Poštnina plačana v gotovini
Sped. in abbon. postale - II Gruppo 70'
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA	Letna naročnina, Italija	Lir 19.000
34170 Gorica, Riva Piazzutta, 18 - Tel. 83177	Letna inozemstvo	Lir. 30.000
PODUREDNIŠTVO	Letna inozemstvo, USA dol.	28
34135 Trst, Vicolo delle Rose, 7 - Tel. 414646	Poštno čekovni račun: štev. 24/12410	
m	
	9
Leto XXXIV. - Štev. 36 (1720)
Fintinn ana likfir lota tura
Gorica - četrtek, 23. septembra 1982 - Trst
Posamezna številka Lir 400
Izraelci imajo za seboj dolgo zgodovino, ki se začenja z očakom Abrahamom okrog 1800 let pred Kristusom. Poznamo jo iz sv. pisma stare zaveze, ki ni samo zgodovina božjega razodetja, temveč istočasno tudi zgodovina Izraelcev. Iz te zgodovine je razvideti, da se Izraelci pojavijo kot organizirana družba ali država s kraljem Savlom (pred letom 1000 pr. Kr.). Ljudstvo si ga je želelo kot tistega, ki jih bo vodil v boju in jim bo sodil pravico.
PRVI PROPAD JUDOVSKE DRŽAVE
Za Savlom se začenja doba kralja Davida, ki je in ostaja »zlata doba« v zgodovini Izraelcev. Za Davidom se pa takoj začenja propadanje njihove države. Salomon jo je še uspešno držal pokoncu, toda po njegovi smrti se kraljestvo razdeli na južni in severni del. Zakaj? Zato ker se v njih državnem življenju oz. v njih politiki pojavi tista tragična črta v značaju Judov, ki se imenuje fanatizem in ki je postala glavni vzrok njihovim tragedijam. Poroča namreč 1. Knjiga kraljev, da je naslednik kralja Salomona njegov sin Roboam sklenil, da bo še bolj privil davčni vijak nad ljudstvom proti mnenju starešin. Trma in fanatizem. Ljudstvo se je temu uprlo in pod vodstvom Jeroboama ustanovilo severno izraelsko kraljestvo. Nikoli več se obe kraljestvi nista združili.
JUDOVSKO IZGNANSTVO
Druga prelomna doba v zgodovini južnega oz. judovskega kraljestva je nastopila 300 let kasneje, ko sta živela preroka Jeremija in Ezekijei, prvi v Jeruzalemu, drugi že v Babiloniji. Oba sta svarila kralja in njegove svetovalce, naj se ne upirajo babilonskemu vladarju Nabuhodonozarju, naj sklenejo z njim politični sporazum, sicer bo kraljestvo propadlo in Jeruzalem z njim. Prav pretresljivo je brati svarila teh dveh prerokov kot politične nasvete kralju in voditeljem ljudstva. Toda bilo je zaman: trmasto so vztrajali v politični zvezi z Egiptom in se fanatično upirali Babiloncem. Njih trma in fanatizem sta bila kriva, da je bil požgan Jeruzalem in tempelj z njim, ljudstvo pa izgnano na Babilonsko.
TRAGEDIJA POD RIMLJANI
Pa še tretjič se je zgodovina ponovila, kakor je Jezus napovedal: »Ko je Jezus zapustil tempelj, so njegovi učenci stopili k njemu, da bi mu pokazali tempeljske stavbe. On pa je spregovoril in jim rekel: »Vidite vse to? Resnično, povem vam: Ne bo ostal tukaj kamen na kamnu, ki bi se ne zrušil« (Mt 24).
To se je zgodilo leta 70 po Kr., ko je rimski poveljnik Tit zavzel Jeruzalem, zažgal tempelj in ljudstvo odpeljal v suž-nost. Na tempeljskem prostoru so pozneje postavili tempelj bogu Jupitru. Judovski zgodovinar Jožef Flavij opisuje to zadnjo judovsko vojno in vse njene grozote. Iz njegovega opisa je razvidno, da je do te tragedije prišlo zopet zaradi stare judovske slabosti, zaradi fanatizma in trme. Zdi se, kot bi to ljudstvo hotelo biti mu-čeniško ljudstvo.
NIC SE NISO NAUČILI IZ PRETEKLOSTI
Ta judovska preteklost mi prihaja v spomin te dni, ko beremo in poslušamo o vsem, kar se dogaja v Libanonu. Znova smo priče trmi in fanatizmu, ki ne pozna več meja. Omamljeni zaradi zmag nad Arabci v vseh bojih do sedaj si izraelski voditelji z Beginom na čelu mislijo, da si lahko privoščijo karkoli: tudi rodomor nad Palestinci, kot se je pokazalo pretekli četrtek in petek v taboriščih Palestincev okrog Bejruta. V svoji fanatični slepoti se nič ne menijo, da so politično ostali osamljeni, da se celo Združene države morajo umikati od njih. Najbrž verujejo v ponovitev zgodbe o Davidu in Goljatu. Toda David se je pošteno boril za pravično stvar, oni se pa borijo nepošteno za stvar, ki ni več pravična.
Zato po tej poti lahko pričakujejo samo
novo lastno tragedijo, ki mora nujno priti, če se od fanatizma ne povrnejo k politični modrosti, ki narekuje, da je treba dobiti prostor v Palestini tako za Izraelce kot za Palestince.
CERKEV NE DELA RAZLOČKA MED JUDI IN PALESTINCI
To je misel tudi sv. očeta. Papež in katoliška Cerkev s simpatijo in spoštovanjem gledata na obe ljudstvi, saj sta obe dediča in varuha sicer različnih verskih, zgodovinskih in kulturnih izročil, vendar obe v posesti bogatih vrednot, ki zaslužijo enako spoštovanje.
K. HUMAR
Slovenija 1982
■	Po množičnem pokolu palestinskih beguncev rv Bejrutu je libanonska vlada pozvala ZDA, Francijo in Italijo, naj takoj pošljejo svoje varnostne čete in tako zajamčijo red in varnost v libanonski prestolnici. Vlade vseh treh držav so na to zahtevo že pristale n je pričakovati, da se bodo njihove čete v prihodnjih dneh vrnile v Bejrut, iz katerega so se prehitro umaknile.
Objavljamo prikaz Slovenije 1982, kakor ga je pripravil za Slovenski dan v Kanadi, ki je bil 25. julija letos pisatelj Vinko Beličič. Povzemamo glavne misli, ki jih je objavil tednik slovenskih demokratičnih izseljencev v Argentini »Svobodna Slovenija«.
Ker živim ob zunanjem robu svoje rodne Slovenije, mi je moč stalno in sproti spremljati življenje v nji, kakor je razvidno iz njenega tiska, radia in televizije, pa tudi iz pričevanja obiskovalcev, saj je meja zares odprta.
NIHČE NI ODGOVOREN
Med Beogradom na eni ter republikami (in pokrajinama Kosovom in Vojvodino) je trenje, kdo naj plačuje dolgove, ki so jih lahkomiselno naredila nekatera podjetja oziroma banke: one ali celotni kolektiv? Nihče pa se nikdar ne znajde pred sodiščem. Individualne odgovornosti SFRJ očitno sploh ne pozna. Polome in izgube plačujejo tudi nedolžni, tj. država kot celota. Jasno je, da takšna »vez bratstva in edinstva« ne bo mogla v nedogled družiti mozaika narodov in narodnosti.
IMoua krvoprelitja u Libanonu
Ta četrtek 23. septembra bi moral nastopiti funkcijo predsednika libanonske države Bešir Džemajel, voditelj vojaške in politične organizacije maronitskih kristjanov »Falange«. To pa očitno nekim krogom ni bilo všeč. Sklenili so se ga znebiti in jim je to tudi uspelo. V poslopju, kjer ima svoj sedež »Falange« so namestili močan peklenski stroj. Eksplozija je razdejala poslopje. Pod njegovimi ruševinami je našel smrt tudi Džemajel.
Ni bilo težko uganiti, da je bil atentat delo mohamedanskih skrajnežev ali pa palestinskih teroristov, saj je znano, da se je Džemajel zavzemal za 'izgon tako Palestincev kot Sircev iz Libanona ter je s simpatijo gledal na izraelski poseg na libanonsko ozemlje. Prav tako pa tudi ni bilo težko predvideti, da se bodo Džema-jelovi pristaši skušali za rta atentat maščevati nad palestinskim in muslimanskim prebivalstvom. Priložnost so jim pripravili Izraelci.
Takoj po Džemajelovem uboju so namreč Izraelci pod izgovorom, da je treba najti morilce, zasedli zahodni del Bejruta in ga začeli preiskovati. Obkolili so tudi dve veliki taborišči palestinskih beguncev, ki so po odhodu Aarafatovih gverilcev ostali brez zaščite. To akcijo izraelske vojske so izkoristili falangisti ali njim slični borci iz maronitskih vrst ter vdrli
v obe taborišči, kjer so ob brezbrižnosti Izraelcev izvršili strahoten pokol nad neoboroženimi starci, ženami, mladino in otroki. Nihče ne ve točnega števila mrtvih in ga verjetno tudi ne bo nikdar zvedel. Nekateri omenjajo številko 1.500.
To krvoprelitje je napravilo v mednarodni javnosti silno mučen vtis in spravilo v zadrego celo izraelsko vlado, tki sicer do te vrste obračunavanj ni ravno rahločutna. Hitro je odpoklicala svoje čete iz zahodnega Bejruta ter prepustila nadzorstvo libanonski vojski, toda vsem je jasno, da bi bretz izraelske tihe privolitve do tega zločina ne prišlo.
Tudi sv. oče je ostro obsodil ta najnovejši rodomor palestinskega ljudstva. V opoldanskem nedeljskem govoru je dejal: »Ni besed, ki bi mogle dovolj obsoditi tak zločin, ki nasprotuje človečanski in krščanski vesti. Vsemogočnega Boga prosim, naj podeli žrtvam večni mir in naj ima usmiljenje z današnjim človeštvom, ki je padlo tako nizko.«
V	New Yorku pa se je istočasno sestal Varnostni svet in kot prvi ukrep podvzel povečanje opazovalcev OZN v Libanonu od 10 na 50. če bo potrebno, bodo temu sledili še drugi ukrepi kot npr. pošiljka mednarodnih čet za varstvo prebivalstva
v	Bejrutu.
Tprničm smel mamite hminis
V	Monacu ob Sinji obali so v soboto
18.	septembra pokopali kneginjo Grace, ki je v začetku tedna strmoglavila s svojim vozilom s ceste v globino. Ob njej je bila njena 17-letna hčerka Štefanija. Verjetno je kneginja izgubila oblast nad vozilom zaradi nenadne krvavitve v možganih. Pri padcu je doživela več težkih zlomov in ostala do smrti 14. septembra v nezavesti. Letos 12. novembra bi spolnila 54 let. Pred poroko z monaškim knezom Ranierom III. je bila slavna filmska igralka, poznana pod imenom Grace Kelly. Izhajala je iz premožne severnoameriške družine. Kot kneginja je znala zelo dobro vršiti svojo vlogo žene, matere in knezove sodelavke. Veliko je sodelovala v dobrodelnih akcijah. Zapušča tri otroke: 25-letno Karolino, ki je že doživela polom svojega zakona, sina Alberta in Štefanijo. Ta si je ob nesreči nalomila eno hrbtnih vretenc.
