[PORT letnik LVI {tevilka: 1-2 leto 2008 ISSN 0353-7455 revija za teoreti~na in prakti~na vpra{anja {porta ŠPORT 56, 2008, 1-2 1 [vsebina / contents] uvodnik / leading article 4 Mojmir Flisek Sodobna športna tehnologija – pomemben dejavnik v vseh pojavnih oblikah športa / Modern sport technology – an important factor in all manifestations of sport intervju / interview 5 Anže Ceglar, Katja Zorko, Sebastjan Smodiš, Živa Cesar »Nova igralna športna kultura« ali kako prilagoditi šport otrokom / ‘A new playing-sport culture’ or how to adapt sport to children aktualno / current topic 8 Marta Bon, Marko Kolenc, Borut Peršolja, Gregor Tomc Primer izhodišč strateškega načrta na področju športa do leta 2012 – Mestna občina Ljubljana / An example of starting points of a strategic plan for sport until 2012 – the urban municipality of Ljubljana športna vzgoja / sports education 14 Brane Dežman, Dušan Grabnar, Matej Majerič Učinek dvanajsturnega vadbenega programa košarke na izboljšanje izvajanja izbranih igralnih spretnosti / The effects of twelve-hour basketball programme on the improvement of the execution of chosen playing skills 21 Jože Štihec, Mateja Videmšek in Damir Karpljuk, Martin Pupiš Sodelovanje študentov pri gradnji baz znanja v športu / Students’ participation in the compiling of sport knowledge bases 26 Damir Karpljuk, Danilo Lisec, Mateja Videmšek, Jože Štihec, Samo Masleša Nekateri vidiki integracije in inkluzije otrok s posebnimi potrebami v procesih vzgoje in izobraževanja / Some aspects of integrating and including children with special needs in the education processes iz prakse za prakso / from practice for practice 34 Marjeta Kovač, Maja Bučar Pajek Predstavitev skokov na gredi / Presentation of jumps on the balance beam športna psihologija / psychology of sport 39 Polona Cesar Učitelji moramo biti pri svojem delu pozorni tudi na pozitivno telesno samopodobo učenk / While working as a teacher, you should be careful about your pupils’ positive physical self-image 43 Maja Meško, Maks Žitko, Mateja Videmšek, Iztok Podbregar, Suzana Mlinar,Damir Karpljuk Nekateri parametri osebnostnih lastnosti slovenskih športnih pilotov / Some parameters of the personal qualities of slovenian sport pilots športna medicina / medicine of sport 47 David Tončič, Blaž Jereb Poškodbe in deformacije stopal pri športnem plezanju / Foot injuries and deformations in sport climbing mnenja – polemike / opinion – polemics 51 Silvo Kristan Smučarski plagiat / Plagiarism in skiing nove knjige / new books 42 Šport in pravo 58 Knjiga o Kukiju – Evgenu Bergantu 114 Blaž Lešnik, Milan Žvan: Naše smučine 2 ŠPORT 56, 2008, 1-2[vsebina / contents] raziskovalna dejavnost / research work 59 Matej Majerič, Janko Strel, Marjeta Kovač Merske značilnosti testnega vprašalnika za ocenjevanje športnih teoretičnih znanj po šestih letih šolanja / Measurement characteristics of a test questionnaire for assessing theoretical sports knowledge at the end of six years of school 68 Mitja Bračič, Milan Čoh Primerjava reakcijskih časov atletov v različnih šprinterskih disciplinah − svetovno prvenstvo v Osaki leta 2007 / Comparison of athletes’ reaction times in different sprint disciplines - 2007 World Championship in Osaka 75 Klemen Rovan Aktivnosti z žogo nogometašev v napadu na različnih igralnih mestih / Football players’ ball activities in different playing positions in offence 80 Anton Ušaj Predhodni poskus predvidevanja dogajanj v veslanju na 2000 metrov / Preliminary attempt to anticipate developments in 2000 m rowing 85 Daniel Stanković in Marko Aleksandrović Vpliv desettedenskega štiriciklusnega treninga na umetni steni na razvoj specialne moči športnih plezalcev / Influence of fourcycled training on specific strainght development at free climbers 89 Stojan Burnik, Andrej Karničar, Damir Karpljuk Nekateri vidiki treninga in priprave na tekmovanje slovenskih turnih smučarjev / Some aspects of training and preparation for a slovenian ski touring competition 97 Petra Prevc, Mojca Doupona Topič Ali je bivanje v domovih za starejše prednost ali ovira za gibalno dejavnost starejših? / Is living in a nursing home advantage or barrier for physical activity of elderly people? 103 Matevž Cvetković, Mateja Videmšek, Jože Štihec, Damir Karpljuk Odnos frizerjev in frizerk do športa in zdravega načina življenja / Attitudes of male and female hairdressers to sport and a healthy lifestyle 108 Deborah Valentinčič, Suzana Mlinar, Mateja Videmšek, Maja Meško, Damir Karpljuk Športna dejavnost in življenjski slog zaposlenih v igralništvu / Physical Activity and Lifestyles of Hit Casino Employees sport-dok / sport-doc 115 Diplomska, magistrska in doktorska dela Fakultete za šport 2007 PRILOGA: Sodobna športna tehnologija / SUPPLEMENT: 3 Milan Hosta Igralno-športna kultura / The culture of play and sport 7 Mojmir Flisek Inovativnost športne tehnologije v sinergijski povezavi s standardizacijo, predpisi in kakovostjo / Sport technology as a basis for a new approach in sport engineering 12 Mojmir Flisek, Vesna Štemberger Etična kakovost kot resnična in smiselno prilagojena športna tehnologija v predšolskem obdobju in prvem triletju osnovne šole / Ethical quality as a realistic and reasonably adjusted sports technology in the pre-school period and the first triennium of primary school 21 Mojmir Flisek Ni vsaka žoga didaktična žoga / Not every ball is a didactic ball 26 Mojmir Flisek Slovenija kot pobudnica novih varnostnih, tehničnih in didaktičnih standardov športnih igralnic / Slovenia as a designer of new safety, technical and didactic standards for sport and playing facilities 32 Mojmir Flisek Metoda odprte spirale kot ena od komponent trajnostnega inovativnega razvoja sistema kakovosti motoričnega učenja / The open spiral method as a component of the sustainable innovative development of the quality motor learning system ŠPORT 56, 2008, 1-2 3 [vsebina / contents] 37 Mateja Videmšek, Damir Karpljuk, Jože Štihec, Mojmir Flisek Uporaba športnih pripomočkov pri izvajanju predšolske športne vzgoje / Use of sport equipment in pre- school physical education 47 Mojmir Flisek Športna tehnologija kot osnova za nov pristop znotraj športnega inženiringa / Sport technology as a basis for a new approach in sport engineering 52 Mojmir Flisek, Janja Flisek Balog Vloga in pomen sistema funkcionalnih barv v športu / The role and meaning of system of functional colours in sport 59 Mojmir Flisek, Helena Majcen Kričaj Sodobni mestni športni park / The modern urban sport park 64 Sergej Petrović, Mojmir Flisek Zasnova in funkcionalna dinamika na napravi freestyler / Design and functional dynamics of the freestyler tool 69 Milan Čoh, Mitja Bračič Uporaba sodobnih tehnologij v atletskem treningu / Use of modern technologies in athletic training 77 Boštjan Jakše, Stanislav Pinter Model sistematizacije vadbe na agilnostni lestvi skozi prizmo vrhunske klubske košarke in nakazane možnosti apliciranja teh spoznanj na različna športna področja / Model of the systematisation of agility ladder exercise through the prism of elite club basketball and indicated possibilities of applying these findings to different areas of sport 4 ŠPORT 56, 2008, 1-2[uvodnik] Mojmir Flisek Sodobna športna tehnologija – pomemben dejavnik v vseh pojavnih oblikah športa Kakovost je danes sicer pogosto izrečena beseda, pa vendar jo je v realnosti težje uresničiti kot izreči ali napisati, še zlasti, ko govorimo o pedagoški/trenažni praksi. Najnovejša spoznanja iz teorije in prakse dokazujejo, da je za kakovostno motorično učenje ali treniranje ključnega pomena učno oz. trenažno okolje, v katero v grobem ume- ščamo športno tehnologijo, inovativnega učitelja/trenerja in motivacijo otroka/športnika. Kot sem že večkrat omenil v strokovnih krogih, standard ni kakovost. Kakovost je sinergijska energija časa in prostora, torej tudi ljudi, ki sooblikujejo prostor športa v vseh njegovih pojavnih oblikah. Sodobna športna tehnologija zajema izdelke od športnega objekta (funkcionalna zasnova, akustika, toplotna zaščita, svetloba itd.) do tehnične športne opreme (plezalna stena, letveniki, vešala, tla itd.), športnih rekvizitov (loparji, žoge, palice itd.) in didaktičnih (športnih) pripomočkov (v didak- tičnem smislu prilagojene žoge (od neodbojnih žog do žog s povečanim odbojem, različne teže, velikosti, oblik in pri- mernih barvnih kombinacij). Torej je prostor športne tehno- logije obsežnejši in kakovostnejši, kot je bil v preteklosti, pri- čakujemo pa lahko njegovo nadaljnjo rast. Toda problem je predvsem v nepovezovanju športne industrije, znanosti ter pedagoške in trenažne prakse. Na tem področju smo v slovenskem prostoru naredili pionirske korake predvsem z vidika novih standardov za športne igralnice. V pričujoči prilogi smo pripravili kratek nabor prispevkov o športni tehnologiji tako v športnem treniranju kot tudi v pe- dagoški praksi. Prepričan sem, da je sodobna športna teh- nologija zelo pomemben dejavnik v vseh pojavnih oblikah športa, še zlasti tistih, ki posegajo v učenje. To smo ne naza- dnje dokazali z raziskavo o vplivu didaktičnega pripomočka na znanje (plavanje) že leta 1994 in s temi rezultati odprli pot sistematičnemu razvoju športne tehnologije za otroke od 3. do 8. leta starosti. Da ni prav nič drugače v vrhunskem športu, dokazujejo av- torji te priloge s svojimi kakovostnimi prispevki. Po mojem prepričanju nastane še največja vrzel pri športni rekreaciji, kjer sta ekonomija in propogandna industrija skoraj do obi- sti razvili sistem obdelave potencialnega kupca s ciljem, da izdelek kupi. Zaradi tega je mnogo podjetij športne indu- strije, žal, v podrejenem položaju do trgovskih verig. Zdi se, da je krog zaprt, pa vendar sem prepričan, da se bo tudi na tem segmentu začel »svet športne tehnologije« spreminjati bolj v smeri človekovih resničnih potreb, saj za to populacijo uporabljamo prezahtevne izdelke, pa naj gre za tekmovalne smuči, žoge, vrhunske copate, loparje, žogice ... Pričujoča priloga je prva sistematična strokovna predstavi- tev področja, ki v strokovni javnosti pridobiva vse večji po- men. To dokazuje tudi s potrebo po novem predmetu na dodiplomskem in podiplomskem študiju na Fakulteti za šport. Bralcem želim obilo užitkov ob branju izbranih prispevkov in hkrati upam, da smo jih morda dodatno spodbudili k ustvarjalnosti in inovativnosti tudi pri uveljavljanju sodobne športne tehnologije bodisi kot uporabnike ali kot soustvar- jalce nove tehnologije, kajti kakovost motoričnega učenja ali treniranja brez sodobne športne tehnologije je zgolj ilu- zija na teoretični ravni. ŠPORT 55, 2007, 4 5 [intervju] Anže Ceglar, Katja Zorko, Sebastjan Smodiš, Živa Cesar »Nova igralna športna kultura« ali kako prilagoditi šport otrokom Za učinkovit in celosten razvoj otroka so pomembne kakovostne spodbude z vseh štirih temeljnih področij njegovega biva- nja – gibalnega, umskega, emocionalnega in socialnega. Njihov medsebojni vpliv je toliko večji, kolikor mlajši je človek. Le široko in čvrsto postavljeni temelji v otroštvu omogočajo uspešno nadgradnjo gibalne učinkovitosti ter športne odličnosti v obdobju mladostništva in odraslosti. V športu so zato čedalje bolj pomembni in iskani didaktični pripomočki, s katerimi spodbujamo predvsem gibalni razvoj najmlajših že v najbolj zgodnji fazi. Z njihovo sistematično uporabo se hitro širi krog temeljnih gibalnih znanj, do katerih pa pridejo otroci tako rekoč nezavedno, skozi igro. Zato se lahko v za njih ugodnem emo- cionalnem in socialnem okolju neposredno poistovetijo s športom oziroma gibanjem. ‘A new playing-sport culture’ or how to adapt sport to children In the efficient and comprehensive development of a child a key role is played by quality enticements in the four main aspects of life – motor, mental, emotional and social. Their interaction is strongest at the youngest age and diminishes over the ye- ars. Only wide and solid foundations in childhood enable the proper development of motor efficiency and sport excellence in youth and adulthood. Therefore, didactic aids which mainly stimulate children’s motor development already at their earliest age are increasingly gaining ground in sport and are much sought after. By systematically using these aids children’s basic motor knowledge broadens unconsciously, through play. It is this pleasant emotional and social environment that enables children to directly identify with both sport and movement. Inovativnost pedagoškega procesa in kakovostni didaktični pripomočki so gotovo eden od pomembnejših de- javnikov pri izgradnji temelja gibalnega razvoja. Obenem so zelo koristni tudi v kasnejši fazi, ko jih lahko – ustrezno nadgrajene – uspešno uporabljamo pri treningu rekreativnih in vrhunskih špor- tnikov. Z inovativnostjo v športu se ukvarjajo tudi nekatera slovenska podjetja. Eno najaktivnejših in mednarodno prodor- nih je Inštitut za športne inovacije, ki deluje pod okriljem podjetja Ensico. Po besedah Mojmirja Fliska želi podje- tje povezati športno industrijo, peda- goško prakso in športno znanost ter s tako zasnovano sinergijo vplivati na kakovostno izhodišče znotraj izobraže- valnega procesa na gibalnem področju predšolskih otrok. Podjetje si prizadeva prepeljati otroka od gibalne abecede do celostnega postopnega spoznava- nja prilagojenih osnov športnih zvrsti: »Naš cilj je seznaniti najmlajše s čim več različnimi gibalnimi dejavnostmi ter jim s tem zagotoviti elementarnost in ne prezgodnjo neetično tekmoval- nost.« Filozofijo podjetja opisujejo kot »postopno vizionarsko delo«, ki je se- stavljeno iz usvajanja naravnih oblik gi- banja, razvoja motoričnih sposobnosti in kasnejše usmeritve v različne zvrsti športa. V prvo stopnjo otrokove gibalne učinkovitosti sodi obvladanje plazenja, lazenja, hoje, teka, skokov, padcev in podobnih naravnih oblik gibanj. Z raz- ličnimi elementarnimi igrami in gibal- nimi nalogami nato omogočajo razvoj temeljnih gibalnih sposobnosti. Usme- ritev v šport, za katerega otrok izkaže ustrezno predispozicijo oziroma se zanj zanima, nastopi nazadnje. Znotraj tega sistema so razvili več kot 100 inovacij in predstavljajo temelj novih standardov na tem področju (otroci 3-8 leta staro- sti), kot so; letveniki, sistem didaktičnih žog, atletske ovire, športni pod, točk- ovna vešala, sistem didaktičnih blazin, tekaške smuči in drugo). Tudi dr. Mateja Videmšek, predstoj- nica Katedre za predšolsko športno vzgojo na Fakulteti za šport, meni, da ima ustrezna gibalna dejavnost izre- dno pomemben vpliv na celostni ra- zvoj najmlajših. V predšolskem obdo- bju so namreč posamezna področja otrokovega razvoja tesno povezana. Njihovo doživljanje in dojemanje sveta temeljita na informacijah, ki izvirajo iz njihovega telesa, zaznavanja okolja, iz- kušenj in ustvarjalnostjo v različnih si- tuacijah. »Pomembno je, da pridobijo čim bolj pestro in široko paleto gibal- nih izkušenj, ki so osnova kasnejšim zahtevnejšim gibalnim vzorcem. Za- vedati se namreč moramo dejstva, da kar zamudimo v najzgodnejšem razvoj- nem obdobju, kasneje težko nadokna- dimo,« pravi Videmškova. »Ta temelj naj bo zgrajen kakovostno,« še dodaja, »saj pomembno vpliva na njihov celostni razvoj, na kasnejše vključevanje v raz- lične športne zvrsti in nenazadnje tudi na to, da postane šport človeku ena iz- med pomembnih sestavin kakovosti ži- vljenja v vseh starostnih obdobjih.« Osnovne elemente različnih športov naj bi skozi igro predstavili že »vrtičkar- jem«, pravijo strokovnjaki. Ob tem naj bi uporabljali ustrezne pripomočke, ki so prilagojeni njihovi razvojni stopnji. De- javnosti naj bodo načrtovane tako, da spodbujajo osebni uspeh vsakega po- sameznika in naučijo spoštovanja razlik med vrstniki. Težavnost igre in zahtev- nost gibanja pa se morata v vsakem tre- nutku prilagajati in ustrezati sposobno- stim, znanju in fazi razvoja vadečih. 6 ŠPORT 55, 2007, 4[intervju] Na dlani je, da začnejo novorojenčki osvajati prve informacije vse od rojstva. Prvi stik z okoljem jim omogočijo starši. Ti imajo zato veliko odgovornost za nji- hovo zgodnje učenje. Šport ohranja in krepi zdravje, razvija sposobnosti ter omogoča lažje vključevanje in prilaga- janje v okolje – zato je pomembno, da starši že v predšolskem obdobju nava- jajo svoje naslednike na redno gibalno dejavnost. Dr. Stanislav Pinter s Katedre za mo- torično obnašanje, kontrolo in učenje na Fakulteti za šport pravi, da gibalna pismenost otrok določa njihov gibalni status. Ta se kaže tako v elementarnih igrah kot športu ter pravzaprav pred- stavlja njihovo »spretnost« pri gibalnih nalogah in športih, s katerimi se ukvarja. »Če je otrok uspešen na športnem po- dročju, ga vrstniki veliko hitreje sprej- mejo za svojega in ga imajo za junaka,« pravi Pinter. »Če pa na gibalnem podro- čju ni uspešen, se v športnih aktivno- stih drži ob strani, zato lahko odtujen oziroma se med vrstniki ne čuti spre- jetega.« Didaktični pripomočki torej omogo- čajo tudi vključevanje otrok v skupino vrstnikov in izgradnjo njihovega sta- tusa znotraj nje. Vendar je prva težava pri uporabi didaktičnih pripomočkov že njihovo nepoznavanje, pravi naš so- govornik: »Javnost je treba na primeren način obvestiti o novostih in ustreznih pripomočkih, ki so dostopni. Seznanja- nje naj bo sicer strokovno a kratko in je- drnato, predvsem pa etično. Najboljše pa je, da doživimo praktično oziroma osebno izkušnjo uporabe takšnih pri- pomočkov.« Druga težava pri odločanju za didak- tične pripomočke je njihovo nepozna- vanje funkcionalne zasnove. Ljudje si jih pogosto ne morejo privoščiti, zato se včasih odločijo za podobne, cenejše pripomočke, ki pa so slabše kakovosti in funkcionalne zasnove. »Kakovostni pri- pomočki so za širšo javnost dostopni prek nekaterih društev in organizacij, ki jih uporabljajo za organizirano vadbo,« pravi Pinter. »Imamo vedno več rekrea- tivnih društev, ki spodbujajo predvsem mlade k udejstvovanju v njihovih pro- gramih. Na tak način največ pridobijo prav gibalno manj sposobni otroci, ka- terim postane gibalno učenje lažje, hi- trejše in bolj zanimivo.« Inovativnost v športu je tudi teoretično in idejno podprta. Dr. Milan Hosta s Fakultete za šport tako govori kar o novi kulturi: »Na pobudo Mojmirja Fli- ska smo pričeli ustvarjati neko novo pa- radigmo učenja otrok v športu. Kasneje sem se domislil besedne zveze ''nova igralna športna kultura'', ki temelji na prilagajanju športa otroku.« Pri njej naj bi ti sami našli najustreznejšo pot uče- nja in dali svojemu telesu možnost, da naredi tisto, kar misli, da je prav. »Človek kot naravno bitje ima modrost, da na- redi tisto, kar mu odgovarja,« nadaljuje Hosta, »zato moramo opremo, pripo- močke in pravila prilagajati otroku, ne pa obratno.« Vadbeni pripomočki in prenosne teh- nologije namenjene vadbi, vadbi s po- vratno informacijo in gibalno diagno- stičnim potrebam so uporabni tudi pri treningu vrhunskih športnikov. Eden vodilnih strokovnjakov na tem podro- čju je dr. Nejc Šarabon. Diplomirani fi- zioterapevt, profesor športne vzgoje in doktor kinezioloških znanosti se ukvarja z inovacijami, s katerimi skuša optimizi- rati transformacijske procese pri kondi- cijski pripravi, preventivi in rehabilitaciji športnih poškodb. Razvija jih v tesnem sodelovanju s trenerji, športniki in in- ženirji. Tako so nastali pametna ravno- težna deska ter zaviralec plavanja, raz- lične merilne opornice, obširen set rav- notežnih desk in drugi pripomočki. Šarabon združuje razvoj novih uporab- nih tehnologij z raziskovalno dejavno- stjo, Tako prepleta strokovno in znan- stveno-raziskovalno delo, za kar ver- jame, da je pogoj uspešnega oplajanja obeh: »Z razvojem in izdelavo prvih merilnih opornic sem se srečal v času, ko sem bil mladi raziskovalec na Fakul- teti za šport. Tovrstna angažiranost se je iz leta v leto stopnjevala do te mere, da sem nazadnje v Šmarjeških Toplicah kot zunanji sodelavec pomagal pri dopol- njevanju rehabilitacijskega programa za športnike. Tako je nastal pravi bio- mehanski laboratorij in paket program- ske opreme za zajem, analizo in poroča- nje o elektronskih meritvah.« Šarabon meni, da so takšen pristop in meritve uporabne pri širokem krogu ljudi: »Bio- mehanski laboratorij pri nas meri veči- noma vrhunske športnike. Ne vidim pa nobenih ovir, da iste tehnologije ne bi uporabljali za spremljanje napredka pri starostnikih, otrocih, osebah v procesu rehabilitacije, itd.« Slika otroške športne igralnice s sodobno športno tehnologijo (vrtec Šentvid), (foto: arhiv Inštitut za športne inovacije, ENSICO d.o.o., 2004) ŠPORT 55, 2007, 4 7 [intervju] Nazadnje je Šarabon sodeloval pri ra- zvoju in patentiranju zaviralca plava- nja, imenovanega SWIRL (v angleščini »Swimming With Increased Repulsion Force«). »Plavalci med ostalim specialno moč trenirajo tudi tako, da plavajo proti uporu elastike, ki je razpeta med rob bazena in plavalčev pas, s čimer se po- veča težavnost zavesljaja,« razlaga Ša- rabon, »vendar opisan način omogoča izvedbo zgolj dveh ali treh zavesljajev z želenim uporom, nato pa je zaviralna sila elastike že prevelika. Zato sem se domislil zaviralni sistem, ki je pritrjen na startni blok na robu bazena, njegov se- stavni del pa je navojni kolut in zavora, kar omogoča, da plavalec lahko pre- plava dolžino celotnega bazena s po- ljubno prednastavljeno zaviralno silo. Karbonska nitka se pripne na plavalčev pas, vgrajen senzor pa izračuna opra- vljeno pot in razvito silo.« Tudi SWIRL je avtonomna elektronska mobilna na- prava, namenjena treningu s povratno informacijo in meritvam v plavanju. Gre za odprt sistem, ki je dodatno povezljiv tudi z računalnikom, omogoča pa tudi spreminjanje plavalčeve obremenitve ter tako učinkovitejši trening. Didaktični, terapevtski in ostali inova- tivni pripomočki so danes pomembno dopolnilo motoričnega učenja otrok, mladostnikov in tudi odraslih športni- kov. V bodoče bi jo morali narediti še bolj poznano in dostopno uporabni- kom. Obenem se bo njihov razvoj go- tovo nadaljeval in tehnologija izpopol- njevala, zato bo zanimivo spremljati na- daljnje izzive in spoznanja. 8 ŠPORT 56, 2008, 1-2[aktualno] Marta Bon, Marko Kolenc, Borut Peršolja, Gregor Tomc Primer izhodišč strateškega načrta na področju športa do leta 2012 – Mestna občina Ljubljana Šport je specifično družbeno področje, ker je interesov veliko, hkrati pa je vloga stroke močno razvrednotena, zato je snova- nje strateškega načrta še toliko zahtevnejše. Na podlagi dolgoletnega spremljanja in enoletnega podrobnejšega preučeva- nja je nastal dokument, ki celostno obravnava šport v glavnem mestu, upoštevaje pretekle izkušnje in tradicijo, nova znanja in posebnosti glavnega mesta. Podatke smo zbirali preko dostopnih virov mestne uprave in preko literature ter intervjujev. Preko javnih obravnav smo zbirali mnenje civilne sfere. Po generalizaciji gradiva in pripomb smo oblikovali osnovne smernice, ki jih skrajšano lahko predstavimo kot: Ljubljana bo do leta 2012 mesto športa, prepoznavno v Evropi in svetu. Šport bo udejanjala kot kakovostno prvino zdravega načina življenja z raznoliko športno ponudbo v različnih življenjskih obdobjih. Prizadevala si bo za kakovosten razvoj, razmere in dosežke perspektivnih in vrhunskih športnikov. Osnovni prispevek mesta bo v vzdrževanju in gradnji infrastrukturnih po- gojev. Športna društva in njihove zveze prebujenih mestnih športnih blagovnih znamk (Olimpija, Slovan, Krim, Ilirija, Svo- boda, Ljubljana, Stožice ...) bodo postali sodobne športne organizacije, ki bodo s sodobnimi poslovnimi modeli ustvarjale kakovostno ponudbo za množični in vrhunski šport. Organizirane bodo tako, da bodo hkrati spodbujale dosežke na ravni vrhunskega športa. Velik korak za šport je sicer že to, da je bila strategija po več neuspelih poskusih sploh sprejeta. Določila izhodišč so dokaj splošna; njih udejanjanje v realnem življenju mesta je odvisno od ljudi, ki bodo vpeti v uresničevanje. Ključne besede: Šport, strateško načrtovanje, glavno mesto An example of starting points of a strategic plan for sport until 2012 – the urban municipality of Ljubljana Sport is a specific social sphere catering for different interests while, at the same time, the role of this professional discipline has been strongly devalued. This makes the conceiving of a strategic plan an arduous task. After many years of monitoring and a year of exhaustive investigation, a document has been produced that comprehensively deals with sport in Ljubljana and takes the past experience, tradition, new knowledge and specificities of Slovenia's capital city into account. Data were collected from the available sources in the municipal administration, from relevant literature and through interviews. The opinion of the civil sphere was garnered at public discussions. After the material and comments had been generalised, basic guidelines were drawn up and can be summarised as follows: by 2012 Ljubljana will become a city of sport, recognised in Europe and around the world. It will ensure sport is a quality ele- ment of a healthy lifestyle by offering a wide spectrum of sport activities for all ages. Ljubljana will also be striving for quality development by setting conditions for prospective and elite athletes and promoting their achievements. The core input of the city will be the maintenance and construction of the relevant infrastructure. Sports clubs and their associations, bearing revived urban sport brands (Olimpija, Slovan, Krim, Ilirija, Svoboda, Ljubljana, Stožice etc.), will become modern sports orga- nisations applying up-to-date business models to create a quality range of popular and elite sports. Their organisation will be designed in such a way as to promote achievements in elite sport. The adoption of the sport strategy is a great leap forward for sport in the city, considering that several times in the past the strategy failed to be adopted. The starting points are wide-ranging; yet their implementation in real city life depends on the people involved in it. Key words: Sport, strategic planning, capital city 1. Uvod Svet Evrope je v Evropski listini o športu (1992) šport opredelil kot vse oblike te- lesne aktivnosti, ki so s priložnostnim ali organiziranim ukvarjanjem usmerjene k izražanju ali izboljševanju telesne vzdr- žljivosti, k duševni blaginji in k obliko- vanju družbenih odnosov ter dosega- nju rezultatov na tekmovanjih na vseh ravneh. S temi cilji se šport uvršča na pomembno mesto med družbenimi dejavnostmi. Vsaka organizirana dejav- nost naj bi delovala po nekem načrtu, ki vsebuje cilje, vrednote in akcijski načrt. Podlaga za to pa je lahko le natančen pregled trenutnega stanja. V izhodišča strategije na področju športa v Ljubljani so vključena poznavanja mnogih špor- tnih strokovnjakov z različnih področij. Postopno smo v skupini soavtorjev raz- lična spoznanja iz različnih analiz, javnih razprav, pobud civilne športne sfere in strokovnjakov povezali v izhodišča stra- tegije. Dokument je namenoma dokaj splošen, po drugi strani pa uvaja po- membne strateške spremembe na ravni organiziranosti in delovanja. Ljudje, ki so na različnih ravneh vpeti v šport, spremembe razmeroma težko ŠPORT 56, 2008, 1-2 9 [aktualno] sprejemajo. Najtežji del snovanja stra- tegije je bil v delu, ko je bilo treba po- samezne interese posameznih športov, ki bi lahko temeljili na osebnih pogle- dih, generalizirati v splošna izhodišča. Strategija je dokument, ki mora šport obravnavati celostno in si iskati ustre- zno mesto med množico drugih druž- benih dejavnosti. 2. Predmet Podlaga izhodiščem sta lahko zgodo- vinski pregled in ocena stanja športa v Ljubljani. Ljubljana je po vseh podat- kih najrazvitejša občina v Sloveniji in ima največje človeške in finančne vire. Razvito športno življenje je sestavni del vsakega sodobnega mesta, toda Lju- bljana je svoj položaj v športu izgubila celo v primerjavi s številnimi drugimi slovenskimi mesti, še toliko bolj pa v mednarodnem okolju. Šport v Ljubljani je organiziran na dru- štvenih temeljih, poleg tega na po- dročju športne dejavnosti delujejo še gospodarske družbe in zavodi. Po po- datkih AJPES je leta 2006 na območju Ljubljane delovalo 979 športnih orga- nizacij. V 147 športnih organizacijah je bilo 500 zaposlenih. V letu 2006 so 804 športne organizacije ustvarile 75,6 mio evrov prihodkov iz poslovanja (preo- stale športne organizacije niso izka- zale prihodkov oziroma odhodkov), od tega 65 nacionalnih športnih zvez, ki so ustvarile 35 mio evrov prihodkov. Poslovni rezultati športnih društev v Ljubljani se iz leta v leto slabšajo (po- datki AJPES). Šport je po vseh kazalcih ne samo družbena dejavnost, temveč tudi gospodarska panoga, ki v Slove- niji ustvari več kot dva odstotka bruto družbenega proizvoda. Številni pozna- valci napovedujejo, da bo v prihodnjih letih šport postal glavna prostočasna industrija. Tega se zaveda tudi Evrop- ska unija s sprejetjem Bele knjige o športu (2007), s katero so vzpostavljeni tudi formalni pogoji za črpanje denarja neposredno za šport iz večine skladov Evropske unije. Ljubljana je po športni površini na pre- bivalca med zadnjimi občinami v Slove- niji. Športni objekti so zastareli in neu- dobni za športne udeležence. V Mestni občini Ljubljana je upravljalec športnih objektov Zavod Tivoli, ustanovljen za dejavnosti upravljanja, urejanja in vzdr- ževanja športnih objektov, ki so v lasti ustanovitelja in so namenjeni izvajanju Letnega programa športa Mestne ob- čine Ljubljana, ki je v javnem interesu. V nadaljevanju povzemamo osrednji del dokumenta strategija (2008), ki je bil fe- bruarja soglasno sprejet. Pomembna sestavna dela dokumenta, ki bosta predstavljena posebej, sta sicer še ana- liza stanja športa v Ljubljani in akcijski načrt uresničevanja. 2.1 Strateške smernice športa v Ljubljani Javni interes v športu v Ljubljani je in- teresno in prostovoljno delovanje zlasti na področjih športne vzgoje, športne rekreacije, kakovostnega in vrhunskega športa ter športa invalidov. Športna društva in njihove zveze (civilna sfera) bodo imeli osrednjo vlogo v športu v Ljubljani, pri čemer jih bo mestna ob- čina s sistemskimi ukrepi podpirala pri njihovem delovanju in razvoju. Zgodbo o mestu športa bomo pisali meščani in turisti, ki bomo v urbanem športnem načinu življenja dajali utrip mestu v sodobnih športnih objektih in z vrhunskimi športnimi programi, ki jih bodo izvajali športna društva in njihove zveze. Podporo glavnim protagonistom športa v Ljubljani bosta nudila Javni za- vod Tivoli in novoustanovljeni Oddelek za šport v Mestni upravi Mestne občine Ljubljana, ki bo učinkoviteje zagotavljal možnosti za ponovni zagon športa v prestolnici kot prostočasne industrije prihodnjega desetletja. 2.1.1 Večina meščanov povezanih s športom Izhodišče Interesni programi športa otrok in mladine, športna rekreacija odra- slih, šport invalidov Vsak drugi meščan Ljubljane bo kot ak- tivni član vključen v programe društev oz. skupnosti navdušencev, ki delujejo v okviru mestnih športnih zvez (Olimpija, Slovan, Krim, Ilirija, Svoboda, Ljubljana, Stožice ...) (Prikaz 1) . Ambicija V okviru interesnih šolskih dejavno- stih se bodo otroci in mladi vsaj 2 uri Prikaz 1: Model organiziranosti športa v Ljubljani Ljubljana, mesto športa zadovoljni meščani, turisti ukrepi Oddelka za šport dr uš tv a, š ol e, g os p od ar sk e dr už b e O lim p ija Sl ov an Kr im Ili rij a Sv ob od a Lj ub lja na Za vo d Ti vo li, A ge nc ija z a šp or t Kakovostni in vrhunski šport Športna rekreacija meščanov in turistov na mestnih »otokih« športa za vse Športni programi otrok in mladih usmerjenih v kakovostni in vrhunski šport v panožnih športnih centrih Interesni programi Športa otrok in mladine v vrtcu in šoli javni in zasebni športni objekti 10 ŠPORT 56, 2008, 1-2[aktualno] tedensko lahko brezplačno udeležili programov, ki jih bodo v sodelova- nju s šolami izvajala športna društva in njihove zveze. Otrokom, mladim in odraslim bomo neposredno v naseljih omogočili kako- vostno športnorekreativno ponudbo v društvih, pri zasebnikih ali kot samo- stojno dejavnost. V vsakem letnem času bomo organizirali najmanj eno veliko množično mednarodno športnorekre- ativno prireditev. Turisti bodo Ljubljano začeli prepoznavati tudi zaradi prijazne infrastrukture športa za vse in zaradi ve- likih množičnih prireditev. Dejavnosti Spodbuditi je treba športna društva in njihove zveze (Olimpija, Slovan, Krim, Ilirija, Svoboda, Ljubljana, Sto- žice ...), da bodo pospeševala vklju- čevanje v programe vseh pojavnih oblik športa tako športno aktivne kot navijače oz. navdušence klu- bov. Tesneje bomo povezali nekatere dejav- nosti Agencije za šport s programi dru- štev in njihovih zvez (Olimpija, Slovan, Krim, Ilirija, Svoboda, Ljubljana, Stožice ...). Agencija za šport bo skupaj z Od- delkom za šport in Zavodom Tivoli iz- vajala podporno dejavnost za društva in zveze. Programe, povezane z intere- snimi šolskimi športnimi dejavnostmi, bodo namreč izvajali društva in njihove zveze. S tem bosta športnim društvom omogočena učinkovitejše vzpostavlja- nje partnerstev z interesnimi šolskimi dejavnostmi in hitrejše vključevanje otrok, mladih in njihovih staršev v pro- grame športnih društev. V okviru športnih društev in njihovih zvez je potrebno vzpostaviti sistem vseživljenjskega učenja (športne šole, delavnice) za športno aktivne, za člane športnih društev, navijaške skupnosti in predvsem za tiste meščane, ki se s špor- tom ukvarjajo zunaj športnih klubov. S tem želimo pospeševati kakovostno ukvarjanje s športom. Meščanom in turistom želimo na enem mestu (npr. po mobilnem telefonu, IPTV) omogočiti dostop do športnih programov in športnih objektov. V so- delovanju z mediji (elektronski in tiska- nimi) je potrebno izvajati animacijske in promocijske programe za povečevanje števila športno dejavnih. V sodelovanju s ponudniki športnih pro- gramov je treba pripravljati projekte na zalogo za črpanje državnih in evropskih sredstev. Nudili bomo podporo izvajal- cem letnega programa športa pri črpa- nju sredstev iz javnih skladov države in EU ter podporo pri upravnih postopkih na mestni in državni ravni. 2.1.2 Vrhunski športni dosežki Izhodišče Kakovostni in vrhunski šport otrok, mladine, študentov in odraslih. Vrhunski šport in vrhunski športni do- godki v mestu pomembno vplivajo na razvoj vseh pojavnih oblik športa tako med otroki, mladimi in študenti kot med odraslimi. Ambicija Ljubljanski športniki bodo dosegli vrhunske športne dosežke na zim- skih olimpijskih igrah leta 2010 oz. na poletnih leta 2012 ter na poletnih in zimskih univerzijadah leta 2009 in 2011. V ekipnih športih (nogomet, košarka, rokomet, hokej, odbojka, vaterpolo, rugby) in individualnih prednostnih športih (atletika, plavanje, športna gim- nastika, alpsko smučanje, tenis, smučar- ski teki, smučarski skoki, judo, kajak idr.) bodo ljubljanski športniki in športnice prevzeli vodilno mesto na tekmovanjih državne ravni in na mednarodnih tek- movanjih. Z vrhunskimi dosežki bodo ljubljanski športniki promovirali Lju- bljano. V strukturi kategoriziranih športnikov v Sloveniji je treba za deset odstotkov povečati delež kategoriziranih ljubljan- skih športnikov. V sodelovanju z nacionalnimi pano- žnimi športnimi zvezami bo v Ljubljani organiziranih več mednarodnih vrhun- skih športnih dogodkov kot zdaj. Turisti bodo Ljubljano začeli prepoznavati tudi zaradi vrhunskih športnih dogodkov. Dejavnosti V okviru športnih zvez (Olimpija, Slovan, Krim, Ilirija, Svoboda, Lju- bljana, Stožice ...) je treba v vsaki prednostni športni panogi organi- zirati najmanj eno panožno športno šolo (sofinanciranje plač trenerjem, meritve športnikov, materialni stro- ški in zagotavljanje javnega špor- tnega objekta). V sodelovanju z inštituti za šport je po- trebno vzpostaviti sistem razvoja in meritev mladih obetavnih (perspektiv- nih) športnikov. V sodelovanju z nosilci izobraževanja (univerza in druge svetovalne organiza- cije) je potrebno v društvih in njihovih zvezah izboljšati sistem razvoja strokov- nih kadrov (poklicnih in volonterskih). V povezavi s sistemi na državni ravni je potrebno zagotavljati statusne pravice obetavnim in vrhunskim športnikom ter trenerjem. Izboljšati je potrebno zdravstveno varstvo športnikov, boj proti dopingu in nasilju v športu. Za doseganje večjih pomnoževalnih učinkov je nujno do določene mere uskladiti prednostne športne panoge z razvrstitvijo na državni ravni (Ministr- stvo za šolstvo in šport, Fundacija za šport). Spodbujati je potrebno izdelavo pro- jektov na zalogo za učinkovitejše črpa- nje sredstev iz javnih skladov na državni ravni in na ravni EU ter nuditi podporo izvajalcem letnega programa športa pri upravnih postopkih na mestni in državni ravni. V društvih in njihovih zvezah je po- trebno spodbujati poštena pravila igre (fair play) ter vključevanje v programe na državni in mednarodni ravni. 2.1.3 Urbani športni prostor Izhodišče Javna in zasebna mreža nepokritih in pokritih športnih površin. ŠPORT 56, 2008, 1-2 11 [aktualno] Urbana športna infrastruktura bo Lju- bljano uvrstila na zemljevid evropskih mest, meščanom in turistom pa bo omogočila oblikovanje športnega ži- vljenjskega sloga. Športni objekti se razvrščajo v »centre« nacionalnega po- mena, »parke« mestnega pomena in »otoke športa za vse« na ravni četrtnih skupnosti. Ambicija Novi športni center Stožice s stadio- nom in športno dvorano bo z mno- žično obiskanimi in vrhunskimi športnimi dogodki Ljubljani dajal pridih evropskega mesta. Obnovljeni bodo športni parki Beži- grad, Tivoli, Svoboda (gimnastčni cen- ter), Krim, Kodeljevo, Kolezija. Vzpostavljenih bo najmanj pet otokov športa za vse v posameznih mestnih četrtnih skupnostih (obnovljena igrišča v naseljih, ureditev tekaških in pohodni- ških poti ter drugih zunanjih športnih površin) in centrov urbanega športa (skating, rolanje, kolesarstvo), da bodo otrokom, mladim in odraslim omogo- čali kakovostno in športno aktivno pre- življanje prostega časa. Vrhunski športni dogodki na kakovostni športni infrastrukturi bodo meščanom in turistom omogočali varnost, udobje in kakovostno druženje z družino in pri- jatelji v športnem življenjskem slogu. Zasebnemu kapitalu bo omogočena gradnja najmanj desetih manjših za- sebnih športnih centrov. Športne površine se bodo povečale z 2 na 3 m² na prebivalca. Dejavnosti Med projektiranjem in gradnjo športnega centra Stožice in obnovo športnega parka Bežigrad ter dru- gih športnih parkov je potrebno v partnerstvu s športnimi klubi in zvezami razviti ponudbo sodobnih športnih programov in predvideti možnost tudi organizacije tekmo- vanj hokeja na ledu. Obnoviti je potrebno športne parke Bežigrad, Tivoli, Ilirija, Svoboda (gimna- stični center), Krim, Kodeljevo, Kolezija in poletno telovadišče, da bi s programi prednostnih športnih panog obarvali vsakodnevni utrip mesta. V sodelova- nju z upravljalci mreže javnih športnih objektov in zasebniki moramo ob tem izdelati projekte na zalogo za črpanje državnih in evropskih sredstev. Končati je potrebno proces reorgani- zacije sistema upravljanja mreže javnih športnih objektov pod okriljem Zavoda Tivoli in osnovnih šol ter vzpostaviti enotno politiko ravnanja s športnimi objekti oz. športnega prostora v javni mreži MOL ter v okviru tega vzpostaviti partnerstvo s športnimi društvi in zve- zami, ki imajo domicil v posameznih športnih centrih. V upravljanje odprtih športnih površin (otokov športa za vse) bodo bolj kot do- slej vključene mestne četrtne skupno- sti v partnerstvu z osnovnimi šolami. S tem bomo omogočili večjo dostopnost športnih igrišč otrokom in mladim, ki so v upravljanju osnovnih šol, v času, ko so šole zaprte. Športnim klubom je potrebno v okviru mestnih športnih zvez in prednostnih športnih panog omogočiti prednostno uporabo mreže javnih športnih objek- tov, ki so v upravljanju Javnega zavoda Tivoli in osnovnih šol. Zmanjševali bomo birokratske ovire, da bi zasebni kapital spodbudili za gradnjo manjših športnih centrov, da bi izbolj- šali obveščenost in dosegli večjo pro- žnost mestne uprave pri urejanju ze- mljiških zadev. Podpirali bomo izvajalce letnega pro- grama športa pri črpanju sredstev iz javnih skladov države in Evropske unije ter nudili podporo pri upravnih postop- kih na mestni in državni ravni. 2.1.4 Sodobna organiziranost športa in športnih klubov ter usposobljeni strokovni in organizacijski kadri Izhodišče Športna društva oz. klubi so temelj športnega življenja v Ljubljani. Sodobni model organiziranosti športa ter športnih društev in profesional- nih klubov bo omogočil hitrejši razvoj športa v Ljubljani. Pomembno vlogo bo igrala podjetniška miselnost tako v športnih društvih in zvezah kot pri za- sebnikih. Ambicija Mestna športna društva in njihove zveze (Olimpija, Slovan, Krim, Ilirija, Svoboda, Ljubljana, Stožice ...) bodo postali sodobne športne organiza- cije s poslovnimi modeli, ki bodo omogočali hitrejšo rast poslovnega uspeha ter ustvarjanje novih virov financiranja za razvoj športnih pro- gramov in športne infrastrukture. Prihodki ljubljanskih športnih društev iz poslovanja se bodo povečali z zdajšnjih 0,1 na 0,15 odstotka bruto družbenega proizvoda. Učeče športne organizacije bodo zago- tavljale višjo kakovost za profesionalno in volontersko delo v športnih klubih ter spodbudile večjo zavzetost širše javnosti za šport, kar bo prispevalo k hitrejšemu kulturnemu in gospodar- skemu razvoju Ljubljane. Dejavnosti Pospeševali bomo nastajanje mrež športnih društev, ustvarili center strokovnega dela in razvoja špor- tnih društev, projektov, programov in športnih navdušencev. Društva naj se sama odločajo o tem, ali so zainteresirana, da se povezujejo v zveze društev. Spodbujali bomo pre- novo poslovnih modelov klubov in nji- hovih zvez (Olimpija, Slovan, Krim, Ili- rija, Svoboda, Ljubljana, Stožice ...) ter uporabo sodobnih tehnologij. S tem bomo izboljšali kakovost poslovodenja v športnih društvih in njihovih zvezah. Mestna občina Ljubljana bo finančno spodbujala uspešne in dejavne ljubljan- ske klube, inovativnost v športnih klu- bih in podjetniško miselnost. V okviru strukturnih politik Evropske unije smo namenjeni vzpostaviti učin- kovit sistem vseživljenjskega učenja v športnih organizacijah tako za profesio- 12 ŠPORT 56, 2008, 1-2[aktualno] nalne kot za volonterske delavce. Spod- buditi želimo tudi nastanek internetne športne televizije v Ljubljani. Vzpostavljali bomo prakso javno-za- sebnega partnerstva in partnerstva med nevladnimi organizacijami (civilno družbeno sfero športa) in zasebnim ka- pitalom ter spodbujali profesionaliza- cijo športnih ekip iz zdajšnjih društev v gospodarske družbe. 2.1.5 Mestna občina Ljubljana bo za uresničevanje strategije športa ustanovila oddelek za šport Mestne oblasti se zavezujejo, da bodo v prihodnje na področju športne politike naredile vse, da se stagnacija in naza- dovanje premakneta z mrtve točke. To bomo dosegli z doslednim uresničeva- njem sprejete strategije za šport. Razvoj športa torej ni namenjen sa- memu sebi kot nepotreben strošek, ampak prispeva k socialnemu, kultur- nemu in gospodarskemu razvoju me- sta. Podporo razvoju športa, temelječega na športnih društvih in zvezah, bosta izvajala novo ustanovljeni oddelek za šport v mestni upravi Mestne občine Ljubljana in Javni zavod Tivoli. Oddelek za šport bo povezoval poten- ciale znotraj mestne uprave (oddelek za predšolsko vzgojo in izobraževanje, od- delek za zdravje in socialno varstvo, od- delek za urejanje prostora, oddelek za gospodarske dejavnosti in promet ter drugi organi Mestne občine Ljubljana), športnih organizacij (športna društva, športne zveze, Olimpijski komite Slo- venije – Združenje športnih zvez) ter drugih organizacij, povezanih s špor- tom (šole, univerza, zdravstvene orga- nizacije idr.). Mestna občina Ljubljana bo spodbu- jala moderno, pregledno organizira- nost športa, ki bo zagotavljala kakovo- stne programe športa otrok in mladine, vrhunske dosežke, dostopno športno rekreacijo za zdrav način življenja – na ravni visoko strokovnega delovanja in spoštljivega odnosa do športa. Podobno kot gospodarstvo, kultura, šolstvo, zdravje in urbanizem potrebuje Ljubljana, če želi postati mesto športa, področni oddelek za šport, ki bo z ve- čjimi pooblastili in naborom znanja učinkoviteje sodeloval z drugimi od- delki, športnimi organizacijami v mestu in državnimi ustanovami. S tem bo do- sežena visoka stopnja medsebojnega sodelovanja in učinkov med ključnimi javnimi, gospodarskimi in družbenimi dejavnostmi mesta. 2.1.6 Zaključki izhodišč strategije Osnovni cilj, ki ga zasledujejo izhodišča, je, da bo šport v Ljubljani leta 2012 pre- poznaven po množičnosti, vrhunskosti in urbanem športnem prostoru. Postavljeni so tudi cilji glede na različne pojavne oblike športa: 1. VEČINA MEŠČANOV POVEZANIH S ŠPORTOM Večina meščanov Ljubljane se bo lahko poistovetila z vsaj enim športnim klu- bom in si v njem oblikovala tudi svoj življenjski športni slog. 2. VRHUNSKI ŠPORTNI DOSEŽKI Ljubljanski športniki bodo dosegali vr- hunske športne dosežke na olimpijskih igrah, univerzijadah, svetovnih in evrop- skih prvenstvih ter na drugih mednaro- dnih tekmovanjih. 3. URBANI ŠPORTNI PROSTOR Po svetovnih standardih bo zgrajena in prenovljena urbana športna infrastruk- tura, ki bo Ljubljano uvrstila na zemlje- vid svetovnih športnih mest. Uresničevanje nacionalnega programa športa v Mestni občini Ljubljana najbolj zaostaja na področju dejavnosti. Po na- cionalnem programu športa bi morali znašati izdatki za dejavnost športa v letu 2010 nekaj manj kot 10 milijonov evrov. V Letnem programu športa za leto 2008 je predvidenih 3,7 mio evrov za to dejavnost. Do leta 2012 je predvi- deno, da se bodo sredstva iz proračuna za športno dejavnost skoraj podvojila. Z ustreznimi ukrepi (pripravljanje pro- jektov na zalogo za gradnjo oz. prenovo športnih objektov in športne dejavno- sti) bo oddelek za šport v sodelovanju s športnimi organizacijami namenil po- sebno pozornost povečevanju sredstev iz proračuna Mestne občine Ljubljana s sredstvi iz bodočih drugih skladov na mestni ravni, iz državnega proračuna, Fundacije za šport ter evropskih cen- traliziranih in decentraliziranih skladov. Sklep V predstavljenih izhodiščih sprejete spremembe na področju športa v glav- nem mestu, predvsem spremembe v organiziranosti in prenosu nosilstva na športne zveze, potrebujejo precej časa, da bodo nameni in učinki vidni. Namen je dvoplasten. Glavni cilj je racionaliza- cija delovanja, drugi pa spodbujati pri- padnost močnim športnim imenom (npr. Olimpija). Zanimivo spoznanje ob javnih razpravah je bilo, da šport ni poeneoten niti na temeljni ravni, ali je šport v Ljubljani dober ali slab, ali mesto potrebuje velik nogometni stadion ali ne. Še bolj presenetljivo je spoznanje, da imajo nekateri, ki odločajo o športu, negativen odnos do njega, predvsem do navijaštva. Mnogi predstavniki t. i. civilne sfere že- lijo tako organizirani šport, da bodo do- bili čim več javnih sredstev, nihče pa jih ne sme nič spraševati o smiselnosti nji- hove porabe. Avtorjem je priprava izho- dišč odprla še mnoga druga vprašanja in pomisleke. O športu vsi razpravljajo, želijo tudi o njem odločati, predlagajo spremembe pri drugih, odgovornost pa so pripravljeni sprejeti le redki. Zdi se, kot da se na šport vsi spoznajo, hkrati pa je vloga športne stroke razvrednotena. Niti v športu pridobljene reference se ne spoštujejo. Športna stroka se mora odločiti za še dejavnejše vključevanje v ideologijo športa na ravni glavnega mesta in tudi države. Generalno gledano v Ljubljani nihče (na glas) ne zanika, da je šport zelo po- memben del družbenega dogajanja, ugotavljamo pa, da je odnos do športa zelo specifičen. Zato je še pomemb- nejše, da temelji na nekem dokumentu strategije. Pripravljen je tudi akcijski na- ŠPORT 56, 2008, 1-2 13 [aktualno] črt njenega uresničevanja, ki bo odvi- sno od ljudi, odgovornih za različna po- dročja športa v Ljubljani, in od iskrene volje, da se šport uredi oziroma da se mu nameni ustrezno mesto v družbi med množico drugih dejavnosti. Ostaja pa odprto vprašanje, ali je v Ljubljani dovolj znanja in predvsem volje, da bi šport prerasel v organizirano in povsem pregledno dejavnost. Trenutek se zdi, že zaradi županovih znanih izhodišč in na- klonjenosti športu, pravi. Nosilci športa v Ljubljani pa morajo(mo) prevzeti de- javno vlogo in odgovornost. Literatura Akcijski program EU na področju športa Pi-1. erre de Coubertin (2007). Pridobljeno s http:// ec.europa.eu/sport/whitepaper/sec934_ en.pdf. Bon, M., Kolenc, M., Peršolja, B., Tomc, G. 2. (2008) Izhodišča strategije na področju športa v Ljubljani do leta 2012. Pridobljeno s http:// www.ljubljana.si/si/aktualno/aktualno/stra- tegija_sporta/default.html. Bela knjiga o športu v EU.3. (2007). Pridobljeno s http://ec.europa.eu/sport/whitepaper/wp_ on_sport_sl.pdf . Ljubljana 2025 – Predlog prostorske vizije dol-4. goročnega razvoja mesta (2007). Pridobljeno s http://www.ljubljana.si. Nacionalni program športa.5. (2000). Uradni list RS, št. 24-1065/2000, RS 31-3/2000. Operativni programi za obdobje 2007–2013 6. na področjih razvoja človeških virov in krepi- tve regionalnih razvojnih potencialov (2007). Pridobljeno s http://www.euskladi.si/publi- kacije/OP/2007-2013/. Statut Mestne občine Ljubljana. (2007).7. Uradni list RS, št. 26/01, 28/01 in 42/07. 8. Strategija razvoja socialnega varstva v Mestni občini Ljubljana od 2007 do 2011. (2007). Prido- bljeno s http://www.ljubljana.si. Strategija Vlade Republike Slovenije na področju 9. telesne (gibalne) dejavnosti za krepitev zdravja od 2007 do 2012. (2007). Pridobljeno s http:// www.mz.gov.si/si/splosno/cns/novica/pe- riod/1159731743///browse/35/article/678/53 96/?cHash=49971766fb. Strateški razvojni in trženjski načrt turistične 10. destinacije Ljubljana za obdobje 2007–2013. (2007). Pridobljeno s http://www.ljubljana.si. 11. Zakon o društvih. (2006). Uradni list RS, št. 61/06. Zakon o lokalni samoupravi. (2005). 12. Uradni list, št. 100/05 – uradno prečiščeno besedilo, 21/06-odločba US in 14/07 – ZSPDPO. Zakon o športu13. . (1998). Uradni list RS št 22/98. Zakon o ustanovah. (2006).14. Uradni list RS, št. 70/05 – uradno prečiščeno besedilo in 91/05, popr. Zakon o zavodih. (1991).15. Uradni list RS, št. 12/91, 45/94 odločba US: U-I-104/92, 8/96, 18/98 odločba US: U-I-34/98, 36/00-ZPDZC, 17/06 – ZJZP. dr. Marta Bon, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za rokomet marta.bon@fsp.uni-lj.si 14 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] Brane Dežman1, Dušan Grabnar2, Matej Majerič1 Učinek dvanajsturnega vadbenega programa košarke na izboljšanje izvajanja izbranih igralnih spretnosti S pedagoškim eksperimentom smo preverjali vpliv sistematično načrtovanega in izpeljanega vadbenega programa košarke na raven izvajanja štirih igralnih spretnosti v napadu (raznovrstnost in učinkovitost vodenja žoge, raznovrstnost in zahtev- nost metov na koš, raznovrstnost in učinkovitost sodelovanja ter pogostost kršenja pravil). V vzorcu je bilo 19 učencev dveh petih razredov OŠ Spodnja Šiška iz Ljubljane. Pedagoški eksperiment je brez priprav nanj potekal pet tednov po tri ure na teden v veliki telovadnici. Vadbeni program je obsegal dvanajst šolskih ur. Pred začetkom in po koncu vadbenega procesa smo porabili še eno uro za ugotavljanje začetnega oziroma končnega stanja v izbranih košarkarskih spretnostih. Pri načrto- vanju vadbenih vsebin smo upoštevali učni načrt za 6. razred devetletne osnovne šole, število učencev v razredu in njihovo predznanje. V vadbeni program smo zajeli temeljne tehnične in taktične košarkarske prvine ter različne oblike iger 1 : 1 in 2 : 2 na en koš. Začetno in končno stanje učencev v ravni osvojenosti omenjenih igralnih spretnosti v napadu smo ugotavljali s pomočjo videoposnetkov med igro 2 : 2 na en koš (obrambna igralca sta igrala pasivno). Učence je ocenjeval strokovnjak za košarko s pomočjo posebnih meril in opisnikov. Razlike med začetnim in končnim stanjem smo preverili s t-testom za odvisne vzorce. Ugotovili smo, da so učenci v raznovrstnosti in zanesljivosti vodenja napredovali za 9,5 %, v raznovrstnosti in zahtev- nosti metov za 14,7, v raznovrstnosti in učinkovitosti sodelovanja za 13,7, v pogostosti kršenja pravil za 18,9, v raznovrstnosti, zahtevnosti in učinkovitosti igranja v napadu v igri 2 : 2 pa za 14,7 %. Ključne besede: osnovna šola, športna vzgoja, košarka, vadbeni program, košarkarske spretnosti, ocenjevanje, napre- dek. The effects of twelve-hour basketball programme on the improvement of the execution of chosen playing skills A pedagogic experiment was carried out to test the effects of systematically planned and completed basketball practise pro- gramme on the level of the execution of four attack playing skills (diversity and efficiency of ball control; diversity and diffi- culty of shooting; diversity and efficiency of cooperation; the frequency of breaking the rules). The sample included 19 Year Five pupils from Spodnja Šiška primary school in Ljubljana. The pedagogic experiment was carried out in the big sports hall over a five-week period for three hours per week, not including the preparation. The programme consisted of twelve acade- mic hours. One hour was used before and after each practice in order to determine initial and final status of chosen basket- ball skills. A teaching curriculum for the Year Six (in the nine-year-long primary education) was considered when planning the practice contents, as well as the number of children in the form and their pre-existing knowledge. Practice programme included fundamental technical and tactical basketball skills and different types of the one- and two-a-side basketball game, played on half of the basketball court. The initial and final status of children and the level of improvement in the above-men- tioned attacking basketball skills were verified with the analysis of video recordings of two-a-side basketball game (with de- fensive players acting passively). A basketball expert evaluated the pupils whilst using specific criteria and descriptive words. The differences between the initial and final status were tested with the t-test for dependent samples. It has been found that pupils progressed by 9,5% in the diversity and efficiency of ball control, by 14,7% in the diversity and difficulty of shooting, by 13,7% in the diversity and efficiency of cooperation, by 18,9% in the frequency of breaking the rules and by 14,7% in the diversity, difficulty and efficiency of attack in the two-a-side game. Key words: primary school, physical education, practice programme, basketball skills, evaluation, progress. Uvod Učinkovitost izvajanja vadbenih pro- gramov pri urah športne vzgoje postaja vse pomembnejša, saj vpliva na dose- ganje višje ravni športnih spretnosti in znanj. Slednja učencem zagotavljajo bolj aktivno in zadovoljno preživljanje prostega časa s športom v času šolanja in večjo verjetnost, da se bodo s špor- tom ukvarjali tudi v kasnejših življenj- skih obdobjih. Od ponovne uvedbe številčnega oce- njevanja pri športnih vzgoji se športni strokovnjaki tega vse bolj zavedajo, zato to področje v zadnjih letih tudi bolj intenzivno raziskujejo. V košarki je bilo v zadnjih letih opravljenih nekaj pedago- ških eksperimentov in drugih raziskav, s katerimi so različni avtorji preučevali vpliv različno dolgih vadbenih pro- gramov na napredek učencev v izbra- nih košarkarskih spretnostih in znanju. Vzporedno z njimi so avtorji preučevali tudi zanesljivost in uporabnost različ- nih načinov ocenjevanja ravni osvoje- nosti različnih košarkarskih spretnosti. Povzemamo izsledke novejših raziskav, ki so bile povezane s preučevanjem za- 1Fakulteta za šport, Ljubljana, 2OŠ Spodnja Šiška, Ljubljana ŠPORT 56, 2008, 1-2 15 [športna vzgoja] nesljivosti in uporabnosti različnih nači- nov ocenjevanja košarkarskih spretno- sti ter s preučevanjem vpliva različno strukturiranih in dolgih vadbenih pro- gramov košarke na izboljšanje ravni iz- branih košarkarskih spretnosti učencev in učenk. Dežman in Kovač (2002) sta na vzorcu 34 študentk prvega letnika Fakultete za šport preverila merila in opisnike za objektivno ocenjevanje košarkarske spretnosti, ki je zajela vodenje žoge in met iz dvokoraka. Raven izvajanja ome- njene spretnosti so ocenili štirje ocenje- valci, ki so jih poprej ustrezno usposo- bili. Podatke sta obdelala z osnovnimi postopki opisne statistike, faktorsko analizo in s postopkom za izračuna- vanje Cronbachovega alfa koeficienta zanesljivosti. Ugotovila sta, da sta bili zanesljivost in objektivnost ocenjeva- nja po omenjenih merilih in opisnikih zelo visoki. Peček in Dežman (2003) sta preverila vpliv trinajsturnega programa vadbe košarke na izboljšanje izbranih košar- karskih spretnosti šestnajstih učenk v sedmem razredu osnovne šole. Pri se- stavljanju vsebin vadbenega programa sta upoštevala učni načrt za sedmi ra- zred devetletne osnovne šole, število učenk v razredu in njihovo predzna- nje. Vanj sta zajela temeljne tehnične in taktične elemente košarke, ki sestavljajo igri 1 : 1 in 2 : 2 v napadu. Začetno in končno stanje v omenjenih spretnostih sta ugotavljala s tremi testnimi nalo- gami: 1. test vodenje, sprememba smeri naprej-nazaj, met na koš po prodoru; 2. igranje v napadu v igri 1 : 1 na en koš in 3. igranje v napadu v igri 2 : 2 na en koš. Raven obvladanja teh spretnosti sta ocenila po prej določenih merilih in opisnikih. Podatke sta obdelala z osnov- nimi postopki opisne statistike in t-te- stom za odvisne vzorce. Ugotovila sta, da so učenke v vseh treh testnih nalo- gah napredovale; v uspešnosti igranja v napadu za 16 oziroma 20 odstotkov, v izvajanju testa z žogo pa za 32 odstot- kov. Napredek je bil v vseh treh testnih nalogah statistično značilen. Srovin in Dežman (2004) sta na vzorcu osemnajstih učencev in dvanajstih učenk osmih razredov OŠ Mirna Peč preučevala vpliv dvanajsturnega eks- perimentalnega vadbenega programa košarke na izboljšanje izbranih košar- karskih spretnosti. Njihovo začetno in končno stanje v izvajanju treh testnih nalog (1. vodenje in met iz dvokoraka, 2. igranje v napadu v igri 2 : 2 na en koš in 3. igranje v napadu v igri 4 : 4 na dva koša) sta ocenila po posebnih me- rilih in opisnikih. Podatke sta obdelala z osnovnimi postopki opisne statistike in s t-testom za odvisne vzorce. Ugo- tovila sta, da je bil napredek učencev v omenjenih testnih nalogah 11,2-, 13,4- in 11,2-odstoten, pri učenkah pa 18,4-, 13,4- in 11,6-odstoten. Boljše ocene na začetku in koncu programa so v vseh treh testnih nalogah dosegli učenci. Dežman, Majerič in Grabnar (2005) so na vzorcu 20 učencev 7. razredov OŠ Spodnja Šiška preverjali zanesljivost in uporabnost sintetičnega in analitič- nega načina ocenjevanja sestavljene košarkarske spretnosti, ki je zajela raz- lično vodenje žoge in met z eno roko iznad glave po sonožnem zaustavlja- nju, ter povezanost med ocenami obeh načinov ocenjevanja. Učence je ocenil strokovnjak za košarko s pomočjo vide- oposnetkov. Najprej je ocenil učence na sintetični način s pomočjo posebnih meril in opisnikov, nato pa še na ana- litični način tako, da je beležil napake v izvedbi gibanja. Ocene je vpisoval v dva ločena vpisna lista. Po enem tednu je ocenjevanje ponovil po enakem po- stopku. Podatke so avtorji obdelali z iz- branimi postopki opisne statistike, iz- računali so korelacijske koeficiente in Cronbachov alfa koeficient. Pri obeh načinih ocenjevanja so ugotovili visoko zanesljivost. Visoka povezanost je tudi med povprečnimi ocenami obeh nači- nov ocenjevanja, ki sta zanesljiva, učin- kovita in uporabna. Zelo dobro tudi raz- likujeta učence glede na raven obvla- danja izbrane košarkarske spretnosti. Se pa po vsebini, namenu in težavnosti kar precej razlikujeta. Za ocenjevanje ravni obvladanja košarkarskih spretnosti pri pouku športne vzgoje je lažje sinte- tično ocenjevanje. Dežman, Majerič in Grabnar (2005) so na vzorcu 20 učencev 7. razredov OŠ Spo- dnja Šiška preverjali zanesljivost in upo- rabnost sintetičnega in analitičnega na- čina ocenjevanja izbranih igralnih spre- tnosti v napadu v igri 1 : 1 na en koš ter povezanost med ocenami. Učence je ocenjeval strokovnjak za košarko s pomočjo videoposnetkov po enakem postopku kot v prejšnji raziskavi, le me- rila in opisniki so bili drugačni. Podatke so enako obdelali kot zgoraj. Avtorji so ugotovili, da je zanesljivost uporablje- nega sintetičnega in analitičnega oce- njevanja igralnih spretnosti v napadu v igri 1 : 1 na en koš zelo visoka, če je ocenjevalec izkušen košarkarski stro- kovnjak in če ocenjuje s pomočjo vide- oposnetkov. Tudi povezanost med izidi obeh načinov ocenjevanja je visoka. Iz- sledki kažejo, da so navodila, merila in opisniki za oba načina ocenjevanja se- stavljeni tako, da omogočajo uspešno uporabo pri pouku športne vzgoje. Dežman in Pirc (2006) sta na vzorcu 32 študentk prvega letnika Fakultete za šport preverjala vpliv začetnega dela vadbenega programa košarke v ob- segu 15 ur na znižanje napak v dveh sestavljenih košarkarskih spretnostih: 1. prehod v vodenje s križnim korakom, vijugasto vodenje, sonožno zaustavlja- nje in met na koš z eno roko iznad glave ter 2. podaja v tablo, lovljenje, prehod v vodenje z zakorakom, vodenje, spre- memba smeri naprej-nazaj, vodenje, met iz dvokoraka s polaganjem. Raven obvladanja omenjenih spretnosti sta ugotovila tako, da sta beležila napake, ki so jih študentke storile med izvaja- njem, na začetku in koncu vadbenega programa. Pri tem sta uporabila video- posnetke. Razlike v izidih končnega in začetnega stanja sta izračunala s t-te- stom za odvisne vzorce. Ugotovila sta, da je vadbeni proces zelo učinkovit. Vse študentke so znatno znižale število na- pak tako z desno kot z levo roko. Razlike med končnim in začetnim stanjem so bile statistično značilne. Na koncu vad- benega programa so se precej zmanj- šale tudi razlike v številu napak pri iz- vajanju obeh testnih nalog z boljšo in slabšo roko. Majerič, Dežman in Grabnar (2006) so na vzorcu petnajstih učencev petih ra- zredov devetletne osnovne šole ugo- tavljali vpliv petnajsturnega vadbenega 16 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] programa košarke na izboljšanje ravni izbranih košarkarskih spretnosti. Pri na- črtovanju vsebin vadbenega programa so upoštevali učni načrt za peti razred devetletne osnovne šole, število učen- cev v razredu in njihovo predznanje. V vadbeni program so vključili temeljne tehnične in taktične elemente košarke ter igri 1 : 1 in 2 : 2 na en koš. Začetno in končno stanje v ravni osvojenosti košarkarskih spretnosti so ugotavljali z dvema testnima nalogama: 1. vijugasto vodenje in met na koš iz dvokoraka; 2. igranje v napadu v igri 2 : 2 na en koš. Kakovost izvajanja omenjenih testnih nalog je ocenil strokovnjak za košarko na sintetični način s pomočjo prej dolo- čenih meril in opisnikov. Učence je oce- njeval med ogledom videoposnetkov. Avtorji so podatke obdelali z osnovnimi postopki opisne statistike in t-testom za odvisne vzorce. Ugotovili so, da so učenci v obeh testnih nalogah napre- dovali. V izvajanju testne naloge vijuga- sto vodenje in met na koš za 32 odsto- tnih točk v uspešnosti igranja 2 : 2 na en koš pa za slabih 12 odstotnih točk. Napredek je bil v obeh testnih nalogah statistično značilen. Izkušnje in izsledke te pilotske študije smo leta 2006 upoštevali pri pripravah na pedagoški eksperiment, v katerem smo želeli preveriti vpliv dvanajstur- nega vadbenega programa košarke na izboljšanje ravni izbranih košarkarskih spretnosti ter znanj učencev in učenk petih razredov v osemletni osnovni šoli. V tem članku bomo predstavili izide učencev, ki so povezani s štirimi igralnimi spretnostmi v napadu, ki se- stavljajo igro 2 : 2. Temeljne značilnosti vadbenega programa Pedagoški eksperiment je brez pred- priprav potekal od 6. novembra do 12. decembra 2006. Vadbeni program ko- šarke je obsegal dvanajst šolskih ur. Po- tekal je trikrat na teden v telovadnici. V njej so bili dva glavna koša in štirje stranski. Vsak učenec je imel svojo ko- šarkarsko žogo. V telovadnici so hkrati vadili učenci in učenke. Vadili so po enakem vadbenem programu. Pred začetkom in po koncu vadbenega procesa smo porabili še dve uri za ugo- tavljanje začetnega oziroma končnega stanja v izbranih košarkarskih spretno- stih in v teoretičnem znanju (eno uro v telovadnici in eno uro v učilnici). Pri izbiri vsebin smo upoštevali učni načrt za 6. razred devetletne osnovne šole (Kovač, Novak, 2001), število ur v vadbenem programu, število učencev v razredu in njihovo predznanje. Veliko časa smo porabili za utrjevanje vodenja žoge in različnih metov na koš po prei- gravanju (32,1 %), za lovljenje in podaje ter za mete po odkrivanju in vtekanju (17,1 %). Posebno pozornost smo name- nili igrama 1 : 1 na en koš (18,7 %) in 2 : 2 na en koš (21,9 %). Omenjene vsebine so učenci vadili posamično ali v dvoji- cah. Med vadbo so dobili informacije o pravilih, sodniških znakih ter izrazih in pojmih iz tehnike in taktike košarke (10,2 %). V oklepajih so navedeni od- stotki od skupnega vadbenega časa. Učitelja športne vzgoje, ki sta vo- dila vadbeni proces, sta sodelovala pri pripravi vadbenega programa. Z določenimi prilagoditvami vsebine oz. učnih oblik razmeram na posamezni učni uri (številu učencev ipd.) je bil iz- veden skoraj v celoti. Nekoliko večja odstopanja so bila pri posredovanju teoretičnih informacij. Učitelja sta jih posredovala med vadbo, na koncu vad- bene ure pa le, če nista izgubila preveč časa z drugimi dejavnostmi. Vadbeni program in vse učne priprave so objavljeni na spletni strani Katedre za košarko: www.kosarka.co.nr – PISNA GRADIVA – ŠPORTNA VZGOJA – Ekspe- riment. Metode Vzorec učencev in učenk V vzorcu je 21 učencev in 17 učenk dveh petih razredov OŠ Spodnja Šiška iz Ljubljane. Pri obdelavi podatkov smo upoštevali 19 učencev in 16 učenk, ki so se udeležili večine vadbenih ur ter vseh preverjanj spretnosti in znanj. Šest učen- cev in štiri učenke je vadilo košarko tudi v športnih interesnih dejavnostih šole. Vsi učenci so imeli dovoljenje staršev, da se lahko udeležijo preverjanja ravni spretnosti in znanj na začetku in koncu vadbenega programa. V tem članku bomo analizirali le izide učencev. Vzorec testnih nalog za ugotavljanje ravni obvladanja temeljnih košarkarskih spretnosti Raven osvojenosti košarkarskih spre- tnosti smo preverili z dvema testnima nalogama. Pri prvi testni nalogi (VM) je bilo giba- nje z žogo določeno vnaprej. Učenci so nalogo izvajali z boljšo in slabšo roko. Izidov v tej testni nalogi v tem članku ne bomo obravnavali. Druga testna naloga (IG2) je bila situ- acijska. Učenci so igrali na en koš 2 : 2. Napadalca sta igrala proti obrambnima igralcema, ki sta igrala pasivno (spre- mljala sta ju na dosegu roke med ko- šem in njima ter nista smela izbijati ali prestrezati žoge in blokirati meta). Ta način igranja obrambnih igralcev je omogočil napadalcema bolj sproščeno in učinkovito igro. Opis obeh testnih nalog lahko dobite na zgoraj omenjenem spletnem na- slovu. Način zbiranja podatkov v telovadnici Pred začetkom vadbenega programa smo učence in njihove starše seznanili z namenom in vsebino pedagoškega ek- sperimenta. Učenci in učenke so izvajali izbrane košarkarske spretnosti v igri 2 : 2 v telovadnici, v prostoru pod glavnima košema. Začetno in končno izvedbo smo posneli z dvema videokamerama. Preglednica 1: Testne naloge Šifra Naziv Št. izvedb Št. ocen VMd Vijugasto vodenje, met na koš iz dvokoraka z eno roko iznad glave – z boljšo roko 2 2 VMl Vijugasto vodenje, met na koš iz dvokoraka z eno roko iznad glave – s slabšo roko 2 2 IG2 Igranje v napadu v igri 2 : 2 na en koš po pravilih igre na dva koša 1 (4 min) 2 ŠPORT 56, 2008, 1-2 17 [športna vzgoja] Postopek snemanja izvajanja košarkar- skih spretnosti je bil enak na začetku in koncu vadbenega programa. Način ocenjevanja Raven izvajanja izbranih košarkarskih spretnosti je ocenil košarkarski stro- kovnjak med ogledom videoposnet- kov. Igranje učencev v napadu v igri 2 : 2 je ocenil s pomočjo posebnih meril in opisnikov (preglednica 2). Pri vsakem učencu je ocenil raven izvajanja štirih temeljnih igralnih spretnosti v napadu: VOD − raznovrstnost in zanesljivost 1. vodenja žoge, MET − raznovrstnost in zahtevnost 2. metov na koš, SOD − raznovrstnost in učinkovitost 3. sodelovanja (podajanja) med napa- dalcema, PRE − pogostost kršenja košarkarskih 4. pravil. Skupno oceno raznovrstnosti, zahtev- nosti in učinkovitosti izvajanja gibanj v napadu v igri 2 : 2 (IG2) je izračunal tako, da je vsoto vseh štirih ocen delil s štiri. Ocenjevalec si je najprej ogledal igro v napadu prve dvojice učencev, nato pa še druge. Če je bil pri ocenjevanju po- sameznih učencev v dvomih, si je nji- hovo igro ponovno ogledal. Pri učencu z žogo je opazoval gibanja z žogo, pri součencu pa gibanja brez nje (odkriva- nja in vtekanja). Vsako izvedbo posa- meznega učenca (na začetku in koncu vadbenega programa) je ocenil dva- krat v časovnem razmiku sedmih dni. Zanesljivost ocenjevanja vseh igralnih spretnosti je bila visoka, saj je pri vseh Chronbachov alfa koeficient presegal vrednost 0,95. Pri obdelavi podatkov smo upoštevali povprečno oceno. Metode obdelave podatkov Pri obdelavi podatkov smo uporabili izbrane osnovne postopke opisne sta- tistike, Chronbachov alfa koeficient in t-test za odvisne vzorce. Podatke smo obdelali s statističnima programoma SPSS za Windows in Microsoft Excel. Izidi in razprava Analiza razlik v ocenah raznovrstnosti in zanesljivosti vodenja žoge (VOD) Vodenje žoge je v košarki najtežje gi- banje z žogo, ker igralec žoge ne drži. Če jo želi uspešno voditi, mora imeti zelo dober občutek za pravočasno in pravilno postavljanje prstov proti žogi, blago obračanje žoge z njimi in njeno nadzorovano potiskanje proti tlom. To mora storiti brez vidnega nadzora. Omenjenega občutka ni mogoče osvo- jiti v kratkem času. Za to je potrebna obsežna vadba. Vodenje žoge z eno in drugo roko je tudi taktično zelo pomembno, saj omogoča učinkovito igranje po glo- bini (proti košu) in širini (v desno ali levo smer), prehod v samostojen za- ključek ali učinkovito sodelovanje s so- igralcem. Preglednica 2: Merila in opisniki Ocena VOD – raznovrstnost in zanesljivost vodenja žoge MET − raznovrstnost in zahtevnost metov na koš 5 Vodi pravilno in zanesljivo z boljšo in slabšo roko Meče na koš iz dvokoraka po vodenju z boljšo in slabšo roko 4 Vodi pravilno in zanesljivo z boljšo roko, manj zanesljivo pa s slabšo roko Meče na koš iz dvokoraka po vodenju z boljšo roko, po vodenju s slabšo pa le po sonožnem zaustavljanju ali ne meče 3 Vodi pravilno in zanesljivo z boljšo roko, s slabšo roko pa zelo redko ali sploh ne Meče na koš po vodenju z boljšo in slabšo roko po sonožnem zaustavljanju 2 Vodi nezanesljivo z boljšo roko, s slabšo roko pa zelo nezanesljivo in redko Meče na koš po vodenju z boljšo roko po sonožnem zaustavljanju, po vodenju s slabšo roko pa ne meče 1 Vodi nezanesljivo z boljšo roko, s slabšo roko pa sploh ne Največkrat meče na koš po sprejemu žoge (brez vodenja ali po enkratnem vodenju) ali pa sploh ne meče Ocena SOD − raznovrstnost in učinkovitost sodelovanja PRE − pogostost kršenja košarkarskih pravil 5 Zanesljivo in učinkovito podaja žogo tudi med vodenjem ali po njem, se dejavno odkriva ali vteka Naredi največ en prekršek 4 Zanesljivo in učinkovito podaja žogo tudi med vodenjem ali po njem, se dejavno odkriva, manj vteka ali sploh ne Naredi dva prekrška 3 Največkrat poda žogo na mestu ali po enkratnem vodenju, se dejavno odkriva, manj vteka ali sploh ne Naredi tri prekrške 2 Podaja nezanesljivo in v loku tudi po enkratnem vodenju, se nedejavno odkriva ali čaka žogo na mestu Naredi štiri prekrške 1 Podaja nezanesljivo in v loku, ne ve, kaj naj naredi brez žoge (bega v različne smeri brez taktičnega smisla) Naredi več kot štiri prekrške Preglednica 3: Razlike v ocenah raznovrstnosti in zanesljivosti vodenja žoge Vodenje xa % od 5 Sd t sp Znač. VODz 2,47 49,5 1,389 VODk 2,95 58,9 1,224 VODk-VODz 0,47 9,5 0,513 4,025 18 0,001 Legenda: VODz – ocena vodenje na začetku, VODk – ocena vodenja na koncu, VODk-VODz – raz- like v ocenah vodenja na koncu in začetku, ax – aritmetična sredina, % − (xa/5) · 100, sd – stan- dardni odklon, t – t-vrednost, sp – stopnje prostosti, znač. – značilnost razlik. 