v
i v vtorek 14. aprila 1863.
nt
Naprej velja za Ljubljano: za vse leto 6 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 n 20 „ - „ za Žet. „ 1 „ 75 „ „ „
po pošti: za vse leto 7 gl. — kr. a. v. za pol leta 3 „ 60 „ „ „ za Čet. „ 2 „ 5 „ „ „
NAPREJ.
Oznanila. . fv Za navadno dvKftrijSno
vrsto se plačuje: 5 kr., ktera se enkrat, 8 v v v dvakrat, 10 „ „ * trikrat natisne , veče črke plačujejo po prostoru. Za vsak tisk mora biti kolek (štempelj) za 30 kr. Vredništvo je na starem trgu hišna št. 15.
Rokopisi se ne vračujejo.
Dopisi naj se blagovoljno frankirajo.
mu
Ta list izhaja vsak vtorek in petek.
Tečaj I.
Vprašanje g. dr. Etleiweisa.
Znano je, kakošno je bilo vprašanje g. dr. Bleiweisa, zbornici podano 27. dan marca meseca, in kako mu je bilo zopet v zbornici odgovorjeno 31. dan marca, v zadnjej seji. Predno ta odgovor drobnejše pretehtamo, opominjamo najprvo to, da se nam zdi kaj čuden, še več nego mlačen. G. dr. Bleiweis je vprašal: „kako je to, da v ljubljanskej in kranjskej gimnazii za nauk slovenskega jezika ni nobenega po zakonu izprašanega in potrjenega učitelja?" Odgovor pak je bil samo, kdo slovenščino podučuje. Tega nihče ni vprašal, ker je vedeče vsacemu, kdor koli za naše učilnice kaj mara. Podoba je, kakor bi se ne bilo zdelo vredno, vprašanju odgovoriti. Vemo, da je vladi zadnja leta bilo skrbeti, naj dobe službo tisti učitelji, ki so jo za nekaj časa bili izgubili na Ogerskem; slovenščina bi pa vendar poleg vsega tega lehko imela trdne učitelje, ker je noto-rično, kakor je rekel dr. Bleiweis, po druzih gimnazijah toliko tacih, ki so izprašani, potrjeni v slovenskem jeziko-slovji. Zakaj niso bili poklicani v Ljubljano in Kranj? Vedno se nam ugovarja: pišite knjige, izobrazite jezik, da bode pripraven za pisalnice. To se pravi zahtevati od nas, kar je nemogoče. Nikoli ne dobimo bogatega, svojim močem primernega slovstva, nikoli ne bodo uradovi slovenski, če se nam ne izboljšajo učilnice. Slovenski jezik ne more imeti zaželene koristi, ako ga učč profesorji, ki ga sami ne znajo. Da ga pa naši zdanji učitelji znati ne morejo, to je lehko vedeti vsacemu, kdor koli je kdaj pri nas hodil v šolo. Otrok se je po mestnih učilnicah z mladih kolen vedno uril in sukal, vadil in mučil z nemščino, da, ko je stopil v gimnazijo, v štirih letih je pozabil slovenski misliti, in da je potlej, ko mu dade kako službo, huji sovražnik našej narodnosti, nego rojen Nemec, kakor je po pravici opomnil g. Herman v štajer-1 skem deželnem zboru. Na ljubljanskej gimnazii imamo iz slovenščine izprašanega učitelja samo g. Mar na, ki rado-voljno uči slovenščino v 7. in 8. razredu. Ali g. Marn je katehet, in po zakonih, po kterih so zdaj osnovane gimnazije, nima nikakoršnega upanja, da bi postavljen bil za pravega učitelja slovenskega jezika, dokler ne bode tudi hotel drugi katehet — ljubljanska gimnazija ima dva kateheta — narediti izpraševanja še iz kake druge reči razun verskega zakona, česar se pa ni nadjati. Ko bi odstopil g. Marn, potem bi vsa gimnazija ne imela nobenega potrjenega slovenskega profesorja. Tudi je bilo pred začetkom letošnjega šolskega leta mnogo slišati, da res misli odstopiti, ker je imel dosti ople-tanja in sitnosti, predno je dobil tisti priboljšek plačila, ki mu je posebej za slovenščino primaknen. Kakošni so pa drugi profesorji, ki uče slovenski jezik? Eden je Ceh, ki