■	Trinajst let je bila v Zah. Nemčiji na oblasti vladna koalicija socialdemokratov in liberalcev, čeprav so na vseh volitvah krščanski demokrati imeli relativno veči-
no. Sedaj pa je v vladni večini zaradi gospodarskih zadev prišlo do preloma in štirje liberalci so izstopili iz vlade, ki ji je načeloval Helmut Schmidt. Ker pa po usta-
vi	zahodnonemške republike vlada ne more pasti, če že ni prej zagotovljena nova večina v parlamentu, so se krščanski demokrati (CDU), bavarski krščanski social-ci (CSU) in liberalci dogovorili, da 1. oktobra v parlamentu izrečejo »konstruktivno nezaupnico« kanclerju Schmidtu, sestavijo novo vlado in napovejo volitve za prvo nedeljo v marcu 1983. Samo po sebi bi moral sedanji parlament trajati do jeseni 1984.
■	Velika Britanija in Argentina sta stopili na pot postopne sprave. Tako sta odpravili finančno zaporo, ki sta jo uvedli ob spopadu za Malvinsko otočje. S tem korakom je bilo sproščenih za milijardo dolarjev argentinske lastnine, Argentina pa bo nadaljevala z izplačevanjem milijonskih obresti, ki jih dolguje britanskim bankam za posojila, najeta še pred izbruhom vojne. Še vedno pa veljajo trgovinske sankcije in prekinitev diplomatskih stikov.
KOSOVO HOČE BITI REPUBLIKA
Vsako poudarjanje narodnosti velja za šovinizem, ki da je največji sovražnik samoupravnega socializma. Kosovo je velik trn v telesu SFRJ in velika uganka za prihodnost. Albancev je po lanskem štetju v tej »avtonomni« pokrajini že več ko milijon in četrt ali skoraj 78 odstotkov. Velja za gospodarsko najbolj zaostal predel v državi. Beograd misli, da bo problem rešil, če bodo vse republike z investicijami priskočile Kosovu na pomoč. Toda človek ne živi samo od kruha. Albanci hočejo samostojno republiko, enakopravno Srbiji. Podobne težnje se krepijo tudi v Vojvodini.
ZAPOSTAVLJANJE SLOVENŠČINE
V	Sloveniji se na račun slovenščine bolj in bolj širi srbohrvaščina. Ze tako je naš jezik v javni rabi zmeraj klavmejši. Zoper to so pred letom ali dvema ustanovili Jezikovno razsodišče, ki je seveda trčilo tudi ob problem srbohrvaščine. In tu se je pojavilo politično vprašanje. Sožitje da, toda ne za ceno slovenščine.
Prav zadnji čas je zoper zahtevo, naj se doseljenci z Jugovzhoda nauče jezika svoje nove domovine, kjer so našli delo in kruh, grobo in zlobno nastopil znani srbski pisatelj Miodrag Bulatovič, ki se je pred 15 leti naselil v Ljubljani. V Naših razgledih mu je 11. junija letos zelo kulturno, obenem pa tudi odločno in pogumno odgovoril pesnik Peter Levec. Pismu je dal naslov »Zoper jezikovno zdražbo«.
»HERETIČNE MISLI« BOJANA ŠTIHA
Naj po tem kratkem postanku ob gospodarski in jezikovni problematiki preidem k moralnemu profilu današnjih matičnih Slovencev. Povod mi je dal Bojana Štiha »List iz dnevnika, Stara Novalja, veliki srpan 1981«, ki so ga objavili Naši razgledi v isti številki kot Levčevo pismo (11. junija 1982) na 4 straneh drobnega tiska (328-331).
Bojan Štih, Ljubljančan, blizu 60. letu življenja, ftted vojno partizan, po vojni esejist in kritik, nekaj časa dramaturg, zadnja leta pa zelo viden publicist, je v ciklu sedmih »heretičnih misli« prikazal vse tisto, kar se mu kot Slovencu in socia-listu-humanistu zdi danes nečastno oziroma onečaščeno.
Predvsem se zgraža nad vdorom turško pobarvanega balkamstva v Ljubljano; nad arhitekturno pačenostjo in zanemarjanjem slovenske prestolnice; nad prevzemniki revolucije, ki so kot brezobzirni gospodarstveniki zmrcvarili njene vrednote in obrnili hrbet naši pretekli kulturi; nad pogubnim pešanjem narodne zavesti, ki izginja tudi iz vodilnih glav in ogroža sam fizični obstanek Slovencev; nad skrajno enostransko šolsko vzgojo, ki temelji na golem materializmu in evolucionizmu.
ŠTIRJE ORGANI SEDANJEGA SLOVENCA
Ko Štih prikaže vse te napake in zablode, sklicujoč se na dejstva In na konkretne osebe, pride do spoznanja, da so v sodobnem slovenskem človeku razviti samo štirje organi, in sicer tile: prebavni organi (od ust do izločil); razmnoževalni organi (seveda ne za množenje Slovencev, marveč za spolne naslade);
in potem so tu še roke za ploskanje (seveda vodnikom) in grla za skandiranje — za vpitje »Živio! Slava!« in za prepevanje koračnic, kar pa je samo uvod v pijančevanje, pot h klobasam, ražnjičem in čevapčičem.
Vsega, kar je v območju duha, se seda-našnjl Slovenec izogiba. »Nesrečnih je le nekaj tisoč samotarjev«, pravi Štih: torej tistih, ki poslušajo lastno glavo in lastno srce ter se ne marajo zliti v množico. Mednje šteje razumnike in umetnike.
HUDO RAZOČARANJE
Skratka: iz tega Štihovega pisanja govori hudo razočaranje nad sadovi velike vojaške zmage revolucije. Samo nekdanji partizanski borec je mogel razglasiti toli-
ko neveselih resnic. »Ze dolgo vrsto let iščemo deželno in državno himno. Mislim, da jo je napisal Marko Pavček v pesmi Oj Neretvo. Besedilo je silovito,« je zapisal.
Naj povem, da si je Marko Pavček, enaindvajsetletni študent slavistike, 11. septembra 1979 vzel življenje. Po tistem času je že v dveh natisih izšla njegova pesniška zbirka Z VSAKO PESMIJO ME JE MANJ. Štih ga obilo citira, 'in tudi naslov njegovega dnevnika v Naših Razgledih je Pavčkov verz: »To ni nobena pesem, -to je ena sama ljubezen«, čujmo omenjeno Pavčkovo pesem, ki bi bila po Štihovi presoji lahko slovanska in jugoslovanska državna himna.
OJ NERETVO
po neretvi plava mlad mrtvak
to ni partizan ki so ga ubili nemci
to ni nemec ki so ga ubili partizani
to ni ustaš ne četnik ne italijan
to ni tifusar ni ranjenec noben fašist
to ni kaskader pri filmu neretva
to ni turist, ki se je z avtom zapeljal v
[reko
to ni eden izmed tistih, ki so se šli kdo Ese upa blite k bregu to ni vojak jla ki mu je spodrsnilo pri [kopanju zaklonov to ni tisti ki se ga je napil in zgrešil pot to ni frik ki je šel tavhat školjke bisernice to ni delavec ki so ga v pretepu zaklali [in vrgli čez most to ni tisti ki je šel za stavo plavat čez [pa ni vedel da ne zna plavat to je mlad fant samo mlad fant včeraj se je vrgel dol z mostu
Torej samomor, bog mladega človeka Iz življenja: to naj bi bil skupni imenovalec narodov in narodnosti v SFRJ. Vprašujem se: ali so samomori mladih neka skrivnostna kazen za stare na položajih, ki so med revolucijo tako brezobzirno morili?
Ko je Bojan Štih svojih sedem »kritičnih misli« še enkrat prebral in se zavedel njih tveganosti, se je. v Pripisu mimo ponudil stražniku ali ječarju ali pa celo sami smrti. Težo, ki se mu je očitno dolgo nabirala v duši, je pogumno dal iz sebe.
ODMEVI NA ŠTIHOVE MISLI
Prvi javni odmev na Štihov spis je prišel že po tednu dni. Na najostrejša mesta je čutil dolžnost odgovoriti, ne da bi imenoval avtorja, sam sedanji predsednik SZDL Slovenije Franc Šetinc na množični glasbeni prireditvi »Pojo naj ljudje« v Št. Vidu pri Stični 20. junija 1982. Malokdo v tisti množici je seveda vedel, na koga ali kaj Šetinc misli.
O Sloveniji sredi leta 1982 sem si ustvaril tole sliko. Danes je moč o povojnih dogodkih — o zablodah in stranpoteh — pisati že precej svobodno in odkrito —• seveda samo tistim, ki živijo v SRS in imajo legitimacijo borcev-revolucionarjev. Bojan Štih ni edini.
Tako je lahko Branko Hofman po sedmih letih objavil roman o Golem otoku »Noč do jutra«. Tudi drugi »ljudje peresa«, npr. Taras Kermauner in Marjan Rožanc, kažejo dobršno mero poguma. Pojavljajo se celo že glasovi o potrebi de-mitizacije Tita in Kardelja.
Osiveli in starega strupa polni partizani pa še zmeraj preprečujejo objavo Balantičevih pesmi, dasi skušajo nekateri zanikati pristnost njegovega krščanstva kot tudi domobranstva. Seveda je meja še dalje neprodušno zaprta za vso emigrantsko literaturo.
ZVESTOBA SLOVENSTVU
Nam, ki živimo zunaj matične domovine, ob vsem tem ne preostaja nič drugega kot ohranjati zvestobo slovenstvu, kot smo ga doživeli, spoznali, vsrkali v otroških 'in mladostnih letih. Pogumno vztrajati na poti, ki smo se zanjo odločili/in se učiti iz storjenih napak. Marsikdaj smo sebe precenjevali, a druge podcenjevali. Pluralistično družbo, ki je naš cilj, bodo lahko uresničili samo notranje čvrsti in na vse strani pravični ljudje.
G. Albinu Nlartuičn v spona
Slomškoua skrb za družino
Božjepotna cerkev Loret-ske Matere božje v Št. Andražu v Labotski dolini na Koroškem, kjer je škof A. M. Slomšek rad govoril nemškim in slovenskim romarjem
S,	I	V
>-■ '■ > i ; - f p«*
Prva leta po priključitvi Gorice k Italiji septembra 1947 je bilo videti po mestnih ulicah duhovnika, ki je v črni duhovniški suknji vozil kolo in na njem vedno imel kako orodje ali torbo. Pogosto je bila obleka tudi z blatom zamazana. To je bil g. Albin Martinčič, ki je v jeseni 1947 prevzel upravo Jazbin in Trebeža, dveh zaselkov župnije Dolenje Cerovo, ki sta po 15. septembru 1947 prišla pod Italijo. Nadškof Margotti je poveril dušno oskrbo teh dveh briških vasic g. Martinčiču, ki je tisto poletje zapustil Trnovo ob Soči in se preselil v Gorico.
