mladinski list MESEČNIK ZA SLOVENSKO MLADINO V AMERIKI JUVENILE Issued monthly for the Young Slovenes by the Slovene Nat’l Benefit Society at 2657 S. Lawndale ave., Chicago, 111. Entered as second-class matter August 2, 1922, at the postoffice at Chicago, 111., under Act of August 24, 1912. Annual subscription, $1.20; half year, 60c; foreign subscription, $1.50. LETO XIV,—Št. 7. CHICAGO, ILL., JULY, 1935 Vol. XIV—No. 7. Katka Zupančič: TAKE POCITNICE! J^IC več šole, nič ovir! Minka prosta je, vesela. Pesem lepo bo zapela in igrala na klavir. Note treba; Minka išče— vleče, meče iz predala—. Kaj bi pela, kaj igrala? Soba kmalu je smetišče—. Nič ne najde. Pa naj bo! Kaj bi pela in igrala! Rajši nekaj bo šivala. Trake išče in blago Morda pa bi rajši brala? Knjige vleče iz omare, knjige nove, dobre stare—. Rajši pismo bo pisala: “Že počivaš, ljuba Ana? Jaz še ne. Dela več ko v šoli tu doma je naokoli! Hiša vsa je razkopana . . .” RABINDRANATH TAGORE: Dom v f^EL sem sam po stezi čez polje, ko je solnčni zahod skrival kakor skopuh svoje poslednje zlato. Dnevni svit je tonil globlje'in globlje v mrak in ovdovela zemlja, katere žetev je bila pospravljena, je ležala tihotna. Nenadoma se požene rezek otroški glas do neba. Neviden je presekal temo in pustil sled svoje pesmi v večerni tišini. Dečkov dom je stal v vasi kraj planjave, onkraj sladkorjevega trsičja, skrit v sencah banan in vitkih arekovih palm, kokosovih in temno zelenih džakovih dreves. Obstal sem za hip na, svojem samotnem potu pod svetlobo zvezd in videl sem pred seboj razprostrto potemnelo zemljo, objemajočo v svojem naročju ne-številno domov z zibelkami in posteljami, maternimi srci in večernimi svetilkami in z mladimi življenji, radostnimi od radosti, ki ne ve nič, koliko je svetu vredna. JANKO KERSNIK: Bojanov Matejka REDI pašnika so sedeli trije otroci pastirčki. Mihec, najstarejši izmed njih, je rezal vrbovo piščalko in štiriletna sestra je pazno gledala nož in les, težko pričakujoč, da bo delo gotovo. Zraven njiju pa je čepel petleten dečko, za Matejka so ga klicali. _ Ko bi imel pipec, bi tudi urezal piščalko, a ubožec ga nima. “Ej, zopet se mi je strla!” vzklikne Mihec in vrže vrbov klin stran. “Daj meni nož, jaz bom naredil,” prosi Matejka. “Daj mu, daj!” prigovarja Anička, ki bi piščalko rada imela. “Kaj boš ti! Kupi si ga!” odvrne jezno Mihec in gre iskat druge šibe. Matejka je pobesil glavo in jel s svojim bičem mlatiti po tleh. Mihec ni mogel narediti piščalke, ker vrbova koža ni še bila dovolj mužna. Med tem se je zmračilo in vsi trije so gnali živino domov. Bili so to Bojanovi otroci. Mihec in Anička sta bila domača, Matejka pa je bil tržaški najdenec, ki ga je bil vzel Bojan, da bi dobival zanj denar in da bi ga imel pozneje za pastirja. Takrat je bil še prav majhen. Pravo ime njegovo je bilo zapisano v bukvicah, s katerimi je šel gospodar vsako leto enkrat na sodišče po denar. Na vasi pa so mu rekli vedno samo Bojanov Matejka. Kadar se je napotil Bojan z Matej kom h gosposki po denar, so ga napravili v praznično obleko, ki pa ni bila njegova. Obuli so mu čevlje in dobil je velik kos pogače v žep, češ, naj vidijo gospodje, kako dobro se godi rejencu. Ko pa so prišli domov, je Matejka oblekel svoje raztrgane hlače in tudi pogače ni