkrati premišljenim da.« Hočejo, če hočejo, ljubiti, četudi so problemi ločitve — pisarniške afere trajajo povprečno dve leti, ne dlje — po tem hudi, pogovori z nekdanjim ljubimcem ali nekdanjo ljubico mučni. Prevelik je pač mik, da bi se s kolegom zbližal tudi zasebno. Že iz varnostnih razlogov — pogosto vpliva na mišljenje aids — se zdi afera na delovnem mestu ustrezna alternativa tveganjem, ki jih je moderno življenje vse polno! O človeku iz nabavnega oddelka v 13. nadstropju je mogoče navsezadnje že pred erotičnim zapletom izvedeti veliko več kakor o lepem tujcu iz diskoteke. Tudi s tem, kako izbranec (ali izbranka) reagira v osebnih stresnih situacijah, kakšen odnos ima do podrejenih ali tudi do alkohola, z vsem tem si je mogoče veliko bolj priti na jasno v pisarniških nadstropjih kakor pa na tradicionalnih pohodih po gostilnah, diskih ali med kramljanjem na kavču. Da se v ljubezni privlačijo nasprotja, je res le v pravljicah. Filtri, ki po ugotovitvah ameriškega psihologa Bernarda Mursterna določajo izbor ljubezenskega partnerja, ne delujejo zgolj pri zunanjih podobnostih, kot so starost, kraj bivanja in sloj, marveč ugotavljajo tudi harmonijo pri vprašanjih glede svetovnega nazora in morale. Tako pogosto pomaga skupno življenje v firmi, kjer prevladuje relativna socialna homogenost zaposlenih in kjer sodelavci veiiko časa preživijo tesno skupaj. Kot ugotavlja psiholog Rosenstiel, igrajo pomembno vlogo spreminjajoče se delovne povezave. V timih, ki postajajo čedalje manjši in ki prevzemajo čedalje večjo odgovornost, se razvijajo najtesnejši stiki, tudi zato, ker postaja čedalje pomembnejša neformalna izmenjava informacij, mešanica čenč, govoric in zaupnih čustveno obarvanih sodb o ljudeh in stvareh. Propagandna panoga živi prav od tega, da se ustvarjalci odpirajo in razgaljajo, tako da dobi domišljija krila, čeprav šefi tega pogosto ne marajo priznati. Rosenstiel izhaja iz dejstva, da je čedalje več odnosov med ljudmi, ki so na hierarhični lestvici enakovredni; v dveh tretjinah primerov. to potrjuje tudi anketa tednika Der Spiegel, se ljubezenski partnerji gibljejo na isti ravni hierarhije v podjetju. Kolega ljubi kolegico — zadeva postane zapletena zato, ker je več kakor polovica žensk na vodilnih položajih samskih, približno de- vetdeset odstotkov moških pa je poročenih. Tako si je kaj lahko predstavljati, v kakšno čustveno džunglo lahko zabredejo od ljubezni slepi birokrati. Kaj je pisarniškega moškega in pisarniško žensko navsezadnje gnalo v intimnost, tega pozneje pogosto niti sam več ne ve. Iz skopih raziskav motivacijskega položaja je mogoče dobiti slej ko prej zmedeno podobo. Študija revije Personnel kaže, da se 38 odstotkov žensk in 30 odstotkov moških spušča v afere iz čistega veselja do ljubezni (pogosto se to konča s trdno zvezo), 37 odstotkov žensk in 40 odstotkov moških išče (spolno) potrditev svojega ega, 16 odstotkov žensk in 12 odstotkov moških si obeta večjo moč. V resnici pa gošče motivov verjetno sploh ni mogoče natančno pregledati: oblast, seks in ljubezen, tega se ne da razvozlati. Ljubezen ne načenja le utrtih poti pisarniškega življenja. Znanstveniki domnevajo, da utegnejo afere na delovnem mestu podreti tudi zastarele erotične vzorce. Romantična predstava o dosmrtni vdanosti se začenja umikati pred erotiko, ki jo je mogoče priključiti in odključiti, ki črpa svojo dramaturgijo iz delovne situacije: po uspešno opravljeni nalogi v posteljo, v fazi napetosti odpovedovanjem nagonom. Pač glede na stanje projekta. Moderna literatura in tudi kinematografija ustvarjata zadnje čase podobo narcistične erotike, ljubezni brez ljubezni, ki jo je kolonizirala sla po karieri. V doktor romanu iz bolj naravnih časov je poželenje sramežljivo vzbrstelo v čakalnici ali pa se je približalo v podobi služabnice v oblačilih medicinske sestre. V postmodernem pisarniškem romanu se zadeva izpolni na stranišču. Roman Julie Burchill Orožje Slišan Street je prototip onih knjig, v katerih odseva nova zmes seksa, pisalne mize in kariere: Susan Street hoče postati glavna urednica angleškega časopisa in na poti do zaželenega fotelja se sreča z vsemi sodobnimi oblikami pisarniškega seksa: žensko, ki dela kariero, si poželi šef; ženska ki dela kariero, ljubi šefovega sina; šefov sin sovraži ljubezen v pisarni; kurir v pisarni hoče asistentko ženske, ki dela kariero; asistentka je nora na žensko, ki dela kariero — erotika kot orožje ambicioznih. A kako neki je v resnici? So hitre romance v registraturi, so penetracije v poštnem oddelku le izživete predloge romanov ali morda zgolj moške fantazije? Ali pa je svet poslovnega občevanja vsevprek, ki ga opisuje Julie Burchill, realnost jutrišnjega delovnega sveta. Prihaja v (pisarniško) hišo popolno popli-tvenje erotike, dokončna ločitev spolnosti in čustev? Saj ni nujno, da bo vse zares tako grozno. Pri levem alternativnem časopisu taz že okušajo zlato pisarniško spolno dobro brez težav in problemov. Neka knjiga, ki govori o »desetih letih Tageszeitung« poroča o risbah načrtovanih odnosov in personalnih tablicah z rdečimi srčki — ars erotica v Zahodnem Berlinu. V prvih letih izhajanja taz je obratna prha očitno odigrala izredno pomembno vlogo. Od takrat so se v ustnem izročilu ohranile besede neke Tine: »Kdo pa je prav zdaj pod prho? Ah, ta. . . O, potem pa moram nujno skočiti tja.« Konec Der Spiegel, Hamburg Znano je, da je rimski Poetovio, po številu prebivalcev menda skoraj enak današnjemu Ptuju, dobival vodo po zapletenih kanalih s Pohorja. Ni dvoma, da so bili Rimljani že sposobni posesati vodo iz tega polja kar pod svojimi nogami. Pa je niso, raje so kanale, žgane v lončarskih pečeh, polagali vsaj dvajset kilometrov daleč, da je rimsko mesto dobilo pitno vodo. Pa takrat na Dravskem polju še niso množično izdelovali pesticidov (Pinus, Rače), niso ga še oblagali z rdečim blatom (TGA), predvsem pa na njem ni živelo toliko ljudi kot danes in živeli so drugače kot danes. Prav kmetijstvu (zasebnemu in družbenemu, seveda) so nekateri strokovnjaki pred kratkim pripisali 80 odstotkov krivde za današnje stanje podtalnice. Največ prispeva zelo razširjena živinoreja v hlevih nad velikanskimi rezervoarji gnojnice, ki jo potem razvažajo po njivah. Nekateri celo več sto kubikov na hektar v enem letu, dovolj pa bi bilo že 50, in to izključno na zaraščene, ne pa pozimi na gole njive. Potem pa je k temu treba prišteti še mineralna gnojila, da bi podobo o možnostih za nastajanje nitratov izpopolnili. Julija in avgusta 1989 je Dravsko polje pripravilo prvo večjo ekološko presenečenje v Sloveniji s presežkom pesticidov. Poročilo o stanju slovenskega okolja leto dni pozneje je pesticidom pripisalo izvirni greh onesnaženosti. Obenem pa je bilo pred slabima dvema letoma ugotovljeno, da »kljub razvitemu kmetijstvu ni zapažena večja koncentracija nitratov in fosfatov«. Analize so zdaj udarile prav tam, kjer mnogi niso pričakovali. Gosta poseljenost Dravskega polja pa dodaja še pomembne količine za onesnaževanje iz greznic ob sleherni domačiji. Znan je vzorec obnašanja: ko ob stari hiši zraste nova. ki kmalu dobi tudi vodovod, v vodnjak ob stari hiši speljejo vse odplake iz novega doma. To se dogaja že vsaj dve desetletji. Tako ljudje zdaj samo navidezno več ne pljuvajo v svoj vodnjak, vendar pa naravnost v podtalnico, ki po nekaj ovinkih priteče v novi dom kar po ceveh. Sicer pa ne bi prav veliko pomagalo, če bi na tej prodnati ravnici gradili ob starem vodnjaku še nove greznice, saj bi bil učinek enak (razen če bi bila ravnica neprepustna). Vse domačije Dravskega polja bi bilo torej treba povezati v velikanski kanalizacijski sistem, na koncu katerega bi odplake čistili. Tako bi podtalnico obvarovali, nesnago pa shranili na drugem mestu. Ker pa vse te vasi še dolgo ne bodo imele kanalizacije od vsake hiše in vsakega hleva, ker bodo ponikalnice odplak ostale, ker vseh hlevov s stotinami glav govedi in desettisoči kljunov perutnine ne bodo kar tako zaprli; moremo trditi, da je vodnjak Dravsko polje že za vedno izgubljen. Ostaja samo še vprašanje, kdaj ga bodo tudi uradno zaprli in ga nehali pretakati do deset-tisočev ljudi. In so ga tudi že začeli zapirati. Črpališče v Lancovi vasi je že dve leti zaprto zaradi previsokih količin nitratov. Mag. Stanko Brumen, ki vodi raziskovalce podtalnice v zavodu za Zdravstveno varstvo v Mariboru, je letos 29. oktobra na Ptuju razločno povedal: »Brez analiz je mogoče napovedati, kdaj bodo črpališča zaprli. Zdaj napovedovani ukrepi so prepozni. S pesticidi in nitrati smo nad dovoljenimi mejami. Brez nadaljnjih analiz lahko izračunamo, kdaj bo na primer v vodnjakih v Skorbi 20 miligramov dušika v litru.« Medtem pa mnogi še brodijo po podtalnici. Ni jasno, ali so prepričani, da jo še lahko rešijo ali pa raziskave delajo samo zato, ker je to donosen posel. Mariborski institut za ekološki inženiring še zdaj analizira, kaj in zakaj se dogaja v podtalnici, da bi lahko pozneje svetoval, kaj ukreniti. Kmetijski zavod Maribor je izdelal načrt izrabe kmetijskih zemljišč za to študijo, ljubljanska in zagrebška univerza recenzirata gnojilne načrte, analizirajo njivsko zemljo . . . Slovenski minister za okolje Miha Jazbinšek ne potrebuje veliko za spoznanje, da »vsak nekaj dela, vsi si med seboj plačujejo, onesnaženost pa zaradi tega ne bo nič manjša«. Zdaj bi že morala biti jasna vsaj glavna vprašanja. Kje dobiti nadomestno vodo za 75 do sto tisoč ljudi (Slovenec letno porabi blizu 250 kubičnih metrov vode)? Kako razbiti močno centralizirano oskrbo? Kako primerno urediti zasebne vodnjake? Od kod dobiti denar za potrebno mrežo kanalizacije? Tudi status ogroženega dela okolja (po nastajajočem zakonu o varstvu okolja) Dravskega polja namreč ne bo rešil. Zaloge nesnage so že zdaj v zemlji prevelike, tudi če jim ne bi dodali nič novih. Celovita sanacija te ravnice pa je tako draga, da nihče nanjo niti pomisliti ne more, ne da bi mu prestrelilo možgane. Če bi se očiščevanja lotili takoj, bi polje odpovedalo prej, preden bi končali. In tudi če nadomestne izvire še nekako zvrtajo skupaj, civilizacijski dolg do Dravskega polja ostane. Vsi, ki se zdaj srečujejo s tem problemom, bodisi upajo na čudež ali pa so podobni tistemu padalcu, ki tako dolgo zadržuje ročico na padalu, da se mu je zadnji meter nad zemljo več ne splača potegniti. S te višine se ni še nihče ubil — od 15 miligramov dušika v litru pitne vode ni še nihče umrl. Franc Milošič MEDICINSKA AFERA V FRANCIJI Zaradi nacionalnega prestiža okuženi z aidsom Srhljivi medicinsko-politični feljton z grenkim priokusom človeške tragedije, ki že od zgodnjega poletja razburja Francijo, je naposled dobil eno sklepnih poglavij; okoli 1.200 hemofilikov in vsaj 3.500 bolnikov, ki so jih pri transfuzijah krvi okužili z aidsom, bo dobilo denarno odškodnino. "s&šSšr “S*' a^° bodo zbrali od 10 do 14 mili-SlI jarcl b'an*cov’ kolikor bo po pri-bližnih ocenah potrebno za izpla-gg 'jlk čila odškodnin, še ni povsem jas-jls&no. Vlada Edith Cresson se je odločila za formulo, ki bi breme odškodnin potisnila na ramena državljanov. Vsak podpisnik zavarovalne pogodbe — in teh je v Franciji 57 milijonov — bi k premiji doplačal še šest odstotkov, s čemer bi zbrali kake štiri milijarde frankov. Toda premierka, ki ima običajno opraviti zgolj z opozicijo, je tokrat doživela napad iz vrst lastne socialistične stranke. Še preden je predlog zakona o načinu zbiranja denarja prišel v parlament, kjer bi ga Edith Cresson v primeru nasprotovanja opozicije lahko uveljavila z dekretom, se je dodatnemu obdavčenju državljanov postavila po robu socialistična poslanska skupina. Premierka je pri priči izjavila, da je pripravljena spremeniti formulo za zbiranje denarja, ne pa tudi njenega solidarnostnega značaja. Finančno ministrstvo in zavarovalnice bodo morali doseči dogovor o prispevku slednjih v odškodninsko blagajno, država pa se bo tej solidarnostni potezi pridružila s posegom v proračun. V kolikor dialog med ministrstvom in zavarovalnicami ne bi prinesel dogovora o prispevku, bo vlada razmislila o posebnem pribitku na dobiček zavarovalniških družb, skratka, v imenu solidarnosti z okuženimi hemofiliki jim bo pobrala del denarja. Odločitev vlade je sprožila več kritik kot pohval, navsezadnje gre pri aferi okuženih hemofilikov za napako, ki so jo zagrešili državni organi, zato je.solidarnostni način reševanja problema odškodnin več kot vprašljiv. A to je navsezadnje še najmanj pomembna razsežnost klobčiča, ki mu ni videti razpleta. Ne gre namreč samo za dejstvo, kdo je odgovoren, da se je v času, ko je medicinska znanost že obvladala postopke čiščenja krvi in odpravljanja nevarnosti okužb z aidsom med transfuzijami, dobra polovica francoskih hemofilikov okužila z virusom, temveč tudi. zakaj so v Franciji zamujali z uvajanjem gretja krvne plazme, ki odpravlja sleherno nevarnost vnašanja smrtonosnih klic. Hemofilska afera ima torej dve plati, medicinsko in politično, obe pa sta prepleteni, tako da ju kljub zatrdilom ministrske predsednice Edith Cres-son, da mora biti pravica tokrat kruta in neprizanesljiva, ne bo mogoče zlahka razkriti. Študija, ki so jo izdelali januarja 1985. je pokazala, daje med pariškimi krvodajalci pet promilov seropozitivnih, od tistega trenutka dalje so zdravstveni krogi od ministrstva navzdol vedeli, da obstaja nevarnost okužbe hemofilikov. In vendar se center za transfuzijo krvi, osrednja institucija te vrste v državi, ni zganil, še več, na sestanku, ki mu je predsedoval direktor dr. Michel Garretta, so sklenili na trg vreči zaloge krvi. četudi jim je bilo povsem jasno, da so okužene. Nečisto kri so uporabljali pri transfuzijah vsaj do oktobra istega leta. morda pa še dlje. Zadevo bi uvrstili med medicinske napake, če že dve leti prej ne bi bili znani postopki odpravljanja nevarnosti okužb z virusom aidsa. Ameriška firma Travenol je maja 1983 obvestila svoje poslovne partnerje, med njimi tudi francoski center za transfuzijo, da lahko dobavi neoporečno kri, ki so ji s posebnim postopkom gretja očistili in nevtralizirali virus aidsa. Leto dni kasneje so ponudbo ponovili, znova zaman. Šele ko je francosko zdravstveno ministrstvo oktobra 1985 sporočilo, da bo povrnilo medicinskim zavodom samo stroške neoporečne krvi, so uporabo okuženih zalog, bržkone, ustavili. S tem medicinskim aspektom afere se ukvarja posebna preiskava, na podlagi katere so že obtožili tri nekdanje visoke uslužbence. A z vložitvijo obtožnice je zadeva, dotlej zgolj medicinskih razsežnosti, dobila še jasne obrise politične afere. In kajpak obračunov, ki so v času zagrevanja volilnega boja še posebej ostri. Francoska medicina, ki se ponaša s slavo, da je prav znanstvenik iz njenih vrst odkril povzročitelja aidsa (prof. Luc Montagnier s Pasteurjevega inštituta), je bila očitno manj uspešna pri iskanju postopkov nevtralizacije virusa v krvi. namenjeni za transfuzije. Ameriška konkurenca je sicer prijavila patent, vendar so v vladi zavlačevali z dovoljenjem, ker so menda čakali na domač postopek, kar tedanji predsednik vlade. Laurent Fabius. eden možnih političnih dedičev Frangoisa Mitterranda, odločno zavrača. Glavni obto-ževalec je prof. Jacques Roux, ki zatrjuje, da je premier Fabius ukazal del sredstev iz ministrstva za zdravstvo prenesti za druge namene, celo za financiranje politične kampanje, kar je sedanji predsednik francoskega parlamenta zavrnil kot politično podtikanje. Prof. Roux je namreč član centralnega komiteju francoske partije, na visoki položaj v ministrstvu za zdravstvo pa so ga imenovali leta 1981, ko so se v francosko vlado prvič po vojni povzpeli Mitterrandovi volilni zavezniki komunisti, od funkcije v državnem aparatu pa se je poslovil konec leta 1985, po lastni izjavi zaradi spora z ministrico Georgino Du-foix, pri kateri je protestiral spričo zamud pri uveljavljanju programa sistematičnega odkrivanja primerov aidsa, po ministričini verziji pa zato, ker se je zdravnik-komunist želel posvetiti parlamentarnim volitvam spomladi 1986, na katerih je vodil eno strankarskih list. V prasketanju medsebojnih obtožb z jasnim političnim ozadjem je bilo slišati celo močno ostro izjavo prof. Rouxa, češ da bi ga v he-mofilski aferi oprali vsakršne odgovornosti, v kolikor bi namesto v komunistični sodil v socialistični tabor. A tudi sama Georgina Dufoix ne bi smela metati kamenja v druge. Navsezadnje je bila v času afere ministrica za socialne zadeve, kamor sodi tudi zdravstvo. Sedanja direktorica francoskega Rdečega križa priznava, da je bila člen v dolgem nizu funkcionarjev, ki so navsezadnje soodgovorni za več tisoč okužb z virusom aidsa, zavrača pa svojo krivdo. Podobno kot drugi funkcionarji njenega ministrstva oz. inštitucij, ki bi z odločnim strokovnim mnenjem in akcijo lahko preprečili širjenje okužbe. Pri hemofilski aferi ni posebej težko ugotoviti dejstev, veliko bolj zapleteno pa bo pokazati na prave krivce, kajti v tem primeru bodo zatožno klop. za katero so doslej predvideni dr. Garretta (ki je. da bo ironija še večja, leta 1989 dobil odličje viteza častne legije, četudi se je že tedaj šušljalo o težavah zaradi hemofilikov), prof. Roux in dr. Net-ter, morali še krepko razširiti. A koga obtožiti? Ali zgolj neposredne krivce, ki so zamižali pri pošiljanju zalog krvi, četudi so vedeli, da ni neoporečna, ali tudi one, ki niso pograbili ameriških postopkov za odpravo nevarnosti razširjanja bolezni? Če bi državni organi manj razmišljali o časti domačih raziskovalcev in ukazali uporabiti tuje izsledke in metode, bi se stvari bržkone zasukale drugače. V Franciji, kjer so nedavni svetovni dan boja proti aidsu posebej oznamovaii, priredili nič-koliko manifestacij in akcij osveščanja državljanov, so prav v času. ko je bilo nujno sprejeti ukrepe za preprečevanje širjenja seropozi-tivnosti. veliko časa posvetili razpravam o znanstvenem primatu pri odkrivanju povzročitelja bolezni. Spoznanje, da je »oče« virusa prof. Luc Montagnier in ne njegov ameriški tekmec prof. Robert Gallo. je Francijo resda navdalo z neprikritim ponosom, ni pa v ničemer pripomoglo k uspešnemu boju proti širjenju aidsa. Akcije, ki so se jih lotevali državni organi od ministrstva za zdravstvo navzdol, so bile osredotočene na rizično kategorijo homoseksualcev in uživalcev mamil, resda najširšo in najbolj izpostavljeno nevarnemu virusu, pri tem pa je v ozadju strategije boja proti aidsu obtičalo spoznanje, da bolezni ne širijo samo nečiste igle, temveč tudi nečista kri. Razmišljanja o storjenih napakah je mogoče potisniti do časov odkritja nevarnosti, ki jo prinaša aids, a tako pdčetje je skrajno težavno in tvegano. Tudi zaradi političnih plašnic, ki neogibno spremljajo široke družbene razprave. Z levico bodo bržkone ugotovili, da je sistem javnega zdravstva v krepkem zaostanku, ker se predolgo otepa s finančnimi in strukturnimi težavami, z nasprotne strani politične šahovnice pa ne bi manjkalo očitkov, da je prav socialistična garnitura, ki je navsezadnje že deseto leto na oblasti, zakrivila probleme v zdravstvu, ki jih nikakor ni mogoče omejiti na hemofilsko afero, nanje pa navsezadnje opozarjajo tudi stavke zdravstvenega osebja, ki se ne bori zgolj za višje plače, temveč tudi za boljše delovne pogoje. Politično manj obremenjeni opazovalci pa bodo v ospredje postavili dejstvo, da je preventiva v francoski zdravstveni kulturi pač zapostavljena. V aferi širših družbenih razsežnosti, kakršna je prav hemofilska, je namesto razkrivanja njenega ozadja, ki navsezadnje lahko kvečjemu poveča število obtožencev, pač najenostavneje zabrenkati na solidarnostne strune. O krivdi pa kdaj’ kasneje. Božo Mašanovič DELO 28. stran eseda je seveda o Pearl Harborju in japonskem napadu na ZDA ter o tem. kdo je 50 let kasneje pravzaprav zmagovalec (če sploh), Japonci ali Američani. Nebo nad Pacifikom, 7-. decembra 1941 v zgodnjih jutranjih urah. Piloti so za zajtrk pojedli riž s slivami. Pod čelade so si zavezali bele rute z napisom »zanesljiva zmaga«. Medtem so mehaniki že ogrevali lovce znamke zero. Šest letalonosilk, med katerimi je bila na čelu admiralska Akagi, je široko rezalo peneče se in visoke valove Pacifika v smeri proti Havajem. Letala so se druga za drugim naglo dvigala v zrak. V radijskih sprejemnikih v Honoiuluju je napovedovalec bral vremensko napoved: »Delno oblačno, zvečine v gorskem območju. Vidljivost odlična...