JANKO LEBAN ' v _ Zabica.___>^ V močvirju žaba se zbudi, Premisli torei in ne hodi, okrog pogleda, govori: doma — tako ti pravirn — bodi!« — »Kje glavo neki seni imela, A žaba slušala ga ni, da sem do danes tu živela?! s tako pri sebi govori: Kako po svetu je lepo! »Gotovo boter rak se moti. Poglej le jasno to nebo: Adijo!« dalje gre po poti. — Na njem mi žarko solnce sije, Cez mnogo stezo, mnogi plot svetlobo na prirodo lije, naprej, naprei gre njena pot... zelen je hrib in vrt in gaj, Po lokah zelenih hoditi; to pravi je pozemski raj! — kaj lepšega pač more t.'ti? SIovo tej mlaki hočem dati, Ob solncu čez rodno polje — v prelepi svet odopotovati!« — to vsako radosti srce! Na pot z vsem svojim se spusti, Cez mehki mah in voljno travo a v trstju malce postoji... skaklja izprva kot za stavo: Pozorna zdaici mi postaja, kako jo veseli to vse, nd daleč tam nekdo prihaja... lc solnce, solnce, oh, to žsje! Oho, to je naš boter — rak, A pot le kmalu jo utrudi ubira proti njej korak ... in žeina žabica je tudi; »Ti, žabica, povei, kam greš, pa, oh, nikjer studenca ni, ugajaš jako mi, da veš! da žejo hudo si gasi... Napraviti pa se umeješ! Ne le studenca, ni vodice Kam z vso prtljago svojo speješ? in niti ni nikjer rosice! Morda do urha si želiš, In tudi majhen založai. do strica starega hitiš? kako bi prav ii prišel zdai! Imela rada bi igračo, Pa komaj po komarju vzpne se, obiskat mlado greš — krastačo? drzan ga vrabec že adnesc; Dovolj pijače urh ima, še preden muho ulovi, lepo krastača peti zna, • že v mrežo pajek jo dobi; zares: kot slavček sladko peva. do črva komaj pristopica, . da daleč kroginkrog odmeva! . . .« pobere že ga gaščarica; »»Čemu bi tratila li čas že misli: polžek pa bo rnoj, pri urhu in krastači jaz! pa kača ga požre takoj! Doma mi dolgčas je postalo, In zdaj, čuj, čuj, kako klopoče, zato si svet ogledam malo, to pa le štorklja bo mogoče! udarim jo čez hrib in plan, Res, splula je z višin na tla, da preživim radosten dan!«« z nogami dolgimi cepta... »Ah, škoda, škoda prevelika, Oj, žaba, naj te Bog očuva, da te tako po svetu mika, da zla te štorklja ne okljuva, prešerna, žaba, si preveč, odnese v gnezdo te nato, brezplodne želje mi goječ! kjer te mladiči pojedo! Poglej krog sebe: tukaj v kalu Na srečo: tu je luknia mišja, nevarnost ti ne žuga kmalu, ta dala žabi bo zatišja... nobene ščuke blizu ni, Iti — vš, vš, vš! — le brzo v njo, noben ti ribič ne preti! »Ej, čaplja me pa le ne bo!...« Toda tam zunaj čaplja bela A prav^ takrat mi vun hotela za vrat te bo takoj prijela, iz luknje miška je vesela... in tam je kmetiški fantič, Ko žabo vidi, se vjezi ki mu zaupati ni nič! in v njo se besno zakadi, 156 pelia jo, grize in mesari, Ko k tebi stopil bom zarano, da žaba odondot jo vdari pojasnila ti boš mi vdano, in hvali tisočkrat Boga, H jasno vreme bo, li dež — da jo je rešil iz pekla! tako bo torej, da mi veš! A zdaj se glad pri njej pojavi, A jaz ujamem ti mušico moj Bog, moj Bog, kako jo davi! ter dam v nagrado ti slaščico!« — Vrhtega je še v ranah vsa, Takisto žabi govore kot da iz vojne je prišla! s pokrovcetn stolpec mi zapre. Na srečo pa je štorklja bela odnese v sobo ga, živino prav kmalu zopet odletela. zarano žene na planino. Pod drevjem in grmovjem spet Ves truden pozno na večer stopica žaba dalje v svet... domov se vrne na.š pastir; In srečno pride do vasi mi, a tega modri fant ne vpra.ša, ob hiši tam potok šumi mi, če ima jesti žaba naša; sam Bog je htel, da ga dobi, mušice, črva ne vlovi da žejo si z vodo vgasi... za njo, ki v stolpcu tam medli! A tu se tudi senca širi, Ko zora dan spet oznanuje, t.u ohladi se in utniri. pred stolpcem žabo izprašnje: Crviča tudi tukaj vzre; »O, botrca. povei rni zdaj, večerja dobra bo, kaj ne? bo vreme vgodno danes, kaj?« A poleg črva polž se slini, >»O, ne, še danes bode lilo!« slučaj ta srečen, skrb izgini! — Odgovor dirne ga nemilo, K večerji žaba se ravna. tot veter odondot zvihra, vesela močno zareglja. nie jesti žabi fant ne da. — »Kvak, kvak!« na daleč se razleea. * (), da storila ni mi tega! * * Olej: okno s kmetov fant odpre, lako je čestokrat prav slabo ko vidi žabico, k njej spe. ;,rodilo se za našo žabo, Zaman se žaba je kesala, ne enkrat, nego mnogokrat da s kvakanjem se je izdala. trpeti morala je — glad, Drhteč v fantiča vpre okn, če nje prerokovani beseda a on jo prime, de tako: ni dečku prijala seveda! — »Le pridi, žabica mi mala, Pač spomnila se dan je vsak: mi vreme bo.š prerokovala! Učil me vendar prav je rak! Olej stolpec ta steklen, svetal. Zakaj ga nisem poslušala! krog njega trave kup je mal, V domači mlaki bi ostala! tu v stolpcu je obilo vode, Da ni sveta me mamil čar, glad, žejo tešila ti bode. nesrečna ne bi bila stvar! A tu je tudi lestvica, Tako pa zlo sem doživela: I>o njej brž v stolpec, žab'ca! — Do smrti vjeta bom trpela!...