■VT, HB v g 4m KAZALO Jože Bajzek: Počitnice so priložnost za starie 1 Zamujeno priložnosti Ife ne ponavljajta 2 Darinka Kozinc: Biseri 3 Peter Merku: Moje življenje v Nemčiji (XLIII) 6 Evelina Umek: bili so mentorji 3 Pod črto: Na Kras ali na Cavano? 11 Mojca Polona Vaupotič: Ivana Kobilca skozi paleto življenja in dela (2) 12 Erika Jazbar; Raziskovanje Franceta Balantiča in zamolčanih avtorjev j c zgodba v zgodbi f 5 Mi m Cencič: Duhovniki v tomajski fari (2) 22 Pod črto: Pretresi v slovenski cerkvi 24 Antena 25 QJmfco ^eftčtč 19.8.1913 - 27.9.1999 Repentabor Eh kraj je, kjer pozabiš ječo časa: Repentabor, naročje Krasa. Beli kamni, zelen grmičja, grenko sveti duh bodičju in slavčki, slavčki, slavčki. oblaki visijo nad doli, v daljni blisčobi gori Tomaj -kadar oči zamegli rni svet, vrnem se v tisti sijaj. SLIKA NA PLATNICI: Zveza cerkvenih pevskih zborov rz Trsta, ki letos praznuje petdesetletnico, je priredila svoj tradicionalni poletni seminar za pevce, zborovodje in organiste v Lendavi v Prekmurju od 4. do 10. avgusta. Na posnetku je skupina udeležencev tečaja pred znamenito Plečnikovo cerkvijo v Bogojini (foto Maver), Uredništvo in oprj i/,d: ulžvia Donizetti 3, 34133, Trst/Tricste, Italia (EU) tel. 040-3480818; fax 040-633307 upravafštmiadika.eom: redakcija3£miad:ka.com WWW,mladika.torn Oblikovanje: Malej Susič Izdaja: Mladika 7.7 0.7. Regritrirarw pri trgovinski zbornici v Trstu dnu 2) 4. 1999 pod številko J 14276. Vpka™ v seznam ROC dne 15.10.2005 pod Številko 1172!. Član t 'Si'I (¿veze italijanskega perifxiienepa tiska) Reg. na snifiStv ’. Tri/jj it. 193 tlite 6.4.1957 * ISSN J J24 - 657X Tifk: Grafika Sofia tl.o.o. - Nova Godca Izhajanje revije podpira Urad Vlade US za Slovence v zamejstvu in po svetu. m UREDNIŠKI ODBOR: Davki Bandelj, Bdka jazbar, Ivo Jevnikar, Marij Maver (odgovorni urednik), Saša Martelanc, Sergij Pahor, Mitja Petams, Nadia Rončeli:, Matjaž Rusija, Tomaž Simčič, Breda Sus/č, Jernej Šček, Neva Zagliei, Zora Tavčar, Evelina Umek in Ivan Žerjal. SVET REVIJE: Lojzka Bratuž, Silvija Callin, Jadranka Csrgol, Peter Černič, Marija C e ¡čut, Danilo Čotar, Liljana Filipčič, Ditjrnira Fabjan Bajc, Lučka Kremžar Dc Luisa, Peter Močnik, Milan Nem a c. Add jan Pahor, Brona Pertot, Marijan Perl.ot, Ivan Peiedin, Alojz Rebula, Peter Rusija, Ester Sferco, Marku Tavčar, Edvard Žerjal in člani uredniškega odbora. Posamezna številka Mladike stane 4,00 E. Celoletna naročnina za Italijo in druge države 30,00 €) /jo letalski pošti: Evropa 50,00 €. Amerika 60,00 €. Avstralija 65,00 €. Za plačilo lahko uporabite poštni iekoči račun 11131331 - Mladika - Trsi. Na banki: Zadružna kratka banka - Banca d> Crediio Cooperative del Cars*> (IBAN: IT58 S0B9 2802 20 W 1000 0016 916; SWIFT: CCTSIT2TXXX). foze Bajzck Počitnice so priložnost za starše onovno so sc pričele šolske počil niče, ki se jih vsi učenci vedno zelo veselijo. Ne vem, če se ■ , tega enako veselijo ludi vsi njihovi slarši. /¡i nekatere starše čas počitnic predsLavlja veliko breme hi komaj čaka ¡o, da SC Spel prične Sola, ker so v časit obveznega šolskega pouka manj zaskrbljeni za svoje otroke. Večkrat se sprašujemo, zakaj je danes starševstvo postalo tako težko ali vsaj težje, kot je Lo bilo nekoč? Nekaj je narobe, saj starševstvo ne bi smela biti tako težka naloga. Imamo stoletne in tisočletne izkušnje, ko je starševstvo pomenilo nekaj običajnega, iz tega zelo konkretnega in realnega življenja izhaja ogromno izkušenj. llazni strokovnjaki zatrjujejo, daje danes starševstvo postalo težje, kot jc bilo nekoč, ne glede na to, da imamo danes toliko pripomočkov in knjig o tem, kako vzgajati otroke, V preteklosti ni bilo loiiko strokovnjakov o družinski vzgoji, kot jih je danes. Vedno so pripravljeni razložiti, kako naj ravnamo v kakrš nikoli družinski situaciji- Nikoli nismo imeli na razpolago toliko informacij o vzgoji otrok, kot jih imamo danes, in nikoli družine niso imele tako malo otrok, kot jih imajo danes. Kljub vsemu temu imajo danes starši večje težave in probleme z vzgojo svojih Otroki kot SO jih imeli njihovi starši ali -stari starši v preteklosti, Pri vsem tem se vedno bolj izgublja nekaj naravnega, Kaj ie tisto, kar kljub vsem pripomočkom, strokovnjakom in informati ja ni povzroča današnje starševstvo tako težavno? Ali če bi obrnili to vprašanje, kaj je listo, kar otrokom omogoča, da jih je lažje vzgajali? Naj naštejemo samo nekatere stvari, ki pripomorejo k lažji in lepši vzgoji otrok v družini. Lahko jc vzgajati otroke, ki sprejemajo nasvete staršev in jim zaupajo. Lahko ie vzgajati otroke, ki so radi v družbi svojih sLaršev, Id doma res do tllujero in ki se doma počutijo varne. Lahko je vzgajati otroke, ki so navezani na svoje starše in ki se zavedajo, da so za svoje starše vredni. Lahko je vzgajati otroke, ki pred svojimi starši nimajo nobenih skrivnosti. Ali so te značilnosti, ki smo jih našteli, genetsko podedovane? Z gotovostjo lahko Rdimo, da temu ni tako. Ali starši otroka lahko naučijo teh lastnosti? Gotovo ne, to se ne da pridobiti s procesom učenja, Starši ne morejo učiti svojih otrok, naj jih imajo radi, naj jim zaupajo ali naj se počutijo dobro doma. Toda če otroci imajo te ia stil osti, jih starši lahko marsičesa naučijo in jih lažje vzgajajo. Velika večina staršev in vzgojiteljev metil, da sla™ vzgajajo le s svojim zgledom. Toda z istim zgledom pri nekaterih otrocih uspejo, pri drugih pa ne. Nekateri menijo, da so le odgovorni starši pri vzgoji svojih otrok lahko uspešni. Toda tudi najbolj odgovornim staršem to vedno ne uspe. Morda bi na hitro ali poenostavljeno lahko rekli, daje dovolj) da starši IjLibijo svoje otroke. Kateri sta™ pa ne ljubijo svojih otrok, saj jc večina staršev zanje pripravlje tilh dati tudi svoje lastno življenje. Ključ do rešitve za dobro vzgojo otrok moramo iskati V tem, koliko otroci ljubijo svoje starše. Če jih res ljubijo, so d oj e mljivi za vzgojo. To pa sc dosega s pristnimi odnosi, ki jih imajo otroci do svojih staršev, O Jezusovi mladosti, o kateri nam govori Sveto pismo, poznamo le malo podrobnosti. Lvange-list Luka pa je o tem zapisal globok in pomemben stavek, ki bi ga težko našli v kakršnemkoli še tako dobrem učbeniku o vzgoji; »Jezus pa je napredoval v modrosti, rasti in milosti pri Rogu in pri ljudeh«. (Lk 2, 52), V leh besedah se nahajajo vse komponente rasli: intelektualna, telesna, duhovna in socialna. Starši imajo prav med počitnicami izredno priložnost, da ne pozabljajo na vse te komponente, ko vzpostavljajo in gojijo globoke in pristne odnose s svojimi otroki. Zamujene priložnosti se ne ponavljajo F iiateilst! se že dolgo ne zanimajo vet za znamke Svobodnega tržaškega ozemlja, kar samo potrjuje že znana dejstvo, da s propadom države upade tudi zanimanje za njene znamke. Tudi v tržaški javnosti se že dolgo ni govorilo o državici, ki je skoraj samo na papirju nastala z Italijansko mirovno pogodbo leta 1947 In nad katero naj bi bdela OZN. To je bila kompromisna rešitev povojnega ozemeljskega spora med Italijo in Jugoslavijo. STO vendarle ni bilo samo na papirju, obstaja loj e vse d o Londonskega sporazuma in do tedaj je bilo treba, ce si izTrsta šel v Gorico ali drugam v Italijo, na mejnem prehodu pri Štlvanu pokazati osebno Izka znlco.Tudl ce si šel v Jugoslavijo, so se policisti na tržaški strani meje zadovoljili z osebno izkaznico, medtem ko so