« Bilo je malo po šesti uri zjutraj. Japonski napad na nedeljsko jutro na Pearl Harbor. osrednje ameriško pomorsko oporišče v Pacifiku, je potekal v dveh valovih. Trajal je eno uro in 50 minut. Vojna, ki je sledila temu napadu, je trajala 1364 dni. Japonci so ob napadu potopili tri ameriške bojne ladje, od katerih je danes Arizona muzejski spomenik, in vrsto drugih ladij. Z Arizono je šlo na dno morja 1177 mornarjev in marincev (vseh žrtev med njimi je bilo za tisoč več), kopenska vojska je imela 218 mrtvih. med napadom je bilo ubitih 68 civilistov, 35 pa ranjenih . .. To je seveda samo nekaj iz statistike malo več kot poldrugo uro trajajočega napada letal iz dežele vzhajajočega sonca. Pearl Harbor je šel v zgodovino in zavest slehernega Američana kot dan sramote in kot dan zahrbtnega japonskega napada.Japonci se tega dneva danes spominjajo kot nečesa, česar se najraje ne bi spominjali. O 7. decembru zaradi časovne razlike v japonskih učbenikih napad na Pearl Harbor ni zabeležen pod 7. ampak pod 8. decembrom, (kar je po svoje tudi simbolično) 1941 pravijo, daje dan »mizu ni nagasu« — voda pod mostom. Za »pretečeno vodo« so se zdaj Američanom uradno opravičili. Verjetno so v Tokiu pričakovali. da bodo tudi Američani simbolično obžalovali avgustovski dogodek iz leta 1945, ki je v zgodovini zaznamovan kot Hirošima. Ime. ki je zadosti zgovorno brez dodatne razlage. (Podobno kot tudi Pearl Harbor sam zadosti jasno pove, za kaj gre oziroma za kaj je šlo.) Toda Američani se za Hirošimo in Nagasaki Japoncem niso opravičili. »Vojna je pekel in grozna reč. Toda nobeno opravičilo ti potrebno.« je pred dnevi dejal ameriški predsednik Bush. Obžaloval je sicer umrle, toda hkrati pa je dodal, da sta atomski bombi. odvrženi na Hirošimo in Nagasaki, pospešili konec vojne in rešili morda več milijonov ameriških življenj ter pripomogli, da so po vojni Američani pomagali Japonski vnovič na noge. Nekaj tisoč Američanov, kolikor jih je bilo ubitih med napadom na Pearl Harbor, in skoraj četrt milijona Japoncev, kolikor jih je bilo ubitih med atomskim napadom na Hirošimo in Nagasaki, so številke, ki jih danes niti ameriška niti japonska logika ne upoštevata. Bistveno je tisto, kar je bilo »vmes«, in kar je sledilo kasneje. »Vmes« je bila zmagovita Amerika s svojo veliko vojaško mašinerijo, ki pa vojne ni tolkla na svojih tleh. ampak povsod drugod po »vojaških teatrih« sveta. Dobičkonosni »sodni dan« Sloviti ameriški radijski komentator pokojni Ed Murrovv je nekoč dejal, da so Američani SOBOTNA PRILOGA ZDA IN JAPONSKA 50 LET PO PEARL HARBORJU Kdo je koga torpediral? »edini narod, ki si je v drugi svetovni vojni dvignil življenjski standard«. Kot rečeno, se druga svetovna vojna nikoli ni goreče dotaknila ameriških tal, domov, tovarn. Neposredno po napadu na Pearl Harbor je bilo v Kaliforniji sicer nekaj alarmov, ki so svarili pred bližajočim se napadom japonskih letal. V San Franciscu so panično poročali, da je proti mestu poletelo kakih 50 letal, njihova letalonosilka pa da je le kakih sto milj zahodno od Zlatih vrat. Toda japonskih letal nikoli ni bilo. Vojnemu počutju so se Ameirčani še najbolj približali s tem, ko so na slepo začeli zganjati vse ameriške državljane japonskega rodu v internacijo. Za to so se ameriške oblasti opravičile šele pred nedavnim in prizadetim tudi izplačale odškodnino. V tistih začetnih dneh ameriško-japonskega spopada je Rooseveltova vlada natisnila 57 milijonov brošuric z naslovom Kaj storiti v primeru zračnega napada? To pa je bila bržkone tudi zadnja velika masovna proizvodnja, ki je zadevala »domačo fronto«. Ameriški industrijski gigant je medtem serijsko bruhal iz sebe vse za potrebe svetovnih front. Množična proizvodnja, ki je nastala zaradi vojne, je povzročila plimovanje, ki ga je bilo čutiti še dolgo po vojni, in ki ga morda čutimo še danes. Geografija je Američanom prizanesla z usodo Londona. Dresdna, Coventryja. Leningrada. In še več kot prizanesla. Vojna namreč ni porazila samo Japonske in Nemčije ampak tudi veliko krizo, ki se je navzlic Rooseveltovemu New Dealu vlekla vse do začetka vojne. Ameriška vojna mašinerija je zaposlila 15 milijonov ljudi, izdelala 296 tisoč letal, 12 tisoč ladij, 64 tisoč izkrcevalnih čolnov, 86 tisoč tankov, 15 milijonov topov in 40 milijard svinčenk. Vse za (tedanjih) 300 milijard dolarjev »javnih del« (Rooseveltov New Deal je njihovo vrednost postavljal na vsega tri milijarde dolarjev). Množična proizvodnja je pozvročila takšno gospodarsko oživitev, kakršne Amerika še ni pomnila. Na svetovnih bojiščih so sicer grmeli topovi, (tudi ameriški) vojaki so padali, toda gospodarstvo na varni severnoameriški celini je cvetelo in brstelo, kot še nikoli prej. Brezposelnost, ki je bila v času Pearl Harborja kar 17-odstotna je ob vojni proizvodnji povsem splahnela. Dobički korporacij so se astronomsko dvigali. Povprečna delavčeva plača se je podvojila. Kakih 42 milijonov »davkojedcev« seje spremenilo v davkoplačevalce (leta 1940 je bilo v ZDA le okoli štiri milijone davkopolačeval-cev). Avtomobilske gume, bencin, meso, sladkor in kava so bili sicer racionirani (proizvodnja je namreč vse tekoče linije preusmerila na obrambno proizvodnjo), proizvajalci avtomobilov so se preusmerili v celoti na izpolnjevanje naročil vojaškega ministrstva (zadnji civilni ford je bil narejen leta 1942), toda poraba se je kljub temu dvignila za 50 odstotkov. In pri tem ni šlo samo za nakup najnujnejših stvari. Posel v barih, na dirkališčih in zabaviščih je cvetel. V Washingtonu. ki se je zavoljo vojne birokracije naglo razširjal, je 300 arhitektov in 13 tisoč delavcev praktično čez noč naredilo največje birokratsko poslopje na svetu. Pentagon, visok sicer samo štiri nadstropja, je postal »dom« za kakih 40 tisoč uslužbencev. Vojna je rodila tudi nove zvezdnike in tako imenovani »mladinski trg«, obsegajoč plošče, kino. modo. Danes, 7. decembra, mineva 50 let od dogodka, zaradi katerega se te dni japonski parlament javno opravičuje Američanom. Američani pravijo, da je tako opravičevanje kar pravšnje, oni sami pa se Japoncem ne mislijo opravičevati za tista atomska grdavsa, »debelinka« in »fantka«, ki so ju štiri leta kasneje vrgli na Hirošimo in Nagasaki. Vse to in še marsikaj drugega je bilo »vmes«. Vojni sodni dan, ki se je za Ameriko začel pri Pearl Harborju, je bil hkrati tudi čas velikega posla. J »Posebna vez« med zmagovalcem in poražencem »Podobno kot so bile Združene države nekoč kolonija Velike Britanije in so kasneje postale močnejše od svojega nekdanjega gospodarja, bi tudi Japonska, če bi postala kolonija ZDA. nekoč prekosila svojega gospodarja,« je dejal Šigeru Yoshida, japonski ministrski predsednik v času sedemletne ameriške zasebne Japonske in eden izmed glavnih arhitektov Tokubetsu Kankei — »posebnega odnosa« ki je po vojni vladal med zmagovalcem in poražencem. Njegove besede, izrečene v 50 letih, so se ta desetletja malone uresničile. Poražena Japonska je postala največja posojilodajalka in najsposobnejša proizvajalka na svetu ter z dohodkom na glavo prebivalca, ki presega ameriškega. Zmagovite ZDA pa so postale največje dolžnice na svetu. »Z gospodarskega zornega kota smo v nevarnosti, da postanemo japonska kolonija.« je nedavno opozoril Jay Rockefeller, senator iz znane rodbine Rockefellerjev. »Na Japonsko bomo izvažali surovine, od tam pa uvažali končne izdelke.« Toda o tem, kakšno bo razmerje med ZDA in Japonsko 50 let po Pearl Harborju. takoj po vojni seveda nihče ni razmišljal. Po bombah na Hirošimo in Nagasaki in po podpisu kapitulacije septembra 1945 se je začelo obdobje ameriške zasebne Japonske in ameriško-japonskega čudeža. Sedemletna okupacija je bila velik uspeh. To danes priznavajo vsi. To je tudi očitno. Japonska je bila kot velika spužva, ki je vase vsrkala vse najboljše, kar ji je ponujala »jenkizacija«, od industrije do baseballa. Leta 1952, ko je bilo ameriške zasedbe konec, so Američani ponosno kazali na Japonsko kot na svetleči kontrast temačni Maovi rdeči Kitajski. Japonska je izbrala kapitalizem in uspela. Kitajska se je odločila za komunizem in padla v temo. Obrambni dežnik, ki ga je VVashington imel razpetega tudi po letu 1952, je Japonski tudi v kasnejših letih omogočil nagel gospodarski razvoj. Toda ko je leta 1972 izbruhnila energetska kriza, je Japonsko zajela groza, podobna tisti v času pred Pearl Harborjem. ko je Tokio zaradi ameriške blokade in pomanjkanja energetskih surovin »moral« napasti ZDA. Energetska kriza je izbruhnila v času. ko so Japonci že mislili, da so uresničili vse svoje povojne ambicije. Olimpijske igre v Tokiu 1964 so svetu pokazale povsem prenovljeno in živahno mesto, vključno z najhitrejšim »bullet« vlakom. Dohodek na glavo prebivalca se je v desetih letih podvojil. Japonci so prav leta 1972 dobili nazaj tudi Okinavvo. Skok cen nafte pa je ogrozil vse, kar so dosegli. Zato so morali ukrepati naglo in samo tako, kot so se bili naučili po vojni. Preobraziti je bilo treba industrijo in namesto energetsko intenzivnih podjetij (takšnih, ki so na primer proizvajala aluminij) uvajati visoko tehnološke obrate za proizvodnjo, denimo, polprevodnikov. V petih letih je Japoncem uspelo v celoti prestrukturirati industrijo. Japonska, ki je brez nafte, je tako postala bolj odporna do naraščajočih cen nafte kot pa Amerika, ki ima velike naftne zaloge na Aljaski. Po iraški zasedbi Kuvajta so naftne cene za nekaj časa močno poskočile in vsak dodatni dolar na sod nafte je japonsko industrijo še bolj okrepil v primerjavi z gospodarstvom ZDA in Evrope. Energetski šok in ukrepi arabskih proizvajalk nafte oziroma OPEČ so v bistvu pomagali Japonski, hkrati pa naznanili konec samodejne prednosti in napredka ZDA — zlasti pa ameriške avtomobilske industrije, kajti (ameriški) potrošnik ni potreboval veliko časa. da ugotovi, da razni datsuni. toyote in nissani porabijo neprimerno manj goriva kot pa fordi in chryslerji. Japonska je s tem dokončno spet dobila svojo držo. Nasprotnik je bil torpediran, toda torpedo je v ZDA priletel z naftnih polj na Jutrovem. ne pa iz dežele vzhajajočega sonca. Kot mnogo drugega pa je Japonska tudi ta »torpedo« izkoristila sebi v prid. Duh Pear! Harborja še vedno živi Voditelji ZDA in Japonske, ki danes skupaj štejeta 40 odstotkov celotne svetovne proizvodnje in 40 odstotkov vse pomoči revnim državam, si nenehno prizadevajo prepričevati javnost in sebe. da so odnosi in sodelovanje med državama boljši, kot pa jih običajno slikajo. Toda na ravni povprečnega slehernika — tako ameriškega kot japonskega — je opaziti vzajemen odpor. Še pred dnevi so v nekih spominskih prostorih v Kaliforniji, kjer naj bi uredili zbirko predmetov iz taborišč, v katera so Američani med vojno strpali »rumene saboterje«, neznani vandali povzročili pravo razdejanje in zidove in pohištvo popisali z gesli: »Go back to Asia« — »Izginite nazaj v Azijo«. Še nedolgo tega je vsa Amerika vpila na ves glas, ko so podjetni Japonci kupili Rockefellerjev center sredi New Yorka, filmsko družbo Columbia... To, kar Japoncem ni uspelo z napadom na Pearl Harbor, jim uspeva sedaj — je bilo slišati glasne in jezne glasove. AVTO PRIHODNOSTI - KDAJ? Najprej moc im učafeje, potem okojje Avtomobilska industrija investira težke milijarde v razvoj okolju prijaznih avtomobilov, toda kupci ostajajo konservativni. z& vtomobil prihodnosti je več kakor JSa le prevozno sredstvo; to je premi-/'UsL Zajoče se zatočišče, zavetje ugodja v plemenitem lesu in usnju. Zaradi kar vladi omogoča že splošna kolektivna pogodba- za negospodarstvo, in sindikati nismo imeli nobene izbire na to pristati ali ne pristati. Klavzula v omenjeni pogodbi govori, da je mogoče zaradi neugodnih finančnih razmer plače znižati za 20 odstotkov, vendar največ za tri mesece v tekočem letu. Znižanje plač za 20 odstotkov torej lahko traja v najslabšem primeru do konca marca prihodnjega leta. Po tem datumu pa se plače v zdravstvu in socialnem skrbstvu avtomatično zvišajo za -20 odstotkov. Razmerje med posameznimi tarifnimi razredi še zdaleč ni idealno, toda če je do sedaj veljalo razmerje med najenostavnejšim in najzahtevnejšim delom okoli 1:2.5, potem je razmerje 1:4.1 vseeno napredek. Poleg tega pa zlasti veliko prinaša normativni de! kolektivne pogodbe, česar pa se večina delavcev na žalost ne zaveda. Nadalje je o zdravstvu po stavki razpravljal parlament in nakazal rebalans proračuna. Kdo ve, kaj bi prisililo zbor združenega dela, da bi problematiko zdravstva uvrstil na dnevni red. če ne bi bilo stavke? Stavka jc prinesla -.ugotovilo, da bodo do konca leta 1991 izdelani standardi in normativi za celotno zdravstvo, ki bodo v bodoče osnova za financiranje. Ne nazadnje pa je po stavki v zdravstvo prišlo tudi nekaj denarja, s katerim so se vsaj delno pokrili materialni stroški. Če torej pogledale le teh nekaj ugotovitev, g. Marolt, morate priznati, če ste pošteni„ da smo s stavko te nekaj dosegli. Morda boste rekli, da bi isto lahko dosegli tudi brez stavke. Morda. Toda že dejstvo, da smo imeli kolektivno pogodbo pripravljeno že več kot eno teto in da vlada ni kazala nobenega zanimanja. da bi jo tudi podpisali, 'govori v prid domnevi, da brez stavke še dolgo ne bi imeli kolektivne pogodbe. Mislim, da ni neskromno, če grožnji s stavko pripišemo tudi podpis splošne kolektivne pogodbe za negospodarstvo. Odločitev za podpis kolektivne pogodbe-pa kljub vsemu ni bila lahka, kajti bistveno je bilo treba odstopiti od prvotnih zahtev. Toda pogodbe ne podpisati bi pomenilo, da bi tarifni del (ki je enak sklepu vlade o plačah v družbenih dejavnostih) za nas tudi veljal, obrisali pa bi se pod nosom za normativni del pogodbe. Zato smo se odločili za podpis s pripombo, da je pogajanja o tarifnem delu treba nadaljevati takoj. Ker so bile vsaj delno uresničene tudi druge naše zahteve, smo stavko prekinili. Postavljati se je namreč že začelo vprašanje, kako dolgo bi bilo mogoče stavko v taki obliki nadaljevati. G. Marolt bi gotovo rekel, da bi odgovor na to vprašanje moral biti znan že na začetku ozirofna pred pričetkom stavke. Mislim pa, da tega odgovora nihče ne pozna, še zlasti ne g. Marolt. Morda je bila naša odločitev, da stavkamo do izpolnitve stavkovnih zahtev, zaradi tega razloga res nekoliko premalo pretehtana. Stavka v zdravstvu mora namreč upoštevati številne specifične okoliščine, ki jih stavkajočim v nekaterih drugih dejavnostih ni treba. Res je, da je nesmiselno pričakovati, da stavka prebivalstva ne bo prizadela. Saj je namen stavke, da vpliva na oblast, s lem ko prizadene ljudi. Zato si tudi nismo delali utvar, da naša stavka bolnikov ne bo prizadela, toda želeli smo. da bi jih čim manj. Vsekakor pa ne v tolikšni meri. da bi bilo zaradi stavke bistveno ogroženo zdravje ali celo življenje ljudi. Zato smo člani stavkovnega odbora soglasno odklonili sugestije po zaostrovanju stavke. Menili smo. da že samo podaljševanje stavke le-to tudi zaostruje. Se več — med stavko smo razširili tudi pojem urgence, tako da je bit vsakdo, ki je resnično potreboval neodložljivo zdravstveno pomoč, ustrezno oskrbljen in bi nam s tega vidika težko kdo kaj očital. Zavedati se moramo, da smo končno le zdravstveni delavci, ki smo zavezani poklicni etiki. Mislim pa, da je tako razmišljala tudi velika večina ostalih stavkajočih, ki niso zdravstveni delavci, in končno, da bi tako razmišljala velika večina vseh normalnih ljudi. Videti je, kot da g. Marolt misli drugače. Posledica tega je seveda bila, da so bili tisti, ki so v času stavke morali delati, neprimerno bolj obremenjeni in da jih je bilo pravzaprav kar veliko. Ni res, da je stavkovni odbor dal kakršnokoli izjavo, da ima vsakdo pravico stavkati. Res pa je, da je priporočil, da se tisti, ki ne bi hoteli stavkati, razporedijo v delovne ekipe. Menili smo namreč, da nikogar ne smemo siliti v stavko. Zavedali smo se -tudi, da se zaradi narave naše dejavnosti oziroma moralno etičnih norm, katerim smo zavezani kot delavci v zdravstvu in socialnem skrbstvu, vlada naše stavke ne boji pretirano in da bo to izkoristila pri pogajanjih. Vendar smo upali (morda res naivno), da imajo tudi v vladi oziroma ministrstvu za zdravstvo nekateri ljudje vsaj nekaj tistih vrlin, ki jih sicer celotna družba ob vsaki priložnosti polaga na srce zdravstvenim delavcem. Menili smo, da bodo pogajanja med vlado in sindikati razgovor med dvema zrelima partnerjema. Koliko je bil pri tem kdo zrel oziroma nezrel, naj presodi vsakdo sam. Sodeč po odmevih v javnosti, ki nas je v glavnem podpirala, je bil tak pristop pravilen. Od te podpore sedaj res nimamo velike koristi, toda imamo vsaj zadoščenje, da se večji del slovenske družbe zaveda, da so naša prizadevanja upravičena in da nam bo morda ta družba v nekih boljših časih pomagala uresničiti naše zahteve. Menim, da jih v tem trenutku tudi z načinom stavke, kot ga svetuje g. Marolt, ne bi bilo mogoče bistveno bolje uresničiti. Kar zadeva očitke g. Marolta, da je sindikat privolil v razlikovanje med zdravstvenimi in nezdravstveni-mi delavci v zdravstvu in socialnem skrbstvu na področju osebnih dohodkov, moram še enkrat poudariti, da je ta del pogodbe podpisan z veljavnostjo do konca letošnjega leta tudi zaradi pritožb na omenjeno razvrščanje delavcev na zdravstvene in nezdravstvene. Ta način vrednotenja del je ponudila vlada po usklajevanju v ostalih družbenih dejavnostih in se tudi v lem bistveno razlikuje od našega predloga, ki je bil v sindikatih usklajen. Poleg tega je bilo vse več pripomb tudi na razvrščanje zdravstvenih delavcev v posamezne razrede oziroma na razpon med različnimi razredi. Če bi hoteli vse to kolikor toliko ponovno zadovoljivo uskladiti, bi morali podpis pogodbe nujno odložiti. V času, ki je še oslal do konca leta, je priložnost, da se ta vprašanja rešijo. Osebno menim, da bi morala biti izhodišča enaka in bi se razlika, ki je vsekakor upravičena, dosegla z dodatkom na delovne pogoje. Odstopa ministrice in namestnika