
LETNIK VID

MESTNA
ELEKTRARNA
LJUBLJANSKA

V svoji prodajalni na Mesinem irgu E
ima bogato zalogo lestencev, namiznih
svetilk, grelnih aparatov, likalnikov, mo¬
torjev in električnih štedilnikov, žarnic in
sploh vsega električnega materiala. Za
popolnoma elektrificirana gospodinjstva
nudi elektr. tok po izredno nizkih cenah

Posebna cena

za ogrevalnike vode na nočni tok
(60 par za kilovatno uro)

Izvršuje vse električne instalacije za luč
in moč najsolidneje in po najnižjih cenah

Ravnateljstvo Mesine elektrarne: Ljubljana, Krekov trg 10

Prodajalna Mesine eleklrarne v Ljubljani, Mesini irg 2 (magisiralno poslopje)

Folo Joško  Šrauc

L. DOLINAH, KRALJEV LIK NA SPOMENIKU V LJUBLJANI

KRONIKA

SLOVENSKIH MEST

LETNIK VII * ŠTEVILKA 3

V LJUBLJANI MESECA OKTOBRA 1940

SPOMENIK KRALJA ALEKSANDRA I. ZEDINITELJA V LJUBLJANI*

FRANCE STELE

KIPAR LOJZE DOLINAR, USTVARITELJ SPOMENIKA
KRALJA ALEKSANDRA I. ZEDINITELJA

D ne 6. septembra 1940. je bil v Ljubljani z velikan¬
skimi slovesnostmi ob navzočnosti kralja Petra II.
in kneza namestnika Pavla z rodbino odkrit spomenik
kralju Aleksandru I. Zedinitelju, ki ga je ustvaril
kipar Lojze Dolinar s sodelovanjem ing. arch. Herma¬
na Husa. S tem je bil častno in za kulturno slovenstvo
tudi uspešno končan malo manj ko šestleten spor, ki
je včasih zajel skoraj vso slovensko javnost, ves ta čas
pa živahno zanimal Ljubljano, spor o tem, kje, kako
in kakšen naj bo najdostojnejši spomenik kralju zedi¬
nitelju. Začel se je ta spor kmalu po tragični smrti

kraljevi dne 9. oktobra 1934. v Marseillu, na katero
je Ljubljana z drugimi pomembnejšimi jugoslovan¬
skimi mesti vred odgovorila s sklepom: postavimo
kralju zedinitelju dostojen spomenik! Po prvi še ne¬
jasni zamisli naj bi bil spomenik v Ljubljani skupen
izraz hvaležnosti vseh v Jugoslaviji združenih Sloven¬
cev do kralja, ki je poldrugo desetletje vodil usodo
mlade jugoslovanske države. Predlog je našel splošno
ugoden odmev, toda takoj je bilo postavljeno pred
javnim mnenjem vprašanje, ki vseh šest let ni popol¬
noma umolknilo: Ali naj bo spomenik likoven, torej
idealno spomeniški, ali splošno koristen, torej socialno
spomeniški? V krogih, ki so akcijo vodili, je takoj spo¬
četka prevladalo naziranje, da naj bo spomenik liko¬
ven, da naj torej pomeni idealno žrtev Slovencev, po¬
svečeno trajnemu spominu pokojnega kralja brez vsa¬
kega kakor koli koristnega namena. Popolnoma pa le
niso mogli prezreti klica po spomeniku socialno ko¬
ristnega značaja. Medtem je dozorelo vprašanje to¬
liko, da se je sestavil skupen vseslovenski odbor za
postavitev kraljevega spomenika, ki pa je predstavljal
samo idealno enoto, ki naj zastopa paralelno akcijo
za dva izrazito likovna spomenika v Ljubljani in v
Mariboru in skupno akcijo za veliko moderno bol¬
nišnico v Ljubljani, ki bo z vso ureditvijo zlasti za
specialno zdravljenje ustrezala vsem zahtevam so¬
dobnega zdravstva. Smisel te tako zasnovane akcije,
ki je bila razglašena na praznik državnega zedinjenja
dne 1. decembra 1934., je bil, naj bi spomeniška akcija
dala izraz posebno pereči dnevni socialni potrebi, ob¬
enem pa tudi posebnemu značaju Slovenije v jugoslo¬
vanski državi s tem, da postavi socialno najpotreb¬
nejšo ustanovo, bolnišnico, in dva spomenika simbola:
likovni spomenik v Ljubljani naj bo odsev in odraz
s kraljevo pomočjo izvojevane svobode, ki je sprostila
poprej potlačeno rast slovenske dejavnosti, spomenik
v Mariboru pa naj bo večni stražar, v čigar varstvu bo
svobodni narod lahko mirno užival blagoslovljeni plod
svoje rodne zemlje.

Tako se je v dveh mescih razčistilo načelno vpra¬
šanje do načina, kako naj se Slovenci oddolže pokoj-

* Večino klišejev za slike v tem odstavku nam je posodilo
uredništvo Umetnosti, ki je št. 11. in 12. svojega četrtega
letnika posvetilo kraljevemu spomeniku.

129

kiparstvo, a se tudi tu omejevali samo na trodimenzio-
nalno, »telesno« upodabljajočo stroko, kiparstvo. Be¬
seda likovno jim je pomenila kiparsko in tako je bil
pravi ideal, za katerega s se borili, kiparsko likovni,
telesno upodabljajoči ali plastični spomenik, čeprav je
njih besedno geslo pomenilo nekaj šišrega pa tudi
pravilnejšega: likovni spomenik naj bi bil »čisti« lik,
to se pravi, trodimenzionalno, telesno uresničenje sim¬
bola določenega spomina brez kakšne stranske, porab-
ne, splošno koristne misli. Tak »čisti« likovni spome¬
nik pa je lahko prav toliko samo kiparski izdelek ka¬
kor samo arhitekturna tvorba. Skušnja pa uči, da je
»čisti« plastični spomenik brez sodelovanja arhitekture
skoraj nemogoč in je zato s pojmom likovnega spome¬
nika najožje zvezano sodelovanje obeh telesno snujočih
likovnih strok, kiparstva in arhitekture. Oblikovalec
telesnosti, kipar, ki ustvari kiparski lik, se namreč v
trenutku, ko se loti naloge, da postavi svoj kip v pro-

nemu kralju. Naprej sta se vo¬
dili vzporedno dve akciji: za li¬
kovni spomenik v Ljubljani, ki
je vsaj dozdevno obdržala neko
prednost kot zadeva vseh Slo¬
vencev, in za likovni spomenik
v Mariboru, ki se svoje naloge
ni lotil z nič manjšo vnemo ka¬
kor ljubljanski. Zanimivo pa je,
da je kljub glasovom iz občin¬
stva in socialno interesiranih
krogov tretja misel o veliki,
v kraljev spomin postavljeni
osrednji bolnišnici v Ljubljani
vedno bolj bledela in so vodite¬
lji akcije končno popolnoma po¬
zabili nanjo.

Nas danes zanima samo ljub¬
ljanska akcija, katere sad je
spomenik v osrčju Ljubljane, v
Zvezdi. Misel, ki je odbor prav
od početka vodila, je bil izrazito
likovni spomenik. Pri tem sta
večina odbora pa tudi javnost
likovni značaj pojmovala ozko;
likovno je zanje pomenilo že tu¬
di kiparsko. Redki pa so ta po¬
jem pojmovali pravilno, ker li¬
kovno pomeni skupnost arhitek¬
ture, kiparstva in slikarstva kot
posebno »likovno« skupino v
celoti umetniškega snovanja; v
tej skupnosti so vse tri stroke
tudi posamezno likovne, najiz¬
raziteje likovna pa je vsekakor
arhitektura. Nesporazum je bil
v tem, da so pristaši likovnega
spomenika mislili predvsem na
kiparski spomenik in se pogo¬
sto strastno branili misli, da bi
ta pojem vseboval tudi arhitek¬
turni značaj. Pod splošnim poj¬
mom so namreč razumevali sa¬
mo njegov del, izrazito »upo¬
dabljajoči« stroki, slikarstvo in

L. DOLINAR, KONKURENČNI, Z 2. CENO NAGRAJENI OSNUTEK ZA SPOMENIK,
KI JE SLUŽIL KOT PODLAGA ZA IZVRŠITEV

130

štor, kar pomeni, postavljati ga v določeno razmerje
do drugih predmetov v medsebojnem sestavu s prosto¬
rom, v katerem jih doživljamo, spremeni v arhitekta,
oblikovalca prostora. Največkrat pa se posluži za po¬
stavitev svoje umetnine tovariša arhitekta in je to
sodelovanje od klasične antike preko vseh likovno
umetnostno naprednih dob do naše tako splošno, da
si danes težko predstavljamo dobro postavljen javni
spomenik brez takega sodelovanja.

Da je trdovratno poudarjeni likovni značaj bodo¬
čega spomenika pri nas dobil končno tako ekskluzivni
značaj, so mnogo pripomogli naši kiparji, ki so pod¬
pirali tako enostransko pojmovanje, ker so se bali,
da bi njim namenjena naloga čez noč ne prešla v roke
prav toliko upravičenih konkurentov, arhitektov, saj
prav naš čas pozna nešteto uspelih, čisto arhitekton¬
skih spomenikov, ki niso nič manj »čisto« likovni,
kakor so kiparski, še več, kiparji so instinktivno ču¬
tili, da se razpoloženje časa nagiblje
bolj k čisti arhitekturi kakor k čistemu
kiparstvu. Prezrli pa so historično dej¬
stvo, da je kiparstvo cvetelo vedno
tam, kjer je cvetela tudi arhitektura;
prav zadnja leta, ko je strah, da bo
arhitektura zatrla kiparstvo, pri nas
rodil to nerazumljivo bojazen, opazu¬
jemo v deželah, kjer po vojni arhitek¬
tura doživlja izreden razcvet, v Italiji,
zlasti pa v Nemčiji, kako se korak za
njo krepi tudi kiparstvo.

V Jugoslaviji se je ta odpor posebno
javljal v nekaj primerih z Meštrovi-
čevimi spomeniki, tako v Splitu z Gr-
gurjem Ninskim in v Zagrebu s Stross-
mayerjevim spomenikom. Zlasti v pr¬
vem primeru je končna rešitev padla
v prilog avtonomnosti kiparske umet¬
nine. Kljub tej zmagi pa še vedno ni
dokazano, da je zato rezultat boljši ka¬
kor bi bil, če bi bil spomenik postav¬
ljen v soglasju med arhitektom in ki¬
parjem. Pa tudi kljub skoraj absolutni
kiparski likovnosti črpa spomenik Gr-
gurja Ninskega svojo posebno silo in
sugestivno moč prav iz svojega arhi¬
tekturnega okolja. Nam se zdi vseeno,
ali ga je za ta namen »ustvaril« arhi¬
tekt ali ga je svojemu spomeniku za
okvir »izbral« kipar.

Sicer pa Ljubljana v tej pravdi za
značaj spomenika, kolikor je ta borba
izvirala iz umetniških nagibov, nikakor
ni osamljena v sodobnosti. Nasprotno
se nam zdi, da je akcija za ta spome¬
nik padla prav v dobo največje krize v
pojmovanju spomeniških nalog, pri
nas doma pa še v čas, ko je prvič po
baroku stopala v življenje številnejša
kiparska generacija, ki se je morala
šele boriti za uveljavljenje. Vzrokov
za nejasno gledanje na problem je
bilo torej doma in v svetu zadosti.

Spominjamo samo na naši zelo po¬

dobno borbo za velik spomenik cesarju Francu Jo¬
žefu, ki so ga nameravali v zadnjih letih avstrijske
republike postaviti na Dunaju. Konkurence, spori o
pretežno arhitekturnem ali pretežno kiparskem zna¬
čaju, izredno poudarjena težnja po kiparskem spome¬
niku v zvezi z dano ali za ta namen ustvarjeno arhi¬
tekturo, nameravano preurejanje celih mestnih delov,
da bi dobili primeren okvir za spomenik, poskušnje z
maketami in zbiranje glasov za in proti — vse to pre¬
senetljivo spominja na naš primer, ki je bil nekoliko-
krat tudi že blizu ljudskega glasovanja. Sicer pa je
pravda, ki se v zagrebški javnosti vodi okrog posta¬
vitve že izdelanega spomenika kralja Tomislava in ki
je mnogo ostrejša od ljubljanske, najzgovornejši pri¬
mer za to, kako težaven problem je postavitev javnega
spomenika.

Upravičena želja mladega rodu slovenskih kiparjev,
naj bo ta nevsakdanja spomeniška naloga obenem

131

SPOMENIK KRALJA ALEKSANDRA OD DESNE STRANI

Foto: L. Šinuc

tudi preskušnja njihovih zmožnosti, prilika, da poka¬
žejo, kaj znajo, je torej netila že apriorno, čeprav ne¬
jasno željo voditeljev akcije, naj bo spomenik likoven,
po njihovem torej kiparski. Kakor si naše preprosto
gledanje na spomeniški problem doslej skoraj ne mo¬
re misliti spomenika drugače kakor kiparsko upodo¬
bitev osebe, ki naj spomenik služi njenemu spominu,
ali ideje, ki naj jo javno manifestira, prav tako je
bilo kmalu jasno, da si naša javnost kraljev spomenik
težko drugače zamišlja kakor konjeniški spomenik.

Kiparski spomenik, pri čemer so si vodilni možje
v odboru prav na tihem mislili kot edino možnega
konjenika, je zmagal v mislih tistih, ki so imeli akcijo
v rokah. Končna rešitev je bila sicer prepuščena na¬
tečaju in razsodišču, jasno pa je bilo že naprej, da
bo težko iti na dnevni red mimo ideala konjeniškega
spomenika razen, če ga izpodbije kak izredno dober
drugačen predlog. Nasprotniki so sicer uveljavljali
mnenje, da je ta naloga že tako izčrpana, da je postala
že umetniško nezanimiva in bi bila kaka druga oblika
bolj hvaležna in času bolj primerna. Pristaši konje¬
niškega spomenika pa so opozarjali na neoporečno
zgodovinsko dejstvo, da so najslavnejši spomeniki v
zgodovini umetnosti prav konjeniški spomeniki. In v
marsičem so nedvomno imeli prav. Kajti nedvomno
je, da nobena umetniška misel ni tako neaktualna, da
bi ji pravi umetnik kljub neštetim že danim rešitvam
ne mogel najti nove, polnovredne in celo boljše re¬

šitve. Zgodovinsko resnično je na drugi strani tudi
dejstvo, da je od prve zrelosti evropskega kiparstva v
klasični antiki do danes konjeniški spomenik obdržal
sloves najodličnejše oblike javnega spomenika, posve¬
čenega zgodovinsko pomembnim osebnostim državo¬
tvornega ali vojaškega pomena in da je od 3. pred¬
krščanskega stoletja dalje prav konjeniški spomenik
obdržal sloves najizrazitejše oblike imperialnega ali
dinastičnega spomenika. Od Grkov so konjeniški
spomenik prevzeli Rimljani in Bizantinci. Eden naj¬
bolj občudovanih, v svoji enostavni resničnosti ne-
prekošeni spomenik cesarja Marka Avrelija na Ka-
pitolu v Rimu spada v zakladnico najdragocenejše
kulturne dediščine, ki jo je po antiki prevzela
krščanska zapadna Evropa. Z naslonom na to
dediščino je snovala renesansa svoje konjeniške spo¬
menike in postavila ob M. Avrelija dve svoji nič
manj od njega občudovani uresničitvi te naloge z Do¬
natellovim Gattamelato pred cerkvijo sv. Antona v
Padovi in Verrocchievim Colleonijem ob cerkvi sv.
Janeza in Pavla v Benetkah. Ta klasična trojica in
posefbno Leonardovi koncepti konjeniških spomenikov
so ostali odslej žarišče, iz katerega so zopet in zopet
črpala pobude prizadevanja baroka, klasicizma in no¬
vejšega časa. Med slikovito razgibanostjo Leonardo-
vih zasnutkov in klasično mirno dostojanstvenostjo
Marka Avrelija je razpredenih neskončno število mož¬
nosti, ki so uresničene danes v nepregledni vrsti ko¬
njeniških spomenikov po vsem civiliziranem svetu.
Peter Veliki v Ljeningradu, sv. Vaclav v Pragi, Ko-
šciuszko na Vavelu v Krakovu spadajo med najpo¬
membnejše uresničitve te naloge med Slovani. Prav
pri nas v Jugoslaviji pa se je ta oblika dvignila v po¬
vojnem času po Meštrovičevi zaslugi na zelo ugledno
stopnjo popolnosti, ki je naši umetnosti prinesla med¬
narodno priznanje z naročilom za spomenik poljskega
maršala J. Pitsudskega za Katovice pri Avgustinčiču
in dveh spomenikov za Bukarešto pri Meštroviču. Prav
po zagrebški umetniški šoli, ki je vzgojila večji del

132

naših mladih kiparjev, je razložljivo, da je tudi v
mislih naših kiparjev živel ideal konjeniškega spo¬
menika kot tiste oblike spomeniške naloge, ob kateri
kipar lahko pokaže višek svojega znanja in najvišjo
stopnjo svoje stvariteljske zmožnosti. Razen tega pa
je Ljubljana že imela svoj konjeniški spomenik v Do¬
linarjevem kralju Petru I. Osvoboditelju pred mestno
hišo, ki je pomenil doslej eno največjih preskušenj
naše umetniške zrelosti. Tudi arhitekt J. Plečnik je
v raznih konceptih načenjal misel konjenika v arhi¬
tekturnem okolju in je bilo tako javno mnenje kar
nehote razpoloženo za konjeniško rešitev. Lahko re¬
čemo, da je večina odbora, pa tudi večina javnosti,
kolikor ni načelno odklanjala likovnega spomenika,
od vsega začetka na tihem soglašala v tem, da naj bo
kraljev spomenik konjeniški lik.

V takem razpoloženju se je spomeniški odbor 1. 1935.
lotil svoje naloge. Ponovno so sicer od raznih strani
skušali omajati misel likovnega spomenika, vendar
so te težnje vedno bolj slabele; skoraj popolnoma pa
so umolknile, ko sta se pod vtisom Plečnikovega kon¬
cepta likovnega spomenika mestna občina in banska
uprava, ki se kot predstavnici najširše javnosti spo¬
četka nista hoteli prenagliti s svojim .stališčem, izrekli
za likovni spomenik s konjenikom.

Pot od razglasitve spomeniške akcije dne 1. decem¬
bra 1934. do končne rešitve pa je bila dolga in pogosto
težavna. Postavljanje javnih spomenikov namreč ni
samo umetniški problem, ampak v veliki meri in
zlasti pri pripravah, pa tudi v končnem uspehu pred¬
vsem družabni problem. Odbor je bil v tem primeru
po svoji družabni funkciji zastopnik celote sloven¬
skega naroda, kolikor ta živi v Jugoslaviji, čeprav po

mnenju tega ali onega po svojem sestavu ni ustrezal
idealno sestavu te celote. Tudi če bi svoje družabne
odgovornosti ne hotel čutiti, sta javno mnenje in tako
zvana široka javnost, zlasti če je to javnost vsega
naroda, toliko močna, da bi ga tako ali drugače pri¬
silila do upoštevanja njunega razpoloženja. Postav¬
ljanje javnega spomenika pa je družabna zadeva tudi
po realizaciji spomeniškega načrta, ki bo izvršena na
javnem prostoru; zato je ta naloga kot naloga izgra¬
ditve ali izpopolnitve življenjskega miljeja danega se-
lišča socialnofunkcijska naloga. Predvsem pa je so-
cialnofunkcijska zadeva bodočnost javnega spome¬
nika, njegov namen, ki pomeni družabnovzgojno
realizacijo ideje spomenika v izgraditvi dušeslovnega
ozračja občanov in v vzgoji mladega rodu.

Prav ker je spomenik torej družabna zadeva, je
moral odbor pred umetniško rešitvijo naloge rešiti
celo vrsto družabno pogojenih vprašanj, ako ni hotel
zidati gradov v oblakih, katerih uresničenje v danih
resničnih razmerah bi utegnilo zgrešiti enega najvaž¬
nejših namenov spomenika, družabnovzgojnega in
državotvorno spodbudnega.

Za temeljno vprašanje, ki mora biti rešeno pred
umetniškim naročilom spomenika, je odbor pravilno
spoznal vprašanje prostora, kjer naj bi spomenik stal.
Zavest, da mora biti dober spomenik ustvarjen za do¬
ločeno okolje, ki bi ga sicer lahko v njegovem učinku
ubilo, a ga, če je dobro izbrano, lahko tudi dvigne, je
eden najnaravnejših pogojev za ustvaritev dobrega
spomenika. Določeni prostor lahko umetnika tudi in-
spirira, sproži v njem koncept, ki bi ostal sicer neiz¬
rabljen, in tako lahko bistveno pomaga k dobroti
končnega rezultata. Priznamo sicer, da je možna tudi

133

druga pot. Odbor bi bil lahko naročil kip,
skrbel za to, da bo ta kip umetniško čim
popolnejši in, ko bi ga imel, bi pozval ar¬
hitekta, da mu poišče prostor in ga naj¬
ugodnejše postavi. Toda tudi, če bi odbor
tako pridobil za spomenik najpopolnejšo
umetnino, bi bil res zadovoljiv rezultat zelo
dvomljiv, ker bi se utegnilo pokazati, da
je spomenik za dano okolje prevelik ali
da je to okolje po svojem značaju sploh
nesposobno, da njegovo kvaliteto uveljavi
v življenju. Značilno je, da so se doslej
izkazali vsi poskusi v muzejih, po polni
vrednosti predstaviti predmete, ki so iz¬
trgani iz svojega pravega življenjskega
okolja, za katero so jih umetniki ustvarili,
kot jalovi in da pomeni postavljanje naj¬
dene ali brez zveze s prostorom dane umet¬
nine v novo življenjsko okolje mnogo te¬
žavnejšo nalogo, kakor jo pomeni prilago¬
ditev umetniškega zasnutka že pri njega
nastanku danemu, čeprav skromnemu pro¬
storu. Proslavljeno zgledna nova postavi¬
tev antičnega Marka Avrelija na Kapitolu
po Michelangelu ne pomeni nič več in nič
manj kakor iz temeljev novo zgraditev
vsega okolja, v katerem spomenik živi, a
mu tudi sam daje šele pravo življenje.

S prostorom, kjer naj spomenik stoji,
se rešuje prav za prav družabni položaj
spomenika. Družba pa je po svojih razpo¬
loženjih in težnjah zelo kompliciran ele¬
ment; zato je razumljivo, da se je glavni
del borbe za bodoči spomenik, odkar je
obveljalo načelo, naj bo to likovni spome¬
nik, osredotočil okrog vprašanja prostora.
Borba za prostor pa je pomenila že tudi
kolikor toliko borbo za obliko spomenika,
kajti določeni prostor vsaj skrito že vse¬
buje zarodek oblike spomenika, katerega
snujemo. Zavestno ali podzavestno je to-

L. DOLINAR, OČE Z RANJENIH SINOM
Z OSNUTKA ZA RELIEF VOJNE

134

rej nedvomno sodeloval pri teh borbah tak ali dru¬
gačen ideal bodočega spomenika, predvsem pa misel,
ali naj bo dominanten, nadrejen svojemu prostoru,
ali podrejen, ali bo likovno avtonomen ali likovno
skupnosten. Tudi tu gre za majhen nesporazum, ker
je vse v življenju tako ali drugače skupnostno in je
tako zvana avtonomnost samo namišljena. Velik del
ljubljanske javnosti in nedvomno tudi odbornikov je
na tihem gojil ideal avtonomnosti bodočega spome¬
nika, saj bo izrazito nacionalno vzgojen in simboli¬
čen, kar mu že samo daje izjemen položaj. Ljubljanski
odbor je sicer že v marcu 1. 1935. sklenil, naj bi spo¬
menik postavili v Zvezdi. Ing. arh. Herman Hus je
izdelal tudi že načrt za preureditev Zvezde kot pro¬
stora za spomenik. Kljub temu pa odbor previdno ni
prevzel odgovornosti za kak vsiljen prostor, ampak je
odločitev o kakovosti predlogov prepustil tekmi med
umetniki, predvsem arhitekti, in razsodišču. Na nje¬
gov poziv je klub arhitektov sklical posvetovanje umet¬
niških organizacij, ki naj bi odločilo to vprašanje. Po¬
svetovanja pa niso dala jasnega rezultata. Tudi časo¬
pisi niso mirovali in je bilo tako sproženih nešteto
predlogov. Ni ga skoraj važnejšega trga v Ljubljani,
ki ne bi bil preizkušen, koliko je primeren za repre¬
zentativni spomenik.

Tako je prišlo do prve, do dne 29. februarja 1936.
določene umetniške tekme za spomenik kralja Alek¬
sandra v Ljubljani brez določitve prostora. Tekmo¬
valci so bili popolnoma svobodni tako glede oblike
kakor glede prostora. Odbor je sicer mimogrede ome¬
nil svojo prvotno željo, naj bi spomenik stal v Zvezdi
ali na Kongresnem trgu, postavil pa je glede prostora
vendarle samo zahtevo, naj izbrani prostor in vanj
komponirani spomenik z regulacijo okolice ne ustreza
samo lepi misli podati Ljubljani umetniško dovršen
spomenik, temveč, da tudi omogoča pri manifestacijah
zbiranje večjih množic in dovoljuje neprisiljen razvoj
slavnostnih mimohodov.

Rezultat tekme je določil kot najprimernejše mesto
za spomenik prostor pred univerzo, drugo mesto
je dobil spodnji del Kongresnega trga, tretje vhod

POSKUS POSTAVITVE SPO¬
MENIKA V OSI ALEKSAN¬
DROVE CESTE PRI VHODU
V TIVOLI S POMOČJO
MAKETE

v Tivoli za križiščem Bleiweisove in Aleksandrove
ceste, četrto pa trg pred Narodnim domom. Javno
mnenje se je začudilo predvsem nad tem, da je
propadel Trg kralja Petra, ki so ga mnogi smatrali
za posebno primernega zaradi njegove velikosti, pra¬
vilne oblike, precejšnje sklanosti okvira in celo radi
imena. Tudi Muzejski trg, Svetega Jakoba trg. Novi
trg, preurejena Zvezda. Ajdovščina, križišče na za¬
četku Tržaške ceste, Valvasorjev trg, projektirani
Južni trg itd. so bili v razpravi. Vmes pa se je pogosto
slišalo mnenje, ki je tudi danes še splošno razširjeno,
da Ljubljana sploh nima »niti enega prostora, kjer
je mogoče brez bistvenih sprememb in dodatkov po¬
staviti večji spomenik« (»Umetnost« IV., str. 337).
To mnenje je v precejšnji meri pravilno, če smatramo
spomenik za avtonomno zadevo in ne za posledico
komponent, ki jih stvaritelju spomenika nudi dano

PREDLOG MESTNE
OBČINE, KI JE SLU¬
ŽIL ZA PODLAGO
PRI ODLOČITVI
8EDANJEGA ME¬
STA ZA SPOMENIK
V ZVEZDI

135

SPOMENK VITEŠKEMU KRAKU ALEKSANDRU I. UJEDINITELJU V LJUBLJANI OB VHODU V TIVOLI  • /

INŽ. ARH. HERMAN HUS, NARIS KONČNEGA NAČRTA ZA PODSTAVEK SPOMENIKA

okolje. Res je, da so na svetu redki trgi, ki so popol¬
noma skladno zazidani in enotno oblikovani kakor
Kapitol v Rimu, Markov trg v Benetkah, Mestni trg
v Bruslju, Veliki trg v Madridu in še nebroj drugih.
Na takih trgih »se v danem primeru more postaviti
spomenik kar s pretehtanim odkazom prostora«. Nik¬
dar pa tak spomenik ne bo avtonomno pojmovan
spomenik, ampak bo bolj kot kje drugje prisiljen, da
se podredi okolju in se uveljavi kot naravna uresni¬

čitev ene izmed neštetih skrito danih možnosti
harmonično iz okolja zasnovanega spomenika.
Nikjer laže kakor tu ne more spomenik, ki ni
zasnovan z vso obzirnostjo, razrušiti harmonije
takega skladno zgrajenega prostora. Pri vsem
spoštovanju do umetniške veličine Meštrovičeve
ter kiparske sile in idejne moči Grgurja Nin-
skega opozarjamo zopet na splitski Peristil, ki
predstavlja izredno popoln primer skladno
uresničenega trga. Grgur je tu odlično postav¬
ljen v okolje, ako ga presojamo po njegovi
ideji, ki pa ne more nadomestiti tiste arhitek¬
turne skladnosti, ki na primer odlikuje Marka
Avrelija na Kapitolu. V tem primeru pa tudi
za Rim velja isto, kar se trdi o Ljubljani: tudi
Rim ni imel primernega prostora, kjer bi bilo
mogoče postaviti Marka Avrelija kar s preteh¬
tanim odkazom prostora, nasprotno, temu po
umetnostni kakovosti izredno avtonomnemu
spomeniku je moral Michelangelo šele ustvariti
tisto skladno okolje, ki ga občudujemo danes
kot mogoče najpopolnejši trški prostor na svetu; tu
šele je umetnostno avtonomno kiparsko delo našlo tak
prostor, da je ono njegov gospodar, in njegovo prera¬
čunano žarišče najbolj podrejena točka njegove kon¬
strukcije obenem. Pa tudi sicer Ljubljana ni tako
revna prostorov, primernih za spomenike, le eno je
res, da njeno ozračje, ki je posledica njenega najin¬
timnejšega življenjskega razvoja, ne prenese ogrom¬
nih spomenikov, ampak se ji brez prirejanja in s pri-

ING. HERMAN HUS, UREDITEV KONGRESNEGA TRGA ZA KRALJEV SPOMENIK

136

rejanjem prostorov, ki je do pre¬
cejšnje mere v vsakem primeru po¬
trebno, prilega samo intimno, zelo
obzirno, a zato kvalitetno profinjen
spomenik. Ljubljana ne nudi veli¬
kih perspektiv, ki so potrebne za
ogromne spomenike.

Kako se brez posebnih temeljitih
preureditev dober spomenik lahko
postavi tudi na neskladno zgraje¬
nem prostoru, dokazujeta tako Gat-
tamelata kakor Colleoni, pa tudi
osnutek za kraljev spomenik v Ma¬
riboru ter nešteto slavnih spomeni¬
kov po svetu. Eno tako možnost
je tudi v Ljubljani našel arh. H.
Hus, ko pravi: »Na Svetega Jakoba
trgu, da, desno pred cerkvijo, bi se
spomenik lepo podal, z Marijinim
stebrom na pol v ozadju 'bi stal kot
Colleoni v isti smeri z istim odra-
žanjem na nebu.« Našli pa bi jih
še več, ena je celo že uresničena z

TINE KOS, GLAVNA STRAN S 1. NAGRADO

NAGRAJENEGA KONKURENČNEGA OSNUTKA

Dolinarjevim spomenikom kralja Petra, ki se
je sebi v korist odrekel ideji avtonomnosti. Če
bo Ljubljani sreča mila, bo dobila še tudi, kar
vsi danes pogrešamo, miren, skladno zgrajen
trg, katerega kvaliteta in življenjska pomemb¬
nost more biti le v zatišnosti, ki je v našem
mestu nikjer več ni. Prepričani smo, da bo
prav v njegovi perspektivi od Kongresnega trga
gledan novi spomenik šele zaživel pravo živ¬
ljenje in bo nadomeščeno to, kar zaenkrat za¬
silno predstavlja stena zelenja za spomeni¬
kom. Glede spomeniško primernih prostorov v
Ljubljani pa velja, kar velja za vsa stara me¬
sta: projektant v svojem snovanju ne more
biti avtonomen, ampak bo hodil pravo in edino
uspešno pot samo, če se bo poglobil v spome¬
niško hvaležne momente danega selišča, se po¬
globil v njih speče in pogosto prezrte možnosti
in jih realiziral v spomeniških projektih.

Spomeniški odbor je izmed štirih priporoče¬
nih prostorov izbral spodnji del Kongresnega
trga ne da bi bil natančno določil lego spome¬
nika v tem prostoru. To vprašanje naj bi z
obliko spomenika vred rešila nova tekma za
končno obliko spomenika.

V tej pravdi za prostor pa je nastopil nov
moment, ker je predsednik odbora Ivan Hribar
pridobil arh. J. Plečnika za to, da izdela svoj
predlog. Dne 6. septembra 1937. je bil odboru
predložen model tega spomenika. Plečnik si je
spomenik sam zamislil kot odprto stebrišče,
ki so ga kmalu krstili za propileje, v katerem
bi stal kip pokojnega kralja. Najprej je snoval
spomenik na grajskih šancah, od koder bi bil

KIPAR TINE KOS IN INŽ. ARH. MIRO KOS, NAČRT ZA
POSTAVITEV SPOMENIKA PO 1. NAGRAJENEM OSNUTKU

137

KIPAR B. KALIN IN ARH. V. GLANZ, KONKURENČNI
OSNUTEK ZA SPOMENIK PRED UNIVERZO

viden daleč v okolico, pozneje pa si ga je zamislil kot
južni zaključek projektiranega Južnega trga, še pozne¬
je se je preudarjalo celo, če ne bi bil primeren tudi na
vhodu v Tivoli ali na meji med Kongresnim trgom in
Zvezdo. Pod vtisom javnega razpoloženja, naj bo spo¬
menik vsekakor konjenik, je s končnim projektom,
ki je bil izdelan toliko, da bi bilo po njem delo mogoče
oddati, tudi on predvidel konjeniško, po kiparju Sl.
Pengovu na vzpetem konju modelirano podobo pokoj¬
nega vladarja. Za ta načrt so se ogreli mnogi, ki sicer
niso bili posebno naklonjeni likovnemu spomeniku.
Mesto je pričakovalo od njegove izvršitve pričetek del
za uresničenje enega svojih najvelikopoteznejših na¬
črtov, Južnega trga, in videlo v ozki urbanistični zdru¬
žitvi kraljevega spomenika in t. zv. propilej, ki bi
zaključile novi trg, posrečeno rešitev dveh važnih
problemov naenkrat, predvsem pa tako vključitev
kraljevega spomenika v osrčje Ljubljane, da si boljše
ne bi mogli želeti.

Pričela se je zagrizena borba za in proti ideji t. zv.
propilej, ki je dosegla svoj višek, ko je že popolnoma
izdelani projekt konec I. 1937. plenum spomeniškega
odbora odklonil. Predsednik Ivan Hribar je razočaran
nad neuspehom izročil akcijo v roke banove in od¬
stopil. Ban je imenoval odboru komisarja, odbor pa'
se je med tem na novo konstituiral in izbral za pred¬
sednika dr. Jos. Pipenbacherja. Po nekajmesečnem
presledku je bil dosežen kompromis med odborom in
banom, ker nihče ni imel interesa na tem, da se raz¬
vije okrog patriotske akcije nevšečna borba, ki se je
zdela nedostojna zrelega naroda. Po dogovoru izpo¬
polnjeni odbor je nato ponovno proučil položaj in
želel čimprej razjasniti vprašanje najprimernejšega
prostora. Ves ta in sledeči čas se je od časa do časa
zopet pojavljala misel, da bi bile vendarle propileje
najugodnejša rešitev, odbor pa se zanje ni mogel
ogreti zlasti, ker je tudi mladi kiparski rod pridno
propagiral misel, da se mu pri tem največjem kipar¬
skem naročilu v zgodovini slovenske umetnosti ne
sme vzeti prilika, da prvenstveno on izvrši nalogo.
Prišlo je pri tem do hudih napadov na kiparstvu naj¬
bližjo likovno stroko, arhitekturo, brez katere si je
težko misliti dobro postavljeno kiparsko delo, in celo

do težko razumljivega pred¬
loga, naj se vsa akcija izroči
kar kiparjem, ki se čutijo
poklicane, da to delo sami na
svojo odgovornost izvrše. Od¬
bor seve ni mogel slediti ta¬
kemu predlogu in je spoznal,
da je treba energično popri¬
jeti zadevo, da se ne razblini
v mreži nasprotujočih si na-
ziranj. Da ustvari končni te¬
melj praktičnemu delu za
spomenik, je ponovno odprl
vprašanje prostora in povabil
klub arhitektov, naj v ožji
tekmi med svojimi člani še
enkrat izdela idealne predlo¬
ge za spomenik na spodnjem
koncu Kongresnega trga ali
pa pred univerzo in pri vho¬
du v Tivoli, ki je našel mno¬
go zagovornikov, češ da je
impozanten spomenik samo tam mogoč. Zmagal je
s svojim predlogom arh. Herman Hus, ki je izdelal
regulacijo vhoda v Tivoli kot prostor za spomenik.

Na načelno vprašanje, ali je ta prostor primeren
za spomenik, katerega bodoče oblike takrat še nismo
poznali, je mestni gradbeni odbor odgovoril, da pri¬
mernosti sicer ne more zanikati, da pa bo mogel
končno odločati šele, ko mu bo predložen popoln načrt
spomenika in njegovega položaja.

Odbor je nato razpisal drugo veliko tekmo, ki je
bila to pot naslovljena predvsem na kiparje, da sta¬
vijo svoje predloge za spomenik na določenem mestu
pri vhodu v Tivoli.

Danes moramo priznati, da vse debate in nevšeč¬
nosti, ki so spremljale akcijo in jo pogosto zavirale,
le niso bile odveč, ker so se tako bistrili pojmi in se je
jasnilo gledanje na problem spomenika, ki se je pri
razglasu akcije zdel skoraj pretežka naloga za naše
umetništvo. Velika kiparska tekma za narodno skup¬
ščino v Beogradu in velika spomeniška naročila, ki
jih je sprožila kraljeva smrt po vsej Jugoslaviji, so

KIPAR B. KALIN IN
ARH. VINKO GLANZ,
KONKURENČNI OS¬
NUTEK ZA SPOME¬
NIK PRI VHODU V
TIVOLI

KIPAR N. PIRNAT IN ARH. IVO ŠPINČIČ, KONKURENČ¬
NI OSNUTEK ZA SPOMENIK PRED NAR. DOMOM

138

precej razbistrile po¬
ložaj jugoslovanskega
kiparstva in tudi nje¬
govega slovenskega
dela. Zagrebška ki¬
parska šola je žela
uspeh za uspehom, v
njenem okrilju se je
razvila tudi prav na
problem konjeniškega
spomenika usmerjena
struja, ki je dosegla
mednarodno prizna¬
nje in tudi v javnosti
potrdila umetnostno
polnovrednost tega
dozdevno že izčrpa¬
nega motiva. Ko je
bil razglašen razpis za
kiparski spomenik,
tudi pri nas ni bilo
več resnega načelnega nasprotnika konjeniškega spo¬
menika. Pa tudi dve leti počitka od prvega razpisa do
drugega v domačih delavnicah, predvsem pa v snujo¬
čih glavah umetnikov, ni bilo odveč. Čeprav je pri
prvem razpisu šlo predvsem za prostor in zraven le
za neko splošno idejo spomenika, je razlika v celot¬
nem značaju predlogov prve in druge tekme značilna
in po zgoraj povedanem naravna. Splošne oblike, ki
so bile prvič nakazane, so bile kar mogoče različne,
individualno iskane, od strogo likovnih do literarno
vsebinskih in simboličnih. Tako je en projektant pred¬
lagal konjeniški lik postavljen na monumentalizirano
križišče smeri Aleksandrova cesta — glavni tivolski
drevored z železnico. Drugi je zasnoval na vhodu v
Tivoli trojni lok s konjenikom na vrhu. Tretji celo
kraljev lik postavljen na prehod v Tivoli oblikovan
podobno aeroplanu. Zelo veliko vlogo je imel arhi¬
tekturni aranžma ozadja in okolice, najsolidnejša
oblika je bil še tradicionalni steber s spomenikom,
najbolj pa pada v oči, da je konjenik imel še soraz¬
merno majhno vlogo. Naša snujoča domišljija se ga
je še vedno ogibala.

Predlogi druge tekme so v primeri z bogastvom idej
prve neprimerno bolj osredotočeni na kolikor toliko že
zasidrano misel o konjeniškem spomeniku. Tudi sim¬
bolika in literarna sestavina zamislekov sta napravili

PRI VHODU V TIVOLI

mesto formalno bolj pretehtanim, strožjim oblikam.
Tradicionalni glavni obliki imperialnega spomenika,
steber s podobo in konjenik na primernem podstavku
sta bili glavni tema osnutkov. Kljub temu značilnemu
izčiščenju naziranja o spomeniku in njegovi formi pa
je dobil prvo nagrado najbogatejši izmed simbolično
in literarno vsebinsko zasnovanih predlogov, osnutek,
ki ga je s sodelovanjem ing. arh. Mira Kosa izdelal
kipar Tine Kos. Drugo nagrado pa je dobil konjeniški
predlog kiparja Lojzeta Dolinarja. Tretja cena je bila
prisojena Dolinarjevemu konceptu s kipom stoječega
kralja. 6 nadaljnih osnutkov, ki so jih izvršili kiparji
Fr. Smrdu in Dremelj, B. Kalin, V. Radauš, P. Lobo¬
da, Zd. Kalin in K. Putrich s sodelovanjem ing. Ku-
gliča, Franjo Zotta in O. Mujadžič ter Ivan Mirkovič,
je odbor nagradil z odkupi.

Kljub izidu razsodbe pa je bilo že toliko kakor go¬
tovo, da bo odbor sledil svojim simpatijam in se od¬
ločil za najboljši konjeniški predlog. Odbor se je res
odločil zanj in po krajšem kolebanju v januarju
1. 1939. oddal naročilo Dolinarju. Tudi Dolinarju so
leta od prvega konjeniškega dela za spomenik kralja
Petra in leta čakanja med prvim in drugim razpisom
koristila, ker je neprestano snoval dalje in na tekmo
za kip prišel že s skoraj izdelanim spomenikom v po¬
manjšani obliki. Zato je šlo delo od naročila dalje
razmeroma naglo izpod rok in se je mogel že
naslednji mesec vršiti preskus najugodnejše po¬
stavitve bodočega spomenika pri vhodu v Ti¬
voli. Za ta namen je bila izdelana maketa, pred¬
stavljajoča gmoto spomenika v naravni veli¬
kosti in ki jo je bilo mogoče premikati. Odbor
je želel imeti spomenik v osi Aleksandrove ce¬
ste, mestni gradbeni odbor pa je imel tehtne
pomisleke. Pri preizkušnji se je res pokazalo,
da bi bil učinek spomenika, postavljenega v
osi pravoslavne cerkve pravokotno na prvotno
nameravano smer bolj ugoden. Novega položa¬
ja, za katerega je izdelal več konkretnih pred¬
logov za ureditev okolice arh. H. Hus, se je z
vnemo oklenil spomeniški odbor, pa tudi
kipar je bil zadovoljen. Mestni gradbeni od¬
bor pa se le še ni mogel popolnoma sprijazniti

139

NJ. V. KRALJ PETER II. IN KNEZ NAMESTNIK PAVLE Z RODBINO IN SPREM¬
STVOM PRI ODKRITJU SPOMENIKA KRALJA ALEKSANDRA V LJUBLJANI
Foto: Jože Šmite

s to rešitvijo in je zaslišal o tem strokovne organiza¬
cije Inženirsko zbornico in Klub arhitektov. Obe kor¬
poraciji sta podrobno analizirali predlog in njegove
izvršitve nista priporočali. Posledica je bila apel mest¬
ne občine na spomeniški odbor, naj vse momente po¬
novno nepristransko prouči, zlasti pa naj še enkrat
pretehta vprašanje, ali propileje le ne bi pomenile
najboljše rešitve. Odbor je vztrajal pri svojem sklepu,
mesto pa je priporočalo kot ugodnejši prostor srednji
del regulirane Zvezde, kjer bi bil po mnenju že ome¬
njenih strokovnih korporacij prostor med vsemi, ki
prihajajo v poštev, najbolj primeren za spomenik, ki
je bil medtem v kiparjevi delavnici v modelu že gotov.
Zopet je nastal nevzdržen položaj, ki je bil že blizu
rešitve s kompromisom, da občina dovoli provizorično
postavitev spomenika pri vhodu v Tivoli, odprta pa
naj bi ostala možnost, da se prestavi na primernejše
mesto, če bi se pokazalo, da ta prostor ni primeren.
Medtem pa se je vedno močneje začela oglašati ši¬
roka javnost, zlasti prebivalci Kongresnega trga in
okolice, ki vidijo v projektiranem Južnem trgu veliko
pridobitev za ta del mesta, ki bi ga tudi kraljevi spo¬
menik nedvomno povzdignil. Ker se je bližal Vidov
dan, ki ga je odbor prvotno določil za dan odkritja
spomenika, in se je odbor želel izogniti kakemu pro-
vizoriju, se je spomladi 1. 1940. obrnil na mestno ob¬
čino, naj točno označi, kje misli, da bi spomenik naj¬
bolje stal. Izdelan je bil model regulirane Zvezde in
Južnega trga in označena mesta, ki bi prišla za po¬
stavitev v poštev, premakljiva, primerno pomanjšana
podoba pa je podpirala nazornost o vlogi spomenika
na tem prostoru. Predlagane točke so bile: v osi Juž¬
nega trga v zadnji polovici sredi Zvezde pridobljenega
prostora, v isti osi blizu roba Kongresnega trga in
spomenik postavljen pravokotno na to os na vzhodno
stran tega prostora ob rob nasada. Skupna anketa se
je izrekla za prvo točko, kar sta nemudoma potrdila
spomeniški odbor in mestni gradbeni odbor. Takoj
nato je bila Zvezda provizorično preurejena v tistih
delih, ki so važni za bodoči spomenik. Izsekan je bil
v sredi velik, osi in širini bodočega Južnega trga
ustrezajoči del Zvezde, preložena so bila pota in ure¬
jene nove trate. Košate kulise kostanjevih dreves na

desni in levi in v ozadju pa naj začasno tvorijo okvir
spomeniku.

Dela, izvršena za dan odkritja v Zvezdi, pa so bila
zasnovana v okviru bodoče celotne preureditve parka.
Nežne zelene trate so že letos vzbujale veliko pozor¬
nost. Novo izpeljane poti se  križajo pred spomenikom
in vodijo sprehajalca k njemu. Kostanji bodo nado¬
meščeni z lipami in tulipanovimi drevesi; prostor
okrog spomenika bo tlakovan in s splošni ureditvi
Zvezde ustreznim vzorcem mrežasto razdeljen; dve
vrsti monumentalnih kandelabrov bo osvetljevalo oko¬
lico spomenika; v zapadnein delu parka se uredi pro¬
stor za kavarno na prostem z godbenim paviljonom;
v vzhodnem delu pa bo nekdanji kapucinski vodnjak
dekorativno poudarjen.

Občina in odbor sta se z vso vnemo lotila dela,
prišla pa je vmes stavka stavbinskih delavcev, zato je
bilo odkritje preloženo na rojstni dan kralja Petra II.,
G. septembra. Ta dan je kralj Peter II. sam izvršil
akt odkritja. Ko so padle s spomenika državne tro¬
bojnice, ki so ga pokrivale, so ga prvič zagledale oči
slavnostnih gostov in meščanov. Spomenik kralja
Aleksandra I. Zedinitelja je tako postal socialno
dejstvo.

Po svojih merah je novi spomenik velik, skoraj
ogromen, vendar ne prevelik za okolico, v katero je
postavljen. Stoji v severni polovici velikega, v osi
zadaj projektiranega Južnega trga ustvarjenega pro¬
stora v Zvezdi, odpirajočega se na Kongresni trg.
Pota preurejene Zvezde se križajo pred spomenikom
tako, da vsakega potnika vodijo k njemu; ob njem se
zhira tudi velik del pogledov s Kongresnega trga in
iz Vegove ulice. Gradivo, iz katerega je spomenik na¬
rejen, so železobeton, granit in bron. Iz železobetona
je jedro podstavka, ki je ves obložen z bukovačkiin
granitom, iz brona so konjeniška podoba kraljeva in
dva reliefa. Kiparsko delo je izvršil v Beogradu živeči

SPOMENK KRALJA ALEKSANDRA PRED ODKRITJEM

Foto: Svatopluk Štoviček

140

slovenski kipar Lojze Dolinar, arhitekturo podstavka
je zasnoval arh. H. Hus, granit je dobavilo in obdelalo
podjetje Ingramesion iz Beograda, kiparski del je
vlila v bron tvrdka Voždovac (lastnik Jeremič) iz
Beograda, gradbeno delo pa je izvršil »Slograd« iz
Ljubljane. Enostavno, pravokotno osnovani podsta¬
vek stoji na nizki, precej široki plošči, na vrhu ima
nekoliko ožjo ploščo, ki služi za podstavek konjeniške
figure. Dolgi stranski steni krasita dva bronasta re¬
liefa po 4'20 m dolga, 1*66 m visoka, sprednja ozka
stran ima granitno konzolo za obešanje vencev. Ko¬
njeniški kip je 6'8 m visok, konj od glave do repa
575 m dolg in 1*60 m širok. Kralj je predstavljen kot
jezdec v obleki vojnega poveljnika, ki ima pogled do¬
stojanstveno mirno uprt predse. Tudi konj je pred¬
stavljen v slavnostnem, v umetnosti že tolikokrat po¬
snetem koraku in je prav kakor jezdec prožet dosto¬
janstva. Kralj je zamišljen v zmagoslavnem pohodu
z znakom vladarske oblasti, z žezlom v desnici, z le¬
vico pa vodi konja. V celoti je treba podčrtati monu¬
mentalno učinkujočo stilizacijo anatomičnih oblik
konja, nedvomno posrečeno v istem smislu prestilizi-
rano, kiparsko ne preveč hvaležno sodobno vojaško
obleko in dober, za oddaljeni pogled učinkoviti por¬
tretni izraz kraljeve glave.

Od reliefov, ki sta oba izdelana v klasično umer¬
jenem stilu in kažeta simbolične skupine golih figur,
predstavlja eden Vojno, drugi Mir. Mir upodabljajo
tri skupine, katerih srednja predstavlja zedinjenje
Jugoslovanov, leva življenje v svobodi, desna delo v
skupnosti. Vojna pa simbolično izraža misel, da bre¬
me vojne pade na vse, ne samo na posameznika.