18 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] Povprečna ocena raznovrstnosti in za- nesljivosti vodenja učencev na začetku vadbenega programa kaže razmerama nizko raven (preglednica 3). Največ jih je vodilo le z boljšo roko, in to manj za- nesljivo. Če so žogo vodili tudi s slabšo roko, pri tem niso bili zanesljivi. Po kon- čanem vadbenem programu se jim je vodenje z boljšo roko izboljšalo za 9,5 odstotne točke. Razlika je statistično značilna. Iz vrednosti standardnih od- klonov lahko tudi sklepamo, da so se učenci na koncu vadbenega procesa bolj poenotili v ravni obvladanja vode- nja žoge. Bolj so napredovali predvsem učenci, ki so na začetku slabo obvladali vodenje. Analiza razlik v ocenah raznovrstnosti in zahtevnosti metov na koš (MET) V košarki poznamo različne načine me- tanja na koš in različne prehode v met. Igralec lahko vrže na koš z mesta (po sprejemu žoge ali po vodenju) in po vo- denju iz dvokoraka. Meti po vodenju iz dvokoraka so koordinacijsko zahtevnejši kot meti z mesta po sprejemu žoge ali po vodenju. Najtežji del tega gibanja je prehod iz vodenja v dvokorak in nato v met na koš. V tem delu gibanja mo- rajo igralci upoštevati tudi pravilo dveh korakov. Če ga ne, storijo prekršek. To gibanje je tudi taktično pomembnejše, saj igralec med prodorom lažje prehiti obrambnega igralca in učinkoviteje vrže na koš. V metih na koš so učenci na začetku do- segli ocene nekoliko nad povprečjem (preglednica 4). Največ jih je metalo z mesta po vodenju z boljšo ali slabšo roko. Na koncu so napredovali za 14,7 odstotne točke, saj so izvajali tudi mete po vodenju z boljšo roko iz dvokoraka. Razlika v ocenah je statistično značilna. Manjši standardni odklon na koncu vad- benega programa kaže, da so se učenci tudi pri tem delu igre homogenizirali. Analiza razlik v ocenah raznovrstnosti in učinkovitosti sodelovanja (SOD) Podaje in lovljenja niso koordinacijsko zapletena gibanja z žogo, če jih izva- jajo v neigralnih razmerah. V igralnih razmerah jih je težje izvesti, ker morata oba napadalca dobro in pravočasno sodelovati. Igralec z žogo si mora s po- močjo odkrivanja ali vtekanja odpreti prostor za sprejem žoge, soigralec pa mu mora žogo podati v pravem času, v pravo smer in na ustrezen način. To pomeni, da je uspešnost tega sodelo- vanja odvisna od uigranosti obeh na- padalcev in ne samo od obvladanja podaj in lovljenj. Usklajeno sodelova- nje napadalcev zahteva kar precej situ- acijske vadbe. Sodelovanje med dvema napadalcema je tesno povezano s podajanjem in lo- vljenjem žoge, pred tem pa z odkriva- njem in vtekanjem (preglednica 5). Pov- prečna ocena raznovrstnosti in učinko- vitosti sodelovanja učencev na začetku je bila okoli povprečja. Največ učencev je podajalo žogo na mestu ali po en- kratnem vodenju, in to v loku. Pogosto zato, ker so se soigralci slabo odkrivali ali vtekali. Na koncu vadbenega pro- grama so v obeh omenjenih taktičnih elementih dobro napredovali, zato so jim lahko soigralci lažje in premočrtno podali žogo. Napredovali so za 13,7 od- stotne točke. Razlike v ocenah so stati- stično značilne. Manjša vrednost stan- dardnega odklona na koncu tudi pri teh spretnostih kaže, da so se učenci v sodelovanju homogenizirali. Analiza razlik v ocenah pogostosti kršenja košarkarskih pravil (PRE) Začetniki in manj izkušeni igralci naj- večkrat kršijo košarkarska pravila, pove- zana z vodenjem žoge. Najpogosteje naredijo korak pri prehodu v vodenje, pri prehodu iz vodenja v zaustavljanje, met na koš ali podajo. Manj pogosto naredijo dvojno vodenje. Število prekr- škov lahko zmanjšamo le, če učence ne- prestano opozarjamo nanje in jim sve- tujemo, kako naj jih odpravijo. V našem primeru je bil učitelj pri tem uspešen. Preglednica 4: Razlike v ocenah raznovrstnosti in zahtevnosti metov na koš Meti xa % od 5 sd t sp Znač. METz 2,95 58,9 1,311 METk 3,68 73,7 1,157 METk-METv 0,74 14,7 1,098 2,926 18 0,009 Legenda: METz – ocena metov na koš na začetku, METk – ocena metov na koš na koncu, METk- METz – razlika v ocenah metov na koš na koncu in začetku, ax – aritmetična sredina, % − (xa/5) · 100, sd – standardni odklon, t − t-vrednost, sp – stopnje prostosti, znač. − značilnost razlik. Preglednica 5: Razlike v ocenah raznovrstnosti in učinkovitosti sodelovanja Sodelovanje xa % od 5 sd t sp Znač. SODz 2,47 49,5 1,172 SODk 3,16 63,2 0,834 SODk-SODz 0,68 13,7 0,820 3,637 18 0,002 Legenda: SODz – ocena sodelovanja na začetku, SODk – ocena sodelovanja na koncu, SODk- SODz – razlika v ocenah sodelovanja na koncu in začetku, ax – aritmetična sredina, % − (xa/5) · 100, sd – standardni odklon, t – t-vrednost, sp – stopnje prostosti, znač. – značilnost razlik. Preglednica 6: Razlike v ocenah pogostosti kršenja košarkarskih pravil Kršenje pravil xa % od 5 sd t sp Znač. PREz 3,79 75,8 1,182 PREk 4,74 94,7 0,562 PREk-PREz 0,95 18,9 1,268 3,256 18 0,004 Legenda: PREz – ocena kršenja pravil na začetku, PREk – ocena kršenja pravil na koncu, PREk-PREz – razlika v ocenah kršenja pravil na koncu in začetku, ax – aritmetična sredina, % − (xa/5) · 100, sd – standardni odklon, t − t-vrednost, sp – stopnje prostosti, znač. − značilnost razlik. ŠPORT 56, 2008, 1-2 19 [športna vzgoja] Na začetku je večina učencev med igro naredila od dva do tri prekrške (pregle- dnica 6), na koncu pa le enega ali nobe- nega. Napredovali so za 18,9 odstotne točke. Razlika v ocenah je statistično značilna. Sodeč po velikosti standar- dnih odklonov, so tudi pri pogostosti prekrškov postali učenci na koncu bolj homogeni. To pomeni, da so napredo- vali tudi tisti, ki so na začetku naredili več prekrškov. Analiza razlik v ocenah raznovrstnosti, zahtevnosti in učinkovitosti igranja v napadu (IG2) Igra 2 : 2 na en koš je temeljna kolek- tivna igra v košarki. Zajema igro 1 : 1 in sodelovanje s soigralcem. Uspešno igranje te igre v napadu zahteva dobro obvladanje vseh glavnih gibanj z žogo in brez nje, temeljnih taktičnih elemen- tov (v našem primeru preigravanj, od- krivanj in vtekanj) ter dobro uigranost med napadalcema. Tako sestavljeno dejavnost se je težko naučiti v kratkem času. Kljub temu pa lahko iz ocen v pre- glednici 7 sklepamo, da ima lahko tudi razmeroma kratek, sistematično izpe- ljan vadbeni program dober učinek. Povprečna ocena raznovrstnosti, zah- tevnosti in učinkovitosti igranja učen- cev v napadu na začetku vadbenega programa je bila 2,92, kar je malo nad povprečjem (preglednica 7). Po dva- najsturnem vadbenem programu so napredovali za 0,74 ocene ali za 14,7 odstotne točke. Razlika v ocenah je sta- tistično značilna. Napredek vseh učen- cev, še posebno slabših, potrjuje tudi nižja vrednost standardnega odklona pri končnem ocenjevanju. Sklep Izsledki v uvodu navedenih raziskav in te raziskave kažejo, da vsaj dvanaj- sturni, sistematično načrtovani in iz- vedeni programi pozitivno vplivajo na zvišanje ravni izvajanja različno zahtev- nih košarkarskih spretnosti pri učencih in učenkah različne starosti. Prirastki v zahtevnejših košarkarskih spretnostih (igranju v napadu v igrah z manj igralci na en koš) so v vseh raziskavah nad 11 odstotki, kar glede na majhen obseg ur vadbe ni malo. V tej raziskavi so izkušnje ocenjevalca pri ocenjevanju igralnih spretnosti igre 2 : 2 na en koš v napadu pozitivne. Merila in opisniki dobro razlikujejo posamezno raven vseh štirih igralnih spretnosti. Iz posameznih ocen lahko tudi na enosta- ven način izračunamo kakovost igranja v napadu v celoti. Delne ocene kažejo raven osvojenosti posamezne igralne spretnosti, skupna ocena pa celotno ka- kovost igranja učenca v napadu. Delne ocene so uporabne za ugotavljanje in odpravljanje slabosti v izvajanju posa- mezne igralne spretnosti učencev, sku- pna pa za ovrednotenje njihove kako- vosti igranja v napadu. Če želimo, da bo ocenjevanje razno- vrstnosti, zanesljivosti in zahtevnosti igranja v napadu posameznih učencev lažje in bolj objektivno, moramo paziti, da bodo izpolnjeni tile pogoji: − dvojice učencev, ki igrajo med se- boj, morajo biti enake na začetku in koncu vadbenega programa, − učenci v dvojicah, ki igrajo med se- boj, si morajo biti podobni po višini in znanju, − boljše učence moramo spodbujati, da več sodelujejo s slabšimi, − slabše učence moramo prepričati, da tudi sami večkrat poskušajo zaključiti napad, − vse učence moramo opozarjati, naj igrajo v obeh smereh – v desno stran z desno roko, v levo pa z levo, ter na aktivno odkrivanje, ko želijo sprejeti žogo, − obrambna igralca morata igrati pa- sivno in spremljati napadalca na do- segu roke med košem in njim, − učenci morajo biti obuti v športne copate, ki ne drsijo. Na temelju te in drugih raziskav lahko ugotovimo, da je pri učencih in učen- kah s povprečnim znanjem košarke dvanajsturni vadbeni program košarke primerno učinkovit, vadbeni program za učence in učenke z nižjim znanjem pa bi moral obsegati od šestnajst do dvajset ur. Potekati mora neprekinjeno vsaj z dvema urama na teden. Vsaka prekinitev z drugimi dejavnostmi bo njegov učinek poslabšala. Tudi vsebina vadbenih programov mora biti izbrana in razporejena tako, da jo lahko učenci sistematično in postopno nadgrajujejo. Različnih oblik iger na en ali dva koša mora biti vsaj 40 odstotkov. Testne na- loge za ocenjevanje ravni košarkarskih spretnosti morajo izhajati iz vsebine vadbenega programa, sicer bo učinek manjši. Učitelji športne vzgoje, ki so sodelovali v naših pedagoških eksperimentih, oce- njujejo, da je bilo zanje tovrstno sode- lovanje zelo koristno. Pridobili so veliko novega znanja in izkušenj ter predvsem nov pogled na podajanje učnih vsebin. Dodajamo, da taki pedagoški eksperi- menti bogatijo športno stroko in pra- kso, saj vplivajo na bolje načrtovano, sistematično in nadzorovano izvajanje vadbenega procesa pri športni vzgoji, posredno pa tudi na njegovo večjo učinkovitost. Nekateri učitelji športne vzgoje se s tem ne bodo strinjali, ker menijo, da tak način učnega procesa utesnjuje učence in znižuje njihovo zanimanje. Izidi ankete med učenci, ki smo jo opravili po končanem vadbe- nem programu, govorijo ravno naspro- tno. Preglednica 7: Razlike v ocenah igranja v napadu Igra 2 : 2 xa % od 5 Sd T sp Znač. IG2z 2,92 58,4 1,080 IG2k 3,66 73,2 0,718 IG2k-IG2z 0,74 14,7 0,537 5,985 18 0,000 Legenda: IG2z – ocena igre v napadu na začetku, IG2k – ocena ocena igre v napadu na kon- cu, IG2k-IG2z – razlika v ocenah igre v napadu na koncu in začetku, ax – aritmetična sredina, % − (xa/5) · 100, sd – standardni odklon, t − t-vrednost, sp – stopnje prostosti, znač. − značil- nost razlik. 20 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] Literatura Dežman, B., Kovač, M. (2002). Zanesljivost in objektivnost ocenjevanja praktičnega zna- nja v košarki pri pouku športne vzgoje. V: Pi- šot, R. (ur.), Štemberger, V. (ur.), Krpač, F. (ur.), Filipčič, T. (ur.). Otrok v gibanju: zbornik prispev- kov, Ljubljana, 2002, (str. 2001–206). Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Dežman, B., Majerič, M., Grabnar, D. (2005). Zna- čilnosti analitičnega in sintetičnega ocenje- vanja sestavljene košarkarske spretnosti. V: Kovač, M. (ur.), Rot, A. (ur.), Filipčič, T. (ur.). 18. strokovni posvet športnih pedagogov Slove- nije: zbornik referatov, Rogaška Slatina, 2005, (str. 183−188). Ljubljana: Zveza društev špor- tnih pedagogov Slovenije. Dežman, B., Pirc, A. (2006). Vpliv 15-urnega vad- benega programa na usvajanje izbranih ko- šarkarskih spretnosti študentk Fakultete za šport. V: Kovač., M. (ur.), Rot, A. (ur). 19. stro- kovni posvet športnih pedagogov Slovenije: zbornik referatov, Murska Sobota, 2006, (str. 69−73). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Dežman, B., Jekoš, B., Grabnar, D., Majerič, M. (2007). Vpliv dvanajsturnega programa male košarke na boljše poznavanje temeljnih ko- šarkarskih pravil in sodniških znakov. Osvaja- nje gibalnih spretnosti pri učenkah petega razreda osnovne šole. Šport (55)2, 57−63. Kovač, M., Novak, D. (2001). Učni načrt: program osnovnošolskega izobraževanja. Športna vzgoja. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, zna- nost in šport: Zavod za šolstvo. Majerič, M., Dežman B., Grabnar, D. (2006). Vpliv petnajsturnega programa košarke na izbolj- šanje izvajanja izbranih košarkarskih spre- tnosti učencev pri pouku športne. V: Pišot, R. (ur.), Kropej, V. (ur.), Zurc, J. (ur.), Volmut, T. (ur.), Obid, A. (ur.). 4. mednarodni simpozij Otrok v gibanju: zbornik prispevkov, Portorož, 2006, (str. 122−130). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. Peček, P., Dežman, B. (2003). Vpliv trinajsturnega programa vadbe košarke na izboljšanje teh- nično-taktičnih spretnosti učenk v 7. razredu osnovne šole. V: Škof, B. (ur.), Kovač, M. (ur.). 16. strokovni posvet športnih pedagogov Slo- venije: zbornik referatov, Nova Gorica, 2003, (str. 114−120). Ljubljana: Zveza društev športnih pedagogov Slovenije. Srovin, B., Dežman, B. (2004). Prirastek učencev 8. razreda osnovne šole v izbranih košarkar- skih spretnostih zaradi vpliva dvanajstur- nega programa vadbe košarke. V: Pišot, R. (ur.), Štemberger, V. (ur.), Zurc, J. (ur.), Obid, A. (ur.). 3. mednarodni simpozij Otrok v giba- nju: zbornik prispevkov, Kranjska Gora, 2004, (str. 95−102). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. dr. Branko Dežman, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za košarko brane.dezman@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 1-2 21 [športna vzgoja] Jože Štihec, Mateja Videmšek in Damir Karpljuk*, Martin Pupiš** Sodelovanje študentov pri gradnji baz znanja v športu Znanstvena spoznanja se širijo z veliko hitrostjo. Nova izpodrivajo stara, zato mora profesor športne vzgoje oz. trener ne- nehno spremljati novosti v domači in svetovni literaturi ter iskati najnovejša spoznanja za svoje čim bolj načrtno in strokovno delo. Novostim v strokovni in znanstveni literaturi je včasih težko slediti, saj izhaja veliko različnih strokovnih in znanstvenih revij širom po svetu. Internet danes omogoča hitro komunikacijo med ljudmi po svetu, iskanje in izmenjavo informacij. Kljub temu ostaja problem z razpršenostjo novih strokovnih in znanstvenih spoznanj, saj mnoge revije niso objavljene na internetu ali pa niso vključene v lokalne baze podatkov knjižnic, do katerih imamo dostop. Zato smo razvili informacijski sistem, ki nam omogoča spremljanje različnih podatkov posamezne športne panoge (znanstvena in strokovna literatura, avtorji, merske baterije, multimedijska gradiva ipd.). Sistem smo poimenovali »baze znanj v športu«9(*). V članku predstavljamo možnosti sodelovanja študentov pri gradnji te javne baze znanja. Ključne besede: baze znanja v športu, sodelovanje študentov. Students’ participation in the compiling of sport knowledge bases Scientific findings are spreading very quickly. New findings supersede old ones which is why a sports expert has to keep up with novelties in the international literature and search for the latest findings so as to maximize the planning and proficiency of their work. It is sometimes difficult to keep up with the novelties in the professional and scientific literature due to the vast number of professional and scientific magazines published worldwide. Nowadays, the Internet enables fast communication between people around the globe and facilitates the search for and exchange of information. However, the problem of the dispersion of new professional and scientific findings remains since many professional magazines are not published on the Internet or are not accessible in our local library. For this reason, we decided to develop an information system to keep track of professional and scientific literature, authors, tests, multimedia materials etc. in the domain of sport. System was named as Sports Knowledge Base9 (*). This article presents students options to cooperate in this system. Key words: knowledge bases, sport, students, model of cooperation Uvod Baze znanja v športu (Štihec s sodelavci, 2007) so (pod določenimi pogoji) javno dostopni sistem zbiranja in koriščenja različnih informacij s področja športa, podprt z ustrezno računalniško tehno- logijo, ki nam omogoča, da do teh baz dostopamo od koderkoli, kjer imamo na voljo internet. Omogoča nam, da se s pomočjo sple- tne aplikacije, ki je trenutno še v fazi te- stiranja, prijavimo v sistem in v baze po- datkov vpisujemo nove informacije ali pa te črpamo iz sistema. Aplikacija torej nudi vse osnovne operacije za delo z bazami podatkov, kot so vnos, popra- vljanje, iskanje, razvrščanje, filtriranje podatkov (prikaz samo tistih podatkov, ki izpolnjujejo pogoje, ki smo jih poprej definirali), tiskanje, brisanje itd. Sistem vsebuje več centralnih baz po- datkov (slika 1): V bazo člankov se shranjujejo vsi re-• levantni podatki različnih strokov- nih oz. znanstvenih člankov. Gre za podatke o avtorjih člankov, naslo- vih člankov, o tematikah, ki jih članki obravnavajo, o revijah, kjer so ob- javljeni, o državah, jeziku in letnici objave itd. Vsak članek je v sistemu tudi definiran z nekaj ključnimi be- sedami, ki služijo za iskanje določe- *Fakulteta za šport, Ljubljana **Fakulteta za humanistične vede, Banska Bistri- ca, Slovaška 9(*)Opomba: za boljše razumevanje sistema »ba- ze znanja v športu« priporočamo branje članka, v literaturi navedenega pod št. 9. Slika 1: Baze podatkov v sistemu BAZE ZNANJA BAZA ČLANKOV BAZA AVTORJEV BAZA TESTOV E-UČENJE DOSTOP WINDOWS APLIKACIJA INTERNET APLIKACIJA 22 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] nega članka. Poleg vseh navedenih podatkov se v bazo podatkov lahko vpiše tudi izvleček članka oz. kritična analiza, kjer je na kratko opisana in s strani vnašalca ovrednotena vsebina, ki jo članek obravnava, ter primerjava obravnavane problematike s stanjem v Sloveniji. V bazo avtorjev se vpisuje vse rele-• vantne podatke o različnih avtorjih. V bazi testov se zbirajo podatki o te-• stnih baterijah, opisi testov ipd. V bazi e-učenje pa se zbirajo različni • materiali, primerni za e-učenje, mul- timedijske predstavitve, animacije, filmi, kinogrami, zvočne datoteke ipd. Vse, kar lahko nekomu koristi pri pouku. Aplikacija za vnos zagotavlja, da so vsi podatki v bazo znanja vneseni po is- tem protokolu, saj je natančno defi- nirana struktura polja za vnos, katera polja so definirana kot obvezna, katera kot prosta, definirana je tudi oblika po- sameznih elementov. Ključna polja so tudi indeksirana, zato aplikacija nudi ra- znovrstne možnosti iskanja in filtriranja podatkov, to pa poteka hitro in pregle- dno. Največ dela je trenutno opravljenega v bazi člankov, kjer imamo že bogato zbirko informacij. Spletna aplikacija za dostop do te baze člankov je v uporabi že štiri leta in se iz leta v leto nadgra- juje. Aplikacije za dostop do drugih treh baz pa so še v fazi testiranja. Vse baze podatkov so (bodo) dostopne preko in- terneta, zato bomo podatke iz njih ob predpogoju, da imamo dostop do in- terneta, lahko koristili kjerkoli na svetu že bomo. Ko bomo recimo šli na kon- gres ali predavanje v tujino ipd., bomo lahko predstavitev našega prispevka čr- pali neposredno iz baze. Ko bodo štu- denti na medfakultetni izmenjavi ipd., bodo lahko črpali podatke iz teh baz. Skratka, ko nas bo kdo zaprosil za ka- kšne podatke, za katere vemo, da jim imamo v bazi znanja, jih bomo lahko pridobili preko interneta. Bolj ko bo bogata ta baza znanja, več informacij bomo kadarkoli in kjerkoli iz nje lahko tudi črpali. Velikokrat se nam namreč zgodi, da kakšnega podatka ali mate- riala nimamo, ker smo ga pozabili vzeti s seboj. Z uporabo sistema baz znanja, dostopnega preko interneta, bodo to- vrstne težave odpravljene. Kompletno delovanje sistema, kdo in pod kakšnimi pogoji lahko sodeluje v sistemu, ter predstavitev vseh opcij je predstavljeno v članku Baze znanja9(*). Sodelovanje študentov v sistemu (seminarske naloge) Na Fakulteti za šport študira preko 1000 študentov iz vse Slovenije. Študij je zelo specifičen tako po programu kot po značilnostih naših študentov. Izobraževanje je trenutno zasnovano tako, da vsi študenti pridobijo v prvih dveh letih temeljno športno izobrazbo, v nadaljnjih dveh letih pa jo dopolnijo še s študijem na izbrani smeri. Seminarska naloga je obveznost prak- tično pri vsakem predmetu na Fakulteti za šport. Gre za samostojno obliko štu- dija, kjer študenti sami izberejo neko te- matiko, ki so jim jo ponudili profesorji ali ki jih osebno zanima. Izbrano temo potem samostojno obdelajo in napi- šejo seminarsko nalogo. To je do do- govorjenega roka potrebno oddati in praviloma ustno zagovarjati oz. javno predstaviti. Prednosti teh seminarskih nalog so: sa- mostojni študij, pestrost izbranih tem, notranja motivacija študentov, saj so si temo sami izbrali, v kratkem času vsi študentje ob javnih predstavitvah se- minarskih nalog drugih študentov spo- znajo veliko novih informacij z različnih strokovnih ali znanstvenih področij. Ena največjih slabosti takega načina dela je spoštovanje dogovorjenih ro- kov oddaje seminarske naloge, kjer imajo največ težav študenti, ki so za- radi športne kariere, bolezni, poškodbe oz. drugih opravičljivih ali neopravičlji- vih vzrokov v dogovorjenem terminu odsotni. Naslednja, ne nepomembna slabost pisnih seminarskih izdelkov je kopičenje teh seminarskih nalog v kabi- netih profesorjev na Fakulteti za šport. Če ima profesor v povprečju opravka z okoli 200 ali več študenti (odvisno od vrste študija, predmeta in smeri) in vsak študent izdela seminarsko nalogo na povprečno desetih straneh, je to ogro- mna skladovnica pisnih seminarskih na- log, ki že dolgo več nimajo prostora v naših omarah. In ker se ta zgodba po- novi vsako leto z novo generacijo štu- dentov, smo se nekateri odločili, da to »papirnato vojno« končamo in za od- dajo seminarskih nalog uporabimo in- ternet. Vsak študent ima tako možnost soudeležbe pri gradnji javne baze zna- nja v športu, saj te njihove seminarske naloge vpisujejo neposredno v baze znanja. To lahko naredijo od koderkoli na svetu, kjer imajo dostop do inter- neta. S tem smo študentom omogočili obliko dela na daljavo, ki so je še naj- bolj veseli tisti študenti, ki so pogosto odsotni s Fakultete za šport (recimo vr- hunski športniki, ki so na tekmovanjih, poškodovani ali bolni študenti, izredni študenti, ki študirajo ob delu itd.). Korist tovrstnega dela je obojestranska: tako za profesorje kot za študente. Pro- fesorji, ki sistem uporabljamo, imamo vse seminarske naloge zbrane v ba- zah podatkov, po katerih v nasprotju s starim sistemom, kjer so se seminarske naloge kopičile v skladovnicah papirja, želeni podatek zelo hitro najdemo in uporabimo pri svojem delu. Študen- tom pa tovrstni način dela omogoča že prej omenjeno opravljanje nekaterih obveznosti na daljavo, imajo pa seveda pravico koriščenja vseh, ne samo svojih, doslej vnesenih informacij v baze zna- nja. To jim pride prav zlasti ob koncu študija, ko iščejo različne vire in po- datke, primerne za diplomsko nalogo. Po enakem načelu lahko v sistemu so- delujejo tudi študenti podiplomskega in doktorskega študija. Seveda še vedno obstaja klasičen na- čin iskanja podatkov preko katalogov v knjižnicah, a največja prednost tovr- stne baze znanja, kot je naša, je v tem, da imamo poleg vseh podatkov o ne- kem delu (avtor, naslov dela, ključne besede …), ki jih sicer najdemo tudi v knjižnicah, pri vsakem vnesenem viru v naši bazi znanja tudi kritično obravnavo problematike in primerjavo informacij s ŠPORT 56, 2008, 1-2 23 [športna vzgoja] Slovenijo. Na kratko rečeno, nekdo je za nas ta članek že prebral in ga po svojih močeh ovrednotil. Razumljivo je, da bo tovrstna kritična analiza študentov dok- torskega ali magistrskega študija kvali- tetnejša od kritične analize dodiplom- skih študentov. Še vedno je v končni fazi iskalec neke informacije tisti, ki bo tako najdeno informacijo v bazi znanja moral tudi sam ustrezno interpretirati, ko jo bo uporabil pri svojem delu. Z vsakoletnimi vnosi seminarskih na- log študentov posamezne generacije se tako baza znanj bogati in širi. S slike 2 lahko razberemo model delovanja in vlogo študentov različnih stopenj štu- dija na Fakulteti za šport pri bogatenju baz znanja v športu. Naši študenti imajo neposredni dostop do baz podatkov na osnovi računa, ki si ga morajo ustvariti v bazi uporabnikov. Od takrat se v sistem prijavijo s pomočjo svoje vpisne šte- vilke in gesla, ki si ga v fazi ustvarjanja svojega računa izberejo. Model delovanja (slika 2) predvideva soudeležbo tudi drugih uporabnikov, kot so npr. profesorji športne vzgoje, trenerji, raziskovalci oz. drugi zaintere- sirani. Sistem je odprt za vse, ob po- goju, da dokler nekdo nekaj ne pri- speva v skupno javno bazo znanj, iz nje ne more črpati. Deluje torej po načelu »daš nekaj, dobiš vse«. jega računa v bazi uporabnikov, kjer si potem izberejo svoje, unikatno geslo. Svoj novi račun si v bazi uporabnikov študent ustvari s klikom na »Nov upo- rabnik« (slika 3). Pojavi se potrditveni dialog (slika 4), s katerim potrdi, da v sistem še nikoli ni bil prijavljen in da si ustvarja nov račun. Slika 4: Potrditev za ustvarjanje nove- ga računa v bazi uporabnikov Sledi dialog na sliki 5, kjer lahko zdaj študent vpiše svoje podatke in si iz- bere svoje unikatno geslo. Sistem štu- dentom preprečuje, da bi uporabili isto geslo, kot so ga imeli za ustvarjanje no- vega računa, ker je bilo to začasno. Slika 5: Vpis podatkov novega uporab- nika v bazi uporabnikov S klikom na »Shrani« je račun za novega uporabnika ustvarjen in odslej se bo novi uporabnik v sistem lahko prijavil (slika 3) z vpisom svoje vpisne številke in svojega gesla, ki si ga je sam definiral. Postopek ustvarjanja novega računa je potreben samo enkrat. Sistem ponovno kreiranje novega računa za že obstoječi račun v bazi uporabnikov prepreči. Po uspešni prijavi v sistem baz znanja (baza člankov) se prijavljeni osebi pri- kaže dialog na sliki 6. S klikom na uporabnik sistema začne postopek dodajanja nove semi- narske naloge v bazo člankov. Na vrhu dialoga mora najprej izbrati predmet, za katerega vnaša seminarsko nalogo Vnos seminarskih nalog za študente FŠ Študenti Fakultete za šport dostopajo do spletnega programa za vnos semi- narskih nalog v bazo znanja na naslovu http://www.fsp.uni-lj.si/StihecJ/, kjer iz- berejo povezavo Vnos seminarskih na- log (http://www.fsp.uni-lj.si:8081/Semi- narInternet). S tem se aktivira spletna aplikacija, kjer se je najprej treba prijaviti v sistem z vpisno številko študenta in geslom (slika 3). Študenti, ki doslej še niso sodelovali v sistemu baz znanja, si morajo najprej ustvariti svoj račun. To naredijo tako, da vpišejo svojo vpisno številko in vpišejo geslo za nove uporabnike, ki ga izvedo na predavanjih. To geslo za nove upo- rabnike je začasno in služi le za enkra- tno uporabo, dokler si ne ustvarijo svo- Slika 2: Model delovanja BAZE ZNANJA OSTALI KORISTNIKI (neregistrirani) ŠTUDENTI DODIPLOMSKI ŠTUDIJ PODIPLOMSKI ŠTUDIJ DOKTORSKI ŠTUDIJ prijava v sistem OSTALI KORISTNIKI (registrirani) verifikacija prijava v sistem administrator ? unikatnost Slika 3: Prijava v sistem baze znanja člankov 24 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] (slika 7). Sistem trenutno na Fakulteti za šport uporabljajo nekatere katedre, zato lahko študent izbira le med pred- meti teh kateder. Ob novem vnosu v bazo člankov s kli- kom na sistem samodejno vpiše tudi vsa zahtevana poglavja v seminar- ski nalogi (slika 8). Študent mora pred klikom na (shrani) vpisati še vse druge informa- cije. Če katero pozabi ali jo vpiše na- pačno, ga sistem na to opozori. Sistem preverja unikatnost izvirnega vira (polje »Internetni naslov« – slika 8) in dovoli študentu vpisati v sistem samo semi- narsko nalogo z izvirnim virom, ki ga v sistemu še ni. S tem preprečujemo vpis (namerno ali nenamerno) ponavljajočih se seminarskih nalog. Ko študent vpiše podatke še v vsa druga prazna polja s klikom na , osnutek se- minarske naloge shrani. S klikom na »Iz- hod« (slika 8) konča delo v sistemu baz znanja. Njegov osnutek seminarske na- loge je zdaj vpisan v bazo podatkov. Pred končno oddajo (vnosom) komple- tne seminarske naloge (približno 5–10 tipkanih strani) mora študent izbrano temo do dogovorjenega roka potrditi pri profesorju, kar ta potrdi z vpisom da- tuma v polje »Datum odobritve teme« (slika 8). Izbrana tema je zdaj dokončno potrjena in rezervirana zanj, saj je drug študent ne more več vpisati (unikatnost tem). Ko je tema potrjena, je naloga študenta, da do dogovorjenega roka vpiše kom- pletno seminarsko nalogo in jo zago- varja. Od vnašalcev se striktno zahteva enaka oblika vpisanega teksta. Ker v sistem vnaša preko 1000 študentov, si ne moremo privoščiti, da bo vsak tekst vpisoval po svoje, ker s tem izgubimo preglednost. Profesor zagovor in oblikovno ter vse- binsko ustreznost vpisane kompletne seminarske naloge potrdi s kljukico v polje »Seminarska naloga je ustrezna« (slika 9). Običajno se zahteva ustrezno razmerje med posameznimi poglavji seminarske naloge (slika 8, vnosno po- lje »Analiza članka«) v razmerju 30 % za kratek prevod izvirnega članka in 70 % za vsa druga poglavja. Poglavja semi- narske naloge od točke 2 naprej na- mreč predstavljajo študentov prispe- vek k obravnavani problematiki in so plod (odraz) študentovega dela v fazi samostojnega študija izbranega pro- blema (teme). Sklep Čeprav smo v članku predstavljali pred- vsem možnost sodelovanja študentov Fakultete za šport pri gradnji baz zna- nja, je sistem zasnovan in mišljen širše ter ni omejen le na naše študente. Slika 6: Dialog za vnos podatkov seminarske naloge v bazo člankov Slika 8: Samodejno vpisana zahtevana poglavja seminarske naloge Slika 7: Izbor predmeta za vnos semi- narske naloge ŠPORT 56, 2008, 1-2 25 [športna vzgoja] Baze znanja v športu lahko koristno uporabljamo poleg študentov, pro- fesorjev, raziskovalcev tudi profesorji športne vzgoje, trenerji in vsi drugi za- interesirani. Interes za sodelovanje v sistemu so že pokazali na nekaterih sorodnih fakulte- tah (Kineziološki fakultet Split, Fakultet za tjelesni odgoj i sport Tuzla, Fakulteta za humanistične vede Banska Bistrica, Slovaška). Tuje fakultete so poleg pred- stavljenega sistema vnosa seminarskih nalog za študente njihovih študijev raz- ličnih ravni (dodiplomski, podiplomski, doktorski) zainteresirane tudi za skupne mednarodne baze raziskovalnih član- kov, diplomskih del, magistrskih in dok- torskih nalog, podatkov o raziskovalcih itd. Vse to namreč olajša medfakultetno sodelovanje in morebitne skupne kan- didature mednarodnih raziskovalnih projektov. Pričakujemo tudi ustrezen interes po- sameznih panožnih zvez, ki bodo ver- jetno zainteresirane za baze znanja, ve- zane za njihove športne panoge10. Kompletni sistem »baze znanja v športu« je brezplačen. Gre torej za gra- dnjo javnih »baz znanja«, kjer posame- znik na osnovi nekaj vnosov v centralno bazo podatkov pridobi neomejeno pra- vico dostopa do vseh podatkov v »bazi znanja«. Vse vnose pred samo objavo na internetu pregledajo upravitelji sis- tema (recenzenti). Na ta način se v bazo ne dovoli vpis slabih člankov ali kakšni nezaželeni teksti (spam). S tem zagota- vljamo, da so vpisane informacije v ba- zah znanja tudi na ustrezno kakovostni ravni. Menimo, da je sistem baz znanja v športu dovolj odprt za vsakogar, ki ga zanimajo informacije s področja športa. Nabor informacij, ki jih zbiramo, ni ome- jen, zato lahko sistem z dodajanjem no- vih baz znanja prilagodimo različnim potrebam. Sistem v celoti še ni zaživel v polni meri, nekatere spletne aplikacije se še razvi- jajo ali pa so še v fazi testiranja. Povsem funkcionalen pa je predstavljeni modul za vnos podatkov v bazo člankov, ki ga nekateri profesorji s Fakultete za šport s študenti uporabljamo že od leta 2004. Dosedanje povratne informacije tako s strani profesorjev kot študentov, ki sis- tem uporabljamo, so zelo pozitivne. Literatura Goldenberg, P., Russel, S. (1994). 1. Computers, education and special needs. Addison Wesley Inc., Canada. Hansen, J. (19942. ). Teaching and training thro- ugh the new information technology. EC, Bel- gium. Kondrič, M., Leskošek, B. (2002). 3. Computer su- pported system for the evaluation of fitness of Slovenian youth table tennis players. Int. j. table tennis sci., 2002, no. 4/5, pp. [117]126. Rađo, I., Wolf, B., Hadžikadunić, M. (1999). 4. Computer in sport. Sarajevo: Faculty of sport. Štihec, J. (2001). 5. Computer as a didactic aid in the process of physical education in school. Acta Univ. Carol., Kinanthropol., 2001, 37(1), 33–46. Štihec, J., Leskošek, B. (2004). Information and 6. communication technology at physical edu- cation in school. V: Adamič Makuc, A. (ur.), Medica, I. (ur.), Labernik, Z. (ur.). 9. mednaro- dna izobraževalna računalniška konferenca – MIRK'04, 20. do 22. maj 2004, Piran. [Zbor- nik]. 1. natis. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod Republike Slovenije za šolstvo, Center za mobilnost in evropske programe izobraževanja in usposabljanja, Zavod za projektno in raziskovalno delo na omrežju internet, Akademska in raziskovalna mreža Slovenije; Piran: Osnovna šola Cirila Kosmača, str. 11–19. Štihec, J., Videmšek, M., Karpljuk, D. (2005). 7. Učenje na daljavo s pomočjo interneta. Lju- bljana: Šport, 53(2), 13–17. Štihec, J., Leskošek, B., Kondrič, M., Videmšek, 8. M. (2006). Sodobna učna tehnologija pri pro- cesu športne vzgoje v Sloveniji. V: 1. interna- tional conference »Contemporary kinesiology«, Kupres: 16. do 17. september 2006. Split: Faculty of natural science, mathematics and kinesi- ology; Sarajevo: Faculty of sport and physi- cal education; Ljubljana: Faculty of sport, str. 41–48. Štihec, J., Kondrič, M., Karpljuk, D., Videmšek, 9. M. (2007). »Baze znanja« Knowledge bases. Ljubljana: Šport, 55(2), 38–42. Štihec, J., Kondrič, M., Karpljuk, D., Videm-10. šek, M. (2007). Development of a database system “Table tennis knowledge base”. V: Kondrič, M. (ur.), Furjan - Mandič, G. (ur.). Pro- ceedings book of the 10th anniversary ITTF sports science congress. Zagreb: University of Zagreb, Faculty of kinesiology: Croatian table tennis association: International table tennis association, 2007, str. 470–476. Slika 9: Videz vpisane kompletne seminarske naloge dr. Jože Štihec, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za pedagogiko športa joze.stihec@fsp.uni-lj.si 26 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] Damir Karpljuk, Danilo Lisec, Mateja Videmšek, Jože Štihec, Samo Masleša Nekateri vidiki integracije in inkluzije otrok s posebnimi potrebami v procesih vzgoje in izobraževanja Integracijo lahko opredelimo kot proces vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redno okolje ob zagotavljanju ustreznih pogojev in načinov dela z njimi ter spodbujanje medsebojnega sprejetja in spoštovanja. Inkluzijo pa lahko v tem kontekstu opredelimo kot pedagoški in socialni pojav ter psihološki proces vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajne raz- mere vzgojno-izobraževalnega dela. Gre za popolnejši, kakovostno drugačen proces vključevanja otrok s posebnimi potre- bami v običajne šolske razmere. Pri njej ne gre samo za prilagajanje, temveč za oblikovanje kulture, v kateri je dobrodošel vsak in v kateri se podpirajo in gojijo različne potrebe. Ključne besede: vključevanje, prilagajanje, šolske razmere, potrebe. Some aspects of integrating and including children with special needs in the education processes By definition, integration is the process of assimilating children with special needs in a regular environment by providing appropriate conditions and work methods along with encouraging mutual acceptance and respect. In this context, inclu- sion is defined as a pedagogical and social phenomenon and a psychological process of integrating children with special needs in the regular educational environment. This process of integrating children with special needs in a common school setting is more integral and differs in terms of quality. It not only involves adaptation but also a creation of a culture in which everyone is welcome and different needs can be expressed and recognised. Key words: integration, adaptation, school setting, needs. Uvod Pri osebah, ki potrebujejo poseben pri- stop, zlasti pri otrocih, ki v življenje šele vstopajo, je potrebno imeti drugačen vpogled v njihove težave, kot jih imamo pri tistih, ki nimajo, vsaj ne manifesta- tivno izraženih, posebnosti. Vaditelj oz. učitelj jih skozi svoje delo uči (nauči) določene vsakodnevne probleme pre- poznavati in reševati. Tu gre lahko za širok spekter številnih aktivnosti, ki so v življenju dnevno opravilo (premika- nje po prostoru, premagovanje ovir in razdalj, pridobivanje različnih spretno- sti itd.). Skozi gibalne in športne igre pridobivajo izkušnje v socialnih stikih, komunikaciji, o spoštovanju pravil, od- govornosti itd. Pomembno je, da se ne izpostavlja otrokova šibkost, da se ga ne daje v ospredje zaradi določenih nezmožnosti, ampak da se da pouda- rek na tistem, kar je sposoben storiti, pa čeprav je to v primerjavi z »zdravim« otrokom skorajda neznatno. Poleg gi- banja in športne dejavnosti je smiselno program dela razširiti tudi zunaj špor- tnih objektov in igrišč, npr. kulturne prireditve, nastopi pred starši, planinski pohodi, kot tudi občasno vključevanje zdravih vrstnikov v aktivnosti. Integracija Beseda integracija izhaja iz latinskega pridevnika »integer« (nedotaknjen, cel) (Schmidt, 2001a). »Integracija je vklju- čitev otrok s posebnimi potrebami v redno okolje, zagotavljanje ustreznih pogojev in načinov dela z njimi ter od- nosov medsebojnega sprejemanja in spoštovanja.« (Zanjkovič, 2005). Sprva so o pojmu integracija razpravljali več desetletij. Razprave so bile različne in nekateri strokovnjaki so opozarjali, da je pojem in pojav integracija nejasen in nespecifičen, saj se uporablja v raz- ličnih kontekstih. V Severni Irski se po- jem integracija v pedagoškem smislu uporablja za skupno šolanje katoliških in protestantskih učencev. Nekateri strokovnjaki so ta pojem uporabljali za končni cilj, drugi pa za metodo in način dela s to populacijo (Badjuk, 2003; Lisec, 2007). Mnogi izmed strokovnjakov, ki so skušali opredeliti pojem integracija, so opozarjali na nepravilno in površno rabo. Bleidick (Opara, 2005) je celo pre- dlagal, naj se pojem integracija opusti, če se hoče uporabiti v političnem in ad- ministrativnem definiranju, saj utegne biti zavajajoče. Tako je pred dobrimi šti- ridesetimi leti nastala ideja integracije kot rezultat novih spoznanj in vrednot (Lisec, 2007). Z Deklaracijo OZN o pravi- cah prizadetih je leta 1975 dobila velik zagon in je prerasla v pravo gibanje. Po svetu so se vrstili številne konference in posveti o integraciji, ki so bili usmerjeni v to, da prizadetih ni več mogoče izklju- čevati in nameščati v odmaknjena ob- močja, temveč jih je treba enakopravno vključevati v okolje (Opara, 2005). V vsakem primeru pomeni integracija vključevanje otrok s posebnimi po- trebami v redno okolje, zagotavljanje ustreznih pogojev in načinov dela z njimi ter spodbujanje medsebojnega sprejetja in spoštovanja (Opara, 2005). ŠPORT 56, 2008, 1-2 27 [športna vzgoja] Uspešna pa je takrat, ko tudi posame- znik sam prispeva k aktivnostim oko- lja. Avtor nadalje navaja, da bo proces vključevanja otrok s posebnimi potre- bami v redno okolje mogoč takrat, ko se bo z večjo informiranostjo, usposo- bljenostjo večjega števila učiteljev, od- pravljanjem ovir in s prilagoditvijo po- gojev in programov povečal delež tistih otrok, ki se bodo lahko izobraževali v re- dnih razmerah (Opara, 2005). Kasztantowicz (1982, v: Schmidt, 2001a) govori o obnovi, ponovnem združeva- nju nekoč nedotaknjenih, a razdvoje- nih celot. Beseda integracija dobese- dno pomeni dopolnitev nezapolnjene celote in vključitev tistega, s čimer ce- lota pravzaprav šele pridobi dejansko izpopolnjenost. Preneseno na podro- čje družbenega naj bi to pomenilo, da je družba izpopolnjena takrat, ko so v njo pritegnjene tudi obrobne skupine, ki kljub različnim oviram izpolnjujejo »normalnost«. Kasztanowicz tudi pou- darja, da je razlikovanje med integracijo kot ciljem in integracijo kot sredstvom najpomembnejše. Kadar jo poime- nujemo kot cilj, pomeni vključevanje oseb z motnjami v razvoju v širše soci- alno okolje na vseh možnih področjih. Ko pa jo uporabljamo za poimenovanje prilagajanja pogojev in odnosov med prizadetimi in neprizadetimi, pomeni integracija praviloma sredstvo za ure- sničitev socialne integracije. Leadbetter (v: Hvala, 2004; Lisec, 2007) predstavlja tri razsežnosti integracije, in sicer: funkcionalno, lokacijsko in so- cialno. Otrok je funkcionalno integriran, ko • sprejema učni načrt, ki je v splošnem podoben učnemu načrtu drugih učencev v razredu. Pri tem se ustvar- jajo medsebojne aktivnosti v istih prostorih z isto opremo. Lokacijsko je otrok integriran, ko je • nameščen v istem prostoru z vsemi drugimi učenci v razredu, vendar je segregiran v vseh pogledih. Redno in specialno poučevanje se izvaja na is- tem mestu, vendar brez medsebojne povezanosti, komunikacije in aktiv- nosti. Otroci se med seboj vidijo, a ostajajo ločeni. Socialno pa je integriran, ko je spo-• soben navezovati socialne integracije s preostalim delom razreda. Dodaja še, da je socialna integracija za uspe- šno delovanje integriranih razredov enako pomembna kot vzgojno-izo- braževalna integracija, kar pomeni spretnost ustvarjanja emocionalnih vezi z vrstniki, razredom, prispeva k oblikovanju pozitivne samopodobe, k večji osebnostni integriranosti, uravnoteženosti in stabilnosti. Skalar (1995; 1997) je izpostavil, da je so- cialna integracija spretnost in ustvarja- nje čustvene vezi z vrstniki, kolektivom, razredom ter pomeni vključenost v so- cialno skupino in pripadnost socialni skupini, kar prispeva k občutku spreje- tosti, povezanosti, k občutku varnosti ter enakopravnosti in enakovrednosti. Prispeva k pozitivni samopodobi in po- zitivnemu samovrednotenju. Pomeni možnost primerjanja, pridobivanja po- zitivnih povratnih informacij, prispeva k samozavesti in k večji osebni integri- ranosti, uravnoteženosti in stabilnosti. Je pomemben energetski potencial in osnova ter prvi pogoj za intelektualno naprezanje, za samopreseganje in ak- tualizacijo višjih potreb oziroma višjih motivacijskih struktur. Vprašanje socialne integracije otrok s posebnimi potrebami je za uspešno delovanje integriranih razredov enako pomembno kot vzgojno-izobraževalna integracija. Še več, vzgojno-izobraže- valne integracije ni mogoče izpeljati brez hkratne socialne integracije ozi- roma vzgojno-izobraževalna integracija ne more biti uspešna, če otrok s poseb- nimi potrebami ni v razred socialno in- tegriran (Zanjkovič, 2005). Posebna vrsta integracije je tudi t. i. tiha integracija, ki so jo množično izvajali na našem območju, dokler nismo do- bili ustrezne zakonodaje za usmerjanje otrok s posebnimi potrebami. Nekateri otroci s posebnimi potrebami so bili vključeni v redne šole, čeprav bi bila za- nje ustreznejša oblika izobraževanje v posebnih šolah. Takšne prakse ne mo- remo odobravati, ker je lahko v škodo otrokom s posebnimi potrebami, kajti šole tem otrokom večinoma ne mo- rejo zagotoviti ustreznih pogojev, uči- telji pa tudi nimajo ustreznih znanj, da bi lahko delovali brez škode in tveganja za nemoten razvoj otrok s posebnimi potrebami. Integracija ne pomeni ve- dno vključevanja iz posebnih šol, zavo- dov v redne šole, ampak lahko poteka tudi v nasprotni smeri. Takrat govorimo o obrnjeni integraciji na ravni vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potre- bami, ki se dogaja tako pri nas kot tudi v drugih državah. Nekateri otroci s po- sebnimi potrebami (predvsem pred urejeno zakonodajo) so bili nepremi- šljeno vključeni v redne šole, kjer niso dosegali standardov, zato so se vrnili v zavode oziroma v šole s prilagojenimi programi (Skalar, 1999). Med poskusi šolske integracije najdemo različne organizacijske oblike (Kresal, 1990, v: Bratož, 2004; Lisec, 2007). Integrativni razred. Pouk v njem po- teka skupaj z učenci s posebnimi po- trebami in z drugimi učenci, vendar je število otrok zmanjšano, učne vsebine pa so prilagojene individualnim potre- bam. Posebni učitelj in učitelj splošne šole skupaj vodita pouk. Število otrok s posebnimi potrebami je odvisno od vr- ste in teže prizadetosti. Kooperativni razred. V kooperativ- nem razredu se ohranja zunanja dife- renciacija. Posebni šolski razred in re- dna šola izvajata skupno delo, ki ob- sega skupno udeležbo pri šolskih pri- reditvah do popolne udeležbe pri sku- pnem pouku določenih predmetov, kot so glasba, šport itd. Spodbujevalni ali mali razred. V njem otroci z učnimi in vedenjskimi te- žavami preživijo daljše časovno ome- jeno obdobje v lastnem majhnem ra- zredu s posebnim šolskim učiteljem, kjer delo poteka skladno z učnim na- črtom. Otroci s posebnimi potrebami so pri tej obravnavi optimalno izposta- vljeni spodbudi in imajo tako možnost resnega vključevanja v redno delo. So- delovanje majhnega razreda s srednjim pa poteka po kooperativnem modelu. 28 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] Varstveni učitelj. V razredu, kjer so učenci brez težav, sta vključena eden ali dva učenca s posebnimi potrebami. V tem razredu je določeno število teden- skih ur namenjeno posebnemu učite- lju, ki je v dodatno pomoč razrednemu učitelju. Kavkler (2000, v: Bratož, 2004) poudarja, da je za uspešno integracijo v praksi po- trebno upoštevati nekaj temeljnih na- čel: Vsak otrok ima pravico biti sprejet, • biti skupaj z vrstniki, da mu je učitelj naklonjen in ga razume ter verjame vanj. Obravnavani morajo biti z vsem spo-• štovanjem (tako otroci kot njihovi starši). Pozitiven odnos do različnosti, kar • terja upoštevanje različnih možnosti v vzgoji in izobraževanju vseh otrok. V vzgojno-izobraževalnem procesu • je potrebno oblikovati take pogoje, ki omogočajo upoštevanje individu- alnih potreb vseh otrok – vse to pa terja fleksibilnost in prilagajanje raz- ličnostim. Strategije načrtovanja inkluzije se • morajo razvijati na sistemski in indi- vidualni ravni. Profesionalni razvoj osebja šol, ki • vključujejo poglabljanja že obstoje- čih znanj in veščin ter razvijanje no- vih. Pri vseh otrocih je potrebno opti-• malno upoštevati njihove vzgojno- izobraževalne potrebe. Pri vključevanju oziroma integraciji otrok s posebnimi potrebami v redne programe se želimo izogniti, da bi bili izločeni iz družbe in okolja (Lisec, 2007). Le tako je mogoče, da jih otroci brez razvojnih posebnosti bolje spoznajo, oblikujejo nova mnenja, stališča, jih sprejmejo kot sebi enake in se na tak način medsebojno poenotijo. Vendar pa sama integracija, čeprav se je poka- zala za eno od dobrih rešitev, prinaša tudi vrsto težav, saj se mora otrok s po- sebnimi potrebami hkrati vključiti v že obdelan, obstoječ svet, v že izobliko- vano okolje, ki se mu mora podrediti ter sprejeti obstoječa pravila in norme. Na vse to pa nas opozarja pojem inklu- zija (Resman, 2001). Inkluzija Zagovorniki rabe naziva inkluzija trdijo, da ima drugačen pomen kot integracija. Integracija po njihovem mnenju po- meni, da se mora »prizadeti otrok« pri- lagajati splošnemu okolju, inkluzija pa, da se mora tudi okolje prilagajati temu otroku (Opara, 2005). Nova usmerjenost k inkluziji je ena od posebnosti izjave v Salamanci (Salamanca Statement on Principles, Policy and Practice in Spe- cial Need Education), ki so jo podpisali predstavniki 92 vlad in 25 mednarodnih organizacij. V tej izjavi je zapisano, da re- dne osnovne šole z inkluzivnim progra- mom predstavljajo najuspešnejši način boja proti diskriminaciji, ustvarjajo pri- jetne skupnosti, večini otrok omogo- čajo uspešno izobraževanje, obenem pa zmanjšujejo stroške izobraževanja (Lisec, 2007). Organizacijske in vsebin- ske spremembe pri tem spodbujajo in razvijajo bogatejše izobraževalno oko- lje za otroke s posebnimi potrebami (Schmidt 2001b). Resman (2001) inkluzijo opredeljuje kot pedagoški in socialni pojav ter psiholo- ški proces vključevanja otrok s poseb- nimi potrebami v običajne razmere vzgojno-izobraževalnega dela. Pravi, da je inkluzija popolnejši, kakovostno drugačen proces vključevanja otrok s posebnimi potrebami v običajne šol- ske pogoje ter da pri njej ne gre samo za prilagajanje, temveč za oblikovanje kulture, v kateri je vsak dobrodošel in v kateri se podpirajo in gojijo različne po- trebe. Pri inkluziji gre za vzgojno-izobra- ževalni proces, v katerega so v največji možni meri vključeni otroci in mlado- stniki z motnjami in kjer je v nasprotju z integracijo otrok deležen strokovne po- moči v razredu in ne zunaj njega. Inklu- zija je lahko popolna in selektivna (Zo- intz, 1997, v: Schmidt, 2001a). Popolna inkluzija temelji na tehle načelih: Popolna inkluzija zagotavlja prilago-• ditve vsem otrokom s posebnimi po- trebami v rednem razredu. Otroci in mladostniki z motnjami so v • inkluzivnih programih deležni izobra- ževanja skupaj z vrstniki iz soseščine. V rednem razredu osnovne šole so • lahko največ trije učenci s posebnimi potrebami. Učenci s posebnimi potrebami pri-• dobivajo izobrazbo skupaj z enako starimi vrstniki. Učitelji in drugo šolsko osebje je od-• govorno za izobraževanje učencev s posebnimi potrebami, medtem ko specializirani strokovnjaki (logopedi, fizioterapevti …) nudijo pomoč šol- skemu osebju. Izkušnje, pridobljene v redni osnovni • šoli, pomagajo razvijati medvrstniške odnose, spodbujajo socialni razvoj ob upoštevanju zmožnosti in intelek- tualnih sposobnosti posameznika. Selektivna inkluzija se nanaša na delno vključevanje otrok s posebnimi potre- bami v redne osnovne šole, saj zanjo velja predpostavka, da izobraževanje v redni osnovni šoli ni primerno za vse otroke s posebnimi potrebami (Lisec, 2007). Za te učence, ki jim v okviru re- dnega izobraževanja ne moremo po- nuditi bolj alternativnega okolja po- učevanja ter učne strategije ali pripo- močkov, pa je primernejša obravnava v posebnem oddelku (Zointz, 1997, v: Schmidt, 2001a). Kavkler (2002) predstavlja osnovna na- čela inkluzivnega vzgojno-izobraževal- nega procesa: Pozitiven odnos do različnosti, kar • terja upoštevanje različnih možnosti v vzgoji in izobraževanju vseh otrok. Otrok ima pravico biti sprejet, biti • skupaj z vrstniki, da mu je učitelj na- klonjen ter ga razume in verjame vanj itd. Vse otroke in starše je treba obravna-• vati z vsem spoštovanjem. Oblikovati je potrebno take pogoje v • vzgojno-izobraževalnem procesu, ki ŠPORT 56, 2008, 1-2 29 [športna vzgoja] omogočajo upoštevanje individual- nih potreb vseh otrok, kar terja fleksi- bilnost in prilagajanje različnostim. Strategije načrtovanja inkluzije se • morajo razvijati na sistemski in indi- vidualni ravni. Razširitev inkluzije v prakso zahteva • kolektivno odgovornost vseh stro- kovnjakov – od vladnih služb, širšega okolja do šolskih strokovnjakov. Profesionalni razvoj osebja šol, ki • vključuje poglabljanje že obstoječih znanj in veščin ter razvijanje novih. Osebje mora čutiti pomoč širšega in ožjega okolja (ravnatelj ima pri tem najpomembnejšo vlogo), imeti mora ustrezno svetovanje ob teža- vah in strokovno pomoč (svetovalne delavce, prostovoljce, asistente itd.) ter ustrezne materialne vire pomoči (učne in tehnične pripomočke). Pri vseh otrocih je potrebno opti-• malno upoštevati njihove vzgojno- izobraževalne potrebe. Na dejavnike, ki najbolj vplivajo na ra- zvoj inkluzije v praksi, je pokazala ana- liza stanja v državah EU iz leta 2003. Ti so (Kavkler, 2005, v: Lebarič, Kobal Grum in Kolenc, 2006): Premik od medicinske usmeritve k • bolj socialno-interaktivni usmeritvi (uspešnost vključevanja otrok s po- sebnimi potrebami je odvisna od ce- lostnega delovanja otroka, okolja in količine podpore, ki je organizirana zanj – poznavanje otrokove diagnoze ni dovolj, saj je za organizacijo pri- mernih oblik podpore pomembno poznavanje njegovih močnih podro- čij in posebnih vzgojno-izobraževal- nih potreb). Spremembe zakonodaje in sistema • financiranja šol (sprememba zako- nodaje s področja vzgoje in izobra- ževanja otrok s posebnimi potrebami je sicer nujna za boljše vključevanje, vendar pa je nadvse pomemben de- javnik prevladujoči model financira- nja obravnave otrok s posebnimi po- trebami – čim večji poudarek na fi- nanciranju specialnih ustanov, manj na oblikah vključevanja otrok s po- sebnimi potrebami, ki so med re- dnimi in specialnim sistemom vzgoje in izobraževanja). Razvoj kontinuuma oblik izobraže-• vanja otrok s posebnimi potrebami (otroci s posebnimi potrebami imajo posebne vzgojno-izobraževalne potrebe), in tako se mora tudi kon- tinuum pomoči razprostirati v raz- ponu od programa z manj pomoči in prilagoditev – izobraževanje v rednih vzgojno-izobraževalnih ustanovah – do programov z zelo intenzivnimi oblikami podpore in prilagoditev – mreže šol na regionalni ravni ali izo- braževanje v specialnih ustanovah. Preoblikovanje specialnih šol v »cen-• tre virov inkluzivnega izobraževanja otrok s posebnimi potrebami« – že v osemdesetih letih prejšnjega stoletja so nekatere države EU večino spe- cialnih šol spremenile v centre stro- kovnih in materialnih virov pomoči rednim šolam, ki vključujejo otroke s posebnimi potrebami. Pravica staršev do izbire šole.• Stališča do otrok s posebnimi potrebami v procesih vzgoje in izobraževanja Stališča so trajni sistemi pozitivnega in negativnega ocenjevanja, občutenja in aktivnosti posameznika v odnosu do različnih socialnih situacij in objektov. Vplivajo na mentalno pripravljenost za določen način odzivanja in na to, kako zaznavamo in doživljamo določene situacije in objekte ter kako o njih mi- slimo in se nanje čustveno odzivamo (Ule, 2000). Za oblikovanje stališč so po- membne tiste osebnostne lastnosti in poteze, ki določajo posameznikovo sa- mopodobo in sploh odnos do samega sebe. Osebe, ki kažejo veliko stopnjo samozaupanja in gojijo pozitivno po- dobo o sebi, bodo težile k bolj usklajeni in trdnejši strukturi stališč (Ule, 2000). Musek (1997) pravi, da na nastanek in razvoj stališč vpliva predvsem socialno učenje, saj jih mnogo prevzamemo iz okolja, zlasti od oseb, ki nas vzgajajo, in od oseb, po katerih se zgledujemo in s katerimi se identificiramo. Velikokrat jih spremenimo pod vplivom izkušenj, zlasti, če gre za čustveno pomembne in pretresljive izkušnje. V primeru, ko pa bomo spremenili čustveno podlago stališča, se bo najverjetneje spremenilo tudi stališče samo. Avtor govori še o tem, da ljudje pogo- sto zavzamemo stališča do drugih ljudi in pojavov na podlagi razširjenih in za- koreninjenih predstav (Lisec, 2007). Ka- dar so predstave in stališča neuteme- ljeni in krivični, govorimo o predsodkih. In če so ti predsodki zelo posplošeni in togi, tedaj gre za stereotipe. S takšnimi neupravičenimi predsodki in stereotipi lahko naredimo veliko škode, posebno takrat, če se zavestno ali nezavedno ravnamo po njih. Pučkova (1990, v: Lisec, 2007) navaja, da vzgojno-izobraževalna stališča pred- stavljajo skupino socialnih stališč, ki se oblikujejo z osebnimi izkušnjami, s posredovanimi izkušnjami in z odnosi drugih ter s strokovnim znanjem. Imajo spoznavno, čustveno in akcijsko funk- cijo, predstavljajo pripravljenost posa- meznika za različno ravnanje v posa- meznih vzgojno-izobraževalnih situa- cijah. To pa pomeni, da posredno in/ ali neposredno usmerjajo učiteljeve in učenčeve odnose ter ravnanja v kon- kretnih učno-vzgojnih situacijah (Li- sec, 2007). Tudi pri otrocih s težavami pri učenju igrajo osrednjo vlogo pri za- gotavljanju uspešne vzgojno-izobraže- valne integracije tako stališča učiteljev kot učencev do zmožnosti in sposob- nosti šolanja teh otrok v redni šoli (No- vljan, Jelenc in Jerman, 1998). Schmid- tova (1993) še dodaja, da so stališča uči- teljev celo pomembnejša od zakonskih predpisov, ki le formalno obvezujejo in ne zagotavljajo uspešne integracije brez človeškega dejavnika, brez motivi- ranega sodelovanja strokovnjakov. Za uspešno vzgojno-izobraževalno in- tegracijo učencev z učnimi težavami so izjemno pomembna stališča učen- cev osnovne šole, saj so številne razi- skave pokazale, da so stališča do inte- gracije zelo različna in da se razlikujejo tudi glede na vrsto in stopnjo otrokovih 30 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] težav (Novljan idr., 1998). Schmidtova (2002) meni, da so na področju vzgoje in izobraževanja stališča do vključeva- nja otrok s posebnimi potrebami eden najpomembnejših dejavnikov, ki za- gotavljajo uspešno integracijo (Lisec, 2007). Kako je v določenem prostoru poskrbljeno za osebe s posebnimi potrebami, je v največji meri odvisno od tega, kako pojmujejo te osebe, ka- kšna so stališča družbe do njih in kako jih okolje vrednoti (Kuhar, 1997; Kaiser, 2004). V ZDA so analize otroških stališč in od- nosov do otrok z lažjo motnjo v du- ševnem razvoju pokazale, da pogosti stiki izzovejo negativna stališča pri vr- stnikih. Prepričani so, da naj bi do tega prišlo zaradi njihovega soočanja z manj sprejemljivimi načini vedenja učencev s posebnimi potrebami (Gottlieb, 1981, v: Čagran in Schmidt, 2002). Otroci, ki so v razredu skupaj z otroki z motnjami, je opozorila raziskava Robertsa in Smitha (1999, v: Čagran in Schmidt, 2002), svo- jih socialnih odnosov in prijateljstva do otrok s posebnimi potrebami ne vzpo- stavljajo popolnoma voljno. Za interak- cijo so bili zainteresirani, če so vrstniki brez napora in samoodpovedovanja uresničevali svoje socialne potrebe ob otrocih z motnjami. V nasprotnem pri- meru, kljub siceršnjim pozitivnim sta- liščem, interesa za interakcijo niso ka- zali (Lisec, 2007). Raziskava Fenricka in Petersena (1984, v: Čagran in Schmidt, 2002) je pokazala, da so učenci imeli bolj pozitivno stališče do učencev z motnjo v primeru stika v obliki učne pomoči (tutorstvo) kot v primeru med- sebojnega prostega igranja. Na podlagi teh rezultatov sta postavila sklep, da je strukturirano vzgojno-izobraževalno okolje, v katerem imajo učenci jasno določene vloge, učinkovitejši dejavnik spreminjanja stališč kot zgolj dana pri- ložnost medsebojnega druženja (Lisec, 2007). Negativna stališča, zlasti do otrok z mo- tnjo sluha, nekateri avtorji razlagajo kot posledico komunikacijskih težav med slišečimi in neslišečimi, saj so nekatere raziskave pokazale, da so otroci z mo- tnjo sluha v šolah za slišeče učence za- postavljeni, in sicer niso prijatelji in ne deležni naklonjenosti vrstnikov brez motenj. Zaradi tega otroci s posebnimi potrebami opisujejo šolo kot neprija- zno, kot kraj, kjer so osamljeni, zasme- hovani in ignorirani (Stinson in Anita, 1999, v: Čagran in Schmidt, 2002). Pozitivni in negativni dejavniki pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami v vzgojno- izobraževalni proces Vključevanje otrok s posebnimi potre- bami v redno šolo je eno najbolj konflik- tnih področij, zato je znano, da imamo pri nas in po svetu mnogo ljudi, ki se za- vzemajo za proces vključevanja, seveda so pa tudi taki, ki temu procesu močno nasprotujejo (Lisec, 2007). Med njimi so strokovni delavci, ki niso kos svojemu delu in imajo pomisleke glede proble- mov, ki se pojavljajo pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami, medtem ko so šole, starši teh otrok, združenja in nekateri strokovnjaki največji zagovor- niki tega procesa. Rovšek (2006) skuša opredeliti pozi- tivne in negativne dejavnike vključitve otrok s posebnimi potrebami v redno osnovno šolo (konkretno učenca z mo- tnjo v duševnem razvoju): a) Pozitivni dejavniki: Vključeni učenec s posebnimi po-• trebami obiskuje šolo v svoji bližini; ni se mu treba voziti v oddaljeno šolo. Pri tem ni potrebna organizacija • prevoza in tako lahko učenec več svojega preostalega časa porabi za druge aktivnosti in obveznosti. Sošolci bivajo v njegovi soseski.