Na Jazbinah takrat ni bilo ničesar kot le nekaj hiš in blatnih poti. Ali g. Martinčič si je znal pomagati. Družina Carollo mu je dala na razpolago klet. Ta prostor je deloma sam deloma s pomočjo domačinov preuredil v hišo božjo. Nekaj let je tam maševal, pridigal, učil krščanski nauk. Stanoval ie v Gorici in se od tu vozil s kolesom po takrat blatnih poteh. Pozneje je »napredoval« in na kolo vgradil motorček. Ob lepem in grdem vremenu se je vozil na Jazbine.
Vzljubil je te vasice in njih ljudi ter jim želel pomagati tako, da bi prišli do lastne cerkve. Velikopotezen kot je bil je napravil načrte za novo cerkev na Jazbinah, od načrtov prešel k delu in na Jazbinah je leta 1956 vstala nova cerkev, sredi briškega zelenja kot bela nevesta. Koliko lastnega truda, dela, poti je vložil v to svojo cerkvico, ve samo Bog, saj od ljudi ni nihče nič zapisoval. Vesel je bil te svoje cerkve in ponosen nanjo. Hotel je, naj bo posvečena brezjanski Mariji Pomagaj.
Toda tu so se začele tudi nove težave, ki jih bo težko kdaj osvetliti. G. Albin Martinčič je bil namreč premočrten, a včasih svojeglav mož, ki ni poznal popuščanja, dogovora. Tako ali nič! Prišlo je do nesporazumov s škofijo, nakar je g. Martinčič pustil upravo Jazbin, ki so prišle v oskrbo števerjanskega župnika, saj Jaizbine spadajo pod občino Števerjan. Zagrenjen se je g. Martinčič leta 1964 popolnoma umaknil v zasebno življenje.
Pokojni je bil po rodu Goričan, saj se je rodil v Gorici 27. februarja 1900. Njegova družina je pa prišla v Gorico iz Cerovega v Brdih, zato se je imel za Brica. Šolal se je v Gorici in šel v begunstvo med prvo svetovno vojno. Po vojni se je oglasil v goriškem bogoslovnem semenišču ter bil posvečen 17. julija 1927.
Po novi maši se je začela njegova kaplanska pot, ki ga je povedla najprej v Podmelec, nato v Tolmin, iz Tolmina pa za nekaj mesecev v Solkan. 1. marca 1930 je bil imenovan za kurata, tj. župnika na Livku, kjer je ostal devet let. Morda so bila to najlepša leta njegovega duhovniškega življenja. Ljudje na Livku so bili verni, vas tudi ni velika, zato mu je ostajalo časa za njegov privatni študij. Njegovo veselje je bilo namreč zvonarstvo. Vpisal se je na neko nemško visoko šolo za zvonarstvo in pridno študiral. Dobil je tudi diplomo. Postal je naš strokovnjak za zvonove.
Maja 1938 je odšel na Srpenico, leto nato pa v Tmovo ob Soči. Zadnjo vojno je preživel v tej župniji. Casi so bili težki posebno za duhovnika, ki je videl nekoliko
dalje kot takrat zapeljano ljudstvo. Župnik Martinčič se namreč ni pustil premotiti od propagande in je ostal zvest liniji katoliškega duhovnika, prepričan, da komunizem ostane brezbožen in diktatorski, pa naj si nadene katerokoli masko. Zato je čutil, da mu po prihodu nove Jugoslavije ni več ostati v Trnovem. Preselil se je v Gorico in tu ostal do smrti, ki ga je rešila hudega trpljenja v torek 14. septembra v večernih urah.
Pokopali so ga na Jazbinah v petek 17. septembra. Pogrebno mašo je vodil dekan g. Marjan Komjanc ob udeležbi 25 slovenskih, furlanskih in italijanskih duhovnikov ter kapitularnega vikarja msgr. L. Ristitsa. Domači zbor, pomnožen s štever-janskimi pevci, je pel med mašo in na pokopališču. Od pokojnika so se poslovili v cerkvi g. Komjanc, msgr. Ristits in g. Srečko Šuligoj. Ta se je posebej spomnil pokojnikovih zaslug kot zvonoslovca in pa da so številne naše cerkve tostran in onstran državne meje dobile vrnjene zvonove. Na pokopališču se je v imenu Jazbin-cev poslovil Mario Klanjšček. Njegove besede so bile pretresljivo pričevanje:
Poslavljamo se od najboljšega sina Jazbin g. Martinčiča. Kaj bi bile danes Jazbine, če bi ne bilo njega? Pozabljen zaselek. On je bil tisti, ki je dal Jazbinam lasten pečat.
Če se povrnem v otroška leta, ko je g. Martinčič prišel v takrat blatne Jazbine, in razmišljam, potem ni čudno, če se mi oči zasolzijo. Ubog je bil ne samo materialno, temveč tudi po svoji skromni postavi, a bogat po trdni volji, ki je mejila ie na trmo. Postal je ustanovitelj jazbin-ske jare. S kakšnim zagonom je delal, da se je v Carollovi kleti napravila kapelica. Zanimal se je pri javnih oblasteh, da so začeli popravljati ceste in pri tem tudi sam pomagal ter pogosto prinesel pijače. Ogromno je žrtvoval za cerkev na Jazbinah, ki o njej lahko rečemo, da je cerkev g. Martinčiča. Zagrizeno se je potegoval, da se je zgradila nova šola, da so napeljali elektriko, uredili pokopališče, uspel je dobiti za cerkev ubrano pojoče zvonove.
Poleg tega nas je tudi duhovno, moralno in kulturno dvigal. Zanimal se je za materialni napredek vaščanov in kako zadovoljen je bil, ko je videl, da res napredujemo. Kdo je prinesel prvo žogo mladini na Jazbine? Bil je g. Martinčič, a je zaradi tega verjetno ostal brez kosila...
Njegovo zemeljsko poslanstvo se je končalo. Naj mu bo jazbinska opoka lahka in naj mil Bog tisočkrat poplača v nebesih, ker mil ljudje niso bili hvaležni na zemlji.
K. H.
■	V Varšavi so se zbrali poljski škofje na svojo 187. konferenco in ob zaključku dali izjavo, v kateri pozivajo oblasti, naj obnovijo prekinjeni dialog z družbenimi silami, »saj si velika večina Poljakov želi sprave«. Škofje so tudi mnenja, da je treba obnoviti delovanje neodvisnega sindikata Solidarnost. Obenem smatrajo za svojo dolžnost, da »se postavijo v obrambo tistih, ki so bili v zadnjih dogodkih pretepeni, ranjeni, moralno ponižani ter zaprti in obsojeni na razne kazni«.
Nova papeževa potovanja
V	nedeljo 26. septembra bo sv. oče obiskal rojstni kraj pok. papeža Pavla VI. Concesio. Ogledal si bo župnijsko cerkev, kjer je bil Pavel VI. krščen, nato še nje-dov dom. Sv. oče bo šel še v Brescio. Prvi obisk je namenjen bolnikom, proti večeru pa bo maševal na prostem.
Kardinal Pappalardo, nadškof v Palermu je sporočil, da bo papež obiskal Sicilijo na nedeljo Kristusa Kralja 21. novembra. Sprva se bo ustavil v dolini Belice, kjer še niso zaceljene rane, ki jih je prizadel potres, nato v Palermu.
Voditelj Palestincev v Rimu
Navzočnost voditelja Palestinske osvobodilne organizacije Jaserja Arafata v Rimu, kjer se je udeležil 69. konference Medparlamentarne unije in na njej govoril, je močno razburkala italijansiko javnost. Mnogi so pritrjevali njegovi prisotnosti, drugi so jo osporavali. Tako so bili zlasti socialdemokrati, republikanec La Malfa in liberalci mnenja, da ni umestno vabiti moža, ki vodi organizacijo, s katero so imeli italijanski teroristi živahne stike in prejemali od nje morilno orožje.
Toda prevladalo je stališče, da je treba podpreti Arafata v njegovi borbi za pravice palestinskega ljudstva. To stališče je izrazil že predsednik republike Pertini, ko je imel otvoritveni govor na omenjeni konferenci. Dejal je: »Palestinci so danes prisiljeni na enako žalostno izgnanstvo kot ga je bil pred stoletji deležen izraelski narod. Palestinci so bili prisiljeni zapustiti domovino svojih očetov in sedaj tavajo po svetu. Naj jih spremlja vsaj naša človeška solidarnost.« Zaželel je, da bi tudi palestinsko ljudstvo dobilo svojo domovino enako kot jo je po drugi svetovni vojni dobilo judovsko. »Na izmučeno področje Bližnjega vzhoda se mora vrniti mir, vi, člani Medparlamentarne unije, pa morate s tem v zvezi dvigniti svoj glas, kajti molk bi pomenil tih pristanek na to, kar se tam dogaja.«
Ko je v sredo 15. septembra Arafat stopil v dvorano italijanske poslanske zbornice, ga je večina zborovalcev toplo pozdravila, medtem ko so izraelski delegati iz protesta zapustili dvorano. Voditelj Palestincev je govoril 20 minut ter dejal, da bodo Palestinci po umiku iz Libanona svoj boj nadaljevali po diplomatsko politični poti. Palestinci hočejo svojo domovino ustvariti v Cisjordaniji in Gazi. Svoj čas so skušali z orožjem dokazati, da je Palestina njihova domovina, sedaj se pa zavzemajo za politično rešitev v okviru načel miroljubnega sožitja. Njegova organizacija sprejema načrt, ki so ga pripravili arabski voditelji v Fesu.
Po govoru je Arafata sprejel Pertini in ga zadržal na zasebnem kosilu, v popoldanskih urah pa se je sestal v Vatikanu s papežem in se z njim pogovarjal brez prič 20 minut. Kot pravi uradno poročilo, je papež izrekel svojo prizadetost ob trpljenju, ki ga mora prestajati palestinsko ljudstvo in izrazil željo, da bi prišlo na Bližnjem vzhodu do pravične in trajne rešitve. Palestincem naj bi se priznala država, Izraelu pa varnost.
Sv. oče je kasneje, ko je govoril 20.000 vernikom na trgu sv. Petra ob splošni avdienci, ki je ob sredah, poudaril, da ima vsak narod pravico do lastne domovine, Jeruzalem pa naj bi postal mesto, kjer naj bi kristjani, muslimani in judje živeli v popolni svobodi in enakosti.
Arafat se je prvi dan svojega bivanja v Rimu sestal tudi z italijanskim zunanjim ministrom Colombom. Ta mu je dejal, da Italija v skladu s sklepi držav Evropske gospodarske skupnosti zaenkrat ne more priznati Palestinske osvobodilne organizacije. To se bo zgodilo šele tedaj, ko bodo Palestinci priznali obstoj izraelske države, pač pa bo Italija podprla palestinsko organizacijo v njenih političnih ciljih.
Tudi drugi dan svojega bivanja je Arafat uporabil za razna srečanja. Na tiskovni konferenci je dejal, da bi morali vojaški oddelki ZDA, Francije in Italije ostati v Bejrutu do 23. septembra, da bi zaščitili palestinske begunce v mestu, pa so se na zahtevo libanonske vlade predčasno vrnili domov. Tako so ostala taborišča Palestincev nezaščitena. Dogodki zadnjih dni so pokazali, kam je to privedlo.