bilo več. To je bil za rejenčka vedno najlepši dan v letu. VINKO BITENC: Kresnica Krasotica (Prizor iz kresne noči.) Nastopijo: Kresnica Krasotica, ženin Svetlin, Kres, prva, druga, tretja Lučka, godec Muren, Kresnice, zbor murnov, sova-čarovnica Uhu. (Svetla mesečna noč bdi nad 'pokošenim, travnikom. Mimo pelje pot, ob njej raste grmovje, tuintam kako drevo. Nad travnikom plešejo Kresnice, murni se oglašajo med grmovjem. Iz daljave prihaja glas sove Uhu): Uhu-hu, uhu-hu, Kres je tu, Kres je tu! To bo ples, to bo ples, ki ga bo zaplesal Kres! Uhu-hu, uhu-hu! GODEC MUREN (med grmovjem): Poslušajte zdaj, bratci in sestrice: kresni dirindaj prirede kresnice. Sem prihaja Kres, mladi, zali Kres; en, dva tri — zaigrajmo vsi! (Murni zagodejo veselo poskočnico. Pride Kres, ves v cvetju, zadovoljno se smehljajoč. Spremljajo ga tri kresnice Lučke. Murni utihnejo.) PRVA LUČKA. Naš dobri tovariš, na plesišče smo prispeli. DRUGA LUČKA. Svoj prelestni kresni čar nam nocoj podeli. TRETJA LUČKA. Saj nam drugega ni mar — le da smo veseli! KRES (razprostre roki). Ena sama jasna sreča naj objame vso naravo: travnike in polja speča, trate, gozde in dobravo. Pojte, rajajte, pleši te, praznik naš nocoj slavite! Mladi, zadovoljni rod najde radost vsepovsod, če ne strada kruha mladi rod! (Kres zapleše. Tri kresnice Lučke se vrtijo okrog njega; tudi druge kresnice plešejo. Murmi veselo godejo; iz daljave se spet oglasi sova.) Uhu-hu, uhu-hu! Joj, saj še ne bo miru! Že prihaja Krasotica, ki najlepša je kresnica; z njo pa ženin njen Svetlin je priletel iz daljin. Uhu-hu, uhu-hu, joj, saj še ne bo miru! (Kresnica Krasotica in Svetlin priletita.) KRASOTICA. Pozdravljen, naš prelestni Kres, in ve pozdravljene, sestrice! Sem zamudila — oprostite — pričetek naše veselice. SVETLIN. In jaz se klanjam — vaš Svetlin. (Kresnice radostno obletavajo gosta.) KRES (se dobrohotno smehlja). Lepo je, draga gosta da počastita ta spomin. Pozdravljena! PRVA LUČKA. A z nami zaplesala bosta. DRUGA LUČKA. In radovala se lepote kresa! TRETJA LUČKA. Razkažemo vam vsa čudesa! KRES (Murnu). Najlepšo pesem, kar jih znate nam zaigrajte! MUREN (svojim godcem). Sinovi moji, hčerke, dajte! MURNI ZAGODEJO: Curi-muri, čri-čri-čri, veselimo se noči, ko slave kresnice god in nevesta Krasotica se s Svetlinom omoži. Naj živi, naj živi. Curi-muri, čri, čri, čri! (Kresnice se veselo vrte ob poskočni pesmi mumov-godcev. Kres stoji ob strani, zadovoljno motreč brezskrbno rajanje.) SOVA-CAROVNICA UHU (prileti na bližnjo drevo). Uhu-hu, uhu-hu! Le šopiri se, svojat, kmalu vse poženem spat! Kar takole naredim: to nevesto Krasotico v list od grma spremenim! To bo vrišč in hrup, vse drvelo bo na kup, tja in tu — uhu-hu! (Odleti.) KRASOTICA (nenadoma omahne med grmovje). Oh, slabo mi je! SVETLIN (plane za njo). Kaj ti je, nevestica? KRESNICE (posedajo po grmovju, iščoč svojo tovarišico). Kam si odletela, oj sestica?! (Murni prenehajo s čirikanjem. Med grmom se pokaže bliščeč drobčkan list). KRES (pristopi). Večnolepa je resnica: čudovita kresna noč vedno kaže svojo moč. Krasotice zdaj ni več — zlobnost sove jo je v list bleščeči na tej vejici začarala. A čez leto dni, pa nas spet osreči Krasotica s svojim rajanjem: v noči kresni jo zbudi spet v življenje Kres, kresna pesem in