• Tak učenec je sprejet v svoje oko-• lje in se ne počuti kot tujec, saj sošolce srečuje tudi v domačem okolju. Sošolci vključenega učenca imajo • možnost razvijati odnos do oseb s posebnimi potrebami in spozna- vati drugačnost. Zagotovo se ustvarjajo tako pozi-• tivni kot tudi negativni odnosi med učencem s posebnimi potrebami in njegovimi sošolci, vendar je iz prakse znano, da je ta odnos boljši, če so učenci skupaj že v predšol- skem obdobju. Boljši je tudi, kadar učenca sprejmejo tudi učitelji, sve- tovalna služba in navsezadnje lo- kalna skupnost in drugi starši. Učencu se uresniči pravica do šo-• lanja skupaj z vrstniki. Tu je upoštevano načelo ena šola • za vse otroke. b) Negativni dejavniki: Učenec sedi v razredu, kjer so vsi • drugi v povprečju učno uspešnejši od njega. Učenec z motnjo v duševnem ra-• zvoju v programu večinske šole učno ne more biti uspešen, saj se hkratna vpeljava dveh konceptov, zahtevne in kompetitivne 9-letne osnovne šole in vključevanje otrok s posebnimi potrebami v te šole, kaže kot prezahteven proces, da bi ga uspel zadostno obvladovati. Učenec ima dodatno strokovno • pomoč, ki jo izvaja poseben uči- telj. Specialni pedagogi ugotavljajo • dvoje: da nekatere izkušnje kažejo, da je dodatna strokovna pomoč učinkovita in primerna za učence s specifičnimi učnimi težavami, spet drugi so prepričani, da je dodatna strokovna pomoč učencem z niž- jimi intelektualnimi sposobnostmi nezadostna in neučinkovita, ker ti učenci kljub ogromno vloženemu času ne dosežejo pričakovanega znanja. Učenec obiskuje dopolnilni pouk. • Obiskovanje dopolnilnega pouka • podaljšuje čas bivanja v šoli, kar od otrok zahteva dodatno energijo in koncentracijo. Učenec je pod pritiski pričakovanj • staršev, ker ne pokaže ustreznega učnega uspeha. Pričakovanja staršev do otrok s poseb- nimi potrebami so pogosto nerealna in krivična (Lisec, 2007). Tako se starši, šola in otrok ujamejo v začaran krog, pri če- mer gre za to, da je učenec neuspešen ŠPORT 56, 2008, 1-2 31 [športna vzgoja] in ne izpolni pričakovanj staršev, zato mu povečajo pomoč še z dodatno po- močjo, z inštrukcijami in dopolnilnim poukom, s tem pa učenca dodatno obremenijo. Bratož (2004) je izpostavil nekaj argumentov, na katerih lahko člo- vek presodi, ali je integracija zanj oz. nji- hovega otroka koristna ali ne. Argumenti za integracijo otrok s po- sebnimi vzgojno-izobraževalnimi po- trebami: Otroci se počutijo manj odtujene in • manj drugačne. Prav tako je manjša možnost etiketiranja. Okolje redne osnovne šole deluje • bolj spodbudno in stimulativno na otroke s posebnimi vzgojno-izobra- ževalnimi potrebami, zlasti pri go- voru, komunikaciji in igri. V redni osnovni šoli je več možnosti • za pridobivanje različnih in pomemb- nih socialnih izkušenj. Možnost za doseganje višje stopnje • šolanja je večje v redni osnovni šoli. Starši lažje sprejmejo vključitev svo-• jega otroka v redno osnovno šolo. Redne osnovne šole so bliže kraju bi-• vanja otrok s posebnimi vzgojno-izo- braževalnimi potrebami. Ob šolski integraciji pripravljamo tudi • širše socialno okolje na sprejem oseb s posebnimi vzgojno-izobraževal- nimi potrebami. Argumenti proti integraciji otrok s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami: V šolah s prilagojenim programom • sta prostor in opremljenost za uspo- sabljanje in rehabilitacijo prilagojena otrokom s posebnimi vzgojno-izo- braževalnimi potrebami, prilagoje- nost fizičnega okolja je boljša. Šole s prilagojenim programom • imajo dobro kadrovsko zasedbo, kar omogoča kompleksno in kontinui- rano obravnavo otrok s posebnimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. Strokovni delavci so v šolah s prila-• gojenim programom ponavadi tudi nosilci razvoja programov, kar po- membno prispeva h kakovostnemu izobraževanju. Učitelji specialni pedagogi bolje po-• znajo specifične potrebe teh otrok kot učitelji redne šole. Organizacija dela je v šolah s prila-• gojenim programom enostavnejša. Specialni pedagog dela z manjšo skupino otrok, ki imajo enake ali vsaj podobne težave. Specialni pedagogi so v primerjavi • z učitelji v rednih osnovnih šolah za prepoznavanje in delo z otroki s po- sebnimi vzgojno-izobraževalnimi po- trebami bolje usposobljeni. Pozitivne in negativne učinke inte- gracijskega modela je v svoji raziskavi prikazala tudi Schmidtova (2006), ki je predstavila primer zaznavanja integra- cije/inkluzije treh otrok z motnjo sluha, ki je potekala v okviru projekta Integra- cija gluhih in naglušnih otrok med sli- šeče vrstnike v šolskem letu 1997/98. Projekt je nastal ob sodelovanju redne osnovne šole in Centra za sluh in govor ter ga je podprlo Ministrstvo za šolstvo in šport Republike Slovenije. K sodelo- vanju so povabili 11 učiteljev (2 učite- ljici na razredni stopnji in 9 učiteljev na predmetni stopnji), 2 specialni peda- goginji (surdopedagoginja iz Centra za sluh in govor, ki je delala v razredu, in specialna pedagoginja, ki je bila vklju- čena v razred občasno glede na po- trebe otrok) in 2 ravnatelja (ravnatelj šole in ravnateljica centra). Poglavitni cilj raziskave je bil spoznati v skupini sodelujočih učiteljev, speci- alnih pedagoginj in ravnateljev zazna- vanje procesa integracije/inkluzije na osnovni šoli in tako ugotoviti pozitivne in negativne učinke integracijskega modela pri otrocih z motnjo sluha, vr- stnikih, starših otrok z motnjo in pri so- delavcih (Schmidt, 2006). Daniels in Stafford (2003, v: Lisec, 2007) navajata še nekaj prednosti in koristi in- kluzivnih oddelkov tako za otroke s po- sebnimi potrebami kot za otroke brez posebnih potreb, družine, vzgojitelje, skupnost. Koristi za otroke. Avtorja ugotavljata, da v integriranih oddelkih pridobivajo oboji, otroci brez posebnih potreb in otroci s posebnimi potrebami, saj po- meni za otroke s posebnimi potrebami biti član skupine vrstnikov nekaj zelo pomembnega; prijatelji so jim model, vzor za komuniciranje (Lisec, 2007). Tako okrepljeni družbeni stiki poma- gajo otrokom oblikovati prijateljske in pozitivne socialne odnose. Veliko pa pridobijo tudi njihovi vrstniki brez po- sebnih potreb, saj razvijajo razumeva- nje za težave, ki jih imajo otroci s po- sebnimi potrebami, ter postajajo bolj občutljivi za potrebe drugih in bolj do- vzetni za drugačnost in razlike. Avtorja predstavljata tudi raziskave Stauba in Pecka, ki ugotavljata, da so učenci, ki niso imeli posebnih potreb in so se izo- braževali v inkluzivnih oddelkih, izbolj- šali odnose do ljudi, ki so drugačni kot oni sami (Daniels in Stafford, 2003, v: Li- sec, 2007). Koristi za družine. Prav vse starše, po- sebno pa tiste, ki imajo otroka s poseb- nimi potrebami, skrbi za njegovo pri- hodnost. Kadar imajo starši možnost sodelovati pri vzgoji in izobraževanju svojih otrok, se njihova skrb vsaj malo zmanjša, saj spoznavajo, da imajo nji- hovi otroci zaradi tega, ker so tudi oni del pedagoškega tima v programu, do- ločeno korist (Lisec, 2007). Zaradi sode- lovanja v skupini lahko otrokom poma- gajo toliko, da se ne počutijo več niti same niti osamljene. Kadar pa starši sodelujejo z vzgojitelji oziroma učite- lji in specialnimi pedagogi, prispeva vsak izmed njih svoj delček k uspešno- sti in učinkovitosti dela z otrokom. Po- membne koristi imajo tudi družine, ki sicer nimajo otrok s posebnimi potre- bami, saj imajo možnost, da razvijajo nove odnose, spoznavajo individualne razlike med otroki in to, kako posame- zne družine delajo s svojim otrokom, ki ima posebne potrebe (Daniels in Staf- ford, 2003, v: Lisec, 2007). Koristi za učitelje. Učitelji v inkluzivnih oddelkih lahko bolj suvereno opazujejo različne stile učenja, postajajo bolj sa- mozavestni pri ocenjevanju individual- nih dosežkov, hkrati pa lahko predvidijo 32 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna vzgoja] potrebno pomoč na posameznih po- dročjih (Lisec, 2007). Cenijo in prepo- znavajo vrednost posameznih učnih stilov, močna individualna področja otrok in specifičnost učnih potreb vseh otrok. Ob takšnem delu razvijajo spo- sobnosti za identifikacijo lažjih in zmer- nih učnih težav, usposobijo se za boljše nadaljnje ocenjevanje in vrednotenje ter se naučijo novih tehnik in metod pri načrtovanju dela pri izvajanju indi- vidualnih pedagoških načrtov (Daniels in Stafford, 2003, v: Lisec, 2007). Korist za skupnost. Otroci, ki posta- nejo sestavni in produktivni del dolo- čene skupnosti, k tej veliko prispevajo, namesto da bi se zanašali na njeno podporo in pomoč. Otroci s poseb- nimi potrebami, ki obiskujejo lokalne šole, pa poskrbijo za to, da vedno več ljudi ve, kaj pomeni pojem posebne potrebe (Daniels in Stafford, 2003, v: Lisec, 2007). Vzgoja in izobraževanje otrok s posebnimi potrebami skupaj z drugimi otroki sta cenejša kot ustana- vljanje in oblikovanje specialnih usta- nov, saj lahko skupnost prihrani denar, ki bi ga morala nameniti za posebne, specialne programe (Lisec, 2007). Ko- rist je tudi v tem, da lahko otroci s po- sebnimi potrebami že v najmlajših le- tih dobijo ustrezno strokovno pomoč in lahko pozneje nadaljujejo šolanje na višjih stopnjah ter so uspešni tako v ži- vljenju kot tudi pri delu (Daniels in Staf- ford, 2003, v: Lisec, 2007). Namesto sklepa − izziv glede vloge učitelja in kakovostnega učnega okolja Trtnik Herlec (2001) meni, da se pri- pravljenost, usposobljenost, izkušnje učiteljev za delo z otroki s posebnimi potrebami razlikujejo od učitelja do učitelja in da so mnogi učitelji prepri- čani, da vključitev otrok s posebnimi potrebami od njih zahteva večjo od- govornost, več časa in večja prizade- vanja. Velikokrat imajo učitelji občutek, da imajo premalo znanja in izkušenj za delo tovrstnimi otroki, da jim bo zmanj- kalo kreativne energije za druge, zato z veliko mero bojazni sprejemajo otroke s posebnimi potrebami (Škerjanc, 1995; Lisec, 2007). Na drugi strani so učitelji, ki se jih otepajo zaradi večje količine dela, večje psihične obremenjenosti, težav ob vodenju zahtevnega razreda, bojijo se pritiska staršev, večjega nadzora, več sestankov in tega, da ne bodo deležni dovolj velike podpore ravnatelja in dru- gih strokovnjakov. (Bunch in Finnengan, 1996; Thousand in Villa, 1999; Avramidis in sod., 2000; v Schmidt, 2006) še dodajajo, da med di- lemami, vezanimi na organizacijske vi- dike izvajanja integracijskega modela, omenjajo učitelji predvsem pomanj- kljivo usposabljanje in izobraževanje glede uporabnosti znanja ter odso- tnost podpore pri delu. V prihodnje je treba zagotoviti učiteljem in tistim, ki delajo v integriranih razredih, kakovo- stno in bolj sistematično izobraževanje in pripravo na poučevanje učencev s posebnimi potrebami. Ob strokovno- teoretičnih temah o integraciji/inkluziji in značilnostih posameznih kategorij otrok je treba pozornost nameniti še praktičnim pristopom in učnim strate- gijam. Nujnost in dostopnost izobra- ževanja učiteljev sta poudarjeni v vseh študijah, ki se ukvarjajo z uspešnostjo inkluzivne vzgoje in izobraževanja (Li- sec, 2007). Na probleme, ki se pojavljajo v zvezi z učitelji, Skalar (1997) izraža svoje rešitve in predlaga, da bi se proces izobraževa- nja moral začeti že pri dodiplomskem študiju, ker se mora bodoči učitelj se- znaniti z osnovami dela z učenci s po- sebnimi vzgojno-izobraževalnimi po- trebami. Potrebno je torej dopolniti in preoblikovati dodiplomske študijske programe za usposabljanje učiteljev v duhu vključujoče (inkluzivne) paradi- gme (Kavkler, 2001; Lisec, 2007). Cenčič (2003) je izpostavil probleme učiteljev, ki se pojavljajo zaradi vedno večjega vključevanja otrok s posebnimi potrebami v redne osnovne šole, ki so strnjeni v tele postavke: Pred učitelja se postavlja problem • odgovorne prakse, kako naj poučuje, da bo njegovo poučevanje dobro in učinkovito za vse učence. Postavlja se vprašanje, ali je timsko • delo učitelja in socialnega pedagoga zadostno ali ne bi skupine razširili z drugimi poklici? Zakaj se ne bi med učitelji različnih šol, ki poučujejo učence z določenimi posebnimi po- trebami, vzpostavila povezava in kdo naj te povezave vzpostavi, podpira in kako naj se skupine srečujejo? Kako starše dejavno vključiti v pouk • ali vsaj kako vzpostaviti in vzdrževati sodelovanje med šolo in domom, pa čeprav imajo starši pri oblikovanju za- kona o usmerjanju otrok s posebnimi potrebami že aktivno vlogo. Poraja se potreba po aktivni vključi-• tvi računalniške tehnologije v pouk učencev s posebnimi potrebami pa tudi razvijanje učne tehnologije za učence z določenimi posebnimi po- trebami, saj smo priča velikemu raz- mahu informacijsko-komunikacij- ske tehnologije, ki postaja nujna pri povečanju ali ohranjanju določenih spretnosti otrok s posebnimi potre- bami, pa tudi sredstvo učenja in ko- municiranja. Vprašanja, ki si jih postavljajo učitelji, • so, kako organizirati pouk v razredu, v katerega so integrirani učenci s posebnimi potrebami, ker so v glav- nem usposobljeni le za »normalne učence«. Zelo pogosto lahko trčimo na stra-• hove, mite, predsodke, ki jih imajo učitelji do otrok s posebnimi potre- bami. Menijo, da mora biti učitelj ek- spert za poučevanje takšnega otroka, da mora uporabljati visoko specializi- rane pripomočke in da je poučevanje teh otrok uspešno le ob določenih pogojih ali v posebnih šolah. Literatura 1. Badjuk, V. (2003). Koliko in kako smo pripra- vljeni na integracijo? Vaši, naši ali nikogaršnji otroci? Sodobna pedagogika, 54(posebna iz- daja), 255−261. 2. Bratož, M. (2004). Integracija učencev s poseb- nimi vzgojno-izobraževalnimi potrebami. V: Š. Krapše (ur.), Otroci s posebnimi potrebami ŠPORT 56, 2008, 1-2 33 [športna vzgoja] (str. 9–49). Nova Gorica: Melior d.o.o., Za- ložba Educa. 3. Cencič, M. (2003). Nekateri problemi in odgo- vori, povezani s poukom učencev s poseb- nimi potrebami. Sodobna pedagogika, 54(po- sebna izdaja), 114−123. 4. Čagran, B., Schmidt, M. (2002). Raziskovalno spremljanje otrok s posebnimi potrebami v procesu integracije. Sodobna pedagogika, 53(2), 144–160. 5. Hvala, H. (2004). Integracija otrok s posebnimi potrebami. V: Š. Krapše (ur.), Otroci s poseb- nimi potrebami (str. 103−108). Nova Gorica: Melior d.o.o., Založba Educa. 6. Kaiser, Z. (2004). Uvajanje nove koncepcije vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Vzgoja in izobraževanje, 35(6), 47−52. 7. Kavkler, M. (2001). Vključevanje otrok s poseb- nimi potrebami. V: Vključevanje otrok s po- sebnimi potrebami – vloga ravnatelja / V. stro- kovni posvet Menedžment v izobraževanju (str. 23–27). Ljubljana: Šola za ravnatelje. 8. Kavkler, M. (2002). Vključevanje otrok s poseb- nimi potrebami. V: A. Herlec (ur.), Vključevanje otrok s posebnimi potrebami – vloga ravnatelja (str. 23–27). Ljubljana: Šola za ravnatelje. 9. Kuhar, D. (1997). Integrirani, a osamljeni? V: K. Destovnik (ur.), Uresničevanje integracije v pra- ksi. (str. 323−330). Ljubljana: Center Kontura. 10. Lebarič, N., Kobal Grum, D., Kolenc, J. (2006). Socialna integracija otrok s posebnimi potre- bami. Radovljica: Didakta. 11. Lisec, D. (2007). Odnos osnovnošolcev do vklju- čevanja otrok s posebnimi potrebami v redno osnovno šolo (v: OŠ Savo Kladnik Sevnica). Di- plomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. 12. Musek, J. (1997). Psihologija: Človek in družbeno okolje. Ljubljana. Educy. 13. Novljan, E., Jelenc, D., Jerman, J. (1998). Stališča osnovnošolcev do vrstnikov s težavami pri učenju. Defectologica Slovenica, 6(1), 7−21. 14. Opara, B. (2005). Otroci s posebnimi potrebami v vrtcih in šolah: vloga in naloga vrtcev in šol pri vzgoji in izobraževanju otrok s posebnimi po- trebami: uresničevanje vzgojno-izobraževalnih programov s prilagojenim izvajanjem in doda- tno strokovno pomočjo: priročnik. Ljubljana: Centerkontura. 15. Pravilnik o normativih in standardih za izva- janje programa devetletne osnovne šole (2004). Uradni list RS, št. 81/2004. Pridobljeno 23. 8. 2006 s svetovnega spleta: http://www. sviz.si. 16. Resman, M. (2001). Dileme uresničevanja šol- ske integracije in inkluzije. Sodobna pedago- gika, 118(5), 77−79. 17. Rovšek, M. (2006). Poti in stranpoti vzgoje in izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. V: B. Založnik (ur.), Otroci s posebnimi potre- bami: integracija in inkluzija (str. 15–26). Nova Gorica: Melior d.o.o., Založba Educa. 18. Schmidt, M. (1993). Vzgojno-izobraževalna integracija otrok s težavami v razvoju. Educa, 3(1−2), 47−53. 19. Schmidt, M. (2001a). Socialna integracija otrok s posebnimi potrebami v osnovno šolo. Maribor: Pedagoška fakulteta Maribor. 20. Schmidt, M. (2001b). Značilnosti vzgoje in iz- obraževanja otrok s posebnimi potrebami v vzhodni in srednji Evropi. Pedagoška obzorja, 16(2), 120−130. 21. Shmidt, M. (2003). Evalvacija in spremljanje modela integracije otrok z motnjo sluha. Vzgoja in izobraževanje, 34(5), 14−24. 22. Schmidt, M. (2006). Zaznavanje integracije/ inkluzije v osnovni šoli. Sodobna pedagogika, 57(posebna izdaja), 330−337. 23. Skalar, V. (1995). Integracija da ali ne: problemi socialne integracije otrok s posebnimi potre- bami v osnovni šoli. Pet, 7(31), 24−29. 24. Skalar, V. (1997), Integracija in kurikularna pre- snova. V: K. Destovnik (ur.), Uresničevanje inte- gracije v praksi: vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov s posebnimi potrebami. Zbornik prispevkov s strokovnega simpozija v Portorožu 13−15. februar 1997 (str. 11–16). Ljubljana: Cen- terKontura. 25. Skalar, V. (1999). Osebe s posebnimi potre- bami – konceptualne iztočnice. Sodobna pe- dagogika, 50(1), 120–137. 26. Škerjanc, J. (1995). Proces samoorganiziranja ljudi s posebnimi potrebami. Socialno delo, 34(6), 401−408. 27. Trtnik Herlec, A. (2001). Vloga ravnatelja pri vključevanju otrok s posebnimi potrebami. Vzgoja in izobraževanje, 32(5), 4−9. 28. Ule, M. (1992). Socialna psihologija. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. 29. Ule, M. (2000). Temelji socialne psihologije. Ljubljana: Znanstveno in publicistično sre- dišče. 30. Zanjkovič, T. (2005). Uspešno sodelovanje predmetnega učitelja in specialnega peda- goga − kako to doseči? Defektologica Slove- nica, 13(3), 97−101. 31. Zakon o osnovni šoli (2005). Uradni list RS, št. 23/2005. Pridobljeno 21. 8. 2008 s svetov- nega spleta: http://www.zakonodaja.gov.si. 32. Zakon o usmerjanju otrok s posebnimi potre- bami − uradno prečiščeno besedilo (ZUOPP- UPB1) (2007). Uradni list RS, št. 3/2007. Prido- bljeno 21. 8. 2007 s svetovnega spleta: http:// www.uradni-list.si. dr. Damir Karpljuk, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za športno dejavnost posameznikov s posebnimi potrebami damir.karpljuk@fsp.uni-lj.si 34 ŠPORT 56, 2008, 1-2[iz prakse za prakso] Marjeta Kovač, Maja Bučar Pajek Predstavitev skokov na gredi Ena od disciplin v tekmovalnem programu ženske športne gimnastike je tudi gred. Na njej tekmovalke izvajajo najrazličnejše prvine, ki imajo različno težavnostno vrednost. Tekmovalkino izvedbo sestave ocenjujeta dve sodniški komisiji; ena določi izhodiščno oceno tekmovalkine sestave, druga pa odbitke v izvedbi. Med ritmičnimi prvinami v sestavi na gredi tekmovalke prikažejo tudi najrazličnejše skoke. Ti morajo biti izvedeni tehnično pravilno, z velikimi amplitudami gibanja. Ker Pravilnik za sojenje v ženski športni gimnastiki (2007) v predstavitvi napak, ki se pojavljajo v izvedbi skokov, in pripadajočih odbitkih ni sistematičen, predstavljamo poleg pomena skokov v strukturi izhodiščne ocene tekmovalke tudi napake, ki se lahko pojavijo pri posameznih skokih. Pri predstavljenih odbitkih pojasnjujemo, pri kakšni stopnji napake dodelimo posamezno velikost odbitka. Ker je velikost odbitka, ki jo dodeli posamezna sodnica, večkrat odvisna predvsem od njene subjektivne zaznave, lahko sistematična predstavitev napak in pripadajočih odbitkov pomaga sodnicam pri objektivnejšem sojenju, trenerjem pa pri pravilnem učenju skokov na gredi. Ključne besede: ženska športna gimnastika, gred, skoki, napake, odbitki. Presentation of jumps on the balance beam One of the events in the women’s gymnastics competition programme is the balance beam. Gymnasts perform a variety of elements with different degrees of difficulty. The gymnast’s execution of the exercises is evaluated by two groups of judges – the first group evaluates the Start Value while the second group determines deductions according to how the programme was implemented. The rhythmic elements on the balance beam also include various jumps. The execution of these jumps must be technically correct, characterised by high amplitudes of movement. As the rules for judging in women's sport gymnastics (2007) do not systematically discuss mistakes in the execution of jumps and the related deductions, we present the signifi- cance of jumps in the structure of the Start Value as well as mistakes which may appear with individual types of jumps. Besides a presentation of the deductions, some instructions are provided to facilitate the correct choice of deduction for each specific level of mistake. Since the degree of deduction which is determined by a judge often depends on the judge’s subjective per- ception, a systematic presentation of mistakes and the related deductions can help judges make decisions more objectively and coaches improve their teaching of jumps on the balance beam. Key words: women’s sport gymnastics, balance beam, jumps, mistakes, deductions. Uvod Ženska športna gimnastika je sesta- vljena iz štirih disciplin. Ena od njih je tudi gred. Na njej tekmovalke izvajajo najrazličnejše prvine, ki jih delimo v dve veliki skupini, ritmične in akrobatske. Vse prvine, ki so uvrščene v mednaro- dni Pravilnik za sojenje v ženski športni gimnastiki (FIG, 2007), imajo določeno težavnostno vrednost, ki je odvisna od biomehanične zahtevnosti gibanja. Najnižja vrednost prvin iz pravilnika je 0,1 točke (najlažje prvine A), najvišja pa 0,7 točke (najtežje prvine G). Tekmo- valka poveže prvine po določenih zah- tevah pravilnika v sestavo. Izvedbo se- stave ocenjujeta dve sodniški komisiji. Komisija A, ki jo sestavljata dve sodnici, določi izhodiščno oceno (t. i. imeno- vano oceno A) tekmovalkine sestave. Sodniška komisija B, sestavljena iz šestih ali štirih sodnic (njihovo število je odvi- sno od pomembnosti tekmovanja), pa določi odbitke za izvedbo, ki odstopa od idealne v tehnični dovršenosti in iz- raznosti tekmovalkine predstavitve. Med ritmičnimi prvinami tekmovalke v svoje sestave na gredi vključujejo tudi najrazličnejše skoke. S skoki popestrijo sestavo, s težjimi (njihova najvišja težav- nostna vrednost je na gredi ovredno- tena kot težavnost E, za kar dobi tek- movalka ob pravilni tehnični izvedbi 0,5 točke) pa lahko dobijo tudi višjo vrednost izhodiščne ocene. Ta je na vseh orodjih razen preskoka odvisna od izbora težavnostih prvin iz pravil- nika, vključitve posebnih zahtev, ki jih opredeljuje pravilnik, v sestavo in od dodatnih točk za posebne, težje pove- zave dveh ali več prvin. Ena od poseb- nih zahtev, ki jo mora imeti tekmovalka v svoji sestavi na gredi, je tudi izvedba predpisanega tipa skoka, med poveza- vami pa lahko v vrednost izhodiščne ocene sodnice upoštevajo tudi pove- zave skoka, ki je ovrednoten najmanj kot težavnostna prvina C, z akrobatsko prvino enake ali višje težavnosti. Pravilnik za sojenje v ženski športni gi- mnastiki predstavlja v posebnem, sed- mem poglavju nekatere značilnosti pra- vilne tehnične izvedbe ritmičnih prvin. Opis pravilne tehnične izvedbe obra- tov je nepopoln, saj daje le usmeritve o pravilnosti položaja posameznih delov telesa, ni pa natančnega opisa napak in odbitkov zanje. Natančnejši so tehnične zahteve in odbitki za skoke, njihova predstavitev pa je nesistematična, saj so posamezne zahteve in odbitki predsta- vljeni tudi v drugih poglavjih pravilnika. Zato v članku predstavljamo poleg po- mena skokov v strukturi tekmovalkine izhodiščne ocene tudi napake in od- bitke zanje. Napake se lahko pojavijo pri posameznih skupinah skokov ali pri posebnih, težjih skokih, ki jim težavnost določa nenavaden položaj telesa (npr. skok yang-bo, v katerem tekmovalka prednoži eno in zanoži drugo nogo, ŠPORT 56, 2008, 1-2 35 [iz prakse za prakso] tako da je kot med njima večji od 180°, noge morajo biti vzporedne z gredjo, telo tekmovalke mora biti močno vle- knjeno in glava zaklonjena), zato smo jih sistematično razdelili v splošne in specifične. Pri predstavljenih odbitkih pojasnjujemo, pri kakšni stopnji napake dodelimo posamezno velikost odbitka, saj je tudi v tem pravilnik nedosleden: kjer je zaradi pomembnosti napake ve- likost odbitkov različna (npr. 0,1, 0,3 ali 0,5 točke), navaja odbitke le za nekatere, natančno določene napake, tako da jih opredeljuje običajno z velikostjo kotnih stopinj (npr. raznoženje), drugje pa pre- sojo prepušča subjektivnemu ovredno- tenju sodnice. Pri številnih skokih lahko sodniška ko- misija A ob nepravilni tehnični izvedbi celo zniža težavnostno vrednost skoka, sodniška komisija B pa je v teh prime- rih običajno v težavah, saj sodnice ne vedo, ali dodelijo odbitke za napake ali ne. Ker komisiji ocenjujeta ločeno, lahko prav pri teh primerih prihaja do neustreznosti dodeljenih odbitkov za tehnično pomanjkljivo izvedbo. V naj- večji meri je takšno sojenje odvisno od znanja sodnic (poznavanje zahtev pravilnika in biomehaničnih zakonito- sti tehnično pravilne izvedbe prvin) in njihove izkušenosti (sposobnost zazna- vanja natančno določenih položajev te- lesa in amplitud gibanja ter koncentra- cija za dolgotrajno sojenje). Sistematična predstavitev napak in pri- padajočih odbitkov lahko pomaga so- dnicam pri boljši prepoznavnosti pra- vilne izvedbe in pri objektivnejšem ovrednotenju napak ter dodeljevanju odbitkov zanje, trenerjem pa pri od- pravljanju napak v postopkih učenja in utrjevanja določenega skoka. Vloga skokov pri izhodiščni oceni tekmovalke Skoki kot posebna zahteva v sestavi na gredi Tekmovalka mora v sestavi prikazati pet posebnih zahtev, med njimi tudi pove- zavo najmanj dveh ritmičnih prvin. V tej povezavi mora biti ena od prvin skok s sonožnim ali enonožnim odrivom in sonožnim ali enonožnim doskokom, med letom pa mora tekmovalka izve- sti raznoženje za 180° v bočni ravnini (eno nogo prednoži, drugo pa zanoži), druga prvina pa je lahko poljuben skok ali obrat iz pravilnika. Če tekmovalka te zahteve ne izpolni, ji sodniška komisija A, ki določa težavno- stno vrednost vaje, ne dodeli dodatnih 0,5 točke. Tekmovalka ne izpolni te zahteve, če: – Med ritmičnimi prvinami ne izvede skoka z raznoženjem za 180° v bočni ravnini (npr. izvede skok z raznože- njem v čelni ravnini). – Skok z raznoženjem za 180° v bočni ravnini izvede s premajhnim raznože- njem (amplituda raznoženje je manjša od 135°), kar pomeni, da sodniška ko- misija A zniža vrednost skoka (skok v tem primeru sploh nima težavnostne vrednosti), s tem pa ga ne ovrednoti kot zahtevane prvine iz pravilnika. – Tekmovalka ne poveže skoka z dru- gim obratom in skokom (med pove- zavo izvede dodaten korak, prekine gibanje ali med povezavo za trenu- tek zastane). Sodniška komisija A ne prizna povezave. Če ob majhnem za- stoju (ki ga ne sme spremljati doda- tno gibanje rok ali telesa) povezavo prizna, sodniška komisija B dodeli od- bitek 0,1 točke za majhen zastoj. – V povezavi dveh prvin, od katerih je prva skok brez raznoženja ali obrat, druga pa skok z zahtevanim razno- ženjem, pri drugi prvini tekmovalka pade z gredi tako, da ne naredi do- skoka z obema stopaloma na gred, ji sodniška komisija A ne prizna pove- zave, sodniška komisija B pa odbije 0,8 točke za padec. Sodniška komisija B lahko v vseh opisa- nih primerih dodeli tekmovalki odbitke za splošne napake, če jih opazi (npr. sproščena drža nog ipd.). Skoki kot dodatna vrednost povezav Dodatno vrednost 0,1 točke za pove- zave dobi tekmovalka v svoji izhodiščni oceni le, če poveže skok težavnosti C ali več z eno od akrobatskih prvin, ki mora imeti tudi C ali višjo težavnostno vrednost. Ta prvina ne sme biti seskok z gredi. Povezavo mora izvesti brez padca, teh- nično pravilno (tako da zaradi tehničnih napak sodniška komisija A ne zniža te- žavnostne vrednosti prvin) in brez za- stoja, prekinitve ali dodatnih gibanj te- lesa, rok ali nog. Specifične kompozicijske zahteve in odbitki, povezani s skoki Če tekmovalka izvede več kot en skok, tako da doskoči v oporo spredaj (npr. skok prednožno raznožno z doskokom v oporo spredaj), dobi za vsak nasle- dnji skok s takim doskokom odbitek 0,1 točke. Ker to napako uvrščamo v sku- pino kompozicijskih, odbitek dodeli so- dniška komisija A. Med specifičnimi kompozicijski zahte- vami, ki morajo biti del sestave, je tudi izvedba gibanja ob gredi z delom trupa in/ali glave. To gibanje je lahko prvina, ki popestri sestavo na gredi, a nima težav- nostne vrednosti in zato ni uvrščena v pravilnik (npr. tekmovalka lahko izvede le ležo na hrbtu z vleknitvijo na koncu gredi; ta položaj nima težavnostne vre- dnosti). Če tekmovalka tega ne prikaže, ji sodniška komisija A odbije 0,1 točke. To specifično kompozicijsko zahtevo lahko tekmovalka izpolni tudi s skoki, kjer je doskok izveden v oporo spredaj (npr. skok prednožno raznožno z do- skokom v oporo spredaj). Zaradi nevar- nosti (možnost poškodbe, bolečine ob doskoku) v zadnjem pravilniku ni več skokov, kjer bi bil končni položaj opora jezdno, zato jih tekmovalke ne smejo več izvajati. Napake pri skokih na gredi Glede na pojavnost v posameznih sku- pinah skokov lahko delimo napake na splošne in specifične. Splošne napake se pojavljajo pri: Vseh skokih (npr. premajhna višina • skoka; napake, ki se pojavljajo pri do- skoku). Tovrstne napake se pojavljajo tudi pri drugih prvinah in na drugih orodjih, zato so uvrščene v pregle- dnico splošnih napak. 36 ŠPORT 56, 2008, 1-2[iz prakse za prakso] Specifične napake se pojavljajo pri: Več skokih, ki jih lahko uvrstimo v po-• dobno strukturno skupino (npr. po- ložaj prednje noge pri skokih, kjer v fazi leta tekmovalka zamenja položaj nog). Skokih, za katere je značilno posebno • gibanje (npr. zaklon ali obrat), a niso iz iste strukturne skupine. Odbitki za splošne napake na vseh orodjih (bradlja, gred in parter) so na- vedeni v Pravilniku za sojenje v ženski športni gimnastiki v členu 6, odbitki za specifične napake pa v členih 6 (kot po- sebnost splošnih napak), 7 (zahteve za tehnično pravilnost izvedbe) in 10 (gred – posebni odbitki za izvedbo). Splošne napake Splošne napake so predstavljene v členu 6 pravilnika, odbitke pa dodeljuje sodniška komisija B. Pravilnik ne poja- snjuje natančno, kdaj je napaka tako ve- lika, da jo ovrednotimo kot srednjo na- pako in tekmovalki dodelimo odbitek 0,3 točke, kdaj pa jo prepoznamo kot majhno napako z odbitkom 0,1 točke. Prav tako se splošne napake pojavljajo na več orodjih (npr. premajhna višina v izvedbi prvine se lahko pojavi na bra- dlji, gredi in parterju), zato je težko pre- poznati njihovo vlogo na posameznem orodju. Iz pravilnika zato predstavljamo le tiste splošne napake, ki so povezane s skoki na gredi. Posebej pojasnjujemo, če se napake pojavljajo pri vseh skokih ali le pri nekaterih, ter kakšna je vloga sodniških komisij A in B. Splošne napake (člen 6 Pravilnika za sojenje v ženski športni gimnastiki) Preglednica 1: Predstavitev splošnih napak in odbitkov, ki se pojavljajo pri skokih na gredi, s pojasnili Opis napake Odbitek (vsakič) Pojasnilo Premajhna višina prvine 0,1 ali 0,3 točke Napaka se lahko pojavi pri vseh skokih. Sodniška komisija B dodeli tekmovalki odbitek 0,1 točke, če let nima optimalne višine glede na tehniko skoka in tekmovalkino višino; če je let zelo nizek (komaj opazen), dodeli odbitek 0,3 točke. Premajhna natančnost položajev skrčeno, sklonjeno ali stegnjeno 0,1 ali 0,3 točke ali znižanje težavnosti Napaka se lahko pojavi pri tistih skokih, kjer je skrčeni, sklonjeni ali stegnjeni položaj telesa ali nog značilen za strukturo skoka (npr. skok skrčno, skok prednožno snožno, skok stegnjeno z obratom za 360°). Če položaj telesa odstopa v manjši meri (do 20°) od idealnega položaja, sodniška komisija B dodeli odbitek 0,1 točke, za odstopanje od 20 do 45° od idealnega položaja dodeli odbitek 0,3 točke; če je odstopanje večje od 45°, sodniška komisija A zniža težavnostno vrednost skoka. Premajhno raznoženje 0,1 ali 0,3 točke ali znižanje težavnosti Napaka se lahko pojavi pri tistih skokih, kjer tehnika skoka zahteva raznoženje v bočni ravnini za 180° stopinj (skok visoko-daleč, skok z menjavo nog ali skok yang-bo); za odstopanja do 20° od idealnega položaja sodniška komisija B dodeli odbitek 0,1 točke, za odstopanje od 20 do 45° od idealnega položaja dodeli odbitek 0,3 točke; če je odstopanje večje od 45° (raznoženje je manjše od 135°), sodniška komisija A zniža težavnostno vrednost skoka (nižja težavnostna vrednost ali skok sploh nima težavnostne vrednosti). Nepravilen položaj nog pri ritmičnih prvinah (tudi skokih) 0,1 točke Sodniška komisija B dodeli odbitek pri skokih, kjer po raznoženju v bočni ravnini tekmovalka konča gibanje v čelni ravnini, npr. skok johnson (skok prednožno-zanožno v bočni ravnini z menjavo nog in z obratom za 90° ter doskokom v stojo čelno) in njegove različice. Drža telesa v ritmičnih prvinah (tudi pri skokih) 0,1 točke Sodniška komisija B dodeli odbitek za napake, ki se pojavljajo v skokih, ki zahtevajo posebno držo telesa (npr. zaklon telesa ali glave). Natančnost (vsaka prvina mora imeti jasen začetni in končni položaj; v vseh fazah gibanja mora imeti tekmovalka popoln nadzor nad telesom) 0,1 točke ali znižanje težavnosti Ta napaka je posebno opazna pri skokih z obrati; če obrat ni natančen (manjka določen delež stopinj obrata zaradi nenatančnega začetka ali doskoka), sodniška komisija A skoku zniža težavnost za eno stopnjo ali pa skok sploh nima težavnostne vrednosti, sodniška komisija B pa dodeli odbitek 0,1 točke za premajhno natančnost. Opis napake (napake, ki se pojavljajo v vsej sestavi) Odbitek Pojasnilo (odbitek dodelimo le enkrat za napake, ki se pojavljajo pri večini prvin v sestavi). Sproščena ali nepravilna drža stopal /telesa/ trupa 0,1 ali 0,3 točke Tudi pri skokih ima lahko tekmovalka sproščeno telo ali njegove dele (ni vidne ustrezne mišične napetosti stopal, nog, trupa ali rok). Sodniška komisija B dodeli odbitek 0,1 za manjšo, 0,3 točke pa za večjo, bolj vidno nenadzorovano sproščenost mišic. Premajhna gibljivost 0,1 točke Vidna je lahko pri večini skokov, predvsem tistih, ki zahtevajo maksimalno amplitudo gibanja telesa (raznoženje, prednoženje, vleknitev). Odbitek dodeli sodniška komisija B. Premajhna dinamika 0,1 ali 0,3 točke V vsej sestavi je premajhna dinamika izvedbe opazna predvsem pri počasni pripravi na izvedbo skokov in pri zastojih, ko tekmovalka doskoči po težjih skokih. Manjša dinamičnost in nekaj zastojev v izvedbi pomenijo, da sodniška komisija B dodeli 0,1 točke odbitka, za zelo počasno in nepovezano izvedbo sestave ter premajhno število povezav prvin pa 0,3 točke odbitka. Premajhna amplituda prvin 0,1 ali 0,3 točke Tudi skoki imajo lahko premajhno zunanjo amplitudo gibanja, ki se kaže v nizkem letu, in/ali premajhno notranjo amplitudo gibanja, ki se kaže s premajhnimi noženji in zakloni, če jih tehnika skokov zahteva. Če sodniška komisija B zazna manjše amplitude gibanj od želenih v celotni sestavi, dodeli tekmovalki odbitek 0,1 točke, ob zelo majhnih amplitudah pa 0,3 točke. ŠPORT 56, 2008, 1-2 37 [iz prakse za prakso] Specifične napake Specifične napake, določene v tehničnih zahtevah (člen 7) V vseh skokih z obrati mora biti obrat dokončan zelo natančno, sicer sodniška komisija A zniža prvini težavnostno vrednost. Odločitev o končanem obratu in s tem dodeljeni težavnostni vrednosti skoka je odvisna od pravilnega položaja sprednje noge pri doskoku (stopalo mora biti pravokotno na čelno os telesa). Med obratom so lahko noge v poljubnih položajih (ste- gnjene, skrčene). Opis napake (napake pri doskoku) Odbitek (vsakič) Pojasnilo Odstop od smeri 0,8* točke Na gredi ta napaka vedno povzroči padec, zato je tekmovalka kaznovana z najvišjim odbitkom (sodniška komisija B). Noge narazen pri doskoku 0,8* točke Na gredi ta napaka vedno povzroči padec, zato je tekmovalka kaznovana z najvišjim odbitkom (sodniška komisija B). Dodatni zamahi z rokami, da obdrži ravnotežje 0,1 točke Običajno so to zamahi ali celo kroženja rok. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Dodatni gibi s telesom, da obdrži ravnotežje 0,1 ali 0,3 ali 0,5 točke** Pojavljajo se majhni (do 20° od navpičnega položaja – odbitek 0,1 točke), srednji (od 20° do vodoravnega položaja – odbitek 0,3 točke) in globoki kloni (nižje od vodoravnega položaja – odbitek 0,5 točke). Odbitke dodeli sodniška komisija B. Dodatni koraki, majhen poskok vsak korak 0,1 točke, poskok 0,1 točke Na gredi običajno tekmovalka naredi en (odbitek 0,1 točke) ali dva koraka (odbitek 0,2 točke); če temu sledi padec, sodniška komisija B dodeli odbitek le za padec (0,8 točke). Zelo dolg korak ali skok (približno 1 meter) 0,3 točke Ta napaka je na gredi skoraj nemogoča. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Položaj telesa pri doskoku 0,1 ali 0,3 točke Za napako, ko je pri doskoku telo v manjšem (do vodoravnega položaja – odbitek 0,1) ali globokem predklonu (pod vodoravnim položajem – odbitek 0,3 točke), dodeli ustrezne odbitke sodniška komisija B. Globok počep 0,5 točke Napaka je mogoča pri tehnično zelo zahtevnih skokih, npr. pri skoku skrčno zanožno z zaklonom. Če doskoku v globok počep sledi padec, je odbitek le 0,8 točke (odbitek sodniške komisije B). Podrs orodja, a tekmovalka ne pade z njega 0,3 točke Pri doskoku lahko tekmovalka z roko podrsa po orodju (npr. pri doskoku v globok predklon), a ne pade z gredi. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Opora z roko 0,5 točke*** Na gredi preglednica specifičnih napak navaja odbitek 0,5 točke. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Padec (na gred ali z nje) 0,8 točke Za vsak padec na gred ali z nje sodniška komisija B dodeli 0,8 točke odbitka. *V pravilniku pri tej napaki ni navedena ta višina odbitka, a je značaj napake tak, da povzroči padec, zato smo navedli najvišji odbitek 0,8 točke. **Napaka je v preglednici splošnih napak ovrednotena z 0,1 ali 0,3 točke odbitka, na gredi pa specifične napake določajo, da je odbitek lahko tudi 0,5 točke. ***Ta napaka je v preglednici splošnih napak ovrednotena z 0,8 točke odbitka, na gredi pa specifične napake določajo, da je odbitek le 0,5 točke. Preglednica 2: Predstavitev specifičnih napak v tehniki izvedbe skokov in odbitkov s pojasnili Opis napake Odbitek (vsakič) Pojasnilo Premajhno raznoženje pri skokih prednožno- zanožno 0,1 ali 0,3 točke ali znižanje težavnosti Za odstopanje od idealnega položaja nog do 20° sodniška komisija B dodeli odbitek 0,10 točke, za odstopanje za 20° do 45° odbitek 0,30 točke, za večje od 45° pa sodniška komisija A zniža prvini vrednost za eno težavnostno stopnjo ali celo težavnostne stopnje ne dodeli, če tako znižana prvina ni uvrščena v pravilnik. Nepravilen položaj nog 0,1 točke Pri skoku johnson in njegovih različicah (z obrati ali z doskokom v oporo spredaj) noge niso vzporedno z gredjo. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Premajhno raznoženje pri skokih z menjavo nog v fazi leta 0,1 ali 0,3 točke ali znižanje težavnosti Za odstopanje do 20° od idealnega položaja nog pred menjavo sodniška komisija B dodeli odbitek 0,10 točke, za odstopanje od 20° do 45° odbitek 0,30 točke, za večje od 45° pa sodniška komisija A dodeli prvini eno težavnostno stopnjo nižjo vrednost (velja tudi za skoke tega tipa z obrati) ali celo težavnostne stopnje ne dodeli, če tako znižana prvina ni uvrščena v pravilnik. Skrčena sprednja noga pri skokih z menjavo nog v fazi leta znižanje težavnosti Vsi skoki, izvedeni s krčenjem sprednje noge, postanejo skoki s težavnostno vrednostjo A (odločitev sodniške komisije A). Premajhen zaklon pri skokih z zanoženjem in zaklonom glave ter trupa ali skokih prednožno- zanožno z zanoženjem in zaklonom glave ter trupa 0,1 točke ali znižanje težavnosti Premajhen zaklon sodniška komisija B kaznuje z odbitkom 0,1 točke, če pa zaklon ni jasno nakazan, lahko sodniška komisija A zniža skoku težavnost (npr. yang-bo, ki ima težavnostno vrednost D, postane skok prednožno-zanožno s težavnostno vrednostjo A). 38 ŠPORT 56, 2008, 1-2[iz prakse za prakso] Opis napake Odbitek (vsakič) Pojasnilo Pri skokih z zanoženjem in zaklonom noge niso v višini glave 0,1 točke ali znižanje težavnosti Če so noge tekmovalke v višini ramen, sodniška komisija B dodeli odbitek 0,1 točke, če pa so pod rameni, sodniška komisija A dodeli skoku eno težavnostno stopnjo nižjo vrednost ali pa težavnostne vrednosti sploh ne prizna (noge so pod višino pasu). Pri skokih z vleknitvijo ni zaklona glave znižanje težavnosti Sodniška komisija A prizna drugo prvino iz pravilnika, npr. skok prednožno-zanožno, ali pa prvine ne prizna (npr. skok z zanoženjem in vleknitvijo postane skok stegnjeno, te prvine pa ni v pravilniku). Pri skokih prednožno- zanožno z dodatnimi gibi (menjava nog, obrat, zaklon) sprednja noga ni vodoravno znižanje težavnosti Sodniška komisija A zniža težavnostno vrednost za eno stopnjo. Obrat ni dokončan znižanje težavnosti Sodniška komisija A zniža težavnostno vrednost za eno stopnjo. Posebni odbitki za izvedbo skokov na gredi (člen 10) Napake in odbitki so predstavljeni v členu 10, pojavljajo pa se le na gredi. Nekatere od napak so že v preglednici splošnih napak, a na gredi dobijo drugačne (višje) odbitke, zato ni razumljivo, zakaj tega pravilnik ne pojasni že v preglednici splošnih napak. Preglednica 3: Predstavitev specifičnih napak v sestavi in odbitkov s pojasnili Opis napake Odbitek (vsakič) Pojasnilo Dodatna opora z nogo ob strani gredi 0,3 točke Napaka se pojavlja pri vseh doskokih, je pa značilna le za gred. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Ni tehnične dovršenosti zaradi dodatne opore 0,3 točke Pri skokih (akrobatskih ali ritmičnih), kjer je doskok izveden v oporo spredaj, se tekmovalka lahko dodatno opre na gred z vso podlaktjo. Opora je običajno potrebna ob slabi tehnični izvedbi ali premajhni moči rok; sodnice vidijo pokrčeno eno ali obe roki. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Prijem gredi, da prepreči padec 0,5 točke Napaka se lahko pojavi pri slabi izvedbi različnih skokov; tekmovalka prime gred, a ne pade z nje. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Dodatni gibi, da prepreči padec 0,1, 0,3 ali 0,5 točke* Napaka se lahko pojavi pri vseh skokih ob nezanesljivem doskoku. Pojavljajo se majhni (do 20° od navpičnega položaja – odbitek 0,1 točke), srednji (od 20° do vodoravnega položaja – odbitek 0,3 točke) in globoki kloni (nižje od vodoravnega položaja – odbitek 0,5 točke). Odbitke dodeli sodniška komisija B. Prekinitev za koncentracijo, daljša od dveh sekund 0,1 točke Napaka se pojavlja ponavadi pred izvedbo težjih skokov, ko se tekmovalka pripravlja na odriv. Odbitek dodeli sodniška komisija B. Slab ritem povezave 0,1 točke Če med povezavo dveh skokov ali skoka in obrata ali skoka in akrobatske prvine ni vidne prekinitve, dodatnega koraka ali dodatnega zamaha z rokami, a povezava vseeno ni izvedena popolnoma tekoče, sodniška komisija A povezavo vseeno prizna (za posebno zahtevo ali dodatno vrednost), sodniška komisija B pa tekmovalki dodeli odbitek 0,1 točke. *Napaka je navedena že v preglednici splošnih napak (z navedbo, da sta mogoča odbitka 0,1 ali 0,3 točke), zato je nelogično, da se pojavlja v pravilniku tudi med specifičnimi napakami, a z večjo možnostjo odbitka. Sklep Skoki so ena od skupin prvin, ki jih mora vsaka tekmovalka v ženski športni gim- nastiki uvrstiti v svojo sestavo na gredi. Vsak skok zahteva tehnično dovršeno izvedbo. Pri izvedbi se pojavljajo raz- lične napake, ki lahko povzročajo zni- žanje težavnostne vrednosti skoka in posledično nižjo izhodiščno vrednost sestave, ali pa tekmovalka dobi za slabo tehnično izvedbo odbitke, ki zni- žajo njeno oceno B. Velikost odbitkov je odvisna od stopnje napake. Oboje povzroči nižjo končno oceno tekmo- valke. Ker Pravilnik za sojenje v ženski športni gimnastiki (2007) ne podaja zelo natančnih navodil o odbitkih, na- pake in odbitke pa predstavlja nesiste- matično, smo predstavili vlogo skokov pri izračunu izhodiščne ocene in naj- pogostejše napake, ki se pojavljajo pri njihovi izvedbi. Napake smo sistema- tično uredili, ob njih pa smo navedli in pojasnili višino odbitkov in vlogo posa- mezne sodniške komisije. S tem želimo prispevati k večjemu znanju sodnic in objektivnejšemu sojenju. Literatura 1. Bolkovič, T., Čuk, I., Kokole, J., Kovač, M., Novak, D. (2002). Izrazoslovje v gimnastiki (Osnovni položaji in gibanja). Ljubljana: Fakul- teta za šport, Inštitut za šport, Inštitut za ki- neziologijo. 2. Code of points. (2007). Women artistic gym- nastics. Moutier: FIG. 3. Kim, N. (2006). Newsletter no. 25. december 2006. Moutier: FIG. 4. Pravilnik za žensko športno gimnastiko − Code of points WAG. (2006). [Prevod M. Ko- vač]. Ljubljana: FIG in Gimnastična zveza Slo- venije. dr. Marjeta Kovač, doc. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za gimnastiko marjeta.kovac@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 1-2 39 [športna psihologija] Polona Cesar Učitelji moramo biti pri svojem delu pozorni tudi na pozitivno telesno samopodobo učenk Obremenjenost s telesom nikakor ni trivialna skrb, temveč problematika, ki zasluži vso pozornost. Telesna samopodoba igra izjemno vlogo pri občutju samospoštovanja in vsi občutki neuspešnosti glede videza vodijo k nadaljnjemu upadanju samospoštovanja in k še bolj negativni telesni samopodobi. To pa je izredno slaba popotnica za nadaljnje življenje. Učitelji moramo vedeti, da je videz le en segment človeka in da samospoštovanje ne sme temeljiti na njem. Narediti moramo vse, da to posredujemo mladim. Če namreč samospoštovanje neke osebe temelji na videzu, je to zelo nestabilna podlaga, ki jo lahko čas in življenjski dogodki hitro porušijo! Ker raziskave v tujini in pri nas kažejo, da delež z videzom nezadovoljnih deklet narašča in so posledice negativne telesne sa- mopodobe obsežne in škodljive, bi morali biti učitelji pri svojem delu še posebno pozorni na to občutljivo področje. V tujini uvajajo v šolah preventivne programe, da bi posredovali še pred pojavom resnih motenj telesne samopodobe, preden pa se bomo reševanja tega vprašanja sistematično lotili pri nas, lahko k oblikovanju bolj pozitivnega odnosa deklet veliko nare- dimo učitelji že zdaj. Ključne besede: telesna samopodoba, adolescenca, šola. While working as a teacher, you should be careful about your pupils' positive physical self-image Concern about our body is not a trivial one, it is more a problem, deserving all our attention. Body image plays an important role in our self-respect and all the failures about our looks lead to lowering of self-respect and even more negative self-image. That is very bad for the life ahead. We, teachers should know that looks is just one part of the person and self-respect should not be based on the looks. Our role is to make our pupils realise that. If such is the case, it makes a very unstable bases for life events bound to happen and can easily crumble it. As the researches abroad and at home show that the proportion of girls dissatisfied with their looks is in growth and the consequences are harmful and extensive, we, teachers should be involved in this delicate area. Abroad, the schools are in- troducing preventive programs even before the problems appear with all the serious disturbances of the body image. In our country, teachers should take part in building more positive self-image in girls, before we start solving the problem more systematically. Key words: body image, adolescence, school. Pomembnost telesnega videza v srednješolskem obdobju Obdobje adolescence je pomembno za oblikovanje pozitivnega odnosa do la- stnega telesa, saj se takrat spreminjata tako telo kot tudi socialna vloga mlado- stnice. Dekleta v tem obdobju izobliku- jejo svojo osebnost na osnovi psihofi- zičnih dispozicij ter interakcije s soci- alnim in fizičnim okoljem. Pomemben sestavni del osebnosti je oblikovanje nji- hove lastne identitete, pri tem pa je še posebno pomemben njihov odnos do telesa. Kot pravi slovenska psihologinja Martina Tomori (1990), so od tega, kako mladostnica pozna, pojmuje, doživlja in predvsem vrednoti svoje telo, odvisni tudi njeno vedenje, njen odnos do dru- gih ljudi in njena stališča do zanjo najpo- membnejših življenjskih tem. Adolescenca se začenja v puberteti, ki je najizrazitejši in najpomembnejši do- godek v biološkem življenju posame- znice. To je obdobje korenitih fiziolo- ških in anatomskih sprememb. Biološke spremembe spreminjajo telo deklice v telo odrasle ženske; spremenijo se raz- sežnosti telesa, oblikujejo se sekundarni spolni znaki. V puberteti telo pridobiva telesno višino in težo, vendar procesa ne tečeta vedno usklajeno – nekatere pridobijo le težo, medtem ko je višina enaka, nekatere zra- stejo ob nespremenjeni teži, spremenijo se tudi telesna razmerja. Število maščob- nih celic se v tem obdobju poveča in povečano delovanje spolnih hormonov spodbudi ’nalaganje’ maščobnih oblog na dekliških bokih in stegnih. Prav v času, ko boki mladostnic dobi- vajo obliko ter jih pridobivanje teže in oblikovanje naravne plasti maščobe oddaljujeta od vitkega in čvrstega tele- snega ideala, so dekleta najbolj dovze- tna za informacije, da je vitkost lepa, celo nujna za srečno in zadovoljno življenje. Dekleta svoje telesne spre- membe ocenjujejo z vidika neprivlač- nosti, zaskrbljenost glede telesnega vi- 40 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna psihologija] deza je na vrhuncu in dekleta se zato pogosto čutijo nepopolne. Za identiteto deklet v sodobni družbi je lepo telo osrednjega pomena in zelo pogosto je vsa njihova identiteta de- finirana preko telesa. Telesni videz je postal celo označevalec vrednosti so- dobne posameznice, kar pomeni, da so dekleta s telesom, ki je podobno ideal- nemu (vitko in čvrsto), vrednotena višje in so pri nasprotnem spolu uspešnejša, medtem ko so dekleta, ki takšnih te- les nimajo oz. ne dosegajo družbeno predpisanih estetskih telesnih norm, vrednotena nižje in so manj cenjena. Ker je adolescentkam najpomemb- nejše, kako jih vidijo vrstniki in kakšne možnosti imajo pri nasprotnem spolu, je pritisk po doseganju idealne postave v tem obdobju še toliko večji. Zelo hitro lahko postane trud za pravšnje telo in pravšnji videz vsakodnevna skrb in celo obsedenost (ki se lahko razvije v anore- ksijo ali bulimijo), zato je pomembno, da smo učitelji s pomenom telesne sa- mopodobe pri dekletih seznanjeni. O telesni samopodobi Telesna samopodoba (angl. body image) ali »pogled od znotraj« se na ravni posameznice nanaša na subjek- tivno vrednotenje velikosti, teže, oblike telesa in drugih vidikov fizičnega videza ter je neke vrste povezava med tele- snim in duševnim. Najpogosteje citi- rana definicija pravi, da je »telesna po- doba slika našega telesa, ki si jo izobli- kujemo v mislih; lahko rečemo, da je to način, kako si predstavljamo svoje telo« (Schilder v Phillips, 1996: 199), naš notra- nji avtoportret. Ni vseeno, kakšno predstavo ima posa- meznica o svojem telesnem videzu, saj predstavlja telesna samopodoba po- memben vidik splošne samopodobe: pozitivna telesna samopodoba samo- podobo in samospoštovanje posa- meznice zviša ter prispeva k uspešnim medosebnim stikom, negativna tele- sna samopodoba pa samopodobo in samospoštovanje posameznice zniža in lahko samozavest oslabi celo do take mere, da se oseba izogiba social- nim stikom ali v skrajnih primerih celo ni pripravljena zapustiti doma. Spreminja se skozi različna življenjska obdobja (v adolescenci je telesna sa- mopodoba ženske drugačna kot v otroštvu ali kasneje v odrasli dobi) in različna telesna stanja (med puberteto je drugačna kot med nosečnostjo ali menopavzo), spreminja pa se tudi pod vplivom različnih dejavnikov. Mednje prištevamo (Cash, 2004) pretekle dejav- nike, kot so kulturna socializacija posa- meznice, medosebne izkušnje, telesne in osebnostne značilnosti: v veliki meri povzročajo negativno telesno samopo- dobo medijsko posredovana idealna telesa deklet, ki sporočajo, kakšna naj bodo dekleta in kakšna naj bo oblika njihovih teles, pomembno vlogo pa imajo tudi izkušnje draženja, kritiziranja in zbadanja vrstnikov ali ožjih družin- skih članov, izkušnje fizične ali spolne zlorabe pa tudi aktivnosti, kot so ples, gimnastika ali manekenstvo, ki spodbu- jajo vitko postavo. Morda še pomembnejši so sedanji oz. neposredni dejavniki − različni dogodki ali situacije, v katerih se posameznice znajdejo v realnem času, lahko namreč sprožijo njihovo razmišljanje o videzu in ob visoko izraženi stopnji pomemb- nosti videza lahko oboje skupaj pri do- ločenih posameznicah povzroči nega- tivna občutja v zvezi z njihovimi telesi. Odločujoč je način, kako posameznica domneva, predpostavlja, interpretira in razmišlja o svoji zunanjosti. Ta določa njene čustvene odzive v povezavi s te- lesom. Velja namreč, da »čutimo tako, kot o sebi mislimo« (Cash, 1997). Če po- sameznica o sebi misli, da je lepa in pri- vlačna, so njeni čustveni odzivi pozitivni in takšen (pozitiven) je tudi njen odnos do telesa. In nasprotno: če o sebi misli, da ni ‘dovolj lepa‘ in ‘dovolj privlačna‘, so njeni čustveni odzivi negativni in ta- kšen (negativen) je tudi njen odnos do telesa. Ugotovimo lahko, da med dejansko obliko in velikostjo telesa ter osebnim vrednotenjem telesa ni vedno pove- zave. Ni torej nujno, da ima dekle, ki od telesnih idealov odstopa, negativno telesno samopodobo. Njen pogled in njena interpretacija oblikujeta stališče, ki ga ima do svojega telesa in zunanjo- sti. Če torej sama meni, da je njeno telo lepo, ima o svoji zunanjosti pozitivno podobo. Prav tako ni nujno, da ima de- kle, ki ga drugi ocenjujejo z lepim in privlačnim videzom, tudi pozitivno te- lesno samopodobo. Če svojega telesa ne sprejema in ga sama ne ocenjuje kot lepega in privlačnega, ima lahko o njem tudi negativno podobo. Oblikovanje bolj pozitivne telesne samopodobe Ker je oblikovanje telesne samopo- dobe dinamičen proces, lahko nanjo vplivamo tudi pozitivno, in sicer z uče- njem, zorenjem ter pridobivanjem raz- ličnih informacij in izkušenj. Za obliko- vanje pozitivnega odnosa do lastnega telesa je še posebno pomembno ob- dobje adolescence, ko se spreminjata tako telo kot tudi socialna vloga mla- dostnice. V razvitih sodobnih družbah, kjer se s problemom negativne telesne samo- podobe spopadajo že vrsto let, imajo razvite različne terapevtske programe za izboljševanje telesne samopodobe. V glavnem temeljijo na samospoštova- nju, saj so ugotovili, da sta samospošto- vanje in zadovoljstvo s telesom tesno povezana. Težko je sicer reči, kateri vpliv je pomembnejši: ali visoko samospo- štovanje posameznice vpliva na pozi- tivno telesno samopodobo ali naspro- tno, da pozitivna telesna samopodoba vpliva na visoko samospoštovanje po- sameznice. Drži pa, da so posameznice z dobrim mnenjem o sebi s svojimi te- lesi bolj zadovoljne, zato si dekle s tem, ko si okrepi samospoštovanje, izboljša tudi telesno samopodobo. V glavnem gre za skupinske diskusije in usmerjene vizualizacije za spoznavanje lastne te- lesne samopodobe in tega, kako se že- lijo počutiti v svojem telesu. Razprave o konkretnih strategijah za razvijanje bolj pozitivne telesne samopodobe (npr. postavitev ciljev) so se izkazale za učin- kovite, saj dajejo pozitivno spodbudo za spoprijemanje z nezadovoljstvom ŠPORT 56, 2008, 1-2 41 [športna psihologija] glede telesnega videza, medtem ko se je potrebno diskusijam o dejavni- kih, nad katerimi posameznice nimajo nadzora in ki prispevajo k intenziviranju trenda vitkosti (npr. o družbeno kon- struiranih telesnih idealih, o promociji vitkosti), izogibati, saj imajo nasprotni učinek (Grogan, 1999). Udeleženke na diskusijah tudi spodbu- jajo k prevzemanju večje aktivnosti pri doseganju boljšega počutja v svojem telesu in zadovoljstva s seboj; pred- vsem spodbujajo športno aktivnost, saj ji pripisujejo izboljšanje počutja in razpoloženja ter preusmeritev pozor- nosti z videza na občutke telesa in ri- tem gibanja. Med terapevtskimi programi se najpo- gosteje uporabljajo kognitivno-vedenj- ske terapije, kjer posameznice spoznajo ‘napačne’ kognicije in se naučijo razvi- jati bolj racionalne in manj samoponi- žujoče vedenjske vzorce. Na terapijah se seznanijo s konkretnimi načini ravnanja v določenih okoliščinah, ki spodbudijo negativen odnos do telesa, in se nau- čijo spreminjati neustrezne vedenjske vzorce. Pomemben del programa, kate- rega namen je razviti večjo samozavest in pozitivno samovrednotenje, predsta- vljajo različne dejavnosti, ki si jih posa- meznice glede na stopnjo obvladanja in zadovoljstva izberejo. Med njimi je športna dejavnost ena pomembnejših. V tujini so razvili in vzpostavili številne programe za oblikovanje pozitivne te- lesne samopodobe deklet tudi v šolah. O pomembnosti problematike priča dejstvo, da je Svetovna zdravstvena or- ganizacija (WHO) leta 1998 pripravila priporočila za promoviranje zdravja v šolah, med katere je uvrstila tudi pro- moviranje pozitivne telesne samopo- dobe. V šolah so uvedli različne de- javnosti, ki pomagajo učenkam, da se lažje spoprijemajo s problemi telesne samopodobe, samozavesti in s pre- hranjevalnimi problemi. Mednje šte- jejo (O’Dea, 2001) programe, ki omo- gočajo zgodnje odkrivanje problemov s prehranjevanjem in težo, aktivnosti proti draženju in vrstniško podporo, ugotavljanje telesne samopodobe uči- teljev, da bi zmanjšali prenos nežele- nih stališč in predsodkov, spodbujanje učenk, da brez občutka krivde uživajo v zdravi prehrani, in spodbujanje špor- tnih dejavnosti, ki niso tekmovalne in so zabavne, pri čemer ima pouk špor- tne vzgoje pomembno vlogo. Športna vzgoja nameč ponuja mnogo ugodnih priložnosti, kjer si lahko otroci in mla- dostniki pridobijo pozitivne izkušnje, osebno kompetenco, izboljšajo obču- tek uspešnosti in razvijajo pozitivno sa- mopodobo. Tudi v Sloveniji bomo morali začeti raz- mišljati o podobnih programih. V šolah namreč otroci in mladostnice preživijo veliko svojega časa (šolanje traja od 12 do 16 let), tam se družijo z vrstniki, obli- kujejo svoje življenjske stile in se izobli- kujejo tako fizično kot socialno. V sklopu šolskega programa bi se mladostnice (in tudi mladostniki) morali poučiti o sprejemanju različnih telesnih oblik (pri sebi in drugih) in nameniti veliko časa predsodkom do drugačnih (npr. predsodki o debelih) in razumevanju, da telesnih oblik ni mogoče poljubno spreminjati. Poučiti bi se morali o pri- merni prehrani in o negativnih učinkih raznovrstnih diet ter spoznati strategije za nasprotovanje pritiskom, ki idealizi- rajo vitkost v sodobni družbi. Hkrati bi jih morali še bolj spodbujati k športni dejavnosti, saj mnoge raziskave v tu- jini in pri nas potrjujejo pozitiven vpliv športne vadbe na telesno in tudi splo- šno samopodobo. Kaj lahko za bolj pozitivno telesno samopodobo mladostnic naredimo učitelji? Največ lahko storimo s povsem pre- prostimi stvarmi: da mladostnice spo- štujemo in razvijamo njihovo samospo- štovanje! Nikoli jih ne ocenjujmo po vi- dezu in ne izpostavljajmo njihovih tele- snih značilnosti, pač pa jim pomagajmo sprejeti telesne spremembe, ki so nor- malen del pubertete in adolescence (naraščanje teže, razvoj prsi in bokov). Zavedajmo se, da so predsodki proti debelim vrsta diskriminacije, podobno kot sta rasizem ali seksizem. Predpo- stavka, da telesna oblika določa oseb- nost in uspeh, je netočna in nepravična, zato je prav, da učitelji opozarjamo na posplošitve, da je neki »tip« ljudi boljši od drugega »tipa«. Mladostnice poučimo o različnosti tele- snih oblik in velikosti. Naj si glede svo- jega videza postavijo dosegljive cilje, pri čemer naj upoštevajo, da na mnoge dejavnike (npr. konstitucijo, način shra- njevanja maščob in druge genetske de- javnike) ne morejo vplivati. Svoje telo naj sprejmejo z vsemi posebnostmi, ga občudujejo in uživajo v njem ter se na- učijo ceniti lastno edinstvenost! Čeprav se jim morda zdi normalno, da želijo biti podobne modelom, jim spo- ročimo, naj te želje ne pogojujejo s svojo srečo. Njihovi odnosi in sposob- nosti so pomembnejši od tega, kar vi- dijo v ogledalu! Dejanja ljudi in njihove lastnosti, kot so prijaznost, inteligen- tnost, duhovitost, socialna občutljivost, so pomembnejši od videza! Pohvalimo njihov trud, spretnosti, do- sežke in jih spodbujajmo k aktivnosti, predvsem športni. Redna športna de- javnost namreč zvišuje mišično čvr- stost, izboljšuje počutje in veča samo- zavest. K oblikovanju pozitivne telesne samopodobe deklet lahko veliko pri- spevamo učitelji športne vzgoje: s tem, da pri vadbi dekleta razvijajo gibalne sposobnosti, ki nudijo samozavest in zadovoljstvo; da jih poučimo o pozitiv- nih učinkih zmerne športne vadbe in o negativnih učinkih pretirane vadbe ter o uravnoteženi in zmerni prehrani; jih naučimo osnove različnih športnih de- javnosti in jim s tem omogočimo, da se lahko vanje dejavno vključujejo tudi v prostem času. Mlade lahko naučimo ži- veti športno, a ne zaradi trošenja kalorij, temveč zaradi sprostitve in razvedrila. Predvsem pa lahko usmerimo njihovo pozornost na telo, ki omogoča delo- vanje in občutenje – naša telesa niso samo zunanjost, pač pa omogočajo delovanje (lahko tečemo, plavamo, smučamo), občutenje (lahko čutimo bolečino, žalost, veselje) in so vir raz- ličnih čutnih užitkov (pomislimo samo na sproščujočo kopel ali masažo). Naša 42 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna psihologija] telesa oziroma MI lahko hodimo, ple- šemo, počivamo, mislimo, dihamo ... in se smejimo! Literatura 1. Cash, T. F. (1997). The body image workbook. Oa- kland: New Harbinger Publications. 2. Cash, T. F. (2004). A negative body image: Eva- luating epidemiological evidence. V: Cash, T. F. in Pruzinsky, T. (ur.): Body image: a handbook of theory, reserch and clinical practice, 269–276. Guilford, New York, London. 3. Cesar, P. (2007). Vloga športne dejavnosti pri oblikovanju telesne samopodobe mladostnic. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za druž- bene vede. 4. Grogan, S. (1999). Body image. Understanding body dissatisfaction in men, women and children. London and New York: Routledge. 5. Kuhar, M. (2004). V imenu lepote. Družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za soci- alno psihologijo. 6. O’Dea, J. A. (2001). Activities to improve body image and prevent eating problems in chil- dren – a self esteem approach. Primary Edu- cator, 7, 2, 3−7. 7. Phillips, K. (1996). The broken mirror: understan- ding and treating body dysmorphic disorder. New York: Oxford University Press. 8. Tomori, M. (1990). Psihologija telesa. Ljubljana: Državna založba Slovenije. ŠPORT 56 2008, 1-2 [nove knjige] Šport in pravo dr. Vesna Bergant Rakočević, dr, Marko Ilešič, dr. Peter Grilc, dr. Klemen Podobnik, Ana Vlahek, mag. Jure Levov- nik, dr. Tone Jagodic, dr. Damjan Možina, mag. Maja Gornik Prva knjiga na Slovenskem, ki celoviteje obravnava različna pravna vprašanja, povezana s športom. V knjigi je prikazan razvoj športa (in prava) ter organizacij svetovnega športa, posamezni vsebinski sklopi pa obravnavajo aktualna vprašanja in pravne probleme na področju športa. Evropsko pravo in šport Analiziran je pravni položaj športa kot gospodarske dejavnosti, njegova pravna ureditev v pravu Skup nosti in delovanje organov EU na področju športa. Obravnavani so problemi ome- jevanja konkurence, prostega gibanja delavcev in svobode opravljanja po- klica. Analizirani so številni športni pri- meri Sodišča Evropskih skupnosti, kot so Bosman, Kolpak, Walrave in Koch, Simutenkov, Lehtonen ter drugi. Osebnostne pravice športnikov Predstavljen je sodoben pogled na osebnostne pra vice, s poudarkom na pogodbenih razmerjih v zvezi s trže- njem športnikove osebnosti (endor- sment). Predstavljeni so tudi instru- menti v primeru neupravičenega ko- mercialnega izkoriščanja športniko- vega imidža. Medijske pravice Obravnavane so pravice prireditelja športne prire ditve v zvezi z elektron- skimi mediji, zlasti televizijo, posebno- sti prenosa (licence), problemi izkorišča- nja, varstva in omejitev. Sponzorstvo Prikazane so razlike med sponzorstvom in drugimi oblikami trženja v športu. Celovito je analizirana sponzorska po- godba in obravnavan problem marke- tinga iz zasede. Odškodninska odgovornost Obravnavane so posebnosti deliktne odgovornosti športnikov v individual- nih (paralelnih) športih in športih z ele- mentom boja, s posebnim poudarkom na dokaznem bremenu, ter odškodnin- ska odgovor nost organizatorjev špor- tnih prireditev do športnikov ter gledal- cev oziroma tretjih oseb. Pri tem je anali- zirana domača in tuja sodna praksa. Doping Podana je analiza argumentov za prepo- ved do pinga in proti njej, izpostavljena je problematika neustrezne definicije in objektivne odgovornosti za storjeno kršitev, povzeta je avtonomna ureditev prepovedi (WADA) in analiziran primer Meca Medina in Majcen. Reševanje sporov v športu Natančneje so predstavljene vrste in postopki reševanja sporov v športu prek mednarodnega Arbitražnega sodišča za šport (CAS). Knjigo priporočamo vsem, ki se pri svo- jem delu srečujejo s pravnimi problemi na področju športa, zlasti odvetnikom, sodnikom, športnim managerjem, prav- nikom, zaposlenim v medijih in marketin- ških agencijah, pravnikom in funkcionar- jem v športnih zvezah ter študentom. Knjiga je izšla pri GV Založba d.o.o. Prodaja, telefon: 01 30 91 820 e-pošta: prodaja@gvzalozba.si ŠPORT 56, 2008, 1-2 43 [športna psihologija] Maja Meško, Maks Žitko, Mateja Videmšek, Iztok Podbregar, Suzana Mlinar, Damir Karpljuk Nekateri parametri osebnostnih lastnosti slovenskih športnih pilotov Usposobljenost pilotov je odvisna tudi od njihovih osebnostnih lastnosti. Raziskave osebnosti pilotov so pokazale, da obstaja nekaj osebnostnih dimenzij, ki prispevajo k usposobljenosti pilotov. V naši raziskavi smo skušali s pomočjo vprašalnika BFQ analizirati osebnostne lastnosti slovenskih športnih pilotov in jih pri- merjati z lastnostmi kontrolne skupine splošne populacije ter določiti tiste odločilne parametre osebnosti, ki so jih pripeljali do tega položaja. V raziskavo smo zajeli 142 udeležencev, in sicer 62 iz eksperimentalne skupine, ki jo predstavljajo športni piloti, in 80 iz kontrolne skupine, ki jo predstavlja splošna populacija. Rezultati so pokazali, da se razlike med športnimi piloti in splošno populacijo pojavljajo pri dimenzijah energija, sprejemlji- vost, vestnost in odprtost. Izsledki pričujoče raziskave se v večini skladajo s predhodnimi raziskavami o ugotavljanju oseb- nosti pilotov. Ključne besede: osebnost, osebnostna struktura, BFQ, športni piloti, razlike. Some parameters of the personal qualities of slovenian sport pilots Pilots’ qualifications depend among other things on their personal qualities. A study of pilots’ personality revealed some personality dimensions that contribute to the achievement of higher qualifications. In our study we applied the Big Five Questionnaire (BFQ) to analyse the personal qualities of Slovenian sport pilots and com- pare them to the qualities of a control group consisting of members of the general population. Our aim was to define those critical personality parameters that assisted the pilots to achieve their position. The study involved a sample of 142 subjects, 62 of whom were sport pilots of the experimental group while another 80 were members of the general population of the control group. The results showed that the differences between sport pilots and the general population arise in the dimensions of energy, agreeableness, conscientiousness and openness. The results of this study mainly overlap with those of previous research on pilots’ personalities. Key words: personality, personality structure, BFQ, sport pilots, differences. Uvod Raziskovanju osebnostnih dejavnikov v letalstvu ni bila namenjena posebna pozornost do poznih 60. let, ko je nekaj psihologov začelo preučevati idealne osebnostne lastnosti za komercialne in vojaške pilote ter pilote učence (Fine in Hartman, 1968; Haward, 1969; Ma- cey, 1980; Reinhardt, 1970), saj je uspo- sobljenost pilotov odvisna tudi od le- teh (Chidester, Helmreich, Gregorich in Geis, 1991). Glede strukture osebnosti vojaških pilotov pa je bilo od tedaj na svetu narejenih kar nekaj raziskav. V na- daljevanju so predstavljene ugotovitve nekaterih izmed njih. Bartram in Dale (1982), Jessup in Jessup (1971), Okaue, Nakamura in Nira (1977) in Reinhardt (1970) so ugotovili, da so piloti zelo čustveno stabilni in nadpov- prečno ekstravertirani. Ashman in Telfer (1983) ter Fine in Hart- man (1968) so opisali vojaške pilote kot osebe z večjo željo po uspehu (do- sežku), ki so bolj aktivne, tekmovalne, družabne, dominantne in manj intro- spektivne, emocionalne, občutljive in z manjšo željo biti v ozadju od oseb, ki niso piloti. Chidester in sodelavci (1991) so identi- ficirali dve bistveni lastnosti osebnosti pilotov, in sicer (a) instrumentalne po- teze, ki se nanašajo na željo po dosega- nju uspeha in na usmerjenost k dose- ganju ciljev, ter (b) ekspresivne poteze, ki se nanašajo na medosebna vedenja, emocionalnost in usmerjenost. Picano (1991) je preučeval izkušene vo- jaške pilote in pri njih odkril tri osebno- stne tipe. Za prvi tip so značilne tele lastnosti: sestavni del ukrepanja je re- ševanje problemov, ki poudarja načr- tovanje, logično analizo in pozornost na podrobnosti. Drugi tip pilotov ima poudarjene lastnosti, kot so čustveni nadzor, zaprtost vase in zaskrbljenost. Ti piloti bolj cenijo stabilnost, varnost in predvidljivost v svojem okolju. So zadržani, do neke mere se v socialnih situacijah počutijo neudobno in imajo večkrat pesimističen pogled na svet. Tretja skupina pilotov pa je samostojna, tekmovalna in odločna. So najmanj ču- stveno občutljivi, najmanj empatični in se ne trudijo narediti dobrega vtisa. Bartram (1995) je preučeval pilote v bri- tanski Army Air Corps in ugotovil, da so piloti, ki so uspešno končali šolanje, bolj čustveno stabilni, ekstravertirani, reali- stični in samostojni kot tisti, ki šolanja niso končali. Shinar (1995) je določil tri osebnostne lastnosti, ki imajo pomemben vpliv na 44 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna psihologija] uspešnost pilotov: (1) velika potreba po uspehu (dosežku), (2) pripravljenost uveljaviti se in se spopasti s težavami za izpolnitev svojih potreb ter (3) vede- nje o tem, da je uspeh potrebno dose- gati po korakih, pripravljenost sprejeti uspeh na pozitiven način kot izziv, mi- sijo in posebne zahteve, ki ga zahteva poklic pilota. Horman in Maschke (1996) sta odkrila tele lastnosti pilota, ki ga označujejo kot uspešnega: družabnost, uravnote- ženost, predrznost in orientacija. Dzvonik (1999) je raziskoval osebnost slovaških pilotov in jih označil kot ču- stveno stabilne ter psihološko odporne na situacijske vplive. Vedenje pilotov je označil kot vedenje, ki temelji na načelu ciljev. Ugotovil je, da ima šolanje velik vpliv na velikost kognitivnih, emocio- nalnih, regulativnih in adaptivnih kom- ponent pilotove osebnosti. Dolgin, Lambirth, Rentmeister - Bryant in Moore (2003) so v raziskavi kot sta- tistično značilne razlike med piloti in splošno populacijo navedli tele ugo- tovitve: piloti učenci dosegajo višje rezultate pri dimenziji iskanje novosti, raziskovalnost, ki se kaže v aktivnosti, iskanju stimulacije, drznem tveganem vedenju in nižje rezultate pri dimenziji izogibanje škodi, ki meri zadržanost, hi- tro averzivno učenje in introvertnost. Koonce (2002) je ugotovil, da so piloti zelo natančni in sistematični pri načrto- vanju in izvajanju nalog ter dobro or- ganizirani. Dillinger, Wiegmann in Taneja (2003) so ugotavljali razlike v osebnostnem pro- filu ter spoprijemanju s stresom med pi- loti učenci in normami za preostalo po- pulacijo. Ugotovili so, da so piloti učenci na splošno dosegali višje točke pri di- menzijah ekstravertnost, realističnost in samostojnost (neodvisnost), nižje pa pri dimenzijah anksioznost (zaskrbljenost) in obvladanje samega sebe. Fitzgibbons, Davis in Schutte (2004) so pilotov profil osebnosti opisali kot: emocionalno stabilno osebo z nizko stopnjo anksioznosti (zaskrbljenosti), nizko stopnjo ranljivosti, sovražnosti, impulzivnosti in depresije. So vestni, imajo dobro presojo, potrebo po do- sežkih, so zaupljivi in odkriti, aktivni ter imajo visoko samozavest. Raziskave osebnosti pilotov so poka- zale, da obstaja nekaj osebnostih la- stnosti, ki prispevajo k usposobljenosti pilotov. V raziskavi smo skušali analizirati oseb- nostne lastnosti slovenskih športnih pi- lotov in jih primerjati s splošno popula- cijo (nepiloti) ter določiti tiste odločilne parametre osebnosti, ki so jih pripeljali do tega položaja. Metode dela Udeleženci V vzorec smo zajeli 142 udeležencev eksperimentalne in kontrolne skupine. Eksperimentalno skupino predstavljajo športni piloti (62 sodelujočih), kontrolno pa splošna populacija (80 sodelujočih). Kontrolno skupino smo skušali čim bolj izenačiti z eksperimentalno po spre- menljivkah, kot sta spol in izobrazba. Pripomočki Vprašalnik za merjenje strukture oseb- nosti po modelu »velikih pet« − BFQ. Razvoj vprašalnika BFQ temelji na upo- števanju klasičnih kvalifikacij petih de- javnikov osebnosti in njihovih poddi- menzij, vključitvi dodatne lestvice so- cialne zaželenosti odgovorov (lestvica L ali lestvica iskrenosti), varčnosti pri ugotavljanju poddimenzij in številu postavk. Pet velikih dejavnikov je do- bilo imena ENERGIJA, SPREJEMLJIVOST, VESTNOST, ČUSTVENA STABILNOST in ODPRTOST. Vprašalnik BFQ ima 132 po- stavk in meri pet glavnih dimenzij in de- set poddimenzij. Pri vsaki poddimenziji je polovica trditev oblikovana v pozitiv- nem, polovica pa v negativnem smislu glede na dimenzijo. Lestvica iskrenosti zaznava in meri posameznikovo težnjo, da o sebi podaja neupravičeno »pozi- tivne« ali »negativne« podatke. Tvorijo jo postavke, ki se nanašajo na socialno zelo zaželena vedenja ali odgovore. Postavke so postavljene tako, da je po- polno strinjanje ali popolno nestrinja- nje zelo malo verjetno in visok rezultat lahko nakazuje na to, da se posameznik želi pokazati kot preveč pozitivnega, nasprotno pa nizek rezultat pomeni, da se želi posameznik pokazati kot bolj negativnega, kot je v resnici. Lestvico is- krenosti sestavlja 12 postavk. Postopek Zbiranje podatkov je potekalo v spo- mladanskem in poletnem času leta 2007. Vsi udeleženci raziskave so izpol- nili lestvico BFO po navodilih, zapisanih na testni poli. Reševanje ni bilo časovno omejeno. Podatke smo obdelali s tema meto- dama: z računanjem osnovnih statističnih • parametrov (DESCRIPTIVES), s t-testom za neodvisne vzorce.