pravijo, da se trudi, kolikor more; toda še le tukaj se je začel učiti slovenščine; očitno je torej, da ne ve, in tudi vedeti ne more toliko, kolikor na Dunaji izprašan mož. Druga dva sta nepotrjena, neizprašana Slovenca, pa uže prilctnejša, da se torej menda več ne bodeta učila, česar ne znata. Res, da sta oba uže vredovala slovenske časnike in illo tempore, ko je bilo dobro vse, kakor se je pisalo; res, da je eden teh dveh zdaj prestavljatelj vladnih reči v Ljubljani; res da je eden njiju un dan celo vprašal slovenski jezik necega zdravnika, kterimu je menda potem dal, ne včmo kako, izpričevanje, drug gospod, ki tudi ne zna zadosti, da bi se dal sam vprašati, bil je pa za izpraševalnega komisarja: ali za to pa vendar še ne znata slovenščine, kolikor je mora znati učitelj na gimnazii, ker eden teh dveh, ko je vredoval, imel je za pomagača izurjenega Slovenca, ki mu je delal vse, kar se tiče pisave, drugi pa tudi ni tako pisal, da bi uže njegovo pisanje pričalo, da je izurjen v jezici. Brezi vse skrbi se lehko reče pričo vsega sveta, da zdaj nobeden teh dveh sam ne bi mogel narediti ostrega izpraševanja iz našega jezika. Dalje bi oba gospoda utegnila imeti premalo ljubezni do slovenščine, kar priča majhno številce slovenskih nalog, ktere dajeta učencem. Zakaj pa gospodje morajo nemških nalog več dajati? G. Hrovat je sicer še mlad; ali izprašan in potrjen pa za slovenski jezik ni, če se tudi pripravlja za-nj. Dalje se je odgovorilo, da je v Kranji g. Kane izprašan iz slovenščine, pa da je vendar ne uči, ampak le g. katehet Globočnik. Ne sodimo, ker ne vemo, koliko zna g. katehet Globočnik slovenskega jezika, samo to vemo, da zopet ni izprašan, zopet ne potrjen. Vprašamo tedaj, zakaj pa ne uči g. Kane, ako je res izprašan in potrjen? Ali kolikor je nam znano, tudi g. Kane ni potrjen iz slovenščine, ampak le iz ilirščine.
9 Slovenščino v denašnjih okolnostih učiti, ako je učitelj sam le samouk, to je težek posel. Celo potrjeni učitelji se morajo ž njo po svojem izpraševanji vedno jako jako pečati, ker se dan za dnevom siri in množi to znanstvo, ki je bilo do zdaj skoraj še ledina. Opira se naš jezik na staro slovenščino in druga slovanska narečja. Conditio sine qua non je, da vse to zna gimnazijski učitelj, ako hoče kaj prida podučevati. Neizprašani, nepotrjeni radovoljci (diletantje) le po temi tavajo; praktično morda res kaj znajo, v teorii pa ubogo malo, ako se niso trdno pečali s to rečj6 mnogo let, česar pa ni bilo mogoče, ker so potrebovali vsega časa, kolikor so ga imeli, najprvo za tisto učno reč, iz ktere so se dali vprašati in potrditi, da jo znajo, in smejo podučevati. Radovoljni učitelj te vrste, ako se res kaj sam uči, od učenca je le „una lectione doetior." — Taki so tedaj možjč, ki učč na ljubljanskej gimnazii slovenščino, in ki so temu delu kos.