naš kresni ples! (Murni začno polagoma čirikati. Kresnice se porazgubljajo v travi, tri Kresnice Lučke spremljajo Kresa, ki odhaja. Iz daljave se čuje skovikanje sove in zbor žab; vse je mirno, tiho, mesečina se razliva nad pokrajino.) Naj večja in najmanjša ura ]Y^ED najmanjše ure, kar jih je kdaj napravila človeška roka, prištevamo brez dvoma uro, ki jo je izdelal neki urar iz Ženeve v Švici. Ura meri v premeru komaj 1 cm, debela pa je tri milimetre. Plošča s številkami meri v premeru 5 in pol milimetra; navzlic temu pa ima ura narisanih 60 črtic za minute. Kazalec za minute je dolg 4 in pol milimetra, urni kazalec (mali kazalec) pa meri 1 in 14 milimetra. Ura gre 28 ur nepretrgoma; navijejo jo s ključkom, ki ima komaj eno četrtino milimetra v premeru. Uro cenijo na $5,000. Lahko si mislimo, koliko časa je potreboval urar, da je izgotovil to uri- co in kako fino je moralo biti orodje, s katerim jo je delal. Naj večjo uro pa imajo na cerkvi sv. Romolda na cerkvenem zvoniku v mestu Mecheln v Belgiji. Stolp te cerkve meri 99 m, torej približno še enkrat toliko kakor Ljubljanski grad. Ura meri v premeru 12 m, obod ure pa, kjer so zaznamovane številke, je dolg 36 m. Od številke do številke na krogu je po 3 m razdalje. To uro so izgotovili 1. 1527. U-ra poganja tudi 45 zvonov in zvoncev in tehta 35,000 kg. Nekoliko manjša u-ra kakor ta je v Ameriki, in sicer se nahaja na mestni hiši v Philadelphiji. Dandanes poganja obe ogromni uri e-lektrika. CURRY TORNADO Courtesy of Chicago Art Institute VINKO MOEDERNDORFER: Koroške uganke in popevke Prijatelj Vinko Moederndorfer mi je poslal svojo knjigo “Koroške uganke in popevke”, v kateri je zbral uganke, kakršne si postavlja slovenska mladina na Koroškem, in popevke, s kakršnimi se koroška slovenska mladina zabava in s kakršnimi si otroci nagajajo in dražijo. Naj navedem nekaj teh ugank in zbadljivk in popevk, gotovo Vam bodo ugajale. M. KLOPČIČ. UGANKE J\/JAJHNICA -ca j linica, bokana štalica, bronasta kravica, železen teletek, lanen repek: če ga za rep pocuka, pa zamuka. (Zvon v zvoniku) Štirje ropotajo, štirje bingljajo, dva svetita, dva kažeta, eden pa pometa. (Krava) Ge nima, je kregan, če ima, je tepen. (Orehovo drevo) Sodček moj obroča nima, dvojno vince v sebi ima. (Jajce) Kaj se bolj vidi ponoči ko podnevi? (Luč) Kaj ima moder mož vedno pred očmi? (Nos) Nimam matere, imam očeta, a ta je moj mož. (Eva) Ni bilo, ne bo, in vendar je. (Današnji dan) Štirje po vasi teko, pa se nikdar ne ujemo. (Kolesa pri vozu) Katera mati svojega sina v plenice povitega do smrti s sabo nosi? (Koruzna lat) Kuhano pečeno, in pod mizo zatepeno! (Špilja pri klobasi) Če od doma gre, kaže nazaj roge. (Plug) Koklja je lesena, piščeta pa železna. (Brana) POPEVKE Matija Mataja, hruške prodaja v strganem košu, jih daje po grošu. * Petelinček se je oženil, lepo pišlco je imel. Piška je res lepa, na obe oči je slepa. * Tanče j, tancej, črni kos! Tanče j, tancej, črni kos! Kak bom tancal, ko sem bos? Kam si čevlje, štumfe dal? Stari ženi sem jih dal! Kje je tista stara žena? Tam za grmovjem čepi! Kje je tisto grmovje? Sekira ga je posekala! Kje je tista sekira? Voda jo je nesla! Kje je tista voda? Golobi so jo popili! Kje so tisti golobi? Gospa jih je snedla! Kje je tista gospa? V janko se