Arafat je nato obiskal rimskega župana, se sestal v senatu s Fanfanijem, nakar je imel še ločene razgovore z delegacijami DC, PCI in treh sindikatov.
■	V Teheranu, Iranski prestolnici, so usmrtili Sadeka Gotbzadeha, enega najtesnejših sodelavcev verskopolitičnega voditelja Homeinija v prvem času po strmoglavljenju iranske monarhije v februarju 1979. Gotbzadeh je bil od decembra 1979 do septembra 1980 zunanji minister nove islamske republike Iran. Prvič je prišel v opreko s Homeinijem, ko se je postavil po robu študentom, ki so se polastili ameriških uslužbencev v veleposlaništvu ZDA in jim je Homeini diskretno dajal prav. Po odstavitvi z mesta zunanjega ministra je živel kot zasebnik, dokler ni bil 10. aprila letos aretiran in obtožen kovanja zarote zoper sedanji režim.
★
Prečudne in skrivne so božje reči, človeku presoditi možno jih ni (škof A. M. Slomšek).
Škof Anton Martin Slomšek je v središče verske obnove po janzenizmu in jožefini-zmu postavil prav družinsko in zakonsko življenje. Doba, v kateri je deloval že kot duhovnik in nato še kot škof je bila pre-kvašena z negativnimi posledicami »pogubnih brezverskih filozofij 18. stoletja«, kot pravi Slomšek sam. »Odpad od Boga je osnovna značilnost našega časa... Verska brezbrižnost je prešla od staršev na otroke, od gospodarjev na posle... Le z novim posvečenjem zakona in družine bomo dosegli versko in moralno obnovo življenja.« To so osrednje misli dveh premišljevanj na duhovnih vajah za duhovnike, ki jih je Slomšek vodil leta 1850 v Št. Andražu.
Problematiko vzgoje zakoncev pa je čutil že mnogo let prej, saj npr. v njegovem pastoralnem dnevniku (25. julija 1829) beremo: »Kako potrebno je poučevati in paziti na zmerno zakonsko življenje, da ne pridejo žalostne posledice na otroke in same zakonce.«
Škof Slomšek pa ni ostal le pri lepih besedah, ampak se je z vsem žarom svoje pastoralne vneme lotil tega velikega in važnega posla. Svoje delo je načrtoval tako, da se je lotil tako priprave mladih na zakon, posebnega vodenja zakoncev in staršev, kot tudi otrok in družine kot celote.
Za mlade je Slomšek pripravil dvojno pripravo na zakon. Že leta 1848 zasledimo načrtovanje daljne priprave na zakon. Zamislil si jo je tako, da je pred mlade postavil štiri dolžnosti. Te so bile dolžnost do Boga ali verska vzgoja mladih; dolžnost do staršev ali spoštovanje staršev, iz katerega naj se mladi učijo biti v daljni bodočnosti pametni starši; dolžnost do samega sebe ali pravo vrednotenje svojega osebnega telesno-duševnega razvoja, da se vzgojijo v zdrave in krepke zakonce; dolžnost do bližnjega in družbe ali vzgoja k evangeljski odgovornosti do bližnjega in družbe, v kateri mlad človek živi in si bo v prihodnosti izbral zakonskega druga.
Posebna priprava na zakon zaročencev pa naj bi po Slomšku obsegala pravo spoznanje zakona, ki nam ga predstavlja na več straneh sv. pismo, praktični nasveti za zaročence ter nasvet zaročencem, naj se na poroko duhovno pripravijo. Najbolje je, ako opravijo posebne duhovne vaje, oblikovane prav zanje.
Zakonci in njihovi medsebojni odnosi ter njihova posebna verska vzgoja je bila ena najpomembnejših točk Slomškovega pastoralnega prizadevanja. Osnovni kamen je v prizadevanju za nenehno medsebojno ljubezen zakoncev po zgledu Kristusa in Cerkve. Ta ljubezen mora biti stalna, delavna in potrpežljiva. Iz nje namreč izvirajo posebne dolžnosti moža do žene in žene do moža. Le krščansko pojmovanje in tudi ravnanje v medsebojnih zakonskih odnosih prinaša nenehno obogatitev zakoncev in s tem srečo med dvema in v družini. Iz take ljubezni se poraja tudi prava zakonska zvestoba, ki ne misli na varanje, je zvesta v vzgoji potomstva in modra v gospodarjenju v družini. Da zakonci vse to zmorejo, morajo črpati moč iz vere. Zanje je Slomšek postavil posebne govore pri ljudskih misijonih, v duhovnih vajah za laike ter pobožne bratovščine, ki naj bi bile stalna verska vzgoja odraslih.
Zakonci kot starši in vzgojitelji svojih otrok so bili za Slomška velika pastoralna skrb. Da bodo z vso skrbjo izpolnjevali svoje vzgojiteljske naloge, naj se starši zavedajo, da so »božji namestniki na zemlji in da morajo vzgajati otroke po božji
volji«. Oni so vrtnarji, ki vzgajajo dreve-sa-otroke, da bodo obrodili dober sad. Starši naj po vzgojnih napotkih škofa Slomška enako skrbijo za otrokov telesni in duhovni razvoj. Duhovni razvoj otroka pa vsebuje moralno in intelektualno vzgojo otroka ter posebno versko vzgojo doma.
Slomšek ne more dovolj poudariti pionirske vloge staršev v verski vzgoji otrok, zato mu je delovanje Cerkve in šole le pomoč staršem v njihovi prvotni nalogi verskih vzgojiteljev. Kot vzgojna sredstva pa Slomšek našteva zgled staršev v vsem dobrem, ki ne sme nikjer manjkati, nato poučevanje, svarjenje, kazen in molitev za otroke. Zelo pomembno pa je tudi versko vzdušje, ki mora biti stalno navzoče v vsakem domu.
Slomšek je zelo rad obiskoval družine. Za to je porabil ves svoj prosti čas. Rad je videl, kje in kako ljudje živijo v družinah, da jim je lažje priskočil na pomoč. Pa tudi sam je posegel v družinsko vzgojo otrok s tem, da je otroke in mladino navajal v zakramentalno življenje. Kot nadaljevanje te vzgoje v cerkvi pri verouku pa je priporočal ter uvajal domače bogoslužje, za kar je pripravil posebne pripomočke.
Iz tega bežnega orisa vsaj malce lahko začutimo, kaj je Slomšku pomenila družina in njeno vzgojno poslanstvo. Lahko tudi trdimo, da je v tem svojem pastoralnem prizadevanju povsem sodoben, saj je osrednja naloga današnje pokoncilske pastorale tudi družina.
JANEZ AMBROŽIČ
■ Po šestih letih se švedski socialdemokrati vračajo na oblast, čeprav ob zunanji podpori komunistov, brez katerih ne bi imeli absolutne večine v parlamentu. Švedski parlament je enodomen (ne pozna senata) in ga izvolijo vsaka tri leta. Ima 349 poslancev. Preteklo nedeljo so socialdemokrati osvojili 166 sedežev (+ 12), njihovi zavezniki komunisti pa 20. Stranke meščanske koalicije, ki so bile do sedaj na vladi, bodo imele skupaj 163 sedežev. Najmočnejša od njih, konservativna stranka, bo zastopana s 86 poslanci (+ 13), stranka centra s 56 (-8) in liberalna z 21. Novo vlado bo sestavil Olof Palme, od leta 1969 nesporni voditelj socialdemokratov.
■ Po srečanju arabskih voditeljev v maroškem mestu Fez ie jordanski kralj Husein poletel v ZDA, kjer ga je sprejel tudi ameriški predsednik Reagan. Znano je, da Reaganov načrt obeta Palestincem samoupravo brez lastne države, vendar v nekakšni povezavi z Jordanijo. Husein je o Reaganovem načrtu dejal, da je »nadvse pozitiven in konstruktiven«, o svoji vlogi pa je dejal, da mu arabski voditelji sicer niso zaupali naloge, da bi se v imenu Palestincev pogajal z Američani, Izraelci in Egipčani, bo pa zavzeto podprl sleherni poskus, da bi se sklenil pravičen in trajen mir na Bližnjem vzhodu.
■ Na dan, ko Judje po vsem svetu praznujejo začetek svojega novega leta — letos je to bilo 17. septembra — so libanonski teroristi izvedli s peklenskim strojem atentat na vozilo izraelskega diplomata v Parizu in ga hudo ranili. Hude poškodbe je dobilo še 5 oseb, 40 dijakov bližnjega liceja, ki so pravkar zapuščali šolsko poslopje pa je bilo lažje ranjenih. Francoski ministrski predsednik je v zvezi z atentatom dejal, da obstajajo sile, ki nasprotujejo francosikemu vplivu v Libanonu, gojijo antisemitizem in se zaganjajo v francosko judovsko skupnost, ki je najpomembnejša v Evropi.
Cerkvica Marije Pomagaj na Jazbinah, življenjsko delo pok. g. Albina Martinčiča
Veličastni Slomškovi dnevi v Mariboru
Škof Bellomi slovenskim višješolcem ob začetku šolskega leta
1. Vsak začetek vzbuja upanje
za bodočnost
Začenjate novo šolsko leto. Začenjate novo življenjsko delo, ki ga označujejo solidarnost, služba in avtentična človekova rast. Ravnatelji, profesorji, dijaki in dijakinje, šolsko osebje, šolski sveti in družine združujejo vse svoje moči, da bi lahko nadaljevali začeto, dolgo in strmo pot ter tako dosegli vzvišeni in zaželeni cilj.
Sola, kakor sploh vsak človeški ustroj, ki stremi v bodočnost, je za nas obljuba in upanje; pomeni pa tudi tveganje in trud. To velja posebno tedaj, ko gre za oblikovanje človeške osebnosti: šola pa ima prav to nalogo.
Vse to nam daje dovolj razlogov, da se zatečemo k molitvi. Preveč bi bili zaverovani sami vase, če bi si domišljali, da lahko naredimo vse sami. Zavedajmo se, da imamo Boga z nami in za nas. Zanj smo otroci in prijatelji. Želi zato poslušati in sprejeti naše prošnje.
Recimo mu z otroško zaitpljivostjo, da potrebujemo njega, njegovo luč in dobroto; da bi se razumeli med seboj, se radi imeli in si medsebojno pomagali.
Predvsem ga prosimo, naj pomaga, da bomo znali uporabiti šolo za uresničitev njegovega načrta, ki hoče osvoboditev, rešitev in popolno rast nas samih, naše družbe in vsega človeštva.
2. Poklicani smo v svobodo
Najvišja norma, ki nam jo nakazuje božja beseda in ki mora voditi delo v šoli, je človekovo dostojanstvo. Vera, ki ima svojo podlago v s\>etem pismu, določa obseg tega dostojanstva, ko pravi, da je Bog človeka ustvaril po svoji podobi in sličnosti. Človekova odlika, ki najbolj izrazito kaže to bogopodobnost, je svoboda.