Bilo je dalje odgovorjeno: ker tudi za nemški jezik ni
— i»o
izprašanega učitelja, zato menda ravnopravnost ni žaljena. Toda pri nas mora nemški dobro znati vsak učitelj, kajti nemški se je učil skoraj vse stvari od tiste ure, ko je prvič stopil čez učilniški prag, pa do tiste ure, ko se je dal vprašati in za učitelja potrditi; nemški je pisal skoraj vse, ali vsaj največ tega, kar je do zdaj pisal; nemški je največ bral, kar je do zdaj bral, — in poleg vsega tega mora po novem zakonu slehrni kandidat gimnazijskega uka biti vprašan razun svoje podučne stvari tudi iz nemščine; ljubljanska gimnazija ima dalje naslonjenega učitelja, ki je potrjen za nemški jezik v spodnjej gimnazii, in poleg njega je pa še eden tak; drug je zopet modroslovski doktor, ki torej nemščino gotovo zna: slovenski jezik je pa učiteljem, kakoršnih imamo največ, le najbrže „res odiosa." Vendar se nemščina po tri ure na teden podučuje v vsacem gimnazijskem razredu, slovenščina pa samo po dve. Edina mariborska spodnja gimnazija slovenščino podučuje po tri ure na teden. To so jej dovolili še le potem, kose je potegnila za pravico slovenskega jezika; poprej pa je imela tudi samo po dve uri na teden. Ali se ne gane živa duša, da bi tudi mi dobili, kar imajo Mariborci? Tedaj se nikakor ne čudimo, da je gotovo najti le malo tacih učencev, ki doverše 8. gimnazijski razred, in znajo slovenski tako misliti, tako pisati, kakor nemški. G. Mam čudežev ne more delati, ker v 7. in 8. razred nekteri učenci ne prineso skoraj čisto nič znanja s seboj
Se je bilo odgovorjeno: tudi nemškega berila nima 8. razred; za to ravnopravnost ni žaljena tudi tukaj. Opominjamo, da enaka nepravica ni enakopravnost, in da nemških beril ni tako treba, kakor slovenskih, ker profesorji lehko bero učencem kako delo, bodi si kterega hoče klasika, če berila nimajo, kar tudi zares delajo, v slovenščini je pa to nemogoče. — Te reči so take, kakoršne smo popisali, pa vendar v „prevelikej naglici" ne dobimo potrjenih učiteljev za slovenščino. Nj. veličanstvo premilostljivi cesar je dal vsem narodom ravnopravnost, zatorej tudi nam; kako je tedaj to, da nam jo drugi kratijo?
Govor g. poslanca Hermana.
(V štajerskem deželnem zboru 14. dan marca.)
Te okolnosti so naredile, pa ne svojstvo nemškega naroda in tudi nemška pridnost ne, da Slovanom ostajajo povsod le niža opravila in tudi manjša imetnost, njim, ki ne da bi djal, da so menj bistre glave, menj pridni in skočni od Nemcev, temuč še le bistrejši, pridnejši in skočnejši so. Torej se ne more trditi, danidjanski lotiti se vprašanja zarad jezikov; da to davkov nič ne zmanjšuje. Davki res ne bodo Slovanu manjši, naj govori slovanski ali nemški; toda pridobivaj si bode laže, da tudi potem laže davke plača. Tem okolnostim, ktere sem zdaj razložil, moram primeriti poročilo deželnega odbora; iz tega boste videli, da deželni odbor stvari ni prav razumel. Posebno se mi čudno zdi, da je tako malo ovedel, kako so prav za prav te reči. On se opira, kar se tiče ljudskih učilnic, na ministerski ukaz, dan 1848. leta, ki ni meni znan, in kterega zdaj prav za prav ni več. Najbrže je ta ministerski ukaz imel v sebi tista načela, ki so razložena v poročilu. Ali ta reč ni tako; črtež zdanjega poduka se naslanja na ministerska ukaza, ktera sem jaz imenoval, dana 1856. in 1855. leta, ko je bila Bahova vlada v največem cvetji. Popolnoma krivo je torej, kar odbor trdi, da je učilni jezik čisto slovanski po ljudskih učilnicah. To je res, da je slovanski, ali tudi nemški je učilen jezik. Nemščina ni samo ukazan nauk, ampak je tudi učilni jezik. Govori se dalje (vporočilu): „po slovenskih učilnicah te dežele se je sama od