jugoslovanski miličniki zahtevali vizum, ki ga jeza nemajhne denarje izdajat jugoslovanski konzuiat. Marsikdo se verjetno še spominja neprijetnih ur čakanja v lepi vili na Furlanski cesti V tržaški javnosti se zadnje case spet govori o novem obujanju sanj o Svobodnem tržaškem ozemlju, kateremu je naredil konec Londonski dogovor dosežen pod blagoslovom zavezniških sil. Washington in London sta se hotela rešiti nerodne odgovornosti upravljanja cone A, sta pa hotela tudi preprečrti komunistom, da bi iz neodvisnega Trsta naredili odskočno desko za svojo propagando v Sredozemlju, saj so že naročili dvanajst linotajpov za svoje tiskarne. Dokončen pečat nad likvidacijo STO-ja poje zabil Osimski sporazum leta 1975, s katerim sta film in Beograd definitivno rešila problem meje, Že precej prej je prenehalo delovanje političnega gibanja, ki se je zavzemalo za dejansko ustanovitev STOja. Imelo je lepo število privržencev (tudi med Slovenci, ki so v njem videli zadnjo priložnost za preprečitev povratka Italije) In je mešalo štrene tako demokristjanom kot komunistom,Toda že leta 1956 je politično izginilo, ker se ni predstavilo na občinske volitve (dogodek z zelo verjetnim podkupovalnim ozadjem). Od takrat seje indipendentlstična misel pojavljala skoraj Izključno v zvezi z načrti za preoblikovanje tržaškega pristanišča, ki mu mirovni sporazum zagotavlja status proste luke. Obuditev gibanja, ki seje nekoč potegovalo za tržaško samostojnost, je poleg p resenčenja vzbud i I a v tržaš ki ;Lwn ost I tu d i opazen nemir, Eni se trudijo dokazati, da ustanovitev STO-ja ni bila nikoli preklicana,drugi pa, da STO ni nikoli po I n op ra v no zaži vel ter da se Ital I ja ni ni koli Dd poveda la suverenosti nad Trstom [toda tržaški pomorščak, ki se je znašel v težavah v Veliki Britaniji, je na Italijanskem konzulatu dobil odgovor, da mu ne morejo pomagati, kerTrst ni več v Italiji). Ne glede na to, kdo ima prav, ima indipendenti stična misel danes le malo ali nič možnosti, da bi se uresničila, pa čeprav sam d v omejeni ali delni obliki, kot na primer z neplačevanjem davkov Rimu. ie ne drugega, manjka neka zunanja sila, ki bi bila dovolj ugledna in močna, da bi zadevo sprožila pred OZN. Bolj zanimivi so politični vidiki pojava, začenši z vprašanjem, kdo stoji za to pobudo in kdo jo finansira. Domneva, da gre za desničarske kroge, ni iz trte izvita. Spomnimo se samo, kaj seje zgodilo po Osimskem sporazumu, ko je čisto lokalna Lista za Trst na en mah pometla s krščanskimi demokrati, komunisti, socialisti, liberalci in socialnimi demokrati In je kasneje postala prava zakladnica glasov za Berlusconija. Zadeva se lahko ponovi, zlasti zdaj ko je Ljudstvo svoboščin v krizi. Nova Lista za Trst bi Imela še lažje delo kot Grillovo gibanje pri ribarjenju v kalnem med nezadovoljneži [ki jih je vTrstu vedno dosti) in tistimi, ki že po tradiciji, čeprav potihoma, sistematično nasprotujejo Italiji. Med temi je tudi lepo število Slovencev. Kakšen razplet si obetajo, ni jasno, posledice pa bi gotovo imele razdiralne posledice. Za vse. 4. november f954 - praznovanja ob povratku Trsta Italiji. Darinka Kozinc Biseri Novela je bila priporočena na 41. literarnem natečaju revije Mladika Teta Ana je bila močna ženska. Le zakaj se mi v tem trenutku vsiljuje preteklik? Še je ogenj v ni en ih zel en ih očeh, četudi leži na postelji podprta z debelo blazino, Klilo sestre usmiljenke me oplazi, ko se umakne iz sobe in tiho zapre vrata za seboj, »To sem zdaj,« reče tiho in mi z roko nakaže, nai sedem na edini stoi. Soba je ozka, prostora je le za posteljo in omaro. Diši po razkužilu, rjuhe so ¡bele, stene so bele, vse je belo, tudi teta v obraz je bela. Zavzdihne, ko se sklonim k njej. Vedno jo je bilo Lrelia poljubiti. Njeno liceje še napeto. »Ah te irtoje noge, me ne držijo več!« reče in mi pokaže modrice na nogah in rokah. Ničesar ne rečem. Je nasmeh mi otrpne na obrazu, ko dam vrtnico v vazo na omarici. S pogledom jo ošine in njen hvala je kot rahel dih, ki oplazi žamet rdeče vrtnice. Rdeča vrtnica v belini sobe. »Dna škrova me ni obiskala, pa če bi prši a, bi ju kat zapodila!« reče odločno. Vem kdo je »una ¿krova«, njena snaha, teta ji pravzaprav reče ne ves La. Pogosto jo obtožuje, ne vem kje je resnica, pravzaprav nočem vedeti, izogibam se besedam, toda teta sc ne da. »Vse prstralc mi je odnesla an srajce štikane ... kotdajast neč ne vidim.« Vem, da io boli od¡tos sina in snahe, to skriva za trdnim oklepom ponosa. Ne, Uidi zdaj sc ne bo uklonila, nikoli se ni uklonila. Tudi bežala ni nikoli. »Kaj četno...« Lo je vse, kar lahko rečem. Za teto sem še vedno pupa, pravzaprav pupca. Občutek ni napačen, »Z mano je fraj, gra h koncu,,.« spet reče, »No teta, tako hudo pa spet ni. Malce si boste opomogla pri sestrah in potem bo spet dobro!« Moje besede ji vlijejo drobec upanja, v njej je še moč. Se vedno so žive te njene zelene oči, v katerih se iskri, kljub starosti. »Kje je tvoja ta stara?« vpraša, vem, da misli mojo mamo, »Ni mogla priti, kuha šnopsl« »Dobro, dobro, saj bo tudi meni prnesia kašen lilr 1« se potolaži. »Tisto kat prdajajo v baelegi ni neč.« In tako posediva v trenutkih tišine, jaz z zamrznjenim nasmehom, teta pa nekaj premišljuje, potem mi reče; »Daj mi horšo. Tam!«! pokaže s prstom pro- ti omari, Stopim do omare v beli barvi s kovinskimi ročaji in odprem vrata, črna torba je postavljena na spodnji polici, V omari sta lično zloženi spalni srajci in spodnje perilo, Teta je vedno ljubila red in se velikokrat jezila nad mojo mamo. »Poglej se kašno imaeš!« Zato je mama takrat, ko je pričakovala tetin obisk, opustila delo na zemlji in drgnila štedilnik, kopalnico in jedilnico, toda njej ni nič ušlo, še najmanj pa na hitro pospravljena hiša. Mama, mlajša sestra je za trenutek občutila delček krivde, ki pa jo je hitro zamenjal upori »Če delam woni, ne morem nuotr!« Teta brska po torbi.; »Ma ošterija, kam se je skrilo?« Ustnice stisne v favno! črto in guba se ji zariše nad nosnim korenom, ko tako zavzeto išče po predalih torbe. Položi na posteljo. Rdeč žamet na beli postelji. »Na, loži nazaj!« mi pomoli torbico. Nato s počasnimi gibi razvije mehko tkanino, na obrazu seji zariše nežen smehljaj, ki jo pomladi za več let. Motno se zaleskečejo biseri na rdeči podlagi, beli biseri. Ogrlica je dolga, tetini prsti počivajo na njihovih Lrdih gladkih okroglinah. Za trenutek zadržim dih, prelepi so. »Tisti Anglež mi jih je dal!« reče. Nikoli ni povedala njegovega imena.. »Da it? mi vsppob$r(t$ gt}r, no štolo, ob in do vos fte vidi spegat!« Gigii jez metlo nagonjob štiri dekleta preko notranjega borjuča. Osemnajstletno Ane* trinaj st letno Fohio, desetletno Jožo in osemletno Darjo. »Pusti pupe! «je refcei Kadeta, njen mož in si popravil klobuk, »Ti pa molči, jast že vem kaj je wojskah mu je zabrusila Giga. »Jošt bom tu, nikomer ne gram!«: se je natopila Ana. Ana ni nikoli bežala. Ostala tri dekleta so se pred materino jezo umaknila na štab in so kukala skozi špranje desk vrat, ki so zapirata odprtino, kije služila za spravilo sena. Po vratih par tona je kovinsko zadonelo, nekdo je z ukazovalno kretnjo pobobnal. Karleto je odsuttil zapah, vstopil je svetlolas zavezniški vojak, za njim še dva. »Bejiih je spet Ani ukazala Giga, toda metle ni dvignila nad njo. Svetlolasec je snel kapo, njegov pogled seje srečal z dekletovim. Uporne zelene oči so gledale vanj izpod čela,nasmehnil se je, dekle mu ni vrnih nasmeha. Takoj je razumel položaj. »(Jood morningl« je najprej pozdravil in so dotaknil kape, nato nadaljeval v italijanščini; |Non preoccu-par ti! Prišli smo pogledat prostor, preden se tu nastani poročnik Wright!