sta bila zahtevana s preko 15.000 podpisi stavkajočih. To »neumnost« (po g. Maroltu) so stavkajoči zahtevali, če stavkovne zahteve ne bodo izpolnjene. To ni bila politična zahteva (in ne soglašam z g. Maroltom, da je lahko le politična). čeprav so jo nekateri hoteli kot takšno prikazati. Gre enostavno za to, da so zaposleni v zdravstvu in socialnem skrbstvu ocenili, da ministrica in namestnik nista zadovoljivo opravilu svojih nalog, zato naj svoji mesti prepustita drugim, ki bodo to sposobni storiti. Seveda je stavka do neke mere tudi politično dejanje, čeprav to ne bi želela biti. To so nekateri politiki pričeli bolj ali manj očitno izkoriščati. Niti stavkovni odbor uradno niti sam osebno nisem nikoli uspeha ali neuspeha stavke opravičeval s politizacijo stavke oziroma z aktivnostjo opozicije v zvezi s stavko. Ob svojem odstopu sem izjavil le, da v teh političnih igrah ne želim in kot predsednik stavkovnega odbora tudi ne morem sodelovati. Ko sem prevzel funkcijo v sindikatu, je bil moj namen delati v interesa zaposlenih v zdravstvu in socialnem skrbstvu, ne glede na to, kdo bo trenutno na oblasti oziroma proti komu se bo treba za te interese boriti. Tem načelom sem sledil kljub temu, da sem član vladne stranke. Razumljivo je, da opozicija poskuša izkoristiti priložnost in kaže na napake vlade. To je celo hvalevredno, če je to storjeno z namenom, da se problem začne reševati na ustreznejši način. V normalnih družbenopolitičnih razmerah bi bila reakcija opozicije razumljiva tudi, če bi šlo le za željo spodnesli vlado. Menim, da trenutno ne živimo v normalnih razmerah in da bi v teh razmerah destabilizacija vlade lahko imela škodljive posledice za našo novo-nastajajočo državo. Zato tudi kot državljan Slovenije pri tem, čeprav posredno, nisem želel sodelovati. K mojemu odstopu pa so prispevali tudi nekateri drugi, manj pomembni razlogi. Sindikatu želim srečno roko pri izbiri novega predsednika stavkovnega odbora, ki bo odbor vodil tako, da bo stavka »bolje pripravljena in trše vodena«, kot pravi g. Marolt. Morda bi g. Marolt pustit za kratek čas mesto direktorja Tehničnih služb UKC in sam prevzel to dolžnost. Gotovo je prepričan, da bi sam dosti bolje opravil to nalogo, tudi zato. ker mu kot nezdravstvenemu delavcu ne bi bilo treba toliko skrbeti za humani potek stavke. Jože Bertole, Ljubljana Delo, 13. novembra Demokratska univerza . Želim poudariti, da v svojem pismu nisem pisal o ljudeh iz sedanjosti, marveč o ljudeh in razmerah na univerzi v obdobju 1974/, 75. in da niti g. Rizmana niti g. Bibiča nisem osebno poznal. Tudi njuna kasnejša kariera me ni zanimala. Vem pa, kako se je oblikovala argumentacija za izločitev štirih profesorjev s FSPN, zato ničesar nisem napisal brez dokazov. CK partije je zahteval in pričakoval argumente od fakultete, in sicer na podlagi politično-strokovne analize njihovih del. Vsi štirje profesorji, ki so bili izločeni, so šli skozi mučno partijsko proceduro, j katero so hoteli na lažen demokratičen način, se pravi od spodaj, iz baze navzgor, dokazati njihovo politično oporečnost. To pa je veljalo tudi za strokovno oporečnost. S tem je bila njihova kariera zapečatena. Pri tem je sodeloval tudi Rizman. Kot asistent je dobil nalogo, da politično-stro-kovno oceni knjigo enega od disidentskih profesorjev, se pravi strokovno daleč višjega. Njegova ocena je bila v celoti negativna, tako politično kot strokovno. To je vidno iz zapisnika partijskega aktiva pedagoško-znanstvenih delavcev ZK FSPN z dne 18. decembra 1974, ki ga imam v arhivu, skupno z beležkami nekaterih navzočih, kajti zapisnik kljub svojim enajstim stranem ne daje vseh detajlov štiriurne razprave. Rizman ni dal samo v celoti negativne strokovne ocene, marveč tudi politično, ne da bi našel vsaj malo pozitivnega. S tem je dal komisiji CK v roke odločilne politično-strokovne argumente za akcijo: nekritično prenašanje ameriških izkušenj kapitalistične družbe in s tem njenega ideološkega poslanstva v naš prostor. V kontekstih se je to razumelo tako, da je industrijska sociologija politično in strokovno neustrezna, kajti vse to služi buržoaziji. Da je ta ameriški vpliv resnična družbena nevarnost. To je pozvročilo ločitev disidentskega profesorja za celih dvanajst let od njegovega življenjskega dela. Rizman se je torej postavil na stran tistih, ki so sodelovali pri represiji. Vsaka formulacija, vsak njen odtenek, je tedaj odločal o usodi kolega. Nekateri so se vzdržali in so imeli zato leta težave, nekateri pa so naredili tisto, kar so od njih pričakovali, se tako odkupili in bili zato uvrščeni v skupino, ki je bila tedaj prava. Prav je, da se ti dokumenti objavijo v Novi reviji kot opozorilo na moreči, dušeči in nesvobodni duh tistega časa, ki naj bo pokopan in naj se ne nadaljuje več v današnje dni. Dr. Marko Kos, Ljubljana Delo, 29. novembra Perutninarji o svoji pravici Poslanci, varujte se krivičnih zakonov. K sreči še ni prepozno za tehten razmislek. V Delu je bil objavljen članek novinarja Janeza Odra o sklepih Odbora združenja slovenskih perutninarjev, da bi pred usodnimi odločitvami v skupščinskih klopeh vplival na vas, spoštovani poslanci, da bi upoštevali amandmaje, ki jih slovenski perutninarji (kooperanti — rejci brojlerjev) zahtevajo k zakonu o zadrugah. Na zasedanju v Ilirski Bistrici so ugotovili, da jim ne zadostuje 40 odstotkov kolektivne lastnine od perutninskih klavnic, kakor je bila vlada trezno predlagala, hočejo še več, kar 51-odstoten delež na lastnini oziroma upravljalskih glasov celih podjetij. K naslovu takoj še pribijejo razlog za tolikšno agresijo, da jih baje kombinati nezaslišano že ves čas izkoriščajo. Kako je to videti v resnici, novinarja seveda ne zanima, dovolj se jim vsem skupaj zdi, da objavijo debelo laž o tem, češ da stane vzrejališ-če po trenutni vrednosti nemške marke kar 941 DEM na kvadratni meter. Na podlagi takih informacij, ki urednikom osrednjega dnevnika ne delajo časti, boste, cenjeni poslanci, zares sklepali o usodnih rečeh, opozoriti vas namreč moram, da si po uveljavitvi tako izsiljenih zakonov o lastninjenju ne boste mogli privoščiti piščanca niti ob najbolj zapovedanih praznikih. V perutninski branži delam že 28 let. od tega polovico na najbolj odgovornih nalogah v enem izmed zloglasnih kombinatov; naziv firme nam žal kvari naše dobro znano zadružno organiziranje kooperacije. Vabim novinarja, da se prepriča iz verodostojnih dokumentov, da stane najbolj kvalitetna izvedba vzrejališča pri naših kooperantih 330 DEM na kvadratni meter, z opremo in infrastrukturo vred: kar je nekolikanj dražje od tujine. In tudi to, kdo koga izkorišča, da ima klobasa tudi spilo, v tem primeru tržno logiko. Zakaj vse druge konkretne navedbe odbora so zrasle na istem zelniku. Zato še enkrat, poslanci Demosa, bodite previdni, ne nasedajte! Dobro bi bilo, če bi se manj prepirali z opozicijo in med sabo ter prišli kdaj med ljudi, svoj ljubljeni narod. Izvedeli bi, da je perutninska proizvodnja v Sloveniji hiper-trofirana (zlasti po odcepitvi), da smo bili desetletja v okovih realsocialističnih dogem, ki so poveličevale fizično delo in pritlehnost; z zakoni, ki jih vam vsiljujejo v sprejem, pa se bo v preobleki privatizacije agonija nadaljevala: zaradi povprečne pameti, ki se ji hoče poceni oblasti, bo spet onemogočeno strokovno in poslovodno delo, ukvarjati se bomo morali sami s seboj. Iz članka je vidno, da jih nič ne skrbi, ali se te brezdušne kalkulacije izidejo s povprečno iztrženo ceno na založenem domačem in subvencioniranem zunanjem trgu. Kaj pomeni v našem podjetju takšno olastninjenje, ki preferira 180 kooperantskih družin z 51 odstotki dobička na koncu leta nasproti 750 (število sem futuristično že zdesetkal!) delavcem ali njihovih 500 družin brez pravic, zakaj njihov delež si bo prilastila v glavnem država. Pri tem pa zakonodajalec ni pomislil, kdo je varoval to lastnino doslej, da je vredna tolikega prepira. Z nekonsistentnimi, avanturističnimi in krivičnimi zakoni (brez podlage v (novi) ustavil) ter pohlepnimi amandmaji, ki jih je SKZ - LS še nadrobila, bomo spet zajadrali v samoupravljanje in državni kapitalizem hkrati. Znova bomo nekaj, kar pripada vsem, nekaterim delili. Veste, podarjenemu konju seveda nihče ne gleda na zobe — zakaj ta bi imel slabo prebavo — ker kolektivna lastnina bodočih zadružnikov ne bo imela pravega teka. Kakor pridobljeno, tako bo tudi izgubljeno. Upravljanje, ki ne sloni na lastnem materialnem in osebnem moralnem riziktt, malo velja. In še to, po zakonu o zadrugah bo v primeru, da se zadruga ukine, 51 odstotkov imo-vine našega podjetja po predpisu samodejno podedovala zadružna zveza. Vsi so pritaknili svoj lonček! Kakor ni sprejemljiva hrvaška opcija demokracije, tam je žal vojna, ko hoče ena stranka vse druge pomesti s prizorišča, luko ni zdrava vaša slovenska, ko ste za ceno padca vlade in minimalnega družbenega konsenza pripravljeni na silo preglasovati vso ekonomsko znanost, večji del poslovodnih struktur z izobraženci vred na čelu z mojo (Ruplovo) stranko. Vse z namenom, da bi kakor pred desetletji vaši očetje (čeprav ne vsi komunisti) skrojili oblast po svojem kopitu. Ali bomo zares prisiljeni ponavljati zgodovino?! Kakor da ne zaznate gneva in mržnje, ki že vstajata zoper enoumje na vaši politični sceni, si zapravljate ugled in podporo državljanov, ki smo pred volitvami čutili, da sta naša intimna DELO stran 29 dolžnost in zaveza pomagati vam in se čimprej rešiti spon preteklosti? Toda ne, brez okovov na Slovenskem ne znamo ali ne moremo; če ni več zunanjega tutorja, se najde pri roki birič iz domačih logov. Vse kaže, da kanite podjetništvo v kali zatreti in ga podrediti zakonitostim, ki obvladujejo kvazi pravno državo. Kjer je najbolj važen glas ljudstva, dasiravno ima ljudstvo z vašimi naklepi bolj malo zveze. Vox populi, vox dei! Na dlani je. da kot vladajoča koalicija dokaj uspešno posnemate srbskega »suverena« M., tako da nekaterim poklicanim slojem najprej implan-tirate pod kožo virus obljub, pričakovanj in privilegijev, nato pa milostno pričakate in dopuščate (uredniki!), da se kot odmev iz globin vrne »glas ljudstva«, ki je seveda voda na mlin vaših interesov (velja predvsem za že omenjeno kmečko stranko). Do zdaj sem vas vsak teden gledal na zašlo-nu in se tolažil, kar prav je tako, v demokraciji se morajo kresati mnenja in interesi, dobili bomo najboljše, za vse sloje še sprejemljive zakone. Ali zmotil sem se, za naličjem dopustne forme se skriva vaša brezobzirna, neprikrita in suha kalkulacija, da je bila demokracija pri nas le enkratno dejanje, dobra in pripravna za na vekov veke. Vendar se čas ne ustavi, za prekucijo (kontrarevolucijo), ki jo skušate speljati, bo čez kakšno leto nastopila (v besednjaku kvartopircev) re-revolucija! Jaz pa prisegam na evolucijo, tiho, vztrajno, preudarno in smotrno napredovanje, s čimmanj žrtvami in jeze. Nič ne spodbujate ustvarjalnosti, samo oblast vas ima v oblasti. Z odličnim spoštovanjem Vaš volivec Vital Turnšek, Pivka Delo, 9. novembra Mož, ki je premalo vedel? Preveč laskavo bi bilo, če bi trdil, da je Ivo Žajdela nasprotnik po definiciji, saj ni težko ugotoviti, da dokaj njegovih spisov navdihuje predvsem njegova užaljenost, kot sam odkrito pove v svojem zapisu (30. novembra). No, včasih se je rad ravsal z »rdečimi režimskimi zgodovinarji«, sedaj pa se je spravil na »bele režimske novinarje«. V tem novem dokazu njegovega večnega »nasprotovanja« zvemo nekaj zanimivih iz ozadja Slovenca, ki samo še poslabšujejo dvomljivi sloves časnikovih stvarnikov. Na koncu pa nam postane očitno, da je glavni vzrok Žajdelove bolečine v tem, ker mu nikakor ne uspe dobiti mentorstva nad Slovenčevo uredniško ekipo, že tako povečene polpretekle slovenske zgodovine. Bolj kot ta zabavna ugotovitev pa pritegne njegovo pojasnjevanje »vzročnoposledičnega temelja preteklost-sedanjost-prihodnost«. Njegova užaljena prizadetost namreč izvira iz zapostavljanja obravnave naše polpreteklosti, »saj vsa sedanjost izhaja iz nje«. Velja za Rotovo in Sitarjevo urednikovanje. A če se. spomnimo, kako vehementno (je) Žajdela šiba(l) stari režim in »njegovo sedanjost«, ne moremo mimo vprašanja, ali tudi »rdeča sedanjost« izvira iz kakšne polpreteklosti, in kakšna je ta bila, da je rodila neznosno rdečo sedanjost. V lem se skriva eno ključnih vprašanj: Ali so »komunizem« k nam zanesli Marsovci ali pa ga je z vsemi tragičnimi nasledki vred ustvarila prejšnja polpreteklost? Rdeči režim zasluži neprizanesljivo kritiko, a vsakemu oslu je jasno, da se njegovi kritiki, med katerimi Žajdela jaha na čelu, zgornjemu vprašanju poniglavo izogibajo. Pustimo vnemar večkratne finančne transfuzije Slovencu, ki bi morale tudi prvemu ministru v kakšni vsaj približno demokratični ureditvi dobro prevetrili stolček! Svoji žetvi gotovo ne uide. Zabavneje je, kako Žajdela Rotu poočita, da se je obnašal, kakor da bi imel na voljo »deset let časa za spremembo slovenskega narodnega značaja«, s čimer se je Rot menda slepil. Posredno torej Žajdela govori s pravcato Kidričevo mrzlico, ki je »dokazovala« spremembo slovenskega narodnega značaja v borili nekaj mesecih prvega leta NOB. Ko bi bog uslišal vsaj Žajdelo, če že komunista Kidriča ni hotel, in iz Slovencev naredil kaj bolj možatega, kar ne bi tako vdano hlapčevalo vsakokratnemu režimu! (Prosim! Da ne bomo izgubljali besed — velja tudi za mojo izkušnjo s prejšnjim režimom). Tako bi naposled ona »domobranska paradigma« koga zares pokopala, ako je to zaslužil, za Rupla pa samo upam, da mu bo koristila, vendar ne med slovensko javnostjo dvomljive politične zavednosti, temveč v omikanem in še vedno izrazito protifašističnem svetu. Naj k temu dodani še opazko o prvem ministru, ki ima pri Slovencu, Rotu in Sitarju prste vmešane nad vsako okusno in dovoljeno mero. V zaresno demokratičnost in zakonitost verujoča javnost mu zlepa ne bo odpustila »medijsko-pluralizacijske« manipulacije s Slovencem, katerega prihod na medijski oder sicer pozdravljam. Kajti motorično jasno je, da npr. Žajdela močno precenjuje medijsko konkurenčnost, če mislimo na pošteno igro. A zastran Peterleta Želim tukaj izrabiti le priložnost za aplavz ironičnemu in lucidnemu članku B. Rotarja (Premier in polovica Evrope, Delo 30. novembra). Rotar je premiera dobesedno »lakmusiral« v širokem spektru njegove »dejavnosti« in nemara mu je zmanjkalo časa in prostora, da bi kaj dodal še o premi-erovski kozlovski sodbi nad (bodočimi) slovenskimi ambasadorji. Vsem tem »lovorikam« navkljub se zdi velikemu delu slovenske javnosti takšen prremier še vedno pravi Božji dar. Nekakšen obliž za razsodno javnost pa jc, kako ga zavetniki stalno puščajo na cedilu in kako ves čas je zarečen kruh. Tako je s svojim mencajočim izmotavanjem v zvezi z zaupnico in mednarodnim priznanjem oboje povezal in utemeljil enako bistro kot svojčas Dolanc, ki je v trenutku »nevarnosti«, da zvezno partijsko vodstvo na plenumu ne dobi podpore, kokodajsal, da nam v tem primeru preti kriza vodenja države. Primerljivost glede kadrovske kompetentnosti govori sama zase. No, jasno mi je, da gk I I I I DELO 30. stran SOBOTNA PRILOGA Žaljiva. Tolaži pa me tolikokrat potrjeno spoznanje, da dobri kristjani ne'lažejo. Martin Ivanič, Ljubljana Vse tako kaže, da bo generacija Andreja Rota in moja morala še dolgo trpeti zaradi grehov naših očetov, partizanov in domobrancev. Kaže, da tiste sprave, ki bi jo kot narod potrebovali te davno, še dolgo ne bomo dočakali. Vedno znova se bo našel kdo, ki bo pripravljen iz bogsigavedi kakšnih razlogov brskati med strohnjenimi kostmi nasprotnika. Za nekatere bodo njegova »odkritja« balzam za srce, za druge le neprijeten spomin. Prepad med prvimi in drugimi pa se ne bo zmanjšal! A če se ne manjša med njimi, ki so si stali z orožjem v rokah nasproti in se klali, vsak za svojo vero in oblast, zakaj bi se morali z njihovimi travmami ubadati mi, njihovi potomci. In odstavljeni glavni in odgovorni urednik Slovenca Andrej Rot je verjetno mislil približno enako. Njegov pogled je bil usmerjen v prihodnost in njej je podrejal svoj uredniški koncept, ki mu ni prinesel minljivih koristi, pač pa ugled med poštenimi ljudmi in travmo, ki ga bo vedno spremljala. Močno dvomim, da si večina bralce Slovenca in drugih dnevnoinformativnih medijev teli iz številke v številko spremljati podlistke o kočevskih breznih, Kozlarjevi gošči in podobnem. Če bi si to želeli, bi nedvomno skokovito porasla naklada Novemu jutru, ki ga je urejal gospod Ivo Žajdela in ki je zelo hitro prenehalo izhajati, pa tudi s kakšno posebno visoko naklado se ni moglo pohvaliti. Sicer pa je Slovenec o domobrancih kar precej pisal, med drugim tudi 4. oktobra, torej na dan, ko je bil Rot odstavljen. Znano mi je, da je bilo gospodu Ivu Žajdeli, ki slovi kot »ostro in pronicljivo pero«, ponujeno, da za Slovenca razišče problematiko kriminalitete belega ovratnika, se pravi finančnega kriminala, ki že močno spodjeda slovensko gospodarstvo. Škoda, da predloga ni sprejel, kajti podlistek o tem, kako menedžerji kradejo denar podjetju, bi nedvomno pritegnil več bralcev kot pa tisti o dogajanjih pred pol stoletja. Gospod Ivo Žajdela piše, da »vodstvo Slovenca ni moglo več zdržati izredne trmoglavosti Andreja Rota, zato je sledila logična zamenjava«. Sam bi namesto trmoglavost raje zapisal načelnost, ki pa je v poštenih, demokratičnih družbah hvalevredna vrlina. Andrej Rot je pač človek, ki raje lebdi v višinah kot orel kakor zoblje obilno pičo na dvorišču kot piščanec. Škoda, da je takih ljudi med Slovenci premalo! Andrej Dvoršak, Ljubljana. Delo, 3. decembra Ministrstvo za šolstvo se poteguje za številne opuščene vojaške objekte V Delu, Mladini in drugih časopisih opisujete boj za Mladiko in druge vojaške objekte. Spomnil sem se prizora pred 10 leti v narodnem parku Masai Mara v Keniji. Ob zori smo videli boj hijen, šakalov, lisic, jastrebov in ujed za ostanke zebre, ki jo je verjetno pobila levinja in odnesla najboljše dele mesa. V tem zapisu se bom omejil na šolski prostor za gimnazije v centru Ljubljane. Pred vojno smo imeli tam 5 gimnazij: v Vegovi, kjer sem se šolal, na Poljanah, Mestni licej na Prešernovi in njegovo naslednico državno žensko gimnazijo, klasično gimnazijo na Prežihovi in uršulinsko gimnazijo na Šubičevi. Tretja državna gimnazija se je malo pred tem preselila za Bežigrad. V centru mesta ima od gornjih svoje poslopje samo še poljanska gimnazija. Dne 27. 3. 1991, ko smo že razglasili neodvisnost, pri nas pa je bilo več kot 20.000 zveznih vojakov z več kot 400 tanki in več kot 600 raketami, sem v skupščini občine Ljubljana-Center dal naslednjo delegatsko pobudo: » V občini močno primanjkuje šolskega prostora, večina šol že ima dvoizmenski pouk, ostale se nanj pripravljajo. Nimamo tudi dobrih novih lokacij za šole. Mestni licej in Mladika sta bila pred vojno v občinski lasti. Leta 1941 ju je zasedla italijanska vojska, po letu 1945 ju uporablja JLA. Ne vem, zakaj stavbi nista bili vrnjeni občini. Predlagam, da pravna služba v zemljiški knjigi in sodišča ugotovi starega in novega lastnika in kako je prišlo do novega lastništva. Podobno je z bivšo škofijsko gimnazijo v Šentvidu. Takratni direktor, slovničar dr. Anton Breznik, bratranec mojega očeta, je prestrašen pribežal v našo družino v Ljubljani. Ker so jih gestapovci nagnali v eni uri, je prinesel s seboj samo nekaj knjig in bil naš gost več mesecev. Prosim, da sporočite našo pobudo tudi občini Šiška. Predlagam vrnitev teh zgradb šolstvu. Dokumente o načinu pridobitve sedanjega lastništva potrebujemo že za delitev skupnega premoženja.