LETNIK XVIII., ST. 47 (866) / TRST, GORICA, VIDEM ČETRTEK, 19. DECEMBRA 2013 www.noviglas.eu SETTIMANALE Poste Italiane S.p.a. - Spedizione in abbonamento postale D.L. 353/2003 (conv. in L. 27/02/2004 n. 46) art. 1, comma 1, DCB (Padova) ISSN 1124-6596 NOVI TAXE PERCUE - TASSA RISCOSSA CENA 1 EVRO UFFICIO POSTALE PADOVA - ITALY IH NOVI GLAS JE NASTAL Z ZDRUŽITVIJO TEDNIKOV KATOLIŠKI GLAS IN NOVI LIST 11. JANUARJA 1996 Uvodnik Tone Bedenčič Ne bojte se: oznanjam vam veliko veselje STabra mi pogled hiti preko Krasa tja do Brega in Trsta ter na drugo stran proti Goriški in Benečiji. Zamišljen zrem v vasi pod sabo. Kako se je življenje spremenilo v zadnjih petdesetih letih. Sodobni način življenja je močno udaril tudi po naših ljudeh. Prazniki se približujejo. Božič. Skrivnost, ki presega nebo in zemljo, je postala vidna. Po vaseh bodo opolnoči ponovno zapeli zvonovi. Razsvetljene cerkve bodo vabile k veselemu oznanilu. To se ponavlja že stoletja in stoletja. Angelsko sporočilo od tiste blažene noči vse do danes še vedno zveni na nebesni višavi in išče odprta srca, v katerih se bo naselilo. Stoletja je izbrano ljudstvo pričakovalo to Dete. - Mesija. In je prišel. Tako skrito in tiho. V zavesi noči, ko pogled lovi le zvezde in osamljene pastirske ognje po betlehemskih poljanah. Vrvež mesta je ostal za mestnimi zidovi. Sredi božje narave, v preprosti votlini, so mu jasli in slama prvo ležišče na zemlji. Kralj neba in zemlje počiva na tem, kar je njegovo. Človeška mehka oblačila in mogočne hiše mu niso bile ponujene. Prišel je med svoje in njegovi ga niso sprejeli. Le mati in njen mož, Marija in Jožef, se klanjata tej skrivnosti, ki blesti na otrokovih očeh. Zemlja je odeta v spanec. Ni petja in radosti. Zato pa se veseli nebo. Pesem angelskih zborov odmeva v višavah. Slavijo Boga in ljudem oznanjajo mir. Pastirji ob svojih čredah ne spijo. Budni so in angelska pesem jih objame. Razumejo angelsko govorico in naznanilo. Zato se odpravijo na pot in gredo iskat "Dete položeno v jasli". Tudi trije modri se dajo voditi zvezdi in se odpravijo na pot. Le kraj moči, oblasti in nasilja se ne veseli ob tej novici. Vzdrhti in vztrepeta. V trenutku se odloči. V jedru je potrebno zatreti ta božji prihod. Bog nima kaj delati tam, kjer ljudje vladajo in so gospodarji nad človekom. Bilo je tako nekoč in je tudi danes. Sodobni družbi je Božič postal praznik brez vsebine, brez Boga. Razsvetljena mesta in moderna svetišča super nakupovalnih središč ne morejo nadomestiti te praznine. Iz stoletne verske tradicije je postal za mnoge nakupovalna priložnost, za druge družinski praznik in priložnost za počitnice. Z Božjim Detetom se je mogoče srečati le daleč od vrveža in hrupnega praznovanja. Le tam lahko človek sliši angelsko sporočilo. Mora biti preprost kot pastirji in razsvetljen kot trije modri. Bog prihaja tudi letos k človeku. Povsod v vesolju je navzoč. Le v človekovem srcu ga ni, če mu ga človek ne odpre. /str. 2 Igor Gabrovec Čarobnost Božiča naj napolni srca, naj nas spremlja vse leto, da ne bomo več sami. www.igorgabrovec.eu Guido Reni (1575-1642), Poklon pastirjev, detajl ragim bralkam in bralcem, dragocenim sodelavcem in vsem, ki ljubijo tiskano besedo, želimo blagoslovljen in vesel Božič, poln notranjega miru in tihe sreče! Uredništvo in uprava V SODELOVANJU Z GLASBENO MATICO MAGNIFICO & SRPSKI VOJNI ORKESTAR STANISLAV BINIČKI Filmski in pop hiti v lesku orkestrskih priredb V petek, 27. decembra ob 21.00 V SODELOVANJU Z ARTISTI ASSOCIATI-CIRCUITO DANZA FRIULI VENEZIA GIULIA KAOS BALLETTO, FIRENZE ČAROVNIK IZ OZA Plesni dogodek za družine V petek, 3. januarja ob 20.00 V KULTURNEM DOMU V TRSTU - WWW.TEATERSSG.COM S1. strani Ne bojte Živimo in se gibljemo v svetu, ki ima druge bogove. Adventni čas nam je nudil čas za premislek. Iz tedna v teden nas je božja beseda umerjala v to, da se otresemo lažnih gotovosti, idolov, zasvojenosti in odvisnosti, začaranosti. Z eno besedo, da se osvobodimo vsega, kar nam preprečuje, da bi se srečali z resničnim in živim Bogom. V sedanjem času je nujno, da vsak kristjan poglobi svoj osebni odnos do Kristusa. Potrebno je imeti osebno vero. Prepustiti se mu moramo, da nas ozdravi naše omejenosti, slepote, gluhote, nemosti, hromosti. Postati mora naš - moj • • • Odrešenik. Po tem osebnem srečanju nas Kristus vodi v drugo stopnjo. Graditev krščanske skupnosti. Zbiramo se ob njem, ne zato, ker moramo, temveč, ker tam čutimo njegovo posebno prisotnost. PRISOTNE SPREMINJA V SKUPNOST BRATOV IN SESTER, ki postajajo njegova vidna navzočnost v svetu. Sami ozdravljeni pomagamo Kristusu zdraviti vse, ki jih je življenje ponižalo, umazalo, jih postavilo na rob družbe. Zaradi osebnega srečanja in povezanosti s Kristusom postajamo tudi nosilci novega življenja. Nov volilni zakon prioriteta italijanske politike Zopet mi pogled preleti iz Marijinega svetišča čez naše vasi in mesto. Če bi bilo več te osebne vere v Novorojeno Dete, bi naše ljudstvo nosilo manj posledic sodobne družbe. Dali smo poudarke na druge stvari. Mislili smo, da nas bo to rešilo. In znašli smo se v deželi smrtne sence. Da! Če bi bilo več te osebne vere, bi se ne bali, da bodo naše cerkve prazne in da bo iz njih izginil naš jezik. Imeli bi svoje, domače duhovnike. Naše družine bi bile polne življenja in po naših vaseh bi se vedno bolj širili domača beseda in pesem. Če bi imeli več osebne vere ... Učlovečeni Bog prihaja. Sprejmimo ga. On je naš rešitelj. Prinaša nam polnost življenja in novo upanje. Četrtek, 19. decembra, ob 20. uri Msgr. Alojz Uran pod lipami v Gorici Protagonist novega srečanja pod lipami v Kulturnem centru Lojze Bratuž v Gorici bo 19. decembra upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran. Četrtkov večer bo tokrat potekal pred zadnjo adventno nedeljo, posvečen bo duhovnemu razmišljanju o pomenu Božiča in božičnega časa. Božič je predvsem družinski praznik, praznik upanja, pa tudi veselja. Ko govorimo o Božiču, najpogo- steje uporabljamo besede, ki so vezane svetlobo. Za široke plasti prebivalstva pa ostaja Božič prepogosto praznik obdarovanja, potrošništva in potrate. Gost srečanja pod lipami bo prisotnim spregovoril o duhovnem dojemanju tega pomembnega krščanskega praznika, o bogoslužju in osebni duhovni dimenziji. Msgr. Alojz Uran se je rodil v župniji Šmartno pod Šmarno goro. Leta 1970 ga je v duhovnika posvetil nadškof Jožef Pogačnik; bil je stolni vikar v župniji sv. Nikolaja v Ljubljani, študiral v Rimu, bil rektor malega semenišča v Ljubljani ter župnik v Ljubljani-Šentvidu. Papež Janez Pavel II. ga je leta 1992 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, ljubljanski nadškof pa je postal leta 2004 do odstopa leta 2009. Srečanje bo 19. t. m. ob 20. uri v komorni dvorani KC Lojze Bratuž, pogovor z nadškofom bo vodil Simon Peter Leban. Kakšen odnos lahko imamo navadni občani do sedanjega parlamenta, je težko izraziti. Razsodba italijanskega ustavnega sodišča, ki je 4. decembra prišla v javnost, razglaša, da je volilni zakon, t. i. "porcellum", protiustaven. Povsem normalno je, da se vprašamo, ali so po tej razsodbi izvoljeni predstavniki v Rimu legitimirani za funkcijo, ki jo opravljajo. Ta dvom ni tako relativen, saj je v prejšnjih dneh močno razburkal politično dogajanje v Italiji, kljub temu da sta predsednica poslanske zbornice Laura Boldrini in predsednik republike Giorgio Napolitano hitro in odločno potrdila veljavnost izvolitve sedanjih poslancev in senatorjev. Ni pa bilo to dovolj, da se ne bi stvari obrnile v popolnoma drugačno smer. Nobena skrivnost ni, da se kljub splošnemu prepričanju vseh političnih strank o nujnosti spremembe zakona po trinajstih letih ni nič spremenilo. Državni volilni zakon št. 270/2005 je v Italiji že več let tarča kritik, ker odvzema volivcem pravico, da bi si sami izbirali lastne predstavnike. Ko se volivec namreč znajde pred volilnico, ne more izraziti posamezne preference. Lahko voli le za seznam, ki ga določi vsaka stranka oz. njeno vsedržavno tajništvo. Izbira torej ni več pravica posameznega državljana, temveč je to v pristojnosti strankarskih vrhov. Da je to prava klofuta demokraciji, govori že vzdevek "porcellum" (svinjarija), ki si ga je ta zakon zaslužil takoj ob sprejetju 21. decembra 2005. Podčrtati je treba, da je zakon predlagal takratni pristojni minister, ligaš Roberto Calderoli, sam takratni predsednik ministrskega sveta Silvio Berlusconi pa ga je v celoti podpiral. Proti temu zakonu podpira vlado Enrica Lette. Ta zadeva pa kaže zelo jasno, da je razprava o volilnem zakonu prešla iz čisto pravnih vsebin na vprašanje volilne oportunosti. Več sedanjih parlamentarnih strank ima korist, da bi čim prej prišlo do novih volitev. Novi tajnik Demokratske '»i so bili razpisani trije referendumi, vendar nobeden ni presegel predvidenega kvoruma. Odločilen zasuk je dalo negativno stališče, ki ga je 17. maja 2013 izreklo državno kasacijsko sodišče in predalo vprašanje ustavnosti na ustavno sodišče. Kot smo že zapisali, je sodba o neustavnosti bila izrečena 4. decembra letos in zadeva tako kršenje pravice volivca do preference kot neustavnost volilne nagrade. Neustavnost volilnega zakona ni majhna zadeva in posledice so bile v rimskem parlamentu takoj vidne. Da bi lahko volilna reforma stekla hitreje, so razpravo o volilnem zakonu prenesli iz senata v poslansko zbornico. To pa je povzročilo ne malo hude krvi, saj se je vladna večina pri tem razbila in v kotu je ostala novonastala Nova desna sredina, ki Povejmo na glas stranke Matteo Renzi je na višku popularnosti. Nova-stara Berlusconijeva Forza Italia bi tudi rada pometla z razkolniki, ki so ostali v vladi. Svoje interese pa ima tudi gibanje komika Grilla, ki skuša utrditi svoje politične položaje. Božične in novoletne počitnice bodo torej politično kar razgibane. Reforma volilnega zakona pa zadeva tudi slovensko narodno skupnost v FJK. Zaščitni zakon 38/01 vsebuje člen, ki predvideva olajšano izvolitev slovenskih predstavnikov v senat in poslansko zbornico. Vprašanje je enkrat že bilo na dnevnem redu vladnega omizja, o njem je poročal odvetnik Damijan Terpin, ki ga je kot izvedenca povabil predsednik SSO Drago Štoka. Bo tokrat le nastopil pravi trenutek, da se udejanji to, kar je napisano v zakonu? JuČ Pomoč nam je vedn C e smo verni ali nismo, božja pomoč nam je vedno na razpolago. Vedno stoji nedaleč od nas pripravljena, da nam pomaga. Da nam priskoči na pomoč, kadar smo v stiski, kadar nas tare obup in nas vsenaokrog zagrinjajo tesnobe in utrujenost duše. Kadar ne vemo, ne kod ne kam, in nas nobena stvarne more potolažiti. Kadar smo v skrbeh za prihodnost in nam sedanjost grenijo misli, da jutri ne bo tako dobro, kot je bilo včeraj. Enkratna je ta božja drža, nikdar se ne potiska v ospredje, nikdar nas ne sili, naj vanjo verjamemo, naj jo glasno priznamo in priznavamo, čeprav istočasno želi, da bi jo ugledali in se v svoje dobro nanjo obračali. Če pa jo priznamo in ji skušamo slediti, se tega zelo razveseli in nas bogato zasipava s svojimi darovi, neskončno bolj bogato kot bi nas z darovi zasipavali najbogatejši mogočneži, ki bi imeli dobro srce. Toliko bolj se ta božja pomoč vzradosti, če želimo delati sočloveku dobro, če smo uvideli, da je od "imeti" neznansko več in lepše "dajati in deliti". Če smo torej v sočloveku prepoznali sebe oziroma svojo stisko in si ne predstavljamo svoje sreče drugače, kot da so istočasno srečni tudi drugi v naši bližini - tedaj se božja pomoč razmahne v nepopisno bleščeči silovitosti in nam da vedeti, da smo s takšnim svojim nagibom pravzaprav začutili in odkrili ključ rešitve za vse in seveda tudi zase. Res, enkratno darežljiva je božja pomoč, kadar smo prenehali misliti nase in zgolj nase in se obrnili v njeno smer, ki je eno samo poma- ganje, eno samo oddajanje energij, eno samo ustvarjanje moči za drugega, za druge in sploh za vse stvari ter ne nazadnje za vse nas. Vendar pa se božja pomoč ne odzove, če mi delujemo vimenu sovraštva, mržnje, če se proti sočloveku borimo in ga hočemo nadvladati, se povzpeti nadenj ter biti več od njega, biti bolj pomembni, bolj časti vredni, bolj bogati in premožni, kar najbolj bogati in premožni, medtem ko je toliko revnih, celo lačnih in se zanje dosti premalo ljudi zavzema. V teh in podobnih stremljenjih nas božja pomoč ne podpira, pusti nas same, da si sami izborimo tisto, kar si želimo, zato pa se toliko bolj približa težavam skromnih in na videz neuglednih ter jih podpre, jim da trdnost in pogum, da še odločneje gradijo svet dobrega. Ta bo nekega dne zagotovo prevladal, in to ne z neko novo oblastjo, ki bi bila še vedno oblast in bi še naprej razporejala ljudi ne po moči srca, ampak po moči materialnega imetja in njemu primerne ukazujoče postave. In dejstvo je, da si človek tudi danes želi moč materialnega imetja in ukazujoče postave, saj mu oboje očitno daje mnogo večja zadoščenja, kot sta to misel in delovanje za druge. Toda božja pomoč ne odneha, prav vsem je na razpolago in na vse sije z neutrudnimi žarki svoje svetlobe: da bi okrepila tiste, ki se je veselijo, in nemara potisnila v dvom tiste, ki je ne marajo in jo odklanjajo. Ljudje pač potrebujemo čas, da na poti svoje svobode odkrijemo srečno smer. Janez Povše Podari darilni bon za nakup naočnikov! OTTICA MIO Enrica, Umberto & C. sne - Ulica IX Agosto, 7 341 70 GORICA - Tel. 0481.534093 - otticamio@libero.it [Stefan Pahor $looenska skupnost vošči vsem svojim članom, izvoljenim predstavnikom, ! somišljenikom in prijateljem vesel, doživel 1 in blagoslovljen ^ožič v novem letu pa veliko 4 osebnega uspeha in uresničenih želja, * pa skupnega dela o korist slovenske narodne skupnosti o Italiji SLOVENSKA SKUPNOST Združenje ARS, ki Vas bo tudi v prihodnje osrečilo z odličnimi razstavami naših umetnikov, Vam vošči vesele božične praznike, miru in dobrega v novem letu! un< Svetovalcev za Delo od sezonskim povprečjem. Ce upoštevate, da je to obdobje, ko trta cvete, potem si lahko predstavljate, v kakšen položa- ju smo bili. Junija tudi ni bilo bistveno boljše. Se vedno veliko dežja in vlage ter velika nevarnost za razne bolezni. Meseca julija se je slika popolnoma obrnila in začelo se je dolgo obdobje zelo vroče suše. Konec avgusta pa je prišlo do odločilnega dežja, ki je bistveno popravil stanje. Sedaj lahko rečem, da je proizvodnje malce več kot lani, kakovost pa je višja, čeprav pri nas vinarjih velja pravilo, da je zadnja letina vedno "najboljša". V zadnjih dneh so izšli vodiči, ki obravnavajo enogas-tronomske proizvode; kako jih ocenjuješ? Zelo se veselim vsake nagrade, ki jo prejme katerikoli od naših članov, še posebno, če je to slovenski vinar. Vsak tak dosežek je promocija za naše področje, za naše trte in za vse ljudi, ki se v vinogradih in kleteh trudijo, da bi lahko postregli z vrhunsko ponudbo. Ne nazadnje predstavljajo konzorcij in kmetije, ki so vanj včlanjene, tudi nezanemarljiv vir za zaposlovanje. Poglejmo še odnos z briškim okolišem v Sloveniji. Si že omenil, da sta dve blagovni znamki, "Collio" v Italiji in "Brda" v Sloveniji, področje pa je v bistvu isto. Ali je nemogoče pomisliti na čezmejno blagovno znamko? Ni nemogoče in tudi verjamem, da bo prej ali slej do tega prišlo. Koliko časa bomo za to potrebovali, pa ne morem napovedati. Vprašanj, na katera je potrebno odgovoriti, je veliko in so zapletena, predvsem je velika razlika v zakonodaji, ki ureja proizvodnjo vina. Pomembne razlike so tudi v ceni. Na ravni evropskih institucij se pripravlja primerna pravna podlaga. Obstaja tudi nekaj področij, ki so podobna našemu, npr. Alzacija, ki leži deloma v Franciji, deloma vNemči-P- V čezmejnem sodelovanju pa ne orjemo ledine. V prejšnjih letih so že bili nekateri poizkusi. Mladi vinogradniki iz konzorcijev Collio in Brda so pred kakšnim letom izpeljali projek Vinolimes. Z našo družinsko kmetijo pa sem vključen v projekt Sinefinis, kjer sodelujem z vinogradnikom iz Kojskega Matjažem Četrtičem. Ta projekt je nastal na tečaju MIB v Trstu leta 2007, kjer sva ga ocen- jevalni komisiji predstavila kot končno nalogo. Projekt predvideva tri sklope: tehniko pridelovanja, finančno zmogljivost in promocijo. Ker so ga visoko ocenili in ga predlagali kot dobro prakso, sva se odločila, da ga tudi konkretno udejanjiva. Rezultati so šli čez vsaka pričakovanja. Leta 2008 sva pridelala prvo vino in leta 2010 so šle steldenice na tržišče. V največje zadovoljstvo je bila predstavitev vina Sinefinis v Rimu leta 2011, kjer sta bila prisotna predsednika Giorgio Napolitano in Danilo Turk. Za konec pa še to vprašanje: nam lahko zaupaš, kaj načrtujete sedaj v konzoridju? V letu 2014 bo konzorcij Collio praznoval 50-letnico ustanovitve in to moramo izkoristiti na najboljši način. Glavno praznovanje načrtujemo v mesecu juniju. Sedaj, v decembru, pa se želimo posvetiti odnosu do strokovnih medijev, ki dokaj redno obravnavajo naše kraje in naše enogas-tronomske pridelke. V prejšnjih mesecih smo že imeli obisk časnikarja Walterja Spelerja, časnikarja revije Decanterin sodelavca spletne strani gospe Jancis Robinson. Konec novembra smo organizirali Collio Press Trip in gostili skupino časnikarjev in izvedencev Master of Wine, katerim smo predstavili naša bela vina Sauvi-gnon in beli Collio. Predvsem pa želimo prodreti na ameriško revijo Wine Spectator, ki je najbolj pomembna revija na svetu o vinu. Vsaka številka revije izide v 3 milijonih izvodov, kar je za strokovno revijo kar veliko. Ta projekt bomo financirali s sredstvi iz evropskega programa OCM. Naš cilj pa je večji prodorna tržišča ZDA, Švice in še posebej Rusije ter Kitajske, kar pa ne pomeni, da bomo zmanjšali pozornost do naših "tradicionalnih" tržišč v Italiji in Evropi. Če nam to uspe, bo velik plus za celotno naše območje in za naše ljudi. Hvala za pogovor in res obilo uspeha! Julijan Čavdek Foto DPD Kromberk/ Goriški muzej: Večer s prof. Lojzko Bratuž Srčno predana literarnemu raziskovanju in glasbi V lepi dvorani v zgornjem nadstropju Goriškega muzeja v gradu Kromberk, kjer se preteklost pretaka v sedanjost, je bil tradicionalen torkov muzejski večer, 10. decembra 2013, na katerem je bila gostja prof. Lojzka Bratuž. Prof. Bratuževi je v letošnjem septembru ob občinskem prazniku župan MO Nova Gorica Matej Arčon podelil naziv častne občanke Mestne občine Nova Gorica, ker je kot doktor modernih leposlovnih ved s svojim strokovnim raziskovanjem pripomogla k vzpostavljanju in ohranjanju skupnega narodno-kulturnega prostora obeh Goric in Goriške, in seveda za njeno strokovno delo. Predsednik RS dr. Janez Drnovšek pa jo je 1. 