je zavila, se po bregu potočila! Jurijev Jurij je dal puško za duri, puška pokne, Jurija v hrbet žokne. * Hlače imam strgane, srajce pa nič! Oče, poglejte, kaj sem za n tič! * Enkrat je bila ena žena, tista žena je imela kravo, tista krava je imela tele, tisto tele je imelo zvone, je pa pripovesti konc. TONE ČUFAR: Jurij in geometrija V VEČERNO obrtno šolo je zahajalo mnogo vajencev različnih strok. Učitelji so jim vtepali v glavo razne učenosti in jim dopovedovali, da brez podkovane pameti in pravega obračanja številk kaj slabo izhajaš v življenju. Dolgi in nerodni Jurij se je počutil v šolskih klopeh kakor na trnju. Če je le mogel, je izostal od pouka; posebno, kadar je slutil spraševanje. Vselej se mu pa ni izognil. Včasi se mu je posrečil kak preprost račun, raje pa je videl, če so drugi hodili k tabli. Kadar je učitelj geometrije risal po nji različne kroge in druge like, mu je bilo kar všeč. Ko je pa nekega večera moral sam predenj, se je s težavo dvignil iz klopi. Učitelj ga je prijazno pogledal in vzel v roke veliko šestilo, ga raztegnil in domače vprašal: “Jurij, kakšen je tale kot?” Jurij je gledal, se prestopal, a ni p tuhtal odgovora. Vajenci so mu priše-petavali, tudi učitelj mu je polglasno pomagal, da je končno prav za prav samo za njim ponovil: “To je topi kot.” Jurij je mislil, da je že rešen, a učitelj je stisnil šestilo in mu ga znova pokazal: “Jurij, kakšen je pa tale kot, ker je ravno nasproten?” “Ta je pa mrzel kot,” se je odločno odrezal dolgin. Razred je bušil v krohot. Še učitelj ni zatajil dobre volje. Jurij jih ni razumel. Pri prejšnjem kotu je zamenjal topost s toploto, zato je bil sveto prepričan, da je nasprotje toplote mrzlota, in mu ni bilo težko ugibati, kakšen je drugi kot. Po krohotu je pa spoznal svojo polomijo in je obupal nad vso učenostjo, nad geometrijo pa še prav posebej. Lojze Zupanc: “Ali si kaj jezen?” (Belokranjska pripovedka) V LEPI, visoki hiši je stanoval bogat kmet. Okoli hiše so bila obsežna gospodarska poslopja. Njegovi hlevi so bili polni goved, njegovi svinjaki prepolni pujskov. Bogati kmet je bil zelo rejen. Tudi njegova žena je bila rejena. Živina, ki sta jo imela, pa ni bila rejena. Tudi pujski niso bili nikakršni pujski; bili so suhi in pretegnjeni.------------- Bogati kmet je bil zelo hudoben. Zato ni hotel nihče služiti pri njem. Potlej seveda ni bilo nič čudnega, če so bili njegovi pujski slabo rejeni. Pa tudi za njegovo ženo je veljal pregovor: “Debela gospodinja — suhi pujski . . .” Zvedeli so trije bratje, da je bogati kmet brez hlapca. Bili so revni in brez dela. Zatorej je odšel naj starejši k bo-gatincu ter se mu ponudil v službo. Z velikim veseljem ga je sprejel bogati kmet in mu dejal: “Pri meni ti ne bo sile. Ampak paziti boš moral, da mi boš v delu ugodil, da boš storil vse po moji všeči. Če pa boš napravil kaj ne-veljavega, kar me bo ujezilo, ti bom dal sto zlatnikov. Ampak glej, če ti bom jaz takšno zagodel, da te bo ujezilo, se pravi, da boš postal jezen — še tisto uro boš moral iz službe!” Drugo jutro je bogati kmet poslal svojega hlapca v lozo. Naročil mu je: “Ojarmi vole in pojdi v lozo po drva. Ko boš naložil poln voz, se lahko vrneš domov. Preje pa ti ni treba hoditi pred moje oči! Na, s seboj vzemi tole vrečo! Ali gornje ti, če