« Besede je sicer namenil Gigi, kije v rokah še vedno sfis&aiti metlin ročaj, on pa je s pogledom lovil zelene oči, ki so bile sedaj usmerjene v tla. »Sidrno stali informali! Stopile za mano!« se je oglasil Karleto, Bil je melj letel ¡945, Anet je veeleki, del so ti vojaki drugačni in naj bi prinesli mir. Njo so še vedno vsanjeih preganjali prizori s Sovodenjskega plača, titeli tam so bili vojaki, čutila je njihov zagrizen bes. izgubljali sc vojno. Prizori so se zajedkali globoko vanjo in vedela je, da bodo tam za vedno ostali in se v tihih nočeh tihotapili v njene misli, jo preganjali in ji znova risali podobe tistih mladih mrtvih obrazov, Komaj so bili kaj starejši od nje, eden je bil mogoče celo mlajši in tega je poznala. Bil je edini sin »Aimrikana«, tako so rekli po domače pri njih. Stali so pod tremi lipami, trije pretepeni, mučeni otroci, suvali so jih, kape z rdečo zvezdo so jim zbili na tla, jih teptali. Vrv so namestili m gola drevesa. Upa, naše slovansko drevo, lipa, dišeča lipa, lipov čaj za zimo z malo belega vina. Ko so cvetele, jih je mama nagnala s košarami v Sovodnje. In sedaj so postajale smrtno orodje za tri mlade fante. Pustili sojih tui tistih lipah viseti tri dni. Bruhala je za zidom pokopališča. Nad nemške vojake bi poslala vse angele maščevanja. Še dolgo poiem ni mogla jesti. Ko ji je želodec na rekoval potrebo po hrani in je materi izmaknila kos kruhu, je obsedela Spodaj pod lopo in kruh ji je ležal v naročju. »Daj meni,« je ponavadi zaklicala ena izmed sester ¡'rr kruh je izginil v njenih vedno lačnih ustih, Ali pa jo je zadelo nenadoma sredi smeha, da sl’ je zresnila in si z dlanjo potegnila preko oči. Komaj dva dobra meseca tega je bilo in lahko je še čutila bolečino v desni rami, ko so jih suvali s puškinimi kopiti in gnali na trg. Pomlad se ni menila za človeške norosti, raztrosila je svoje barve in vonjave preko polj na Peči In v cvetje ovila češnjo na borjaču Gigine hiše. In pomlad je tudi prebujala čustva ljudi, bilo je konec grozot, prihodnost pa je kot velik svetel vprašaj visela pred njimi. Pomlad se je dotaknila tudi mladega vojaka, nežno hrepenenje je polnih njegove prsi in izrivalo razglednice vojne. Povsod, kamor se je ozrl, so ga spremljale zelene oči, pa naj je spremljal poročnika na teren ali na sestanke, naj je taval po borjaču, ali se spustil po potki za hišo, do polj in brega reke Vipave, kjer je svoje občutke izlivu! v počasni tok reke. Gigi ni ušlo njegovo iskanje, zato je Ano umikala pred njim kot je le lahko, poslala jo je ceh k teti v Tržič. Srce je vedelo kam in vedno jo je našel. »Dear beautiful girl with green eyes!« se ni mogel zadržati. »Ma kdo te za sto uptl Povej po taljansko!« »Of, course! Bella, bellissima ragazza!« »Ne znaš neč bol interesantnega pouvedat? Sej ¡o pravjo prav vsi soudati!« Seveda je vedel kaj bolj zanimivega povedati, vsak dan mu je šlo bolje. Z naklonjenostjo je gledala, ko jo je poiskal, ji pomagal v* vrtu, prinesel čokolado, celo svilene nogavice s črto je nekje uspel dobiti. Pravi zaklad! »Oj J(y bojo prjatl'ce rafale foitšljive,« seje veselih in si jih pririnila k licu. s> Wane si bojo morale še naprej risati riga na nogo,« je dodala, fast bom imela pa prav ta pravo rigo!« Pa tudi na Gigo ni pozabil, zato da ni bila hčeri vedno za petami. »Le gladi se,« je zabičata hčeri, »da le ne prneseš tamburina domou.« Te Lil A tla je prijela ogrlico s kazalcem,, tla je za trenutek obvisela v zraku. Nato je stegnila rofct) proti menk »Na, bt> spomin na teto!« »Ib je preveč, teta!« »Sem rekla, da vzami!« Ob torni njenega glasu vem, da nimam izbire. Vzhičena sem, darilo je prelepo. Dotaknem se biserov, da začutim gladko površino in hlad nanizanih belih kroglic. In njihov lesket, ko jih obračam v roki. Objamem teto, dolgo ostaneva tako. Da je nekaj narobe, je vedela takoj, kn je stopila v kuhinja Oče Karleto je stal pod bohkovim kotom in večno lučko, Anglež pa se je naslanjal na zid, na njegovem obrazu ni bih nasmeha. »je rekel, da bo šou domu, u Anglijo in me je pra-šau, če groš z njim?« Pogledala je izpod čela: »Ne gram!« »Saj te bo poroči/, pravi!« »Ne grami Kaj pa vem, kam pridem, če gram. Ne bom neč zastupla in neč ne vem, kaj bo tam!« Angležu se je obraz zmračil, uganil je po bliskih iz njenih oči, da noče z njim. Dovolj je že spoznal to zele-nooko lepotico in njeno trmo. »Me nimaš rada?« je vprašal s sumničavim pogledom. »ja, me ne talko, da bi slu J tubo na k one sveta!« Njegov pogled se je stemnil, bes v njem je ra stel irt mstel dokler se ni kot strup razlil po njegovi notranjosti. Sc mar ni voljno stisnilo k njemu, ko jo je objel; mar ni dovolila njegovim ustnicam, da je po mili volji drsel preko njih ? Se je mar odmikala, ko jo je objel in ob sebi čutil njeno čvrsto telo skozi tanko obleko? Resje vodit njegovo desnico k pasu, do pištole, objel je ročaj.,,,Ana je razširila zelene tiči, le za hipec je strah pokukal rta plan, ki pa ga je takoj zalila temina jeze, »Tu sem, stojim pred tabo, kar daj, kar,,..« Segla je k gumbom in si pričela odpenjati obleko in z vsakim gibom je odkrivala brezhibno belino svoje kože. Karleto je nemočno spremljal prizor. Saj bom še ob hčer; mu je rojilo po glavi, ta wojska je zmešala glavo prav vsim! Potegnil je pištolo iz toka: »Z mano boš šla, tu te pustim le mrtvo!« »Ne grami Ne grami Zakaj pa ti ne ostaneš to?« Nameril je vanjo, bes seje iz notranjosti zlival preko njegovih oči. »Good ajtemoonlv je zaklical poročnik lVr^frt eh vstopil Obstal je in takoj razumel. »Ukazujem, izročite mi pištolo in tn takoj!« je ukazal z glasom, ki ni trpel ugovora. Anglež seje stresel kot bt SC zbudil iz morastih sani, prestrašeno se je zagledal v Ano, v njeno razprto obleko in nato izročil pištolo poročniku. »Jaz..,,§ je zajecljal, se obrnil in izginil skozi vrata. »Soudat je soudat, ti nisem rekla, ti mula Šut as ta-h je pridrvela Giga m kljub težkim besedam objela hčerko. Dva neskončno dolga dneva ni o njem slišala niti besede. Celo mama Giga je govorila s tišjim glasom, kot takrat, ko je umrl nori o. Dogodek iz kuhinje je pritiskal nanjo, cev pištole jo je spremljala v mučnih sa njah. Nekje globoko v n jej pa je dozorevalo spoznanje: Ji ud me ima! Tretji dan jo M poklical oče. »Ana, pridi hitro ddlh JitirMO je z bosimi nogami brodila po razgrnjenem pšeničnem zrnju, ki so ga sušili na senčni terasi- Všeč ji je bilo nežno pikanje po podplatih. V' očetovem glasuje zaznala živčno nestrpnost. Stal je tam, Anglež. V kuhinji. Tokrat ni imel orožja. Bil je bled in temni kolobarji so ga izdajali, da sta za njim neprespani noči, »Pravi, da mu je šaidu teško in bi rad nekaj puuve-du...« je rekel Karleto in se namenil k vhodnim vratom. Vrata so tlesknila, onadva pa sta bila kar tiho, le gledala sta sc. Nato je segel v žep in ji ponudil žameten mošnjiček. »Ne vem, kaj mi je bilo, oprosti! Danes popoldne odhajam, toda ne za vedno. Vrnil se bom! Me boš čakala?