• Vse hipoteze smo preverjali na ravni pe- todstotnega tveganja (P = 0.05). Za ana- lizo podatkov smo uporabili statistični paket SPSS 13.0. Rezultati Za skupino športnih pilotov in splošno populacijo smo izračunali aritmetične sredine in standardne odklone po di- menzijah BFQ (preglednica 1). Preglednica 1: Opisne statistike za posamezne spremenljivke Dimenzije Športni piloti Splošna populacija M SD M SD E 51,38 6,78 48,21 6,15 S 50,09 6,84 46,68 7,27 V 50,90 8,56 46,31 7,96 Č 50,85 9,54 50,06 9,27 O 49,45 8,21 41,52 7,34 L 53,56 7,22 51,90 9,55 Legenda: M − aritmetična sredina; SD – standardni odklon; E − energija; S − sprejemljivost; V − vestnost; Č − čustvena stabilnost; O − odprtost; L − lestvica iskrenosti. ŠPORT 56, 2008, 1-2 45 [športna psihologija] S pomočjo t-testa za neodvisne vzorce smo ugotavljali, ali obstajajo statistično značilne razlike v aritmetičnih sredinah pri dimenzijah BFQ med športnimi pi- loti in splošno populacijo (preglednica 2). Ugotovili smo, da imajo pri vseh dimen- zijah BFQ aritmetične sredine višje vre- dnosti pri športnih pilotih (preglednica 1); statistično značilne razlike pa se po- javljajo pri dimenzijah energija, spreje- mljivost, vestnost in odprtost (pregle- dnica 2). Razprava Človekova osebnost je enoten, vendar izredno kompleksen pojav, za katerega sta značilni velika širina in raznolikost teoretičnih konceptov. Različne defini- cije osebnosti kažejo, da je preučevanje osebnosti človeka najpomembnejši vi- dik in temeljni podatek o vedenju po- sameznika v različnih situacijah (Mu- sek, 1999). Raziskave osebnosti pilotov so pokazale, da se pri njih pojavljajo specifične osebnostne lastnosti, kot so na primer čustvena stabilnost, ekstra- vertiranost, družabnost, vestnost, urav- noteženost, aktivnost (Fine in Hartman, 1968; Nakamura in Nira, 1977; Ashman in Telfer, 1983; Bartram, 1995; Dillinger, Wiegmann in Taneja, 2003; Fitzgibbons, Davis in Schutte, 2004). V pričujoči raziskavi smo skušali ugo- toviti osebnostne lastnosti slovenskih športnih pilotov in jih primerjati s splo- šno populacijo, ki je predstavljala kon- trolno skupino. Ob pregledu razlik v osebnostni strukturi med skupinama smo ugotovili, da so se statistično zna- čilne razlike pojavile pri dimenzijah energija, sprejemljivost, vestnost in od- prtost. Vse te štiri dimenzije BFQ vpra- šalnika so bolj izražene pri športnih pi- lotih kot pri splošni populaciji. Športni piloti tako delujejo bolj odločno in di- namično, so bolj zgovorni in navdušeni, so sposobni samouveljavljanja, pred- njačenja in vplivanja na druge. V dru- gih teorijah se dimenzija energija poja- vlja kot ekstravertnost (Mc Crae in Co- sta, 1994) ali kot surgentnost (Goldberg, 1990). Ta ugotovitev se sklada z ugoto- vitvami drugih raziskav, ki poročajo o bolj izraženi ekstravertiranosti pri pilo- tih (Reinhardt, 1970; Nakamura in Nira, 1977; Bartram, 1995; Dzvonik, 1999; Dil- linger, Wiegmann in Taneja, 2003). Prav tako je dimenzija sprejemljivost bolj iz- ražena pri športnih pilotih kot pri splo- šni populaciji; tako športni piloti dajejo videz oseb, ki so drugim na razpolago, so nesebične, zaupljive, popustljive, strpne, tople, prijateljske, prijazne in lo- jalne. Sprejemljivost se omenja tudi kot odprtost (Mc Crae in Costa, 1987). Pomembne razlike so tudi pri dimen- zijah vestnost in odprtost. Razlike so prav tako v korist športnih pilotov, kar pomeni, da so ti bolj zanesljivi, na- tančni, redoljubni, vztrajni, trdni in de- lavni. Dajejo videz urejenih, natančnih, redoljubnih, zanesljivih, delavnih, neu- trudljivih, voljnih in vestnih ljudi. So bolj ustvarjalni, izvirni, radovedni, odprti za novosti. Zdijo se bolj informirani, inova- tivni, bistri in poučeni kot splošna po- pulacija. Pri dimenziji čustvena stabilnost se skupini statistično značilno ne razliku- jeta. Predhodne raziskave pa poročajo o večji čustveni stabilnosti pilotov (Re- inhardt, 1970; Nakamura in Nira, 1977; Picano, 1991; Bartram, 1995; Dzvonik, 1999; Fitzgibbons, Davis in Schutte, 2004), zaradi česar bi lahko pričakovali višji povprečni rezultat pri tej dimenziji vprašalnika BFQ. Razlog za to je morda manjše število udeležencev raziskave, smiselno pa bi bilo vključiti še druge osebnostne vprašalnike. Rezultati raziskave so pokazali, da se statistično pomembne razlike med športnimi piloti in splošno populacijo pojavljajo v štirih od petih osebnostnih dejavnikov, ki smo jih merili s pomočjo vprašalnika BFQ. Izsledki naše raziskave se v večini skladajo s predhodnimi raz- iskavami o osebnosti pilotov. Ne skla- dajo pa se v zvezi s čustveno stabilno- stjo pilotov. Predhodne raziskave na- mreč poročajo, da so piloti statistično značilno čustveno bolj stabilni kot »ne- piloti«. V prihodnje bi bilo tudi zaradi tega razloga smiselno preverjati oseb- nostni profil športnih pilotov s pomo- čjo drugih osebnostnih vprašalnikov. Literatura 1. Ashman, A., Telfer, R. (1983). Personality profi- les of pilots. Aviation Space and Environmen- tal Medicine, 54(10), 940−943. 2. Bartram, D. (1995). Personality factors in pilots selection: Validation of the cathay pacific airways selection procedures. In R. S. Jen- sen (Ed.). Proceedings of the eight internati- onal symposium on aviation psychology (p. 1330−1335). Columbus, OH: The Ohio State University. 3. Bartram, D., Dale, H. C. A. (1982). The Eysenck personality inventory as a selection test for pilots. Journal of Occupational Psychology, 55, 287−296. 4. Chidester, T. R., Helmreich, R. L., Gregorich, S. E., Geis, C. E. (1991). Pilot personality and crew coordination: implication for training and se- lection. International journal of aviation psy- chology, 1(1), 25−44. 5. Dillinger, T. G., Wiegmann, D. A., Taneja, N. (2003). Relating personality with stress cop- ing strategies among student pilots in a col- legiate flight training program. V: R. S., Jensen (ur.). Proceedings of the 12th international sym- posium on aviation psychology. Dayton, OH: The Ohio State University. 6. Dolgin, D. L., Lambirth, T. T., Rentmeister – Bry- ant, H. K., Moore, J.L. (2003). Selected person- Preglednica 2: Analiza razlik pri dimenzijah BFQ med športnimi piloti in splošno populacijo Dimenzije T df Statistična značilnost E ,065 140 ,004* S ,012 140 ,005* V ,066 140 ,001* Č ,353 140 ,619 O ,697 140 ,000* L ,673 140 ,256 Legenda: E − energija; S − sprejemljivost; V − vestnost; Č − čustvena stabilnost; O − odprtost; L − lestvica iskrenosti; * p < .05; T − vrednost t-testa, df − stopnje svobode. 46 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna psihologija] ality characteristics of student naval aviators and student naval flight officers. International journal of aviation psychology, 13(4), 415−427. 7. Dzvonik, O. (1999). Personality traits and anxi- ety states as predictors of selection and training level of Slovak pilots. Studia Psycho- logica, 41(2), 105−122. 8. Fine, P. M., Hartman, B. O. (1986). Psychiatric strengths and weaknesses of typical Air Force pilots (SAM-TR-68-121). Brooks AFB, TX: USAF School of Aerospace Medicine. 9. Fitzgibbons, A., Davis, D., Schutte, P. C. (2004). Pilot personality profile using the NEO-PI-R. Vir- ginia: NASA Langley Research Center Hamp- ton. 10. Goldberg, L. R. (1993). The structure of phe- notypic personality traits. American Psycho- logist, 48, 26−34. 11. Haward, L. R. C. (1969). The use of specially de- vised thematic apperception cards in avia- tion psychology. Flight Safety, 3, 12−14. 12. Hormann, H., Maschke, P. (1996). On the re- lation between personality and job perfor- mance of airline pilots. The international jour- nal of aviation psychology, 6(2), 171−178. 13. Jessup, G., Jessup, H. (1971). Validity of the Eysenck personality inventory in pilot selec- tion. Occupational Psychology, 21, 158−169. 14. Koonce, J. M. (2002). Human factors in the training of pilots. London: Taylor in Francis. 15. Macey, P. J. (1980). Selection and training of pilots for British Airways. Royal Air Force Bul- letin, 18, 21−36. 14. Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 15. Okaue, M., Nakamura, M., Nira, K. (1977). Per- sonality characteristics of pilots on EPPS, MPI and DOSEFU. Reports of Aeromedical Labora- tory, 18, 83−93. 16. Picano, J. J. (1991). Personality types among experienced military pilots. Aviation Space and Environmental Medicine, 62(6), 517−520. 17. Reinhardt, R. (1970). The outstanding jet pi- lot. American Journal of Psychiatry, 127, 732−736. 18. Shinar, Y. (1995). Personality as the key factor in a competence of a pilot. In R. S. Jensen (Ed.). Proceedings of the eight international symposium on aviation psychology (p. 1137−1141). Columbus, OH: The Ohio State University. dr. Maja Meško, univ. dipl. psiholog Ljubljanska cesta 27 3000 Celje maja.mesko@gmail.com ŠPORT 56, 2008, 1-2 47 [športna medicina] David Tončič, Blaž Jereb Poškodbe in deformacije stopal pri športnem plezanju Namen prispevka je predstaviti poškodbe in deformacije stopal pri športnem plezanju, ki nastanejo zaradi uporabe pretesnih plezalnih copat. Posebej so izpostavljeni mladi plezalci, ki se jim stopala še razvijajo. Z boljšo informiranostjo in ozaveščeno- stjo plezalcev, trenerjev in staršev plezalcev je mogoče te težave omiliti ali jih povsem odpraviti. Ključne besede: deformacije, poškodbe, stopala, prsti na nogah, športno plezanje, plezalni copati. Foot injuries and deformations in sport climbing This article aims to present foot injuries and deformations in sport climbing caused by the improper use of excessively tight climbing shoes. Particular attention is devoted to young climbers whose feet are still developing. By raising the level of in- formation and awareness among climbers, coaches and climbers’ parents, these problems can be either alleviated or com- pletely resolved. Key words: deformations, injuries, feet, toes, sport climbing, climbing shoes Uvod V športu obstaja nevarnost različnih poškodb, ki so za športnika moteč de- javnik. Ne glede na to, ali se posame- znik s športom ukvarja rekreativno ali vrhunsko, poškodbe niso zaželene, saj je zaradi njih potrebno zmanjšati obseg vadbe ali jo celo za nekaj časa prekiniti. Poškodbe so lahko akutne in kronične (Vidmar, 1992). Akutne se pojavijo v tre- nutku nekega vadbenega procesa ali vadbene enote, kronične pa s časom zaradi neustrezne regeneracije ali dru- gih dejavnikov. Pogosti moteči dejav- niki, s katerimi se športniki spopadajo in lahko privedejo do poškodb, so pre- treniranost ali prevelike, slabo nadzo- rovane obremenitve (Čufar, 2003), ki jim organizem športnika ni prilagojen. Vsaka poškodba zahteva od športnika določen čas počitka in rehabilitacije, kar je zanj neprijeten, nepotreben proces. Pomembno je poškodbo razumeti ter ugotoviti njen nastanek in vzrok (Oven, 2001), zato je smiselno vadbeni proces načrtovati tako, da je nevarnost za po- škodbe čim manjša. Kljub temu se jim včasih ne da izogniti. Športno plezanje je mlada in zelo prilju- bljena športna panoga, saj je bilo šele leta 1985 v Italiji prvo večje mednaro- dno tekmovanje (Leskošek, 1990). Za- radi enostavnosti gibanja (plezanje je filogenetsko starejše od hoje) se lahko s plezanjem ukvarjajo ljudje vseh sta- rosti, pomembni pa so dejavniki fizične pripravljenosti (moč, vzdržljivost, gi- bljivost) in dejavniki tehnike (koordina- cija, preciznost) (Goddard in Neumann, 1993), ki so zelo povezani z uspešnostjo plezanja (Ulaga, 1999). K dejavniku tehnike plezanja sodi na- tančnost stopanja na stope, ki je odvi- sna tudi od obuvala (od plezalnih copat oziroma plezalk). Praksa kaže, da imajo plezalci za plezanje najtežjih smeri obute tudi do tri številke premajhne plezalke, s čimer dosežejo boljši stik noge s podlago. Pri 19 mladih plezalcih so ugotovili, da so za plezanje upora- bljali do 2,3 ± 0,73 številke manjše ple- zalke od dejanske velikosti noge (Morri- son in Schöffl, 2007). Nošenje premajh- nih plezalk in hkrati velike obremenitve (tlačnih in torzijskih sil) na prste, pred- vsem na palec stoječe noge plezalca, lahko privedejo do različnih poškodb in deformacij stopal (Schöffl in Winkel- mann, 1999). Izbira plezalnih copat Zgodovina plezalnih copat sega vse od uporabe težkih gorniških čevljev (gojzarjev) do lahkih plezalnih copat. Osnovno vodilo pri izbiri plezalnega copata so ambicije posameznika. Za re- kreativno plezanje lažjih smeri je udo- bje med plezanjem pomembno, saj omogoča plezanje brez bolečin v sto- palih. Posebno pomemben je občutek udobnosti pri najmlajših, zato naj si ku- pijo plezalne copate, primerne veliko- sti noge (Pridalova in Riegerova, 2005; Riegerova idr., 2005). Otroška stopala še rastejo, zato bi premajhni plezalni co- pati oteževali njihov normalen razvoj. Pri dekletih raste noga linearno od 3. do 13. leta, pri dečkih pa do 15. leta, ko doseže končno velikost (Cheng idr., 1997). Nošenje neudobnih, premajhnih plezalnih copat lahko privede do neže- lenih poškodb in posledično do defor- macij stopal mladega športnega ple- zalca (Schöffl in Winkelmann, 1999). Da bi se tem nevšečnostim izognili, proi- zvajalci plezalk izdelujejo posebne ple- zalne copate za otroke. Ti so mehki in udobni, z enostavnim zapenjanjem, da jih je mogoče hitro obuti in sezuti. Zahtevnejši plezalci plezalne copate izbirajo glede na slog in namemb- nost plezanja. Na izbor plezalnih co- pat vpliva trend, plezalci pa lahko pri nakupu plezalnih copat izbirajo med mehkimi in trdimi. Mehki se uporabljajo za plezanje po gladkih ploščah. V njih so prsti lahko iztegnjeni. Trdi plezalni copati, v katerih so prsti pokrčeni (slika 1), pa se uporabljajo pri plezanju smeri z najmanjšimi razčlembami za stopanje 48 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna medicina] (Hochholzer idr., 2003; Killian idr., 1998; Schöffl in Winkelmann, 1999; Putten in Snijders, 2001). Nošenje plezalnih copat Plezalec naj ima plezalne čevlje obute le med plezanjem (Morrison in Schöffl, 2007). Ko ne pleza, naj ima na sebi udobnejše obuvalo, da se stopalo spro- sti in bolje prekrvavi. Vrhunski športni plezalci se lahko nepotrebnim poškod- bam stopal zaradi nošenja premajhnih plezalnih copat izognejo tako, da imajo več parov copat. Za težje smeri upora- bljajo tesne, ki jim nudijo ustrezen stik s podlago, za lažje smeri in pri vadbi pa udobne plezalne copate, kjer natanč- nost stopanja ni tako pomembna. Zasnova in oblikovanost plezalnih copat Pri začetnikih, predvsem pri tistih, ki se jim stopalo še razvija, morajo biti ple- zalni copati zasnovani tako, da jim kljub dokaj dobremu stopanju med pleza- njem nudijo udobje. Ko gre za dose- ganje vrhunskega rezultata, pri čemer mora biti stik plezalčeve noge s pod- lago čim boljši, pa to skoraj ni mogoče. Pri razvoju plezalnih copat so proizva- jalci upoštevali zahteve plezalcev po čim natančnejšem stopanju, hkrati pa so plezalne čevlje oblikovali tako, da čim manj deformirajo plezalčevo nogo (Putten in Snijders, 2001). Tako so se na tržišču začeli pojavljati plezalni copati s poudarjeno krivino v stopalnem delu v smeri palca noge. Omenjeno obliko so začeli posnemati vsi proizvajalci plezal- nih copat. Na splošno se plezalni copati delijo v tri skupine: za lahke, težke in najtežje ple- zalne smeri. V prvi skupini so udobno zasnovani plezalni copati, ki imajo naj- manj poudarjeno stopalno krivino in palec. Stopalo je v takih plezalnikih v dokaj sproščenem osnovnem položaju. Tako oblikovani plezalni copati so na- menjeni vsem športnim plezalcem, ne glede na starost. Zaradi udobja so še posebno priporočljivi za najmlajše, za začetnike, rekreativce in za plezalce, ki plezajo dolge smeri. V smereh, kjer se za uspeh v plezanju poveča zahteva po natančnosti stopa- nja, se uporabljajo copati z večjo pou- darjenostjo krivine v stopalnem loku. Takšni copati so primerni za plezanje težjih in tudi dolgih smeri, saj plezalcu nudijo kar nekaj udobja. Najmanj udobni pa so plezalni copati za plezanje najtežjih smeri. Omogočajo natančno stopanje s konico palca na najmanjše razčlembe v plezalni smeri. Tako zasnovani plezalni copati, povrhu vsega še premajhni, lahko vplivajo na pojav poškodb in sčasoma tudi na de- formacije stopal plezalca. Ko ima špor- tnik pred seboj cilj, ki ga lahko doseže le z izbiro premajhnih plezalnih copat, ne razmišlja o posledicah. Zdravstveni vidik uporabe plezalnih co- pat bi moral biti v ospredju pri mlajših plezalcih. Na to bi morali opozarjati zla- sti njihovi trenerji. Ozaveščenost otrok, njihovih staršev in trenerjev o vplivu uporabe neustreznih plezalnih copat na deformacije stopal bi zagotovo pri- peljala do tega, da bi bilo poškodb in deformacij stopal manj. Vpliv uporabe pretesnih plezalnih copat na stopalo plezalca Za doseganje vrhunskega rezultata pri športnem plezanju, za katerega je v mnogo primerih med drugim po- trebno vzpostaviti vsaj minimalni stik nog s podlago, je ustrezna izbira ple- zalnih copat nujna. Plezalci v takem pri- meru pogosto posežejo po premajh- nem obuvalu. Premajhni plezalni copati že sami po sebi utesnjujejo plezalčevo nogo, ki pod dodatno obremenitvijo teže plezalca še močneje pritiskajo na stopala in prste nog. V takem primeru je izrazito izpostavljen palec, pri kate- rem so poškodbe in deformacije naj- pogostejše. Posledice nošenja prete- snih plezalnih copat so na začetku le bolečine v stopalu in prstih ter manjše poškodbe na koži stopal. Dolgotrajno, nepravilno nošenje pretesnih plezalnih copat pa lahko privede do hujših, traj- nih deformacij stopal plezalca. Poškodbe in deformacije stopal ter prstov nog zaradi nepravilnega nošenja plezalnih copat Tako kot vse druge poškodbe se tudi poškodbe plezalcev delijo na akutne in kronične. Med akutne poškodbe sto- pal, ki nastanejo nenadno, lahko šte- jemo površinske poškodbe, kot so žulji, otiščanci, podplutbe prstov in njihove infekcije. Med kronične poškodbe, ki se lahko pojavijo postopno zaradi dol- gotrajnega in napornega vadbenega procesa, pri katerem plezalec upora- blja pretesne plezalne čevlje (slika 2), pa lahko štejemo notranje poškodbe sto- pal. To so krempljasti prsti (Hallux val- gus) in kladivasti prsti (Hammer toes), pri katerih so vidne spremembe oblike določenih delov plezalčevih stopal. Otiščanci in žulji Prva od akutnih poškodb stopala se lahko pojavi že ob prvi uporabi prete- snih plezalnih copat. To so otiščanci in žulji. Za oba tipa poškodb je značilno, Slika 1: Noga v plezalnem copatu. (http://bjsm.bmj.com/cgi/content/ full/41/) Slika 2: Primerjava stopala plezalca v tesnem plezalnem copatu in bosega stopala. (http://bjsm.bmj.com/cgi/ content/full/41/) ŠPORT 56, 2008, 1-2 49 [športna medicina] Slika 3: Krempljasti prsti (Hallux val- gus). (http://bjsm.bmj.com/cgi/content/ full/41/) da nastanejo zaradi pretesnih copat, neravnovesja stopal, dednih dejavni- kov in zatesnjenosti plezalnega copata. Znaki otiščancev so običajno vidni na vrhnjem delu sklepov prstov in na ko- nicah prstov, kjer se koža odebeli in za- trdi. Otiščancem se lahko plezalec izo- gne s pravilno izbiro in ustrezno veliko- stjo plezalnih copat, s podlaganjem po- sebni gobic, z uporabo vlažilnih krem in relaksacijskimi kopelmi. Nastanek žuljev pa lahko plezalec v prvi fazi prepreči z ustrezno velikimi plezalnimi copati. Ka- dar je vzrok za nastanek žuljev material, iz katerega je narejen copat, ali nepra- vilen izbor modela, lahko plezalec na- stanek žuljev prepreči z uporabo tankih nogavic in vlažilnih krem. V skrajnem primeru mora zamenjati model ali pro- izvajalca plezalnih copat. Ob nastanku neželenih žuljev mora športnik te še v akutni fazi prebosti na različnih mestih s sterilno iglo, saj s tem prepeči nabiranje tekočine v podkožju. Poškodbo te vrste je potrebno oskrbeti s sterilno gazo. Če ni nujno, da plezalec nadaljuje plezanje (v primeru plezanja več raztežajev dol- gih smeri), je smiselno počakati, da se koža zaceli, in šele nato nadaljevati. Podplutbe Premajhen plezalni copat utesnjuje ple- zalčevo stopalo in lahko v akutni fazi pripelje do podplutbe prstov. Nasta- janje podplutb pospešijo velike tlačne in torzijske sile, najpogosteje na palec noge, ki se pojavljajo med plezanjem. Prvi znaki podplutb so kljuvajoča bole- čina pod nohtom palca, vidni znak pa je tudi nabiranje krvi pod nohtom. Pleza- lec si lahko pomaga tako, da s sterilno iglo prebode noht ali kožo pod njim, da sprosti tekočino pod nohtom. V posa- meznih primerih je priporočljiv obisk zdravnika. To poškodbo lahko plezalec prepreči z ustrezno oskrbo nohtov na prstih nog in z izbiro udobnih plezal- nih copat. Infekcije Infekcije lahko nastanejo zaradi neustre- zne oskrbe otiščancev, žuljev, podplutb ali drugih ran stopal in prstov nog. S hi- giensko oskrbo omenjenih poškodb se je mogoče infekcijam v veliki meri izogniti. Če pa se infekcija na koži po- javi brez poprejšnje poškodbe, jo lahko uvrstimo med poškodbe s kroničnim nastankom. Pri športnih plezalcih se te pojavijo predvsem zaradi utesnjenosti stopala v plezalnem copatu. Povod za nastanek je znoj, ki ne more izhlapeti. Da se take infekcije ne bi pojavljale, mora športnik zagotoviti ustrezno higi- eno in pretok zraka v copatih. Ustrezno zračenje noge lahko plezalec doseže z rednim sezuvanjem in uporabo udob- nega, zračnega obuvala v času, ko ne pleza. Za preprečitev infekcij lahko upo- rabimo tudi otroški puder. Krempljasti prsti (Hallux valgus) Zaradi pretesnih plezalnih copat lahko nastanejo resne poškodbe stopal, ki zahtevajo celo kirurški poseg. Ena od kroničnih poškodb so krempljasti prsti (slika 3), ki se pojavljajo pri vrhunskih ple- zalcih z daljšim plezalnim stažem (več kot 5 let) in z uporabo pretesnih plezal- nih copat. Dolgotrajni napori pod veli- kimi silami začnejo obračati palec nav- znoter (položaj valgus) do kota 20°. Prvi znaki so običajno dolgotrajna, močna bolečina, vnetje in pojav rdečice. Krem- pljaste prste lahko preprečimo z ustre- zno izbiro plezalnih copat in z udobnim obuvalom v prostem času. Priporočljivo je izvajanje razteznih vaj stopal po na- poru. Zdravljenje je lahko dolgotrajno nošenje opornic, blazinic, ustreznih vložkov. V najtežjih primerih je potre- ben operativni poseg. Kladivasti prsti (Hammer toes) (slika 4) Vzrok za nastanek te poškodbe je lahko uporaba pretesnih plezalnih copat v povezavi z dednimi dejavniki. Kaže se v obliki otiščanca in/ali kot boleče dra- ženje konic prstov. Pojavi se lahko tudi bolečina na dnu stopala. Kladivaste pr- ste je mogoče preprečiti z udobnim športnim obuvalom v prostem času, če se poškodba razvije do te mere, da plezalec ne more več plezati, pa je po- trebno obiskati zdravnika specialista. Poškodbo je mogoče zdraviti s podla- ganjem prstov z gobicami ali z uporabo posebnih razteznikov za prste. Včasih je za odpravo poškodbe potreben opera- tivni poseg. Sklep Poškodbe zgornjih okončin so pri športnem plezanju pogostejše kot poškodbe spodnjih okončin in drugih delov telesa (Čufar, 2003; Oven, 2001). Vendar tudi poškodbe stopal in prstov nog niso zanemarljive, še posebno, če se iz akutnega stanja razvijejo v kro- nično. Preventiva je v takem primeru zelo pomembna. Bolj kot so trenerji in plezalci poučeni o nevarnosti poškodb, manj možnosti je, da do njih pride. Še posebno morajo biti pazljivi pri izbiri in nošenju plezalnih copat otroci (mladi plezalci). Največji odstotek deformacij stopala, ki mučijo odrasle in pogosto zahtevajo operativno zdravljenje, je po- sledica nepravilne obutve že v otroštvu (Brecelj, 1997). Če je otroško stopalo vklenjeno v kalup v želji, da bo obliko- Slika 4: Kladivasti prsti (Hammer toes). www.sloc.org/clawtoe.jpg 50 ŠPORT 56, 2008, 1-2[športna medicina] vano po zahtevah športnega plezanja, bo zavrt razvoj stopalnih mišic in vezi, ki oblikujejo stopalne loke. Ob tem bodo z utesnjevanjem sklepov med nartnimi kostmi in stopalnicami ter prsti nastala kronična vnetja teh sklepov, nastopile bodo bolečine in kasneje trajne defor- macije (Brecelj, 1997). Vse to so razlogi, zakaj je tako po- membno, da je obutev otrok in mlado- stnikov od prvih korakov naprej mehka in prostorna. Veliko trenerjev in plezal- cev se posledic nošenja tesnih plezal- nih copat ne zaveda ali pa se jih zavedo šele, ko se poškodba ali deformacija že pojavi. V taki primerih je treba takoj pre- kiniti vadbo ali plezanje celo opustiti. Literatura 1. Brecelj, J. (1997). Čeveljčki za prve korake. Mama. 6. 2. Cheng, J. C. Y., Leung, S., Leung, A. K. L., et al. (1997). Change of foot size with weightbea- ring; a study of 2829 children aged 3 to 18 ye- ars of age. Clin Orthop Relat Res; 342: 123–31. 3. Čufar, M. (2003). Zdravljenje poškodb pri špor- tnem plezanju. Diplomsko delo. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. 4. Goddard, D., Neumann, U. (1993). Performance rock climbing. Mechanicsburg, Pennsylvania: Stackpole Book. 5. Killian, R. B., Nishimoto, G. S., Page, J. C. (1998). Foot and ankle injuries related to rock clim- bing. The role of footwear. J Am Podiatr Med Assoc; 8: 365–74. 6. Leskošek, B. (1990). Nastanek in razvoj špor- tnega plezanja. Šport, 38(3–4), 11–13. 7. Morrison, A. B., Schöffl, V. R. (2007). Physiolo- gical responses to rock climbing in young climbers. British Journal of Sports Medicine; 41: 852–861. 8. Oven, T. (2001). Poškodbe pri športnem plezanju – vzroki in možnost preprečevanja. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pridalova, M., Riegerova, J. Child’s foot morpho- logy. Acta Univ Palacki Olomuc Gymn. 2005; 35: 75–84. Riegerova, J., Zeravova, M., Pestukova, M. (2005). Analysis of morphology of foot in Moravian male and female students in the age infans 2 and juvenils. Acta Univ Palacki Olomuc Gymn; 35: 69–72. Schöffl, V., Winkelmann, H. P. (1999). Fußdeformi- täten bei Sportkletterern – foot deformati- ons in sport climbers. Dtsch Z Sportmed; 50: 73–76. Schöffl, V., Schöffl, I. (2007). Finger pain in rock climbers: reaching the right differential dia- gnosis and therapy. J Sports Med Phys Fitness; 47: 70–8. 13. Ulaga, M. (1999). Povezanost morfoloških, mo- toričnih in psiholoških dimenzij z uspešnostjo v športnem plezanju. Magistrska naloga. Lju- bljana: Fakulteta za šport. 14. Van der Putten, E. P., Snijders, C. J. (2001). Shoe design for prevention of injuries in sport climbing. Appl Ergonomics; 32: 379–87. 15. Vidmar, J. (1992). Športna travmatologija. Lju- bljana: Fakulteta za šport. 16. Watts, P. B. (1999). Physiological spects of dif- ficult sport rock climbing. V: N. Messenger, W. Patterson, D. Brook (ur.) The sciense of climbing and mountaineering. Chapter 6. Human Kinetics Software, CD-ROM. David Tončič david.toncic@gmail.com Študent Fakultete za šport Visokošolski strokovni študij-športno plezanje Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana ŠPORT 56, 2008, 1-2 51 [mnenja – polemike] Silvo Kristan Smučarski plagiat Sandi Murovec, član sekretariata ZUTS (Zbora učiteljev in trenerjev smučanja) in član strokovnega sveta ZUTS, je tedniku Žur- nal zaupal, da je razvil ''nov način učenja smučanja'', ki ga je poimenoval UPS, kar je kratica za Učenje s Podaljševanjem Smuči. Žurnal je pisal o ''genialnem izumu'', o ''modernem kreativnem poučevanju'' in sploh o ''revoluciji učenja smučanja''. Prebe- remo tudi 'vabo', da se je s to metodo mogoče naučiti smučanja v dveh dneh. Nekaj podobnega, a bolj zadržano, je pozneje objavila Delova priloga Polet. Bistvo te metode je, da začetnik najprej začne smučati na krajših smučeh (90 cm), pozneje na daljših (125 cm) in končno na smučeh normalne dolžine. Murovec je 'svoj izum' tudi avtorsko zaščitil. Kljub zakoniti pravici do popravka in pravici do odgovora Žurnal odziva na ''genialni izum'' ni objavil. Tudi Polet ne. Kmalu zatem je izšla tudi Mu- rovčeva knjiga z 'nemškim' naslovom Na kanto, ki seveda prav tako povzdiguje 'novo metodo' učenja smučanja. Z Murovčeve spletne strani tudi izvemo, da 'izumitelj' prireja zasebne izobraževalne tečaje, kjer udeleženci dobijo ''certifikat za izvajanje licenčnega programa po sistemu UPS'', ki jim daje pravico, da lahko 'novo metodo' uporabljajo v pedagoški praksi. Sliši in bere se kot pravljica o uspešnem Slovencu, če le zgodovinski spomin in lastna izkušnja ne bi bila drugačna. Plagiarism in skiing Sandi Murovec, a member of the Secretariat of the ZUTS (Association of Ski Instructors and Coaches) and a member of the Professional Council of the ZUTS, told the Žurnal weekly magazine that he had developed a ‘new ski learning method’, which he named UPS (an acronym for the Slovenian phrase meaning ‘the system of gradually lengthening skis’). Žurnal wrote about a ‘genial invention’, ‘modern creative teaching’, not to mention a ‘revolution in learning to ski’. The reader can easily ‘take the bait’ and believe that learning to ski can take just two days. Later, a similar text which was slightly more re- served was published in Polet, a weekly supplement to the Delo daily newspaper. The essence of this method is that a skier first starts learning on short skis (90 cm), proceeds with longer skis (125 cm) and finishes on normal-size skis. Murovec even copyrighted ‘his invention’. Despite the legitimate right to correction and the right to reply to an article, Žurnal has never published my reply to this ‘genial invention’. Neither did Polet. Shortly afterwards, Murovec published a book with a ‘ger- manised’ title Na kanto! (The Edge!) which again praises the ‘new method’ of learning to ski. On Murovec’s website one can learn that the ‘inventor’ provides private courses for instructors and awards them with a ‘certificate for performing a UPS system licence programme’, entitling them to use the ‘new method’ in their teaching practice. This reads like a true success story of a Slovenian, if only historical memory and one’s own experience do not paint a completely different picture. Že videno Metodo učenja smučanja s podaljše- vanjem smuči so v začetku sedemde- setih let prejšnjega stoletja množično uporabljali na nekaterih ameriških smu- čiščih. Metoda se je imenovala GLM (Graduated Length Method, slov. me- toda s podaljševanjem smuči), njen za- četnik (1958) pa je bil Clif Taylor. Enak di- daktični postopek je nekoliko pozneje v Nemčiji širil Martin Puchtler. Slovenski smučarski učitelji, ki so poučevali smu- čanje v ZDA in v Nemčiji, so metodo GLM prinesli v Slovenijo. Elanova se- rija smuči GLM je vsebovala dolžine 80, 100, 120, 135, 150 in 170 cm, trgovine pa so bile z njimi dobro založene. Metoda se osredotoča na paralelno krmarjenje v razklenjeni drži smuči, opušča pluže- nje, začetno učenje (do 150 cm) poteka brez smučarskih palic. Začetnik naj- prej dobi najkrajše smuči, nato pa po- stopno napreduje na daljše v skladu s svojim napredkom. Po tej metodi je sezono ali dve učil hišni smučarski uči- telj v hotelu Prisank v Kranjski Gori, ne- kaj sezon pa tudi ljubljanski smučarski klub Snežinka. Februarja 1972 se po tej metodi učili smučanja študenti ljubljan- ske univerze na tečaju v Kranjski Gori, za smuči je poskrbel takratni referat za telesno vzgojo na Univerzi, učila pa sva Miro Dvoršak (ki se je na delu v Nem- čiji seznanil s Puchtlerjevim postop- kom) in moja malenkost. Podpisani je strokovno poročilo objavil v reviji Tele- sna kultura. Učenje smučanja s podalj- ševanjem smuči sem videl leta 1975 v avstrijskem Mayerhofnu, dve ali tri leta pozneje v Schladmingu. Metoda učenja začetnikov s podaljše- vanjem smuči torej ni nova. Čeprav učenje ni potekalo natančno po ameri- škem vzoru, ker so nekateri učitelji uva- jali svoje prijeme in po svoji presoji iz- birali dolžino smuči, je to vendar bila in ostala metoda učenja smučanja s po- daljševanjem smuči. Zato preseneča naslednji zapis Toneta Vogrinca, ki ga je Murovec dal na prvo stran svoje knjige: ''Sistem UPS je nekaj novega, drugač- nega …, ki se močno razlikuje od 'že videnega'.'' Pa ne da se Vogrinca loteva starostna amnezija? Obsežnejše poro- čilo o 'že videnem' je mogoče prebrati v reviji Telesna kultura (1973, št. 1−2, Nekaj izkušenj pri poučevanju s kratkimi smu- čmi po metodi GLM). V poročilu je za- slediti tudi nekaj prijemov, ki jih Muro- vec zdaj razglaša za novost. Nekateri poudarki iz sklepnega dela raziskovalnega poročila iz leta 1973 Uvodna opomba: Izbrani poudarki niso 'današnja resnica', čeprav bi lahko bili ak- tualni tudi za današnjo rabo iste učne me- tode. Predvsem so poudarki dodani kot dokaz, da smo metodo učenja smu- 52 ŠPORT 56, 2008, 1-2[mnenja – polemike] čanja s podaljševanjem smuči na Slo- venskem že uporabljali in preučevali. 1. Za začetno dolžino so bile izbrane 120 cm dolge smuči. Prehajanje s krajših smuči na daljše je zagotovo pomem- ben prijem v učnem postopku. Posplo- šene obljube 'agitatorjev' kar povprek, da se je mogoče po metodi GLM nau- čiti smučati v ''dveh do treh dneh'', pa so zavajajoče iz dveh razlogov. Prvič, ni natančno opredeljen pomen besedne zveze ''naučiti se smučati''. Nekomu to pomeni varno plužno krmarjenje po zmerno nagnjenem pobočju, drugemu pa zanesljivo paralelno krmarjenje po progi FIS. Tudi slovenska smučarska šola te besedne zveze nima oprede- ljene. In drugič, osvajanje smučarskega znanja je vendar individualno in odvi- sno od mnogo dejavnikov: od priroje- nih gibalnih sposobnosti, od prejšnjega ukvarjanja s športom (zlasti drsanje je dobra podlaga) pa tudi od kognitivnih in osebnostnih lastnosti. Nekateri na- predujejo hitro, drugi počasi, kar je bolj ali manj naraven pojav pri slehernem motoričnem učenju. 2. Poizkus je pokazal, da popolno opu- ščanje plužnih prvin ni dobro. Ugoto- vljeno je bilo, da so tečajniki, ki so na 150 cm dolgih smučeh na lažjem smu- čišču že kar dobro paralelno krmarili v razklenjeni drži smuči, v večji strmini odpovedali. S 'hitrim tečajem' plužnih prvin so težave odpadle. Z nadziranim poševnim smukom in plužnim presto- pom v novo smer so učenci zmogli večjo strmino. S plugom so se poču- tili bolj stabilne in bolj varne ter so v razmeroma kratkem času (peti in šesti dan) kolikor toliko sproščeno smučali tudi na zahtevnejšem smučišču (pod- korenska FIS-proga) ... in kar je najpo- membneje: pri tem uživali. To pa je tudi najpomembnejši cilj začetne šole smu- čanja. Čeprav nekateri omalovažujoče gledajo na plužno tehniko krmarjenja, je poizkus navrgel načelno vprašanje, ali popolnoma opustiti plužno tehniko ali ne (obsežnejša razprava v navede- nem poročilu). Zdi se, da šola smučanja pri začetnikih ne sme popolnoma opu- stiti plužnih prvin. S plužno tehniko tudi ničesar ne izgubimo, saj vemo, da tudi po plužni poti lahko pridemo do para- lelnega zavoja s širšo držo smuči. 3. Poizkus je pokazal, da so bili na smu- čeh začetne dolžine (120 cm) padci na- zaj pogostejši kot na daljših smučeh. Ne spominjam se tolikšnega števila to- vrstnih padcev pri začetnikih, ki so se začeli učiti na daljših smučeh po kom- binirani plužno-paralelni metodi. Mo- goče ta izkušnja govori v prid začetni dolžini smuči 135 cm. 4. Po izvirnem navodilu začnejo učenci uporabljati palice šele pri dolžini smuči 150 cm. To navodilo smo prvi dan (na 120 cm dolgih smučeh) upoštevali, toda ugotovljeno je bilo, da so se te- čajniki brez palic precej mučili. Že na neznatni vesini je bilo veliko nenadzi- ranega uhajanja smuči naprej ali nazaj, še več pa pri stopničastem vzpenjanju. Vadba brez palic je nekatere spravljala v obup. Že prvi dan so nekateri tožili o žuljih, kar je najbrž pripisati tudi ve- čji obremenitvi nog, če ni opore na pa- lice. Zdi se, da je smiselno uporabljati palice že pri najkrajših smučeh. Smučar je vendar četveronožec in prav je, da se začne navajati na palice že od vsega za- četka. Hkrati je s širšega zornega kota smiselno krepiti tudi roke in ramenski obroč, na kar ozki smučarski specialisti brez športoslovne izobrazbe radi poza- bljajo. Zato so tečajniki že drugi dan do- bili palice; veliko manj so bili nebogljeni in splošno razpoloženje je bilo boljše. 5. Poizkus je pokazal, da ni smiselno prehitro prehajati na daljše smuči. Nič ni zamujenega, če se začetnik dlje zadrži na krajših smučeh. Ker 135 cm dolgih smuči nismo imeli, je bil prehod s 120 na 150 cm za nekatere neprijeten. Zdi se, da ne bi ničesar izgubili, če bi začeli s smučmi, dolgimi 135 cm. Med 120 in 135 cm tako in tako ni bistvene razlike, prehod s 135 na 150 cm pa bi bil manj moteč. Nepotrebno se mi tudi zdi pri odraslih začetnikih že kar na prvem te- čaju uvajati 'normalno' dolžino smuči, pa čeprav bi to zmogli. Ne nazadnje lahko na krajših smučeh (npr. 150 cm) smučajo še leto ali dve (ali več), če se na njih dobro počutijo; pomembna sta vendar gibanje in uživanje na snegu. 6. Največ težav pri organizaciji učenja po metodi GLM je povzročalo menja- vanje dolžine smuči. To delo je namreč moral opraviti učitelj, kar je včasih tra- jalo tudi uro ali dve. Če bi imel organi- zator tečaja posebnega serviserja za iz- dajo smuči, bi težave z njihovim menja- vanjem odpadle. S tega zornega kota učenja smučanja po metodi GLM sploh ni mogoče množično udejanjati. Šole namreč nimajo denarja, da bi si lahko nabavile zbirko smuči različnih dolžin, prav tako pa učencem ni mogoče na- ložiti, da pridejo na tečaj z dvema pa- roma različno dolgih smuči. Zdi se, da je učenje smučanja po metodi GLM bolj kot za šole in klube primerno za hotel- ske smučarske šole, ki z višjo ceno ce- lodnevne oskrbe lahko krijejo stroške serviserja in bogate zbirke smuči različ- nih dolžin. 7. Namig za prihodnji poizkus: začetek učenja na dolžini smuči 135 cm, takoj- šnja uporaba palic, individualni prehod na 150 cm, s plužnim zavojem ali pre- stopom omogočiti hitrejšo uporabo zahtevnejših smučišč, čim večja kilo- metrina. Žal mi ni bilo dano, da bi na- slednje leto zamišljeni prijem udejanjil. Zaradi gmotnih in organizacijskih ra- zlogov namreč Univerza ni nadaljevala učenja smučanja po metodi GLM. GLM = UPS Na podlagi zgodovinskega odstavka v prejšnjem poglavju je očitno, da smo metodo učenja smučanja s podalj- ševanjem smuči uporabljali in preu- čevali že v zgodnjih osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Avtorstvo te me- tode svetovna smučarska zgodovina pripisuje Clifu Taylorju. In Murovčev UPS (Učenje s Podaljševanjem Smuči) ni nič drugega kot GLM (Graduated Length Metod). Temeljni didaktični prijem je v obeh primerih enak. V slovarju tujk lahko preberemo, da ''delu, prevzetem od drugod, a prikazanem kot lastno'', pravimo plagiat. In ''kdor posnema, prevzame tuje delo in ga objavi, prikaže kot lastno'', je plagiator, je še zapisano v slovarju. Nekaj 'novega' lahko izumimo zaradi nevednosti, ker pač ne vemo, da to že obstaja. Temu seveda ni mogoče ŠPORT 56, 2008, 1-2 53 [mnenja – polemike] reči plagiat. Če pa vemo, da širimo ne- kaj, kar je že obstajalo, in kljub temu pri- kazujemo kot lastno, gre za plagiat. Mu- rovec je bil opozorjen na Clifa Taylorja, na 'že videno' na slovenskih smučiščih in na neutemeljenost širjenja nekate- rih udarnih prilastkov, kot so ''genialni izum'', ''nov učni postopek'', ''moderno kreativno poučevanje'', ''revolucija uče- nja smučanja'' in podobni, ki jih o 'svoji metodi' širi v javnih občilih, vendar vztraja pri 'avtorskih pravicah'. Resnici na ljubo je treba zapisati, da Mu- rovec resda omenja Clifa Taylorja, toda šele potem, ko je bil nanj opozorjen. V prvem zapisu o 'revolucionarni' me- todi učenja smučanja v Žurnalu je bila Taylorjeva metoda učenja GLM zamol- čana. Tudi v knjigi z 'nemškim' imenom je Taylor le bežno omenjen z opombo, da se njegova metoda ni mogla uvelja- viti zaradi 'napake v sistemu'. Na opo- zorilo, da smo nekoč že učili s podalj- ševanjem smuči (Žurnal in Polet tega nista hotela objaviti), se Murovec brani: ''Moja ideja je v osnovi ista (!) le v tem, da krajša smučka omogoča hitrejšo spremembo smeri (!), vendar danes v povsem novi zgodbi.'' Murovec torej prizna, da je njegova ideja ISTA (!) kot ideja Clifa Taylorja, le da gre za ''novo zgodbo'', zato dovoli, da ga javna občila razglašajo za utemeljitelja metode uče- nja smučanja s podaljševanjem smuči. Nesmiselna obramba 'svojega izuma' In kaj je danes ''nova zgodba''? Nova zgodba sta nova tehnika in nova oblika smuči, ne pa tudi didaktični postopek. Temeljni didaktični pripomoček tako pri GLM kot pri UPS je POSTOPNA UPORABA SMUČI RAZLIČNE DOL- ŽINE (angl. Graduated Length Me- thod), torej udejanjanje didaktičnega načela ''od lažjega (na krajših smučeh) k težjemu (na 'normalnih' smučeh)''. Vse drugo, kar se spreminja znotraj tega te- meljnega didaktičnega postopka, bi- stva stvari ne spreminja. Če pri učenju uporabljamo drugačne dolžine smuči, če uporabljamo smuči drugačne oblike (vključno z zadnjo krivino), če so smuči razklenjene, če učimo novo zarezno tehniko z vsemi njenimi prvinami, če izpuščamo posamezne vaje, če si izmi- slimo novo vajo, če si izmislimo novo le- stvico didaktičnih nalog, če uporabimo drugačno terensko obliko, če opu- ščamo pluženje ali ga še ohranjamo itn., ostane BISTVO metode popol- noma enako: POSTOPNO PODALJ- ŠEVANJE SMUČI. To metodo lahko poimenujemo GLM ali UPS ali PDS ali ABC, vendar gre za isto metodo uče- nja, svetovno priznani avtor te metode pa je Američan Clif Taylor. In kdor v že znano metodo učenja vnaša lastne učiteljske prijeme ali znano me- Clif Taylor (danes) s svojimi najkrajšimi smučmi in na naslovnici svoje knjige iz leta 1961 (povzeto po spletu). Clif Taylor pri delu. Taylorjevo palico tudi Murovec uporablja pri 'svoji' metodi (pov- zeto po spletu). 54 ŠPORT 56, 2008, 1-2[mnenja – polemike] todo prilagaja novim okoliščinam (nova smučka, nova tehnika), še ni izumitelj, utemeljitelj ali avtor te metode, ampak je lahko le njen obuditelj, oživitelj, nadaljevalec, prenovitelj ali poso- dobitelj. In kdor se dandanašnji kljub znanim dejstvom še kar naprej razglaša za utemeljitelja metode učenja smuča- nja s podaljševanjem smuči, je plagia- tor … Ko Murovec poskuša bralce prepričati o ''novem način učenja smučanja'', o ''ge- nialnem izumu'' in ''revoluciji učenja'', zapiše: ''Težavnost izvedb se povečuje le s prehajanjem na daljše smuči in zah- tevnejše terene.'' Kot da to ni temeljna zamisel tako Taylorjeve metode GLM kot preučevanja te metode na Sloven- skem v začetku osemdesetih let! Ko Mu- rovec opisuje 'svoj sistem', tudi zapiše: ''Kratka smučka je postala osnova vseh nadaljnjih korakov.'' Kot da to ne velja za Taylorjevo metodo GLM! O predno- sti 'svoje metode' Murovec še doda, da ne gre le za didaktični postopek, am- pak lahko smučar tudi pozneje smuča na kratkih smučeh. Kot da to ne velja za GLM! Torej nič 'revolucionarnega' … le nabiranje 'lažnih' točk med laiki, ki naj bi 'padali na novosti'. Več kot očitno je, da Murovec hote ali nehote zamenjuje tehniko smučanja in metodo učenja, kar se izkušenemu učitelju ne bi smelo zgoditi. Tehnika je eno, metoda učenja pa drugo. In z isto metodo učenja lahko učimo več tehnik oziroma načinov smučanja. In če bodo v prihodnosti še izumljali nove tehnike smučanja, bo mogoče spet uporabiti didaktični postopek s podaljševanjem smuči, katerega avtorstvo pripada Clifu Taylorju. Tudi 'izum' zgodovine V večkrat ponovljenih trditvah na različ- nih mestih si Murovec izmisli vzrok, za- kaj se v začetku osemdesetih let Taylor- jeva metoda GLM na Slovenskem ni prijela. Takole je zapisal: ''… takrat teh- nologija in oprema nista dopuščali, da bi ideja iz teorije prišla v prakso.'' Več o tem Murovec ne pove, predvsem pa ta trditev ni resnična. Očitno je Muro- vec za svoje potrebe 'izumil' tudi zgo- dovino. V Murovčevi trditvi gre za dva izmisleka. Najprej je treba povedati, da je Taylorjeva ideja vendarle ''iz teorije prišla v prakso'', saj je Elan začel po te- kočem traku izdelovati kolekcijo smuči GLM različnih dolžin, športne trgovine so bile z njimi bogato založene, neka- tere smučarske šole (npr. ljubljanski klub Snežinka) so začele učiti po me- todi GLM, hkrati pa se je metoda ''v praksi'' tudi raziskovalno obravnavala, razprava pa bila objavljena v ustrezni strokovni reviji. Drugi izmislek je trditev, da sta ''tehno- logija in oprema'' preprečili, da bi se v začetku osemdesetih let metoda GLM ohranila. Kaj več o tej tezi Murovec ne razloži, zato misel ostane meglena. Je pa na drugem mestu zaslediti trditev, da sta bili tehnika na kratkih smučeh GLM in tehnika na takratnih 'nor- malnih' smučeh izključujoči, kar naj bi bil vzrok, da se metoda učenja GLM ni obdržala. Ker Murovec te 'izključujoč- nosti' ne pojasni oziroma dokaže, teze ni mogoče sprejeti. Še več: 'izključujoč- nost' je mogoče zanikati. Kot so danes kratke smuči koristne za učenje dana- šnjega smučanja, tako so bile pred šti- rimi desetletji kratke smuči po načelu transferja koristne za učenje takratnega smučanja. Če bi navedena 'izključu- jočnost' res obstajala, sploh ne bi bilo smuči GLM, saj je vendar nesmiselno iz- umljati nekaj, kar izključuje cilj. Medklic: še enkrat velja opozoriti na protislovje, ko Murovec z navajanjem domnevnih razlogov za zaton metode učenja smučanja GLM vendarle pri- znava njen obstoj, hkrati pa skrbi, da javna občila pišejo o njegovem ''geni- alnem izumu'', o ''novem učnem po- stopku'', o ''revoluciji učenja smučanja'' in podobno. Komentar je odveč. Vzroki, da se v osemdesetih letih prej- šnjega stoletja metoda GLM ni prijela, so popolnoma drugi. Ni se razširila zaradi finančnih in organizacijskih razlo- gov. Težko je pričakovati, da si bo otrok, dijak, študent ali starejši tečajnik kupil dva para smuči in z njimi odšel na tečaj. Ostane torej možnost, da organizator tečaja poskrbi za serijo smuči različnih dolžin. Za takšen 'park' pa šole, ki prire- jajo šole v naravi in smučarske tečaje, nimajo denarja. Šola je bila zadovoljna, če je imela v svoji lasti nekaj parov smuči, da jih je lahko posodila socialno najbolj ogroženim učencem. Razkošja s serijo smuči različnih dolžin ni zmogla niti ljubljanska univerza, ki je po enem letu zaradi finančnih in organizacij- skih razlogov opustila učenje smu- čanja po metodi GLM. Nekaj podob- nega se je zgodilo pri Snežinki. Zbirko smuči različnih dolžin si lahko omisli ho- telsko podjetje, ki ima lahko tudi usluž- benca, ki skrbi za vzdrževanje opreme in menjavanje smuči. Takrat tudi ni bilo zasebnih smučarskih šol. Dandanašnji si to metodo učenja lahko privoščijo za- sebni prodajalci smučarskega znanja, ki toliko dvignejo ceno učnine, da si lahko sproti nabavljajo zbirke smuči različnih dolžin. Če pa se še okličejo za utemelji- telja 'nove', 'moderne', 'kreativne', 'revo- lucionarne' in 'genialne' učne metode ter hkrati poskrbijo za agresivno ogla- ševanje 'svojega izuma', nasedejo tudi sponzorji in posel nekaj časa cveti, tako da se naložba v smuči hitro povrne. Ko Murovec utemeljuje 'svojo novo' metodo učenja smučanja, vztrajno in vedno znova posplošeno navaja po- datek, da so prej smučali na smučeh dolžine od 190 do 210 cm, kar je bilo za učenje zelo neprimerno, zato je 'nje- gova' kratka smučka 'revolucija' v uče- nju. Prvič, ni res, da gre za 'revolucijo' (avtor 'revolucije' je Clif Taylor), in dru- gič, ni resnična posplošena trditev, da so bile malo pred Murovčevim 'izu- mom' v rabi smuči od 190 do 210 cm. Že v osemdesetih letih je prof. Jeločnik, ki je bil nosilec predmeta smučanje na takratni Visoki šoli za telesno kulturo, za- četnikom priporočal smuči dolžine 140 do 170 cm, odvisno od telesne višine in znanja. Kar nekaj študentk sem imel v vrsti s smučmi 140 cm. Če je študent, ki je slabo smučal, prišel na tečaj s predol- gimi smučmi (190 cm), si je moral ne- mudoma sposoditi krajše. Tudi za tečaj turnega smučanja smo slabšim smu- čarjem že v osemdesetih letih pripo- ročali krajše smuči od 'normalnih'. Sinu sem najprej kupil smuči, ki so mu segale do prsi, druge smuči je dobil dolge do ŠPORT 56, 2008, 1-2 55 [mnenja – polemike] višine nosu, tretje pa so bile dolge 170 cm, kolikor je meril v višino tudi on. In to v času, ko še ni bilo krajših smuči s poudarjenim stranskim lokom. Od leta 1980 sem tudi sam učil na smučeh, ki so bile dolge 170 cm. Posplošeno merilo, naj bo smučka dolga do zapestja nad glavo iztegnjene roke, že najmanj tri de- setletja ne velja več. Tudi v akrobatskem smučanju se uporabljajo krajše smuči, odkar ta smučarska disciplina obstaja. Pravzaprav so krajše smuči sploh omo- gočile nastanek akrobatskega smuča- nja. Da ne govorimo o plesu na smučeh, ki ga je nekaj časa bilo videti tudi na naših smučiščih. Sploh se je po prihodu me- tode smučanja GLM začela doba kraj- šanja smuči, zlasti za učenje. Trg je bil čedalje bolj založen s 'krajšimi' smučmi. Zlasti za otroke so se začele pojavljati zelo kratke smuči. Najbolj znane so bile otroške smuči 'big foot'. Kratke smučke s tržnim imenom 'snow blade' so bile namenjene odraslim. Z njimi so se se- znanjali študenti Fakultete za šport, še preden je Murovec začel agresivno oglašati 'svojo' metodo UPS. Za gornike so v Avstriji in Italiji že v osemdesetih le- tih prodajali krajše in širše smuči z ime- nom 'Gletscher Ski'. Posplošena trditev, da so ''prej smučali na smučeh dolžine od 190 do 210 cm'', je torej izmislek. Oči- tno Murovec tudi dolžino smuči 'nate- guje' s posebnim namenom. Posplošeno omalovaževanje in klevetanje uradne smučarske šole Iz razmeroma obsežnega 'oglaševal- skega gradiva' kaže komentirati nekaj Murovčevih trditev, ki se nanašajo na ''okostenelost in zakrnelost slovenske smučarske šole'', torej šole, katere po- memben funkcionar je. Moj komentar temelji na lastni pedagoški praksi ter poznavanju 'teorije in prakse' na kadro- vski šoli, ki je izobraževala vaditelje in učitelje smučanja. Komentar seveda za- deva način učenja začetnikov in slabših smučarjev, za katere v prvi vrsti gre, ko razpravljamo o didaktičnih prijemih. 1. Murovec je v zvezi s 'svojim izumom' zapisal: ''Učenje smučanja ni več sle- denje togemu učnemu načrtu za vsako ceno'' (kar očita nacionalni šoli smučanja). S to trditvijo Murovec za- muja najmanj trideset let. Nikoli nisem učil po 'togi' didaktični lestvici, ki je bila zapisana v učnem načrtu sloven- ske šole smučanja. V moji dolgoletni učiteljski praksi je zadostovalo pet ali šest storitev, da je večina (!) popolnih začetnikov četrti ali peti dan smučala po kranjskogorski Preseki s paralelnimi zavoji v širši drži smuči, eden ali dva pa sta si pomagala s plužnim zavojem ozi- roma s plužnim prestopom. Nekaterih vaj, ki so bile zapisane v učnem načrtu, še nikoli v življenju nisem uporabil. Natančno tako je učila vrsta smučar- skih učiteljev, ki so v sedemdesetih in osemdesetih letih učili na študentskih tečajih ljubljanske univerze. Učni načrt smo primerjali z jedilnim listom. Tudi z jedilnega lista ne izberemo vsega, kar tam piše. Študente, prihodnje športne pedagoge in učitelje smučanja v šo- lah v naravi smo vedno opozarjali, naj iz zbirke didaktičnih lestvic jemljejo le tisto, kar se jim zdi, da najhitreje vodi do cilja: uživati v varnem krmarjenju. Izobraževanje učiteljev smučanja se- veda poteka drugače. Ti morajo prede- lati ves 'jedilni list', da lahko z njega iz- birajo. Tudi dober obrtnik mora dobro poznati vse svoje orodje, da lahko pri delu smiselno in smotrno izbira. Oči- tek Murovca kar povprek o ''sledenju togemu učnemu načrtu za vsako ceno'' je neresničen, očitno namenjen poveličevanju 'njegove nove' metode. V kolektivih, v katerih sem delal, ome- njene togosti ni bilo. Mogoče je pa res, da na učiteljskih tečajih in obnovitvenih seminarjih, ki jih prireja ZUTS, ne pou- darjajo dovolj, da je vse, kar je zapisano v učnem načrtu, treba uporabljati s pa- metjo … Toda ali ni prav Murovec po- memben član ZUTS? 2. ''Klasična šola smučanja je pre- obsežna, učenje traja odločno pre- dolgo, cilji so prevečkrat nedose- gljivi,'' je posplošujoče zapisal Muro- vec. Navedena poved vsebuje tri trdi- tve, ki jih je mogoče zavrniti. Prvič, o preobsežnosti šole smučanja je tekla be- seda že v prejšnjem odstavku in ni kaj dodati. Le slab učitelj posiljuje učence z neštetimi vajami, ki so v učnem načrtu nanizane, čeprav za dosego etapnega cilja niso nujne. In za to ni kriva šola smučanja, ampak nesposoben učitelj. Drugič, odločno predolgo učenje, čemur pravimo tudi 'zapravljanje časa in učen- čevega denarja', ni odvisno od učnega načrta, ampak od učiteljeve sposobno- sti, da izbere najkrajšo pot do cilja, ki si ga je postavil. In tretjič, tudi doseglji- vost ali nedosegljivost ciljev je odvisna v prvi vrsti od učitelja, ne pa od učnega načrta. Ko učitelj dobi vrsto in spozna raven znanja učencev, si postavi cilj, ki naj bi bil dosežen zadnji dan. Če cilja ni dosegel, je možno dvoje: napačno, nerealno postavljanje cilja ali nespo- sobnost pripeljati učence do postavlje- nega cilja. Tako eno kot drugo kaže na slabega učitelja, ne na preobsežno šolo smučanja. 3. Murovec je nekje zapisal, da po 'nje- govi' metodi ''odpadajo številne sta- tične vaje, neskončna neatraktivna ponavljanja osnovnih položajev, posameznih segmentov in prvin ... ostaja le smučanje''. In Murovec mi- sli, da je odkril Ameriko … Štirideset let sem učil smučanje na način, kot ga za- govarja Murovec. In nisem bil edini … Tako nas je učila tudi stara garda smu- čarskih učiteljev (Janez Šuster, Boris Kobal, Miha Potočnik, Bojan Hrovatin, Janez Špindler, Marjan Jeločnik). Naj- bolj se spominjam treh mojih učiteljev (Špindler, Šuster, Kobal), ki so nenehno poudarjali, da se smučanja naučimo s smučanjem. Odkar se spominjam, smo v mojem kolektivu učitelji odlagali 'ba- last' in z učenci poskušali doseči največ, kar je v šestih ali sedmih dneh mogoče doseči. Predvsem pa je bilo vse podre- jeno 'kilometrini'. Od kod Murovcu šte- vilne statične vaje in neskončna neatrak- tivna ponavljanja osnovnih položajev? Kaže, da tudi s tem izmislekom po me- todi kontrasta povzdiguje 'svoj izum'. 4. Murovec je nekje zapisal: ''Nove od- govore in boljše rešitve ... smo pre- prosto prenehali iskati.'' Kdo? Kje? Vsi? Posploševanje kar povprek je za- dnje, kar se sme zgoditi razumnemu 56 ŠPORT 56, 2008, 1-2[mnenja – polemike] človeku. Posploševanje je namreč lo- gična operacija, ki ima svoje zakonitosti … in natančno se ve, kdaj je posploše- vanje dopustno in kdaj ne. Kako Muro- vec ve, da so vsi (!) preprosto (!) pre- nehali iskati boljše rešitve? Odkar vem, smo v 'mojem krogu' nenehno iskali nove prijeme in o tem razpravljali. 5. Murovec širi tezo (nedokazano re- snico), da se ''drsanja in rolanja prak- tično nauči vsak v enem dnevu'', in zato meni, da ni razloga, da ne bi enako veljalo za smučanje; seveda, po 'njegovi' metodi. Pozor: naučiti se smučati v enem dnevu!? Puščica se- veda leti na uradno šolo, s katero ''uče- nje traja odločno predolgo''. Tri velike logične spodrsljaje je mogoče spoznati v navedenem sklepu. Prvič, manipulira- nje z neopredeljenim pojmom 'na-učiti se'. Ker sem tudi sam nekaj let drsal in se nekaj malega preskušal v hokeju, z besedno zvezo 'naučiti se drsati' razu- mem sproščeno drsanje (brez padcev), spretno izogibanje drugim drsalcem na drsališču, zanesljivo zaustavljanje, drsa- nje nazaj in obvladanje temeljnih dr- salnih likov, kot so osmica, prestopanje naprej v obe smeri in prestopanje nazaj v obe smeri. Z besedno zvezo 'naučiti se drsati' razumem vsaj tisto znanje, ko je mogoče prijeti za hokejsko palico in z druščino zaigrati hokej ali se vpisati v pionirsko šolo hokeja. Nič drugače ni mogoče razumeti bese- dne zveze 'naučiti se rolanja'. In vsega tega naj bi se ''praktično vsak nau- čil v enem dnevu''!? ''Ni šans'', bi re- kel moj znanec, ki se na drsanje spozna bolje od mene. Drugič, besedna zveza ''praktično vsak'' je laično in nedopu- stno tendenciozno posploševanje ozi- roma zavajanje. Težko verjamem, da je Murovec kdaj videl skupino otrok, ki jih vzgojiteljice pripeljejo na drsališče. Hi- trost napredovanja v drsanju, kotalka- nju in smučanju temelji na prirojenih in pridobljenih gibalnih sposobnostih. Tako prirojene kot pridobljene sposob- nosti so razporejene po načelu Gaus- sove krivulje, ne pa po načelu naštan- canih industrijskih izdelkov. Kar nekateri zmorejo v dveh dneh, drugi ne zmorejo v štirih. Hitrost pridobivanja smučarske spretnosti pa je odvisna tudi od kako- vosti učitelja; tudi učitelji so po svojih 'učiteljskih' sposobnostih razporejeni po načelu Gaussove krivulje. Nekateri lahko veliko naučijo, drugi malo. Zato je 'nakladanje' o enem dnevu ali dveh kar povprek za vso populacijo in z vsa- kim učiteljem bodisi laično ali namerno zavajanje. Aleš Guček je o tem zapisal, da tak cilj ostaja ''bolj na papirju kot na snegu''. In tretjič, v logiki je sklep neveljaven, če ena od premis vsebuje neopredeljene pojme (npr. pojem 'naučiti se') in hkrati ni resnična. Empirično je spoznano, da se drsanja ni mogoče 'naučiti' v enem dnevu, kot je ta pojem opredeljen v prejšnjih vrsticah; torej je ta premisa neresnična. Na podlagi neresničnih premis pa ni mogoče oblikovati resnič- nih sklepov (npr. naučiti se smučanja v enem dnevu). Očitno je torej, da gre za nespretno manipuliranje v službi tr- žnega oglaševanja. Žal predpisani obseg prispevka ne do- pušča predočenja še nekaterih nedo- pustnih posploševanj in ohlapnosti, ki jih širi Murovec o šoli smučanja na Slo- venskem. Jezikovna nemarnost, terminološko nasilje Bosonogi avguštinec oče Marko Pohlin (1755−1801) je v uvodu v svojo sloven- sko slovnico zapisal: ''Ne se sramovati svojega jezika, vedite, da je naš materni jezik tako imeniten kot katerikoli drug.'' Na posvetu Slovenščina v javni rabi (2003) sem si zapisal tole misel: ''S tujimi izrazi mali kramarji vzbujajo neko višjo kakovost in s tem zavajajo potrošnike.'' Pisateljica in profesorica Dušica Kuna- ver je nekje zapisala: ''Ne gre le za slo- venščino, ampak za slovenstvo. Iz od- nosa do domačega besedja je razbrati spoštovanje in ljubezen do domače zemlje.'' Žal si nisem zapisal avtorja na- slednje misli o brezbrižnem vsiljevanju tujk: ''Nekaj je v tem snobizma, nekaj je- zikovne lenobnosti, nekaj pa pomanj- kljive pretekle jezikovne in narodnostne izobrazbe …'' O navedenih naukih razumnikov sem razmišljal, ko sem v roki držal Murov- čevo knjigo z naslovom Na kanto. Na- mesto da bi si funkcionar nacionalne slovenske (!) smučarske šole in smučar- ske zveze prizadeval za neoporečno slovensko strokovno izrazje, se afna s spačenko nemškega izvora. Kanta je po slovenskem pravopisu tisto, kamor me- čemo smeti. Za spačenko 'kanta' (nem. die Kante, rob, robnik; kanten, robniki, postavljati/postaviti na rob) poznamo v slovenskem smučarskem besednjaku izraz robnik oziroma robniki. Ko mi je pred pol stoletja ušla iz ust 'kanta', me je legendarni smučarski učitelj Janez Šuster neprijazno pogledal in dejal: ''Pazi, da se ne boš zakantal v kanto.'' Tudi prof. Jeločnik tega izraza ni smel slišati. Naše učiteljske legende so na domače izrazje dale veliko. Odkar po- mnim, v slovenskem smučarskem slo- vstvu beremo o robnikih in robničenju. Že od Rudolfa Badjure naprej. In prav za to gre pri sodobni smučarski tehniki: za prevladujočo vožnjo po robnikih. Ugibam, kaj človeka žene, da knjigi dá naslov Na kanto, čeprav bi lahko zapi- sal Po robnikih. Zadnji navedek iz prej- šnjega odstavka se mi nenehno mota po glavi. Na očitek o posiljevanju domačega smučarskega jezika je bilo slišati izgo- vor, da na snegu vsi (spet posploše- vanje!) uporabljajo izraz 'kante' in je zato naslov knjige s tem barbarizmom upravičen (op. barbarizem – glej En- ciklopedija slovenskega jezika, str. 5). Sveta preprostost! Na snegu je marsikaj slišati, toda nikomur ne pade v glavo, da bi te izraze javno širil. Ali je kdo že videl knjigo z naslovom, Sit venia verbo, - 'Pizda', saj je ta psovka na snegu kar precej pogosta, če smuči ne ubogajo. Predvsem pa, v dvajsetih letih obisko- vanja predsezonskih seminarjev med učiteljsko smetano nisem slišal izraza 'kante'. Pa tudi od mene ga moji učenci niso slišali. Kdo torej seje barbarizme? Po izidu Murovčeve knjige se bo zago- tovo povečala pogostost rabe sloven- sko-nemške spačenke. Ena temeljnih nalog slehernega stro- kovnjaka je, da goji, bogati in utrjuje neoporečen slovenski strokovni jezik na svojem področju. Natančno to ve- ŠPORT 56, 2008, 1-2 57 [mnenja – polemike] lja tudi za smučarsko izrazje in za tiste, ki se na tem področju štejejo za stro- kovnjake. Očitno se Murovec požvižga na jezikovne dostojnosti. V Žurnalu je glede 'nemškega' naslova knjige izjavil: ''Jezikoslovci bodo znoreli … pravza- prav mi je malo mar.'' Kakšna arogan- tnost! Če je predstavniku slovenske (!) nacionalne zveze 'malo mar' za sloven- sko smučarsko strokovno izrazje, se pa res vse neha. Najbrž ob navedeni aro- gantnosti ne bom pregrob, če zapišem še svojo misel o 'kantah': Veliko v nogah, manj v glavi in srcu (kjer je glavni štab za slovenstvo in slovenski jezik). Misel je zares groba, a le primeren enakovre- den ustreznik 'grobosti' brez primere, ko se slovenska strokovna knjiga nasla- vlja s spačenko nemškega izvora, hkrati pa avtor omalovažujoče javno ignorira jezikoslovce. Toda bolj kot odnos do jezikoslovcev je zaskrbljujoč odnos do materne besede in slovenstva. Ob tem je treba pove- dati, da je bil 'kant-avtor' opozorjen na nespodobno posiljevanje slovenskega smučarskega besedja in knjižnega je- zika, še preden je šla njegova knjiga v tisk, vendar vztraja 'na kantah'. Pač sa- movšečna samozadostnost … Slišati je bilo tudi obrambno stališče, da se za- radi enega jezikovnega zmazka ne bo podrl svet. Gre za značilno stališče, ko nekdo zaradi 'svojega' drevesa ne vidi vsega gozda. Kaj bi bilo, če bi vse stroke in vsi strokovnjaki posiljevali svoje jezike s tujkami, slengi in žargonskimi izrazi? Malo tukaj, malo tam … Na dolgi rok je to razprodaja maternega jezika in s tem najedanje temeljnega znaka naci- onalne identitete. Mimogrede: v kate- gorijo 'razprodaja slovenščine' seveda spadata tudi najnovejša slovenceljska izraza 'easy ski' in 'snow bike', ki ju širijo slovenski (!) smučarski učitelji s Krvavca. Očitno so pogledi uprti v 'mednarodni zaslužek', kar potrjuje misel o razprodaji materinščine. Žalostno je, da niti igrač ne znamo več krstiti s slovenskim ime- nom. Zgodba ima še eno plat Samooklicani utemeljitelj metode uče- nja smučanja s podaljševanjem smuči je 'svoj izum' celo patentiral, kar po- meni, da je z zakonom zaščitil izključno pravico do poučevanja smučanja po metodi, katere začetnik je Clif Taylor. Na podlagi patentiranja 'izuma' Murovec prireja zasebne tečaje, na katerih po- deljuje certifikate (dovoljenja) za uče- nje po metodi podaljševanja smuči. 