sebe navada naredila, da učitelji, kadar je uk uže dovolj napredoval, in kadar je uže zadosti utrjen, tudi nemški jezik redno podučujejo, in tako v njem vadijo otroke, da se v ma-ternem jezici dalje izobražujejo in tudi nauče nemščine, kolikor je mogoče." To zopet ni res, ker z nemškim jezikom se začenja precej, ko otrok stopi v učilnico. „Tudi," pravi dalje poročilo, „vlada nikakor ni izkušala podpirati nemščine po slovenskih učilnicah." Samo ob sebi se umeje, da ni izkušala, ker je ta stvar uže sama tekla; kajti §. 12. le-tega ukaza gorori: „ne smejo se podučevati še druge reči razun teh, ktere so bile poprej imenovane, ne smejo se rabiti druge šolske in učilne knjige razun ukazanih, če ministerstvo ne dovoli." Ko je bilo podučevanje tako napravljeno, potlej vladi ni bilo treba več podpirati nemščine. Dalje je imenovana tudi naredba, dana 1854. leta, da je v srednjih učilnicah in po gimnazijah učilni jezik nemški, in po najvišem sklepu, danem 20. julija 1859. leta, dovolilo je Nj. veličanstvo po-lajšek v tej stvari, in izročilo voditeljstvom posameznih gimnazij, da v učilnice vneso materni jezik ondod, koder je res deželen jezik. Saj veste, moja gospoda! ko je pred ministerstvo zarad tega v državnem zboru bilo položeno vprašanje, da se je vprašalcem odgovorilo: to je samo pri tistih gimnazijah, kterirn stroške plačuje ali dežela ali pa srenja; pri mariborskej in celjskej gimnazii pa ni tako, ker jima država daje stroške. Imamo torej naredbe, ktere na ravnost vrata ravnopravnosti zapirajo. Moja gospoda! Vsak jezik, kterega je Bog dal kacemu narodu na svetu, mora biti in tudi je pripraven, da služi javnim in zasobnim (privatnim) narodovim potrebom, in ko bi res bilo ilekoliko težavno, ako bi se začelo precej zdaj slovenski uradovati, in če znanstveno imenoslovje (terminologija) še ni tako pripravljeno, da bi ga slišali iz vsacih ust; tega ni kriv jezik, temuč tisti, ki so vpirali, da bi se to naredilo, ali tisti, ki se jezika niso naučili. Slovansko besedo nam priporoča krepost in blagoglasje, in zelo velikej izobraženosti je pripravna. Tudi jej ne manjka velicih spominov svojega živenja. Moja gospoda! saj veste, da so tukaj pred nekoliko dnevi obhajali veliko slovesnost velicih slovanskih aposteljnov Cirila in Metoda. Uže tačas je bil južno-slovanski jezik tako čudovito izobražen, tako dovršenih oblik, da je uže tedaj stal na enakej stopinji z latinskim in grškim jezikom; drugi evropski jeziki so pa še le začenjali jeziki bivati. To narečje se je opiralo na govor tistih Slovanov, ki so bili ob mejah bizanškega cesarstva; ti so namreč Bolgarji, Srbje, Bošnjaki.*) Stara slovanščina je do tega dneva zarad svoje izobraženosti in čistote najpopolnejša med vsemi slovanskimi narečji, ker se je olikala nad izbornim izgledom grškega jezika; ker ima nenavadno obilico besednih oblik in korenik; ker je čisto izvorna (originalna) in po narodnem svojstvu razvita. Gotovo prednost ima slovanščina za to, ker sklanja brez člena, spreza brez osobnega zaimka; ker ima padeže s čistimi samoglasniki; ker lehko stavi svoje besede, kakor hoče, ker je bogata z besedami, in ker je sposobna izobraženosti. Ko se je govorilo, da bi se vnesel v pisalnice slovenski jezik, naj bi vlada in deželni odbor ne bila vprašala tistih, kteri bi potlej menj z lagotjo delali, ampak vednih mož. Zaklad je uže; ali samo vzdigniti ga je treba. Uradovanje v slovenskem jezici odlašati dotlej, da bi se jezik in ljudje v njem izobrazili, to se pravi na veke odlagati. Vaja naredi jezik, da je sposoben, raba daje ročnost; v vodi se učimo plavati, ne zunaj. Torej gotovo ni pošteno, da bi se ta reč še dalje odkladala. Ta reč tudi ni tako težka, kakor si nekteri mislijo. Beseda, ktere si enkrat moral iskati, ostane za vselej v glavi, in tacih bode čedalje menj. Ko so bili Slo-
*) To ni prav do dobrega na tanko povedano.	Vredn.