Kar smo tu o spomeniku povedali, je zgodba nje¬
govega rojstva, ako ga gledamo kot družabno akcijo.
Ta družabna stran je bila še prav posebno podčrtana
z izrednimi svečanostmi, ki so spremljale odkritje spo¬
menika. Kolikor pa je spomenik po svoji kvaliteti
kot umetnina, kot višja življenjska vrednota, produkt
umetnikove zmožnosti, otrok njegove duše, je po svo¬
jem pomenu za družbo prav toliko tudi produkt nešte¬
tih komponent, ki so ga kot družabno, splošno narod¬
no zadevo oblikovale in postavile v življenjski prostor
našega mesta takega, kakršen je in kakršen pri danem
položaju ne bi mogel biti drugačen. Tako ali drugače
smo ga vsi nosili v svojih dušah in pri njegovi uresni¬
čeni kolektivni obliki teh naših teženj tako ali dru¬
gače vsi sodelovali. Tudi tisti, ki so predvsem kriti¬
zirali, kaj drugega hoteli, pri tem rezultatu niso ne-
udeleženi.

Vem, da je na vaših ustih, ko ga gledate ali ko či-
tate, kar sem o njegovem družabnem rojstvu zapisal,
samo eno, neogibno vprašanje, ki ga ponavljamo pri
vsakem rojstvu: kakšen je? Ali je dober ali slab, lep
ali grd, življenja zmožen ali ne? Pa vam na to vpra¬
šanje ne bom odgovarjal. Zdi se mi, da bi tudi ne
mogel odgovoriti, ker je tudi kot umetnostni pojav

SPOMENIK KRALJA ALEKSANDRA PO ODKRITJU

Foto; Lojze Šmuc

novi spomenik skupnostna zadeva, zlasti če nastaja
in se razvija pred očmi javnosti, kakor je bilo s tem
spomenikom. Svojih otrok pa, kakor skušnja uči, ne
vrednotimo, negujemo jih. Le njihove popolnosti in
zdravja se veselimo. Zato tudi o kraljevem spome¬
niku zadostuje ugotovitev: Dostojen je! Ni nam v
sramoto, dokaz je napredka umetnosti med nami.

Vsako človeško delo pa je in more biti samo rela¬
tivno popolno. Zato smo tudi ob tem spomeniku, odkar
stoji, slišali že množino mnenj, od katerih ga je marsi¬
katero kar že skoraj obsojalo. Podstavek da je preozek
za tako ogromno podobo; da konj, ki očividno koraka,
ne kaže pravilnih gibov nog in še to in ono. Vsem tem
moremo odgovoriti samo, da ni dvoma, da sta tako
arhitekt kakor kipar dala po svoji vesti najboljše in
najpravilnejše, kar sta mogla. Glede upodabljajoče
umetnosti posebej pa velja, da ima v primeri z na¬
ravno resničnostjo nedvomne važne »licentije« in da
se umetnostno učinkovita resničnost pogosto nameno¬
ma razlikuje od vsakdanje resničnosti. Tudi tu velja
Prešernova o »kopitarju«.

Ker je tak spomenik sad velikega kulturnega na¬
pora, ki se je izrazilo predvsem v tistem, javnosti ne¬
dostopnem snovanju, ki je osredotočeno v duši umet¬
nika, stvaritelja spomenika, bomo o tej drugi strani
problema spregovorili posebej.

141

LJUBLJANSKI FRANKOVIČI V 16. IN 17 STOLETJU

VLADISLAV FABJANČIČ

(Nadaljevanje.)

ned., 22. avg., fol. 168. Danes je Miha Frankovič po
svojem sinu Jožefu  in Lovrencu Sengsenschmidtu
zaprosil za naslednje: Ker mu je bilo naloženo, da
mora apno pred svojo hišo, katero apno leži na mest¬
nem svetu, spraviti proč, ker se bo tu po sklepu ča¬
stitega sveta postavila kruharna, in ker mu je bilo
danes (ponovno) ukazano, da mora dati to apno od¬
peljati, sicer da bo kaznovan s petimi markami, prosi
odloga do prihodnjega petka. Na ta dan bo potem
podal svoj ugovor (Notturfft). Sklep in odgovor.  Ker
je častiti svet skupaj s štirindvajsetniki napravil svoj
sklep soglasno in končnoveljavno in ga sporočil tudi
gospodu vicedomu, ki ga je odobril v napredek slav.
mestu, zato č. svetu sedaj ne pristoji, da bi ta sklep
spreminjal.

Torek, 27. sept. 1552. France Frankovič zastopa
svojega očeta Miho Frankoviča pri razpravi o zapu¬
ščini rajn. Mihaela Reicherja.

MIHAEL FRANKOVIČ, LJUBLJANSKI ŽUPAN,
KRANJSKI POSLANEC NA DUNAJU

L. 1555. in 1556.  Mestni sodni zapisniki od 1. 1553.
do 1567. se nam niso ohranili. Pač pa poroča Dimitz
(VI. knjiga, str. 219.), da je na zbor nižjeavstrijskih
dežel, ki ga je kralj Ferdinand sklical na Dunaj za
26. oktobra 1555. 1. na posvet o ukrepih proti turški
nevarnosti poslala Kranjska poleg 5 plemičev še ljub¬
ljanskega župana Mihaela Frankoviča  in mestnega
pisarja Vincenca Primoža Strusnika. Isti so zastopali
Kranjsko na zboru nižjeavstrijskih dežel na Dunaju
tudi naslednje 1556. leto. Kot vir za to trditev navaja
Dimitz Valvasorjev zapis (X. knj., str. 338.). Ker ni
nobenega nasprotnega dokaza, lahko smatramo za
točno, da je bil Miha Frankovič ljubljanski župan v
1. 1555./56.

PO SMRTI MIHE FRANKOVIČA. SINOVA FRANC
IN JOŽEF

L. 1,568.  Mihe Frankoviča ni več. Novoletni seznam
mestnih svetnikov pa ne navaja tudi nobenega dru¬
gega Frankoviča. Med notranjimi svetniki je na No¬
vega leta dan Janž Phanner zakladnik (Chamrer).

Petek, 6. febr., fol. 27. »Pichardo« se navaja med
notranjimi svetniki, enako 7. febr. (fol. 36) in dalje.

Poned., 19. marca, fol. 60. V tožbi Matevža Križaja
(Mathes Khrischey in Chrisey) proti Francu Franko-
viču se sklene prvemu še enkrat pisati v Judenburg,
da pride 10. maja semkaj k zaslišanju in zaprisegi
prič.

JOŽEF FRANKOVIČ ZAMENJA HIŠO

Petek, 26. marca, fol. 68. »Anton Paldauf z ženo
Evfemijo »otvori« svojo hišo (ležečo) med (!) vo¬
galno hišo Janža Khitla in nasproti hiši stiškega opata,
Matevžu Pristavu kot pooblaščencu Jožefa Frankoviča.

Pristav pa »otvori« namesto Jožefa  Frankoviča nje¬
govo hišo,  stoječo med hišo Ruperta Fajlerja, krznarja
(Ruep Pheiller Khursner) in Farnkovičevim vrtom ali

domcem (Hoffstat) zadaj ob grajskem griču, imeno¬
vanemu Antonu Paldaufu in njegovi ženi kakor tudi
njunim dedičem.

FRANKOVIČI TOVORIJO ŽELEZO SKOZI TRST

Petek, 30. apr., fol. 79. Frankoviči so kupčevali tudi
z železom. L. 1550. so jim bili v Trstu zaplenjeni 4 to¬
vori železa kot tihotapsko blago. V pravnem sporu z
Jožefom von Seebachom, prejemnikom štiridesetine v
Trstu, se je izkazalo, da so Frankoviči še naprej to¬
vorili železo skozi Trst in 1. 1551. in 1552. tudi v redu
plačali štiridesetino od svojega blaga. Ko pa je 1. 1553.
tedanji prejemnik umrl, niso hoteli plačati štiridese¬
tine, izgovarjajoč se, da jim je bilo pred tremi leti po
krivici zaplenjeno železo. Spor se je vlekel do leta
1568. Frankovičev zastopnik (Vactor) v Trstu je bil
neki Spadan. V Ljubljani pa je Jožefa Frankoviča za¬
stopal pred sodiščem gospod Magister. Sodišče je
Frankoviča obsodilo na plačilo, enako vicedom. Jožef
Fr. pa se je pritožil na vlado v Gradcu. Ta je 20. maja
1568. potrdila sodbo mestnega sveta in obsodila Fran¬
koviča povrh vsega še na »globo 10 tolarjev v korist
nižjeavstrijske vlade, ker je neupravičeno apeliral«.
Jožef Fr. se je moral vdati in je na seji v soboto,
11. jun.-(fol. 96 in 97) obljubil plačati Janžu Jožefu
pl. Seebachu »ekspens 40 ren. gld.« Zdi se pa, da je
ostal dolžan to vsoto še dalj časa (s. z., petek, 26. nov.,
fol. 150).

Jožef Frankovič  je gotovo bil 1. 1568. (in še prej)
zunanji svetnik,  pa ga v začetku leta ni bilo na nobeni
seji, ker je imel procese. Dne 21. maja pa se udeleži
seje kot štiriindvajsetnik in pozneje še večkrat. Na
dan sv. Ane 1. 1568. pa je že v seznamu notranjih
svetnikov.

L. 1569.  Petek, 4. maja, fol. 177. »Miha Švare kot
pooblaščenec Franceta Frankoviča  »odpre« Janžu Ja¬
kobu Pikardu (Pichardo) njegovi (Frankovičevi) dve
njivi, ki ležita pri Sv. Krištofu na Ljubljanskem polju
poleg deželne ceste, koder se gre proti Črnučam h
Kamniku, in zraven njiv gospe Barbare Preglove, z
gornjim koncem pa ob volovskem potu in z drugim
krajem ob gmajni.«

Ponedeljek, 26. jun., fol. 216. Pritožba Jožefa Fran¬
koviča proti vodji mestne mitnice in tehtnice Mihi
Nučiču (Nudtschitz) zaradi neke afere z nakupova¬
njem surovih kož (Raucher gefull) v družbi z njego¬
vim bivšim služabnikom Janžem Ambtmanom.

JOŽEF FRANKOVIČ KANDIDAT ZA SODNIKA

Na dan sv. Jakoba, 25. jul., fol. 227. Ko je po eno¬
letnem službovanju odstopil mestni sodnik Janž Pfan-
ner, 17  se je prešlo k volitvi novega sodnika. Častiti
svet je torej po hvalevrednem mestnem običaju skle-

17  Janž Pfanner (pisali so ga tudi Phanner) je bil
mestni sodnik L 1568./69. (Valvasor zmotno navaja za to
leto Jurija Pissauitza, reete Pisanca) in 1. 1569./70., župan
pa L 1571./72. (ugotovljeno po m. s. z.) vse do (po Valv.)
L 1573./74. in zopet L 1579./80. ter 1580./81. (Valv.).

142

nil pripustiti v volitev poleg starega mestnega sodnika
še Jožefa Frankoviča. Nato je bil z večino in soglasno
(!) zopet potrjen stari mestni sodnik Janž Pfanner
ter se mu je predočila običajna prisega.

FRANCE FRANKOVIČ PRODAJA ZORCEVO HIŠO

L. 1570.  Petek, 17. marca, fol. 44. »Vid Junec
(Junez) kot pooblaščenec Franca Frankoviča  hoče
hišo na Starem trgu,  ležečo med hišama Engelhauser-
ja in Franca Honigstainerja, ki je bila last rajn. Blaža
Zorca (BlaB Schorzen), »otvoriti« po mestni šegi
Blažu Jauennthallcrju in njegovemu zetu Jakobu
Khaltenprunnerju in mu jo izročiti v last.

Sklep,  če položi kupec denar na sodišču, da bi se
lahko poravnali nekateri zahtevki, se sme otvoritev
izvršiti.

Pooblaščenec noče otvoriti hiše, ako ne prejme de¬
narja. Zato se otvarjanje ne nadaljuje.

Petek, 7. apr., fol. 46. Miha Švare, zastopnik Franca
Frankoviča, dokazuje z nekim členom Zorčeve opo¬
roke in z računi, da je Zorčevka doslej že vse prejela,
kar ji gre, razen malega preostanka, ki ga hoče po¬
ložiti, zatorej sta ona in njen mož dolžna, hišo izpraz¬
niti. — Zorčevka in njen (drugi) mož Miklavž Schal-
ler ne marata hiše odstopiti, marveč zahtevata, da se
plača vzdrževalnina za otroke in ostalo. — Pristav
zahteva v imenu prvih Zorčevih otrok, da dobe, kar
jim še pristoji. — Sodišče je sklenilo, da se mora
Franc Frankovič, ki je bil jerob Zorčevih otrok, po¬
ravnati s Schallerjein in njegovo ženo zastran vzdržc-
valnine za otroke, njej plačati ostanek odpravnine ter
4 ren. gld za 2 stara žita. Nato mora Schaller izpraz¬
niti hišo v 14 dneh.

JOŽEF FRANKOVIČ BIL ŠPITALSKI MOJSTER

Petek, 2. jun., fol. 70. Zastran špitalskega zastanka
se določi Frankoviču 13. junij za polaganje računa.
— Po tem zapisku se sme soditi, da je bil Jožef Fran¬
kovič špitalski mojster v 1. 1569./70. 7. junija 1570.
pa je bil za špitalskega mojstra izvoljen Lenart Hren.

MESTNI SODNIK JOŽEF FRANKOVIČ

Petek, 28. jul. 1570., fol. 103. »Presentes gosjiod žu¬
pan B. Samerle, gospod mestni sodnik  Jožef Franko¬
vič (herr Stat Richter Joseph Francouitsch), Vodo¬
pivec, Janž Pfanner,  Steklina, Stetner, Falk (Valch).«
Valvasor, ki sploh ne pozna sodnika Jožefa Franko¬
viča, se torej moti,  ko za 1. 1570. navaja kot mestnega
sodnika Janža Planerja (ali, kot Valvasor piše, Phan-
nerja). Pfaner je bil sodnik še 24. julija 1570., takoj
nato, na dan sv. Jakoba, je bil za sodnika izvoljen
Jožef Frankovič, ki je to službo vršil do sv. Jakoba
1. 1571., Pfaner pa je bil zopet samo notranji svetnik.
To ugotovitev potrjuje gornji zapisek in tudi vsi po¬
znejši sejni zapisniki.

Od 15. oktobra dalje je Frankovič odsoten iz Ljub¬
ljane, nadomestuje ga Jurij Pisanec, 18  le dne 24. nov.
Janž Pfaner.

L. 1571.  Na Novega leta 1571. je Jožef Frankovič
zopet naveden kot navzoči mestni sodnik, Blaž Sa-

18  Po Valv. je bil »Georg Pissauitz« mestni sodnik leta
1567. in 1568., v resnici pa je bil Jurij Pisanec sodnik le
1. 1567./68., dočim ga je za 1. 1568./69. nasledil Janž Pfaner.

merle pa kot župan (fol. 14). 15. jan., fol. 25. Sodnik
Jožef Frankovič zaseže neko železo lekarnarju De
Curtoniju. 19

Petek, 9. febr., fol. 39. Kranjski meščan Tomaž
Banko (ThomaB Bangkho burger Zue Crainburg) je
danes prišel (pred sodišče) in se pritožil proti go¬
spodu mestnemu sodniku Jožefu Frankoviču, da mu
je le-ta zadržal nekaj železa ... Po zaslišanju obeh
strank je sodišče sklenilo, da mora mestni sodnik J.
Fr. meščanu Banku poravnati vso škodo in ga opro¬
stiti pri vicedomu in pri mestnem sodniku v Kranju
(kjer ga je bil po krivem ovadil).

FRANKOVIČ IN JESENIŠKI JEKLARJI

Petok, 2. marca, fol. 48. Gospod Frankovič se pri¬
toži zoper Miho KhraifueBa, ker je kupil nekaj jekla
od njegovega trgovca na Jesenicah, katerega on, Fran¬
kovič, zalaga (sc. z denarjem). In ker je Fr. to jeklo
zalotil tu pri Krajfussu, mu je prepovedal, da bi ga
odpeljal proč. Krajfus pa je navzlic temu poslal jeklo
stran. Zato zahteva, da le-ta položi pri sodišču toliko
denarja, kolikor je jeklo vredno, dokler se zadeva ne
uredi in da se z njim poravna za globo.

Khraifuess pravi, da jekla ni kupil od Perkhozina,
marveč od Mukuča (Mugkhutsch). Tudi nima Fr.
pravice nastopati kot sodnik v lastni stvari.

Sklep.  Ker se vicedomov ukaz, ki ga je iznesel go¬
spod Frankovič, razteza samo na zasego Perkhozino-
vega imetja v Beli peči (Zu VVeissenfels), ne pa tudi
tukaj in ker ni običajno, da bi smel tožnik biti sam
svoj sodnik, zato mora Fr. prijeti Mukuča (Muck-
hutsch) zastran spornega jekla pred njegovo redno
gosposko. — Fr. najavlja priziv, ki se mu dovoli.

9. marca, fol. 60. Dauendt de Leidi in njegova žena
školastika sta prodala svojo hišo gospodu Joštu Jo¬
žefu baronu Thurnu. V njegovem imenu zahteva (od¬
vetnik) Elija Stozinger »otvoritev«, ki pa jo prepreči
Jožef Frankovič, ker mu je bil Deleidi nekaj dolžan
na to hišo.

JOŽEF FRANKOVIČ, NAČELNIK KRZNARJEV
IN KOŽARJEV

Petek, 20. apr., fol. 95. Sklep o prošnji krznarske
bratovščine.  Gospodu mestnemu sodniku in Gašperju
Hochstetterju in tudi drugim njihovim tovarišem
(mitvervvandten), ki kupčujejo s kožami in krzni,  se
pod globo 5 dukatov v zlatu ukazuje, da takoj pred-
lože pismeno poročilo o odgovoru na njihovo prvo
prošnjo.

JOŽEF FRANKOVIČ SODNIKUJE

Poned., 27. apr., fol. 95. »Mestni sodnik (sc. Jožef
Frankovič) naj gleda, da bo čimprej zaslišal ujete
zločince (Mallefiz Personnen).« 20

Naročil od mestnega sveta je Jožef Frankovič dobil
še več, n. pr.:

19  Jakob de Curtoni je bil mestni sodnik 1. 1586-/87. (in
ne Franc Leberwurst, kot trdi Valvasor), župan pa leta
1587./88. (Valv. za to leto zmotno navaja Volka Gartnerja)
do vključno 1. 1590./91. Več o gornji aferi bo v De Curto-
nijevem življenjepisu.

20  Zasliševanje »malefičnih oseb« je bilo po navadi zve¬
zano z nečloveškim mučenjem.

143

Petek, 17. maja, fol. 103. »Gospod mestni sodnik
naj z ozirom na sedanje kužne čase (Leuff) 21  povsod
prepove točenje in prodajo žganja.«

Petek, 25. maja, fol. 107. »Gospod mestni sodnik
naj gre često in večkrat v kruharno in tudi k pekom
in pekaricam in pregleda kruh. Kar ni pošteno in
dobro pečeno, naj vse skupaj odvzame.«

'Poned., 2. jul., fol. 130. »Gospod mestni sodnik naj
da čimprej razglasiti, da ne sme nihče goniti živino
na pašo (? das niemandts khain Viech Ins Veldt
stelle noch thue).«

Dalje »se mu nalaga, da na zahtevo Pavla Gotsch-
mana s pospeškom .eksaminira* priče proti Slaten-
šku.« šlo je za neko srebrnino, last Pavla Gold-
schmida.

Petek, 6. jul., fol. 131. Odstopivšemu županu Blažu
Samerlu se v imenu sveta zahvali mestni sodnik J.
Fr. za njegov trud. Nato je bil izvoljen za župana
Janž Pfaner.

SRENJA ODKLANJA FRANKOVIČA

Na dan sv. Jakoba, 25. jul., fol. 140. »Danes so
(moji) gospodje po stari, hvalevredni navadi poslali
Viljema Treiberja in Jurija Pisenica 22  po gospoda
mestnega sodnika Jožefa Frankoviča, naj pride s sod¬
niškim žezlom na rotovž. Nato je prišel, se zahvalil
za čast in se odpovedal sodništvu. Potem je bil poleg
dosedanjega sodnika predlagan v volitev Picardo. 22
Ta predlog pa ni bil sprejet  (namreč od srenje), mar¬
več sta bila zahtevana dva druga.' 24  V volitev sta bila
tedaj dana Feliks Tholhopf 25  in Marks Stettner, 28  na¬
kar je bil Tholhopf izvoljen z večino za mestnega
sodnika in potrjen z zaprisego.«

Frankoviča nato ves mesec ni bilo na seji. Pojavil
se je šele v ponedeljek, 20. avgusta.

Torek, 18. sept., fol. 176—177. V tožbi Pankracija,
studenčarja iz Celovca (Panngraz Prunmaister. Von
Clagenfurdt) in Jurija Steirerja proti Jožefu Franko-
viču, ki ga je zastopal magister Samuel Budina, 27  je
bil Fr. obsojen na plačilo 55 ren. gld z vsemi stroški,
prav tako mu je bilo isti dan naloženo, da mora do
sončnega zahoda izplačati Tomaža Banka, kakor je
bil obsojen že 19. februarja 1. 1571. — Budina je v
Frankovičevem imenu najavil priziv.

To leto je bila menda v Beljaku kuga  in je ljub¬
ljanski mestni svet v ponedeljek, 2. okt. 1571., skle¬
nil pisati tja, kako je z »infekcijo« (fol. 180.).

21  »Die Lauff« pomeni po bavarsko čase, dogodke, »Ster-
bende Lauff« kužne čase, v ljubljanskem žargonu pa vča¬
sih kar skrajšano »Leuff«.

22  Wilhelm Treyber je bil po Valvasorju 1. 1563. mestni
sodnik. O Juriju Pisancu glej opombo spredaj!

23  Janž Jakob Picardo je bil pozneje mestni sodnik leta
1573./74. (po Valv.) in 1. 1574./75. tudi po naših virih.

24  Frankovič se je moral zelo zameriti gmajni, da ni
marala niti čuti o njem.

25  Felix Tholhopf je bil mestni sodnik po Valvasorju
že 1. 1564.

28  En Marks ali Marko Stettner je bil sodnik 1. 1539./40.,
njegov istoimenski sin pa 1. 1579./80. in župan 1. 1582./83.,
1583./84. ter 1591./92.

21  Sin protestantskega šolnika Lenarta Budine, proku¬
rator pri deželskem sodišču, prevajalec znamenite črnkove
»Historije Sigeta« iz hrvaščine v latinščino.

MNOŽICA TERJALCEV IN UPNIKOV NASTOPI PO
FRANCETOVI SMRTI

L. 1575.  V seznamu mestnih svetnikov za 1. 1575.
ni nobenega Frankoviča (fol. 12).

France Frankovič je umrl najbrže konec 1. 1574.

Petek, 28. jan., fol. 30—37. Zapuščinska razprava
po Francu Frankoviču.  Prijavili so se naslednji za-
htevniki:

1. Barbara Strusinger.  Njena rajnka sestra Evfro-
zina Frankovič je bila napravila oporoko, iz katere
nekatere določbe še niso izpolnjene, tako 150 gld
jutrnje (Morgengabe), ki naj jih poravnajo sorod¬
niki, dva pasa iz srebrne žice, en lisičji kožuh, dve
kompletni postelji s pernicami in še en srebrn pas
(»ain vvuest Gurtl mit Silbren leben Khephlen«).

2. Jožef Frankovič,  tukajšnji meščan, ki je imel za
ženo iz istega zakona rojeno sestro imenovane so¬
proge mestnega pisarja (sc. Stružnika), zahteva po
ženitnem pismu 200 ren. gld za svoje otroke, ki jih
je dobil v zakonu s svojo ženo Katarino, pa tudi po¬
lovico premičnin.

3. Barbara Strusinger  zahteva še tri pasove (Zwey,
So von Zognen Goldt gemacht, ain wiest Giirtel die
mit Silbrer Leben kheplen beschlagen«), 18 lotov
težko srebrno betvico, več zlatih in srebrnih okrasnih
novcev (»Žwen golden schavv Phennig, jeder per 7 fl,
Zwen Silbren Schaw Phennig«), ženski lisičji kožuh
(»ain frauen fichsvvannen Khirschen«) ter platnena
oblačila in perilo v smislu oporoke, kolikor še ni bilo
razdeljeno.

4. Jožef Frankovič  predloži bratovo zadolžnico za
03 gld 23 kr.

5. Isti vlaga listino o nekaterih vinogradih na Krasu
pri Sv. Jakobu v rihenberškem sodnem okraju (Am
kharst, Zu S. Jackh, die Im Reiffenvverger Gericht
gelegen).

6. Mestni pisar Vincenc Primož Strusinger 28  kot
skrbnik zapuščine in dedičev rajnkega Viktorja Stru-
singerja prijavlja zadolžnico za 83 ren. gld.

28  »Strusinger« se je prvotno sam podpisoval kol
»Strusnikh«, pozneje je priimek ponemčil. Bil je kot sestra
Barbara Frankovičev svak. Stružniki so imeli današnjo
Rotovo hišo na Mestnem trgu št. 5.  Lastniška vrsta: ok.
1. 1600. Sl ružnikovi  (Strusinger) dediči, v hiši je imel
trgovino Jakob Saluaton. Iz davčnih knjig ni razvidno,
ali je bil kdaj lastnik te hiše. L. 1618. in 1619. je plačal
hišni davek Malija Černe  (Zerne, pozneje Cergnia), ki je
imel tu tudi trgovino, a se 1625. preselil v Trst. Do 1.1651.
se kot lastiki navajajo Jakoba Saluatona dediči;  1652.—
1666. Janž Gaionzelt,  pozneje s partikulo »von«; 1667.—
1699. (pribl.) njegovi dediči;  1700. (pribl.) —1751. Ja¬
kob pl. Schellenburg  in dediči; 1752.—1784. dr. iur. An¬
ton Leopold von Schiller,  pozneje imenov. von Scliilden-
feld;  1785.—10. XII. 1790. Marija Ana pl. Garzarolli;  do
13. XII. 1799. Jožef Franc Bellolti;  nato dr. Anton Jelov¬
šek (Jellouscheg),  za njim pa po vrsti Karolina pl. Fich-
tenau  (!), Sikst, Julija in Sabina pl. Fichtenau, Karolina
in Jožef Wurschbauer ; od 29. XI. 1811. Jožef IVursch-
bauer ; od 3. XII. 1822. kavarnar Colloretto Franc,  od 23.
VI. 1829. družina Colloretto; od 31. okt. 1850. dr. Edvard
Colloretto  in Karolina Wieland roj. Colloretto.  V seznamu
lastnikov je 1. 1853. Janez Pavel Zupančič  (Suppanzhizh),
1. 1877. knjigar Jurij Lercher,  1. 1901. Avgust Drelse,
1. 1933. in 1938. Ana Roth.  Patidenčna hiša je imela do
1. 1805. št. 187, nato pa do danes št. 5 na Mestnem trgu.

144

Folo ■Orania-

SPOMENIK KRALJA ALEKSANDRA V LJUBLJANI PO ODKICITJU

7. Gašper Hochstetter, župan,™  predlaga račun za
55 gld 16 kr, ki mu jih je Franc Fr. ostal dolžan.

8. Gospod Jani Friderik, grof v Ordeku  (Zu Or-
degkh) vlaga odlok kranjske deželne gosposke z dne
13. maja 1574.

9. Dediči po raj n. novomeškem proštu gospodu Ju¬
riju Graffu  zadolžnico za 116 tolarjev.

10. Jakob de Curthoni,  lekarnar in meščan v Ljub¬
ljani, račun iz lekarne za 32 gld 28 kr.

11. Andrej Valch , 30  lekarnar in meščan v Ljubljani,
račun 39 gld 27 kr 2 pf.

12. Notranji svetnik Marks Stettner  račun 32 gld.

13. Marks Stettner  kot višji mestni blagajnik jav¬
lja, da je Franc Frankovič ostal mestu dolžan razne
globe, davke in drugo, kar naj se plača iz zapuščine.

14. Zlatar in meščan Albrecht Glim  račun 5 gld
45 kr.

15. Meščan Andrej de Alexandrin  dva računa v
znesku 87 gld 54 kr, ki jih je Fr. Fr. ostal dolžan
njemu in Moscanovim dedičem.

16. Meščan Miha Scheitt  namesto brata Janeza
Scheitta izpisek (Auszug) 9 gld 18 kr.

17. Krojač in meščan Lovrenc Felser  15 gld 46 kr.

18. Jakob Grien  namesto svoje žene in Neže Pise¬
mc zastran rajn. Vida Sunca (Veith Sunez) zadolž¬
nico za 27 gld 30 kr.

19. Isti za 9 kron v zlatu, ki jih je Sunec posodil
Frankoviču v gotovini, 13 gld 48 kr. 31

20. Pisanka  (die Pissenizin) za dva para sodčkov,
ki jih je bila posodila Frankoviču.

21. Meščan Jani Kharner  zadolžnico za 25 gld.

22. Meščan in jermenar Jurij Khunst  izvleček za
6 gld 51 y t  kr.

23. Gregor Schirota iz Cerknice  za 8 gld.

24. Gospa Felicitas (filidtas), vdova po rajn. Fran¬
cu Frankoviču,  zahteva na temelju ženitnega pisma
200 gld, jutme 100 gld in 200 ren. gld zaženila (Wi-
derleg); dalje po 3. členu moževe oporoke 1500 ren.
gld »legata«, po 4. členu štiri pare najlepših lanenih
rjuh (Reisten Leilacher), štiri namizne prte in štiri
brisače; nadalje prijavlja po 5. členu svojo zahtevo
na vrt s hišico v Hrenovi ulici,  po čl. 6. pa star po¬
zlačen srebrni svečnik, v čigar dnu je vrezano njeno
ime, in srebrni svečnik, ki ga je dala napraviti iz
lastnega srebra, katero je prinesla k imenovanemu
svojemu rajnkemu možu.

25. Omenjena gospa Felicitas napravi prijavo na¬
mesto nekega dekleta Barbare, ki je štiri leta pri njej
služilo, pa ni dobilo svojega plačila (Lidlohn) . Upa,
da se ji bo to tudi izplačalo.

26. Matevž Khastel  iz Višnje gore za 75 gld, ki jih
je (Frankovič) prejel namesto njega od Wipplitscha
v Novem mestu za neko surovo sukno.

27. Blaže špicelj  (Blasse Spizel) od Cerknice za sod
vina, ki- ga je dal Frankoviču za 2 kroni.

28. Gospod doktor Baltazar Burger  za zdravljenje
rajn. F. Fr.-a in njegove žene 62 gld.

29  Gašper Hochstetter je bil mestni sodnik 1. 1565./66.
in 1566./67. (po Valv.) ter župan 1. 1574./75.

30  Andrej Valch (pisan tudi Volch in pri Valv. Falck)
je bil mestni sodnik 1. 1584./85. in 1585./86. Valvasor ga
zmotno navaja kot župana za 1. 1592./93. Tedaj je župa-
noval Vinturino Travisan.

31  Zlata krona je torej veljala tedaj 1 ren. gld 32 kr.

29. Štefan Schuretta  od Cerknice. Frankovič mu
je ostal dolžan 9 tolarjev za konja, sod in mrvo.

30. Heller, Tscheischer  (?) od Cerknice za tovor-
nino (Samer lohn) 8 tolarjev.

31. Lenart Ambrožič  od Cerknice za meso, ki mu
ga je Fr. Fr. ostal dolžan, 27 reparjev.

32. Luka Neffer  od Cerknice 25 reparjev.

33. Anton Khokher,  kateremu še dolguje za vola
3 gld.

34. Ferdinand Tdmrer in Gašper Feldner  231 ren.
gld.

35. Tomaž Piseniz  po zaznamku 3 gld 45 kr.

36. Jermenar Jurij Khunst  prijavlja v imenu Ada¬
ma,  sina pok. Blaža Zorca  (Schurz) njegovo terjatev
za dediščino. Frankovič je kot jerob upravljal nje¬
govo dediščino, ki sedaj želi priti v njeno last.

37. Jakob Vipavec (Vipauez)  izvleček (Auszug)
8 gld 31 kr.

38. Martin Lipec  (Merth Lipiz) od Cerknice za
8 ren. gld, ki mu jih je ostal Fr. Fr. še dolžan, ko je
bil pri njem zemljiški najemnik (Pauman).

39. Matevž Toman  za 25 reparjev, ki mu jih je
Fr. Fr. ostal še na dolgu za konja.

40. Jurij Stružnik  (Strusinger) zahteva v imenu
svojega ujca (Vetter?) Adama Stružnika,  meščana v
VVolfspergu (na Koroškem) kot pooblaščenca Pečni¬
kovih  (Pietschnigkh) otrok in dedičev povračilo ne¬
kega Frankovičevega dolga, v kolikor še ni plačan.

41. Jurko Vrbec  od Cerknice (Jurkho Vervvez von
Cirkhniz) prijavlja pismeno zahtevek na 2 kroni in
2 vedri 34  ajde.

42. Luka Frug  je vložil pismeno zahtevo. Vsota se
ne navaja.

Vsaki prijavljeni stranki se izda sodno potrdilo,
končni »ediktni« dan pa se določi na 21. marca.

JOŽEF FRANKOVIČ PRODA HIŠO NUČIČU

Petek, 25. febr., fol. 56. »Mihael Nučič želi, da mu
Jožef Frankovič ,otvori‘ hišo,  ki mu jo je bil prodal;
nato sta bila Franc Leberwurst 33  in Luka Stat poslana
k ženi imenovanega Frankoviča. Ta naznanita, da je
gospa zadovoljna, in dovoli se otvoritev hiše po po¬
oblaščencu Juriju Strusinger ju. 34

Poned., 21. marca, fol. 76 in 77. Volk Garttner 35  pri¬
javlja v imenu doktorja Pavla Villingerja  njegovo
terjatev napram Franca Frankoviča zapuščini, ker je
s težkim trudom lečil njega in njegovo ženo. — Se
pripusti in se mu izda prijavno pismo.

Ediktni dan po Fr. Frankoviču se odgodi na
15. april, ker nedostaja odvetnikov (procuratores), ki
so nujno zaposleni v deželnem dvorcu (Lanndthauss).
Stranke naj se po tem ravnajo.

Iz Višnje gore se je prijavil k Fr. Fr.-ovi zapuščini
v imenu svoje žene še Marks Rab. Se tudi pripusti in
se mu to piše.

32  1 Schaff (vedro) = 8 vaganov.

33  Valvasor navaja Franca Lebervvursta kot mestnega
sodnika za 1. 1586. To pa ne drži. L. 1586./87. je bil sod¬
nik Jakob de Curtoni.

34  O tem ponemčenem priimku glej prejšnjo opombo!

35  Volk Garttner (po Valv. Gartner) je bil mestni sod¬
nik 1. 1575./76. in 1581./82., župan pa I. 1584./85. do
vključno 1586./87. Naslednje 1587./88. leto pa ni več on
župan, kot trdi Valv., marveč že Jakob de Curtoni.

145

SMRT JOŽEFA FRANKOVIČA ZAČETEK APRILA 1575.

Petek,  15. apr., fol. 82. Za jerobe zapuščini in otro¬
kom Jožefa Frankoviča  odredi častiti svet: Marksa
Stettnerja, Andreja de Alexandrina, Jakoba de Curto-
nija in Mihaela Scheita. Le-ti naj skupno in vsak zase
zvesto pomagajo dedičem (Die sollen vnnd wissen Sy
samentlich vnnd sunderlich der Erben Treulich Zue-
stehen vnnd bey wonen)«.

JOŽEFOV SIN ANDREJ RUBI BLEJSKEGA VIKARJA
GERMANISA IN JESENIŠKEGA FUŽINARJA HAJNRIHA

Petek, 6. maja, fol. 84. Andrej Frankovič  naznanja:
Janž de Garmanis, vikar na Bledu (Velss), je dolžan
njegovemu očetu Jožefu Frankoviču  okoli 1615 ren.
gld. Zato je (Andrej) odpotoval z nekaj pričami (Bey-
standen) proti Jesenicam in dal tam oceniti imetje
omenjenega Germanisa. Ker pa je ta cenitev izpadla
nekoliko previsoko, želi, da se mu svetuje, kako naj
dalje ravna. Ker je zapuščina njegovega očeta zape¬
čatena, prosi še za nujno inventuro, da se kaj ne po¬
kvari.

V to mestni svet privoli. Kar pa se tiče gospoda
Janža Hainricha v Jesenicah, naj se pozove gospod
Feliks Tolhopf, 38  rudarski sodnik  ((Pergkhrichter)
na Kranjskem, in pri njem naj se poizve, kako se v
podobnih primerih postopa zastran prisilne prodaje
fužin  (Cantierung des hamerreich), potem naj se
ukrene vse potrebno.

JOŽEFOVI VDOVI ELIZABETI UKRADENA AJDA

Poned., 9. maja, fol. 89. Gospa Elizabeta, vdova po
rajn. Jožefu Frankoviču,  je po (svojem zastopniku)
Juriju Strusingerju zatožila čuvarja v kruharni Ja¬
koba Tischlerja, da je odnesel nekaj njenega žita
ponoči v Sparneglovo hišo. Zahteva, da Tischler to
žito vrne, vendar naj se Tischler ne odslovi. — Janez
Sparnegl prizna, da ga je Tischler naprosil, če sme
pri njem spravili žito. Nekega večera je dal prenesti
žito tja, nato pa je prosil, naj reče, da je njegovo,
in ga proda. Ta se je sprva upiral, nato pa je le pro¬
dal 12 starov 37  po 24 roparjev. Te ajde  je ostalo še
okoli poldrug mernik (Mernigkh). Tedaj je gospa
vdova poslala ponj in vprašala, kaj je s tem žitom.
Razložil ji je vse tako kot sedaj. Nato se sklene,  naj
dva gospoda govorita o stvari s Tischlerjem.

JOŽEFOV TAST GAŠPER PL. MAVRIČ Z ZAPLATE
PROTEŽIRA MLADEGA ANDREJA

Petek, 27. maja, fol. 100—101. Gospod Gašper Mav¬
rič 38  je prišel z mladim Andrejem Frankovičem. že¬
lita, da se zapečatena zapuščina rajn. Jožefa Fr.-a od¬
pre, da se blago ne bi kvarilo itd. Gospod Mavrič meni,
naj bi se prodajalna  predala mlademu Frankoviču.

30  O Feliksu Tolhopfu glej opombo spredaj! Valv. piše
to ime Felix Tolhopf.

37  Star je meril 2 vagana ali 4 mernike.

38  Mavriči so bili lastniki Zaplat (Moostal), gradu pod
Plešivico med Ljubljano in Vrhniko. (Valv. XI, 382.) V
Ljubljani pa so imeli današnjo hišo št. 6 na Novem trgu.
V  davčnih knjigah se tu beleži 1. 1600. in naslednja leta
kot lastnik Adrian Mavrič  (Mauritsch), od 1614. do 1618.
dr. Ecehijel Peverel  (Peuerel D:, Peuerl Doctor), v hiši
je pek Mathes Pechamb; 1619.—1622. Abraham Derlač,
mestni pisar,  ki je plačal hišni davek že 1. 1617., pozneje
pa plačeval tudi od obrti (!) po 6 fl; 1623.—1650. Der-
lačevi dediči,  v hiši so po vrsti: trgovca Jakob Rott in An-

Res, da je mlad, kolikor ga pa pozna, mu prisoja, da
se bo znašel. — Nadalje prosita za prepis očetove
oporoke, ki se jima izroči.

Ker se Stettner in Miha Scheitt nikakor ne dasta
zlepa pregovoriti, da bi prevzela skrbstvo nad zapu¬
ščino Jožefa Frankoviča, se sklene, »da ostane gospod
Stettner na rotovžu, Scheitt pa da gre na vicedomski
stolp (v zapor J  in da pod kaznijo 100 zlatih dukatov
ne smeta prej na prosto (herab nicht khumen), do¬
kler ne prevzameta tega jerobstva. — Stettner prosi
za potrpljenje (begert lufft vnd Zeit); če sprejme
Cortoni jerobstvo, se mu tudi on ne bo upiral. — Je
pa ostalo pri prejšnjem ukazu.«

JOŽEFOVA PRODAJALNA SUKNA IN VINARNA
Petek, 2. jun., fol. 106. Andrej Frankovič, sin Jož.
Fr.-a, prosi, da se mu izroči prodajalna sukna ...
Gospa vdova pa prosi, da se ji preda zaloga vina,  ka¬
tere vrednost je znatna ... Sklep.  Ker jerobi niso vsi
tu, naj potrpita, da se sestanejo. Potem se jima po
ocenitvi vina in prodajalne preda zahtevano.

Poned., 13. jun., fol. 110—111. Janž Dienner za¬
hteva v imenu svojega gospodarja gospoda Kisla
(khysel) 39  200 kron, ki mu jih je dolgoval rajn. Jo¬
žef Fr.

FRANKOVIČI NA ŠTEBERKU PRI CERKNICI
Dus.  »Frankovičevi jerobi naznanjajo, da jim go¬
spod deželni glavar noče vročiti zastavila na šteberski
urad 40  (den Saz des Ambt Steberg). Nato se sklene
stopiti h gospodu deželnemu glavarju. Ker pa lega
sedaj ni doma, se počaka na njegov povratek s (tur¬
ške) meje (Graniz).«

SKRBNIKI BOGATE DEDIŠČINE
Torek., 14. jun., fol. 112. Jurij Strusinger je ime¬
novan za soskrbnika ter knjigovodjo in faktorja Fran-
kovičeve dediščine. Za ta posel bo prejemal na leto
75 ren. gld.

gelo della Porta ter Jurij Brence, večkrat davčni prejemnik
na Novem trgu; 1651.—1687. gospa Judita Brence,  rojena
Derlač (Wrenczin geborne Derlatsch, od 1. 1655. dalje
»wittib«); 1688.—1706. njeni dediči-,  1707.—1711. Judita
Brence;  1712.—1785. (?) Orpheo grof Strassoldo;  1786. (?)
—1795. Sigismund grof Strassoldo,  za njim pa so vpisani
Rajmund Anton in Emanuel grofa Strassoldo; od 20.1.1795.
Alojzija grofica Strassoldo,  za njo pa do 1. 1808. Bernard
baron Bossetti;  9. sept. 1808.—19. apr. 1831. Aleksander
grof Auersperg,  za njim pa Anton grof Auersperg.  Hiša je
bila »patidenčna«, enako kot sosedna manjša hiša, ki je bila
tudi last Strassoldov, nato pa Auerspergov. Večja, nekoč
Mavričeva hiša je imela do 1. 1805. hišno številko 343,
manjša pa 295, po l. 1805. pa imata obe hiši isto številko
221,  sta torej prezidani v eno samo. Lastnik je 1. 1853.
Rihard grof Adfirsperg,  1. 1877. pa prenumerirane hiše
Turjaški trg 6 Leopold baron Lichtenberg,  isti je naveden
v seznamu hišnih posestnikov 1. 1901. L. 1933. in 1938.
se v seznamih imenuje kot lastnica hiše št. 6 na Novem
trgu Helena Bretl.  V tej hiši je Naglasova  pohištvena
trgovina.

39  Gre za Janža Kisla, sina bivšega župana Vida Kisla.

40  Grad šteberk med Cerknico in Ložem. Valvasor piše
obširno o njem v XI. knj., str. 556.—560. Po gornjem se
da sklepati, da so imeli Frankoviči posla s to graščino.
Kakšnega, ni razvidno. S tem se more razložiti tudi pojava
številnih upnikov iz cerkniškega kraja, ki smo jih našteli
poprej.

146

Lenart Hren 41  in sodnik (Janez Jakob Picardo)
javljata, da deželni stanovi (Landschaft) ne dovolijo
Curtoniju, da bi se ukvarjal s Frankovičevo zapuščino.
— Mestni svet se vda, želeč ustreči deželnim stano¬
vom, ugotavlja pa, da ima samo on pravico določati
jerobe.

ANDREJ PREVZAME PRODAJALNO SUKNA — KAJ BO
S FUŽINAMI? — DOLGOVI V GORNJI AVSTRIJI — VDO¬
VA KRČMARICA

Petek, 17. jun., fol. 114—117. Strusinger prosi v
imenu Andreja Frankoviča, naj se mu proti zavezi
preda prodajalna, ker je sedaj že inventirana in oce¬
njena. Dalje naj se določi, kako bo z gospodinjstvom,
s hrano in drugim, kako z njivami in služinčadjo in
kdo bo plačal naklado (Daiz). Upa, da bo morala tudi
gospa vdova dati enako zavezo.

Peter Perkhazin vpraša,  če mu bodo zalagali fužine
(ob man In Im Hamer verlegen will). Sklene se, naj
Frankovičevi jerobi ž njim obračunajo in da lahko
tudi še dalje trgujejo z njim, vendar naj mu ničesar
ne posodijo, marveč se s popisom in zastavo vsega
njegovega imetja zadostno zavarujejo, da bo plačal
vse, kar je dolžan, ali pa drže za plačilo njegovega
bodočega zalagatelja.

Dalje naj jerobi izroče proti zavezi Andreju Fran-
koviču v kup prodajalno sukna in ostalo, kot je v in¬
ventarju, zato pa mora Andrej Fr. poravnati dolgove
v Linču in Fregstatu , 42  presežek pa v štirih letih izro¬
čiti jerobom.

Gospa vdova naj bo zvesta mati in dobra gospodinja
in naj z vednostjo jerobov vodi služinčad in upravlja
podložnike kakor tudi konje in jih prodaja. Naklado
za vino, kolikor ga od čepa potoči (imela je torej
krčmo),  je dolžna ona plačevati, kar pa je bilo doslej
potočenega, naj poravnajo dediči. Tudi naj ona na¬
pravi in podpiše zavezo (die Obligation) in čimprej
predloži ženitno pismo.

Petek, 15. jul., fol. 134—135. Za pojasnila glede
Frankovičeve zapuščine se prijavljata še Kranjec
(Khreiniz) in Logar (Lager) kakor tudi gospod Miha
Sajovic (Michel Seueuiz), duhovnik pri Sv. Petru.

Nekdanji Frankovičev služabnik Toman Pisanec
(Piseniz) predlaga račun, ki mu jerobi v mnogočem
ugovarjajo.

Petek, 29. jul., fol. 143. Frankovičevi jerobi jav¬
ljajo: Gašper Hochstetter je nekoč vložil večjo vsoto
v železniške (?) fužine  (ain Zeit etwas In Eislinger
hamervverch was merers gelegt vnnd geben), za to
hoče sedaj vzeti železa in jekla in se s tem izplačati.
To je za jerobe nevšečno.

Po zaslišanju obeh strank se sklene: Ker Fr.-evi
jerobi ponujajo g. Hochstetterju gotovino, mora ta
brez obotavljanja izročiti snope jekla in železa, kar
ga ima v lasti (die Inhabenden Faschen Stachel vnnd
Eisen), saj je vendar tudi gospod Hren dal svoj delež.
— Hochstetter najavlja priziv.

Petek, 5. avg., fol. 149. Za ta dan določena razprava
o zapuščini Franca Frankoviča  se ni mogla vršiti, ker
je prišlo premalo strank in je jerob Jurij Strusinger

41  Lenart Hren, protestant, oče škofa Tomaža Hrena, je
bil mestni sodnik 1. 1553., 1554. in 1558. (po Valv.), župan
pa 1. 1565./66. (MAL) ter 1. 1566., 1577. in 1578. (Valv.)
in 1. 1581./82. (Valv. in MAL), t 1. 1585. (Kidrič).

42  Mesto na Gornjem Avstrijskem.

bolan. Sklene se, da morajo skrbniki dati vso zapu¬
ščino v enem mesecu oceniti in položiti račun. Med¬
tem naj se premičnine porazdele in se gospe Felicitas,
vdovi po imenovanem Fr.-u izroči pripadajoči delež.

Petek, 12. avg., fol. 150. Lovre Zupan iz Srakovelj
(»Laure Suppan von Sragule«, pri Predosljah?) na¬
znanja, da je dal rajnkemu Frankoviču na račun
80 gld in 1 krono, kar pa mu hočejo gospodje jerobi
o&poravati. Jerobi poročajo: Fr.-eva vdova se res spo¬
minja, da je Zupan dal Fr.-u nekaj denarja, ne ve pa,
koliko. — Za mirno poravnavo se določijo: Hren,
Pfanner in Jernej Alexandrin.

ŽID TERJA PLAŠČ — FRANCETOVA VDOVA FELICITAS
SE POROČI Z LEKARNARJEM AGNELATIJEM
Poned., 29. avg., fol. 156. Tržačanova prošnja (Des
Triester 43  Suplication) proti Frankoviču se sklene iz¬
ročiti Fr.-jevim jerobom.

Petek, 9. sept., fol. 167—172. Zastran prošnje Eraz¬
ma Tržačana (Des Erasumb Triester) naj se zasliši
vdova po raj n. Francu Frankoviču, sedaj zakonska
žena Vincenca de Angelatyja, 44  če ji je zadeva znana
in je ta taka, kakor tudi prošnjik, naj se mu plašč
izroči.

Janez Sonce (Sunze) in njegova mati naj gresta v
Vipavo v vinograde in opravita trgatev.

Frankovičevim jerobom se ukaže, naj dado obe
večji hčeri  dobrim gospem v rejo in uk. Enako naj
se pobrigajo za manjšega sina,  da se bodo vzgojili k
dobremu in (hodili) v šolo  ter se kaj naučili.

Namesto Jurija Strusingerja je imenovan za so-
skrbnika Fr.-eve zapuščine Gregor Zurler.

Felicita,  vdova po Francu  Fr.-u, sedaj soproga Vin¬
cenca Angelettija, prosi, da se ji predado trije pujski,
ki jih je sama zredila. Srebrno posodo, zastavljeno za
100 gld, naj jerobi rešijo (losen).