« Občina je 29. 5. 1991 odgovorila, da je bila za Mestni licej in Mladiko s 1998 mr zgradb in 4934 m2 vrsta vpisana v zemljiški knjigi pod vložnimi št. 188, 191, 195/12, 265, 612 in 613 kot lastnica Mestna občina Ljubljanska do leta 1947, pozeje pa na osnovi zakonov Ur. L SFRJ 38/47, 12/65 in 43/73 kot družbena lastnina z imetnikom uporabe Zveznim sekretariatom za narodno obrambo in da občina ne more brez ustrezne zakonske podlage spreminjati obstoječega lastninskega stanja. Z odgovorom sem bil le delno zadovoljen in sem na seji skupščine 5. 6. 1991 svojo pobudo razširil: »Med vojno sta italijanska in nemška vojska zasedli v Evropi mnogo zgradb, ki so jih pozneje nacionalne vojske osvobodile in pretežno vrnile prvotnim lastnikom. Nekaj zgradb in posestev so v sodnih procesih zaradi sodelovanja z okupatorji tudi zaplenili, kar Ljubljane kot prvega »mesta heroja« v Jugoslaviji ne more zadeti. Predlagam, naj občina sproži pri republiški skupščini ali mednarodnem sodišču posto- pek za razveljavitev »zaplembenih zakonov«. Ker nimamo naravnih bogastev, bo za naš bodoči uspeh pomembno samo znanje, ki se je po obdobju »Šuvarjevega« usmerjenega izobraževanja zelo zmanjšala. Po ukinitvi gimnazij so lahko prišli na gradbeno fakulteto v glavnem samo absolventi srednje strokovne šole, kjer so jih v prvem letniku izobraževali za poklica zidarja in bodočega študenta fakultete. Pri takem učnem programu je le malo absolventov te šole v prvem letniku fakultete sploh ali pravočasno opravilo izpita iz matematike in fizike. Gimnazija mora zopet postati osnova šolanja mlajših generacij. Da je bila »stara-gimnazija« dobra šola in da sem bil dobro šolan, sem ugotovil v primerjavi z zahodnimi strokovnjaki med 9-letnim službovanjem v mednarodnih timih. Če bo denacionalizacija pravično izvedena, ni nobenega dvoma, kdo bo zopet lastnik Mladike. Moralna dolžnost občine pa je, da nameni Mladiko s celotnim zemljiščem zopet za gimnazijo. Stavbe ne potrebujejo večjih adaptacij, samo novo telovadnico in športna igrišča. Prof. dr. Marko Breznik, neodvisni delegat skupščine občine Ljubljana Center Delo, 9. novembra Nujen nadzor nad varnostno službo G. Ljubo Bavcon se v svojem pisanju, ko odgovarja na moje trditve v zadnji prilogi sobotnega Dela, z vso prizadetostjo čudi moji »vztrajnosti« pri poskusih njegove politične diskvalifikacije. Morda je razlog za takšno prizadetost, za preganjavični občutek poskusov osebnega diskvalificiranja v očeh javnosti v stališčih, ki sem jih zagovarjal tako v pismih bralcev, v raznih komisijah in na srečanjih predstavnikov Združenja žrtev jugoboljševizma s predstavniki oblasti in posameznih strank in v katerih se posredno prepoznava kot predsednik Sveta za zaščito človekovih pra-. vic; ta izhaja pri svoji orientaciji glede popravljanja preteklih storjenih krivic iz podmene, da je bila druga Jugoslavija le nekako pravna država. V sedanjem političnem trenutku s svojimi stališči prenašam oziroma aktualiziram v slovenskih razmerah Radbruchovo idejo o »denacifikaciji« (beri deboljševizaciji) avtoritativnega pravosodja in z njo povezane kazenske zakonodaje, sicer udejanjene v povojni Nemčiji, ker menim, da demokratična družba ne more popravljati vseh krivic na temeljih zakonskega neprava preživete in presežene realsocialistične družbe. Izkušnje v našem Združenju kažejo, da poprave krivic ni mogoče doseči zgolj z instituti varstva zakonitosti, obnovitve postopka, dokler se gibljemo po pravilih, določenih s pravnim prostorom nekdanje socialistične Republike Slovenije. Če mislimo z demokratizacijo naše družbe resno, moramo narediti prelom z nekdanjo socrealistično zakonodajo, zlasti z njeno represivno dikcijo, kar pomeni, da je moralno, etično nedopustno, da sodelujejo pri oblikovanju nove kazenske zakonodaje demokratične družbe ljudje, ki šo jo pisali tudi v avtoritativnem preteklem času. Prav tako ne moremo etično neprizadeto tolerirati, da še sodijo tisti sodniki, ki so si družbeni ugled gradili tudi s svojo uslužnostjo (= karierizmom), ko so sodili političnim po aktualnih potrebah političnega establish-menta, in ki si s sedanjim sklicevanjem na pravico do naravne evolucije lastnih prepričanj v odvisnosti od novih spoznanj dajejo odpustke, ne da bi »sanirali« (odpravili) posledice teh svojih »nekdanjihprepričanj«. V odgovoru g. Ljubo Bavcon ni zanikal moje poglavitne misli, da so bile »teze«, ki so opredeljevale bodočo usodo univerze, s svojo ideološko ekskluzivnostjo v izrecnem nasprotju s paktom, zlasti z njegovim 18. in 19. členom, ampak je tematiziral vprašanje avtorstva, ki sem mu ga z označbo »prvoimenovani soavtor« baje pripisal. \ Za pozornega bralca kljub vsemu današnjemu dokazovanju o nesoglasju g. Ljuba Bavcona z objavljenimi tezami ostaja odprto vprašanje, kako da je tako izkušen pravnik, ob svojem zapisanem pogumu, mogel dovoliti, da so bile sporne teze objavljene kot avtorstvo skupine — in kot take torej zapisane v kolektivni spomin Slovencev — dasi, kot pravi danes, se z delom ni strinjal. Ne razumem, da je lahko dopustil, da se pri javni predstavitvi tez njegovo ime nekako »zlorablja« v smislu soavtorstva oziroma se uporablja kot nalepka za bolj odmevno »promocijo« stališč, izraženih v tezah. Ali je gospod Bavcon res prepričan, da je bil zadosten protest v ozkih krogih kolegov in ne v javnosti, s tem ko je leta 1974 odložil funkcijo predstojnika Centra za razvoj univerze, potem ko je s svojim članstvom in imenom v komisiji CK ZKS pred javnostjo leta 1973 »verificiral« teze. G. Ljubu Bavconu se zapiše v tekstu, da uporabljam za takšne namene zelo znano metodo polresnic in samovoljnih obtožbe-nih konstrukcij, vendar se ne potrudi, da bi te konstrukcije ovrgel z bolj avtentičnim citiranjem tez. V novodobnem jeziku današnjih demokratov se v javnosti preslika upravičena zahteva po resnični popravi krivic kot revanšizem, enako pa se prikazovanje včerajšnjih neljubih, nepopularnih stališč prikaže kot slikanje s pomočjo polresnic! Prav tako mi g. Ljubo Bavcon pripisuje svojevrsten pogum, ko se skoraj po dvajsetih letih zgražam nad takratnimi tezami, ob tem pa spretno zaobide smisel mojega pisanja. Vendar menim, da z vso moralno pravico opozarjam na takratna stališča, ker sem se že v tistem daljnem letu 1972, kot je vidno iz javnega razglasa in objave v Delu (26. oktobra 1972), »zavzemal za družbeno neangažirano šolo«, nasprotoval uveljavljanju marksistične ideologije v njej oziroma sem bil del tistih sil, kot je bilo zapisano v uvodnem referatu na 30. seji CK ZKS, ko je spregovoril tudi o dogodkih v Šentvidu, ki so takrat odklanjale socializem in nasprotovale sklepom o reformi osnovnega, srednjega in visokega šolstva, sprejetih na 19. seji CK ZKS (23. aprila 1971, Komunist) in katerim so takrat namenili osamitev, diferenciacijo in izolacijo.« Ali, kot so pozneje ugotovili v dokumentih CK ZKS (št. 61/8 - 74, 28. 1. 1975), sem »resnično sovražno« deloval proti-samoupravni socialistični družbi, proti sklepom prav tistih sej, katerih idejna izhodišča so bila delovna podlaga komisiji za pripravo tez, katere član ste bili. Ko ste leta 1974 odložili funkcijo predstojnika Centra — kot pravite zaradi osebnega, v širši javnosti neznanega protesta — pa sem jaz v nasprotju z Kami že prestal preiskavo in bil leta 1974 zaradi svojih stališč obsojen na zaporno kazen! Oto V. Vilčnik, Ljubljana Delo, 30 novembra Za Metelkovo brez uniforme V prispevku z gornjim naslovom je ob zaključku redakcije besedila, pri kateri ni bil navzoč M. Hren kot eden od podpisnikov, prišlo do spodrsljaja. Zapisalo se nam je, da je mirovnikom dalo Mirovni inštitut obrambno ministrstvo, kar pa ne ustreza dejanskem stanju. Tako Mirovnemu inštitutu kot obrambnemu ministrstvu se opravičujemo, hkrati pa upamo, da takšne dezinformacije ne bodo zavrle vsestranskim mirovnih procesov v Republiki Sloveniji, vštevši obujanje v zadnji vojni težko, a ne smrtno ranjene zamisli Slovenije kot demilitarizirane dežele miroljubnih, a odločnih ljudi. Bratko Bibič za Mrežo za Metelkovo PREJELI SMO Ustavni komisiji skupščine Republike Slovenije Pred nekaj več kot letom dni je iniciativna skupina za oblikovanje novega ženskega gibanja v Sloveniji javno objavila ustavni razglas Za pravno in socialno državo Slovenijo. Razglas, ki je nastal ob tedanjem osnutku slovenske ustave, je podpisalo več kot dva tisoč državljank in državljanov. Del podpisov smo predali predstavnikom ustavne komisije, del pa jih še hranimo v našem arhivu. V razglasu smo ugotovili, da osnutek ustave zagotavlja manj človeških, zlasti pa manj socialnih pravic kot obstoječa ustava, kar bi lahko postalo temelj za vse večjo neenakopravnost ljudi, še posebej žensk v slovenski družbi. Ko prebiramo predlog ustave republike Slovenije, ugotavljamo, da so bile naše zahteve večinoma prezrte, čeprav smo zahtevali samo nekatere nujne prvine demokratične, k blaginji ljudi in v prihodnost odprte države. Zahtevali smo, da se v ustavo uvrsti: — pravico ženske, da svobodno odloča o rojstvu otrok, vključno pravico do splava. Kot vidimo iz mnogih anket javnega mnenja, to zahtevo podpira tudi večinski del javnosti. Za nas je sprejemljiva tudi dikcija, Id jo vsebuje sedanja ustava, ne moremo pa pristati na nikakršna omejevanja, saj bi to pomenilo, da se ženskam jemlje pravica, da odločajo same o sebi. Država naj namesto odločanja prevzame obveznost, da organizira preventivo na tem področju — zdravstveno, prosvetiteljsko in socialno; — obveznost države, da organizira sistem socialnega zavarovanja in zajamči preživetje ljudem, ki si zavoljo starosti, nezmožnosti za delo, opravilne nesposobnosti ali brezposelnosti sami ne morejo zagotoviti sredstev za preživljanje. Določilo ustavnega predloga, da imajo državljani pod pogoji, določenimi z zakonom, pravico do socialne varnosti, tega ne zagotavlja. Zakon lahko določene skupine prepusti na milost in nemilost njihovi usodi in zgolj zasebni miloščini; — enakopravnost vseh oblik življenjskih skupnosti in prepoved diskriminacije na tej podlagi, kar v ustavnem predlogu ni izrecno zajamčeno; — obveznost države, da bo v skladu z mednarodnimi konvencijami in sporazumi zagotavljala delovno varstvo žensk in njihovo varstvo pred diskriminacijo pri zaposlovanju in na delu. V ustavnem predlogu podobne določbe ni, kar je v-nasprotju z javnimi obljubami, da bo republika Slovenija prevzela vse mednarodne akte, ki jih je sprejela Jugoslavija; — pravico delavk in delavcev, da sodelujejo pri upravljanju podjetij, v katerih so zaposleni. Z ustavnim določilom s soupravljanju nismo zadovoljni, ker pravica do soupravljanja ni izrecno zagotovljena, ustrezni zakoni pa bodo lahko tudi zelo restriktivni. Uvajanje te pravice pa je danes trend razvitega sveta, saj gre za pomemben vzvod produktivnosti in za širjenje človekovih pravic hkrati; — obveznost države, da bo družinam pomagala pri vzdrževanju in izobraževanju otrok. Zdi se nam, da so določbe v predlogu ustave presplošne in premalo obvezujoče. Nekatere pa so celo bolj selektivne, kot so bile v osnutku (tako npr. je prejšnja določba invalidnim otrokom zagotavljala »pravico do usposobitve za življenje in delo«, zdajšnja pa zagotavlja le pravico »da se usposabljajo za dejavno življenje«, kar lahko pomeni tudi omejitev pravice do usposabljanja za najtežje prizadete, ki dejavnega življenja ne bodo sposobni). V nekaj stavkih žal ne moremo strniti vseh strokovnih utemeljitev za naše ocene in zahteve, jih pa po potrebi lahko predložimo tako ustavni komisiji kot javnosti. Naj na tem mestu opozorimo le na dejstvo, da modeme socialne države svojim državljanom zagotavljajo tri temeljne pravice: pravico do preživetja, kar pomeni pomoč za preživetje v času stiske in pomoč za preživetje za delo nesposobnim; pravico do zdravstvenega varstva v obsegu, ki je nujen za ohranitev življenja, na javne stroške, če posameznik ali družina nima lastnih sredstev; pravico do brezplačnega obveznega osnovnega šolanja vseh otrok, ne glede na možnost dejavnega življenja. Če bo sprejeta ustava z zdaj ponujenim besedilom, menimo, da Slovenija ne bo moderna socialna država. Gre za vprašanja, ki bodo bistveno določala značaj bodoče slovenske družbe. Zato prosimo ustavno komisijo, da navede razloge, zaradi katerih ni bilo mogoče upoštevati zahtev, ki so jih s svojimi podpisi podprle številne državljanke in državljani. Javnost pa obveščamo, da je iz iniciativne skupine medtem nastalo društvo Iniciativa, in jo vabimo, da se opredeli do navedenih zahtev. Prosimo vse, ki te zahteve podpirate, da v ustavnih razpravah to na glas poveste, nam pa se lahko javite na naslov: Društvo Iniciativa, Hrvatski trg 3 (pri uredništvu Naše žene), Ljubljana. V sredo, 11. decembra, ob 16. uri pa se pridružite zboru pred slovensko skupščino, na Šubičevi ulici v Ljubljani. Zbor sklicujemo vse ženske skupine in organizacije v Sloveniji. Marija Cigale, za Društvo za enake možnosti žensk in moških Iniciativa Promocija, tokrat kot trženje V začetku septembra sem na razvalinah letošnje turistične sezone in ob napovedih, da vsaj naslednji dve leti ne bo nič boljše, dal ponudbo za aktiven nastop s slovensko turistično ponudbo na nemškem trgu. Že deset let v Munchnu tržim sredozemski turizem, dodobra so mi znani ponudba, kraji in navade med Gibraltarjem in Turčijo. Vsak dan sem v stiku s kupci turističnih storitev z vseh teh področij. Vsako leto sodelujem na večini večjih nemških turističnih sejmov. V tem času sem imel veliko stikov in pogovorov z novinarji, kolegi agenti in z drugimi ljudmi iz stroke. Menim torej, da nekoliko poznam nemški trg, mentaliteto kupcev in način trženja. Na drugi strani pa tudi lahko vrednotim Slovenijo in Jugoslavijo iz obeh perspektiv: notranje in zunanje. Slednja pač ni vedno skladna z notranjim, slovenskim pogledom proti Zahodu. Jugoslovanski turizem je propadel še pred letošnjimi vojnami. Pogorel je iz dveh vzrokov: ker nihče ni bil pripravljen streči tujim gostom (mislim v najširšem pomenu te besede) in, drugič, ker je bilo zgrešeno celotno trženje v tujini. Namesto da bi jugoslovanski turizem prodajali nemški turoperatorji, so v njihov zelnik vskočili jugooperatorji, potem pa je vse obtičalo v »nema problema«. Promocija je bila draga, neprilagojena krajevnim običajem in načinu trženja. Bila je predvsem v službi državne politike in propagiranja raznih »naj-naj« idej, s katerimi je bil obseden samoupravni socializem. Jugoslovanski turizem, ki je tako ali tako obstajal le kot Jadransko morje, toplo sonce in poceni kotleti — vse ostalo so bile bolj ali manj spremljajoče storitve v dobesednem pomenu te besede — je zadnja tri leta vedno bolj nazadoval in tonil v izgube. Jugotoursi, Inatoursi in podobni so sicer skušali privabiti čimveč ljudi, povečevati število nočitev, vendar vse to z nizkimi cenami in še nižjimi storitvami. Slovenski turizem je živel v senci jadranske ponudbe. Na nemškem trgu se je še kar uspešno prodajalo nekaj zdravilišč, Alpe in Portorož. Lipica in Postojna sta bili sestavni del izletniškega turizma iz bližnje Italije in Istre. V posel je bilo vključenih nekaj prevoznikov, predvsem za destinacije v Istri. Slovenski turizem lahko na nemškem trgu ponudi relativno malo: nekatera zdravilišča, Bovec, Bled, Kranjsko Goro in nekaj hotelov v Portorožu (če ne bo alg). Lipica in Postojna ostajata še naprej izletniški (tranzitni) desti-naciji. Taka ponudba pa lahko računa z odzivnostjo zlasti na Bavarskem in v Baden-Wiirttembergu, torej južneje od Frankfurta. Prevladovali bi individualni gostje, le pri zdraviliškem turizmu je mogoče računati na agencijske goste. Glavno prevozno sredstvo je osebni avtomobil. Po kupni moči je nemški turizem najmočnejši na svetu. Povprečni Nemec gre na počitnice trikrat letno, v turizmu in okoli njega se v Nemčiji vrti okoli 250 milijard DEM letno, 45 milijonov Nemcev, ki potujejo, letno potroši za te namene več kot 80 milijard DEM (vsi ti podatki veljajo z bivšo Zahodno Nemčijo). Podatki o prilivih jugoslovanskega turizma so bili vedno dvomljivi, ker so bili skonstruirani za različne namene. Pri prilivih slovenskega turizma vsi, taki ali drugačni, obstoječi podatki ne veljajo. Vse preveč so namreč pod vplivom posrednih storitev za jugoturizem. Nekaj let sem se ukvarjal s slovenskimi deviznimi bilancami in menjalništvom, zato ocenjujem, da se realni slovenski devizni priliv od turizma (torej tisto, kar bi lahko menjali čvrstih valut za SLT) giblje nekje med 350—400 milijoni DEM. Samo na nemškem trgu bi lahko računali na iztržek okoli 140—200 milijonov DEM. O vsem tem sem razmišljal, ko sem poslušal, kako je treba celovito promovirati Slovenijo: kako bi morali izdelati strateški načrt za promocijo turizma; kako je treba ovrednotiti ekološko ponudbo, turizem po meri; kako nam manjka znak kakovosti. .. Take in podobne »ideje« navadno rastejo na zelniku iluzij, naivnosti in megalomanije. Kolikor bolj vzvišeni, celoviti, plemeniti in daljnosežnejši so cilji, toliko dražja je njihova realizacija. Meni ni do tega. Ponudil sem koncept in vse oblike pospeševanja ter konkretnega reklamiranja, ki naj da čim hitrejše tržne rezultate. Lanska in letošnja sezona sta dotolkli slovenski turizem. Še tisto, kar je sicer cvetelo — Lipica, Postojna, Casino, nekatera zdravilišča — je na eksistenčnem robu ali pa že načenja svojo substanco. Trenutno torej ne potrebujemo ne zastav in fanfar ne promocije in cesarskih kočij in sprehajanja po gradovih. Tržimo raje tisto, kar imamo, tam, kjer je nekaj možnosti za uspeh, in to počnimo tako kot tisti, ki so pri takem početju uspešni. Približno dvajsetim slovenskim turističnim firmam sem predlagal skupen nastop pri trženju njihovih storitev pod znakom Najboljše iz Slovenije. Predlagal sem najbolj neposredno obliko trženja: udeležbo na sejmih v Munchnu, Stuttgartu in Numbergu (skupno okoli 650.000 obiskovalcev), oglaševanje s konkretno ponudbo (objekt, storitev, cena) v dnevnih in strokovnih časopisih, ki jih bere okoli štiri milijone ljudi, in ob tem aktivno obdelavo manjših in srednjih agencij (pri velikih agencijah ni niti interesa niti kakršnihkoli možnosti za vključevanje v njihove programe). Kot prioritetno sem menil, da bi morali razmere in situacijo v Sloveniji predstaviti skupini novinarjev in predstavnikom agencij ter jih prepričati, da Sežana, Celje in Radenci niso Vukovar, ki ga 25 do 30 milijonov Nemcev večkrat dnevno že tri mesece gleda na svojem zaslonu. V senci velikih osamosvojitvenih državnih problemov pa bi morali rešiti tudi nekatera čisto vsakdanja, praktična vprašanja: zavarovanja, dovolilnice, zelene karte, menjavo deviz, čeke, kreditne kartice itd. Tudi predračun je bil narejen. V nasprotju z