veni 1848. leta glas povzdignili za ravnopravnost, ni bilo uradnikom nič ukazano, pa vendar so bili v maternem jeziku jeli uradovati, in ko je 1860. leta hrvaškim uradnikom vlada zapovedala, naj začno do tega in tega časa hrvaški uradovati, sicer izgube službo, hitro so bili pripravljeni, ko je odločeni čas minol, in od tedaj uradujejo do današnjega dne v maternem jeziku. Hrvatje in Slovenci so bratje, ki govore brez malega razločka tisti jezik. Kar je bilo mogoče hrvaškim uradnikom, zakaj bi ne bilo še slovenskim? Tudi lehko rečem, daje uže dosti uradnikov tacih, ki bi lehko v maternem jeziku uradovali, in da so zvesto udani svojemu narodu, kar se tega tiče. Uradniki si menda vendar ne bodo očitati dali, da je narod za to na svetu, da bi oni bolj z lagotjo živeli. Ko pred dvajsetimi leti Madjarji niso marali za nič, ampak na ravnost vpeljali v pisalnice svoj jezik, kterega je tedaj zanemarjal ves omikani svet, in ko so prav s tem dejanjem pokazali, da so narod; vpirali so se jim ljudje z enačim praznim besednim lepotičjem (floskeln), da jezik ni pripraven; imenovali so nemško izobraženost itd.: vendar uči madjarska zgodovina, da so jako napredovali v jeziku in slovstvu, od kar so neustrašeno svoj govor povzdignili za uraden jezik. In ker so južnim Slovanom okolnosti po primeri mnogo ugodnejše, zato si lehko mislimo, kako se jim povzdigne ljudsko in kulturno živenje, kadar bode prosta njihova zvezana moč. Gospoda moja! nikar ne mislite, da morajo Slovani vse še le sami iznajti; kakor bučelice bodo zbirali slovstvene zaklade, ki se nahajajo pri druzih narodih, svojili, v sebi predelovali jih bodo, in tako podajali svojemu narodu. In tako se pri narodu stori napredek! Bistroumje in sposobnost se pri tem narodu razvije, ako se ne bode sila godila niti njegovemu jeziku, niti slovstvu. Ce narod zakonov, ukazov in odpisov želi v tujem jezici; te želje sploh niso naravne, ampak nezdrave, obujene. Ce narodu vedno in vedno pripovedujete, da ni. za nič njegov jezik; če ste celo toliko opravili, da se narod sramuje sam sebe in svojega jezika; če se pomisli, da je kmet le človek djanskega uma, ki hoče samo to, česar potrebuje, in da se je na drugej strani tudi skrbelo, da mora povsod le tujščino rabiti: potem je lehko razumeti, od kod so te želje. Zopet je torej tudi te želje naredilo samo nemčenje. Ko bi ljudstva zmirom ne mečili od vseh plati; ko bi mu ne zapirali znanja samega sebe: potem bi tudi ne kazalo tacih želj. Sicer pa, če res nekteri tega žele, to ni druzega, nego krivo početje kacih samopridne-žev; koliko je pa tacih, ki žele vse kaj druzega? Tu vas opominjam zahtevanja vseh slovanskih časnikov; opominjam vas vprašanja v državnem zboru in prošnje, ktera se mu je podala s podpisi 20.000 Slovencev. Moja gospoda! posebno odpadnici so, ki vtem oziru delajo velike zmešnjave; ki sodijo o tacih rečeh, za ktere ne vedo in tudi vedeti nete; ki vse na en kup mečejo, kar je resničnega in kar je lažnji-vega, kar je vzrok in kar je učinek (wirkung); ki strastno po koncu planejo, kadar koli se dotakne kdo vprašanja o narodnostih, kar druzega ne priča, nego da vedo sami za svojo nepoštenost; odpadnici, ki zmirom na pomoč kličejo nemško izobraženost, ki v njenem imenu zatirajo narod, ter s tem jemljo vero, in pripravljajo sovraštvo nemškej izobraženosti, pravičnosti in korenitosti. (Glasovi: konec!) Prosim, beseda se mi ne more vzeti.	(Konec prih.)
Važnejše dogodbe.
Ljubljana. „Politik" piše, da za prihodnje šolsko leto je ljubljanskej nižej realki treba učitelja za geometrijo, za črtanje in za poduk o strojih (mašinah.)Imel bode po 630 gld. na leto
in na vsacih deset let po 210 gld. a. vr. več. Kdor išče te službe, naj se oglasi do konca maja meseca. Znati mora nemški in slovenski ali pa kteri jezik, ki je v rodu slovenskemu.— Če je to res, vprašamo: ali je dovolj, če zna samo poljski, ali hrvaški, ali češki? Vsi ti jeziki so v rodu slovenščini. Tudi ni vselej težko dobiti pričevanja, da kdo znst ta ali uni jezik, kakor nam je v Ljubljani pokazalo undanje izpraševanje tistega doktorja, ki je potreboval potrdila, da slovenski zna.