'Iz- umitelj' s smučarskimi šolami in posa- mezniki sklepa tudi kolektivne in indivi- dualne licenčne (!) pogodbe za učenje po tej metodi. Iz povedanega sledi, da brez dovoljenja nihče ne sme učiti po metodi podaljševanja smuči. Potem- takem institucija in učitelj, ki sta pred petintridesetimi leti učila po metodi podaljševanja smuči, dandanašnji tega ne smeta več, ker nimata Murovčevega dovoljenja in licenčne pogodbe. Pa ne samo to. Najvišja športna raziskovalna institucija se ne sme raziskovalno lo- titi učenja smučanja s podaljševanjem smuči, če tega ne dovoli Murovec, ki si je to metodo učenja prilastil in jo zaščitil kot svoj 'izum'. Tega si še Američan Clif Taylor, ki je pravi avtor te metode, ni iz- mislil. Očitno je v Sloveniji vse mogoče. Sploh pa se postavlja vprašanje, čemu knjiga, če nihče ne sme po njej učiti? Res zmedeno! Strokovne knjige vendar pišemo zato, da jih strokovnjaki upora- bljajo. In navadno smo pisci veseli, če v praksi zasledimo, da so napotki padli na plodna tla. Ob 'aferi' UPS se postavljata še dve vprašanji: še eno etično (poleg samo- oklicanega avtorstva) in pravno. Prvič, neetično je, če funkcionar ZUTS orga- nizira svoje zasebno izobraževanje, ki ga oglaša s svojimi funkcijami v nacio- nalni zvezi, a hkrati ob vsaki priložnosti omalovažujoče kritizira ZUTS in uradno šolo smučanja z neverodostojnimi po- datki. In drugič, zanimivo bi bilo ve- deti, kdo in na kakšen način lahko v Sloveniji patentira plagiate. Namesto sklepa Nobenega dvoma ni, da je učenje smu- čanja s podaljševanjem smuči izvrsten didaktični prijem, ki pospeši hitrost napredovanja. Avtor metode je Clif Taylor. Na Slovenskem je bila metoda razširjena na prehodu sedemdesetih v osemdeseta leta prejšnjega stoletja, vendar se zaradi finančnih in organiza- cijskih zadreg ni ohranila. Sprememba družbenega sistema je omogočila za- sebno ponudbo, kar je prispevalo k oži- vitvi Taylorjeve metode učenja smu- čanja s podaljševanjem smuči, za kar gre priznanje Sandiju Murovcu, ki znano metodo učenja z zasebno naložbo oži- vlja, bogati, posodablja in širi na novih smučeh in z novo tehniko. Hkrati pa zadevo spravlja v slabo luč prisvajanje tuje intelektualne lastnine, širjenje ne- zgodovinskih dejstev, ki zadevajo rabo te metode na Slovenskem, in laično po- sploševanje oziroma zavajanje o togosti in neučinkovitosti slovenske smučarske šole. Murovec ne bi prav nič izgubil, če bi pošteno povedal, da oživlja in poso- dablja Taylorjevo metodo učenja smu- čanja s podaljševanjem smuči. Tako pa je umazal svoje ime ter z lahkotnim ne- utemeljenim posploševanjem vrgel še senco na 'svojo' stanovsko strokovno organizacijo in vrsto slovenskih učite- ljev … seveda z namenom, da povzdi- gne v višave izum, ki si ga je prilastil. Tudi barbarizem Na kante o samookli- canem 'izumitelju' veliko pove. Le kaj mu je vsega tega treba bilo? dr. Silvo Kristan, izr. prof. v pokoju Podkoren 39 E, 4280 Kranjska Gora silvo.kristan@guest.arnes.si 58 ŠPORT 56, 2008, 1-2[nove knjige] mladosti (v pionirskih in mla- dinskih kategorijah) odličen igralec tenisa pri TK Branik v Mariboru; leta 1951 se je na dr- žavnem prvenstvu Jugoslavije prebil celo med četrtfinaliste. Leta 1950 in 1951 je bil uradni mladinski prvak Slovenije, leta 1953 pa celo prvak Slovenije v tedaj na novo ustanovljeni ka- tegoriji mladincev do 21. leta. Med študijem v Ljubljani je si- cer prenehal igrati tekmovalni tenis v okviru TK Branik Mari- bor, nikoli pa ni opustil igranja tenisa s prijatelji niti tekmovanj za rekreacijo na najrazličnejših novinarskih turnirjih doma in v tujini. Kuki je bil izjemen človek in športnik, ki je na vseh podro- čjih svojega delovanja uvelja- vljal in se zavzemal za pošteno igro – fair play. Svojo športno pot je začel v tenisu; tenis je bil njegova »ljubezen« in na te- niškem igrišču je sklenil svojo življenjsko pot. Po srčnem in- farktu na teniškem igrišču leta 2003 je čez devet mesecev (24. julija 2004) podlegal bolezni. Za svoje delo na področju športa je leta 1986 prejel naj- višje družbeno (zdaj državno) priznanje pri nas – Bloudkovo nagrado, Teniška zveza Slove- nija pa mu je leta 1998 podelila naziv častni član Teniške zveze Slovenije. Leta 2002 je za po- Kuki – Evgen Bergant ml. se je rodil 12. januarja leta 1934 v Mariboru. Že zelo zgodaj so ga vsi njegovi prijatelji, kolegi in znanci doma in v tujini klicali in poznali le pod tem vzdev- kom Kuki. Kuki je vse svoje življenje po- svetil športu in znotraj njega žurnalistiki. Pisal je za Večer, pozneje, v Ljubljani, pa za Po- let, Ljubljanski Dnevnik in Slo- venski poročevalec. Po združi- tvi Slovenskega poročevalca z Delom je postal urednik in ostal profesionalni športni no- vinar pri tem dnevniku do upo- kojitve. Bil je mentor številnim mlajšim stanovskim kolegom ter predsednik Društva špor- tnih novinarjev Slovenije in Ju- goslavije. Kmalu je postal tudi pomemben član izvršnega komiteja Evropskega združe- nja športnega tiska (UEPS) in celo njegov podpredsednik. V novinarskih krogih si je vselej prizadeval za neodvisno ure- dniško politiko, za pravice sta- novskih kolegov in za njihov ugled v družbi. In prav zaradi tega je bil izjemno priljubljen, cenjen in spoštovan. Kuki je pisal za številne časo- pise, revije in agencije v tu- jini, prav tako pa tudi doma za revije Tovariš, Šport (oz. prej Ljudski šport, Telesna kultura), Radar, Šport mladih in za šte- Knjiga o KUKIJU – Evgenu BERGANTU Knjigo je izdala (2008) Mladinska knjiga Založba d.d. v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije - Združenjem športnih zvez in Slovensko olimpijsko akademijo v zbirki Pomembne osebnosti slovenskega športa vilna druge publikacije repu- bliških strokovnih zvez doma in v tujini. Pomemben je tudi Kukijev avtorski in soavtorski opus pri izdajanju strokovnih in poljudnostrokovnih publi- kacij ter pri njihovem urejanju. Kuki je bil tudi pomemben športni delavec v osrednji športni organizaciji v Sloveniji, v republiškem merilu pa še v tenisu, atletiki, smučanju in po osamosvojitvi Slovenije tudi v nogometu. Če bi morali iskati jedro njegovega dela in pri- zadevanj v športu, potem so to področja mednarodne po- litike, sodelovanja in razvoja športa Slovencev zunaj ma- tične domovine ter zavzema- nje za kulturne, vzgojno-izo- braževalne in etične vrednote (fair play) v športu. Njegovo neprecenljivo delo je vtkano v proces osamosvajanja in sa- mostojnega vključevanja slo- venskega športa v mednaro- dne športne zveze, zlasti po osamosvojitvi Slovenije pa tudi v delo na področju športa z mladimi. Kuki je bil vseskozi odličnjak; klasično gimnazijo je končal leta 1952. Bil je velik talent za jezike, saj je že v gimnaziji ob- vladal nemščino, angleščino in francoščino (poleg latinščine), pozneje pa se je učil še itali- janščino. Poleg tega je bil v membno in dolgoletno delo v športnem novinarstvu prejel najvišje priznanje Evropskega združenja športnega tiska, leta 2003 pa mu je prav to zdru- ženje podelilo še naslov ča- stni podpredsednik UEPS. Leta 2005 mu je Olimpijski komite Slovenije - Združenje športnih zvez posthumno podelil naj- višje priznanje – olimpijsko li- stino za življenjsko delo. Knjigo o KUKIJU je izdala (2008) Mladinska knjiga Založba d.d. v sodelovanju z Olimpijskim komitejem Slovenije - Zdru- ženjem športnih zvez in Slo- vensko olimpijsko akademijo v zbirki Pomembne osebnosti slovenskega športa; njegovo življenjsko pot in delo je opisal avtor knjige. Rajko Šugman ŠPORT 56, 2008, 1-2 59 [raziskovalna dejavnost] Matej Majerič, Janko Strel, Marjeta Kovač Merske značilnosti testnega vprašalnika za ocenjevanje športnih teoretičnih znanj po šestih letih šolanja Preučili smo merske značilnosti testnega vprašalnika za ocenjevanje športnih teoretičnih znanj učencev in učenk, ki so kon- čali šest let obveznega šolanja. Vzorec merjencev je reprezentativen za Slovenijo ter je zajel 184 učenk in 222 učencev. Vpra- šalnik je sestavljalo 40 testnih nalog, od tega je bilo 37 zaprtega in 3 polodprtega tipa, ki so zajele vsa bistvena področja iz učnega načrta za športno vzgojo v drugem triletju osnovne šole. S šestnajstimi smo preverjali splošno teoretično znanje, s štiriindvajsetimi pa znanje o posameznih športih. Ugotovili smo, da ima testni vprašalnik ustrezne merske značilnosti. In- deks težavnosti vprašalnika se po spolu ne razlikuje bistveno. Po uporabljeni metodologiji sodi med lažje testne vprašalnike. Največja razlika med učenci in učenkami je v diferenciranosti testnih nalog. Pri tem smo ugotovili, da vprašalnik zelo dobro diferencira znanje pri učencih, slabše pa pri učenkah. V prihodnje bi bilo smiselno pripraviti za učence in učenke dva različna testna vprašalnika, saj bi tako lahko zagotovili večjo konsistentnost odgovorov, v vprašalnik pa vključiti tudi nekatera težja vprašanja, ki bi preverjala višje ravni znanja. Ključne besede: športna vzgoja, ocenjevanje, teoretično znanje, vprašalnik, merske značilnosti. Measurement characteristics of a test questionnaire for assessing theoretical sports knowledge at the end of six years of school The present study investigated the measurement characteristics of a test questionnaire for assessing the theoretical sport knowledge of male and female pupils at the end of their six-year compulsory schooling. The sample of subjects comprising 184 girls and 222 boys was representative for Slovenia. The questionnaire included 40 test exercises, consisting of 37 closed- end questions and 3 semi-open-end questions. They covered all key areas of the physical education curriculum in the second primary-school triad. Sixteen questions were designed to check general theoretical knowledge, while 24 probed into kno- wledge of individual sports. It was established that the test questionnaire had appropriate measurement characteristics. The overall questionnaire difficulty index did not substantially differ by gender. In terms of the methodology applied, the test questionnaire is categorised as easy. The largest difference between the male and female pupils was recorded in the diffe- rentiation of the test exercises. The findings show that the questionnaire very efficiently differentiates the knowledge of the boys and less efficiently that of the girls. In the future, two separate test questionnaires for boys and girls should be prepared so as to ensure the greater consistency of answers and some more difficult questions should be included in the questionnaire to assess higher levels of knowledge. Key words: physical education, assessment, theoretical knowledge, questionnaire, measurement characteristics Uvod Vsak merski inštrument mora imeti do- bre merske značilnosti: veljavnost, za- nesljivost, objektivnost, občutljivost, saj le tako zagotavlja nepristransko in pravilno merjenje (Bucik, 2000; Jurman, 1989; Sagadin 1993; Zorman, 1974). Marentič Požarnikova (2000a, b; tudi Cencič, 2000) šteje veljavnost za najpo- membnejšo značilnost dobrega oce- njevanja. Ocena je vsebinsko veljavna, če res zajame vse to, kar smo želeli iz- meriti (cilje, predmet, področja). Vsebin- sko veljavnost zagotavljamo z ocenje- vanjem, ki je skladno z vsebinami in cilji predmeta v učnem načrtu. Pomagamo si tudi s prilagoditvami raznih taksono- mij ciljev, kot sta Bloomova (Maretič Požarnik, 1995) in Marzanova (Rutar Ilc, 2003). Sagadin (1993) loči več vrst veljavno- sti: vsebinsko, s katero preverjamo, ali vsebina ustreza namenu merjenja; kri- terijsko, pri kateri primerjamo rezultate s kriterijem; in konstruktno, s katero re- zultate interpretiramo s konstrukti (hi- potetični koncepti, zamisli). Veljavnost zmanjšujejo številni dejavniki, kot so predsodki, sodbe učitelja, prepričanja o učencu, stereotipno zaznavanje, lo- gične napake, halo efekt ipd. Maren- tič Požarnikova (2000) govori tudi o ekspertni veljavnosti, ki jo preverjamo tako, da damo naloge v presojo stro- kovnjakom. Zanesljivost predstavlja trdnost, stabil- nost oziroma konsistentnost ocenje- vanja (Pollard, 1998; tudi Cencič, 2000). Če je ocenjevanje slabo zanesljivo, je nekonsistentno oz. nepošteno. Vsaka oblika ocenjevanja vključuje nekaj ne- konsistentnosti (napak), ki so posledica različnih naključnih dejavnikov, kot so dvoumne naloge, motnje pri ocenjeva- nju ali reševanju nalog, uspeh učencev pri ugibanju, napake pri točkovanju ipd. (Airasian, 1996). Šolske ocene bi bile zanesljive, če bi isti učitelji pri ponovnem ocenjevanju 60 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] dali istim učencem enake ocene (Bucik 2000; Marentič Požarnik, 2000). Vendar pa nobeno ocenjevanje ni popolnoma zanesljivo, pojavljajo se večje in manjše napake. Zanesljivost je mogoče pove- čati z večjim številom vprašanj in na- tančnejšimi merili ocenjevanja (Maren- tič Požarnik, 2000). Po Rutar Ilc (2000) je zanesljivost večja pri enoznačnem in nedvoumnem ocenjevanju (npr. naloge izbirnega tipa), težje pa jo je zagotoviti z večjo kompleksnostjo ocenjevanja. Sagadin (1993) za ugotavljanje zaneslji- vosti uporablja metodo ponovitve te- sta, izračun koeficienta ekvivalentnosti oz. Pearsonovega korelacijskega koefi- cienta, izračun koeficienta homogeno- sti in preverjanje notranje konsistentno- sti testa. Ocenjevanje je objektivno, če je ocena odvisna le od merjene značilnosti (zna- nja), ne pa od drugih značilnosti oce- njevalca in ocenjevanega (Marentič Požarnik, 2000). Zmanjšati moramo vse neupravičene vire subjektivnosti (pred- vsem prevelika strogost ali popustljivost ocenjevalca, vpliv halo učinka, morebi- tnih predsodkov do posameznih učen- cev, stereotipov ali celo naključnih ni- hanj razpoloženja). Če se osredotočimo samo na teste in izločimo vsa vprašanja, na katera je odgovore težje objektivno oceniti, potem zmanjšujemo veljavnost (Marentič Požarnik, 2000). Objektivnost ocenjevanja ugotavljamo s primerjanjem ocene, ki so jih dali učencem za iste rezultate različni učite- lji (Sagadin, 1993). Objektivnost se na- naša na skladnost med ocenjevalci ali na natančnost ocenjevanja. Zorman (1974) opozarja, da šolske ocene niso dovolj objektivne, saj se pri različnih raziskavah gibljejo korelacijski koefici- enti med ocenami različnih ocenjeval- cev navadno od 0,70 do 0,80. Jurman (1989) prav tako govori o nizki objektiv- nosti šolskih ocen; nizka stopnja objek- tivnosti pa vpliva tudi na slabšo zane- sljivost in veljavnost. Sagadin (1993) govori o objektivnosti izvedbe testiranja, o objektivnem vre- dnotenju rezultatov in o interpretacijski objektivnosti testa. Merilo objektivnosti je korelacijski koeficient. Bucik (2000) pri objektivnosti ocenjevanja loči štiri po- stopke: priprava metode ocenjevanja, izvedba ocenjevanja, vrednotenje re- zultata in interpretacija rezultata. Ne- pristranskost in pravičnost oz. objektiv- nost ocenjevanja v večji meri omogo- čajo standardni postopki oz. preizkusi znanja. Zaradi različnih kriterijev oz. meril so med učitelji in šolami velike razlike v ocenjevanju (Kodelja, 2000). Te razlike so povezane s t. i. individualnimi zna- čilnostmi učitelja (različna strogost, ob- čutljivost, preference, interesi, različne strokovne tradicije) in zunanjimi de- javniki, kot so način ocenjevanja, (ne) srečno naključje, počutje učenca in učitelja, učiteljeve osebne preference do učencev ipd. Med najbolj uspešnimi in uporabljenimi ukrepi za zmanjševa- nje razlik se uporabljajo standardizirani načini ocenjevanja. Razlike v ocenjeva- nju se zmanjšajo tudi s strokovnim spo- polnjevanjem učiteljev in poenotenjem kriterijev. Občutljivost kaže na posebnosti, ki ob- stajajo med subjekti. Instrument mer- jenja mora biti občutljiv in učinkovit ter konsistenten, da lahko z njim ugo- tavljamo tudi majhne razlike v velikosti pojava, ki ga merimo (Zorman, 1974). Pri testih znanja govorimo, da so občutljivi, če zaznajo čim manjše razlike v znanju testirancev (Sagadin, 1993; Požarnik, 2000). Občutljivost uravnavamo z izborom nalog oz. vprašanj (Marentič Požarnik, 2000). Ker preverjamo, ali je učenec dosegel minimalne standarde znanja glede na učni načrt, je pomembno, da imamo dovolj občutljiv merski inštru- ment (metode ocenjevanja). Občutlji- vost v celotnem razponu znanja naj bi bila optimalna, če uvrstimo v preizkus večino nalog srednje težavnosti (takih, ki jih reši med 40 in 60 % učencev) in se izogibamo nalog z nizko stopnjo diskri- minativnosti. Postopki ocenjevanja so pogosto zelo zamudni (Marentič Požarnik, 2000b). Ekonomični so tisti, ki ob smotrni rabi časa in energije dajejo čim več kako- vostnih rezultatov. Upoštevati moramo tako čas učencev kot učiteljev, čas za pripravo in izvedbo pa tudi za ovre- dnotenje (točkovanje, ocenjevanje) re- zultatov. Pri športni vzgoji so slovenski avtorji (Hribar, 2002; Hribar, Dežman in Pocr- njič, 2002; Katavič, 2002; Kovač, 2002; Pe- ček, 2002; RIC, 2003, 2004; Štemberger, 2003), ki so se ukvarjali z ugotavljanjem ravni teoretičnega športnega znanja pri različnih starostnih skupinah, to prever- jali s testnimi vprašalniki objektivnega tipa, pri tem pa so ugotavljali njihovo težavnost in diskriminativnost. Težavnost testnih nalog se ugotavlja z indeksom težavnosti (IT), ki pove odsto- tek učencev, ki določeno nalogo pra- vilno rešijo. Tiste naloge, ki jih reši večina ali skoraj vsi, so zelo lahke, tiste, ki jih reši majhen odstotek ali le redki učenci, pa zelo težke. Zorman (1974) pri tem na- vaja, da je najbolje, če je težavnost te- stnih nalog nekje med 50 in 80 % (IT = 0,50–0,80), empirične ugotovitve pa po njegovih podatkih kažejo, da je za izbirni tip nalog optimalna težavnost, če naloge reši 60 % učencev (IT = 0,60). Različni strokovnjaki priporočajo, da naj bo indeks težavnosti testa od 0,50 do 0,60 (Zorman, 1974). To pomeni, da ga pravilno reši od 50 do 60 % učencev, ki rešujejo testne naloge. Na ta način bo test dobro ločil boljše in slabše učence. Določanje težavnosti testnih nalog z izračuni indeksov težavnosti uporablja tudi RIC pri ovrednotenju testnih nalog ob koncu osnovnošolskega izobraže- vanja. Analize zaključnega preverjanja znanja iz športne vzgoje (RIC, 2000) na- vajajo, da je testna naloga za ocenjeva- nje teoretičnega znanja zelo težka, če jo pravilno reši 0–20 % (IT = 0,00–0,20) učencev; da je težka, če jo pravilno reši 30 % (IT = 0,30); da je lažja, če jo reši 70 % (IT = 0,70), in lahka, če testno nalogo reši 90–100 % (IT = 0,90–1,00) učencev. Merska značilnost, ki je pomembna pri obravnavanju testnih nalog, je tudi di- ferenciranost, ki nam pove, ali se učenci med seboj razlikujejo glede na izkazano znanje. To je treba ugotoviti v primerih, ko s testi znanja ugotavljamo individu- alne razlike (Zorman, 1974). Testne na- ŠPORT 56, 2008, 1-2 61 [raziskovalna dejavnost] loge so ustrezne, če dobro ločijo boljše in slabše učence. Tisti, ki imajo več zna- nja, morajo bolje odgovarjati na testna vprašanja od tistih z manj znanja. Dife- renciranost računamo na več načinov. Za šolsko rabo je najprimerneje, da učence razdelimo v tri skupine: boljšo, srednjo in slabšo. Nato ugotovimo, ko- liko učencev iz boljše in koliko iz slabše skupine je pravilno rešilo določeno na- logo (Zorman, 1974). Za vrednotenje diferenciranosti testnih vprašalnikov za ugotavljanje teoretičnih znanj pri špor- tni vzgoji so avtorji (Hribar, 2002; Hri- bar, Dežman in Pocrnjič, 2002; Peček, 2002) uporabili klasifikacijo diferencira- nosti po Ebelu (v: Zorman, 1974), ki za zelo dobre naloge šteje tiste, ki imajo indeks diferenciranosti 0,49 ali več; do- bre so tudi naloge, katerih indeks se gi- blje od 0,30 do 0,39; za šolsko rabo pa se lahko zadovoljimo tudi z nalogami z indeksom od 0,20 do 0,29. Za slabe na- loge štejemo tiste, pri katerih je indeks diferenciranosti manj kot 0,20. Pri preučevanju merskih značilnosti vprašalnikov za preverjanje teoretičnih znanj se omenja še atraktivnost. To po- meni, da so možni odgovori vprašal- nika vsebinsko ustrezno izbrani, da so dovolj atraktivni in privlačni. Napačni odgovori morajo diferencirati slabše in boljše učence v obrnjenem smislu kot pravilni odgovori. To pomeni, da so na- pačni odgovori bolj privlačni za slabše in manj privlačni za boljše učence (Zor- man, 1974). Namen prispevka je ugotoviti, ali ima vprašalnik, ki smo ga uporabili za pre- učevanje teoretičnih znanj na refe- renčnem vzorcu slovenskih učencev in učenk, ki so končali šest let obveznega šolanja, primerne merske značilnosti. Pregled nekaterih primerljivih podatkov Z vidika preučevanja merskih značilno- sti testnih vprašalnikov pri športni vzgoji je bilo pri nas opravljenih le nekaj študij, ki jih povzemamo v nadaljevanju. Poročilo Državnega izpitnega centra na- vaja, da je bil v šolskem letu 2001/2002 na zunanjem preverjanju in ocenjeva- nju znanja iz športne vzgoje skupni in- deks težavnosti uporabljenega vprašal- nika 0,64 (Kovač, 2002), leto kasneje 0,72 (RIC, 2003), v šolskem letu 2003/2004 pa 0,65 (RIC, 2004). Iz uradno objavljenih poročil za leti 2001/2002 in 2002/2003 ni razviden indeks težavnosti posa- meznih vsebinskih sklopov vprašanj, podatki za zunanje preverjanje in oce- njevanje za leto 2003/2004 (RIC, 2004) pa kažejo, da je bil indeks težavnosti za splošne teoretične vsebine (splošni športni izrazi, telesne značilnosti in gi- balne sposobnosti, šport in varnost, športno obnašanje, zakonitosti špor- tne vadbe in vpliv na človeka, šport in zdravje) 0,64; za posamezne športe (atletika, gimnastika, ples, pohodništvo, plavanje, smučanje) 0,65 in za športne igre (košarka, rokomet, nogomet, od- bojka) 0,67. Indeks diferenciranosti je bil za uporabljeni vprašalnik 0,22; pri splo- šnih teoretičnih vsebinah je bil indeks diferenciranosti 0,18; za druge športe 0,25 in za športne igre 0,26. Verjetno so bila podobna razmerja obeh indeksov tudi v prejšnjih letih, saj so vprašalnike oblikovali člani iste ko- misije. Glede na vrednotenje Zormana (1974) so bili uporabljeni vprašalniki lažji. Če pa upoštevamo, da so zuna- nje preverjanje in ocenjevanje znanja iz športne vzgoje izbrali učenci po lastni želji, lahko sklepamo, da je bilo njihovo znanje dobro, kar pomeni, da vpraša- nja niso bila pretežka. Po vrednotenju Zormana (1974) je bila diferenciranost na meji zadovoljivega, vendar je treba tudi tu upoštevati, da je navadno pri lažjih vprašalnikih tudi diferenciranost nižja, saj so morala vprašanja preverjati temeljno znanje iz učnega načrta. Štembergerjeva (2003) je pripravila vprašalnik za preverjanje teoretič- nega znanja ob koncu prvega triletja osnovne šole. Indeks težavnosti vpra- šalnika je bil 0,55. Pečkova (2002) je ugotavljala težavnost in diferenciranost testnega vprašal- nika za preverjanje ravni teoretičnega znanja v mali košarki v petem razredu osnovne šole. Indeks težavnosti po- sameznih vsebinskih sklopov (pravila, tehnika, taktika) se je gibal od 0,61 do 0,67, indeks diferenciranosti pa od 0,34 do 0,55. Hribar (2002) je ugotavljal težavnost in diferenciranost testnega vprašalnika za preverjanje ravni teoretičnega znanja v malem nogometu pri učencih petega razreda osnovne šole. Ugotovil je, da je povprečni indeks težavnosti 0,63. Hri- bar, Dežman in Pocrnjič (2002) pa so ugotovili, da so bili indeksi težavnosti tega vprašalnika pri posameznem vse- binskem sklopu skoraj enaki: sodniška pravila 0,63, tehnika 0,63 in taktika 0,64. Indeks diferenciranosti celotnega vpra- šalnika je bil 0,29, pri vsebinskem sklopu pravila 0,20, pri sklopu tehnika 0,29 in pri sklopu taktika 0,28. Katavičeva (2002), ki je preverjala težav- nost testnega vprašalnika za ugotavlja- nje ravni teoretičnega znanja pri od- bojki v petem razredu, je ugotovila, da se je indeks težavnosti pri posameznih vprašanjih iz različnih vsebinskih sklo- pov (pravila, tehnika, taktika) gibal od 0,35 do 0,65. Metode dela Značilnosti vzorca Vzorec merjencev je zajel 406 osnov- nošolcev 11 osnovnih šol, ki so končali šest let šolanja, starši pa so pisno sogla- šali z vključitvijo otrok v raziskavo. Med njimi je bilo 184 učenk in 222 učencev. Vzorec je reprezentativen za Slovenijo, saj je bil stratificiran po regijah, znotraj regij pa so bile naključno izbrane šole iz večjih in manjših krajev. Vzorec spremenljivk Vzorec spremenljivk predstavlja 40 te- stnih nalog za ocenjevanje teoretičnih znanj (Kovač in Majerič, 2003; po: Maje- rič, 2004). Naloge zajemajo vsa bistvena področja iz učnega načrta za športno vzgojo v šestem razredu osnovne šole (Kovač in Novak, 1998), 37 jih je zapr- tega in 3 polodprtega tipa. S šestnaj- stimi smo preverjali splošno teoretično znanje, s štiriindvajsetimi pa znanje o posameznih športih. Testni vprašalnik smo preverili s pilotsko študijo (Maje- rič, 2003; po: Majerič 2004) na manjšem 62 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] vzorcu (32) učencev 6. razreda ljubljan- ske osnovne šole. Na podlagi analize je avtor izločil oziroma spremenil ne- ustrezna vprašanja (nediskriminativna, prezahtevna) in testni vprašalnik v do- ločeni meri razširil. Metode zbiranja in obdelave podatkov Podatke smo zbrali v okviru raziskave Analiza razvojnih trendov motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti ter povezav obeh z drugimi bio-psiho- socialnimi razsežnostmi slovenskih otrok in mladine med 6. in 18. letom sta- rosti v obdobju 1970–1983–1993–2003 (Strel et al., 2003) po enotnem pro- tokolu v septembru in oktobru 2003. Ugotavljanje ravni znanja pri športni vzgoji je bilo v tej tridesetletni raziskavi uporabljeno prvič. Za vse spremenljivke smo izračunali osnovne statistične kazalnike (aritme- tična sredina, standardni odklon, mini- malni in maksimalni rezultat). Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS za Windows. Vsebinsko veljavnost, s katero prever- jamo, ali vsebina ustreza namenu mer- jenja, in kriterijsko veljavnost, pri kateri primerjamo rezultate s kriterijem, v na- šem primeru s standardom znanja, za- pisanem v učnem načrtu ob koncu dru- gega triletja, smo zagotovili s pripravo testnih nalog, ki so obsegale vsebine, zapisane v učnem načrtu (Kovač in No- vak, 1998) in ciljih šolske športne vzgoje (Cankar in Kovač, 1994). Objektivnost vprašalnika smo zagotovili z uporabo nalog zaprtega tipa, kjer je izmed šti- rih ponujenih odgovorov moral uče- nec izbrati pravilnega, pri treh nalogah polodprtega tipa pa je moral dopolniti stavek z nedvoumno izbranim odgovo- rom, ki je obsegal le eno besedo. Zane- sljivost smo poskušali doseči z večjim izborom vprašanj (40). Za ugotavljanje težavnosti, diskrimina- tivnosti in atraktivnosti testnega vpra- šalnika smo uporabili analizo testnih na- log po Zormanu (1974), saj je preprosta in dovolj zanesljiva. Enak način so upo- rabili tudi drugi avtorji (Hribar, 2002; Ka- tavič, 2002; Majerič, 2004; Peček, 2002), ki so preučevali merske značilnosti te- stnih nalog za ugotavljanje teoretičnih znanj, podoben način pa uporablja tudi RIC (2001, 2003, 2004). Učence in učenke smo najprej razvrstili po številu zbranih točk od najboljšega do najslabšega dosežka, nato pa še v tri skupine glede na dosežek: boljšo, sre- dnjo in slabšo. Pri tem smo upoštevali priporočila Zormana (1974), ki pravi, da bi morali število vseh učencev razdeliti na tretjine (33 %). To naj bi povečalo di- ferenciranost med skupinama z boljšim in slabšim znanjem. Za nadaljnjo ana- lizo smo primerjali rezultate obeh sku- pin. Potem smo za vsako nalogo pose- bej ugotovili, koliko učencev in učenk iz skupine z boljšim in koliko iz tiste s slab- šim znanjem je pravilno rešilo posame- zno nalogo. Sledilo je računanje težav- nosti, diferenciranosti in atraktivnosti. Čeprav smo poskusili oblikovati sku- pine po priporočilih Zormana (1974), po tej metodologiji učencev in učenk nismo mogli razdeliti natančno na tre- tjine. Zato smo jih razdelili, kot prikazuje preglednica 1. Indeks težavnosti in di- ferenciranosti smo računali ločeno za učenke in učence. Indeks težavnosti smo dobili tako, da smo izračunali odstotek učencev oz. učenk, ki so določeno nalogo pravilno rešili (Zorman, 1974). Preglednica 1: Frekvence in odstotki pravilnih odgovorov pri učenkah in učencih ter njihovo razvrščanje v skupine Učenke Učenci Št. prav. odg. f % skupine % – skupine f – skupine Št. prav. Odg. f % skupine % – skupine f – skupine 13 1 0,5 1 – slabša 28,8 53 7 1 0,5 1 – slabša 24,32 54 15 2 1,1 12 1 0,5 16 1 0,5 13 2 0,9 17 3 1,6 15 1 0,5 18 1 0,5 16 4 1,8 19 6 3,3 17 2 0,9 20 4 2,2 18 3 1,4 21 9 4,9 19 2 0,9 22 13 7,1 20 5 2,3 23 13 7,1 21 6 2,7 24 19 10,3 22 18 8,1 2 – srednja 41,89 93 25 12 6,5 23 9 4,1 2 – srednja 44,0 81 24 13 5,9 25 21 9,5 26 20 10,9 26 18 8,1 27 13 7,1 27 16 7,2 28 17 9,2 28 25 11,3 29 16 8,7 3 – boljša 27,2 50 29 22 9,9 3 – boljša 33,78 75 30 14 7,6 30 15 6,8 31 6 3,3 31 8 3,6 32 8 4,3 32 10 4,5 33 3 1,6 33 8 3,6 34 1 0,5 34 8 3,6 35 1 0,5 35 3 1,4 36 1 0,5 37 1 0,5 skupaj 184 100 100 184 skupaj 222 100 100 222 ŠPORT 56, 2008, 1-2 63 [raziskovalna dejavnost] Težavnost = P/S x 100 P – število učencev, ki so pravilno odgo- vorili na vprašanje S – skupno število učencev, ki so nalogo reševali Indeks diferenciranosti smo izračunali tako, da smo ugotovili, koliko učencev oz. učenk iz skupine z boljšim in koliko iz tiste s slabšim znanjem je pravilno rešilo določeno nalogo, nato pa smo odšteli število pravilnih rešitev slabše skupine od boljše in delili razliko s polovičnim številom učencev oz. učenk, vključenih v analizo (Zorman, 1974). Diferenciranost = P b – P s / ½ S P b – število učencev iz boljše skupine, ki so pravilno odgovorili na vprašanje P s – število učencev iz slabše skupine, ki so pravilno odgovorili na vprašanje S – skupno število učencev, ki so nalogo reševali Rezultati Legenda: f Frekvence pravilnih odgo- vorov % Odstotek pravilnih odgo- vorov Sklopi: Splošna znanja 1. splošni športni izrazi 2. telesne značilnosti in gibalne sposobnosti 3. šport in varnost 4. športno obnašanje 5. zakonitosti športne vadbe in vpliv na človeka 6. šport in zdravje Poznavanje po- samposameznih športov 7. a) atletika, gimnastika, ples b) košarka, rokomet, nogo- met, odbojka c) pohodništvo, plavanje, smučanje Pri učenkah je bil indeks težavnosti naj- nižji pri vsebinskem sklopu športnih iger (IT = 0,48). Sledijo vsebinski sklopi iz atletike, gimnastike in plesa (IT = 0,52); športa in zdravja (IT = 0,57); športa in varnosti (IT = 0,68); telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti (IT = 0,71); splo- šnih športnih izrazov (IT = 0,75); poho- dništva, plavanja in smučanja (IT = 0,84); športnega obnašanja (IT = 0,86) ter za- konitosti športne vadbe in njenega vpliva na človeka (IT = 0,89). Najnižji indeks težavnosti za učence je bil pri vsebinskem sklopu iz atle- tike, gimnastike in plesa (IT = 0,52). Sle- dijo vsebinski sklopi športnih iger (IT = 0,57); športa in zdravja (IT = 0,62); tele- snih značilnosti in gibalnih sposobnosti (IT = 0,70); športa in varnosti (IT = 0,73) ter splošnih športnih izrazov (IT = 0,73); pohodništva, plavanja in smučanja (IT = 0,82); zakonitosti športne vadbe in vpliva na človeka (IT = 0,84) ter špor- tnega obnašanja (IT = 0,88). Ugotovili smo, da je bil indeks diferen- ciranosti pri učenkah najvišji pri vse- binskem sklopu šport in zdravje (0,41), sledijo vprašanja iz športnih iger (0,29), telesnih značilnosti in gibalnih sposob- nosti (0,26), splošnih športnih izrazov (0,20), športa in varnosti (0,20), špor- tnega obnašanja (0,14), atletike, gimna- stike in plesa (0,13), pohodništva, pla- vanja in smučanja (0,13) ter zakonito- sti športne vadbe in vpliva na človeka (0,12). Pri učencih smo ugotovili, da je bil in- deks diferenciranosti prav tako najvišji pri vprašanjih iz športa in zdravja (0,62), sledijo vprašanja iz pohodništva, pla- vanja in smučanja (0,55), telesnih zna- čilnosti in gibalnih sposobnosti (0,57), športnih iger (0,50), zakonitosti športne vadbe in vpliva na človeka (0,49), športa in varnosti (0,45), splošnih športnih iz- razov (0,47), športnega obnašanja (0,47) ter atletike, gimnastike in plesa (0,37). Razprava Na podlagi analize indeksa težavno- sti posameznih sklopov vprašanj smo ugotovili, da lahko vprašalnik uvrstimo med lažje, saj je znašal indeks težavno- sti pri učencih 0,71, pri učenkah pa 0,70. Ne glede na to ocenjujemo, da je bil ustrezen, saj npr. podatki Državnega iz- pitnega centra (RIC, 2003), ki uporablja podobno klasifikacijo, kažejo, da je bil v letu 2002/2003 na zunanjem prever- janju in ocenjevanju znanja v rednem roku uporabljen vprašalnik, katerega skupni indeks težavnosti je bil 0,72 (IT). Sicer je ta indeks težavnosti po krite- riju Zormana (1974) nizek, saj pravi, da je idealni indeks težavnosti za vpra- šalnik za teoretična znanja 0,50–0,60. Zato lahko sklepamo, da po uporablje- nem kriteriju vprašalnik ni najbolje loče- val boljših in slabših učencev in učenk. Lahko pa trdimo tudi nasprotno, da je teoretično znanje merjencev, zajetih v raziskavo, dokaj dobro. Glede na uporabljeno metodologijo smo ugotovili, da sta bila za učenke naj- težja sklopa vprašanj iz športnih iger ter atletike, gimnastike in plesa, saj je nanju pravilno odgovorila približno polovica učenk. Vprašanja pri vsebinskih sklopih iz športa in zdravja, športa in varnosti, telesnih značilnosti in gibalnih spo- sobnosti ter splošnih športnih izrazov so bila lahka (IT od 0,57 do 0,75). Iz po- hodništva, plavanja in smučanja, špor- tnega obnašanja ter zakonitosti špor- tne vadbe in vpliva na človeka pa zelo lahka (IT od0,84 do 0,89). Indeksi vsebinskih sklopov vprašanj se pri učencih ne razlikujejo bistveno. Pri sklopu vprašanj iz atletike, gimnastike in plesa je polovica učencev odgovo- rila pravilno. Vprašanja iz športnih iger, športa in zdravja, telesnih značilnosti in gibalnih sposobnosti, športa in varno- sti ter splošnih športnih izrazov so bila za učence lažja (IT od 0,57do 0,73). Zelo lahka pa so bila vprašanja iz pohodni- štva, plavanja in smučanja, zakonito- sti športne vadbe in vpliva na človeka ter športnega obnašanja (IT od 0,82 do 0,88). Podatke lahko primerjamo s podatki Državnega izpitnega centra (RIC, 2004) o zunanjem preverjanju in ocenjeva- nju znanja iz športne vzgoje za leto 2003/2004, ki kažejo, da je bil indeks te- žavnosti za splošne teoretične vsebine (enaki sklopi kot v našem vprašalniku) 0,64; za posamezne športe (atletika, gi- mnastika, ples, pohodništvo, plavanje, smučanje) 0,65 in za športne igre 0,67. 64 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Preglednica 2: Indeks težavnosti za posamezna vprašanja ter vsebinske sklope za učenke in učence Št. vprašanja Vsebinski sklopi Učenke Učenci Pravilni odgovori (f ) Pravilni odgovori (%) Indeks težavnosti za vprašanja Indeks težavnosti za vsebinske sklope Pravilni odgovori (f ) Pravilni odgovori (%) Indeks težavnosti za vprašanja Indeks težavnosti za vsebinske sklope 1 1 178 96,73 0,95 0,75 208 93,69 0,93 0,733 1 70 38,04 0,36 79 35,58 0,39 15 1 176 95,65 0,94 201 90,54 0,87 4 2 77 41,84 0,44 0,71 99 44,59 0,50 0,705 2 160 86,95 0,84 178 80,18 0,81 6 2 154 83,69 0,84 177 79,72 0,79 9 3 100 54,34 0,53 0,68 132 59,45 0,64 0,73 10 3 151 82,06 0,82 166 74,77 0,81 7 4 154 83,69 0,82 0,86 198 89,18 0,88 0,88 8 4 166 90,21 0,89 200 90,09 0,88 11 5 169 91,84 0,92 0,89 195 87,83 0,86 0,8412 5 178 96,73 0,96 190 85,58 0,82 13 5 145 78,80 0,78 183 82,43 0,83 2 6 84 45,65 0,48 0,57 152 68,46 0,64 0,6214 6 95 51,63 0,49 106 47,74 0,55 16 6 136 73,91 0,73 147 66,21 0,67 17 7a 119 64,67 0,65 0,52 155 69,81 0,67 0,52 18 7a 3 1,63 0,00 4 1,80 0,02 19 7a 166 90,21 0,90 196 88,28 0,86 20 7a 62 33,69 0,37 75 33,78 0,37 21 7a 177 96,19 0,97 209 94,14 0,91 22 7a 7 3,80 0,05 6 2,70 0,02 23 7a 94 51,08 0,51 112 50,45 0,53 24 7a 156 84,78 0,86 194 87,38 0,88 25 7a 73 39,67 0,36 87 39,18 0,44 26 7b 33 17,93 0,18 0,48 31 13,96 0,14 0,57 27 7b 118 64,13 0,64 157 70,72 0,67 28 7b 116 63,04 0,59 136 61,26 0,64 29 7b 43 23,36 0,28 125 56,30 0,57 30 7b 83 45,10 0,48 147 66,21 0,67 31 7b 103 55,97 0,56 171 77,02 0,81 32 7b 77 41,84 0,40 98 44,14 0,50 33 7b 134 72,82 0,72 162 72,97 0,71 34 7b 136 73,91 0,74 165 74,32 0,77 35 7b 35 19,02 0,23 62 27,92 0,26 36 7c 171 92,93 0,90 0,84 189 85,13 0,81 0,82 37 7c 171 92,93 0,89 206 92,79 0,89 38 7c 120 65,21 0,61 170 76,57 0,75 39 7c 170 92,39 0,90 196 88,28 0,88 40 7c 169 91,84 0,89 186 83,78 0,79 skupaj 184 222 ŠPORT 56, 2008, 1-2 65 [raziskovalna dejavnost] Preglednica 3: Indeks diferenciranosti za posamezna vprašanja ter vsebinske sklope za učenke in učence Št. vprašanja Vsebinski sklopi Učenke Učenci Indeks diferenciranosti za vprašanja Indeks diferenciranosti za sklope Indeks diferenciranosti za vprašanja Indeks diferenciranosti za sklope 1 1 0,04 0,20 0,47 0,473 1 0,49 0,43 15 1 0,06 0,50 4 2 0,52 0,26 0,60 0,575 2 0,10 0,54 6 2 0,17 0,56 9 3 0,25 0,20 0,43 0,45 10 3 0,16 0,47 7 4 0,27 0,14 0,53 0,47 8 4 0,17 0,40 11 5 0,06 0,12 0,54 0,4912 5 –0,02 0,43 13 5 0,31 0,51 2 6 0,56 0,41 0,64 0,6214 6 0,39 0,54 16 6 0,29 0,67 17 7a 0,25 0,13 0,65 0,37 18 7a 0,04 0,47 19 7a 0,10 0,60 20 7a 0,19 0,40 21 7a 0,04 0,43 22 7a 0,02 0,05 23 7a 0,37 0,43 24 7a 0,02 0,36 25 7a 0,25 0,45 26 7b –0,10 0,29 0,47 0,50 27 7b 0,35 0,64 28 7b 0,37 0,54 29 7b 0,25 0,73 30 7b 0,29 0,39 31 7b 0,35 0,56 32 7b 0,45 0,57 33 7b 0,43 0,71 34 7b 0,23 0,60 35 7b 0,31 0,33 36 7c 0,14 0,13 0,64 0,55 37 7c 0,16 0,51 38 7c 0,14 0,48 39 7c 0,10 0,45 40 7c 0,11 0,68 66 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] S tega vidika se zdi uporabljeni vprašal- nik primeren. Primerjava med učenci in učenkami z vidika težavnosti pri posameznih vse- binskih sklopih ne kaže bistvenih razlik, na kar gotovo vpliva tudi to, da učenci prve štiri (v osemletki) oziroma pet let (v devetletki) šolanja pri športni vzgoji niso razdeljeni v skupine glede na spol in jih poučuje isti učitelj. Tudi podatki RIC (2004) kažejo, da se teoretično zna- nje učencev pri osnovnošolski športni vzgoji ne razlikuje bistveno glede šolo ali spol učencev. Sicer pa druge študije (Hribar, 2002; Hri- bar, Dežman in Pocrnjič, 2002; Katavič, 2002; Kovač, 2002; Peček, 2002; Štem- berger, 2003) kažejo različne vredno- sti indeksov težavnosti za posamezna vprašanja in sklope vprašanj. Ker so raz- lični avtorji uporabili različno metodolo- gijo, strukturo vprašanj iz različnih vse- binskih sklopov posameznih športov na različnih vzorcih učencev, ugotovitev ni mogoče posploševati, še manj primer- jati v ožjem smislu. Ne glede na to smo ugotovili, da je težavnost testnih nalog, ki smo jih uporabili, primerna za učite- ljevo ocenjevanje teoretičnih znanj ob koncu drugega triletja. Analiza diferenciranosti vprašanj in po- sameznih vsebinskih sklopov kaže, da je povprečni indeks diferenciranosti za vprašalnik pri učenkah znašal 0,21, kar Zorman po Ebelu (1974) vrednoti kot test z zadovoljivimi testnimi nalo- gami. Pri učencih je ta indeks kar 0,50. To kaže, da je za učence enak vprašalnik označen kot test z zelo dobrimi testnimi nalogami, saj zelo dobro loči učence z boljšim in slabšim znanjem. Pri učenkah smo ugotovili tudi nekaj nekonsistentnosti, saj je pri dveh testnih nalogah skupina učenk s slabšim zna- njem bolje odgovarjala na vprašanja od skupine z boljšim znanjem (naloga št. 12: Kje izmerimo srčni utrip? in naloga št. 26: Kateri znak pokaže košarkarski so- dnik, ko prisodi igralcu v igri prekršek »korake«?). Pri treh testnih nalogah pa je bil pri obeh skupinah rezultat enak (naloga št. 8: Kako se moramo obnašati med ogledom športne tekme?; naloga št. 18: Kako se imenuje začetni položaj pri teku na 60 metrov? in naloga št. 21: Kateri od narisanih položajev je položaj »stoja razkoračno«?). Sicer smo pri učenkah ugotovili, da so imele zelo dobro diferenciacijsko moč testne naloge v vsebinskem sklopu šport in zdravje (0,41), zadovoljivo v vsebinskih sklopih iz splošnih športnih izrazov (0,20); telesnih značilnosti in gi- balnih sposobnosti (0,26); športa in var- nosti (0,20) ter športnih iger (0,29). Slabe značilnosti so imele naloge v sklopih športno obnašanje (0,14); zakonitosti športne vadbe in vpliv na človeka (0,12); atletika, gimnastika, ples (0,13) in poho- dništvo, plavanje, smučanje (0,13). Naloge so veliko bolje ločile učence z boljšim in slabšim znanjem. Ugotovili smo, da so bile pri večini vsebinskih sklopov testne naloge zelo dobro se- stavljene, saj so bili indeksi diferencira- nosti visoki (od 0,37 do 0,62). Nekaj nekonsistentnosti smo ugotovili pri nalogi št. 18 (Kako se imenuje zače- tni položaj pri teku na 60 metrov?), kjer so učenci iz skupine s slabšim znanjem bolje odgovarjali od učencev z boljšim znanjem, ter pri nalogi št. 26 (Kateri znak pokaže košarkarski sodnik, ko prisodi igralcu v igri prekršek »korake«?), kjer je bil rezultat med skupinama enak. Primerjava indeksa diferenciranosti s podobnimi študijami kaže, da je bil za zunanje preverjanje in ocenjevanje te- oretičnega znanja za leto 2003/2004 indeks za uporabljeni vprašalnik 0,22. Pri splošnih teoretičnih vsebinah je bil indeks diferenciranosti 0,18; za po- samezne športe (atletika, gimnastika, ples, pohodništvo, plavanje, smučanje) 0,25 in za športne igre (košarka, roko- met, nogomet, odbojka) 0,26. S tega vidika je bil nižji kot v našem primeru, zato lahko trdimo, da je diferenciranost vprašalnika, ki smo ga uporabili, ustre- zna. To potrjujejo tudi druge študije (Hribar, 2002; Hribar, Dežman in Pocrnjič, 2002; Peček, 2002), kjer se je indeks diferenci- ranosti gibal od 0,20 do 0,55. Podobno kot pri težavnosti lahko ugo- tovimo, da zaradi različne metodologije in strukture vprašanj primerjav ni mo- goče posploševati. Od citiranih raziskovalcev v tem pri- spevku, ki so se ukvarjali s preučeva- njem merskih značilnosti testnih nalog za ugotavljanje teoretičnih znanj, je le Štembergerjeva (2003) analizirala atrak- tivnost odgovorov. Avtorica pravi, da so atraktivni odgovori tisti, ki so učencem zanimivi, pri čemer ni nujno, da so na- nje odgovarjali pravilno. Pri naši analizi pri nobenem vprašanju nismo ugo- tovili, da bi skupina učencev z boljšim znanjem zaradi atraktivnosti odgovo- rov izbirala napačne odgovore. Sklep Indeks težavnosti vprašalnika se bi- stveno ne razlikuje glede na spol učen- cev in po uporabljeni metodologiji sodi med lažje testne vprašalnike. Največja razlika med učenci in učenkami je v diferenciranosti testnih nalog. Pri tem smo ugotovili, da je vprašalnik slabše diferenciral učenke z boljšim in slabšim znanjem, zelo dobro pa učence, zato bi bilo v prihodnje smiselno za učence in učenke pripraviti dva različna testna vprašalnika, saj bi tako verjetno zagoto- vili večjo konsistentnost odgovorov. Ker ugotavljamo, da ima vprašalnik po uporabljeni metodologiji ustrezne merske značilnosti (težavnost, diskrimi- nativnost in atraktivnost), bomo opra- vili še nadaljnje analize, s katerimi bomo preučili raven teoretičnega znanja pri učencih in učenkah po šestih letih šola- nja in njegovo povezanost z nekaterimi drugimi dejavniki (splošni učni uspeh, gibalna učinkovitost količina športnega udejstvovanja, socio-ekonomske zna- čilnosti družine). Vsebinska veljavnost testnih nalog za ocenjevanje teoretičnih znanj je pri- merna za učiteljevo ocenjevanje, zato lahko učitelji uporabijo testni vpra- šalnik v obliki preglednega testa ob koncu drugega triletja osnovne šole ali pa uporabijo posamezne naloge v obliki učnih lističev ob koncu posame- znih tematskih sklopov. ŠPORT 56, 2008, 1-2 67 [raziskovalna dejavnost] Literatura Airasian, P. W. (1996). 1. Assessment in the clas- sroom. New York: New York itn., McGraw-Hill, Inc. Bucik, V. (2000). Zunanji preizkusi znanja, 2. sestavljeni in uporabljeni po standardnih postopkih. Vzgoja in izbraževanje, 31(2–3), 23–26. Cencič, M. (2000). Kako lahko učitelji sami 3. preverjajo svojo zanesljivost in objektivnost ocenjevanja pisnih izdelkov učencev. Vzgoja in izbraževanje, (2–3)31, 87–91. Dežman, B. et al. (2000). 4. Oblikovanje in vredno- tenje nacionalnega preizkusa znanja v športni vzgoji. Delovno gradivo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za kineziologijo. Hribar, M. (2002). 5. Merske značilnosti testnega vprašalnika za preverjanje ravni teoretičnega znanja v malem nogometu. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakultete za šport. Hribar, M., Dežman, B., Pocrnjič, M. (2002). 6. Težavnost in ločljivost pisnega preizkusa teoretičnega znanja v malem nogometu. V: R. Pišot, V. Štemberger, F. Krpač, T. Filipčič (ur.), Zbornik 2. mednarodnega znanstvenega in strokovnega posveta Otrok v gibanju (str. 230–233). Ljubljana: Pedagoška fakulteta. Jurman, B. (1989). 7. Ocenjevanje znanja. Selek- cija in orientacija učencev. Ljubljana: DZS. Katavič, A. (2002). 8. Merske značilnosti vprašal- nika za preverjanje teoretičnega znanja pri od- bojki. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kodelja, Z. (2000). Pravičnost in ocenjevanje. 9. V: J. Krek, M. Cencič (ur.), Problemi ocenjeva- nja in devetletna osnovna šola (str. 15–23). Lju- bljana: Pedagoška fakulteta Univerze v Lju- bljani in Zavod RS za šolstvo. Kovač, M., Novak, D. (1998). 10. Učni načrt za osnovno šolo. Ljubljana: Urad za šolstvo. Predmetna kurikularna komisija za športno vzgojo. Kovač, M. (2002). Predstavitev dela predme-11. tne komisije za pripravo nacionalnih preiz- kusov znanja pri športni vzgoji v devetletni osnovni šoli v šolskem letu 2001/2002. V: B. Škof, M. Kovač (ur.), Zbornik 15. strokovnega posveta športnih pedagogov Slovenije – Uvaja- nje novosti pri šolski športni vzgoji (str. 71–77). Ljubljana: Zveza društev športnih pedago- gov Slovenije. Majerič, M. (2004). 12. Analiza modelov ocenjeva- nja športnih znanj pri športni vzgoji. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport. Marentič Požarnik, B. (1995). Pomen operativ-13. nega opredeljevanja vzgojno-izobraževalnih smotrov za uspešnejši pouk. V: M. Blažič (ur.), Izbrana poglavja iz didaktike (32–48). Maribor: Pedagoška obzorja Maribor. Marentič Požarnik, B. (2000a). Ocenjevanje 14. učenja ali ocenjevanje za (uspešno) uče- nje? Kako zmanjšati neskladje med nameni in učinki ocenjevanja. Vzgoja in izbraževanje, 31(2–3), 3–9. Marentič Požarnik, B. (2000b). 15. Psihologija uče- nja in pouka. Ljubljana: DZS. Peček, P. (2002). 16. Merske značilnosti testnega vprašalnika za preverjanje ravni teoretičnega znanja v mali košarki. Diplomsko delo. Lju- bljana: Fakulteta za šport. Pollard, A. (1998). 17. Reflective teaching in the pri- mary school. 3rd ed. London: Cassell. RIC (2003). 18. Nacionalni preizkusi znanja. Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2002/2003. Lju- bljana: Republiški izpitni center. RIC (2004). 19. Nacionalni preizkusi znanja. Letno poročilo o izvedbi v šolskem letu 2003/2004. Lju- bljana: Republiški izpitni center. Rutar Ilc, Z. (2000). Preverjanje in ocenjevanje 20. znanja: merjenje ali presoja? Vzgoja in izobra- ževanje, (2–3)31, 8–9. Rutar Ilc, Z. (2003). 21. Pristopi k poučevanju, pre- verjanju in ocenjevanju. Ljubljana: Zavod Re- publike Slovenije za šolstvo. Sagadin, J. (1993). 22. Poglavja iz metodologije pe- dagoškega raziskovanja. Ljubljana: Zavod Re- publike Slovenije za šolstvo in šport. Strel, J. et al. (2003). 23. Analiza razvojnih tren- dov motoričnih sposobnosti in morfoloških značilnosti ter povezav obeh z drugimi bio- psiho-socialnimi razsežnostmi slovenskih otrok in mladine med 6. in 18. letom v obdobju 1970–1983–1993–2003. (Delovno gradivo). Lju- bljana: Fakulteta za šport. Štemberger, V. (2003). 24. Kakovost športne vzgoje v prvem vzgojno-izobraževalnem obdobju de- vetletne osnovne šole. Doktorska naloga. Lju- bljana: UL, Pedagoška fakulteta. Zorman, L. (1974). 25. Sestava testov znanj in nji- hova uporaba v šoli. Ljubljana: Zavod SR Slo- venije za šolstvo. dr. Matej Majerič, asist. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za šolsko športno vzgojo matej.majeric@fsp.uni-lj.si 68 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Mitja Bračič, Milan Čoh Primerjava reakcijskih časov atletov v različnih šprinterskih disciplinah − svetovno prvenstvo v Osaki leta 2007 Reakcijski čas (RT) je pomemben dejavnik uspeha v šprinterskih disciplinah. Dober štart lahko odloča o zlati kolajni ali porazu. V želji čim hitreje štartati iz štartnega bloka se skušajo šprinterji hitro odzvati na štartni signal. Na tekmovanjih lahko anti- cipacija na štartni signal povzroči, da šprinter prehitro štarta. Namen naše raziskave je bil ugotoviti razlike v RT šprinterjev med različnimi šprinterskimi disciplinami. Rezultati kažejo, da so statistično značilne razlike predvsem med kratkimi (100 in 200 m) in dolgimi šprinti (400 in 400 m z ovirami). Ugotovili smo statistično značilno razliko v RT med 100 in 110 m z ovirami, kar kaže, da je prva ovira, ki je oddaljena 13,72 metra od štartne črte, omejitveni dejavnik RT. Ključne besede: šprint, nizki štart, ANOVA. Comparison of athletes' reaction times in different sprint disciplines - 2007 World Championship in Osaka Reaction time (RT) is considered an important of success in sprint events. A good start can make the difference between win- ning a gold medal and losing one. In attempt to get out of the blocks as fast as possible, athletes try to react quickly to the start signal. During competitive races, anticipation of the starter´s gun may result in a false start. The goals of this research are to establish the differences in reaction time of different sprint events. The results show statistically significant differences in RT between the short (100 m flat and 200 m flat) and long (400 m flat and 400 m hurdles) sprint events. It was found that RT was significantly different between 100 m flat and 110 m hurdles. That result shows that existence of hurdles at 13 m from the start line was the limiting factor in RT. Keywords: sprint, sprint start, ANOVA. Uvod Reakcijski čas (RT) v šprinterskih discipli- nah je čas med strelom štartne pištole in prvim gibom šprinterja ter je eden pomembnejših dejavnikov uspeha v šprintu (Ditroilo, Kilding, 2004; Doherty, 1985; Brüggemann, Glad, 1990). Med dejavnike uspeha štejemo še dolžino štartnega pospeševanja, maksimalno hitrost teka in hitrostno vzdržljivost šprinterja (Martin, Buoncristiani, 1995; Moravec, Ruzicka, Susanka, Dostal, Ko- dejs, Nosek, 1988). Krajša kot je šprin- terska disciplina, pomembnejši je RT za dober končni čas teka (PT) (Martin, Buoncristiani, 1995; Moravec, Ruzicka, Susanka, Dostal, Kodejs, Nosek, 1988; Mero, Komi, Gregor, 1992). Daljša kot je šprinterska disciplina, pomembnejše je vzdrževanje velike hitrosti teka (hitro- stna vzdržljivost), manj pa RT (Martin, Buoncristiani, 1995). RT vpliva na končni čas v šprinterski disciplini. Na primer re- akcijski čas 0.200 sek predstavlja 2 od- stotka končnega časa na 100 metrov, če šprinter teče 10.00 sek, na 400 me- trov pa le še 0,4 odstotka pri rezultatu 45.00 sek. Šprinterske discipline so šprint, tek čez ovire in štafetni tek. Dolžina teh disci- plin je od 100 do 400 metrov. Hiter štart oziroma kratek RT je zelo pomemben, saj šprinter s tem pridobi fizično in psi- hično prednost pred nasprotniki (Ditro- ilo, Kilding, 2004). Med vrhunskimi šprin- terji so zelo majhne časovne razlike in včasih o žlahtnosti kolajn odločajo sto- tinke in tudi tisočinke, zato lahko slab štart oziroma dolg RT pomeni izpad iz boja za kolajne. RT je odvisen od hitrosti prenosa živč- nega impulza od senzorja (receptorji za sluh) do efektornega sistema (mišice, ki so odgovorne za odriv iz štartnega bloka). Reakcijski čas v atletskem šprintu poteka takole: (1) štartni signal, (2) zvok, ki potuje od štartne pištole do ušesa, (3) receptorji sluha zaznajo zvok in po aferentnem živčevju se impulz prenese v osrednje živčevje, (4) možgani proce- sirajo zvok in pošljejo signal za štartno akcijo po eferentnem živčevju do mi- šičevja, (5) ko mišice sprejmejo signal, začnejo štartno akcijo oziroma odriva- nje iz štartnega bloka. Mero in Komi (1990) sta z metodo elek- tromiografije (EMG) ugotovila, da lahko reakcijski čas delimo na predmotorični in motorični čas. Električna aktivnost v nekaterih mišicah začne naraščati po končnem reakcijskem času in je rezultat večsklepnega gibanja pri startu iz bloka. Po strelu startne pištole morajo mišice iztegovalke nog proizvesti maksimalno Slika 1: Položaj šprinterja na mesta (Matic Osovnikar, 7. mesto na 100 m, SP Osaka, DR: 10.13 sek) ŠPORT 56, 2008, 1-2 69 [raziskovalna dejavnost] silo, ki je potrebna za odriv iz startnega bloka. Hitreje, ko se pojavi električna ak- tivnost v mišicah, hitreje se bo pojavila živčno-mišična aktivnost. Za izboljšanje startne akcije je pomembno, da so vse mišice iztegovalke nog aktivirane pre- den se sprinter prične s proizvajanjem sile na startni blok (Mero, Komi, & Gre- gor, 1992). RT je sestavljen iz dveh komponent: prva je predmotorični reakcijski čas ((PMRT) − latentni reakcijski čas) (Weiss, 1965), ki traja od strela štartne pištole do začetka gibanja šprinterja. PMČ je pri vrhunskih šprinterjih dolg povprečno 0.100 sek, pri povprečnih šprinterjih pa več kot 0.200 sek. PMČ za enostavne re- akcijske čase je odvisen od dveh dejav- nikov: od uravnavanja nevro-motorič- nega sistema in od motorične strukture gibanja. Prve komponente ne moremo izboljšati s treningom, lahko pa v dolo- čeni meri vplivamo na drugo (izboljša- nje tehnike gibanja pri štartni akciji). Druga komponenta RT je motorični reakcijski čas (MRT) (Weiss, 1965), ki je odvisen od delovanja živčno-mi- šičnih dejavnikov pri štartni akciji. Ko pride iz možganov signal za štartno ak- cijo, začne v mišicah naraščati tonus v obliki izometričnega krčenja, ki se ka- sneje pretvori v izotonično eksplozivno krčenje, čemur sledi faza pritiskanja na štartni blok. Čas od začetka pritiskanja na štartni blok do odriva je pri vrhun- skih šprinterjih dolg od 220 do 450 ms (Verhoshansky, 1996). Skupni reakcijski čas izračunamo po enačbi RT = PMRT + MRT. RT je odvisen od tehnike štarta s po- močjo štartnega bloka in od živčnih re- fleksov (Martin, Buoncristiani, 1995). Za šprinterja je pomembno, da si pravilno določi položaj štartnega bloka (dolžina od štartne črte do prve in druge opore v štartnem bloku) in položaj telesa, ki je zanj z biomehanskega vidika najugo- dnejši (slika 1). Cilj šprinterja v položaju na povelje »pozor« (slika 2) je, da se na strel štartne pištole čim hitreje odrine iz štartnega bloka (slika 3). Raziskave, ki so se ukvarjale s proble- mom, ali je mogoče izboljšati RT s tre- ningom s povečano pozornostjo na strel štartne pištole ali s treningom mo- toričnega odziva, so pokazale, da se je pri treningu potrebno posvetiti moto- ričnemu odzivu na štartni signal (MRT) (Buckolz, 1980; Buckolz, Vigarhe, 1987). Za hiter štart in kratek RT je pomembno upoštevati tudi omejitvene dejavnike. Omejitvena dejavnika sta način, kako se šprinter pripravi na signal, in čas, ki mu ga štarter nameni za pripravo na strel štartne pištole na povelje »pozor«. Najbolj optimalni čas za pripravo na strel naj bi trajal od 1 do 3 sekund. Če je ta čas za pripravo vedno enak, omo- gočimo šprinterjem, da ugibajo ali an- ticipirajo, kdaj bo štartna pištola počila, če pa se ta čas spreminja, jim to one- mogočimo. Na tekmovanjih se čas za pripravo na štartno akcijo (strel štar- tne pištole) spreminja, kar onemogoči šprinterjem, da bi z ugibanjem pridobili prednost. Šprinter se lahko na signal odzove na dva različna načina: senzorični odziv ali motorični odziv. Senzorični odziv upo- rabi takrat, ko se osredotoči na signal na katerega se bo odzval, motorični odziv pa uporabi, ko se osredotoči na giba- nje, ki ga bo izvedel po signalu. Ugo- tovljeno je bilo, da je hitrejši odgovor na signal, če uporabi senzorični odziv (Ramus, 2002). Reakcijski čas lahko izboljšamo z antici- pacijo na startni signal. Anticipacija je strategija, ki skrajša odziv na signal in temelji na ugibanju kdaj se bo pojavil zvočni signal startne pištole. Šprinterji poskušajo latenco RT skrajšati tako, da štartajo v strel (Collet, 1999), vendar je IAAF leta 2002 s pravilnikom dolo- čila, da RT ne sme biti krajši od 100 ms (IAAF, 2002). Če je ta čas krajši, pomeni, da štart ni veljaven in ga je treba pono- viti. Po novih pravilih je dovoljen le en nepravilni štart, vsak naslednji pomeni diskvalifikacijo šprinterja (IAAF, 2002). Dapena (2005) je obravnaval problem potovanja zvoka od štartne pištole do šprinterja. Šprinterji, ki so bliže starterju so v prednosti (steze 1, 2, 3 in 4), ker zvok potuje s hitrostjo 3 ms/m, zato je IAAF na svojih tekmovanjih uvedla ele- ktronske startne bloke z zvočniki, ki pre- našajo zvok startne pištole, do vsakega sprinterja posebej (slika 1). Pri elektron- skih startnih blokih se meri tudi začetni Slika 2: Položaj šprinterja na povelje »pozor« Slika 3: Odriv iz štartnega bloka na si- gnal štartne pištole Slika 4: Shematski prikaz enostavnega RT. Prva krivulja prikazuje EMG-signal aktivne mišice (signal se pojavi ob koncu PMČ), druga predstavlja MKG- signal, ki prikazuje spreminjanje kota po času. Tretja krivulja je triger signal, ki določa začetek pojava dražljaja (Na- gasawa, 1991). 70 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] pritisk na blok. V fazi priprave na strel štartne pištole, lahko znaša pritisk 20 kg. Če je ta pritisk večji, se šprinterju dosodi nepravilen start (Pain, Hibbs, 2007). V literaturi je nekaj raziskav, ki so se ukvarjale z značilnostmi RT ali z njego- vim vplivom na končni čas (PT) (Brügge- mann, Glad, 1990; Collet, 2000; Martin, Buonchristiani, 1995; Mero, Komi, 1990). Namen naše raziskave je ugotoviti raz- like v reakcijskih časih šprinterjev med različnimi šprinterskimi disciplinami. Ker so temnopolti šprinterji dosegli boljše rezultate v vseh šprinterskih disciplinah od belopoltih, nas je zanimalo, ali so dosegali tudi boljše RT. Metode Vzorec atletov šprinterjev Vzorec je zajemal atlete šprinterje (N = 522), ki so izpolnili mednarodne norme za nastop na svetovnem prvenstvu v atletiki v Osaki (JAP) leta 2007. Vzorec je bil sestavljen iz podvzorcev (šprinterske discipline): tek na 100, 200, 400 metrov,1. tek na 110 in 400 metrov z ovirami,2. štafetni tek 4 x 100 metrov,3. discipline za deseterobojce – 100 in 4. 400 metrov, 110 metrov z ovirami. Podvzorci so bili razdeljeni še v skupine glede na raven tekmovanja: kvalifikacije (1. krog), četrfinale (ČF), polfinale (PF) in finale (F). Spremenljivke Za atlete, ki so tekmovali v šprinterskih disciplinah (100, 200, 400, 110 m z ovi- rami, 400 m z ovirami in štafetni tek 4 x 100 m), smo obravnavali tile spremen- ljivki: končni rezultat (PT) in reakcijski čas (RT). Rezultate šprinterskih disciplin (PT) smo merili z uradno elektronsko me- rilno tehnologijo (SEIKO). Rezultate za to raziskavo smo pridobili z uradne spletne strani IAAF (http://osaka2007. iaaf.org/index.html), ki je javno objavila podatke za potrebe tekmovalcev, tre- nerjev in novinarjev. Reakcijske čase so merili z elektronskim štartnim blokom, rezultate so zajeli z računalniškim pro- gramom SEIKO. Obdelava podatkov Podatke smo obdelali s statističnim programskim paketom SPSS (SPSS 15.0 Preglednica 1: Osnovne statistične značilnosti reakcijskih časov in šprinterskih disciplin DISCIPLINA N Mean PT ± SD Mean RT Min Max SD Skew Kurt 100 121 10.46± 0.46 0.157 0.110* 0.208 0.018 0.536 0.302 200 94 20.57± 0.39 0.155 0.120** 0.191 0.015 0.145 −0.190 400 83 45.21± 0.71 0.173 0.127# 0.231 0.016 0.418 1.264 110 H 65 13.49± 0.23 0.165 0.127$ 0.229 0.023 0.629 0.003 400 H 60 49.23± 0.65 0.173 0.132& 0.234 0.020 0.477 0.712 D 100 28 11.00± 0.23 0.159 0.135 0.188 0.011 0.355 0.398 D 400 27 49.20± 1.20 0.171 0.130 0.220 0.018 −0.016 0.528 D 110 H 25 14.64± 0.39 0.170 0.131 0.229 0.023 0.612 0.462 R 4X100 19 38.39± 0.50 0.157 0.128 0.182 0.013 0.075 −0.051 *Christian Brendan (ANT), 1. krog, 2. skupina, 1. mesto, 10.16 sec **Wallace Spearmon (USA), ČF, 2. skupina, 2. mesto, 20.26 sec # Andrew Steele (GBR), 1. krog, 3. skupina, 4. mesto, 45.54 sec $Andrew Turner (GBR), PF, 3. skupina, 3. mesto, 13.38 sec &Bershawn Jackson (USA), PF, 2. skupina, 3. mesto, 48.95 sec Število atletov (N), povprečna vrednost (končni rezultat (MEAN PT)), povprečna vrednost (reakcijski čas (ME- AN RT)), minimalni (MIN) in maksimalni (MAX) rezultat, standardni odklon (SD), koeficient variabilnosti: skewness (SKEW) in kurtosis (KURT). Preglednica 2: Osnovne statistične značilnosti reakcijskih časov (RT) glede na šprintersko disciplino in raven tekmovanja DISCIPLINA NIVO N Mean PT ±SD Mean RT Min Max SD Skew Kurt 100 F 8 10.06 ± 0.05 0.152 0.130 0.180 0.017 0.423 −1.292 PF 16 10.19 ± 0.02 0.160 0.140 0.182 0.010 0.295 0.762 ČF 32 10.26 ± 0.12 0.154 0.125 0.208 0.019 1.160 1.423 1. KROG 65 10.67 ± 0.53 0.160 0.110 0.205 0.019 0.303 −0.001 200 F 8 20.20 ± 0.33 0.155 0.143 0.186 0.015 1.201 0.752 PF 16 20.33 ± 0.23 0.150 0.125 0.169 0.012 −0.264 −0.482 ČF 27 20.53 ± 0.25 0.153 0.120 0.187 0.016 −0.084 −0.343 1. KROG 43 20.75 ± 0.43 0.157 0.129 0.191 0.015 0.176 −0.172 400 F 8 44.45 ± 0.57 0.171 0.151 0.182 0.010 −0.880 0.618 PF 21 45.00 ± 0.44 0.173 0.154 0.205 0.014 0.664 0.033 1.KROG 46 45.58 ± 0.60 0.173 0.127 0.231 0.019 0.329 0.833 110H F 8 13.15 ± 0.15 0.159 0.136 0.205 0.022 1.314 1.940 PF 20 13.45 ± 0.21 0.161 0.127 0.196 0.018 −0.147 −0.529 1.KROG 37 13.59 ± 0.18 0.175 0.134 0.229 0.025 0.514 −0.480 400H F 6 48.33 ± 0.56 0.161 0.152 0.172 0.008 0.212 −2.103 PF 23 49.04 ± 0.59 0.173 0.132 0.221 0.020 0.232 0.109 1.KROG 31 49.46 ± 0.48 0.176 0.134 0.234 0.020 0.440 1.214 Število atletov (N), kvalifikacije (1. krog), četrtfinale (ČF), polfinale race (PF), finale (F), povpreč- na vrednost (končni rezultat (MEAN PT)), povprečna vrednost (reakcijski čas (MEAN RT)), minimalni (MIN) in maksimalni (MAX) rezultat, standardni odklon (SD),koeficient variabilnosti: skewness (SKEW) and kur- tosis (KURT). ŠPORT 56, 2008, 1-2 71 [raziskovalna dejavnost] za Windows, Chicago, IL). Osnovna sta- tistika (srednja vrednost, standardni odklon, min, max, skew, kurt) je bila opravljena na podatkih reakcijskega časa in končnega časa. Za ugotavljanje razlik med šprinterskimi disciplinami v srednjih vrednostih reakcijskih časov smo uporabili enosmerno analizo raz- lik (one-way ANOVA). Testiranje stati- stične značilnosti razlik smo ugotavljali na ravni 5-odstotnega tveganja. Reakcijskih časov šprinterjev, ki so imeli slab končni čas teka (PT), nismo upo- števali v obdelavi podatkov, zato smo postavili norme: 100 m – 1. krog pod 12.00 sek in preostale teke pod 11.00 sek, 200 m – 1. krog pod 22.00 sek in preostale teke pod 21.00 sek, 400 m – 1. krog pod 47.00 sek in preostale teke pod 46.00 sek, 110 m z ovirami – vsi teki pod 14.00 sek in 400 m z ovirami – vsi teki pod 51.00 sek. Slabe rezultate smo izključili iz nadaljnje analize, ker so lahko posledica poškodb atletov. Drugi razlog je ta, da lahko države, ki nimajo dobrih atletov, pošljejo na svetovno prvenstvo po enega atleta. Ti najpogosteje nasto- pajo v šprinterskih disciplinah in imajo zelo slabe rezultate v primerjavi z osta- limi atleti. Rezultati Osnovna statistika Osnovna statistika reakcijskih časov (RT) in povprečne vrednosti končnega časa (PT) so predstavljene v preglednici 1. Na osnovi povprečnih vrednosti RT za vse šprinterske discipline (preglednica 1) smo ugotovili, da je bilo najboljše povprečje RT doseženo v šprinterski disciplini 200 metrov (0.155 sek) in ne 100 metrov (0.157 sek), kot smo predvi- devali. V preglednici 1 vidimo, da pov- prečna vrednost RT narašča z dolžino šprinterske discipline, kar so ugotovili že v prejšnjih raziskavah (Brüggemann, Glad, 1990; Martin, Buoncristiani, 1995). Najboljši reakcijski čas je bil dosežen v disciplini 100 metrov (0.110 sek), kjer je šprinter dosegel končni rezultat 10.16 sek (preglednica 1). Podatki osnovne statistike za reakcijske čase (RT) in srednje vrednosti končnih časov (PT) so predstavljeni v pregle- dnici 2. Urejeni so glede na raven tek- movanja. Discipline deseteroboja niso vključene, ker imajo atleti samo en na- stop v vsaki šprinterski disciplini. V preglednici 2 vidimo, da je pov- prečna vrednost RT najnižja v finalnih tekih vseh šprinterskih disciplin, razen v Grafikon 1: Razlike med RT (mean ± SD) (Osaka 2007) *Statistično značilna razlika med RT (p < 0.05). Grafikon 2: Razlike med RT (mean ± SD) (Osaka 2007) *Statistično značilna razlika med RT (p < 0.05). Grafikon 3: Razlike med RT (mean ± SD) (Osaka 2007) *Statistično značilna razlika med RT (p < 0.05). 