« Ana je molčala, tudi ni segla po mošnjiček v iztegnjeno dtan. Naslonila se je na zidan štedilnik in sl- z roko oprijela medeninaste ograje. » Vzemi moje darilo v znak opravičila in moje lju bežnik »Hialič pa še taka lubezen,«. je nenadoma izbruhnila epi iskrice so zaplesale v zelenih očeh. Odvezal je mošnjiček in na plan potegnil biserno ogrlico. V. kazalcem in palcem jo je pridržal v zraku. »Pridi!« jo je me-hko povabil. Kot uročena se mu je približala, ogrlico ji je zapel okrog vratu, nato seje sklonil k njej in se čisto nežno dotaknil njenega lica, nato seje vzravnal in ji po vojaško salutiral. »Čakaj me!« so bile zadnje besede, ki so se izgubite v ropotu vojaškega vozila, ko seje vzpel na zadnji sedež. Negibno je stala tam med vrati, Jtf z eno mko dotikala biserov, drugo pa je plaho vzdignila v pozdrav; dpktler ni avto izginil za ovbfkpfn. Sele takrat je začu tila mokroto v očeh. »No Stoj mislit, da nisem čakala. -Sem ga! H. n o dolgo leto in feoje Se eno! JVfagani blo! In kaj sem telil? Pino je bil groztlO zatreslean ll mene. Nisem imela no-benga mira! In tako sem se poročila, szi Pinotomb< Teta sije popravila lase, stresla z glavo in nadaljevala: »O, j c pranje, ma petdeset let preksnoS Spe L sem se dotaknila biserov, »Je pršu h mojmu bratu, na star dum. Je prašal za mene. Ta kast run od moj ga brata ni poklical na telefone takoj, je čaku. Mu je povedal, da s m vdova. Sele pole, ko je on šou u hotel, meje poklical. Nisem lela jel Li Gorico, in je pršu šele proti večeru nazaj, Tako čudno je blo! Je reku, da ni nikoli pozabu name, da se tli poročil in da me je tel še ankrt videt pred smrtjo. Ma prav čudno! Saj nisem vervaia! Ma sem mu jih vseglih nasula. Si mislu, da te bom čakala do smrti? Ma je bil tako bogi, da sem pole bla kar tiho. Po tolkih letih!« Teta seje naslonila na blazino in zaprla oči. Bila je videti utrujena. »Grem,« sem rekla in se sklonila k njej. Pokimala mi je v znak, da me je slišala, Bilo je to najino zadnje srečanje, Iz radovednosti sem biserno ogrlico pokazala zlatarju, odkimal je: »Dober ponaredek!« Nikoli ji ne bi povedala tega in z veseljem jih nosim, bisere. s Peter Merkù Moje življenje v Nemčiji XLIIL O beguncih Barbarska agresija srbske vojske ter dvolična politika Evropske unije in Organizacije združenih narodov sta prisilili veliko ljudi v izgnanstvo ali begunstvo. Že med simpozijem v Rabatu sem opazil, da so hoteli na južni obali istrskega polotoka polni beguncev iz Slavonije. Leta 1992 je JLA začela oblegovati in obstreljevati z okoliških vzpetin, ki presegajo 1500 metrov nadmorske višine, Sarajevo na višini 530 do 750 metrov v dolini reke Miljačke. Fronta med Srbi in branitelji mesta, ki je bila dolga 46 kilometrov, je potekala skozi mestno središče ob Miljački, kjer so bile postojanke enih in drugih v neposredni bližini. Mesto je postalo lahek plen iirtiljerije JLA ter prostih strelcev'. Prav kmalu je žalostno zaslovela 'aleja ostrostrelcev', na katero so Srbi sistematično ciljali. Nedolgo po začetku obleganja, ki je trajalo štiri leta, je nastopila lakota, Pa ni primanjkovala le brana, temveč tudi drugi za življenje nujni proizvodi: v lekarnah so pošla zdravila, v bolnieah je zmanjkala krvna plazma. Arka n ove paravojaške enote so s podporo JLA organi žira Je v vzhodni in severozahodni Bosni vrsto bliskovitih napadov. Sarajevska vlada je zaman zahtevala, naj opazovalci OZN zasedejo prometnice in mostove na Drini. V dobrem tednu dni so JLA in paravojaške enote poleg Bi Jeline obvladale še druga mesteca in naselja, med njimi Zvornik, ilnitunac, Zepo, Višegrad in Fočo. Kaj seje tam zgodilo, je znano. Kot član (.¡esellschaft fin bedrohte Volker (Združenja za ogrožene narode), ki se mi je takrat zdelo pošteno in prodorno (KAJ?), sem se 2S. maja 1994 udeležil letnega občnega zbora, na katerem sem imel priliko kontaktirati nekatere preživele teh pogromov. Vsled tega sem pisal gospe Sabini Ki in ker, predstavnici nemškega komiteja UNICEF-a; Zadeva; 0l36g/3/Kl dne 17. 02. 1994. Spoštovana gospa Klinkcr, prav lepa hvala za postane informacije n stanju otrok v Sarajevu. (...) Na robu občnega zbora sem imet priliko govoriti z dvema ženskama, kistu bili priprti v zloglasnem srbske.m koncentracijskem taborišču Omarska, kjer sta izgubili na s! ničen način svojce, čle strainejše, če je sploh mogoče, je friJo pripovedovanje gospe T.Dz. Njenega moža in vse moško sorodstvo so kak teden po napadu na Fočo skupaj priprli in umorili. 5’flrnfl se je smela po kratkem postanku v ženskem taborišču vrnili domov. Vsak večer so pa njo in druge sorodnice obiskali četniki. Ker ste tudi Vt ženska, Vam prihranim podrobnosti. Nekega dne je pa prišel oborožen sosed, ki je sprožil nanje rafal. Sama je preživela tudi zaradi pomoči srbskega družinskega zdravnika. Strel, ki jo je zadel v hrbet, ji je zdrobil rebro, predrl pljuča in ušel skozi desno stran prsi. Deset dni po operaciji je morala, bosa, zapustiti bolnici}, ker je prišla na dan njena prava identiteta. Hodila je brez cilja, ker ni vedela, kam naj gre, dokler ni, izčrpana, padla v nezavest. Muslimanska družim jo je vzela k sebi. Ko je po treh tednih pridobila nekoliko moči, se je peš podala na pot in hodila, zelo dolgo hodi- Prikaz obteganegc Sarajeva (1 la in ic vedno znova skrivala, dokler ji ni uspelo priti v Nemčijo, kjer zdaj živi v Dusseldorju, v kontejnerju, ter od socialne pomoči. Njeni otroci so se rešiii samo zalo, ker so bili m obisku pri stari materi v Gomždah. Osebno sem imel opravka z drugo kategorijo beguncev. Bili SO inženirji Energoinvestai s katerimi smo sodelovali pri projektih v državah tretjega sveta, od Iraka do Tanzanije, od Libije do Indonezije. Ko je srbsko topništvo uničilo urade in tovarne, so sc razpršili po celem svetu. Kjerkoli so pristala so ždeli še naprej delati kot inženirji, A kako naj brez dokumentov dokažejo, kaj so in kaj znajo, ko pa so ostali v njihovih zasedenih ali uničenih domovih ... Skoraj vsi so vedeli, kdo sem, kaj delam in kje živim. Obrnili so se name s prošnjo, dahi jim priskrbel uradno Siemensovo potrdilo, da jih poznamo, da so inženirji, da smo z njimi uspešno sodelovali! Ugodili smo jim s približno takim pismom, kakršnega smo sestavili za inženirko A liso Satiragič-Mrehič: Prenos in distribucija energije. Vsakomur, ki pride v poštev. S tem dopisom potrjujemo, da poznamo gospo Aliso Sačiragič-Mrehic, rojeno 2. julija 1954 v Sarajevu, odkar smo leta 1975 sklenili dogovor sodelovanja z ENERGOIMVESTom SARAJEVO. Kot uslužbenka oddelka TSO (Zaščitna in dovodna tehnika) je vršila svoje naloge po svojih najboljših močeh. Gospu Sačiragič-Mrehic je obdelala elektropostroje-nju Gačko, Ugljevifs in Grabovica v Bosni kot tudi Ddmaskus, Aiegpo ¡ n Lafcfia v Siriji. Gospa Sačiragič-Mrehič se je poglobljeno posvetila njej dodeljenim nalogam, tako da smo bili zelo zadovoljni z njihovo izvedbo, Njen smisel za sodelovanje je pripomogel k uspehu projekt^ kt jih je ona obdelata. Njeno zadržanje je bila vzorno. Zato da bi potrdilo bilo mednarodni} veljavno, sem moral priskrbeti dva podpisa, po možnosti dveh direktorjev. Prvič sem moral sicer rta dolgi} in široko razložiti, kaj želim in zakaj, a poslej so me razumevajoče pogledali, dobrohotEio pokimali in podpisali. Sc isLega dne je dokument odpotoval s hitrim letalskim kurirjem in bil dostavljen najkasneje v oseminštiridesetih tirali. Podobno pismo, U321 /0/^3099 -HVSVi/ Mr. Merku, 25, 10, 92, smo poslali inženirju Čvoroviču v London, Ko je tam dobil službo pri angleški firmi ALSTOMj mi je poslal svojo novo vizitko, na