O predlogu gospoda Lobestaina  v imenu njegove
hčere gospe Felicite,  rajn. Franca Frankoviča vdove,
sedaj soproge Vincenca de Angeletija  zastran srebr¬
nine, zastavljene srebrne posode in treh svinjčet skle¬
ne svet, naj glede prvih dveh točk počaka na »ediktni
dan«, svinjčeta pa gredo gospe, ker jih je zredila.

Ponovno je bilo treba priganjati Frankovičeve je¬
robe, tako Francetove kot Jožefove, naj vendar pospe¬
šijo svoje delo z računi...

Poned., 10. okt., fol. 188. Z Erazmom Tržačanom
ni prišlo do poravnave.

FRANKOVIČEV SVET NA POLJANAH
2. dec., fol. 204. Jagrovi dediči zahtevajo od mest¬
nega pisarja, da takoj položi pri sodišču celotno kup¬
nino za hišo v Špitalski ulici. 45

43  Bržčas Žid, seveda ne ljubljanski.

44  Pravilno je pisati De Agnelati. Za ilustracijo pa na¬
vajamo večkrat osebna in krajevna imena tako, kakor jih
je zapisoval mestni pisar. Ta pa jih je pogosto pisal zelo
različno. — Zdi se, da Felicitas ni dolgo živela, ker se
navaja v matriki iz protestantske dobe (v Nar. muzeju),
da je 22. marca 1586. umrla lekarnarjeva žena Vincencija
de Agnelatis, 1. maja pa hči Marija Vincencija. — To je
bila že druga žena Agnelatijeva.

45  Mestni pisar Stružnik (Strusinger) je bil, kot že ome¬
njeno, v svaštvu s Frankoviči. Jožef Frankovič je bil v
prvič poročen s Katarino Stružnikovo, njegov brat France
pa z Evfrozino Stružnikovo.

147

Petek, 2. dec., fol. 205. Janž Gebhart, oskrbnik na
ljubljanskem gradu (Purggraff im Haubtschloss Lai-
bach), in Baltazar Pregl zahtevata od jerobov po Jož.
Fr.-u, da morajo dati spisati kupnopravno pogodbo za
neki svet na Poljanah,  ki ga je Gebhart kupil od
Pregla z vednostjo pok. Frankoviča. — Fr.-evi jerobi
se pismeno izgovarjajo: Doslej ni bilo navada, proda¬
jati svet na Poljanah (an der Pollan) kupnopravno
(In khaufrecht). Baltazar Pregl tudi nima zanj kup-
nopravnega pisma, zatorej ga tudi oni niso dolžni na¬
praviti.

Sklep,  če Baltazar Pregl predloži od gospe Apfaitre-
rice pravilno kupnopravno pismo, morajo tudi Fr.-evi
jerobi dati napraviti gospodu grajskemu oskrbniku
kupnopravno pismo proti plačilu desetega novčiča
(gegen Erlegung des Zehenden Pfenigs).

Iz prednjega izhaja, da so imeli Frankoviči na Po¬
ljanah svet, za katerega se jim je morala plačevati
desetina.

DUNAJSKI TRGOVEC PRODAJA LJUBLJANSKEMU
SMOKVE

Jurij Schmodrer, služabnik Krištofa Wittibena z
Dunaja  in pooblaščenec gospe Marjete Straub, pred¬
laga jerobom po Jož. Fr.-u račun za 4 tovore smokev
v znesku 54 gld, ki jih je bil prodal Frankoviču David
Schaller, služabnik Remunda Strauba. — Jerobi pra¬
vijo, da v knjigah ne stoji nič o teh smokvah. Sodišče
sklene: Ako se zadostno izkaže, se zahteva pripušča.

JOŽEF FRANKOVIČ V LINČU

Dus., fol. 206. Miha Nučič (Michel Nutschitsch) je
prišel in prijavil, da je bil posodil Jožefu Frankoviču
500 gld v samih močenigih 48  (in Lautter Muzenigen)
za potovanje v Line.  Sklicuje se na Frankovičevo ženo
in njegovega sina Andreja.

Sklep.  Nučič naj svojo trdive dokaže.

Poned., 5. dec., fol. 207. Vdova po Jožefu Franko¬
viču je točila vipavca.

Petek, 9. dec., fol. 209. Končni »ediktni dan« po
Francu Frankoviču se določi na 13. januar 1576. 1.

Torek, 20. dec., fol. 216. Na pritožbo jerobov po Jo¬
žefu Fr.-u Marksa Stettnerja in Andreja de Alexan-
drina se sojerob Miha Scheitt odločno pozove, da so¬
deluje.

Petek, 16. dec., fol. 217. Knjigovodji te zapuščine
Gregorju Zurlerju se prizna nagrada 60 ren. gld za
eno leto.

SODNIKOV SIN ANDREJ ZUNANJI SVETNIK IN
GASILSKI NADZORNIK

L. 1587.  31. jul. (s tem dnem se zapisnik začenja),
fol. 6. Med zunanjimi svetniki  je Andrej Frankovič
(Anndre Francowitsch) in tudi »Vincenntz de Agne-
latis«. Poslednji je tudi prvi med štirimi gasilskimi
nadzorniki (Feuer beschauer) za Stari trg.

MOSCON ZAHTEVA 5000 GLD

14. avg., fol. 11—12. Baltazar Bratec (Walthaser
Brattez) kot pooblaščenec Krištofa Moscona  proti je¬
robom po rajn. Jožefu Frankoviču zaradi pet tisoč
renskih goldinarjev. Zahteva dražbeni postopek
(Cannto Recht).

4U  Po Tomažu Mocenigu, beneškem dožu (1. 1408.).

ANDREJEVA HIŠA NA GLAVNEM TRGU

9. okt., fol. 27. Gospod Volk Gartner  proti Andreju
Frankoviču  zastran 2655 gld 41 kr 3 pf. Zahteva pro¬
dajo (Špan Vnd Erdt 47 ) njegove hiše na (Velikem)
trgu v mestu Ljubljani, v kateri gospod Andrej Fran¬
kovič stanuje 4 *  in ki stoji s prednjim delom proti trgu,
s stranjo pa na ulici nasproti hiši Vincenca Waatza 49
in z drugo stranjo ob hiši Sebastijana Fegerja s Črnuč
(Von tschernutsch).

Za isto vsoto toži Gartner tudi Jurija Schillibierja.
— Zdi se, da je bil Andrej Fr. samo porok.

Dus., fol. 30. Ljubljanski meščan Mihael Homer
terja od Jož. Frankoviča dedičev in jerobov 500 ren.
gld, ki jih je bil Jožefu Fr.-u posodil 21. apr. 1571. I.

ANDREJEV BRAT MIHAEL

30. okt., fol. 40. Prvič se omenjata skupno brata
Andrej in Mihael  Frankovič v razpravi o zahtevi Ka¬
tarine, vdove po rajn. Gašperju Mavriču, da se ji iz¬
plača njena dediščina.

L. 1588.  26. febr., fol. 71. G. Krištof Moscon zahteva
od Frankovičevih dedičev plačilo obresti od glavne
vsote 5000 ren. gld.

47  »Bilka in ruša«, simbolična preprodaja posesti. Do¬
lenc, Pravna zgodovina slov. ozemlja, s. 333.

48  Ta hiša Andreja Frankoviča bi utegnila biti današnja
št. 3 Pred Škofijo.  Ker je bila »patidenčna«, je gotovo stala
že v 15. stoletju. Vendar se do I. 1713. njeni lastniki ne
navajajo v mestnih davčnih knjigah, ker so gotovo bili
prosti davka. L. 1713. pa je »zabeleženo, da je prejšnja
Fabjančičeva  hiša prešla »z božjo pomočjo« v mestno last.
Gre gotovo za viteza pl. Fabjančiča ali Fabijaniča, ki je
imel tudi vrtove na sedanjem uršulinskem svetu. V mestni
lasti  je hiša ostala do 1. 1719., ko jo je kupil znameniti
kanonik Janez Jakob Schilling  in ostal zapisan kot njen
lastnik do 1. 1778. Od tedaj pa  do pribl. 1795. je v davčnih
knjigah vpis »Herr baron Codelischer  Canonicus und Herr
Rauberischer BeneficiaU,  nato do 5. apr. 1799. barona
Codellija kanoniška hiša.  Sledi Volbenk baron Codelli,  po¬
tem pa za pol hiše Jožef in Marija Kalchberg,  od 10. julija
1811. do 27. nov. 1832. Jožef in Marija Sparovitz,  nato pa
Frančiška grofica von Stubenberg.  Do 1. 1805. je imela
hiša št. 233, nato 281,  po 1. 1877. pa Pred škofijo 4 a in
4 b. Prvega dela je tega leta lastnik Jožef Kordin, drugi pa
je Kodeli jev kanonikat.  L. 1901. je pri istih lastnikih tu
št. 3 Pred škofijo. V seznamu hišnih posestnikov za 1.1933.
je pri št. 3 a Pred škofijo označen Drofenik Franc,  pri 3 b
pa Codellijev kanonikat.

49  Lastniška vrsta Wazove hiše.  Druga polovica 16. stol.
gospod Vincenc Waaz,  nato do 1. 1634. njegovi dediči;
1635.—1640. Jurij Ernest Jarig;  1641.—1652. Janez Benčič
(Herr Hans Wentschitsch); 1653.—1678. Benčičevi dediči;
1679.—1680. Carlo Bicardi;  1681.—1706. gospoda Karla
Ricarda dediči; 1707.—1728. Carlo Riccardi;  1729. do
pribl. 1767. gospod Jožef Hueber,  trgovec, od 1. 1750. s
pridevkom von Hubenfeldt,  mestni sodnik v letih 1744./45.
do 1746./47. ter 1750./51. do 1752./53. Od pribl. 1767. do
1795. je lastnik te in še dveh sosednih hiš (kot pred njim
Hueber) gospod Matevž Franc Kristan  (Christan), trgo¬
vec. Že 1. 1756. sta Wazova in sosedna, nekoč Karischeva
hiša prezidani v eno in nosita enotno št. 274. Te nove
hiše lastnika sta od 21. II. 1795. do 15. V. 1801. Sebastijan
Kristan in dr. Janez Lusner,  nato do 26. okt. 1811. Jožef
Alton,  za njim pa Katarina Alton.  L. 1840. in 1853. sta
lastnika hiše št. 274 v Lingerjevi ulici Gašper in Marjeta
Toman;  1. 1877. pa Neža Ullmann  v Lingarjevi ulici 3.
Hiša je danes del palače zaklada meščanske imovine,  Lin-
garjeva ulica 1.

148

ANDREJ IN MIHA IMATA HIŠI TUDI NA DANAŠNJEM
JURČIČEVEM TRGU

17. marca, fol. 80—81. Andrej Frankovič  želi otvo-
riti Vincencu de Agnelalisu in njegovim dedičem
svojo hišo na Novem trgu,  stoječo med hišama Mar-
ksa Vidalba in Mihe Frankoviča . 50  K ženi  Andreja
Frankoviča sta bila poslana Janž Sonce 51  in Luka
Petek (Hans Sonze vnd lucass Pettikh). Sklep,  če
Frankovič sedaj položi zaostanek 15  gld 30 kr in se
v svojem in tudi bratovem imenu zaobljubi, da bosta
plačala, kar je oče ostal na davkih dolžan mestu, se
otvoritev dovoli. — Obljubi to s prijemom za sod¬
niško palico.

1. apr., fol. 87.  Andrej Frankovič je med štiriin-
dvajsetaki, njegov brat Mihael  pa je (z drugimi) spre¬
jet za meščana.

50  Hiša Andreja Frankoviča na »Novem trgu« je današ¬
nja severna  polovica Doljanove hiše na Jurčičevem trgu
št. 2,  kjer je Moskovičeva prodajalna. Današnja enotna
hiša je nastala iz prvotnih dveh, ki sta bili spojeni v eno
okoli 1. 1752.

Lastniška vrsta severne polovice:  Do 17. III. 1588. An¬
drej Frankovič,  nato lekarnar Vincenc De Agnelatli,  za
tem do 1. 1618. Janez Krst. Agnelatli;  1619.—1621. Jero¬
nim in Vincenc Agnelatti;  1622.—1645. (pribl.) Jeronima
Agnelattija dediči  (v hiši ima nekaj let trgovino Krištot
Trop, poznejši pl. Troppenau); 1646.—1649. padar  (Pal-
bierer) Baltazar Schmeidl,  ki ima od  leta 1637. tudi
sosedno (proti jugu) hišo; 1650.—1670. gospod Janez Ka¬
rel Samtpaur,  ki dobi z 1. 1655. plemiški priimek pl. Sam-
burg;  1671.—1706. Janeza Karla pl. Samburga dediči;
1707.—1717. Karel pl. Samburg  (tudi Sameburg); 1718.—
1739. lekarnar Janez Peter Sartori  in žena Ana Eleonora.
Sartori je imel sosedno (proti jugu) hišo od leta 1706.

Lastniška vrsta južne hiše:  Konec 16. stol. Miha Fran¬
kovič ali Marko Vidalbo, iz besedila ne izhaja jasno,  nato
Pavel Crainberger,  potem do 1. 1600. njegova vdova;
1601.—1621. čevljar Baltazar Alt  (ta mož je od 1. 1604. do
1606. vpisan kot » Balthasar Starec,  prej in pozneje pa
ponemčeno kot »Alt«); 1622.—1623. Altovi dediči  (v hiši
je razen čevljarja Lenarta Gabra tudi lekarnar Valentin
Ciriani);  1624.—1636. Martin Burjak  (Wuriakh, mestni
sodnik 1. 1646./47.). Valentin Ciriani obdrži lekarno v hiši
do 1. 1629., nato se priseli šolnik  Janez Commissarius, od
1632. do 1635. je v hiši pivovar Kregel  (glej »Kroniko«
1937., s. 224). Za Burjakom je od 1637. do 1651. lastnik
padar in brivec Baltazar Schmeidl;  1652.—1661. lekarnar
Ludovik Hauenstain;  1662.—1672. Hauensteinovi dediči;
1673.—1693. Janez Jurij Tosch;  1694.—1705. Toschevi
dediči; 1706. — 1739. lekarnar Janez Peter Sartori.

Od 1. 1740. dalje je lastnik severne in južne hiše lekar¬
nar Franc Karel Weikhardt,  ki ju je okoli 1752. 1. spojil
v eno samo hišo in ostal lastnik enotne hiše do pribl.
1765. 1., nato pa dr. med. Karel Avguštin Weykard  do
1. 1785.; od 1785. do 21. sept. 1844. lekarnar Jožef Filip
(Phillipp), nato Frančiška Filip.  — Obe hiši sta bili pa-
tidenčni. Spojena hiša je imela prvotno številko 293, po
/. 1805. št. 223. L. 1853. je tu »Obrtnijski trg« (Kund-
schafts Platz št. 223 in solastniki Filip  Leopold, Mazovec
(Masovitz) Felicijana in Bosizio  Rozalija; 1. 1877. Prešir-
nov trg 2, lastniki pa Alojzija, Vincencij in Rudolf Eggen-
berger;  1. 1901. Jurčičev trg 2, lastnika Vincenc in Rudolf
Eggenberger. V lastniških seznamih 1. 1933. in 1938. se
navaja kot lastnica Antonija Doljan.

51  Janez Sonce je bil mestni sodnik (po Valv.) 1. 1602.
in 1603., župan pa (tudi po naših virih) 1. 1608./09.,
1609./10., 1612./13. ter v 1. 1613. do približno 15. decembra.

20. maja, fol. 102. Ljubljanski meščan Sebastijan
Andrejčič toži ljublj. meščana Miho Frankoviča za
66 ren. gld 50 kr, ki mu jih je dal proti zadolžnici
6. julija 1585. leta.

JOŽEFOVA VDOVA SE POROČI Z JOŽEFOM ČAVLOM,
BODOČIM ŽUPANOM. — BRATA ZANEMARJATA SESTRO

23. maja, fol. 104. Gospa Elizabeta, vdova po rajn.
Jožefu Frankoviču, sedaj soproga Jožefa čavla
(Tschaule), 52  se je pritožila proti Andreju in Mihaelu
Frankoviču, da ne preskrbujeta svoje sestre, njene
hčere z obleko. — Odloči se, da mora Andrej Fran¬
kovič čimprej dati napraviti zanjo eno obleko, Miha
Fr. pa drugo in da hči ostane pri svoji materi, gospe
Čavlovki.

MIHA ŽALI MEŠČANA HORNERJA

15. jul., fol. 120. Ljublj. meščan Miha Homer toži
Miho Frankoviča, da je toženi danes opoldne med
dvanajsto in eno uro pri prodajalni svojega brata
gospoda Andreja Frankoviča, v prisotnosti Marksa
Stettnerja, ko ga je tožitelj pobaral zastran obračuna
za dolg, zavpil: »Kaj naj dajem temu nečastnemu
človeku, temu krivoprisežniku, saj mu nisem nič dol¬
žan. Kar se mu da, je podarjeno ... 45 (toliko gld
je znašala terjatev) vrvi in 45 vislic mu bom dal.«
Tožilec je veliko rajši mrtev kot živ, kakor pa da bi
moral prenašati take žalitve svoje časti. Pozval je
žaljivca zlepa, naj opozove svoje besede in jih javno
prekliče, ta pa ni hotel... škodo, ki jo trpi na svoji
časti, ceni Horner na 1000 dukatov v zlatu.

9. sept., fol. 139. Dediči po Valentinu Jagru, ki so
se pravdali z jerobi po Jožefu Frankoviču zastran
očetove zapuščine, so končno zmagali celo pri notra¬
njeavstrijski vladi. Andrej Fr. pa se je še vedno
upiral.

9. sept. 1588., fol. 141—142. Krištof M oscon  še dalje
toži Frankovičeve jerobe za 5000 gld.

TRGOVČEVA ŽENA OKLOFUTA IN OZMERJA ČAVLOVO
PASTORKO URŠULO

23. sept., fol. 148. »žlahtni in častiti gospod Jožef
čavl, mestni (notranji) svetnik v Ljubljani, toži v
prvem naroku častivredno in čednostno gospo Klaro,
zakonsko soprogo častivrednega in odličnega Miklavža
Stilla, tudi mestnega svetnika (Rathsburger) tukaj v
Ljubljani, ker je tožena dne 21. julija tekočega 1588.
leta nekako med šesto in sedmo uro popoldne, ko je
tožilčeva pastorka, mladenka Uršula,  zakonska hči
rajn. Jožefa Frankoviča, stala nikomur v napotje pri
njeni (sc. tožilkini) rejenki pred imenovanega Stilla
prodajalno ali hišo, ležečo tu na (Velikem) trgu, 53
priložila na povsem kazniv in prepovedan način, ne-
upoštevaje sodišče in ne da bi predhodno zaprosila
tožnika, Uršuli več zaušnic (ettliche Maulstreich Zue-
gefiegt), pa se s tem še ni nasitila, marveč jo še javno
tu na trgu pred hišo svojega moža žalila (iniuriert)

82  Jožef čavl (sam se je podpisoval Tschaul, v zapis¬
niku stoji Tschaulle, Valv. pa je pisal celo Tschauller) je
bil župan 1. 1600./01. in 1604./05. Čavl je bil lastnik da¬
našnje magistralne hiše, Mestni trg 27, kjer je sedež mest¬
nega poglavarstva in županska pisarna. Mesto je hišo ku¬
pilo 1. 1650. od čavlovih dedičev.

83  Današnja Schiffrerjeva hiša št. 19 na Mestnem trgu.
Zgodovino hiše sem podal v »Kroniki« 1. 1938., s. 213.

149

in jo na ves glas zmerjala za nečistnico in tatico (mit
heller Stim ain Reuerender huer, vnd diebin geschol-
ten) in, čeprav je on, gospod tožilec, ki se zavzema
za svojo pastorko, ki je pri njem v reji in vzgoji, zlepa
pozval gospo toženko in tudi njenega soproga Miklav¬
ža Stilla, da dokaže prizadeto žalitev ali pa jo javno
prekliče in vrne mladenki njeno čast, vendar tega
ne more zlepa in brez pomoči sodišča doseči, za kar
bi on, tožitelj rajši bil ob 5000 dukatov v zlatu,  ka¬
kor pa da bi s svoje strani kot sorodnik (als be-
freundter) hotel molčati na to žalitev. — Nato prosi
za ukrepe, da gospa toženka napravi javen preklic
ali pa storjeno žalitev pravno zadostno dokaže. Pred¬
laga pravdorek in prijavlja ekspens.«

Drugi narok o tej zadevi se je vršil 22 okt.

4. nov., fol. 159. Miklavž Stil se želi zlepa poravnati
(suecht giettlich weeg) v prednji aferi. Sklep.  Ker
mora pri takih zahtevah sodišče iti strankam na
roko, da se izognejo dolgotrajnim pravdam in da pri¬
pomore k složnosti, kar ukazuje tudi novi potrjeni
sodni red, da naj se take stvari sumarno odpravijo,
priporoča strankama, da se poravnata ...

Dus. Miklavž Stili, meščan in trgovec, toži Mihaela
Frankoviča za 144 ren. gld 56 kr.

L. 1593.  Petek, 21. maja, fol. 8. Frankovičev po¬
oblaščenec Schobl zahteva od Jožefa Čavla, da poda
jerobski račun o Frankovičevi zapuščini. — Se mu
to naloži do 21. junija.

DOTA ANDREJEVIH SESTER

5. jul., fol. 17. Janž Mikšič (Hans Michschitsch) 54
namesto svoje soproge Katarine proti Andreju Fran-
koviču zastran njene poročne dote in dediščine po
materi.

54  Janž Mikšič je imel današnjo dr. Tavčarjevo hišo na
Bregu št. 8.  Lastniška vrsta: Do 1. 1599. Gregor Mec  (Mez,
Moz), ki je hišo prodal deželnim stanovom,  le-ti pa Janžu
Mikšiču,  ki je zabeležen v davčnih knjigah kot lastnik od
1. 1600. 1603., hišni davek pa je plačal celo že za 1. 1598.
Od 1. 1604.—1606. se navajajo kot lastniki Janža Mikšiča
dediči;  od 1. 1607.—1612. plača davke odvetnik Janž Le¬
nart Frydl »iz rok g. Krištofa Schenierja« (ali Scheiner-
ja); za 1. 1613.—1615. plačajo hišni davek za Mikšičevo
hišo (Migschitschitsch haus) deželni stanovi.  Opomba v
s. z. 1615., fol. 46—47 pove, da so stanovi sicer prodali
hišo rajn. Mikšiču, mu je pa nikoli niso »otvorili«, ker
ni bil »soluendo«, zato so jo prodali drugemu, končno so
jo pa podarili g. Janžu Lenartu Fridlu  in mu jo »otvorili«
v petek, 13. III. 1615. Ta se beleži kot lastnik do 1. 1618.
Davek pa je I. 1617. plačala Barbara Strel  (Strolin).
1619.—1625. Friderika Zivingmana  hiša; 1626.—1706. gosp.
Frid. Zwingmana dediči;  1707.—1750. Friderik Zu>ing-
man;  1751. do 2. avg. 1799. g. Jožef Anton Codelli baron
pl. Fahnenfeldt, pozneje le baron Anton Codelli; nato do
16. sept. 1803. Franc Karel Weslan,  do 21. nov. 1803. Jo¬
žef Dežman  (Deschman), do 12. jul. 1825. Janez Recher,
nato pa Marija Sešek  (Schescheg). V seznamih hišnih po¬
sestnikov se beležijo: 1. 1840. in 1853. Marija Šešek, 1.1877.
Društvo  »Slovenska Matica «, nato dr. Ivan Tavčar,  1. 1933.
pa Franjo dr. Tavčarjeva.  — Hiša je bila »patidenčna«, do
1. 1805. je imela številko 325, nato 192, po 1. 1876. pa
Breg 8.

Frankovič izjavlja pismeno, da je pripravljen, dati
ji poročno doto in odpraviti tudi druge svoje sestre,
o njeni dediščini po materi pa ne ve ničesar in se naj
Mikšičevka zanjo rednim potom obrne nanj.

16. jul., fol. 22. Janez Mikšič zopet priganja Andreja
Fr.-a. Ta sporoča pismeno, da mu nič ne dolguje.
Mestni svet je sit Andrejevega izmikanja in mu je že
prej naložil 50 gld v zlatu globe, zdaj pa še 100, če
prihodnji petek ne pride s svojimi ugovori zoper
Mikšiča pred sodišče.

ANDREJ NA JERNEJEVEM SEMNJU V UNCU

17. jul., fol. 22. Hanns Prindl, trgovec v Welsu, je
vložil pozivnico (ain Citations schreiben) proti An¬
dreju Frankoviču zaradi nekaterih sejmskih dolgov.
Mestni sodnik v Linču ga kliče predse na Jernejev
semenj. — Sklene se, pozvati Andr .-a Fr.-a pred mest¬
ni svet za prihodnji petek pod globo 100 zlatih du¬
katov.

23. jul., fol. 32. (Odvetnik) Pangriesser zahteva v
imenu Janža Mikšiča za njegovo ženo dediščino po
očetu in materi od Andreja Frankoviča. (Odvetnik)
Friedl zastopa Andreja. Sodišče sklene, da mora Mi¬
kšič najprej zasigurati ženitno volilo njegovi ženi Ka¬
tarini s toliko gotovine, kolikor Ie-to znaša. Tako se
je zavezal v ženitni pogodbi. — Mikšič se pritoži.

JOŽEFOVA HČI KATARINA POR. MIKŠIČ JE ŽIVELA
20 LET PRI STAREM OČETU PL. MAVRIČU

Dus., fol. 34. »Plemeniti in častiti (Edi vnnd Er-
nuest) gospod Tobija Farest, tajnik deželnega glavar¬
stva na Kranjskem, kot polnomočni pooblaščenec ple¬
menitih in častitih gospodov bratov Jožefa in Adrija-
na Mavričev z Zaplate (Mosperg) 55  toži danes v prvem
naroku častito in krepostno gospo Katarino, soprogo
tukaj stanujočega častitega Janža Mikšiča.

Ko je obtoženki 3. marca 1571. umrla njena mati,
gospa Judita,  zakonska žena rajn. gospoda Jožefa
Frankoviča, rojena Mavrič,  je toženko njen oče rajn.
g. Jožef Frankovič kmalu dal k svojemu tastu,  sedaj
rajnkemu gospodu Gašperju Mavriču.  Od tega časa
je ostala pri starem gospodu Mavriču, po njegovi
smrti pa pri njegovih sinovih in nihče drugi kot oni
so jo do 3. dec. minulega 1590. leta vzdrževali, kakor
je pristojalo, kar je v vsem trajalo celih 19 let in
9 mesecev in znaša hrana po 30 ren. gld na leto, ko¬
likor se je priznalo tudi drugim Frankovičevim otro¬
kom. Gospoda tožnika pa sedaj ne moreta zlepa in
brez pomoči sodišča dobiti od gospe obtoženke, ki je
sedaj sama svoja gospodarica, hranarino za omenje¬
nih 19 celih let in 9 mesecev, vsled česar trpita 592
ren. gld škode.«

Povrh toži še sam Tobija Forest Katarino Mikši¬
čevo za 48 gld 40 kr (1 gld računan po 60 kr), ki mu
jih dolguje za hrano in drugo, kar je izdal zanjo, pa
tega denarja ni mogel zlepa dobiti od nje.

Petek, 6. avg., fol. 43. Janžu Mikšiču se na njegovo
prošnjo podeli meščanstvo.

65  Glej opombo S8 .

(Dalje prih.)

150

STAREJŠI ŽENSKI SAMOSTANI V SLOVENIJI

DR. MELITA PIVEC-STELfe

V leku 19. stoletja se je naselilo pri nas več ženskih
redov in kongregacij, ki so doživeli velik razmah.
Postojanke šolskih sester, usmiljenk, Marijinih sester,
sester križarskega reda, frančiškank misijonark, šol¬
skih sester de Notre Dame itd. so tako številne, da
obsega njih naštevanje v novem občnem šematizmu
katoliške cerkve v Jugoslaviji (Sarajevo, 1939.) 25
strani, in da zahtevajo posebno obravnavo. Zato smo
se tu omejili na našo starejšo posest.

Med starejšimi samostani samimi pa imamo tri sku¬
pine: stare samostane, ki ne obstojajo več, stare sa¬
mostane, ki še obstojajo, in samostane starih redov,
ki so pri nas pa šele nedavno nastali.

Razvoj redovništva v Evropi zaznamuje v glavnem
tri dobe, kjer so se nove ustanove v mogočnem valu
razširile po vseh deželah: prva je doba benediktin¬
skega reda in pnjegovih vej; druga je doba redov sv.
Frančiška Asiškega in sv. Dominika; tretja je doba
redov, nastalih po protestantizmu iz katoliške refor¬
me. Slovenija, košček srednje Evrope, kaže pri nasta¬
janju svojih samostanov iste poteze.

Vendar benediktinke,  ženski red sv. Benedikta, v
naši zemlji niso prišle do polnega razmaha. 10b3.  usta¬
novi sicer sv. Hema v Krki  na Koroškem samostan be-
nediktink; 1041.  je ustanovljen samostan benediktink
v Ogleju, 1278.  v Trstu; 1332.  omenja osamljena li¬
stina nune pri benediktinski opatiji Gornji Grad,  usta¬
novljeni 1140.; in 1654.  ustanovi Franc  Knezič, gla¬
var na Trsatu, samostan benediktink na Reki.  A krški
samostan je ukinjen že 1072., ker so njegova bogata
posestva služila za ustanovitev krške škofije, tudi
stavbe samostana in njegove cerkve ni več, in vsi ome¬
njeni samostani so ob robu  našega ozemlja in temu
obrobnemu položaju ustreza tudi njihov manjši po¬
men za nas.

Dominikanke,  drugi red sv. Dominika, ustanovljene
1206., imajo pa pri nas tri močne postojanke: Vele¬
sovo, Studenice, Marenberg,  vse tri ustanovljene v
prvi polovici 13. stoletja od domačih plemiških rodbin.
(Radi noše: bel habit, črn plašč, črn pajčolan, so ime¬
novali dominikanke bele nune.)

Velesovo  (lat. vallis S. Mariae, nem. Michelstetten)
pod štefanjo goro so ustanovili 1238.  gospodje s Kam¬
na, ministeriali andeških grofov, in sicer bratje Ger-
loh, Valter in Veriand, Rikca, vdova pokojnega brata
Berona s sinom Veriandom, in Marjeta, hči pokojnega
brata Henrika. Podarili so svojo lastniško cerkev sv.
Marjete z dohodki in se odpovedali patronatski in od¬
vetniški pravici. Patriarh oglejski Bertold je ustanov¬
no pismo potrdil, podelil samostanu nižjo sodno oblast
in samostanu vtedesil župnijo Šenčur; 1352.  pa je pa¬
triarh Nikolaj še vtelesil župnijo Cerklje. Prve redov¬
nice so prišle iz samostana Ziegelhofen na Dunaju.
Priorico so si volile same, patriarh je potrdil volitev
v 8 dneh, če ni bilo pritožb. V redovnih zadevah so
bile odvisne od dominikancev v Čedadu. Med nunami
srečamo znana imena kranjskih plemiških rodbin
n. pr. Turjačani, Ostrovrharji, Galenbengi, Lichten-
bergi, Peteneki, Apfaltrerni, Ortenburžani itd. Premo¬
ženje samostana je stalno naraščalo po dotah, ki so

jih vstopivše nune prinesle s seboj, in z dobrim go¬
spodarstvom (tako n. pr. niso trpele pustih kmetij)
in postalo lepo zaokrožena posest. Samostan se je od¬
likoval po svoji dobrodelnosti do revežev (zlasti Ger-
lohsteinova ustanova) in pri odkupu krščanskih ujet¬
nikov iz oblasti Saracenov. Podložnikom se je godilo
dobro, tlaka ni bila velika (glavna je bila vožnja vina
z Dolenjskega). Zato samostan tudi ni trpel od kmeč¬
kih uporov, pač pa od turških napadov (zlasti leta
1471. in 1472.), v katerih je služil grad Kamen
(Frauenstein) kot zavetišče. 1504.  je dovolil patriarh
na prošnjo kranjskega plemstva ustanovitev zavoda
za vzgojo plemiških hčera. Glede klavzure so imele
nune z ozirom na nezdravo lego samostana dovoljenje
do skupnega obiska gradu Kamna in pristave in po¬
dobno in te olajšave so ostale veljavne tudi po splošni
poostritvi klavzure 1742. Notranja disciplina je bila
vedno vzorna tudi v protestantski dobi. Samostan je
nastopil proti osebam, ki so bile naklonjene prote¬
stantizmu, vendar je 1593. papeški vizitator patriarh
Franc Barbaro našel samostan v rokah protestant¬
skega upravitelja, ki ga je odstavil. 1732.  so začeli
zidati novi samostan in novo cerkev, ki je bila 1771.
dozidana. Pa že 1782. je postalo Velesovo žrtev odredb
Jožefa II. o samostanih, ki se ne pečajo ne z vzgojo
mladine ne s (postrežbo bolnikov in so zato nekoristni
za državo. Gospodarstvo je bilo tudi takrat v sijajnem
redu (dokaz je tudi podrobni seznam vseh dajatev
samostana velesovskemu župniku, napravljen za žup¬
nika Rahneta že po razpustu), saj je bilo Velesovo za
Stično najbogatejši samostan na Kranjskem. Zadnje
bele nune so dobile dovoljenje, da ostanejo do smrti
v samostanu, kamor so se preselile tudi nekatere kla¬
rise iz Mekinj. Prazno poslopje je država najprej po¬
rabila za vojaško bolnico, do 1826. kot sedež okrajne
gosposke; 1850. se je vselil velesovski župnik; isto leto
je nastal načrt doma za opešane duhovnike, a ostal
je načrt; 1881. so podrli zadnji del, ker ga niso mogli
vzdržati; in 1892. se je vselila še šola. Ostala je cerkev
s krasnimi slikami Kremser-Schmida in stara božja
pot.

Studenice  pri Poljčanah (lat. fons gratiae, nem.
Mariengnadenbrunn) v dolini pod Bočem je usta¬
novila leta 1237.  Sofija Rogaška, hči Alberta Roga¬
škega in vdova Rikerja iz Junske doline, in njej sta se

151

BIVŠI VELESOVSKI SAMOSTAN DANES

pridružila njena sestra Rikica, žena Otona Ptujskega,
in njen brat Henrik Rogaški. 1251.  je patriarh Bertold
ustanovo potrdil, samostan je bil postavljen in cerkev
posvečena Marijinemu Oznanenju. Od kod so prve re¬
dovnice prišle, ni znano; v redovnih zadevah so bile
odvisne od dominikancev v Ptuju. Patriarh je samo¬
stanu vtelesil župnije Slivnico, Poljčane, Laporje in
po darilih, dotah in ustanovah v 14. in 15. stoletju so
postale Studenice tako bogate, da so veljale kot naj¬
bogatejši samostan na štajerskem. A 200 let trpi sa¬
mostan radi turških napadov, bojev med celjskimi
grofi, Habsburžani in Ogri ter kmečkih vstaj. Večkrat
so morale redovnice bežati v utrjeno Bistrico, kjer
jim je cesar Friderik III. podaril hišo kot zavetje. V
16. stoletju pa usihajo poklici med plemkinjami, dru¬
gih niso sprejeli in samostan je skoro izumrl. Nadvoj¬
voda Ferdinand je nato naselil nune iz drugih samo¬
stanov, a zdaj se je pojavil duh protestantizma. Tako
je prednica Uršula Zeirer izročila službo oskrbnika
protestantu in nastavila na vtelesene župnije prote¬
stantsko misleče duhovnike. Bila je odstavljena; a
njena naslednica je celo zapustila samostan. Vršila
so se že pogajanja, da bi samostan ukinili in njegove
bogate dohodke porabili za ustanovitev jezuitskega
kolegija, a končno sc je vendar patriarh potegnil za
obstoj samostana, nova prednica je napravila red in
prihodnja vizitacija je poslala zelo povoljno poročilo.
1635. je samostan silno trpel od kmečke vstaje, ven¬
dar je v 17. stoletju zidal podružnici sv. Treh 'kraljev
in sv. Lucije in povečal tudi samostansko cerkev, ki
je takrat dobila drug naslov: Sv. Trije kralji. V tem
in v naslednjem stoletju je bilo med nunami tudi več
hrvatskih plemkinj. 1782. je zadel samostan razpust.
Redovnice so se dale večinoma sekularizirati (to je,
škof jih je odvezal od obljube skupnega življenja) in
šle so živet od pokojnin, ki jih je vlada izplačala iz
verskega fonda, k svojim sorodnikom. 1788. je požar
uničil del samostanskega poslopja. Pozneje je država
prodala samostansko posestvo, ki je šlo iz roke v roko
in postalo končno last rodbine Sparovitz.

Marenberg  v Dravski dolini sta ustanovila 1251.
Seifrid Marenberški in njegova mati Gizela, vdova
Alberta Marenberškega, pod svojim gradom na Pr-
vanjski kmetiji. Samostan in cerkev sta bila posve¬
čena Marijinemu Oznanenju. žena Seifrida, Riharda
roj. grofica Klam, je pomnožila darilo in kralj Otokar

Pfemisl je vzel 1272. novi samostan v svoje varstvo.
Vendar je bil še isto leto ustanovitelj Seifrid v Pragi
obglavljen radi veleizdaje. Od kod so prišle prve re¬
dovnice, ne vemo. Priorico so si volile pod nadzor¬
stvom škofa ali njegovega komisarja, škof jo je po¬
trdil. Redovnice v Marenbergu so pripadale skoraj iz¬
ključno plemiškim rodbinam štajerske in Koroške in
do 16. stoletja je vladala v samostanu dobra disci¬
plina, ki je pa v dobi protestantizma znatno popustila:
dve priorici so odstavili radi nravstvenih prestopkov,
klicali so novo priorico iz Gradca, ki pa je kmalu
umrla, in šele pod njeno naslednico se je vrnil no¬
tranji red. Tudi zunanje je trpel samostan večkrat od
Turkov in od požarov, 1620. pa je bil v strahu pred
kmečkimi upori. 1649.  je bilo staro poslopje že po¬
drtija in začeli so zidati novo poslopje, dozidano 1666.
— Znak notranje okrepitve je tudi, da je 1666.  lavan¬
tinski škof Sebastian Potting klical korske sestre iz
Marenberga za svojo novo ustanovo v Mariji Loreto
pri Sv. Andražu v lavantinski dolini. Bil je pa to
majhen samostan, v slabem gospodarskem položaju,
ki se je vzdržal le s pomočjo materne hiše Marenberga.
Pri razpustu 1782. so bile v M. Loreto le 3 redovnice,
ki so jih poslali k elizabetinkam v Celovec. Cerkev je
ostala, samostansko poslopje pa so določili za seme¬
nišče lavantinske škofije, končno pa je prišlo na
prodaj. — Marenberške redovnice so tudi 1782. za¬
pustile razpuščeni samostan in šle večinoma k svojim
rodbinam. Cerkev so podrli, kamenje porabili za zida¬
nje hiš v Marenbergu. Samostansko poslopje so po¬
rabili najprej, v francoskih vojnah, kot vojaško bol¬
nico, pozneje je postalo deželna hiralnica, končno je
prišlo v privatne roke. Stavba je deloma postala raz¬
valina, 1939. je požar uničil še del stavbe. Del, ki je
ostal, je zdaj stanovanjska hiša in prizidali so na
mestu bivše cerkve tovarno (usnjarno).

Klarise,  drugi red sv. Frančiška Asiškega, ustanov¬
ljene 1212. od sv. Frančiška in sv. Klare (noša pri
nas: rjav habit in plašč, črn pajčolan; tako so nasli¬
kane v Škofji Loki, v uršulinski kroniki in na hodni¬
kih), so imele pri nas 6 naselbin: Mekinje, št. Vid
ob Glini, Celje, Škofja Loka, Ljubljana, Gorica,  prve
4 iz 14. stoletja, zadnji 2 iz 17. stoletja.

Mekinje  pri Kamniku sta ustanovila 1300.  Sigfrid
in Elizabeta Galenberška. Odpovedala sta se patro-
natski pravici nad cerkvijo, posvečeno Marijinemu
Vnebovzetju, a pridržala zase in za svoje naslednike
zavetništvo nad samostanom. In kakor je zveza z Ga-
lenbergi samostanu silno koristila, tako je vendar

152


SAMOSTAN DOMINIKANK V MARENBERGU

pozneje nastal radi tega dednega zavetništva dolgo¬
trajen spor. Duhovno vodstvo samostana so imeli
frančiškani. Redovnice so pripadale kranjskim ple¬
miškim rodbinam, opatica je bila 1579. dvignjena v
prelatski stan — grbi opatic so še zdaj ohranjeni v
cerkvi — in samostan je postal po darilih in dotah
zelo bogat. A protestantska doba je tudi tu zrahljala
samostansko disciplino. 1593. je bila opatica Suzana
Gornjegrajska odstavljena in prepeljana v Velesovo,
sicer ne toliko radi protestantske miselnosti, temveč
ker je pustila takratnega oskrbnika Galenberga, ki je
bil protestant, gospodariti s premoženjem samostana
na način, ki ni bil v korist samostanu. Suzana se je
po enem letu vrnila v Mekinje, a njena naslednica ni
imela lahkega stališča, šele 1681., z razsodbo cesarja
Leopolda, je bil zaključen spor radi zavetništva v ko¬
rist Galenbergov. Po tej sodbi je žiga Galenberg 1686.
sezidal novi samostan, ki stoji še danes nespremenjen,
ki pa je že 1782. zapadel razpustu.

Št. Vid ob Glini  na Koroškem je bil ustanovljen
med 1320. in 1330.  od Konrada Aufensteinskega in
njegove žene Diemut v Feldkirchenskem predmestju.
Povečal je svojo posest z volili in nakupi, a leta 1543.
poročila o njem usahnejo; po vsej verjetnosti je ta¬
krat prenehal in bil spremenjen v bolnišnico, ki se

SAMOSTAN KLARIS V ŠKOFJI LOKI

je vzdrževala z njegovim premoženjem. Bolnišnica sa¬
ma je prišla v 17. stoletju v last jezuitskega kolegija
v Celovcu. Ohranjena pa je še stavba — zdaj trgovina
— z ostanki fresk.

Celje  omenja osamljena listina iz Z. 1329.:  volilo
cesarice Elizabete, vdove Friderika Lepega, samosta¬
nu klaris v Celju; drugih poročil o tem samostanu ni¬
mamo, pač pa obstoja še ustmeno izročilo, da je bil v
eni stranskih ulic nunski samostan.

Škofjo Loko  je ustanovil, pod gradom, 1358.  kamni¬
ški župnik Otokar Blagoviški. škofjeloški župnik pa
je naložil ustanovitelju oz. samostanu trde pogoje —
bil je namreč takrat čas nasprotstev med svetno in
redovno duhovščino radi večje priljubljenosti redov¬
niških cerkva. Samostan ni bil nikoli tako bogat ka¬
kor mekinjski, dvakrat, 1458. in 1660., je pogorel, a
samostanska disciplina je bila vedno vzorna, kar je
zlasti pohvalila vizitacija 1. 1593. V seznamu imen
prednic in redovnic se nahaja več meščanskih imen
kakor v drugih samostanih. 1782. so jožefinske od¬
redbe zatrle tudi Škofjo Loko, del klaris pa je pre¬
stopil k uršulinkam.

V Ljubljani  so položili temeljni kamen za samostan
klaris 16A8.  Ustanovitelj je bil Mihael Friderik Hiller,
doktor prava, ki je zapustil 60.000 fl. v ta namen.

BAROČNA LJUBLJANA S SAMOSTANOM KLARIS IN URŠULINK

153

1. Ljubljana — cerkev. 2. Ljubljana — samostan.

5. Varaždin, 6. Zagreb.

URŠULINSKI SAMOSTANI

Samostan je stal ob sedanji Tyrševi cesti, kjer je zdaj
Ljubljanska kreditna banka, cerkev pa je stala ob se¬
danji Aleksandrovi cesti. 1656. so blagoslovili cerkev,
prve 4 nune so prišle iz škofje Loke. 1671., ko sta bila
Peter Zrinjski in Frančišek Frankopan radi zarote
obglavljena, je vlada zaprla tudi vdovo Ano Katarino
Zrinjsko, sestro Fr. Frankopana, in jo hotela izročiti
samostanu ljubljanskih klaris v varstvo. A one so se
odločno branile in izjavile, da se raje vse izselijo, tako
da je vlada od svoje namere odnehala. (Ana Katarina
Zrinjska je bila potem zaprta v samostanu graških
dominikank, kjer je pa že 1673. umrla.) Ko so ljub¬
ljanski samostan klaris 1782. ukinili, je zapisnik
zlasti podčrtal njegovo obsežno ekonomijo. Poslopje
je postalo vojaška bolnica in provijantno skladišče in
to ostalo do zidanja bloka Ljubljanske kreditne ban¬
ke, palače Viktorije, Praštadione in Poštne hranilnice.

Deželni stanovi v Gorici  so že 1623. želeli ustano¬
vitev samostana klaris, a šele čez 30 let, 1653.  je bilo
poslopje gotovo in gospodarska podlaga ugotovljena.
Glavni doprinos je tvorilo volilo barona Chiesa, cesar
in stanovi so prispevali; duševni vodja akcije za usta¬

novitev pa je bil kapucin Janez Krstnik d’ Este.
L. 1782. je prineslo ukinitev samostana.

če poleg zunanje zgodovine teh samostanov, ki smo
jih dozdaj navedli, kratko pregledamo notranjo zgo¬
dovino, lahko ugotovimo nekatere skupne poteze: čim
starejši je samostan, tem trdnejši je; čim manj vpli¬
vov od zunaj — zavetništvo je bilo vedno dvorezen
meč — tem boljše za samostan. Disciplina je popustila,
ko so začeli gledati samostane ne kot hiše molitve in
samoposvetitve, temveč kot oskrbovališča plemiških
hčera, doba protestantizma je ta razvoj pospešila,
doba katoliške reforme pa je prinesla ozdravljenje.
(Ena izmed pridig slovečega kapucinskega pridigarja
Janeza Svetokrižkega v njegovem »Sacrum Promptu-
arium« nam živahno pokaže, kako je »gnadliva go¬
spodična Gertrudiš grafinja von Turna« bila pre¬
oblečena v enem izmed samostanov klaris.) Ukinitev
1. 1782. je zadela skoraj vse samostane v polnem raz¬
mahu: gospodarstvo je bilo odlično urejeno, število
redovnic in naraščaja je bilo zadovoljivo. V samosta¬
nih je cvetela umetnostna obrt — zlasti znan je
škofjeloški samostan klaris radi vezenja paramentov
in izdelovanja voščenih kipcev — in vsi samostani
so imeli obsežne arhive in velike knjižnice, ker so
nune mnogo prepisovale. O vsem tem nam je malo
ohranjeno*: rokopisi iz Marenberga in knjige iz
Studenic so v graški univerzitetni biblioteki, ljubljan¬
ska univerzitetna biblioteka pa nima nobene knjige
iz Velesovega ali Mekinj, čeprav se knjižnice ome¬
njajo v zapisnikih oz. inventarjih ob razpustu. Brž¬
kone so bile prodane branjevcem, 1 funt 8 0  za 1 kr.
— kakor eden komisarjev poroča. Tudi trnjeva pot
praznih poslopij iz roke v roko je pri večini ista.

Poleg močnih skupin dominikank in klaris moramo
omenjati bolj osamljena pojava elizabetink in cele-
stink.

Elizabetinke,  sestre za strežbo bolnikom (noša:
rjav habit, črn pajčolan), ki pripadajo 3. redu sv.
Frančiška Asiškega, so dobile 1710.  svoj samostan v
Celovcu.  Ustanoviteljica je Celovčanka Marija Katini.
4 sestre so prišle iz Gradca in prejele prvo volilo gro¬
fice Terezije Wagensberg, 12.000 fl., za 4 bolniške
postelje. V začetku so živele v hiši ustanoviteljice, po-

' Tako hrani magdalenski samostan v Studenicah:
Urkundenbuch  des Klosters Studenitz. Angelegt im steier-
markischen Landes Archive 1888, A. Hytrek,  Zur Ge-
schichte der Chronologie der Priorinnen, in 4 listine;
župnišče pa: Bruederschaft Buech  Der Gnadenreichen
Und Aller Orthen Florierenden Erzbruederschafft des
Allerheilligisten Rosen Cranzes  Welliche widerumben mit
miiglichster Solemnitat und Caeremonys Aaf lang Eyfriges
Betrachtung und Begehren der Woll Ehrvvurdigisten in Gott
geistlichen Frauen Frauen Marie Johannae  Geborne Was-
sermanin  Auch Ihrer vorgesezter Geistlichen Obrigkeit
Einwilligung, Ihro Hochvviird. und Gnaden Frauen Frauen
Mariae Annae Vellschacherin, Grd. S. Dominici,  derzeits
hochmeritierten Frauen Priorin In dem wiirdigen Gott-
haus und Jungfrauen Closter bey unser Lieben Frauen
Gnaden Brunn zu Studenitz  Renoviert den 4. April Do-
minica Passionis  Durch den Woll Ehrsviirdigen Vatter,
unnsers Heilligen Prediger Ordens Fratrem Georgium
Sailler,  derzeits Priorem  zu Petlau.  Anno 1688., in žup¬
nijsko kroniko  Studenic. — Stara knjižnica uršulinskega
samostana v Ljubljani pa hrani nekaj knjig iz ljubljan¬
skega samostana klaris (pa samo majhno število, mnogo
več iz ljubljanskega kapucinskega samostana).

154

časi se je povečalo število sester in bolniških postelj.
1720.—1730. so zidale Elizabetno cerkev. Pozneje pa
so nastali hudi časi in obstoj zavoda je bil v nevar¬
nosti. Zavod je rešila nadvojvodinja Marijana, hčerka
cesarice Marije Terezije, ki je od 1781. do svoje smrti
1789. živela pri samostanu in mu tako izdatno poma¬
gala, da velja kot druga ustanoviteljica. Takrat je
narastlo število postelj na 24. Kot koristna ustanova
je zavod tudi prestal 1. 1782. in se počasi še povečal.