2004 odlikoval z redom za zasluge pri uveljavljanju, razvijanju in širjenju slovenske kulture in jezika v Italiji ter znanstveno-strokovno delo. Da je prof. Lojzka Bratuž res vredna teh priznanj, je bilo razvidno tudi s tega večera, ki si ga je zamislila slovenistka prof. Marija Mercina, a žal se ga zaradi bolezni ni mogla udeležiti. Nekaj njenih tehtnih misli je prebral prof. Zoltan Jan. Med drugim je zapisala, da "srečanje, kot je nocojšnje, nam obuja spomine naših vezi s preteklostjo", in da "imenovanje Lojzke Bratuž za častno občanko dokazuje, da živimo in delujemo v enotnem goriškem prostoru". Lepo število poslušalcev je pozdravila predstavnica muzeja gospa In-ga Brezigar Miklavčič, ki je poudarila, da prof. Bratuževa spada v tisto skupino ljudi, "ki so izkusili hude preizkušnje v življenju, a znajo odpuščati in ohraniti vedrino ter okrepiti vero v tisto dobro, ki je v človeku V imenu MO Nova Gorica je spregovoril do nedavnega podžupan Tomaž Slokar in dejal, da "ima prof. Bratuževa kot hči staršev, ki so zaznamovali prostor od Gorice do Tolminskega, v našem goriškem prostoru veliko povedati; moč in svojo vizijo črpa iz krščanske etike in vere v boljši svet, v sočloveka in seveda v Boga. Vse to se kaže v njenem odnosu do sočloveka, v spoštovanju in velikem čutu za pravičnost in usmiljenje". Za njim je besedo prevzel prof. Zoltan Jan, ki je bil z mag. Darinko Kozinc in Melanijo Kerševan sooblikovalec srečanja. Prof. Jan je razkril, da tokrat že petič predstavlja delo prof. Lojzke Bratuž, in spomnil, da je poleg drugega pripravil geslo o njenem delu za enciklopedijo Slovenije in za nastajajoči novi Slovenski biografski leksikon. Zato seveda dobro pozna obsežno raziskovalno delo prof. Lojzke Bratuž, ki je prejela tudi odlikovanje papeža in italijanskega predsednika. Osredotočil se je na njeno bogato literarnozgodovinsko delovanje, ob katerem je vselej namenjala tudi veliko svojih moči kulturnim društvom in cerkvenim organiza- cijam, pri katerih je bila večkrat soustanoviteljica. Naglasil je tudi njeno veselje do glasbe, saj je od mladih nog orglala in vodila pevski zbor. Pri tem je podčrtal, da je vsa njena družina, mati Ljubka Šorli, oče Lojze in brat Andrej, bila povezana z glasbo. Prof. Zoltan Jan je zelo natančno razčlenil njeno literarnozgodovinsko delo, ki je "nastajalo v pol stoletja dolgi dobi" in je trajno zapisano v 160 objavah. Med tem je kar 44 knjižnih del, pri katerih je bila avtorica ali soavtorica (Dr. Karel Štrekelj, K. M. Attems - Slo- venske pridige, Gorica v slovenski književnosti, Dopisovanje K. M. Attemsa s Petrom Pavlom Glavarjem, Gorizia nella letteratura slovena, Ma-noscritti sloveni del Settecen-to, Goriška knjiga, Iz goriške preteklosti, Iz primorske kul- turne dediščine...). Poudaril je kakovost njenega raziskovalnega in pedagoškega dela - tudi kot docentka na videmski univerzi -, omenil je njeno prizadevanje za poimenovanje slovenskih šol v Italiji po slovenskih avtorjih, pa tudi to, da je s prispevki sodelovala v PSBL (več kot 40 gesel), in pri sestavi šolskih beril. Svojo raziskovalno vnemo - je dejal prof. Zoltan Jan - je usmerila predvsem v primorske avtorje (Gregorčič, Stanič, Štrekelj, Pregelj, Rebula ...). Še posebno je poudaril njeno zanimanje za cerkvene dostojanstvenike in se zaustavil pri zahtevnem in zamudnem prebiranju in razbiranju rokopisov prvega goriškega nadškofa K. M. Attemsa. Darinka Kozinc, predsednica goriškega literarnega kluba Nova govorica, pa je prebrala esej, ki ga je, opirajoč se na razne vire, spisala ob stoletnici rojstva Ljubke Šorli, ki so jo letos obeležili na Sveti Gori. V tem čustvenem izlivu so se izrisala najprej vesela, čeprav z vojnim begunstvom zaznamovana otroška leta Ljubke Šorli, njena mladost na Tolminskem in šolska leta v Gorici, njeno srečanje s skladateljem Bratužem, s katerim sta imela veliko skupnega, predv- sem veselje do glasbe. Kozinčeva seveda ni mogla zaobiti velikega trpljenja, ki ga je Ljubka Šorli doživljala ob nasilni smrti ljubljenega moža, pa surovih fašističnih zasliševanj, mučenj, zapora in taborišča, ki jih je pesnica morala prestati. Kljub vsemu hudemu, ki ga je prenašala z globoko vero v Božjo pomoč, je njeno srce prežarjala le ljubezen, za sovraštvo namreč v njem ni bilo prostora. To je srčno posredovala svojima otrokoma in to je občutil vsak, ki jo je poznal. Ob diaprojekcijah lepih povečanih fotografij, ki jih je iz družinskih albumov odbrala Melania Kerševan, urednica razstave ob odkritju doprsnega kipa pesnici Ljubki Šorli v Novi Gorici, in ob pojasnilih prof. Vere Tuta, sestrične Lojzke Bratuž (med publiko je bil tudi Igor Tuta, njen bratranec) so spoznali delček zgodbe družin Sorlijevih in Bratuževih, npr. odmevno poroko Ljubke in Lojzeta, katere se je udeležilo več znanih osebnosti tistega časa. Gostja prof. Lojzka Bratuž se je oglasila le ob koncu izčrpne predstavitve njenega dela in zaslug, pri čemer so se osvetlile tudi kakšne nepoznane podrobnosti iz življenja njene družine. Zahvalila se je vsem, ki so sodelovali na tem lepem, zanjo zelo pomembnem večeru. Kdor je želel, so mu bile na voljo nekatere knjige prof. Lojzke Bratuž in pesniške zbirke Ljubke Šorli, ki so izšle pri Goriški Mohorjevi družbi. Iva Koršič jJtptljS1 NOVI s—>i • v1"! glas Gonska Na kavi s knjigo v Katoliški knjigarni na Travniku Otmar Crnilogar - človek mnogih talentov V četrtek, 12. decembra, je bilo v nizu srečanj na Kavi s knjigo lepo druženje sicer maloštevilnih goriških ljubiteljev novih knjig o lepem in pravkar izdanem zborniku z naslovom Otmar Črni- logar - Človek mnogih talentov. Knjiga sicer nosi podatek, da jo je založila Celjska Mohorjeva družba, a glavno zaslugo zanjo in za finančno kritje tiska ter vsega potrebnega ima pripravljalni odbor za zbornik Otmarja Črnilo-garja. Prav zakonca gospa Ana Paulin in Pavel Florjančič, ki bivata v Škofji Loki, sta bila ob našem uredniku Juriju Paljku, ki je bil učenec slovitega profesorja, s sodelavci Jurijem Roso, Ivanko Uršič, Aleksandro Paušič Milost iz Pokrajinskega arhiva iz Nove Gorice ter gospo Magdo Rodman iz Vipave glavna pobudnika zbornika, ki je doslej najboljši prikaz življenja in dela Otmarja Črnilogarja. Beseda je seveda živo tekla o živahnem, življenja polnem, vedrem, sredozemsko prešernem ter modrem podraškem župniku iz rodnih Šebrelj, kjer je pod budnim očesom župnika Rejca odraščal, odšel v svet, postal duhovnik, profesor klasične filologije v Malem semenišču v Vipavi in na Teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalec Svetega pisma, tajnik Celj- ske Mohorjeve družbe, predvsem pa goram zavezan duhovnik, ki je znal nagovarjati, kot zna danes malokdo, z evangelijem v roki, z ljubeznijo v srcu in modrostjo, ki je od Boga dana in z razumom podprta. Da, tak je bil g. Otmar Čr-nilogar, ki je 32 let služboval v Podragi, danes je pokopan na pokopališču v rodnih Šebreljah, v Podragi pa so mu domačini ob cerkvi postavili lep spomenik, ki ga je blagoslovil njegov učenec, današnji koprski škof in njegov stanovski kolega pri prevajanju Knjige vseh knjig, dr. Jurij Bizjak. Da se je dopolnilo, kar je prof. Otmar Črnilogar, tudi "arbiter elegantiae et ele-gantiarum", planinec, idejni načrtovalec Gradiške ture ter edini duhovnik - predsednik Planinskega društva v takratni Jugoslaviji, učil ma-losemeniščnike v Vipavi: "Iz vaših vrst morajo priti škofje, duhovniki, pisatelji, pesniki, zdravniki, izobraženci, zato boste pri meni garali"! Vse to in še več je bilo povedano ob kavi Primo Aroma v jutru, ki se je prevesilo v lepo druženje. ZUT Na Radiu Trst A Povšetova nadaljevanka o mladi generaciji Za Radijski oder je Janez Povše napisal vedro nadaljevanko z naslovom “Vsi smo mladi” in podnaslovom “s pogledom odraščajoče mladine”. Gre za šest oddaj, katere osrednja oseba je 17-letni Robi, ki piše dnevnik o sebi in svoji družini. Robi pazljivo opazuje dogajanja doma oziroma razliko med svojo generacijo in generacijo staršev. Oče in mama sta polna stresa, vsa vpeta v hiter ritem današnjega časa, in vzgajata Robija in njegovo sestro Nives, kolikor najbolje zmoreta. Pogostoma se pokaže, da sta ravno tako kot njuna otroka polna smešnih napak, ki pa jih seveda nočeta priznati. Da bi bila zmešnjava popolna, med drugim poskrbijo stric in teta iz Ljubljane ter ljubezenske vragolije sestre Nives, ki ne more in ne more najti prijatelja po svoji želji. Od vseh najbolj umirjen je prav Robi, medtem ko so vse ostale osebe močneje humorno obarvane. Vse skupaj se dogaja v našem prostoru, kar daje dogajanju poseben čar. Nadaljevanko “Vsi smo mladi” je režijsko pripravil Tomaž Susič, tehnik v režiji je bil Vasja Križmančič, nastopajo pa Matija Rupel v vlogi Robija, Julija Berdon kot sestra Nives, Andrej Pisani kot tata, Marinka Počkaj kot mama ter še Jure Kopušar, Anka Peterlin in Danijel Simonettig. Prva oddaja bo na Radiu Trst A na sporedu v soboto, 28. decembra 2013, ob 18. uri, sledilo ji bo še pet oddaj vsako soboto vedno ob 18. uri. Kratke Pevma / Srečanje ob božični pesmi KD Naš prapor, župnija sv. Mavra in Silvestra, KD Sabotin in lovska družina Pevma prirejajo v petek, 20. decembra, ob 19.30 v cerkvi v Pevmi srečanje ob božičnih pesmih. Priložnostni govor bo imela Martina Černič, kulturni spored bodo nato sooblikovali zbor otroškega vrtca iz Pevme, ki ga vodi učiteljica Katja Bandelli, gojenci SCGV Emil Komel in Glasbene matice, zbor OŠ Josip Abram iz Pevme, MPZ Skala iz Gabrij, ki ga vodi Zulejka Devetak. Na večeru, ki ga bo povezovala Barbara Uršič, bo božično misel podal župnik Marijan Markežič. Stmaver / Betlehemska luč - luč miru Združenje krajevna skupnost Pevma-Štmaver-Oslavje, KD Sabotin, župnija sv. Mavra in Silvestra, Turistično društvo Solkan in župnija Solkan v sodelovanju s skavti obveščajo, da bodo Solkanci izročili betlehemsko luč sosedom iz Pevme, Štmavra in z Oslavja ter vsem tistim, ki si želijo lučko miru, v soboto, 21. decembra, ob 17. uri v Štmavru na kmečki domačiji Grad Štmaveršt. 1 (pri Barnabi). S Solkanci se bodo srečali na nekdanjem kmečkem mejnem prehodu. Kulturni program bodo izoblikovali OPZ Štmaver, skavti s poslanico miru, gojenci glasbene šole Nova Gorica in MoPZ Štmaver. Sledijo družabno srečanje ter božična in novoletna voščila. Toplo vabljeni! Sveta Gora / 12. razstava jaslic Frančiškanski samostan Sveta Gora v sodelovanju s Krajevno skupnostjo Solkan, Turističnim društvom Solkan in Združenjem KS Pevma-Štmaver-Oslavje vabi na ogled dvanajste razstave jaslic, ki bo odprta od 22. decembra 2013 do 12. januarja 2014 v Frančiškovi dvorani na Sveti Gori (urnik: ob nedeljah in praznikih 9. -18., ob delavnikih 10. -17.; med 7.1. in 11.1.2014 od 14. do 17. ure). Odprtje razstave bo v nedeljo, 22. decembra, ob 15. uri v kapeli prikazanja v baziliki na Sv. Gori. Priložnostni govor bo imel gvardijan p. Pepi Lebreht, spregovorila bosta še mestna svetnica Mestne občine Nova Gorica Ana Marija Rijavec in predsednik Združenja KS Pevma-Štmaver-Oslavje Lovrenc Peršolja; tudi letos bo namreč na razstavi sodelovalo kar 12 jasličarjev z italijanske strani. Program, ki ga bo vodila Vesna Bašin, bo popestril še Otroški in mladinski pevski zbor župnije Vrtojba, ki ga vodi Mojca Podberšič-Maver. Božični koncert v priredbi ZCPZ - Gorica Združenje cerkvenih pevskih zborov - Gorica prireja v soorganizaciji s Svetom slovenskih organizacij, na dan sv. Štefana, v četrtek, 26. decembra, ob 16. uri v goriški stolnici Božični koncert. Ta glasbeni dogodek, ki je postal že tradicija, je prvič uresničil pred več kot petdesetimi leti prof. Mirko Filej. Začetne nastope je vodil sam. Letos se bodo predstavili naslednji zbori: MoPZ Štmaver - vodi Nadia Kovic, MePZŠtandrež - vodi Goran Ruzzier, MoPZ Mirko Filej - vodi Zdravko Klanjšček, MePZ F. B. Sedej - vodi Aleksandra Pertot. Uvodni govor bo imel Silvan Zavadlav. Koncertu bo sledil blagoslov s petimi litanijami; pri tem bodo sodelovali vsi nastopajoči zbori. Toplo vabljeni! Božični koncert v Steverjanu in Kopru V župnijski cerkvi v Števerjanu bo v nedeljo, 29. decembra, ob 18. uri božični koncert. Pesmi angleških in furlanskih skladateljev ter novonastale pesmi g. Mirka Butkoviča na besedilo Primoža Krečiča bodo oblikovli zbor Coral di Lucinis iz Ločnika (vodi Marco Fontanot), solistki Alessandra Schettino in Ana Kodelja, na orgle pa bo igral Butkovič. Koncert z enakim sporedom (pesmi M. Butkoviča na besedilo Primoža Krečiča) bo v stolni cerkvi v Kopru v nedeljo, 5. jonuaija 2014, ob 19. uri. Poleg organista bosta tokrat nastopila solistka Ana Kodelja in priložnostna zasedba pod vodstvom Mirana Bordona. Toplo vabljeni! Kon|£N BOŽIČNI KONCERT W. A. Mozart - Kronungmesse Slovenske božične pesmi Alessandra Schettino, sopran Martina Kocina, alt Luca Dordolo, tenor Giuliano Pelizon, bas MePZ Hrast, MePZ L. Bratuž, OPZ Veseljaki, M1PZ E. Komel Orkester ArsAtelier S. Kerševan Hilarij Lavrenčič, dirigent Kulturni center Lojze Bratuž ponedeljek, 23. decembra 2013, ob 20.30 petek, 27. decembra 2013, ob 20.30 Predprodaja vstopnic na tel. št. 0039 0481 531445 ali po e-mailu kcl.bratuz@libero.it Od petka, 20. do torka, 24. decembra BOŽIČNI OKUSI Enogastronomski festival s tipičnimi izdelki iz celega sveta Torek, 31. decembra SILVESTROVANJE NA PROSTEM Glasba, enogastronomija in ognjemet na Travniku Vsak konec tedna degustacije, animacija za najmlajše z Dedkom Mrazom, dogodki in nakupovanja v mestnem jedru Gorice OBČINA GORICA LfitsOO1 ooKKwiSTvozA un secolo BOM MANi OVTRLOOK družin, nas vseh. In mi je njegova bližina nadvse dragocena, zelo rada ga imam, in ko slišim, da mu nagaja zdravje ali da se ne počuti dobro, me takoj prevzame tesnoba. Počaščena sem, ker mi je poklonil svoje zaupanje, svoje prijateljstvo, kar je nadvse dragoceno. Zaupam mu lahko svoje veselje in svojo žalost, spremlja me v sončnih in mračnih dneh, za kar sem mu nadvse hvaležna. Pred kratkim sva ga z drago prijateljico pospremili na oddih v Slovenijo. Triurna pot je minila kot bi trenil, govor je bil o ljubezni, o odnosih med moškim in ženskim