Begunje na Gorenskem. Veliko nedeljo ob desetej uri po noči se je v Begunjah vnel skedenj. Hitro je v plamenu stalo in tudi pogorelo 9 hiš in 4 druga poslopja. Nihče izmed pogorelcev ni bil zavarovan. Pri gasitvi sta se krepko obnašala g. župnik in g. kaplan in g. Anton Vrhovec iz Radolice, ki je otel 10—12 let staro deklico.
Trst. Za novega mestnega župana je 11. dan t. m. izvoljen advokat g. Baseggio izmed 50 glasov z 31; ostalih 19 je imel g. Porenta.
Dunaj. Nj. Veličanstvo je potrdilo uže več sklepov in zakonov iz deželnih zborov.
—	Bankno vodstvo je dalo na znanje, da se bodo samo do 1. januarja 1867. leta menjavali bankovci, ki so pisani na poprejšnji denar (conventionsmiinze.)
—	Uže je potrjeno, da bode grof Juri Andrassey Judex Curiae.
—	Grof Karolyi, avstrijski poslanec, ostane v Berlinu.
—	Pravosodnje ministerstvo je za svetovalca deželne sodije v Ljubljani izvolilo poslanca g. Franceta Kromerja, bivšega deželnega svetovalca pri c. k. okrožjej sodii v Celji.
—	Državni zbor se ne začne prve dni maja meseca, ker do tedaj še ne bodo gotovi vladni načrtje, in tudi erdelj-ski deželni zbor ne bode še sklican. Nemški udje našega ministerstva hote, naj se državni zbor snide še le potem, ko bode gotovo, da se tudi erdeljski deželni zbor snide.
—	Po najvišem sklepu, storjenem 12. dan marca 1.1., bodo vojaci imeli zopet drugače narejene puške in samokrese (pištole).
Trojedina kraljevina. Te dni je reški župan g. Smaič Rečanom dal razglas, pisan samo v italijanskem jezici.
Češka. Kanonik Stulc je šel veliki ponedeljek v zapor.
Moravska. Na Moravskem je zdaj do 900 poljskih vpornikov, ki se ne smejo premekniti z mesta, kamor so deveni; 700 jih je v Olmucu in do 150 v Iglavi. 9. dan t. m. so jih zopet 45 peljali iz Brna v Iglavo.
Galicija. Podoba je, da se je v Galicii osnovalo več skrivnih odborov, ki podpirajo poljske vpornike; tedaj so ura-dovi dobili povelje, naj to početje ostro ustavljajo. Zato menda je bilo te dni več hiš preiskanih in ljudi zaprtih.
Ruska. Nekej družbi je dovoljeno, da sme zidati 647 vrst dolgo železnico od Kijeva do Odese z dvema postranskima železnicama, izmed kterih bode imela vsaka nad 300 vrst. Temu delu je treba 55 milijonov rubljev.
—	List „Kolner Zeitg." pravi, da je ruski car podpisal ukaz, po kterem dobe milost vsi poljski vporniki razun glavarjev. Ta ukaz bode razglašen, kakor mine vpor.
—	31. dan marca je prišel na svitlo ukaz, ki veleva, naj se pod sekvester dene premekljivi in nepremekljivi imetek vseh tistih prebivalcev zapadnjih pokrajin, ki so imeli kaj opraviti z vporom.
Poljska. Čedalje bolj peša vpor. Nekoliko glavarjev je polovljenih, nekoliko pobitih; tudi je razprtija med narodnim odborom in vojskovodi. Novi, neznani poveljniki dalje nimajo več tiste moči, ktero so imeli poprejšnji, da bi uže samo njihovo ime vabilo boritelje na borišče. Celo orožja in streliva je začelo primanjkovati.

—	5. dan t. m. je bil zopet boj blizu Olkuša. Vpor-nikov se je bojevalo pod Gregovičern 280 pešcev in 30 kon-jikov, Ensov je bilo pa do 500, in vendar so se morali umekniti. 4. dan so vpornici pod Oksinskim vojevali pri Kuznjanki. Morali so bojišče pustiti. — Vojskovod Berg je prišel v Varšavo, in rekel čostnikom, da je car dovoljen z vojsko.. YTeliki knez menda pojde iz Varšave. — Po Litvi kmetje žgo kri-voverske cerkve.