In kaj naj dela šola? Pomaga naj učencem z vsemi sredstvi, ki jih ima na razpolago, da bi spoznali in živeli božji klic k svobodi. Vsi vemo — in mladi danes to živo občutijo —, da svoboda ni samo neodvisnost od zunanjih postavkov. Ta se kaze predvsem v bolečem, a navdušenem odkrivanju tistega dobrega, za kar se je treba odločiti.
Znano vam je, da danes rabimo veliko besed, ki imajo vse globok pomen. Te so: pravičnost, mir, ljubez.en, lepota, življetije, resnica. In te nam razodevajo, kaj je dobro za človekovo svobodo. Nakazujejo nam v vsej jasnosti prave človeške vrednote, za katere se mora šola zavzeti. Saj je šola edinstven kraj, ki posreduje življenjsko modrost; je dragocen ambient za iskanje
V javnosti je pogosto slišati pritožbo o manipuliranju s poročili v sredstvih javnega obveščanja. Manipuliranje je tuja beseda, pomeni pa izrabijanje neke stvari v lastno korist. V našem primeru izrabljanja poročil o resničnih dogodkih, vendar prikrojenih v lastno korist in ne v korist resnice.
Takšen primer sem zasledil v našem dnevnem časopisju v zvezi z nesrečo, ki se je to poletje pripetila na Mangartu župniku iz Nove Gorice g. Gašperju Rudolfu. O tej nesreči je poročal tudi »Katol. glas«. Sedaj pa so časopisi v Sloveniji in pri nas »Primorski dnevnik« objavili vest, da je župnik v Novi Gorici prijavljen javnemu tožilstvu (PDk 24. sept. 1982).
V Italiji je po vseh sodnih dvoranah zapisano: Pravica je enaka za vse. če velja to tudi v FLR Jugoslaviji, potem je pač tako, da je javni tožilec prijavil tudi novogoriškega župnika. Vendar, kar mi ne gre, je poročanje o tem dogodku v slovenskih dnevnikih. Poudarek je namreč na besedi »Župnik«, ki stoji že v naslovu, dočim ob sličnih dogodkih, ki niso redki, rabijo le ime. Druga stvar je že nekaka obsodba g. Gašperja, ki je osumljen kaznivega dejanja zoper splošno varnost, ker je peljal 19 otrok na Mangart, ker niso imeli dovolj hrane ker je enemu spodrsnilo. Osumljen je krivde celo zato, ker je šel hitro iskat pomoči in pustil otroke v varstvu medicinske sestre. Sumov krivde je cela veriga.
Kako drugače bi se ravnalo, če bi namesto g. župnika bil na njegovem mestu kak drug vzgojitelj. Naj navedem primer.
Približno v istem času kot nesreča na Mangartu se je nekaj sličnega zgodilo na slovenski obali. Tam se je kopala skupina 160 otrok iz notranjosti Slovenije. Nadziralo jih je 16 spremljevalk-vzgojiteljic. Med
kopanjem je neki otrok utonil, toda vzgojiteljice so se tega zavedele šele zvečer, ko je ostal v avtobusu njegov sedež pra-
in poglabljanje resnice; je kakor preizkušena telovadnica, v kateri se razvija odprt in spoštljiv dialog ter ustvarja prijateljska in bratska solidarnost. To služi osebnemu zorenju dijakov in dijakinj.
3.	Ne samo od kruha
Gospodova beseda skušnjavcu: »Človek ne živi samo od kruha« sega v najbolj intimno človeško izkustvo. Vi, dragi mladi prijatelji, doživljate z močnim občutkom to izkustvo, ki vam večkrat povzroča motnje, krize in trpljenje; živo namreč spoznavate, da je mnogo stvari, ki vas ne zadovoljijo v življenju in ne morejo napolniti globoke in težko odstranljive praznine, ki jo imate v svojem srcu.
Na svoji lastni koži dobro občutite, kako vse dobrine, ki si jih more ustvariti človekova pridnost ali si jih more prisvojiti njegova vztrajna iznajdljivost, ne zadoščajo za utešitev vaše želje po sreči.
Ali naj bo zaradi tega človek vedno obsojen na Tantalovo muko? Žal je to usoda človeka, ki nima vere; tistega, ki se Vklepa v meje, ki jih postavljajo stvari, zemlja, zgodovina našega sveta; tistega, ki sam sebe veže na samozadostnost, ki je nima, in se zato tako ponižuje, da prosi pri družbi in pri drugih za tisto pomoč, ki je ne morejo dati.
Samo religiozna vera pretrga prekleto verigo napuha, ki človeka potiska v osamelost in obup. Vera nam posreduje skrivnostno hrano, ki uteši srce, a ki jo moramo prejeti samo kot dar. Sezimo po njej ob njenem viru in jo sprejmimo ponižno in veselo. Edino Kristus ve, kaj je v človeku. Zato pravi, da človek »ne živi samo od kruha« in dodaja »ampak od vsake božje besede«.
Poučevanje verouka v šoli ima prav ta namen: lomiti kruh tiste besede, ki prihaja od Boga kot razodeta resnica. Na ta način dobijo pravi odgovor vsa tista življenjska vprašanja, ki jih šola pomaga odkriti v globini duše in jih zastaviti z jasno zavestjo.
To so razlogi, zakaj se ob začetku šolskega leta zatekamo k Bogu s skupno in občuteno molitvijo. Prosimo Boga, naj nam odpre srce, da bomo zaupljivo poslušali njegovo besedo; da bomo odkrili, kar je dobro za nas in za človeštvo; da bomo utrdili voljo, ki bo znala žrtvovati vso ljubezen, ki jo zmore in vso največjo ljubezen, ki nam jo stalno daje Sv. Duh.
Za vse te cilje, načrte in sklepe, najbolj pa za skupne obveznosti vaših šot vam izrekam svoja iskrena voščila in prosim od Boga blagodejni blagoslov.
zen. Pogreb je bil prav na tiho in oblasti so poslale na pogreb dva venca. In zadeva je bila zaključena.
Nekaj podobnega se je pripetilo lansko leto pod Krnom. Skupina tabornikov se je vračala s Krna v dolino. Spuščali so se po drči. V splošnem prerivanju je eden tabornikov nesrečno padel ter se ubil. Ali ste kdaj brali imena spremljevalcev teh otrok? Jaz jih nisem.
Nesreča nikoli ne spi. Toda zakaj razpihovati preko mere, če se nesreča pripeti župniku? Zato pač, ker je župnik. Duhovnika pa očrnimo, kar je le mogoče. Tako so delali stari liberalci. Čudimo se, da sedaj nekateri hodijo po isti poti.
Podeželski župnik
Ljubljanski nadškof na »Katoliškem dnevu« v Nemčiji
V nedeljo 5. septembra se je na stadionu v Diisseldorfu v Nemčiji s slovesno službo božjo končal 87. shod nemških katoličanov »Katholikentag 82«. Vseh prireditev se je v petih dneh shoda udeležilo več stotisoč ljudi. Posebno razveseljivo je dejstvo, da je bilo kar dve tretjini mladih. Velikanska prireditev ni pritegnila le nemških katoličanov, temveč tudi evangeličane in drugoverce ter delavce na začasnem delu v ZR Nemčiji, mod temi tudi Slovence.
V središču pozornosti so bile zlasti teme: mir, razorožitev, brezposelnost, razmerje do gostujočih delavcev, pozornost do starejših oseb in seveda verska vprašanja.
Na shodu je aktivno sodeloval tudi ljubljanski nadškof Šuštar, ki je nastopil z govorom »Graditi mostove - ustvarjati edinost«. Nadškof se je srečal tudi s Slovenci, ki jih je prišlo 300, in se udeležil maše zadušnice za pokojnim izseljenskim duhovnikom Ivanom Ifkom, ki so ga pokopali v Essenu 1. septembra.
Slovensko ljudstvo je ob Slomškovih dnevih, ki so bili v zvezi s 120-letnico škofove smrti od 16. do 19. septembra v Mariboru znova dokazalo, da zna častiti svoje velike može in da ceni njihove zlate nauke in dragocena izročila. Dnevi so izzveneli v eno samo veliko prošnjo: »Gospod, povzdigni svojega zvestega služabnika do časti oltarja!«
Slomškovi dnevi so se pričeli v četrtek 16. septembra ob 19. uri s predavanjem mariborskega škofa Franca Krambergerja o Slomškovi svetosti. Sledile so recitacije rz Slomškovih del, sodeloval pa je mešani pevski zbor iz mariborske stolne župnije.
V	petek 17. septembra je prof. Jože Mlinarič govoril o Slomšku v njegovem času, prof. P. Ramovš pa je nato izvedel orgelski koncert.
Slomškove proslave na Tržaškem
24. septembra je poteklo 120 let, odkar je umrl Anton Martin Slomšek (1862). 26. novembra pa bo poteklo 182 let odkar je zagledal luč sveta na Slomu v župniji Ponikva. Preteklo nedeljo se je zaključila proslava v Mariboru, o kateri poročamo na drugem mestu. V ponedeljek 20. septembra pa se je začel simpozij v Rimu in sicer v Sloveniku. Udeležujejo se ga strokovnjaki, da osvetlijo svetniško podobo škofa Slomška. Tržaški radio je zelo lepo poročal o tem simpoziju, ki ima velik pomen za Slomškovo proslavitev.
Na Tržaškem pa pripravlja dostojno proslavo tega svetniškega kandidata »Slomškov dom« v Bazovici, ki bo 17. oktobra ob 16. uri. Učiteljišče »A. M. Slomšek« bo priredilo akademijo 18. oktobra. Iz rojan-ske cerkve pa bodo lahko vsi slišali mariborskega škofa Franca Krambergerja pri nedeljski maši 17. oktobra ob 9. uri. Društvo slov. izobražencev v Trstu bo priredilo Slomškov večer 18. oktobra. Tudi v oddaji »Vera in naš čas« se bo oglasil veliki poznavalec Slomška sedanji mariborski škof. Tržaški radio pa bo gotovo sproti poročal o teh proslavah, ki imajo namen, da ponesejo med naše primorsko ljudstvo vedno večje spoznavanje in zaupanje v svetniškega škofa Slomška. Molimo za dober uspeh proslave!
Šolska imenovanja
Dosedanji ravnatelj učiteljišča »A.M. Slomšek« v Trstu prof. Egidij Košuta je bil imenovan za deželnega svetovalca (nadzornika) za leposlovne predmete na slovenskih višjih šolah. Njegovo mesto na učiteljišču je prevzela prof. ElVi Miklavec Slokar.
Didaktični ravnatelj Egidij Strnad je stopil v pokoj. Tako imata sedaj v svojih rokah vseh pet didaktičnih ravnateljstev le dva ravnatelja (Škrinjar v Dolini in Križmanova na Opčinah), ki morata skrbeti za osnovne šole in za otroške vrtce.
Šola na Tržaškem
Z običajnimi šolskimi mašami se je v sredo 15. septembra začelo novo šolsko leto. Mašo za višje srednje šole je imel škof Bellomi, ki je v daljšem govoru opozoril dijake in vzgojitelje na dolžnosti, k'i jih prinaša novo šolsko leto. Po maši se je škof na šoli srečal s profesorji liceja »F. Prešeren« in zavoda »Žiga Zois«.