univerzu-mom. Njegove analize, njegovi nasveti so neprecenljivi. Boris Pahor je, kakor pravijo moji prijatelji, moški mojega življenja. Nenavadno je namreč, da lahko nekdo s tako kompleksno osebnostjo splete osebni, intimni odnos, kjer ni pri pogovorih nobenih tabujev, kjer se oba lahko brezpogojno odpreta drug drugemu. To je MOJ Boris Pahor. Zanima nas, kako je sploh prišlo do zamisli, da bi vi pripravili knjigo, ki je izšla pri Cankarjevi založbi ob Pahorjevi stoletnici. Založba je pravzaprav leto 2013 posvetila stoletnici svojega "dragega in spoštovanega avtorja". Glavni nosilec vseh projektov je bil urednik Zdravko Duša, meni nadvse drag človek, s katerim sodelujem že vrsto let: spoznala sva se, ko je pripravljal izid Pahorjevega Izbranega dela. Nato mi je poveril sestavo Pahorjeve Čitanke, kije izšla v letu, ko je bila Ljubljana svetovna prestolnica knjige. Med nama je zraslo dragoceno prijateljstvo, ki je v tem letu bilo postavljeno pred veliko preizkušnjo: ko sva se dogovarjala za knjigo Tako sem živel, sva seveda imela v glavi vsak svojo zasnovo. Jaz sem trmasto vztrajala pri svojem in Zdravko mi je šele po izidu knjige priznal, da sem imela prav... Skupaj sva delala tudi na ideji velikega mednarodnega simpozija Pahoriana v aprilu, sledila sem pripravam proslave v ljubljanski Operi, skratka:prepletla sva najino poklicno in zasebno zgodbo, tako da sem ga po malem že prepričala, da je v njem tudi nekoliko Nabrežinca... hecam se, seveda, in vem, da mi urednik ne bo zameril. Pri zasnovi knjige sva izhajala iz prepisa pogovorov, ki sem jih pred leti vodila s Pahorjem za tržaški Radio. Te pogovore sem nato nadgradila in prepletla v štiri paralelne zgodbe: Pahorjeva zgodba v prvi osebi, njegova pripoved skozi odlomke iz njegovega opusa, pripoved skozi bogato bero fotografij, ter moja kontekstualizacija, ki to zgodbo umešča v zgodovinsko dogajanje Pahorjevega stoletja v Trstu, Italiji, na Slovenskem in v Evropi. Kako pa je prišlo do italijanske izdaje knjige? Srečno naključje je hotelo, da mi je gospa Sara Gruden, pranečakinja Iga Grudna, predstavila svojo dobro prijateljico Elisa-betto Sgarbi, glavno urednico založbe Bompia-ni. Srečali sva se na podelitvi nagrade Campiello v Benetkah, nato v Trstu: govor je bil o drugačnih založniških projektih... Moja draga Sara pa je Elisabetti in Mariu Andreoseju, glavnemu literarnemu uredniku skupine RCS Libri iz Milana, v katero spada tudi Bom-piani, zaupala, da pripravljam Pahorjevo monografijo. Sama sem modro molčala, ker je bila knjiga šele v zasnovi... V trenutku je završalo: poklicali smo Zdravka Dušo, to je bilo enkrat okrog poldne, ob kapučinu v hotelu Savoya Excel-sior v Trstu. Čez nekaj ur je Cankarjeva založba po elektronski pošti že prejela pogodbeno ponudbo za odkup avtorskih pravic. Če bi morali v nekaj besedah, stavkih morda, strniti glavne odlike Pahorjevega dela, bi zapisali, da... Pahorjevo delo predstavlja zgodovinsko pričevanje o "ponižanih in razžaljenih ", ki se iz epske naracije prelevi v lirično izpoved. Gre za etično in estetsko dejanje, za dragoceno misel in opomin. Za zavest, da je nujno "stati in obstati" in da je edina možna rešitev za človeka pravzaprav ljubezen, rešilna in odrešilna sila. Ljubezen kot lepota, ki rešuje svet, po Dostojevskem. Na vprašanje, kako v enem stavku označujem Borisa Pahorja, sem pred časom sam dejal, da je to naš Albert Camus, svetovljan visokih etičnih in moralnih načel, zasidran v slovenski jezik in naš svet, bi se s tem strinjali? Absolutno: in s Camusom odprt v Mediteran. Vaše literarne študije odlikujejo zelo jasen, razumljiv jezik, znanje, predvsem pa izjemna sinteza, s katero pokažete na temeljnje točke, Foto IG Založba Ajda / Izšla je nova slikanica Furbasta izolska golobica res vse tako zgodilo, kakor je zapisano v knjigi. Če so zgodbi verjeli pred 600 leti, zakaj ji ne bi verjeli tudi mi? Pravljica s prijetno vsebino, Otroke, mlade in odrasle bralce vabimo, da si v Mestni knjižnici Izola izposodijo novo slikanico z naslovom Skrivnostna bela golobica, ki jo je po starodavni legendi napisala Kristina Menih iz Izole. Knjiga je izšla v Murski Soboti pri Založbi Ajda in je 37. po vrsti v zbirki Iz zibelke. Založba Ajda je ena redkih slovenskih založb, ki izdaja izključno dela slovenskih avtorjev, z zbirko Iz zibelke pa skrbi za izdajanje slovenskih ljudskih pravljic, legend, povedk in drugih zgodb iz zakladnice ljudskega pripovedništva. Odlične ilustracije v pastelnih in sončno rumenih barvah, kakršne so značilne za poletja ob morju, so delo Andreje Gregorič in lepo dopolnjujejo pravljico. V slikanici Skrivnostna bela golobica je za vedno ohranjena legenda o tem, kako je "furbasta" (prav to domačo besedo je uporabila Kristina) golobica s pomočjo zavetnika Izole sv. Mavra rešila Izolo pred napadom Genovežanov. Seveda so Genovežane v tej slikanici zamenjali gusarji, ki so dosti bolj pravljični in bliže otroškemu dojemanju kot Genovežani. Kristina je v pravljici, ki se prenaša z izročilom iz roda v rod, vdahnila tudi nekaj iz svoje bogate domišljije in jo otrokom prenesla v izbranem poetičnem jeziku. Vlado Ostrouška je o knjigi zapisal: "Skrivnostna zgodba izolske bele golobice morda v bralcih vzbuja dvom, ali se je Kristiru Menih &Uriimm6na rh /jc/t o o/o/h'ca Ikisrrtrab Andreja Gregorič 4 f \ ■ kjer je dobrota nagrajena, je aktualna tudi danes. Le z dobroto lahko gradimo lepši in pravičnejši svet. Če bi se ravnali po nauku te zgodbe, kakor ga je povzela Kristina, bi bil svet poln veselja, pričakovanja in radosti”. Kristina Menih je s to slikanico želela ustvarjalno prispevati k ohranjanju kulturne dediščine našega kraja, zato se mi zdi malo žalostno, da je knjiga morala iziti prav v Murski Soboti. Morda se tam bolj zavedajo pomena dediščine kot pri nas, saj se v naši občini na Kristinine prošnje za izdajo slikanice ni odzval nihče. Želeli bi si, da bi knjiga izšla tudi v italijanskem, morda pa tudi v angleškem in drugih jezikih, kar bi omogočilo našim tujim obiskovalcem spoznati delček naše zgodovine in ljudskega izročila. Knjigo lahko naročite pri Založbi Ajda, Lendavska ulica 37 c, Murska Sobota 9000 ali pošljete elektronsko pismo na naslov: ibo. joze. gomboc@siol. net. Knjigo vam bodo poslali po redni ceni in brez potnih stroškov. šp na bistvo pisateljevega dela, kar je odlika, ki jo cenimo predvsem tisti, ki imamo književnost radi, a so nam tuje vse tiste pisave, za katere se nam zdi, da so same sebi namen. Ste morda tako nazorno jasni tudi zato, ker že leta pišete za Radio Trst A in radijski medij zahteva od avtorja, da je jasen, poveden, razumljiv? Prepričana sem, da je vloga posrednika predvsem v tem, da analizira in da poda sintezo svoje analize. Radijski medij mi je nedvomno pomagal. Ko sem sama začela sodelovati s tržaško radijsko postajo, je bila prva zahteva ta, da smo avtorji suvereni v jeziku in v tematiki, o kateri pišemo. Zahvaljujem se vam za tako laskavo pohvalo. Večkrat se zgodi, da moram svoje eseje zapisati v dveh jezikih: in ko prevajam sebe, kar pomeni, da sem lahko svobodna, takoj vem, kje me je zaneslo. In ker pri sebi ne prenašam samovšečne zagledanosti, je ne prenašam niti pri drugih avtorjih. Skratka, Part pour 1 ’art" iz domačih in tujih Parna-sov je eden tistih -izmov, ki mi ne pripadajo. V svojem bogatem delu ste imeli srečo spoznati vrsto slovenskih književnikov, pripravili ste več oddaj o njih, pisali ste o veliko možeh in ženah, pa vendar imate poseben odnos prav do Borisa Pahorja, saj ste ena najboljših poznavalk našega pisatelja in vaše druge ljubezni, če smemo tako reči, ki je Alojz Rebula. Zakaj imate radi Alojza Rebulo? To smo si upali napisati zato, ker se iz vašega pisanja in govorjenja razume, da ga imate iskreno radi. Alojz Rebula je bil moj profesor. Njemu, Miroslavu Košuti in Ivanki Hergold sem hvaležna, ker so v meni spodbudili smisel za kritično razmišljanje in ljubezen do slovenskega jezika in književnosti. Alojza Rebulo imam za svojega najbolj pomembnega mentorja, odstrl mi je marsikatero obzorje, postavil temelje moji literarni in filozofski radovednosti, ki je pri njem dobila tisto prepotrebno osnovo, na kateri sem potem lahko gradila. Alojz Rebula pa mi je tudi človeško izjemno blizu, izjemno drag: občudujem njegovo člo- večnost, njegovo skromnost, njegov življenjski kategorični imperativ, njegovo vero, za katero avtor sam priznava, da sloni na temelju racionalne misli in zavesti človeške limite. A je vam razumljivo, zakaj roman V Sibilinem vetru, ki je po mojem skromnem mnenju še vedno najboljši slovenski roman, ni ponatisnjen in ga moramo ljubitelji odlične slovenske literature iskati po antikvariatih ali pa hoditi v knjižnico na izposojo? Srčno upam in apeliram na Cankarjevo založbo in na izjemno rafiniranega urednika, kakršen je Zdravko Duša, da bi Alojza Rebulo ob njegovi devetdesetletnici počastili s ponatisom tega izjemnega dela, za katerega bi z veseljem prispevala spremno besedo, kar bi mi bilo v čast in zadoščenje. Bliža se devetdesetletnica Alojza Rebule, smemo od vas pričakovati kako novo študijo o njem, morda kako knjigo pogovorov z njim? Pred, ja, zdaj že petimi leti, je izšla moja knjiga Pogovori z Alojzom Rebulo, na katero sem posebej ponosna. In Koledar Celjske Mohorjeve založbe je pravkar objavil moj esej ob pisateljevi devetdesetletnici. Vesela bi bila, če bi lahko še kaj prispevala: predvsem pa bi bila vesela, če bi Alojz Rebula še utrdil svojo prisotnost med italijanskimi bralci, da bi skratka potrdil uspeh, ki ga je doživel njegov prevod romana Nokturno za Primorsko. In za to si bom, kolikor bo mogoče, tudi sama prizadevala. Ogromno delate, nastopate, pišete, veliko ste prisotni v našem kulturnem življenju. Kako vse to zmorete? Srečo sem imela, ker sem si izbrala zelo hvaležen poklic: v besedo sem zaljubljena, ne morem in ne znam odmaknjeno ravnati z n jo, kar sem večkra t zelo drago plačala. Danes lahko rečem, da sem hvaležna za vse, kar se dogaja okoli mene in v meni. Življenje mi je dalo zelo veliko, odvzelo marsikaj, ampak rekla bom z besedami Borisa Pahorja: hvaležna sem, da ljubim in da sem ljubljena. Hvaležna sem za svojo družino (predvsem za mamo in tati, ki sta oba že dolgo v Neznani domovini in ki sta nama z bratom dala trdne etične temelje) in za čudovite prijatelje, brez katerih ne bi zmogla vsega, kar delam: to leto je bilo izjemno naporno in prav najbližji prijatelji so blažili moje strahove in tesnobe ter spodbujali mojo zavest, da sem na pravi poti. In hvaležna sem za to, da pripadam svetu in času, ki me še vedno preseneča. Ko vam ob koncu voščimo vesele božične praznike in veliko dobrega, lepega v novem letu, ki je pred vrati, imamo zadnje vprašanje za vas: Kaj najraje sami berete in kaj sedaj berete? Najraje berem poezijo. In še vedno imam ob sebi svojega Srečka Kosovela, avtorja, ki me je najbolj zaznamoval. Brez njega si življenja skoraj ne bi mogla predstavljati. Jurij Paljk Božično brani e ^ M- Očke, uprte v prihodnost Božični kalejdoskop V mansardi je bilo končno vse tiho. Končno je bil mir, blaženi mir v naj nežnejši noči v letu. Ljudje so se vračali od polnočnice, polni prekipevajoče vljudnosti in radosti, polni otroških spominov, polni stiskov rok in voščil, pa še poljubčkov, toplih in tistih čokoladnih. Pred kako uro so zapustili mize z ostanki ribje pojedine, otočke polente v rečicah polenovke, kot se spodobi za jedilnik božične vigilije, pospravili so ostanke panetona v polivinil, da se ne osuši. Polnih želodcev in praznih denarnic, ki so se osušile v adventnih nakupih daril za otroke, mamo, očeta, moža, ženo, sestro, brata, bratrance, taščo, snaho, najdražjo prijateljico, sosedo, znanko, kolege..., so se po skupnem pričakovanju Božiča ob obloženi mizi le redki odločili za obisk polnočnice v podeželski cerkvi. Tako, kot je običaj. Nekaj otroško ljubkega je v tem oživljanju božičnih navad, manjka samo še sneg, ki ga v tem času že nekaj let ni. Vedno zapade prej in skopni, ali pa kasneje in se z novim sneženjem naklada tja do konca marca. Ni več tako, kot je bilo včasih. Nekdaj so bili Božiči beli in tihi in domačnostni. Ko bi le mogli pričarati vzdušje tistih časov! Pa ni mogoče, kljub vsej tehniki, kljub videokameram, kljub inteligentnim telefonom, kljub tablicam, kljub internetnim povezavam. Nekaj je sicer starih fotografij, a kaj ko nekdaj ni bilo v navadi poslikavati zbrano žlahto, in tako so le redka pričevanja nekdanjih praznovanj. Danes je ostalo samo tisto mehko občutje, ki se dviguje iz pozabe takoj po Miklavževem. Neslišno si utira svoj prostorček pod modno bižuterijo, pod novo zlato ogrlico, pod svileno Diorjevo kravato, pod kašmirovim šalom, pod mehko svilo. Pa narašča in narašča, se prebije skozi mrzlične decembrske dni, skoči še na predbožične smuči, v slaščičarno po presnitz ali putizzo, po steklenico najboljšega vina... in že pristane na večerji božične vigilije. Danes je v modi tudi turistična kmetija, sicer pa na Božič, kot že vrsto let, kosilo v restavraciji s tipičnimi jedmi, odličnim vinom, za zaključek potica. Kriza je, kriza. Evropska, svetovna, italijanska, slo- venska, kraška, zamejska. Kriza svetovnega trga, evropskih bank, nihanja borz, padanja delnic in stečajev podjetij, tajkunskih in finančnih spletk, kopičenja kapitalov v davčnih oazah, sleparskih slamnatih mož, preoblečenega berluskonizma. Skratka, kriza povsod. A dobro je vsaj enkrat, dvakrat na leto pozabiti, izriniti iz zavesti vso to grdobijo sveta. In dobro je pomisliti na reveže. In vsaj enkrat letno darovati za potrebne. Ja, saj podprem kako našo organizacijo! Ja, vcerk- W vi je bila nabirka za misijone, veliko je slovenskih misijonarjev, dala sem za Madagaskar. Pa Karitas -stalno jih podpiram - veš, veliko starih oblek in torbic in čevljev imam. Veliko otroških oblačilc se mi je nakopičilo, radi se jih rešimo, omare so prepolne. Telethon, dobrodelni koncerti, nabirke, pomagajmo preizkušenim, klic v sili. Saj kdaj pa kdaj komu stresem kak evro v klobuk. Vendar jih je preveč, teh revežev in siromakov, za vsakim vogalom, pred pekarno, pred samopostrežbo, pred cerkvijo po nedeljski maši. Temnopolti iskalci sreče, olivno barviti goslači čardaša, brezdomci. Preveč jih je, preveč. Vendar dam svoj dar. In je Božič. Sicer brez tistega nekdanjega občutja, vendar je Božič. Ko po polnočnici pošljem kopico esemesovin pokličem po telefonu prijatelje. V cerkvi so še odmevali sladki zvoki božične melodije. Sveta noč, blažena noč... Vaška mladina je z iskrami v očeh objemala prijatelje, se rokovala z znanci, iskala na stopnišču znani obraz dekleta in fanta, ki ju ni bilo, iskala še tega in onega za voščilo, stisk dlani, poljub, delila iskrene čestitke, želje in srečo staršem, starejšim znancem. Nekaj je bilo neznanih obrazov, iz mesta, drugega jezika in navad, a so se tako pomešali med vaščane, da nisi imel občutka tujosti. Božič je ostal naš, iskren, doživet, tak kot včasih za vse tiste, ki verjamejo vanj. Petra ni bilo. Manjkala je njegova sproščenost, manjkal je njegov nasmeh. Kljub dobrim namenom je kot hlod omahnil pred televizijskim sprejemnikom, truden in uničen. * * * Peter je bil zaposlen pri nekem zasebniku, ki je izkoriščal njegovo znanje informatike do zadnjega diha, moral je delati tudi ob sobotah, celo ob nedeljah, včasih je ostajal v uradu do poznih ur, da se je Asja jezila. Direktor je plačeval sicer dokaj redno do oktobra, potem pa se je plačevanje ustavilo. Kriza, ni denarja, stranke ne plačujejo redno, nakopičilo se je nekaj dolga. Letos ne bo trinajste plače. Kazalo je, da niti plače za oktober in november ne bo, kaj šele za praznične nakupe. Petra je zelo skrbelo, Asja, ki je sicer z odliko doštudirala na pravni fakulteti, je že kako leto zaman pošiljala prošnje za zaposlitev desno in levo, a zvečine brez odgovora. Delala je po malem v kakem baru, nekaj mesecev je dobila provizijo na zavarovalnici za prodane police, vendar nič trajnejšega, konkretnega, primernega njeni izobrazbi. "Ko bom dobila službo, se bova poročila", je govorila Asja. "Ja, ko bom prihranil vsaj par tisoč evrov, bova začela gledati za stanovanjem", je upal Peter. "Peter, jaz bi rada živela na Krasu, ne v kakšni mestni luknji. Niti ne v kakšni mansardi. Ne prenesem smoga, ne bi mogla", je dodajala Asja. "Zvezdica, ne skrbi, če vsak