Prav zanimiv primer pa imamo v Beljaku.  Tam je
1751. 5 žen sklenilo pogodbo za doživljenjsko skupno
življenje in cerkvena oblast je pogodbo potrdila. Ku¬
pile so hišo, otvorile šolo za deklice, ki je postala
1776. normalna šola, in se 1788. preselile v razpuščeni
minoritski samostan, število članic je naraslo. A pri¬
šla je francoska zasedba in 1810. je združenje, ki še
ni bilo samostan a imelo v sebi osnovo za samostan,
prenehalo.

Celestinke  (noša: habit bel, plašč sinjemoder, od¬
tod ime, prvotno ime anuncijate) pa so se naselile v
Mariboru.  Ustanovila jih je 1604. bi. Marija Viktorija
Fernari pri Genovi. Cesarica Eleonora, vdova Ferdi¬
nanda II., je ustanovila tak samostan 1646. v Steyru
in od tam so prišle 1760.  3 sestre v Maribor. Ustano¬
viteljica mariborskega samostana je bila Marija Ka¬
rolina r. Manzador. 1759. je dobila dovoljenje cesarice
Marije Terezije za samostan in za dekliško šolo na
stroške samostana. Kupile so hišo na Koroški cesti,
jo dale prenarediti za samostan in šolo in prizidale
na severni strani ob Gospojni ulici (stara Frauen-
gasse) cerkev Marijinega Oznanjenja. Pa že 1782. so
morale zapustiti ukinjeni samostan. Poslopje so naj¬
prej določili za vojašnico, 1814. pa prodali kresiji.
Cerkev je bila tudi prodana, 1865. je postala prote¬
stantska molilnica. Zdaj je zopet v privatnih rokah,
palača Godl-Lonoy.

Doba katoliške reforme je stavila v ospredje važ¬
nost vzgoje mladine  in kakor je skrbel za vzgojo
moške  mladine novo ustanovljeni jezuitski red, tako
je skrbel za vzgojo ženske  mladine novo ustanovljeni
uršulinski red, in s tem pridemo do tretje močne
skupine pri nas. Uršulinke,  ustanovljene 1535. od sv.
Angele Merici v Bresciji z izrecnim namenom: pouk
in vzgoja mladine, imajo na našem ozemlju 5 hiš,
v časovnem redu: Celovec, Gorica, Ljubljana, Škofja
Loka, Mekinje.

Celovec  vidi prve uršulinke 1670.  Vid Baltazar Gri-
ming je zapustil prvi kapital in deželni glavar je po¬
klical z Dunaja sestre, ki so stanovale v začetku v
hiši grofice Ursenbdckh in tam otvorile dekliško šolo.
1678. so se preselile v novi samostan poleg stanovske
cerkve sv. Duha v Uršulinski ulici, šola se je razvila,
srečno prebredla težave francoskih vojn in iz nje so
po vrsti nastali: otroški vrtec, ljudska in meščanska
šola, učiteljišče (od 1902.) in 8razredna gimnazija
(od 1928.). Vse te šole so prešle 1938. v roke države,
1939. tudi sirotišnica, ki so jo imele od 1862.

V Gorici  je bil samostan ustanovljen 1672.  po za¬
slugi sester Marije in Ane Bonosi. Z Dunaja je prišlo
5 redovnic, med njimi prednica Katarina Lambertina,
ki je že uredila nove samostane v Pragi, v Gradcu in
na Dunaju. Začetne težave so pa bile take, da so že
mislile zapustiti Gorico, ko je srečen preobrat dal
prostor, potreben za zidavo samostana in cerkve, ki

SAMOSTAN KARMELIČANK NA SELU PRI LJUBLJANI

je bila posvečena sv. Uršuli in blagoslovljena 1683.
Prvotna šola je postala 1778. normalna šola, 1862. sc
je pridružilo učiteljišče. Vojna 1914.—1918. je uni¬
čila cerkev in samostan v Uršulinski ulici. Nova stav¬
ba se je zidala na drugem kraju, Via Palladio - Monte
Santo, preselile so se tja 1927./28. Sedaj imajo sledeče
šole: vrtec, ljudsko šolo, strokovno šolo, specialno
šolo za vrtnarice, penzionat, razne tečaje.

Ustanovitelja samostana v Ljubljani  sta Jakob pl.
Schellenburg in njegova žena Ana Katarina r. Hof-
stetter. Schellenburg je dal na razpolago denar za
nakup zemljišča in zidavo samostana in cerkve, ki
je posvečena sv. Trojici. 1702.  je prišlo 5 redovnic
s prednico Margareto Eleonoro iz Gorice. Stanovale so
v začetku v hiši ustanoviteljev. 1703. so se začasno
preselile v Ederjevo hišo (poleg samostana klaris) in
otvorile prvo javno dekliško šolo v Ljubljani. Schel¬
lenburg je med tem kupil 3 vrtove in staro hišo na
Kongresnem trgu, kamor so se 1707. preselile. 1713.
je bil položen temeljni kamen za samostan, 1718. za
cerkev, ki je bila 1728. gotova, šola sc je razvila zelo
ugodno, celo čas francoske Ilirije ji je prinesel pohvalo.
1855. je bila šola 4razredna, 1871.—1883. 8razredna,
1894. sledi delitev v osnovno in meščansko šolo, 1884.
otroški vrtec, 1894. učiteljišče in sedaj se izgradi
gimnazija (dozdaj 6 razredov).

V Škofji Loki  so uršulinke prevzele 1782.  ukinjeni
samostan klaris, otvorile 1783. zunanjo šolo, ustano¬
vile posebne tečaje za deklice iz okolice, 1909. pa uči¬
teljišče. 1890. so kupile grad in ga preuredile. Zdaj
imajo vrtec, osnovno in meščansko šolo, kmetijsko-
gospodinjsko šolo, penzionat. Nekatere redovnice de¬
lujejo v misijonih.

Mekinje  je kupil ljubljanski samostan 1902.  od
lastnika barona Apfaltrerna. 1903. so otvorile 8raz-
redno osnovno šolo, ki se je 1919. delila v osnovno
in meščansko šolo. Tam je tudi nameščen skupni no¬
viciat jugoslovanske uršulinske province, h kateri
spadata še samostana v Varaždinu (ust. 1703.) in v
Zagrebu (ust. 1933.).

Delu uršulink v šoli pa je treba dodati še njih obče
kulturno delo. že druga prednica ljubljanskih uršu-

155

A . ,

SAMOSTAN MAGDALENK V STUDENICAH

link, Rozalija Lanthieri, je poklonila ustanoviteljici ge.
Schellenburg majhen nemški molitvenik, deloma pre¬
vod iz francoščine, tiskan 1726. v Ljubljani. V škofje¬
loških šolskih poročilih so pesmice in igre v prozi,
sestavki redovnic, v nemščini, a že 1850. pohvalijo
Rleivveisove »Novice« »pravo ljubezen do domačega
jezika gospej učiteljic v ljubljanskih nunskih šolah«.
Josipina Štrus in Alojzija Petrič sta slikarici, učenki
slikarja Langusa, Eleonora Hudovernik je skladate¬
ljica; Luitgarda Rihar je izdala 1902. Vrlo gospodinjo,
Stanislava Skvarča, pesnica, isto leto Spomenico ob
2001etnici uršulinskega samostana v Ljubljani, Eli¬
zabeta Kremžar več zbirk pesmi; Klementina Kastelic
pa je postavila s svojo knjigo Sv. Angela Merici in
njeno delo spomenik za 4001etnico uršulinskega reda.

Preostane še zadnja skupina samostanov. Zakon
22. decembra 1826. je v Avstriji zopet dovolil čisto
kontemplativne redove in tako sta nastali pri nas dve
naselbini tega značaja: karmeličanke na Selu in mag-
dalenke v Studenicah.

Karmeličanke  (noša: habit rjav, pajčolan črn, plašč
bel), ustanovljene 1452. od karmeličanskega generala
J. Soretha in reformirane po sv. Tereziji španski,
imajo pri nas karmel na Selu  pri Ljubljani. Ustano¬
vila ga je Ljubljančanka Kristina Bernard 1889.,  prve
redovnice so prišle iz karmela v Baumgartenu pri
Dunaju. 1890./91. so zidali cerkev, ki je posvečena
sv. Jožefu, po potresu 1895. so morale 1. nadstropje
samostana na novo zidati. Naloga reda je molitev in
žrtev  za cerkev, zlasti za škofijo, kjer se nahaja
samostan. Karmeličanke na Selu so izdale že vrsto
prevodov in originalnih del duhovne vsebine, lani,
1939., ob 501etnici, pa Karmelske spomine.

Magdalenke  (noša pri nas: habit bel, pajčolan črn),
nastale v 13. stoletju — ustanovitelj ni znan —,
ko se je začela širiti prostitucija, imajo poleg samo-
posvetitve svojih članic posebni namen, zadostiti  za
krivdo padlega ženstva. Zdaj obstojata samo 2 samo¬
stana tega reda: eden v Laubanu v Gornji Šleziji, ki
je materna hiša za naš samostan, in Studenice.  Polj¬
ske magdalenke so kupile 1885.  opuščeni samostan
dominikank. Vodijo lastno ekonomijo, korarice se
pečajo tudi z ročnim delom, zlasti z izdelovanjem pa-
ramentov.

S tem smo končali naš kratki, nujno površni pre¬
gled, ker je zgodovina ženskih samostanov v Sloveniji

zelo neenako obdelana, in smo se omejili na porabo
tiskanih virov, še najbolj obdelano je Velesovo, v
splošnem pa so arhivi v tem pravcu še malo preiskani.
Delo v arhivih bi po vsej verjetnosti razkrilo marsi¬
katero zanimivo potezo ali marsikatero zanimivo
osebnost, saj spada delo teh samostanov ne samo v
cerkveno, temveč tudi v kulturno zgodovino naše zem¬
lje. Vendar že ta površni pregled zadostuje, da nam
pokaže glavne črte razvoja, ki se krije s splošnim raz¬
vojem, omenjenim v uvodu, a nastopa pri nas pozneje
kakor drugod. Velike naselbine dominikank in naj¬
starejše naselbine klaris so ustanovljene daleč od
mest in njihova gospodarska podlaga je naturalna.
Mlajše naselbine klaris in vse ustanove mlajših redov
pa imajo že mestni značaj in podlaga njihove ustano¬
vitve je denarna. Že dominikanke in klarise se pečajo
s poukom deklic, čeprav je ta pouk omejen na pri¬
padnice plemiških krogov, z nastopom uršulink se pa
razširja krog učenk najprej na meščanska, potem na
kmečka dekleta in sicer — v začetku — v času, ko
so bile državne dekliške šole še prav redke. Končno
lahko ugotovimo, da je število samostanov, ki so po¬
polnoma zginili, razmeroma majhno, del se je pa
ohranil, v nekoliko spremenjeni obliki, v sorodnih
rokah.

Seznam literature

Listine in regesti so raztreseni po več zbirkah. Večjih
temeljnih del je malo, zato pa več krajših člankov in no¬
tic v splošnih delih in samostojno.

Andrejka Rudolf-Franc Planina: Škofja Loka in njen
okraj v luči gospodarskih in kulturnih prizadevanj.
Škofja Loka 1936., 79.

Ankershofen Gottlieb Freiherr von: Handbuch der Ge-
schichte des Herzogthumes Karnten. Klagenfurt IV
(1864.).

Barle Janko: Kronologična vrsta velesovskih prednic.
IMK IV (1894.), 237—242.

Barle Janko: Velesovski župnik Jožef Rahne in njegovi
dohodki. IMK V (1895.), 16—20.

Bohinjec Peter: Velesalo. Zgodovinski in cerkveni opis.
Kranj 1914., 32.

Cren Giov[anni]: Sant'Angela Merici e il suo Ordine
(1540—1940). Brevi cenni storici. Gorizia 1940, 72.
Czoernig Carl Freiherr von: Das Land Gorz und Gradišča
mit Einschlufi von Aquileja. Wien 1873.

Dimitz August: Geschichte Krains. Laibach I (1874.), IV
(1876.).

Doye, Franz von Sales: Heilige und Šelige der romisch-
katholischen Kirche. II. Anhang 2: Die alten Trachten
der mannlichen und weiblichen Orden sovvie der geist-
lichen Mitglieder der ritterlichen Orden. Leikcig s. a.
Eichhorn Anton P.: Das Frauenkloster des Ordens der
H. Klara bei der Stadt St. Veit in Karnten. Car VIII
(1818.), 45, 46.

Feierlichkeiten, Religiose. Car 35 (1845.), 20.

Fontes rerum Austriacarum. lili.  Wien 1849.

Gruden Josip: Cerkvene razmere med Slovenci v 15. sto¬
letju in ustanovitev ljubljanske škofije. Ljubljana 1908.,
146.

Gruden Josip: Samostan Studenice v protestantski dobi.

Arhivalni doneski. ČZN V (1908.), 163—168.

Gruden Josip: Suzana Gornjegrajska. Epizoda iz reforma¬
cijske dobe. Po listinah iz furlanskih arhivov. Dodatek.
Arhivalni doneski. IMK XVI (1906.), 121—128; XIX
(1909.), 49—52.

Gruden Josip: Zgodovina slovenskega naroda. Celovec
1912.

156

Hermann Heinrich: Handbuch der Geschichte des Her-
zogthums Karnten in Vereinigung mit den osterreichi-
schen Fiirstenthiimern. Klagenfurt. 1/4 (1849.).

Hitzinger Peter: Stiftung des Klosters Michelstatten. MHK
IX (1854.), 76—79.

H[ohenauer] L... F...: Das Elisabethinnen-Frauen-
Kloster zu Klagenfurt. Car X (1820.), 47, 49, 51.

Hytrek Adolf: Sophie von Rohitsch und das Stift und
Gotteshaus Studenitz. Studenitz 1895, 44. (S. A. aus Siid-
steierische Post.)

Innerhofler Adolf: Eine groBe Tochter Maria Theresias:
Erzherzogin Marianna in ihrem Hauptmonument dem
Elisabethinen - Kloster zu Klagenfurt. Jubelgabe zur
Feier des 200 jahrigen Bestehens vom Elisabethinen -
Konvent herausgegeben. Innsbruck 1910, 181.

Jaksch August von: Die Aufhebung des Minoritenklosters
in Villach und dessen fernere Schicksale. Car 85 (1895.),
137—151.

Jaksch August von: Die versammelten Jungfrauen von
Villach. Car 87 (1897.), 53—57.

Jaksch August von: Monumenta historica ducatus Carin-
thiae. IV/1, IV/2. Klagenfurt 1906.

Jaksch August von: Zur Geschichte der versammelten
Jungfrauen in Villach. Car 100 (1910.), 43—44.

Janez Krstnik od sv. Križa: Sacrum Promptuarium Janeza
Svetokriškega. Izbral in uredil Mirko Rupel. Ljubljana
1937 (Akademska biblioteka 7).

Janisch Josef Andreas: Topographisch-statistisches Lexi-
kon von Steiermark. Graz II (1885.).

Kastelec Klementina O. S. U.: Sveta Angela Merici in nje¬
no delo. Spominska knjiga ob 4001etnem jubileju uršu-
linskega reda 1535.—1935. Ljubljana 1935., 143.

Koblar Anton: Drobtine iz furlanskih arhivov. IMK I
1891.), 1—38; II (1892.), 30—92; III (1893.), 16—27,
60—66, 101—109, 184—201, 244—252; IV (1894.), 13—
30, 73—78.

Koblar Anton: Grofinja Ana Katarina Zrinjska in ljub¬
ljanske klarise. IMK X (1900.), 72—73.

[Konzerte in der Elisabethinenkirche.] Car 30 (1840.), 3,
5; 53 (1863.), 23.

Kordesch Leopold: Das Laibacher Kloster der Ursuline-
rinnen. Blatter aus Krain. IX (1865.), 110—114.

Kos Franc: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem
veku. V (1201.—1246.). Ljubljana 1928.

Kovačič Fran: K cerkveni zgodovini na Sp. štajerskem v
17. stoletju. Iz bivšega patriarhalnega arhiva v Vidmu
na Laškem. CZN XVI (1920.), 105—117.

Kovačič Franc: Zgodovina Lavantinske škofije (1228.—
1928.). Ob 7001etnici njene ustanovitve. Maribor 1928.,
489.

Kovačič Fran: Studeniški požar 1. 1788. ČZN II (1905.),
78—82.

Krankenanstalt, Die, bei den F. F. Elisabethinnen zu Kla¬
genfurt. Car 53 (1863.), 143—144.

(Kren Giov[anni]): II Monasterio delle Orsoline nei 250
anni di sua esistenza. Discorso detto ... nelle feste anni-
versie il 4 e il 7 maggio 1922. s. 1. et a.

(Lanthieri Maria Rosalia): Auserlesenes Handt-Biichlein
Zu Nutz und Trost Allereinverleibten Briider und Schwe-
stern der Hoch- Loblichen Bruderschafft Unter dem
Schutz der Heiligen Jungfrau und Martyrin Ursulae,
Ein frommes Leben und seeligen Todt zu erlangen.
Aufgericht in der Kirchen der Allerheiligsten Drey-
faltigkeit bei denen Wohl — Ehrwurdigen Geistlichen
Jungfrauen der Gesellschaft S. Ursulae zu Laybach.
Laybach 1726, 132.

Leksikon, Krajevni, dravske banovine. Ljubljana 1937.

Mantuani Josip: Spomenik iz nunske cerkve v Loki. Carn
N. V. VII (1916.), 146—150.

Marian P.: Austria Sacra. Osterreichische Hierarchie u.
Monasteriologie. Wien II/4 (1782.); III/5 (1783.); III/6
1784.).

Milkowicz \Vladimir: Die Kloster in Krain. Studien zur
osterreichischen Monasteriologie. AOG 74/2 (1889.),
263—486.

Nonnenkloster, Das, der Ursulinerinnen zu Laibach. Car-
niolia I (1838./39.), 333—334.

Orožen Ignaz: Das Bisthum und die Diozese Lavant. Mar-
burg. I (1875.), II (1878.), III (1880.).

Parapat Janez: Doneski k zgodovini samostana Velesov-
skega (Michelstetten). LMS 1872./73. (1874.), 18—32.

Pirchegger Hans: Geschichte Steiermarks. Graz I (1936.),
II (1931.), III (1934.).

Pokorn Franc: Donesek k zgodovini dominikanskega sa¬
mostana v Velesovem. IMK III (1893.), 177—184.

Schell Jakob, von und zu Schellenburg und seine Stiftun-
gen. Laibach 1843.

Schmutz Carl: Historisch Topographisches Lexicon von
Steiermark. Gratz IV (1823.).

Schrey Raimund: Riickblick auf die ehemals bestandenen
Kloster der Clarisserinnen in Krain, insbesonders auf
jenes in Laibach. MHK (1860.), 59—61.

Schuini Franz: Archiv fiir Heimatkunde. I. II. Laibach
1882—1887.

Schumi, Franz: Urkunden und Regestenbuch des Herzog-
thums Krain. II (1200.—1269.). Laibach 1884 u. 1887.

Secularfeier. — Kirchliche Jubelfeier. Car 27 (1827.), 46,
48.

(Skvarča Stanislava): Gedenkblatt zur 200jahrigen Jubel¬
feier des Ursulinenklosters zu Laibach 1702—1902. Lai¬
bach 1902.

(Skvarča Stanislava): Spomenica ob 2001etnici uršulin-
skega samostana v Ljubljani 1702—1902. Ljubljana 1902.

Spomini, Karmelski. Ob 501etnici samostana Karmeličank
na Selu. 12. junija 1889—1939. Ljubljana 1939.

Stele France: Politični okraj Kamnik. Topografski opis.
(Umetnostni spomeniki Slovenije I.) Ljubljana 1922.—
1929.

Stiasny Ljudevit: Kamnik. Zemljepisno-zgodovinski opis.
Ljubljana 1894.

Šematizam, Opči, Katoličke crkve u Jugoslaviji. Sarajevo
1939.

Uršulinke — začetnice in širiteljice slovenske ženske kul¬
ture. Slovenec 1928., 101.

Valvasor, Johann Weichard Freiherr von: Die Ehre des
Herzogthums Krain. XI (1679.).

Velesovo, božja pot na Kranjskem. Ljubljana (1872.), 40.

Velesovo. Zgodovinski in cerkveni opis. Domžale - Groblje
1938.

Vischer, Georgius Mathaeus: Topographia Ducatus Stiriae.
Gratz 1686.

Visitation, Eine papstliche, zur Zeit der Kirchenreforma-
tion in Steiermark, Karnten und Krain. Laibach, Blatter
aus Krain 1864, 167, 170/171.

Wallner Julius: Notizen zur Schulgeschichte Laibachs vor
der theresianischen Reform. MMK VI (1893.), 125—135.

Wilde Franz: Haupttabelle iiber den Zustand der Unter-
richts-Anstalten im Herzogthume Krain. MHK 1860.,
63—72.

Wolf Adam: Die Aufhebung der Kloster in Inneroster-
reich. 1782—1790. Wien 1871.

Zahn, Joseph: Urkundenbuch des Herzogthums Steier¬
mark. II. Graz 1879.

157

ZELENA JAMA

KRAGL VIKTOR

JANEZ GRAJZAR, KI
JE POSTAVIL PRVO
STANOVANJSKO HI¬
ŠO V ZELENI JAMI

S e mlada zelenojamska naselbina leži v severovzhod¬
nem delu leta 1935. povečane nove Ljubljane.
Glavna dohodna točka v to novejšo ljubljansko na¬
selbino drži iz osrčja Ljubljane po nekdanji Kravji
dolini skozi podvožnjak ob tovarni »Zmaj« na šmar-
tinski cesti. Od tod se razteza v trikotu, ki ga oklepata
od jugovzhoda železniška proga, ki se vije proti Zida¬
nemu mostu, od zapada pa tramvajska proga, ki vodi
k sv. Križu. Tukaj zaključuje ta trikot črta, ob kateri
leži svetokrižko pokopališče, Nove Jarše, poslopje
ljubljanske IV. državne mešane ljudske šole (nekda¬
nje šole Sv. Peter pri Ljubljani na polju), ulica »Pod
šolo«, ki so jo prekrstili v Gnidovčevo ulico, in polj¬
ska pot, ki se spušča od severa proti jugovzhodu za
tovarno »Saturnus« do železniške proge.

Iz osrčja Ljubljane drži v Zeleno jamo poleg do¬
hoda skozi podvožnjak ob tovarni »Zmaj« še dvoje
dohodov: iz Vodmata skozi dvojen podvožnjak v To¬
varniško ulico in iz Zaloške ceste po Pokopališki ulici,
ki prehaja ob Kemični tovarni preko železniškega tira
iz Sela v Zeleno jamo.

Na ozemlju Zelene jame se stika pet katastralnih
občin: Vodmat, Moste, Šmartno, Stožice in šempe-
trsko predmestje. Mejo od juga proti severovzhodu
med šempetrskim predmestjem in Vodmatom tvori
sedanja Ljubljanska ulica. Meja med Vodmatom in
k. ob. Moste pa teče od vzhoda proti zapadu tik hiše
št. 55 v Ljubljanski ulici (tako imenovana »šupa«,
nekdanje Praprotnikovo lesno skladišče) do Tovar¬
niške ulice, kjer pod h. št. 32 krene nekoliko proti
jugu in zavije med hišama št. 31 in 29 po Zvezni ulici
zopet proti vzhodu do železniške proge. Mejo med
k. obč. šempetrsko predmestje in k. obč. Stožice
tvori dosedanja Doberdobska ulica oz. bodoča Sveto-
križka cesta, ki se razteza pred pokopališčem in krene
sredi vzhodnega pokopališkega vogala pod Novimi
Jaršami na šmartinsko cesto ob obcestnem križu,
kjer sega v kratki razdalji proti severu do šolskega
poslopja, ki stoji že na svetu k. obč. Šmartno. »Pot
pod šolo« oz. bodoča Gnidovčeva ulica do podaljška
Ljubljanske ulice pa tvori nadaljnjo mejo in sicer
med kat. obč. šempetrsko predmestje in kat. občino
Šmartno.

Vse ozemlje Zelene jame spada od 1. 1935. dalje
pod mestno občino ljubljansko. V cerkvenem oziru
pripada deloma šempetrski župniji, deloma moščan-
ski župniji sv. Družine; mejo med obema tvori Ljub¬
ljanska ulica.

Svoje ime je dobila Zelena jama od velike jame, ki
se je raztezala v dolžini ca. 600 m v precejšnji širini
in globini ob železniški progi od sedanjega podvožnja-
ka na šmartinski cesti do podvožnjaka, ki vodi iz
Vodmata v Tovarniško ulico. Za gradnjo železniške
proge od Celja do Ljubljane so v letu 1849. potrebo¬
vali gramoza, poiskali so si ga v neposredni bližini
in tako je nastala ob železniški progi velika jama, ki
je v teku časa ozelenela. V zadnjih desetletjih prete¬
klega stoletja je služila raznovrstnim namenom: otro-
čad je našla v nji svoja igrišča, bližnji kmetovalci so
tja pošiljali svojo živino na pašo, dijaki tedanjih ča¬
sov še sedaj pripovedujejo, da so se v Zeleno jamo
hodili učit glasne izgovarjave tujih jezikov, katerih
so se učili, ali pa nabirat za prof. Pavlina raznih žu¬
želk, ki so se pasle na navlaki, tu sem zneseni, voja¬
štvo se je posluževalo Zelene jame za vežbališče svojih
bobnarjev in trobentačev. Služil je pa. ta prostor tudi
za marsikateri nepridiprav in tako je Zelena jama po¬
stala že tedanjim Ljubljančanom znana na kateri
koli način že. Ko so v bližini začeli graditi stanovanj¬
ska poslopja, so odnašali v jamo najraznovrstnejše
nerabne stvari in razne odpadke. Ko so 1. 1906. začeli
graditi Kemično tovarno, je le-ta začela Zeleno jamo
zasipati.

še pred graditvijo železnice so se po ljubljanskem
polju -doli do Posavja, torej tudi po celem zelenojam-
skem ozemlju, raztezale lepe njive in travniki oziroma
pašniki, prepreženi s poljskimi poti in stezami, na
mesto katerih so stopile sedanje glavnejše ulice (na
pr. Pokopališka, Ljubljanska, Središka, Tovarniška
ul.), ki vodijo mimo novovzrasblih domov in bivališč
sedanjih Zelenojamčanov. Iz mesta je proti Posavju
prvotno vodila le Tomačevska ozir. šmartinska cesta,
ob kateri je bilo nekdaj nekaj znamenj oz. križev.

Znamenit spomenik iz druge polovice 16. stoletja
je bilo na zelenojamskem ozemlju kužno znamenje,
ki je do 1. 1908. stalo na nekdanji šantlovi njivi, na
kateri so zgradili Kolinsko tovarno. To kužno zname¬
nje je natančno opisal t Fr. Podkrajšek v Izvestju

ZELENA JAMA, GRAJZARJEVA ULICA Z ZAČETKOM LJUBLJANSKE ULICE

158

POGLED NA ZELENO JAMO OD SEVERA PROTI JUGU

Muzejskega društva za Kranjsko. 1  Upodobljeno je pa
to znamenje v Grefe-Radicsevi Stari Kranjski. 2  Radics
je namreč domneval, da je bilo to znamenje mejnik
nekdanje gospoščine na Fužinah, kamor je pripadala
vas Vodmat. Verjetnejše je mnenje t Fr. Podkrajška,
ki se mu pridružuje tudi raziskovalec domače zgo¬
dovine t zlatomašnik Ivan Vrhovnik, 3  da je bilo to
znamenje nekak skupen nagroben spomenik Ljub¬
ljančanom, ki jih je pobrala človeška kuga ali črna
smrt, ki je zlasti močno v Ljubljani divjala v drugi
polovici 16. stoletja. Ker je bilo zabranjeno za kugo
umrle pokopavati na pokopališčih okoli cerkva, je ver¬
jetno, da so trupla teh ljubljanskih nesrečnežev na¬
mesto na pokopališču, ki je bilo ob šempetrski cer¬
kvi, pokopali bolj daleč zunaj na ljubljanskem polju.
To svojo domnevo pa Podkrajšek lahko še bolj pod¬
pre z dejstvom, da so ob kopanju temeljev za Kolin¬
sko tovarno naleteli tam na človeška okostja in loba¬
nje in navaja tudi imena izkopavalcev.

Pa še drugo groblje se nahaja na zelenojamskem
ozemlju in sicer ob križišču Središke s Tovarniško
ulico na nekdanji »Florjanovi« njivi. Značilno je, da
so pri Florjanovih (Vodmat št. 6) že njihovi predniki
imenovali to njivo »na britofu« in ko so kopali na
tej parcelirani njivi temelje za stanovanjske hiše, so

1  Fr. Podkrajšek: Kužno znamenje ob Zeleni jami. Car-
niola II. (1911.), pag. 31.

2  Grefe-Radics: Stara Kranjska — Alt Krain, 8a Marterl
bei Laibach, 1899 gemalt von Gonrad Grefe. (Lieferung
No. 2, Wien-Laibach, 1900.)

8  I. Vrhovnik: Med cerkvijo sv. Petra in Ljubljanico.
Kronika slovenskih mest III. (1936.), pag. 214.

naleteli na več okostij.' Kdo vse je na tem grobi ju
zakopan, ni mogoče dognati. Morda umrli iz šempe-
trskega zavetišča za gobavce ali iz šempeterskega la¬
zareta teh ali onih, ki jih našteva J. Vrhovnik v prej
omenjenem spisu »Med cerkvijo sv. Petra in Ljublja¬
nico«. Ljudska govorica pa pravi, da so tam pokopani
Francozi, kar pa je malo verjetno.

Kjer se od šmartinske ceste loči cesta v Tomačevo,
je stal do 1. 1915. križ sredi dveh starih lip. Vse troje
so podrli, ko so v času svetovne vojne delali v vojaške
svrhe zasilno železnico v Dravlje. Tir te vojaške že¬
leznice je bil ob Zeleni jami nekaj metrov v zemljo
poglobljen in zato je vzdrževal osebni promet iz Ljub¬
ljanske ulice do podvožnjaka na šmartinski cesti le¬
sen most, napravljen nad to železniško progo. Od tega
mosta, ki so ga podrli 1. 1920., je zavila ta železniška
proga za Kolinsko tovarno po njivah, na katerih stoji
sedaj poslopje »Stavbne družbe«, proti čuvajnici, ki
so jo postavili na mestu, kjer je stal omenjeni križ
med dvema lipama. Pri tej čuvajnici je opravljala
čuvajniško službo ženska — pač znak vojnega časa.

še dalje proti severu je ob cesti proti Tomačevem
stalo med dvema cipresama znamenje žal. Matere
božje, ki je bilo last hiralniških sester redovnic. To
znamenje se je moralo umakniti mitnici, ki jo je dalo
mesto napraviti ob postanku Velike Ljubljane. To
mitnico so pa podrli in jo prenesli tik pokopališča,
ko so 1. 1938. delali tramvaj k sv. Križu.

Na zelenojamskem ozemlju šempetrske katastrske
občine so bili svojčas lastniki njiv in travnikov naj-

4  »Slovenec« z dne 10. IV. 1927.

159

ZELENA JAMA, ŠOLSKO POSLOPJE NA POLJU Z ZAČETKOM NOVE
GNIDOVČEVE ULICE

več kmetje iz šempeterskega predmestja (iz Kravje
doline in iz št. Peterske ceste), nadalje kmetje »Br¬
nik«, »Navžar« in »Ulčar« iz Vodmata in »Pavliček«
ter »Malnar« iz Sela; nekaj malega zemlje so imeli
tudi razni kmetje s Posavja. Poleg teh so imeli
tukaj nekaj zemlj. parcel baron Codeli in Ljubljan¬
čani: gostilničar Arze, mesar Kunovar, usnjar Janesch
in trgovec Schantl (f 30. VIII. 1910.), ki je okoli
1. 1875. na lastne stroške dal prenoviti gori omenjeno
kužno znamenje, ki je stalo ob robu njegove njive.

Na ozemlju kat. obč. Vodmat so se raztezale tako
imenovane »Dolge njive«, katerih lastniki so bili (vseh
razen ene) kmetje iz Vodmata. Vse te njive so se raz¬
tezale v precejšnji dolžini od severovzhoda proti jugo-
zapadu druga poleg druge; po sredi pa jih je počez de¬
lila v skoraj enaka dva dela poljska pot, sedanja Sre-
diška ulica. Vse te v navpični črti ležeče njive je na
skrajnem gornjem koncu obrobljala poševno ležeča
njiva ob meji k. obč. Vodmat in k. obč. Moste. Obdelo¬
vanje njiv so deloma začeli opuščati, ko so izpod njih
začeli izkopavati gramoz, ki so ga zlasti mnogo rabili
ob zidanju sedanje ljubljanske deželne bolnice. Tako
so nastale na ozemlju »Dolgih njiv« večje gramozne
jame: Mrakova, Brnikova in Strahova. Sčasoma so
njih lastniki začeli posamezne dele svoje zemlje raz¬
prodajati in kupci so začeli na kupljenem ozemlju
staviti hiše. Na »Dolgih njivah« pred dobrimi 40 leti
ni stalo še nobeno poslopje, danes stoji na tem ozem¬
lju že 172 stanovanjskih hiš.

Hiše ob desni strani Tovarniške ulice (št. 1, 3, 3a,
5, 7, 9, 11, 13, 17, 19, 21, 23, 25, 27 in 29), h. št. 1 Mo-
škerčeve ulice in h. štev. 14 Zvezne ulice stoje na
»Ahcovi« njivi. Pri Ahcu se je reklo veliki kmetiji v
Vodmatu h. Št. 9, kjer so v prejšnjih stoletjih domo¬
vali predniki kmeta Matije Škerla (t 6. XII. 1886.). Se¬
danji gospodar Alojzij Jevnikar, poročen 1905. leta s
Frančiško Toni, je prodal posamezne parcele svoje
velike njive (p. št. 138) kot stavbni prostor lastnikom
gori naštetih hiš.

Poleg Ahcove njive je bila nekdanja »Florjanova«
njiva, sestoječa iz treh parcel (p. št. 121 pod poljsko
potjo in p. št. 123 in 122 nad poljsko potjo). Ta njiva
je bila last Florjanovih iz Vodmata h. št. 8, kjer je go¬
spodaril in še gospodari rod Lavričev. Sedanji gospo¬
dar Andrej Lavrič je prodal gornji del njiv lastnikom
h. št. 1 in 2 Središke ulice in h. št. 14, 16, 18, 20, 22,
24, 26, 28 in 30 Tovarniške ulice. Prejšnji gospodar
Florijan Lavrič je pa prodal železničarju Matiji Vid¬
marju svet, ki je sedaj last h. št. 1 Ob Zeleni jami
in h. št. 2, 4, 6, 8 in 10 Tovarniške ulice, namreč
spodnji del svoje njive, ki so jo, kakor že spredaj
omenjeno, imenovali njivo »na britofu«.

Na Florjanovo njivo je mejila »Ahčinova« iz Vod¬
mata št. 6, obstoječa iz dveh parcel (gornja št. 124,
spodnja št. 125). Spodnjo je Fr. Židan, vulgo Ahčin
(t 17. 111. 1902.) dal za doto svoji hčeri Frančiški,
poročeni Zupančič; gornjo pa je zapustil svojemu sinu
Alojziju, ki je prevzel domačijo. Ta dva sta prodala
posamezne dele svoje zemlje lastnikom hiš, ki se sedaj
nahajajo na nekdanji Ahčinovi njivi in te so: h. št. 5
in 3 Ob Zeleni jami, št. 3 in 4 v Središki ulici, št. 12,
12a, 12b in 13 v Moškerčevi in h. št. 8 v Zvezni ulici.

Zraven Ahčinove njive je bila široka »županova«
njiva, tudi iz dveh parcel (gornja štev. 127, spodnja
št. 126) sestoječa. Predniki Janeza Ciglarja (t 17. V.
1881.), vulgo župana, so domovali v Vodmatu h. št. 4.
Ker so Janezu Ciglerju otroci še nedorasli pomrli, je
zapustil svojo imovino sorodniku Janezu Merzelu, ki
je 1. 1898. poročil Nežo roj. Levičnik. Spodnji del gori
imenovane njive je parceliral Janez Merzel sam, gornji
del te njive je pa njegova žena Neža Merzel v vojnem
času prodala trgovcu Fr. Sušniku, ki ga je po vojni
parceliral in razprodal. Po sredi nekdanje županove
njive se vije sedaj Bezenškova ulica, ob kateri so na
od Sušnika in Merzela kupljenih parcelah pozidali 22
hiš; na nekdanji županovi parceli pa stoji poleg teh
še h. št. 8 Središke ulice in h. št. 7, 9 in 11 Ob Zeleni
jami.

Na županovo njivo sta mejili dve njivi: nad poljsko
potjo »štamcarjeva« (pare. št. 128), pod poljsko potjo
pa »Mrakova« (pare. št. 129). — štamcarjev dom je
bil tam, kjer je sedaj ženska bolnica (Vodmat bivša
h. št. 21). Omenjeno njivo (p. št. 128) je štamcar
prodal Dermastiji, vulgo Kamnarju, ki jo je sparce-
liral. Na tej stojita sedaj h. št. 6 Zvezne in h. št. 18
Moškerčeve ulice. — Pri Mraku v Vodmatu Štev. 16
(nova hiša Vodmat št. 24) so domovali predniki Ja¬
neza škrjanca, ki je umrl 31. I. 1881. Njegova žena
Apolonija roj. Zupančič, je razprodala razparcelirano
svojo njivo (p. št. 129) lastnikom hiš Ob Zeleni jami
št. 13 in 15, v Pohlmovi ulici h. št. 1, 3, 5, 7, 9, 11, 13
in 15 in v Središki ulici h. št. 10.

Poleg štamcarjeve njive je bila »špenačeva« njiva
s pare. št. 131. špenača iz Vodmata št. 12 so imenovali
»ta bogatega špenača«, da so ga ločili od špenača iz
h. št. 8. Tam so gospodarili predniki Janeza Černjaka
(t 16. VIII. 1886.); njegova najmlajša hči je poročila
Jakoba Straha iz Sp. Zadobrave, pa je že 24. II. 1881.
umrla in Jakob Strah se je drugič poročil z Nežo Bolto,
»Taškarjevo« z Obrij, ki je prodala svoje njive v
Zeleni jami Andreju Trškanu sen., ki je sčasoma na¬
kupil še vse druge, dozdaj še nenaštete zemljiške par¬
cele »Dolgih njiv« (p. št. 130, 132, 133, 134, 136 in
137/1, 2, 3).

Andrej Trškan je bil rojen 23. XI. 1845. v Podmol¬
niku v župniji Sostro in je 1869. poročil v Lipoglavu
Frančiško Štefančič. Po poklicu je bil mesar in je
svojo obrt izvrševal najprej v Orlih pri Rudniku in
potem v Bizoviku, dokler ni prišel v Ljubljano, kjer
si je 1. 1886. postavil v Vodmatu lastno hišo št. 31. Ko
mu je 6. I. 1896. umrla žena, se je 15. V. 1898. drugič
poročil z Uršulo Celar iz Gumniš pri Šmarju. Ko si je
v Vodmatu nakupil več njiv in travnikov, jih je nekaj
časa skrbno obdeloval, potem pa začel razprodajati.
Umrl je 27. IX. 1911.

160

K špenačevemu oz. Strahovemu gruntu je poleg njive
p. št. 131, ki je mejila na štamcarjevo njivo, pripadala
zelo ozka sosedna njiva pare. št. 132 (nekdanja »Vr-
hovčeva«), po kateri teče sedaj gornji del Berneker-
jeve ulice, in celotna zemlj. parcela št. 137, ki jo je
Strah združil v eno celoto iz prvotnih treh njiv. Od
teh je počezna njiva (p. št. 137/1) prvotno pripadala
Mrakovemu posestvu, podolžna ob sed. Ljubljanski
ulici (p. št. 137/2) županovemu posestvu in le poleg
ležeča (p. št. 137/3) je bila že prvotno last špenače-
vega posestva, ki je kot tako imenovani Strahov grunt
celotno prešel v last Andreju Trškanu. Del zemljiške
parcele št. 137, zlasti počezno njivo, je Trškan prodal
gostilničarju Jerneju Jeleniču, vulgo Majarončku, in
le-ta pa oni del, kjer je sedaj Zvezna ulica, Jean B.
Pollaku; oba sta potem razparceliran svet prodajala
posameznim interesentom kot svet za stavbišča. Na
vseh naštetih Trškanovih njivah so nastale te-le hiše:
ob sed. Ljubljanski ulici št. 35, 37, 39, 41, 43, 45, 49,
51 in 53; v sed. Središki ulici h. št. 11; v sed. Berne-
kerjevi ulici ob levi strani h. št. 30, 34, 36, 38, 40, 42,
44, 46, 48, 50, 52, in ob desni strani št. 21, 23, 25, 29,
33, 35, 37 in 39; ob Zvezni ulici pa št. 1, 3, 5, 7, 9, 11,
13, 15 in 17. — Vse naštete Trškanove njive so ležale
nad poljsko potjo (sed. Središko ulico), ki se je vila
po sredi »Dolgih njiv«.

Pod omenjeno poljsko potjo sta bili ob spredaj ome¬
njeni Mrakovi njivi dve »Vrhovčevi« njivi (p. št. 130
in 133). Pri Vrhovcu so domovali v Vodmatu št. 10
predniki Janeza Kušarja (t 30. VII. 1876.), ki je te
svoje njive prodal Strahu, ta pa Andr. Trškanu. Na
teh parcelah so nastale te-le hiše: Ob Zeleni jami št. 17
in 17a, v Pohlinovi ulici št. 2, v Bernekerjevi ulici pa
št. 7, 9, 11, 13, 15, 17 in 19.

Na to nekdanjo Vrhovčevo njivo je mejila »Brni-
kova« njiva (p. št. 134 in 135). Svoj čas so se na
Brnikovem posestvu v Vodmatu št. 14 pisali Marn,
potem pa Klemenc. Hči Jožefa Klemenca, Ana, se je
1. 1899. poročila z Janezom Bricljem in ta je prodala
to njivo Andreju Trškanu. Na tej njivi so zrastle hiše
leve strani Bernekerjeve ulice (št. 8, 10, 12, 14, 18
in 22), h. št. 12 Središke ulice in h. št. 19 Ob Zeleni
jami.

Lastniki slednje in skrajne z. parcele (št. 136), ki
meji na Vrhovčevo njivo in sega do poti, ki je vodila
po sedanji Ljubljanski ulici, so domovali na Sv. Petra
cesti št. 53. Tudi to parcelo je kupil Andrej Trškan
in jo parceliral. Na nji so vzrastle prve stanovanjske
hiše Zelene jame in sicer h. št. 23 in 21 Ob Zeleni
jami in h. št. 1, 3, 3a, 5, 7, 9, 11, 13, 15, 17, 17a, 19,
21, 23, 25, 27, 29, 31 in 33 Ljubljanske ulice.

Izmed 172 hiš, ki stoje na vodmatskih »Dolgih nji¬
vah«, jih je kar 77, ki stoje na nekdanji Trškanovi
lastnini.

Severno od vodmatskih »Dolgih njiv« sega ves svet
do Gnidovčeve ulice, ki prehaja v poljsko pot za to¬
varno »Saturnus«, v kat. občino Moste in je bil veči¬
noma last vaščanov s Sela.

Ob meji kat. obč. Vodmat — kat. obč. Moste so do
ovinka poljske poti, po kateri se sedaj vije Pokopali¬
ška ulica, segali pašniki vasi Selo, tako imenovana
»Selška gmajna« in sicer na zemlj. parceli št. 540, ki
so jo imeli kmetje s Sela porazdeljeno v vrsti od se¬
danje Ljubljanske ulice proti Tovarniški ulici takole:

ZELENA JAMA, „ŠUPA" OB GORNJEM DELU LJUBLJANSKE ULICE 8
PRVIMI HIŠAMI POKOPALIŠKE ULICE

Ahčin (Selo, h. št. 6), Barbarenk (Selo, h. št. 11), Go¬
dec (Selo, št. 9), Pavliček (Selo, št. 10) in Malnar
(Selo, št. 7). Vsi ti so te svoje pašnike prodali in sicer:
Židan Fr. (vulgo Ahčin) mizarskemu mojstru Simo¬
nu Praprotniku v Jenkovi ul. 7; Inglič Andrej (vulgo
Barbarenk), Snoj Janez (vulgo Godec) in Zakotnik
Fr. (vulgo Pavliček) tovarnarju Mergenthalerju; Špel-
ko Alojzij (vulgo Malnar) pa čevljarju žibertu. —
Mergenthaler in žibert sta svoj kupljeni svet prodala
Jožefu Oražinu, večletnemu županu iz Most. — Na tej
zemlj. parceli št. 540 stoje sedaj ob Pokopališki ulici
hiše št. 36, 46 in 48 in Mladinsko zavetišče s kapelo
sv. Vincencija; ob Ljubljanski ulici h. št. 55 in 57;
ob Koroščevi ulici h. št. 21, 26, 28 in 30 in ob Tovar¬
niški ulici h. št. 32, 34 in 36.

Na »selško gmajno« je mejila njiva pare. št. 539 —•
prvotna last gospodarjev pri Malnarju (Selo št. 7),
ki so jo prodali Fr. Židanu, vulgo Ahčinu, ki jo je pa
zopet naprej prodal »špitalskim sestram«; tako so
namreč imenovali upraviteljice sedanje hiralnice na
Vidovdanski cesti. Le-te so dale to njivo razparcelirati.
Na tej nekdanji njivi stoje sedaj hiše št. 29, 31, 33 in
35 Pokopališke ulice, h. št. 63 Ljubljanske in h. št.
2, 12, 20 in 22 Bavdkove ulice.

Poleg te parcele št. 539 leži pare. št. 538, na kateri
je bila Medičarjeva njiva. Njena lastnica Marija Ru¬
tar jo je prodala mizarskemu mojstru Mihaelu Miš-
velju, ki je na njej sezidal 6 stanovanjskih hiš (h. št.
1, 3, 5, 7, 9 in 11 Bavdkove ulice); poleg h. št. 11 le¬
žečo zemlj. oz. stavbno parcelo je Mišvelj prodal zi¬
darskemu polirju Savincu, ki je na njej sezidal hišno
št. 13 Bavdkove ulice.

S pare. 540 vzhodno meji pare, št. 541, ki je bila
last prednikov Valentina Urbanca, vulgo Šuštarja iz
Most št. 44, ki jo je prodal Jožefu Oražmu, ki je na
njej sezidal vse hiše sedanje Koroščeve ulice od hišne
št. 2 do 19 in jih razprodal posameznim interesentom.
Poleg hiš Koroščeve ulice stoje na tej z. parceli še h.
št. 4 Bazoviške, št. 21 in 23 Zvezne in št. 31 Tovar¬
niške ulice. — še naprej proti železniški progi je Slap-
ničarjeva parcela št. 542, na kateri stoji sedaj poslopje
meščanske šole.

Na nekdanjo »Šuštarjevo« parcelo (štev. 541) meji
ozka, pa dolga Godčeva pare. št. 546, ki se le na za-
padnem koncu nekoliko razširi; tudi ta je postala last
Jožefa Oražma. Ob zapadnem koncu te z. parcele stoji
sedaj hiša št. 37 Tovarniške in h. št. 1 Koroščeve ulice.

Vzporedno s to parcelo se je raztezala do sedanje
Pokopališke ulice z. pare. št. 547, ki je pripadala go¬
spodarjem Godčevega posestva. Janez Snoj jo je pro-

161

ZELENA JAMA, KOLINSKA TOVARNA

dal Eliju Predoviču in le-ta Jožefu Oražmu in sicer
v dolžini do sedanje Bazoviške ulice. Na tem svetu je
dal Jožef Oražem napraviti levo stran hiš Pokopališke
ulice od h. št. 16 do 32 in jih razprodal posameznim
interesentom.

Del pare. štev. 547, ki leži tik železniške proge, je
kupil Jernej Jelenič, vulgo Majaronček, ki je dal tu
pozidati novo gostilniško hišo (Pokopališka ulica 14).
— Tik te sedanje Lasanove gostilne teče proti Zalogu
železniška proga, ob kateri se vije »Pot ob železnici«,
od koder drži vhod h Kemični tovarni in k tovarni
Saturnus. — Preko Pokopališke ulice po Tovarniški
ulici vodi pot do Hrovatove tovarne.

Ta del Zelene jame med železniško progo in Ljub¬
ljansko ulico je najbolj gosto naseljen; na tem ozem¬
lju stoji doslej 232 hiš (162 na ozemlju k. obč. Vodmat
in 70 na ozemlju kat. obč. Moste).

Prvi, ki se je odločil postaviti v sedanji Zeleni jami
stanovanjsko hišo, je bil Janez Grajzer. Rojen je bil
18. IV. 1830. v župniji Smlednik na Gorenjskem. Ker
so mu zgodaj umrli starši, je moral po svetu; izučil
se je klobučarstva in je začel sčasoma v Ljubljani s
skromno obrtjo popravljanja klobukov in slamnikov.
Grajzarjeva druga žena Ivana roj. Knez, s katero se
je 1. 1874. poročil, si je uredila tudi malo trgovino z
mešanim blagom. Kmalu po potresu 1. 1895. je Grajzei
kupil od Andr. Trškana ob Zeleni jami nekaj zemlje
in se odločil, da si hoče na nji postaviti lastno hišo.
Znanci so se mu posmehovali, češ kaj bo zidal hišo na
tako pustem kraju in poleg tega še v bližini že od leta
1882. stoječe tovarne za klej, v katere okolici ni dosti
čistega in svežega zraka. Ko je 1. 1896. Grajzer hišo
dozidal, si je sam, dasi že prileten, poleg hiše prireje-
val zelenjadni in cvetlični vrt in slednjič je v vogalu
vrta postavil še znamenje, od katerega vidimo še dan¬
danes zidne ostanke ob baraki, v kateri Je trafika, ki
sega v novo kolodvorsko ograjo onstran sedanje ceste
Ob Zeleni jami. Grajzer je bil namreč globokoveren
mož, ki je ob prostem času rad prebiral sveto pismo
in Kempčanovo Hojo za Kristusom, zato je to zname¬
nje postavljal s posebno pieteto; v srednjo nišo je
ustavil kip Srca Jezusovega, ob straneh pa sliki sv.
Alojzija in sv. Antona Pad. Dasi si je Grajzer s tako
skrbnostjo urejeval svoj novi dom, se sem ni priselil,
ampak je ostal s svojo družino v svojem stanovanju

na Martinovi cesti št. 28, kjer je 5. XII. 1908. umrl,
zapustivši dve hčeri, izmed katerih je ena poročila
učitelja Potokarja, druga pa ima sedaj trafiko na
šmartinski cesti št. 18.