katero je pripisal svoj privatni naslov za primer, da bi ga želel kdo konlaktirati. Dolgo let sva bila v stikih, pa ne samo z njim. Enkrat sva se celo srečala, ko je bil poslovno v Eriangenu. Kolegi, ki so bežali iz Bosne, so vedeli zame, niso pa vedeli, na kateri konec sveta je zaneslo njihove kolege iz TSO-ja, tako da sem določen čas bil pravi informacijski posredovalni k. Nekaj posebnega je bil tvegani pobeg kolegice Mirsade Jamak. iMaia 1993 mi je pisala, da ji je uspelo zapustili Sarajevo z obema otrokoma v malem avtu, Ni mogla več hoditi na delo v Ilido in zaradi neprestanega granatiranja so morali živeti v kleli. Sosednje hiše so druga za drugo bile porušene ali požgane. Fronta se ie vedno bolj bližala njihovi hišici, tako da ni videla druge rešitve ko L v begu. Z avtom so torej šli preko gore Igman. Ko je bencin pošel, so hodili celo noč proti Hrvaški, nakar so nadaljevali pot v kamionu z ranjenci do Konjic. Slednjič so pristali na Malem Lošinju, od koder mi je pisala. Bila je v skrbeh, ker nepošteni, nepravični deliLveni načrL Vance-Otven je povzročil hrvaško-mu-siimanski spopad, Z napihovanjem sovražne medijske kampanje so Hrvati grozili, da bodo razmislili o pomoči, ki jo na svojem ozemlju nudijo 400,000 muslimanskim beguncem. Prosila me je, da bi ji pomagal priti kot begunka v Nemčijo. Za to bi moral podpisati jamstveno pismo' zanjo in za oba otroka. V dolgem telefonskem pogovoru sem ji razložil, da tega ne morem Storiti. V primeru, da bi se kdo ponesrečil in bi potreboval intenzivno nego v bolnici, bi me to sLalit 10.000 mark dnevno, Oebi trajalo samo mesec dni, bi zgubil vse imetje, česar ne mo rem tvegati zaradi svoje družine. Razumela je in mi zaupala, da bo spet bež.ala drugam in se skrila pri znancih, od koder bo skušala bežati y Turčijo, Priporočil sem ji, naj mine mudoma sporoči, ko je prispela na cilj, ter ji zagotovil, da ji bom tam lažje pomagal, kot če bi bila v Nemčiji. Druga z /evt je gospa Mirsada med kolegicami Elektroaaba lv pred vojno. Tako je tudi bilo. 12. 08. 1993 sem poslal sledeči telefaks gospodu Ok AlparsUmi pri firmi Stmko A-S, v Kartal-Istambulu:... kot Siemensov uslužbenec setu imel priliko sodelovati 25 let s firmo Tnergoinvest v Sarajevu ... zaradi česar so nastale prijateljske vezi s čudovitimi ljudmi, o katerih trenutno ne vem niti, če so še živi. Zato globoko občutim njihovo tragedija Sodelavki oddelka TSO fsekundarne tehnike) je uspelo bežati iz Sarajeva v Hrvaško skupaj s petnajstletnim sinom Amirom in enajstletno hčerko Aido. Zdaj je tudi tam ogrožena, zato mora v najkrajšem času ponovno bežati. Iz obupa bo skušala prispeti v Turčijo. Dovoljeno mi je bilo, navesti Vos kut kontaktno osebo, v upanju, da Vam bo mogoče kakorkoli pomagati ji, morda celo z delovnim mestom. V prilogi Vam pošiljum priporočilo našega oddelka ... Istočasno sem poslal telefaks tudi v imenu šefa našega razvojnega oddelka v Berlinu, dr. Sezija, direktorju Sina Ozetbudaku. Za srečo je vse stekio tako, kot smo upali. Ko se je kak dan kasneje telefonsko javila pri Siemens tstambul, so jo najprej namestili v hotelu. Mesec dni kasneje je bila redno nameščena kot elektroinženirka, torej postala je moja kolegica, Z Mirdlo, ki jez menoj čutila isto tesnobo zaradi morije bosanskih muslimanov, sva si olajšano oddahnila. Gospo Mirsada v Turčiji s hčerko ir sinom. J^licnuiii uilicciip » Revija Mladika razpisuje XI.IT, nagrad tri literarni natečaj za izvirno še neobjavljeno črLico, novelo ali ciklus pesmi. Na razpolago so sledeče nagrade: PROZA POEZIJA Prva nagrada 500€ Prva nagrada 300P Druga nagrada 300€ Druga nagrada 150P Tretja nagrada 250i Tretja nagrada Ktflt Rokopise je treba poslati v dveh čitljivo pretipkanih izvodih (format A4) na naslov MLADIKA, ulica Donizetti 3, 34133 TRST, do 1. DECEMBRA 2013. Rokopisi morajo hiti opre mljeni samo z geslom ali šifro. Točni podatki o avtorju in naslov naj bodo v zaprti kuverti, opremljeni z istim geslom ali šifro. Teksti v prozi naj ne presegajo deset tipkanih strani (oziroma it 23.000 znakov), ciklus poezije pa naj predstavlja samo izbor najboljših pesmi (največ deset). Tekste lahko pošljete tudi po elektronski pošli na rc-dakciiafr-mladika.com. V eni pri p on ki naj bo prispevek s šifro, v dr ligi pa osebni podatki. Ocenjevalno komisijo sestavljajo: pisateljica Vilma Pnrič, prevajalka prof, Diomira Fabjan Bajc, pisateljica Evelina Umek, prof. Marija Cen da ter odgovorni urednik revije Marij Maver, Mnenje komisije je dokončno. Izid natečaja, ki je odprl vsem, ne glede na bivališče, bo razglašen ob slovenskem kultur nem prazniku - Prešernovem dnevu - na javili prireditvi in v medijih. Vsi teksti ostanejo v lasti Mladike, Nagrajena dela bodo objavljena v letniku 2014, Objavljena bodo lahko tudi nenagrajena dela, /.a katera ho komisija mnenja, da so primerna za objavo. Rokopisov ne vračamo! Evelina Umek Bili so mentorji Pred kratkim je izšla kot posebna izdaja revije Mentor knjiga Biti so mentorji publicista, urednika, prevajalca in Schvventnerjevega nagrajenca leta 201 Z, Iztoka Ilicha. V njej obravnava petnajst pisateljev, pesnikov, urednikov, ki so s svojimi nasveti in pobudami najbolj vplivali na razvoj slovenskega jezika in literature. Ta njihova vloga je pri nekaterih očitna, saj je zabeležena v revijah, v pismih, pri drugih pa je skrita v njihovem delovanju. Avtor je tako med mentorje uvrstil protestantske pisce Primoža Trubarja, Adama Bohoriča, Jurija Dalmatina in druge. »O mentorstvu v današnjem pomenu besede,« je zapisal avtor, »torej o napotkih mladim, kaj in predvsem kako naj pišejo, če se želijo uveljaviti v literarnem svetu, bi pri slovenskih reformatorjih težko govorili, zagotovo pa so bili Trubar in nekateri njegovi nasledniki - vodniki in svetovalci - s svojim osebnim zgledom,« Mecen in spodbujevalec pa je bil v Trstu rojeni razsvetljeni baron Žiga Zois plemeniti Edelstern. Literarni zgodovinar France Kidrič je o njem zapisal: »Bilje po rodu in po vzgoji preveč ltalijan,da bi mogel postati Nemec, a vendar premalo, da se ne bi mogel začeti čutiti člana slovanske skupine, ki mu je bila bližja od nemške.« Po vrnitvi s študijskih potovanj po Evropi seje povezal s slovenskimi izobraženci v Ljubljani, Brez njegovega vpliva bi Anton Tomaž Linhart pisal v nemščini, Anton Vodnik bi pisal veliko bolj nerodne pesmi, ne bi izdal prvega slovenskega časnika Lublanske novice. V njego vem krogu so rasli prevajalci in jezikoslovci, tudi Jernej Kopitar, ki seje kasneje uveljavil na Du-nju in postal cenzor. Cenzuriral je tudi Prešernove Poezije. Ob Prešernu ne moremo mimo Matije Čopa, razgledanega izobraženca, ki je govoril kar devetnajst jezikov in bral svetovno literaturo v izvirnikih. Številni slovenski literarni zgodovinarji menijo, da Čop ni neposredno vplival na Prešerna, gotovo pa mu je bil v veliko oporo, saj je v njem pesnik našel pravega sogovornika, esteta, ki je drugače od Kopitarja in njegovih somišljenikov zavračal vsako poučnost. Čop pa je v občutljivem pesniku zaslutil pesnika, ki zmore postaviti slovensko poezijo v sam vrh svetovnega ustvarjanja. Fran Levstik, prvi klasik naše pripovedne proze, pesnik, pisatelj, kritik, jezikoslovec, urednik, prevajalec, narodni ideolog in kulturni buditelj je leta 1&53 komaj sedemindvajsetletni mladenič objavil v svojih kritičnih in literarno teoretičnih spisih, v Popotovanju od