mesec prihranim dvesto evrov, je v dveh letih dva tisoč štiristo evrov. Lahko plačam kak mesec najemnino naprej, tako da bova krita", je razmišljal Peter. Upanje v dveh parih oči ni ugasnilo. Sanje so dolgo barvale njune zatone v rožnato barvo. Živela sta večno pomlad. V aprilu je Asja bila prinesla na zmenek eksplozivno novico: "Noseča sem". Peter je prvi hip odrevenel: "Kako? Pa saj nimava nič, niti stalne službe". Zvezdica Asja se je zaiskrila: "Si misliš, mamica bom postala"! Peter jo je objel in pobožal: "Si gotova"? Asja se je veselila: "Sem. Kdo ve, kaj bo, fantek ali punčka"! Peter je bil treznejši: "Kaj bova? Kdaj bi se moralo roditi"? Asja je dahnila: "Tam prve dni decembra..." Besede so se redčile, začele so se kopičiti temne misli. Nista imela denarja, nista imela stanovanja. Dolgo sta odganjala grde misli. Sredi velike svetovne krize, on brez plače, ona brez zaposlitve. A zmagalo je upanje. Medijski mlini so vse poletje mleli globoko evropsko finančno krizo, ljudje so pogosto mlatili prazno slamo, Asjina postava se je spreminjala in postajala vse bolj okrogla. Njeni starši so jima ponudili roko in dali na razpolago prazno tetino stanovanje v mestnem središču. V petem nadstropju. V bloku brez dvigala. Pravi obup! Kako bova vlačila gor in dol po stopnicah otročka, voziček, pa še nakupe! Potem se je v adventu na ta svet prismejalo novo upanje. Asji in Petru se je pridružila dojenčica, ki je prinesla veliko veselja, radosti, pa tudi skrbi. Imenovala sta jo Nada. Bila je mehka, puhasta človeška stvarca. Asja jo je zibala, dojila, nosila na prsih, Peter jo je v neprespanih nočeh vozil z vozičkom po hiši, pripravljal bebi čajček za pomirjanje trebušnih krčev, jo previjal in potem ko je Nada, pomirjena in nahranjena, zaspala za kako urico, največkrat omahnil kar na divanu pred televizijo. Sveta noč, blažena noč, vse že spi, je polnoč, - je bilo potihoma slišati iz televizijskega sprejemnika. V eni najdaljših noči v letu, v noči Jezuščkovega rojstva, je v tisti mestni mansardi otroški jok končno potihnil. Peter je že spet zaspal pred televizorjem, Asja pa kar v naslanjaču. V mansardi je bilo končno vse tiho. A še pred jutrom bo dojenčica Nada spet odprla svoje majcene očke in zavekala, da jo mamica nahrani. Nada, ta jokajoči, mali drobižek, z očkami, uprtimi v prihodnost. Majda Artač Glasbena matica Uspehi mladih gojencev so šoli v ponos Preverjati kakovost študijskih napredkov na osnovi besed mentorja ali mnenj sorodnikov in prijateljev očitno ni dovolj, zato se učenci in profesorji glasbenih šol trudijo, da bi s tekmovalnimi preizkušnjami predstavili svoje delo žiriji strokovnjakov, da bi ga ocenili. Dober dosežek na tekmovanju je lepo zadoščenje tudi za šolo, zato je Glasbena matica pred kratkim zabeležila s posebnim ponosom celo vrsto tekmovalnih uspehov v oddelkih za klavir in violino. Kljub temu da se je šolsko leto začelo pred kratkim, je pianist Max Zuliani iz razreda prof. Tamare Ražem uspešno kljuboval zahtevam prestižnega mednarodnega tekmovanja Citta1 di Gorizia, na katerem je prejel prvo nagrado. Žirijo so sestavljali ukrajinski koncertant Pavel Gililov, Klaus Kauf-mann iz salzburškega Mozarteuma, Vincenzo Balzani in Massimo Gon kot predstavnika italijanskih konservatorijev ter umetniški vodja tekmovanja Sija-vuš Gadžijev. V njegovi kategoriji je tekmovalo 12 pianistov iz Italije, Srbije, Makedonije in Francije. Kot je poudarila njegova mentorica, je bila absolutna prva nagrada s 95 točkami zaslužen dosežek: "To tekmovanje spada med najboljša na mednarodni ravni. Prijavili smo se zaradi dodatne izkušnje, konfrontacije z vrstniki in različnimi klavirskimi šolami. Max je zaigral Allegro molto iz Mozartove sonate KV 457, Etido Moszkovskega, Glasbeni trenutek Sergeja Rachmaninova in še Mercutio iz suite Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva. S takim programom je lahko prikazal široko paleto tehničnih in stilnih značilnosti". Nekaj dni kasneje se je zbirka priznanj na šoli Glasbene matice povečala z dodatnimi nagradami, tokrat na 9. mednarodnem tekmovanju Spincich v Trstu, ki ga prireja Akademija Ars nova. Tekmovalne kategorije so bile: klavir, prečna flavta, violina, komorna glasba. Glasbeno matico so zastopali trije violinisti in dva pianista in vsi so stopili na naj višje stopničke lestvice. Najbolje se je odrezala violinistka Alida Shahrazas Igbaria iz razreda prof. Jagode Kjuder, ki je z 98 točkami prejela prvo absolutno nagrado, razred prof. Armina Seška pa se j e predstavil z dvema mladima violinistkama, Saro Schisa in Margherito Turel, ki sta prejeli drugo in tretjo nagrado v isti starostni kategoriji. Pianista Julija Kralj in Max Zuliani pa sta v dveh različnih starostnih kategorijah osvojila drugo nagrado. Prof. Jagoda Kjuder je s to udeležbo ugodila bolj željam učencev kot lastnim: "Profesorji nismo vsi tekmovalni. Ko pa imaš v svojem razredu otroka, ki si to želi in je tekmovalen, je treba zgrabiti priložnost. Otrok, ki bi hotel tekmovati, mora biti tudi pripravljen pomnožiti ure študija in vaj, da izpili program do na-tankosti. Takega dela, napora in napetosti ne prenaša vsak, in to ni odvisno samo od talenta ali sposobnosti. Tudi starši morajo biti motivirani, da stojijo otrokom ob strani s svojo podporo in spodbudami. Učitelj mora tehtno premisliti, s katerimi učenci si lahko privošči kaj takega in s katerimi ne. Publika tradicionalnih nastopov zaploska tudi, ko posluša slabo izvedbo, žirija pa izrazi svoje objektivno mnenje o učencu. Šestletna Alida je tak primer učenca, s katerim se splača poskusiti iti na tekmovanje. Ima čudovit posluh, je hitra pri učenju, program je bil v njenem dometu, zato lahko nastopa sproščeno tudi pred komisijo". PAL Bogdan Kralj, ravnatelj GM (foto IG) Razmišljanje Cerkvena glasba v dialogu s kulturo Slovenci radi pojemo. Tudi naša manjšina v Italiji je znana po pevskih zborih po vaseh, kjer se pevci trudijo za lepo petje in glasbo ob raznih praznikih in pri bogoslužju. Zato bi rad z vami delil nekaj razmišljanj o glasbi in posebej o liturgični glasbi. Priznati je treba, da so prav naši pevski zbori vztrajali v težkih časih pred drugo svetovno vojno in po njej ter s tem ohranjali vero in narodno pripadnost. Danes pa obstaja nevarnost, da bi ta zaklad razvrednotili, ker primanjkuje ciljev in vrednot. Zato si moramo prizadevati, da ohranimo in obogatimo našo dragoceno slovensko glasbeno kulturo! Osrednje vprašanje pri cerkveni glasbi se nanaša na povezavo med starim in novim, kako naj se inkulturira v današnjem svetu. Pri tem se lahko zapletemo v nekatere napake, o katerih moramo pozorno razmišljati. Mnogi so prepričani, da inkulturacija pomeni začeti znova, da je treba zavrniti liturgično in glasbeno dediščino, iz katere izhajamo, in se prilagoditi modnim težjam v sodobni glasbi. Krščanstvo se je res razvilo v določenih kulturnih razmerah, v katerih so nastale velike umetnine, ki so odlično sredstvo evangeljskega oznanila v liturgiji in glasbi. Zato jih je treba ohranjati, poustvarjati in oživljati tudi v današnjem času. Prav tako je krščanstvo dejavno v današnjem času in ga navdihuje, se izraža v sodobni govorici in kulturi. Toda pri tem ne sme pozabiti povezave s prejšnjimi obdobji. Nova ustvarjalnost tako izhaja iz izročila in postopoma tudi sama postane izročilo. Preteklost ni breme, ampak priložnost za nov razcvet ter življenje. Gregorijansko petje in polifonija sta bila dolga stoletja v središču liturgičnega repertoarja katoliške Cerkve. Potem so nastale druge oblike glasbenega izraza, ki se tudi povezujejo s predhodnim izročilom. Lahko bi rekli, da so to naši "predniki", ki jih moramo spoštovati in ljubiti. Zato je odveč vsako zavračanje izročila in naših korenin. Nikakor pa se ne bo obnesla tista struj a, ki meni, da j e treba zavreči vse staro in začeti povsem znova, iz nič. Poznanje in vključevanje korenin nam pomaga, da moremo ustvariti nekaj zares novega. Druga napaka pa je po mojem mnenju kulturnega izvora, da istovetijo kulturo nekega naroda s tem, kar je v resnici samo neka kultura, ki so jo ustvarili mediji. To pripelje do sprejemanja in posnemanja potrošniške glasbe v liturgiji, kar je povsem napačen kontekst. Že kardinal Ratzinger je opozarjal, da taka glasba ne more biti resničen izraz ljudstva, ker je zgolj rezultat nekaterih potrošniških strategij. Na to bi lahko odgovorili, da je bila včasih v preteklosti glasba sad določenih cerkvenih in političnih strategij. Njen cilj pa ni bil, da bi postala ljudska, čeprav je bila gotovo namenjena ljudstvu. Bila je velika umetnost, namenjena vsem. Tako imenovana operna glasba v 19. stoletju je bila velik primer inkulturacije v cerkveno glasbo. Čeprav je bila z umetniškega vidika zelo vredna, ni bila končno sprejeta v liturgijo, ker tja ni spadala in ni odgovarjala liturgičnim zahtevam. Ob njej je nastal nov repertoar, bolj primeren za liturgično rabo. Kot pravi sveti Pavel: treba je vse pregledati in ohraniti, kar je dobro. Ne smemo se prilagoditi modnim muham in temu, kar ni cerkvena glasba. Ne nazadnje tudi ne drži prepričanje, da je sprejemljiva samo tista cerkvena glasba, ki je blizu širšim ljudskim množicam. Potrebna je tudi glasba, ki jo ustvarjajo vrhunski skladatelji in izvajalci. Takšne glasbene in duhovne elite morajo ustvarjati za skupno dobro, da bo- MJFbr bi gatijo kulturo ljudstva. Preseči je treba razmišljanje, da mora nastajati cerkvena glasba spontano iz določene skupnosti in naroda. Ljudska glasba ni vedno to, kar ljudje poslušajo. Med mlajšo in srednjo generacijo več narodov je danes prisotna ameriška pop in rap glasba namesto domače ljudske glasbe. Katero glasbo je treba v tem primeru inkulturirati? Vsekakor velja, da inkulturacija ne sme biti odtujenost in izkoreninjenje iz lastne kulture. Poglobiti se je treba v lastno izročilo, da bi se mogli odpreti novi kulturni in verski ustvarjalnosti. Kar so nam zapustili predniki, je za nas priložnost, da bi zaživelo z navdihom novih načinov. Mirko Butkovič n p-ogetto e reo!inalo dola PiovifKia d' Cy_iii? i:j A fiiianziato dtiilu rfegicfK* Fiiulr Verdija Giuiia. ai censi oe Id leqqi 482/99. 33/01 ■ eUtla L.R. 26/07. II pfijgjel ai & realna de frwr.ce d Gunze c finn^i-irl lip Frnjl Vicfn^ip .11; H. n u*rr: d« te*s ifl2/9?. 38/01 e’de L«. 26/07 Projekt iMp Poknj|ina Gorica, liKmcra po go L'*• j u ‘ u' 1^”i LJ JuiljSkcj krajine v okvju ztionov J82/ Faks 0481/21987 > barbara@tabaj.191.it Gostilna />rjFrancetu «FRANC» Domača kuhinja Zaprto ob nedeljah in ponedeljkih SOVODNJE OB SOCI (GO) Prvomajska 86, tel. (0481) 882038 /- ? fr V. PRIMOŽIČ LU GORICA Drevored XX. Septembra, 134 °^aCa Tel. 0481.82117 Faks 0481.548864 I j#®- MUCCI MARIO MUCCI S.R.L. PROIZVODNJA Ulica A. Gregorčič 20/2*34170 GORICA IN INŠTALACIJA ™ /21828 • Fa* 0481/524657 1 ncT\/A info@muccilattonerie.com KLbrAKb I V/\ www.muccilattonerie.com PRODAJA IN POPRAVILA KOLES E. CUK GORICA - Trg Cavour 9 - Tel. 0481 535019 URARNA ZLATARNA ŠULIGOJ Gorica, ulica Carducci, 49 0481.535657 • www.suligoj.com Glej, 2yezfkce Božje migljajo lepo, odprto široko j Duhovi nebeški se z raja vrste, prepevajo slavo, Obljuba predavna Zveličar je rojen PUBUSTflR Publistar vam iz srca vošči vese Pfe,tro Orčei POaurf^o Guvncfotueče Olli Ud Simone Daniefe Kratke 12. izmenjava luči miru odraslih skavtov Alpe Jadran V nedeljo, 22.12.2013, bo potekalo v središču Trsta veliko srečanje odraslih skavtov iz štirih držav območja Alpe Jadran za izmenjavo betlehemske luči miru. Udeleženci bodo prispeli iz Veneta, Poadižja, Furlanije, Slovenije, Hrvaške in Avstrije. Podobna srečanja se vrstijo že 12 let, vsako leto v drugi državi. Letos je prišel na vrsto Trst. Program prireditve je bogat; v njem sta predvsem dva pomembna dogodka: - ob 11.30 bo na trgu Unita' ‘veliki zbor’, na katerem bodo odrasli skavti prebrali svojo poslanico o gradnji miru na svetu in bodo podarili betlehemsko luč županu in drugim predstavnikom oblasti in religij v Trstu; prisostvovali bodo tudi mladinske skavtske organizacije in javnost, - ob 15. uri bo v cerkvi sv. Marije Snežne (S. Maria Maggiore) sveta maša, ki jo bo daroval tržaški škof msgr. Crepaldi; med mašo bodo skavti poklonili škofu betlehemsko luč kot simbol miru in si jo bodo tudi medsebojno izmenjali. Tega srečanja se bo udeležilo okrog 400 odraslih skavtov. Glavni organizator je deželno gibanje Movimento Adulti Scout Cattolici Italiani v sodelovanju s Slovensko zamejsko skavtsko organizacijo, ki bo tudi formalno zastopana s svojo zastavo. Dodatne informacije so na voljo na spletni strani www. mascifvg. it VZS Mitja Čuk / 25 let veselja in vzgoje! Sklad Mitja Čuk je v našem prostoru pomembna in dragocena ustanova, saj že 25 let vsakdan spremlja tiste, ki jim naša družba, željna uspeha, standardov in tekmovalnosti, namenja premalo pozornosti. Od leta 1988 deluje središče za dnevno varstvo odraslih oseb s posebnimi potrebami, ki dolgo ni dobilo stalnega bivališča. Na srečo ima danes Vzgojno zaposlitveno središče Mitja Čuk ONLUS svoj sedež na Kontovelu in lahko krepi svoje poslanstvo: obogatiti in s kakovostjo napolniti življenje tistim, ki so brez ustrezne družinske in strokovne pozornosti obsojeni na rob družbe. Pretekli teden smo v četrtek in petek lahko pozdravili 14 gojencev in njihove vzgojitelje ob častitljivi obletnici. Pesniško in likovno obarvanemu dnevu odprtih vrat je v prostorih Kulturnega doma na Proseku sledila uprizoritev igrice Ali bo imela Greta novo majčko?, za katero je poskrbela Barvana klapa. Koliko veselja in radosti smo doživeli! Barvito priredbo znane pravljice je uvedla predsednica Stanka Čuk, duša ustanove, ki je s toplimi besedami pozdravila nabito polno dvorano prijateljev, med katerimi je bilo veliko mladih šolarjev. Med njimi ima posebno mesto proseška osnovna šola Avgust Černigoj; njen predstavnik učitelj Robi Sancin je opozoril na pomen truda in dela, da prijatelji Sklada pridejo “do nas in mi do njih". Pod prisrčno taktirko vzgojiteljice Melite Malalan je “klapa” pozorno in navdihnjeno zaigrala smeha in veselja polno zgodbo, v kateri ji je skozi nevarnosti, letne čase in s skupnim sodelovanjem uspelo Greti obleči novo, čedno majičico. Ploskanje in sodelovanje publike sta spremljali igralce vseh vrst, ki pa se niso, v slovenščini, italijanščini in dialektu, izkazali samo na odru. Neverjetno in vztrajno delo so že mesece prej dokazali za pripravo bogate scenografije, živobarvnih kostumov in mask, katerih skupni imenovalec je: veselje. VZS Mitja Čuk prireja skupinske in individualne dejavnosti, ki so primerne sposobnostim, željam in potrebam gojencev. Poznamo jih po vsestranski aktivnosti: na področju športa vsako leto organizirajo mednarodni košarkarski turnir, trenirajo tudi plavanje, atletiko, balinanje, kolesarstvo in zimske športe. Redno se v centru vrstijo likovna, glasbena in gledališka dogajanja, ki varovance utrjujejo v medosebnih odnosih, individualnih veščinah, koordinaciji, govoru, samozavesti in koncentraciji. Zelo dejaven je dramski krožek, ki vsako leto organizira mednarodni Festinivaiop, veliko časa namenjajo tudi ročnim delom, ki jih lahko občudujemo na številnih razstavah in sejmih. Naj živi VZS Mitja Čuk, saj je tam vsakdo zmagovalec! / Jernej Šček 29. decembra pri Sv. Ivanu v Trstu 26. Nagrado Dušana Černeta bodo prejele šolske sestre Šolske sestre tržaške province sv. Petra in Pavla, ki so dejavne na Tržaškem, Goriškem, v Kanalski dolini, pa tudi v Kairu in Aleksandriji v Egiptu, bodo za svoje plodno versko, vzgojno, šolsko, kulturno in socialno delo prejele 26. Nagrado Dušana Černeta. Podelitev bo v nedeljo, 29. decembra, ob 16. uri v njihovem provincialnem domu oz. Zavodu šolskih sester v ul. delle Docce 34 pri Sv. Ivanu v Trstu. Tako je sklenila komisija, ki pri Knjižnici Dušana Černeta v Trstu skrbi za to nagrado, ki je nastala v spomin na časnikarja, kulturnega in političnega delavca Dušana Černeta. Ob njeni oživitvi po nekajletnem premoru je bilo sklenjeno, da se letos podelijo tri nagrade za delo v korist slovenstva, demokracije in krščanstva. Po ena naj gre v vsako izmed treh pokrajin, v katerih v Italiji avtohtono živimo Slovenci. Tako je 31. januarja v Gorici prejel 24. Nagrado Dušana Černeta Kulturni center Lojze Bratuž, 25. maja je všpetru prejel 25. nagrado beneški duhovnik