jo boš odvezal! Da mi prineseš nazaj takšno, kakršno sem ti izročil! Si razumel?" — “Sem!” je pritrdil hlapec in odšel. Kmetova loza je bila daleč. Cel dan je hlapec sekal drva in jih nalagal na voz. Komaj je storil do noči. Bil je silno lačen, a vreče se ni upal odvezati — bal se je gospodarjeve grožnje. Ves zbit, utrujen in sestradan se je pozno večer vrnil na dom bogatega kmeta. “Si napravil, kar sem ti naročil?” ga je vprašal kmet. “Sem,” je zagodrnjal. “Težko sem delal.” “Ali si kaj jezen?” ga je vprašal kmet. “Kako ne bi bil jezen,” se je razburil hlapec, “ko me pa pošljete v lozo, s seboj mi pa ne daste nič jela!” “No, ker si jezen, te jutri ne potrebujem več. Lahko greš! Tako sva se dogovorila!” se je kmet zadrl nanj in ga napodil v noč. Ves sestradan je prišel k bratoma in jima povedal, kako neusmiljen je bogati kmet.-------- Drugo jutro je k bogatemu kmetu odšel mlajši brat ter se mu ponudil v službo. Kmet ga je radevolje sprejel in še je dejal: “Lahko služiš pri meni. Zahtevam pa, da me boš ubogal in storil vse, kar ti bom naročil. Če te bom pa ujezil, boš moral zapustiti mojo hišo. Če boš pa ti mene ujezil, ti bom dal sto zlatnikov! Velja ?” “Velja!” je udaril drugi brat v kmetovo tolsto desnico. Drugo jutro je bogati kmet poslal svojega hlapca v mlin. Naročil mu je: “Ojarmi vole in zapelji žito v mlin. Kadar bo mlinar zmlel žito v moko, se vrni domov. Pa da mi ne prideš preje pred oči! S seboj vzemi tole vrečo! Ali gorje ti, če jo boš odvezal! Da mi prineseš nazaj takšno, kakršno sem ti izročil! Si razumel?” “Sem,” je pritrdil hlapec in odšel. Mlin je bil zelo daleč. Cel dan je moral hlapec čakati, preden je mlinar zmlel žito. Lakota ga je vedno huje imela, a vreče se ni upal odvezati. Ba! se je gospodarjeve grožnje. Pod večer se je truden in sestradan vrnil na dom bogatega kmeta. “;Si pripeljal moko?” ga je vprašal kmet. “Sem!” je odgovoril. “Dolgo sem moral čakati, preden je mlinar zmlel vse žito.” “Ali si kaj jezen?” ga je vprašal kmet. “Kako ne bi bil jezen,” se je razburil hlapec, “ko me pa pošljete v mlin, s seboj mi pa ne daste nič jela!” “Ker si jezen, te jutri ne potrebujem več. Lahko greš! Tako sva se pogodila!” se je kmet zadrl nanj in ga napodil v noč. Utrujen in lačen se je vrnil k bratoma in jima povedal, kakšen trdosrčnež je bogati kmet.------------- .Tretje jutro je k bogatemu kmetu odšel najmlajši brat ter se mu ponudil v službo. Bogati kmet ga je vesel sprejel in še mu je dejal: “Delati boš moral pri meni in ubogati. Gorje ti, če te bom ujezil! Še tisto uro boš moral iz moje hiše! Ce se ti bo pa posrečilo, da boš ujezil ti mene, ti bom dal sto zlatnikov. Si zadovoljen s takimi pogoji?” “Sem,” je dejal najmlajši brat. Drugo ujtro je bogati kmet naročil svojemu hlapcu: “Naprezi konje in pojdi z njimi na moj travnik. Travo pokosi, posuši jo in seno pripelji domov. Do večera boš imel dovolj dela. S seboj vzemi tole vrečo. Ali gorje ti, če jo boš odvezal! Da mi prineseš zvečer takšno nazaj, kakršno sem ti izročil! Si razumel?” “Pa še kako!” je pritrdil hlapec in odšel. Kmetov travnik je bil v gorščiji — daleč, daleč . . . Ali hlapec je bil priden in delaven, do poldneva je že pokosil travnik. Potlej je šel in odvezal kmetovo vrečo. V vreči je bil kos prekajenega mesa in hleb