—	V Sandomirskej gubernii je nova vporna četa, ki ima 600 vojakov na nogah. Voditelj je Lopacki.
—	Izseljenci na korablji (ladii) Ward Jackson-u so hoteli v kakej pruskej loki na suho, pa ker so se bali, da bi Rusom prišli v pest, zato so na švedsko obalo primeknili. V korablji je 80—100 sodcev smodnika, mnogo orožja in topovi; ljudje pa, ki so hoteli iti Poljakom na pomoč, neki da so raznih narodov; največ je Francozov, Poljakov in Nemcev. Temu korablju so plačali stroške največ sami Poljaci; za to se je dalo tudi tistih 10.000 rubljev, ki so bili Rusom vzeti pri Sosnovicah; priložili so novce izseljenci in razni francozki in angleški odbori. V korablji je do 200 Poljakov, 1500 posebno dobrih angleških pušek, trije risani topovi, nekoliko sto sabelj in samokresov (pištol) in obilo streliva. Za vožnjo je bilo treba plačati 1300 1. stri., in kapitanu po 2 šilinka na dan za hrano. Kapitan je obljubil, da jih na suho postavi v Samogicii ali v Kurlandii. Med potom je pa Hercen iz Londona poročil, da ruska vlada uže vse ve. Tudi je vožnji težavo delal hud vihar, v kterem je ladija en maček izgubila. Po poti je Poljakom zmirom zvijačno ravnal in sitnosti na-pravljal kapitan, za kterega so v Kopenhagenu celo zvedeli, da je bil zmenjen z rusko vlado.
—	Iz Kurlandije se čuje, da je Lapinski brez težave na suho spravil svoje ljudi, in da vpor tukaj ne bode krot-kejši, nego je v družili poljskih pokrajinah. Pred sredo tega meseca pišejo da bi se utegnila vsa Rusko-Poljska vzdigniti od Dnepra do vshodnjega morja, od kurske obale do vshod-nje podoljske meje. Glas se je storil, da je gotov vpor tudi v Finskej; da je nekoliko ladij z orožjem prišlo iz Švedske v pokrajine vshodnjega morja; da je Vielopolski stopil iz služba, po kar je Berg izvoljen za namestovalca deželnega poglavarja. — „Czas" pripoveduje, da so Rusi razposlali kmetom razglas, v kterem jih podžigajo, naj zapalijo grajščine, ki so osvojile vso zemljo, naj more grajščake, in potem da bode imel kralj mir, in gosposka bode imela čast. Veliki vladika Felinski je stopil iz državnega svetovalstva.
Francozka. Princ Napoleon je 17. dan marca v senatu govereč ostro zgrabil Vielopolskega, ki je tačas imel nevojaško oblast v Poljskej v rokah, očitaje mu, da je on kriv ljutega vpora itd. Sin Vielopolskega je pa za to princu Napoleonu poslal pismo, v kterem ga zove na dvoboj, grozeč, ako do 2. dneva t. m. ne dobi odgovora, da to pismo razglasi po časnikih. Princ Napoleon ni odgovoril, in Vielopolski je natisniti dal časopisom ta-le poziv: nj. c. visokosti gospodu cesarjeviču Napoleonu v Parizu, kraljevej hiši. „Gospod! Sramotno ste se glasili o mojem očetu 17. dan marca v govoru, kterega ste imeli v francozkem senatu. Jaz sin sem prišel k vašej c. visokosti zarad tega žaljenja po zadostitev, ktere nikdar ne krati mož, ki gleda na svojo čast. Vendar gospod! po vsem tem, kar tako dobro veste, da se je uže zgodilo do zdaj, nimam dosti upanja, da bi se prijeli mojega poziva. To je srčnost, ki ne preide lijaka, in če tak človek, predrzen golač (sans-culotte), izreče sramočenje, potem bojazljivo pobegne v ne-ranljivost svoje više stopinje v družabnem živenji kadar ga kdo prime zarad njegovega praznega govorjenja. Vaša c. viso-