Litije do Čateža in v Napakah slovenskega pisanja smernice literarnega ustvarjanja. V skladu z njimi je svetoval Josipu Jurčiču, znana je njegova kritika Desetega brata. Kot lektor se je zavzemal, da bi pisci uporabljali čim manj tujk in popačenk. Njegovo delo je povezano tudi s Trstom, saj je bil dve leti tajnik Slovanske čitalnice. Josip Stritar, zadnji od osmih otrok, seje tako kot mnogi Slovenci odpravil študirat na Dunaj, se odpove dal bogoslovju in izbral klasično jezikoslovje, Na svo jih potovanjih po Evropi si je nabiral znanje in širil ob zorje, kar je vse posredoval slovenskim študentom, za katere je bil nesporna avtoriteta. Jezilo in žalostilo ga je, da Slovenci nimamo ne šolskih knjig ne leposlovja, in prav zato je začel izdajati »lepoten a n st veni« list Zvon (1B71, 1B76-1B90). V njem je lahko uveljavljal svoje kritične miši' in obenem posegal na vsa ume tnostna področja. Vsem varu bom »nedolžne mladine« navkljub je ovrednotil Prešernove poezije in pesnika postavii ob bok naj večjim pesnikom vseh drugih narodov. Simon Gregorčič, go riški siavček, Fran Levec, soustanovitelj in prvi urednik Ljubljanskega zvona, Janko Kersnik, pisatelj graščak, vsi so bili povezani s tržaško pisateljico i n- prvo urednico prvega ženskega lista Slovenke, Marico Nadlišek. Ko je poslala prvo povest Franu Levcu, jo je ta dal v oceno Janku Kersniku. Prvemu pismu, v katerem je (Vcrsiovniaf Ilichove moimive knjige. uveljavljeni pisatelj Marici svetovat kako naj svojo pripoved izboljša, je sledila obširna korespondenca, v kateri ni manjkalo nasvetov in ču štev. Gotovo je, da je Marica Nadfi-šek svoje pisanje prav ob njegovem razumevajočem In spodbudnem mentorstvu izboljšala in se lotevala različnih tem, Napisala je tudi prvi tržaški roman Fata Morgana in ga pod moškim psevdonimom objavila v Ljubljanskem zvonu. V vlogi mentorice se je znašla tudi sama, ko je sprejela uredništvo Slovenke, zavedala se je, da mora poleg bralcev Izobraziti ozl roma poiskati sodelavce. V Slovenki so objavljala mnoga znana imena takratnega časa: Simon Gregorčič, Ivan Trinko-Zamejskl, Anton Medved, Etbin Kristan, Fran Šaleški Finžgar, Fran Ksaver Meško, Anton Aškerc, Lojze Kraigher, Fran Govekar in drugi. Med te lahko prištevamo sodelavke, predvsem učiteljice, ki so prav na njeno pobudo prijele za pero, se poskusile v pesmi, prozi in poljudnoznanstvenih člankih. Naj omenim pesnico Vido Jeraj, Marico Strnad, Elviro Dolinar, Kristino Šu-ler, Ljudmilo Prunk, Minko Govekar, Ivanko Klemenčič, kije postala njena naslednica pri urejanju Slovenke. Z urejanjem Slovenke in nasveti sodelavkam je mnogim ženskam orno godla, da so si drznile pisati, kar v tistih časih ni bilo tako samoumevno. Prozo in članke je Marica Nadli-šek presojala sama, za pesmi pa se je zatekla po pomoč k Simonu Gregorčiču, ki se je rad odzval in prijateljeval i Marico in kasneje tudi z njenim možem Gregorjem Barto lom do svoje smrti. Marica Nadlišek se je tudi družila z Zofko Kveder, ki je nekaj časa delala pri Edinosti In pri Slovenki, v njej je objavila tudi svojo prvo črtico. Kasneje so se pota obeh ustvarjalk razšla, Zofka Kveder je želela doseči univerzitetno Izobrazbo, vendar ji j e za radi žl vij e n js kih o kolišč I n spodletelo. Leta 1900 seje preselila v P rag o, kjer je d o začetka prve svetovne vojne urejala časopis Doma- UTEKARNE VAJE I. IJ-TNÎK Tižalki diJaSki list, čl prijatelj, reklamno glasiio, ki ga je v vseh »avstrijskih* jezikih Izdajal češki tovarnar Vydra. Pisateljica ga je spremenila v pravo šolo pisanja, njeni sodelavci so bili Cvetko Golar, Fludolf Maister, Ivan Prijatelj, Ivan Lah, Ivan Pugelj. Janko Lavrin, Narte Velikonja, Josip Vidmar, M a nlca Komanova. France Bevk ji je v svojih spominih izrazil hvaležnost za vse njene napotke, posebno plodna pa je bila vez med njo in Lovrom Kuharjem-Prežihovim Vo-rancem. Pisanja se je lotil prav ob prebiranju Domačega prijatelja, ki ga je mati prinesla domov skupaj z Vydrovo kavo. Mentorsko delo je dolga leta opravljal tudi pisatelj Fran Šaleški Finžgar kot urednik Mohorjeve družbe, ki se je morala po propadlem plebiscitu na Koroškem leta 1019 v naglici preseliti najprej na Prevalje, potem pa v Celje, Finžgar se je oprl na nekdanje sodelavce celovške Mohorjeve, to so bili pisatelji France Bevk, Fran Detela, Ivan Pregelj, Fran Ksaver Meško, Fran Milčinski, Bogomir Magajna, Janko Glazer, prevajalec Anton Sovre, arhitekta Jože Plečnik in France Vurnik, slikar In oblikovalec Ivan Pengov, umetnostna zgodovinarja Fran Stele in Izidor Cankar ter mnogi drugi mlajši literati. Mohorjeva založba je tako znova zaživela, Izdajala knjige različnih avtorjev in s tem jezila tiste, ki niso mogli razumeti, daje prav v razno likosti bogastvo. Finžgar je takrat rekel: »Zoper neumnost se tudi bogovi zastonj vojskujejo.« Leta 1952 je zapustil založbo In tlako, ki jo je opravljal tri desetletja. O svojem urednikovanju je pisal v svojih spo mlnih Leta mojega popotovanja, ki nam razkrivajo njegovo uredniško politiko, mentorsko delo In vzdušje tistega časa. Med mentorje je avtor Iztok Ilich uvrsti! pisatelja Lojzeta Kovačiča in Petra Božiča. Prvi seje razdajal mladim v lutkovnem krožku in v Knji ževni delavnici v okviru Pionirskega doma v Ljubljani. Kljub velikim težavam, ki jih je v socialistični Jugoslaviji ime! zaradi svojega pisanja, se je ves predajal otrokom. Zapisal je: n Ampak z otroki delam zares, vča slh čez meje svojih zmožnosti, od njih Imam naposled korist, utrjujejo me, vlivajo mi voljo do življenja ...-a V vsakem od njih je žeiel odkriti skriti potencial, ki naj bi nekoč zasijal. Peter Božič je bil pobudnik ustanovitve revije Mentor, jeseni leta 1973, štiri leta je bil njen glavni ure dnik, sodeloval pa je tudi pri mno gih srečanjih, ki so sejih udeleževali pesniki in pisatelji začetniki. Vendar to ni bila prva revija Mentor, njeno predhodnico je v šolskem letu 1903/09 začel Izdajati Škofijski zavod sv. Stanislava In je Izhajala vse do leta 194-1, Žal niso niti mentorski nasveti niti prejemniki teh nasvetov bili imenovani s pravimi imeni, tako da danes ni znano, kdo od začetnikov seje uvrstil med pesnike in pisateije. Ob bogati knjigi Iztoka Ilicha s skrbno izbranim gradivom in mnogimi zanimivimi drobtinicami moram omeniti našo dolgoletno mentorsko revijo Literarne vaje. V šolskem letu 1949/50 jo je ustanovil prof Rudolf Fajs, ki je prišel na Tržaško pomagat našemu šolstvu. Prvo številko, v kateri je objavil prispevke učencev Nižje sre- d nje šole, j n na ti pikal sam v treh izvodih. Že naslednje leto so Literarne vaje Izšle razmnožene v 300 izvodih, tretje !eto pa tiskane za vse srednje In strokovne šole. S11 je pot rpežl jiv m e ntor i n je vsak s pi s b raj z nakl onj e -nosijo, spodbujal je Irr spremljal razvoj vsakega izmed nas. V Literarnih vajah so bili objavljeni tudi likovni prispevki dijakov, fotografije, tako da je bila spodbuda k ustvarjanju vsestranska. Brez Literarnih vaj morda ne bi začela pisati, brez spodbud prof. Fajsa prav gotovo ne. Zdaj na Tržaškem nimamo takega giasila, imamo glasila posameznih šol, ki pa ne presegajo okvirov šolskih okolišev. Poudariti moram, da so vsi naši profesorji slovenščino spremljali naše pisanje, mentorje bil tudi prof. Pavle Merkij, ki je mlade vabil k sodelovanju v revijah Sidro, Jadran, Tokovi. Žal so bile vse kratkega veka. Ostaja revija Mladika, ki