kruha. Ker je bil močno lačen, je oboje naglo pospravil, skoro namah. Popoldne pa je pričel su- šiti seno. Preden je zašlo sonce, je bilo suho. Naložil ga je na voz in obrnil proti domu. Srečal je cigane. Vprašali so ga: “Prodaš konje in seno?” “Prodam!” se je zasmejal najmlajši brat. “Koliko ceniš?” “Deset zlatnikov!” Dobil jih je. Cigani pa so odšli s konji in senom. Praznih rok se je vrnil domov. “Sem že doma. Ali nisem priden?” se je javil gospodarju. “Pa si tudi vse storil?” ga je vprašal kmet. “Oja, sem, sem. Tisto pa, tisto!” “Kje so pa moji konji in seno?” ga je vprašal gospodar. “Oboje sem prodal!” se je zarežal hlapec. “A tako ... V’ se je gospodar ugriznil v ustnico. “Ali ste kaj jezni?” je vprašal hlapec bogatega kmeta. “Nič!” je odgovoril gospodar in mu pokazal hrbet. “Jaz tudi mislim, da nič,” se je prekanjeni hlapec muzal za njim. In odšel je spat v pojato. Bogatemu kmetu pa je bilo hudo žal za izgubljena konja. Ali zapoditi hlapca ni mogel preje, dokler ga le-ta ne bo ujezil . . . Drugi dan je gospodar poslal hlapca ovce past. Hlapec je odšel v goro in pasel ovce. Pod večer je čredo gonil domov. Pot je vodila mimo prepada. Po nesreči so tri ovce padle v prepad. Pastir pa se je kar vrnil domov. Na dvoru je srečal gospodarja in ga pozdravil: “Dober večer. Smo že doma. Pa tri ovce manjkajo. V prepad so padle.” “A tako?” se je ustrašil gospodar. “Ali ste kaj jezni?” je vprašal pastir. “Kako ne bi bil,” se je zagovoril bogati kmet, “če si pa za samo škodo pri hiši!” “A tako? Jezni ste? Potlej pa kar brž sto zlatnikov sem,” je pastir pomolil iztegnjeno dlan pred nos bogatega kmeta. Kaj je hotel gospodar? Moral je seči v mošnjo in odšteti sto zlatov. “Ali si kaj jezen?” je vprašal pastirja, ko mu je odštel stoti zlatnik. “Sem! Zato pa lahko tudi kar grem! Ali se mar nisva tako pogodila?” je pastir zavpil in izginil.------------- Vesel in bogat se je vrnil k bratoma. Za zlatnike je kupil lepo hišico in tri dolge njive. Vsi trije bratje so živeli v tej hišici in jedli, kar so jim rodile tri dolge njive. Ničesar jim ni manjkalo! ---------- DAUMIER VSTAJA Courtesy of Chicago Art Institut« Pesmice Jelke Vukove VAKO SEM %ASTLA K O je zibelka še tekla, “aja tuta, nana nina” mama mi je vedno rekla. Noč in dan me varovala, negovala in zibala, bodi leto, bodi zima, “aja tuta, nana nina,” pesem njena se glasila. Ko iz zibelke sem vstala, s punčkami sem se igrala, mama skrbno je pazila, da sem pridna vedno bila. ‘POMLADNI %AJ ^VETICE na vrtu stojijo, po trati zeleni cvetijo, se toplemu sončku smejijo. S toplimi žarki jih sonček ogreva, prijazno jih boža. Cvetke rumene, bele, rudeče, vrtnice nežne in gartroža roža, sončku v obrazek zrejo ljubeče. On pa prijazno se, ljubko usmeva, poljublja in boža in s toplimi žarki nežno ogreva. Oh, lepo je zdaj v ta naš pomladni raj! Leto šesto sem skončala, v šolo že sem koracala, i, u, a se tam učila, dvakrat dva in tri množila. Izkaze lepe sem imela, da še danes sem vesela . . . Leta hitro so mi tekla, ena, dva, tri ... bi rekla, otroške dobe že več ni. Zdaj v gimnaziji sedim, vsa učena že se zdim. "POSLUŠEN ZVONČEK Zvonček iz zemlje priklije, na beli obraz posije mu sonce zlato. Zvonček poprosil je sončka lepo: “Sijaj, o sonček, sijaj močno, da vsem nam toplo bo, gorko, na