Kakor vsako leto se tudi letos šole borijo z raznimi problemi. Povedati pa je treba, da število učencev in dijakov na naših šolah ni padlo, ampak se je za par enot celo povečalo. Ali naj nas ta ugotovitev navdaja z optimizmom?
Lanii je bilo na vseh šolah 2.947 dijakov in učencev, letos pa 2.969 (osnovne 1.267, srednje 887, višje 815). Za vrtce bo od 20 do 30 otrok manj. Zanimivo je, da v Nabrežini ni bilo nobenega vpisa za prvi razred. V italijanskih šolah bo letos v prvih razredih 261 otrok manj.
Podlonjer
Prosvetni društvi Škamperle in Union sta pripravili v Ljudskem domu v nedeljo
19.	septembra »Praznik mandrjerjev« in hoteli s to prireditvijo obuditi stare običaje prebivalcev tega kraja ter poživiti slovensko narodno zavest, ki je že precej opešala.
Na nedeljski prireditvi sta nastopila openski glasbeni ansambel »Galebi« in mladinska folklorna skupina PD Tabor od istotam, ki je izvajala narodne plese. Domačini pa so obiskovalcem nudili svoje domače posebnosti kot so štruklji, jota in
V	sotobo 18. septembra je imel predavanje pisatelj Alojz Rebula, ki je osvetlil Slomškovo duhovnost. Tržaški in goriški člani Apostolstva sv. Cirila in Metoda so prišli še pravočasno, da so mogli prisostvovati predavanju svojega uglednega rojaka, nakar je nastopil komorni zbor »A. Foerster« iz Ljubljane. Tržačani in Goričani so med potjo pred prihodom v Maribor obiskali še Celje, kjer je Slomšek ustanovil bratovščino ACM, njegovo rojstno hišo na Slomu in župnijsko cerkev na Ponikvah, kjer je bil krščen. Pobudnik tega potovanja je bil dr. Angel Kosmač, znani pobomik ciril-metodijske ideje.
Mariborska stolnica se je za to priložnost predstavila v vsem svojem sijaju. Svetlo preslikana notranjost s temnejše začrtanimi gotskimi oboki, s šopki cvetja,
vampi ter domače vino. Domenili so se tudi, da bosta društvi dali pobudo za tečaj izdelovanja narodnih noš, po katerih so nekdaj slovele svetoivanske in podlo-njerske žene daleč naokrog. Na prireditvi so tudi zbirali podpise za vrnitev bivšega Narodnega doma pri Sv. Ivanu v slovenske roke.
Boljunec
Dan kmetijstva. Organizirala ga je občina Dolina, izpeljali pa so ga požrtvovalni občani. V nedeljo 19. septembra zjutraj so okoliški živinorejci pripeljali na dvorišče pred gledališčem 43 odbranih primerkov živine, ki je bila razdeljena v štiri kategorije. Podeljevanja nagrad (pokali, plakete, hranilne knjižice in nakazila za krmila) so bila izvršena na popoldanski prireditvi. Na njej je za veselo razpoloženje igrala godba »Breg« dz Doline. Poskrbljeno je bilo tudi za strokovno predavanje, ki ga je podal o živinoreji dr. Mario Gregorič, ravnatelj Združenja rejcev za tržaško pokrajino. Popoldanskega dela praznika so se udeležili mnogi ugledni gostje kot predsednik deželnega sveta CoUi, pokrajinski odbornik za kmetijstvo Marčelo Cok, novi jugoslovanski konzul v Trstu Drago Mirošič in še mnogi drugi.
Repentabor
V	nedeljo 19. septembra sta bili na tem slikovitem griču kar dve kulturni prireditvi: dopoldne slikarski »ex tempore«, popoldne pa koncert klasične glasbe.
Slikarsko tekmovanje je organiziral Krožek absolventov slovenske trgovske akademije (KASTA) in se je nanj prijavilo 52 odraslih in 38 šolarjev. Večina si je izbrala motive iz narave. Iz predloženih del je prejel prvo priznanje Deziderij Švara, drugo Robert Kocman, tretjo Demetrij Cej. Bili so nagrajeni tudi šolarji, ki so prejeli ustrezna darila.
Reka si je izbrala drugo strugo
Kraška reka Reka, ki izvira blizu Ilirske Bistrice na Notranjskem v Sloveniji in prihaja na svetlo kot ponikalnica pri Štivanu pod imenom Timava, ne teče več skozi slovite Škocjanske jame pri Divači. Te dni si je pri kraju Gornje Vreme izbrala novo pot. Odprlo se je novo deset metrov široko žrelo in voda se sedaj vanj spušča ter teče po nižji podzemski poti kot doslej. S tem se tudi izogne Škocjanskim jamam, ki so ostale brez bobnečih slapov. V njih je videti le mlakuže vode. Strokovnjaki menijo, da se zaradi tega spodnji tok Reke ne bo spremenil. To je važno za okoliške kraje, ki iz Timave črpajo vodo za svoje potrebe.
Kvatmica na Mirenskem Gradu
Tudi toplo vreme je letos pomagalo, da je vsakoletna »kvatmica« na Mirenskem Gradu najlepše potekala. V soboto in v nedeljo popoldne je bilo veliko romarjev na Gradu pri vseh mašah. Posebno dosti se jih je natrlo v nedeljo ob 16. uri, ko je bila tam zadnja maša. Somaševali so novomašrrik iz Argentine g. Barle in dva misijonarja z Madagaskarja, Ivan štanta in Rok Gajšek. Oba sta prišla domov na počitnice in se bosta še ta teden vrnila na Madagaskar, da nadaljujeta svoje misijonsko delo. Ob koncu maše se je g. štanta zahvalil vsem in voščil: Nasvidenje čez štiri leta! Tudi obema misijonarjema vračamo voščila in tudi novemu mašniku g. Barletu želimo, da bi v Argentini lepo duše pasel in molil tudi za nas zamejce, da bi dobili nove mašnike.
ki so viseli od stropa ter krasili stene in prezbiterij z zlatim oltarjem, pred katerim so bili razvrščeni pevci in pevke v dolgih oblekah, vse je nudilo tolikšno lepoto in ubranost, da je prisotne kar očaralo. Koncert komornega zbora »A. Foerster« iz Ljubljane je bil na izredni višini. Zbor je vodil prof. Jože Trošt.
Glavna slovesnost je bila v nedeljo popoldne. Udeleženci so prišli od vseh strani. že dve uri pred pričetkom je bila mariborska stalnica polno zasedena, a še so prihajali novi in novi. Ob 15. uri je bilo molitveno srečanje ob Slomškovem grobu. Zastopniki tržaškega in goriškega ACM so izrekli svoje pozdrave in položili na Slomškov grob lovorjev venec.
Mogočno je zadonela Handlova Aleluja mešanega zbora »Sv. Viktorin« iz Ptuja in mešanega stolne župnije iz Maribora ob spremljavi orkestra, ko si je skozi množico utiral pot sprevod v bele albe odetih 145 duhovnikov. Za njimi so šle narodne noše in nato najvišji cerkveni dostojanstveniki, mariborski škof Franc Kramberger, ljubljanski metropolit Alojzij Šuštar, beograjski nadškof Alojzij Turk, ljubljanski pomožni škof Stanislav Lenič, koprski škof Janez Jenko, stiški opat Nadrah, zastopnika graške škofije in pravoslavne Cerkve. Krščansko usmerjene koroške Slovence je zastopal dr. Valentin Inzko.
Uvod v bogoslužje je imel dr. Franc Kramberger, ki je pozdravil vse škofe, zastopnike oblasti in ljudstvo ter poudaril pomembnost slovesnosti. Petje zbora in orkestra se je prepletalo z ljudskim petjem. Slišali smo Kyrie in Glorio Dvorakove maše, Kimovčevo Ti si Peter skala, Čajkovskega Jako da Carja. Po pridigi mariborskega škofa so bile prošnje, ki so jih izrekli predstavniki slovenskih pokrajin. Veličasten je bil Sanctus zbora in orkestra. Sv. obhajilo so delili po cerkvi slovenski škofje 'in drugi številni duhovniki. Ogromno ljudstva je bilo tudi na trgu pred cerkvijo, ki so po zvočniku sledili cerkvenemu obredu. Zbor je zapel še Mozartov Ave venim, nakar je sledila zahvalna pesem.
A cerkvena slovesnost s tem še ni bila končana. Po blagoslovu škofov so sledile še recitacije iz Slomškovih del, ki so jih podali člani Narodnega gledališča in govor prof. Mirka Mahniča, ki je prikazal bogastvo Slomškove pisane besede. Vso slovesnost je zaključila pesem Marija skoz življenje.
Ljudje so vztrajali v cerkvi prav do konca, polnih pet ur. Ko so zapuščali cerkev, so bile na nebu že zvezde. Premnoge je še čakala dolga pot do doma. Morda je bila tista do Trsta in Gorice od vseh najdaljša, a nikomur od prisotnih ni bilo žal, da jo je naredil.
Z. P.
Papeževa beseda slov. dijakom
Med množico romarjev, ki se je v sredo 14. julija zbrala na trgu sv. Petra v Rimu k tedenskemu srečanju s papežem, so bile tudi tri slovenske skupine: verniki iz župnije Braslovče, člani Katoliške mladine iz Železne Kaple na Koroškem ter zastopstvo dijakov Slovenske gimnazije 'iz Celovca. Janez Pavel II. je slovenske romarje pozdravil v našem materinem jeziku.
Navajamo njegove besede dijakom, da bi jih mladi ob začetku novega šolskega leta sprejeli kot osebno spodbudo: »Dijakom še posebej priporočam, naj skrbno izrabijo čas, namenjen kulturnemu izoblikovanju in duhovni zoritvi, da jih prevzem odgovornosti v Cerkvi in družbi — ko bo čas za to — ne najde nepripravljene.«
Iz Slovenije
Nova verska knjiga
Mohorjeva družba v Celju je izdala knjigo »Uvod v sveto pismo nove zaveze«. To je najobsežnejša knjiga z versko vsebino, ki je izšla po vojni v Sloveniji. Ima namreč 940 strani.
Smrt slovenskega jezuita
Po enotedenskem bivanju v Sloveniji je po dolgi in hudi bolezni umrl 11. sem-tembra jezuit p. Janez Sodja. Pokopali so ga v Bohinjski Bistrici. Star je bil 58 let.
Pater Sodja je dolgo let živel v Miinch-nu in skrbel za katoliške Ruse. Ker mu pa ta skrb ni vzela veliko časa, je rad pomagal v dušnem pastirstvu za slovenske izseljence. Zlasti je omembe vredno delo, ki ga je opravil v Berlinu in na Švedskem. In to dobrih 15 let. Naj v miru počiva!
Slovenci v Nemčiji so tako v dveh tednih 'izgubili dva dušna pastirja.