72 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] teku na 200 metrov, kjer so šprinterji že v polfinalu dosegli najboljše povprečje RT. V vseh disciplinah se iz kvalifikacij do finala znižuje tudi povprečna vrednost končnega rezultata (PT). V finalu teka na 100 metrov je zmagal Tyson Gay (USA), ki je tekel 9.85 sek z reakcijskim časom 0.143 sek, svetovni rekorder Asafa Po- well (JAM) (WR: 9.77 sek) je bil tretji z re- zultatom 9.96 sek in reakcijskim časom 0.145 sek. Najboljši reakcijski čas, 0.130 sek, je dosegel Olusoji Fasuba (NIG) na četrtem mestu z rezultatom 10.07 sek. Tudi v teku na 200 metrov je zmagal Tyson Gay z rekordom svetovnih prven- stev 19.76 sek in z najhitrejšim reakcij- skim časom med finalisti − 0.143 sek. Razlike povprečnih vrednosti RT med šprinterskimi disciplinami Rezultati so pokazali, da obstajajo raz- like v povprečnih vrednostih RT med večino šprinterskih disciplin (grafikoni 1, 2 in 3). Večinoma so se pokazale razlike med krajšimi in daljšimi šprinterskimi disciplinami, kar je bilo pričakovati, saj z dolžino discipline naraščajo vredno- sti RT. Ti rezultati se ujemajo z rezultati prejšnjih raziskav (Brüggemann, Glad, 1990; Martin, Buoncristiani, 1995). Med kratkimi šprinti (100, 200, 110 m z ovi- rami in štafetni tek 4 x 100 m) nismo ugotovili razlik med povprečnimi vre- dnostmi RT. Enake ugotovitve so bile pri dolgih šprintih (400 in 400 m z ovi- rami), kjer tudi nismo ugotovili nobenih razlik v povprečnih vrednostih RT. V grafikonu 1 vidimo statistično po- membne razlike med povprečnimi vrednostmi RT, ki so bile ugotovljene med disciplino 100 metrov in drugimi šprinterskimi disciplinami: 400 metrov (100/400) (p = 0.000), 110 metrov z ovi- rami (100/110H) (p = 0.011), 400 metrov z ovirami (100/400H) (p = 0.000) in 400 metrov za deseterobojce (100/D400) (p = 0.048). V grafikonu 2 vidimo statistično po- membne razlike med povprečnimi vrednostmi RT, ki so bile ugotovljene med disciplino 200 metrov in drugimi šprinterskimi disciplinami: 400 metrov (200/400; p = 0.000), 110 m z ovirami (200/110H; p = 0.000), 400 m z ovirami (200/400H; p = 0.000), 400 metrov za deseterobojce (200/D400; p = 0.002) in 110 metrov z ovirami za deseterobojce (200/D110H; p = 0.006). V grafikonu 3 vidimo statistično po- membne razlike med povprečnimi vre- dnostmi RT, ki so bile ugotovljene med 400 metrov in štafetnim tekom 4 x 100 metrov (400/R4x100; p = 0.025) ter 100 metrov za deseterobojce (400/D100; p = 0.016). Razlike so bile tudi med disci- plino 400 metrov z ovirami in štafetnim tekom 4 x 100 metrov (400H/R4x100; p = 0.033) ter tekom 100 metrov za dese- terobojce (400H/D100; p = 0.023). Razlike povprečnih vrednosti RT med belopoltimi in temnopoltimi šprinterji V preglednici 3 in grafikonu 4 vidimo, da ni statistično značilnih razlik v pov- prečnih vrednostih RT med belopol- timi in temnopoltimi šprinterji (p = 0.795). Najboljši reakcijski čas je dose- gel temnopolti šprinter (0.110 sek) Chri- stian Brendan (ANT), ki je na 100 me- trov tekel 10.16 sek. Najboljši reakcijski čas med belopoltimi šprinterji (0.125 sek) je dosegel Visa Hongisto (FIN), ki je na 200 metrov tekel 20.78 sek. V finalu teka na 100 metrov je tekmoval le en belopolti šprinter − Matic Osovnikar iz Slovenije, ki je zasedel 7. mesto z rezul- tatom 10.23 sek in reakcijskim časom 0.172 sek. Tudi na 200 metrov je v finalu tekel le en belopolti atlet − Anastásios Goúsis iz Grčije, ki je zasedel 8. mesto z rezultatom 20.75 sek in reakcijskim ča- som 0.143 sek. Razprava Rezultati v preglednici 1 kažejo, da se z dolžino šprinterske discipline statistično pomembno podaljšuje tudi povprečna vrednost reakcijskih časov (RT). Ti rezul- tati potrjujejo prejšnje raziskave, ki so bile narejene po svetovnih prvenstvu v Rimu leta 1987 (Moravec in sod., 1988) in leta 1993 v Stuttgartu (Martin, Buoncri- stiani, 1995), po olimpijskih igrah v Se- ulu leta 1988 (Brüggemann, Glad, 1990) in po evropskem prvenstvu leta 1994 v Helsinkih (Martin, Buoncristiani, 1995). V naši raziskavi je zanimiva ugotovitev, da so šprinterji na 200 metrov dosegli v povprečju boljše RT (mean RT = 0.154 sek) kot šprinterji na 100 metrov (mean Preglednica 3: Osnovna statistika reakcijskih časov (RT) za belopolte in temnopolte šprinterje N mean RT MIN MAX SD BELOPOLTI 113 0.165 0.125 0.231 0.02 TEMNOPOLTI 184 0.163 0.110 0.239 0.02 Grafikon 4: Razlike med RT (belopolti – temnopolti) (mean ± SD) (Osaka 2007) *Razlika med RT ni statistično značilna (p = 0.795). ŠPORT 56, 2008, 1-2 73 [raziskovalna dejavnost] RT = 0.158 sek) (preglednica 1), vendar razlika ni statistično pomembna. Ena od možnih razlag za podaljševanje RT glede na dolžino teka je, da v disci- plinah dolgega šprinta (400 in 400 m z ovirami) RT nima velikega vpliva na končni rezultat (PT) in zato atleti ne da- jejo velike pozornosti tej fazi teka ozi- roma odzivu na strel štartne pištole. Iz prakse je znano, da tudi na treningu temu ne posvečajo nobene pozorno- sti. Za tekmovalce v dolgem šprintu je pomembneje, da se dobro odrinejo iz bloka in nato hitro pospešujejo ter da se čim hitreje dvignejo v značilen šprinterski položaj, ki je malo drugačen od položaja šprinterjev na 100 metrov. Omogoča jim, da tečejo energijsko go- spodarno z optimalno dolgim korakom, ritmično in pri tem vzdržujejo visoko hi- trost. Pri podaljšanem šprintu imata ve- čji pomen maksimalna hitrost, ki omo- goča večjo optimalno hitrost po vsej razdalji, in hitrostna vzdržljivost. Če upoštevamo ugotovitev, da je sen- zorični odziv na slušni signal (strel) hi- trejši od motoričnega, lahko domne- vamo, da atleti v kratkem šprintu (100, 200, 110 m z ovirami in štafetni tek 4 x 100 m) uporabljajo senzorični odziv na signal, zato so reakcijski časi krajši. Šprin- terji v dolgem šprintu pa uporabljajo motorični odziv, kar posledično vpliva na daljši reakcijski čas. Rezultati analize razlik med šprinter- skimi disciplinami kažejo, da obstajajo statistično značilne razlike predvsem med kratkimi in dolgimi šprinti, med kratkimi šprinti na 100 in 200 m ter dolgimi šprinti, v šprintih na 400 m in na 400 m z ovirami pa ni pomembnih razlik (grafikoni 1, 2 in 3). Zanimiva je ugotovitev, da obstaja statistično zna- čilna razlika med šprinti na 100 in 110 m z ovirami (p = 0.011) (grafikon 1), kar nakazuje, da je prva ovira, ki je odda- ljena od štartne črte 13,72 metra, ome- jitveni dejavnik reakcijskega časa. Pri- merjava RT med tekoma na 400 in 400 m z ovirami ni pokazala statistično po- membnih razlik, kar pomeni, da prva ovira, ki je oddaljena od štartne črte 45 metrov, ni omejitveni dejavnik reakcij- skega časa. Ugotovitev raziskave, ki je obravnavala podatke s svetovnega pr- venstva v Stuttgartu leta 1993 in evrop- skega prvenstva v Helsinkih leta 1994 (Martin, Buoncristiani, 1995), pa je bila, da prva ovira ni omejitveni dejavnik RT v teku čez visoke ovire (110 m z ovirami). Pri tem problemu se pojavlja vprašanje zakaj sta avtorja Martin in Buoncristiani (1995) postavila prvo oviro kot omeji- tveni dejavnik, saj vemo, da neposre- dno ne more vplivati na reakcijski čas. Lahko pa prva ovira vpliva na reakcijski čas posredno, saj je pospeševanje do prve ovire izredno pomembno in zah- teva od šprinterja, da hitreje vzravna trup kot pa pri teku na 100 m. Šprinterji - oviraši tečejo do prve ovire z osmimi koraki in morajo biti pri prehodu prve ovire že v pokončnem šprinterskem položaju. Tudi položaj telesa v štar- tnem bloku je nekoliko drugačen kot pri šprinterjih na 100 m, položaj bokov je višji in odriv iz štartnega bloka je iz- veden pod večjim kotom. Svetovno prvenstvo je eno največjih in najpomembnejših atletskih tekmovanj. Zanj morajo atleti doseči mednarodne norme, ki jih postavi svetovna atletska organizacija IAAF. Sistem tekmovanja v šprinterskih disciplinah določa, da mo- rajo atleti v kratkih šprintih (100 in 200 m) do finala nastopati še v kvalifikacijah (1. krog), četrfinalu in polfinalu, v dolgih šprintih (400, 400 m z ovirami) in na vi- sokih ovirah (110 m z ovirami) pa v kva- lifikacijah (1. krog), polfinalu in finalu. V finalu nastopajo najboljši atleti oziroma tisti, ki so bili uspešni v kvalifikacijskih tekih. Pot do finala je velikokrat odvisna od žreba v kvalifikacijah in od kasnejše dnevne forme v četrfinalu in polfinalu. Za atleta so štirje oziroma trije nastopi v dveh dneh velik fizični in psihični napor, predvsem za tiste, ki ne sodijo v svetovni vrh v disciplini in si želijo z dobrim nastopom priti čim više, kar pa včasih zahteva premagovanje osebnih rekordov. Šprinterji, ki po rezultatih sodijo v sve- tovni vrh, v kvalifikacijah in četrfinalu tečejo ponavadi taktično »rezervirano« ter hranijo »moči« za polfinale in finale. Ker v predtekih tečejo tudi povprečni šprinterji in ker najboljši taktizirajo, tudi končni rezultati disciplin niso najboljši. V vseh šprinterskih disciplinah se izbolj- šuje povprečni končni čas (mean PT) od 1. kroga do finala (preglednica 2). Enako velja tudi za povprečje reakcijskih časov (mean RT) v vseh šprinterskih discipli- nah. Najslabše povprečje reakcijskih ča- sov je v 1. krogu tekmovanja, najboljše pa v finalu, kjer tečejo najboljši šprinterji na svetu (preglednica 2). Šprinterji, ki na- stopajo v polfinalu in finalu, se zavedajo pomembnosti hitrega štarta in reakcij- skega časa, zato se poskušajo čim bolje pripraviti tudi za ta del teka. Izjema se je pokazala le pri teku na 200 metrov, kjer je povprečje RT v četrfinalu (0.153 sek) in polfinalu (0.150 sek) boljše kot v finalu (0.155 sek). Zanimivo je tudi, da so bili v vseh šprinterskih disciplinah najboljši reakcijski časi doseženi že v 1. krogu (kvalifikacije) ali 2. krogu (četrtfinale, polfinale) tekmovanja (preglednica 2). Vzrok za to sta lahko predvsem psihična obremenitev šprinterja v finalnem teku in strah pred prehitrim štartom, ki lahko privede do diskvalifikacije. Sklep Reakcijski čas (RT) v šprinterskih disci- plinah je pomemben dejavnik uspeha v šprintu. Krajša kot je šprinterska di- sciplina, pomembnejši je reakcijski čas šprinterja za dober končni čas teka. V fi- nalu svetovnega prvenstva so šprinterji tako izenačeni, da o kolajnah odločajo stotinke in včasih tudi tisočinke, zato je kratek reakcijski čas zelo pomemben, šprinter pa s hitrim štartom in hitrim štartnim pospeševanjem ustvari tudi psihični pritisk na sotekmovalce. Za šprinterja je pomembno, da si pra- vilno določi položaj štartnega bloka (dolžina od štartne črte do prve in druge opore v štartnem bloku) in po- ložaj telesa, ki je zanj z biomehanskega vidika najugodnejši. Raziskave so poka- zale, da se je pri treningu potrebno po- svetiti predvsem motoričnemu odzivu na štartni signal. Omejitvena dejavnika reakcijskega časa sta način, kako se šprinter pripravi na štartni signal, in čas, ki mu ga štar- ter nameni za pripravo. Najoptimalnejši 74 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] čas za pripravo na strel naj bi bil od 1 do 3 sekund. Tudi na treningu moramo čas za pripravo na štartno akcijo (strel štar- tne pištole) spreminjati, ker bomo s tem šprinterja naučili, da ne bo ugibal, kdaj bo pištola počila. Trening reakcijskega časa je pomemben predvsem za šprin- terje, ki tekmujejo v kratkem šprintu (100, 200 m) in v teku čez visoke ovire (110 m). Za šprinterje, ki tekmujejo v dol- gem šprintu (400, 400 m z ovirami), pa je pomembnejše, da trenirajo odriv iz štartnega bloka, štartno pospeševanje in prehod v ritmični ter gospodarni tek po vsej razdalji z optimalno hitrostjo. Literatura 1. Doherty, K. (1985). Track and field omni- book. 4th edition. Los Altos: Tafnews Press, 422−423. 2. Brüggemann, G. P., Glad, W. (1990). Scientific research project at the games of the XXIVth Olympiad – Seoul 1988. Monte Carlo: Inter- national Athletic Foundation. 3. Buckolz, E. (1980). Sprint start reaction time: should one attend to the input or the ou- tput or does it matter? Canadian Journal of Applied Sport Science, 5(3), 146−152. 4. Buckolz, E., Vigarhe, B. (1987). Sprint start re- action time: on the advisability of sensory vs motor sets. Canadian Journal of Applied Sport Science, 12(1), 65−75. 5. Collet, C. (1999). Strategies aspects of reac- tion time in world-class sprinters. Perception Motor Skills, 88(1), 65−75. 6. Collet, C. (2000). Strategic aspects of reac- tion time in world class sprinters. Track Co- ach, 152, 486. 7. Dapena, J. (2005). The »loud gun« starting sy- stem currently used at the Olympic Games does not work properly. (http://www.trac- kandfieldnews.com/features/2005/startpro- blem.html). 8. IAAF Handbook 2002−2003. Division IV: sec- tion III. Rule 161.2. 9. Martin, D. E., Buoncristiani, J. F. (1995). In- fluence of reaction time on athletic per- formance. New Studies in Athletic, 10(1), 67−79. 10. Mero, A., Komi, P. V., Gregor, R. J. (1992). Bi- omechanics of sprint running. A review. Sports Medicine, 13(6), 376−392. 11. Mero, A., Komi, P. V. (1990). Reaction time and electromyographic activity during a sprint start. European Journal of Applied Physio- logy, 61, 73−80. 12. Moravec, P., Ruzicka, J., Susanka, P., Dostal, P., Kodejs., M., Nosek, M. (1988). The 987 Inter- national Athletic Foundation/IAAF Scientific project report: Time analysis of the 100 me- tres events at the II World Championship in Athletics. New Studies inAthletics, 3, 61−96. 13. Nagasawa, T., Yuasa, Y., Tabura, H., Tsuru, H. (1991). Mandibular reaction time to audo- torij and visual signals in young and elderly subject. Journal of Oral Rehabilitation, 18, 69−74. 14. Pain, M.T., Hibbs, A. (2007). Sprint starts and the minimum auditory reaction time. Jour- nal of Sports Sciences, 25(1), 79-86. 15. Ramus, L. (2002). Understanding reaction time. Detroit News. 16. Verhoshansky, Y. V. (1996). Quickness and velocity in sports movements. Congress of the European Athletics Coaches Association. Roma. 17. Weiss, A. D. (1965). The locus of reaction time change with set, motivation and age. Jour- nal of Motor Behaviour, 8, 267−274. 18. http://osaka2007.iaaf.org/index.html. Mitja Bračič, strok. sod., prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za atletiko - mladi raziskovalec mitja.bracic@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 1-2 75 [raziskovalna dejavnost] Klemen Rovan Aktivnosti z žogo nogometašev v napadu na različnih igralnih mestih Na vzorcu 320 nogometašev oz. 32 moštev (16 zmagovalnih in 16 poraženih), ki so leta 2002 igrala na svetovnem prvenstvu na Japonskem in v Južni Koreji, smo z analizo variance ugotavljali, ali se igralci zmagovalnih in poraženih moštev na posa- meznem igralnem mestu med seboj razlikujejo po številu napadalnih aktivnosti z žogo in po uspešnosti izvedb napadalnih aktivnosti. Za zmagovalna moštva smo ugotovili, da so zunanji obrambni igralci in igralci zvezne linije manj zaustavljali žogo. Zunanji zvezni igralci so uspešneje zaustavljali žogo. Napadalci so bili uspešnejši pri kratkih podajah za priložnost zadetka, strelih proti vratom in manj uspešni pri varanjih z žogo. Ključne besede: nogomet, analiza igre, aktivnosti z žogo, napad, igralno mesto. Football players’ ball activities in different playing positions in offence On the sample of 320 soccer players or 32 teams (16 winning and 16 losing), who played on the World Cup in Japan and South Korea 2002, we tried to figure out, when there is a difference between players of winning and defeated side in the number of attacking actions with a ball and in success of attacking actions with a ball. For this purpose we used analysis of variance. For the winning side we found out that left and right fullbacks and midfielders used less stops of the ball. Wingers were more successful stopping the ball. Forwards were more successful using assists and shots and less successful using fakes. Keywords: soccer, game analysis, actions with a ball, attack, playing role. Uvod Na nogometni tekmi se moštvo pred- stavi kot celota in najpomembnejši je skupni učinek. Smisel nogometne igre je doseči več zadetkov od nasprotnika. Zadetek je mogoč predvsem, ko je mo- štvo v posesti žoge in izvaja aktivnosti z žogo v napadu. Nogometna moštva igrajo v različnih osnovnih postavitvah: 1-3-5-2, 1-4-4-2, 1-3-4-3, 1-4-5-1. Vendar je osnovna za- četna postavitev igralcev na igrišču ve- dno manj vidna in se med igro le obča- sno vzpostavlja. Posamezne linije igral- cev se vseskozi medsebojno prekrivajo in prepletajo. Prav tako je tudi vedno večje število igralcev, ki igrajo v vseh fazah igre (Gajič, 1985). Z igralcem, ki se pojavlja na različnih mestih v napadu, ima nasprotnikova obramba težje delo, ker je tak igralec izvor neznačilnih igral- nih situacij, proti katerim obramba ne more odigrati po določenih pravilih (Grandovec, 1989). Znotraj osnovnih postavitev lahko ločimo šest osnovnih igralnih mest: vratar, srednji obrambni igralec, zunanji obrambni igralec, sre- dnji zvezni igralec, zunanji zvezni igra- lec, napadalec. Ti igralci izvajajo številne aktivnosti z žogo v napadu in aktivnosti proti žogi v obrambi. Osredotočili smo se na osnovne aktivnosti z žogo v napadu: kratke podaje, kratke podaje za prilo- žnost zadetka, dolge podaje, dolge podaje za priložnost zadetka, zausta- vljanja žoge, vodenja žoge, varanja z žogo in strele proti vratom. V literaturi zasledimo precej podatkov in raziskav o aktivnosti z žogo v povezavi z uspe- šnostjo igranja. Fenko (2004) ugotavlja, da sta moštvi enakovredni, ko vsako od njiju odigra od 270 do 300 podaj na tekmo. Moštva z manj kot 250 poda- jami so v podrejenem in nad 320 po- dajami na tekmo v nadrejenem polo- žaju. Uspešnejša moštva izvedejo več uspešnih kratkih podaj, medtem ko pri neuspešnih podajah ni značilnih razlik (Slakonja, 1980). Če se osredotočimo le na dolge podaje, lahko ugotovimo, da je moštvo z več natančnimi dolgimi (di- agonalnimi) podajami v rezultatu uspe- šnejše (Elsner, 1990). Pri analizi zadetkov se je izkazalo, da nogometaši največ za- detkov dosežejo po dolgih podajah s krilnih položajev, in sicer okrog 40 % (Kovačević, 1998). Ugotovitve kažejo, da rezultatsko uspe- šnejša moštva izvedejo več uspešnih in več neuspešnih varanj z žogo (Slakonja, 1980). Med elementi, ki pomenijo pri- pravo za zaključevanje akcij, se varanje z žogo uporablja v 58 % primerov (Kuhn, Meier, 1978). Uspešne ekipe izvedejo tudi več uspešnih in neuspešnih strelov proti vratom. Največ zadetkov dosežejo napadalci, okoli 60 %, sledijo jim zvezni igralci, ki dosežejo okrog 25 % zadet- kov. Krilni zvezni igralci redko pridejo v priložnost za zadetek, branilci pa le ob prekinitvah in hitrih protinapadih. Po- gostost udarcev na vrata ni vedno jam- stvo uspeha, pomembnejša je ustre- znost situacije, iz katere sledi udarec (Slakonja, 1980; Elsner, 1990; Kovačević, 1998; Fenko, 2004). Navadno nas torej zanima, v katerih ele- mentih igre se uspešnejša moštva razli- kujejo od manj uspešnih. Vendar v no- gometu, razen subjektivnih ocen stro- kovnjaka, ni veliko drugih možnosti, ki bi zagotovo kazale na končni uspeh. Statistični podatki, ki bi nakazovali na uspešnejšega igralca oz. moštvo, po- gosto ne pomenijo tudi zmage (Pocr- njič, 1999). 76 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Namen študije je bil analizirati število in uspešnost izvedb aktivnosti z žogo v napadu nogometašev na posameznih igralnih mestih. Naredili smo tudi pri- merjavo nogometašev zmagovalnih in poraženih moštev, da bi ugotovili, ali se na posameznem igralnem mestu ločijo po številu napadalnih aktivnosti z žogo oz. po uspešnosti izvedb napadalnih aktivnosti z žogo. Metode dela Vzorec merjencev Vzorec merjencev je zajemal 32 moštev, 16 zmagovalnih in 16 poraženih, ki so leta 2002 igrala na svetovnem prven- stvu na Japonskem in v Južni Koreji v izločilnem delu tekmovanja. Moštva so bila po kakovosti zelo izenačena. Opazovali smo 320 igralcev, 160 zma- govalnih in 160 poraženih moštev. Glede na igralna mesta smo analizirali 50 srednjih obrambnih igralcev (SOI), 64 zunanjih obrambnih igralcev (ZOI), 77 srednjih zveznih igralcev (SZI), 64 zuna- njih zveznih igralcev (ZZI) in 65 napa- dalcev (N). Vzorec spremenljivk Opazovali smo tele aktivnosti z žogo v napadu: − kratke podaje (KP) in uspešnost iz- vedbe kratkih podaj (UIKP), − kratke podaje za priložnost zadetka (KPZZ) in uspešnost izvedbe krat- kih podaj za priložnost zadetka (UI- KPZZ), − dolge podaje (DP) in uspešnost iz- vedbe dolgih podaj (UIDP), − dolge podaje za priložnost zadetka (DPZZ) in uspešnost izvedbe dolgih podaj za priložnost zadetka (UID- PZZ), − zaustavljanja žoge (ZAU) in uspešnost izvedbe zaustavljanj žoge (UIZAU), − vodenja žoge (VOD) in uspešnost iz- vedbe vodenj žoge (UIVO), − varanja z žogo (VAR) in uspešnost iz- vedbe varanj z žogo (UIVAR), − strele proti vratom (SPV) in uspešnost izvedbe strelov proti vratom (UISPV) – izvedba je bila uspešna, če je bil strel usmerjen v okvir vrat in ni bilo potrebno, da je bil dosežen zadetek. Načini zbiranja in obdelave podatkov Vsako moštvo smo spremljali pose- bej s pomočjo vnaprej pripravljenega obrazca. Ob ogledu videoposnetka smo vsako spremenljivko, ki se je v igri pojavila, pripisali enemu od nogometa- šev. Pri vnašanju v zbirno preglednico smo upoštevali le aktivnosti z žogo v napadu, ki so se zgodile v rednem delu tekme brez podaljškov. Tako je bilo pri- merjanje nogometašev lažje. Vsi nogo- metaši niso igrali vse tekme. Če je bil nogometaš zamenjan, smo mu prišteli aktivnosti z žogo v napadu nogome- taša, ki je vstopil v igro. Metode obdelave podatkov S pomočjo SPSS-a 14.0 za Windows smo rezultate najprej obdelali z osnov- nimi postopki opisne statistike, nato smo z analizo variance ugotavljali stati- stično značilne razlike med zmagoval- nimi in poraženimi moštvi. Rezultati Preglednica 1 prikazuje razlike med zmagovalci in poraženci v različnih ak- tivnostih z žogo v napadu po posame- znih igralnih mestih in razlike v uspe- šnosti izvedbe teh aktivnosti. Na osnovi rezultatov iz preglednic lahko za vsako igralno mesto navedemo nekaj značil- nih ugotovitev. Srednji obrambni igralci so glede na druge igralce izvedli veliko dolgih po- daj (5), pri katerih so bili med najmanj uspešnimi (43 %). Ti igralci so manj zau- stavljali žogo (19) in manj uporabljali va- ranja z žogo (1−2) kot igralci na drugih igralnih mestih. Pri kratkih podajah (95 %), zaustavljanjih žoge (99 %), vodenjih žoge (99 %) in varanjih z žogo (67 %) so bili nogometaši na tem igralnem me- stu najbolj zanesljivi. Srednji obrambni igralci so bili zelo redko vključeni v ak- tivnosti z žogo v napadu, ki so pomenile nevarnost za nasprotnika. Ko smo v šte- vilu opazovanih aktivnosti z žogo oz. v uspešnosti izvedb opazovanih aktivno- sti z žogo primerjali srednje obrambne igralce zmagovalnih in poraženih mo- štev, nismo ugotovili razlik. Zunanji obrambni igralci so glede na druge igralce izvedli največ dolgih po- daj (5). Podobno kot srednji obrambni igralci so bili redko vključeni v aktivno- sti z žogo, ki bi pomenile nevarnost za nasprotnika. Izjema so le dolge podaje za priložnost zadetka (2), ki so jih izvedli primerljivo s povprečjem vseh igralcev. Ti igralci so uporabili nekoliko več va- ranj z žogo (2−3) kot srednji obrambni igralci, vendar še vedno manj kot igralci na drugih igralnih mestih. Nogometaši na tem igralnem mestu so bili najbolj zanesljivi pri zaustavljanju žoge (99 %) ter med najbolj zanesljivimi pri kratkih podajah (90 %) in dolgih podajah za priložnost zadetka (25 %). Pri primerjavi zunanjih obrambnih igralcev zmago- valnih in poraženih moštev smo ugoto- vili statistično značilne razlike v številu izvedb nekaterih aktivnosti z žogo v napadu. Zunanji obrambni igralci zma- govalnih moštev so izvedli manj dol- gih podaj za priložnost zadetka, manj- krat so zaustavljali žogo in manjkrat so sprožili strel proti vratom. Srednji zvezni igralci so glede na druga igralna mesta izvedli največ kratkih po- daj (30), zaustavljanj žoge (24) in vodenj žoge (11). Ti igralci so izvedli veliko krat- kih (1) oz. dolgih podaj za priložnost za- detka (1−2), veliko varanj z žogo (5) in strelov proti vratom (1). Srednji zvezni igralci so bili glede na nogometaše na drugih igralnih mestih najbolj zanesljivi pri izvedbi dolgih podaj za priložnost zadetka (29 %). Med bolj zanesljivimi so bili tudi pri izvedbi varanj z žogo (62 %) in pri kratkih podajah za priložnost za- detka (57 %). Pri analizi razlik med zma- govalci in poraženci smo ugotovili, da so srednji zvezni igralci zmagovalnih moštev izvedli manj dolgih podaj za priložnost zadetka in manj zaustavljanj žoge. Zunanji zvezni igralci so glede na druge igralce izvedeli največ dolgih podaj za priložnost zadetka (3). So med igralci, ŠPORT 56, 2008, 1-2 77 [raziskovalna dejavnost] ki so poleg napadalcev največkrat po- skušali varati z žogo (5). Glede na druge igralce so izvedli tudi veliko kratkih po- daj za priložnost zadetka (1), dolgih po- daj (4), zaustavljanj žoge (24), vodenj žoge (11) in strelov proti vratom (1). Po uspešnosti so bili med najboljšimi pri varanju z žogo (59 %) in pri dolgih podajah (49 %), medtem ko so bili pri dolgih podajah za priložnost zadetka najmanj uspešni (17 %). Pri analizi raz- lik med zmagovalci in poraženci smo ugotovili, da so zunanji zvezni igralci zmagovalnih moštev izvedli veliko manj zaustavljanj žoge in bili pri tem zanesljivejši. Zunanji zvezni igralci zma- govalnih moštev so izvedli tudi manj varanj z žogo. Napadalci so glede na druge igralce največkrat izvedli kratko podajo za pri- ložnost zadetka (2), varali z žogo (6) in streljali proti vratom (2−3). Velikokrat so izvedli tudi dolgo podajo za priložnost zadetka (2). Glede na druga igralna me- sta so najmanjkrat uporabljali kratko podajo (18), dolgo podajo (1) in vodenje žoge (7). So tudi med tistimi, ki so naj- manjkrat zaustavljali žogo (20). Ti igralci so bili glede na druga igralna mesta najuspešnejši pri kratkih podajah za pri- ložnost zadetka (60 %), pri strelih proti vratom (13 %) in pri dolgih podajah (54%). Med manj uspešnimi so bili pri dolgih podajah za priložnost zadetka (19 %) in pri varanjih z žogo (50 %). Med najmanj uspešnimi so bili pri izvedbi Tabela 1: Primerjava povprečnega števila in uspešnosti izvedb aktivnosti z žogo v napadu med zmagovalnimi in poraženimi moštvi glede na igralna mesta. KP KPZZ DP DPZZ M Z P Z-P Z P Z-P Z P Z-P Z P Z-P SOI Št. Pov. 22.6 24.3 23.5 0.0 0.1 0.1 4.9 4.4 4.6 0.3 0.6 0.4 So. 12.7 16.0 14.4 0.2 0.3 0.2 2.8 2.6 2.7 0.6 1.1 0.9 S. Z. 0.684 0.658 0.516 0.212 Us. Pov. 0.94 0.95 0.95 0.00 1.00 0.67 0.39 0.45 0.42 0.25 0.24 0.24 So. 0.07 0.06 0.06 0.00 0.00 0.58 0.29 0.27 0.28 0.50 0.42 0.42 S. Z. 0.350 . 0.500 0.970 ZOI Št. Pov. 22.6 26.5 24.5 0.3 0.4 0.4 4.9 4.6 4.8 1.3 2.3 1.8 So. 10.9 13.1 12.1 0.7 1.1 0.9 3.0 3.1 3.0 1.8 2.1 2.0 S. Z. 0.203 0.668 0.622 *0.037 Us. Pov. 0.91 0.90 0.90 0.50 0.32 0.42 0.53 0.42 0.47 0.28 0.23 0.25 So. 0.10 0.06 0.08 0.46 0.42 0.44 0.26 0.26 0.27 0.38 0.31 0.34 S. Z. 0.732 0.469 0.109 0.653 SZI Št. Pov. 28.6 30.6 29.5 1.0 1.2 1.1 3.1 3.9 3.5 1.2 1.9 1.5 So. 10.9 11.5 11.2 1.1 1.3 1.2 2.3 3.2 2.8 1.3 2.0 1.7 S. Z. 0.442 0.428 0.229 *0.061 Us. Pov. 0.86 0.87 0.86 0.61 0.54 0.57 0.45 0.42 0.43 0.26 0.31 0.29 So. 0.09 0.08 0.09 0.42 0.43 0.42 0.27 0.31 0.29 0.38 0.42 0.40 S. Z. 0.446 0.595 0.659 0.623 ZZI Št. Pov. 22.5 23.8 23.1 0.9 1.2 1.0 4.0 4.2 4.1 2.6 3.3 3.0 So. 8.8 7.5 8.1 0.9 1.1 1.0 2.6 3.7 3.1 2.5 2.0 2.3 S. Z. 0.521 0.210 0.843 0.248 Us. Pov. 0.86 0.86 0.86 0.46 0.40 0.43 0.42 0.55 0.49 0.22 0.13 0.17 So. 0.08 0.08 0.08 0.44 0.40 0.41 0.33 0.35 0.34 0.26 0.26 0.26 S. Z. 0.991 0.666 0.124 0.228 N Št. Pov. 15.8 20.1 18.0 1.8 2.2 2.0 1.1 1.2 1.2 1.5 1.9 1.7 So. 6.2 9.1 8.0 1.4 1.7 1.6 1.5 2.2 1.8 1.7 2.0 1.9 S. Z. *0.029 0.385 0.697 0.415 Us. Pov. 0.77 0.80 0.79 0.74 0.48 0.60 0.58 0.50 0.54 0.19 0.20 0.19 So. 0.14 0.13 0.13 0.34 0.37 0.38 0.37 0.44 0.40 0.33 0.31 0.31 S. Z. 0.369 **0.009 0.551 0.966 78 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] kratkih podaj (79 %), zaustavljanjih žoge (83 %) in vodenjih žoge (90 %). Pri analizi razlik med zmagovalnimi in poraženimi moštvi smo ugotovili, da so napadalci zmagovalnih moštev izvedli manj krat- kih podaj. Napadalci zmagovalnih mo- štev so bili veliko uspešnejši pri kratkih podajah za priložnost zadetka in veliko manj pri varanjih z žogo. Razliko smo opazili še pri uspešnosti izvedb strelov proti vratom, kjer so bili uspešnejši na- padalci zmagovalnih moštev. Razlaga in sklepi Primerjava aktivnostih z žogo v na- padu po igralnih mestih je pokazala, da se srednji obrambni igralci zmago- valnih in poraženih moštev po številu in uspešnosti izvedb opazovanih aktiv- nosti med seboj niso razlikovali. Tako zunanji obrambni igralci kot tudi srednji zvezni igralci zmagovalnih mo- štev so manjkrat zaustavljali žogo, kar nakazuje na hitrejšo igro, hitrejšo gra- ditev napada in konkretnejšo usmer- jenost proti nasprotnikovim vratom. Vendar so očitno igralci zmagovalnih moštev na omenjenih igralnih mestih manj tvegali v sklepni fazi napada in bili nekoliko bolj osredotočeni na branjenje svojih vrat, saj so tako zunanji obrambni igralci kot tudi srednji zvezni igralci zmagovalnih moštev izvedli manj dol- gih podaj za priložnost zadetka. Zunanji obrambni igralci zmagovalnih moštev so tudi manjkrat streljali proti vratom. ZAU VAR VOD SPV M Z P Z-P Z P Z-P Z P Z-P Z P Z-P SOI Št. Pov. 16.9 21.1 19.2 1.9 1.1 1.5 10.0 10.1 10.1 0.3 0.3 0.3 So. 12.6 15.1 14 3.3 1.6 2.6 8.5 7.3 7.8 0.5 0.6 0.6 S. Z. 0.299 0.272 0.976 0.664 Us. Pov. 0.98 1.00 0.99 0.68 0.67 0.67 1.00 0.98 0.99 0.20 0.00 0.08 So. 0.04 0.01 0.03 0.37 0.45 0.41 0.01 0.04 0.03 0.45 0.00 0.29 S. Z. 0.110 0.919 0.102 0.255 ZOI Št. Pov. 18.3 25.3 21.8 2.3 2.4 2.4 10.2 11.3 10.8 0.2 0.5 0.4 So. 9.1 12.6 11.5 2.9 4.2 3.6 5.6 6.8 6.2 0.5 0.7 0.6 S. Z. *0.012 0.863 0.499 *0.021 Us. Pov. 0.99 0.99 0.99 0.51 0.62 0.57 0.94 0.95 0.94 0.00 0.00 0.00 So. 0.03 0.02 0.03 0.41 0.41 0.41 0.19 0.08 0.15 0.00 0.00 0.00 S. Z. 0.736 0.344 0.715 . SZI Št. Pov. 22.0 26.9 24.3 4.9 4.4 4.7 10.5 12.4 11.4 1.1 1.1 1.1 So. 7.6 10.0 9.1 3.9 3.3 3.6 7.9 7.0 7.5 1.6 1.4 1.5 S. Z. *0.017 0.624 0.254 0.974 Us. Pov. 0.95 0.95 0.95 0.62 0.62 0.62 0.96 0.93 0.95 0.01 0.01 0.01 So. 0.05 0.06 0.05 0.31 0.28 0.29 0.07 0.10 0.09 0.07 0.04 0.06 S. Z. 0.919 0.945 0.228 0.824 ZZI Št. Pov. 20.7 27.2 23.9 3.9 5.9 4.9 11.1 10.7 10.9 1.0 1.5 1.3 So. 6.9 10.6 9.4 2.9 4.8 4.1 5.7 5.5 5.6 1.3 1.1 1.2 S. Z. **0.005 *0.048 0.756 0.118 Us. Pov. 0.95 0.91 0.93 0.63 0.55 0.59 0.96 0.96 0.96 0.03 0.01 0.02 So. 0.06 0.09 0.08 0.29 0.28 0.29 0.07 0.07 0.07 0.12 0.06 0.09 S. Z. *0.049 0.247 0.795 0.527 N Št. Pov. 18.6 21.5 20.1 6.5 4.9 5.7 6.4 8.0 7.2 2.7 2.1 2.4 So. 8.1 9.2 8.7 4.9 3.3 4.2 4.3 5.3 4.8 1.8 1.3 1.6 S. Z. 0.179 0.143 0.205 0.110 Us. Pov. 0.83 0.83 0.83 0.37 0.63 0.50 0.88 0.91 0.90 0.20 0.07 0.13 So. 0.12 0.13 0.12 0.25 0.23 0.28 0.22 0.13 0.18 0.25 0.25 0.25 S. Z. 0.955 **0.000 0.508 *0.049 Legenda: M – moštvo, Z – zmagovalci, P – poraženci, Z-P – zmagovalci in poraženci, Št. – število, Us. – uspešnost, Pov. – povprečna vrednost, So. – standardni odklon, S. Z. – statistična značilnost, * - napaka alfa je manjša od 0.05, ** - napaka alfa je manjša od 0.01. ŠPORT 56, 2008, 1-2 79 [raziskovalna dejavnost] Podobno na hitrejšo igro, hitrejšo gra- ditev napada in konkretnejšo usmerje- nost proti nasprotnikovim vratom na- kazuje ugotovitev, da so zunanji zvezni igralci zmagovalnih moštev veliko manj zaustavljali žogo. Poleg tega so igralci zmagovalnih moštev na tem igralnem mestu uspešneje zaustavljali žogo, kar bi lahko bilo posledica nekoliko uspe- šnejšega odkrivanja. Zasledili smo še, da so zunanji zvezni igralci zmagoval- nih moštev manj uporabljali varanja z žogo, kar pomeni manj tveganja v fazi napada. Pri primerjavi napadalcev zmagoval- nih in poraženih moštev smo opazili, da so napadalci zmagovalnih moštev izvedli manj kratkih podaj, kar kaže, da so bili verjetno konkretneje usmerjeni k ustvarjanju priložnosti za zadetek. Napadalci zmagovalnih moštev so bili veliko uspešnejši pri izvedbah kratkih podaj, ki so pomenile priložnost za do- seganje zadetka. So veliko več tvegali pri varanjih z žogo, saj je bila uspešnost napadalcev zmagovalnih moštev veliko manjša, vendar je potrebno omeniti, da so tudi več poskušali. Vzrok za dobljeni rezultat bi lahko bili zaključni deli te- kem, ko napadalci zmagovalnih moštev z varanjem z žogo poskušajo pridobiti nekaj časa. V korist napadalcev zmago- valnih moštev so se izkazali tudi streli proti vratom, saj so bili napadalci zma- govalnih moštev pri tem uspešnejši. Opravljena analiza nam lahko služi za objektivnejšo predstavo o številu in uspešnosti izvajanja napadalnih aktiv- nosti z žogo na posameznem igralnem mestu na zelo izenačenih in kakovo- stnih tekmah. Če bi nogometaša posta- vili na določeno igralno mesto, bi mu lahko s pomočjo dobljene analize sve- tovali, koliko naj uporablja posamezne aktivnosti z žogo v napadu. Prav tako bi mu lahko svetovali, koliko tveganja si lahko privošči pri njihovi izvedbi. Po- novne analize nogometaša na podob- nih tekmah bi nam lahko povedale, ali je odigral v skladu z značilnostmi igral- nega mesta. Če bi se pojavila velika od- stopanja od pričakovanj, bi jih po po- trebi poskušali odpraviti s primernimi tehničnimi in taktičnimi vajami ali s pre- selitvijo nogometaša na primernejše igralno mesto. Literatura Adamič, Š. (1980). Temelji biostatistike. Ljubljana: Medicinska fakulteta univerze E. Kardelja v Ljubljani. Elsner, B. (1997). NOGOMET – teorija igre. Ljubljana: Fakulteta za šport. Fenko, I. (2004). Statistična analiza tekem Slove- nije v dodatnih kvalifikacijah za evropsko pr- venstvo na Portugalskem proti Hrvaški. Tre- ner, 1, 9−14. Gajič, D. (1985). Igra zveznih igralcev – nogometa- šev. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Grandovec, M. (1989). Analiza gibanj z žogo igral- cev v napadalnih akcijah moštev zvezne košar- karske lige. Diplomska naloga. Ljubljana: Fa- kulteta za šport. Kovačević, D. (1998). Analiza doseženih zadetkov v ligi prvakov v sezoni 1996/97. Diplomska na- loga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kuhn, W., Meier, W. (1978). Trener 2. Ljubljana. Pocrnjič, M. (1999). Prognostična vrednost eksper- tnih modelov za usmerjanje, izbiranje in nad- zorovanje procesa treniranja mladih nogome- tašev. Doktorska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Slakonja, B. (1980). Prispevek k analizi nogome- tne igre – nekatere primerjave med rezultatsko uspešnimi in rezultatsko neuspešnimi ekipami. Diplomska naloga. Ljubljana: Visoka šola za telesno kulturo. Žižek, I. (1998). Model igre slovenske nogometne reprezentance − analiza uspešnosti ob prekini- tvah. Diplomska naloga. Ljubljana: Fakulteta za šport. Klemen Rovan, prof. šp. vzg. Ul. 11. maja 14 1433 Radeče klemen.rovan@gmail.com 80 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Anton Ušaj Predhodni poskus predvidevanja dogajanj v veslanju na 2000 metrov Teoretična izhodišča za zasnovo novega načina testiranja Ocenjevanje hitrostne vzdržljivosti v veslanju je bilo do sedaj nekoliko zapostavljeno v primerjavi z vrednotenjem dolgo- trajne vzdržljivosti. Te sposobnosti ni mogoče opisati le z enim testom, ker hitrostna vzdržljivost obsega večji razpon razdalj in intenzivnosti. Ideja o treh testih je tako preverjena na osnovi hipotez in nekaterih že znanih podatkov o spremembah in odzivih v organizmu med naporom. Tako je izdelan testni protokol, ki omogoča izdelavo hitrostnega, laktatnega in dihalnega modela. Vsi trije modeli, ki jih predstavljajo preproste enačbe, pri teoretičnih preverjanjih kažejo dobre rezultate, ki pa včasih omogočajo več enakovrednih rešitev. Te nameravamo v prihodnosti preveriti s poskusi in izbrati najprimernejše. Ključne besede: hitrostni model, laktatni model, model dihalnih kazalcev, veslanje, teorija. Preliminary attempt to anticipate developments in 2000 m rowing There has been less interest to the assessment of speed (velocity or anaerobic) endurance of rowers than to endurance. It is necessary to use larger time and speed intervals for accurate assessment of speed endurance. Therefore, the usage of only one test seems to be an inappropriate way of assessing this performance. The idea of three tests protocol was introduced. Such testing enabled the development of velocity, lactate and respiratory models. These three theoretical models represented by using mathematical equations describe a relatively good theoretical response of the organism during rowing. However, these models are also producing different solutions. Therefore, the need for experimental verification of predicted models was suggested. Key words: velocity model, lactate model, respiratory model, rowing, theory. Uvod Od različnih disciplin v športni panogi veslanje je posamični nastop (enojec – skiff) tista, ki v največji meri kaže na zmogljivost posameznika. Zato prete- žni del testiranj, povezanih z ocenjeva- njem zmogljivosti veslačev, poteka bo- disi na ergometrih bodisi med vesla- njem na vodi. Ocenjevanje zmogljivosti posameznika je največkrat povezano z ocenjevanjem vzdržljivosti. Zato je naj- pogosteje uporabljeno testiranje z več- stopenjskim obremenilnim testom. Pri tem testu se obremenitev veslača po- stopno in enakomerno povečuje v več obremenilnih intervalih. V vsakem je in- tenzivnost obremenitve enaka in se iz intervala v interval enakomerno pove- čuje. Čeprav je uporaba tega testa v ve- slanju zelo pogosta, ima nekaj pomanj- kljivosti. Ena je, da je test namenjen predvsem ocenjevanju dolgotrajne vzdržljivosti. Nekateri ga uporabljajo za določanje intenzivnosti vadbe, ki upo- rablja metodo neprekinjenega dolgo- trajnega napora. Vzdržljivostna vadba v veslanju pa obsega še najmanj hitro- stno vzdržljivost in vzdržljivost v moči. Vadba za povečanje hitrostne vzdržlji- vosti po svoji intenzivnosti presega in- tenzivnost vadbe, ki uporablja metodo neprekinjenega napora, trajanje pa je bistveno krajše. Vadba za hitrostno vzdržljivost uporablja tudi takšno in- tenzivnost in trajanje, ki presegata tiste na tekmovanju. Torej se kaže potreba po testu, ki bi prispeval k ovrednotenju hitrostne vzdržljivosti v veslanju. Tekmovanje v enojcu traja približno 7–8 minut. Vrhunski veslači na tekmi ne ve- slajo enakomerno, temveč se hitrost njihovega veslanja spreminja (grafikon 1). Spreminjanje hitrosti je običajno ta- kšno, da se sprva zelo poveča, do naj- višje, po 500 m pa se začne zmanjševati. To traja do 1500 m, ko veslači preidejo v sklepni »finiš« in se hitrost običajno zo- pet poveča, toda ne do tiste v prvem delu tekme. Razlika v hitrostih na različ- nih odsekih tekmovalne proge je zelo pomembna, saj povzroči različen na- por. Lahko predpostavimo, da je zmo- gljivost posameznika na začetku tekme večja kot v drugi polovici, ko so spre- membe v organizmu že tolikšne, da jih mora veslač upoštevati pri uravnavanju hitrosti veslanja. Veslač se odloči in pri- pravi tako, da bo v zadnjem odseku ve- slal z največjim naporom. Pri tem hitrost morebiti ni vedno največja. Omenjene drobne, vendar zelo po- membne značilnosti veslanja so ključne za razumevanje tekmovalnega napora. Zato bi bilo smiselno opazovati veslača pri takšnih obremenitvah, ki simulirajo tekmovalni napor. Postavljata pa se dve vprašanji: Ali zmoremo simulirati tekmovalni • napor dovolj natančno tudi na testi- ranjih? Ali bi nam takšna simulacija dala • podatke, ki bi jih lahko uporabili pri vadbi? S sodobnimi satelitskimi napravami GPS je mogoče sproti spremljati hitrosti veslanja. Ekran je treba namestiti tako, da lahko zlahka odčitamo vrednosti in hitrost veslanja uravnavamo po predvi- denem načrtu. Če bi to uspešno nare- dili in dovolj pozorno veslali, potem bi ŠPORT 56, 2008, 1-2 81 [raziskovalna dejavnost] Grafikon 2: Odvisnost med hitrostjo veslanja in trajanjem je mogoče opisati z dvema krivuljama (enačbama), ki dajeta podobne rezultate s tehničnega vidika problem rešli. Priča- kovati je, da bi pri takšni simulaciji veslač v začetnih pripravljalnih obdobjih zmo- gel preveslati le del tekmovalne proge. Kasneje, v tekmovalnem obdobju, pa bi lahko preveslal skoraj ali celo progo, od- visno od tega, kakšno ciljno hitrost bi si izbrali. Prva izbira je najboljši tekmo- valni dosežek v pretekli sezoni, druga pa neki ciljni dosežek, ki ga je mogoče uresničiti s težavo, a še to le ob največji pripravljenost v tekmovalnem delu se- zone. Problem takšne simulacije tekmo- valnega nastopa je pomanjkljivo urav- navanje hitrosti veslanja v dokaj ozkem območju. Morebitnih napak v uravna- vanju (odstopanje med ciljno in dejan- sko hitrostjo) ni mogoče popraviti. Test je v tem primeru neuporaben. Pri takšnem načinu testiranja je po- membno opazovati spremembe v or- ganizmu. Morali bi izmeriti vsaj spre- minjanje kazalcev dihanja in izmenjave plinov, frekvence srca, vsebnosti laktata in saturacije krvi s kisikom, saj sklepamo, da je to z veslaško tehniko omejeno. Vsi rezultati bi bili povezani le s simulacijo, torej z izbrano hitrostjo in trajanjem, ki bi ga veslač zmogel v danem trenutku. Torej precej možnih informacij, ki pa bi bile vezane na zelo ozko območje in- tenzivnosti in trajanja veslanja. Zato običajno problem rešujemo tako, da posameznik prevesla tekmovalno raz- daljo z največjo možno hitrostjo v da- nem trenutku. Opazujemo, do kakših sprememb prihaja v njegovem orga- nizmu, in jih primerjamo s tistimi na tekmovanju ali pri podobnih naporih. Kljub olajšanju problema, ki je povezan z natančnim uravnavanjem hitrosti ve- slanja, pa ostaja še vedno problem zelo ozkega območja hitrosti, ki ga opazu- jemo. Potrebujemo večje območje, ki bi ga opazovali in uporabili za potrebe raznolike vadbe, ki se pri veslanju upo- rablja. Razvoj ideje in teorije treh testov Zaradi omenjenih težav je opazovanje sprememb hitrosti veslanja na samo eni razdalji pomanjkljivo, ne zadošča pa niti za razumevanje učinkov vadbe niti za uporabo rezultatov v procesu športne vadbe veslačev. Opazovana obremeni- tev je namreč preozko vezana na raz- daljo 2000 m in posledično na ozko območje intenzivnosti. Če pogledamo območje razdalj in intenzivnosti, ki pri- dejo v poštev za vadbo, potem je naj- bolje upoštevati intenzivnost na: tekmovanju (2000 m), • na daljših razdaljah, povezanih z dol-• gotrajno in super dolgotrajno vzdr- žljivostjo, na krajših razdaljah do 1500 m, pove-• zanih s hitrostno vzdržljivostjo. Grafikon 1: Časovni potek hitrosti veslanja skozi tekmovanje na 2000 m pri naj- boljših veslačih v obdobju od leta 1976 do 1980 (Korner, 1985). Opaziti je značilno znižanje hitrosti med 500 in 1500 m ter nato bolj ali manj izraženo povečanje proti vrednostim, doseženim na 500 m. 82 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Za prvo smo že ugotovili nekaj težav, ki pa se jim izognemo, če tekmovalno razdaljo vedno premagamo le z najve- čjo možno hitrostjo v danem trenutku. Drugo poskušamo reševati z večsto- penjskim obremenilnim testom, še bo- lje pa z uvedbo neprekinjenih daljših obremenitev z nadzorovanimi in vna- prej izbranimi ciljnimi hitrostmi na raz- ličnih razdaljah. Tretjo skušamo rešiti s predlogi v tem prispevku. Zmogljivost v športu je mogoče pri- kazati na več načinov. Zelo enostaven, toda pomemben je hitrostni model (Ušaj, 2006), ki izvira iz analiz svetovnih rekordov v teku in splošni odvisnosti med intenzivnostjo in trajanjem kakr- šnega koli premagovanja obremenitve (grafikon 2). Omenjeno odvisnost predstavlja krivu- lja, ki jo je mogoče različno opisati. Za izmišljeni primer lahko uporabimo ne- kaj modelov, od katerih prikazujemo dva (enačbi 1 in 2, grafikon 2). Za de- finiranje vsake krivulje potrebujemo tri kazalce: dva, ki definirata njen položaj v diagramu, in tretjega, ki definira njeno obliko. (Enačba 1) (Enačba 2) Kjer v t pomeni hitrost veslanja v tre- nutku t, v 0 je hitrost na 500 m, b in c pa sta izračunana člena. Za računanje krivulje potrebujemo vsaj tri točke, to pomeni v našem primeru tri različne hitrosti na treh različnih raz- daljah. Zato je potrebno v ta namen opraviti tri teste. Ker so, kot smo sprva ugotovili, daljše razdalje »pokrite« z več- stopenjskim testom, je torej primerno uporabiti krajše razdalje. Menimo, da so razdalje 500, 1000 in 1500 m primerne, če jih uporabljamo tako, da z izmerje- nimi hitrostmi izdelamo hitrostni mo- del (grafikon 3). Veslač mora preveslati v ta namen vsako razdaljo z največjo možno intenzivnostjo. Torej ugoto- vimo največje možne hitrosti na izbra- nih razdaljah. Z izračunom hitrostnega modela pa dobimo dvoje: poznamo teoretične najvišje hitrosti • na vseh razdaljah od 500 do 1500 m, lahko predvidimo največjo možno • hitrost veslanja na 2000 m, torej teo- retično tekmovalno hitrost v danem trenutku. Če je bilo takšno testiranje v znamenju največje veslačeve motivacije, potem smo zelo blizu predvidevanjem, s kate- rimi lahko ocenimo njegovo resnično zmogljivost v danem trenutku. Ker pa takšna ocena nosi tudi tveganje napak, je zelo pomembno sporočilo veslaču, da je za takšno oceno potrebno po- znati tudi okoliščine, v katerih so rezul- tati doseženi. Če želimo bolje razumeti dogajanje v organizmu in oceniti, ali je test res opravljen z največjo možo in- tenzivnostjo, potem je potrebno spo- znati spremembe v organizmu med testom. Izkušnje (Ušaj, 1998; Ušaj 2006; Štrumbelj, 2005) in zmogljivosti labora- torija omogočajo opazovanje: sprememb vsebnosti laktata (LA), • spremembo acidobaznega statusa krvi in plinsko analizo krvi, spre- membo relativne prostornine krvi, spremembo dihanja in izmenjave pli-• nov, nasičenosti krvi s kisikom, spremembe oksigenacije v obreme-• njenih mišicah. Povečanje LA v izbranih testih lahko predvidevamo kot premosorazmerno z intenzivnostjo in trajanjem (enačba 3, grafikon 4) (Margaria, 1976): [LA] t = [LA] 0 + b * t (Enačba 3) Kjer [LA] t pomeni vsebnost laktata v trenutku t, [LA] 0 je vsebnost laktata ob začetku napora, b pa izračunan smerni koeficient interpolirane premice. Najkrajša, 500-metrska razdalja se pre- vesla najhitreje izmed treh testov, zato je prirastek laktata (Δ[LA]/Δt) v tem te- stu največji. Kljub temu pa ne gre za največjo laktatno moč, ki bi jo veslač dosegel verjetno na krajši razdalji, ki traja približno minuto. Če izmed naštetih možnosti opazova- nja uporabimo izkušnje in vedenje, po- vezano s spreminjanjem vsebnosti lak- tata v krvi ([LA]) med naporom, lahko izdelamo teoretični model sprememb (enačbe 4−7, grafikoni 4 a, b, c, d). Lak- tat se povečuje glede na trajanje in in- tenzivnost obremenitve hkrati (Marga- ria, 1976). Vprašanje pa je, ali in v kolikšni meri se spreminja dinamičnost kopiče- nja laktata v krvi, če spreminjamo traja- nje veslanja pri največji možni intenziv- nosti napora, ki se zgodi ob zmanjševa- nju hitrosti veslanja (grafikon 3). Če predpostavimo, da je začetna [LA] podobna (vrednosti v mirovanju ali po standardnem ogrevanju), ob koncu pa dosežemo najvišje možne vrednosti [LA] (grafikon 4a), potem velja: [LA] 500 = [LA] 1000 = [LA] 1500 = [LA] 2000 (Enačba 4) Torej je razlika med smernimi koefici- enti (Δb) odvisna predvsem od trajanja veslanja. Če se trajanje enakomerno po- večuje po 500-metrskih odsekih (hitrost veslanja je podobna), potem je tudi raz- lika Δb podobna. Predvidevamo, da se Grafikon 3: Predvidevani časovni potek hitrosti med najbolj intenzivnimi veslanji na 500, 1000 in 1500 m (levo) je mogoče prikazati v hitrostnem modelu (desno) z eno izmed krivulj ŠPORT 56, 2008, 1-2 83 [raziskovalna dejavnost] to pogosto dogaja na razdaljah 1500 in 2000 m. Če pa se hitrost zmanjšuje, kar je primer na razdaljah 500, 1000 in 1500 m (grafikona 2 in 3), potem se raz- lika med koeficienti b prav tako zmanj- šuje. Tako za dogajanje na razdaljah od 1500 do 2000 m lahko predvidimo ko- pičenje laktata. Vrednost koeficienta b med 1500 in 2000 metri izračunamo iz hitrostnega modela. Lahko zapišemo: = (Enačba 5) Ker so vrednosti [LA] v našem primeru (slika 4a) na vseh razdaljah enake, saj gre za največje vrednosti, vrednosti [LA] 0 pa ravno tako, potem je (Enačba 6) T 2000 pa je potrebno predvideti iz hitro- stnega modela (grafikon 2). Ta je lahko enaka ali zelo podobna tisti na 1500 m. V tem primeru je (Enačba 7) Če pa je hitrost v 2000 nižja od v 1500, je po- trebno iz hitrostnega modela najprej iz- računati v 2000 in nato t 2000 po enačbi 7. Če zgoraj navedena hipoteza ne drži in se [LA] ob koncu posamezne razdalje spreminja (povečuje ali zmanjša), po- tem se napoved dogajanja zaplete, saj omogoča več enakovednih možnosti (grafikoni 4a, b, c, d). S tem se nego- tovost predvidevanja poveča. Rešitev problema je vsekakor izvedba poskusa na veslačih. Iz omenjenih hipotetičnih zakonitosti lahko sklepamo tudi o spremembah pH krvi. Dosedanja izkušnja pri podob- nih načinih obremenjevanja pri tekih (Ušaj, Starc, 1996), kajaku (Ušaj, 1988) in plavanju (Štrumbelj, 2005) pokaže, da se pH krvi spreminja le delno skladno z vsebnostjo laktata. Omenjeno razliko v skladnosti imenujemo pufrska moč (Ušaj, 2006). Temu kazalcu želimo po- iskati vsebinski pomen tudi v pogojih veslanja na različnih razdaljah, ki smo jih prej izbrali. Pri testiranjih kajakašev na divjih in mirnih vodah (Ušaj, neobja- vljeno) ugotavljamo večjo pufrsko moč v tekmovalnem obdobju sezone v pri- merjavi s pripravljalnimi obdobji. Obremenjenost večine skeletnih mišic povzroča izjemno velike zahteve po di- hanju in aktivnosti aerobnih energijskih procesov. Veslači uskladijo frekvenco veslanja in dihanja predvsem zaradi silovitih zavesljajev, ki obremenjujejo tudi dihalne mišice. To pa jim uspe le v prvem delu tekmovalne razdalje, ko tovrstne zahteve še niso tako izrazite. Kasneje, ko kazalci dihanja dosežejo že svoje največje vrednosti, se začenja boj za spremembo frekvence dihanja, ki bi omogočila še uspešno ventilacijo. Po- javlja se namreč nevarnost hipoksije v arterijski krvi zaradi neučinkovitega di- hanja. Dihanje merimo nepretrgoma med naporom, zato predvidevamo drugačne analize dihalnih kazalcev kot pri analizi posamičnih kazalcev v krvi. Dinamičnost spreminjanja vrednosti di- halnih kazalcev poteka tudi z drugačno dinamiko kot [LA] (grafikon 5). Mogoče jo je predstaviti z enačbo: (Enačba 8) Kjer Vo 2t pomeni porabo kisika v tre- nutku t, Vo 20 pa je začetna vrednost Vo 2 . Vrednosti b, c in d so izračunani koefici- enti, t pa izbrani trenutek. Enačba je nekoliko drugačna (enostav- nejša) od tiste, ki jo predvidevajo rezul- tati tistih poskusov, ki uporabljajo opa- zovanje dihanja med obremenitvijo (Whipp in drugi, 1982). Mi predvide- vamo kot model le enokomponentno funkcijo (grafikon 5, enačba 5), model pri poskusih z enako obremenitvijo pa kombinacijo dveh funkcij. Pri veslanju in v testih, kot jih predlagamo, imamo ne- koliko drugačne okoliščine: hitrost ve- slanja (obremenitev) med vsako pono- vitvijo na izbranih razdaljah ni ves čas enaka kljub največjemu naporu, tem- več niha. Ko dihanje postane težav- nejše in veslač začuti utrujenost, lahko zavestno nekoliko zmanjša hitrost in se izogne dodatnemu povečanju obre- menjenosti dihalnih mišic. Tega pri enaki obremenitvi ne more narediti. Opisano, sicer majhno znižanje hitro- sti veslanja lahko prepreči pojav doda- tnega (drugega) povečanja VO2 ali vsaj zmanjšanje tega pojava. Zato je po naši oceni mogoče uporabiti model, kot ga predvidevamo. Grafikon 4: Štiri možne variante sprememb [LA] med veslanji na 500, 1000 in 1500 m. Primera A in D kažeta spremembe [LA], pri katerih se prirastek [LA], ocenjen s koeficientom b, izrazito zmanjšuje, v primeru D vedno bolj. [LA] je bodisi podobna (največja) ali pa se celo zmanjšuje. Primera B in C kažeta vedno bolj izraženo po- večevanje [LA] ob vedno manjšem koeficientu b. Pri tem je zmanjševanje vrednosti b vedno manj izraženo. 84 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Veslanje z največjo možno intenzivno- stjo v trajanju do 8 minut običajno zah- teva izkoriščanje največje zmogljivosti aerobnih energijskih procesov (DiPram- pero, 1982). Torej lahko pričakujemo, da bodo veslači vsaj pri dveh od treh testov dosegli največjo aerobno moč (V O2max ). Ker je mogoče pričakovati različne po- speške v vsakem od treh testov, lahko pričakujemo tudi različno dinamiko Vo 2 v začetnih fazah teh testov. Tako lahko vsaj pri enem pričakujemo največji mo- žni prirastek Vo 2 (Δvo 2 /Δt) (grafikon 5). Sklep Idejo treh testov veslanja z največjo možno intenzivnostjo na razdaljah 500, 1000 in 1500 m je mogoče uporabiti za opazovanje sprememb zmogljivo- sti posameznika. Seveda predlog na- vezujemo na cilj, da želimo ovrednotiti veslačevo hitrostno vzdržljivost. Tako veslačeva zmogljivost, opisana v hitro- stnem modelu, kot tudi okoliščine, v katerih premaguje napor (laktatni in di- halni modeli), je mogoče opisati pred- vsem s kazalci, ki predstavljajo upora- bljene krivulje. Zato se nam zdi izbira treh testov utemeljena tudi z vidika, ko bo potrebno ocenjevati majhne razlike med različno zmogljivimi veslači, in/ ali še posebno takrat, ko bo potrebno ocenjevati vadbene učinke. Vsi opisani teoretični modeli zadoščajo predvide- nim spremembam. Ker pa je tak način testiranja nov, je potrebno zasnovana izhodišča testirati v resničnih okolišči- nah in modele morebiti tudi prilago- diti. Izkušnje pri izdelavi teh modelov nameravamo uporabiti tudi pri izdelavi modelov oksigenacije mišic. Ideja tovr- stnih modelov že obstaja, toda nima še dovolj preverjenih temeljev za nadaljnji razvoj. Potrebni so predhodni poskusi. Literatura Božeglav, I. (1994)1. . Enaka intenzivnost veslanja pri testiranju in pri vadbi ne predstavlja enakega napora za veslačev organizem. Diplomska na- loga. Ljubljana: Fakulteta za šport. DiPrampero, P. E. (1981). Energetics of muscu-2. lar exercise. Rev. Physiol. Biochem. Pharmacol (89): 143−222. Korner, T., Schwanitz, T. (1985). Veslanje. Ber-3. lin: Sportverlag, str: 35−80. Margaria, R. (1976). Biomechanics and ener-4. getics of muscular exercise. Oxford University Press. Štrumbelj, B. (2005)5. . Acidoza v plavanju na 200 m prosto. Doktorsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Ušaj, A., Starc, V. (1996). Blood pH and lactate 6. kinetics in the assessment of running endu- rance. Int. J. Sports Med. (17), 34−40. Ušaj, A. (1998). Nadzor v procesu športne 7. vadbe kajakašev na divjih vodah: metode za nadzor športnikovih značilnosti. Šport, 46(1), 47−52. Ušaj, A. (1998). Nadzor v procesu športne 8. vadbe kajakašev na divjih vodah: značilne vrednosti uporabljenih kazalcev in njihova uporaba v procesu športne vadbe. Šport, 46(2), 46−52. Ušaj, A. (2006). Nekateri testi hitrostne vzdr-9. žljivosti v atletskem teku: 1. test 400 m. Atle- tika, 49/50, str. 16−20. Whipp, B. J., Ward, S. A., Lamarra, N., Davis, J. 10. A., Wasserman, K. (1982). Parameters of ven- tilatory and gas exchange dynamics during exercise. J. Appl. Physiol. (52)6, 1506–1513. Grafikon 5: Časovni potek VO2 in VE med najbolj intenzivnim veslanjem. Oba na- čeloma ponazarja enačba 8, ki pa je eksplicitno napisana le za VO2. dr. Anton Ušaj, prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za športno treniranje anton.usaj@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 1-2 85 [raziskovalna dejavnost] Daniel Stanković in Marko Aleksandrović Vpliv desettedenskega štiriciklusnega treninga na umetni steni na razvoj specialne moči športnih plezalcev Namen tega dela je bil ugotoviti vpliv desettedenskega štiriciklusnega trenažnega procesa na specialno moč športnih ple- zalcev. Raziskavo smo opravili na vzorcu dvanajstih merjencev, aktivnih športnih plezalcev, starih 22,42 ± 2,35 leta, in štirih spremenljivk za oceno specialne moči plezalcev. Merjenci so bili izpostavljeni enakemu treningu 4-3-2-1, ki je v glavnem po- tekal na mali umetni steni (štirje tedni razvoja aerobne vzdržljivosti, trije tedni razvoja maksimalne moči, dva tedna razvoja anaerobne vzdržljivosti in teden odmora). Na podlagi rezultatov raziskave smo ugotovili, da je trenažni proces značilno vplival na povečanje specialne moči plezalcev, kar še posebno velja za spremenljivke zgiba z nadprijemom, zgiba s podpri- jemom in vesa v zgibi. Ključne besede: športno plezanje, trening, mala umetna stena, plezalna deska, specifična moč, motorični testi. Influence of fourcycled training on specific strainght development at free climbers The aim of this paper was to establish the influence of four-cycled training worckout on specific strenght developement in sport’s climbers. The research was realized on the sample of 12 active climbers, aged 22,42 ± 2,35 years, with 4 variables for strenght evaluation in sport’s climbers. The tested ones were exposed in 4-3-2-1 training system (4 weeks on developement of aerobic endurance, 3 weeks on developement of maximal strenght, 2 weeks on developement of anaerobic endurance and 1 week of rest). On the basis of the results of this research it was concluded that the four-cycled training is significant for specific strenght developement in sport’s climbers, and especialy in variables: pull-ups, pull-ups with undercling and bent- arm hang test. Key words: sport’s climbing, training, artificial wall, fingerboard, specific strenght, motor tests. Uvod Poleg moči, vzdržljivosti in nekate- rih drugih gibalnih sposobnosti zah- teva športno plezanje tudi veliko mero spretnosti in tehničnega znanja. Vse to lahko pridobimo le z večletnim siste- matičnim treningom. V praksi športni plezalci praviloma trenirajo bolj »po občutku«, brez strokovnega načrta in programa dela. Predvidevamo, da bi lahko z uporabo bolj sistematičnega in načrtnega pristopa k treningu dosegli višjo stopnjo pripravljenosti in forme. Pri tem mislimo predvsem na osnovne parametre treninga, kot so frekvenca, intenzivnost, obseg in vrsta treninga (Wilmore, Costill, 1999). Ti morajo biti povsem individualno pogojeni in mo- rajo upoštevati raven pripravljenosti posameznega plezalca. Trening športnih plezalcev praviloma sestavljajo vsebine, ki se nanašajo na razvoj funkcionalnih sposobnosti in splošne vzdržljivosti (tek, kolesarjenje ...), specialni trening za krepitev mišic podlakti (Horst, 2003) ter plezanje na naravnih in umetnih stenah. Specialni plezalni trening je z vidika funkcional- nosti in uporabnosti v veliki meri pravi- loma pomanjkljiv. Razlogi za to so pred- vsem: omejitve, ki izhajajo iz uporabe umetnih sten (višina smeri, pomanjka- nje realističnosti), moteči dejavniki, ki ji povzročajo gledalci, slabše možnosti za trening statičnih, izometričnih položa- jev za razvoj plezalne vzdržljivosti. Ple- zanje po naravnih stenah je omejeno z oddaljenostjo in nedostopnostjo pri- mernih plezališč, z vremenskimi razme- rami, pogosto pa tudi z zahtevnostjo plezališč. Za večjo učinkovitost treninga in doseganje boljših rezultatov je zato potrebno dati večji poudarek special- nemu treningu športnih plezalcev, kar še posebno velja, ko se približuje želeni vrhunec forme. Predmet in problem ter namen dela V nadaljevanju želimo najprej predsta- viti izsledke nekaterih raziskav, ki uteme- ljujejo pomembnost načrtnega in siste- matičnega pristopa pri treningu špor- tnih plezalcev kakor tudi pomembnost razvoja nekaterih sposobnosti, ki so del našega eksperimentalnega programa. Cutts in Bollen (1993) sta raziskovala moč stiska pesti (kleščasti in polni pri- jem) in vzdržljivost športnih plezalcev z različnim stažem in njihove sposobno- sti primerjala z enako starimi neplezalci. Moč stiska je bolj razvita pri plezalcih z daljšim stažem. Avtorja tudi ugotavljata, da moč rok ne zagotavlja uspešnosti na tekmovanjih v športnem plezanju. Mermier, Robergs, Mc Minn in Heyward (1997) so raziskovali porabo energije in fiziološke parametre pri plezanju na umetni steni. Raziskavo so opravili na 86 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] vzorcu 14 plezalcev (9 moških in 5 žen- skah), ki so izvedli tri vzpone na umetni steni (prvega pod kotom 900, drugega pod kotom 1060 in tretjega pod kotom 1510) z vmesnim odmorom, ki je trajal 15 minut. Njihove ugotovitve kažejo, da plezanje na umetni steni vpliva na po- večanje srčno-dihalnih sposobnosti in mišične vzdržljivosti. Mermier, Janot, Parker in Swan (2000) so raziskovali fiziološke in antropome- trične razsežnosti športnih plezalcev različne kakovosti. V vzorec so zajeli 44 plezalcev (24 moških in 20 žensk), ki so plezali dve različni smeri v dveh dneh, visoki 11 in 30 metrov. Njuna težavnost je postopno naraščala od začetka do konca vzpona, ocenjena pa je bila po pravilih tekmovanj v težavnostnem plezanju. S pomočjo regresijske analize so ugotovili, da je število treningov te- densko statistično značilno vplivalo na uspešnost plezanja obeh smeri, med- tem ko niso uspeli ugotoviti poveza- nosti med antropometričnimi razse- žnostmi in uspešnostjo plezanja. Davis (2004) je raziskoval vpliv specifič- nega plezalnega treninga na premični plezalni steni v trajanju šestih tednov na izboljšanje plezalne uspešnosti in nekaterih fizioloških spremenljivk. Upo- rabil je dva različna trenažna programa (metodi) – dolgotrajni trening vzdržlji- vosti majhne intenzivnosti in intervalni trening visoke intenzivnosti. Raziskava je zajela vzorec 27 merjencev, razdelje- nih v skupini po 14 in 13 plezalcev, sta- rih 22,2 ± 3,6 leta. Obe skupini sta tre- nirali trikrat na teden, vsaka po svojem programu. Rezultati so pokazali, da je šesttedenski specialni plezalni trening na premični plezalni steni vplival na iz- boljšanje plezalne uspešnosti, na spe- cifične plezalne srčno-dihalne sposob- nosti ter na spremenljivki mišične moči in vzdržljivosti. Rezultati so tudi poka- zali, da med skupinama ni razlik v fizi- oloških spremenljivkah, ne glede na to, da sta bili uporabljeni dve različni me- todi treninga. Avtor tudi ugotavlja, da pod vplivom treninga ni prišlo do spre- memb pri stisku pesti, ki je ena od po- membnejših mer plezalne uspešnosti. V pričujoči raziskavi smo tudi sami želeli preveriti učinkovitost trenažnega pro- cesa športnih plezalcev in s tem pou- dariti pomen načrtnega in sistematič- nega pristopa. V ta namen smo obli- kovali desettedenski program treninga na mali umetni plezalni steni (angl. bo- ulder) in na plezalni deski (angl. finger- board). Sestavljen je bil iz štirih mikroci- klusov. Poskušali smo ugotoviti njegov vpliv na razvoj specialne moči športnih plezalcev. Hipoteze Na podlagi predmeta in problema ter namena raziskave smo postavili tele hi- poteze: H 1 − Desettedenski eksperimentalni program treninga bo statistično značilno vplival na spremembe specifične moči športnih plezal- cev. H 1.1 − Desettedenski eksperimentalni program treninga športnih ple- zalcev bo statistično značilno vplival na rezultat testa zgibe z nadprijemom. H 1.2 − Desettedenski eksperimentalni program treninga športnih ple- zalcev bo statistično značilno vplival na rezultat testa zgibe s podprijemom. H 1.3 − Desettedenski eksperimentalni program treninga športnih ple- zalcev bo statistično značilno vplival na rezultat testa vesa v zgibi pod kotom 90°. H 1.4 − Desettedenski eksperimentalni program treninga športnih ple- zalcev bo statistično značilno vplival na rezultat testa široka vesa. Metode dela Vzorec merjencev Raziskavo smo opravili na vzorcu dva- najstih športnih plezalcev moškega spola, ki so člani plezalnega kluba Na- issus iz Niša. Povprečna starost merjen- cev je 22,42 ± 2,35 leta, povprečna tele- sna višina 177,42 ± 5,6 cm in povprečna teža 70,83 ± 4,55 kg. Merjenci so prosto- voljno sodelovali v raziskavi, potem ko smo jih poprej seznanili s programom treninga. Vsi so morali izpolnjevati tudi tale pogoja: da so najmanj šest mesecev vključeni • v redni proces vadbe športnega ple- zanja, da so sposobni preplezati smeri med • 7. in 9. težavnostno stopnjo (po le- stvici UIAA). Vzorec spremenljivk V raziskavi smo uporabili tele spremen- ljivke za ugotavljanje repetitivne in sta- tične moči: Zgibi z nadprijemom (ZGNAT)1. Zgibi s podprijemom (ZGPOT)2. Vesa v zgibi pod kotom 90° (BLOK90)3. Široka vesa (VISŠIR)4. 1. Zgibi z nadprijemom (ZGNAT) REKVIZITI: Plezalna deska širine 30, de- beline 5 in dolžine 125 cm. NALOGA: Merjenec z nadprijemom prime plezalno desko na označenem mestu v širini ramen. V začetnem po- ložaju so roke povsem iztegnjene, sledi zgib do položaja, ko se merjenec s pr- smi dotakne deske, in nato vrnitev v za- četni položaj. Merjenec izvaja zgibe do odpovedi. MERJENJE: Štejejo le pravilne zgibe. Rezultat je število pravilno opravljenih zgib. 2. Zgibi s podprijemom (ZGPOT) REKVIZITI: Plezalna deska širine 30, de- beline 5 in dolžine 125 cm. NALOGA: Merjenec s podprijemom prime plezalno desko na označenem mestu v širini ramen. V začetnem po- ložaju so roke povsem iztegnjene, sledi zgib do položaja, ko se merjenec s pr- smi dotakne deske, in nato vrnitev v za- četni položaj. Merjenec izvaja zgibe do odpovedi. MERJENJE: Štejejo le pravilne zgibe. Rezultat je število pravilno opravljenih zgib. 1. Vesa v zgibu pod kotom 900 (BLOK90) REKVIZITI: Plezalna deska širine 30, de- beline 5 in dolžine 125 cm, štoparica. NALOGA: Merjenec s podprijemom prime plezalno desko na označenem mestu v širini ramen. Z zgibom se po- ŠPORT 56, 2008, 1-2 87 [raziskovalna dejavnost] tegne navzgor, dokler kot med podlak- tjo in nadlaktjo ne znaša 900. Ta položaj zadrži do odpovedi. MERJENJE: Merimo, koliko časa lahko merjenec vztraja v navedenem polo- žaju. Uro ustavimo, ko se kot med pod- laktjo in nadlaktjo poveča oz. znaša več kot 900. 4. Široka vesa (VISŠIR) REKVIZITI: Plezalna deska širine 30, de- beline 5 in dolžine 125 cm, štoparica. NALOGA: Merjenec z nadprijemom prime desko na označenem mestu za široke zgibe. Roke ima popolnoma iz- tegnjene, kot med njimi pa znaša 900. V tem položaju vztraja (visi), dokler je sposoben (do odpovedi). MERJENJE: Merimo, koliko časa lahko merjenec vztraja v navedenem polo- žaju. Uro ustavimo, ko se merjenec spu- sti oz. izgubi stik z desko. Eksperimentalni program treninga Za potrebe raziskave smo oblikovali po- seben desettedenski program treninga, sestavljen iz štirih mikrociklusov. Mer- jenci so opravili od dva do štiri treninge na teden, ki so trajali od 1,5 do 2,5 ure (odvisno od tipa treninga). Treningi so potekali na plezalni deski in mali ume- tni plezalni steni, ki je vsebovala verti- kale, previse pod različnimi koti (od 15 do 40 stopinj) in strop. Obseg in inten- zivnosti treninga sta bila določena za vsakega merjenca posebej glede na re- zultate meritev, ki smo jih opravili pred začetkom programa. Prvi cikel treningov je trajal štiri tedne in je vseboval štiri treninge na teden, ki so trajali od 2 do 2,5 ure. Vsebina treninga je bila usmerjena v razvoj plezalne ae- robne vzdržljivosti (z majhno intenziv- nostjo dolgega trajanja). Prvi tip tre- ninga je zajemal ponavljanje prečnic, dolgih od 25 do 30 gibov. Plezalci so lahko v eni seriji vsako prečnico ponovili trikrat brez vmesnega odmora. Drugi tip treningov je potekal na istih preč- nicah po načelu piramide. V prvi seriji so plezalci prečnico ponovili enkrat, v drugi dvakrat, v tretji trikrat in tako do sedme serije, ko so prečnico ponovili sedemkrat (brez vmesnih odmorov znotraj serije). Tudi tretji tip treningov je potekal na istih prečnicah, vendar po načelu peščene ure. Število ponovitev prečnic (brez vmesnih odmorov znotraj serije) se je najprej zmanjševalo od 5 do 1, nato pa spet povečevalo do 5 (5, 4, 3, 2, 1, 2, 3, 4, 5). Odmor med serijami je bil ne glede na tip treninga dolg od 3 do 4 minute. Drugi cikel treningov je trajal tri tedne in je vseboval od 2 do 3 treninge na te- den po 1,5 ure. Namen tega ciklusa je bil predvsem razvoj maksimalne moči mišic rok in ramenskega obroča. Posa- mezni treningi so vsebovali specifične vaje za razvoj maksimalne moči plezal- cev (vaje statične moči na plezalni deski na eni in obeh rokah, z in brez dodatnih bremen, razni problemi z in brez doda- tnih bremen (odvisno od zahtevnosti problema) pod različnim naklonom stene ...). Odmor med serijami je trajal od 5 do 6 minut. Tretji ciklus treningov je trajal dva tedna in je vseboval šest treningov (tri na te- den) po 1,5 do 2 uri. Treningi so se na- našali na razvoj anaerobne vzdržljivosti. Prevladovale so vaje moči srednje in su- bmaksimalne intenzivnosti na plezalni deski in majhni plezalni steni. Plezalci so vaje večinoma izvajali do odpovedi. Najpogostejši vaji na plezalni deski sta bili “frenchies“1 in zgibe z zadrževanjem pod določenim kotom, na mali plezalni steni pa »stick traverza«2. Odmori med serijami so bili dolgi od 4 do 5 minut. Zadnji teden trenažnega procesa (četrti ciklus) je bil namenjen počitku, zato v tem času plezalci niso imeli trenažnih aktivnosti. 1Vaja je sestavljena iz različnih zgib in ves pod različnimi koti. 2Gre za vajo, pri kateri s palico plezalcu pokaže- mo oprimek, ki ga mora uporabiti za roke. Vaja zajema od 25 do 30 dokaj težkih gibov. Metoda obdelave podatkov Pri obdelavi podatkov smo za vse ma- nifestne spremenljivke ugotavljali tele spremenljivke deskriptivne statistike: srednja vrednost (MEAN), standardna deviacija (SD), najnižja (MIN) in najvišja (MAX) vrednost, razpon (RANGE), stan- dardna napaka srednje vrednosti (ER- ROR) ter sploščenosti in asimetričnosti porazdelitve (SKEW, KURT). Za ugotavljanje značilnosti razlik med začetnim in končnim testiranjem smo uporabili multivariantno in univariantno analizo variance (MANOVA, ANOVA). Podatke smo obdelali s pomočjo pro- gramskega paketa Statistica 6.0. Rezultati z razpravo V preglednici 1 so prikazani rezultati za- četnega testiranja za vse štiri teste, s ka- terimi smo merili specialno moč špor- tnih plezalcev. Na podlagi rezultatov iz preglednice 1 lahko pri vseh testih ugotovimo ugo- dno razmerje med aritmetičnimi sredi- nami (Mean) in standardnimi napakami aritmetične sredine (Error) ter ustrezno občutljivost testov. Ugotovimo lahko tudi primerno simetričnost porazde- litve (Skew), medtem ko pri večini te- stov lahko zasledimo odstopanja od normalne porazdelitve v smislu precej- šnje razpršenosti rezultatov (Kurt). Ta je predvsem posledica različne kakovosti merjencev. Na podlagi parametrov deskriptivne statistike končnega testiranja lahko podobno kot pri začetnem testiranju ugotovimo ugodno razmerje med arit- metičnimi sredinami in standardnimi napakami ter ustrezno občutljivost te- stov. Kar zadeva porazdelitev rezulta- tov, lahko prav tako kot pri začetnem Preglednica 1: Deskriptivna statistika rezultatov začetnega testiranja Spremenljivke Mean Min. Max. Range Std.Dev. Error Skew. Kurt. ZGNAT 16,00 7 23 16 4,24 1,225 −0,5485 0,8253 ZGPOT 17,75 9 25 16 4,37 1,262 −0,2600 0,4045 BL90 36,17 13 50 37 11,95 3,448 −0,9275 −0,3514 VISŠIR 80,08 50 147 97 26,67 7,700 1,4150 2,8236 88 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] testiranju ugotovimo primerno sime- tričnost porazdelitve in precejšnjo raz- pršenost rezultatov, ki je posledica raz- lik v kakovosti merjencev. Na osnovi rezultatov multivariantne analize iz preglednice 3 lahko ugo- tovimo statistično značilno razliko (p = 0,0011) med rezultati začetnega in končnega testiranja. Na podlagi tega lahko rečemo, da je desettedenski tre- nažni proces vplival na povečanje spe- cialne moči športnih plezalcev. V nadaljevanju smo želeli preveriti raz- like med rezultati začetnega in konč- nega testiranja pri posameznih testih. Iz rezultatov univariantne analize variance (preglednica 4) lahko ugotovimo tole: pri treh spremenljivkah (zgibe z nadpri- jemom, zgibe s podprijemom in vesa v zgibi pod kotom 900) so razlike stati- stično značilne, kar pomeni, da je deset- tedenski program vadbe pozitivno vpli- val izboljšanje rezultatov v omenjenih testih. Pri četrti spremenljivki (VISŠIR), pri testu široka vesa, je vrednost koe- ficienta nekaj nad mejo statistične zna- čilnosti. Razlog za to lahko najverjetneje iščemo v specifičnosti gibalne naloge, ki obremenjuje predvsem kosti, sklepe in vezi, manj pa mišice, na katere lahko z vadbo vplivamo v večji meri. Sklep Na podlagi predmeta in problema ter namena raziskave in v skladu s posta- vljenimi hipotezami lahko ugotovimo: Glede na statistično značilne spre-1. membe po uporabi desettedenskega štiriciklusnega trenažnega programa v specifični moči športnih plezalcev lahko sprejmemo hipotezo H 1 . Glede na statistično značilne spre-2. membe po uporabi desetteden- skega štiriciklusnega trenažnega pro- grama v testih zgibi z nadprijemom, zgibi s podprijemom in vesa v zgibu pod kotom 900 lahko sprejmemo hi- poteze H 1.1 , H 1.2 in H 1.3 . Glede na to, da nismo ugotovili stati-3. stično značilnih sprememb po upo- rabi desettedenskega štiriciklusnega trenažnega programa v testu široka vesa, ne moremo sprejeti hipoteze H 1.4 . Na splošno lahko rečemo, da se je de- settedenski trenažni ciklus po sistemu 4-3-2-1 izkazal za primernega in učinko- vitega za razvoj specifične moči špor- tnih plezalcev. To še posebno velja za repetitivno moč zgornjega dela telesa in za statično moč. Vpliv je nekoliko manjši, kadar se obremenitev v večji meri prenaša na kosti, sklepe in vezi. Če rezultate te raziskave primerjamo z rezultati, ki so jih dobili Mermier, Ro- bergs, McMinn in Heyward (1997) ter Davis (2004), lahko potrdimo njihove ugotovitve in rečemo, da plezanje na umetni steni pozitivno vpliva na srčno- dihalne sposobnosti in mišično vzdržlji- vost (predvsem repetitivno in statično moč) oziroma da specialni plezalni tre- ning pozitivno vpliva na nekatere spo- sobnosti, ki imajo pomembno vlogo pri uspešnosti plezanja. Literatura Cutts, A., Bollen, S. R. (1993). Grip strength and 1. endurance in rock climbers. Proc Inst Mech Eng [H]. 