in urednik prof. msgr. Marino Qualizza, pred nami pa je še podelitev 26. nagrade. S prihodnjim letom se bo obnovil letni ritem podeljevanja, ne glede na krajevni vrstni red. Kongregacija šolskih sester je bila ustanovljena leta 1869 v Mariboru. Med tržaške Slovence so prve šolske sestre prišle leta 1895. Za Slovence, ki so spadali pod Italijo in med katerimi je delovalo več redovnih skupnosti šolskih sester, je bila leta 1922 ustanovljena “italijanska provinca’’ s sedežem v Tomaju. Leta 1928 sojo preimenovali v "tomajsko", po povojnem izgonu iz Tomaja in selitvijo sedeža v Trst pa v “tržaško provinco”. Slovesnost ob podelitvi nagrade bo vodil časnikar Saša Martelanc. Kratko okroglo mizo o Dušanu Černetu in o knjigi Zvestoba vrednotam - Podoba Dušana Černeta in po njem poimenovanih pobud, ki jo je izdal Krožek za družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta, bo vodil njen urednik Ivo Jevnikar. Prof. Tomaž Simčič bo nato podal utemeljitev nagrade, v pogovoru s sestrama Gabrijelo Koncilijo in Valentino Rupnik pa bo obnovil dosedanjo pot in sedanje delo tržaške province šolskih sester. Provincialki s. Doroteji Rupnik bo nagrado izročila sestra Dušana Černeta Boža Mervič. Tržaški župan Cosolini na obisku pri Svetu slovenskih organizacij SSO priznavam pomembno vlogo pri krepitvi tržaške kulture!" Deželni predsednik Sveta slovenskih organizacij Drago Štoka je s tržaškim pokrajinskim predsednikom SSO Igorjem Švabom, ki je hkrati tudi tržaški občinski svetnik SSk, dalj časa razmišljal, da bi na sedež krovne organizacije povabili tržaškega župana Roberta Cosolinija. "Aktualnih tematik je ničkoliko in ne smemo biti odmaknjeni od dogajanja na območju, še zlasti danes, ko se množijo vprašanja glede ukinitve pokrajin in posledičnega povečanja pristojnosti občin. Roberto Cosolini je navsezadnje tudi župan mesta Trst, ki je glavno mesto naše dežele, in ima zaradi te vloge veliko moralno in politično moč", je dejal predsednik SSO Štoka, ko je v petek, 13. decembra, v sejni dvorani ob prisotnosti članov izvršnega odbora čakal na prihod častnega gosta. Predsednik Štoka nam je še napovedal, da bo župana opozoril tudi na nejasen položaj openskega strelišča, ki še čaka na primerno preureditev v duhu spoštljivega spomina na padle antifašiste. "V sodelovanju z občino smo vsekakor že rešili položaj Slovenskega stalnega gledališča: skratka, prav je, da je župan seznanjen z našimi problemi. To bomo nocoj storili in mislim, da se bo Cosolini poslovil od nas z dobrimi občutki", je povedal Drago Štoka. Glede na končne izsledke sestanka lahko gotovo ocenimo, da so bila predvidevanja predsednika SSO pravilna. "Priznavam vaši krovni organizaciji pomembno vlogo pri ovrednotenju manjšinskega družbenega, društvenega in kulturnega tkiva. S svojim delom pripomorete k temu, čemur pravim aktivno državljanstvo, in na tak način spodbujate tudi v večinskem prebivalstvu občutek kulturne in jezikovne integracije", je med drugim povedal župan Cosolini. Spomnil je, da je Trst najbolj evropsko italijansko mesto, ker je bila Evropa nekoč v Trstu doma. "Prihodnje leto bomo obhajali spomin na začetek prve svetovne vojne; spomnil pa bi, da bo prav tako leta 2014 minilo deset let, odkar je Slovenija z graditi in vanj vključiti nove partnerje v Istri. Cosolini se je v svojem izvajanju dotaknil argumentov, ki nam jih je Štoka pred njegovim prihodom nanizal. Glede SSG je župan izrazil zadovoljstvo, da je doslej vse šlo po pravi poti: pozval je sicer vsa tržaška gledališča - vključno s SSG -, naj plodnejše sodelujejo drugo z drugim in naj se na čim bolj kakovosten način % K Foto IG vstopom v EU začela evropski integracijski proces". V uvodnem posegu je Štoka predstavil gostu osrednje koordinate sedanjega položaja manjšine in pozitivno ocenil odnos, ki ga je italijanska država glede prispevkov izkazala slovenski narodni skupnosti: predsednik SSO je v zvezi s tem pohvalil delo naših krajevnih parlamentarcev. Bolj zaskrbljen je zaradi reza finančnih sredstev (govor je od 10 do 15%), ki jih napoveduje Republika Slovenija. Ključnega pomena so zato alternativni evropski finančni viri, ki jih je SSO zlasti na podlagi evro-projekta JezikLingua suvereno izkoristil. Ni pa čas, da bi krovna organizacija počivala na lovorikah, saj je igra v zvezi z novimi razpisi 2014-2020 še odprta. V tem vidiku bo najbrž dosedanji projekt mogoče nad- vključijo v tržaško poletno ponudbo. Posebno poglavje pa je župan namenil openskemu strelišču in najavil, da je s prefekturo prišlo do dogovora, ki v absolutnem vidiku ni najboljši, je pa vsekakor spoštljiv do spomina na padle antifašiste. Najboljša varianta naj bi privedla do preureditve celotnega območja v t. i. park miru: žal do tega ne bo prišlo. Padel pa je predlog, da bi področje, kjer se nahaja spomenik padlim, ločili od ostalega objekta, kar bi omogočilo prost dostop do spominskega prireditvenega prostora. Cosolini je obenem toplo pozdravil manifestacijo Slofest, ki je pred nekaj meseci približala slovenski kulturni utrip večinskemu Trstu: želel bi, da bi ta dogodek redno potekal vsaki dve leti. Prav tako je z zadovoljstvom ocenil vsestransko navezo z Ljubljano: "Gre za prestolnico države in v čast si štejemo enakopravno razmerje, ki nam ga slovensko mesto izkazuje, kar gotovo pripomore k premostitvi določene provincialnosti, ki ga Trst v primerjavi gotovo občuti”. V tem vidiku je pozdravil tudi sodelovanje tržaškega opernega gledališča na ljubljanskem festivalu in najavil, da bodo ljubljanski gostje prihodnje leto 30. junija ponudili v zameno koncert na Trgu zedinjene Italije. Nazadnje je župan prosil SSO, naj ponudi svoj doprinos pri snovanju tesnejših vezi med tržaško občino in obmejnimi slovenskimi občinami. Gosta so na koncu pozdravili še trije pokrajinski predsedniki SSO. Igor S vab je županu predlagal, naj občina poleg Borisa Pahorja in Dušana Jakomina počasti še enega izjemnega tržaškega Slovenca, Alojza Rebulo (predsednik Štoka je v ta seznam vključil še Pavleta Merkuja). VValter Bandelj je županu spregovoril o vlogi, ki ga ima EZTS na področju čezmejnega sodelovanja, in o nedavnem zasedanju organa v Trgovskem domu; poudaril je tudi zgledno sodelovanje med Slovenci v Gorici in rojaki v Novi Gorici. Giorgio Banchig pa je gosta seznanil z njemu manj poznano usodo Slovencev v videmski pokrajini, ki bodo odslej lahko računali na pomembno multi-medijsko središče: to je nastalo ravno na podlagi projekta JezikLingua. Oglasil se je še član izvršnega odbora Ivan Peterlin, ki je obenem tudi predsednik ZSŠDI: Cosolinija je povabil na obisk te slovenske športne 'krovne organizacije'. Tržaški župan, ki je bil svoj čas strasten košarkar Bora, je bil nad vabilom posebno navdušen. IG Društvo slovenskih izobražencev Tokrat govor o deželnem sedežu RAI Glavni urednik slovenskih informativnih sporedov Marij Čuk se je na prvi okrogli mizi iz cikla o medijih, ki jo je Društvo slovenskih izobražencev tokrat posvetilo RAI-u, počutil kot na malce razširjeni redakcijski seji. Poleg njega sta spregovorila še glavna urednica slovenskega programskega oddelka Martina Repinc in novi ravnatelj deželnega sedeža RAI Guido Corso. Vsi trije so podali konkretno analizo sedanjega stanja, posredovali pa so tudi svoja opažanja in razmišljanja, kar je pripeljalo do končne debate in številnih vprašanj poslušalcev. Prvi je spregovoril ravnatelj Corso. Od leta 2000 je bil glavni ravnatelj družbe RAI Corporation v New Yorku, nato pa se je odločil, da pride v Trst. Na tržaški sedež RAI gleda z optimizmom, saj meni, da lahko s plodnim delovanjem in koprodukcijami marsikaj naučimo ostale. Sodelovanje s Slovenijo, Avstrijo in Hrvaško hočejo še izboljšati. Poleg tega je omenil tudi pomen furlanščine za RAI, saj oddajajo iz Vidma devetdeset ur programov. Martina Repinc se je spomnila začetkov na RAI-u, ko je ona podpisala pogodbo za programe, Marij Cuk in Helena Jovanovič pa za novinarsko redakcijo. Tako so se na začetku vselili v četrto nadstropje, kjer še vedno domujejo programi. Tu je zaposlenih štiriindvajset urednikov in režiserjev, od katerih so trije začasno zaposleni. Urednica dela s sodelavci z veseljem, ker pravi, da so krasna ekipa. Dnevno oddajajo po radiu dvanajst ur in pol, od katerih poldrugo uro krije novinarska redakcija, ostalo pa programi, medtem ko imajo po televiziji dvesto osem ur letno: novinarska redakcija jih krije stoštirideset. Veselijo se tako dokumentarcev kot radijskih programov. Ob tem je prisotne spomnila, da so v Primorskih novicah pohvalili njihovo radijsko monografsko serijo o Virgilu Ščeku in napisali, da so lahko za zgled drugim medijem. Veliko stikov s poslušalci imajo predvsem zaradi programa Glasba po željah, in to preko elektronske pošte in telefona. Radio je pač tak medij, ki dopušča neposredne stike v živo. Marij Čuk se je osredotočil na pomembne dejavnike, ki poganjajo informacijsko hišo, in pa na prvobitni smisel, ki vodi le-to. Po njegovem mnenju mora ustanova ohranjati neko pluralnost in širok pogled na celoten prostor, saj nobena manjšina ni samozadostna; samo obvladovanje jezika je premalo. Čeprav jim marsikdo očita, da so provincialni, je Čuk mnenja, da moramo najprej imeti v zavesti, kdo je naš človek in kaj dela: manjšine morajo ohranjati svojo identitetno vlogo in poznati svoj prostor. Poleg tega se moramo zave- dati, da nismo most, po katerem hodijo ljudje, ampak smo zato, da posredujemo, kar se dogaja v Sloveniji in v mednarodnem prostoru. Glavni urednik slovenskih informativnih sporedov je prepričan, da ni vse črno, zato morajo v svet dajati tudi pozitivne novice. Naš človek se lahko tako v sedmih radijskih kot v televizijskih dnevnikih prepozna, kar mu daje vero vase in v svoje delo. Poslušalci so se preko številnih zastavljenih vprašanj zanimali za jezik, dramske programe, otroške oddaje, pa še za sodelovanje z RTV Slovenijo in link med Trstom in Koprom, ki omogoča sinhrono oddajanje. Šin NOVI Božično voščilo Božič upanja in miline UEBSDIEHI Adventni čas, božični čas Božič je samo in izključno trenutek Jezusovega rojstva! Srečanja ob kavi so tudi v letošnjem decembru uvajala občinstvo v obhajanje pomembnega prazničnega časa. Pred nekaj tedni je Vesna Guštin obravnavala to obdobje zlasti z etnografskega vidika, g. Dušan Jakomin pa je v razstavnem prostoru Tržaške knjigarne, v sredo, 11. decembra, poudaril duhovno razsežnost Božiča. Škedenjski kaplan je namreč izhajal iz simbolike adventnega venca, ki ga je imel pred seboj na mizi. Obrazložil je, da naša tradicija zahteva izdelavo vencev s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje: iz tedna v teden tako prižigamo po eno svečo vse do Božiča. Prav venec nas opominja na duhovno razsežnost adventnega časa, ko se človek otrese običajnih nuj in tegob in se ob razmišljanju poglablja v Božjo skrivnost Božiča: to je v dan, ko je Bog postal Človek. Od vseh dvanajstih mesecev je december edini, ki je tako bogat z vsebino. Prepojen je s tako edinstveno sporočilnostjo, ki se dotika ne le vernika, ampak tudi nevernega človeka: "To zato, ker nas Božič spodbuja k sprejemanju vrednot miru, pravice in radodarnosti". Prav zato je škoda, da danes izrabljamo ta praznik v dobičkonosne namene: bode namreč v oko, da imamo vsega preveč, premalo pa tistega, ki bi nas delalo boljše. Kako drugačno je naše pričakovanje Božiča v primerjavi s tistim, ki so ga doživljali radost, verska radost, radost Boga, notranja radost, radost luči in miru”. Dragi bratje in sestre, naj vsem vam prispe voščilo svetega in veselega Božiča: naj bodo tega voščila deležni predvsem otroci in ostareli; naj to voščilo dospe tistemu, ki išče Boga; naj dospe tistemu, ki je brez službe in se nahaja v materialni težavi in potrebuje pomoč sobratov; naj dospe mladim, da sprejmejo sporočilo upanja in miline, ki izhaja iz Betlehema; naj dospe našim družinam, strastnim hraniteljicam skrivnosti človeškega življenja in resnične ljubezni; naj dospe celotnemu Trstu, našemu mestu. Temu voščilu dodajam molitev, ki si jo izposodim iz ambrozijanskega obreda: "Stvarnik vesolja, ki s tišino vstavljaš v skrito seme moč, da vzklije, ozavesti stvaritelje tvojega mesta, naj zaupajo v Tvojo pomoč prej kot v svoje sposobnosti in naj verujejo, da je zemlja duhovno rodovitna po Božji milosti, ne pa le zaradi človeškega napora". Srečen Božič vsem! +Giampaolo Crepaldi nadškof in tržaški škof naši predniki; tudi zaradi odsotnosti vseh sedanjih tehnoloških naprav, ki zasužnjujejo zlasti mlajšo generacijo, so se naše družine v preteklosti zgodaj odpravljale spat, da bi se lahko v zgodnjih jutranjih urah udeleževale zornic. Njihov adventni vsakdan so kovale starodavne navade, ki so v zimskem hladu krepile dušo in telo: mesec december je namreč mesec kolin, kar je razdobju od vigilije do Svetih treh krajev dajalo poseben, slasten pečat. Ni res, da je danes vse to šlo v pozabo, da smo zgolj žrtve razčlovečene družbe: trdna vez z našo duhovno dediščino je še kako prisotna, saj množica slovenskih vernikov, ki na vigilijo oziroma sveti večer polnijo krajevne cerkve, to jasno dokazuje. In še enkrat potrjuje prepričanje, da je Božič izključno trenutek Jezusovega rojstva. IG KOSOVELOVA KNJIŽNICA SEŽANA J Društvo slovenskih književnih prevajalcev Beseda kot most med kulturami in jeziki C e bi bila francoskega ali angleškega rodu, bi se s prevajanjem gotovo ne ukvarjala: tega poklica se je lotila zato, ker je Slovenka in čuti potrebo po čim bolj plodnem dialogu s sosednjo kulturo - italijansko. Tako je povedala Jolka Milič na večeru, ki ga je v torek, 10. decembra, Društvo slovenskih književnih prevajalcev v sklopu ciklusa z naslovom Pridobljeno s prevodom v Kosovelovi knjižnici Sežana posvetil ravno tej literarni branši. Srečanje, ki ga je vodila časnikarka Poljanka Dolhar, je nastalo tudi z namenom, da bi širša javnost bolje spoznala prevajalce in njihov poklic, hkrati pa, da bi občinstvu približali dve prevajalski generaciji, ki obe- nem pripadata tudi dvema različnima prevajaskima nazoroma: prav zato je bil večer posvečen tudi Darii Betocchi. Miličeva ima do svojega poklica dokaj neizprosen odnos: gre za težavno delo, ki je redkokdaj pravično poplačano: kdo se ob prebiranju tujih avtorjev sploh vpraša o prevajalcu, ki je knjigo prevedel... - je grenko pripomnila Jolka Milič. Na začetku svoje profesionalne poti je Miličeva sklenila, da bo prevajala izključno živeče pesnike. Zgodilo pa se je, da se je nekoč lotila Kosovela. Svoj prevajalski izdelek je nato pokazala sestri, svoji prvi kritičarki. Prevod sestri ni ustrezal, prej obratno: Jolko je posvarila, naj se sama loti pesnjenja, če si že upa tako samovoljno 'prepesniti' izvirnike. Odtlej je Jolka Milič izbrala drugo smer, o kateri bi zgovorno, a nespoštljivo, pravili 'ortodoksno'. Prav zaradi te doslednosti je v svoji karieri postala tako cenjena. V italijanščino je prevajala največje slovenske pesnike: Srečka Kosovela, Cirila Zlobca, Tomaža Šalamuna, Edvarda Kocbeka... Zelo vneto pa prevaja tudi v slovenščino: v slovenskem jeziku so zaživeli Dacia Maraini, Danilo Dolci, Primo Levi, Pier Paolo Pasoli-ni, Cesare Pavese. Za svoje prevajalsko delo, za vlogo mostu med italijansko in slovensko kulturo, je prejela številne nagrade. Drugačno smer pa je ubrala Daria Betocchi, ki je pred Obvestila Fantje izpod Grmade, Mladiska pevska skupina Devin in MeCPZ Devin vabijo na tradicionalni božični koncert, ki bo na Štefanovo, 26. decembra 2013, ob 17.30 v ogreti cerkvi Sv. Duha v Devinu. Slovensko dobrodelno društvo opozarja, da 31. decembra zapade rok za sodelovanje pri 27. natečaju za večletne in enkratne študijske nagrade “Mihael Flajban”, namenjene univerzitetnim študentkam in študentom slovenske narodnosti iz Furlanije Julijske krajine. Prosilci morajo zahtevano dokumentacijo do takrat dostaviti ali poslati po navadni pošti na sedež društva (ul. Mazzini 46, 34122 Trst). Dodatne informacije na elektronskem naslovu dobrodelno@libero. it Poštena gospa nudi oskrbo starejših ljudi v obliki izmenjave. Več informacij: 003852386744. Darovi Za Slovensko Vincencijevo konferenco daruje Silva Gasperčič 50 evrov. Misijonski krožek Rojan je prejel: za slovenske misijonarje: Julka Strancar 200 evrov, N. N. 20 evrov. Darove lahko nakažete tudi na: ZADRUŽNO KRAŠKO BANKO IBAN: IT22 L089 