Manipulacija poročil
tržaške novice
Duhovniška imenovanja v goriški nadškofiji
Z dekretom kapitularnega vikarja msgr. L. Ristdtsa so prejeli nova imenovanja: Paolo Bonetti, do sedaj vikar v stolnici gre za kaplana v Cervinjan; Giampietro Facchinatti gre iz Devinščine za kaplana v Krmin; Hilarij Brezigar se je odpovedal župniji Mariano ter je bil imenovan za stolnega vikarja, bo pa za kaplana v bolnišnici Usmiljenih bratov v ul. D,iaz; dr. Anton Rustja, novomašnik, bo za pomočnika žuipniku v Podgori ter pri upravi škofijskega semenišča; Attilio Della Mora pride iz Vermegliana za stolnega župnika v Gorico; Luigi Olivo je imenovan za župnika v Dolenjah; Bruno Vittor, do sedaj župnik pri Sv. Ignaciju odhaja za župnika v Mariano; nasledil ga bo Silvano Cocolin; Ugo Basliani, ikaplan v Krminu bo za župnika v Borgo S. Mauro (Sesljan).
Imenovana sta tudi dva nova kanonika stolnega kapitlja in sicer msgr. dr. Giuseppe Chinchella, do sedaj župnik v Gradiški ter dr. Aurelio Pucchio, do sedaj župnik v Villaggio del Pescatore pri Devinu.
Kaj bo s slovenskimi sekcijami na zavodu ITI ?
Slovenska javnost je bila seznanjena, da je v teku akcija, da se na Industrijskem tehničnem zavodu ali ITI začne s slovenskimi sekcijami. Prvi razred naj bi se odprl že letos. Zato je tudi že bilo vpisovanje; vpisalo se je osem dijakov. Toda do odprtja razreda ni prišlo.
Slovenska javnost se sedaj vprašuje, zakaj. Saj so bili dani vsi pogoji. Izgovor, da se je vpisalo premalo študentov, ne drži. Saj imajo drugod razrede s še manjšim številom dijakov. V Parmi npr. je zavod IPSOS, ki ima razne eksperimentalne tečaje. V enem teh tečajev sta v razredu dva dijaka Celotni zavod šteje 320 dijakov in ima 59 profesorjev. Na enega profesorja pride 5,5 dijaka. Torej število vpisanih ni ovira. Ovire so drugod in sicer na pokrajinski upravi, ki mora skrbeti za tehnične zavode. V Gorici se zdi, da vsaj pri večini odbornikov ni posluha za slovenske šole.
Praznik krvodajalcev v Gabrjah
Ze petič od ustanovitve odseka prostovoljnih krvodajalcev leta 1977 v Sovodnjah se je letos vršil praznik tega odseka, to pot v nedeljo 12. septembra v Gabrjah, s čimer se je zaključil prvi krog na območju sovodenjske občine, ki jo sestavlja pet vasi: Sovodnje, Vrh, Peč, Rupa, Gabrje.
Ti prazniki se vedno pričenjajo s sv. mašo. Tudi letos je bilo tako. Ob tej priložnosti se je sv. maša darovala za dva umrla člana odseka: Ivota Tomažiča iz Rupe in Borisa Černiča iz Gabrij. Domači župnik, ki je sv. mašo opravil, je v pridigi omenil pomen krvi za človeka in kako je tudi Kristus povezal svojo kri z našim odrešenjem. Vsak krvodajalec je v nekem smislu drugi Kristus, saj s svojo krvjo rešuje življenje bližnjega.
Praznika v Gabrjah so se udeležile vse sekcije goriškega združenja ter predstavniki doberdobske občine. Prisotna je bila tudi delegacija Rdečega križa iz občine Škofja Loka. Po verskem obredu, pri katerem je pel otroški zbor pod vodstvom organista Janeza Pavletiča, so se krvodajalci zbrali ob vodnjaku v Zgornjih Gabrjah, odkoder so ob spremstvu godbe na pihala iz Vileša krenili k spomeniku padlim, kjer je bilo polaganje vencev, predsednik odseka Branko Černič pa je vse navzoče pozval k enominutnemu molku.
Temu je na dvorišču društva »Skala« sledil kulturni program, na katerem je nastopil otroški zbor tega društva (vodi ga Antek Klančič iz Mirna) in zapel štiri pesmi, priložnostno pesem, ki jo je sestavil domačin Franjo Rojec pa je recitirala Alenka Florenin iz Sovodenj. Predsednik odseka B. Čemic je pozdravil prisotne, posebej se je zahvalil gostom iz Škofje Loke, ki nobeno leto ne umanjkajo. Tajnica Marinka Batič je v poročilu o delovanju društva omenila pomanjkanje sedeža in se zahvalila društvu »Skala« za nudeni prostor ob prazniku. Število članov raste, zlasti se pridružujejo mladi. Pet krvodajalcev je prejelo priznanje za desetkratno darovanje krvi.
K besedi se je oglasila tudi predstavnica Rdečega križa iz Škofje Loke Olga Bandelj ter poudarila misel, da poleg pobratenja obeh občin veže obe skupnosti še ta človečanska akcija darovanja krvi, ki je tudi moderna tehnika ne more nado-
stiti. Odseku je v spomin podarila iz čipk izdelano stensko sliko.
Sledila je zakuska za člane in goste, pn kateri je godba zaigrala nekaj komadov. Odbor odseka je na koncu z zadovoljstvom ugotovil, da je praznik uspel, saj se ga je udeležilo veliko ljudi. - Remo Devetak
Sovodnje
Seja odseka krvodajalcev. Bila je v petek 17. septembra v gostilni pri Mirotu in na programu so bile važne točke. Žal pa udeležba ni bila zadovoljiva.
Seje se je udeležil tudi dr. Cattapano, ki je odgovoren za transfuzijski center v Gorici. Poročal je o novem načinu zdravljenja, ki ga pričenjajo uvajati v goriški bolnišnici. Dobili so nov aparat, ki iz krvi odvzame samo tisto vrsto krvnih telesc (človek jih ima tri vrste), ki jih potrebujejo za zdravljenje. Omenil je tudi, da ustroj bolnišnic v naši pokrajini ne ustreza celotni oskrbi posameznih bolnikov.
Po poročilu Marinke Batič o delovanju odseka je pogovor stekel o programu za prihodnje leto. S pohodi krvodajalcev naj se nadaljuje, ker ne bi bilo prav, da bi prišlo do prekinitve podeljevanja plaket, ki imajo vsaka svojo letnico. Družabni večer naj bi bil letos v gostilni Devetak na Vrhu. Ob tej priložnosti naj bi z žrebom razdelili darila, ki so ostala od letošnjega nameravanega pohoda, ki pa se zaradi slabega vremena ni izvršil. Predavanja (o alkoholu, kajenju in še drugo) naj bi bila v januarju. Poskrbeti bo treba za boljšo udeležbo, kajti tista ob predavanjih o preventivnem zdravljenju ledvic in presajanju organov je bila vse prej kot zadovoljiva. Ob tem je nekdo predlagal, naj bi se mislilo na morebitno ustanovitev odseka prostovoljnih darovalcev organov v Sovodnjah. Tudi bi bilo prav, da se ustanovi odsek krvodajalcev v Števerjanu.
Večji del seje je bil posvečen žgočemu problemu sedeža odseka. Tajnica je prisotne seznanila z odgovori na prošnje, ki jih je odsek s tem v zvezi poslal na sovo-denjsko občinsko upravo in na razna društva. Vsi so bili mnenja, da se s tem ne more čakati v nedogled. Poverili so nekaj članov, naj si ogledajo neko stavbo v Gabrjah, ki bi bila morda primerna za sedež odseka. - Remo Devetak
Doberdob
Nov grob. V petek 17. septembra se je v Doberdobu zbrala velikanska množica kot jo je videti le za redke priložnosti. Ne samo iz Doberdoba in Poljan, pač pa tudi iz vseh okoliških vasi in celo iz Laškega. Pokopali smo Angelo Cotič por. Devetta s Poljan. Rojena je bila leta 1940 na Vrhu in se je pred dobrimi 20 leti poročila na Poljane z Mirom Devetta p. d. Palirjevim in si tam postavila ličen dom. V zakonu sta se jima rodila dva sina; najmlajši ima šele devet let. Pred petimi leti se je je lotila zavratna bolezen. Kljub hjeni trdoživosti in vsemu prizadevanju zdravnikov je po dolgem trpljenju v sredo opoldne, na god Marije sedem žalosti ugasnilo njeno še mlado življenje. Zapustila je v veliki žalosti moža in oba sina. Malemu Aleksandru izrekajo iskreno sožalje njegova učiteljica, vsi sošolci in sošolke ter njihovi starši.
Pismo staršem
Tudi v Gorici deluje skavtska organizacija, ki združuje veliko število otrok in mladih. V Gorici se zbirajo v Katoliškem domu otroci, stari od 8 do 10 let in tvorijo prvo stopnjo skavtske organizacije. Zbirajo se enkrat tedensko in sicer ob sobotah ob 15. uri. Imajo svoje voditelje, pa tudi duhovnega vodjo, ki je v Gorici duhovnik Stanko Jericijo.
Na sestankih otroci poslušajo poučne in zanimive zgodbe, se pripravljajo na sprejem v starejšo vejo, veliko se igrajo in zabavajo. Občasno prirejamo zanje izleta (npr. na sneg, srečanja z drugimi volčiči in vevericami...)
Veseli bomo, če boste svetovali in dovolili vašemu otroku, da se nam pridruži: voditelji in drugi otroci ga bomo radi sprejeli.
Letošnji sestanki se bodo začeli v soboto 25. septembra ob 15. uri v Katoliškem domu.
le naslednji dan, v nedeljo 26. septembra pa bomo imeli celodnevno srečanje s tržaškimi volčiči in vevericami v Zavodu sv. Družine. Začetek ob 8. uri.
V	upanju, da bo tudi vaš otrok kmalu član naše skavtske organizacije, vas prisrčno pozdravljamo.
Slovenski goriški skavti
Števerjan
Občinska uprava v Števerjanu je prejela obvestilo od dežele, da ji je ta nakazala
280.927.000	lir za dograditev osnovne šole s celodnevnim poukom. S tem denarjem bodo namreč dokončana zunanja dela, tj. oprema in vse, kar je še bilo potrebno. Tako bomo imeli v Števerjanu najmodernejšo in najlepšo osnovno šolo od vseh slovenskih v Italiji. Tudi to potrjuje pravilnost politike Slovenske skupnosti in daje čast števerjanskim občinskim upraviteljem, ki so bili izvoljeni na tej listi.
OBVESTILA
Povratek na sončno uro. V noči od sobote 25. na nedeljo 26. septembra bo o polnoči zopet pričel veljati sončni čas, zato bo treba kazalce premakniti za 60 minut nazaj. Isto bodo storile tudi vse sosednje države razen Jugoslavije, ki je tudi letos ostala pri sončni uri. Ta ura se bo prihodnje leto znova spremenila zadnjo nedeljo v marcu.
PD »Štandrež« vabi člane in somišljenike na redni občni zbor, ki bo v sredo 29. septembra ob 20.30 v mali dvorani prosvetnega doma »Anton Gregorčič« v Štandrežu.
Pevski zbor »Lojze Bratuž« obvešča pevce, da se bodo pevske vaje pričele v petek 24. septembra ob 20.30 v mali dvo-rani Katoliškega doma.