trato posej nam zlato.” In sonček posije na trato, da vse od trobentic je zlato. POMLAD 7V0NČEK iz zemlje prizvanja, sončku in zemlji se klanja. Tam nežna trobentica vzklije, na zlati obrazek ji sonček posije. Teloh in mačice pojo: hu-hu-hu-prekrasna, zelena, cvetoča vigred je tu! Zvonček pozvanja, trobentica piska, makec rudeči veselo tam vriska. Cvetice prelepe so v krog se sklenile, lepoto pomladno so pile. (Gornje štiri pesmice je napisala Jelka Vuk, hčerka znanega delavskega pisatelja Ivana Vuka v Ljubljani. Jelka je 12 let stara pa je že pokazala pesniško žilico. Vse te štiri pesmice je že priobčil v starem kraju “Naš Rod”, mladinska revija. Nam jih je poslal v priobčitev Jelkin oče. Ker se nam dopadejo, jih smo objavili, da vidite nežne pesnniške izraze mlade deklice v starem kraju, ki je jedva začela pohajati gimnazijo ali high school.—Uredništvo.) Kdaj so iznašli kompas £)OLGO so včasih mislili, da je kompas, pripravo, ki je bila in bo za pomorstvo vedno velike važnosti, iznašel 1. 1301. Flavij Gioia iz Amalfija v Italiji. Pozneje pa niso niti mogli dokazati, da je Flavij Gioia sploh kdaj živel, ali to vseeno ni motilo njegovih rojakov, da mu ne bi postavili spomenika. Medtem pa je znanost, kateri gre predvsem za to, da dožene v vseh zamotanih zadevah popolno resnro, dokazala, da so kompas poznali že davno pred zgoraj omenjenim izumiteljem. V stari evropski literaturi se že pred letom 1301. omenja ugotavljanje severne in južne nebesne strani s pomoč'o magnetne igle in to več kot dvajsetkrat. Prvo magnetno ig'o omenja Anglež Rhekam v času med 1. 1185. in 1190. To pa seveda pomeni, da je bila ta iznajdba znana že mnogo preje. L. 1834. dokazuje učeni francoski o-rientalist Claprotte v svojem znamenitem “pismu Aleksandru pl. Humbol-tu” z mncgoterimi dokazi, da je bil kompas poznan že Kitajcem v najst"-rejših časih in da so ga ti uporabljali za orientiranje v svojih širnih pustinjah, stepah in pozneje tudi na morju in to mnogo, mnogo let pred našim štetjem. Te trditve so postajale čimdalje bolj jasne, čimbolj so proučavali staro kitajsko literaturo. Tako je sedaj točno dokazano, da so Kitajci uporabljali magnetno iglo 121 let po Krist, rojstvu. V kitajskih pripovedkah, ki pa ne veljajo za verodostojne dokaze, pripovedujejo ce’o. da ie iznašel kompas 2600 let pred našim štetjem neki kitajski cesar. Da so Arabci spoznali kompas v 9. stoletju te dobe in da so ga pozneje prinesli v Evropo, nam znanost ne more dokazati. Ravno tako ne moremo trditi, da so stari Egipčani, ki so bili, kakor je znano, odlični astronomi (zvezdoslovci), poznali magnetno iglo. Če so jo poznali, pa vendar niso te priprave praktično u-porabljali, temveč so jo svečeniki čuvali kot veliko tajnost. V pariškem muzeju Louvreu hranijo še danes staro egipčansko železno palčico, ki je mag-netična, to se pravi, da privlačuje drobne kovinske delce. Ta palica se vrti okoli svoje osi in ima na enem koncu izrezljano sliko človeškega očesa, ki g’eda, ko se palica umiri, vedno proti vzhodu. Tudi nemški raziskovalec Humbolt o-menja stare grške rokopise, v katerih stoji, da so za časa vojskovodje Ptolo-meja (okoli 1. 320. pred našo dobo) visele v egiptovskih svetiščih razne podobe iz kovine, katerih “bajne” cči so se vedno obračale na vzlh