2802 2010 2000 0086 948 Codice BIC: CCTSIT2TXXX Misijonski krožek Rojan ul. Cordaroli 29 34135 Trst Blagoslovljene in miru polne božične praznike vošči MoPZ FANTJE IZPOD GRMADE Vsem Slovenkam in Slovencem vesel Božič, zdravja in zadovoljstva v novem letu 2014 želi IGOR ŠVAB tržaški občinski svetnik F i ZVEZA CERKVENIH PEVSKIH ZBOROV želi pevovodjem, organistom, pevkam in pevcem ter njihovim družinam blagoslovljen Božič in srečno novo leto 2014 Bog je prišel med nas in nam odkril svojo ljubezen. Več vedrosti ob božičnih praznikih in v novem letu 2014 DUHOVSKA ZVEZA SLOVENSKA VINCENCIJEVA KONFERENCA V TRSTU želi vsem rojakom in še posebno svojim članom, dobrotnikom in prijateljem lepe, miru polne in blagoslovljene božične praznike ter srečno, uspeha polno in zdravo novo leto 2014 Foto A. Novak Predragi bratje in sestre, nagovarjam vas s prisrčnim in očetovskim božičnim voščilom! Božič je izreden dan, saj se nam je Bog približal do take mere, da je postal eden izmed nas. Koliko ljubezni je v tej odločitvi: Bog se na tak način poniža, pride, da bi živel na zemlji, postane človek, kot smo mi! To dejstvo nas mora globoko prizadeti in odpreti mora naše srce upanju in milini. "Ljudstvo, ki je hodilo v temi, je zrlo v veliko luč". Tako: v temi toliko dni, v temi bojazni in neštetih življenjskih tegob, v temi sebičnosti se usidra znak upanja in miline: "Otrok se je rodil za nas, sin nam je bil dan". To je Jezus, Emanuel, Bog z nami. Sveti oče Frančišek je glede Božiča pred nedavnim izjavil: "S tem da bojazni, pojdite v Betlehem in našli boste Jezusa. Večkrat se raje krčevito držimo naše žalosti kot pa Božje dobrote, ki se že od betlehemskega časa želi dotakniti naših src. Preveč ponosni smo, da bi se pustili rešiti. Sv. Janez je v prelepem prologu k svojemu evangeliju napisal: "Njegovi ga niso sprejeli”. Tragedija te povedi se ne konča le v iskanju zavetišča in niti se ne izbistri samo v izkazovanju pomoči potrebnim po svetu, kljub temu da je ta tematika izrednega pomena. Razlog, zaradi katerega svet ne ponudi ustreznega zatočišča mnogim potrebnim, je naša nadutost, ki Bogu zapira vrata. Papež Frančišek pravi še: "Božič ni pomenil obsodbe družbene nepravičnosti, ampak je bil izjava za radost. Božič je nas Bog sreča, nam pove dvoje: prvič: imejte upanje. Bog vedno odpira vrata. On je Oče, ki nam odpira vrata. Drugič: ne bojte se miline". Dragi bratje in sestre, nikar ne bodite žalostni za Božič, naj se vas pesimizem nikar ne polasti, odprite oči, opustite Daria Betocchi Jolka Milič nekaj leti doktorirala na ljubljanski univerzi ravno z doktorsko disertacijo o prevodo-slovju. Da bi tudi slovenski prevodi ohranili rimo italijanskega izvirnika, si Betocchije-va dovoljuje marsikatero licenco poetico: tudi zaradi te- ga je njen prevajalski slog tako prepoznaven. Kolegici sta si bili edini v prepričanju, da je prevajalstvo garaško delo: kljub temu pa sta se lotili prevajanja tudi daljših proznih del. Betocchijeva je za založbo Zandonai prevedla obširne Kovačičeve Prišleke; še prej pa je italijanskemu bralcu omogočila branje Kravosa, Košute, Jelinčiča, So- I siča, Korošca, Gustava Januša, Jančarja, Šalamuna in Koviča. Med svoja najboljša dela uvršča Betocchijeva svoj prevajalski prvenec, pesniško zbirko Miroslava Košute Spomin odsotnega telesa (Memoria del corpo assente), za katero je prejela tudi nagra- do Kosovel leta 1995. Isto nagrado, ki jo podeljuje Tržiški kulturni konzorcij, je prav tako leta 1995 prejela Jolka Milič za prevod zbirke poezij Iva Svetine Botticelli. Tudi nagrade so lahko spodbuda za prevajalce, ki jih žal ob branju tujih avtorjev vselej premalo cenimo. IG 19. decembra 2013 Goriška / Aktualno MARIJINE BOŽJE POTI PRI NAS (31) MartzaPerat GORICA J Koncert gojencev SCGV Emil Komel Božične besede in note Z želj o, da bi bili ob božičnih praznikih in novem letu polni zadovoljstva v srcu in duši, ki pomeni pravo in edino osrečujoče bogastvo, je Slovenski center za glasbeno vzgojo Emil Komel priredil v nedeljo, 15. decembra, v cerkvi sv. Ivana v Gorici res dober božični nastop nekaterih svojih gojencev oz. skupin. Večer, ki so ga s primernim veznim besedilom povezovale članice amaterske gledališke skupine 0'Klapa Chiara Bergnach, Ivana Fajt in Sanja Vogrič, so uvedli pevci Otroškega zbora nauka o glasbi, ki so pod taktirko Damijane Čevdek zapeli venček treh tradicionalnih božičnih pesmi. Odlično so zaigrali člani Komorne skupine Plešivo - prečni flavti, violini in čelo - pod vodstvom Fa- bia Devetaka, prav tako so številnemu občinstvu poklonili glasbeni biserček člani številnejšega Malega godalnega orkestra, ki ga vodi Noemi Cristiani. Vida Boškin je na harfo zaigrala sanjavo Reverie francosko-ameriškega skladatelja Marcela Grandjanyja, kitarista Mia Marinič in Jakob Murovec Bachovo Invencijo št. 3, harmonikar Jure Bužinel pa Handlovo Sarabando. S tremi božičnimi, krepko zaznamovanimi s španskim melosom, je publiko navdušil Ensemble kitar: skupino desetih kitaristov je vodila Martina Gereon, ki je skladbe Nanita nana, Riu riu chiu in Navidad tudi priredila. Koncertni večer je sklenil Mladinski zbor SCGV Emil Komel (na sliki). Pod vodstvom Davida Bandlja je prikazal tri zahtevnejše pesmi, ki jasno govorijo o tem, da zbor ima namen se še naprej razvijati in napredovati v kakovosti. Prvo Berthierjevo hvalnico Ma-gnificat - so mladi v obliki kanona odpeli "v prostoru", v skupinicah po dva ali po tri, tako da so lahko učinkovito izkoristili zvočno izraznost akustične cerkvice in obenem ponudili občinstvu poseben estetski užitek. Zelo lepo sta izzveneli tudi Gallusova adventna himna Virgines prudentes in Uspavanka Jezuščku v priredbi Viktorja Fabianija, ki sta poslušalce na nevsiljiv način povabili, naj se pripravijo na skrivnostno sveto noč. Foto DPD Praznik miru in prijateljstva v Štandrežu Lep predokus božičnega razpoloženja V predbožičnem času že vrsto let poteka v Štandrežu Praznik miru in prijateljstva. Letos je bil v nedeljo, 15. decembra, v domači cerkvi sv. Andreja. Cerkev je bila nabito polna, saj so nastopili otroci otroškega vrtca Pika Nogavička, katerim so se pridružili tudi malčki iz italijanske sekcije, osnovnošolski učenci šole Frana Erjavca in njihovi vrstniki iz osnovne šole Ivana Roba iz Vrtojbe. V sporedu nastopajočih so prevladovale božične pesmi, skupina otrok pa je s primernimi besedili povezovala program. Petje mladih je navdušilo predvsem starše in druge sorodnike, vsi pa smo doživeli pravo božično razpoloženje. Nekaj božičnih misli sta posredovala Saša Quinzi in Marjan Breščak, ki se je v imenu organizatorjev tudi zahvalil dekanu Karlu Bolčini, ki je dal na razpolago veličastno štan-dreško cerkev, ravnateljici Elizabeti Kovic, vzgojiteljicam in učiteljicam, ki so tako lepo pripravile otroke, da so nas z otroško pristnostjo uvedli v bogat božični čas; ob koncu programa so skupno voščili vsem vesel Božič in srečno novo leto. Za organizacijo je poskrbelo društvo sKul-tura 2001 ob sodelovanju župnije, vrtca, šole in domačih kulturnih in športnih društev. Na prazniku so zbirali prispevke za UNICEF. Na trgu je prireditvi sledilo prijetno druženje ob toplem čaju, vinu in slaščicah. Na številnih stojnicah so bili na razpolago razni božični izdelki, voščilnice otrok iz otroškega vrtca in osnovne šole ter knjige Goriške Mohorjeve družbe in Ognjišča. V četrtek, 19. decembra, bodo otroci štandreške osnovne šole Frana Erjavca obiskali najstarejše vaščane in jim s pesmijo in voščili obogatili pričakovanje Božiča. Od nedelje, 22. decembra, pa bodo v Jeremitišču na ogled jaslice, ki jih je izdelala domačinka Sonja Maligoj. Ob jaslicah se bo v nedeljo, 5. januarja 2014, končala dobrodelna čezmejna baklada, ki se bo začela na trgu pred cerkvijo v Štandrežu in v Vrtojbi ob 17. uri. DP Erika Brajnik NATUROPATSKI NASVETI (7) NOVI ODGOVORNI UREDNIK Jurij Paljk, e-mail paljk@noviglas.eu I Izdajatelj Zadruga Goriška Mohorjeva - Predsednik dr. Damjan Paulin '<* Registriran na sodišču v Gorici 28.1.1949 pod zaporedno številko 5 Uredništvo v Gorici: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 550330, faks 0481 548808, e-mail gorica@noviglas.eu Uredništvo v Trstu: Ulica Donizetti 3, 34133 Trst, tel. 040 365473, faks 040 775419, e-mail trst@noviglas.eu Uprava: Piazza Vittoria-Travnik 25, 34170 Gorica, tel. 0481 533177, faks 0481 54 8 276, e-mail uprava@noviglas.eu www.noviglas.eu TISK: Centro Stampa delle Venezie Soc. Coop. a.r.l., Via Austria, 19/B - 35129 Padova PD, tel. 049 8700713 - faks 049 8073868; e-mail cdascv@libero.it LETNA NAROČNINA: Italija 45 evrov, Slovenija 48 evrov, inozemstvo 100 evrov - Poštni tekoči račun 10647493 PODPORNA LETNA NAROČNINA 100 evrov Bančni podatki: IBAN: IT 67 M 05484 12401 001570069280, SVVIFT ali BiC koda: CIVIIT2C, naslovljen na: Zadruga Goriška Mohorjeva - P.zza Vittoria/Travnik 25 - 34170 GORICA. OGLAŠEVANJE: Oglaševalska agencija Publistar, ul. Treppo 5/B - Videm. Tel. št. 0039 0432 299664 - Faks 0039 0432 512095 - E-mail info@publistarudine.com Jamčenje zasebnih podatkov: v smislu zakonskega odloka št. 196/03 (varstvo osebnih podatkov) jamčimo največjo zasebnost in tajnost za osebne podatke, ki so jih bralci posredovali Novemu glasu. Bralci lahko brezplačno zaprosijo za spremembo ali izbris podatkov, ki jih zadevajo, kakor tudi izrazijo svoje nasprotovanje rabi le-teh. „ FiC ' Novi glas je elan Združenja periodičnega tiska v Italiji USPI in Zveze katoliških tednikov v Italiji FISC Izdajanje našega tednika Novi glas podpira tudi Urad Vlade Republike Slovenije za Slovencev v zamejstvu in po svetu Tednik Novi glas prejema neposredni državni prispevek v skladu z zakonom 7.8.1990 št. 250 To številko smo poslali v tisk v torek, 17. decembra, ob 14. uri. Pravni red vnaturopatiji Kaj naturopatija je, s čim se ukvarja in do kod sežejo njene meje delovanja? Naturopat ni zdravnik, zato ne postavlja diagnoz in ne zdravi. Naturopat krepi fiziološke sposobnosti organizma do najvišje možne ravni. To pomeni, da krepi telo, da bo močnejše za obrambo proti bolezni, pa naj bo ta še tako huda. Na krepkem telesu vsaka terapija bolje zaleže oziroma zdravilo bolje učinkuje. Naturopati v Italiji imamo svoj naturo-patski deonto-loški kodeks (160 strani), ki nas omejuje, usmerja in nam veleva, kaj lahko počnemo in česa ne smemo. Deontološki kodeks določa dolžnosti in odgovornosti, ki jih mora naturopat upoštevati. Naturopatski kodeks je pravno in moralno vodilo naturopata. Naturopat, ki pravil kodeksa ne upošteva, je izključen iz združenja. Dejstvo, da imamo kodeks, priča o tem, da je stroka resno zastavljena, da imamo zakone, ki ščitijo nas in tudi stranko. S točno določenimi omejitvami se človek močno zaveda svojih meja delovanja, kar ga dela močnejšega in popolnejšega, saj energije ne izgublja v nepotrebnih stvareh. Tri poglavitna naturopatska načela so spodbujati, vzdrževati in izboljšati zdravstveno stanje posameznika. Naturopatski pregled zajema bioenergetske metode raziskovanja telesa, kot so iridologija, morfo-psihologija, bioenergetika, refleksolo- gija in kinesologija. Vsak pregled se navadno začne s pogovorom in pregledom očesa z iri-doskopom. Med pregledom naturopat določi tudi morfološko pripadnost posameznika ko-stitucionalnim tipom po tradicionalni kitajski medicini. Poglavitna naloga naturopata je pa ta, da uči posameznika kako popraviti življenjski stil, npr. kako se oblačiti, kako se prehranjevati itd. Glavno načelo naturopatskega kodeksa je prav to, da začrta status naturopata, kot izvedenca na področju krepitve homeostaze organizma, harmonije telesa, kjer obravnava človeka v svoji celoti. Discipline, s katerimi se naturopat ukvarja, so bio-naravne in skrbijo, da utrdijo blagostanje posameznika. Tehnike so individualne, različne od posameznika do posameznika, ker upoštevajo tudi socialno okolje posameznika, njegovo družinsko okolje in izobrazbo. Čar naturopatije je v tem, da obravnava posameznika kot celoto. Išče in najde vzroke bolezenskega stanja, saj se bolezen velikokrat kaže na enem predelu telesa, vzrok njenega nastanka pa je čisto drugje. Po odpravi dejanskih vzrokov bolezni smo resnično zdravi. Za ta cilj si mora posameznik osebno prizadevati tako, da se pravilno prehranjuje, izvaja določene vaje itd. Mora "zavihati rokave", skratka si priboriti zdravje, kar ni tako enostavno ali samoumevno, kot si ljudje prevečkrat mislimo. Mati Božja Žanjica " vPorcinju nad Čedadom P. Scrosoppi je tudi želel, da bi se bila s. Marija Hozana izučila za učiteljico, a ji zdravje tega ni dopuščalo, umrla je že po štirih letih redovnega življenja, v sluhu svetosti, 17. avgusta 1870, ko še ni dopolnila 25 let. Kot pravijo poročila, je s. Marija Hozana v veliki ponižnosti živela skrito in odmaknjeno življenje in niti njene sosestre niso mnogo vedele o čudovitih dogodkih, ki jih je bila deležna. Med njenim bivanjem v samostanu bi bile gojenke na moč rade videle križec na njeni desni roki, a jim s. Marija Hozana tega nikoli ni dovolila. Želja se jim je izpolnila šele po njeni smrti, ko so si križec lahko ogledale. Ob vstopu Terezije v samostan se je križec lesketal kot zlato. Ko je zdravje s. Marije Hozane začelo pešati, je križec postal rdeč in nazadnje bel. Bil je dolg 3 cm. Tu naj še dodam, da so o Tereziji dolgo časa mislili, da je bila edinka in sirota brez staršev in da so jo zato odvedli v Čedad in nato v Videm, kar pa nikakor ne drži, kot je razvidno tudi iz krstne knjige v župniji Ah ten. Po Terezijini smrti so dogodki o prikazovanjih sčasoma zbledeli. Terezijini rojaki pa so spomin na Marijino prikazanje ohranili. Sklenili so, da na kraju, kjer se je Božja Mati prvič prikazala, postavijo kapelico. Pri tem so jih vzpodbudili tudi nekateri nenavadni pojavi, ki so jih tu opazili. Tako so na prostoru, kamor je stopila Marija, vse leto cvetele travniške cvetice in tudi sneg je na tem kraju takoj skopnel, čeprav je tu bila neke vrste kotanja. Prav tako se je ponoči tu pojavljal skrivnosten plamen, ki so ga mnogi videli. Prav zato je Terezijin brat Janez po smrti staršev zemljišče podaril Čerkvi z namenom, da bi tam postavili kapelico, kar seveda nikakor ni bilo lahko, saj so morali vse potrebno znositi iz doli- ne. Duhovnik Giuseppe Dush je leta 1994 o tem takole povedal: "Porcinj (Porzus) je v tistih časih bil majhen in odmaknjen kraj. Dosegljiv je bil le preko slabih poti, ki so vodile v Racchiuso, Podrate (Clap) in Subit. Kdor je potreboval vrečo cementa ali peska, je moral ponjo v dolino, v Racchiuso, Fojdo ali Ahten. Vrečo je nato bilo treba na ramenih nesti do vasi, po strmi in zelo težavni poti, kjer so se na nekaterih krajih dvigale tudi po 40 ali 50 cm visoke stopnice. Lahko si torej predstavljamo, kakšne velike težave so ljudje morali pre-moščati, da so v dolu zgradili kapelico. Naša dolžnost je zato, da ohranimo v spominu vse hude napore, ki so jih ljudje morali doprinesti, ko so na svojih ramenih prenašali kvintale peska, apna in cementa po strmi in težki poti. Koliko truda je zahtevala gradnja kapelice, koliko muke, a tudi koliko vere"! In res mora človek občudovati pogum in neomajno vero teh ljudi, da so lahko zmogli tolikšen napor. Danes bi se nam kaj takega zdelo enostavno nemogoče. Gospod Giuseppe Dush v svojem poročilu še dodaja, da je ta kapelica prava "gorska katedrala", in sicer zaradi truda, s katerim je bila zgrajena, saj se ta trud čisto lahko primerja s trudom, ki je danes, ob pripomočkih sodobne tehnike, potreben za gradnjo današnjih cerkva. /dalje Sloveniia ^ M- Tudi rojaki na tujem so zaskrbljeni zaradi razmer v Sloveniji Niti blage obsodbe krivcev za zlorabe v bankah V Sloveniji se na nenavaden način soočata praznični december in politika, ki zelo hrupno in vsiljivo dokazuje oziroma poizkuša dokazovati svoj prav. Pri tem se je sprenevedala tudi premierka Alenka Bratušek, ki je po objavi rezultatov obremenitvenih testov v osmih pregledanih bankah državnemu zboru v svojem slabo prikritem stilu domišljave in ohole političarke izjavila, "da sta ona in vlada danes dokazali, da znajo delati". Niti z besedo ni omenila krivcev za zlorabe in primanjkljaje v bankah, ali se opravičila prebivalcem Slovenije, ki bodo morali poravnati izgube in sanirati pretrese v bančnem sistemu. Pohvalila je t. i. domačo finančno trojko, ki jo sestavljajo predsednica