kost menda se ne bode hotela skrivati za tiste, ki so z vami enacih misli v kraljevem poslopji in z glavarji zavratnih morilcev (meuchelmorder) po varšavskih razbojnih jamah. Ako v mojej domovini poštena reč,, ktero je osnoval naš kralj Aleksander II., in ktero je moj oče uže dve leti podpiral na vse kriplje, ne zmore težav, ktere jej napravljajo pokaženi in nepametni ljudje, potem bodo tega krivi tisti, ki sami sebe imenujejo „prijatelje" naše reči, kakor vi, gospod, in vaši vporni pajdaši. Počakam do prihodnjega 2. dneva aprila meseca, da pošljete odgovor in ime vašega dvobojnega pomočnika. Ako mi ne daste zahtevane zadostitve, morate trpeti, gospod, da to pismo predam javnosti, itd.u
Pruska. V Berlinu je prišel na svitlo nov zemljevid, ki ima te-le premembe: Španska bi dobila Portugalsko in Gibraltar; Francozka bi Švajcu oddala 1859. leta pridobljeno Savojsko in Nizzo, Korziko pa laškemu kraljestvu; izgubila bi tudi Alzacijo in Lotaringijo, kar bi prišlo pod Prusa, potem Šainpanijo in Artois s trdnjavo Lille, kar bi vzela Belgija. Angleška bi morala prepustiti Helgoland Holstajncem, Malto Italii, jonske otoke Grškej in Gibraltar Španskej. Pruska bi se jako narastla; dobila bi Hanoveransko, Brunsvik, vso Pru-sko-Poljsko od Visle do Balta. Saksonsko kraljestvo, Sachsen-Weiruar, Baden in VViirttemberg ostanejo, kakor so; iz ko-burga, Wiirzburga in obližja bi se osnovalo nova država hanoveranskim knezom. Bavarska bi dobila nemške in laške Tirole, Furlanijo in loko na adrijanskem morji; delila bi torej mejo z Italijo, ktera bi vzela Tirole do Plave in do konca Gardskega jezera, potem Korziko, Malto in rimsko zemljo; Avstrija bi pa za vračilo imela Srbsko, Vlaško (Valahijo), Bolgarsko, Bosno in Črno goro do Balkana. Turška bi ostala kolikoršna je, in Grška bi dobila samo jonske otoke. Ruska bi precej izgubila, namreč Poljsko, Finsko in Laponijo, ktere bi se dale skandinavskej državi, narejenej iz Švedske, Nor-vegije in Danske. Schleswig-Holsteinsko naj bi ostalo samo svoje vojvodstvo. — Kdor se je pečal z delom tega zemljevida, gotovo ni imel druzega opravka.
Od drugod poslano.
Da se pomlad bliža, da solnčni žarki uže pripekajo, opominjajo trgovske plahte, ki vise nad prodalnicami ne samo po velicem trgu, ampak sem ter tje po vsem mestu. Pritlikovim možem te plahte ne zbijajo klobukov z glave, ali možina, ki meri seženj, in ki ima visoko stopo na glavi, tak je prisiljen po okroglem kamenji noge mučiti, ako neče, da bi mu stopa bila na škodi. Ali bi se te plahte ne dale nekaj malega pristriči ali povzdigniti? — O jasnih večerih, posebno kadar mesec polna lica kaže, ni treba, da bi sve-tilnice vso noč gorele — pa saj tudi ne gore; ali kadar pa gosti oblači po noči vise nad mestom, tačas naj bi svetil-nice po nekterih ulicah za potrebo delj časa gorele, in sicer vsaj do poli trijeh po polnoči. Kadar je temno, ko v mehu, ni skoraj varno, da bi popotnik šel peš na kolodvor ali s kolodvora, ker po enajstej uri svetilnice ali zaspano miže, ali pa uže spe.	—m.
Časnik „Triester Ztg." 13. dan t. m. v 82. št. govori, da je iz zraka vzeto jjNaprejevo" poročilo o begu neeega uradnika železne ceste. Res je ,, Naprej" 7. dan t. m. rekel, da je „nek človek" pobegnil, ali vsak človek pa ni še uradnik pri železnici, kakor misli tržaški dopisnik. Vendar kaže, da ves tisti beg ni bil resničen; ali komur je toliko do tega, da bi zvedel, kje je studenec taeih novic, naj pride, in rado mu ga pove Vredništvo.
Loterija 11. aprila 1863.
_Trst: 70, 17.. 33, 4», 45._
Dunaj 11. aprila. — Nadavek (agio) srebru 110.50.