nekajmilijonskim stroškovnikom v DEM, ki ga teijajo razne dolgoročne, kompleksne in strateške rešitve, sem predlagal: 150 tisoč DEM za stroške do pomladi ’92 oziroma 250 tisoč DEM za sezono 1992. Polovica od te vsote je za oglaševanja. Pobudo so zainteresirane firme sprejele. Ponekod so jo celo ocenili kot edino, česar se zdaj, ko je že precej zamujenega, sploh še lahko oprimemo. Vendar podjetja nimajo denarja. Tisti, ki naj bi sicer imeli nekaj tolarjev, pa so spet sredi velikih razprav o dolgoročnih načrtih, o agenciji, ki naj bi iz Ljubljane tržila na nemškem in drugih tujih trgih, o zborničnem centru... Predstavnik ministra za turizem v tujini ustanavlja predstavništva v Švici, Italiji, Franciji, Holandiji in v Angliji. Pa slovenski turizem in njegova prihodnost? Mislim na tistega najkvalitetnejšega. Tone v pozabo, preti mu finančni zlom, izgublja kadre. Najbrž mu grozi nekajletna kriza, kajti za ponovno osvojitev izgubljenega trga je treba mnogo truda in veliko denarja. Eno- ali dvoletna odsotnost pa, vsaj na nemškem trgu, praktično pomeni samomor. Kako naj se na primer vrnejo na nemški trg zdravilišča, ko pa ravno zdaj poteka ofenzivna akcija združenja okoli 480 nemških zdravilišč? Ko se uspešno pojavljajo Čehi s svojimi Karlovy-mi Vary, Madžari s stoterimi termalnimi kopališči (samo Budimpešta jih ima menda 34). Minister Gregor pa nič! Majhno upanje pa še vendarle tli. Obrniti bi se morali na individualnega nemškega turista (pa še na avstrijskega in furlanskega — vse ostalo je bolje pozabiti). Priložnost za to bo, ko bodo Nemčija in večina sosednjih držav v nekaj tednih priznale Slovenijo. Že omenjeni sejmi so pred durmi, aktiven nastop in primerna ponudba (reklama, prospekti in obiski novinarjev — agentov) bi vsaj malo približali slovensko turistično ponudbo Nemcem. Časa je le še nekaj tednov. Verjetno pa bomo še kar naprej igrali na dolgoročnost in kompleksnost. In tonili. Antek Mahkovec, Miinchen Splav - pravica in ne vrednota! Vse bolj je jasno, da bo ustavna rešitev sporne pravice do svobode odločanja o rojstvu otroka oziroma odločanja o številu otrok plod političnega kompromisa. Žal pa je stroka iz dneva v dan tišja, kakor so iz dneva v dan glasnejše parole o naciji, slovenskem narodu, svetosti življenja, krščanskem etosu... Verjetno pa ni dvoma, da bodo praktične posledice političnega kompromisa vsaj drugačne, kot pa bi bile rešitve, ki jih predlagajo vodilni strokovnjaki s področja prava, medicine, pa tudi sociologije. Omenjeno vprašanje se bolj ali manj intenzivno pojavlja v medijih vsaj od začetka 1990. leta, to je praktično vsaj dve leti. vendar očitno brez uspeha. Zato tudi težko verjamemo, da bo nas prispevek k boju za ustreznejšo ustavno določbo prelomen. Kljub vsemu pa upamo, da bodo člani skupščinske komisije za ustavna vprašanja ob nanizanih pogledih se enkrat premislili, ko bodo usklajevali besedilo sporne določbe, iz katere je izvedena tudi pravica do abortusa, in da bodo poslanci republiške skupščine, ko bodo odločali o novi ustavi, imeli pred očmi celoten spekter različnih pogledov na omenjeno problematiko. Upamo tudi, da bodo glasovali za stališče, ki je prepričljivejše in bolj podkrepljeno z argumenti, in da ne bo ustava plod Demosove (in posebej SKD, SKZ— LS ter LS) glasovalne discipline. Pojem ustavne pravice Preden začnemo obravnavati vprašanja v zvezi z zadnjo kvazi-konsenzualno dikcijo, želimo javnost in politično elito opozoriti na dejstvo, da ustava ni kodeks moralnih oziroma etičnih norm. temveč je (v poglavju o človekovih pravicah) skup garancij države posamezniku, da bo dopuščala oziroma omogočala določena ravnanja. Tako (oz. ustavno) opredeljena pravica pa še ne pomeni dolžnosti (npr. splava ali veroizpovedi). Vsem, ki mešajo pojme ustavna pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok na eni ter nemoralnost abortusa na drugi strani, pa priporočamo branje knjig s tovrstno tematiko, ki jih ni malo. Poudarjamo pa, da tudi pravica do svobode veroizpovedi oziroma sama vernost ni za vse prebivalce (in tudi ne za vse državljane Slovenije) visoko moralno dejstvo, pa se vsi strinjamo, da je to ena temeljnih pravic in svoboščin. Zavedamo se, da velik del prebivalstva zavrača pravico do abortusa kot izvedeno pravico ustavne pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otroka. Ne spuščamo se v ocenjevanje njihovega stališča, saj je stališče njihovo in jim nihče nima pravice vsiljevati svojega. Proklamacija omenjene pravice posamezne nosečnice, ki ji je abortus nesprejem- Ljubljana, 7. decembra 1991 ljiv, v nobenem primeru ne more odvrniti od tega, da donosi svojega otroka. Hkrati zahtevamo od druge strani, da dopušča posameznicam, ki bi se za to odločile, ta izhod v sili in jim ne vsiljuje svojih pogledov na pereča vprašanja. Pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otroka. Menda je nazadnje doseženi tekst varianta skupščinskega Sveta za varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin o zajamčenem svobodnem odločanju o številu otrok. Ta tekst v bistvu ne spreminja dosedanje pravice posameznika, da svobodno odloča o rojstvu otrok, razen v dveh pogledih: 1. pravno-tehnično je novi tekst veliko ne-spretnejši oziroma nerodnejši. Absurdno gra-matikalno (sicer napak) bi lahko interpretirali, da ima roditelj dveh otrok zajamčeno svobodo odločiti se, da bo imel v naprej le enega otroka. Ni dvoma, daje stara dikcija boljša.- 2. SKD, SKZ—LS in LS je uspelo iz teksta »pregnati« besedico »rojstvo«, kijih je iz nam neznanih razlogov motila. Sicer pa vsebina novega teksta ne napotuje na nobeno novo pravico, pa tudi ne krni starih. Dolžni smo še odgovor na vprašanje, zakaj pravico do svobodnega odločanja v ustavo in ne le v zakon. Tudi tu sta prisotna vsaj dva. sicer splošno znana, razloga: 1. Ustava je trajen akt in s tem so trajne tudi pravice in svoboščine v njej. To pa še ne pomeni, da si »zakonodajalci ne moprejo poljubno izmišljevati novih človekovih pravic« »dr. Stres, Družina, 29. 11. 1990). Želeno je. da zakonodajalec prizna posamezniku čim več pravic in svoboščin, ki so omejene le z enakimi pravicami drugih posameznikov. A contrario pa jih zakonodajalec ne sme ukinjati, kot se mu zljubi, saj ima opraviti s pridobljenimi pravicami (mimogrede se vprašamo, kje je v osnutku pravica do dela). 2. Ustava se sprejema z dvotretjinsko večino, kar nujno pomeni v današnjem političnem prostoru konstruktiven dialog vseh subjektov. Če bi pred nekaj meseci sprejemali zakon o splavu (brez eksplicitne ustavne podlage), bi ga vladajoča koalicija lahko sprejela sama! In še nekaj misli o pravici do abortusa. Sama pravica do abortusa je derivativna pravica, izvedba izvirne (do danes) pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otroka. Že citirani članek dr. Stresa v Družini si drznemo posplošiti in opozoriti na nerazumevanje pojma pravica. Avtor pravi: »Človek ima lahko .pravico' v polnem pomenu besede samo do moralno neoporečnih dejanj.« To za pravno pravico ne drži. Že samo dejstvo deklaracije v pravnem viru za pravico ji da njeno lastnost polnosti. Problematična pa je tudi tako zelo opevana moralna sprejemljivost. Morala oziroma njene vrednote se skozi čas in prostor spreminjajo. V nekem okolju je lahko neko dejanje moralno nesporno v drugem pa bo isto dejanje vredno najstrožje (moralne!) obsodbe. Zato je kriterij moralne oporečnosti v definiciji »prave pravice« vse prej kot prijemljiv. Tako ugotovimo, da lahko ima pdsamežnik polno pravico ne glede na njeno moralnost — če jo predpis deklarira. In to naj se zgodi s pravico do svobodnega odločanja o rojstvu otrok v ustavi! Da abortus ni najboljša rešitev z vidika družbe kot tudi posameznika, je nedvomno res. Res pa je tudi. da je nujen tako dolgo, dokler država ne poskrbi za višji socialni standard, (morda brezplačno?) razširi uporabo kontracepcijskih sredstev in sicer poskrbi za stanje, ki bo preprečevalo neželeno nosečnost. Morebitna prepoved abortusa bi žensko pahnila v podrejen položaj. Njen položaj bi bil omejen s potrebami neželenega otroka, kar za moške, žal, najčešče ne drži. Na tem mestu ugotovimo, da ne drži ugotovitev nekaterih, da pravica do abortusa nima nič skupnega z enakopravnostjo žensk. Pojavili bi se tudi mazaški aborterji, povečala bi se smrtnost, rodnost žensk, ki bi preživele mazaške splave, bi se zmanjšala, to pa bi bila tudi ironična klofuta zagovornikom pozitivne demografske politike. In socialne posledice? Premožne ženske bi si lahko privoščile prekinitev nosečnosti v tujini, tiste pa, ki bi ne zbrale dovolj sredstev, bi lahko izbirale med soočanjem s smrtjo ali pa (še enimi) neželenimi lačnimi usti. In še zadnje vprašanje: ali je odločitev posameznice (ali vsebinsko podoben ukrep države), da bo donosila otroka, ki mu ne more nuditi ustreznih socialnih in ekonomskih razmer, morda tudi ne starševskih zaradi neželene nosečnosti, odgovorno ali celo moralno dejanje? Čeprav s tem še zdaleč nismo obdelali vseh vprašanj »zarodek - nosilec pravic ali ne. subjekti odločanja o prekinitvi. . .). upamo, da smo (ob poudarjanju že znanih liberalnih stališč) osvetlili še nekaj dodatnih pogledov na preizkusni kamen slovenske demokracije, in obenem ponavljamo apel: Poslanci, poslušajte stroko! Izvršni odbor Liberalnodemokratske stranke Ljubljana Vič-Rudnik Pripombe k delovnemu gradivu nove slovenske ustave Izvršni odbor Nove slovenske zaveze je na seji 21. novembra razpravljal o delovnem gradivu za novo slovensko ustavo in sprejel do njega naslednja mnenja in predloge: 1. Kot večina Slovencev tudi mi. člani Nove slovenske zaveze, pozdravljamo pripravo in pospešen postopek sprejema nove slovenske ustave, saj smo prepričani, da je sedanja ustava velika ovira pri vzpostavitvi demokratične slovenske države. Pri tem menimo, da nakazuje sodobno ustavo resnične demokratične družbe. Ne moremo pa mimo nekaterih določil, ki pomenijo v bistvu kapitulacijo pred silami, ki temu nasprotujejo. 2. Tako določilo vsebuje 1. odstavek 6. člena, po katerem so verske skupnosti ločene od države. Menimo, daje povsem nesmiselno in nepotrebno, da je tako določilo v ustavi. Zato predlagamo, da se 1. odstavek 6. člena črta. Če že mora biti v ustavi, pa bi morali v njej imenovati še druge institucije civilne - I k Ljubljana, 7. decembra 1991 družbe, ki naj bi bile ločene od države. Nobenega razloga pa ni, da se v tem pogledu v ustavi apostrofirajo samo verske skupnosti. 3. Drugo tako določilo vsebuje 1. odstavek 54. člena, po katerem je splav ustavna pravica. Menimo, daje to določilo nesprejemljivo, vsaj za kulturne ljudi tega stoletja. To določilo daje namreč ustavno pravico do zavestnega umora otroka, ki naj bi celo po 55. členu tega istega gradiva ustave užival posebno varstvo. vključno pravno varstvo pred rojstvom in po njem. Zato predlagamo, da se 1. odstavek 54. člena delovnega gradiva ustave črta. S tem se pridružujemo tudi tistim, ki menijo, da pravica do splava ne more biti ustavna pravica, pač pa področje, ki naj ga ureja zakon. 4. Naslednje določilo, ki je sporno, vsebuje 2. odstavek 154. člena, ki prepoveduje retro-ativnost. Menimo, da to določilo, kakršno je, vključuje tudi ali morda predvsem v preteklosti pridobljene privilegirane pravice in ne samo bodoče splošne pravice državljanov. Če je tako. potem je tako formulirano to določilo v nasprotju s samo ustavo, to je 14. členom delovnega gradiva ustave, saj ustavno uveljavlja neenakost med državljani, ko daje nekaterim drugačne, večje pravice — privilegije v primerjavi z drugimi. Tu je treba pripomniti. da gre predvem za pridobljene pravice v nepravni državi, to je totalitarni. Take pravice pa v demokratični ustavi ne morejo biti zaščitene in zato v njo tudi ne sodijo. Ob tem se še sprašujemo, zakaj tudi tu ni izpeljano načelo ločitve od države institucij civilne družbe, ki so bile dosti bolj kot npr. cerkev vplivno povezane z državo 45-letnega totalitarizma in so bile na svobodnih demokratičnih volitvah poražene. Pa tudi sicer je določilo 2. odstavka 154. člena preveč absolutno in brez izjem, kar lahko v praksi povzroči blokado pri spremembah obstoječih predpisov. S to pripombo sicer ne oporekamo načelno ohranitvi določenih pridobljenih pravic, menimo le, da že pridobljene, zlasti privilegirane pravice ne spadajo v ustavo, pač pa v konkreten zakon. Zato predlagamo, da se v 2. odstavku 154. člena delovnega gradiva ustave črta besedilo: »če se s tem posega v pridobljene pravice«. 5. Končno tudi menimo, da delovno gradivo ne ureja dovolj statusa Slovencev v tako imenovani politični emigraciji. Iz 5. člena delovnega gradiva se sicer da razumeti, da so zajeti tudi ti. vendar se zdi, da preveč na splošno in nedoločno. Ti so namreč posebna kategorija Slovencev in jih ne moremo povsem enačiti z drugimi izseljenci ali celo tujci. So še vedno živi del slovenskega naroda, ki se ni izselil iz domovine prostovoljno, pač pa se je le začasno umakni! pred nasiljem totalitarnega režima in ima zato še danes interes in pravico, da se po svoji volji vrne domov. Menimo, da jim je za tako vrnitev treba zagotoviti posebno ustavno podlago in posebno varstvo. Ljudje tega dela slovenskega naroda so v bistvu vojne žrtve, ki se jim je zgodila ena od največjih slovenskih zgodovinskih krivic, katero je treba z demokratično ustavo popraviti. Z ustavo jim je treba omogočiti vrnitev v domovino. jim vrniti slovensko državljanstvo brez posebne .procedure in jim materialno omogočiti vključitev v slovensko družbo in delo. To je tudi eden od pogojev in elementov vseslovenske sprave. In le v spravljeni Sloveniji bi lahko uspešno gradili novo slovensko družbo in zagotavljali svoboden vsestranski razvoj naroda. Če pa to ne bo izvedeno, ne moremo Slovenci doma, še manj pa oni v begunstvu, sprejeti slovesne izjave v slovenskem parlamentu, da je državljanska vojna končana, za iskreno oz. resnično. 6. Če o navedenih pripombah ne bi bilo mogoče doseči soglasja pri oblikovanju predloga ustave, ne moremo mimo predloga, da se navedene sporne zadeve predložijo na referendum. Menimo namreč, da bi se do tako pomembnih zadev morali ponovno opredeliti vsi Slovenci, kot menimo, da so se že v prvih demokratičnih volitvah. Izvršni svet Nove slovenske zaveze Sredstvom javnega obveščanja Sekcija bolnišničnih farmacevtov pri Slovenskem farmacevtskem društvu je 3. decembra 1991 na svojem sestanku ponovno obravnavala položaj bolnišničnih lekarn in preskrbljenost z zdravili v bolnišnicah. Ugotavljamo, da se preskrbljenost z zdravili v bolnišnicah kljub zagotovilom vlade in Ministrstva za zdravstvo, družino in socialno varstvo ni izboljšala, saj smo trenutno v enakem položaju, kot smo bili septembra. Poudariti moram, da povečanje sredstev za materialne stroške, ki jih je zagotovila vlada v času stavke, ne zadostujejo, ker so ta sredstva daleč prenizka glede na zvišanje cen v ietošnjem letu. Republiška uprava za zdravstvo zagotavlja za materialne stroške, med katerimi so tudi zdravila, 59 odstotkov več sredstev kot v letu 1990. Cene zdravil in sanitetnega materiala so se v tem času zvišale: cene zdravi! 193,56 odstotka; cene sanitetnega materiala 229.11 odstotka. Zaradi te razlike je jasno, da bolnišnice ne dobivajo dovolj sredstev za plačevanje dobaviteljem in tako znašajo neporavnane obveznosti do dobaviteljev 2-3 mesece. Dobavitelji zato pogojujejo dobavo zdravil in sanitetnega materiala le s poravnavo starih obveznosti. To je pripeljalo v bolnišnicah do kritičnega stanja zalog zdravil, sanitetnega in medicinsko potrošnega materiala in mislimo, da lahko pride že v enem tednu do pomanjkanja življenjsko pomembnih zdravil, sanitetnega in drugega medicinskega materiala, kot so: - dializni material, infuzije, citostatiki, antibiotiki. desinficiensi. analgetiki, anestetiki, serum in vakcine, sanitetni material, šivalni material, laboratorijski material in filmi. O vsem tem smo obvestili ministrstvo za zdravstvo, družino in socialno varstvo in republiško upravo za zdravstvo že ob sprejetju proračuna za leto 1991, nato septembra 1991 z izjavo za javnost, a žal se razmere še vedno niso izboljšale. Zato zahtevamo, da pristojno ministrstvo in republiška uprava ponovno proučita to problematiko in čintprej predlagata vladi ustrezne rešitve, da ne bo za paciente usodnih posledic. Mr. pb. Metka Štefančič, predsednica sekcije bolnišničnih farmacevtov pri Slovenskem farmacevtskem društvu Slovenska znanost pred kulturno revolucijo? Človek te dni kar težko odpre časopis, ne da bi naletel na razpravo o stanju znanosti pri nas, ki se končuje s pozivom, da je treba velike raziskovalne inštitute uničiti, stavbe in laboratorije zažgati in podreti, pepel raztresti na vse štiri strani sveta in preorati zemljo, na kateri so stali. K besedi se oglašam, ker menim, da se je treba odločno upreti takim revolucionarnim zamislim o dokončni rešitvi problema znanosti na Slovenskem. Vse moje besede, ki slede, niso prijazne. Zato, da ne bi prihajalo do nesporazuma in da ne bi kdo pripisoval mojih misli bivšemu oblastniku, ki se bori za svoje izgubljene privilegije, moram za začetek na kratko navesti svojo biografijo. Strokovno mladost sem preživel na Inštitutu Jožef Stefan v Odseku za teorijsko fiziko. Po magisteriju in doktoratu sem bil nekaj let v inozemstvu, po povratku pa sem se zaposlil kot profesor biofizike na Medicinski fakulteti, kjer tudi raziskovalno delam, poleg tega pa še vedno sodelujem pri raziskovalnem delu na področju teorijske fizike na Inštitutu Jožef Stefan, kjer sem v zadnjem mandatnem obdobju tudi predsednik znanstvenega sveta. Se za časa starega režima sem bil izvoljen za dopisnega člana SAZU, letos pa sem že pod novo oblastjo napredoval v rednega člana. Nikoli nisem bil član stranke, niti tiste v prejšnjem režimu niti tistih v sedanjem. (Mislim namreč, da kvalitetno strokovno in znanstveno delo ni združljivo s političnim delom. Še več, menim, da tako kot v nekaterih bolj razvitih državah tudi pri nas stranke ne bi smele imeti vstopa v državne znanstvene in pedagoške ustanove.) Kljub temu se pri svojem raziskovalnem delu in pri svoji znanstveni karieri nikoli nisem počuti kot državljan druge vrste. Pa začnimo. Govoril bom v glavnem le o Inštitutu Jožef Stefan, ki ga dobro poznam, ostali najbrž lahko sami kaj povedo o sebi. Standarden argument proti institutom je, da so to boljševistične tvorbe, da prav take institute v Vzhodni Evropi sedaj množično ukinjajo in da je treba tudi naše čimprej ukiniti, uničiti, požgati, preorati, itd. Za te tožnike je kronski dokaz za boljševističen značaj inštitutov že to, da jih je ustanovil Boris Kidrič. Jaz sem v tistem času začenjal hoditi v osnovno šolo in težko rečem, kaj je Boris Kidrič ob tem ustanavljanju imel v mislih. Ali je ob tem mislil na atomsko energijo in celo na atomsko bombo, ali je posnemal sovjetski zgled ali pa je preprosto menil, da slovenski narod potrebuje med drugim tudi dovolj razvito naravoslovno in tehnično znanost? To tudi ni važno. Važno je le, kako se je inštitut razvijal in kaj je iz njega nastalo. Iz inštituta je nastal eminenten interdisciplinaren znanstveni center mednarodnega slovesa, na katerega smo