s svojimi vsakoletnimi natečaji vabi k sodelovanju uveljavljene In neuveljavljene, skrite pi- sce. Prav tako se mladi preizkušajo v različnih zvrsteh pisanja v prilogi Rast. Vsak začetnik si želi dobrega mentorja in vsak mentor se veseli ustvarjalea-začetnika, ki ne bo samo uresničil njegovih pobud, ampak jih bo prerasle!. Knjiga Iztoka Ilicha je odprla vrata v premalo znano področje mentorstva, tega dragocenega prispevka k rasti mladih v vseh obdobjih. Citati iz pisem, nasveti začetnikom razkrivajo duha časa rn Tazlične poglede na literarno ustvarjanje. Prav iz teh lahko bralec spremlja tudi razvoj slovenskega jezika, ki se je skozi čas spreminjal, da bi dosegel današnjo raven. Avtor je na kratko povzel življenjepise mentorjev, ki tako zbrani v eni knjigi razkrivajo njihove različne, tudi tragične usode. Bili so mentorji je zanimivo branje za vsakogar, še posebej za tistega, ki ga zanima naša kultura. Morda bo pa t u d i spod h u da za ko ga, da po Išče še d r u ge s krite mentorje na različnih področjih. KOD ČKTO NA KRAS ALI NA CAVANO? “TV. Ji ^ £ I, ^ knjigarna tvega zaprtje' To I ¿dbKd je skrb vzbujajoč klic, ki seje spomladi in v začetku poletja razlegel med tržaškimi Slovenci, odjeknil pa je tudi u Sloveniji, kljub uspelemu literarnemu maratonu, ki so ga priredile razne slovenske kulturne ustanove, delujoče v tržaškem m estri e m s red išč u, pa n ič ne kaže, d a bi se raz m e re izbo I jš a I e. S p roda jo k nj ig na m reč da nes težko p reži veš (zlasti v času krize, ko marsikdo raje kot za knjigo prihrani denar za kaj drugega) In bilo bi nekoliko čudno, da bi bila knjigarna, ki je res neprecenljiva slovenska kulturna postojanka v mestu, a ima vendarle značaj pridobit niške dejavnosti, deležna javnih prispevkov, KrizoTržaške knjigarne bi lahko imefi tudi za simbol krize slovenske prisotnosti v Trstu. Pred nedavnim je Peter Verč v Primorskih novicah razmišljal o tem, kako Slovenci množično obiskujemo pobude na Krasu, kar pa ni mogoče trditi za slovenske pobude v tržaškem mestnem središču: na Kraško ohcet, Kraški pust, Kraški oktoberfešt in razne šagre pridejo množice, dobro obiskan je tudi mavhlnjskl festival amaterskih gledališč, kar pa ne velja npr, za predstave Slovenskega stalnega gledališča (pustimo zdaj ob strani umetniške Izbire) ali kako drugo pobudo v mestu, recimo za večere Društva slovenskih izobražencev in Slovenskega kluba, ki bi si zaradi obravnavane tematike večkrat zaslužila številčnejši obisk. K temu bi lahko tudi dodali padec obiska slovenskih maš v mestnih In predmestnih župnijah in dejstvo, da obstoj slovenskih šol v mestu in predmestjih de- jansko rešujejo učenci, ki, kot je pred časom pokazala raziskava Slovenskega raziskovalnega Inštituta, prihajajo pretežno ¡z narodnostno mešanih ir celo neslovenskih družin. Pri tem ima človek skoraj občutek, da se Slovenci Trstu, še posebej njegovemu strogemu središču, odpovedujemo, kot da bi sami pristali na znano tezo Italijanskih liberalno nacionalističnih krogov, po kateri smo Slovenci doma le na Krasu in v Bregu, morda v kakem predmestju, a ne v mestu, ki je bilo, je in ho vedno samo italijansko, čeprav je slovenska prisotnost v mestu zlasti po zaslugi Pavleta Merkuja izpričana od srednjega veka dalje. Tako je Nova Ljubljanska banka že pred časom svoje urade preselila Iz mestnega središča na Opčine, v sami naši naro dni skupnosti pa so se npr. že slišali predlogi, naj bi glede Tržaške knjigarne ohranili odprto trgovino le na Opčinah, ali pa naj bi sedež Slorija ali Narodne In študijske knjižnice preselili v obnovljeni (če ga bodo seveda obnovili) Narodni dom pri Sv. Ivanu, Malokdo pa je pomislil, da bi stvar lahko tudi obrnili: če je res, kar pravi upraviteljica Tržaške knjigarne lldc Košuta, da se je mestno središče pomaknilo stran od Ulice sv, Frančiška bolj proti morju (to naj bi bil po njenih besedah razlog za upad obiska v knjigami in za zaprtje številnih bližnjih trgovin), mar ne bi veljalo pomisliti, da bi na tisto območje, kjer je mestno življenje živahnejše, preselili tudi sedež kake naše usta nove? Mar ne bi, bolj kot na Kras, začeli siliti npr, na Cavano? Mojca Polona Vaupotič Ivana Kobilca skozi paleto življenja in dela (2. del) Pri portretu sestre Fari se je pod vplivom naprednega, predvsem francoskega slikarstva Evana Kobilca odločila za svetlejšo barvno paleto, kije na podobi ustvarita večjo jasnost formalnega izraza ter doslednejše zbllzanje z resničnostjo. Ob skrbno pretehtanem prostoru je slikarka stok na katerem sedi upo-dobljenka, obrnila v desno, model pa rahlo v levo ter tako prepričljivo demonstrirata globinsko razsežnost upodobitve. Figura je s svojo pozo mirno In jasno izpolnila celotno barvno ploskev, njeno zunanje življenje na podobi pa je hkrati enakovredno notranjemu razpoloženju. Fani sedi preprosto pred nami, njene ljubeznive oči so zau p lj i vo zasanj a n e v svet, o katerem najbrž misli le dobro. Tako je Kobilca ponovno s svojim slikarskim prepričanjem ustvarila umetnino realističnega, sloga. Svetla barva načeloma označuje Kobilčine pastelne portrete. Pastelna tehnika sicer v prvi polovici 19- stoletja ni bila v ospredju, a je v tem času postala ponovno moderna. Pred tem so jo uporabljali že umetniki v času rokokoja, saj je prinašala svojevrstno svežino Inka mata, svetle tone, žive in lahne barve, sposobnost najtanjših barvnih prehodov ter sproščene risbe. V omenjeni tehniki in po velikosti je izredno dober ter reprezentativen portret Fužinskih kontes, vendar ga prekaša še kvalitetnejši portret Dekle v sivem, pri kate rem nevtralna sivina še bolj poudarja izbranost lahne pastelne palete. Po sedmih letih šolanja, leta 1889, je Ivana Kobilca priredila svojo prvo slikarsko razstavo v Ljubljani. Razstava je bita v prvem nadstropju realke, prispevki pa so bili namenjeni za ljudsko in dijaško kuhinjo. Na ogled je bilo triinštirideset Kohilčinih del: med njimi sedem portretov v olju, šest v pastelu, šest žanrov, štirinajst študij ter podoba Matere Božje, Časnik Slovenski narod je poročal, da je slikarka dodala še na paleto naslika- ni Citrarico in Mamico kovopivka, ■ana navadno šolska tablico pa žolto rožo in šopek cvetlic tako pristno, da bi gledalec kar z raka Stegnil po lepih cvetkah«, Razstava je bila za Ljubljano vsekakor velik dogodek, saj so bile doslej umetnine razstavljene zgolj posamično v izložbah trgovin. Strokovne kritike so bile pohvainc in v Ljubljanskem zvonu je bilo med drugim zapisano: »Toda, česar dos!ej niso zmogli moški naši slikarji, to je proizvedla nežna toka mlade slikari-ce ter nam pokazala, koliko premore talent, združen z vstrajno marnostjo Leta 1890 je slikarka za tri mesece odpotovala v Zagreb. Živela je pri družini zgodovinarja Josipa Stareta. Le-ta ji je pomagal urediti atelje, jo seznanil s tedanjima škofoma, našel ji je naročita za portrete in prav tako sodeloval pri ureditvi njene naslednje razstave, kije bila še istega leta, v palači Jugoslovanske akademije na Zrinjevcu, Želja po nadaljnji slikarski izobrazbi je leta 1891 vodita Ivano Kobilco na Dunaj,z Dunaja pa v München, Naša umetnica, ki je v Miinchnu slikarsko povsem dozorela, je Izrazito pokazala svoja dejanska slikarska nagnjenja. Kobilca se je namreč tokrat izkazala s svojo veliko rep reze n tatlvno podobo Poletje.To pa je hkrati eno Izmed najpomembnejših del zgodnje faze slovenskega