že 1. 1899. je poleg Grajzerjeve hiše postavil lastno
hišo (Ob Zeleni jami št. 21) železničar Anton Suha¬
dolc, oče inženirja Antona Suhadolca. Po Grajzerjevi
smrti je železničar Suhadolc kupil tudi Grajzerjevo
hišo (Ob Zeleni jami št. 23). Obe sta še vedno last
Suhadolčeve vdove Marije roj. Peruzzi, ki ima v svoji
prvotni hiši vinotoč. — Začetek naseljevanja v Zeleni
jami je bil narejen in kar po vrsti so rastle nove hiše,
ki so dobivale svoje hišne številke po času svojega po¬
stanka in so pripadale ted. vasi Vodmatu. Pri našte¬
vanju postanka posameznih hiš hočem navesti le se¬
danjo hišno številko in ime ulice, v kateri se sedaj
nahaja; zraven pa hočem v oklepaju navesti prvotno,
vodmatsko hišno številko in ime hišnih lastnikov v
redu, kakor so le-ti kot posestniki posamezne hiše sle¬
dili drug drugemu in v katerem času. Pri hišah sed.
Bernekerjeve (prej Vodnikove) in sed. Bezenškove
(prejšnje Prešernove) ulice bom za prvotno njihovo
vodmatsko hišno številko pristavil v oklepaju še nji¬
hovo drugo numeracijo, kakor so jo hiše teh dveh ulic
pred preimenovanjem in pred sedanjo numeracijo
imele.

Takoj v prvih letih tekočega stoletja so nastale okoli
Grajzarjeve in Suhadolčeve hiše še te-le: v Ljubljanski
ulici št. 3 (59); lastnik Fr. Smole je v tej svoji hiši
otvoril gostilno; leta 1921. je prizidal k svoji hiši še
hišo 3a (59a) kot last njegovemu sinu Alojziju Smo¬
letu. — Ob Zeleni jami št. 5 (68) Jarec Janez, ki mu
nasleduje njegov sin Ernest. — V Ljubljanski ulici 5
(69) Kožar Anton (do 1908.); Grčar Lovro (do 1926.);
Švigelj Jožef. — V Ljubljanski ulici 1 (70) Kosmač
Janez (do 1911.); Boc Anton (do 1918.); Sušnik Fr.
(do 1927.); Krušič Matevž in Julijana (do 1937.), ki
sta hišo preuredila za gostilno; Malis Fr. in Antonija,
ki ima še vedno v hiši gostilno. — Ob Zeleni jami 3
(85) Bračun Karel (do 1907.); Skubic Jakob in Tere¬
zija. — V Ljublj. ulici 33 (88) rodbina Matevža ža¬
garja. — V Ljublj. ulici 21 (89) Jurjevčič Fr., čigar
hči je hišo 1. 1938. prodala sosedovim, črnjačevim. -—
V Ljublj. ul. 23 (90) črnjač Jožef. — V Ljublj. ul. 15
(91) Likovič Anton.

Tedaj je t dr. Janez Ev. Krek v Ljubljani osnoval
»Slovensko delavsko stavbno društvo«, ki mu je
kot prvi predsedoval t prof. dr. Janez Janežič. To
stavbno društvo je v svojem delokrogu seglo tudi v
Zeleno jamo in sezidalo hiši, ki sta prešli v last njih
članov: v Ljubljanski ulici 7 (92) Gašperlin Janez in
Neža; v Ljublj. ulici 9 (93) Oblak Lovro in Marija.

Sredi prvega desetletja tekočega stoletja so posa¬
mezni, zlasti železničarji, skoraj tekmovali med seboj,
kdo si bo prej postavil v Zeleni jami lastni dom. V
tem času je nastala cela vrsta hiš Ob Zeleni jami in v
Ljubljanski ulici, ki je že segala preko Središke ulice.
Prve stavbe so tedaj nastale tudi že v sed. Berneker-
jevi ulici na prostoru, ki so ga imenovali Jamski trg.

V Ljubljanski ulici so sezidali h. št. 17 (94) Zajc
Anton; tej je bila 1. 1925. prizidana h. št. 17a kot last
Rudolfa Zajca, ki jo je prodal Fr. Mestinjšeku; št. 19
(99) Kamnikar Alojzij; št. 25 (100) Kuga Fr. in Ma¬
rija; št. 27 (101) Alič Anton; št. 11 (103) Škofič An-

162

ton in Uršula, ki jima nasleduje hči Julijana poro¬
čena Robinik; št. 13 (104) šeme Matevž; št. 31 (109)
Stoje Janez; št. 35 (113) Kokalj Frančišek; št. 37
(118) Mišvelj Mihael, ki je hiši 1. 1913. pridelal še ve¬
liko mizarsko delavnico.

V Bernekerjevi ulici št. 17 (105; Vodnikova 11)
Kurnik Matevž, ki je hišo prodal Mariji Suhadolc, ki
jo je prepustila svoji hčeri Mariji poročeni Večerin;
št. 19 (106; V. 13) Kušar Fr. (do 1918.); Sovre Blaž
in Marija (do 1921.), ki sta svojo hišo prepustila re¬
jenki Tereziji Fabjan, prvič poročeni Franko, drugič
poročeni Javoršek; št. 15 (114; V. 9) Velkavrh Va¬
lentin in Apolonija, ki jima nasledujeta hči Frančiška
poročena Rupnik in njena sestra.

V letu 1905. je zidal Andrej Trškan za svoje sinove
dve hiši in sicer v Bernekerjevi ulici 13 (110; V. 7)
za sina Andreja, ki je poročil Terezijo Avšič. ki je kot
vdova poročila Mihaela Grčarja, sedanjega gospodarja.
Ob Zeleni jami pa je Trškan zidal hišo št. 17 (111)
svojemu sinu Jožefu, ki je hišo prodal Janezu Peklaju,
ki je poleg te zgradil še hišo št. 17a (169) in je moral
1. 1914. v vojno, iz katere se ni vrnil; Peklajeva vdova
Marija roj. Šmon je poročila potem Matijo Weithau-
serja, ki je sedanji gospodar hiš št. 17 in 17a Ob Ze¬
leni jami, kjer so v onem času nastale še sledeče hiše:

Ob Zeleni jami št. 1 (112) Vidmar Matija, ki mu
nasleduje hči Filipina poročena Resman; št. 19 (53)
Preskar Anton in za njim njegova hči Avgusta poro¬
čena Zupan (do 1926.). Sedanja lastnika sta Torkar
Jožef in njegova žena Antonija, ki imata v hiši trgo¬
vino z mešanim blagom; št. 11 (120) Grdina Matevž;
št. 13 (124) Dolničar Matija; št. 15 (125) Brinovec
Fr.; št. 7 (132) Petač Janez; št. 9 (131) Majcen Jakob
in Alojzija, ki jima nasleduje sin Majcen Anton.

V Bernekarjevi ulici pa: h. št. 7 (128; Vodnikova 1)
Gale Janez; štev. 9 (127; V. 3) Zupančič Janez (do
1909.); Mohor Matija; št. 11 (119; V. 5) Ograjšek Jo¬
žef, ki je pa še nezgotovljeno prodal Ani Vodnik; po
njeni smrti jo je kupila Terezija Maver in jo vnovič
prodala.

V tem času so nastale že prve stavbe v sed. Tovar¬
niški, Središki in Bezenškovi ulici:

V Tovarniški h. št. 6 (123) Poravne Jakob in Fran¬
čiška (do 1916.); Herga Alojzij; št. 2 (122) Jeras
Jernej in Amalija, ki jima nasleduje sin Valentin;
št. 4 (130) Bračun Karel (do 1909.), ki je zaradi od¬
hoda v Ameriko prodal hišo Mihaelu šornu; št. 1 (134)
Stojan Lovro in Neža.

V Središki h. št. 11 (126) Pavlič Matija in Fran¬
čiška.

V Bezenškovi h. št. 6 (136; Prešernova 4) Bizjak
Anton (do 1909.), Abulnar Gašper; št. 7 (150; Pr. 3)
Zrimšek Karel.

Svetu, na katerem so bile postavljene prve hiše Be-
zenškove ulice, so rekli »Za vrti«. Tod je več parcel
nakupil Fr. Jerko, zidarski mojster iz Podboršta pri
Črnučah, ki je na njih pozidal več hiš in jih intere¬
sentom prodajal.

še pred letom 1910. so nastale:

V Pohlinovi ulici št. 3 (129) Rupar Janez; št. 1

(139) Milošič Andrej, ki mu nasledujejo sinovi; št. 2

(140) Kržan Valentin.

V Bezenškovi ulici št. 5 (149; Prešernova 1) čop
Karel (do 1913.); Reš Karel (do 1937.); Jenko Janez;

ZELENA JAMA, KEMIČNA TOVARNA

št. 10 (147; Pr. 8) Krušič Matevž, ki je imel tukaj
mesnico; nasleduje mu v isti obrti njegov sin; št. 11
(156; Pr. 5) šembrek Rupert in Terezija; št. 13 (157;
Pr. 7) Lipovec Mihael (do 1922.); Vencajz Slava.

V tem času je od Vidmarja kupil nekaj Trškano-
vega sveta Janez Smole iz Tomišlja in si je v Ljub¬
ljanski ulici sredi že stoječih hiš postavil hišo št. 29
(144). Kmalu potem je v isti ulici postavil hišo št. 39
(167) Cimperman Jožef, ki jo je 1. 1914. prodal svo¬
jemu bratu Lovrencu in ta pa 1. 1927. Ladislavu in
Heleni Magolič.

V zadnjih treh predvojnih letih so se z naselji po¬
množile zlasti Središka, Bernekerjeva in Pohlinova
ulica:

Središka 8 (170) Schlamberger Janez; 10 (183)
Hartman Fr. sen. in jun.; 12 (141) začel zidati Kušar
Fr., od katerega jo je kupila Kuga Katarina, ki je kot
vdova poročila Antona Bačnika, ki je posestvo prodal
1. 1926. Štefanu Hlasneku, od katerega ga je kupil
mesar Rode Janez.

Pohlinova 5 (172) Auernik Jakob (do 1916.); Sluga
Fr.; 7 (173) Ježovnik Janez; 9 (178) Ostank Fr.; 11
(179) Zitterschlager Jožef; 15 (190) Jernejčič Fr. in
Katarina; 13 (195) Skale Jožef.

Bezenškova 16 (165; Pr. 12) Čepeljnik Fr. (do
1913.); Gvardijančič Alojzij.

Bernekerjeva 30 (163, Vodn. 16) Gerl Anton; 18
(182; V. 10) Jerko Fr. (do 1916.); Poravne Jakob in
Frančiška; 10 (197; V. 4) Krošelj Fr. (do 1922.);
Kučič Danica (do 1928.); pek Vidmar Vinc.; 8 (196;
V. 2) Rutard Marija, katere mož se ni vrnil iz vojne
in se je vnovič poročila z Vojislavom Radosavljevičem,
od katerega je hišo kupil mesar Rode za svojega sina
Ludovika. To hišo je dozidal Fr. Jerko šele v vojnem
času.

V predvojnem času sta bili 1. 1913. še dodelani Pe¬
klajeva [Tov. št. 8 (191)] in Kobolova [Tov. št. 10
(192)] hiša v Tovarniški ulici. V Bernekerjevi ulici je
dal Jožef Oražem iz Most pozidati hišo št. 23 (211;
Vodn. 17) ki jo je v povojnem času kupila družina
dr. Pivec-Stele in jo prezidala in povečala.

V vojnem času (1914.—1918.) in še nekaj let po
vojni je segala zelenojamska naselbina na vodmat-

163

skem ozemlju »Dolgih njiv« le do nekake diagonale,
potegnjene od h. št. 39 v Ljubljanski ulici do h. št. 1
v Tovarniški ulici. Po vsem drugem prostoru »Dolgih
njiv« so bile pa še njive. Prav tako je bil neobljuden
tudi ves severovzhodni del, razprostirajoč se nad
»Dolgimi njivami« v kat. obč. Moste razen Praprot-
nikove šupe. — Pa tudi med že pozidano naselbino je
šele v povojnem času zraslo na še praznih parcelah
nekaj novih hiš. -— Najprej je v povojnem času do-
gotovil zidarski mojster Jerko pekarijo v Bezenškovi
ulici h. št. 14 (Pr. 10); ni je pa hotel takoj prodati,
ker jo je določil svojemu sinu, ki naj se pekovske
obrti izuči; šele ko si je na Dunajski cesti postavil
drugo pekarijo, je zelenojamsko prodal Fr. Poru.

V letih 1922. in 1923. so bile dozidane:

V Središki ulici h. št. 4 (202) Puc Ana.

V Bernekerjevi ulici h. št. 34 (203; Vodn. 18) Levec
Janez; 36 (212; V. 20) Kastelic Janez; 25 (204; V. 19)
žagar Neža; 29 (215; V. 21) Zemljak Jožef; 38 (213;
V. 22) Rozman Ana (do 1928.); Stamač Rafael (do
1930.); Kozina Lovr.; 40 (216; V. 24) Vičič Ivana (do
1930.); čop Lovr.; 42 (206; V. 26) Kramar Mihael
(do 1927.); Batič Jurij, ki ima tukaj trgovino in tra¬
fiko; 46 (207; V. 30) Dragar Marija (do 1925.); Gre¬
gorc Janez in Frančiška, ki sta točasno v Argentini;
50 (208; V. 34) Vagaja Anton; 52 (219; V. 36) Pečnik
Jožef (do 1930.); Debelec Anton; 37 (218; V. 27)
Glavan Anton; 35 (217; V. 25) Brunčič Albin (do
1927.); Rozina Janez; 22 (Vodn. 14) Druškovič Veko¬
slav; ta Druškovič-Ilavnikova hiša je bila prezidana
tako, da je sedaj v nji dosti prostora za prodajalno oz.
trgovino in za brivnico.

V Tovarniški ulici h. št. 5 (224) Nemet Štefan (do
1924.); Žun Jožefa (do 1930.); Glavan Fr.; 3 (225)
Stražar Matevž; 11 (227) šimnic Mirko in njegove se¬
stre Ana por. Rošker in Marija poročena Rebolj; 13
(225) mesar Brčan Alojzij.

V Ljubljanski ulici h. št. 41 Windl Vaclav; 49 (223)
Pavelka Leopold.

V naslednjih letih prvega povojnega desetletja sta
bili v glavnem dozidani Bernekerjeva in Ljubljanska
ulica; mnogo teh hiš je dal pozidati Jožef Oražem.

Bernekerjeva ulica št. 48 (221; Vodnikova 32) Re¬
bernik Janez (do 1930.); Jurkovič Matija (do 1938.);
Osenjak Fr.; št. 44 (V. 28) Obreza Janez (do 1939.);
Šorn Anton; št. 39 (V. 29) Vagaja Gregor (do 1927.);
Frantar Fr.; štev. 33 (279; V. 23) Šuštar Janez (do
1923.); Gorjanc Helena; št. 21 (228; V. 15) Tavčar
Gustav; Maschke Ferdinand; št. 12 (295; V. 6) Čok
Peter; št. 14 (200; V. 8) Bida Jožef.

Ljubljanska ulica št. 43 (256) Gorjanc Štefan in
Ana; št. 53 (220) Frantar Anton; št. 45 (257) Kravos
Janez; št. 51 Dežan Jurij; Pečnik Janez.

V tem času je bila sezidana v Bezenškovi ulici hiša
št. 17 Jožefa Stojkoviča (231; P. 9).

Prav tako je tedaj dobila Zvezna ulica, segajoča do
Tovarniške, ob levi strani večino svojih hiš in sicer
najprej prvo in zadnjo, potem pa še vmesne:

Zvezna ul. štev. 1 (230) Rebek Pravdoslav; štev. 17
(254) Lavrih Fr. (do 1929.); Stojkovič Adolf; št. 7
(272) Simonič Štefan (do 1939.); Boskovič E.; št. 9

(275) Omerzel Janez; štev. 11 (274) Bittner Urh (do
1935.); Kamnikar Alojzij (do 1939.); Vodnik I.; št. 13

(276) Srebotnjak Andrej; št. 15 (277) Verbek Anton.

Te zadnje štiri oz. dve (št. 9, 11, 13 in 15) so zidane
kot dvojčice, to je po dve hiši sta zidani v isti obliki
tako tesno skupaj, da na zunaj zgleda le kot ena
stavba. Zidala jih je stavbna družba »Hera«.

Leta 1928. so se tem še pridružile:

Zvezna št. 5 (278) Potrč Martin; št. 3, ki sta jo De¬
žan Jurij in Marija iz nekakega gospodarskega po¬
slopja preustrojila v stanovanjsko hišo, ki so ji po¬
tem postali lastniki: Juvan Rudolf (do 1935.), Suša
Janez (do 1938.) in Pavlič Fr., ki je lastnik tudi hišne
št. 8 Zvezne ulice; št. 10 (302) Vetter Rudolf.

Leto 1928. je obogatelo tudi Tovarniško ulico s šte¬
vilnimi novimi stavbami:

Tovarniška št. 7 (301) Novak Janez; št. 16 (294)
Grželj Jakob; št. 18 (297) Snoj Anton; št. 19 Karba
Viktor (do 1939.); Trumpej Fr. in Semrajc Frančiška;
št. 20 (293) Jančič Anton; št. 21 Slanovic Jožef; št. 22
Bajec Alojzij; št. 26 Trpin Marija; št. 30 (303) Kante
Alojzij in še nadaljnje hiše te ulice, ki pa leže že na
ozemlju sosedne katastr. občine (glej spodaj!).

V letu 1929. sta nastali: v Tovarniški ulici št. 17
Kožar Leopold (do 1938.); Šušteršič Marija, in v Be¬
zenškovi ulici št. 24 (Preš. 16) Blaj Jernej. Ta hiša je
bila prva stavba na nekdanji Županovi-Sušnikovi njivi
in je celo leto le-tu samevala.

V letu 1930. je ob obeh straneh Bezenškove ulice na¬
stala dolga vrsta hiš, ki so segale do Zvezne ulice: Me-
denova h. št. 19 (H), Prhavčeva št. 21 (13), šušter-
šičeva št. 23 (15), škoficeva št. 26 (18), Tavčarjeva
št. 27 (19), Rakuščekova št. 28 (20), Pečnikova št. 29
(21), Prelovškova oz. Korbarjeva št. 31 (23), Novača-
nova št. 32 (24), Ilaševa št. 34 (26), šmuceva št. 36
(28) in Schriflova št. 38 (30). — Prav tedaj sta bili
pozidani Bergočeva (Tovarn. 14) in Webrova (Tovar¬
niška 24). — Na novo je 1. 1929. nastala sedanja Mo-
škerčeva ulica z Moharjevo (št. 13) in Pavšičevo ozir.
Krašovčevo hišo (št. 12), od koder drži posebna kratka
ulica, ki se je prej imenovala Stranska ulica, od leta
1935. dalje se pa prišteva Moškerčevi ulici s hišno nu-
meracijo a in b, k Piškurjevi hiši (Mošk. 12a). —
Zvezna ulica je prekoračila Tovarniško ulico in preko
te je nastala 1. 1930. nova hiša (Zvezna št. 14), ki po¬
gosto menja svoje gospodarje (Gašperšič Ana [do
1932.], Bučar Marija [do 1933.], Godec Jožef [do
1940.], Bizovičar Janez).

Tem stavbam so kmalu še sledile: Boletova oz. špor-
nova hiša (Bezenšk. 4), hiši št. 1 (Petrinova) in št. 3
(Rožičeva) v Središki ulici in h. št. 51 (Dežan Jurij;
Pečnik Janez) v Ljubljanski ulici.

L. 1932. je nastalo ob Tovarniški ulici sedem novih
stavb: Perova (h. št. 3a), Vogrinčeva (št. 9), Semetova
(št. 23), Janežičeva (št. 25), Hauschildova (št. 27),
Zavirškova (št. 28) in Avseceva (št. 29).

Slednjič so bile še dozidane: 1. 1934. Ambrožičeva
(Zvezna 6), 1. 1935. Kremžarjeva (Mošk. 1), 1. 1937.
Gašperšičeva (Mošk. 8), 1. 1938. Dovčeva (Središka 2)
in 1. 1939.: v Bezenškovi ulici V. Schlambergerjeva
(št. 22) in Simoničeva (št. 30) in v Moškerčevi ulici
Hanžičeva (št. 12b). Letos pa je že dozidana nova No-
vačanova hiša v Moškerčevi ulici.

Onstran mejne črte kat. občine Vodmat so vzpo¬
redno s to nastale tri ulice: Koroščeva, Pokopališka in
Bavdekova. Zadnji dve mejita proti zapadu z dozdaj
sezidanimi stavbami na podaljšek Ljubljanske ulice.

164

Koroščevo in Pokopališko ulico pa preseka podaljšek
Tovarniške ulice. Na Koroščevo in podaljšano Zvezno
ulico meji na vzhodu Bazoviška ulica. Ob železniški
progi se vije Pot ob železnici, ob kateri je glaven do¬
hod do Kemične tovarne in do tovarne Saturnus, za
katero se razprostira tovarna Hrovat, ki ima dohod iz
konca Tovarniške ulice. Vse na tem prostoru sezidane
stavbe so spadale k vasi Selo in so ob svojem postanku
dobivale k tej vasi spadajočo hišno numeracijo. Zato
znači pri nadaljnjem naštevanju postanka hiš v okle¬
paj postavljena številka to numeracijo.

Na selškem ozemlju se je v primeri z vodmatskim
ozemljem naseljevanje začelo zelo pozno. Dolgo vrsto
let je na polju samevalo le lesno skladišče mizarskega
mojstra Simona Praprotnika, ki ga je dal napraviti
v začetku sedanjega stoletja; kratko so to lesno skla¬
dišče imenovali »šupa«, ime, ki ga stavba še danes
nosi, dasi je spremenjena v stanovanjsko hišo, ki je
spadala pod Selo in nosila h. št. 26, sedaj pa spada k
Ljubljanski ulici s h. št. 55. Svoje lesno skladišče je
Praprotnik prodal Janezu Brudarju, ki je leta 1907.
»šupo« preuredil v stanovanjsko hišo, pa jo kmalu
prodal Alojziju Lukmanu in ta Jerneju Pirnatu, od
katerega jo je kupil Just Piščanc, ki jo je prepustil
svoji hčeri Ljudmili poročeni Pekle. Leta 1924. so
lastniki te hiše poleg nje pozidali še drugo, manjšo
stanovanjsko hišo, ki nosi h. št. 57 Ljubljanske ulice
(Selo št. 67). — Ob Pekletovem vrtu prideš iz Ljub¬
ljanske v Pokopališko ulico, ki veže Zeleno jamo z
Zaloško cesto.

Poleg čuvajnice, ki stoji ob železniški progi, preko
katere drži Pokopališka ulica iz Sela na zelenojamsko
ozemlje, je gostilničar Jernej Jelenič, vulgo Majaron-
ček iz Vodmata, dal postaviti gostilniško hišo (Pokop,
ul. 14) za svojo hčer Ano poročeno Kavčič, ki jo je
1. 1928. prodala gostilničarju Roku Lasanu. Poleg La-
sanove hiše stoji bivša moščanska elektrarna (Pokop,
ul. 16), ki jo je tedanji župan Jožef Oražem 1. 1924.
dal postaviti na občinskem svetu in jo je 1. 1929. ljub¬
ljanska mestna občina prevzela z inventarjem vred.

Ko je Jožef Oražem od raznih lastnikov na ozemlju
»sejške gmajne« in poleg te se raztezajočih njivah po¬
kupil veliko sveta, je začel zidati številne stanovanj¬
ske hiše in jih prodajati raznim interesentom. Na ta
način je najprej zrastla 1. 1926. in 1927. cela vrsta
hiš ob levi strani Pokopališke ulice od elektrarne pa
do sedanjega preseka Tovarniške ulice: Logarjeva h.
št. 18 (Selo 68), Klobučarjeva št. 20 (73), Koritnikova
št. 22 (70), Vovkova št. 24 (74), Rantova št. 26 (71),
Lukančičeva št. 28 (77), Hrenova št. 30 (76) in ob vo¬
galu Ferjančičeva štev. 32 (69), kjer je sedaj tudi
trafika.

V Tovarniški ulici so bile leta 1928. dozidane hiše
št. 32 (80) Zupančičeva, št. 34 (79) Tomčeva, št. 36
(78) Gazvodova in št. 37 Palikova.

V letih 1928. do 1930. so bile dozidane hiše Koro¬
ščeve ulice v dolžini od Tovarniške do Bazoviške ulice;
ob levi strani Koroščeve ulice stoje h. št. 1 (Petrov¬
čičeva), 3 (Pavlič Vinc.), 5 (Novak [do 1930.], Šemrov
Marija in Debeljak Ivana), 7 (šibret Fel.), 9 (Štibelj
Fr.), 11 (Jelen Jožef [do 1938.!, Perc Anton), 13 (Ša-
lekar Janez [do 1933.], Praznik Alojzij), 15 (Gorenag

ZELENA JAMA, MLADINSKO ZAVETIŠČE S KAPELO SV. VINCENCIJA

Fr.), 17 (Kodelja Al.) in 19 (Jaklič Lad.). Ob desni
strani stoje: št. 2 (Ciglarjeva), 4 (Kadunčeva), 6 (Ka¬
stelčeva), 8 (Telatko), 10 (Čič J. [do 1931.], Terpotec
Peter), 12 (Klančar J.), 14 (Kovač Jožefa [do 1938.],
Havliček Lj. in St.), 16 (Bernik Jakob) in 18 (Cotič
Vinc.).

Iz Koroščeve ulice pridemo v Bazoviško ulico narav¬
nost do poslopja meščanske šole. Prvotno je bila ta
stavba namenjena za občinsko zavetišče ozir. ubož¬
nico. Po načrtih arhitekta Tomažiča naj bi bilo v tej
stavbi prostora za onemogle, za dnevno otroško zave¬
tišče, za zdravstveni dom in za javno kopališče. Stavbo
so začeli graditi spomladi 1. 1931. in je bila še tisto
leto v surovem stanju dovršena, še preden je mogel
ted. moščanski odbor z županom Oražmom dokončati
to svoje veliko socialno delo, je bil razpuščen in po¬
slopje je ostalo nedodelano in čakalo v teku let že v
razpadu boljših časov, šele 13. III. 1935. je nov obč.
odbor sklenil, naj se ta stavba preuredi v poslopje za
meščansko šolo, katere si je okoliš tako zelo želel.
Slavnostna otvoritev te šole z blagoslovitvijo, ki jo je
izvršil župnik I. Petrič, se je zvršila dne 20. X. 1935.
Poleg številnih govornikov ob otvoritvi te šole, ki so
jo imenovali drž. mešč. šolo Fr. Levstika, je tedanji
ljubljanski župan dr. Ravnihar izjavil, da je bivša
moščanska občina s to šolo prinesla Veliki Ljubljani
lepo doto.

V Bazoviški ulici na nasprotni strani šolskega po¬
slopja sta bili 1. 1932. pozidani dve stanovanjski hiši:
Dol jakova (Baz. 2) in Dobrilovičeva (Baz. 4).

Ker se Bazoviška ulica razteza ob Koroščevi navpik
proti Pokopališki, se Koroščeva v svoji smeri ni mogla
nadaljevati, zato so v naslednjih letih nove hiše Ko¬
roščeve ulice zrastle tostran Tovarniške ulice v smeri
proti Ljubljanski ulici in sicer: hišo št. 21 je sezidal
zidarski polir Savine in jo prodal Mariji Kastelic poro¬
čeni Kolar. Tej hiši sta se 1. 1935. pridružili Hriberni-
kova (Kor. št. 30) in Antoničeva (Kor. 28) in tem pa
1. 1936. Valantova (Kor. 26).

V podaljšani Zvezni ulici, katere od Tovarniške
ulice podaljšana leva stran leži že v kat. obč. Moste,
sta bili 1. 1934. sezidani Martinčičeva (Zvez. 21) in
Osredkarjeva (Zvez. 23) hiša.

(Konec prihodnjič.)

165

STERNENOVE FRESKE V MARIBORSKI GRAJSKI KLETI

FR. K. KOS

P reureditev mariborskega gradu v muzej se bliža
svojemu koncu. S tem bo dobila monumentalna
stavba sredi mesta svojo pravo estetsko vrednost ter
bo rešila naenkrat dva problema, ki nista bila ravno
lahka: vprašanje ohranitve in varstva tega zgodovinsko
in umetnostno važnega objekta je enkrat za vselej
rešeno, obenem pa je tudi vprašanje praktičnega izko¬
riščanja grajskih prostorov najpovoljneje izvedeno.
Iz neštetih majhnih zaprtih prostorov so nastale
zopet prvotne velike in svetle dvorane; stopnišče, de¬
belo prebarvano in z nevešče popravljenimi figurami
je dobilo impozanten nov izgled, pa tudi neposredna
okolica gradu bo z ureditvijo vrta na severni strani
in tlaka pred vhodom mnogo pridobila. Ko bo pa ure¬
jen nov Trg svobode s spomenikom kralju Aleksan¬
dru I., bo šele prav stopila pomembnost historičnega
grajskega poslopja v ospredje in kulturni zgodovinar
bo moral pohvalno poudariti sklepe mestne uprave,
da se je odločila grad kupiti in ga preurediti v muzej.

Temeljito preurejanje in čiščenje notranjih prosto¬
rov ne bi bilo popolno, če bi ostala viteška grajska
dvorana intaktna. Umazane freske na stropu in
zlasti potemnele slike v bogatih štukiranih okvirih
obočnih prehodov in lunet so bile potrebne skrbnega
in strokovnega čiščenja in popravljanja. Težkemu in
kočljivemu delu je bil mojster Matej Sternen, ki
mu je bilo delo poverjeno, popolnoma dorasel. Le¬
pota in pomembnost zlasti stranskih polj sta šele
sedaj po restavraciji stopili prav na dan. Sternenovo
ime je postalo s tem povezano z restavracijo gradu, še
bolj pa s freskami, ki jih je ustvaril v kletnih pro¬
storih gradu.

V zvezi s splošno preureditvijo in prenavljanjem
mariborskega gradu je bila prenovljena tudi tako
zvana Grajska klet. Grajski kletni prostori, namenjeni
gostinskim in restavracijskim svrham, s svojo posece-
sijonistično opremo novi preureditvi niso mogli več
ustrezati. Slikarije notranjščine, delo nekega dunaj¬
skega slikarja, s svojim baročnim izgledom, putti
in alegorijami, bi bolj ustrezale poslikavanju gra¬
ščin in dvoran kakor pa gostilniškim kletnim prosto-

M. STERNEN, STARI DRAVSKI MOST
Z MAGDALENSKIM PREDMESTJEM OK. 1800

rom. Zato so pri popolnem prezidavanju kletne no¬
tranjščine morale izginiti tudi te slikarije, kar je bilo
še toliko laže, ker tudi kvalitetno niso predstavljale
posebne višine. V poživitev novih, enostavno stvarnih
prostorov s potrebnimi modernizacijami pa je bilo
odločeno, notranjščino nanovo poslikati.

Delo je bilo oddano Mateju Sternenu v glavnem
radi poznavanja njegovih slikarskih sposobnosti fre-
skanta, nekoliko pa tudi zato, da ostane v gradu spo¬
min njegove žive umetnosti. Na podlagi Sternenovih
velikih fresk v Ljubljani ga moremo šteti med naše
najboljše freskante in prav je, da ima tudi Maribor
nekaj njegovih del vedno dostopnih javnosti. Mojster
je bil nalogi, ki mu je bila stavljena, kakor bomo
videli, popolnoma dorasel.

Prostori, ki jih je imel poslikati, so bili sledeči:
Glavni prostor kleti takoj za glavnim vhodom od juga
z Grajskega trga, razdeljen z dvema velikima štiri¬
oglatima slopoma tako rekoč v dve ladji, je baročno
obokan; za njim pridemo preko podolžnega svodenega
prehoda in po manjšem hodniku do vhoda na vzhodni
strani, ravno nasproti stranskega vhoda z Grajske
ulice v manjšo sobo; po hodniku naravnost proti se¬
veru pa je večja zadnja soba, namenjena društvenim
potrebam po sestajanjih in zborovanjih. Te tri pro¬
store je moral slikar opremiti s slikami, vmesno točil¬
nico pa z napisi. Notranjščina ima na stenah v spod¬
njih delih lesene orehove, češnjeve in brestove obloge,
dočim so višji deli sten in obokov enostavno belo pre¬
barvani s poudarkom samo na prehodih obočnih polj.
Enostavna in popolnoma jasna arhitekturna prepro¬
stost kaže samo na te arhitekturne podrobnosti, toda
še te so iste barve in materiala ter niso posebej po¬
udarjene. Stvarna in realna arhitektura je tako za¬
ključena sama v sebi in daje slikarstvu možnost, da
se more poleg arhitekture popolnoma samostojno raz¬
viti. Tu ne moremo govoriti o medsebojni povezanosti;
ker ni arhitektura ustvarila nobenih okvirov ali
uokvirjenih polj, ni podredila slikarstva sebi, temveč
mu je dala na razpolago le prazne ploskve, s katerimi
je mogel slikar po svoji lastni zamisli razpolagati in
se mu ni bilo treba ozirati na soseščino. Edino na
slopih mu je arhitekturna oblika slopa, prehajajočega
v obok, narekovala tudi približno obliko podobe, ven¬
dar samo z ozirom na ožino slike. Arhitektura in sli¬
karstvo nastopata v mariborski grajski kleti samo¬
stojno brez medsebojne odvisnosti.

Tega dejstva se je slikar pri ustvarjanju in kompo¬
niranju popolnoma zavedal. Na stranske stene je na¬
slikal drugo poleg druge velike kompozicije, ostale
slike pa je namestil na slopih in sicer na prehodih,
kjer slop prehaja v obok; nad vsako posamezno sliko
pa je razprostrl trak z napisom, navadno verzom iz
narodne pesmi, v zvezi s predstavljeno sliko. Te na¬
videzno nametane slike imajo med seboj vez v osnovni
ideji in programu, ki je bil slikarju postavljen od
gradbenega vodstva, čeprav so namreč to gostinski
prostori, vendar slike niso izključno dekorativno za¬
bavnega značaja, marveč radi reprezentativnega po¬
mena in lege v kleti muzeja povezane z geografsko-

166

M. STERNEN, LEPA NEDELJA PRI MINORITSKEM SAMOSTANU V MARIBORU OKOLI L. 1780

gospodarskimi in zgodovinsko-kulturnimi faktorji, ki
so pomembni in važni za nastanek, stoletni razvoj in
sedanji obstoj mesta Maribora.

Maribor je s svojo lego med vinorodnimi Sloven¬
skimi goricami in z žitnim Dravskim poljem na meji
med visokim alpskim svetom in nižinskim Podonav¬
jem ter končno v nemali meri tudi na narodnostni
meji moral imeti že od nekdaj svojevrstno vlogo. Pri
tem ne smemo prezreti važnih činiteljev, ki so kumo-
vali temeljem mariborskega razvoja. Predvsem je tu
mostišče čez Dravo položilo temelj gospodarstvu sred¬
njeveškega Maribora, v katerem je bila osredotočena
trgovina z vinom vsega vinorodnega zaledja, ki so ga
vozili vozniki na alpski zahod, odkoder so v zameno
sprejemali predvsem les. Most čez deročo reko je imel
veliko vlogo tudi kot politična ekspanzivna posto¬
janka zlasti Habsburžanov na jug proti Jadranu in
moremo v njem gledati posredni faktor gospodarskega
razvoja mesta. Potem ko je mesto sprejelo že poli¬
tično osnovo v privilegijih s strani Habsburžanov,
usmerjenih proti salzburškemu Ptuju, se dvigne nje¬
gov ugled s priselitvijo važnih uradniških in plemiških
ustanov (pogosti sedež deželnih zborov, začasno tudi
upravni sedež vojvodine itd.). Važnost mestnih utrdb,
ki jih moremo spraviti v zvezo s temi uradi, ni samo
lokalna kot zavetišče za bližnje sosede, temveč so
utrdbe varovale z mostom tudi prehod čez Dravo in
bile branik na vstopu v dolino reke Drave. Seveda je
pri tem razvoju imela veliko vlogo tudi cerkvena

oblast, ki je z lepimi cerkvami in samostani in sejmi
ob dnevih patrocinijev itd. tudi posredno skrbela za
obiskovanje mesta ali, kakor bi danes rekli, za propa¬
gando z božjepotnimi prireditvami ter tudi sicer imela
veliko vlogo. Posvetna oblast pa je našla svojo obliko
v mestni avtonomiji, ki je s političnimi svoboščinami
in gospodarskimi ugodnostmi utemeljila gospodarsko
in socialno prosperiteto.

Gospodarska baza mesta v srednjem in novem veku
je upodobljena s slikami na zahodni in vzhodni steni
glavne dvorane. Tako imamo tu na desni strani (gle¬
dano proti njej) zahodne stene najprej: Stari dravski
most.  Važnost mostišča in važnost vinske trgovine za
mesto je slikar tu upodobil. Preko lesenega mostu
vozijo pražnje oblečeni vozniki z lepo opremljenimi
konji težke sode, polne vina. V ozadju je desna obala
Drave s cerkvijo sv. Magdalene z župniščem in red¬
kimi stavbami ter obrežjem proti Pobrežju, ki je le še
redko poseljeno, čez most gredo tudi meščani v viso¬
kih klobukih tako, da se na sliki meša ljudska in
meščanska noša. Slika je kulturna rekonstrukcija iz
časov pred železnico, ko so še pokali biči in ropotala
težka kolesa vozov skozi naša mesta, iz časa okoli
I. 1800. Napisni trak preko slike nosi verz iz prleške
zdravice: »Takših si fantov me 'meti želimo, keri nam
dobro vozijo vino«.

Pomen fortifikacijskih naprav za mesto in njih po¬
ložaj za obrambo dežele naj ponazoruje sosednja slika,
ki predstavlja stara tako zvana Grajska vrata.  Vrata

167

M. STERNEN, PROMET IN INDUSTRIJA

in obrambni stolp nad njimi so stala na mestu da¬
našnje široke ulice na prehodu med Grajskim trgom
in Trgom svobode. Na levi strani slike je del še danes
ohranjenega gradu, na desni pa obenem s stolpom
konec XVIII. stoletja porušene hiše. V sredi je
obrambni stolp, podoben ostalim še ohranjenim, z
rustikalno obloženimi vrati in grbom nad njimi, na
desno se zgoraj nadaljuje del obrambnega branika.
Skozi vrata »valovi« promet, meščani v značilni te¬
danji noši z ovratniki španske noše in širokokrajnimi
klobuki so peš ali na konju. Slika je obnovitev Graj¬
skih vrat iz konca XVII. stoletja. Napis »Bela vila
grad gradila, dvoja, troja vrata« je vzet po narodni
pesmi.

Sosednja velika slika pod napisom »Ko b’ grešnik
ti vedel, k’ je v pekli hudo, pokoro bi delal, de b’ zgrun-
tat ne blo«, ki je posnet po koroški zdravici, prikazuje
vlogo cerkve pri razvoju mesta in predstavlja »Lepo
nedeljo pri minoritih«.  Več ali manj nedotaknjeni
stari del mesta, današnji Vojašniški trg z bivšo mi¬
noritsko cerkvijo in samostanom ter ostalimi hišami
je posnet po sedanjem stanju, le da so v njo postav¬
ljene osebe v nošah 2. polovice XVIII. stoletja. Moški,
oblečeni v dolge zelene suknje, rdeče telovnike, v do-
kolenskih hlačah z belimi nogavicami ter pokriti s

širokokrajnimi klobuki, ženske s pečo na glavi, tem¬
nimi jopicami čez belo srajco, z belimi predpasniki
povrh temnega krila in z belimi nogavicami, se zbi¬
rajo in odpravljajo v cerkev, se pogovarjajo in dajejo
miloščino beračem. Iz ozadja na levi pa prihaja sku¬
pina kmečkih romarjev, noseč kip Matere božje in
bandera ter pojoč pobožno pesem, kakor je to navada
še dandanes. S tem dogodkom je prikazana cerkvena
oblast, ki je imela v mariborski preteklosti tudi go¬
spodarsko veliko vlogo in katere nosilci so bile šte¬
vilne cerkve in samostani v mestu.

Posvetno oblast, mestno avtonomijo, pa nam sim¬
bolizira na desni strani vzhodne stene (ob peči) naha¬
jajoča se slika mestnega rotovža  na Glavnem trgu, ki
se je v glavnem ohranil v nepokvarjeni obliki do da¬
nes. Slikar je enostavno predstavil podobo mestne
hiše z nekaterimi osebami kot štafažo v ospredju in
z napisom po pesmi Lovra Tomana: »Za srečo roda
geslo naše: Mar-i-bor!«

Vse dosedaj povedano o pomenu in vlogi mesta v
vseh pogledih naj nam resumira in zaokroženo poda
zadnja slika na vzhodni steni takoj pri vhodu na dvo¬
rišče, ki predstavlja pogled na mesto Maribor okoli
l. 1700.  (priloga) z napisom: »Ko bi rajni oživeli, da
nam sodijo, kaj sami svoje dni začeli, kaj mi za njimi
storili smo«, izdelanim po narodni pesmi. Mesto na
vznožju hribčkov, današnje Kalvarije in Piramide,
obdano z obzidjem, mestece, v katerem moremo po
znamenitih ostankih spoznati jedro današnjega me¬
sta. To so današnji Glavni trg, Koroška cesta, Stolna
ulica s stolnico, Gosposka ulica, Vetrinjska ulica in
Grad, Minoritska cerkev z okroglim stolpom in stari
leseni most. Večina ostalega je izginila in je nado¬
meščena z novejšimi zgradbami, o mnogočem pa še
ni duha ne sluha, n. pr. o Koroškem predmestju, o
delu proti mestnemu parku, dočim že najdemo prvega
glasnika današnje Aleksandrove ceste: cerkev sv. Ul¬
rika. čeprav daje sedaj nov most pri vstopu mestu
popolnoma drug izgled, je vendar zelena okolica ostala
neizpremenjena in mesto »zelenega Štajerja« je moglo
nositi ta naslov že pred 250 leti. Upodobljena rekon¬
strukcija mesta je nastala na podlagi starejših origi¬
nalnih slik mesta (osnova je podoba mesta, ki jo je
izdalo graško zgodovinsko društvo) in vnešenih de¬
tajlov iz mariborskih muzejskih študijskih izsledkov.
Zato moremo gledati v sliki zelo verjetnostno, zgodo¬
vinsko verno obnovo podobe mesta iz ok. 1. 1700. ter
je slika s tega stališča tudi važen doprinos k spozna¬
vanju našega mesta. S starim Mariborom je zaklju¬
čena serija zgodovinskih slik, ki naj s svojim prene¬
senim pomenom ponazorujejo politične, gospodarske
in kulturne osnove, ki so važne za razvoj in napredek
Maribora v zgodovini.

Ostale slike v glavni sobi, nameščene nad posamez¬
nimi stranicami štirioglatih slopov, pa naj predstav¬
ljajo gonilne sile in gospodarsko okolje današnjega
Maribora. Kaj daje v glavnem obeležje novemu Mari¬
boru, od česa živi in kako se izživlja, kaj daje temu
prijetnemu mestu njegov današnji pečat, to pokazati
v ostalih slikah, je bila slikarjeva naloga.

Na razrastku pilastra na južni steni je upodobljen
železniški most s pogledom proti Orešju, po Dravi pa
vozijo veliki splavi. Tudi danes je most velike važ¬
nosti in posebej železnica, ki daje s svojimi delavni-

168

M. STERNEN, ŠKROPLJENJE V VINOGRADU

som »Vsaka mladost le en čas trpi, se v starost spre¬
meni«, ki je posnet po narodni pesmi. Pokrajina je
resničen pokrajinski izrez s poti iz Maribora v Kam¬
nico z Lucijinim vrhom v ozadju.

Ves severni slop je posvečen vinogradništvu, ki naj¬
bolj označuje okolico mesta in deželo sploh. Mesto
leži sredi vinorodnih pokrajin, je središče vinske trgo¬
vine ter znano po izbornih vinih. Poleg tega .pa se ta
snov tudi zelo prilega značaju kleti in ji je zato na¬
menjenih več slik. Na severni strani imamo Trgatev.
Žena in mož trgata grozdje in nalagata v brento, ki je
že polna sočnih grozdov, zadaj so trsi v z grozdjem,
rdečim listjem in viticami, ki so dekorativno razpo¬
stavljene po vsej sliki. Vso sliko preveva rdečkasta
barva zrelega vinograda in toplega jesenskega sonca.
Napis »V jeseni zori nam grozdja kri in vinček nam
najbolj diši« je vzet po ljudski pesmi Ripšla. Toda
predno pride do trgatve, zahteva vinograd mnogo dela
in pridnosti. Na zapadni strani je slika Okopavanje.
Slučajna pomladna kop, ko so kopači, moški in ženske,
ves dan upognjeni v toplo reber, kjer razbijajo trde
grude in okopavajo vsak trs posebej. Enotežna kom¬
pozicija, v levo je nagnjena strmina hriba, ki ga
okopavajo v enakem pregibu štiri osebe. Koli in trsi
štrle še suho v nebo. Enakomerno rjavo barvo je znal

cami zaslužka mnogim. Zaslužek Dravske doline, les
in splavarstvo predstavljajo splavi na reki. V ozadju
se vidi Oreško predmestje, kjer je postirana večina
tekstilne industrije, ki daje mestu prav posebno obe¬
ležje. Tako moremo to, čeprav pokrajinsko sliko, ime¬
novati Industrija in promet.  Napis: »žegen šentjanžev
naj vsim velja, sveti Miklavž nam pomoč naj da« je
vzet po splavarski ljudski pesmi Jožefa Lipolda Re-
čičkega.

Južni steber označuje okolico mesta v širšem smi¬
slu. Poljedelstvo in sadjarstvo sta mu glavni temi in
njima posveča po dve sliki. Oranje  moremo nazvati
sliko na vzhodni strani stebra. Kos Pesniške doline
s Sv. Urbanom v ozadju in za pokrajinsko sliko zna¬
čilni topoli tvorijo ozadje sceni ospredja, kjer sklo¬
njen za plugom, v katerega sta vprežena belec in rja¬
vec, stopa kmet in obrača mastno, rjavo zemljo. Prid¬
nost in zadovoljstvo z delom, zavednost in ljubezen do
grude, ki je potrebna ravno prebivalcem teh krajev,
naj svedoči napis »Bom štibro vso plačal, bom polje
oral, gospodi ne grunta predal«, ki je iz ljudske
pesmi z zahodnega Pohorja. Sliko na južni strani
stebra z valujočim širnim poljem zlatega klasja, ki
ga poživljata rdeči mak in mlada družina na levi v
ospredju, bi mogli imenovati Poletje.  Pokrajina je
kos Dravskega polja s pogledom proti Sv. Barbari.
Slikar je simbolično združil zorenje polja s človeškim
življenjem. Verz »Nič na svetu lepšega ni, ko pšenica,
kadar zori!« je vzet po narodni pesmi zdravic, ki se
pojejo pri poljskih delih. Na zapadni strani stebra je
naslikana jesenska pokrajina mariborske okolice: Pe¬
krska gora, gledana od Peker, s toplimi jesenskimi
barvami na dozorevajočem sadnem drevju in .temnim
gozdom na severni strani, v ospredju pa jablane, polne
zrelega sadja, ki ga že obirajo. Prirodno bogastvo oko¬
lice v jesenskem razpoloženju je podano v resničnem
pokrajinskem izrazu in sliko lahko nazivamo Jesen.
Otožni napis, ki ustreza celotnemu večernemu na-
strojenju jeseni, »Milo zvon večerni, fantovski misli
prešerni, v dalji pripeva nekje« je vzet po pesmi Jan¬
ka Glaserja. Obratno pa je polna pomladanskega ve¬
selja Pomlad  na severni strani. Visoko cvetoče drevo
v ospredju in sadovnjak poln cvetja v ozadju, na desni
pa na sprehodili poti dvoje mladih deklet, prikazujejo
pomlad in mladost, kar se oboje zopet druži z napi¬

si. STERNEN, STARI MARIBOR

169

M. STERNEN, TURIZEM IN GOZDARSTVO

slikar dobro poživeti s pestrimi barvami oblačil ko¬
pačev. Po Slomškovi pesmi je vzet napis: »Vinograd
obdel’vati Slovenc mora znati«. Iz iste pesmi je tudi
sledeči napis: »Kdor delal prav ne bo, naj pije le
vodo« na južni steni nad sliko škropljenje.  Vinograd,
ki je že zelen, je treba obvarovati pred nevarnostmi
bolezni in mrčesa, zato hodi delavec na levi s škropil¬
nico na hrbtu od trsa do trsa in ga škropi. Podoba
dela, ko se je slikar omejil na eno osebo, ki opravlja
delo, ostalo ploskev pa je izpolnil okrasno s trsi, listi
in viticami. Končno delo v vinogradu je gotovo Sti¬
skanje  grozdja, kar je predočeno na sliki na vzhodni
steni severnega slopa. V notranjščini stiskalnice suče
na levi moški vreteno, da s tem stiska grozdje, kate¬
rega mošt se zbira v vedro, na desni pa so priprav¬
ljeni sodi, v katere natakajo ženske novo, sladko kap¬
ljico. Slika je veren posnetek stiskalnice in dela pri
stiskanju. Radi večje preglednosti in enostavnejše
kompozicije se je omejil slikar le na najnujnejše šte¬
vilo oseb. Po Krempljevi pesmi je napravljen napis:
»S’ totga grozdja žlahtna slaja nam dišeče teče v kad«.