vlade, guverner narodne banke Slovenije in finančni minister, in se obregnila ob t. i. evropsko trojko. Le-to sedanja oblast že dolgo dolži za vse težave, ki bi jih s svojim delovanjem in zahtevami nekoč v prihodnje domnevno povzročila Sloveniji. Sicer ima vlada težave zaradi sporov in nasprotij v koaliciji, saj bo nemara odstopil še tretji minister, Roman Jakič, minister za obrambo. V težavah pa je tudi notranji minister Gregor Virant, ki se je moral za svoje delovanje zagovarjati v parlamentu. Kar zadeva premierko, obstaja dvom, da ji je na naložbenih konferencah v tujini uspelo vzbuditi dovolj zanimanja nemških, francoskih, italijanskih in ruskih gospodarskih partnerjev, za investicije in druge oblike gospodarskega sodelovanja s Slovenijo. Za zagotovitev in utrditev takega sodelovanja sta namreč potrebna dobro poslovno okolje in politična trdnost. Tega pa zdaj v Sloveniji ni. Ustavni sodnik Jan Zobec je v pogovoru za Slovenski čas, Časnik za družbo in kulturo, o omenjenih pogojih dejal: "Vsekakor slabo delovanje sodstva, nepredvidljivost odločitev in predolgi sodni postopki prispevajo h krizi, saj odvračajo domače in tuje naložbe. Z državo, kjer dana beseda in pogodba ne veljata kaj dosti, ker bo morebitni spor, če stranka svoje pogodbene obljube ne izpolni, končan bogvedi kdaj, ni dobro poslovati, še manj vanjo vlagati. In tam, kjer se ne proizvaja in trguje, kmalu zavlada revščina, saj se ne da živeti samo od tega, kar ustvarijo javni uslužbenci". Najbrž je prav, da se v pregledu dogajanja v letu, ki mineva, spomnimo tudi tistih delov slovenskega naroda, ki živijo v zamejstvu, zdomstvu in izseljenstvu. Skrbeti bi nas moralo, politiko in celotno narodno občestvo, ker naši rojaki v tujini zaradi krize in razprtij v domovini izgubljajo vero in zaupanje v matično Slovenijo. V novi številki Moje Slovenije, osrednje revije za Slovence zunaj meja domovine, je bil objavljen pogovor z Rudijem Merljakom, sekretarjem in vodjem Sektorja za Slovence v sosednjih državah pri Uradu vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Povedal je, da je slovenstvo njegovo vodilo, domovina in narodna zavest pa vrednoti, zasidrani globoko v njegovi duši. V intervjuju pa ni omenjal dilem in zaskrbljenosti rojakov v tujini zaradi krize in razdeljenosti Slovencev v matični domovini. Pač pa je ta tema navzoča v dveh drugih prispevkih, objavljenih v omenjenem glasilu za Slovence zunaj meja domovine. Jurček Žmauc, generalni konzul Slovenije v Clevelandu, v ZDA, je opozoril, "da Slovence v Ameriki - vseh je okoli 300 tisoč- skrbi, kaj bo s Slovenijo in kaj se dogaja v domovini". Izviren v svojih mnenjih je Franci Žnidar, predsednik društva Zedinjena Slovenija v Buenos Airesu, ki je v osrednji reviji za Slovence zunaj meja domovine zapisal: "Mislim, da bi se vsi Slovenci v Argentini želeli vrniti v Slovenijo, moti pa jih dejstvo, da številni Slovenci sami bežijo iz Slovenije. Prepričan pa sem, da se bodo zelo razočarani na tujem kmalu začeli vračati nazaj v Slovenijo". Še nekaj besed o prazničnem decembru v Sloveniji, ki mineva v vzdušju in razmerah zaskrbljenosti. Delavci in nameščenci v podjetjih, ki dobro poslujejo in finančno uspevajo, bodo pred koncem leta poleg osnovne plače prejeli še nagrado, imenovano božičnica ali trinajsta plača. Toda mnogo več je tistih delavcev in uradnikov, ki delajo v slabo delujočih podjetjih ali zasebnih delavnicah in denarnega dodatka za novo leto ne bodo dobili. Ob spominjanju na božično-novoletne praznike v preteklosti omenjamo, da so oblasti leta 1952 odpravile praznik Božiča, ljudje pa naj bi pozabili tudi na svetega Miklavža. V tistem času je bilo dovoljeno in tudi zaželeno samo praznovanje novega leta. Obvezno skupaj z Dedkom Mrazom, ker je ta izhajal iz Sovjetske zveze. Zanimivo je, da smo Slovenci zaradi stremljenja k izvirnosti in zaradi deleža slikarja Maksima Gasparija postavili novega, čisto našega Dedka Mraza. Jožetu Smoletu, nekdanjemu glavnemu tajniku predsednika Tita, ki je Slovencem leta 1989 vrnil božični praznik, so dali posodobljeno ime. Postal je Jože Smole Božiček. Tistega leta je Slovencem za Božič prvič lahko uradno voščil tedanji metropolit dr. Alojzij Šuštar. Zdaj proti koncu leta 2013 je izšel tudi Mohorjev koledar za leto 2014 Celjske Mohorjeve družbe. Njegova vsebina je tudi tokrat raznolika, pomembna in aktualna. Obsega 209 strani. V novem koledarju sta objavljena tudi poročilo o delovanju in uspešnem poslanstvu Goriške Mohorjeve družbe in daljši zapis o prof. Lojzki Bratuž v počastitev njene bližnje osemdesetletnice. Marijan Dtobež Rudi Merljak Kratke Pilonova galerija v Ajdovščini / Razstava del Patrizie Devide' V Pilonovi galeriji v Ajdovščini bo v petek, 20. decembra 2013, odprtje razstave del Patrizie Devide' Sredozemlje/Mediterraneo, allegro barbara. Razstava bo odprta do 19.1.2014 (od torka do petka: 8. -17., ob nedeljah: 15-18). V katalogu je v uvodu Irene Mislej napisala: Valovanje svetlobe v nežnih ali bolj intenzivnih modrih odtenkih pastelov je svojčas že obogatilo bele stene Pilonove galerije. Patrizia Devide' se je že predstavila pri nas - z nekoliko oddaljeno skupno razstavo z Ani Tretjak (1990) in samostojno postavitvijo v znaku modrine (2004). Tokrat pa se vrača s pregledom minulega dela, ki mu je dodala še najnovejše likovno razmišljanje. Umetnica sama je svoje ustvarjanje, kije po meri namenjeno našim prostorom, označila z glasbeno sintagmo allegro barbara in je s tem dobro zaokrožila tokratne intervencije, kijih karakterizira prav natančen ritem oblik in barve. Patrizia Devide'je v študijskih letih združevala dve smeri: likovno, ki jo je začela v Trstu pri vedno mladem, igrivem in izzivalnem Avgustu Černigoju in nadaljevala v bolj strogem vzdušju ljubljanske akademije 70. let, je dodala študija italijanskega jezika in literature na tržaški univerzi. Lik in beseda torej kot vstopnici v dva svetova, med katerima se njena umetnost nenehno razvija. Umetnica je ena najbolj vidnih ustvarjalnih predstavnic kulturnega sveta ob slovensko-italijanski meji. V tem posebnem kotu evropskih zgodovinskih peripetij se ona in njena umetnost oplajata iz obeh smeri; gre za prav posrečeno, svojevrstno, tiho in občutljivo hojo po robu na stičišču obeh nacionalnih kultur. Patrizia Devide'je tako osebno kot ustvarjalno ohranila mladostno veselje v iskanju skladnih oblik. Že zelo dolgo se njeno delo osredotoča na prostorsko intervencijo, ki jo, izhajajoč iz vsakokratnega konkretnega razstavnega prostora, nadgrajuje s subtilnimi, premišljenimi poudarki tako, da je sad njenih prizadevanj izjemno eleganten, nevsiljiv, a vsebinsko bogat. Sporočilo njenih umetniških kompozicij ni preglasno, a nas vztrajno pelje do refleksije o likovnem fenomenu, ki nas ob odkrivanju oblikovne govorice obogati z asociacijami na rafinirano in plemenito vsebino. Pilonova galerija je ponosna na sodelovanje s tako prefinjeno ustvarjalko in hkrati osebno vedro in prijetno umetnico. V ritmu allegra barbaro se lahko predamo sredozemskemu valovanju... V katalogu je ob bogati slikovni predstavitvi opusa izčrpna razprava umet. zgod. Laure Safred, profesorice na Beneški akademiji. Katalogje dvojezičen v slovenščini in italijanščini. Vipolže / Večer v spomin na msgr. Benedetiča Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve, Območni odbor za Brda, Števerjan in Gorico s sodelovanjem župnije Vipolže vabi ob Dnevu samostojnosti na okroglo mizo posvečeno spominu na duhovnika msgr. Jožkota Benedetiča. Predstavljeno bo njegovo življenje, pastoralno delo, javno delovanje in promocija duhovniške identitete. Okrogla miza bo potekala v četrtek, 26. decembra 2013, ob 17. uri v župnijski dvorani v Vipolžah. Vljudno vabljeni! Po objavi stresnih testov Razkritje bančne katastrofe Kaj se je prejšnji teden dogajalo v Sloveniji? Preprosto povedano je bil to eden od pomembnejših in bolj pričakovanih tednov v zadnjih letih. Odločala se je usoda Slovenije, pravzaprav to, ali bo morala Slovenija zaprositi za pomoč evropski mednarodni mehanizem (ESM) ali celo "zloglasno" trojko. Napovedano je bilo, da bo odločitev postala znana v petek, 13. decembra. In vsi so že govorili o nesrečnem datumu in o zloveščih slutnjah. Seveda, vsi ti občutki so bili posipani s ščepcem cinizma in razočaranja nad stanjem v Sloveniji. Pet tujih bonitetnih hiš je slovenski bančni sistem postavilo pod rentgen. Ta rentgen je bolj poznan kot "stresni testi": besedna zveza zelo nazorno osvetljuje svoj pomen. Operacija je trajala od avgusta, sklenila se je pred nekaj tedni. In rezultati so bili končno pripravljeni za javnost: da ne bi "izzivali zle usode", je padla odločitev, da se predstavitev opravi en dan pred napovedanim. Četrtek, 12. december, je postal dan D. Razkritja stresnih testov bomo pogledali skozi najbolj pomenljive številke, ki jih bomo pojasnili. Ključne številke 4,778 milijarde evrov: to je bančna luknja (kapitalski primanjkl- jaj), ki bi jo v primeru neugodnega makroekonomskega scenarija zabeležili v Sloveniji konec leta 2015 (stresni testi so bili sestavljeni s triletno projekcijo). Skratka, to naj bi bila najhujša izguba, ki bi jo v negativnih razmerah lahko utrpele slovenske banke. Gre za izjemno visok znesek: meja, ki bi v Slovenijo pripeljala trojko oziroma ESM mehanizem, je bila neuradno postavljena pri vrednosti 5 milijard evrov. Torej, šlo je za las. 3,012 milijarde evrov: toliko znaša vsota (davkoplačevalskega denarja), ki ga bo država namenila za takojšnjo dokapitalizacijo treh največjih bank: NLB, NKBM in Abanke. Dve tretjini dokapitalizacije bo v denarju, ena tretjina v državnih obveznicah. Po tej dokapitalizaciji bo kapitalska utreznost vseh bank v približnem deležu 15%. (zahteve Evrope so po 9% kapitalske ustreznosti). 3 milijarde evrov je, da dobimo prava razmerja, 8,5% slovenskega BDP ali 31% vseh proračunskih izdatkov za leto 2014. NLB bo dokapitalizirana z 1,5 milijarde evrov (poleti je skupščina banke zagotavljala, da bo 500 milijonov čisto dovolj), NKBM bo dobila 870 milijonov (poletna skupščina je odobrila 400 milijonov evrov dokapitalizacije), Abanka bo od države prejela 591 milijonov evrov. 75,6% BDP: toliko bo po izvršeni dokapitalizaciji znašal slovenski javni dolg. Narastek je bil skoraj 10-odstoten. Najbolj skrb vzbujajoč je vsekakor podatek, da je Slovenija v samo petih letih svoj javni dolg spravila s 23% BDP leta 2008 na današnjih 75% BDP. Slovenija je s tem prekoračila maastrichtsko določeno gornjo mejo (65% BDP): a to še ni hudo, evropsko povprečje je danes nekje okoli 90% BDP. Zelo skrb vzbujajoč je predvsem progresivni ritem hitrega naraščanja, ki ga mora Slovenija nujno ublažiti. 9,5 milijard evrov: toliko znaša ob koncu letošnjega oktobra vsota slabih kreditov v bančnem sistemu (enaka vsoti pro računskih izdatkov za leto 2014). Slabi krediti so tisti, ki s plačilom zamujajo več kot 90 dni in imajo najslabšo bonitetno oceno (razred D ali E). Gre za izvirni greh slovenske bančne krize: v času debelih krav so visoki bančni funkcionarji na lepe oči podpisovali kredite podjetjem (v glavnem po prijateljskem in klientelističnem ključu), ne da bi preverjali plačilno sposobnost in vrednost garancij. Ko podjetje ni bilo več sposobno plačevati, se je banka za posojen denar preprosto obrisala pod nos: kreditu je najprej zmanjšala boniteto, ko je postalo jasno, da plačila ne bo, pa je vpisala oslabitev oziroma odpis. 5,1 milijarde evrov: toliko so do oktobra letos znašale oslabitve in rezervacije v bankah zaradi 7 slabšanja kakovosti kreditov. Če nekoliko poenostavimo: za toliko se je zmanjšala vrednost kreditov, ki so jih podelile banke. Oslabitve so prvi razlog za slabo poslovanje bank, ki negativne poslovne rezultate beležijo že četrto leto zapored. 5,9 milijarde evrov: po izračunu Financ je to celotni znesek, ki ga bo morala plačati slovenska država (davkoplačevalci) za stabilizacijo bančnega sistema: 3 milijarde dokapitalizacije za tri največje banke, 1,7 milijarde evrov za izdajo obveznic za izvedbo prenosa slabih kreditov na slabo banko, 445 milijonov evrov za likvidirani Factor banko in Probanko, 200 milijonov evrov za dokapitalizacijo slabe banke in 500 do 600 milijonov za (morebitno) dokapitalizacijo Gorenjske banke in Banke Celje. 2.900 evrov: to je znesek, ki povprečno pade na vsakega Slovenca za pokritje gornjega zneska. Kako se bo dogajalo? Prioriteto bodo imele tri velike banke, ki se bodo reševale v treh korakih. V prvem koraku bo država s 3 milijardami dokapitalizirala NLB (1,5 milijard evrov), NKBM (870 milijonov evrov) in Abanko (591 milijonov evrov), takoj ko bo dobila dovoljenje s strani Evropske komisije. Kratko bodo potegnili imetniki podrejenih obveznic teh bank, ki bodo naložbo v celoti izgubili (skupaj za približno 440 milijonov evrov). V drugem koraku bodo slabi krediti treh omenjenih bank preneseni na slabo banko: gre za kredite, ki imajo v bančnih bilancah približno vrednost 4,5 milijarde evrov, a ki so bili ocenjeni v realni vrednosti 1,7 milijarde evrov. Za to vrednost bo država izdala obveznice. Ob tem bo država slabo banko tudi neposredno dokapitalizirala z 200 milijoni evrov. V tretjem koraku bodo tri banke privatizirane. NKBM in Abanka v celoti, v NLB pa bo država ohranila kontrolni delež (25 odstotkov plus eno delnico). Ostale banke, ki so bile vključene v stresne teste, pa bodo imele do junija čas, da same poskrbijo za svojo kapitalsko ustreznost (povečanje prihodkov, večja izterjava kreditov, iskanje novih investitorjev in podobni ukrepi). Če ti ne bodo uspešni, bi tudi tem bankam junija priskočila na pomoč država. Kdo bo odgovarjal? Gornji odstavki so samo gola ods-likava podatkov, ki so prišli na dan v prejšnjem tednu. Brez pretiranega moraliziranja se zato ob sklepu lahko samo vprašamo: ali bo kdo odgovarjal za katastrofo, ki se je zgodila v slovenskih bankah? Nekaj menedžerjev, ki so v Sloveniji dobili slabšalno ime tajkuni, je roka pravice v prejšnjih mesecih res kaznovala. A od bančnikov ni odgovarjal še nihče. Vlada sicer zdaj obljublja strožji nadzor, a problem slabih kreditov je vsem na očeh že od začetka krize (torej od leta 2009), tudi pred tem pa ni bilo težko zaznati zelo nenavadnih posojilnih praks. Torej, kdaj bo kdo odgovarjal za največji rop v slovenski zgodovini, težak 4,8 milijarde evrov? Andrej Čemic j CJTTa fitpA \ SHOP & PLAY Citta Fiera NAJVEČJE TRGOVSKO SREDIŠČE V DEŽELI www.cittafiera.it * VELJA SAMO ZA FILME “2D” Kraj miru in tišine Marijino svetišče nad Benečijo Stara Gora, ki mogočno kraljuje nad zelenim morjem Nadiških dolin, je nekak mejnik med slovanskim in latinskim, pozneje furlanskim svetom. Že od pradavnine obstajajo furlanski zapisi o "stari slovenski Mariji" (Madonna an-tica slava) v osmem stoletju, takoj po naselitvi, pa jo Slovenci imenujejo "stara Marija". Za Italijane, ki radi prihajajo sem iz celotne dežele, pa tudi iz bolj oddaljenih krajev, je to "Madonna di Castelmonte". Marsikomu se, ob pogledu na strnjeno, taborsko naselje, poraja vprašanje, kdo je pravzaprav začel graditi tu, na spoštljivi višini 618m nad morjem in sedem kilometrov nad Čedadom. Vse kaže, da je tu imela svojo utrjeno obrambno postojanko rimska vojska, morda je bilo v železni dobi to celo gradišče. Žal gre samo za hipoteze, kajti izkopanin in dokazov je malo. V petem stoletju so se vsekakor v teh krajih začela pojavljati barbarska plemena, da bi se zavarovali pred plenilskimi vdori, pa so se vojaki nastanili na kraju, ki je nudil tako širok razgled kot možnost obrambe. Čedad so tedaj ogrožali Huni, Langobardi in na vzhodu Slovani. Najbolj krvoločno je bilo pustošenje Atilove vojske v letu 452. Nekateri pravijo, da je ravno v tem času nastala lepa ljudska legenda, ki skuša na zelo pesniški način ponazoriti do- gajanje v teh krajih. Legenda pravi, da sta se na mogočnem kamnitem mostu pred Čedadom, ki mu Italijani pravijo Pon-te del Diavolo (Hudičev most) srečala satan in Devica Marija. Oba sta hotela vladati mestu, zmenila pa sta se, da zmaga tisti, ki prvi doseže vrh Stare Gore. Marija je poletela v nebo, samo enkrat se je njena noga dotaknila tal, na vrhu hriba, ki ga imenujejo Monte Guardia in kjer je še danes videti sled. Prva je bila na cilju, zlodej pa se je osramočen zatekel na vrh Špika in se tam pogreznil v zemljo. Vrtača je