lahko vsi ponosni. V svetu predstavlja Inštitut J. Stefan sinonim za slovensko znanost na področju naravoslovja in tehnologije in lahko nam je le žal, da nimamo kaj podobnega še na drugih področjih, na primer na področju medicine ali družboslovja. Kako je do tega prišlo? Že ob ustanovitvi so se na inštitutu zbrali najuglednejši znanstveniki s področja naravoslovja ne glede na njihov političen izvor in poglede. Očitki, da je bila z ustanovitvijo inštituta uničena raziskovalna dejavnost na univerzi, so iz trte izviti, ker tedaj pri nas naravoslovnih raziskovanj na svetovnem nivoju izven inštituta skoraj ni bilo. Medtem ko so bili vzhodnoevropski akademijski inštituti finansirani iz proračuna, je za nas bilo značilno finansiranje preko razpisa projektov in preko direktne povezave z industrijo, to je podobno kot na zapadu. Vodstvo inštituta je stalno in konzistentno težilo k izgradnji znanstvenega centra odličnosti, ki je bil v nasprotju z vzhodnoevropskimi inštituti stalno odprt na vse strani. Odprt doma do univerze, na kateri sodeluje množica sedanjih ali bivših sodelavcev inštituta in v povezavi s katero se izobražuje na inštitutu množica diplomantov, magistrantov in dok-torantov tehničnih in naravoslovnih smeri, in do industrije, s katero je stalno personalno in projektno povezan. Odprt v tujino, kamor je stalno pošiljal svoje sodelavce na strokovno izpopolnjevanje in od koder je vabil tuje raziskovalce k nam in preko takega sodelovanja uvajal nove aktualne smeri raziskav in, kar je najpomembnejše, uvajal mednarodne standarde kvalitete raziskovalnega dela. Zato so očitki o boljševističnem institutu lahko le plod nepoznavanja inštituta ali posledica osebnih zamer in nevoščljivosti. Pri ocenjevanju in napredovanju svojih sodelavcev je inštitut že na samem začetku uvedel stroge mednarodne norme, ki jih je tekom let glede na dviganje nivoja in napredek naše in svetovne znanosti, izpopolnjeval in zaostroval. Te zahteve so bile stalno bistveno ostrejše kot na večini ustreznih oddelkov na univerzi. Komisija za izvolitve, ki že več let deluje v isti sestavi in z medsebojno usklajenimi kriteriji, je sestavljena iz najuglednejših profesorjev ljubljanske univerze. Na podlagi mnenja vodje odseka in strokovnih recenzentov, med katerimi morajo biti tudi profesorji, ki niso člani inštituta, komisija pripravi usklajen predlog, ki ga obravnava znanstveni svet inštituta. Jaz sodelujem pri teh postopkih šele zadnjih nekaj let, vendar lahko trdim, da je postopek vsaj tako resen in zahteven kot na univerzi. V naprotju z univerzo nismo šli na numerično preštevanje objavljenih del, ampak skušamo z raznimi, četudi bolj kvali-* tativnimi merili ugotoviti, kakšen je znanstveni nivo kandidata v svetovnem merilu, upoštevaje tako njegov prispevek k ofcovnim kot k aplikativnim raziskavam. Tudi v časih najhujše politične represije pogoj za izvolitev v višji naziv ni bila politična primernost, tako kot ponekod na univerzi. Zavedam se, da je bilo to za komunistične države nenavadno avtonomnost raziskovalnega dela mogoče doseči le z dobrimi odnosi vodstva inštituta s politično oblastjo, kar seveda v določeni meri velja za vsak večji inštitut na svetu. To najbrž ni bilo vedno niti lahko niti prijetno. Zato bi morali biti hvaležni dosedanjim vodstvenim ekipam inštituta, ki jim je v težkih pogojih uspelo ustvariti inštitucijo, kjer so se lahko zbirali kvalificirani raziskovalci z naravoslovnotehničnega področja in delali v relativno urejenem okolju brez direktnih vplivov politike na njihovo delo. To je še posebej pomembno zato, ker takega čisto raziskovalnega vzdušja s svobodnim izmenjavanjem misli in mnenj, kije drugod značilno za dobre univerze, pri nas na univerzi nikoli ni bilo. Zaradi absolutne prevlade politike na njej, zaradi prostorske in miselne razbitosti, zaradi neustrezne selekci- SOBOTNA PRILOGA je, itd. Še danes obstajajo raziskovalna atmosfera in z njo povezani razultati le v posameznih skupinah na univerzi in je v tem smislu inštitut edina univerza, ki jo imamo. Tako je inštitut J. Stefan uspel postati mednarodno priznana ustanova, ki jo znanstveniki po svetu poznajo. Dogaja se mi celo, da tuji raziskovalci vedo za inštitut, ne vedo pa, kdo je bil Jožef Stefan, na katerega smo mi tako ponosni. Njegovo odkritje nekateri namreč pripisujejo Boltzmannu. Jasno, da tudi inštitut ni idealna ustanova in da se je nalezel med svojim življenjem v nezdravih pogojih mnogih bolezni. Inštitut je najbrž prevelik in ima preveč rednih sodelavcev. Čisto proizvodne skupine bi se morale najbrž osamosvojiti, osnovne raziskave bi morali tudi formalno bolj povezati z univerzo, aplikativne pa z industrijo, večina sodelavcev bi morala biti nastavljena le za določen čas med svojim usposabljanjem, itd. Trdim le, da je teh bolezni manj kot drugod. Zato bi se morali lotiti počasnega in premišljenega zdravljenja, ne pa začenjati z rušenjem in požiganjem. Uničevanje mednarodno uveljavljenih inštitucij, ki so nastale z velikimi napori generacij, utegne za obstoj slovenskega naroda imeti hude posledice. Ta zapis seveda ni namenjen tistim, ki si iz raznoraznih razlogov žele videti inštitute upepeljene. Namenjen je ljudem, ki so dobronamerni, vendar niso dobro obveščeni. Tem še nekaj besed o znanosti pri nas na splošno. Periodično, posebnej pa v kriznih obdobjih, se pri nas uveljavi zgrešena misel, da lahko znanost direktno pomaga gospodarstvu. Tega seveda ni. Nekdo je dejal, da znanost lahko daje industriji le takt, ne more pa ji dati not. Znanost služi predvsem dviganju splošnega nivoja učiteljev na univerzi ter njihovih študentov. Znanstvenikovi klienti, če temu lahko tako rečemo, so njegovi soustvarjalci po celem svetu. Ta povezava s svetom, ki je v bistvu zastonj, prinaša našemu razvoju več kot kupovanje dragih licenc. Usposablja ljudi, da so potem, ko se po pridobljeni kvalifikaciji zaposle v industriji, sposobni priti do novih tehnoloških rešitev na mednarodno konkurenčnem nivoju. Seveda mora biti usmeritev raziskav in z njimi povezanega pedagoškega dela na inštitutih in univerzah taka, da v perspektivi služi naši industriji. Konkretne razvojne raziskave pa mora seveda opravljati industrija sama in jih tudi sami finansirati, kot povsod po svetu. Državno subvencioniranje industrije se je namreč izkazalo za najuspešnejši način metanja denarja skozi okno in to ni le pri nas. Zato menim, da ne bi mnogo pridobili, če bi vse inštitute pozaprli in prihranjena sredstva vložili v sanacijo industrije. S tem pa bi se do-■ končno odpovedali vsem perspektivam za polnokrven obstanek slovenskega naroda. Za konec le še nekaj kritičnih pripomb ob prelomnih dogajanjih pri nas. Upal sem, da se ne bomo odločili po petdesetih letih za še eno revolucijo, ampak da bomo kolikor se da mirno gradili, izhajajoč iz stanja, ki nam ga je le uspelo doseči. Vedno bolj se bojim, da ni tako. Gonja z inštituti je le en primer. Splošneje gledano pa gre za neko inverzijo vrednot, ki nas kaj lahko popelje v katastrofo. Iz dejstva, da so bili v prejšnjem režimu nekateri politično preganjani in zaradi tega kljub svojim kvalitetam niso mogli profesionalno uspeti, nekateri implicitno izvajajo zgrešen sklep, da neuspešnost predstavlja kvaliteto, uspešnost pa je povezana z moralno pokvarjenotjo in predanostjo prejšnjemu režimu. Naj še enkrat poudarim, da v svojem ožjem okolju skoraj ne poznam političnih preganjancev in, kdor je neuspešen, je res neuspešen zaradi nesposobnosti ali zaradi človeških lastnosti, ki bi mu škodovale tudi drugod po svetu. Boštjan Žekš, Medicinska fakulteta Politiko financiranja v visokem šolstvu je treba postaviti v funkcijo družbenega razvoja Pri financiranju različnih družbenih programov iz državnega proračuna je dobro znana naslednja ugotovitev: »Če boš določeno aktivnost in njene nosilce (pre)bogato financiral, boš imel takih aktivnosti in nosilcev kmalu čez glavo. Če pa danes zaman iščeš izvajanje neke aktivnosti in možne nosilce, je to dokaz, da si bil pri financiranju te aktivnosti v preteklosti (pre)skop!« S takim argumentom se je Ronald Reagan v prvih letih svojega predsedovanja lotil zniževanja velikega obsega socialnih podpor in začel raje spodbujati nosilce gospodarskega delovanja. vsebini in obsegu aktivnosti in to temo. novega profila ljudi, ki bodo ustrezali zahtevam novih družb. Ti bodo morali po njegovih besedah poleg tehničnih znanj dobiti tudi znanja s področja organizacije, ekonomike in drugih odnosov med ljudmi. Skoraj zagrozil je tistim univerzam in raziskovalnim inštitutom, ki se premalo zavedajo, da morajo biti njihovi programi v skladu z družbenimi cilji, Osebna svoboda sicer vodi k svobodni izbiri, toda ta izbira ne more biti neomejena. Pravilno naravnane samostojnosti, ki jo bodo terjale nove družbe, ni možno pričakovati od ozkoglednih specialistov. Zato je treba ob vse večji zahtevnosti izobraževanja pripadnike mladih generacij pripraviti za to, da bodo dobri državljani; — usposobiti z zadostnim temeljnim znanjem za življenje v državi in — usposobiti z zadostnim strokovnim znanjem, brez katerega se ne bodo mogli vključiti v združbe, torej dobiti zaposlitve. Zakaj toliko o tem, kaj bi morala med drugim tudi biti podlaga za vsebino in obseg aktivnosti v visokem šolstvu? Predvsem zato, ker mi kot državljanju Slovenije nasploh in univerzitetnemu učitelju še posebej ni vseeno, kje bo naša družba na področju izobraževanja in raziskovanja ter s tem tudi splošnega gospodarskega in družbenega razvoja na začetku tretjega tisočletja. Zdaj pa še k načinu zagotavljanja sredstev za izvedbo teh aktivnosti oziroma k načinu dodeljevanja proračunskih sredstev za izvedbo nalog obema univerzama v Sloveniji. Tu si drznem dodati, da naj bi imel pri tem tudi sam vlogo enega tistih drobnih koleščkov v mehanizmu, ki naj bi pripeljal do »pravega« načina financiranja visokega šolstva. Omenjena vloga mi je bila dodeljena s tem, ko sem bil letos poleti ponovno, v drugem mandatnem obdobju, imenovan za predsednika odbora za gospodarsko-finančna vprašanja pri Univerzitetnem svetu ljubljanske uni- Ob tem ko v zadnjih treh tednih dobivam kot nosilec te funkcije kljub drugačnim zagotovilom o dogajanju v zvezi z bodočim financiranjem visokošolskih zavodov le skromne, bolj ali manj naključne in (pre)pozne informacije, postajam glede na dostopna gradiva in druga dogajanja vse bolj zaskrbljen. Mislim na razlike v sprejeti politiki vlade glede financiranja posameznih družbenih dejavnosti (glej Uradni list R Slovenije št. 20/1991) ter močno prisotno politiko pritiskov glede plač, po potrebi podprto s stavkami, v nekaterih dejavnostih. Ob odzivih vlade lahko rečem samo to: uspel »interesni pritisk na pritisk«, pa čeprav v enem delu upravičen, pa bomo imeli namesto pogače in palače državo v razvalinah in skorjo kruha. Drugače povedano, brez jasne in dosledne politike vlade na področjih družbenih dejavnosti, ki so vendarle bolj obvladljiva od okolja, v katerem se je tudi zaradi sedanjih političnih razmer znašlo gospodarstvo, bomo — zelo blago rečeno — še naprej priče manjšemu prispevku (od možnega) teh dejavnosti k narodnemu dohodku. Javnost utegne kdaj kasneje, v primeru zavožene politike na področju visokega šolstva, vprašati, kje sta bili pri vsem tem univerzi. Zato naj povem, da smo v Elementih za oblikovanje izobraževalnih programov ter delovanje višjega in visokega šolstva v Republiki Sloveniji, narejenih na pobudo republiške vlade in sprejetih na Znanstvenopedago-škem svetu Univerze v Ljubljani že konec leta 1990, univerzitetni učitelji postavili med drugim tudi naslednja načela in izhodišča za financiranje visokega šolstva: — korekten dogovor o vsebini programov posameznih fakultet, utemeljenih s programi določenih primerljivih tujih univerz; — nacinalno določeno potrebno število diplomantov posamezne fakultete, visoke ali višje šole in smeri; — celovito financiranje dela in pogojev sistemiziranega števila (na podlagi evropskih normativov!) pedagoških delavcev (pedagoško in raziskovalno delo, potrebno za kakovostno izvedbo prvega), — primerljivost plač (ali osebnih dohodkov) rednih profesorjev s plačami zaposlenih v republiški vladi oziroma vrhovnem sodstvu, in — postopno uveljavljanje (beri tudi kot suk-cesivna aproksimacija) novega načina financiranja. Ta naj bi ob zagotavljanju sredstev za dogovorjen in opravljen obseg javno financiranih programov na univerzah nekje konec leta 1995 temeljil predvsem na razvojno utemeljenih sistemiziranih delovnih mestih (izvedenih iz programov dela ter normativov) s 100-odstotnimi obremenitvami visokošolskih učiteljev, vključno asistentov, z dovoljenim 10—20-odstotnim odstopanjem zaradi sobotnih let učiteljev in asistentov ter drugih vzrokov. Naj tej ugotovitvi dodamo še razglašeni način delovanja na področjih družbenih dejavnosti v obdobju »svobodne menjave dela«. V skladu s tem načinom naj bi se uporabniki in izvajalci na posameznem področju »svobodne menjave dela« dogovorili predvsem o: — načinu zagotavljanja sredstev za izvedbo teh aktivnosti. Danes ko je vlogo uporabnikov na področju visokega šolstva odločno (v celoti?!) prevzela slovenska vlada, jo kaže spomniti še na eno od »zlatih« organizacijskih načel: Nobena stvar ne more tako škodovati delovanju nekega sistema, kot to lahko naredi napačno zastavljen sistem nagrajevanja. Zadnji dve besedi iz prejšnjega stavka je v danem besedilu mogoče prebrati tudi kot »sistem dodeljevanja proračunskih sredstev« (za univerzi). Takšen pristop bi tudi na področje visokega šolstva vnesel upoštevanje družbenih potreb, pravila tržnega obnašanja v nadzorovanih mejah, zmanjšanje izgubljenega časa, v katerem univerzitetni učitelji iščejo finančno podporo za svoje raziskovalno delo, in končno relativno finančno trdnost za nosilce temeljne aktivnosti v visokem šolstvu. Karavana »neznanih« oblikovalcev politike financiranja visokega šolstva pa gre, kot kaže, kljub ponujeni roki za strokovno sodelovanje od pristojnega organa ljubljanske univerze še dalje svojo »interesno« pot. Miran Mihelčič, Ljubljana Zakaj so svetovalni delavci v šoli Zadnje čase smo v takih ali drugačnih informacijskih medijih priče številnim razmišljanjem na temo »univerza/i danes in jutri«, torej o vsebini in obsegu aktivnosti v visokem Šolstvu. Naj v skladu s prvo od nalog v »proračunskem dodeljevanju sredstev« ali »kako si Janezek zamišlja odločno zanikanje svobodne menjave dela« v visokem šolstvu še jaz najprej na kratko navedem izposojeni pogled na Na kongresu poslovnih in drugih ravnateljev CECIOS - Evropska združenja za manage-ment, ki je pod naslovom »Vzhod se srečuje z Zahodom« potekal v Pragi v dneh od 22. do 25. oktobra 1990, so se vodilni možje velikih podjetij in bank ter (bivši) ministri iz razvitih držav sveta lotili tudi izobraževanja. Tako je Nizozemec Ferdinand C. Rauwenhoff iz podjetja Philips opozoril na potrebo po vzgoji dobrega in kvalitetnega. Pedagoški delavci (in tudi starši otrok) čutimo, kaj ni dobro in kaj bi bilo treba spremeniti. Zato smo se tudi z vso vnemo lotili prenove šole. Prenašanje šolskih sistemov iz drugih držav se nam zdi zgrešeno. Graditi moramo na zdravih temeljih in posebnostih slovenske šole, ki je vpeta v naš prostor. Izkušnje drugih sistemov pa lahko bogatijo prenavljanje naše šole. Vsako leto je več projektov, za katere se navdušuje vse več šol. Pomembno mesto v prenovi posamezne osnovne šole imajo šolske svetovalne službe. Šolski svetovalni delavci smo zaradi predhodnega študija in pridobljene izobrazbe ter prakse nosilci prenove osnovne šole. Nastopamo kot nosilci projektov, kot organizatorji in tudi kot izvajalci. Zato je nerazumljivo, da se ta strokovni potencial ne izkoristi v večji meri, ampak da se celo sprejema normative in standarde, ki krčijo te službe. Tudi posameznike, ki so odgovorni za projekte. Najpomembnejša naloga šolskih svetovalnih služb je ravno na področju inoviranja osnovne šole. Gre za uvajanje novih organizacijskih modelov dela šole (npr. tri ocenjevalna obdobja), bogatenje metod poučevanja, učenja in preverjanja znanja. Večji poudarek je ponovno na individualizaciji in diferenciaciji pouka, saj je v ospredju ponovno posameznik s svojimi lastnostmi, sposobnostmi in znanji. Svetovalni delavci se vključujejo v evalva-cijske raziskave različnih strokovnih institucij in se povezujemo v fleksibilne time na temelju projektov. Šolske svetovalne službe sestavljajo različni strokovni profili: psihologi, pedagogi, socialni delavci, tudi specialni pedagogi, logopedi, Gre za različna strokovna področja, zato prihajamo tudi iz različnih kadrovskih šol. Različna strokovna področja lahko uspešno povezujemo le s timskim načinom dela. Zato vidimo uspešno prihodnost svetovalnih služb le v timskem delu na šoli. Sedanji normativi in standardi pa to porušijo, saj naj bi imela povprečno velika osnovna šola v Sloveniji le enega svetovalnega delavca. In niti ni pomembno, kakšen je strokovni profil. To pomeni hud udarec za svetovalne delavce, ki bomo zgubljali na lastni strokovnosti ob siljenju na področja drugih, ki so za to bolje usposobljeni. Svetovalni delavec je in mora biti v središču dogajanja na šoli. Čuti utrip šole, ima odprte oči za stiske učitelja, učenca in njegovih staršev. S svojo navzočnostjo lahko pravočasno ukrepa. Ravno to je izredno pomembno, da delujemo preventivno in da se lotimo problemov, ko šele nastajajo. Učitelji se trudijo z najrazličnejšimi težavami otrok, vendar niso usposobljeni za vsakovrstno problematiko. Trudimo se, da oblikujemo v otroku pozitivnega človeka, ki bo samozavestno in pokončno vstopal v življenje. Sredi dogajanja hitro naletimo na otroke, ki jim zmanjkuje volje, se jih loteva obup in praznina smiselnosti življenja. Pravočasna pomoč in vzpodbuda jim da novih moči, da zdržijo do naslednje krize. Omejitve števila svetovalnih delavcev na število otrok v šoli oz. na število oddelkov v šoli so odraz nepoznavanja razmer v naših šolah. Vsaka osnovna šola ima svoje posebnosti, različno populacijo iz različnega okolja. Svetovalni delavec ni omejen le na otroke, ki so v šoli, ampak dejavno posega tudi že v vrtec za kasnejši sprejem v šolo, posega tudi v srednje šole v skrbi za »bivše« učence, vračajo pa se tudi študentje. Svatovalno delo ne more biti vpeto v uradne ure, ampak je na voljo človeku, ki je v stiski, kadarkoli. Smo v obdobju počasne, a strokovno utemeljene in permanentne prenove osnovne šole. Prihaja do sprememb vzgojno-izobraževalne-ga procesa v skladu s preverjanjem novejših dognanj psihološko-pedagoških strok v praksi. Poudarek ni le na novih kvalitetah pridobivanja in uporabe znanja, temveč tudi na vzgojnih vidikih. Na podlagi razvojne psihologije vemo, da je razvojno obdobje otroka od vstopa v šolo in vse do konca osnovne šole izredno občutljivo in dovzetno za oblikovanje v zdravo osebnost. Ge se pri tem zamudi, se ne da več popraviti. Za mnoge otroke je ravno šola edini dejavnik, ki lahko vpliva na otrokov razvoj, saj so njihovi starši iz najrazličnejših razlogov povsem odpovedali. Prenova osnovne šole poteka pod budnim nadzorstvom Ministrstva za šolstvo in šport in znotraj tega