Dvorano zaključuje slika nad pilastrom severne
stene (pendant Industriji na južni steni), ki je po¬
svečena Turizmu in gozdarstvu.  Zeleno Pohorje s
cerkvijo sv. Areha na desni in delom Ruške koče
(prve planinske postojanke na Pohorju) na levi v
ospredju naj govori o tujskem prometu in turizmu,
ozadje pohorskih gozdov pa o gozdnem bogastvu oko¬

lice. Slikar si je dovolil licenco poetico, da je razred¬
čil drevesa v ozadju in tako odprl pogled na Maribor
in Slovenske gorice v ozadju. Napis »Da bi bila lepa
ura, da bi sijalo sončice«, vzet po romarski narodni
pesmi, se more nanašati tudi na željo turistov ali
gozdarjev po lepem vremenu.

S to sliko zapuščamo ciklus slik v glavni dvorani in
se podamo naprej; skozi prehod in hodnik, ki sta
okrašena s trakovi, ki nosijo napise o vinu iz slovarja
prvega mariborskega slovenskega pisatelja p. Ber¬
narda Apostla, majoliko nad točilnico in v kačo sti¬
lizirani S, avtogram slikarja Sternena, stopimo naprej
v manjšo sobo na desni strani, v kateri je slikar po¬
slikal polkrožno zaključene zgornje dele sten. V obeh
slikah je s podobami značilnih pokrajinskih izrezov
ustvaril pristno domače vzdušje. Na južni steni je
predstavil del Slovenskih goric v Vinarjih: z ilovico
ometano, pobeljeno ter s slamo krito hišo, katere čelo
in napušč prerašča brajda, na desni v ospredju, v
ozadju pa je valovit hrbet gričkov na južni strani po¬
sajenih z zlatordečimi zrelimi vinogradi, z viničari-
jami na vrhovih in gozdovi na severni strani. Okoli
drevesa pri hiši se pri mizah zbirajo ljudje. Na se¬
verni steni je pendant slike. Ravno taka podoba Slo¬
venskih goric za Sv. Petrom nad Mariborom v
času dozorevajočih zlatordečih trt, le da je tu pred¬
stavljen vrh hriba z belo viničarijo in klopotcem, zna¬
nilcem zrelega grozdja in jeseni, v sredi slike. Od vi-
ničarije se spušča na levo pot, po kateri hodita moški
in ženska, levo v ozadju pa je nadaljevanje hrbta z
drugimi viničarijami. Obe sliki moremo nazvati Jesen
v Slovenskih goricah,  kajti nastrojenje toplega, sonč¬
nega jesenskega dne sredi zrelih vinogradov, zlato¬
rdečih odtenkov, kakor belih golobic na vrhu čepečih
viničarij, je znal slikar dobro predočiti in tipično
predstaviti jesenski izraz vinogradniškega goriškega
Podravja in Pomurja.

Po hodniku naravnost na sever se nam odpre zadnja
soba, za širino hodnika, večja od prejšnje, namenjena
društvenim potrebam, kar ponazorujejo tudi slike,
napravljene v polkrožno zaključenih delih stene med
posameznimi oboki. Nasproti vrat na severni steni se
nahaja zgodovinska slika Ciril-Metodijske besede  v
Mariboru na Radvanjskem polju 1. 1863. v trenutku,
ko Jože Vošnjak govori pozdrav vsem Slovanom. Pred
šotorom, ki ga je postavil inž. Jedlička s podobo sv.
Cirila in Metoda, je govorniški oder. Množice ljudstva
od blizu in od daleč, meščanov in kmetov, so zbrane
na taboru. Na levi in desni strani slike so postavljeni
jezdeci Poljanci z Dravskega in Murskega polja, v
sredi je odprt pogled na stoječo množico. Ves prostor
je slavnostno okrašen z girlandami in mlaji s sloven¬
skimi, štajerskimi in avstrijskimi zastavami. Na isti
steni na vzhodu so upodobljeni čitalničarji,  zbrani
pod sliko A. M. Slomška. Za rdeče pregrajeno mizo
je slikar upodobil stoje in sede vodilne može narod¬
nega prebujenja in čitalniške dobe v štajerskem delu
Slovenije: v sredi stoji vodilna osebnost: dr. Janko
Sernec, na njegovi levici (gledano proti sliki na desno
od njega) sede: dr. Matija Prelog, Anton Tomšič,
dr. Jože Vošnjak in Josip Jurčič; na desnici sede:
dr. Štefan Kočevar, Davorin Trstenjak, Dominik Čol¬
nik (edina njegova slika po edini ohranjeni fotogra¬
fiji) in dr. Ivan Geršak; na levici stoje: Miha Herman,

170

dr. Jožef Muršec, dr. Franc Radej, dr. Jakob Ploj,
dr. Benjamin Ipavic in Janez Majciger; na desnici pa:
Josip Šuman, dr. Ferdinand Dominkuš, Fran Kosar,
Božidar Raič, dr. Jožef Ulaga in Fran Rapoc. V ozadju
visi na sliki veliki škof lavantinski Anton Martin
Slomšek. Skupinski portret je slikar rešil na način, ki
ustreza tedanjemu načinu skupinskega portreta: sime¬
trično okoli osrednje osebe sede ali stoje ostale osebe.
Na nasprotni (južni) steni pa je v enaki velikosti
skupinska slika Narodni svet za Slovenji štajer
I. 1918. Za zeleno mizo sede od leve proti desni: dr.
Franjo Rosina, general Rudolf Maister, Fran Voglar,
dr. Srečko Lajnšič, Anton Hren in Franjo žebot; stoje
od leve na desno: Vladimir Pušenjak, Evald Vračko,
Viktor Kukovec, dr. Karl Verstovšek, Jakob Zadravec,
dr. Josip Hohnjec, dr. Franc Lukman, Josip Smertnik,
dr. Fran Kovačič in Jakob Florjančič. Tudi tu se je
slikar odločil za isti način skupinskega portreta, če¬
prav malo bolj svobodno razpostavljenih oseb. V obeh
primerih je bil slikar izključno navezan le na foto¬
grafske posnetke posameznih oseb in moramo radi
tega še bolj poudariti uspeh, s katerim je težko na¬
logo rešil in dosegel zlasti karakterno mojstrsko slič¬
nost. Kletni prostori, namenjeni gostilniškim svrham,
in omejena majhna površina ploskve ter množica oseb
so gotovo bistveno vplivale na formalno stran teh sku¬
pinskih portretov. V celoti slike in snov v ciklični
povezanosti ustrezajo na eni strani reprezentančnim
namenom tega prostora v gradu in z njim sedaj
povezanim muzejem, na drugi strani pa služijo in
ustrezajo svrham, katerim je klet namenjena.

Če pogledamo upodobljene slike še na kratko z
umetnostnega stališča, moremo v njih nedvomno ugo¬
toviti dvojen značaj. Zgodovinske slike so različne od
ostalih pokrajinskih. Pri zgodovinskih slikah je bil
slikar vezan na resničnost, vernost upodobljenih pred¬
metov. Tako se je moral ozirati na reprodukcije in
rekonstrukcije stavb in drugih objektov, na verno
prikazanje noš in oblačil in končno gotovo tudi na
starejši značaj teh slik. Zato vidimo v teh slikah večje
prevladovanje risbe, pa tudi v izbiri barv gotova dej¬
stva. Celoten kolorit je radi tega mnogo bolj svetel
in miren ter daje zgodovinskim slikam skoraj starin¬
sko patino. Kar se prostora (grajska vrata), kompo¬
zicije (stari Maribor) in barve (rotovž) tiče, je bil
Sternen vezan na zgodovinsko vernost in se je le

M. STERNEN, JESEN V SLOVENSKIH GORICAH

M. STERNEN, ČITALNIČARJI

redko mogel razživeti v skupinski kompoziciji (lepa
nedelja), barvno svobodneje pa se je mogel uveljaviti
pri voznikih na mostu. Radi tega koncidiranja in
lastnega omejevanja pa so te zgodovinske slike toliko
vernejša reprodukcija zgodovinskih snovi in objektov,
oblačil in predmetov, da moramo iskati njih pred¬
nosti ravno v znanstvenih rekonstrukcijah. Vse po¬
krajine in stavbe, noše in predmeti so vestno preštu¬
dirani, tako da anahronizmov niti v detajlih nismo
mogli zaslediti. Enotnost, zgodovinski sliki potrebna,
veje iz teh fresk.

Na drugi strani pa se je mogel popolnoma svobodno
in svojemu stilu ustrezajoče razživeti v sodobnih
snoveh. V pokrajinskih slikah je uporabil za pona¬
zoritev sodobnih gospodarskih podlag, socialnega obe¬
ležja in geomorfoloških značilnosti v glavnem le izreze
iz nekoliko širše okolice Maribora. V teh slikah mo¬
remo opazovati Sternena, ki je doslej prevladoval v
figuraliki, tudi kot krajinarja. Pri vsem mu njegova
impresionistična podlaga dobro služi in daje freskam
svojevrstni impresionistični izraz. Popolnoma resnično
izbira izreze iz pokrajine, jih ne sili v kompozicijo-
nalno umetne like, ploskev enakomerno razdeli v
ospredje in ustrezajoče ozadje, ustvari prostorno
globino in v vsako sliko je vnesel zračnost. Upodob¬
ljene osebe so za izpopolnitev vsebine pa tudi ploskve
po potrebi postavljene v sliko in anatomsko pravilno
izdelane. Pri tem je Sternen povsod stremel, da poda
tudi resnično nastrojenje in vtis pokrajine, njenega
značaja, letnega in dnevnega časa. Vtis in nastrojenje
prevladujeta nad posameznimi podrobnostmi. Pri delu
se je poslužil svoje pastozne, odločne tehnike, barvo
nanaša drugo poleg druge brez ozira na soseščino,
glavno, da mu v celoti daje dober in pravilen vtis. Pri
nevarnosti barvne monotonosti in enolične dolgočas¬
nosti velikih ploskev se ji ume spretno izogniti z na¬
mestitvijo drugih barv, da poživi vso okolico. Tako n. pr.
pisane obleke kopačev v sliki Okopavanje in v kom¬
plementarne barve oblečena družina v sliki Poletje
poživljajo in odstranjajo drugače barvno enoličnost
motiva. Barvno pa ni nikoli izšel iz celotnega okvirja,
nego je poizkusil barvno uravnovesiti vso sliko v enot¬
nost, da v posameznih slikah prinese ali izrazi pre¬
vladujoč ton: zlatorumen v Poletju, rožnat v Pomladi,
zlatordeč v Trgatvi, rdečerjav v Oranju, zelenkast v

171

škropljenju itd. S tem se ni ustavil daleč od sodobnih
slikarjev, čeprav svojega impresionističnega izvora in
pečata skriti ne more in tudi noče. Pri opazovanju in
ocenjevanju pa moramo imeti pred očmi, da priču¬
joče freske nimajo naloge monumentalnega značaja,
marveč da naj ustrezajo dekorativnim svrham okra¬
sitve reprezentančnega gostinskega prostora. To nam
postane jasno pri nekaterih slikah, kjer je ploskev
dekorativno izpolnjena z detajli, ki bi drugače v sliki
izpadli (vitice v škropljenju ali Trgatvi) ali pa kjer
je obratno vse odvišno odpadlo in je reducirano na
najnujnejše samo, da čim bolj ustreza dekorativnim
namenom (Stiskanje). Iz tega stališča izhajajoč mo¬
ramo tudi ocenjevati podobe v društveni sobi, kjer so
skupinski portreti redek, a uspel poizkus.

Slikarsko najbolj uspele so slike Industrija, škrop¬
ljenje in Oranje. Nežno spomladansko nastrojenje
podaja v Pomladi, barvno bogato jesensko pa v obeh
pokrajinskih v stranski sobi in v sliki Pekrske gore.
Delo in trud mu najbolj uspe podati v Okopavanju in

Stiskanju, dočim je dekorativno najbolj dovršena slika
Trgatev.

Zaključno moramo o Sternenovih freskah v mari¬
borski grajski kleti ugotoviti, da so uspelo delo. Zgo¬
dovinske slike so s svojim enotnim slikarskim poda¬
janjem ter s svojo vsebinsko dognanostjo vzor tudi
za bodočega slikarja zgodovinskih rekonstrukcij, po¬
krajinske slike pa so se dvignile nad njim določen
dekorativni značaj. V celoti nosijo impresionistični
poudarek, s čimer so se osvobodile historizmov po¬
dajanja, ki tako pogosto, a ne vedno posrečeno sprem¬
lja moderno freskantstvo, in zadobile res sodobni in
obenem individualni slikarjev pečat. S slikarskim de-
koriranjem mariborske grajske kleti pa je Sternen
opozoril poleg danes običajnega arhitektonskega de-
koriranja prostorov na slikarsko in samo želeti bi
bilo, da bi Maribor čimprej zmogel tudi enako uspeli
poizkus kiparske dekoracije. Z vidika naše umetnosti
v Mariboru bo Sternenovo delo s tem še posebej po¬
menilo zgodovinski korak naprej.

PODOBA SLOVENSKE OPERE (1919.—1939.)

VILKO

S misel in sposobnost za glasbo sta slovenskemu člo¬
veku vtisnjena globoko v njegovo bistvo. Duhovna
atmosfera komaj dvamilijonskega slovenskega naroda
je že od nekdaj vsa razgibana v glasbenem valovanju,
ki objema vse plasti tega ljudstva ter vzbuja v njih
nenavadno dejavnost na tem glasbenem umetniškem
polju. Tako je bilo mogoče, da je že pred stoletji
slovenska mati rodila svetu velikega Jakoba Petelina-
Gallusa, da se je v srcu slovenske zemlje, v Ljubljani,
že leta 1702. kot eno izmed prvih takih združenj na
svetu ustanovila »Academia philo - harmonicorum«, s
katero so gojili neposredne zveze največji glasbeniki
sveta, med njimi Ludwig van Beethoven in Joseph
Haydn; da je nadalje Ljubljana vabila k sebi Franza
Schuberta in da so v njej nastopili svojo umetniško
pot veliki svetovni umetniki, kot sta Gustav Mahler
in Vaclav Talich. Ker pa za to posebno sposobnostjo
v slovenskem človeku prav nič ne zaostaja smisel za
dramatsko umetnost, ki objema vse do zadnjih plasti
tega ljudstva in mu pomenja naravnost bitno potrebo
izživljanja, je razumljivo, da se je v spoju obeh spo¬
sobnosti že od nekdaj razvila najugodnejša podlaga
tudi za posebno operno umetnost, ki je pognala na tej
zemlji močne kali, a so jim neugodne politične in go¬
spodarske razmere dolgo zadrževale pravo samostojno
rast.

Potem, ko se je na pobudo grofa Wolfa Engclberta
Auersperga odigrala 1. 1660. prva opera v Ljubljani,
rast te svojstvene umetnosti v srcu Slovenije ni več
usahnila, čeprav ta umetnost še dolgo ni bila domačega
porekla. Skozi 17. in zlasti skozi 18. stoletje so obi¬
skovale Ljubljano najznamenitejše italijanske operne
družine (Mingotti, Bustelli, Pecis), v 19. stoletju pa
so jih izpodrinile nemške (Zollner). Na slovenskih
tleh je tako cvetela italijanska in nemška operna
umetnost, prehajala deloma v prvine domače slo-

UKMAR

venske glasbe, predvsem pa oplajala domače ustvar¬
jalce. L. 1780. je napisal Slovencem prvo opero Jakob
Zupan, pa dobil šele po 70 letih posnemovalca v Mi¬
roslavu Vilharju, s katerim se je zganila v rasti samo¬
svoja slovenska operna tvornost, ki je prišla do
večjega razmaha ob koncu 19. stoletja, ko se je leta
1892. ustanovilo samostojno slovensko gledališče s
posebej organiziranim opernim uprizarjanjem. Benja¬
min Ipavic, Anton Foerster, Fran Gerbič in Viktor
Parma so predvsem zastavili delo na opernem ustvar¬
jalnem polju in zgradili v romantičnem okviru pod¬
stavo slovenske opere. Utesnjene politične in gospo¬
darske razmere pa so močno zavirale razvoj te operne
rasti in tesnoba razmer je zadrževala življenje domače
operne umetnosti v najskromnejših mejah. Prevelika
napetost domačih sposobnosti je zato udarila navzven
in tako so se razlile slovenske tvorne sile po tujini.
Bolj kot skladateljska tvornost (Jurij Mihevec-Mi-
cheutz) je bilo darovano tujim opernim kulturam
operno izvajateljstvo, na katerem je zaradi nenavadne
obdarjenosti slovenska zemlja izredno bogata: Franja
Verhunc, Emil Škarja (Scaria), Josip Nolli, Naval-
Pogačnik so znamenita imena opernih pevcev, s kate¬
rimi se je ponašala tujina. Vendar pa je tudi domača
izvajalska umetnost obdržala mnogo plodnih sil, ki
so razvile slovensko operno življenje do neke mere
prvobitno in umetniško dostojno, dasi v skromnih in
manj izrazitih mejah.

Obenem s politično in kulturno svobodo, ki so jo
doživeli Slovenci v letu 1918., se je osvobodila in raz¬
mahnila tudi samosvoja slovenska Opera. V njej so
pognale rast vse dolgo zadrževane sile in sposobnosti
in jo poslej oblikovale vse do danes. Tako je v zgodo¬
vini slovenske operne umetnosti razdobje zadnjih
dvajset let  v sebi zaključena razvojna enota, ki se je
v umetniški vrednosti dvignila visoko iznad prejšnje

172

nebogljenosti, in pomenja izrazito razvojno bazo sa¬
mostojne slovenske narodne operne umetnosti. Zna¬
čaj tega razdobja pa dobiva svoj izraz z dveh strani:
iz izvajalne  in iz ustvarjalne.

Izvajalska stran,  v kateri je zapopadeno vse tvorno
delo v smislu uprizarjanja opernih predstav, dobiva
iz celotnega pregleda tri različne podobe treh časovnih
enot. Vsak izmed teh obrazov je tipiziran z ozirom na
umetniško vodstvo in na svojstva dirigentov, reži¬
serjev in inscenatorjev, z ozirom na umetniške vred¬
note solističnih pevcev, pevskega zbora, orkestra in
baleta ter v celotnem obsegu z ozirom na značaj re¬
pertoarja uprizorjenih opernih umetnin.

Prvi obraz je obsežen v dveh opernih sezonah
1918.—1920.), ko je bila ljubljanska Opera v upravi
neodvisnega Gledališkega konzorcija, v imenu kate¬
rega jo je upravno vodil Fran Govekar, pa ji začrtaval
umetniško pot dirigent Friderik Rukavina. Ta čas
se je razcvetelo operno življenje nezadržano kot po¬
mladni cvet, ko so mu razprle čaše dolgo zadrževane
napete življenjske sile. Sreča nad končanimi straho¬
tami svetovne vojne je pognala vse to življenje v ži¬
vahno razkošje, v katerem so se kopičile vsestranske
sile sicer ne še urejeno, a bujno in plodno. K skup¬
nemu umetniškemu delu so se shajali domači in tuji
umetniki, ki jih je iz vojske razpustil prevrat in so
se z navdušenjem lotili dela, uporabljajoč vsa svoja
umetniška izkustva. Mlada podjetnost dirigentov,
med katerimi sta stala v ospredju Rukavina in Bre-
zovšek, je dvigala umetniško življenje, ki je bilo polno
sposobnosti in razvojne moči; deloma je v pomoč stal
za dirigentskim pultom tudi Karel Jeraj, ki se je vrnil
z dunajske opere in uporabljal doma visoko umetni¬
ško tradicijo. Neutrudljiva in iznajdljiva delavnost
dirigenta Rukavine je z vneto pomočjo Frana Gove¬
karja zmogla zbrati k sodelovanju mnogo vredne
umetniške moči. Dobrim solističnim pevcem, kot so
bili Richterjeva, Ropasova, Drvota, Kovač, čermak,
Zathey in izredno sočno zvenečemu mlademu pevske¬
mu zboru je bil postavljen ob stran režiser Marek,
ki je bil zelo razgledan v svoji stroki in je z bogatim
izkustvom verno in stilno kritično oblikoval pred¬
vsem zunanje obraze uprizarjanih opernih umetnin.
Scenično delo, ki ga je opravljal Skružny, je bilo na¬
slonjeno na ustaljeno realistično tradicijo, pa tehtno
in mojstrsko zastavljeno. V smislu klasične tradicije
je vodil tudi mnogoštevilni balet koreograf Pohan. V
orkestru pa, ki je bil polno zaseden, so se zbrali pravi
umetniki — iz tega orkestra je izšel slavni »Zika-
kvartet« — in pripomogli do lepo ubrane in nasičene
celotne zvočnosti. Tako se je v tem času vzpelo umet¬
niško življenje ljubljanske Opere, pa je bilo še preveč
polno komaj sproščenih sil, da bi dobilo izkristalizi¬
rano obliko. Zanos je bil prevelik, da bi ga mogla
zadržati in prav usmeriti jasna, previdna misel.
Operni spored se je meril največ po okusu in trenut¬
nem razpoloženju občinstva; naslonil se je precej na
francosko lirično opero (Massenet, Gounod, Adam)
in na italijansko naturalistično opero (Puccini, Leon-
cavallo), ne da bi prezrl Verdija. V nemar je pustil
nemško opero, pa se oklenil raje slovanske umetnosti
(Čajkovski, Smetana, Dvorak). Pozornosti je bilo de¬
ležno tudi slovensko tvorno delo, predvsem Parmove
opere (»Ksenija« in »Stara pesem«), ki so bile veči¬
noma oprte na klasicistično romantični evropski stil.

IGOR STRAVINSKI: OEDIPUS REX INSCEN1RAL: V. ULJANIŠČEV

LJUBLJANSKA OPERA (1928)

Obraz druge dobe izraža močno stremljenje po dvi¬
ganju umetniških vrednot in po smotrenem uravno-
vešenju vseh sodelujočih sil. Značaj tej dobi je dal
v glavnem Friderik Rukavina, ki je s podržavljenjem
Narodnega gledališča v letu 1920. postal ravnatelj
Opere in jo vodil do leta 1925. Z gledališko upravni-
škega mesta, kjer so si v teh dvajsetih letih sledili po
vrsti: Friderik Juvančič, Matej Hubad, Rado Kregar
in Oton Župančič, je neposredno vplival na operno
umetniško oblikovanje le Hubad s svojo preizkušeno
glasbeno razgledanostjo, v ostalem pa je bilo umet¬
niško vodstvo pretežno le v rokah opernih ravnateljev.
Vendarle je dal tej dobi glavni pečat Rukavina s svo¬
jim smislom za umetniško vrednoto; občutljivost za
potrebe časa in želje občinstva je poživila vse delo¬
vanje, ki so mu dajali vzpon in moč vneti sodelavci,
za katerih sposobnosti je imel Rukavina posebno
bistro oko ter je prav v tem dvignil pomembnost svo¬
jega opernega vodstva.

Za dirigentskim pultom je zastavilo svoje delo več
mladih ljudi, ki so z zanosom svojih mladih in še
neizčrpanih sil nadomeščali vrednost v dolgi tradiciji
izkristaliziranega znanja. Največ umirjene izučenosti
je prinesel in vlagal v svoje delo Anton Balatka,
ki mu je z umetniško resnobo stopil ob stran Anton
Neffat. Dočim je bil Marij Kogoj večji skladatelj kot
dirigent, je pa zlasti mladi Lovro Matačič poživil in
razvil glasbeno stran opernega upodabljanja s svojim
izrazitim smislom za čisto in verno obliko ter prvo¬
bitni živi glasbeni utrip. Nasprotno pa je doprinesel
Niko Štritof k temu delu potezo globokega roman¬
tičnega zanosa in sentimenta. Dirigenti so imeli
hvaležno delo s polnim in občutljivo poslušnim
orkestrom, z izredno polnozvenečim pevskim zbo¬
rom in prav tako z vrsto izmenjavajočih se pevskih
solistov, med katerimi so si pridobili umetniško pri¬
znanje: Z. Zikova, Levandovska, Thalerjeva, Lovše-
tova, Thierryjeva, Rewiczeva, Drvota, Sovilski, Ši¬
menc, Levar, Romanovski, Balaban, Betetto, Zupan
in Rumpel. Za domačo operno pevsko kulturo je bil
zlasti pomemben povratek dveh slovenskih pevcev
z velikih opernih odrov: basist Julij Betetto je kot
mnogoletni član dunajske Dvorne opere presadil na

173

domača tla predvsem visoko in izrazito nemško pev¬
sko kulturo; njegovo umetniško oblikovanje pred¬
stavlja v vrsti vlog (Pimen, Kecal, Figaro, Leporello,
Gurnemanc, Lothario) oni ideal opernega upodab-
ljalca, ki zgoščuje na osnovi plemenitega glasu ves
izraz v čisti lepoti petja, pri čemer pa se igra dosledno
in izglajeno podreja stilnim postavam, ki jim je pod¬
vržen upodobljeni lik. Nasprotno pa je Ivan Levar pre¬
sadil na domača tla visoko operno kulturo v vrsti iz¬
razito izoblikovanih vlog (Boris Godunov, Evgenij
Onjegin, Rigoletto, Scarpia) v tem, da je postavil
svojstveni ideal opernega oblikovalca, ki iz krvne
prvobitnosti zagrebe v duševni obraz svojega lika in
najde močno in tesno zvezo med igralsko in pevsko
obliko. Tenorist Josip Rijavec, ki je vlagal ves izraz
v melodiko svobodno razvitega petja, pa je ostal vedno
le bežen gost domače Opere.

Režijsko delo je bilo v tej dobi zastavljeno večinoma
še v smislu starejše tradicije realističnega oblikovanja,
ki je skušalo ustvarjati čim vernejšo iluzijo stvarnega
življenja. Ljudje in njih odnosi naj se oblikujejo in
razvrščajo na odru sicer v neki pisani privlačnosti,
vendarle skladno z zunanjo resničnostjo vsakdanjega
življenja. Pri tem pa ni izostajal vsaj deloma še značaj
starejše režijske tehnike, preostale iz baročne koncert¬
ne opere, ki je dovoljevala ariozno uveljavljajočemu
se pevcu poseben, od dramskega dogajanja nezavisen
položaj. Te smeri se je držal Rukavina sam, vestno,
čeprav precej šablonsko jo je uveljavljal zlasti Bučar.
Režijski značaj novejše, narodnostno pristne češke
operne reprodukcije je prinesel iz Prage Pavel Debevec
in ga uveljavil pri nas v čeških operah s posebno iz¬
najdljivostjo ter s sposobnostjo za ustvarjanje toplih
razpoloženj. Sodelovanje dramskih režiserjev Putjate
in šesta pa je poglabljalo zlasti igralski izraz. Scenično
delo je opravljal Skružny v smislu iluzionističnega
posnemanja zunanjega sveta, vendar z neko občutlji¬
vostjo za stil in razpoloženje. Nasproti temu natura¬
lizmu je uveljavil slikar Vavpotič v svojih inscenaci¬
jah že rahle impresionistične momente, kjer je pri¬
zorišče sicer vzdržalo svojo zunanjo statiko, pa je
prišel do izraza oseben slikarski značaj s posebno
pozornostjo za barvo in luč. Končno je bilo tudi vse
dovolj živahno baletno oblikovanje zasidrano globoko
v klasični tradiciji, ki so jo gojili koreograf Trobiš ter
plesalki Poljakova in Nikitina. V isti smeri sta razvili
svojo plesno umetnost tudi domači plesalki Vavpoti-
čeva ter Lidija Wisiakova s soplesalcem Vlčkom.

Tako je obraz te dobe v glavnem še zagledan v tra¬
dicijo preteklosti, bodisi po značaju uprizoritvenega
delovanja, bodisi po izboru opernih umetnin. Spored
je posegel deloma k Francozom (Gounod, Massenet,
Thomas, Bizet, Charpentier itd.), deloma k Italijanom
(Donizetti, Rossini, Verdi, Puccini, Wolf - Ferrari
itd.) in deloma že tudi k Nemcem (Mozart, Nicolai,
Weber, Kienzl, D’Albert, Blech i. d.). Močno pa se je
naslonil na slovanske ustvarjalce (Musorgski, Rimski-
Korzakov, Čajkovski, Smetana, Dvofak, Janačak i. d.),
a je izčrpal tudi slovensko tvornost: poleg Parmovega
»Zlatoroga« sta bili uprizorjeni še dve novoroman-
tični operi Rista Savina »Gosposvetski sen« in »Lepa
Vida« ter Foersterjeva klasično-romantična in močno
slovansko dočutena opera »Gorenjski slavček«, ki je
odslej ostala zaradi svojega jasnega optimizma in pri¬
ljubljenosti stalno na sporedu. Res da je bilo delo

Le dobe nekoliko preveč zastavljeno v tradiciji in brez
vplivov sočasnih umetniških gibanj. Res da je bilo
skoraj preveč zavisno od volje občinstva, premalo
urejeno s pogleda naprej in preveč zbegano zaradi
trenutnih razpoloženj, zavoljo česar je zavladala samo¬
volja in so se pričela trenja, ki so dovedla do tega, da
je Rukavina moral zapustiti ljubljansko Opero. Kljub
temu je ohranila ta doba zelo živahen in predvsem
umetniško dvignjen izraz ter se je plodno in uspešno
razvijala.

Razvoj ljubljanske Opere je prešel v svojo novo in
značilno fazo v tretji dobi, ko je v letu 1925. prevzel
ravnateljstvo Mirko Polič in ji dal do svojega odhoda
I. 1939. po svoji posebni umetniški usmerjenosti nov
obraz. Izredna delavnost in podjetnost, vezani na
močno ambicioznost, pa merjeni v živem egocen¬
trizmu, sta v kratkem rodili svoje posledice in jih
razvijali prav do danes. Zavladala je skoraj pretirana
velikopoteznost in z njo širokogrudnost, ki sta vsemu
delu na mah spremenili lice. Plodna je postala ta
osnovna nazornost zlasti s tem, ker je razrahljala
dotedanje tradicionalne meje in so v vse to operno
reproduktivno delo udarili novi impulzi, gotovo pre¬
potrebni za živ razvoj. Mnogo so k temu pripomogle
tudi v sedanjo in v bodočo umetnostno problematiko
naperjene kritične pobude Stanka Vurnika. V operni
spored so prišla novejša in najnovejša svetovna
operna dela, kot Prokofjeva »Ljubezen do treh
oranž«, Stravinskega »Rex Oedipus«, Krenekov »Jon-
ny svira«, Kogojeve »črne maske« in pozneje še Šo¬
stakoviča »Lady Macbeth«, Wagner-Regenyja »Kra¬
ljičin ljubimec« i. dr. Tako se je zganilo v smislu
novostrujarskih snovanj več ali manj vse uprizorit¬
veno delovanje. Bila sta dosežena spoj in izenačenje s
celotno svetovno razvojnostjo, ki se je z druge strani
tudi tradicionalno dopolnila z uprizarjanjem mno¬
gih Mozartovih in Wagnerjevih oper. To plodno in
samo po sebi uspešno stremljenje ni našlo pravega
sorazmerja v uprizoritveni umetniški kvaliteti, ki bi
se morala praviloma še stopnjevati, pa se je dejansko
pričela nižati. Glavni vzrok je bil v vpeljavi operete,
ki se je pričela bohotno razraščati, tako da je dosegla
do 90 izmed 230 sezonskih predstav, ter je razrahljala
umetniško skrbnost in okus celotnega umetniškega
osebja ter občinstva še zlasti, ker je bil izbor operet¬
nih del brez estetske hrbtenice. Poleg tega se je pri¬
čela rahljati tudi skupnost umetniškega dela. Tako
se je po eni strani velikemu vzponu navzgor pridru¬
žila z druge strani upognitev navzdol in je vtisnilo to
nesorazmerje obrazu te dobe neki boleč izraz neizena¬
čenosti med dosegljivim in doseženim. Toda kolikor
je pri vsem tem to snovanje plodno, je podan uspešen
podvig.

Delo novih dirigentov Mirka Poliča in Danila
Švare je dalo po posebnem značaju njune umetniške
sposobnosti glasbenemu oblikovanju predvsem neko
tehnično preciznost in zunanjo doslednost. Na isto
stran je obrnil svojo pozornost tudi mladi dirigent
žebre. Pač pa je dirigent Štritof še nadalje stremel
bolj za ubrano barvo in sočnostjo orkestralnega zve¬
nenja in se je Neffat boril vedno bolj za jasno tonsko
podobo, le da so postali uspehi manjši, ker je kriza
razredčila izvajalske moči v orkestru. Solistični pevci
so dosegali večinoma lepo umetniško raven, a so se
sorazmerno hitro izmenjavali in se zato ni utrdila

174

MATIJA BRAVNIČAR: POHUJŠANJE V DOLINI ŠENTFLORJANSKI INSCENIRAL: L VAVPOTIČ

LJUBLJANSKA OPERA (1930)

kakšna svojska pevska tradicija, temveč je nosila ta
podoba solistične pevske umetnosti zelo pisano lice;
mešan značaj so ji dajali različni tuji pevci, a tudi
domači, ki so po hitrem razvoju na odru ljubljanske
Opere hiteli v tujino za velikimi uspehi. Zinka Kunc,
Zlata Gjungjenac, Franja Golobova, Mario Šimenc,
Jože Gostič, Anton Dermota, Marijan Kus — ta in
še druga imena poznajo danes tuji operni odri. Ven¬
dar je poleg teh sodelovalo v tem razdobju na ljub¬
ljanski Operi mnogo drugih dobrih pevcev, ki so dr¬
žali sorazmerno visoko raven pevske umetnosti: iz¬
med tujcev: Rozumova, žaludova, čaleta, Orlov,
Knifctl, Popov, Holodkov, Zathey a izmed domačinov:
Lovšetova, Thalerjeva, Majdičeva, Ribičeva, Mitrovi¬
čeva, župevčeva, Medvedova, Thierryjeva, Kogejeva,
Španova, Banovec, Marčec, Franci, Primožič, Janko,
Zupan, Petrovčič in Julij Betetto, ki je ostal do danes
zvest ljubljanskemu opernemu gledališču. Pač pa se
je v tem času že precej izčrpal pevski zbor, ki je po¬
grešal primerne izpopolnitve z mladimi močmi.

Operna režija je bolehala toliko, kolikor ni imela
stalnega, strokovno izpopolnjenega režiserja, dasi je
podoba tega umetniškega dela živahna in pisana. Iz¬
menjavajoči se režiserji so prinesli v ta razvojni tok
razne umetniške smeri, ki so se mešale med seboj.
Na eni strani je obstajal še nadalje stari tradicionalni
način režije v smislu šablonskega razpostavljanja
oseb v prostor po predpisanem vzorcu brez globljih
psiholoških opravičil in s pozornostjo na zunanji vi¬
dez. V tej smeri je delal zlasti Krivecki, dočim je Pri¬
možič dvignil svoje realistično režijsko delo z bogatim
izkustvom, pridobljenim na velikih svetovnih odrih,
ter s svojim občutjem za zveze med glasbo in kretnjo.

Smotrno je posnemal v režiji visoke vzore Mirko
Polič, smisel za iskrena razpoloženja in uspešno raz-
postavljenost oseb je dvigal Drago Zupan; Osip Šest
pa je razvil v svojih režijah zlasti smisel za zunanji
blesk in za živahne kontraste v smotrno izrabljenem
prostoru, pri čemer je spretno, pa čeprav bolj zunanje,
uporabljal dognanja modernejših smeri. Nova ruska
šola Tajroffa in Meiercholda, ki stremi za povečanjem
odrske dinamike in za premostitvijo rampe s strem¬
ljenjem za večjo povezanostjo gledalca z igralcem, je
našla deloma odziv v režijskem delu Bratka Krefta,
ki je skušal stopnjevati odrsko učinkovitost s stop¬
njevanim tempom igre, povezane z izvirnimi in de¬
loma fantastičnimi domisleki v razdeljevanju, oprem¬
ljanju in osvetljevanju prostora. Po teh stopnjah je
šel tudi Ferdo Delak. Izredna domiselnost in stro¬
kovna dovršenost, v kateri se je vezala tradicionalna
stilistika z najmodernejšo, sta se v režiji Branka
Gavelle na žalost le mimogrede odzvali v naši operi.
Močan odmev pa je našlo prehodno režijsko delo Ci¬
rila Debevca, ki je s svojo dinamično, v nasprotjih
bijočo se naravo prinesel v Opero posebno življenje.
Združeno obvladanje dramatske in glasbene stroke si
je z bogato fantazijo vred našlo izraza v ubrani zvezi
klasičnih, romantičnih in zmerno ekspresionističnih
elementov. V režijski zgradbi je zato lomil naturali¬
stično odvisnost, pa je zbral in urejal celoto po logiki
in nuji duševnih doživetij, ki jih je poiskal obenem
iz drame in glasbe — vendarle tako, da je v smotrno
razdeljenem prostoru, v katerega je smiselno umeril
tudi kretnjo, zaživela celotna podoba v tudi navzven
jasnem in plastičnem ravnovesju. S tem je posegel
izraz globoko v vsebino in se presenetljivo javil v pro-

175

štoru. Tudi inscenacijsko delo se je v tem času raz¬
gibalo. Poleg realističnih, po iluzijah zunanjega sveta
stremečih zasnov, so se javljali mlajši nagibi v več
smeri. V smislu impresionizma, ki je trodimenzio-
nalno plastiko prostora zamenjal z barvno nasičeno
podobo, sta deloma oblikovala Vavpotič in Jakac, do-
čim je iskal Uljaniščev nekakšno zvezo med temi no¬
vimi in starejšimi stilnimi komponentami, pa znal
zelo smotrno izrabljati prostor ter ga napolniti s
toplimi razpoloženji. Pač pa je pričel izrabljati in-
scenator Franz arhitektonske komponente in izpol¬
njevati kubično prostornost odra s stenami, koti in
oboki, pri čemer je prestavil pozornost tudi v verti¬
kalno smer in dosegel nove, plastične učinke. Balet se
končno iz dotedanje podstave ni premaknil in koreo¬
graf Golovin ga vodi do danes po tradicionalni in do¬
gnani poti. Lepo se je zdramil baletni zbor ob gosto¬
vanju našega znamenitega plesnega mojstra Pina
Mlakarja, ki so mu bila na žalost domača tla pre-
borna in je moral za svojim umetniškim klicem v
tujino.

Take reprodukcijske sile so bile na delu pri obliko¬
vanju zelo pisanega, sicer brez jasno sistematiziranega,
vendar pa zelo živahno izmenjavajočega se sporeda
opernih umetnin. Najmočnejše je bila zastopana ro¬
mantika od prvih, še klasično začrtanih, pa do naj-
zadnjih, programsko nasičenih oblik. V to so se vple¬
tala tudi prav moderna dela različno mešanih zna¬
čajev najbolj značilnih sodobnih struj impresionizma,
ekspresionizma in nove predmetnosti. To pa iz krogov
oseb glavnih evropskih narodnosti. Mnogo so bila
zastopana francoska dela (Halevy, Massenet, Bizet,
Thomas, Gounod, Charpentier, Saint-Saens, Delannoy
i. dr.), še več italijanska (Rossini, Donizetti, Verdi,
Ponchielli, Giordano, Mascagni, Leoncavallo, Puccini,
VVolf-Ferrari, Montemezzi, Zandonai, Respighi),
Spance je zastopal le De Falla; od mnogega nemškega
sporeda pa so postala za značaj operne reproduktivne
podobe zlasti značilna Mozartova, Beethovnova in
Wagnerjeva dela, dasi je poleg teh pomembno risal
ta obraz še spored mnogih drugih tvorcev (Lortzing,
Cornelius, Flotovv, Weber, Kienzl, D’Albert, Humper-
dinck, R. StrauB, Weill, Wagner-Regeny i. dr.). Zelo
močno se je razvil splošni slovanski program in so se
redno javljala v sporedu ruska dela (Musorgski, Rim-
ski-Korzakov, Borodin, Čajkovski, čerepnin, Prokof¬
jev, Stravinski, šoštakovič), češka dela (Smetana,
Dvofak, I. B. Foerster, Kovarovič, Blodek, Janaček,
Krenek, Weinberger, Novak), poljska dela (Mo-
niuszko, Rožicky), a tudi umetnine domačih srbohr-
vatskih avtorjev (Zajc, Hatze, Sirola, Baranovič, Go¬
tovac, Konjovič) in predvsem skoraj vsa novejša slo¬
venska dela (Parma, Foerster, Risto Savin, Sattner,
Bravničar, Kogoj, Osterc). Med raznovrstnimi balet¬
nimi uprizoritvami sta bila najbolj značilna Stravin¬
skega »Petruška« in Lhotka-Mlakarjev »Vrag na vasi«.
Tako je bila v tem pisanem sporedu predstavljena vsa
raznovrstna tvorna sila človekovega duha, kot se je
v teku zadnjih stoletij uteleševala v tvorbah zelo pi¬
sanih zvez tonskega zvenenja in dramatskih oblik,
žal le, da je bila ta obsežna in umetniško tehtna re¬
pertoarna podoba skaljena z nešteto starejšimi in no¬
vejšimi operetami estetsko neuravnovešenega značaja.

Ta živi utrip slovenske izvajalske operne umetnosti,
ki se je zaradi napetosti plodnih sil dvignil visoko do

one ravni, kjer se giblje podobno življenje vse evrop¬
ske operne kulture, in ki je deloma zaostajal le še po
vrednosti, kot jo doprinese visoka, do zadnjih umet¬
niških odtenkov ter do poslednje lepotne skrivnosti
posegajoča umetniška tradicija — je bil svojstveno
dopolnjen v celotno podobo vsega slovenskega oper¬
nega umetniškega snovanja tudi še z ustvarjalnimi
silami slovenskih umetnikov, ki so se utelesile v vrsti
značilnih umetnin.

V sorazmerju s splošno skromnostjo, ki je odmer¬
jena Slovencem na polju opernega ustvarjanja, je
doba zadnjih dvajset let vendarle plodna, ker se je
v njej slovenski tvorni duh vse močneje razgibal in
nam je dal ta čas nekaj pozornosti vrednih opernih
umetnin. Tesnoba razmer, pomanjkanje tradicije in
ožina umetniškega razgleda so zavirali snujoči polet
domačih umetnikov, da se dela njih umetniške fan¬
tazije niso mogla povzpeti tako, da bi dosegla na tem
polju raven svetovnega tvornega duha in si osvojila
mesta v sporedih svetovnih opernih gledališč. Pač pa
so ta dela v domačem razvojnem krogu stopila znatno
višje od plodov preteklosti ter si v svojem značilnem
izrazu osvojila uvaževanja vredno stališče. Vsa ta
tvornost se je cepila v različne smeri, kot so v raz¬
ličnih stilnih komponentah sovpadale v ta nemirno
presnavljajoči se čas.

Z naturalizmom vezana novo romantična tradicija
je s svojo izredno močjo pritegnila v svoj stilno tipični
izrazni značaj zlasti starejši skladateljski rod. V svo¬
jih treh operah (»Lepa Vida«, »Gosposvetski sen«,
»Matija Gubec«) se je Friderik Širca - Risto Savin
v glasbeno izraznem načinu občutno naslonil na
vvagnerjanske stilne komponente in, dasi je z druge
strani posegel v domače ljudske glasbene prvine, se
vendar ni povzpel še do one dvignjene prvobitnosti,
kjer bi kot Smetana prekvasil vso snov v svojem
lastnem bistvu in jo izkristalizirano izlil v samoniklo
stilno podobo, temveč se mu je celota izoblikovala kot
otipljiva sestavina različnih med seboj povezanih
prvin. Namesto zlitine je nastala zmes in zato sta
ostala oblika in njen izraz stilno še nepopolna, čeprav
je ta izraz odsev zelo močnih doživetij in je oblika
dokaz živahne glasbene fantazije. Po pristnem na¬
zoru romantika je vzeta dramatska vsebina deloma
iz narodne pravljične snovi, deloma iz narodove zgo¬
dovine in je izoblikovana v širokem patosu, kar se
sklada končno s celotno glasbeno dramatsko zasnovo,
ki je polna vsestranske romantične problematike. Ne¬
kako iste, le bolj enostavne smeri se je držal pri obli¬
kovanju svoje opere (»Tajda« ali »Komposteljski ro¬
marji«) skladatelj Hugolin Sattner, ki se je pa šele
v sivih letih lotil svojega opernega prvenca in je že
pomanjkanje prepotrebnega izkustva dalo umetnini
nekoliko naiven in nepopoln značaj. Dramatska vse¬
bina, ki jo je napisal slovenski pisatelj Ivan Pregelj,
je sama za sebe močna romantična tvorba. V smislu
klasično romantičnih stilnih komponent in s poseb¬
nimi svojskimi sestavinami je ustvarjena glasbena
podoba, v kateri so zlasti posamezni melodični liki
polni pristnega glasbenega doživetja in so plod ži¬
vahne fantazije; celota pa le ne živi v kongruentnih
dramatičnih vzponih in je zato v učinkovitosti bolj
bleda, dasiravno v posameznih členih izrazno močna.

Naturalistična nagnjenja so prišla do veljave v do¬
mači operetni produkciji, ki se je pod vplivi razrah-

176

MARIJ KOGOJ: ČRNE MASKE LJUBLJANSKA OPERA (1929) INSCENIRAL: I. VAVPOTIČ

ljane povojne miselnosti in čustvenosti razgibala in
našla zavetje pri onem občinstvu, ki se rado umika
iz globin na gladko, zasanjano površino. Z opereto,
pa najsi bo to klasicistično ali moderno, v smislu
šlagerja usmerjena tvorba, so vezana domača imena:
Saša šantel, Matija Bravničar, Pavel šivic, Bogomir
Leskovic, Janko Gregorc in Osvald Dobeic.

Nove sile, nova nagnjenja in nova spoznanja zad¬
njih desetletij, ki so močno udarila v svetovnonazorno
podobo prejšnjega časa, pa zablodila in zapletla vse
strani našega življenja, so se kot v zrcalni podobi
javila takoj tudi v vsej in posebej v glasbeni umet¬
nosti. Razne nove evropske stilne smeri, ki so hlastno
izpodrivale druga drugo, so se izrazito razpredle tudi
po slovenskih tleh in oplodile vse raznovrstno umet¬
niško delo; posebej tudi operno tvornost.

Pod vplivi teh novih, nekako nasilnih glasbenih
dognanj, je komponiral svojo prvo opero (»Pohujšanje
v dolini šentflorjanski«) Matija Bravničar. Po bistveni
glasbeni zasnovi je to delo naturalistično s posebnim
nagnjenjem za deskriptivnost na osnovi predstavno
asociativnega doživljanja. Uporabljena pa so nova
sredstva dvanajstpoltonske sistematike, s čimer je
tonalnost zelo razbita, a tudi ritem razrahljan, dočim
je barva poživljena prav v impresionističnem smislu.
Opera je grajena dosledno po istoimenski drami ve¬
likega slovenskega pisatelja Ivana Cankarja, pa je
prav ta preveč dosledna vezanost na dramo napoti
pravi operni arhitektonski napetosti. Z izredno raz¬
gibano in neugnano močjo svoje glasbene fantazije je
šel na delo Marij Kogoj in plod tega dela je postala
opera »črne maske«, ustvarjena po besedilu Leonida
Andrejeva. Skladatelj je zaslutil težo današnjih vpra¬
šanj, postavljenih na bistvo človeka samega, in je v
umetnini izpovedal vero v odrešitev človeka, ki je
podana v duhovnem osvobojenju njegovega višjega

jaza. Za izredno samonikel in močan izraz je upora¬
bil moderna glasbena sredstva izrazito ekspresioni¬
stične smeri, kjer mu je duševna razdvojenost po in¬
dividualistični samovolji nasilno zmedla zunanjo
tonsko podobo, vendar sije iz celotne tonske zgradbe
izredno mnogo pristne in dvignjene lepote. Edino
prevelika nasičenost glasbenih domislekov in delna
neizčiščenost sta napoti tej umetnini, da ne doseže
svetovnih opernih odrov, kamor bi se skladatelj s
svojim delom povzpel, da mu ni usodni mrak zasenčil
tvorne fantazije. V ostro nasprotje opisanemu umet¬
niškemu ustvarjanju se je postavil Slavko Osterc,
čigar oblikovanje je pod vplivi stilnih komponent,
kot jih je doprinesla smer nove predmetnosti, a z
močnim konstruktivističnim poudarkom. V svojih
enodejanskih operah (»Iz komične opere«, »Medea«,
»Maska rdeče smrti«, »Dandin v vicah«), ki jim je
kumoval Darius Milhaud, je razvil skladatelj poseben
smisel za satiro in grob humor. Glasba je izraz silo¬
vitega upora proti vsaki tradiciji. Na podlagi dvanajst¬
poltonske sistematike ostro zavite melodije in harmo¬
nije ter primerno komplicirani ritem so dokaz raz¬
umsko kombinacijskih zmožnosti, ki se jim je moralo
čustvo daleč umakniti. V tej glasbi se je utelesil pred¬
vsem današnji duh snovnega ravnovesja, mere in
števila.

Obraz slovenske operne umetnosti je v živem raz¬
vojnem stanju. Izrazne poteze niso še jasne, toda
velikopotezno so nakazane. Zdi se, kot da ima duh,
ki se v tej umetnosti javlja, posebne in skrbno dolo¬
čene načrte. V tem umetniškem snovanju zgoščene
sile so močne in visoko napete, če bodo zunanji usod¬
ni pogoji ugodni, bodo te sile izoblikovale podobi
slovenske operne umetnosti tako pomembno vsebino
in obliko, da bo ta podoba dostojno stopila ob stran
vsem ostalim svetovnim opernokulturnhn podobam.