vidna še danes. Kot vse kaže, legenda v resnici pripoveduje o strahu in trpljenju prebivalstva med barbarskimi vdori, o časih, ko v teh gostih listnatih gozdovih pod Staro Goro nista vladala tišina in mir, ki nas spremljata danes, v času, ko se sami podajamo na vrh. Sicer je zadnji, položni del poti, tisti, ko se nam med vejami že kaže utrdba z mogočno cerkvijo, mrzel in osojen. Zdi se nam, da smo visoko v gorah, ne na vrhu nekaj čez petsto metrov visokega griča, ob vznožju katerega pridelujejo odlično vino in olje. Nekateri pravijo, da je gora, kjer večkrat divjajo nevihte, kjer besnijo naj hujši vetrovi in kjer je pozimi tako mraz, da te kar stisne, kar čuden kraj za postavitev svetišča in romarske poti. A ob sončnem vremenu je tu resnič- no lepo, svetišče z gradom je kot keramična maketa ali prizor iz jaslic. Tiho in sanjsko lepo. Ker smo peš, nimamo kaj pustiti na parkirišču, zato se podamo k stopnišču, ki nas popelje do mogočnega obzidja. In že so pred nami prizori izpred toliko let, ko so sem peš prihajali romarji iz cele Evrope. Prva krščanska cerkev je bila na Stari Gori zgrajena v prvih letih pokristjanjevanja in je bila posvečena nadangelu Mihaelu, ki je še danes zavetnik kripte pod cerkvijo. Mihael je upodobljen, ko prebada hudega duha in tako simbolizira zmago krščanstva nad pogani, delno pa tudi zmago obrambnih sil nad barbari. Ker je bila prva cerkev posvečena nadangelu bojevniku, so Langobardi, ko so leta 568 zasedli Čedad, izbrali ravno sv. Mihaela za patrona. Kdaj je bila cerkev posvečena Mariji, ne vemo, kaže pa, da gre za eno naj starejših romarskih poti na severovzhodu Italije. Ohranjen je vsekakor pisan dokument iz osmega stoletja, ta pripoveduje o benedik-tinkah, ki so vsako leto prihajale na Staro Goro častit Marijo. V srednjem veku je postala Stara Gora tako priljubljena, da so sem skupinsko prihajali romarji iz Goriške, Kranjske, Koroške in celo Štajerske, za svetišče je skrbel prošt iz Čedada, pozneje pa kanoniki čedajskega kapitlja. Iz teh časov so ohranjeni zapisi, ki govore o romarjih različnih narodnosti in jezikov, kaže, da so se nekateri izmed njih pogovarjali celo v "germanskem narečju". V trinajstem stoletju je svetišče doživelo pravi razcvet, romarji so se tu počutili varne, saj je bil kraj, zahvaljujoč se Mariji, varen pred roparji, napadalci in tujci. Vsekakor so bili na gori prisotni Domači hokejisti na rolerjih Polet Kwins spet naskakuje Al ligo Lepo presenečenje tega jesenskega dela prvenstev v moštvenih panogah so hokejisti na rolerjih Poleta Kwins Zadružna kraška banka, ki v italijanski državni A2 ligi vodijo po sedmih nastopih s polnim izkupičkom točk. Openski klub po izkušnji igranja v cenejših tekmovanjih v Sloveniji letos spet nastopa pod okriljem italijanske nija bistveno razvitejša kot Italija. Skratka, slovenska izkušnja je bila vsestransko pozitivna, pred začetkom letošnje sezone pa so pri Poletu ocenili, da se je izoblikovala uigrana članska vrsta, ki lahko na tej strani ponovno naskakuje ugledno Al ligo. Dosedanji razplet na igrišču je nad vsakršnim najbolj rožnatim pričakovanjem, po vrsti so nam- zveze hokeja in line. Uprava se je odzvala na povabilo tekmovanja v drugi ligi, ko bi lahko sprejela celo igranje v Al, kar pa bi finančno in tekmovalno predstavljalo za pomlajeno moštvo prehud zalogaj. Znašli bi se nekako naenkrat spet tam, od koder so se pred dvema letoma umaknili. Odločitev o selitvi v Slovenijo je namreč dozorela v trenutku, ko so bile po 15 letih nastopanja v najvišji italijanski članski konkurenci pristojbine previsoke, tudi gostovanja pa zelo oddaljena in vse dražja. V ligah v režiji slovenske federacije so pri klubu precej prihranili, tekmovanja v okolici Ljubljane so bila namreč zgoščena v nekaj terminih, stroški so bili tako bistveno nižji. Klubske ekipe, od prve do mladinskih, pa so se obenem merile z močnimi tekmeci, hokejsko je namreč Slove- reč konji ugnali San Benedetto, Civitavecchio, Montebelluno, Legnaro, Piacenzo, Modeno in nazadnje Forli'. Glavnino tekem so poletovci zmagali zelo gladko, pomembno pa je, da so bili uspešni tudi v neposrednih dvobojih, ko je bil izid tesen (Monte-belluna, Forli'). Ker ta prvi obračun vlečemo ravno ob koncu prvega dela, to že pomeni, da so varovanci izkušenega slovenskega trenerja Deana Rusanova premagali že vse konkurente v skupini. Skratka, izhodišče v boju za napredovanje v Al ligo je zelo ugodno, čeprav po drugi strani čaka v najbolj mrzlih mesecih oranžno-rdeče do cilja še izjemno strma pot, polna pasti. Po rednem delu čaka namreč fante še odločilna skupina za prestop. Že uvodoma smo zapisali, da nastopajo kwinsi precej pomlajeni, tudi vojaki, ki so romarje ščitili pred vsako nevarnostjo, leta 1253 pa so svetišče obnovili in razširili, tako da je postalo pravo srednjeveško mestece s trgovinami in gostišči. V tistem obdobju se je med drugim pojavil problem čiščenja in vzdrževanja cest in poti na Staro Goro. Glavna pot do svetišča je bila namreč od nekdaj prevozna tudi z vpregami, kmetje pa so po njej razvažali les in pridelke. V starih zapisih lahko neštetokrat beremo, kako se romarji pritožujejo zaradi blata. Vozniki vpreg so namreč zavirali s pomočjo zadaj privezanih hlodov, kar je povzročalo veliko raz- dejanje na cestišču. Šest večjih vasi in trgov je moralo zato vsako leto zastonj poskrbeti za vzdrževanje romarske poti, v zameno pa jim je svetišče plačalo v zlatnikih in vinu. Cerkev je dobila današnjo podobo leta 1744, pri prezidavi so ohranili le marmorne oltarje iz 17. stoletja in zanimiv Marijin kip iz 15. stoletja. Kip naj bi v svetišče prinesli okoli leta 1479, po prenovi, ki je trajala deset let in je bila posledica strele. Ta je leta 1469 ob hudem neurju popolnoma uničila zvonik in leseni kip Matere Božje. Sedanji kip je nekaj posebnega, spada namreč med najlepše Marijine upodo- bitve daleč naokoli in zato mu slovenski in furlanski romarji pravijo Lepa Marija ali Živa Marija (Madonna Viva). Nič čudnega, da je dobila to ime, saj je upodobitev žilave furlanske žene, ki doji Jezuščka, medtem ko ga z roko podpira. Kot tukajšnje ženske v tistem obdobju ima roke polne prstanov in z dragimi kamni okrašeno krono. Težko, kamnito podobo so do konca prejšnjega stoletja ob raznih praznikih preoblačili v obleke različnih barv. Sedaj kip krasijo rože in darila, ki jih verniki prinašajo Materi Božji v znak hvaležnosti in čaščenja. Suzi Pertot JURIJPALJK KAJ SPLOH POČNEM TUKAJ? 174 v resnici pa sploh niso kaka neizkušena ekipa. Duhovni vodji na igrišču sta še naprej bratranca Samo (kapetan) in Mitja Kokoro-vec, ki sta po osebni izkaznici že Over 40, sta pa še naprej nenadomestljiva člana moštva in trdna opora za soigralce. Vodilni mož je zagotovo dolgoletni steber Davide Battisti, ki je ravno tako že veteran, čeprav star še ne 30 let. Pravo odkritje pa sta mlada Davide Fabietti in Carlo Mariotto, ki pridno treseta nasprotnikove mreže in sta celojrva strelca lige. Se mlajša vratarja Andrea Gal-lessi in Lorenzo Biasion pa sodita med najbolj zanesljive čuvaje mreže prvenstva. V tem prvem delu sezone se je uspešno profiliral tudi eden redkih slovenskih hokejistov, 18-letni domačin Martin Grusovin. Moč postave pa je navsezadnje tudi dolga klop, saj razpolaga trener s širokim in za A2 ligo res kakovostnim izborom igralcev. Poudariti velja, da zmage na igrišču niso sad neke improvizacije ali umetne tvorbe, ampak načrtnega dela (začenši v mladinskem pogonu) sposobnih trenerjev in predanih športnih delavcev na kotalkališču na openskem Pikelcu. V času krize, ko je na primer nekoč bogato tržaško Edero prav kmalu odpihnilo, je Polet ob pametnem gospodarjenju z omejenimi sredstvi še vedno tu, želimo pa mu uspešen lov na prestižne cilje. Vredno si je ogledati kako tekmo složnih konjev, pa tudi društveno spletno stran www. polet. it. HC Čudni časi so to, sem rekel pred dnevi v družbi. Adventni časi so to, je odvrnil prijatelj duhovnik. Pogledal sem ga, a nisem rekel nič, pa saj prijatelj ve, da se kaj adventno nisem počutil, preveč vsega je bilo zadnje čase, končnega predvsem, takega, ki ti spremeni za vedno življenje. Čudni časi so, sem še enkrat ponovil in se zamislil v sedanji čas, v katerem sem že samega sebe sit in svojega nenehnega spraševanja, kaj sploh počenjam tukaj, ko pa se mi vse bolj zdi, da skoraj ničesar ne razumem. Saj vem, vem, ni treba vsega razumeti, vem to, do onemoglosti so mi to v življenju dopovedovali in končno le dopovedali, tako da sem sedaj miren in tih, a vdan le nisem. Čudni časi so to, sem rekel te dni doma, ko sem zvečer utrujen gledal vedno iste, ki so s televizijskega ekrana slovenskim ljudem lagali, kako da so zadolženi, a da so si dolg sami naredili, ker so pač dolga leta jedli bogate večerje, ki jih je sedaj treba plačati. Kranjski cinizem, s katerim radodarno delijo nasvete slovenski javni možje in žene sedaj, me vedno bolj prepričuje, da je nekaj narobe z mojim narodom, nekaj hudo, zelo hudo narobe, in večkrat se sprašujem, kaj je narobe tudi z mano, da me to še vedno boli. Saj bi moral biti vendar vajen, ne? Potem ko so isti, ali pa njihovi očetje, strici ter učitelji, kar je dobesedno isto, pred leti s televizijskih ekranov gostobesedno naznanjali in sporočali svetu in nam, teletom pred televizijskimi ekrani!, kako da smo vsi krivi, danes govorijo dobesedno isto stvar, s skoraj enakimi besedami, kako smo vsi krivi, da je Slovenija na robu bankrota, ko pa je že vsakemu idiotu jasno, da je samo skupina falotov, sicer res številna skupina izbrancev - lopovov, okradla državo in vse tisto, kar se je dalo okrasti, na zakonit ali polzako-nit način, seveda!, a ropali so in ropajo, ti prekleti plenilci, ta tisočkrat prekleta, pogoltna, požrešna golazen, ki se ne ustavi niti pred lastno materjo, ko gre za denar! In kopičijo in kopičijo in se sprenevedajo in se sprenevedajo in lažejo in lažejo v nedogled! Enega samega ni med njimi, ki bi naropan denar, ta krvavi plen današnjih slovenskih dni, vrnil, za svoje nevredno, nečastno, zavrženo dejanje odgovarjal! Čudni časi so to, si rečem, ko dan kasneje preberem, kako so na Islandiji poslali v zapor bančnike, ki so zapravili javni denar, kar nekaj let bodo odsedeli na hladnem. Na Islandiji nisem še bil, a bi rad šel tja, pa ne zato, ker me mrzla dežela privlačuje, mraza in zime zares ne maram, ali pa zato, da bi gledal gejzire in ledenike, ne zato, ampak samo zato, da bi čestital naključnemu državljanu Islandije in bi mu iskreno rekel: "Tako se dela, fant"! Zato bi se zahvalil Islandcem, ker niso hoteli vrniti milijard evrov zapravljenega javnega denarja tujcem, zato, ker so poslali pred sodišče svoje politike, in zato, ker so sedaj državljani Islandije dali v zapor bančnike, tiste, ki so njihov denar zapravili, kot so ga bančniki s tovariši v Sloveniji okradli ter zapravili, kar se je zapraviti in okrasti dalo. Niti enega samega evra državljani Islandije niso vrnili tujim bankam! Enostavno so rekli, da ne dajo, od vlade so zahtevali in dosegli, da se tujim bankam ne vrne denarja, ki so ga banke zapravile, ampak naj se poiščejo krivci in naj jih pošljejo v zapor. Pa ni bilo na Islandiji ne vem koliko protestov, le nekaj opek je zletelo v parlament, kar je za mirne severnjake že velika stvar; preko interneta so nato državljani tega mrzlega otoka izbrali iz svojih vrst nove ljudi, ki so zamenjali preklemano politično svojat, ki jih je spravila v recesijo in jim zapravila denar. To, da se v naših krajih izjemno malo bere o Islandiji in dejstvu, da ta mala država ni vrnila tujim bankam s strani politikov in bančnikov zapravljenega denarja, je pa druga zgodba, ne? Enkrat bom najbrž res šel na Islandijo, da bom v pristanišču čestital ribiču, ki lovi polenovke za nas, sami jih namreč ne jedo, ker jedo raje boljše ribe in svinjsko meso, niso namreč neumni! Ko me bo vprašal, zakaj mu ponujam roko, mu bom rekel, da zato, ker se je on in so se prebivalci Islandije spravili nad banke in jim je uspelo; da sicer vem, da sedaj morajo malce potrpeti, a vsaj tujcem ničesar ne vračaj o! Ko mi bo islandski plavolasi ribič rekel, da ni on preko interneta volil, am- pak je naročil sinu, naj voli nove ljudi, mu bom rekel: "Tako se dela, ja, tako"! In če bo imel čas, ga bom peljal v tamkajšnjo pristaniško gostilno in mu plačal pijačo, še zase mu jo bom, zares mu jo bom! Čudni časi so to, sem si rekel, ko sem te dni videl viseti polenovko v marketu, se približal ter presenečen ugotovil, da stane skoraj petdeset evrov na kilogram, a sem jo v času socializma kot otrok hodil kupovat v vaško trgovino takrat, ko ni bilo doma denarja za kaj boljšega. Danes se polenovki, ki je bila pred leti hrana za reveže, reče specialiteta, v mojem otroštvu smo rekli otroci samo: "Spet bomo nocoj jedli 'štokfiš' s polento"! "Eno samo sprenevedanje jih je"! sem rekel doma, ko sem hotel izklopiti televizijo, a me je sin prehitel in obrnil na postajo, kjer nenehno vrtijo japonske risanke, ki jih ne maram. "Kaj bo Zorda ali Mazinga"? sem nagajivo vprašal sina, ki je samo vzdihnil: "Dej, no, tata, dej, no! Ma kaki Zorda, dej! In Mazinga, kdo sploh je Mazinga”?! "Ja, dej, no, tata, dej, no"! je rekla minuto kasneje hči, ko sem začel na glas godrnjati v kuhinji, kjer je z mamo po radiu poslušala znanega italijanskega politika, kako je lagal in se sprenevedal; priznam, da ima vsaj slog, ki ga noben njegov slovenski kolega nima, a česa več tudi pri njem ne morem najti. Čudni časi so to, si rečem, ko vsak dan zgodaj zjutraj odprem računalnik, se povežem na svetovni splet in na hitro preberem novice, preden zaželim na socialnem omrežju ljudem, s katerimi sem povezan, dober dan, ker sem se že pred časom trdno odločil, da ne bom delil svojega jutranjega depresivnega stanja z drugimi, že itak je preveč za-morjencev, sivo čemernih in predvsem pa nevzgojenih ljudi, ki nam grenijo s svojo slabo voljo, s katero nas pospremijo v nov delovni dan, vsakodnevno življenje. Kot da bi nalašč hodili okrog otresat svojo nejevoljo, ljudomrznost in 'žleht-nobo', kisle obraze, še bolj kisle nasmeške ter zajedljive, naravnost pogubne, da, pregrešne po-smehe! Pa priznam, da mi zares ni bilo lepo, ko sem izvedel za nekoga, ki je v neki družbi povedal, da se me je zadnje čase začel izogibati, ker sem imel letos preveč smrti v bližini, pred kratkim sem namreč z bdenjem pospremil v večnost tudi skoraj devetdesetletnega tasta Ottorina, šest noči zapored sem hodil k njemu bdet v bolnišnico, da mi ja ne bi ušel v večnost v porazni samoti bele bolniške sobe, kjer pa zna biti ponoči v tišini prav lepo, če le še najdeš kaj človečnosti v sebi. Dihanje umirajočega namreč res govori o naši končnosti in minljivosti, smrtni ranljivosti, a govori tudi o večnem, vsem tistem, kar nas presega in morda prav zato dela človeške in lepše, bolj tople, odprte, prijazne. Priznam, da tokrat le nisem oporekal dragi osebi, ko je vzdihnila, hotel sem ji namreč povedati, da sem prebral čudovito knjigo v eni tistih noči, ko sem s tastom čakal in dočakal njegovo zadnjo uro; ne mara namreč knjig in me nenehno sprašuje, zakaj berem. Navadno odgovarjam, da pravzaprav ne vem, da je morda tudi res, da s knjigo bežim iz te družbe, v kateri se ne znajdem več, če sem se sploh kdaj!, če že potovati ne morem, da sicer vem, še po navadi dodam, da s svojim pripovedovanjem o branju težim, a vseeno: tak pač sem. Tej dragi, do zadnje kaplje krvi življenju zavezani osebi, nisem povedal, da sem v tem čudnem času, ko mi zmanjkuje moči tudi za vsakodnevno spraševanje, kaj sploh počnem tukaj, na dušek prebral "skoraj roman", kot je ta svoj zapis označil Miguel Sousa Tavares in ga naslovil V tvoji puščavi, za Cankarjevo založbo pa je to imenitno pisanje odlično prevedla Tanja Ovaska. Rekel sem le, da sem prebral lepo zgodbo o iskanju tišine in izgubljene ljubezni, tudi mladosti morda, predvsem pa zgodbo o iskanju miru, molka, tišine, navideznega niča, ki je v puščavi še kako izostren in prisoten, a te tako napolni, da se zaveš samega sebe in pomembnega v življenju. "Prav vesel sem, da sem to knjigo našel in prebral tik pred letošnjim Božičem, saj kakega božičnega vzdušja ne čutim, letos zares ne"! sem še dodal. VESEL BOŽIČ IN SREČNO BUON NATALE 901A FELICE ZKB <& 1908 c redi to cooperatrvo del carso zadružna kraška banka Doberdob Sovodnje m Jr