tudi Zavoda za šolstvo. Osnovna šola na Slovenskem ima dolgoletno tradicijo in v teh letih je bilo narejeno veliko Vladimir Sepič, za aktiv šolskih svetovalnih delavcev osnovnih šol v občini Ljubljana Moste-Polje DELO stran 31 Problemi v Opeii lis baletu SNG Osnovna šola je dolžna vzgajati in izobraževati mlade ljudi. Vendar se je znašla pred zahtevno nalogo, saj je pljusknila tudi vanjo krizna situacija, ki jo nosimo vsi v sebi. Navkljub velikim pričakovanjem ob dejstvu osamosvajanja se razrašča nemir zaradi vedno težjih socialno ekonomskih razmer. Prizadeti starši to močno občutijo in se ta napetost prenaša v družini na vse člane. Otroci pa to napetost, nervozo prenašajo na druge otroke. Posledica tega je v skaljenih družinskih odnosih, črnogledosti, brezizhodnosti, razočaranje, pomanjkanje topline in ljubezni. Mladi se zatekajo v družbo med vrstnike, ki so v podobnem položaju in kot izhod se pogosto pojavlja beg v omamo: alkohol, kajenje, tabletomanija, narkomanija in podobno. Za te stvari je potreben denar. Zato se povečuje število vlomov, kraj, tatvin, izsiljevanja in podobno. Če bo želela naša družba zdravo mladino in čimmanj zgoraj omenjenih pojavov, bo morala več storiti za odpravljanje vzrokov. In ravno svetovalne službe s timskim načinom dela lahko uspešno pripomorejo kot preventiva, saj je v osnovni šoli večja možnost, da vplivamo na otroke v pozitivnem smislu, saj so v razvoju še na stopnji, ko je poseg še kako smiseln in uspešen. Seveda je potrebno sodelovanje vseh, ki se z otrokom ukvarjajo. Na tem področju je že veliko narejenega, kar bi lahko marsikdo, ki je šel skozi »krizno obdobje« potrdil. Člani opernega zbora Opere in baleta SNG Ljubljana smo pred dobrim mesecom opozorili javnost na nevzdržne razmere, ki vladajo v osrednji slovenski operni ustanovi, in napovedali prekinitev dela. Takrat smo sklenili sporazum med odborom za prekinitev dela in vodstvom Opere in baleta SNG Ljubljana. Žal pa smo morali ugotoviti, da zahteve iz sporazuma niti globalno niti glede na posamezne točke niso bile uresničene. Zato smo na sestanku zbora 29. novembra sprejeli sklep — operni solisti so isti sklep sprejeli na sestanku 28. novembra — o zahtevi po odstopu (razrešitvi) v. d. umetniškega vodje in ponovno napovedali (odloženo) prekinitev dela oz. stavko, če to ne bo realizirano. V ponedeljek, 2. decembra, je Lovrenc Arnič odstopil s položaja v. d. umetniškega vodje Opere in baleta SNG Ljubljana. Okoliščine, v katerih smo se znašli, so skoraj diametralno nasprotne izhodiščnim - tako zaradi odstopa v. d. umetniškega vodje kot tudi zaradi odpovedane produkcije Turandot v začetku leta 1992. Kljub temu pa bistvo problemov v Operi ostaja takšno, kot je bilo: neustrezna programska politika, slabo planiranje (nesposobnost zagotoviti kontinuiran in smotrn delovni proces), pomanjkanje koncepta in, ne nazadnje, »tri premiere v sezoni, ki ne zadostujejo niti za preživetje« (P. Mihelčič, Delo, 4. decembra). To pa pomeni, da bo treba najti trajnejšo oz. dolgoročno rešitev problemov v Operi. Slovenska kulturna javnost se je že sprijaznila s kroničnim omenjanjem ljubljanske opere v zvezi z nepravilnostmi, to pa se. po izkušnjah, izteče v obtoževanja in ne prinese pozitivnih rezultatov. Člani opernega zbora smo prepričani, da vzrok za nesporazume ni nesposobnost tistih, ki sodelujejo pri nastajanju predstav, temveč neizoblikovan odnos do vloge in ciljev operne ustvarjalnosti na Slovenskem. Ta omogoča uveljavljanje interesov, ki niso v prid Operi. Čutimo se odgovorne, da spodbudimo prizadevanja za spremembo sedanjega stanja, ki je za umetniško delo nevzdržno — sodelovati želimo pri oblikovanju pozitivnega koncepta umetniškega razvoja in programske politike Opere in baleta SNG v Ljubljani. Zato predlagamo okroglo mizo na temo vloga in cilji operne ustvarjalnosti na Slovenskem (po zagotovilih ministra za kulturo dr. Andreja Capudra jo bo v kratkem organiziralo Ministrstvo za kulturo RS). Okrogla miza mora imeti vlogo javnega strokovnega konsenza - priznani ustvarjalci, poustvarjalci, teoretiki in kritiki naj soočijo svoja stlaišča in predloge. Obenem naj se predstavijo nosilci novih programov — nujen je menedžerski pristop k poslovnemu vodenju Opere, umetniški vodja pa naj bo oseba z nesporno in neobremenjeno glasbeno avtoriteto. Da bi spodbudili zanimanje in aktivno sodelovanje strokovne in ljubiteljske javnosti (prispevki v medijih, polemike itd.), predlagamo naslednja izhodišča za okroglo mizo (animacijski tekst): vloga in cilji operne ustvarjalnosti na Slovenskem, standardni repertoar (klasična tuja in domača dela). Slovencev nas je malo, zato bi moral biti dragocen vsak posameznik. Nekaj je hudo narobe, da ostane toliko mladih na cesti, ker ne uspejo zadovoljiti kriterijem srednjih šol. Vse breme usmerjenega izobraževanja in kasnejših zapletov je ležalo tudi na ramenih svetovalnih delavcev osnovnih in srednjih šol, ko smo poskušali stvari omiliti in posameznike rešiti, da se ne bi povsem izgubili. Tudi v bodoče se bodo trudili, da se bomo mladi odločili za tisto pot, ki je odraz njihovih sposobnosti, interesa in znanj. — koncertna izvedba novitet; Problematika, ki se pri mladih tako razrašča, je še posebej pereča v mestnih naseljih. Zato je edino prav, da se to upošteva tudi pri normativih in standardih glede števila svetovalnih delavcev. Specifičnost okolja, v katerem je posamezna osnovna šola. naj bo merilo za nastavitev posameznih strokovnih profilov. Potrebno je poudariti tudi to, da psihologi, pedagogi, socialni delavci in drugi ne delamo le z otroki, ampak tudi z njihovimi starši ter se povezujemo z raznimi institucijami, ki se z otrokom ukvarjajo. Tako se moramo strokovno pripraviti za sodelovanje s sodišči, policijo, z zdravstvenimi ustanovami, vrtci, centri za socialno delo, raznimi inštituti, vzgojnimi zavodi in drugo. Naše delo zahteva nenehno izobraževanje, še posebej na področju razvojno proučevalnih nalog. Upamo, da bomo lahko vso svojo energijo in čas posvetili svojim nalogam tudi pri prenovi slovenske osnovne šole, da ne bomo tako kot sedaj v nenehni negotovosti, da bodo svetovalno delo kljub opravljenemu delu v štirih desetletjih enostavno razvrednotili. Člani opernega zbora Opere in baleta SNG Ljubljana Obseg in vsebino je mogoče določati na podlagi javne strokovne razprave in z ugotavljanjem želja opernega in širšega glasbeno-gle-dališkega občinstva (seveda v okviru možnosti). Izvedba naj bi bila praviloma v slovenskem jeziku, z maksimalno udeležbo domačih pevcev, režiserjev in drugih strokovnih sodelavcev. Priprave morajo vsebovati optimalno planirano abonmajsko politiko, tržni pristop in medijsko podporo. Veliki projekti. Izvajajo naj se predvidoma enkrat v sezoni v Cankarjevem domu. v originalu in z gostovanjem preverjenih pevcev in drugih ustvarjalcev mednarodnega ugleda (tujih in domačih). Izvedba mora biti na vrhunski ravni, da bi sčasoma lahko začeli stopati v korak z evropskimi opernimi hišami. Financiranje bi lahko potekalo delno ali v celoti na podlagi višje oblike sponzoriranja. Za oblikovanje takega koncepta obstajajo vrhunski strokovnjaki s področja marketinga, ki so avtorji podobnih uspešnih projektov na drugih področjih. Domača operna ustvarjalnost. Vsako sezono naj bi izvedli vsaj eno operno delo slovenskega skladatelja. Oblike izvedb bi lahko bile različne: — snemanja za radijsko (ali drugo) predavanje; — odrska uprizoritev del z že preverjeno ali drugače ugotovljeno kvaliteto (natečaji ipd.). Ustanoviti bi morali sklad, ki bi spodbujal ustvarjalce in bi omogočal tiskanje partitur in uveljavljanje domačih del tudi v tujini. Ustanovili bi lahko tudi komisijo, ki bi — na primer vsako leto (vsekakor pa v rednih časovnih presledkih - izpeljala natečaj za nova glasbeno-scenska dela. Ta komisija naj bi prav tako ocenila izvedene projekte in motivirala najboljše izvajalce z nagradami, štipendijami in možnostmi za izpopolnjevanje v tujini. Koncertna dejavnost. Vsi, ki sodelujemo pri procesu nastajanja operne predstave, se zavedamo nevarnosti zniževanja kvalitete izvedb. Igra ob hkratnem petju, sam potek vaj, ki na odru daje prednost režiji, otopi že doseženo izvajalsko ostrino. Koncertna dejavnost je zato nujen izziv opernim ansamblom, ker teži k razvijanju optimalnih izvajalskih možnosti. Zato je smiselno načrtovati vsaj cn koncert v sezoni. Operni studio (interna operna šola). Imeti bi morali pedagoški in eksperimentalni značaj. Dajal bi priložnost za predstavitev in pridobivanje izkušenj mladim pevcem, instrumentalistom, dirigentom, režiserjem, v eksperimentalnem smislu pa tudi skladateljem. Mladi pevci v Operi namreč nimajo priložnosti za lasten umetniški razvoj; po drugi strani pa se pritožujemo, da mladega pevskega kadra ni. Tudi skladatelji — avtorji eksperimentalnih projektov - nimajo interesa za ustvarjanje glasbeno-scenskih del, če ta obležijo na policah. Mednarodno sodelovanje. Mednarodno sodelovanje naj bi bilo organizirano tako. da bi omogočilo uveljavitev domačega ansambla, solistov, dirigentov, odrskih ustvarjalcev in avtorjev glasbe zunaj slovenskih meja. i 4 ft I i DELO 32. stran SOBOTNA PRILOGA Ljubljana, 7. decembra 1991 -OTJ3E3V ekaj preroškega je v teh adventnih fl§|k g časih - vsi nekaj ponujajo in le fj ^Igkj malokdo že vnaprej ve, kaj se 1 ^ skriva za prijetnimi »darovi«, ki JSL naj bi nas osrečili naslednje leto. Čas politične negotovosti in gospodarske ka- otičnosti zaznamuje tudi pax oeconomica, ki ga ponuja slovenska vlada v obliki projekta gospodarske politike za leto 1992. Besedica pax ima svojo militantno zgodovino in slovensko gospodarstvo in politični establišment, ne da bi se tega prav zavedala, dejansko stopata v napol vojno obdobje. Pričenja se preprosto »boj« za doseganje normalnih blagovnih tokov, »boj« za ohranjanje trgov in pravočasno izpolnjevanje pogodb s stalnimi poslovnimi partnerji, »boj« za normalizacijo plačilnega prometa in podjetniških financ, »boj« za pridobivanje tujih sredstev in garancij, na makroekonomski ravni »boj« proti nezadržnemu zmanjševanju gospodarske rasti, brezposelnosti, inflaciji, »boj« za stabilizacijo tolarja itd. BOGOMIR KOVAČ globalni gospodarski politiki v naslednjem letu. Na slepo v kaos V kolikšni meri slovenski vladni gospodarski politiki uspeva reševati številne gospodarske probleme in blažiti njihove socialne in politične posledice? Ali se časi nacionalnega romantizma in samovšečne suverenosti umikajo treznejši presoji dejanskih gospodarskih in političnih razmer? Ali se mešanica odkritega gospodarskega nepoznavanja (tudi neznanja) in političnega sprenevedanja, številnih zakulisnih iger in prevlade politike nad zdravorazumskimi cilji in gospodarskimi interesi dokončno razpleta v ustvarjalno, s strateškimi odločitvami podprto gospodarsko politiko v nasled- | njem letu? Slovenska gospodarska vladna usmeritev je v letu 1991 doživela tri spremembe. Mencin- gerjeva gospodarska politika je temeljila na konceptu postopnega gospodarskega osamosvajanja in mehkega prilagajanja političnim odločitvam slovenskega vodstva in zavožene Markovičeve reforme. Toda z Mencingerjevim odstopom maja ni šel v pozabo samo koncept gospodarske politike za leto 1991 kot vladni dokument, temveč tudi privatizacijski zakon. Potem je nastopilo obdobje ameriških svetovalcev in prikrite političnoekonomske diplomacije. V neobjavljenem programu o gospodarski suverenosti in restrukturiranju Slovenije je t. i. Sachsova skupina (D. Lipton) zagovarjala tezo o radikalni in hitri monetarni lastninski reformi ter popolni ločitvi od jugoslovanskega gospodarskega sistema. Tretje obdobje, čas po jesenski zamenjavi dinarja s tolarjem, pa zaznamujejo avtonomnejša monetarna politika sveta Banke Slovenije, naraščajoče parlamentarno upiranje vladi (nasprotovanje lastninski zakonodaji, vodenje proračunske politike...) in čedalje večje nezaupanje v ekonomske sposobnosti Peterletove administracije. Skupni značilnosti vseh treh obdobij sta nepravočasno in čedalje bolj zgrešeno vodenje gospodarske politike ter čedalje močnejše politično obvladovanje gospodarstva. Gospodarstvo tudi v obdobju »nove demokracije«, tako kot v starih »komunističnih časih«, postaja predvsem sredstvo poniglavih političnih bojev na Slovenskem. Vlada ponuja v svojem programu strukturnega prilagajanja in gospodarske politike za leto 1992 ukrepe za vzpostavitev gospodarske samostojnosti republike, za prehod v tržno gospodarstvo in oblikovanje stabilnega makroekonomskega okolja. Na institucionalni ravni so najpomembnejši ukrepi namenjeni privatizaciji podjetij, sanaciji bančnega sistema, prestrukturiranju podjetij in oblikovanju novega socialnega partnerstva med državo, delavci in »delodajalci« (koncept t. i. tržnosocialne države). Lastninska reforma je skupaj z že sprejetima zakonoma o zadrugah in denacionalizaciji v slepi ulici, saj problematično rešuje vse tri bistvene probleme lastninjenja (odpravo družbene lastnine, zadolženost in dokapitalizacijo podjetij), hkrati pa sproža nova protislovja (fizično vračanje denacionaliziranega premoženja, agrarna podjetja v razmerju do »novokomponiranega« zadružništva, začuda pravno neobvladljiva »divja privatizacija« . . .). Prestrukturiranje bančnega sistema naj bi zaznamovali politika demonopolizacije bank (LB), prevzem dela spornih terjatev z državnimi obveznicami ter aktivna vloga države oz. agencije za sanacijo bank pri njihovem upravljanju. Glede na organsko zraščenost podjetij in bank je finančna sanacija bančnega sistema celo prvi pogoj za pravo privatizacijo, česar pa vladni predlog privatizacije dejansko ne upošteva. Sporno pa je tudi, kje bo vlada dobila sredstva za ozdravitev bank (javni dolg ni vseodrešujoča rešitev, tujih sredstev verjetno tudi ne bo), kako bo operativno izpeljala to zapleteno finančno operacijo, kako bodo pri tem zaščiteni depoziti varčevalcev in podobno. Vlada prav tako ne opredeljuje svoje politike spodbujanja konkurence, ki najbolj učinkovito sili podjetja k prestrukturiranju. Namesto tega ponuja v boju Z inflacijo in gospodarsko recesijo ter padanjem življenjskega standarda (na raven izpred 15 let) sporazum o socialnem partnerstvu, ki naj bi uravnaval cene življenjsko pomembnih izdelkov in plač zaposlenih. Nemški zgled iz petdesetih let je dober, vendar ima neprijetno podrobnost: vlada mora biti gospodarsko kredibilna, vanjo morajo partnerji (sindikati, zbornica) zaupati, to pa za Peterletovo administracijo ne velja. Tem institucionalnim spremembam lahko prištejemo tudi vključevanje Slovenije v svetovno gospodarstvo (članstvo v mednarodnih organizacijah, sklepanje trgovinskih in drugih meddržavnih sporazumov, ustanovitev banke za zavarovanje izvoznih poslov, oblikovanje svobodne trgovinske cone v »Jugoslaviji« . . .). Na tem mestu manjka analiza »komparativnih prednosti« na mednarodnih trgih (v sodobnem Porterjevem smislu), predvsem pa analiza intenzivnega med- narodnega marketinga slovenske države in njenih proizvodov, svobodna trgovinska cona pa je formalnopravno mogoča šele ob sporazumu suverenih držav. Skupna lastnost programa »strukturnega prilagajanja« slovenske države v letu 1992 je obupno pomanjkanje operativnosti in jasne strateške usmerjenosti. Program je zastavljen tako, kot da Slovenija ne bi bila pred gospodarskim zlomom, ki ga ne bo samo po sebi odrešilo nobeno priznanje politične suverenosti nove države. V analizi ameriškega centra za zasebno podjetništvo (CIPE) so primerjali trideset institucionalnih strukturnih reform različnih dežel in prišli do skupnega spoznanja, da so za uspeh reforme najpomembnejši izbor ključnih področij, jasna razvojnastrategija, politični konsenz in zaupanja vredna menedžerska vladna ekipa. Vladni predlog preprosto ne upošteva elementarnih načel kriznega menedžmenta »podjetja« Slovenije: jasne določitve osrednjih problemov, njihove strateške analize, opredelitve alternativnih rešitev in njihove izbire (ohlapni trije scenariji razvojne politike za leto 1992 so praktično neuporabni) in strateške izpeljave zastavljenih ciljev oz. izbrane alternative. Slovenija potrebuje operativni strateški načrt prestrukturiranja in ne klasično zastavljenega dokumenta o nekakšni To nam najbolje dokazuje prav usmeritev tekoče gospodarske politike. Njeni cilji so učbeniško jasni: z instrumenti monetarne, proračunske, davčne, censkein dohodkovne politike ustvariti razmere za gospodarsko rast, presežek plačilne bilance, zmanjšanje inflacije in nezaposlenosti. Tečaj bo podcenjen in drseč, monetarna politika bo omejitvena, proračun čimbolj uravnotežen, davki na dobiček podjetij za desetino nižji, cene večinoma proste, plače pa uravnavane s kolektivnimi pogodbami in državnim nadzorom. Tisto, kar manjka, sta identifikacija najpomembnejšega problema, stagflacije, in priprava strateškega odgovora nanj — antiinflacijskega programa. Brez povsem operativnega in ciljno jasno zastavljenega koncepta gospodarske politike vladni ukrepi niso uporabni ali pa v gospodarskem kaosu izzvene povsem v prazno. Ameriškega predsednika njegovi svetovalci vsako leto opremijo z zajetnim ekonomskim poročilom, s katerim se postavi pred kongresom. In če že v ničemer nismo primerljivi s to »obljubljeno deželo«, potem bi državljani in strokovna javnost pričakovali vsaj bolj analitičen in oprijemljivejši prijem pri slovenskem ministrskem predsedniku in njegovi vladi. Konec koncev, kot pravi Hernan Biichi Buc, čilski finančni minister v obdobju 1985 — 1989 (Čile je nasploh na vrhu lestvice uspešnih državnih reform strukturnega prilagajanja in antiinflacijskega programa), z državo je tako kot s podjetjem: odločilni so ljudje, tako tisti, ki sprejemajo odločitve, kot tudi tisti, ki morajo verjeti v spremembe in se jim prilagajati. Pri nas moramo pristajati na gospodarsko vedno manj sposobno vlado, ljudje pa — naj se jih bog usmili. •wr •s&časih so urejenost razmer v državi fi ugotavljali po točnosti vlakov, dla-'fJf|i S kocepstvu dacarjev in poškroblje-tŠM nosti carinikov. Danes vlak na Slo-'fg venskem sicer utegne pravočasno prihrumeti na postajo, a kaj to pomaga, če se cijazi počasneje kot pred stoletjem; davkarji tudi znajo biti sitni, revežu poberejo vsak belič, toda po gozdovih se po mili volji seka, obračajo se veliki denarci, a ni nikomur nič mar; carinike imamo urejene, v novih uniformah, vendar se je prevoz blaga čez južno mejo spremenil v pravcato pustolovščino. BORIS JEZ Med Nušičem in Bismarckom ga je že nekajkrat drago stalo, kot recimo po prvi in drugi svetovni vojni, ko je šla državna »uresničitev« po nemarnem po zlu. Tovornjaki, ki vozijo ribe z Reke v Ljubljano, so bili včasih že čez nekaj ur spet doma, danes pa utegne biti ta pot tudi dva dni trajajoča kalvarija: čakanje pred mejo, pred menjalnico na carini pa na izvide fitopatoloških preiskav pa... Če šofer nima sreče in ne ujame pravega »timinga«, mora v Ljubljani prenočiti in se naslednji dan spet spopasti z birokracijo. mestnih grbih, kot ambicije notranjega ministra, da se suče naokoli v blindiranem beemve-ju in skuša v vsem oponašati svojega nemškega kolega. Očitno je ideal nekakšna namišljena srednjeevropska