177

AŠKERČEVA PROŠNJA ZA MINISTRSKO PODPORO

DR. RUDOLF MOLE

B ivši ljubljanski župan Ivan Hribar  piše v svojih
»Spominih«, da je prišel mestni arhivar Anton
Aškerc  1. 1909. k njemu in ga vprašal za svet, če bi mu
ne kazalo prositi pri ministrstvu za umetniško pod¬
poro, da bi napravil daljše potovanje. Hribar je sicer
dvomil o uspehu, ker bo imelo pri stvari tudi predsed¬
stvo deželne vlade kranjske svojo besedo, vendar mu
je rekel, naj mu izroči svojo prošnjo, ker jo hoče sam
oddati referentu, sekcijskemu svetniku pl. Millenko-
vichu.  Hribar si je priskrbel tudi vsa do takrat izdana
Aškerčeva dela, ki so napravila po svojem številu na
referenta ugoden vtis, da je zagotovil svoje priporo¬
čilo pri ministru za uk in bogočastje. Vendar je pri¬
pomnil, da bo morala stvar še v Ljubljano na deželno
predsedstvo, da se o prošnji izjavi.

Ker mu je referent povedal, da se v takih zadevah
glede južnih Slovanov obrača osrednja vlada na dvor¬
nega svetnika univ. prof. dr. Vatroslava Jagiča,  je
Hribar prosil Jagiča priporočila. Iz njegovega pisme¬
nega odgovora dne 22. maja 1909. pa je na svoje
začudenje  (podčrtal jaz) izvedel, da je bil Jagič že
pozvan, naj oceni Aškerčevo delo. Iz tega je sklepal,
da ni bilo drugega vzroka kakor političen. Sicer pa
ga je Jagičevo pismo pomirilo, ko mu je sporočal, da
je Aškerca že pred enim letom ugodno ocenil, da je
ministrstvu njegova ocena znana in da ne bi mogel
I. 1909. nič drugega povedati nego je že povedal 1.1907.
ali 1908. Hribarja prosi, naj v Aškerčevo korist go¬
spodi, ki v ministrstvu o tej stvari odloča, pove, naj
se čimprej Aškerčeva prošnja ugodno reši.

Vendar Jagičeva strokovna ocena ni imela uspeha,
merodajna je bila politična ocena deželnega predsed¬
stva kranjskega.

Čez nekaj mesecev je referent povabil Hribarja k
sebi in mu pokazal poročilo deželnega predsedstva
kranjskega. Vsebovalo je podatke o Aškerčevem živ¬
ljenju, a o podelitvi umetniške podpore ni bilo nobe¬
nega predloga. Nato je Hribar prosil referenta, naj
stopi k ministru in prošnjo toplo priporoči. Minister
pa je odločil, da se je stvar poslala v Ljubljano, da
zavzame deželna vlada svoje stališče glede Aškerčeve
prošnje. Predsedstvo pa je odgovorilo, da prošnje pri¬
poročiti ne more, češ da je Aškerc enostranski in da
bi ugodna rešitev njegove prošnje utegnila pri velikem
delu slovenskega prebivalstva vzbuditi nevoljo. 1

Po mojih ugotovitvah 2  je bila stvar nekoliko dru¬
gačna, kakor jo slika g. minister Ivan Hribar; pisal
je pač po spominu in ni imel pri sebi dokumentov, da
bi mogel potek natančno reproducirati.

Aškerc je najbrže v maju ali juniju 1. 1908. prosil
takratnega mestnega župana Ivana Hribarja, da pri¬
poroči v ministrstvu za uk in bogočastje njegovo
prošnjo za podelitev umetniške podpore, kar je gotovo
kmalu storil. Ministrstvo se je nato obrnilo na Jagiča,

1  Ivan Hribar, »Moji spomini«. I. del. Od 1853. do 1910.
leta. Ljubljana 1928. Str. 175—177.

2  V konvolutu št. 983 prezidialnih aktov bivše deželne
vlade za Kranjsko so tudi akti o Aškercu, ki nam natančno
osvetljujejo vso zadevo, katera je svoj čas vzbujala veliko
pozornost. Vredno je, da se vse objektivno razjasni.

da poda svojo strokovno oceno, ob istem času pa je
s št. 19.283 dne 2. julija istega leta zahtevalo od de¬
želnega predsedstva kranjskega, da kar najprej ko
mogoče poroča o osebnih podatkih Antona Aškerca.

Min. odlok je bil pri dež. predsedstvu prezentiran
dne 9. julija 1908. pod št. 3284. Mestni magistrat je
dobil na to od prezidija pod isto štev. z dat. 12. julija
istega leta razpis z vabilom, da naj čimprej poroča
o osebnih razmerah mestnega arhivarja in pisatelja
Antona Aškerca, ki je pri imenovanem ministrstvu
vložil prošnjo, da se mu podeli umetniška štipendija.
Nadalje je deželno predsedstvo povabilo dne 17. av¬
gusta pod št. 3623 prof. Antona Funtka,  da se izjavi
o umetniškem delovanju oz. umetniškem pomenu
Aškerčevih del. Končno je 20. avgusta naprosilo c. kr.
štajersko namestništvo v Gradcu, da poizveduje o
nravnem in političnem vedenju Antona Aškerca med
njegovim službovanjem v lavantinski škofiji; zlasti
bi bile važne informacije, pod katerimi okoliščinami
je imenovani opustil dušnopastirsko službo.

1. Funtek je predložil dne 19. avgusta 1908. tole
poročilo, ki ga podajem zaradi izrazite objektivnosti
v dobesednem prevodu:

»Prve Aškerčeve pesnitve, zlasti njegove Balade
in romance, so vzbudile v slovenskih literarnih krogih
upravičeno pozornost tem bolj, ker na tem polju, iz-
vzemši nekatere epske pesmi Prešernove, ni bilo nič
pomembnega in ker je Aškerc svoje epske predmete
znal izoblikovati z veliko plastičnostjo. Tudi dva na¬
slednja zvezka njegovih poezij se odlikujeta po bogati
izbiri raznovrstnih motivov in po pesniški sili, ki
naletimo nanjo — seveda zdaj že posamič — tudi v
njegovih novejših stvaritvah. Mnogim delom se lahko
s pravico očita, da se Aškerc prav često izgublja v
prozaičnost, da njegova dikcija ni brez prigovora in
da mu manjkajo motivi, da se torej lahko konstatira
popuščanje pesniške sile. Vsekako lahko velja Aškerc
za najznamenitejšega (der bedeutendste) slovenskega
epskega pesnika. Ako se mu podeli umetniška štipen¬
dija, utegne na študijskih potovanjih nabrati novih
snovi in pobud, ki bi jih lahko primerno izkoristil.«

2. Prezidij mestnega magistrata je Aškerca pozval,
da je za odgovor podal potrebne podatke. Aškerc je
predložil:

»»Promemoria o mojih potovanjih.

Potoval sem zato, da si razširim duševno obzorje.
Na potovanjih pa sem tudi dobival motivov za pesni¬
štvo.

L. 1885 v Prago (1 pesem).

L.1886 v Bosno (10 pesnitev).

L. 1887 v Benetke (3 pesmi).

L. 1889 v Krakov in na Slovaško (2 pesmi).

L. 1893 na Balkan, Carigrad, Mala Azija, Bolgarija
(10 pesnitev). — V » Lirskih in epskih poezijah«.,  1896.

L. 1899 v Italijo do Caprija in Pompejev (9 pesni¬
tev) v »Novih poezijah « 1900.

L. 1901 v Videm, Cividale, Aquilejo (3 pesmi).

L. 1901 v severno Rusijo, Varšavo, Peterburg, Mo-
skv6, Kijev (9 pesnitev).

178

L. 1902 v južno Rusijo v Odeso, Krim, Kavkaz
(11 pesnitev). — V »četrtem zborniku poezij « 1904.

L. 1906 v Egipet (13 pesnitev) objavljenih v » Slo¬
vanu :« in v »Ljubljanskem Zvonu«.

L. 1906 in 1907 Študiral slovenske morske ribiče
pri Trstu. Sad: »Jadranski biseri «. Knjiga 53 balad
ter etnografska študija »Med jadranskimi slov. ribiči«.

L. 1908 izlet v Atene in na Grško sploh. Sad: Ci¬
klus pesnitev v manuskriplu, ki  izidejo do  letošnjega
božiča kot knjiga.

Summa summarum: Iz popotnega dnevnika 74 (šti-
riinsedemdeset) pesnitev, potem posebna knjiga: »Ja¬
dranski biseri«.  Vrhu tega dva potopisa v prozi:  » Iz¬
let v Carigrad«  in »Dva izleta na Rusko«,  oboje raz¬
prodano.

V' Ljubljani, 20. julija 1908.

Aškerc m. p.««

Ta »promemoria« je uporabil takratni prezidialni
tajnik Janko Blefvveiss (sedaj upokojeni mestni višji
svetnik) za koncept odgovora na gorenjo zahtevo de¬
želnega prezidija za Kranjsko.

Odlok deželnega prezidija je bil prezentiran pri
mestnem magistratu pod Nr. 210/Pr. 3 dne 14. ju¬
lija 1908.

Blehveissov odgovor glasi:

Zaupno!

(Zapisano s svinčnikom.)

C. kr. deželnemu predsedstvu za Kranjsko

v Ljubljani.

Z ozirom na razpis z dne 12. t. m., št. 3284/Pr., po¬
roča podpisani mestni magistrat, da je Anton Aškerc
od leta 1898. nameščen kot arhivar pri mestnem ma¬
gistratu v Ljubljani in da je bil z 31. decembrom 1899.
imenovan definitivnim v tem svojstvu. S to službo so
zvezani prejemki IX. činovnega razreda, to je letna
plača K 2800-— in dejalnostna doklada K 500-—.

Anton Aškerc, rojen leta 1856. v Rimskih Toplicah,
dovršil je gimnazijo v Celju, bogoslovje v Mariboru
ter je potem od 1. 1881. do 1. 1898. služboval kot ka¬
plan v raznih krajih na štajerskem, leta 1898. pa
vstopil kot arhivar v službo mestne občine ljubljanske.

Ves čas svojega službovanja bil je izredno literarno
delaven ter je kot priznano izmed prvih, ako ne prvi
živeči slovenski pesnik obogatil slovensko literaturo
z mnogimi neminljivimi pesniškimi proizvodi.

Da si razširi duševno obzorje ter dobi za svoje pe¬
snitve novih motivov, napravil je Aškerc navzlic svo¬
jim skromnim dohodkom razna večja potovanja, ka¬
terih plod so bili vselej razni večji ali manjši pesni¬
ški proizvodi.

Leta 1885 potoval je v Prago in po češkem,

„ 1886 v Bosno,

„ 1887 v Benetke,

„ 1889 v Krakov in po Slovaškem,

„ 1893 na Balkan, v Carigrad, Malo Azijo in

po Bolgariji.

Plod teh potovanj bile so mnogovrstne pesnitve v
zbirki »Lirske in epske poezije«, ki je izšla 1. 1896. in
pa potopis v prozi »Izlet v Carigrad«.

Leta 1899 potoval je po Italiji do Caprija in Pom-
peja ter obelodanil o tem več pesnitev v zbirki »Nove
poezije«, izišli 1. 1900.

Leta 1901 potoval je po slovenski Benečiji in Fur¬
laniji, in pa po severni Rusiji, preko Varšave v Peter¬
burg, Moskvo in Kijev;

leta 1902 pa po južni Rusiji preko Odese na Krim
in Kavkaz.

Plod teh potovanj so pesnitve v »četrtem zborniku
poezij«, ki je izšel 1. 1904 in pa potopis v prozi »Dva
izleta na Rusko«.

Leta 1906 potoval je v Egipt in objavil o tem mnogo
pesmi v slovenskih beletrističnih listih.

Leta 1906 in 1907 prepotoval je severne obali Ja¬
dranskega morja ter obelodanil v tem 53 balad v
pesniški zbirki »Jadranski biseri« ter etnografsko
študijo »Med jadranskimi slov. ribiči«.

Leta 1908 potoval je v Atene in po Grškem ter se
nahaja plod tega potovanja še v manuskriptu, ki
izide kot posebna knjiga še letos.

Ker je pričakovati od Antona Aškerca Še marsika¬
tero dragoceno pesniško delo, ako se mu materielno
omogoči, da na umetniškem potovanju najde še novih
snovi, ker mu je ob skromni uradniški (arhivarjevi)
plači in še skromnejšim dohodkom iz njegovega lite¬
rarnega delovanja le težko mogoče, bilo bi želeti in
toplo priporočati, da se mu kaka umetniška ustanova
v to svrho podeli.

V Ljubljani, 24. julija 1908.

Hrb m. p. žu I> m;

Vloga je bila pri deželnem prezidiju prezentirana
dne 27. julija 1908.; od magistrata je bila ekspedirana
istega dne.

3. Prezidij štajerskega namestništva je s št. Prs.
Z. 1412/3 1908 dne 23. septembra 1908. odgovoril, da
se ne ve nič neugodnega o Aškerčevem političnem in
nravnem vedenju za časa njegovega službovanja v
lavantinski škofiji in da je bil na podlagi predlože¬
nega uradnega zdravniškega spričevala od c. kr. šta¬
jerskega namestništva dne 2. aprila 1898., št. 8879,
trajno upokojen.

Po teh treh izjavah je prezidialist baron Lazzarini,
okrajni glavar, koncipiral vlogo na ministrstvo. V
glavnem se drži Bleiweissovega koncepta. Poda kra¬
tek življenjepis in nadaljuje, da je bil Aškerc od
1. 1881. do 1. 1898. kaplan na različnih krajih v lavan¬
tinski škofiji in da ga je 1. 1898. sprejel mestni ma¬
gistrat ljubljanski za arhivarja; dne 31. decembra
1899. je bil v tej lastnosti definitivno potrjen. Z nje¬
govo službo so zvezani dohodki IX. čin. razr., t. j.
plača letnih 2800 kron in 500 kron akt. doklade. O
njegovem političnem in nravnem vedenju se ne ve
nič neugodnega (ne med njegovim službovanjem v
lavantinski škofiji in ne v Ljubljani — je dodal prvi
pregledovalec koncepta, vladni svetnik in poznejši
prvi direktor ljubljanske državne policije, grof Kii-
nigl).  Med vsem časom svojega službovanja je bil
Aškerc literarno delaven. Da si razširi duševno ob¬
zorje in da dobi nove motive za svoje pesnitve, je kljub
svojim pičlim dohodkom napravil več potovanj;
uspehi so bila večja in manjša pesniška dela. Po vlogi
mestnega magistrata našteva potem natančno po letih
njegova dotedanja potovanja. Za konec mu služi do¬
besedno podano mnenje Antona Funtka.

Grof Kiinigl doda, da je Aškerc opustil svoj duhov¬
niški poklic in da je stopil zaradi bolezni v pokoj.

179

Natančno naštevanje o Aškerčevih potovanjih prečrta
in napiše samo, da je potoval po Avstriji, Italiji, Ru¬
siji, Grčiji in Egiptu. Značilen je pa po naštevanju
njegovega literarnega delovanja ta vrinek: »Po svo¬
jem mišljenju in svetovnem naziranju je Aškerc iz¬
razit svobodomislec in se je kot tak udeležil zadnjega
kongresa Svobodne misli v Pragi. V tej okolnosti je
končno tudi vzrok za njegov izstop iz njegovega po¬
klica in tudi dejstvo, da je odložil duhovniško obleko
in da se nosi po meščansko. — To svetovno naziranje
najde tudi v Aškerčevih poezijah povsod svoj izraz,
da vzbujajo nekatere med njimi v konservativnih
krogih hudo pohujšanje (argen AnstoB) itd.«

Kiiniglu pa tudi Funtkova objektivna izjava o
Aškerčevih delih ni bila všeč. Izraz »upravičeno po¬
zornost« (berechtigtes Aufsehen) je spremenil v »iz-
vestno pozornost« (gewisses Aufsehen), prečrtal ne¬
katere stavke in upravičeno Funtkovo karakteristiko
»Vsekakor velja Aškerc za najznamenitejšega (der
bedeutendste) slovenskega epskega pesnika« itd. po¬
nižal v »znamenitega« (ein bedeutender Dichter).

Aprobator koncepta dvorni svetnik in namestnik
deželnega predsednika grof Chorinskij  sprejme Kii-
niglov vrinek z majhnimi spremembami, kjer se še
bolj poudarja Aškerčevo svobodomiselno mišljenje in
bivši duhovniški poklic. Po »v Pragi« stoji: »Njegovo
svobodomiselno mišljenje je bilo neki tudi vzrok za
njegov izstop iz njegovega poklica« in potem kakor
gori. Drugi del Kiiniglovega vrinka se končno s spre¬
membami grofa Chorinskega glasi takole: »To sve¬
tovno naziranje najde tudi v Aškerčevih poezijah iz¬
razit (beredten) poudarek in se torej ni čuditi, da vzbu¬
jajo njegova dela v konservativnih krogih, in sicer
tudi pri zmernih, pohujšanje in ogorčenje (AnstoB
und Entriistung).«

Koncept je bil vidiran in popravljen 2. oktobra, isti
dan je dal svojo šifro tudi deželni predsednik Schvvarz.
Dne 3. oktobra je bila vloga odposlana ministrstvu.

Deželno predsedstvo ni predlagalo nič konkretnega.
Vendar se iz vloge jasno vidi, da se je sicer izogibalo
konkretnemu predlogu, a s poudarjanjem nekdanjega
duhovniškega poklica Antona Aškerca z njegovim
svobodomiselstvom in s poudarjanjem nezadovoljstva
z njegovimi poezijami v konservativnih krogih je
vendar več kakor samo namignilo, kako si želi, da bi
ministrstvo rešilo Aškerčevo prošnjo.

Zato je razumljivo, da minister ni hotel ugoditi
Millenkovichevemu predlogu, marveč je vlogo vrnil
kranjskemu deželnemu predsedstvu z vabilom, da
stavi konkreten predlog, če misli, da je prosilec vre¬
den podpore. To se je zgodilo z odlokom dne 27. ja¬
nuarja 1909. s št. 41.722 ex 1909, ki je bil prezen-
tiran v Ljubljani pri dež. predsedstvu pod št. 678 dne
31. januarja 1909.

Kakor vse dosedanje vloge, je tudi to zadnjo vlogo
v tej stvari prvi koncipiral Lazzarini.

Po Lazzarini j evem konceptu (8. februarja) je
Aškerc vreden, da se mu podeli umetniška štipendija.
Sklicujoč se na prejšnje poročilo poudarja, da velja
Aškerc za znamenitega, izredno produktivnega pesni¬
ka. Ako se mu omogoči ponovno potovanje, bo dobil
gotovo nove snovi in pobude in bo tako lahko na polju
poezije ustvaril mnogo znamenitega. Ako se Ašker¬
čevi prošnji ugodi, predlaga za primerno vsoto
600 kron.

Kiinigl (v reviziji Lazzarini j evega koncepta 10. feb¬
ruarja) je mnenja, da Aškerc z ozirom na svoje do¬
sedanje literarno delovanje in na svoje neoporečno
nravno vedenje »ni nevreden«, da doseže umetniško
štipendijo. Na potovanju bi dobil novih pobud za
svoje pesmi. Sicer pa se ne sme prezreti, da dosezajo
dohodki Antona Aškerca, ki je samski in precej skro¬
men mož, tako višino, da bo lahko tudi brez štipendije
odšel na nameravano potovanje. S tega vidika se zdi
njegova prošnja manj upoštevanja vredna, zato se
tudi opušča konkretni predlog za podelitev umetniške
štipendije.

Chorinsky pa ovrže 11. februarja oba koncepta in
pravi v začetku po formalnem Lazzarinijevem uvodu,
kjer se sklicuje na ministrski odlok, takole: »Pri vsem
uvaževanju prosilčeve pesniške nadarjenosti ne more
glede na prononsirani način, s katerim izraža — tudi
v novejšem času — svoje svobodomiselne, ateistične
nazore, v njegovo korist staviti konkretnega pred¬
loga. Podelitev štipendije bi povzročila pri pretežni
večini prebivalstva, pri katerem Aškerčeva dela že
tako vzbujajo pohujšanje, neprijetno iznenadenje in
zlo voljo (unbeliebsame Cberraschung und Verstim-
mung). Zdi se mi pa tudi subvencioniranje imenova¬
nega še toliko manj potrebno, ker so njegovi do¬
hodki ...« (potem tako, kakor Kiinigl, brez zadnjega
odstavka).

Vloga je bila odposlana na ministrstvo za uk in
bogočastje dne 18. februarja 1909. Ministrstvo je z
odlokom dne 26. marca 1909. obvestilo deželni pre-
zidij s št. 6956, da prošnji Antona Aškerca ni ugodilo,
z vabilom, da imenovanega obvesti in mu vrne pri¬
loge (7 knjig). Podpisan je bil sam minister Stiirgkh.

Deželni prezidij je dne 6. aprila 1909. s št. 1256 ob¬
vestil mestni magistrat, da ministrstvo ni ugodilo
prošnji mestnega arhivarja in pisatelja Antona Ašker¬
ca za podelitev umetniške štipendije in vabi, da se o
tem prosilec obvesti in da se mu vrnejo priloge.
Aškerc je na aktu, ki je bil prezentiran 8. aprila 1909.
pod št. 207, dne 9. aprila 1909. lastnoročno potrdil,
da je priloge prejel.

Ako pregledamo ves potek, vidimo, da je Lazzarini
razumel Aškerčevo zadevo in je videl v njem samo
umetnika,  ne oziraje se pri tem na njegovo svetovno
naziranje. če bi bil obveljal njegov koncept, bi bil
Aškerc dobil štipendijo. Najbolj »diplomatično« se hoče
v zadnjem konceptu izmuzniti Kiinigl, ki sicer pravi,
da prosilec »ni nevreden«, vendar so njegovi dohodki
tako veliki, da bo že pretrpel in bo lahko kljub temu
potoval, saj je pač skromen mož. Ali ni gospod grof
razumel, da bi se s podelitvijo primerne štipendije
podalo Aškercu skromno moralno priznanje,  da ni
bila pri vsej zadevi samo denarna stran? Chorinsky
je odkrito povedal, da Aškerca ne more priporočiti
zaradi svobodomiselnega nazora in zaradi tega, da bi
se ne zameril pri političnih faktorjih. Njegovo odkrito
priznanje pa vendar neverjetno zmanjša dejstvo, da
je v končni koncept sprejel tudi Kiiniglov klavrni
konec o »velikih« Aškerčevih dohodkih.

Taka je bila zgodovina Aškerčeve prošnje za poto¬
valno štipendijo. V bistvu se strinjajo Hribarjevi spo¬
mini v tej zadevi z mojimi ugotovitvami.

Jagičevo pismo z dne 22.maja 1909. si razlagam ta¬
kole: Jagič v svojem obilnem poslu ni takoj odgovoril
Hribarju. Ko pa je odgovoril, je bilo že post festum.

180

STANDARDIZACIJA INTELIGENTNOSTNEGA TESTA
LJUBLJANSKE POKLICNE SVETOVALNICE

DR. VLADO SCHMIDT

V tem sestavku želim opisati prvo standardizacijo
inteligentnostnega testa na Slovenskem. Ker se
pri nas zanimanje za teste v zadnjem času precej širi,
bo mogel tu prikazani postopek služiti temu ali onemu
kot pomoč pri njegovem podobnem prizadevanju.

Neposreden povod za ta sestavek pa mi je dala raz¬
prava prof. Vebra »Vprašanje vitalno-statističnega za¬
voda v Ljubljani« v drugi številki letošnje »kronike«.
Prof. Veber se tu zavzema za ustanovitev takega za¬
voda in že tudi opisuje njegove glavne naloge. Poudar¬
jam, da bi tak zavod s svoje strani od srca pozdravil,
še zlasti, ker bi vprav poklicni svetovalnici koristil
marsikateri njegov izsledek. Vendar pa se ob razpravi
prof. Vebra ne morem vzdržati nekaterih kritičnih
pripomb. Pisec pravi med drugim, »da bodo tudi same
poklicne posvetovalnice 1  svoje delo mogle uspešno
vršiti šele tedaj, ko se bodo lahko opirale na glavne
izsledke opisanega in predlaganega .vitalno-statistične-
ga‘ preiskovanja našega prebivalstva«. To nikakor ni
res. Poklicne svetovalnice  — tudi za ljubljansko  doka¬
zuje to verifikacijska kontrola njenih nasvetov — vr¬
šijo svoje delo uspešno tudi brez takih zavodov. Ome¬
nil sem pa že, da se lahko poklicna svetovalnica s pri¬
dom posluži izsledkov »vitalno-statističnega« zavoda,
kar velja tudi obratno. Saj je n. pr. standardizacija
inteligentnostnih testov bistvena naloga takega zavoda,
če vključimo vanj še psihometrična prizadevanja.

V tem smislu nam kaže ta sestavek konkretni pri¬
mer, kaj naj bi delal »vitalno-statistični« zavod. Ker ga
pa ni bilo, nismo v svetovalnici držali rok križem, ka¬
kor to domneva prof. Veber, temveč smo to delo oprav¬
ljali sami. Pravi namreč: »Zakaj vprav sami  poklicni
posvetovalnici preti nevarnost, da se poslužuje za svo¬
je, n. pr. za ljubljanske kandidate testov, ki so bili pre¬
izkušeni n. pr. v kakem ameriškem  okolju in imajo
samo za to okolje dejansko veljavo.« Vem, da prof.
Veber s tem ni hotel izreči suma o kvaliteti dela ljub¬
ljanske  poklicne svetovalnice, ker je kot dosleden fi¬
lozof mislil ta stavek načelno brez ozira na kakršne
koli konkretne razmere. Ker pa bi ga kdo utegnil razu¬
meti drugače in ker sem ponovno  naglašal nujnost, da
svetovalnica prilagodi svoje metode okolju, v katerem
dela, in sem tudi že dokazal dejanski efekt tega našega
prizadevanja (v dveh zaporednih letnikih »Pedagoške¬
ga zbornika« 1937., 1938. in v »Kroniki« 1939.), se mi
zdi prenagljeno, če kdo izreče načelno negativno do¬
mnevo, ko bi mogel, če bi zasledoval naš tisk ali obi¬
skal svetovalnico, izreči konkretno utemeljeno sodbo.

Kaj je potrebno, da prilagodimo neki inteligent-
nostni test okolju, v katerem ga uporabljamo, da ga
za to okolje »standardiziramo«? Nekateri mislijo, da

1  Ponovno predlagam mesto izraza poklicna posveto¬
valnica  točnejši izraz svetovalnica. Posvetovalnica  je na
pr. konferenčna soba, kjer se profesorji posvetujejo. V
poklicni svetovalnici,  katere težišče je na otrocih, pa
dajemo nasvete. Prvi, ki je pri nas to besedo pravilno
uporabljal, je bil univ. prof. K. Ozvald v »Kroniki«, 1934.,
štev. 2.

moramo v ta namen sestaviti nov test, za naše raz¬
mere »slovenski«, ki se naj po svoji vsebini  razlikuje
od vseh drugih. To ni res. V mnogih inteligentnostnih
testih najdemo n. pr. skupino nalog, ki od preizkušan-
ca zahtevajo, da ugotovi zakonitost, po kateri si sledijo
številke v neki številčni vrsti in da jo za dve mesti
nadaljuje, n. pr. 5—9—13—17—21—25—?—? Ta vr¬
sta je sestavljena tako, da je vsako naslednje mesto
za štiri višje od prejšnjega. Nadaljevali bi jo torej z
29 in 33. Take naloge so v mnogih ameriških testih,
ker se je izkazalo, da inteligentnost dobro merijo.
Kako naj sedaj utemeljimo teoretično domnevo, da
merijo te naloge le inteligentnost ameriških otrok  in
da jih zato v »slovenskem« testu ne smemo uporabiti?
In če bi kdo tako »utemeljitev« tudi izpeljal, bi ga
izkustvo postavilo na laž, ker ima ta skupina inteli¬
gentnostnih nalog dobro korelacijo s praktičnim krite¬
rijem, kar smo v svetovalnici ugotovili s preizkuša¬
njem dijakov meščanskih šol. 2  Zakonitosti poslovanja
formalnih psihičnih osnov inteligentnostnih funkcij
so od okolja neodvisne.  Asociacijski zakoni veljajo za
Amerikance prav tako kot za Slovence. Amerikancu
beseda »delo« morda sproži »bussines«, Slovencu pa
»počitek«. Formalna veljavnost asociacijskih zakoni¬
tosti je pa s tem za oba izpričana. Ali: princip poslo¬
vanja krvnega obtoka je od okolja neodvisen. Od
okolja (vročina, mraz) pa lahko zavisi, da nekomu
srce hitreje ali počasneje bije. Zato ni potrebno, da
test, ki ga hočemo uporabljati v novem  okolju,
vsebinsko  spreminjamo. Od okolja pa zavisi,
kakšne pobude dobivajo inteligentnostne funkcije za
svoj razvoj in do kolike stopnje so vsled tega (na tej
ali oni starostni stopnji, na deželi ali v mestu itd.)
razvite. Zato pa moramo ugotoviti norme za preso¬
janje sposobnosti ravno tistega prebivalstva, za ka¬
terega neki test uporabljamo. Vsebine, to je nalog
testa, torej ni treba spreminjati; spremeniti pa je treba
vrednotenje rezultatov, ki so jih dosegli preizkušenci
ob delu pri teh nalogah.  Tako so n. pr. postopali v
»Centralnem psihotehničnem institutu« v Pragi —
po mojih izkušnjah najboljšem zavodu te vrste v Ev¬
ropi —, ko so standardizirali za češke razmere ameri¬
ški armadni inteligentnostni test. Razumljivo je, da
ob tej priliki prilagodimo novemu okolju take vsebine
nalog, ki jih je narekovalo prvotno okolje, t. j. da
spremenimo n. pr. dolarje v dinarje, funte v kilogra¬
me, glavno mesto USA v glavno mesto Jugoslavije itd.
Uvaževati moramo tudi, v kak namen  je bil prvotni
test sestavljen. V ljubljanski svetovalnici uporabljamo
spremenjeno češko predelavo (po dr. Vabi) ameri¬
škega vojaškega inteligentnostnega testa. Ta ima med
drugim tudi nalogo, hitro in točno izvrševati ustno

2  Pearsonov korelacijski koeficient med številom dose¬
ženih točk pri teh nalogah in šolskim uspehom je +0,35.
Koeficient je razmeroma nizek, ker merijo te naloge le
en izsek inteligentnosti, šolski uspeh pa zavisi še od dru¬
gih intelektualnih funkcij. Zato ne uporabljamo le te
skupine nalog, marveč še šest drugih, kar nam korela¬
cijo znatno zviša.

181

dana povelja. Sposobnost, ki jo ta naloga ugotavlja,
je za vojake, ki jim je bil test namenjen, res važna,
če pa uporabljamo ta test za ugotavljanje inteligent¬
nosti otrok, bomo tako nalogo seveda brez škode iz¬
pustili ali jo zamenjali z drugo. Takih primerov bi
lahko našteli še več. Vse to pa ni stvar ne vem kake
psihološke analize, temveč stvar zdravega razuma.
Teoretično je možno sestaviti poseben »slovenski«
inteligentnostni test, ki se bo po svoji vsebini razliko¬
val od vseh drugih. Teoretično tudi ni izključeno, da
bi bil tak test najboljši med vsemi, kar jih poznamo.
V tem primeru pa bi ta razlika ne izvirala iz dejstva,
da je test » slovenski«,  temveč iz dejstva, da je boljši.
Pripominjam pa, da bi tako delo mogel izvesti le po¬
seben »vitalno - statistični« institut z mnogimi sode¬
lavci in s strokovnjakom za psihometrijo, ki ga pa
Slovenci nimamo. 3

O vsebinski sestavi testa ne morem razpravljati, ker
bi preizkušanje z njim, ki zahteva od preizkušanca,
da se znajde v novi  situaciji, zgubilo na vrednosti, če
bi temu ali onemu bil princip nalog že znan.

Test je sestavljen iz sedmih skupin nalog. Izsledek
preizkušnje označujemo z vsoto dobljenih točk pri
vseh sedmih nalogah, čim več nalog nekdo pravilno
reši, tem več točk dobi. Preizkušnje sem delal na raz¬
ličnih ljubljanskih šolah. Razpredelnici št. 1. in št. 2.
nam kažeta vrsto šole, razred, starost in število učen¬
cev, kolikor smo jih mogli uporabiti za standardiza¬
cijo. Vsi so delali preizkušnjo pod enakimi pogoji, ne
glede na svojo starost. Desetletnik je imel za neko
nalogo na razpolago točno toliko časa kakor dvajset¬
letnik. Ker je bilo treba ugotoviti povprečno število
doseženih točk za poedine starostne dobe od devetega
do dvajsetega leta in povprečni letni prirastek tega
števila, smo uporabili za standardizacijo le tiste, ki
so bili stari približno  deset let, približno  enajst let itd.
Za desetletne smo smatrali one učence, ki so bili na
dan preizkušnje stari več kot devet let in osem me-

3  Zato je bilo zelo naivno, ko so nekateri domnevali,
da je test, ki ga uporabljamo v naši svetovalnici in na
katerem sem označil »sestavila dr. Vana in dr. Schmidt«,
tak poseben »slovenski« test. Isto je v Pragi, kjer se s
psihotehniko ukvarjajo res psihotehniki, storil dr. J. Vana,
eden najboljših čeških psihotehnikov, ko je na svojo ver¬
zijo ameriškega armadnega testa zapisal »sestavil dr. J.
Vana«, pa se seveda tam radi tega ni nihče razburjal.

secev (9;8) in manj kot 10;4, za enajstletne od 10;8
do 11 ;4 itd. Zato so nam izpadli vsi med x;4—x;8.
V smislu verjetnostnega zakona pričakujemo, da jih
bo n. pr. pod 10;0 (do 9;8) približno toliko kot nad
10;0 (do 10;4) in da se bodo zato razlike v okviru
vsake starostne stopnje med seboj izravnale.

Za standardizacijo našega inteligentnostnega testa
smo torej uporabili 1275 oseb. To število je nizko. Za¬
radi pomanjkanja delovnih moči in zaradi nujnih
praktičnih nalog,  ki jih mora svetovalnica vršiti, nismo
mogli opreti standardizacije na širšo osnovo.

Na podlagi izsledkov smo skušali dognati povprečno
število (aritmetično središče, mean) točk za vsako sta¬
rostno dobo od devetega do dvajsetega leta. Pri tem
smo seAfeda uvaževali dejansko razvrstitev otrok po
šolah (n. pr. koliko otrok se šola na gimnazijah v pri¬
merjavi z meščanskimi šolami), njihov socialni izvor,
poklic staršev, do neke mere tudi, kako so ti poklici
zastopani v širšem kolektivu itd. Pri našem materialu
je n. pr. 24,62 %  gimnazijcev. Izmed vseh, ki v Ljub¬
ljani študirajo (povprečki iz zadnjih treh let), t. j.
20.603 pa je gimnazijcev 6160, t. j. 29,89 %.  Upošte¬
vati je nadalje treba, ali je naših 25 %  gimnazijcev iz
prvega ali iz petega razreda, ker je med tem selekcija
slabše že izločila; končno tudi, da je v Ljubljani dosti
otrok starih nad 14 let, ki ne študirajo (n. pr. vajenci!)
in ki prihajajo v poklicno svetovalnico.  Posameznih
povprečkov zato nismo samo seštevali, temveč jih tudi
»tehtali«. Pozneje se bom še povrnil na vprašanje, do
kolike mere naš, za standardizacijo uporabljeni mate¬
rial prikazuje normalni vzorec populacije. Za sedaj
le omenjam, da velja naša standardizacija samo za
Ljubljano in ne tudi za slovensko podeželje.  To vidimo
n. pr. že iz tega, da je v Ljubljani izmed vseh, ki štu¬
dirajo, 29,89 % gimnazijcev, za vso Slovenijo pa znaša
ustrezajoče število le 5,63 %  (v Sloveniji študira
214.834 otrok, izmed teh je gimnazijcev 12.114).

Uspeh inteligentnostne preizkušnje smo najprej iz¬
razili s številom točk. Ugotovili smo n. pr., da dosežejo
10 letni povrečno 29 točk, 11 letni povprečno 38 točk
itd. čim starejši so otroci (kolektivno gledano), tem
več točk v splošnem dosežejo. To pa se seveda ne pravi,
da so otroci tem sposobnejši, čim starejši so, ker mo¬
ramo motriti njih povečano storilnost v odnosu do sta¬
rostne stopnje, na kateri se nahajajo. Zato moremo
sklepati z različnega števila doseženih točk na različne
sposobnosti samo pri tistih otrocih, ki so približno
enako stari, če dosežeta dva desetletnika 20 odnosno
35 točk, nam bo jasno, da je drugi inteligentnejši. Re¬
čemo lahko tudi, da je prvi po svoji inteligentnosti
podpovprečen  (ker je pod povprečkom desetletnih, ki
znaša 29 točk), drugi pa nadpovprečen  (ker je nad tem
povprečkom). če pa doseže desetletnik n. pr. 25 točk,
štirinajstletnik pa 58, ne vemo, kdo je boljši odnosno
slabši. Da to nejasnost odpravimo, se moramo poslu-
žiti novega pojma mentalne, duševne starosti, pod ka¬
tero razumemo tisto starost, v kateri se število doseže¬
nih točk javlja kot povprečna vrednota. Zato smatra¬
mo 29 točk za mentalno starost 10 let, 38 točk za
mentalno starost 11 let itd. Inteligentnost pa izražamo
z inteligentnostnim kvocientom,  ki nam kaže odnos
med mentalno in kronološko starostjo (IQ = JiLflL.).
Desetletni otrok, ki doseže povprečen rezultat desetlet-

182

nih, t. j. 29 točk, dobi IQ 100. (Da se izognemo decimal¬
ni piki, pomnožimo v smislu konvencije IQ s 100.)
IQ 100 nam torej označuje povprečno inteligentnost.
Enajstletnik, ki doseže 29 točk (njegova mentalna
starost znaša samo 10 let), dobi IQ 91 Vmesne

stopnje (ustrezajoče mentalne starosti za 30, 31, 32
točk itd.) razberemo na milimetrskem papirju (glej
diagram št. 1). Diagram nam kaže, da so letni prirastki
v povprečnem številu doseženih točk do štirinajstega
leta enakomerni (rast inteligentnosti poteka linearno);
med štirinajstim in petnajstim letom (pri 14;7) pa se
pričenja rast odklanjati od linearnega poteka, je po¬
časnejša, pri devetnajstem letu pa se že ustavi. Sta¬
rost, kjer se prične rast inteligentnosti odklanjati od
linearnega poteka, imenujemo kritično;  tisto, kjer se
rast ustavi, pa terminalno  starost. Pri naši standar¬
dizaciji sta ustrezajoči vrednosti 14,7 in 19;0. S po¬
močjo te črte pa lahko najdemo na vodoravni osi pri¬
padajoče mentalne starosti samo do 84 točk, to je do
najvišjega letnega povprečka.  Kdor pa je dosegel več
kot 84 točk, pride nad to črto in zato njegovega re¬
zultata ne moremo izraziti z mentalno starostjo in
torej tudi ne z inteligentnostnim kvocientom. To po¬
manjkljivost premostimo z Richardsonovo metodo
tako, da črto mentalne rasti linearno podaljšamo nad
kritično starost v isti smeri, kakor je potekala do kri¬
tične starosti.  Pri ugotavljanju mentalnih starosti
nad kritično starostjo postopamo torej, ko da bi pri¬
rastki ostajali enaki. Mentalne starosti, ki smo jih
ugotovili s te premice, imenujemo efektivne mentalne
starosti.  Do kritične starosti, t. j. do 14;7, so iden¬
tične z resničnimi mentalnimi starostmi. Nato ugo¬
tovimo, kdaj bi povprečna rast inteligentnosti dosegla
število točk, ki ga stvarno doseže v terminalni staro¬
sti, če bi potekala linearno.  Terminalni starosti 19;0
ustreza 84 točk, ki bi jih pri linearnem poteku do¬
segla povprečna inteligentnost že pri 16; 1, torej mno¬
go prej. Zato reduciramo kronološke starosti v raz¬
dobju med kritično in terminalno starostjo, t. j. med
li;7 do 19;0, na razdobje med 14;7 do 16;1.  To re¬
dukcijo nam kaže tabela št. 1 . Inteligentnostni kvo¬
cient pa izračunamo, če delimo resnično ali efektivno
mentalno starost s kronološko starostjo pri osebah,
starih do kritične starosti, odnosno z reducirano kro¬
nološko starostjo pri starejših osebah.

Primeri: A. B., rojen 2. IV. 1926., preizkušen 6. V.
1940. število doseženih točk 36. Kronološka starost

DIAGRAM ŠT. 1

je 14; 1 (169 mescev), mentalna starost je 10; 10
(130). IQ = = 77.

C. D., rojen 15. VII. 1922., preizkušen 2. IX. 1939.
število doseženih točk 129, Chr. star. je 17;1, 4  men¬
talna starost je 21 ;2 (254). Reducirana kronološka
starost (glej tabelo!) je 15; 11 (199 mes.). IQ =
m = »28.

E. F., rojen 17. III. 1918., preizkušen 26. VI. 1940.
Število doseženih točk 90. Chr. st. je 22 ;3, mentalna
starost je 16; 10. Reducirana kronološka starost je
16; 1. IQ = 105.

Inteligentnostne kvociente, ki smo jih dobili s
standardizacijo (N = 1275), kakor tudi one, ki smo
jih prej zaradi starostne neopredeljivosti izpustili,
združimo v enotno distribucijo (skupno 1815 prime¬
rov). če bi bil standardizacijski postopek slab, bi po¬
vprečen IQ (aritmetično središče distribucije), nor¬
malno inteligentnost (IQ 100) znatno prekašal ali za
njo zaostajal. To se ni zgodilo. Njeno aritmetično sre¬
dišče znaša 100,51 IQ. Standardna deviacija (a) je
17,8 IQ.  Intelig. kvocienti kažejo tudi pravilno raz¬
pršitev (glej diagr. št. 2). če izrazimo distribucijo na

4  Starost računamo s številom dokončanih  let in me¬
scev.

TABELA 1, REDUKCIJA KRONOLOŠKIH STAROSTI

183

Hazenovem papirju z integralno krivuljo  (glej diagr.
št. 3), opazimo, da se naše faktične vrednosti skoraj
povsem krijejo s teoretičnimi integrali Gaussove ver¬
jetnostne krivulje, iz česar lahko sklepamo, da je naš
material reprezentativen za dejansko razpršitev in¬
teligentnosti v neizbranem kolektivu.  Rezultati stan¬
dardizacije segajo preko skromnega praktičnega okvi¬
ra, ki smo si ga ob nji zastavili. Šlo nam je predvsem
za to, da dobimo merilo za presojanje inteligentnosti
otrok, ki prihajajo v poklicno svetovalnico: zahteve
standardizacije naj bi bile postavljene tako, da bi zna¬
šal povprečni IQ neizbranega letnega obiska okoli
100. Izsledke inteligentnostnih preizkušenj, izražene
s številom dobljenih točk, ki smo jih izvedli pred
standardizacijo na osebah, ki so prišle v poklicno sve¬
tovalnico v prvem letu njenega obstoja (N = 127),
smo preračunali na IQ in dobili aritmetično središče
99. To nam je bil dokaz, da niso zahteve standardi¬
zacije postavljene previsoko, pa tudi ne prenizko.

S tem, ko smo število točk prevedli na IQ, ugotovili
aritmetično središče distribucije in njeno standardno
deviacijo, pa še nismo dokazali, da test inteligentnost
tudi pravilno meri. Zlasti če nam dajo izsledki
pravilno distribucijo, ki se normalni tesno prilega

(kakor tudi v našem primeru), se to že mnogokrat
smatra za dokaz, da test inteligentnost pravilno di¬
ferencira. Tako naziranje je popolnoma napačno. Na¬
mesto inteligentnostne preizkušnje lahko mečemo v
zrak 20 dinarskih novcev, pri vsakem metu zakličemo
ime preizkušanca in smatramo število navzgor obr¬
njenih grbov za njegov izsledek pri testiranju. Tako
dobljena distribucija se od normalne ne bo dosti bolj
razlikovala kot tista, ki nam jo da dober test. In ven¬
dar ne zavisi izsledek takega početja od nikakih kon¬
stantnih svoj štev poizkusnega materiala, temveč iz¬
ključno od slučaja, če »preizkušnjo« ponovimo, bodo
izsledki druge od prve povsem neodvisni. Verjetnost,
da bo oseba, ki je bila pri prvi »preizkušnji« nadpo¬
vprečna, tako izpadla tudi pri drugi, je kakor 1 : 1,
kar se z drugimi besedami pravi, da je korelacijski
koeficient med obema »preizkušnjama« enak ničli.

To razmišljanje nam kaže, da moremo poleg po¬
stopka, ki smo ga pri naši standardizaciji že izvedli,
ugotoviti tudi koeficient zanesljivosti naših testnih
rezultatov . B  Izračunamo ga lahko na več načinov. Ker
je pri našem testu vpliv spominjanja minimalen, smo
ga ugotovili tako, da smo preizkušnjo z istim testom
na istem materialu  (na poljanski gimnaziji) čez H
mescev ponovili,  če test konstantna psihična svoj-
stva ustrezajoče diagnosticira in diferencira, morajo
izsledki obeh preizkušenj med seboj več ali manj so¬
glašati. Korelacijski koeficient (Pearsonov) med obe¬
ma preizkušnjama je zadosti visok, če znaša vsaj
+ 0,80. V našem primeru je ru = +0,89 (verjetna
napaka PE = 0,023 S 6 ). Ker je koeficient dovolj visok,
ni bilo treba izvajati ukrepov, ki se jih poslužujemo,

5  Pri standardizaciji je mnogokrat potrebno izračunati
še različne druge koeficiente kakor: koeficient objektiv¬
nosti, reprezentativnosti, eksaktnosti itd. Ker pa so med
seboj v zvezi (če je n. pr. koeficient objektivnosti nizek,
je izključeno, da bi bil koeficient zanesljivosti ali upo¬
rabljivosti visok) in ker pri obravnavanem testu eden
glavnih koeficientov, koeficient zanesljivosti, znatno pre¬
sega od teorije in prakse zahtevano višino, vseh koefi¬
cientov nisem računal. Pozneje bom razložil še koeficient
uporabljivosti, ki je za namene poklicne svetovalnice
najvažnejši.

0  Koeficient je zanesljiv, če je vsaj petkrat večji kakor
njegova verjetna napaka.

184

če ga hočemo zvišati (da n. pr. test podaljšamo).
Koeficient zanesljivosti ima velik praktični pomen.
Iz vrst laikov slišimo dostikrat ugovor, da je testi¬
ranje nezanesljivo, ker je morda bila poskusna oseba
ravno ob času preizkušnje slučajno indisponirana ali
pa v nadpovprečni delovni kondiciji. Mislimo si, da
je nekdo dosegel pri inteligentnostni preizkušnji IQ
112. če preizkušnjo čez nekaj časa z istim testom ali
z njegovo vzporedno obliko ponovimo, ni posebno ver¬
jetno, da bo ta oseba zopet dobila IQ 112, temveč naj-
brže malo več ali malo manj (približno od 110 do
114). Inteligentnostni kvocient, ki ga dobimo pri en¬
kratnem testiranju (da ostanem v okviru inteligent-
nostnih testov), je torej res več ali manj slučajen, če
bi hoteli ugotoviti resnični  IQ, bi morali preizkušnjo
mnogokrat (teoretično »neskončnokrat«) ponoviti in
izračunati povprečen rezultat. To pa je praktično
nemogoče. Pač pa lahko teoretično ugotovimo, kak¬
šna bi bila korelacija rezultatov enkratnega testiranja
z resničnimi rezultati, če poznamo koeficient zanes¬
ljivosti tistega testa. Ta korelacija je enaka kvadrat¬
nemu korenu iz koeficienta zanesljivosti: r  ^,=y^.

V našem primeru je r  = y~ = 0,94.  To do¬

kazuje, da je vpliv razpoloženja ali kakršnega koli
drugega podobnega činitelja pri testu, ki ima visok
koeficient zanesljivosti, mnogo manjši, kakor se na¬
vadno domneva.

Kolikšno »standardno napako« pa delamo, ko se
poslužujemo izsledkov enkratnega testiranja?  Izrazi¬
mo jo z obrazcem <r •—• = <J, y ril  _ Recimo, da
je nekdo dosegel v našem testu (M = 100,51 IQ, a  =
17,8 IQ, ru = 0,89) IQ 112. Kakšna je verjetnost, da
je njegova inteligentnost res enaka IQ 112, ne več in
ne manj? Z obrazca <s  = a , y n , _ sledi, da
je‘<r^i = 5,6. V smislu normalne distribucijske kri¬
vulje lahko rečemo, da bo samo v 32 primerih od 100
resnični IQ manjši kakor 106,4 (112—5,6), ali večji
od 117,6 (v mejah + a  je 68 % primerov), ali da bo
samo v 14 primerih od 10.000 resnični IQ 95 ali
129 (v mejah +s<j je 99,73 %  vseh primerov), če
pa je koeficient zanesljivosti manjši, se a  zveča in
s tem tudi variacijski nihaj resničnih inteligentnost-
nih koeficientov: test je manj zanesljiv.