207(2), 87−92. Davis, C. M. (2004). 2. A comparison of training methods for enhancing climbing performance. Bozeman: Montana State University. Unpubli- shed master thesis. Horst, E. J. (2003). 3. Training for climbing: The de- finitive guide for improving your climbing per- formance. Guilford: Falcon Press. Mermier, C. M., Robergs, R. A., McMinn, S. M., 4. Heyward, V. H. (1997). Energy expenditure and physiological responses during indoor rock climbing. British Journal of Sports Medi- cine, 31(3), 224−228. Mermier, C. M., Janot, J. M., Parker, D. L., Swan, 5. J. G. (2000). Physiological and anthropome- tric determinants of sport climbing perfor- mance. British Journal of Sports Medicine, 34(5), 359−366. Stanković, D., Puletić, M. (2005). Od plani-6. narenja do sportskog penjanja. Sport mont 6−7(III), 391−397. Wilmore, J., Costill, D. (1999). Physiology of 7. sport and exercise. Champaign, IL: Human Kinetics. Preglednica 2: Deskriptivna statistika rezultatov končnega testiranja Spremenljivke Mean Min. Max. Range Std.Dev. Error Skew. Kurt. ZGNAT 19,83 14 25 11,0 3,07 0,886 −0,3775 −0,0592 ZGPOT 21,67 15 27 12,0 3,58 1,032 −0,2454 −0,7197 BL90 54,33 31 67 36,0 10,65 3,073 −0,9777 0,5650 VISŠIR 100,92 78 155 77,0 22,93 6,619 1,2909 1,6534 Preglednica 3: Rezultati mulrivariantne analize variance Wilks Lambda F Df1 Df2 p 0,4021 7,0604 4 19 0,0011 Preglednica 4: Rezultati univariantne analize variance Spremenljivke Meritve Mean SD F p ZGNAT Začetne 16,00 4,24 6,42983 0,018835 Končne 19,83 3,07 ZGPOT Začetne 17,75 4,37 5,77036 0,025179 Končne 21,67 3,58 BL90 Začetne 36,17 11,95 15,46822 0,000710 Končne 54,33 10,65 VISŠIR Začetne 80,08 26,67 4,20958 0,052287 Končne 100,92 22,93 Marko Aleksandrović Fakulteta za šport in telesno kulturo, Univerza v Nišu, Srbija markodurlan@yahoo.com ŠPORT 56, 2008, 1-2 89 [raziskovalna dejavnost] Stojan Burnik, Andrej Karničar, Damir Karpljuk Nekateri vidiki treninga in priprave na tekmovanje slovenskih turnih smučarjev Namen raziskave je bil ugotoviti, s katerimi oblikami trenažnega procesa slovenskim turnim smučarjem omogočiti obstanek med najboljšimi tekmovalci te športne panoge in ohranjati oz. izboljševati tekmovalne dosežke. V vzorec merjencev smo za- jeli šest slovenskih tekmovalcev z najmanj petletnim tekmovalnim stažem, ki so doma in v tujini dosegali odlične rezultate. Podatke smo zbrali na podlagi motorične spremenljivke (hitrost teka) in variant fiziološke spremenljivke frekvence srčnega utripa (jutranje, največje, odstotka FSU). Opravili smo tri meritve, dve na tekoči preprogi in eno na tekmovanju. Podatke smo obdelali s programom SPSS 10.0, uporabili smo metodo osnovne statistike in t-test za odvisne vzorce. Dobljeni rezultati so potrdili ustreznost modela vadbe, uporabljenega v eksperimentu. Ta model je dobra osnova za nadaljnji razvoj treninga tek- movalnih turnih smučarjev. Ključne besede: turno smučanje, vzdržljivost, frekvenca srčnega utripa. Some aspects of training and preparation for a slovenian ski touring competition The study aimed to establish which types of training processes could help Slovenian touring skiers becoming placed among the top competitors as well as maintain and improve their competitive results. The sample consisted of six Slovenian com- petitors with a competitive career of at least five years who had achieved excellent results in Slovenia and abroad. The data were gathered on the basis of a motor variable (speed of running) and the variants of the physiological variable of heart rate (measured in the morning, the peak rate and heart rate percentage). Three measurements were conducted, one on the tre- admill and the other during a competition. The data were processed with the SPSS 10.0 programme, using the basic statistics method and the T-test for dependent samples. The results confirmed the suitability of the training model used in the experi- ment. This model serves as a basis for further development of the training of ski touring competitors. Key words: ski touring, endurance, heart rate Uvod Tekmovalno turno smučanje ima pri nas razmeroma dolgo tradicijo (Pečovnik, 1988; Karničar, 1998; Ličer, 2000). Prvo tekmovanje je bilo organizirano leta 1927. Imenovalo se je Triglavski smuk in je trajalo dva dni. Prvi dan so tekmo- valci z vso potrebno opremo štartali v Mojstrani in se preko Krme povzpeli na Kredarico, kjer so prespali in naslednji dan smučali v Krmo. Kasneje so tekmo- vanje opustili, v zadnjih letih pa ga obu- dili kot množični turni smuk (Karničar, 1998). Slovenci smo spoznali tekmovalno turno smučanje, ki se je sprva imeno- valo turnosmučarski rally, v Italiji, v se- demdesetih letih, ko so alpinisti iz Moj- strane sodelovali na tekmi blizu Lecca. Pravi stik s sodobnimi tekmovanji v tur- nem smučanju pa je bil leta 1985, ko sta se Luka Karničar in Matej Kranjec ude- ležila 9. mednarodnega rallyja Pizzo tre Signori v Premani v Italiji. Leta 1993 se je naveza Luka in Drejc Karničar prvič vključila v sistem tekmovanj za alpski pokal in v naslednjih letih dosegla dve tretji mesti na rallyjih Valcanale (1995) in Gazzaniga (1996). Nekako samou- mevno je bilo, da so Jezerjani organi- zirali prvo domačo tekmo – 1. turno- smučarski rally – Jezersko '96 (Karničar, 1998). Leta 2001 so se države organi- zirale v mednarodno zvezo za tekmo- valno turno smučanje (ISMC), ki smo se ji leta 2003 priključili tudi Slovenci. Pred tem smo ustanovili Komisijo za tekmo- valno turno smučanje (KTTS) pri Planin- ski zvezi Slovenije (PZS). Spremenila so se tudi pravila in iz treh enot (obvezne poti, vzpon na čas in veleslalom ozi- roma spust na čas) je nastala le ena. To je pot, ki jo je treba opraviti v čim kraj- šem času. Seveda je pot ali trasa sesta- vljena tudi iz izrazito strmih vzponov in spustov. Razlika je v bistvu samo ta, da se ne meri in ne sešteva posameznih časov, temveč le skupni čas, ki ga tek- movalec porabi od štarta do cilja (Kar- ničar, 1998). Pravila in posebnosti tekmovalnega turnega smučanja Slovenski pokal v tekmovalnem tur- nem smučanju je organiziran po pravi- lih ISMC in poteka pod okriljem KTTS pri PZS (http://ktts.si/). Vsa tekmovanja so namenjena rekreativcem in profesio- nalcem iz Slovenije in tujine. Tekmuje se posamično v ženski, mladinski in članski (od 21 let naprej) kategoriji. Vsi tekmo- valci štartajo hkrati in morajo priredite- lju pokazati predpisano opremo. Prire- ditelj ima pravico, zaradi varnosti tek- movalcev, spremeniti razpisano progo in pred ali po tekmovanju opraviti do- pinško kontrolo (http://ktts.si/). 90 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Predmet in problem Trening in priprava na tekmovanje Osnovno vprašanje, ki se je pojavilo s pridružitvijo naših tekmovalcev najbolj- šim, je, kako trenirati, da bi ohranili in izboljšali rezultate. Tekmovalno turno smučanje je predvsem vzdržljivostni šport, ki ima tudi vrsto specifičnih zah- tev (Burnik, 2003). Idealen tekmovalec v turnem smučanju bi moral biti alpinist, ki je v svoji športni karieri tekmoval v alpskem smučanju in teku na smučeh ali gorskem teku (Geyer, 1989; Karničar, 1998). Za uspeh v tekmovalnem turnem smučanju so potrebne vzdržljivost, moč in hitrost tekača na smučeh oziroma gorskega tekača in alpskega smučarja ter ustrezna alpinistična − tehnična usposobljenost za tekmovanje v viso- kogorskem zimskem svetu (Willmore, Costill, 1994; Karničar, 1998). Temu »ide- alu« mora biti prilagojen tudi trening (Noakes, 1994; Karničar, 1998; Karpljuk, 1999). Pri načrtovanju treninga je treba upoštevati tudi dejstvo, da so tekme velikokrat na povečani nadmorski višini (Brehm, 1986; Geyer, 1989; Anonimys, 1997; Parker, 2003; Jereb, Šorn, Burnik, 2005). Žal so bili pri nas tekmovalci doslej bolj ali manj prepuščeni samim sebi. V prejšnjih sezonah so bili narejeni napori in poskusi pri Komisiji za TTS, da bi najboljšim tekmovalcem in tekmo- valkam stalno pomagali z meritvami in strokovnimi napotki. Pri tem si lahko tekmovalci in njihovi svetovalci poma- gajo tudi z rezultati pričujoče raziskave. Njen glavni namen je bil ugotoviti, s ka- terimi oblikami trenažnega procesa slo- venskim turnim smučarjem omogočiti obstanek med najboljšimi tekmovalci in ohranjati oz. izboljševati tekmovalne dosežke. Metode dela Potek eksperimenta Opravili smo tri funkcionalne meritve, dve na tekoči preprogi in eno na tek- movanju. Meritve so potekale v zapo- redju: prva na tekoči preprogi, nato osemtedenske priprave, ki sta jim sle- dili druga meritev na tekoči preprogi in meritev na tekmovanju. Testna teka smo izpeljali v obliki prilagojenega sto- pnjevanega teka. Merjenci so začeli teči z 10 km/uro, nadaljevali z 12, 14, 16 km/ uro in končali pri izčrpanosti, kar je za nekatere pomenilo pri 18 km/uro, za druge pa pri 20 km/uro. Čas teka je bil 4 minute za vsako hitrost, brez vmesnega odmora. Za meritev frekvence srčnega utripa smo uporabili monitor srčnega utripa Polar sport tester (v intervalu 5 sekund). Med prvim in drugim testnim tekom so merjenci trenirali vsak drugi dan, po modelu štirih treningov. Vsi tek- movalci so trening izvedli v celoti. Po končanem treningu so rezultati 2. te- stnega teka služili za primerjavo s prvim testom, za ugotavljanje napredka posa- meznega merjenca in za primerjavo z rezultati, doseženimi na tekmovanju. Za testno tekmovanje smo uporabili 2. turnosmučarski rally – Jezersko '97, ki je potekal na progi od Jezerskega (890 m), Žingarca (1145 m), Robleka (930 m), An- clovega (962 m), Turnega (1266 m), vleč- nice Mali vrh (945 m)/šprint/, Mlinarje- vega sedla (1243 m)/VSL/ do Jezerskega (890 m). Skupna dolžina proge je bila 15 km. Tekmovalci, zajeti v vzorec merjencev, so test opravili v približno treh urah (skrajni čas je bil 4 ure). V našem pri- meru je šlo za izdelavo quasi eksperi- mentalnega načrta, ki ima vse značilno- sti definicije eksperimenta (Goodwin, 1995), s tem, da dopušča možnost, da zaradi objektivnih dejavnikov ne nad- zorujemo oz. ne moremo nadzorovat vseh spremenljivk (Karpljuk, 1996). Kot smo že zapisali, so merjenci opravili osemtedenski vadbeni program, v ka- terem smo nadzorovali spremenljivke za ugotavljanje odzivov organizma na vadbo. Med vsakim treningom je bil dan odmora. Treninge so izvajali v sku- pini ali ločeno, vendar ob istih dnevih in na točno določeni progi (Karničar, 1998): Jezersko – Jezerski vrh – Ankova kara-1. vla – Žingarc – Jezersko. Jezersko – tovorna žičnica – Jezer-2. sko. Jezersko – Murnovo (proti Virniko-3. vemu Grintovcu). Jezersko – Mlinarjevo sedlo; glavni 4. del nad Kozolcem. Sredi petega tedna treninga je zapadel sneg. Program treningov je ostal enak, le da so odtlej trenirali na snegu s tur- nosmučarsko opremo na deloma spre- menjenih lokacijah (Karničar, 1998): Jezersko – Kačji rob – Štularjeva pla-1. nina (ali nižje) – Kačji rob – Jezersko. Jezersko – Mlinarjevo sedlo – Jezer-2. sko. Jezersko – Makekov marof – Za Je-3. zercem. Jezersko–vlečnica Mali vrh.4. Za vsak posamezni trening smo za vsa- kega tekmovalca določili obremeni- tev s pomočjo % FSU po Karvonenovi formuli (glede na rezultate 1. testnega teka), čas trajanja treninga in odmor. Dogovorili smo se za zgornjo in spo- dnjo mejo dovoljenega odstopanja +/− 5 ud/min. S prvim treningom, ki je tra- jal 90 min s 70-odstotno obremenitvijo FSU, smo želeli vplivati na aerobne spo- sobnosti. Drugi polurni trening s 50-od- stotno obremenitvijo FSU je bil name- njen regeneraciji. Tretji trening je ravno tako trajal 30 min, vendar je potekal na ravni predvidenega tekmovalnega na- stopa (85 % FSU). Zadnji trening pa je bil izrazito visoko intenziven anaerobni trening v obliki metode ponavljanj 3 x 4 min s 4-minutnim odmorom pri 95-od- stotni obremenitvi FSU (Karpljuk, 1999; Karpljuk, Dervišević, Tkavc, Novak, Žitko, Videmšek, Hadžić, Rožman, 2006; Kar- pljuk, Videmšek, Štihec, Kondrič, 2006; Karpljuk, Lavrenčič, Hadžić, Videmšek, Rešetar, Rožman, 2006). Merila za predstavljeni režim vadbe v predtekmovalnem obdobju so bila po- znavanje športne panoge, tekmovalcev in njihovega načina življenja ter rezul- tatov prvega testnega teka na tekoči preprogi (Karničar, 1998). Na prvih treh treningih je bila uporabljena metoda neprekinjenega napora, na četrtem pa metoda s ponavljanji (Ušaj, 1996). S pri- merjavo rezultatov prvega in drugega testnega teka smo s pomočjo t-testa za odvisne vzorce ugotovili statistično značilno razliko v telesni pripravljeno- sti posameznega tekmovalca (pregle- dnici 1 in 2). Pri vseh tekmovalcih se je pokazal napredek, ki smo ga ugotovili na podlagi manjše povprečne vredno- ŠPORT 56, 2008, 1-2 91 [raziskovalna dejavnost] sti frekvence srčnega utripa, kot tudi z najmanjšo in največjo izmerjeno vre- dnostjo FSU (preglednica 4). Za oceno intenzivnosti obremenitve smo uporabili petstopenjsko lestvico (Ušaj, 1996): 50–60 % nizka, 60–70 % vmesna, 70–80 % srednja, 80–90 % vi- soka in 90–100 % največja. Dosežena intenzivnost merjencev je prikazana v preglednici 2. Vzorec merjencev V eksperimentu je sodelovalo šest tek- movalcev, katerih podatki so prikazani v preglednici 3. Vzorec spremenljivk Uporabili smo motorično spremenljivko hitrost teka ter fiziološko spremenljivko frekvenca srčnega utripa (FSU), in sicer FSU jutranja v mirovanju, FSU med na- porom, največja FSU in odstotek FSU (Hinson, 1994). Za merjenje srčnega utripa smo uporabili monitor srčnega utripa Polar Accurex II in njegov raču- nalniški program. Za vse izmerjene vre- dnosti smo po Karvonenu (Willmore, Costill, 1994; Noakes, 1994; Karpljuk, 1996, 1999) izračunali odstotek FSU in po petstopenjski lestvici intenzivnosti obremenitve ocenili pripadajočo kate- gorijo. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s programom SPSS 10.0, uporabili smo metodo osnovne statistike in t-test za odvisne vzorce na ravni 5-odstotnega tvega- nja. Rezultati in razprava V nadaljevanju so predstavljeni rezul- tati posameznih tekmovalcev. Ugotovili smo, da je bil predpisani trening dober, saj so vsi tekmovalci napredovali in v drugem testnem teku na tekoči pre- progi izboljšali rezultat. Posledično so dosegli boljši rezultat tudi na tekmo- vanju. Tekmovalec A Grafikon 1 prikazuje primerjavo 1. in 2. testnega teka. Tekmovalec A je v pro- cesu treninga med obema tekoma oči- tno napredoval na aerobni ravni, saj se mu je zmanjšal FSU pri začetni obreme- nitvi oz. hitrosti, izrazit napredek pa za- sledimo tudi v srednjem delu med 14 in 16 km/uro, kjer je verjetno njegov ae- robni prag. V preglednici 4 so prikazani rezultati t- testa za odvisne vzorce. Ugotovili smo, da se je ob koncu predtekmovalnega obdobja raven telesne pripravljenosti tekmovalca statistično značilno razliko- vala glede na začetek tega obdobja. Povprečna vrednost FSU tekmovalca A (preglednica 5) je med turo znašala 147,42 ud/min (72 % FSU), kar pomeni, da je bil v srednje intenzivnem naporu (Ušaj, 1996). Preglednica 1: Vrednosti FSU med prvim in drugim testnim tekom za vse tekmovalce 1. test 2. test Tekmovalci FSUavr FSUmin FSUmax FSUavr FSUmin FSUmax A 154,39 123 191 148,78 109 188 B 152,21 118 189 146,98 111 187 C 145,11 105 181 141,51 103 178 D 140,34 112 165 136,75 111 161 E 174,19 138 205 169,75 132 203 F 169,35 135 196 166,05 127 195 Preglednica 2: Stopnje intenzivnosti vrednosti FSU za vse tekmovalce Ocena int. A B C D E F Povprečje Ud/min ud/min ud/min ud/min ud/min ud/min ud/min 50 % 116 115 117 107 125 126 117,7 70 % 146 145 146 130 157 154 146,3 85 % 169 167 168 148 181 175 168 95 % 184 182 182 160 197 189 182,3 Preglednica 3: Vzorec merjencev z osnovnimi podatki in najboljšimi dosežki Tekmovalci Starost Višina Teža Tekm. staž Medn. tekmovanja Domača tekmov. Tekmovalec A 27 let 178 cm 78 kg 10 let 3. mesto 1. mesto Tekmovalec B 41 let 181 cm 75 kg 13 let 3. mesto 1. mesto Tekmovalec C 41 let 182 cm 74 kg 7 let 10. mesto 2. mesto Tekmovalec D 45 let 175 cm 79 kg 5 let 12. mesto 5. mesto Tekmovalec E 37 let 189 cm 90 kg 5 let 12. mesto 1. mesto Tekmovalec F 31 let 178 cm 80 kg 5 let 19. mesto 2. mesto Preglednica 4: Statistična primerjava (t-test za odvisne vzorce) med 1. in 2. testnim tekom Spremenljivke n R 2p x б бх Test 1 154,3854 23,611 2,410 96 ,991 ≤,000 Test 2 148,7813 25,761 2,629 Legenda (velja za preglednice 4, 6, 8, 10, 12, 14): n − število parov; r − koeficient korelacije; 2 − statistična značilnost; x − aritmetična sredina; б − standardni odklon; бх − standardna napaka aritmetične sredine. 92 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Grafikon 2: Gibanje FSU med prvim (test 1) in drugim (test 2) testnim tekom na tekoči preprogi za tekmovalca B 100 110 120 130 140 150 160 170 180 190 200 210 220 F S U ( u d /m in ) 10 10 10 10 12 12 12 14 14 14 16 16 16 18 18 18 20 20 20 20 Hitrost (km/h) Test 1 Test 2 PRVI IN DRUGI TESTNI TEK Največja izmerjena vrednost srčne fre- kvence med turo je bila 181 ud/min, in sicer v izrazito ravninskem delu, kjer so tekmovalci uporabljali drsalni korak. Med šprintom je njegova povprečna vrednost FSU znašala 172,8 ud/min oz. 89 % stopnje intenzivnosti obremeni- tve glede na 2. testni tek. Tudi med ve- leslalomom se je tekmovalec A gibal na ravni visoko intenzivne obremenitve. Rezultati: 1. mesto v paru s tekmoval- cem B (šprint 1. mesto, VSL 2. mesto). Tekmovalec B Primerjava med 1. in 2. testnim tekom (graf 2) nam pokaže razmeroma izrazito zmanjšanje ravni FSU v vsej prvi polovici testa in potem še enkrat, pri 18 km/uro, kjer se FSU ni povečal tako skokovito kot pri prvem testu. Predpostavljamo, da je ta napredek posledica interval- nega dela − četrtega treninga. Čeprav je za omenjenega tekmovalca značilna visoka raven pripravljenosti vse leto, je trening očitno prispeval tudi k večji ae- robni vzdržljivosti, kar je razvidno iz re- zultata v prvi polovici testa. Te ugotovitve smo potrdili tudi s t-te- stom (preglednica 6), saj se telesna pri- pravljenost tekmovalca po opravljenih treningih statistično značilno razlikuje od začetnega stanja. Med obvezno potjo je imel tekmovalec B povprečno vrednost FSU le 138,6 ud/ min, kar pomeni vmesno stopnjo inten- zivnosti obremenitve (preglednica 7). Le največji izmerjeni FSU med turo je bil na ravni visoko intenzivne obremeni- tve tekmovalca. To nizko vrednost FSU med obvezno potjo lahko pripišemo dobri taktiki in odlični pripravljenosti našega najboljšega tekmovalca na tem dokaj lahkem tekmovanju. Šprintal je s 86-odstotnim deležem intenzivnosti obremenitve FSU oz. s 166,2 ud/min v povprečju. Visoko intenzivne so bile vrednosti tekmovalca B tudi med vele- slalomom, saj smo namerili povprečno vrednost FSU 159,4 ud/min, največja pa je bila celo 168 ud/min. Rezultat: 1. me- sto v paru s tekmovalcem A (šprint 1. mesto, VSL 2. mesto). Grafikon 1: Gibanje FSU med prvim (test 1) in drugim (test 2) testnim tekom na tekoči preprogi za tekmovalca A 100 110 120 130 140 150 160 170 180 190 200 210 220 F S U (u d /m in ) 10 10 10 10 12 12 12 14 14 14 16 16 16 18 18 18 20 20 20 20 Hitrost (km/h) Test 1 Test 2 PRVI IN DRUGI TESTNI TEK Preglednica 5: Vrednosti FSU med tekmovanjem v primerjavi z 2. testnim tekom – ocena intenzivnosti obremenitve Obvezna pot – tura % FSU Šprint % FSU Veleslalom % FSU FSUavr 147,42 72 172,80 89 164,6 84 FSUmax 181 95 183 97 169 87 FSUmin 101 41 123 56 160 81 Preglednica 6: Statistična primerjava (t-test za odvisne vzorce) med 1. in 2. testnim tekom Spremenljivke N R 2p x б Бx Test 1 152,2083 24,060 2,456 96 ,996 ≤,000 Test 2 146,9792 25,900 2,643 ŠPORT 56, 2008, 1-2 93 [raziskovalna dejavnost] Tekmovalec C Drugi testni tek tekmovalca C se na za- četku ni bistveno razlikoval od prvega (graf 3). Razlika oziroma napredek se kaže dokaj enakomerno ves test. Na- jopaznejše razlike se kažejo v aerob- nem območju, še posebno na njenem pragu, pa tudi kasneje, ko se je hitrost že bistveno povečevala. Za tega tek- movalca je tudi sicer značilna dobra aerobna vzdržljivost. V predpisanem trenažnem procesu je verjetno največ pridobil s tretjim in predvsem četrtim treningom. Tudi pri tekmovalcu C se je pokazala statistično pomembna razlika med pr- vim in drugim testiranjem (preglednica 8). Tekmovalec C je imel med turo pov- prečno vrednost FSU 144,6 ud/min, kar pomeni 74-odstotno intenzivnost obre- menitve oziroma srednje intenzivni na- por. Njegov največji FSU med obvezno potjo pa dosega največjo (maksimalno) intenzivnost obremenitve (preglednica 9). Med šprintom je znašala povprečna vrednost FSU 159,4 ud/min, kar pomeni visoko intenzivnost obremenitve. Med to preizkušnjo je imel tekmovalec C ves čas privezano sotekmovalko in ji je tako pomagal. Vrednosti FSU tekmovalca C med veleslalomom znašajo 156,2 ud/ min (povprečna), 161 ud/min (maksi- malna) in 148 ud/min (minimalna). Ver- jetno se mu je poznala utrujenost za- radi pomoči sotekmovalki. Rezultat: 5. mesto; 1. mesto mešane naveze. Tekmovalec D Primerjava prvega in drugega testnega teka tekmovalca D pove, da pri prvih dveh hitrostih ni napredka, izrazito pa se pokaže v območju njegovega aerob- nega praga (graf 4). Največjo razliko je opaziti pri hitrosti 16 km/h, saj so vre- dnosti FSU pri drugem testu občutno nižje kot pri prvem. Rezultati po opravljenem treningu na- šega najstarejšega tekmovalca, ki se je dokaj pozno začel ukvarjati z redno športno vadbo, kažejo, da je mogoče Grafikon 3: Gibanje FSU med prvim (test 1) in drugim (test 2) testnim tekom na tekoči preprogi za tekmovalca C 100 110 120 130 140 150 160 170 180 190 200 210 220 F S U (u d /m in ) 10 10 10 10 12 12 12 14 14 14 16 16 16 18 18 18 20 20 20 20 Hitrost (km/h) Test 1 Test 2 PRVI IN DRUGI TESTNI TEK Preglednica 8: Statistična primerjava (t-test za odvisne vzorce) med 1. in 2. testnim tekom Spremenljivke n r 2p x б бx Test 1 145,1146 23,682 2,417 96 ,994 ≤,000 Test 2 141,5104 23,446 2,393 Preglednica 9: Vrednosti FSU med tekmovanjem v primerjavi z 2. testnim tekom – ocena intenzivnosti obremenitve Obvezna pot – tura % FSU Šprint % FSU Veleslalom % FSU FSUavr 144,6 74 159,4 86 156,2 83 FSUmax 169 93 173 96 161 87 FSUmin 118 55 124 59 148 77 Grafikon 4: Gibanje FSU med prvim (test 1) in drugim (test 2) testnim tekom na tekoči preprogi za tekmovalca D 100 110 120 130 140 150 160 170 180 190 200 210 220 F S U (u d /m in ) 10 10 10 10 12 12 12 12 14 14 14 14 16 16 16 16 18 18 18 18 Hitrost (km/h) Test 1 Test 2 PRVI IN DRUGI TESTNI TEK 94 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] tudi pri starejših ljudeh s sistematičnim treningom bistveno izboljšati anae- robno vzdržljivost. Statistično pomembne razlike med pr- vim in drugim testnim tekom (pregle- dnica 10) so potrdile našo hipotezo, da bo načrtovani trening v predtekmoval- nem obdobju pomembno vplival na pripravljenost tekmovalca. Povprečna vrednost FSU tekmovalca D je med obvezno potjo znašala 148,46 ud/min oz. 88 % FSU, kar v njegovem primeru pomeni visoko intenzivno obremenitev (preglednica 11). V obeh tekmovalnih preizkušnjah je tekmova- lec D nastopal v območju največje in- tenzivnosti obremenitve v primerjavi z drugim testnim tekom. Samo pri njem je bila intenzivnost obremenitve med turo visoka ter med šprintom in vele- slalomom največja. Maksimalni srčni utripi na tekmovanju, na turi, šprintu in veleslalomu pa so celo presegli tiste na testiranju. To dejstvo lahko pojasnimo z izredno motiviranostjo tekmovalca na tekmovanju v primerjavi s testnim te- kom na tekoči preprogi. Rezultat: 5. me- sto (4. mesto VSL in 6. mesto šprint). Tekmovalec E V nasprotju s tekmovalcem D, ki je imel najnižji utrip, je tekmovalec E dosegel v obeh testnih tekih najvišje srčne utripe − 205 in 203 ud/min (preglednica 1). Tekmovalec E je v procesu osemteden- skega načrtovanega treninga najbolj napredoval na aerobni ravni oz. v prvi polovici drugega testnega teka v pri- merjavi s prvim, saj so vrednosti FSU pri 10, 12 in 14 km/h značilno nižje (graf 5). Izrazito odstopanje se pri tem tek- Preglednica 10: Statistična primerjava (t-test za odvisne vzorce) med 1. in 2. testnim tekom Spremenljivke n r 2p x б бx Test 1 140,3375 18,210 2,036 80 ,983 ≤,000 Test 2 136,7500 16,062 1,796 Preglednica 11: Vrednosti FSU med tekmovanjem v primerjavi z 2. testnim tekom – ocena intenzivnosti obremenitve O bvezna pot – tura % FSU Šprint % FSU Veleslalom % FSU FSUavr 148,46 88 156,8 96 158,6 97 FSUmax 168 106 167 105 165 103 FSUmin 101 47 145 86 146 87 Grafikon 5: Gibanje FSU med prvim (test 1) in drugim (test 2) testnim tekom na tekoči preprogi za tekmovalca E 100 110 120 130 140 150 160 170 180 190 200 210 220 F S U (u d /m in ) 10 10 10 10 12 12 12 14 14 14 16 16 16 18 18 18 20 20 20 20 Hitrost (km/h) Test 1 Test 2 PRVI IN DRUGI TESTNI TEK Preglednica 12: Statistična primerjava (t-test za odvisne vzorce) med 1. in 2. testnim tekom Spremenljivke n r 2p x б бx Test 1 174,1875 21,638 2,208 96 ,994 ≤,000 Test 2 169,7500 24,198 2,470 Preglednica 13: Vrednosti FSU med tekmovanjem v primerjavi z 2. testnim tekom – ocena intenzivnosti obremenitve Obvezna pot – tura % FSU Šprint % FSU Veleslalom % FSU FSUavr 162,04 74 169,1 78 163,5 75 FSUmax 179 85 179 85 173 81 FSUmin 112 42 124 50 146 64 movalcu konča okoli njegovega aerob- nega praga ali pa celo nekoliko višje. Pri nadaljnji večji obremenitvi izrazitega napredka ni več opaziti. Kljub temu je statistična primerjava vrednosti FSU med prvim in drugim testnim tekom pokazala, da se raven pripravljenosti tekmovalca po opravljenem treningu pomembno razlikuje od pripravljeno- sti v prvem testnem teku (preglednica 12). Povprečne vrednosti FSU tekmovalca E med turo, veleslalomom in šprintom so v območju srednje intenzivnega na- pora glede na njegov drugi testni tek. Kljub temu pa je razvidno, da so v vseh treh delih rallyja maksimalne vredno- sti FSU v območju visoko intenzivnega ŠPORT 56, 2008, 1-2 95 [raziskovalna dejavnost] napora (preglednica 13). Za razmeroma nizko raven obremenitve med šprin- tom lahko iščemo vzroke v previso- kem tempu med turo in v taktiki šprin- terskega nastopa. Rezultat: 2. mesto (šprint 2. mesto, VSL 1. mesto). Tekmovalec F Tekmovalec F je v drugem testnem teku v primerjavi s prvim najbolj napredoval na začetku (graf 6). V območju hitrosti 12 km/h je opaziti zelo malenkostno razliko, ki pa se zopet pomembno po- veča v območju njegovega aerobnega praga in ostane nekako enakomerna skoraj do izčrpanosti tekmovalca, ki oba teka konča na koncu 4. minute pri hitro- sti 18 km/h. V primerjavi z drugimi tekmovalci ima najkrajši tekmovalni staž (preglednica 14) in relativno najslabše rezultate. Za doseganje boljših rezultatov mu manj- kajo izkušnje in primeren trening, saj je že v našem eksperimentalnem trena- žnem procesu pomembno napredoval, kar je razvidno iz preglednice 14. Med turo so se vrednosti FSU tekmo- valca F gibale med 111 in 169 ud/min, povprečna vrednost v tem uvodnem delu tekmovanja pa je znašala 147,88 ud/min, kar pomeni območje vme- sne intenzivnosti obremenitve (pregle- dnica 15). Med šprintom je bila izmerjena največja vrednost FSU 181 ud/min, povprečna vrednost pa je dosegla raven visoko intenzivne obremenitve. Le nekoliko nižja povprečna vrednost FSU je bila izmerjena med veleslalomom (164,1 ud/min), kar potrjuje našo domnevo, da ima glede na starost, tekmovalne izkušnje in napredek po eksperimen- talnem treningu še rezervo in možnost napredovanja ob ustreznem treningu. Rezultat: 3. mesto (3. mesto šprint in ve- leslalom). Sklep Na podlagi rezultatov prvega testnega teka smo izdelali načrt vadbe v pred- tekmovalnem obdobju za povečanje aerobnih in specifičnih anaerobnih sposobnosti tekmovalcev. Iz rezultatov je razviden napredek v telesni pripra- vljenosti tekmovalcev na koncu pred- tekmovalnega obdobja. S tem smo dokazali, da je bil izbran primeren na- črt treninga za predtekmovalno obdo- bje, ki je lahko podlaga za vse nadaljnje faze priprave tekmovalca v turnosmu- čarskem rallyju. Pokazalo se je tudi, da na rezultat na tekmovanju poleg tre- ninga vpliva tudi izkušenost tekmo- valcev. Prav tako je bilo potrjeno, da je mogoče z dokaj preprosto metodo merjenja in spremljanja srčnega utripa izmeriti stopnjo intenzivnosti obreme- nitve in dobiti dovolj natančne podatke o telesni kondiciji tekmovalca. Mednarodna pravila, po katerih od leta 2004 tekmujemo tudi pri nas, sicer ne delijo tekmovanja na turo, šprint in ve- leslalom. Seveda pa med tekmovanjem vedno prihaja do izrazitih vzponov in tudi spustov. Avtorji raziskave menimo, da bi moral biti trening kljub spreme- njenim pravilom tak ali podoben, kot je prikazan v našem prispevku. Razvijati je potrebno dolgotrajno in kratkotrajno vzdržljivost, hitrost in moč. Upoštevati je treba tudi specifične okoliščine, v ka- terih potekajo tekmovanja. Na rezultat lahko vplivajo tudi povečana nadmor- ska višina, nizke temperature, močan veter, zahtevne snežne razmere, tako z vidika napredovanja kot tudi nevarnosti proženja plazov. Vse to predstavlja do- datno psihično in fizično obremenitev, ki jo moramo upoštevati pri načrtova- nju treninga. Natančnejše meritve in Grafikon 6: Gibanje FSU med prvim (test 1) in drugim (test 2) testnim tekom na tekoči preprogi za tekmovalca F 100 110 120 130 140 150 160 170 180 190 200 210 220 F S U (u d /m in ) 10 10 10 10 12 12 12 12 14 14 14 14 16 16 16 16 18 18 18 18 Hitrost (km/h) Test 1 Test 2 PRVI IN DRUGI TESTNI TEK Preglednica 14: Statistična primerjava (t-test za odvisne vzorce) med 1. in 2. testnim tekom Spremenljivke N r 2p x б бx Test 1 169,3500 18,297 2,046 80 ,994 ≤,000 Test 2 166,0500 19,146 2,141 Preglednica 15: Vrednosti FSU med tekmovanjem v primerjavi z 2. testnim tekom – ocena intenzivnosti obremenitve Obvezna pot – tura % FSU Šprint % FSU Veleslalom % FSU FSU avr 147,88 66 168,0 80 164,1 78 FSU max 169 81 181 90 172 84 FSU min 111 40 129 53 146 65 96 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] spremljanje treninga ter rezultatov na- ših vrhunskih tekmovalcev, s katerimi smo začeli v lanski sezoni, pa bodo po- kazali, ali načrtujemo in delamo v pravi smeri. Literatura Anonimys. (1997). Slovenski alpinizem 1996. 1. V: Zbornik komisije za alpinizem (str. 61−63). Ljubljana: Sidarta. Brehm, W. (1986). 2. Skifahren: Training, Technik, Taktik. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt, cop. Burnik, S. (2003)3. . Turno smučanje, plezanje v snegu in ledu. Ljubljana: Fakulteta za šport. Geyer, P. (1989). 4. Skibergsteigen, Variantenfa- hren. München, Wien, Zürich: BLV. Goodwin, C. J. (1995). 5. Research in pschycology – Metods and design. New York, Chichester, Brisbane, Toronto, Singapore: John Wiley & Sons, Inc. Hinson, C. (1994). Pulse power – a heart 6. physiology program for children. – Joperd, (1), 62–68. Jereb, B., Šorn, M., Burnik, S. (2005). Frekvenca 7. srca pri začetnikih turnega smučanja. Šport, 53(1), 13−16. Karničar, A. (1998).8. Primer vadbe turnosmučar- skega rallyja v predtekmovalnem obdobju in ocena nivojev obremenitve na tekmovanju. Di- plomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Karpljuk, D. (1996). 9. Aerobne sposobnosti dija- kov z vidika izbranih morfoloških in motoričnih razsežnosti ter odnosa do športa. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Karpljuk, D. (1999).10. Učinek eksperimentalnega programa vadbe na razvoj vzdržljivosti pri učenkah in učencih v zgodnjem pubertetnem obdobju. Doktorska disertacija. Ljubljana. Karpljuk, D., Dervišević, E., Tkavc, S., Novak, 11. M., Žitko, M., Videmšek, M., Hadžić, V., Rož- man, F. (2006). The effects of individual de- signed programs of physical training based on US army standards on motor abilities of Slovene armed forces personnel. Acta Univ. Palacki. Olomuc., Gymn., 36(1), 29−37. Karpljuk, D., Videmšek, M., Štihec, J., Kondrič, 12. M. (2006). The influence of an experimental training programme on endurance develo- pment among school children in their early puberty age. Int. j. phys. educ., 43(1), 11−23. Karpljuk, D., Lavrenčič, J., Hadžić, V., Videm-13. šek, M., Rešetar, V., Rožman, F. (2006). Oblike in metode rekreativne športne vadbe. V: Re- tar, I., Tomat, S. Priročnik za vaditelje rekreativ- nih programov. (str. 23–60). Ljubljana: Športna unija Slovenije. Ličer, V. (2000). Turnosmučarski veleslalom 14. na planini Razor. Grif, 5 (29), 12. Noakes, T. (1994). 15. Lore of running. Champa- ign: Leisure Press, A Division of Human Kine- tics, USA. Parker, P. (2003). 16. Free-heel skiing: the secrets of telemark and parallel techniques-in all conditi- ons. Seattle (WA): The Mauntaineers Books. Pečovnik, T. (1988). 17. Turni smuki v slovenskih gorah. Diplomsko delo. Maribor: Pedagoška fakulteta. Ušaj, A. (1996). 18. Kratek pregled osnov športnega treniranja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Willmore, J. H., Costill, D. L. (1994). 19. Physiology of sport and exercise. Champaign: Human Ki- netics. 20. http://ktts.si/. dr. Stojan Burnik, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za gorništvo, športno plezanje in ak- tivnosti v naravi stojan.burnik@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 1-2 97 [raziskovalna dejavnost] Petra Prevc, Mojca Doupona Topič Ali je bivanje v domovih za starejše prednost ali ovira za gibalno dejavnost starejših? Gibalna dejavnost ima tudi v starosti pomembno vlogo, saj poleg izboljšanja zdravstvenega stanja pozitivno vpliva na splo- šno počutje in je pomemben člen socializacije oseb, ki živijo v domu za starejše. To je specifično okolje, kjer imajo starostniki v primerjavi s tistimi, ki živijo doma, več priložnosti za organizirane oblike gibalne dejavnosti. Z raziskavo, ki je zajela 75 sta- novalcev dveh ljubljanskih in dveh koroških domov starostnikov, smo želeli ugotoviti, kakšno mesto ima gibalna dejavnost v njihovem vsakdanu. Starostniki, zajeti v našo raziskavo, so gibalno dejavnost omenjali kot najpogostejšo aktivnost v prostem času. Razmeroma velik delež starostnikov (74 %) je poročal o rednem (vsaj dvakrat na teden) ukvarjanju z gibalno dejavno- stjo, najpogosteje se ukvarjajo s hojo in skupinsko telovadbo. Mnenje o gibalni dejavnosti se med spoloma in regijama ne razlikuje. Do statistično značilnih razlik v odnosu do gibanja pa prihaja med starostniki, ki so različno gibalno dejavni. Redno gibalno dejavni starostniki višje vrednotijo koristi gibalne dejavnosti v primerjavi z občasno aktivnimi oz. neaktivnimi. Prav tako v vadbi vidijo manj nevarnosti. Ključne besede: starostniki, gibalna dejavnost. Is living in a nursing home advantage or barrier for physical activity of elderly people? Physical activity plays an important role in successful aging, besides improving health also positively influences on wellbeing and represents an important socialization factor for elderly people living in a nursing home (institution). Nursing home is a specific environment, where elderly have more opportunities for organized physical activity compared to their counterparts living at home. With questioning 75 elderly people, living in nursing homes in Ljubljana and Koroška region, we wanted to recognize the role of physical activity in their life. Elderly people who were included in our study mentioned physical activity as the most frequent leisure time activity. Relatively big part (75 %) reported being regularly (at least twice a week) enrolled in physical activity, the most frequently chosen activity is walking and group exercises. There were no differences in opinion about physical activity between gender and regions. While significant differences in opinion emerged between differently active groups. Regularly physically active elderly compared to their inactive counterparts see more benefits in exercise and in lesser extent perceive exercise as dangerous and risky. Key words: the elderly, motor activity. Uvod Značilen pojav sodobnega sveta je sta- ranje prebivalstva. Delež starejših se v Evropi in tudi v Sloveniji iz leta v leto povečuje. V zadnjih 10 letih je število starostnikov pri nas naraslo za 25 % (Sta- tistične informacije, 2006). Staranje pre- bivalstva je posledica manjše rodnosti in manjše umrljivosti v zrelejšem obdo- bju življenja. Starosta slovenske geron- tologije, Bojan Acceto (1987), meni, da je daljša življenjska doba predvsem po- sledica napredka medicine in obvlado- vanja bolezni, k omenjenemu pojavu pa dodatno pripomorejo boljše sani- tarne življenjske razmere, ustreznejša prehrana in odlična higiena. Tako lahko staranje prebivalstva štejemo za dol- goročno posledico socialno-ekonom- skega razvoja družbe. Staranje je kompleksen proces, odvi- sen od mnogo dejavnikov (dednost, ži- vljenjski slog, kronična obolenja …), ki se prepletajo med seboj in vplivajo na potek staranja. Starejšega človeka lahko prizadenejo mnoge fizične in fiziološke omejitve, ki mu onemogočajo, da bi za- dovoljeval svoje biološke, čustvene in socialne potrebe. Zdravstvene težave, telesne omejitve, skupaj z izgubo par- tnerja in bližnjih, pogosto vodijo v de- presivna stanja, odtujenost od družbe in osamljenost. Dnevni ritem starejše osebe nemalokrat postane rutina, vse poteka po ustaljenem urniku in vzorcu. V začaranem krogu iskanja smisla in osamljenosti se starejše osebe vdajo v pasivnost in depresijo. Doupona in Petrovič (2000) ugotavljata, da so stari ljudje prepogosto izločeni iz realnega sveta, saj jih imajo za tehnolo- ški presežek in socialno breme. Z biro- kratskim ukrepom − upokojitvijo − po- stane šestdesetletnik »odvečni starec«, kar za mnoge predstavlja predvsem šok in frustracijo. Z aktivnim in dejavnim preživljanjem prostega časa (npr. gibalna dejavnost, hobiji, obiski prijateljev, potovanja …) se lahko starejši ljudje ponovno zapo- slijo in najdejo nove izzive. Gibalna dejavnost v starosti Starejši ljudje se spopadajo z mnogo ovirami, kot so zdravstvene težave (starostne patologije) in splošen upad motoričnih sposobnosti. To postopno vodi v oslabelost in nezmožnost opra- vljanja vsakdanjih aktivnosti, kar nada- lje pripelje do odvisnosti od drugih. Zdravstvene težave, ki nastopijo v sta- rosti, marsikomu preprečujejo in hkrati opravičujejo, da se ne vključuje v gi- balno dejavnost, obenem pa starejši ljudje brez zdravstvenih težav trdijo, da vadbe ne potrebujejo, saj so že dovolj zdravi (O'Brien Cousins, 2000). Naštete 98 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] omejitve so le del ovir, ki preprečujejo starejši osebi, da bi se redno vključe- vala v gibalno dejavnost. Obenem pa so tudi pomemben razlog, zakaj naj bi se tudi starejša oseba odločala za ak- tivni način življenja. Gibalna dejavnost v starosti prinaša nemalo koristi za zdravje; pozitivno vpliva na srčno-žilni sistem, osteoporozo, osteoartritis, slad- korno bolezen in izboljšuje mobilnost posameznika. Redna gibalna dejavnost prav tako vpliva na splošno počutje in dviguje kakovost življenja. Potrebno je poudariti tudi socializacijski pomen gi- balne dejavnosti, ki lahko starostniku pomaga pri spoznavanju novih ljudi, vključevanju v družbo, vzpostavljanju nove socialne vloge in spopadanju z nekaterimi socialnimi pritiski, ki se po- javijo s staranjem. Pogostost vključevanja v gibalno dejavnost s starostjo pada Čeprav so zdravju koristni učinki re- dne gibalne dejavnosti dobro znani, je le malo starejših ljudi tako aktivnih, da bi lahko uživali omenjene pozitivne vplive. Starejše osebe, tako tiste, ki bi- vajo doma kot v javnih zavodih, so ve- dno redkeje gibalno aktivne. Gibalno dejavnost odraslih prebival- cev Slovenije že od leta 1973 v okviru Slovenskega javnega mnenja razisku- jeta in sistematično spremljata Inštitut za Kineziologijo Fakultete za šport ter Center za raziskovanje javnega mnenja in množičnih komunikacij. Tako Dou- pona Topič in Sila (2007) za leto 2006 ugotavljata, da je po 65. letu starosti ne- aktivnih in občasno aktivnih kar 75,5 % oseb, medtem ko je delež redno aktiv- nih (vsaj dvakrat na teden) le 24,5 %. Ženske so v vseh starostnih obdobjih izrazito manj gibalno aktivne kot nji- hovi enako stari moški kolegi (Stephens in Craig, 1990; povzeto po: O’Brien Co- usins, 2000). Slednje potrjujejo tudi po- ročila o gibalni dejavnosti Slovencev za leto 2006 (Doupona Topič idr., 2007), ki kažejo, da je delež redno gibalno aktiv- nih žensk 27, moških pa 35 %. Vertinsky (1998) meni, da nagnjenost žensk izo- gibanju gibalne dejavnosti izvira že iz deklištva ter je zakoreninjeno v socialni in zdravstveni zaščiti ženskih teles in v njihovi reprodukcijski vlogi (povzeto po: O’ Brien Cousins, 2000). Pomanjka- nje priložnosti za gibalno dejavnost v dekliških letih, nizek socialni status, ki ga pripisujejo ženski gibalni dejavnosti, in močna predanost žensk družinskemu življenju pripomorejo, da v zrelejšem obdobju življenja večini žensk primanj- kuje potrebnega zaupanja, samozave- sti in navsezadnje tudi časa za gibalno aktivnost (O’Brien Cousins, 2000). Mnenje starejših ljudi o gibalni dejavnosti Eden pomembnejših dejavnikov, ki od- ločajo o tem, ali se bo starostnik vklju- čil v gibalno dejavnost, je tudi njegov odnos do tovrstnih aktivnosti. Posame- znik se najpogosteje odloči za neko ak- tivnost, če ocenjuje, da mu prinaša več pozitivnih kot negativnih posledic. Sta- rejši človek lahko gibalno dejavnost za- znava kot pozitivno in zdravju koristno ali pa jo dojema kot nepotrebno in ško- dljivo. O'Brian Cousins (2000) ugotavlja, da so še nedavno starejše ljudi svarili pred gibalno dejavnostjo. Navsezadnje je bil počitek dolga obdobja obrav- navan kot zlato pravilo starosti, poleg tega je bila v preteklosti pričakovana življenjska doba dosti krajša. Tako ni presenetljivo, da se 70-letniki danda- nes spominjajo, kako so generacije nji- hovih staršev odvračali in jim odsveto- vali kakršno koli gibalno dejavnost, ki bi povzročila nepotrebne obremenitve za njihovo telo. Čeprav danes spodbujajo ravno nasprotno, veliko starejših še ve- dno precenjuje potencialne nevarnosti gibalne dejavnosti, hkrati pa podcenju- jejo lastne fizične sposobnosti. Tako ima marsikateri starejši človek predsodek do intenzivnejše gibalne de- javnosti (do vsega, kar je več od hoje), saj meni, da se to za človeka njegove starosti ne spodobi. Negativen odnos do gibalne dejavnosti se kaže tudi kot pretirano zaznavanje potencialnih ne- varnosti, ki jih vadba lahko prinaša. Strah pred gibalno dejavnostjo je po- gosto povezan z negativnimi fizičnimi posledicami prenaporne vadbe, pred- vsem z bolečino, neprijetnimi občutki in še bolj poudarjenimi zdravstvenimi težavami. Nekatere osebe (njihovi svojci) se v sta- rosti odločijo za življenje v domovih za starejše (DSO). Trenutno je v Slove- niji na voljo 14.170 mest v 78 domovih, kar zadošča za namestitev okrog 4,5 % prebivalcev, starih 65 let in več. DSO se po svojih psihofizičnih sposobnostih in samostojnosti zelo razlikujejo, vendar je v njih razmeroma zdravih le okrog 4 % oskrbovancev, 67 % je nepomičnih in omejeno pomičnih (Institucionalno varstvo, 2007). Odhod v dom za starejše lahko pri posamezniku povzroči hude psihične odklone. Zato je toliko po- membnejše, da v domovih za starejše organizirajo različne dejavnosti, s kate- rimi starejše čim bolj telesno in duševno zaposlijo in tako preprečijo fizično in tudi psihično dekompenzacijo. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako starejši ljudje, ki živijo v ljubljanskih in koroških domovih starostnikov, najpo- gosteje preživljajo prosti čas. Zanimalo nas je, kako pogosto so gibalno aktivni in ali se pogostost gibalne aktivnosti med spoloma in regijama razlikuje ter za katere gibalne dejavnosti se odlo- čajo. Prav tako smo želeli spoznati od- nos in mnenje starostnikov o gibalni dejavnosti. Metode dela Vzorec merjencev V vzorec merjencev smo zajeli 75 staro- stnikov, ki bivajo v domu, 59 % oseb je bivalo v ljubljanskih domih (17 % v DSO Fužine in 42 % v DSO Šiška) in 41 % v ko- roških (21 % v DSO Dravograd in 20 % v DSO Na Fari − Prevalje). Med anketiranci je bilo 25 % moških in 75 % žensk, stari so bili od 60 do 92 let (79 ± 8). Starost se med moškimi in ženskami kakor tudi med varovanci ljubljanskih in koroških domov ni statistično značilno razliko- vala. Šestinpetdeset odstotkov je bilo ovdovelih, 20 % neporočenih, 16 % po- ročenih in 8 % ločenih. Anketiranci niso imeli večjih težav z mobilnostjo (neka- teri so za pomoč pri hoji uporabljali ber- glo ali hodilni okvir), bili so mentalno ŠPORT 56, 2008, 1-2 99 [raziskovalna dejavnost] zdravi in so prostovoljno sodelovali v anketiranju. Omenjeni domovi so tudi vključeni v projekt CRP »Vadba za sta- rejše osebe z omejeno mobilnostjo«, ki ga vodi prof. dr. Strojnik (Strojnik, 2007), vendar se starostniki, obravnavani v tej raziskavi, niso udeleževali vadbe v sklopu projekta, zato predstavljajo ne- pristranski vzorec. Vzorec spremenljivk Odvisne spremenljivke so: aktivnosti v prostem času, pogostost ukvarjanja z gibalno dejavnostjo, vrsta gibalne de- javnosti in mnenje o njej. Za neodvi- sne spremenljivke smo uporabili tele spremenljivke: spol, regija in pogostost ukvarjanja z gibalno dejavnostjo. Metode pridobivanja in obdelave podatkov Podatke smo pridobili z osebnim an- ketiranjem. Anketni vprašalnik je bil za- prtega tipa, za stopnjo strinjanja s trdi- tvami smo uporabili 5-stopenjsko Liker- tovo lestvico (1 − popolno nestrinjanje, 5 − popolno strinjanje). Podatke smo obdelali s statističnim paketom SPSS 15.0. Razlike med skupinami smo izra- čunali z enosmerno analizo variance. Zanesljivost trditev, ki se nanašajo na mnenje o gibalni dejavnosti, smo pre- verili s Crombach's alpha koeficientom (Cronbach's α = .636). Povezanost med spoloma kakor tudi med regijama in številom aktivnih smo ugotavljali s Pe- arsonovim chi2 testom. Rezultati Na sliki 1 so prikazane dejavnosti, ki vprašanim najpogosteje zapolnjujejo prosti čas. Največ starostnikov si pro- sti čas krajša z gibalno dejavnostjo, sle- dijo gledanje televizije ter sodelovanje v ustvarjalnih in kulturnih dejavnostih (pevski krožek, ročna dela, bralni krožek …), branje, počitek, klepet z drugimi stanovalci doma, udeležba pri družab- nih igrah (šah, kartanje, tombola …) in drugo (reševanje križank, obisk sorodni- kov, urejanje okolice, gospodinjske de- javnosti …). Največ vprašanih je gibalno dejavnih vsak dan, sledi enak delež tistih, ki so dejavni 2- do 3-krat na teden, in tistih, ki sploh niso gibalno dejavni. Sedmina vprašanih se z gibalno dejavnostjo ukvarja 4- do 6-krat na teden, manjši delež anketiranih pa 1-krat na teden, 1- do 3-krat na mesec ali 1-krat na leto (slika 2). Rezultati o pogostosti gibalne dejavnosti starejših ljudi so spodbu- dnejši od tistih, o katerih poročata Dou- pona Topič in Sila (2007), ki ugotavljata, da je po 65. letu starosti občasno ak- tivnih oz. neaktivnih kar 75,5 odstotka ljudi, delež redno aktivnih (vsaj dvakrat na teden) pa je le 24,5 odstotka. Naši re- zultati kažejo, da je občasno oz. neak- tivnih le 26 % starostnikov, medtem ko je delež redno aktivnih 74 %. Če pogostost vključevanja v gibalno dejavnost delimo samo na neredno in redno dejavnost (vsaj dvakrat na teden), nam primerjava med spoloma pokaže, da je redno aktivnih 70 % žensk, med- tem ko je delež redno aktivnih moških 84 % (slika 3). Razlika v gibalni dejav- nosti med spoloma ni statistično zna- čilna. Primerjava med regijama kaže, da je v koroških domovih starostnikov redno gibalno dejavnih 84 % vprašanih sta- novalcev, medtem ko je delež redno aktivnih v ljubljanskih domovih le 70 % (slika 4). Regiji se v deležu redno aktiv- nih statistično značilno ne razlikujeta. Vzrok za nekoliko večji delež aktivnih v koroških domovih bi lahko pripisali ve- čjemu deležu moških anketirancev (40 %) v primerjavi z ljubljanskimi domovi (15,6 %). Med najpogostejšo gibalno dejavnost, ki jih izbirajo stanovalci domov sta- rejših občanov, sodi hoja, saj jo med izbrano gibalno dejavnost uvršča kar 72 % vprašanih. Za skupinsko vadbo v domu se odloča 49 % starostnikov (slika 5). Podobno v preliminarni študiji ugotavljata tudi Cecić Erpičeva in Čači- novič Vogrinčičeva (2006), ki sta v sklo- pu projekta Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo na razmero- ma majhnem vzorcu (25 starostnikov) stanovalcev doma starejših občanov ugotovili, da se velika večina vprašanih ocenjuje za redno aktivne, kot najpo- gostejše dejavnosti pa navajajo hojo in telovadbo v domu. Berčič in Sila (2007) prav tako poročata o hoji kot najpogo- stejši aktivnosti oseb, starih nad 65 let (ki živijo doma), sledijo plavanje, jutra- nja gimnastika, kolesarjenje … Na sliki 5 pa so prikazane še nekatere aktiv- nosti, ki jih je omenil le majhen delež anketiranih. Mnenje o gibalni dejavnosti se med spoloma ni značilno razlikovalo. Moški nekoliko višje kot ženske (razlika ni sta- tistično značilna) ocenjujejo koristnost redne gibalne dejavnosti za zdravje in boljše počutje ter koristnost vadbe za moč. Hkrati pa moški izražajo tudi ve- čjo zaskrbljenost glede nevarnosti in Slika 1: Najpogostejša dejavnost v prostem času 21 19 19 17 13 3 3 5 0 5 10 15 20 25 gib aln a d ej. TV us tva r_k ult ur bra nje kle pe t dru ža bn e i gre dru go dejavnost de le ž os eb (% ) po ite k č 100 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] 16 30 84 70 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% moški ženske sp ol odstotek Ob asno, nerednoč Redno (vsaj 2x tedensko) Slika 3: Primerjava pogostosti gibalne dejavnosti med spoloma (χ²(1) = 1,54, p = 0,215) Slika 2: Pogostost gibalne dejavnosti poškodb pri gibalni aktivnosti ter nepri- mernost, da se starejši človek pri taki ak- tivnosti utrudi. Rezultati naše raziskave so v nasprotju z nekaterimi (O’Brien Co- usins, 2000; Vertinsky, 1995), ki ugota- vljajo, da se imajo ženske v primerjavi z moškimi za bolj fizično občutljive, se bojijo poškodb in imajo občutek, da se bodo »iztrošile«. Mnenje o gibalni de- javnosti se med stanovalci ljubljanskih in koroških domov ni statistično zna- čilno razlikovalo. Izkazalo se je, da se mnenje o gibalni dejavnosti razlikuje med osebami, ki so redno (vsaj dvakrat na teden) aktivne, in tistimi, ki so občasno oz. neredno aktivne (preglednica 1). Manj aktivni so slabše ocenili koristi redne gibalne dejavnosti za zdravje in boljše počutje kot aktivnejši. Prav tako se je občasno oz. neredno aktivnim zdela utrujenost pri gibalni dejavnosti bolj nezdrava. Zanimivo pa je, da obe različno aktivni skupini enako visoko vrednotita pri- mernost hoje v starosti. Spoznanja so v skladu s socialno-kognitivno teorijo, ki trdi, da ljudje prevzamejo določeno vedenje, npr. pogostejšo gibalno de- javnost, če verjamejo, da lahko malo iz- gubijo in veliko pridobijo. Kar pomeni, da osebe, ki kažejo splošno nagnjenje k izogibanju gibalni dejavnosti, najver- jetneje menijo, da jim bo ta bolj škodo- vala kot koristila. To se kaže tudi v naši raziskavi. Skladno s tem O’Brien Cou- sins (2000) ugotavlja, da ženske, ki so le redko gibalno dejavne, zaznavajo več tveganj kot koristi gibalne dejavnosti, medtem ko je pri aktivnejših mnenje ravno nasprotno. Na splošno je mogoče zaznati, da so anketiranci tudi zaskrbljeni in izražajo nezaupanje v gibalno dejavnost. To se kaže kot strah pred poškodbami, kar potrjujejo dokaj visoke ocene, ki so jih anketiranci v naši raziskavi pripisali trdi- tvi »Vadba se mi zdi nevarna, lahko se poškodujem« (2,3 ± 1,6). Prav tako lahko opazimo, da starejši ljudje dvomijo, da je sploh zdravo, če aktivnost spremlja utrujenost. Slabše mnenje o intenziv- nejši gibalni dejavnosti se kaže tudi v različni oceni primernosti med hojo (4,9 ± 0,4) in vadbo za moč (4,6 ± 1,0). Podobno je zapisala tudi O'Brien Cou- sinsova (2000), ki je ugotavljala mnenje o različnih gibalnih aktivnostih več kot 300 žensk, starejših od 70 let. Avtorica poroča, da so hojo najpogosteje štele za zdravju koristno, medtem ko so in- tenzivnejšo dejavnost, denimo vadbo za moč, vprašane videle kot bolj tve- gano, saj naj bi obstajala večja nevar- nost poškodb. Nasploh pa imajo anke- Slika 4: Primerjava pogostosti gibalne dejavnosti med stanovalci ljubljanskih in koroških domov starejših občanov (χ²(1) = 2,56, p = 0,110) 20 1 1 4 20 16 37 0 5 10 15 20 25 30 35 40 nikoli 1x letno 1-3 x mese noč 1x tedensko 2-3x tedensko 4-6x tedensko vsak dan pogostost de le ž os eb (% ) 33 16 67 84 0% 20% 40% 60% 80% 100% Ljubljana Koroška re gi ja odstotek Ob asno, nerednoč Redno (vsaj 2x tedensko) ŠPORT 56, 2008, 1-2 101 [raziskovalna dejavnost] tirani starostniki v naši raziskavi dokaj dobro mnenje o gibalni dejavnosti in se strinjajo s koristmi, ki jih prinaša. O podobnih stališčih o gibalni dejavnosti poročata tudi Cecić Erpičeva in Čačino- vič Vogrinčičeva (2006), ki ugotavljata, da imajo stanovalci doma starejših ob- čanov pozitiven odnos do vadbe in se zavedajo, da je to eden od dejavnikov, ki izboljšajo počutje in zdravstveno sta- nje. Sklep Kljub ugotovitvam, da je delež aktivnih po 60. letu starosti izredno nizek (Dou- pona Topič idr., 2007), in spoznanju, da se pogostost gibalne dejavnosti z leti zmanjšuje, velik delež (74 %) stanoval- cev ljubljanskih in koroških domov sta- rejših občanov poroča o rednem (vsaj dvakrat na teden) ukvarjanju z gibalno dejavnostjo. Do razlik lahko prihaja iz več razlogov. Eden je lahko različna interpretacija oz. pojmovanje gibalne dejavnosti. Za nekatere je gibalna de- javnost že sprehod okoli doma, med- tem ko drugi pod gibalno dejavnostjo razumejo intenzivnejšo aktivnost, kot so npr. telovadba, kolesarjenje, plava- nje … Naslednji razlog za razlike v gi- balni dejavnosti vidimo v tem, da imajo starostniki, ki živijo v domovih za sta- rejše, več priložnosti za vsakodnevno organizirano gibalno dejavnost. Tako se izognejo mnogim oviram, na katere lahko naletijo starostniki, ki živijo doma, kot so pomanjkanje družbe, spremstva, oddaljenost rekreativnih površin, slabo vreme itd. Kljub temu, da starostnike v domovih za starejše pogosto pestijo zdravstvene težave in telesne omejitve, ki lahko vplivajo na pomanjkanje volje in motivacije za gibalno dejavnost, pa je očitno dom za starejše okolje, ki ima izreden socialni vpliv na aktivnost sta- rostnika. Pozitivni socialni vplivi okolja se kažejo predvsem kot spodbuda in podpora, ki vpliva na posameznikov odnos do gi- balne dejavnosti. Stanovalci domov so po vsej verjetnosti bolj kot starostniki, ki živijo v domačem okolju, izpostavljeni pozitivnemu socialnemu vplivu okolja, ki vpliva na njihovo gibalno dejavnost. To je sicer domneva, ki bi jo bilo smi- selno v prihodnje preveriti z raziskavo, ki bi obravnavala tako starostnike, ki ži- vijo v domačem okolju, kot tiste, ki sta- nujejo v domovih. Skladno z ugotovitvami drugih razi- skav (Stephens idr., 1990; povzeto po: O'Brien Cousins, 2000) tudi v domo- vih starejših občanov opažamo neko- liko nižji delež redno gibalno aktivnih žensk v primerjavi z moškimi. Anketirani stanovalci domov starostnikov gibalno dejavnost omenjajo kot najpogosteje izbrano aktivnost v prostem času, naj- večkrat pa se odločajo za hojo in orga- nizirano telovadbo, kar je v skladu z ne- katerimi predhodnimi raziskavami (Ce- cič Erpič idr., 2006). Prav odnos posameznika do izbrane de- javnosti ima pomembno vlogo pri tem, ali se bo posameznik za neko dejavnost sploh odločil. To potrjujejo tudi rezultati Slika 5: Delež udeleženih v različne oblike gibalne dejavnosti 49 8 4 1 1 72 0 10 20 30 40 50 60 70 80 hoja telovadba (v domu) jutranja gimnastika individ. fizioterapija tenis kolesarjenje gibalna dejavnost de le ž os eb (% ) Preglednica 1: Primerjava mnenj (ocen trditev) o gibalni dejavnosti med različno aktivnimi Trditev Pogostost N Mean Std. Dev. F Sig. Redna vadba je koristna za moje zdravje in boljše počutje. občasno, neredno 18 3,83 1,200 6,906 ,010 redno 57 4,58 ,999 skupaj 75 4,40 1,090 Vadba se mi zdi nevarna, lahko se poškodujem. občasno, neredno 18 2,56 1,688 ,593 ,444 redno 57 2,23 1,536 skupaj 75 2,31 1,568 Vadba za moč je koristna za moje zdravje. občasno, neredno 18 4,17 1,383 4,854 ,031 redno 57 4,75 ,830 skupaj 75 4,61 1,012 Ni zdravo, če se starejši človek pri vadbi utrudi. občasno, neredno 18 3,22 1,665 6,960 ,010 redno 57 2,19 1,369 skupaj 75 2,44 1,500 Za starejšega človeka je hoja primerna aktivnost. občasno, neredno 18 4,89 ,471 ,004 ,951 redno 57 4,89 ,310 skupaj 55 4,89 ,352 102 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] naše raziskave, saj primerjava med nere- dno in redno gibalno aktivnimi kaže, da imajo neredno aktivni značilno slabše mnenje o gibalni dejavnosti. Neaktivni gibalno dejavnost ocenjujejo kot manj koristno za njihovo zdravje in boljše po- čutje, utrujenost pa kot manj primerno za starejšega človeka. Zanimivo je, da obe različno aktivni skupini hojo vi- soko vrednotita. Med spoloma ni bilo opaziti značilne razlike v pogledih na gibalno dejavnost, kar je v nasprotju z nekaterimi raziskavami, ki ugotavljajo, da se ženske v primerjavi z moškimi ču- tijo fizično šibkejše in se bojijo poškodb (O'Brien Cousins, 2000; Vertinsky, 1995). Prav tako se mnenja o gibalni dejavno- sti med regijama statistično značilno ne razlikujejo. Ugotavljamo, da stanovalci domov starejših občanov gibalni de- javnosti pripisujejo velik pomen in se zavedajo njenih pozitivnih učinkov. An- ketiranci so hoji pripisali višje ocene kot vadbi za moč, kar je v skladu z ugotovi- tvami O'Brian Cousins (2000), ki ugota- vlja, da je hoja med starejšimi ženskami najbolje sprejeta, medtem ko intenziv- nejše aktivnosti vidijo kot tvegane. Z raziskavo smo ugotovili, da so staro- stniki, ki živijo v domu za starejše, de- ležni raznolike gibalne dejavnosti. Ob ustreznih vadbenih razmerah in pri- merni spodbudi se pogosto odločajo za gibalno dejavnost. Upamo, da smo s tem prispevkom ovrgli stereotip, ki je še vedno močno zakoreninjen v slovenski družbi, da gibalna dejavnost za staro- stnike ni ustrezna. Literatura Acceto, B. (1987). 1. Starost in staranje. Osnove medicinske gerontologije. Ljubljana: Cankar- jeva založba. Berčič, H., Sila, B. (2007). Ukvarjanje prebi-2. valstva Slovenije s posameznimi športnimi zvrstmi, 2006. Športnorekreativna dejavnost v Sloveniji 2006. Šport, 55(3), priloga, 17−26. Cecić Erpič, S., Čačinovič Vogrinčič, G. (2006). 3. Psihološki vidiki vadbe starostnikov: prelimi- narni rezultati. V: V. Strojnik (ur.), Zbornik pred- stavitev/Simpozij Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo, 10. 6. 2006, Ljubljana, Slovenija (str. 22−27). Ljubljana: Fakulteta za šport. Doupona, M., Petrovič, K. (2000). 4. Šport in družba: sociološki vidik. Ljubljana: Fakulteta za šport. Doupona Topič, M., Sila, B. (2007). Oblike in 5. načini športne aktivnosti v povezavi s soci- alno stratifikacijo. Športnorekreativna de- javnost v Sloveniji 2006. Šport, 55(3), priloga, 12−16. Institucionalno varstvo starejših in poseb-6. nih skupin odraslih v Sloveniji. Skupnost so- cialnih zavodov Slovenije. Pridobljeno 15. 2. 2007 s http://www.ssz-slo.si/default.asp?stran_ id=2&menu_id=3&glava_id=1. O'Brien Cousins, S. O. (2000). »My heart 7. couldn't take it«: Older women's beliefs about exercise benefits and risks. Journals of Gerontology Series B-Psychological Sciences and Social Sciences, 55(5), 283−294. Statistične informacije: Prebivalstvo (15. 12. 8. 2006). Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 18. 2. 2007 s http://www. stat.si/doc/statinf/05-si-007-0603.pdf. Strojnik, V. (2007). Program vadbe za moč 9. za starostnike. V: Strojnik (ur), Zbornik pre- davanj/2. simpozij Vadba za starejše osebe z zmanjšano mobilnostjo (str. 22−33). Ljubljana, 10. 11. 2007. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. Vertinsky, P. A. (1995). Stereotypes of aging 10. women and exercise – a hystorical perspec- tive. Journal of Aging and Physical Activity, 3(3), 223−237. Petra Prevc, prof. šp. vzg. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za kineziologijo - mlada raziskovalka petra.prevc@fsp.uni-lj.si ŠPORT 56, 2008, 1-2 103 [raziskovalna dejavnost] Matevž Cvetković, Mateja Videmšek, Jože Štihec, Damir Karpljuk Odnos frizerjev in frizerk do športa in zdravega načina življenja Namen raziskave je bil ugotoviti odnos frizerjev in frizerk do športnih aktivnosti, njihovo športno dejavnost ter prisotnost tveganih oblik življenjskih razvad in poškodb zaradi poklica. Zanimala nas je tudi povezanost med njihovo športno aktivno- stjo in uživanjem nekaterih psihoaktivnih snovi ter pojavom bolečin, nastalih zaradi poklicne obremenitve. Raziskovanje je temeljilo na uporabi anketnega vprašalnika, ki ga je izpolnilo 85 frizerk in 17 frizerjev iz različnih frizerskih salonov v Sloveniji. Izračunali smo frekvence in kontingenčne tabele, statistično značilnost pa smo ugotavljali na ravni petodstotnega tveganja. Na podlagi analize rezultatov smo ugotovili, da imajo frizerji in frizerke v splošnem do športnorekreativne vadbe izobliko- vana pozitivna stališča. Športno neaktivnih je med frizerji zelo malo (13,7 %), vendar pa se kar 72,5 % anketiranih s športom ukvarja le enkrat na teden ali manj. Raziskava je pokazala zaskrbljujoče rezultate glede števila rednih kadilcev med frizerji in frizerkami; kar 40 % jih kadi vsak dan. Ugotovili smo, da ne obstaja statistično značilna povezanost med pogostostjo uživanja psihoaktivnih snovi in ukvarjanjem s športom. Več kot 70 % frizerjev in frizerk ima bolečine, ki so povezane s poškodbami in deformacijami, nastalimi zaradi poklicne kronične obremenitve, vendar pa statistično značilne povezanosti med pogostostjo športne dejavnosti ter pojavom bolečin, nastalih zaradi poklicne kronične obremenitve, nismo ugotovili. Ključne besede: frizerji in frizerke, športna dejavnost, način življenja, zdravstveno stanje. Attitudes of male and female hairdressers to sport and a healthy lifestyle The study aimed to establish the attitudes of female and male hairdressers to sport activities, their engagement in sport and the existence of risky habits and occupational injuries. We were also interested in the correlation between their sport activity and consumption of some psychoactive substances as well as the pain caused by occupational strain. The research was based on a survey questionnaire which was filled out by 85 female and 17 male hairdressers from different hair salons in Slovenia. The frequencies and contingency tables were calculated, whereas statistical significance was established at a 5% risk level. The analysis of results showed that female and male hairdressers have a positive attitude to sport and recreational activities in general. There are only a few male hairdressers who are physically inactive (13.7%); however, as much as 72.5% of the respondents practice sport only once a week or even less. The research results concerning the number of regular smo- kers among male and female hairdressers are distressing since no less than 40% of young hairdressers smoke every day. We found no statistically significant correlation between the frequency of consuming psychoactive substances and practicing sport. Over 70% of male and female hairdressers report pain as a consequence of injuries and deformations caused by chronic occupational strain; yet no statistically significant correlation was established between the frequency of sport activity and pain caused by chronic occupational strain. Key words: male and female hairdressers, sport activity, lifestyle, health condition Uvod Živimo v času, ko od vsakega posame- znika zahtevajo visoko delovno storil- nost in nenehen boj za obstanek. Velike telesne in psihične obremenitve na de- lovnem mestu mnogokrat negativno vplivajo na človekovo zdravje in poču- tje. V zasebnem sektorju gospodarstva, še posebno v storitveni dejavnosti, vlada visoka konkurenca. Pojavljajo se novi zasebniki, nekateri propadejo, ne- kateri uspejo, nekateri pa se borijo na robu preživetja. Vsa navedena dejstva veljajo tudi za frizerstvo. V Sloveniji je registriranih okoli 600 fri- zerskih salonov, v katerih je zaposle- nih približno 1600 ljudi; to pomeni 5 % ljudi, zaposlenih v panogah storitvene dejavnosti (Cvetkovič, 2004). Gre za po- klic, ki je dokaj specifičen in težak, ker vključuje pretežno monotono gibanje. Frizerji in frizerke preživijo najmanj tre- tjino, nekateri celo več, svojega aktiv- nega delovnega obdobja stoje, v pri- siljeni nenaravni drži, kar je pogosto povezano z različnimi zdravstvenimi težavami (Flis, 1999). Na vse to se nave- zujejo tudi slabe gibalne in prehranske navade ter zdravju škodljive razvade (Kodele, Stanojević in Gliha, 1997; Ko- zier, Erb, Berman in Snyder, 2004). Z upoštevanjem nekaterih zakonito- sti medicinske in športne znanosti je mogoče nekatere negativne vplive fri- zerskega poklica omiliti ali celo izničiti (Može, 2002; Mlinar, 2007). Gre pred- vsem za preventivno delovanje, po- vezano s športnorekreativno dejavno- stjo, ki pa ob pomoči medicinske stroke mnogokrat igra pomembno vlogo tudi pri zdravljenju (Bilban, 1999). Velike telesne obremenitve, povezane z vsakodnevno stoječo držo, dvignje- nimi rokami, ponavljajočimi gibi prstov, v mnogo primerih pripeljejo do traj- nih poškodb in deformacij hrbtenice, sklepov, tetiv itd. (Bilban, 1999; Mlinar, 2007). Pri frizerskem poklicu seveda ne smemo zanemariti psihičnih obremeni- tev, ki so prisotne pri vsakem poklicu, kjer prihaja do stika z velikim številom ljudi (Cvetkovič, 2004). K vsemu temu lahko prištejemo še gibanje v zaprtem, 104 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] mnogokrat slabo zračenem prostoru, zdravju škodljive razvade (Tomori, 1994; Bayrhuber in Kinger, 1996), način pre- hranjevanja (Pokorn, 1996), nekoristno preživljanje prostega časa in na koncu dobimo množico ljudi, ki so potencialni dosmrtni uporabniki zdravstvenih sto- ritev. Takšen način življenja mnogokrat pri- pelje do različnih problemov: okvar in bolezni srca in ožilja, deformacij skle- pov in tetiv, psihosomatskih obolenj, nenehnih stresov. Vse to se za marsi- koga konča tragično. Redno športno udejstvovanje razbija monotonijo gi- banja, ki se pojavlja pri frizerskem po- klicu, ter krepi mišični in lokomotorni aparat (Cvetkovič, 2004). S tem so naj- bolj izpostavljeni deli telesa odpornejši za poškodbe in trajne deformacije. Športna dejavnost je hkrati učinkovito sredstvo proti negativnim vplivom so- dobnega sveta. Posameznik, ki se re- dno ukvarja s športno rekreacijo, kori- stno izrablja svoj prosti čas in je manj dovzeten za zdravju škodljive razvade (Mlinar, 2002). Tako lažje in bolje opra- vlja svoj poklic ter ohranja vitalnost svo- jega organizma. Skrb države za zdravje svojih državlja- nov in s tem razbremenitev zdravstvene blagajne, ki je neposredno povezana z zdravstvenim zavarovanjem, gre v smer nenehnega ozaveščanja ljudi za zdrav način življenja. Ljudje, ki živijo rizično življenje in se vdajajo zdravju škodlji- vim razvadam (Berčič, Tušak, in Kar- pljuk, 1999), v večini evropskih držav plačujejo višje premije zdravstvenega zavarovanja kot tisti, ki skrbijo za svoje zdravje. Razvoj elektronskih medijev in vedno večje število tiskanih medijev vodita v vedno večje ozaveščanje ljudi. Ponudba športnorekreativnega pro- grama je vedno večja. Vsako leto nasta- jajo nove akcije, ki spodbujajo razvoj športne rekreacije na Slovenskem. Po- membno je, da se v te programe vključi čim več ljudi, še posebno pa to velja za tiste, ki opravljajo rizične poklice, saj bodo le tako lahko ohranili svoje tele- sno zdravje in vitalnost do pozne sta- rosti (Mlinar, Bilban, Tomori, Videmšek in Karpljuk, 2007). Namen raziskave je bil ugotoviti odnos frizerjev in frizerk do športnih aktivno- sti, njihovo športno dejavnost ter priso- tnost tveganih oblik življenjskih razvad in poškodb zaradi poklica. Zanimala nas je tudi povezanost med njihovo špor- tno aktivnostjo in uživanjem nekaterih psihoaktivnih snovi ter pojavom bole- čin, nastalih zaradi ponavljajoče se po- klicne obremenitve. Metode dela Vzorec anketirancev V raziskavo smo zajeli 102 frizerja in fri- zerke, ki so zaposleni v različnih frizer- skih salonih v Sloveniji; 17 moških in 85 žensk. Anketiranci so bili stari od 18 do 54 let. Vzorec spremenljivk Podatke smo zbrali s pomočjo anke- tnega vprašalnika, ki je sestavljen iz te- hle tematskih sklopov: mnenja in stališča o športni dejavno-• sti frizerjev in frizerk, pogostost ukvarjanja s športno de-• javnostjo, pogostost uživanja alkohola in dru-• gih psihoaktivnih snovi, zdravstveno stanje zaposlenih v fri-• zerskem poklicu. Izražanje stopnje soglasja ali nesoglasja z mnenji smo ugotavljali na osnovi ocene na petstopenjski Likertovi skali, pri čemer posamezne ocene pomenijo: 1 – sploh se ne strinjam, 2 – v glavnem se ne strinjam, 3 – ne morem se odlo- čiti, ne vem, 4 – v glavnem se strinjam in 5 – popolnoma se strinjam. Metode obdelave podatkov Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS (Statistical Package for the Social Sciences) na oddelku za računalniško obdelavo podatkov na Fakulteti za šport v Ljubljani. Izračunali smo frekvence in kontingenčne tabele. Za izračun smo uporabili podprogram Frequencies in Crosstabs. Verjetnost povezave med spremenljivkami smo testirali s koeficientom kontingence. Statistično značilnost smo ugotavljali na ravni petodstotnega tveganja. Rezultati in razprava Mnenja in stališča frizerjev in frizerk o športni dejavnosti smo ocenili na pod- lagi 21 trditev (preglednica 1), ki izražajo vrednotenje in osebni odnos do športa oziroma športne rekreacije. Pri večini pozitivnih mnenj o športni dejavnosti se kažejo visoke aritmetične sredine (mnenja 4, 5, 7, 8, 9, 13, 14, 16, 17, 18, 19, 20). To kaže na zavedanje frizerjev in frizerk o koristnosti in pomembnosti športnorekreativnega udejstvovanja za zdravje in kakovostno življenje. Pri trdi- tvah 14, 19, 20, ki povezujejo športno dejavnost in frizerski poklic, se večina strinja, da je telesna vadba pomemben dejavnik pri preventivi in odpravljanju poškodb ter deformacij pri frizerskem poklicu. Na podlagi trditve 11 lahko sklepamo, da večini frizerjev in frizerk bolj ustreza samostojna neorganizirana vadba. Večina se tudi strinja z 12. trdi- tvijo, da je rekreiranje v naravi vredno več kot v zaprtem prostoru. Pri mnenju 15 imamo aritmetično sredino okoli 3, kar kaže na sorazmerno neosveščenost oziroma neseznanjenost vpliva športne vadbe na poseganje po dovoljenih in nedovoljenih drogah. Rezultati torej kažejo (preglednica 1), da imajo frizerji in frizerke v splošnem izoblikovana pozitivna stališča do špor- tnorekreativne vadbe. Večina jih meni, da bi si vsak moral življenje urediti tako, da bi našel čas za športno dejavnost. Zavedajo se, da ljudje, ki se ukvarjajo s športno rekreacijo, lažje premagujejo vsakodnevne napore. Strinjajo se, da športne dejavnosti koristijo zdravju in pomagajo pri negativnih posledicah sodobnega načina življenja v vseh ži- vljenjskih obdobjih. V večini so prepri- čani, da športnorekreativna dejavnost učinkovito preprečuje in lajša bolečine, ki so posledica poškodb in deforma- cij pri frizerskem poklicu. Zavedajo se pozitivnih učinkov hoje in teka na or- ganizem. Pozitiven odnos do športa je vsekakor posledica večje ozaveščenosti družbe kot celote. K temu so verjetno ŠPORT 56, 2008, 1-2 105 [raziskovalna dejavnost] največ pripomogli različni mediji, ki s stalno propagando poudarjajo zdrav način življenja in njegovo povezanost s športno dejavnostjo. Večji poudarek v medijih in v sklopu izobraževanja pa bi bilo potrebno nameniti teoretičnim informacijam s področja športa. Raziskava je pokazala, da se 72,5 % an- ketiranih s športom ukvarja enkrat na teden ali manj. Od tega jih je 13,7 %, ki se s športom sploh ne ukvarjajo, 32,4 % pa jih to počne 1- do 3-krat na me- sec. Le 27,5 % anketirancev se s špor- tom ukvarja dva- in večkrat na teden (preglednica 2). Čeprav je športno ne- aktivnih frizerjev zelo malo glede na preostalo populacijo, pa je zaskrbljujoč podatek o nižjem deležu redno gibalno dejavnih. V študiji Gibalna/športna de- javnost za zdravje 2004 so namreč ugo- tovili, da je 29,6 % odraslih Slovencev redno športno dejavnih, 29,4 % obča- sno, 42 % pa se s športno dejavnostjo ne ukvarja (Pišot in Završnik, 2004). Rezultati so v neki meri presenetljivi, saj ima večina frizerjev in frizerk pozitivno stališče do športa. Vzroke za to je ver- jetno potrebno iskati prav v premajhni informiranosti o učinkih športa na or- ganizem posameznika. Kljub pozitivno izoblikovanim stališčem o športu in mnenjem o zadostni »informiranosti« o njegovih učinkih jih večina najverje- tneje ne ve, da občasno ukvarjanje s športom (nekajkrat na mesec) na or- ganizem nima vpliva ali pa v nekaterih primerih celo škoduje. Pri večini frizer- jev in frizerk je prisotno prepričanje, da je športna dejavnost nekajkrat na me- sec dovolj za ohranjanje vitalnosti or- ganizma. Tukaj se še enkrat pojavi po- treba po večji teoretični informiranosti o športu. Čeprav se zelo malo frizerjev in frizerk redno ukvarja s športno rekre- acijo, pa so zanimivi rezultati, prikazani v preglednici 3. Kar 67,7 % anketiranih je odgovorilo, da zaradi športne dejav- nosti lažje opravljajo delo in se bolje počutijo. Raziskava je pokazala zaskrbljujoče re- zultate glede na odstotek rednih kadil- cev med frizerji in frizerkami, saj redno kadi (večkrat na teden in vsak dan) 47,1 % anketiranih; delež tistih, ki ne kadijo, znaša le 44,1 %. Čeprav je propagandna protikadilska dejavnost prisotna na vsa- kem koraku, je številka glede na preo- stalo populacijo visoka. Podatki namreč kažejo, da kadi 29,5 odstotka prebival- cev Slovenije v starosti od 15 do 75 let, od tega vsak dan kar 10 % (Palma, 2002). Redno (večkrat na teden in vsak dan) uživa kavo 83,2 % frizerjev in frizerk (preglednica 4), nekaj odstotkov jih re- dno uživa travo in hašiš (preglednica 5), Preglednica 1: Mnenja in stališča o športni dejavnosti − osnovni statistični parametri MNENJA IN STALIŠČA Aritmetična sredina Standardni odklon 1. Športna vadba mi ne pomeni nuje, ampak željo 3,82 1,07 2. V družini prevladuje navdušenje nad športno vadbo 2,93 1,32 3. Dovolj sem seznanjen s teoretičnimi pojasnili s področja športne rekreacije 3,72 ,94 4. Vsak bi si moral urediti življenje tako, da bi našel čas za športno dejavnost 4,60 ,63 5. Rekreativni športniki lažje premagujejo vsakodnevne napore 4,40 ,91 6. Športna rekreacija je v glavnem namenjena mladim 1,30 ,69 7. Športna rekreacija se mi zdi smiselna 4,50 ,81 8. Kdor želi, ima dovolj možnosti, da se ukvarja s športom 4,44 ,81 9. Športnorekreativna dejavnost je primerna tudi za starejše 4,71 ,61 10. Pri nas je dovolj možnosti za vključitev v organizirano športno dejavnost 4,11 ,93 11. Pri športu mi ustreza samostojna, neorganizirana vadba 3,75 1,14 12. Športna rekreacija v naravi je vredna več kot v zaprtem prostoru 4,50 ,82 13. Šport koristi zdravju in pomaga pri negativnih posledicah sodobnega življenja 4,61 ,62 14. Športnorekreativna dejavnost preprečuje in lajša bolečine, ki so posledica deformacij pri frizerskem poklicu 4,36 ,85 15. S športno dejavnostjo lahko omejimo poseganje po drogah 3,54 1,28 16. S hojo si človek pridobiva telesno zmogljivost 4,46 ,64 17. Tek utrjuje telesno vzdržljivost in krepi srčno-žilni sistem 4,38 ,75 18. Le kadar smo v dobri telesni kondiciji, smo sposobni premagati različne težave 4,04 1,01 19. Športna rekreacija preprečuje bolečine v hrbtenici, ki so posledica stoječega položaja 4,19 ,85 20. Raztezne in krepilne gimnastične vaje preprečujejo deformacije in poškodbe, ki nastajajo v rokah in ramenskem obroču 4,16 ,88 21. Jutranjo gimnastiko izvajam vsako jutro 2,00 1,26 Preglednica 2: Pogostost ukvarjanja s športom KAKO POGOSTO SE UKVARJATE S ŠPORTOM OZ. ŠPORTNO REKREACIJO V PROSTEM ČASU (VSAJ 30 MINUT NA DAN)? Št. odgovorov Odstotek Se ne ukvarjam s športom 14 13,7 Enkrat na mesec 16 15,7 2- do 3-krat na mesec 17 16,7 1-krat na teden 27 26,5 2- do 3-krat na teden 19 18,6 4- do 6-krat na teden 7 6,9 Vsak dan 2 2,0 Skupaj 102 100,0 106 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] kar 71,5 % frizerjev in frizerk pa jemlje tablete proti bolečinam (preglednica 6). Čeprav številne raziskave kažejo, da gibalna dejavnost zmanjšuje potrebo ljudi po vseh oblikah uživanja psihoak- tivnih snovi (Palma, 2002), so rezultati naše raziskave pokazali, da ne obstaja statistično značilna povezanost med pogostostjo kajenja in pogostostjo športne dejavnosti (preglednica 7). 20 % nekadilcev se ne ukvarja s športom, enak pa je tudi odstotek frizerjev, ki ne kadijo in se tedensko (redno) ukvarjajo s športom. Med rednimi kadilci je 27,8 % takih, ki se redno ukvarjajo s športom, 72,8 % kadilcev pa se s športom nikoli ne ukvarja ali le nekajkrat na mesec. Prav tako smo ugotovili, da med pogo- stostjo ukvarjanja s športom in uživa- njem drugih psihoaktivnih snovi ne ob- stajajo statistično značilne povezave. Rezultati raziskave so pokazali, da so pri več kot 70 % frizerjev in frizerk priso- tne bolečine, povezane s poškodbami in deformacijami, nastalimi zaradi po- klicne kronične obremenitve. Pri 75 % frizerjev in frizerk se pojavljajo bolečine v hrbtenici. Kronično se pojavljajo bole- čine v rokah in ramenskem obroču pri 12 % anketiranih, pri 64 % pa se bole- čine pojavljajo občasno. Iz rezultatov je mogoče sklepati, da gre za napo- ren poklic, ki s svojimi značilnostmi in specifičnostjo lahko povzroča različne poškodbe in deformacije. Večina frizer- jev in frizerk se zaveda, da lahko nega- tivne dejavnike odpravi ali omili z redno športno vadbo, vendar je število rednih rekreativcev v tej populaciji premajhno. Večina jih sicer meni, da so dovolj se- znanjeni s teoretičnimi informacijami o športu, vendar pa si izraz »redna vadba« vsak tolmači po svoje. Raziskava je tudi pokazala, da ni stati- stično značilnih povezav med pogosto- stjo športne dejavnosti in pojavom bo- lečin, nastalih zaradi poklicne kronične obremenitve. Dejstvo, da ima 93 % ti- stih frizerjev in frizerk, ki se športom ne ukvarjajo, težave zaradi bolečin v hrbte- nici, pri tistih, ki se s športno rekreacijo ukvarjajo večkrat na teden, pa so bole- čine prisotne v 62,9 %, od tega 14,8 % v kronični obliki, lahko kaže na nepravilen izbor vaj ali športa (graf 1). Očitno je, da večina vprašanih ne pozna vzrokov pojava bolečin in so premalo informirani o učinkih redne vadbe na telo. Vsak frizer ali frizerka bi morala po- znati položaje telesa in druge dejavnike v svojem poklicu, ki povzročajo defor- macije in poškodbe. Nekatere napačne Preglednica 3: Vpliv športne aktivnosti na počutje na delovnem mestu KAKO VPLIVA ŠPORTNA AKTIVNOST NA VAŠE POČUTJE NA DELOVNEM MESTU? Št. odgovorov Odstotek Sem utrujen in težko opravljam delo 2 2,1 Ne vpliva na delo 29 30,2 Lažje opravljam delo in se bolje počutim 65 67,7 Neodgovorjeni odgovori 6 5,9 Skupaj 102 100 Preglednica 4: Pogostost pitja prave kave in kajenja PSIHOAKTIVNE SNOVI KAKO POGOSTO PIJETE PRAVO KAVO IN KADITE? Nikoli Nekajkrat na letno oz. mesec Večkrat na teden Vsak dan Št. odg. % Št % Št. % Št. % Prava kava 7 6,9 10 10 13 12,9 71 70,3 Kajenje 45 44,1 4 3,9 7 6,9 41 40,2 Preglednica 5: Pogostost uživanja trave in hašiša PSIHOAKTIVNE SNOVI KAKO POGOSTO UŽIVATE TRAVO IN HAŠIŠ? Nikoli Nekajkrat na leto oz. mesec Večkrat na teden Št. odg. % Št. % Št. % Trava, hašiš 81 79,4 10 9,9 7 7,0 Preglednica 6: Pogostost uživanja tablet proti bolečinam PSIHOAKTIVNE SNOVI KAKO POGOSTO UŽIVATE TABLETE PROTI BOLEČINAM? Nikoli Nekajkrat na leto Nekajkrat na mesec Št. odg. % Št. % Št. % Tablete proti bolečinam 24 23,5 35 34,3 38 37,2 Preglednica 7: Povezanost med pogostostjo kajenja in pogostostjo ukvarjanja s športom KAKO POGOSTO SE UKVARJATE S ŠPORTNO REKREACIJO? Se ne ukvarjam s športom Nekajkrat na mesec se ukvarjam s športom Nekajkrat na teden se ukvarjam s športom Skupaj Št. odg. % Št. odg. % Št odg.. % Št. odg. % KAKO POGOSTO KADITE Nikoli 8 20,0 24 60,0 8 20,0 40 100,0 Včasih 1 7,7 5 38,5 7 53,8 13 100,0 Redno 5 11,4 27 61,4 12 27,3 44 100,0 Skupaj 14 14,4 56 57,7 27 27,8 97 100,0 Koeficient kontingence 0,252 Statistična značilnost 0,160 ŠPORT 56, 2008, 1-2 107 [raziskovalna dejavnost] gibe ali položaje telesa je mogoče hitro nadomestiti z drugimi, manj škodljivimi gibi ali položaji (Mlinar, 2007). Pravilen izbor vaj med odmori in njihovo redno izvajanje bi še dodatno pripomogla k preventivi (Mlinar, 2002). Športna de- javnost v prostem času pa bi okrepila telo do te mere, da začetnih težav sploh ne bi bilo (Berčič, Sila, Tušak in Semolič, 2001). Sklep Potrebno je ozaveščanje vseh, ki so za- posleni v tako imenovanih stoječih po- klicih. Pravilen izbor vaj in vključevanje v primerne športne aktivnosti bi pri- pomogla k odpravi različnih težav, po- vezanih s frizerskim poklicem. Z višjo stopnjo ozaveščenosti bi se spremenil tudi vrednotni sistem posameznika, ki bi športno aktivnost postavil na vrh svoje vrednotne lestvice. Zdravo in ko- ristno preživljanje prostega časa bi pri- pomoglo tudi k znižanju števila kadil- cev in kadilk. Rek »bolje preprečiti kot zdraviti« pri- haja vedno bolj v veljavo. S pričujočo raziskavo smo želeli opozoriti na mo- žnosti in vplive, ki jih ponuja redno ukvarjanje s športom. Zdrav in močan organizem kot posledica redne športne vadbe je eden glavnih stebrov uspešne preventive. Redno športnorekreativno udejstvovanje preprečuje enoličnost gibanja, ki se pojavlja pri frizerskem po- klicu, ter krepi mišični in gibalni aparat. S tem so najbolj izpostavljeni deli te- lesa odpornejši za poškodbe in trajne deformacije. Športna dejavnost je hkrati učinkovito sredstvo proti nega- tivnim vplivom škodljivih dejavnosti v prostem času. Le posameznik, ki se re- dno ukvarja s športno rekreacijo, kori- stno izrablja svoj prosti čas in je manj dovzeten za zdravju škodljive razvade. Tako lažje in bolje opravlja svoj poklic ter ohranja vitalnost svojega organizma do pozne starosti. Literatura Bayrhuber, H., Kinger, H. (1996). Kajenje, alkohol, opiati. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Berčič, H., Sila, B., Tušak, M., Semolič, A. (2001). Šport v obdobju zrelosti. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport. Berčič, H., Tušak, M., Karpljuk, D. (1999). Šport v funkciji zdravja odvisnikov. Ljubljana: Univerza v Ljubljani. Fakulteta za šport. Bilban, M. (1999). Medicina dela. Ljubljana: Zavod za varstvo pri delu. Cvetkovič, M. (2004). Odnos frizerjev in frizerk do športne rekreacije in zdravega načina življenja. Ljubljana: Fakulteta za šport. Flis, V. (1999). Krčne žile. Ljubljana: Odin. Kozier, B., Erb, G., Berman, A., Snyder, S. (2004). Fundamentals of nursing. Concepts, process and practice. Seventh edition, United Copyri- ght by Pearson Education. Kodele, M., Stanojević, M., Gliha, M. (1997). Pre- hrana. Ljubljana: DZS. Mlinar, S. (2002). Povezanost nekaterih socialno- demografskih značilnosti zdravljenih odvisni- kov od alkohola z njihovo športno dejavno- stjo. Magistrsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Mlinar, S. (2007). Športna dejavnost in življenjski slog medicinskih sester, zaposlenih v intenziv- nih enotah Kliničnega centra v Ljubljani. Dok- torska disertacija. Univerza v Ljubljani: Fakul- teta za šport. Mlinar, S., Bilban, M., Tomori, M., Videmšek, M., Karpljuk, D. (2007). Športna dejavnost in pre- hranske navade medicinskih sester, zaposle- nih na intenzivnih enotah Kliničnega centra v Ljubljani. Šport, 55(2), 74−80. Može, A. (2002). Odvisnost od alkohola. Idrija: Za- ložba Bogataj. Palma, P. (2002). Uživanje psihoaktivnih snovi v po- vezavi s stališči in ukvarjanjem s športno dejav- nostjo študentov ljubljanskih fakultet. Magistr- sko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Pišot, R., Završnik, J. (2004). Analiza razlogov za ukvarjanje z gibalno/športno aktivnostjo osnovnošolskih otrok. V: Otrok v gibanju: zbornik prispevkov 3. mednarodnega simpo- zija (str. 1−9). Koper: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče. Pokorn, D. (1996). S prehrano do zdravja. Lju- bljana: EWO d.o.o. Tomori, M. (1994). Nevarno tveganje – droga. Lju- bljana: Rdeči križ Slovenije. 0% 10% 20% 30% 40% 50% 60% 70% 80% 90% 100% nikoli mesečno tedensko Športna dejavnost B ol eč in e v hr bt en ic i nikoli občasno da Graf 1: Povezanost med pogostostjo ukvarjanja s športno rekreacijo in pojavom bolečin v hrbtenici Koeficient kontingence 0,219 Statistična značilnost 0,283 dr. Mateja Videmšek, izr. prof. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Gortanova 22, 1000 Ljubljana – Katedra za predšolsko športno vzgojo mateja.videmsek@fsp.uni-lj.si 108 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] Deborah Valentinčič, Suzana Mlinar, Mateja Videmšek, Maja Meško, Damir Karpljuk Športna dejavnost in življenjski slog zaposlenih v igralništvu Namen raziskave je bil analizirati način opravljanja dela v službi, preživljanje prostega časa, nekatere vidike ukvarjanja s športno dejavnostjo in osebno oceno zdravstvenega stanja zaposlenih v Hitovi igralnici Park. V raziskavo smo zajeli 251 zapo- slenih, od tega 47,4 % moških in 52,6 % žensk v starosti od 18 do 58 let, ki so izpolnili anketni vprašalnik. Za analizo podatkov smo uporabili osnovne statistične parametre, CHI2 in Mult response analizo. Podatke smo obdelali s statističnim programom SPSS 15.0 za Windows. Ugotovili smo, da v pogostosti ukvarjanja s športno dejavnostjo ni razlik med moškimi in ženskami. Več kot polovica zaposlenih se ukvarja z drugimi športi, kot jih ponuja Hit. Ženske si želijo več pestre športne ponudbe, zla- sti plavanje, ples, jogo in pilates. Svoje zdravstveno stanje ocenjuje kot odlično le petina anketirancev, kot dobro pa kar tri četrtine, pri čemer med spoloma nismo ugotovili statistično značilne razlike. Pri organiziranju želenih športov ima delovna organizacija veliko priložnost bolje poskrbeti za svoje zaposlene in jih tudi tako spodbuditi k zdravemu življenjskemu slogu, ki bi vplival na večjo delovno storilnost in zadovoljstvo na delovnem mestu. Ključne besede: kakovost življenja, gibalna dejavnost, zdravstveno stanje. Physical Activity and Lifestyles of Hit Casino Employees The purpose of this research was to determine participation in sport activity and their lifestyles of employees at the Hit Park Casino. The study included 251 employees, 47,4 % of them men and 52,6 % of them women, aged 18 to 58 years. A question- naire was used to obtain the required data. The sample of variables included job position, quality of life, physical activity and state of health. Data analysis was done using basic statistical parameters, CHI2, Mult Response analyses in variance analysis. Data was handled using SPSS 15.0 statistics software for Windows. It was determined through the research that there are no differences between men and women in terms of how frequently they engage in sport activity. More than half of the emplo- yees take part in sports other than those offered by Hit. The women would like a greater variety in sports offered, particularly swimming, dance, yoga and Pilates. Through organizing sport activities, an organization has a great opportunity to take bet- ter care of its employees and to encourage them to adapt a healthy lifestyle, which would result in higher productivity and more satisfaction at the workplace. Key words: quality of life, physical activity, state of health. Uvod Redna športna dejavnost in koristno preživljanje prostega časa omogočata ohranjanje funkcionalnih sistemov na višji ravni, hkrati pa delujeta preven- tivno in ohranjata zdravje (Sila, 2001). V študiji Gibalna/športna dejavnost za zdravje 2004 je bilo ugotovljeno, da je 29,6 % odraslih (povprečne starosti 45,4 leta) redno športno dejavnih, 29,4 % ob- časno, 42 % pa se jih s športno dejavno- stjo ne ukvarja (Pišot in Završnik, 2004). Ugotovili so, da s starostjo upada ukvar- janje s športno dejavnostjo v večini pri neredno športno dejavnih. Redno športno dejavni pa z aktivnim življenj- skim slogom ostajajo zvesti športu tudi v pozni starosti. Športne zvrsti, s kate- rimi se najpogosteje ukvarjajo, so hoja (59 %), plavanje (29 %), kolesarjenje (26 %), smučanje (16 %), planinarjenje (13 %) in tek (12 %) (Pišot in Završnik, 2004). Predstavitev podjetja HIT Njegovi začetki segajo v leto 1984, ko sta se hotel Park in Gostinstvo Rožna Dolina združila v podjetje DO HGP Go- rica s 310 zaposlenimi. Istega leta so odprli prvo igralnico “Roulette Salon” v hotelu Park pod pokroviteljstvom Casinoja Portorož. Dve leti kasneje se je podjetje preimenovalo v DO HIT in igralnica Park se je osamosvojila. Ime odtlej izraža dejavnost novega podjetja: hoteli, igralnice, turizem (Hit, 2007). HIT je oblikoval zabaviščni turizem, saj se je odločil za celovito ponudbo oziroma za povezavo igralništva s kakovostno ho- telsko, gostinsko, trgovsko, zabaviščno, športno, turistično, konferenčno in kul- turno ponudbo. Podjetju je bil namreč vzor ameriški tip igralništva, ki je name- njen množicam. Svoje poslanstvo je HIT opredelil kot zabavo, igro in sprostitev množic. Vse- skozi mora zaznavati spremembe, jih predvideti in se nanje čim hitreje od- zvati. V ospredju zaposlenega v tovr- stni dejavnosti naj bo določena oblika športne dejavnosti za zdravje in dobro počutje oz. rekreativni šport ali šport za vse, kot strokovno opredelimo to področje udejstvovanja, ki naj človeka spremlja od zgodnjega obdobja, skozi odraščanje, aktivno delovno dobo do pozne starosti. V igralniški dejavno- sti se poleg številnih dejavnikov, ki so vezani na delovne razmere, delovno uspešnost, odnos med vodstvom in zaposlenimi, med zaposlenimi samimi, na odnos do strank oz. gostov, ki se jim dejavnost v najširšem pomenu besede trži, pojavljajo tudi stresne obremeni- tve. Njihovo obvladovanje je vsekakor naloga posameznika, vendar pa lahko k temu učinkovito pripomore tudi oko- lje, v katerem se ta giblje, s primernim strokovnim pristopom in tehnikami ob- ŠPORT 56, 2008, 1-2 109 [raziskovalna dejavnost] vladovanja stresa (Zaletel Kragelj, Pahor in Bilban 2004). Igralniško-zabaviščni center PARK IZC (igralniško-zabaviščni center) PARK je center igre in zabave, kjer se žlahtna igra prepleta s sanjami o sreči. To je pro- stor, kjer se srečujejo prijatelji in znanci, ki želijo v prijetni družbi preživeti čaro- ben trenutek, odmaknjen od resnično- sti. Dejavnost IZC PARK je organizirana v štirih oddelkih, in sicer: oddelek igral- nih miz; oddelek igralnih avtomatov; oddelek blagajniškega poslovanja; od- delek varnosti in recepcije. Vsi oddelki delujejo kot celota in vsak ima svojega vodjo. Igralnica poslovno sledi temle ci- ljem (Hit, 2007): zagotoviti zadovoljstvo gostov, da bi se ponovno vračali; zago- toviti takšne razmere za delo, da bodo zaposleni zadovoljni in ga bodo opravili kakovostno; voditi strategije poslovanja z optimalni stroški; zagotoviti ustrezno usposobljenost zaposlenih; omogo- čiti ustrezno vertikalno in horizontalno pretakanje informacij; zagotoviti pro- fesionalno sodelovanje z drugimi deli poslovnega sistema HIT; vseskozi vzpo- stavljati pravočasno in ustrezno odziva- nje na reakcije iz okolja. Osrednji namen raziskave je bil ugoto- viti način opravljanja dela v službi, na- čin preživljanja prostega časa, nekatere vidike ukvarjanja s športno dejavnostjo in osebno oceno zdravstvenega stanja zaposlenih v Hitovi igralnici Park. Metode Vzorec merjencev V vzorec anketirancev smo zajeli 251 zaposlenih v Hitovi igralnici Park, od tega 119 (47,4 %) moških in 132 (52,6 %) žensk. Anketiranci so bili stari od 18 do 58 let (M = 34,86; SD = 9,09). Po starosti smo jih razdelili v štiri skupine. V staro- stni skupini do 30 let je 76 (30,3 %) an- ketirancev, od tega 51 (38,6 %) žensk in 25 (30,3 %) moških, starih od 31 do 40 let je 118 (47 %) anketirancev, od tega 63 (47,7 %) žensk in 55 (47 %) moških. V starostni skupini od 41 do 50 let je 44 (17,5 %) anketirancev, od tega 16 (12,1 %) žensk in 28 (23,5 %) moških. V skupini starejših nad 51 let je 13 (5,2 %) anketi- rancev, od tega sta le 2 (1,5 %) ženski in 11 (5 2 %) moških. Vzorec spremenljivk Zaposleni so izpolnili anketni vprašalnik Športna dejavnost in življenjski slog za- poslenih v Hitu, igralnici Park (vprašalnik je dosegljiv pri avtorjih prispevka). Pred iz- polnjevanjem so bili seznanjeni z vpra- šalnikom, ki so mu bila priložena tudi navodila za izpolnjevanje. Anonimnost je bila zagotovljena. Metode obdelave podatkov Za statistično analizo smo uporabili program SPSS – 15.0, za obdelavo po- datkov pa tele statistične metode: raču- nanje osnovnih postopkov opisne sta- tistike posameznih spremenljivk; trans- formacija spremenljivke pogostosti ukvarjanja s športno rekreacijo, CHI2 za ugotavljanje razlik med spoloma; Mult response analizo za prikaz razlik po spolu v frekvencah pogostosti ukvar- janja s športno dejavnostjo. Statistično značilnost smo preverjali na ravni 5-od- stotnega tveganja (p = 0,05). Rezultati V poglavju Rezultati smo uporabili kra- tice, ki jih pojasnjujemo v legendi: N število oseb• M aritmetična sredina• SD standardna deviacija• CC kontingenčni koeficient• Pom. statistična značilnost• Spremenljivke delovnega mesta smo prikazali po frekvencah in odstotkih, skupaj in ločeno glede na spol. Izra- čunali smo tudi statistične značilnosti (CHI2) posameznih spremenljivk delov- nega mesta po spolu. Izobrazbena se- stava anketirancev Hitove igralnice Park je od pete do sedme stopnje (graf 1). Peto stopnjo izobrazbe ima 190 (75,7 %) anketirancev, od tega 97 (73,5 %) žensk in 93 (78,2 %) moških. Šesto stopnjo izo- brazbe ima 36 (14,3 %) anketirancev, od tega tako 18 (13,6 %) žensk kot 18 (15,1 %) moških. Sedmo stopnjo izobrazbe ima 25 (10 %) anketirancev, od tega 17 (12,9 %) žensk in 8 (6,7 %) moških. Med spoloma nismo ugotovili statistično značilne razlike (p = 0,265) v izobrazbi. Zaposlene v Hitovi igralnici Park smo razdelili glede na delovno mesto v štiri sklope: oddelek igralnih miz (1. sklop); oddelek igralnih avtomatov (2. sklop); oddelek blagajniškega poslovanja (3. sklop); oddelek varnosti, recepcije in od- delek igralniškega marketinga (4. sklop). V oddelek igralnih miz smo zajeli 135 anketirancev (53,8 %), kar predstavlja 71 (53,8 %) žensk in 64 (53,8 %) moških. V oddelek igralnih avtomatov smo zajeli 36 (14,3 %) anketirancev, kar predstavlja 17 (12,9 %) žensk in 19 (16,0 %) moških. V oddelek blagajniškega poslovanja smo zajeli 35 (13,9 %) anketirancev, kar pred- stavlja 21 (15,9 %) žensk in 14 (11,8 %) moških. V oddelek varnosti, recepcije in oddelek igralniškega marketinga smo zajeli 45 (17,9 %) anketirancev, kar pred- Graf 1: Izobrazba zaposlenih v Hitovi igralnici Park 0 10 20 30 40 50 60 70 80 % 5. stopnja 6. stopnja 7. stopnja ženske Moški Skupaj CC Pom. Izobrazba 0,102 0,265 110 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] stavlja 23 (17,4 %) žensk in 22 (18,5 %) moških. Med spoloma nismo ugotovili statistično značilne razlike (p = 0,747) glede na delovno mesto. Preglednica 1 prikazuje, kako opravljajo delo zaposleni v Hitovi igralnici Park, ki smo jih zajeli v našo raziskavo. V Hitovi igralnici Park opravljajo anke- tiranci sedeče delo v 14,3 % primerov, od tega 18,2 % žensk in 10,1 % moških; stoječe delo v 18,7 % primerov, od tega 14,4 % žensk in 23,5 % moških; delo, pri katerem veliko hodijo, v 15,9 % prime- rov, od tega 15,2 % žensk in 16,8 % mo- ških; delo, pri katerem imajo pogosto prisilno držo, v 17,9 % primerov, od tega 18,2 % žensk in 17,6 % moških, kombi- nacijo naštetih del v 33,1 % primerov, od tega 34,1 % žensk in 31,9 % moških. Med spoloma nismo ugotovili stati- stično značilne razlike (p = 0,171) v na- činu opravljanja dela. Ugotovili smo, da zaposleni v Hitovi igralnici Park prosti čas preživljajo na različne načine (preglednica 2). Za eno od naštetih možnosti se je od- ločilo 85 anketirancev. Od teh jih prosti čas največ preživlja z družino (20,2 % žensk in 14,2 % moških), sledijo osebe, ki se v prostem času ukvarjajo s športno dejavnostjo (7 % žensk in 15,9 % mo- ških). Televizijo gleda 3,1 % anketirank in 3,5 % anketirancev. V prostem času spi 2,7 % moških. Hitovih prostočasnih dejavnosti se udeležujejo le 2 ženski (1,6 %) in 1 moški (0,9 %). Kulturnih pri- reditev se udeležujeta po 1 ženska in 1 moški. Po dve prostočasni aktivnosti je navedla skoraj tretjina (30,2 %) anketi- rancev, 28,5 % vprašanih je navedlo po tri prostočasne aktivnosti, 6,2 % pa po štiri. Med spoloma nismo ugotovili sta- tistične značilnosti (p = 0,188) v načinu preživljanja prostega časa. V preglednici 3 je prikazana pogostost ukvarjanja s športno dejavnostjo po spolu z Mult response analizo. V skupino redno športno dejavnih oseb smo združili vse anketirance, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo vsak dan in 2- do 3-krat na teden. Teh oseb je 51,4 %, med njimi 47,0 % žensk in 56,3 % moških. V skupino občasno športno dejavnih smo združili anketirance, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo 1-krat na teden in 2- do 3-krat na mesec. Takih oseb je 36,7 %, med njimi 39,4 % žensk in 33,6 % moških. V skupino športno povsem nedejavnih smo združili an- ketirance, ki se s športno dejavnostjo ukvarjajo 1-krat na mesec in nikoli. Takih je 12,0 %, med njimi 13,6 % žensk in 10,1 % moških. Po transformaciji nismo ugo- tovili statistično značilne razlike (0,318) v športni dejavnosti med spoloma. Preglednica 1: Način opravljanja dela Način opravljanja dela Frekvenca % Ženske Moški Skupaj Ženske Moški Skupaj 1 = sede 24 12 36 18,2 10,1 14,3 2 = stoje 19 28 47 14,4 23,5 18,7 3 = veliko hoje 20 20 40 15,2 16,8 15,9 4 = pogosta prisilna drža 5 4 9 3,8 3,4 3,6 Kombinacija: 1 in 2 35 19 54 26,5 16,0 21,5 Kombinacija: 1 in 3 1 1 2 0,8 0,8 0,8 Kombinacija: 1 in 4 2 2 4 1,5 1,7 1,6 Kombinacija: 2 in 3 8 11 19 6,1 9,2 7,6 Kombinacija: 2 in 4 2 2 4 1,5 1,7 1,6 Kombinacija: 3 in 4 0 1 1 0,8 0,4 Kombinacija: 1, 2 in 3 1 7 8 0,8 5,9 3,2 Kombinacija: 1, 2 in 4 13 10 23 9,8 8,4 9,2 Kombinacija: 2, 3 in 4 1 0 1 0,8 0,4 Kombinacija: 1, 2, 3 in 4 1 2 3 0,8 1,7 1,2 Skupaj 132 119 251 100,0 100,0 100,0 Način opravljanja dela CC Pom. 0,317 0,171 Preglednica 2: Način preživljanja prostega časa Način preživljanja prostega časa Frekvenca % Ženske Moški Skupaj Ženske Moški Skupaj Spim 0 3 3 2,7 1,2 Gledam TV 4 4 8 3,1 3,5 3,3 Ukvarjam se s športom 9 18 27 7,0 15,9 11,2 Udeležujem se Hitovih dejavnosti 2 1 3 1,6 0,9 1,2 Kulturno udejstvovanje 1 1 2 0,8 0,9 0,8% Z družino 26 16 42 20,2 14,2 17,4 Dve aktivnosti od ponujenih 44 29 73 34,1 25,7 30,2 Tri aktivnosti od ponujenih 34 35 69 26,4 31,0 28,5 Štiri aktivnosti od ponujenih 9 6 15 7,0 5,3 6,2 Skupaj 129 113 242 100,0 100,0 100,0 Način preživljanja prostega časa CC Pom. 0,212 0,180 Preglednica 3: Pogostost ukvarjanja s športno dejavnostjo Športna dejavnost Ženske Moški Skupaj Redno 47,0 % 56,3 % 51,4 % Občasno 39,4 % 33,6% 36,7 % Nikoli 13,6 % 10,1% 12,0 % Skupaj 47,0 % 56,3% 51,4 % Športna dejavnost CC Pom. 0,095 0,318 ŠPORT 56, 2008, 1-2 111 [raziskovalna dejavnost] Ko smo zaposlene v Hitovi igralnici Park povprašali, ali jim Hit nudi dovolj mo- žnosti za ukvarjanje s športno rekrea- cijo, smo dobili tele rezultate (graf 2): 156 (62,2 %) anketirancev je odgovorilo, da jim Hit nudi dovolj možnosti za špor- tno rekreacijo (graf 2). S tem se strinja 51 (38,6 %) žensk in 70 (58,8 %) moških. 37 (14,7 %) anketirancev meni, da jim Hit ne nudi dovolj možnosti za športno re- kreacijo. O premajhnem obsegu mo- žnosti za ukvarjanje s športno dejavno- stjo je govorilo 23 (17,4 %) žensk in 14 (11,8 %) moških. 93 (37,1 %) anketirancev pa ni seznanjenih, ali jim Hit nudi dovolj možnosti za športno rekreacijo, od tega 58 (43,9 %) žensk in 35 (29,4 %) moških. Po spolu smo ugotovili statistično zna- čilno razliko (p = 0,006) v mnenju o po- nujenih Hitovih možnostih za športno rekreacijo. V preglednici 4 je prikazana udeležba anketirancev v športnih dejavnostih, ki jih nudi Hit. Med anketiranci Hitove igralnice Park je 147 (58,6 %) oseb, ki se ukvarjajo z dru- gimi športi, kot jih ponuja Hit (pregle- dnica 4); od tega kar 62,9 % žensk in 53,8 % moških. Ženske se najpogosteje ude- ležujejo fitnesa (7,6 %), v 4,5 % prime- rih pa tudi planinstva in badmintona. Moški se najpogosteje udeležujejo no- gometa (9,2 %), sledita planinstvo (5,9 %) in fitnes (4,2 %). Tri ženske (2,3 %) se udeležujejo odbojke in fitnesa, prav tako tri aerobike in badmintona ter tri badmintona in fitnesa. Dva moška (1,7 %) se udeležujeta nogometa in fitnesa, dva pa košarke in drugih športnih ak- tivnosti. Med spoloma smo ugotovili statistično značilno razliko (p = 0,039) v udeležbi v športnih dejavnostih, ki jih nudi Hit. Anketirance smo povprašali tudi o tem, katerih športnih panog si želijo, da bi bile organizirane v okviru Hita (graf 3). Zaposleni v Hitovi igralnici Park si naj- pogosteje želijo, da bi bili pod strokov- nim vodstvom organizirani ples, joga, pilates, plavanje in ustreznejši urnik za fitnes v Parku (graf 3). Sledijo še tele Graf 2: Mnenja zaposlenih o možnostih ukvarjanja s športno dejavnostjo, ki jih ponuja Hit 0 10 20 30 40 50 60 % da ne ne vem Ženske Moški Skupaj CC Pom. Možnosti, ki jih nudi Hit 0,198 0,006 Preglednica 4: Udeležba v športnih dejavnostih, ki jih nudi Hit Ponujeni športi Frekvenca % Ženske Moški Skupaj Ženske Moški Skupaj Nogomet 0 11 11 9,2 4,4 Odbojka 3 2 5 2,3 1,7 2,0 Košarka 0 3 3 2,5 1,2 Aerobika 4 2 6 3,0 1,7 2,4 Badminton 6 3 9 4,5 2,5 3,6 Fitnes 10 5 15 7,6 4,2 6,0 Planinstvo 6 7 13 4,5 5,9 5,2 Drugo 83 64 147 62,9 53,8 58,6 Udeležba v športnih dejavnosti, ki jih nudi Hit CC Pom. 0,419 0,039 Graf 3: Želena športna dejavnost zaposlenih v Hitovi igralnici Park Legenda: f = frekvenca 0 2 4 6 8 10 12 f ples joga pilates plavanje boljši urnik fitnesa kolesarjenje smučanje meditacija boljša organizacija plezalna stena tek golf CC Pom. 112 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] športne zvrsti: kolesarjenje, smučanje, meditacija, boljša organiziranost špor- tne dejavnosti, plezalna stena, tek, golf, tai-bo, turnir v pokru, pohodi, odbojka, šah, telovadba, aerobika, tenis, konjeni- štvo, rolanje, organizirani športni dnevi, jahanje, tek na smučeh, samoobramba, tai-chi, vodena vodna aerobika in po- werplate. Ženske si želijo zlasti plavanje, ples, jogo in pilates. Med spoloma ni- smo ugotovili statistično značilne raz- like (p = 0,0227) v želeni športnih de- javnosti. Graf 4 prikazuje osebno oceno zdra- vstvenega stanja anketirancev glede na spol. Spremenljivke zdravstvenega stanja smo prikazali po frekvencah in odstot- kih skupaj ter ločeno glede na spol. Iz- računane so tudi statistične značilnosti (CHI2) posameznih spremenljivk zdra- vstvenega stanja po spolu. Zdravstveno stanje ocenjuje kot odlično 19,9 % anke- tirancev, od tega 21,2 % žensk in 18,5 % moških (graf 4). Kot dobro svoje zdra- vstveno stanje ocenjuje 73,7 % anketi- rancev, od tega 72,0 % žensk in 75,6 % moških. Svoje zdravstveno stanje oce- njuje kot slabo 4 % anketirancev, od tega 3,0 % žensk in 4,0 % moških. 2,4 % anketirancev ni znalo oceniti svo- jega zdravstvenega stanja, od tega 3,8 % žensk in 1 moški (0,8 %). V oceni zdra- vstvenega stanja med spoloma nismo ugotovili statistično značilne razlike (p = 0,354). Razprava Kar 62,2 % anketirancev navaja, da se redno ukvarjajo s športno dejavnostjo, od tega 57,6 % žensk in 67,2 % moških. 37,8 % anketirancev se ne ukvarja z re- dno športno dejavnostjo, od tega 42,4 % žensk in 32,8 % moških. V mnenju an- ketirancev o ukvarjanju z redno telesno dejavnostjo nismo ugotovili statistično značilne razlike glede na spol. Zaradi znanih pozitivnih učinkov telesne de- javnosti na zdravje sodijo spodbujanje in omogočanje ter razumevanje po- mena telesne dejavnosti med predno- stne naloge promotorjev zdravja (Mli- nar, 2007). Stergarjeva (2005) je izpo- stavila, da lahko podjetja spodbujajo in omogočajo športno dejavnost na raz- lične načine in na različnih ravneh. Ver- jetno se lahko s tem spremeni mnenje o aktivnem ukvarjanju s športno dejav- nostjo tudi v smeri njene resnične rea- lizacije. V raziskavi smo pri združevanju oseb v pogostosti ukvarjanja s špor- tno dejavnostjo ugotovili, da je redno športno dejavnih oseb (vsak dan ali 2- do 3-krat na teden) 51,4 %, med njimi 47,0 % žensk in 56,3 % moških. V sku- pini športno povsem nedejavnih (1-krat na mesec ali nikoli) je 12,0 % anketiran- cev, med njimi 13,6 % žensk in 10,1 % moških. S športno dejavnostjo se v 53 % primerov osebe ukvarjajo same, od tega pogosteje moški (57,1 %) kot žen- ske (49,2 %). Organizirano se s športno dejavnostjo ukvarja le 10,4 % anketi- rancev, med njimi 9,8 % žensk in 10,9 % moških. V načinu ukvarjanja s športno dejavnostjo nismo ugotovili statistično značilne razlike glede na spol. Ugotovitve številnih avtorjev se na- našajo na dejstva, da se mnogi zapo- sleni zavedajo pomena različnih oblik športne dejavnosti (Berčič, 2005). To je pomembno tudi z vidika delodajal- cev, kajti dejstvo je, da se zdrav dela- vec na zdravem delovnem mestu do- bro počuti vse delovno obdobje. Špor- tno dejavna zaposlena oseba bo manj utrujena zaradi vzrokov, ki jih prinašajo delovne obremenitve, bo bolj količin- sko in kakovostno produktivna (Berčič, 2005). Zagotovo je razmislek o celoviti obravnavi življenjskega sloga posame- znikov, ki vključuje svetovanje za špor- tno dejavnost, zdravo prehrano in opu- ščanje nezdravih razvad, kot sta na pri- mer kajenje in uživanje alkoholnih pijač, ne le smiseln, ampak tudi nujen v toko- vih sodobnega načina življenja (Fox in Riddoch, 2002; Mlinar, 2007). 62,2 % anketirancev med zaposlenimi v Hitovi igralnici Park meni, da Hit nudi dovolj možnosti za ukvarjanje s športno rekreacijo. Med njimi je kar 38,6 % žensk in 58,8 % moških. O premalo možnostih govori 17,4 % žensk in 11,8 % moških. Kar 37,1 % anketirancev ni seznanjenih, ali jim Hit nudi dovolj možnosti za špor- tno rekreacijo, od tega 43,9 % žensk in 29,4 % moških. Po spolu smo ugotovili statistično značilno razliko v mnenju o ponujenih Hitovih možnostih za špor- tno rekreacijo. Med anketiranci je 50,8 % oseb, ki se ukvarjajo z drugimi športi, kot jih ponuja Hit; od tega je 62,9 % žensk in 53,8 % moških, kar ni presene- tljivo, saj smo ugotovili, da si ženske že- lijo več športnih aktivnosti, ki bi jim jih ponudil delodajalec. Ženske se najpo- gosteje udeležujejo fitnesa (7,6 %), v 4,5 % primerih pa tudi planinstva in bad- mintona. Moški se najpogosteje udele- žujejo nogometa (9,2 %), sledita planin- stvo (5,9 %) in fitnes (4,2 %). Tri ženske Graf 4: Osebna ocena zdravstvenega stanja 0 10 20 30 40 50 60 70 80 % odlično dobro slabo ne vem Ženske Moški Skupaj CC Pom. Osebna ocena zdravstvenega stanja 0,113 0,354 ŠPORT 56, 2008, 1-2 113 [raziskovalna dejavnost] se udeležujejo odbojke in fitnesa, prav tako tri aerobike in badmintona ter tri badmintona in fitnesa. Dva moška se udeležujeta nogometa in fitnesa, dva pa košarke in drugih športnih aktivnosti. Med spoloma smo ugotovili statistično značilno razliko v udeležbi v športnih dejavnostih, ki jih nudi Hit. Zaposleni si najpogosteje želijo organizirane špor- tne vadbe plesa, joge, pilatesa, plava- nja in boljšega urnika fitnesa v Parku. Sledijo še tele športne zvrsti: kolesarje- nje, smučanje, meditacija, boljša orga- niziranost športne dejavnosti, plezalna stena, tek, golf, tai-bo, turnir pokra, po- hodi, odbojka, šah, telovadba, aerobika, tenis, konjeništvo, rolanje, organizirani športni dnevi, jahanje, tek na smučeh, samoobramba, tai-chi, vodena vodna aerobika in powerplate. V raziskavi Športnorekreativna dejav- nost v Sloveniji v letu 2000 (Petrović, Ambrožič, Bednarik, Berčič, Sila, in Do- upona Topič, 2001) je bilo ugotovljeno naraščajoče upadanje telesne dejav- nosti v vseh življenjskih obdobjih in pri obeh spolih. Ženske so manj športno dejavne kot moški; 64 % žensk je po- polnoma športno nedejavnih, medtem ko je športno nedejavnih moških 45,8 %. Redno športno dejavnih je 32 % mo- ških in 23,4 % žensk. V različnih študi- jah avtorji ugotavljajo (Mlinar, 2007), da moški in ženske kot glavni razlog špor- tne nedejavnosti navajajo pomanjkanje prostega časa. Seveda pa je vprašanje prostega časa relativno širok pojem in si ga posamezniki razlagajo na različne načine. To se nanaša na ugotovitve, da oba spola razpolagata z določeno ko- ličino prostega časa, vendar ga v veliki meri namenjata drugim dejavnostim (Petrović, Ambrožič, Bednarik, Berčič, Sila, in Doupona Topič, 2001, v: Mlinar, 2007). V spremenljivkah kakovosti življenja smo med spoloma ugotovili statistično značilno razliko v urniku dela. V načinu opravljanja dela smo ugotovili, da je med anketiranci 14,3 % oseb, ki opra- vljajo sedeče delo, med njimi je ne- koliko več žensk. Stoječe delo opravlja 18,7 % oseb, med njimi je več moških, delo, pri katerem veliko hodijo, opravlja 15,9 % oseb, med njimi je prav tako več moških. V pogosto prisilni drži opravlja delo 17,9 % oseb, od tega 18,2 % žensk in 17,6 % moških, kombinacijo naštetih del pa opravlja 33,1 % oseb, od tega 34,1 % žensk in 31,9 % moških. Ugoto- vili smo, da ženske nekoliko pogosteje opravljajo sedeče delo, delo, pri ka- terem imajo pogosto prisilno držo, in kombinacijo naštetih del. Kljub temu pa med spoloma nismo ugotovili sta- tistično značilne razlike v načinu opra- vljanja dela. Anketiranci, zaposleni v Hitovi igralnici Park, preživljajo svoj prosti čas z dru- žino (17,4 %), v 11,2 % primerov pa se ukvarjajo s športno dejavnostjo. Po dve prostočasni aktivnosti je navedlo 30,2 % anketirancev, po tri pa 28,5 %. Med spoloma nismo ugotovili statistične značilnosti v načinu preživljanja pro- stega časa. V spremenljivkah zdravstvenega sta- nja med spoloma nismo ugotovili sta- tistično značilnih razlik. Zdravstveno stanje ocenjuje kot dobro 73,7 % an- ketirancev, med njimi 72,0 % žensk in 75,6 % moških. Kot odlično svoje zdra- vstveno stanje ocenjuje 19,9 % anketi- rancev, med njimi 21,2 % žensk in 18,5 % moških. Med spoloma nismo ugotovili statistično značilne razlike v oceni zdra- vstvenega stanja. V primerjavi lastnega zdravstvenega stanja z drugimi enake starosti prevladujejo osebe, ki ocenju- jejo svoje zdravstveno stanje kot enako z drugimi enake starosti. Teh je 43,8 %, od tega 47,0 % žensk in 40,3 % moških. Sledijo osebe, ki ocenjujejo svoje zdra- vstveno stanje kot nekaj boljše − 35,9 % anketirancev, od tega 34,8 % žensk in 37,0 % moških; kot veliko boljše od dru- gih pa 15,5 % anketirancev, od tega 13,6 % žensk in 17,6 % moških. Med spoloma nismo ugotovili statistično značilne raz- like v primerjavi zdravstvenega stanja z drugimi enake starosti. Med anketiranci Hitove igralnice Park občuti največ oseb utrujenost, sledijo bolečine v križu, gla- vobol, bolečine v vratu, nemir, otekle noge, bolečine v sklepih. Raziskava, ki smo jo izvedli na vzorcu zaposlenih v Hitovi igralnici Park, je dala vpogled v dokaj svojstveno po- pulacijo zaposlenih, s čimer lahko tudi delodajalcem predstavimo pogled v problematiko odnosa kadra do delov- nih razmer, zadovoljstva pri delu, stanja njihove psihofizične kondicije kot tudi smiselna in utemeljena izhodišča, da bi z ustreznimi ukrepi izboljšali raven psi- homotoričnih sposobnosti zaposlenih in s tem povečali njihovo delovno sto- rilnost. Menimo, da lahko zaposleni, ki so zdravi, se dobro počutijo ter so zado- voljni s seboj in delom, ki ga opravljajo, izboljšajo kakovost igralniških storitev. Literatura Berčič, H. (2005). Kakovostno staranje je te-1. sno povezano z rednim gibanjem in športno rekreativnim udejstvovanjem. V: H. Berčič (Ur.), Šport starejših za danes in jutri: Strokovni posvet (str. 5−11). Ljubljana: Olimpijski komite Slovenije, Združenje športnih zvez, Odbor za šport. Fox, K., Riddoch, C. (2002). The future health 2. professional: multidisciplinary and multi-skil- led to addres nutrition and physical activity. V: Krepimo zdravje z gibanjem in zdravo pre- hrano (str. 101−103). Radenci: Mednarodna konferenca ohranimo zdravje. Slovenija. Hit. (2007). 3. Interno gradivo. Nova Gorica: Hit. Mlinar, S. (2007). Športna dejavnost in ži-4. vljenjski slog medicinskih sester, zaposlenih v intenzivnih enotah Kliničnega centra v Lju- bljani. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakul- teta za šport. Petrović, K., Ambrožič, F., Bednarik, J., Berčič, 5. H., Sila, B., Doupona Topič, M. (2001). Športno- rekreativna dejavnost v Sloveniji 2000. Šport, 49(3), 2−48. Pišot, R., Završnik, J. (2004). Vsebine gibalne/6. športne dejavnosti kot dejavnik celostnega razvoja in izobraževanja otrok, mladostnikov in odraslih. V: L. Zaletel - Kragelj, Z. Fras, Ma- učec - Zakotnik (ur.), Tvegana vedenja, pove- zana z zdravjem, in nekatera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. II. Tvegana ve- denja (str. 55−60). Ljubljana: CINDI Slovenija. Sila, B. (2001). Vpliv športne/gibalne dejavno-7. sti na psihofizične sposobnosti odraslih z vi- dika športne stroke in znanosti. V: H. Berčič (ur.), Zbornik slovenskega kongresa športne re- kreacije (str. 36−40). Rogla: Prispevki in pov- zetki poročil, strokovnih predavanj in pred- stavitev 2. slovenskega kongresa športne re- kreacije z mednarodno udeležbo. Stergar, E. (2005). Telesna dejavnost za zdravje 8. – tudi na delovnem mestu. V: E. Kraševec Rav- nik (ur.), Svetovni dan gibanja 2005. Gibanje za zdravje odraslih – stanje, problemi, podporna okolja (str. 25−31). Ljubljana: Inštitut za varo- 114 ŠPORT 56, 2008, 1-2[raziskovalna dejavnost] vanje zdravja, Olimpijski komite Slovenije − Združenje športnih zvez, Odbor za šport. Zaletel Kragelj, L., Pahor, M. Bilban, M. (2004). 9. Tvegano stresno vedenje. V: L. Zaletel - Kra- gelj, Z. Fras in J. Maučec - Zakotnik (ur.) Tve- gana vedenja, povezana z zdravjem, in neka- tera zdravstvena stanja pri odraslih prebivalcih Slovenije. Rezultati raziskave Dejavniki tveganja za nalezljive bolezni pri odraslih prebivalcih Slo- venije (z zdravjem povezan življenjski slog) (str. 107−148). Ljubljana: CINDI Slovenija. Deborah Valentinčič IZC PARK debi.valentincic@gmail.com Ledine 6 5000 Nova Gorica ŠPORT 56 2008, 1-2 [nove knjige] Blaž Lešnik, Milan Žvan: Naše smučine Sklopi storitev slovenske nacionalne šole alpskega smučanja žepni priročnik za učitelje alpskega smučanja »Nemogoče je imeti vedno in povsod vse v glavi«! Že samo ime žepni priročnik pove, da ga lahko imamo ob sebi »vedno in povsod«. Za- vedajoč se situacije »ko si sam in ne veš kako naprej« ga namenjamo VSEM učite- ljem smučanja! Predvsem ti- sti mlajši, z manj izkušnjami, bodo vanj pogledali po- gosteje, morda tudi pred samim začetkom dela na snegu, med vožnjo z vleč- nico,… Seveda pa smo pre- pričani, da lahko veliko no- vega, koristnega in uporab- nega v priročniku najdejo tudi starejši in izkušenejši učitelji smučanja. Če želimo za popularizacijo smučanja narediti največ, moramo ta šport učencem približati na najboljši možen način. Slednje od nas zah- teva ustrezno visoko sto- pnjo pedagoško strokov- nega znanja, pa tudi vestno pripravo na delo in uresni- čevanje tega skladno s Ko- deksom učiteljev smučanja. Poti in možnosti, kako pri- peljati smučarskega zače- tnika do smučarskega zna- nja, je več. Veliko je tudi raz- ličnih prijemov, s katerimi se učitelji smučanja poskušajo izogniti monotoni in eno- stransko usmerjeni vadbi. Pa vseeno je pomembno, da znamo vadbeni proces prilagoditi učencu in ubrati tako pot kot tudi način, ki bo glede na njegove dispozicije najefektivnejši. Ta priročnik, nam bo pri tem gotovo v pomoč! UNIVERZITETNI UČBENIK IN URADNI UČNI NAČRT NA TEČAJIH USPOSABLJANJA - 11 poglavij, - 188 strani, - 187 (barvnih) fotografij, - 92 virov… ŠPORT 56, 2008, 1-2 115 [šport–dok] Diplomska, magistrska in doktorska dela Fakultete za šport 2007 Diplome FŠ 2007 AMBROŽIČ, Špela Programi za otroke v športni agenciji Sporty : diplomsko delo. - Ljubljana : [Š. Ambrožič], 2007 ARLIČ, Borut Povezanost izbranih morfoloških in motoričnih spremenljivk z uspešnostjo mladih nogometašev v testu kombinirani polkrog : diplomsko delo. - Lju- bljana : [B. Arlič], 2007 BAJEC, Tina Medosebni odnosi med trenerjem in športniki v karateju : diplomska nalo- ga. - Ljubljana : [T. Bajec], 2007 BANIČ, Matej Analiza športnorekreativne dejavnosti v Športnem društvu Voličina v obči- ni Lenart [Elektronski vir] : diplomsko delo. – Ljubljana : [M. Banič], 2007 BATAGELJ, Jurij Uporaba kreativne vizualizacije pri pripravi plesalcev latinskoameriških in standardnih plesov : diplomska naloga.- Ljubljana :[J. Batagelj], 2007 BISTROVIĆ, Nikola Vadba v fitnesu za rokometaše s poudarkom na razvoju moči v preho- dnem in pripravljalnem obdobju : diplomsko delo. - Ljubljana : [N. Bistro- vić], 2007 BORKO, Marko Korelacija med zvini gležnja in indeksi stabilnosti odbojkarjev 1. in 2. slo- venske lige : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Borko], 2007 BOŠTJANČIČ, Vesna Shizofrenija in gibalna dejavnost : diplomsko delo. - Ljubljana : [V. Boštjan- čič], 2007 BRADEŠKO, Boštjan Primerjalna analiza med rotacijsko in linearno tehniko suvanja krogle :[di- plomska naloga]. - Ljubljana : [B. Bradeško], 2007 BRUMEN, Simona Primerjava telesnega in gibalnega razvoja učenk Osnovne šole Or- mož z učenkami reprezentativnega vzorca Slovenije v obdobjih 1970/71-1983-1993-2003 : diplomsko delo. - Ljubljana : [S. Brumen], 2007 CANKAR, Gregor Primerjalna analiza zaleta skoka v daljino med slovenskimi in tujimi skakalci : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [G. Cankar], 2007 CIMPERMAN, Jernej Bodybuilding - nekatera osnovna pravila in posebnosti treninga : diplom- sko delo . - Ljubljana : [J. Cimperman], 2007 CVETKOVIĆ, Jasmina Povezanost med športno dejavnostjo in kajenjem oseb po 65. letu starosti v Sloveniji : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Cvetković], 2007 ČAMERNIK, Jernej Primerjava nekaterih kinematičnih parametrov v štartu vrhunskega šprin- terja : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Čamernik], 2007 ČELIGOJ, Andraž Razvoj lokostrelskega kluba Ilirska Bistrica : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Čeligoj], 2007 ČEPE, Dejan Računalniška igra kot didaktični pripomoček za posredovanje teoretičnih vsebin pri športni vzgoji : diplomsko delo. - Ljubljana:[D. Čepe], 2007 ČERNE, Mirjam Izobraževanje bolnikov in športnih pedagogov s pomočjo svetovnih smer- nic obravnave astme ter z vsebinami astmašole : diplomska naloga . - Lju- bljana : [M. Černe], 2007 ČETRTIČ, Primož Učinek intervalnega treninga na prenos in porabo kisika : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [P. Četrtič], 2007 ČUK, Gregor Vidiki organizacije alpskega smučanja za starejše : diplomsko delo . - Lju- bljana : [G. Čuk], 2007 DEKLEVA, Špelca Analiza športnih dejavnosti, prehranskih navad in uživanja drog žensk, obolelih za osteoporozo : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [Š. Dekleva], 2007 DIMEC, Bojana Šport kot motiv in vrednota vojakov Slovenske vojske : diplomsko delo. - Ljubljana : [B. Dimec], 2007 DJOGIČ, Edita Razvoj slovenske atletike od leta 1945 do 1950 : diplomsko delo. - Ljubljana : [E. Djogič], 2007 DOLINAR, Špela Anksioznost in motivacija pri ukvarjanju s športno rekreacijo v Zasavju : diplomsko delo. - Ljubljana : [Š. Dolinar], 2007 DRAŽUMERIČ, Simon Priporočena telesna aktivnost pri zdravljenju debelosti : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [S. Dražumerič], 2007 FAJON, Miha Pozna rehabilitacija in preventiva poškodb rame v športu : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Fajon], 2007 GAJSER, Damjan Analiza modela igre italijanske reprezentance v napadu-svetovno nogo- metno prvenstvo v Nemčiji 2006 : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Gajser], 2007 GERM, Miha Program vodne košarke v devetletni osnovni šoli : diplomsko delo. - Lju- bljana : [M. Germ], 2007 116 ŠPORT 56, 2008, 1-2[šport–dok] GRADIŠAR, Jasna Medosebni odnosi med športnimi plesalci in njihovimi starši : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Gradišar], 2007 HAREJ, Maša Predstavitev in potek paraolimpijskih iger ter pregled uspehov slovenske reprezentance na zadnjih letnih in zimskih igrah : diplomsko delo. - Ljublja- na : [M. Harej], 2007 HERČEK, Uroš Uporaba olimpijskega dviganja uteži pri razvoju moči nogometašev : di- plomsko delo . - Ljubljana : [U. Herček], 2007 HOMAR, Jernej Prehrana vrhunskega judoista v eni tekmovalni sezoni : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Homar], 2007 HORVAT, Miha Spremembe pravil in načina štetja skozi zgodovino badmintona : diplom- sko delo. - Ljubljana : [M. Horvat], 2007 HORŽEN, Damjan Razširjenost športne rekreacije med zaposlenimi v Lisci d.d. : diplomsko delo. - Ljubljana : [D. Horžen], 2006 [i.e. 2007] IGLIČ, Žiga Model organizacije in izvedbe velikega športnega dogodka-ženskega WTA turnirja »Slovenia open« : diplomsko delo. - Ljubljana : [Ž. Iglič], 2007 ILC, Gregor Metodika učenja in treniranja skupinskih napadalnih aktivnosti v starostni kategoriji 12-14 let pri rokometu : diplomsko delo. - Ljubljana : [G. Ilc], 2007 ILIJEVEC, Kristijan Analiza organizacijske in strokovne dejavnosti košarkarskih društev v Slo- veniji : diplomsko delo. - Ljubljana : [K. Ilijevec], 2007 JANŠA, Barbara Analiza igre slovenske ženske rokometne reprezentance na evropskem prvenstvu na Madžarskem 2004 : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [B. Janša], 2007 JAUŠOVEC, Robert Primerjava odnosa do športa in športne vzgoje med dijaki športnih oddel- kov in dijaki ostalih oddelkov na Gimnaziji Ptuj : [diplomsko delo]. - Ljublja- na : [R. Jaušovec], 2007 JEREB, Sašo Športna pot vrhunskega judoista : diplomsko delo. - Ljubljana : [S. Jereb], 2007 JURSINOVIČ, Mateja Osebnostne značilnosti, storilnostna motivacija, socialne spretnosti pri tre- nerjih, zaposlenih v panožnih šolah v primerjavi z ostalimi trenerji : diplom- sko delo. - Ljubljana : [M. Jursinovič], 2007 KERN, Jure Boris Gregorka : 1906-2001 : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Kern], 2007 KEŠANSKI, Matjaž Razvoj nogometa v Sloveniji med leti 1945-1950 : diplomsko delo. - Ljublja- na : [M. Kešanski], 2007 KLAVORA, Maša Razvoj turizma v Zgornjem Posočju s poudarkom na športni rekreaciji : di- plomsko delo. - Ljubljana : [M. Klavora], 2007 KOBE, Primož Analiza učinkovitosti shujševalnega programa Medislim v Zdravilišču Šmarješke Toplice : diplomsko delo. - Ljubljana : [P. Kobe],2007 KOCIJANČIČ, Mitja Motivacija učencev Osnovne šole Miška Kranjca za ukvarjanje s športno dejavnostjo : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [M. Kocijančič], 2007 KOCIPER, Petra Posredovanje povratnih informacij o otrokovem telesnem in gibalnem ra- zvoju : diplomsko delo . - Ljubljana : [P. Kociper], 2007 KOGLOT, Gregor Model usposabljanja nogometnih sodnikov v Sloveniji : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [G. Koglot], 2007 KOLANDER, Andreja Predstavitev in analiza programa šole veslanja v Veslaškem društvu Dra- vske elektrarne Maribor za otroke v prvem in drugem triletju osnovne šole : diplomska naloga. - Ljubljana : [A. Kolander],2007 KOLEDNIK, Goran Vpliv sedečega življenja na razvoj hrbtenice pri mladostniku : diplomsko delo. - Ljubljana : [G. Kolednik], 2007 KOPAČ, Boštjan Potilne kopeli, sestavni del telesne kulture : diplomsko delo. - Ljubljana : [B. Kopač], 2007 KOSMAČ, Domen Oblikovanje statističnega modela uspešnosti in učinkovitosti v 1. sloven- ski državni odbojkarski ligi za ženske : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [D. Kosmač], 2007 KOŠČAK, Jure Nivo predtekmovalne anksioznosti v namiznem tenisu : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Koščak], 2007 KREGAR, Polona Agresivnost v karateju : diplomska naloga. - Ljubljana : [P. Kregar], 2007 KURALT, Pavel Primerjava pojavnosti slabe telesne drže osnovnošolcev na podeželju in v mestu v celjski regiji : diplomsko delo . - Ljubljana : [P. Kuralt], 2007 LAKOŠELJAC, Darjo Analiza razlik med učenci in učenkami v osvojenosti teoretičnih znanj pri športni vzgoji po šestih letih šolanja : diplomska naloga. - Ljubljana : [D. Lakošeljac], 2007 LEŠNIK, David Solo plezanje : [diplomsko delo]. - Ljubljana [i.e. Korena] : [D. Lešnik], 2007 LISAC, Robert Free fight nova borilna zvrst v Sloveniji : diplomska naloga . - Ljubljana : [R. Lisac], 2007 LISEC, Danilo Odnos osnovnošolcev do vključevanja otrok s posebnimi potrebami v re- dno osnovno šolo (v OŠ Savo Kladnik Sevnica) : diplomska naloga. - Lju- bljana : [D. Lisec], 2007 MALI, Nada Učenčeva mapa dosežkov-portfolio : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [N. Mali], 2007 MALUS, Matej Življenje in delo profesorja Marjana Jeločnika : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Malus], 2007 MEDVED, Igor Povezanost izbranih spremenljivk odskoka smučarja skakalca z dolžino skoka : diplomsko delo . - Ljubljana : [I. Medved], 2007 MEDVED, Nina Razvoj in delovanje Kranjskega sokola do prve svetovne vojne : diplomsko delo . - Ljubljana : [N. Medved], 2007 ŠPORT 56, 2008, 1-2 117 [šport–dok] MEGLIČ, Primož Razlike v teoretičnem znanju pri športni vzgoji v gimnaziji : diplomsko delo. - Ljubljana : [P. Meglič], 2007 MESAREC, Primož Model organizacije športov invalidov na primeru v Sloveniji : diplomsko delo . - [Ljubljana : P. Mesarec], 2007 MEŽNARŠIČ, Marko Analiza obrambnih aktivnosti na moškem evropskem prvenstvu v roko- metu 2006 v Švici s pomočjo video tehnike : diplomsko delo. - Trebnje [i.e. Ljubljana] : [M. Mežnaršič], 2006 [i.e 2007] MIHALIČ, Urša Program plavanja za otroke od drugega do petega leta starosti : diplomsko delo . - Ljubljana : [U. Mihalič], 2007 MILOVANOVIČ, Ana Odnos medijev do športnih dosežkov in zasebnega življenja slovenskih vr- hunskih športnikov : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Milovanovič], 2007 MISLEJ, Mateja Razlike v nekaterih psiho-socialnih razsežnostih in značilnostih procesa treniranja med mladimi košarkarji in košarkaricami : [diplomska naloga]. - Ljubljana : [M. Mislej], 2007 MLINAR, Miha Pojavne oblike hokejske igre na invalidskih vozičkih : diplomsko delo . - Lju- bljana : [M. Mlinar], 2007 MLINAREVIĆ, Vojin Ocena napora na tekmovanju v judu s pomočjo analize borb : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [V. Mlinarević], 2007 MODREJ, Peter Poškodbe pri rolanju = [diplomsko delo] . - Ljubljana : [P. Modrej], 2007 MRĐANOVIĆ, Jasmina Kinezioterapija pri nespecifični bolečini v križu : diplomska naloga. - Lju- bljana : [J. Mrđanović], 2007 MUHVIČ, Alenka Športne navade in poznavanje motenj hranjenja učencev 9. Razredov osnovnih šol : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Muhvič], 2007 OMAHEN, Robert Rogelj Dejavniki motivacije in skupinske dinamike pri plesalcih hip-hopa : diplom- sko delo. - Ljubljana : [R. Rogelj Omahen], 2007 OMEJEC, Gregor Ponovljivost in občutljivost treh testov ravnotežja : diplomsko delo. - Lju- bljana : [G. Omejec], 2007 OMERZEL, Boštjan Tenis v izbirnem predmetu šport : diplomsko delo . - Ljubljana : [B. Omer- zel], 2007 OŠAP, Nedeljko Izrazoslovje v rokometu : rokometni izrazi v različnih jezikih : diplomsko delo. - Ljubljana : [N. Ošap], 2007 PACEK, Igor Taktika športne borbe v kikboksu in taekwondoju : diplomsko delo. - Lju- bljana : [I. Pacek], 2007 PAJANČIČ, Tina Organizacijska shema zimske univerziade Maribor 2011 : diplomsko delo. - Ljubljana : [T. Pajančič], 2007 PAVLIN, Daniel Norme in primerjava med rezultati nekaterih motoričnih in funkcionalnih testov 18-letnih nogometašev v NK Dravograd in NK Maribor : [diplomska naloga] . - Ljubljana : [D. Pavlin], 2007 PERAN, Mihael Športni oddelki na Oš Maksa Durjave Maribor : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Peran], 2007 PERČIČ, Helena Analiza himalajskih odprav alpinista Andreja Štremflja z vidika aklimati- zacije na povečano nadmorsko višino : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [H. Perčič], 2007 PERHAVEC, Mihaela Analiza športne dejavnosti, prehranjevalnih navad in razvad ter počutja žensk v prvem trimesečju nosečnosti na Primorskem : diplomsko delo. - Ljubljana : [M. Perhavec], 2007 PETROVIČ, Tomaž Analiza zadetkov na evropskem prvenstvu v nogometu leta 2004 : diplom- sko delo. - Ljubljana : [T. Petrovič], 2007 PISK, Leon Povezanost rezulatatov izbranih testov motoričnih sposobnosti v različnih starostnih obdobjih s tekmovalno uspešnostjo v teniški igri : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [L. Pisk], 2007 POKLEKA, Polonca Primerjava vplivov nordijske in klasične hoje na nekatere vidike telesne pri- pravljenosti in subjektivno oceno telesnega zdravja koronarnih bolnikov : diplomsko delo. - Ljubljana : [P. Pokleka], 2007 PUSTOVRH, Tina Joga v športnem treningu : [diplomsko delo] . – Ljubljana : [T. Pustovrh], 2007 PUŠNIK, Eva Uravnavanje telesne teže z gibanjem in prehrano - poti in stranpoti : di- plomsko delo . - Ljubljana : [E. Pušnik], 2007 PUŠNIK, Nejc Analiza igralnega modela ženskih odbojkarskih ekip na olimpijskih igrah v Atenah 2004 : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [N. Pušnik], 2007 REBEC, Valentina Primerjava nekaterih razsežnosti psihosomatičnega statusa po petmeseč- ni vadbi dveh različnih skupin vadečih : diplomsko delo . - Ljubljana : [V. Rebec], 2007 REPANŠEK, Žiga Kohezivnost košarkarskih ekip : diplomsko delo. - Ljubljana : [Ž. Repanšek], 2007 RUPNIK, Anita Osnove športne aerobike za prvo triletje devetletke : diplomska naloga. - Ljubljana : [A. Rupnik], 2007 SKARLOVNIK, Urška Vpliv predtekmovalnih stanj na uspešnost nastopa pri odbojkaricah : di- plomsko delo . - Ljubljana : [U. Skarlovnik], 2007 SKOK, Bojan Telesna priprava igralca v golfu : diplomsko delo . - Ljubljana : [B. Skok], 2007 SLIVAR, Janez Odnos prebivalcev MO Velenje do gibanja za zdravje : diplomsko delo. - Ljubljana : [J. Slivar], 2007 SREBOTNIK, Anja Moralna zrelost in odnosi med plavalci in plavalkami PK Fužinar Ravne na Koroškem : [diplomska naloga]. - Ljubljana : [A. Srebotnik], 2007 STANE, Ožbej Analiza igre slovenske reprezentance na Evropskem košarkarskem prven- stvu v Beogradu leta 2005 : diplomsko delo . - Ljubljana : [O. Stane], 2007 118 ŠPORT 56, 2008, 1-2[šport–dok] SURINA, Mitja Vizija razvoja športne infrastrukture v Občini Piran : diplomska naloga . - Ljubljana : [M. Surina], 2007 SVOLJŠAK, Luka Vključevanje otrok s cerebralno paralizo v proces športne vzgoje v prvem triletju osnovne šole : diplomsko delo . - Ljubljana : [L. Svoljšak], 2007 ŠABEC, Tanja Sistem vaj za krepitev in oblikovanje različnih delov telesa v aerobiki : di- plomsko delo . - Ljubljana : [T. Šabec], 2007 ŠETINC, Andreja Postopki in sredstva pri rehabilitaciji športnika : diplomsko delo . - Ljubljana : [A. Šetinc], 2007 ŠIMENC, Leon Ustvarjalni gib : kontaktna improvizacija : [diplomska naloga]. - Ljubljana : [L. Šimenc], 2007 ŠKAFAR Novak, Urška Primerjava učinkovitosti učenja plavanja med 6-7 in 8-9-letniki : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [U. Škafar], 2007 ŠUŠTAR, Petra Analiza športnorekreativne ponudbe Term Snovik in vidiki razvoja v priho- dnosti : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [P. Šuštar], 2007 TANŠEK, Gašper Nekatere socialne značilnosti navijaške skupine Green Dragons; vidik me- dijev : [diplomsko delo] . - Ljubljana : [G. Tanšek], 2007 TROŠT, Kristina Morfološke značilnosti atletov in atletinj v izbranih atletskih disciplinah : diplomska naloga . - Ljubljana : [K. Trošt], 2007 TURK, Andrej Športne poškodbe ramenskega sklepa : [diplomsko delo]. - Ljubljana : [A. Turk], 2007 VAJS, Jure Analiza poškodb kategoriziranih alpinistov : diplomsko delo. - Ljubljana [i.e. Vrba] : [J. Vajs], 2007 VEGAN, Gregor Metodika vadbe rokometa v okviru šolskih interesnih dejavnosti : [diplom- sko delo]. - Ljubljana : [G. Vegan], 2007 VIDMAR, Andrej Socialne značilnosti športne kariere mladih slovenskih nogometašev : [di- plomsko delo] . - Ljubljana : [A. Vidmar], 2007 VINDIŠ, Andrej Organiziranost, struktura in razvoj kickboxing zveze Slovenije : diplomsko delo. - Ljubljana : [A. Vindiš], 2007 VONČINA, Nataša Pivk Prepoznavanje posledic družinskega nasilja v okviru športne vzgoje v vrtcu : diplomsko delo. – Ljubljana : [N. Pivk Vončina], 2007 VOVKO, Sebastjan Doživljanje strahu pri potapljanju na dih, pri študentih Univerze v Ljubljani Fakultete za šport, glede na uspešnost v tej aktivnosti : diplomsko delo. - Ljubljana : [S. Vovko], 2007 VUKOVIĆ, Luka Sprememba tekmovalnih pravil EJU v judu : diplomsko delo . - Ljubljana : [L. Vuković], 2007 ZANOŠKAR, Marko Analiza nekaterih fizioloških spremenljivk pri dveh tipih rokometnega tre- ninga : diplomsko delo . - Ljubljana : [M. Zanoškar], 2007 ŽUPANČIČ, Regent Jernej Analiza dveh sezon tekmovalca v kajaku na mirnih vodah : diplomsko delo . - Ljubljana : [J. Župančič Regent], 2007 ŽUST, Tomaž Športniki, športne zvezde in družba : diplomsko delo . - Ljubljana : [T. Žušt], 2007 MAGISTRSKA DELA FŠ 2007 FERKOLJ, Stanislav Matjaž Razlike v parametrih tehnike premet dvojni skrčeni salto naprej na konju in mizi za preskok : magistrska naloga. - Ljubljana : [S.M. Ferkolj], 2007 MARINŠEK, Miha Napake pri doskokih pri saltih na parterju : magistrska naloga . - Ljubljana : [M. Marinšek], 2007 MATEJEK, Črtomir Spremembe v povezanosti gibalne učinkovitosti in telesnih razsežnosti desetletnih deklic med letoma 1993 in 2003 : [magistrska naloga]. - Ljublja- na : [Č. Matejek], 2007 PAVŠIČ, Bajc Klavdija Samopodoba inštruktoric aerobike in plesalk v primerjavi s sšportnicami individualnih športov : magistrsko delo. - Ljubljana: [K. Pavšič Bajc], 2007 PODOBNIK, Slavka Povezanost kolesarjenja kot turističnega proizvoda s socialno-demograf- skimi značilnostmi udeležencev akcije Slovenija kolesari: magistrska nalo- ga. - Ljubljana : [S. Podobnik], 2007 SATTLER, Tine Analiza povezanosti prvin odbojkarske igre v kompleksu 1 in kompleksu 2: magistrska naloga. - Ljubljana : [T. Sattler], 2007 TURŠIČ, Barbara Izpeljava gimnastičnih vsebin, ki so v učnem načrtu tretjega triletja osnov- ne šole : magistrska naloga. - Ljubljana : [B. Turšič], 2007 DOKTORSKE DISERTACIJE 2007 KROPEJ, Veronika L. Povezanost gibalne/športne aktivnosti otrok z izbranimi dejavniki zdravega načina življenja : doktorska disertacija. - Ljubljana : [V. L. Kropej], 2007 MLINAR, Suzana Športna dejavnost in življenjski slog medicinskih sester, zaposlenih v inten- zivnih enotah Kliničnega centra v Ljubljani : doktorska disertacija . - Ljublja- na : [S. Mlinar], 2007 PETERNELJ, Branko Vpliv osemletnega vzgojno-izobraževalnega programa z dodatno športno ponudbo na izbrane motorične in psiho-socialne dimenzije ter učni uspeh učencev in učenk : doktorska disertacija. - Ljubljana :[B. Peternelj], 2007