etatistična monokultura, ki bi jo nekateri radi na vsak način razglasili za avtohtono pri nas. Slovencem je veliko do svoje državnosti, in ker so nekoliko v zadregi, ker jim sadež pravzaprav še vedno visi visoko na drevesu, okolico pač toliko glasneje opozarjajo nanj. Začelo se je z izobešanjem zastav in demonstracijo vojaške moči, nadaljevalo pa s »podržavljanjem« vsega tistega, česar prej nismo niti opazili: avtomobilskih tablic, potnih listov, uradnih izveskov itd. Kot smo v romantičnih časih »Slovenije, moje dežele« svoj podalpski kot dobesedno zasuli z zelenimi lipovimi listi, samo da bi svet opozorili na svojo drugačnost, tako ga zdaj preplavljamo z vnanjimi znamenji državnosti, enakovrednosti, germanske »urejenosti«. Nič več nismo mehki slovanski svet, ki išče sočutje, zdaj smo Država, ki se noče le enakopravno meriti z drugimi, temveč hoče tudi dokazati svoje »tisočletno« mesto v Evropi. V to sodijo tako rjoveče zveri in čudne ujede, ki so se od nekod pojavile na Vse bi bilo prav, če bi se ta svojevrstna prusi-fikacija zajedla tudi v drobovje slovenske državnosti, torej v racionalno jedro države Z vsemi njegovimi družbenimi funkcijami. Toda medtem ko Janša dokaj uspešno kopira image Bundesvvehra, Bavčar pa Bundespoli-zei, se zdi, da se vse racionalne, »produktivne« funkcije države organizirajo na poudarjeno balkanski način. Pod nališpano vnanjostjo gnezdi neurejen in nesposoben državni aparat, ki se sicer lahko izgovarja na svoje začetni-štvo, vendar... država s sicer amerikaniziranim potnim listom, toda ničvrednim tolarjem, zanikrnim konzularnim osebjem, nesposobno carino itd. Če k temu prištejemo še specifiko slovenskih notranjepolitičnih zdrah in logiko Divjega zahoda, ki se vrinja v naš gospodarski kozmos, imamo dejansko vse možnosti, da se naposled legitimiramo kot avtohtono balkanstvo, ki se sicer šopiri naokrog z dragocenim perjem, kupljenim v Parizu ali Londonu, vendar je prav zato še toliko bolj smešno in izpostavljeno porogu. Vendar se lahko prav po zaslugi teh segmentov države dokončno opredelimo za sestavni del Balkana, kar doslej pravzaprav nismo bili. Specifičen položaj v Jugoslaviji nam je omogočal nenehen občutek drugačnosti, »večvrednosti«, nekakšnega preprečevanega evropejstva, kar je vsaj bližnja tujina pogosto znala razumeti, čeprav so nas včasih cinični italijanski cariniki zviška potisnili v skupni koš z vsem, kar je k njim gomazelo z Balkana. Zdaj pa nenadoma tvegamo, da nas bo »krila« lastna Če ne bomo znali spraviti v red tolarja, urediti razmer v gospodarstvu in že na samem začetku skrajno posodobiti državnega aparata, se nam utegne zgoditi, da bomo v svoji bližnji in daljni evropski okolici kmalu znani kot sodobna verzija Nušičeve Srbije, ki kar poka po šivih od uniform, protokola in blišča, v resnici pa gre za operetno državo, ki živi od prodaje svinj. No, Gospe ministrice in Sumljive osebe Že tako imamo; potrebujemo le še monarha in kakšen oficirski puč, pa bomo od Srbije, ki se zdaj od Evrope odmika nekam proti Kitajski, prevzeli vlogo dvornega norčka. Slovenski etatizem se dejansko v tem trenutku giblje nekje med Nušičevo operetnostjo in germansko napihnjenostjo, ki pa prihaja do nas »presnovljena« skozi koroško in spodnještajersko konfiguracijo. Politični in poslovnipar- tyji na Slovenskem potekajo docela po šablonah povzpetniške gospode v Celovcu ali Gra-zu: smokingi, metuljčki, šantfanjec in očarljive dame z ustreznim patriarhalnim zaledjem — vse to pa kajpak v celofanu dušo odrešujoče dobrodelnosti, ki naj bi kakšen tolarček ali šiling odcedila tudi beguncem bližnjih vojn. Pod takšnim bliščem se na Koroškem skriva avstrijski gospodarski jug, na Slovenskem pa pravzaprav popolna trhlost tako imenovane nacionalne ekonomije, ki jo poleg vsega drugega pridno najedajo tudi lastni uradniški črvi. Slovenstvo je v tem trenutnku kot velika nepokrita investicija, zgradba, ki s svojimi fasadami agresivno sili navzven, ogrodje in inštalacije pa so pravzaprav v kritičnem stanju. No, vse to je kajpak še vedno mogoče pripisati mladostni zaletavosti slovenske države, čeprav se je treba bati, da se nam bodo nekatere mladostniške razvade zavlekle pregloboko pod kožo. Recimo, specifičen slovenski »boljševizem«, ki se legitimira predvsem skozi pragmatično, »humanistično« reševanje posameznih družbenih problemov, ko bi pravzaprav morala funkcionirati pravna struktura po svoji imanentni logiki, je pač patološka lastnost, ki se vleče od dobrih starih časov razcveta slovenskega klerikalizma preko komunistične »antiteze« do sedanje demokratske »sinteze«. Včasih je zares kar osupljivo, s kakšno ohlapnostjo notranje funkcionira slovenska država — in to navzlic prodoru »trdega«, pruskega etatizma, ki se očitno vrinja v slovensko »državotvorno« simboliko. Osupljivo je tudi, s kakšno lagodnostjo Slovenci (jugoslovanski pojem marljivega, »urejenega«, do skrajnosti organiziranega ljudstva) sprejemajo to novo danost; potrpežljivo čakajo pred okenci različnih uradov za pravzaprav najbolj banalne stvari in miniti je moralo skoraj leto dni, preden se je organiziralo društvo jeznih varčevalcev, ki jih je država — naravnost povedano — okradla. Del tega »behaviorizma« je kajpak mogoče pripisati tradicionalni slovenski pripognjeni drži, del pa gotovo pripada tudi novodobni veri v mlado državnost, ki se ji, tako kot Cerkvi, odpušča marsikaj, ker pač gre za našo »skupno stvar«. Tu se nenadoma približamo nevarni tezi, da slovenstvo vendarle ni tako notranje urejen in produktiven kozmos, kot smo se v minulih desetletjih počutili v sosedstvu z balkansko kaotičnostjo (ki nas je seveda onemogočala!), ampak smo vendarle trop ovac, ki sledi prvemu, ki prevzame voditeljstvo. No, s takšnimi domnevami v sferi slovenske »ontologije« kajpak ne kaže pretiravati, saj gre vendarle za zelo praktično ljudstvo - ki pa je včasih, kot kaže, prehitro zadovoljno z doseženim, to pa Slovenska državnost je torej problem, ki gre v evropskih okvirih počasi ad acta, sami pa imamo precejšnje težave, ko se kot ljudstvo te države »polaščamo« njenih institucij. Uspelo nam je docela zasesti parlament, tam ni več nikogar razen nas. Predsedstvo, vlado imamo tako rekoč pod drobnogledom, navzlic temu pa se včasih zdi, da nam stvari nekako uhajajo iz rok. Zdravstvo, proračun, včasih tudi zunanja politika, birokracija — vse to in še marsikaj drugega so sfere, ki se nam v posameznih primerih izjemno hitro balkanizirajo, mi pa vse to precej nemarno pripisujemo objektivnosti »zgodovinskega preobrata«; če nam svet ne verjame kar naravnost in v svoji prevzetnosti naredi problem, kakršen je, recimo, s tako imenovanimi zelenim kartami, smo kar užaljeni. Le kako je mogoče, da italijanska birokracija ne verjame na besedo slovenski, saj se vendar pogajamo z De Michelisom, Kohlom in tako rekoč ves svet ve, kdo smo! Seveda pa pri tem tako Slovenci kot njihovi politiki zaostajajo za časom in ne vidijo, da se z visokih piedestalov evropske politike hitro umikajo v njeno banalnost, prepolno formularjev, carin, subvencij, nostrifikacij in vse druge navlake medsebojnega »zajebavanja«. Je že prav, da bo Slovenija tudi navzven močna, trdna država, s heraldiko, ki bo dokazovala njeno neminljivost; nič pa ne bi niti škodilo, če bi ta država poskrbela tudi za hitre vlake, odprte meje, ekspeditivne carinske postopke, solidno socialo in sploh vse, kar sodi k sodobnemu pojmovanju države v funkcijskem smislu. Živeli bomo od njene »globalnosti« / »notranjosti«, ne pa od njenega bleščečega oklepa. ealsocialistični koncept kulture kot alibija, se pravi nadomestnega torišča za politične alterkoncepte in disidentska ugovarjanju, je na Slovenskem bleščeče uspeval do slovenskega poletja kot obdobja uvedbe političnega pluralizma v obliki parlamentarne demokracije in oblikovanja slovenske državnosti. Lepa forma, kulturna avtonomija oziroma t. i. umetniška svoboda so bile konvencije, ki so jih slovenski kulturniki (še posebno ustvarjalci tekstov kot nadomestkov) zgledno in duhovito uporabljali za umeščanje in legitimiranje svojih idej nestrinjanja, detabuiziranja travm slovenskega enobejevstva in za oblikovanje političnih protiosnutkov. Dahavskiprocesi, golootoška kaznovanja in poboj domobrancev na Rogu so recimo veliko prej stopili v slovensko javnost v literarni obliki kot pa w obliki znanosti (se pravi zgodovinopisja) ali politike (kot povodi, za rehabilitacije). JANEZ STREHOVEC razsežnosti človeškove svobode, ki ji je ime kvaliteta življenja. Trivalentna kultura Kultura in umetnost kot nadomestno področje politike sta bili na Slovenskem skozi vsa povojna desetletja učinkovita in daljnosežna opcija, pravzaprav kar projekt svojevrstnega ugovarjanju slovenskemu realsocializmu. Tu je bilo še posebno pomembno prav zadnje obdobje, ki se je stopnjevalo v slovensko pomlad, in ki ga postavljam v leto 1985, konkretno k dogodku javne tribune Slovenski narod in slovenska kultura, ki je bila 9. in 10. januarja 1985. leta v prepolni Srednji dvorani Cankarjevega doma. To je bil dogodek, s katerim so se slovenski pisatelji, predvsem pa njihovo stanovsko društvo konstituirali kot relevanten politični subjekt nacionalne politike. In še bolj množično kot na Poljskem in v ČSFR je slovensko kulturno in družboslovno razumništvo tudi v okviru zamenjave političnega sistema prevzelo vrsto vodilnih položajev v novi nacionalni politiki. Vendar pa v okviru družbene umestitve kulture v' 20. stoletju ne obstaja v Evropi in ZDA samo model kulture kot politike; ob njem nam mora biti jasno, da je to izrazito parcialna in zgodovinska usmeritev, vezana predvsem na srednjeevropske države realnega socializma na evropske republike v okviru SZ. V sodobnih zahodnoevropskih državah in ZDA namreč že desetletja uspeva tudi model kulture kot ekonomije in je 1’ teh okoljih celo dominanten. Ko omenimo kulturo kot ekonomijo, smo takoj pri stvareh, ki zvenijo za slovensko uho skrajno tuje, sporno in celo zarotniško tako do tradicionalnega humanističnega obrazca kulture kot do še včeraj konjunkturnega in atraktivnega modela kulture kot politike, se jim pa pravi kulturni trg, kulturni izvoz, kulturna industrija in kulturni turizem. Kultura namreč ni le vsota del svetinj, ampak je tudi področje, s katerim lahko sodobna država veliko počne tudi mimo svoje ideološke produkcije in reprodukcije nacionalne mitologije. temelječih na znanju, informacijah in dejavnostih uslug; za te družbe so značilni tudi krajšanje delovnega časa, daljšanje življenjske dobe, dvig življenjskega standarda in splošne izobraženosti, kar so kazalci, ki govorijo v prid naložbam v kulturno infrastrukturo in v odpiranje novih delovnih mest na tem področju. O kulturi namreč lahko govorimo tudi kot o blagu z odlično menjalno vrednostjo, povezano z avtorstvom kol znamko, kot o področju kvalitete življenja, sektorju zaposlovanja, področju, ki prispeva k revitalizaciji starih mestnih središč in industrijskih getov in h kulturnemu turizmu, ki je atraktiven celo. za najširše množice (recimo ogled velikih razstav evropskih prestolnicah ali obisk muzikalov ter opernih in gledaliških del z vrhunsko zasedbo). Velika evropska mesta od Frankfurta do Dublina in od G las go \v a do Pariza prav zato v zadnjih letih intenzivno investirajo v nove kulturne objekte kol izrazite naložbe v prihodnost; kultura je torej odličen segment njihovega prostorskega in gospodarskega načrtovanja in pomemben del obsežne industrije-prostega časa. V zahodnoevropskih državah tudi povsem neženirano govorijo o kulturnem izvozu; tako znana inštitucija, kot je British Council, ni na primer le nekakšna reklamna ekspozitura za promocijo angleškega jezika ter britanske kulture in znanosti v svetu, temveč je v gospodarskem pogledu uspešno izvozno podjetje. Pogled na pogosto sicer težko primerljivo statistiko o deležu kulture v gospodarstvih razvitih držav Evropske skupnosti recimo pokaže, da se v teh državah na kulturnem področju obrača že približno 5 odstotkov družbenega proizvoda, da la sektor zaposluje od 3 do 4 odstotke aktivnega prebivalstva, da se v njem odpirajo nova, perspektivna delovna mesta, še posebno za mlade, izobražene kadre in da zaposlovanje v kulturni industriji narašča, čeprav na splošno stagnira ali celo upada. Kulturna infrastruktura se pojavijo celo kot merilo za nova oblikovanja sodobnega mesta v postindustrijskem smislu, ko nekdanje geografske ugodnosti (bližina vodnih poti in nahajališč naravnih bogastev) vedno bolj nadomešča novo merilo, namreč bližina virov znanja in informacijskih mrež- Ob koncu 20. stoletja smo že v paradigmi postindustrijskih družb. turizma, še posebno mednarodnega. Slovenija, ki se je v junijski vojni svetu predstavila z domiselno ozemeljsko obrambo, si mora čimprej ustvariti svoj imidž tudi kot kulturna država. Številne Evropejce in Neevropejce lahko zainteresiramo za naš konec sveta tudi s skrbno pripravljenimi kulturnimi ekskurzijami, umetniškimi delavnicami in z za svetovne trende zanimivimi kulturnimi dogodki. Tudi tako državno kot zasebno umetniško šolstvo bi lahko s konkurenčnimi cenami in skrbno pripravljenimi progami vabilo tuje študente. Tu je seveda tudi tisoč in ena možnost za povezave umetnikov oziroma umetniških skupin z gospodarskimi nosilci — tudi velikimi tujimi družbami, zainteresiranimi za slovenski trg — ki bi lahko sponzorirali slovensko umetniško produkcijo ali pa pomagali pri opremi. Vrsta umetniških del s področja avdio vizualne kulture potrebuje danes liigh-tech opremo, ki bi jo lahko prispevala prav vrhunska tuja podjetja, zainteresirana za prihod na naš trg ali obdržanje na njem. Umetniška dela kot odlični proizvodi kulturnega področja v evroameriškem smislu niso samo politične alterinformacije ali konkurenčno blago z avtorjevo znamko, ampak so tudi izvrstni proizvodi človeškega duha in ustvarjalnosti. Še posebno sodobna umetniška dela različnih usmeritev so s svojo produkcijo nove senzibilnosti, novih časov in prostorov ter virtualnih in alternativnih svetov naravnost škandal tako za tradicionalno koncipirano mišljenje (znanost) kot politiko, ker se prepogosto neuspešno soočata s poglavitnimi problemi sedanjosti. Slovenska kultura tudi kot uspešna ekonomija? Prevelikih upov tu ne smemo imeti, kajti tako jezik kot majhen notranji, dvomilijonski trg sta velika zaviralna dejavnika. Toda priložnosti je kljub temu veliko, in da bom čim manj abstrakten, naj jih nekaj le naštejem. Z ustrezno , se pravi posodobljeno ali kar novo kulturno zakonodajo je treba kulturne dejavnosti produktivno vpeti v gospodarski sistem in vezi med kulturnimi in gospodarskimi nosilci stimulirati z ustreznimi davčnimi in drugimi olajšavami. Prostorsko načrtovanje mora upoštevati tudi merilo kulturne infrastrukture, še posebno kadar gre za revitalizacijo starih mestnih središč in za spremembo namembnosti tako vojaških objektov kot tistih, ki so značilni za velike, danes pa že staromodne sisteme industrijske družbe. Veliko belih lis je tudi na področju kulturnega Kultura kot ekonomija implicira tudi usodne spremembe ustaljene miselnosti in usmerja pogled k bogatemu življenju; od revščine nas usmerja k bogatemu, razkošnemu življenjskemu stilu. Pri tem je pomembno, da lahko kvaliteto življenja o postindustrijskem smislu merimo tudi z merili, kot so kakovost opismenjevanja za konec tega stoletja, z bralno in izobraževalno kulturo, pa tudi z materialno in tehnološko kulturo, ki omogoča sprejem sodobne kulture tudi v domačem okolju. Pri tem mislim na take kazalce življenjskega standarda, kakršni so število tv sprejemnikov, osebnih računalnikov, glasbenih stolpov in videorekorderjev na gospodinjstvo. S prehodom od paradigme kulture kot politike k obrazcu kulture kot ekonomije se seveda ne izčrpa družbena posebnost kulturnega. Ko govorimo o umetniških delih kot o eminentnem področju človeške ustvarjalnosti, prehajamo zt0o k še eni paradigmi, ki jih v tem besedilu tudi namenjamo vsaj bežno pozornost. To je kultura kol kultura, se pravi avtonomna, nereduktibilna govorica, ki uhaja računanju, merjenju in planiranju, opravljenem s stališča vsakdanjosti. Kultura kot kultura je svoboda, vendar, to povejmo že sedaj, tudi skrajno občutljivo področje, ki producira novo družbenost in je hkrati tudi odvisno od okolja. V lem smislu pa je tudi kultura kot kultura, se pravi v tem tavtološkem samonanaša-nju, področje, ki bi tudi na Slovenskem moralo postati predmet relevantnih kulturnopolitičnih akcij. Da se že takoj razumemo, ne gre za to, da bi pisali ne vem kakšne kulturne programe, recimo sestavljali in zakoličevali postsocialistično kulturno petletko, v kateri bi zacementirali, da Slovenci potrebujemo štiri celovečerne filme letno, gledališče s toliko in toliko zaposlenih na predstavo in 20 proznih knjig letno — vse to bi bil realsocialistični nesmisel, jasno - potrebujemo pa akcije in načrte, ki bi znali in hoteli kulturo ustrezno vključiti v poglavitne gospodarske in družbe-norazvojne dokumente, ji najti mesto v prostorskem načrtovanju in tudi v okviru tiste Ne gre torej za programiranje kulturne ustvarjalnosti in produkcijo genijev, ampak za upoštevanje kulture kot ene prioritet kvalitete življenja v postindustrijskih družbah in kot dejavnika opismenjevanja v sodobnem, postmodernem smislu. Vsi poglavitni nacionalni resorji družbenih dejavnosti in gospodarstva bi se morali opredelili do kulture (tudi v nacionalnem parlamentu), kulturno ministrstvo pa bi moralo v testni navezavi tako z znanstvenim in izobraževalnim ministrstvom začeti akcijo za recimo kar produkcijo Slovenije kol izrazito kulturne družbe. Pri tem mislim na desetine vsebin, kot so intenziviranje kulturnega izobraževanja (tudi umetnostnega šolstva, povezanega s tujimi programi), opismenjevanje za 21 stoletje (informatika), seznanjanje z vodilnimi znanstvenimi paradigmami (od teorij kaosa do kvantne mehanike in sistemske teorije), učenje tujih jezikov (do stopnje, ki bi v višjih letnikih fakultet omogočala vključevanje v študij z mednarodno udeležbo), izdajanje knjig svetovne klasike in moderne tudi v tujem izvirniku in slovenskem prevodu (torej dvojezično). Te vsebine neposredno ne producirajo ne novih umetnikov ne umetnin, prispevajo pa lahko k oblikovanju duhovne atmosfere, ki je kulturi naklonjena in produktivna za tisto razsežnost kvalitete življenja, ki se ne izčrpa samo v materialni kulturi in na njej temelječem obilju. Takšen program seveda zahteva pokončne ljudi, kajti ne le v sedanjem, res težkem političnem in gospodarskem trenutku se bodo našli mogočniki, ki bodo kot odrešilno prioriteto postavljali ali javni dolg in bone ali kak nov cestni odsek ali kup protiletalskega obrambnega sistema z raketami patriot. Že od Platonove Države naprej se namreč nenehno pojavljajo oblastniki, ki v imenu dnevne pragmatke potiskajo v ozadje področje, ki zadeva kvaliteto življenja, se pravi naložbe v posameznika in njegovo svobodo. Postsocialistična, samostojna Slovenija pa ima svojo pravico do obstoja le, če bo kaj naredila za svoje državljane kot posameznike, torej osebe, ki jim bo omogočila tudi s kulturo bogato ustvarjalno življenje. 1 i. k 4