S postopanjem, kakor sem ga doslej razložil, smo
ugotovili diagnostično  vrednost testa v novem okolju.
Za diagnostično vrednost testa, ki ga šele sestavljamo,
pa so seveda potrebna še drugačna, precej zamotana
preračunavanja. V praksi pa testov navadno ne upo¬
rabljamo za to, da bi postavljali diagnoze, temveč
skušamo na temelju rezultatov testnih preizkušenj
predvideti bodoči uspeh v šoli ali v poklicu. Važna je
torej prognostična  vrednost nekega testa. Zaneslji¬
vost prognoz, t. j. prognostično vrednost testa nam
kaže njegova korelacija s praktičnim kriterijem (šol¬
ski redi pri dijakih, izjava mojstra pri vajencih, šte¬
vilo in kakovost izdelanih predmetov pri industrij¬
skem delavcu in pod.). Diagnostična zanesljivost testa
nam ne jamči njegove prognostične zanesljivosti.
Test, ki je diagnostično visoko zanesljiv, je lahko pro¬
gnostično brez vsake vrednosti. Prognostična zanes¬
ljivost testa pa ne more biti nikoli višja od njegove
diagnostične vrednosti. Pri presojanju korelacije testa
s praktičnim kriterijem moramo uvaževati ne le za¬

nesljivost testa, temveč tudi zanesljivost tega krite¬
rija, kar spoznamo s korelacijskim koeficientom med¬
sebojnih praktičnih kriterijev (korelacija šolskih re¬
dov v več semestrih, korelacija sodb dveh med seboj
nezavisnih presojevalcev itd.). Pri standardizaciji te¬
sta za novo okolje moramo ugotoviti tudi njegovo
prognostično vrednost, če je koeficient prognostične
vrednosti 0,0, je test praktično brez pomena; če znaša
koeficient 0,10, 0,20 ali 0,30, se preizkušnje s testom
ne izplačajo. Vrednost 0,50 pa že ima praktični po¬
men in se navadno smatra za spodnjo mejo zadovo¬
ljive prognostične zanesljivosti. Naš inteligentnostni
test uporabljamo predvsem za srednješolske dijake
in za vajence. Korelacijski koeficient tega testa s
šolskim uspehom v prvih razredih ljubljanskih gim¬
nazij znaša r = 0,631 (PE  — 0,027J. S tem je doka¬
zana tudi njegova prognostična vrednost.  Preizkušnje
z vajenci je težko sistematično kontrolirati, ker se
nam jih dosti izgubi. Vsakdanje izkušnje pa nam ka¬
žejo, da je test za vajence prav tako uporabljiv kot
za srednješolske dijake.

Zaradi zanimivosti objavljam povprečni inteligent¬
nostni standard (aritmetično središče inteligentnost-
nih kvocientov) vajencev in prvih razredov ljubljan¬
skih šol: vajenci 73, meščanska šola 93, ljudska šola
94, trgovska dvorazredna in tehniška srednja šola
102, učiteljišče 104, realna gimnazija 110, trgovska
akademija 116 in klasična gimnazija 118.

Podobno kakor inteligentnostnega smo v poklicni
svetovalnici standardizirali še test za ugotavljanje
koncentracije, tehnični test in test za ugotavljanje
mehanično konstruktivnih sposobnosti.

Pokazal sem konkretni primer, kaj naj bi med dru¬
gim delal »vitalno-statistični« zavod. Nič pa neki na¬
meravani ustanovi ne škodi bolj, kot če ljudje od nje
več pričakujejo, kakor nam more nuditi. Zato moram
opozoriti na mnenje prof. Vebra, ki je v svojem se¬
stavku izjavil, da bi nam tak zavod s pomočjo testi¬
ranja odkrival »pravo naravo« človeka. Pravi namreč:
»Tudi testna metoda  se bavi z opisanim posebnim
odkrivanjem .prave narave* človeka. To ni res.
Testna metoda se ne ukvarja z odkrivanjem člove¬
kove prave narave.  Pač pa se testna metoda ukvarja
z ugotavljanjem različnih psihičnih funkcij, ki pa
jih diagnosticira separatno, ločeno drugo od druge.
Človek pa se v življenju s svojo pravo naravo nikoli
ne udejstvuje separatno zdaj z eno, zdaj z drugo
funkcijo, temveč vedno kot celota, ki je nekaj dru¬
gega in nekaj več kot vsota še tako pravilno ugotov¬
ljenih posameznih psihičnih funkcij, če hočemo ugo¬
toviti človekovo pravo naravo, se ne smemo poslužiti
testiranja, kakor bi ga vršil »vitalno-statistični« za¬
vod, temveč drugih metod za individualno psihodia-
gnostiko, ki jih prevneti občudovalci običajnega testi¬
ranja in matematičnih metod prezgodaj smatrajo za
že zastarele.

Pripomba:  Medtem, ko je bil ta sestavek v tisku, je
univ. prof. dr. K. Ozvald v svojem predavanju na letoš¬
njem pedagoškem tečaju izrazil dvom glede uporabnosti
tu obravnavanega testa. Ker je spričo izsledkov, ki jih
podaja sestavek, dokazano, da je test dober in praktično
uporaben, pričakujem, da bo prof. Ozvald spremenil svoje
odklonilno stališče do njega.

185

TUJSKOPROMETNA PRIZADEVANJA LJUBLJANE

OB 10 LETNICI TUJSKOPROMETNEGA SVETA ZA LJUBLJANO
DR. A. BRILEJ
(Konec.)

N e bo škodovalo, če v zvezi s tem omenim tudi ne¬
katere večje načrte, ki sicer niso bili izvedeni, ki
pa imajo svojo zgodovinsko vrednost in kažejo priza¬
devanje Turističnega odbora ljubljanskega glede pri¬
reditev. Zanimiv je n. pr. načrt tako zvanih slavnosti
treh dežel (Dreilandervvoche), ki ga je sprožila v letu
1936. mestna občina v Beljaku. Po tem načrtu naj bi
tri sosednje pokrajine, Slovenija, Koroška in Goriška,
pričele prirejati tako zvane slavnosti treh dežel. Prva
taka prireditev naj bi bila od 22. do 28. avgusta 1936.
V Beljaku naj bi se priredila umetnostna razstava slik
iz omenjenih treh ozemelj, športne tekme v jadralnem
letanju, ki naj bi se jih udeležili beljaški, goriški in
ljubljanski jadralci, vmes pa naj bi bili koncerti, glas¬
bene točke iz nemške, italijanske in slovenske glasbe,
slavnostne večerje, ogledi mesta Beljaka itd. Ta načrt
so obravnavali trije delegati, ki so se sestali v Beljaku.
Zanimivo je, da je Italijo oz. Goriško zastopal znani
arh. ing. Fabiani, ki je dal Ljubljani nekaj lepih stavb.
Načrt se ni izvršil na eni strani radi tega, ker itali¬
janski krogi niso kazali pravega zanimanja za take
prireditve, na drugi strani pa tudi Ljubljana ni bila
zadovoljna s tem, da bi se slavnosti vršile samo v Be¬
ljaku. Ljubljanski predlog je bil, naj bi se slavnosti
vršile menjaje v Ljubljani, Gorici in Beljaku, tako da
bi vsako izmed treh mest imelo priliko pritegniti tujce
iz obeh ostalih pokrajin v svoje središče in s tem tudi
samo želo one dobičke, ki bi jih take prireditve pri¬
našale. Stvar je bila mikavna iz narodnostnoprestiž-
nih in tudi tujskoprometnih razlogov, a je načrt za¬
radi raznih zaprek končno propadel.

Zanimiv in širokopotezen je bil načrt dirigenta na¬
rodne opere, g. Nika Štritofa, ki je na posebni seji
Tuj skop rometnega sveta za Ljubljano, v kateri se je
razpravljalo o prireditvah Ljubljane, razvil sledeči
načrt: »V Evropi imamo sedaj dve izraziti festivalski
mesti in sicer Salzburg in Bayreuth. V novejšem času
zida Miinchen največje gledališče Evrope. Razen tega
je začela tudi Rusija graditi veliko gledališče v Moskvi.
Vse te ustanove so enostranske. Salzburg izvaja samo
Mozarta, Bayreuth pa Wagnerja, torej obe mesti po
večini nemško glasbo. Mnenja sem, da bi bilo treba
ustvariti internacionalno areno za mednarodne opere,
in mislim, da bi bila Ljubljana kot tranzitno mesto,
ki leži na prelomu dveh važnih tujskoprometnih pod¬
ročij, alpske Slovenije in našega Primorja, za to kot
nalašč poklicana. Tak festival pa si zamišljam takole:
V Ljubljani naj bi se ustanovil festivalski korpus. Ta
korpus bi bil sestavljen iz vseh najboljših godbenikov
Jugoslavije. Festivalske prireditve bi sc vršile ves me¬
sec julij. Poleg tega bi se obrnili tudi na druge države,
kakor na češko, ki bi izvajale opere s svojim član¬
stvom, povabili bi italijanske stagione, nemške sku¬
pine itd. Vsaka opera bi se predvajala v jeziku, v
katerem je bila napisana. Vsak narod bi dal svoje
najboljše dirigente, soliste in režiserje. Polovica tega

festivala bi bila namenjena starim »železnim ope¬
ram«, polovica modernim.

Ker je naša opera premajhna, bi bilo treba misliti
na zgradbo festivalskega gledališča v Ljubljani.  Stavba
naj bi se zgradila v razmerju 170 X 110 m. Gledališče
bi moralo imeti prostora najmanj za 2000 ljudi. Dru¬
ga ideja bi bila, da bi se ta festival delil med Ljublja¬
no in Splitom, ki ima veliko in lepo gledališče s kapa¬
citeto 2000 ljudi. Polovica festivala bi se vršila v
Ljubljani, polovica v Splitu. Deviza bi bila: Split —
Ljubljana ali morje — gore! Na vsak način bi bilo
to več kakor Salzburg.«

Posebno pozornost so zaslužila na polju prireditev
tudi prizadevanja Franca Marolta, ki je oživil in otel
pozabljenja razne koroške in belokranjske narodne
igre, plese in običaje. Pod njegovim vodstvom in po
njegovi zamisli sta se izvedli v Ljubljani Ziljsko šteh-
vanje in Ziljska svatba v 1. 1935. in 1936. kot priredi¬
tvi folklornega instituta Glasbene Matice. Tujskopro-
metni svet namerava te prireditve ob priložnosti po¬
noviti. Leta 1939. se je pod vodstvom istega strokov¬
njaka za našo folkloro, g. Marolta, v Črnomlju izvajal
festival belokranjskih plesov, ki je odkril veliko bo¬
gastvo naše narodne plesne umetnosti in dal pobudo
za ponavljanje takih prireditev ne samo v Beli Kra¬
jini, temveč predvsem tudi v Ljubljani kot centru
Slovenije. Opetovano se je tudi razpravljalo o obno¬
vitvi vseh onih veselic in prireditev, ki so bile že v
stari Ljubljani vpeljane in ki so takrat večkrat na leto
močno razgibale ljubljansko prebivalstvo. Danes bi
nemara utegnila ponovitev teh slavnosti in prireditev
postati tujskoprometna atrakcija Ljubljane. Mislim tu
predvsem na slavnosti in veselice na Ljubljanici, na
baklade, vožnje v okrašenih čolnih itd. Lep poizkus
smo doživeli pred nekaj leti, ko je Jadranska straža
brez posebnih večjih priprav obnovila tako baklado na
čolnih po Ljubljanici, ki ni slabo odrezala. Jurjevanje
na Ljubljanskem gradu, ki je bilo svoj čas vsesplošna
narodna veselica, se do sedaj še ni moglo obnoviti v
nekdanjem slogu, dasi se Ciril Metodova družba mnogo
trudi v tem smislu. Včasih, še v pričetku tega stoletja,
so v Ljubljani, četudi v skromni obliki, prirejali pred¬
pustni korzo. Zadnji taki korzi so bili v predvojnih
letih, seveda takrat v zelo okrnjeni obliki. Leta 1939.
so tak korzo v Ljubljani priredile nekatere trgovske
tvrdke. Stvar je bila sicer v bistvu ponesrečena, toda
ogromna množica ljudstva, ki se je zbrala ob tej pri¬
liki, je s svojo prisotnostjo pokazala, da bi se utegnil
pustni korzo pod primernim umetniškim vodstvom in
v prvovrstni organizaciji razviti v veliko privlačnost
Ljubljane.

S takimi in podobnimi idejami, mislimi in osnutki
se je pečal Tujskoprometni svet v svojih sejah ter
razmotrival možnosti takih prireditev. Precejšnjo vlo¬
go so imele v teh razpravah in posvetovanjih tudi gle¬
dališke in koncertne prireditve. Za večje gledališke
predstave, zlasti v onem širokem obsegu, kot ga je za-

186

mislil dirigent Štritof, bi bilo treba zgraditi primerno
veliko gledališče; pokazala pa se je še nujnejša po¬
treba, da se mora za velike koncertne prireditve zgra¬
diti v Ljubljani primerna velika dvorana, ki jo zelo
pogrešamo, odkar je dvorana hotela Union stalno od¬
dana za kino. Imamo že načrt, ki naj nudi nadomestilo
za to. Ljubljanski velesejem namerava nadomestiti
svoje provizorne lesene zgradbe z zidanimi. Velesejm-
ska uprava snuje veliko razstavno dvorano, ki naj bi
bila uporabljiva tudi za koncerte, igre, zborovanja itd.
in katere bi se lahko splošno posluževale razne glas¬
bene, pevske in druge institucije za svoje prireditve.
Ta dvorana je, kolikor sem poučen, zamišljena v ob¬
segu 30 X 45 m, bi bila približno 3 'A  krat večja od
unionske ter bi imela prostora za 2000 sedežev in
kakšnih 300 stojišč. Gotovo je, da je taka dvorana
Ljubljani potrebna in da bo spričo razgibanosti muzi¬
kalnega in društvenega življenja v Ljubljani tudi do¬
volj zasedena.

Tudi gledališče na prostem je zadeva, ki je ne bi
bilo puščati v nemar. Izkušnje iz let 1931., 1932., 1933.
so pokazale, da imata ljubljanska publika pa tudi pu¬
blika iz oddaljenejših krajev Slovenije mnogo smisla
za take predstave in da bi bil tudi finančni uspeh vsem
boljšim igram zagotovljen. Razmišljalo naj bi se tudi
o tem, če ni ljubljanski grad primerno torišče za pri¬
rejanje oper in dram na prostem.

Ljubljanski grad bo treba sploh bolje izkoristiti v
turistične svrhe. Po primernih adaptacijah, za katere
obstoji že velikopotezen načrt prof. arh. Plečnika, bi
se na gradu lahko namestili najrazličnejši muzeji, na¬
rodnoobrambni, alpinski, turistični, lovski muzej,
restavracija itd. Dostop se bo moral vsekakor izpo¬
polniti z vzpenjačo.

Da ni prišlo do izvedbe marsikaterih od teh načrtov,
je pač v glavnem kriva finančna plat teh prireditev,
kajti kljub velikemu obisku je bil n. pr. Festival slo¬
vanskih plesov skoraj za 100.000 din pasiven. Zatega¬
delj v poznejši dobi ni nihče več tvegal tako velikih
prireditev s tako dvomljivim izidom, še leta 1938. je
zopet široko zasnovana ideja uprizoritve Loškega pa¬
sijona v Ljubljani propadla zaradi prevelike tveganosti
tega podjetja v finančnem pogledu. Loški pasijon je,
kakor znano, nabožna slovenska dramska pesnitev, ki
so jo že pred 200 leti izvajali v Škofji Loki. Uprizori¬
tev te velike procesije, v kateri bi nastopilo okrog 1200
igralcev, 100 do 200 jezdecev, kjer bi v presledkih med
posameznimi prizori prepevali veliki moški in mešani
zbori ter nastopali tudi močni mladinski zbori, več
godb, orkester na fanfare ter oddelek bobnarjev, bi v
odlični izvedbi gotovo sčasoma pokazala tako veliko
privlačno silo, kot jo imajo oberammergauske igre, če
bi se posrečilo s sodelovanjem poklicnih gledaliških
umetnikov in z zagotovitvijo sredstev dvigniti to pred¬
stavo na visok umetniški nivo.

Sporedno z opisanimi prireditvami in posvetovanji
o njih izvedljivosti pa je vršil Tujskoprometni svet,
ki se od leta 1937. dalje imenuje Turistični odbor za
mesto Ljubljana, celo vrsto drugih del, ki spadajo v
področje turizma. Mnogo skrbi in prizadevanja je
odbor posvetil ureditvi prometnih zvez Ljubljane.
Ljubljana je po svojem položaju v skrajno severo-
zapadnem kotu države, blizu italijanske in nemške
meje v zelo težkem položaju pri propagandi tujskega

prometa, ako nima dobrih prometnih zvez na vse stra¬
ni, zlasti pa z bližnjim inozemstvom, ki razpolaga z
odličnimi cestami in železnicami.

Ako reflektiramo na avtomobilski promet, ki je
danes najmanj tako važen kakor železniški, moramo
skrbeti za to, da bodo vstopne ceste v našo državo,
predvsem cesta št. Ilj-Maribor-Celje-Ljubljana, cesta
Podkorensko sedlo-Jesenice-Kranj-Ljubljana ter cesta
Planina pri Rakeku-Ljubljana v prav tako dobrem
stanju kakor ceste v sosednjem inozemstvu, ki imajo
zvezo z imenovanimi komunikacijami v Jugoslaviji.
Te pravkar naštete proge so življenjske žile za Ljub¬
ljano in njen tujski promet in, dokler ne bodo v prvo¬
vrstnem stanju, ne bomo mogli v zadovoljivem številu
pritegniti inozemskih avtomobilistov v Ljubljano in
dalje v Zagreb in Sušak. Poleg imenovanih cest pa je
seveda za nas najvažnejša cestna zveza Ljubljana-
Sušak, ki pomeni našo najboljšo ter najkrajšo zvezo
z morjem. Za notranji in mednarodni promet pa je
enako važna tudi dobra cestna zveza Ljubljana-Zagreb
in naprej preko Beograda in Skoplja do Djevdjelije;
to je glavna cestna žila, ki bo spajala najvažnejša sre¬
dišča države med seboj in služila tako turističnemu
kakor splošnogospodarskemu prometu.

Opetovano se je imel turistični odbor tudi priliko
baviti z zračnimi zvezami  Ljubljane. Bivšemu podžu¬
panu E. Jarcu gre velika zasluga, da je z vztrajnim
delom omogočil ustvaritev ljubljanskega aerodroma.
Mestna občina ljubljanska doprinaša za ta aerodrom
velike žrtve, saj plačuje samo najemnine za svet letno
din 70.000'—. Ljubljana je zvezana s sezonsko linijo
s SuŠakom in preko Sušaka z Zagrebom in Beogradom.
Nedostatek te proge je, da je samo 2 meseca na leto
v prometu, zato bi bilo treba podaljšati sezono vsaj od
aprila do oktobra. Tudi je tarifa previsoka in jo bo
treba znižati. Z Zagrebom in Beogradom smo pove¬
zani le preko Sušaka. Zahteva Ljubljane je, da bodi
zveza direktna in naj se linija Zagreb-Ljubljana-Skop-
lje podaljša proti severozapadu naravnost do Ljub¬
ljane. To je transverzalna linija, ki spaja glavne centre
države, in med te spada tudi Ljubljana.

Linija, uvedena leta 1938. med Celovcem, Ljubljano
ter Sušakom, naj bi se na vsak način vzdrževala tudi
nadalje. To bi bila zveza našega Primorja preko Ljub¬
ljane in Celovca z Gradcem, Dunajem in Berlinom na
eni in s Salzburgom in Miinchenom na drugi strani,
kar pomeni dobro zvezo morja in Ljubljane z vso Ev¬
ropo in s svetom sploh. Naša želja je, da bi se ustva¬
rila tudi interna zveza Ljubljane z Bledom, Ljubljane
s Celjem in Mariborom.

Poleg pokrajinskih in meddržavnih prometnih zvez
pa se je pečal turistični odbor tudi s pospeševanjem
in urejevanjem notranjega prometa v mestu samem
odnosno zveze mesta z okolico. Izpopolnitev električne
cestne železnice z novimi progami bo poleg splošno
gospodarskega pomena za Ljubljano in okolico imela
tudi svoj tujskoprometni pomen. Ljubljana je raz¬
meroma dobro povezana z avtobusnimi progami s
tistimi okoliškimi kraji, ki nimajo železniške zveze
odnosno nimajo zadostne železniške zveze z mestom.

Pod okriljem turističnega odbora je bil leta 1937.
ustanovljen Olepševalni odsek mesta Ljubljane,  ki se
briga za javne nasade, za spomenike, za pota in ceste,
za olepševanje trgov in ulic in za vse druge slične na¬
loge, ki spadajo v njegov delokrog. Eno najpomemb-

187

nejših del tega odseka je ureditev poti od gostilne Čad
do Gornjega Rožnika in naprej do Drenikovega vrha
na eni strani in od Drenikovega vrha okrog šišenskega
vrha do križišča v Tivoliju k rezervoarju; ta pot pred¬
stavlja eno najlepših sprehajališč našega mesta. Dalje
je olepševalni odsek uredil »Navje«, t. j. pokopališče
slovenskih zaslužnih mož. Briga se za ustanovitev
igrišč, za dela na gradu, ki se pretvarja polagoma v
urejeno sprehajališče, in sploh za olepšavo mesta v
zvezi s higieno mesta, z razsvetljavo itd.

V zvezi s tem naj omenimo, da je turistični odbor
preskrbel sredstva, s katerimi so se uredila orientacij¬
ska znamenja, kažipota, markacije v glavnih spreha¬
jališčih na Rožniku in na Gradu. Dal je namestiti na
grajskem stolpu orientacijsko ploščo z vrezanimi
smermi in glavnimi točkami razgleda, sodeloval je pri
postavitvi mednarodnih orientacijskih znamenj po
mestu ter zbral sredstva za postavitev nove moderne
vremenske hišice v Zvezdi.

Ljubljana je bila do leta 1931. brez strokovno iz-
vežbanih poznavalcev mesta, ki vodijo tujce in jim
razkazujejo znamenitosti Ljubljane. Zato je tujsko¬
prometni svet priredil dva tečaja za vodnike in sicer
enega v letu 1931., drugega v letu 1936. Kandidati so
poslušali predavanja o zgodovini, geografiji Ljublja¬
ne, o umetnostno zgodovinskih spomenikih Ljubljane,
o geografiji, o tujskem prometu, o trgovini, obrti in
industriji Ljubljane, o železniških in avtobusnih zve¬
zah Ljubljane, o zračnem prometu, čitanju voznih
redov, dalje o voznih olajšavah, o tujski prometni
statistiki, tuj skop rometni zakonodaji, o gostinskih
obratih Ljubljane ter si ogledali muzeje, Narodno ga¬
lerijo in razgled z ljubljanskega gradu. Ljubljana raz¬
polaga sedaj z vodniki, ki obvladajo poleg slovenščine
in srbohrvaščine še nemščino, italijanščino, poljščino,
češčino in angleščino. Tujsko prometni svet je uredil
tudi tarifo za te vodnike.

Poleg teh tečajev pa je bil še poseben tečaj za poli¬
cijske stražnike, postreščke, šoferje in hotelsko oseb¬
je, ki so poslušali posebna predavanja, sestavljena
predvsem s praktičnega stališča.

Pri vseh teh pripravljalnih delih pa seveda tujsko-
prometni svet ni smel zanemarjati propagandnega  de¬
la, ki je obstajalo v glavnem v tem, da je izdajal razne
prospekte ter uvrščal v domače in inozemske časopise
in revije propagandne članke in slike o Ljubljani. Do
sedaj je tujskoprometni svet izdal 5 prospektov o Ljub¬
ljani. Skupno je v 10 letih število prospektov doseglo
105.000 izvodov, ki smo jih po Putniku, hotelih in
raznih inozemskih potniških družbah razširili po Evro¬
pi. Pri tem pa se ni zanemarilo ostalo propagandno de¬
lo. V jugoslovanske propagandne revije smo ob vsaki
priliki uvrščali članke o Ljubljani ter opozarjali na
razne prireditve v mestu in njega lepote. Pa tudi v
inozemskih večjih časopisih, zlasti v posebne jugo¬
slovanske številke raznih svetovnih revij smo pošiljali
članke o Ljubljani. Precejšnjo propagando za Ljub¬
ljano so vršili tudi esperantski listi in esperantske or¬
ganizacije, ki so ob priliki svojih kongresov pa tudi
sicer stalno vabile tujce v Ljubljano. V času večjih
prireditev in kongresov smo prirejali propagandna in
informativna predavanja o Ljubljani v radiu. Na vele¬
sejmu je tujskoprometni svet še za časa prof. Jarca
organiziral razstavo slovenskih mest, kjer so bile na

reprezentativen način prikazane lepote naših središč in
seveda tudi Ljubljane. Stalno so poročali o Ljubljani
beograjski angleški list South Slav Herald in razni
češki in poljski listi. Pravkar je izdal turistični odbor
umetniški album mesta Ljubljane s 64 najboljšimi
posnetki Ljubljane v reprodukciji na finem papirju.
Ta album bo služil tudi propagandi, ker sta v njem z
odličnimi posnetki prikazani lepota in privlačnost
našega mesta. Tudi se pripravlja informativna tujsko-
prometna brošura o Ljubljani, ker je odlično na¬
pisana knjižica dr. Andrejke, ki je izšla v nemščini
pod naslovom: »Ljubljana, die Hauptstadt Slove-
niens« 1. 1929., žalibog že nekoliko zastarela.

Morda bo koga zanimalo vprašanje, kakšna sredstva
so na razpolago Ljubljani za tujskoprometne svrhe.
Proračun tuj skop rometnega sveta je znašal v začetku,
to je v letih 1930., 1931. in 1932. 80.000 din, je bil
nato povišan na 100.000 din letno, od leta 1939. dalje
pa znaša dotacija tujskoprometnega fonda 300.000 din.
Vir za tujskoprometni proračun mesta Ljubljane je
davščina na prenočišča, ki pobere 15 %  od temeljne
cene hotelskih sob. Ta vsota 300.000 din je poraz¬
deljena na ta način, da se porabijo znatne vsote za
podporo strokovnemu nadaljevalnemu šolstvu gostin¬
ske obrti, dalje za vzdrževanje prenočišč za manj pre¬
možne skupine posetnikov Ljubljane. Propaganda
zahteva 15.000 din, pri tem ni všteto izdajanje pro¬
spektov, ki v posameznih proračunih predstavlja po¬
sebne postavke. Zaradi poživitve ljubljanskih ulic in
trgov prireja turistični odbor že več let sem prome¬
nadne koncerte, letno 20 do 25. Večje vsote se porab¬
ljajo za razne propagandne edicije, albume, prospekte
itd. ter za varstvo spomenikov. Večje podpore so na¬
menjene tistim društvom in organizacijam, ki s prire¬
ditvijo slavnosti in kongresov privabijo izdatnejše šte¬
vilo tujcev v Ljubljano in tako pospešujejo tujski pro¬
met Ljubljane. Ako ostane kaj sredstev, jih odstopimo
Olepševalnemu odseku. Izvajanje proračuna turistič¬
nega odbora se je prilagodilo novi banski uredbi, po
kateri morajo vse tujskoprometne organizacije odsto¬
piti 20 %  svojih dohodkov Zvezi za tujski promet, ki
je zaradi mednarodnih zapletljajev ogrožena v svojem
obstoju. Ljubljana bo na ta način letno odstopila
60.000 din Zvezi za tujski promet.

Pregled 10 letnega dela nekdanjega Tujskopromet¬
nega sveta, sedanjega Turističnega odbora za mesto
Ljubljano, nam kaže, da je bilo to desetletje nekaka
pripravljalna doba, v kateri je ta organizacija skušala
dobiti kolikor mogoče natančen in točen pregled o
stanju glavnih tujskoprometnih činiteljev Ljubljane.
Obenem pa je že pričela s svojimi akcijami v neka¬
terih važnih panogah, ki so tesno povezane s tujsko-
proinetnim delom. Ugotovitev, da leži Ljubljana v sti-
kališču dveh prvovrstnih tujskoprometnih področij,
alpske Slovenije in gorenjega Jadrana, in na križišču
treh kultur in narodov, germanskega, romanskega in
slovanskega, dalje, da ima to mesto zaradi svojega pri-
rodno lepega položaja v območju Alp in zanimivega
sredogorja vse glavne pogoje, da lahko postane od¬
lično turistično mesto, je in bo služila turističnim
organizacijam, zlasti pa Turističnemu odboru za me¬
sto Ljubljano, kot vodilna smernica pri ustvarjanju
nadaljnjih važnih pogojev za razmah tujskega pro¬
meta Ljubljane.

188

VZAJEMNA ZAVAROVALNICA V LJUBLJANI
ŠTIRIDESETLETNICA

OLTAR V TURISTOVSKI KAPELI

V ažno vrzel v slovenskem narodnogospodarskem
življenju je izpolnila pred 40 leti v Ljubljani
ustanovljena Vzajemna zavarovalnica. Kakor toliko
naših najvažnejših ustanov se ima tudi Vzajemna za¬
varovalnica zahvaliti za postanek iniciativnemu delu
dr. Janeza Ev. Kreka, ki je smatral, »da je zadruž¬
ništvo edino sredstvo za gospodarsko osvobojenje in
napredovanje slovenskega ljudstva«. Tudi po njem
zamišljena slovenska zavarovalnica naj bi slonela na
zadružnem načelu vzajemosti. Za Krekovo misel so
se zavzeli in jo uresničili poleg drugih predvsem od¬
vetnik Ivan P. Vencajz, industrijalec Karel Polak in
kanonik Ivan Sušnik. Med podpisniki, ki so jamčili
za obveznosti novosnujočega se podjetja, so bili poleg
imenovanih med drugimi tudi knezoškof dr. A. B.
Jeglič, odvetnik dr. I. Šušteršič, kanonik Andrej Ka¬
lan in kanonik Janez Flis. Dovoljenje za ustanovitev
je bilo izdano z odločbo notranjega ministrstva št.
5903 z dne 23. februarja 1900., definitivno dovoljenje
pa je izdal deželni predsednik dne 14. aprila istega
leta. Ustanovni občni zbor se je vršil dne 5. julija
1900. S 1. avgustom istega leta pa je zavarovalnica
pričela poslovati. Prve poslovne prostore je odprla v
Medijatovi hiši na Tyrševi cesti 17. Organizacijo vna¬
njega zbiralnega dela, ki se je oprla na farne enote,
so izvedli najprej na Kranjskem, vendar so še prvo le¬

to začeli z organizacijskim delom tudi na Goriškem in
Tržaškem, deloma pa tudi v Istri. L. 1904. se je za
te kraje ustanovilo glavno zastopstvo v Trstu. Večje
težave so bile s štajersko, kjer je bilo delovanje oprto
na glavno zastopstvo v Mariboru, ki se je pozneje
preneslo kot podružnica za ves slovenski štajer v
Celje. Za alpske nemške kraje se je ustanovilo za¬
stopstvo v Gradcu. Najtežje se je uveljavljala VZ od
1906. dalje na slovenskem Koroškem. Razen narodno¬
političnih nasprotnikov pa so ji nasprotovali tudi do¬
mači politični nasprotniki in zlasti okrajne poso¬
jilnice, ki so bile po večini v nemških rokah.

Težavno je bilo spočetka tudi vprašanje t. zv. po-
zavarovanja. Prvo tako pogodbo je VZ sklenila 1902.
s Prvo češko pozavarovalno banko v Pragi. L. 1908.
je sklenila drugo tako, do svetovne vojne veljavno
pogodbo s Schvveizerische Ruckversicherungsgesell-
schaft v Zurichu. Načrte, da bi dežela Kranjska usta¬
novila lastno pozavarovalnico, pa je preprečila vojna.

Svoj prvi delokrog je VZ razvila v požarni zavaro¬
valni stroki in zavarovanju proti poškodbi cerkvenih
zvonov. Do svetovne vojne pa ni mogla uresničiti svo¬
jih načrtov, da organizira zavarovanja drugih vrst in
se razvije v splošno zavarovalnico.

Svetovna vojna je na različne načine vplivala na
razvoj zavarovalnice, ki pa je kljub temu prebrodila
vse težave do konca 1. 1918., ko se je izkazalo, da je
po novi ureditvi državnih mej izgubila velik del svo¬
jega delovnega ozemlja in je bilo delo treba na novo
organizirati v mejah jugoslovanske države. Predvsem
jo je mikala misel, da svoje delovanje razširi po vsej
Jugoslaviji. Ustanovile so se podružnice v Zagrebu,
Splitu, Sarajevu in Beogradu, drugod pa glavna za¬
stopstva. Najboljše rezultate je pokazala sarajevska
podružnica, trajne uspehe pa je žela tudi v Dalmaciji,
na Hrvatskem in v severni Srbiji.

L. 1919. je pričela VZ tudi z življenjskim zavaro¬
vanjem in spremenila novemu delokrogu primerno
svoja pravila, ki jih je osrednja vlada v Beogradu
potrdila dne 10. novembra 1919. Pozavarovalno po¬
godbo za požarno zavarovanje je vzdrževala tudi po
vojni do 1. 1930. z Internationale Mit- und Riick-Ver-
sicherungs-Gesellschaft na Dunaju. L. 1931. pa je
prenesla to pozavarovanje na Prvo češko pozavaro¬
valno banko v Pragi.

STANOVANJSKE HIŠE V DERMOTOVI ULICI
V LJUBLJANI, KI JIH JE DALA ZGRADITI
VZAJEMNA ZAVAROVALNICA V LJUBLJANI

189

Novi življenjski oddelek je začel poslovati 1. no¬
vembra 1919. V času svetovne gospodarske krize med
leti 1930.—1935. je VZ ustanovila poseben oddelek
za ljudsko zavarovanje »Karitas«.

L. 1931. je pričela VZ tudi z zavarovanjem proti
vlomu. L. 1933. je ustanovila za vsa manjša zavaro¬
vanja poseben pododdelek tako imenovanih »malih
(elementarnih) branš«.

Kako velik razmah je doživela VZ v jugoslovanski
državi, najbolj zgovorno priča dejstvo, da je konec
I. 1939. z vsoto 318,000.000 din življenjskih zavaro¬
vanj zavzela drugo mesto za Croatio, po številu zava¬
rovanj (39.509) pa celo prvo mesto med jugoslovan¬
skimi zavarovalnicami.

Toda ne le ta poslovni uspeh, ki dviga po J. E.
Kreku zamišljeno ustanovo danes med najmočnejša
oporišča slovenskega narodnega gospodarstva, nas
nagiblje danes, da se spominjamo jubileja VZ v »Kro¬
niki«, ampak predvsem tudi njeno zgledno uporablja¬
nje in nalaganje premoženja v oblikah, ki so zavzele
najvidnejša mesta v stavbarskokulturnem izrazu
Ljubljane in ki pričajo o sodobnem duhu, ki je vodil
pri VZ odločujoče može, ko so sklepali o njih.

Predvsem priča o tem duhu osrednji sedež VZ v
Ljubljani, na oglu Masarykove in Miklošičeve ceste
postavljena ponosna,  23 m visoka palača, ki jo je za-

KOTIČEK V ČAKALNICI OSREDNJEGA URADA
VZAJEMNE ZAVAROVALNICE V LJUBLJANI

DETAJL MONUMENTALNEGA STOPNIŠČA
V PALAČI VZAJEMNE ZAVAROVALNICE

snoval arh. Jože Plečnik, izvršil pa njegov učenec
inž. arh. France Tomažič. Po svoji zunanji arhitek¬
turi je ta palača ena največjih zanimivosti povojne
Ljubljane. Znotraj se odlikujeta s stebri okrašeno
glavno stebrišče in z izbranim okusom opremljena sej¬
na dvorana. V podpritličju je bila med 1. 1933.—1940.
urejena in z deli kiparja Boža in slikarja Slavka Pen¬
gova okrašena kapela za turiste. V zvezi s to palačo
je bila 1. 1934.—35. na Miklošičevi cesti zgrajena po
načrtih ing. arh. Fr. Tomažiča dodatna zgradba, ki
se odlikuje med novejšimi ljubljanskimi stavbami
po samostojnem uporabljanju sodobnih stavbarskih
načel.

Končno šteje tudi edino večje dejanje socialnour-
banističnega značaja v Ljubljani, kjer so pogoji za
tako velikopotezno gradbeno delavnost izredno ne¬
ugodni, med zasluge VZ. L. 1930. je namreč kupila
za Stadionom v tako zvanem Bežigradu parcelo v iz¬
meri 10.093 m2 in na nji v okviru idealnega Plečni¬
kovega koncepta za regulacijo in zazidavo svetokriž-
kega okraja po načrtih ing. arh. Fr. Tomažiča v letih
1931.—32. zgradila vrsto 16 enodružinskih hišic, na¬
menjenih predvsem njenim uradnikom.

Z nič manjšo ambicijo je zasnovana po ing. arh. Fr.
Tomažiču projektirana palača VZ v Mariboru, ki bo
postavljena na eni izmed urbanistično najbolj kočlji¬
vih točk Maribora.

190

SOTRUDNIK »KRONIKE« DR. RUDOLF ANDREJKA
ŠESTDESETLETNIK

Naš odlični sotrud-
nik dr. Rudolf An¬
drej ka je praznoval
dne 22. julija t. 1.
svojo šestdesetleni-
co. Rojen je bil tega
dne 1. 1880. v Ljub¬
ljani. Po dovršeni
gimnaziji se je po¬
svetil juridičnemu
študiju na univerzi
na Dunaju in I. 1903.
dosegel doktorat. Na¬
to je stopil v držav¬
no upravno službo
in je sedaj načelnik
statističnega oddel¬
ka pri ministrstvu
notranjih zadev v
Beogradu. — Poleg
praktičnega izvrše¬
vanja svoje stroke
pa se je ž njo marljivo bavil tudi znanstveno ter do¬
segel častno priznanje s tem, da je postal honorarni
profesor juridične fakultete univerze kralja Aleksan¬
dra v Ljubljani. Svoje strokovnoznanstvene izdelke
priobčuje od 1. 1903. dalje v Slov. pravniku.

Nič manj pomembno kakor njegovo strokovno de¬
lovanje pa je Andrejkovo javno kulturno organizato-
rično in propagandistično delo, ki se razvija predvsem
v okviru tujskega prometa, turizma, domoznanstva in
prevajanja slovenskih literarnih del v nemščino. Med
ljubljanskimi lokalnimi zgodovinarji zavzema eno
najvidnejših mest. Največje priznanje njegovemu do¬
moznanskemu pisateljevanju je dosegel, ko ga je Mu¬
zejsko društvo za Slovenijo izbralo za svojega pred¬
sednika. Njegova zasluga je dne 28. maja 1929. na
hiši Stari trg 4 odkrita spominska plošča zgodovinarju
in topografu J. V. Valvasorju. Velike zasluge ima
tudi za povzdigo in propagando Ljubljane. L. 1921.
je ustanovil Društvo za povzdigo mesta Ljubljane. V
založbi Zveze za tujski promet v Sloveniji je izdal

1. 1929. edini še danes porabni nemški vodnik po
Ljubljani z naslovom Ljubljana, die Hauptstadt Slo-
veniens. V knjižici Po lepi Sloveniji pa je 1. 1935.
mladini na poljuden način opisal glavni slovenski
mesti Ljubljano in Maribor.

Svoje zgodovinske, po večini Ljubljano zadevajoče
spise je priobčeval v Slovencu, v Glasniku Muzejskega
društva za Slovenijo, v Trgovskem tovarišu in zlasti
v naši Kroniki, ki ga šteje med svoje najbolj zve¬
ste, pobud polne in uspešne sotrudnike.

Naj sledi seznam njegovih glavnih, Ljubljano za¬
devajočih spisov, ki sami zadosti govore o izredni mar¬
ljivosti zgodovinarja raziskovalca Andrejke, saj so
vsi ti spisi plod arhivarnega raziskavanja in zbiranja
ustnega izročila.

I. V Kroniki slov. mesi  (od 1934.—1940.) so tiskani
tile sestavki:

1934.: Najstarejše ljubljanske industrije (Ruard-
Desselbrunnerjeva suknarna na Selu, Zoisove fajan-
čne delavnice v Gradišču, Stare sladkorne tovarne v
Kolodvorski ulici in na Poljanskem nasipu, Predilnica
v Kolodvorski ulici, najstarejši valjčni mlin na Viču,
Tonniesove livarne na Dunajski cesti.

1934. : Prva izčrpna biografija slov. industrijalca
Fidelisa Terpinca.

1935. : Zgodovina palače Mestnega muzeja (prejš¬
njega Auerspergovega dvorca).

1935. : Zgodovina Primčeve hiše; v tej razpravi je
razjasnjeno poreklo Primčevega rodu in podan živ¬
ljenjepis očeta Primčeve Julije.

1936. : Kot nadaljevanje zgodovine najstarejših ljub¬
ljanskih industrij: Pinhakova tvornica vitriola na Po¬
ljanah.

1937. : Strojarji na forštatu, kjer se obravnava
obrtna zgodovina vse mestne četrti za strojarje, jer-
harje, milarje in barvarje ob Ljubljanici.

1938. : Zgodovina kramarskih hišic v Prešernovi
ulici.

1939. : Razvoj ljubljanskih industrij med 1859. do
1869. (Ljubljanski paromlin, Ljubljanska plinarna,
Tschinkelnova tovarna kanditov in kavinih surogatov
na Dunajski cesti, Terpinc-Zeschkova, naposled Kren-
nerjeva tovarna kocev v Vodmatu, Koslerjeva pivo¬
varna v šiški, Mayer-Galle-Globočnik-Egcrjeva tovar¬
na žičnikov v Komenskega odn. Metelkovi ulici).

1939. : Schvvarzova pivovarna na Poljanah.

1940. : Zgodovina gostilne »Pri šestici«.

II. V Trgovskemtovarišu«

1934.: Nekaj črtic iz gospodarskega življenja Ljub¬
ljane pred 100 leti.

1934.: Trgovsko življenje na Mestnem trgu pred
100 leti.

1934.: Ob stoletnici zastopstva ljubljanskih trgov-

1934.: Ustroj in razvoj gremijalne trgovske šole v
Ljubljani (pod psevdonimom Ferdo L. Kadunjar).

1934. in 1935.: (pod psevdonimom Dr. Rudan) Do¬
neski k preselitvenemu problemu ljubljanskega trgov¬
stva.

1935. : Trgovska zgodovina špitalske ulice v Ljub¬
ljani (izšla v ponatisu).

1936. : Doneski k trgovski zgodovini Frohlichovih
hiš v Ljubljani.

1936.: Znameniti slovenski trgovci (Souvani, Miha
Stare).

1936. : Zgodovina Perles-Bals-Lasnikove hiše v Ljub¬
ljani.

1937. : Trgovska zgodovina Schellenburgove ulice v
Ljubljani (izšla v ponatisu).

1937. : Znameniti slovenski trgovci (Jožef Premrou).

1938. : Zgodovina hotela Slona v Ljubljani (izšla v
ponatisu).

III. V Glasniku Muzejskega  d ruš  tv a za
Slovenijo:

1934.: Kje so bili Zoisovi vrtovi? V tej temeljiti
razpravi je končno dognana lokalizacija Zoisovih
vrtov, ki je bila nekaj časa sporna.

191

uumusKa knjižnica v Ljubljani

1936.: Kančeva tvornica vžigalnikov v Ljubljani.
Tudi tu se je na nedvomen način pojasnil sedež te
stare ljubljanske industrije, ki je bil dotlej neznan.

Slovenec:

1932., št. 249.: Zoisova palača v Ljubljani.

1934., št. 100.: Slovenci v Kazinskem društvu v
Ljubljani.

1935., št. 90.: Ljubljanske ulice, ki so izginile.

1936., št. 27.: K zgodovini Mahrove hiše v Ljub¬
ljani.

1936., št. 85.: Doneski k zgodovini Figovčeve go¬
stilne na Ajdovščini v Ljubljani.

1937., št. 185.: Hiša »Pri tišlarju« na Emonski
cesti.

1939., št. 125.: Obrtniki v stari Ljubljani.

Svojemu zvestemu sotrudniku želi Kronika še ve¬
liko zdravih in za naše domoznanstvo uspešnih let.

K o je bil članek v gornji stvari že v tisku, 1  ini je
poslal gosp. podpolkovnik v p. Anton Jeuniker v
Ljubljani fotografična posnetka svojih staršev An¬
tona Jeunikerja star. in Matilde Jeuniker, roj. Kan-
cian, ki jih tu priobčujem. Njiju originalni sliki, ki
jih je napravil 1. 1851. slikar Pavel Kiihnl, je gospod
podpolkovnik blagovoljno namenil po svoji smrti
mestnemu muzeju v Ljubljani.

Glede trgovca z žitom Antona Kanciana  je sedaj
dognano, da se je rodil dne 15. julija 1784. v Kiseku
(Koszeg) pri Sombatelju na Ogrskem in umrl dne
26. maja 1844. v Ljubljani.

O Vincencu Jeuniker ju  sem še izvedel, da je bil na¬
posled predsednik okrožnega sodišča v Novem mestu.
Ker utegne njegova oseba zanimati tudi pravniške
kroge, podam o njem še tole. 2

Rojen dne 8. januarja 1823. na Sv. Petra cesti 96
kot sin premožnega posestnika Janeza Jevnikarja in

1  Glej Kronika 1940., št. 2., str. 85.—91. V besedilu član¬
ka naj se popravijo naslednje tiskovne napake: str. 86.,
2. stolpec, 11. vrsta od zgoraj, prav: na desni namesto:
na levi; str. 89., 2. stolpec, 1. vrsta od zgoraj prav: poli¬
cijski namesto: polanjski; str. 91., poglavje Zalazniki,
1. stolpec, 2. vrsta od zgoraj prav: Jakob namesto Aleš;
1. stolpec, 4. vrsta od zgoraj je za besedama: 3. avgusta
vriniti: 1884.; str. 91., 2. stolpec, 6. vrsta od spodaj prav:
Gašperin namesto Gregorin.

2  Laib. Zg. in Slov. Narod z dne 23. okt. 1888.

Ane Mazovic, je Vincenc Jeunikar dovršil 1. 1845.
pravne študije na Dunaju, vstopil 11. junija 1847. kot
konceptni pripravnik v službo pri ljubljanskem gu-
berniju, bil 1. 1848. pripravnik pri okrajnem komisa¬
riatu v Kranju, služil od 1850.—55. kot sodni pristav
v Krškem in Črnomlju, bil 1. 1855. imenovan za na-
mestniškega koncipista v Ljubljani, 1. 1856. pa za
okrajnega predstojnika v Vipavi, kjer je ostal 11 let
in si tam tudi izbral svojo življenjsko družico. Ob
reorganizaciji sodne službe 1. 1867. je postal okrajni
sodnik v Postojni, a že naslednje leto (1868.) deželno-
sodni svetnik v Ljubljani, dne 23. maja 1875. pa je
bil imenovan za predsednika okrožnega sodišča v No¬
vem mestu. Tam je umrl dne 21. oktobra 1888.

Vincenc Jeuniker je dobro obvladal slovenščino
in bil »ljudstvu blag, prijazen in pošten sodnik«
(Dolenjske Novice 1887., št. 12.), a tudi sicer »izvr¬
sten pravnik in neutrudno delaven uradnik« (Dolenj¬
ske Novice 1888., št. 21.).

Iz zakona z Emo pl. šivic iz Podbrja pri Vipavi se
mu je rodila 1. 1860. v Vipavi hčerka Adela, ki se je
okoli 1. 1880. poročila s tedanjim okrajnim komisar¬
jem Gottfriedom Friedrichom, poznejšim okrajnim
glavarjem v Kamniku in Novem mestu.

Vdova Ema Jeuniker je soproga Vincenca preživela
za 14 let. Umrla je v Novem mestu dne 3. septembra

1902., stara 85 let.

» Kroniko « izdaja mestna občina ljubljanska, predstavnik dr. France Stele, zalaga in tiska Učiteljska tiskarna, pred¬
stavnik France štrukelj, za uredništvo odgovoren Jože Gregorič.  — Ponatis člankov in slik dovoljen samo s pristankom
uredništva. Rokopisi se ne vračajo. Izhaja  4 krat na leto in stane za vse leto din 80 '—, za pol leta din 40 '—, za četrt
leta din  25' . Za inozemstvo din 100 '—. — Posamezni številka din 30 '—. - Naroča se: Učiteljska tiskarna, Ljubljana.

192

KURIVO SODOBNOSTI

Meščan, ki živi z duhom časa,
uporablja za kuho in peko,
likanje in pranje, ogrevanje
vode, centralne in druge
kurjave enako kakor
tudi obrtnik za lota-
nje, varjenje, sušenje
itd. — le plin!

RESLJEVA CESTA 28 TELEFON ŠTEV. 43-27

MESTNA

PLINARNA

LJUBLJANSKA

BI3LI0TEKA UNIVEF'

V Ljubljani

Vsa naša narodna javnosl je letos 1. avgusta
z zadoščenjem sodelovala pri proslavi

40 letnice

prve in edine domače

VZAJEMNE

ZAVAROVALNICE

V LJUBLJANI

V novo desetletje stopa ta zavod v polni moči vsestransko razvijajočega se zavaroval¬
nega podjetja. Ponosni smo lahko, da imamo svojo narodno zavarovalnico, ki v polni meri

zadošča vsaki potrebi po modernem zavarovanju.

Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani v svojem

elementarnem oddelku

zavaruje proti požaru in streli, proti nezgodam, proti vlomu, za zakonito
dolžnost jamstva, proti razbitju stekla proti razpoki zvonov, kasko itd.

V življenskem oddelku

goji vsa življenska zavarovanja po najmodernejših načinih tako za primer smrti, za pri¬
mer smrti in doživetja, za primer doživetja, a terme fixe, mešana in druga zavarovanja.

V oddelku KARITAS

je doslej organizirala blizu 40.000 zavarovancev z zava¬
rovanjem posmrtnine, otroške dole in starostne preskrbe.

Pri Vzajemni zavarovalnici je ob štiridesetletnici okoli 150.000 aktivnih zavarovalnih pogodb.
Jamstvena sredstva Vzajemne zavarovalnice znašajo do 110.000 milijonov dinarjev!

Vsak zavarovanec Vzajemne zavarovalnice prejema prosvetno gospodarski
mesečnik »Našo moč«, ki izhaja v 115.500 izvodih ter je zaradi svoje visoke naklade

za gospodarstvenike posebno ugoden za oglaševanje.