Predavanje o Krasu. V soboto 25. sept. bo predvajan v stranskem prostoru cerkve sv. Lovrenca v Ronkah ob 17.30 film »Kamen, živa zgodovina Krasa«, ki ga bosta razlagala prof. Franka Kojanec in prof. Zvonko Legiša. Prof. Legiša nam bo prikazal tudi diapozitive o kraških značilnostih.
Slov. zamejska skavtska organizacija -
vodstvo veje volčičev in veveric Trst vabi v nedeljo 26. septembra vse svoje najmlajše člane v Gorico na skavtsko srečanje z goriškimi volčiči in vevericami. V Gorico odpotujemo z vlakom s tržaške železniške postaje ob 7,10 in se vrnemo ob 17,45.
V	Kulturnem domu v Trstu uprizori SSG v soboto 25. decembra ob 20. uri dramo F. Garcia Lorca »Krvava svatba«.
SSG iz Trsta nastopi z enodejanko Daniela L. Coburna »Partija remija« na sledečih krajih: v četrtek 23. sept. ob 20.30 v prosvetnem domu »A. Sirk« v Sv. Križu; v torek 28. sept. ob 20.30 v prosvetni dvorani »Igo Gruden« v Nabrežini; v sredo 29. sept. ob 20. uri v Domu Jakoba Ukmarja v Skednju.
DAROVI
Za Katoliški glas: Vinko Levstik ob poroki hčerke z dr. Edijem Križmanom 100.000; Janez Grum, ZDA 24.000; Marija Antonič, Devin 11.000 lir.
Za Katoliški dom: A. V. 50.000; N. N. 40.000; Marijina družba 40.000 lir.
M. Ž., Gorica: za Katoliški glas in za Katoliški dom po 50.000 Ur.
V	spomin nepozabnega Mira, očeta Pepeta Sirka svojci ob 14. obletnici smrti za Katol. glas, za Zavod sv. Družine, za Našo pot in za cerkev na Subidi po 10.000 lir.
Namesto cvetja na grob Estere Čibej: Marica Čargo za cerkev sv. Ivana v Gorici, za Pastirčka in za Našo pot po 10.000 lir.
Za cerkev na Jazbinah: družina Colja v spomin pok. g. Albina Martinčiča 50.000 lir.
Za cerkev v Sovodnjah: N. N., števerjan
50.000 lir.
Za cerkev na Peči: Ludvik Čevdek s Peči
v	spomin Franca češčuta 50.000 lir.
Za glasilo Našo pot: Zora Devetak, Tržič
10.000 lir.
Za kapelico v Cerovljah: domači ob krstu Jane Krmec 50.000; N. N., Cerovlje namesto cvetja na grob Gizele Škof 20.000 lir.
Za cerkev v Trebčah: Angela Fortuna v spomin na pok. župnika Rozmana 5.000 lir.
Za Marijin dom pri Sv. Ivanu v Trstu: Josipina Rancel v spomin na pok. Lojzko Vrana 10.000 lir.
Theuerschuhovi darujejo v spomin na dragega moža in očka za skavtsko glasilo Jambor 50.000 in za skavtsko organizacijo
50.000 lir.
Za Slomškov dom v Bazovici: družina ob smrti Andreja Križmančič-Volkovega 100.000; Amalija Pečar, Gropada 10.000; Julij Gojča, Gropada 5.000; ob krstu Dabora Kalc 10.000; ob krstu Carlosa Lupidi, Draga 139.000; Marija Marc ob poroki sina Ladkota in v spomin na očeta Vinkota Marc, družine Marc 163, Marc 188 in Grgič, Bazovica 114 skupaj 100.000; N. N., Bazovica 10.000; Antonija Križmančič v spomin sina Ladkota 30.000; poročenci iz Trevisa 70.000; ob srebrni poroki Mirele in Ferdinanda iz Trsta 30.000 lir.
Za cerkev v Novi Gorici: družina Franc Marušič v spomin Angele Marušič 20.000 lir.
Za lačne po svetu: N. N., Trst 10.000 lir.
Sožalje
Mešani pevski zbor »Lojze Bratuž« izreka globoko sožalje članici Mariji češčuto-
vi	ob težki izgubi očeta Franca.
Knjižne novosti v Katol. knjigarni v Gorici
Mali molitvenik. (Naj se dviga molitev kakor kadilo.)
G. Bemanos: Dnevnik vaškega župnika. Roman. (Velika nagrada francoske akademije.)
Anfosso: Počitniški priročnik. (Kako se odpravimo na izlet v gore, na turno smučanje, kako se približamo čarobnemu svetu pod vodo in kako preživeti počitnice v naravi.)
Gook: Vsa čuda sveta.
Verbinc: Slovar tujk.
Fon-Uršič: Dolina Soče. (V alpskem svetu je težko najti kaj lepšega kot je dolina Soče.)
I.	Svetina: Bulbul.
F. Kalinšek: Slovenska kuharica. 19. posodobljena, na novo dopolnjena izdaja.
V. Šobajič: Judje in Izrael.
Toporišič: Zakaj ne po slovensko. - Lo sloveno con il metodo sintetico.
Mlakar: Domobranstvo na Primorskem.
Aldo Madotto: La Val Resia ed i suoi abitanti. Wod tviga srca sunčne biside mi uzirajo, Rozajanska Zemia.
Za malčke, slikanice z gramof. ploščo:
J. Bitenc: Hi, konjiček.
J, Bitenc: Glejte našo račko.
Popravek. V poročilu o občinski seji v Sovodnjah, ki je bilo priobčeno v prejšnji številki »Katoliškega glasa«, je rečeno v zadnjem odstavku, da je med dodatnimi deli, ki jih je poverjeno podjetje opravilo na cestah v sovodenjski občini, bil urejep tudi odsek nasproti gostilne Devetak. Pravilno se mora glasiti: gostilne Hmeljak (Franca), ki je v Sovodnjah, medtem ko je gostilna Devetak na Vrhu.
V	spomin na starešino prof. Theuerschu-ha se je začela med skavti in skavtinjami nabirka za ponatis skavtske pesmarice. Prvi seznam darovalcev' izkazuje vsoto
167.000	lir.
Razpis delovnih mest. Slovensko stalno gledališče v Trstu razpisuje delovna mesta električarja, odrskega delavca in rekviziterja. Pogoji: italijansko državljanstvo; obvladanje slovenščine; končana obvezna šola; odslužen vojaški rok. Pismene prošnje sprejema u-prava SSG Trst, ul. Petronio 4 (Kulturni dom) do 30. sept. 1982 ali do zasedbe delovnega mesta.
Prošnja poštenemu najditelju.
Ob romanju na Barbano je bil v baziliki na otoku zgubljen jopič z rokavi ciklamasto rdeče barve. Kdor ga je našel, naj ga izroči proti nagradi Nabergoj Olgi, Nabrežina 24 ali pa ji ga pošlje, če je daleč od tega kraja, po pošti ter doda svoj naslov, da se mu stroški povrnejo.
Spored od 26. sept. do 2. okt. 1982 Nedelja: 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu. 9.45 Nedeljska matineja.
11.00 Mladinski oder: »Rokodelstvo redi svojega moža«. 11.30 Nabožna glasba. 12.00 Narodnostni trenutek. 14.10 Nedeljski radijski zbornik. 16.30 Šport in glasba.
Ponedeljek: 8.10 Na obisku pri... 9.30 I. Tavčar: »Cvetje v jeseni«. 10.10 G. Puccini: »Dekle z Zahoda«, opera. 11.20 Literarni listi. 12.00 Kulturni dogodki; kako ti je ime? 13.20 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Na obisku pri... 18.00 Socialno vprašanje v slovenskem romanu.
Torek: 8.10 Na obisku pri... 9.30 I. Tavčar: »Cvetje v jeseni«. 10.10 G. Puccini: »Dekle z Zahoda«, opera. 11.30 Literarni listi; segajmo po zvezdah! 14.10 K. May: »Winnetou«. 15.30 Zapiski s potovanj. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika.
17.10 Na obisku pri... 18.00 A. Szypulski: »Zapri oči in štej do deset«.
Sreda: 8.10 Na obisku pri... 9.30 Andrej Budal: »Na konju«. 10.10 Baletna glasba.
11.30 Literarni listi. 12.00 Epigram - odraz časa in razmer. 12.45 Slovenska skupnost: »Kmetijstvo, vrtnarstvo in cvetličarstvo v tržaškem gospodarstvu s posebnim ozirom na slovensko etnično skupnost«. 13.20 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album.
17.00 Kulturna kronika. 17.10 Na obisku pri... 18.00 Slovenski umetniki na Montmartru.
Četrtek: 8.10 Na obisku pri... 9.30 Andrej Budal: »Na konju«. 10.10 Komorni koncert.
11.30	Literarni listi.	12.00	Na počitnice.
14.10	Karl	May: »Winnetou«. 15.30 Zapiski
s potovanj. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Na obisku pri...
18.00 Četrtkova srečanja.
Petek: 8.10 Na obisku pri... 9.30 Andrej Budal: »Na konju«. 10.10 Simfonični koncert.	11.30	Literarni	listi.	12.00 Pesniške
podobe in usode. 13.20 Iz studia neposredno. 16.00 Klasični album. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Na obisku pri... 18.00 Kulturni dogodki. 18.40 Kako ti je ime?
Sobota: 8.10 Mali leksikon telesne kulture. 9.30 A. Budal: »Na konju«. 10.10 Koncert.	11.30	Literarni	listi.	12.00 Magična
ura. 14.10 K. May: »VVinnetou«. 15.30 Gremo v kino. 17.00 Kulturna kronika. 17.10 Poslušali boste. 18.45 Vera in naš čas.
★
Klavrna verska svoboda
V	desetmilijonski Moskvi je odprtih le 47 cerkva, v Leningradu 8, v Kijevu 12. V prostrani Rusiji deluje komaj 8 moških in 8 ženskih samostanov.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini enega stolpca: trgovski 300 lir, osmrtnice 250 lir, k temu dodati 18 % davek IVA.
Odgovorni urednik: msgr. Franc Močnik Tiska tiskarna Budin v Gorici
Izdaja Katoliško tiskovno društvo
ZAHVALA
Ko smo položili k večnemu počitku na jazbinskem pokopališču
g. Albina Martinčiča
prvega dušnega pastirja na Jazbinah, se iskreno zahvaljujemo kapitularnemu vikarju msgr. L. Ristitsu za njegovo udeležbo pri pogrebu, g. ddkanu Marjanu Komjancu za vodenje somaševanja, g. Antonu Prinčiču in vsem duhovnikom, ki' so se pogreba udeležili, pevskemu zboru, jazbinskim vernikom za venec cvetja, Mariu Klanščku za poslovilne besede ob grobu in vsem drugim, ki so kakorkoli pomagali ob njegovi smrti in pokopu.
Sestra Ana in števerjanska dušna pasUrja
Gorica - Jazbine, 20. septembra 1982
KMEČKA BANKA
Ustanovljena leta 1909
GORICA	Korzo	Verdi,	51
Telefon:.84206 - 84207 - 85383 Telefon menjalnice; 83909 Telex 460412 AGRBAN
VSE BANČNE USLUGE MENJALNICA
RAZPOLAGAMO Z VARNOSTNIMI SKRINJICAMI