plenerizma. Vzornik ji je bil že pTed šestimi leti tukaj spoznani ple-nerist Fritz von Uhde znan po delu Bavarski bobnarji Iz leta 1883. Sliko Pnfefje je razstavila v Glaspalastu v Münchnu, slikar von Uhde pa ji je svetoval, naj jo posije še na razstavo v Pariz, Poleg teje Kobilca poslala tja še Likarlce, svojo zadnjo miinchensko sliko, narejeno po modelih v ateljeju, V čem je torej čar in uspeh slednjih dveh Kobllčl-nih del? Pri Ukaricah gre za skonstruiran prizor žensk pri domačem opravilu. Že prej pa je - na sliki Kmečka kuhinja I z leta 1889 — slikarka i a zi skova la i nterler, osve - Leva1 Kmečka kuhinja (1889); desno: Likarke. Spodaj desno: Poletje. tljen skozi okno, igro svetlobe na stenah in reflekse na posodah, postavljenih na policah, Pri Uharicah pa je sestavila dva prostora; drugega je osvetlila z odprtim oknom, tako da sta d ve figuri v samem žaru svetlobe, tri v prvem prostoru pa so le od spredaj mehkeje in lahkotneje osvetljene, Oblike figur in predmetov so s svojimi notranjimi razčlenitvami in ¿označevalno barvo povsem zadostno sporočilo gledalcu. Nadvse pretanjeno, s črno-bel o fotografsko dokumentacijo seje Kobilca lotila slikarskega dela Poletje, lokaj je želela povsem sama raziskati ter razrešiti nekatere »drugačne« slikarske probleme. To, kar jo je ob tem vznemirjalo, je namreč bil nov slikarski val, ki seje polagoma širil iz Pariza in pričel buriti munchenski napredni slikarski svet. Pri ustvarjanju slike Poletje je novost že samo slikanje v naravi; gre za razliko med mirnim duhom ateljeja ter ostrim bliščem sonca, ki ga je bilo treba ublažiti z bujnim zelenjem. Temu sledi natrpana paleta različnih barv, pa še razigrani otroci, ki dajejo dinamiko motivu. Sestra Fani je bila tokrat spet potrpežljiv sedeči model ter center dogajanja, nato še deček ob njenih nogah, cvetlični venček, lesena ograja, kot globinsko pomagalo, potem pa barve In še enkrat barve. Zemeljske barve ter neskonč no zelenih odtenkov. Kljub sončnim ¡sam so telesa v sprednjem planu trdna, zelenje pa se med prepoznavnimi ohlikami listov zliva v pozelenelo globino, medtem ko ograje in debla z otrokoma v ozadju obra- njajû z barvo in potezo realni značaj. Slika je tedaj požela tolikšno priznanje, ki ga vse do danes ni Izgubila! Obe deli, tako Likarice kot Poletje, sta bili izbrani za razstavo v pariš kem Salonu na Champ de Mars, ki je sprejel na razstavo dvesto slik, medtem ko jih je bilo poslanih dva tisoč osemsto. Predsednik Scdonnve Strokovne komisije SoC/été Nationale de Beaux Arts, sli kar Plivi5 de Chevannes, je Ivano Kobilco s člani žirije imenoval za častno članico, kar ji je hkrati doprineslo pravico, da sme v Salonu razstaviti še po eno sliko brez določbe žirije. Enaka želja, kot je Kobilco privedla iz Ljubljane na Dunaj in z Dunaja v München, jo je naposled vodila tudi v Pariz. In prav k temu je botroval laskavi uspeh v okviru umetniškega združenja Société de Beaux Arts, ki je bilo ustanovljeno leta 1890 in je hkrati bilo prva »secesija« ter prva obsežnejša ločitev med tradicionalisti in naprednejšimi slikarji. Takšne »ločitve« so tedaj kar zaporedoma sledile po vseh evropskih umetnostnih središčih, od Pariza do Mi une h na, od Dunaja do Berlina. M Parizu je imela umetnica svoje stanovanje in atelje, vpisala pa se je prav tako v zasebno šolo Henrija Garvexa, katero pa je obiskovala le mesec in pol. Z učiteljem se namreč nista ujeia v nekaterih slikarskih pogledih. Kobilco je umetniško bolj izoblikovalo samo pariško okolje, v katerem je ostala dve leti. V tem času je v Luxemburgu obiskala eno izmed modernih raz stav, kjer je videla Olimpijo Clauda Moneta, najbolj pa jo je navdušila slika dastien Lepagea Ob Košnji, ki jo je pred njo občudoval že naš slikar Jože Petkovšek. Sveži koiorizem omenjene slike je baje napravil nanjo močnejši vtis od vseh, kar jih je dotlej videla. Pred Lapage-vimi barvami je zaslutila nov ideal in vso svojo »temno rja vino«, ki jo je še uporabljala, je zamenjala za hladno modrino. Slednjo je sprva uporabljala na celotnih podobah, proti koncu pariškega časa pa le v senčenjih, s prelivi zelene in vijoličaste barve. Ivana Kobilca se je v Parizu sicer znašla v pisani dru ščini naprednih ter kvalitet n ih slikarjev, Pouvis de Che-va n nes j i je posta I pra vi i dof, a b i st veno novi h s I i ka rs kih vzorov vendarle ni uspela najti. Po samih KobilČinih delih sodeč je bil njen odnos do francoskih realistov sicer precej drugačen, morda celo malce »rezerviran«, saj ji je bil snovni naturalizem teh podob v bistvu tuj. Mnogo bolj jo je namreč mikala čista slikarska obravnava. Ko je slikarka obiskala Barbizon, zibelko p len erotičnega krajinarstva, je ustvarila podobo Otrok v travi, svojo naj doslednejšo pleneristično sliko in s tem seje tudi najbolj približala tedaj že vzniklemu francoskemu impresionizmu. Dlje od tod pa se ni premaknila, Iz tega obdobja sta znani še njeni deli Pariška branjevka in Po-rižanka s pismom ali Dama z boo. (se nadaljuje} Purista branjevka (levo) in Pariiankas pismom ali Dama z boo (desno). Erika fazbar Si a arsce lant imolčam toriev ic zsod! V ZffOUD Pogovor s prof. Francetom Pibernikom pred 70-letnico tragedije v Grahovem F fante Pibernik je literarni zgodovinar pa tudi besedni ustvarjalec, saj je ob obsežnem raziskovalnem delu Ludi sam objavil sedem pesniških zbirk, Doma je z Gorenjskega, več kol 30 let je poučeval na gimnaziji v Kranju, po lent 1990 in upokojitvi pašo ena za drugo začele izhajati njegove študije, monografije in eseji o zamolčanih pesnikih in pisateljih, nekaterih sodobnih klasikih, manj poznanih zdomskih ustvarjalcih. Profesor Pibernik je največji poznavalec življenja in dela pesnika Franceta Balantiča posvetil mu je domala trideset let raziskav a Uidi literarnega ustvarjanja Ivana Hribovška, Ludvcta Potokarja, Vladimirja Truhlarja, Karla Mauserja, Janeza Jalna, Jožeta Udoviča, Antona in Franceta Vodnika in se hi lahko naštevali Prot. Pibernik, ki bo 2. septembra obhajal H5-letnico, je tako rekoč ‘'terenski” literarni zgodovinar, saj oh doku in en L ih in literarnem opusu besednih ustvarjalcev, kijih preučuje, posveča veliko pozornost pogovoru i. ljudmi, ki so bili tako ali drugače njihovi sopotniki. Njegovp delo je skrbno in dokumentirano, a tudi obsežno, saj se je v desetletjih monografij iti zbirk zbralo za polno omaro, V večurnem prijaznem pogovoru, ki je potekal na njegovem domu v Kranju, smo se dotaknili več vsebin. Tudi takih, ki so neposredno vezane na naš za hod n opri morski prostor. Pri pogovoru je sodelovala tudi njegova žena Jolanda, ki je doma iz Brkinov, rodila pa se je v Trstu, je upokojena učiLeljka likovnega pouka ter zvesta spremljevalka moževega raziskovalnega dek. Povod za pogovor in obisk v Kranju pa je hi la 70 letnica Balantičeve smrti, ki jo bodo v jesenskih mesce ih s knjižnimi izdajami in različnimi pobudami obeležili v Ljubljani, Kamniku in Grahovem, Nas pogovor pa smo začeli pri temeljih. Qd kod iz ha ja posebno zanimanje, ki traja že vse življenje, za pesnike in pisatelje, ki niso spadali v Olimp uradne literarne zgodovine? O raziskovanju Franceta Balantiča in drugih avtorjev, kaLerim Sem se posvetil in se še posvečam, bi lahko napisal zgodbo v zgodbi, In te zgodbe niso še dokončno napisane, saj se najdejo tudi pri Balantiču, ki ga preučujem že desetletja, še vedno kakšna vprašanja, na katera za zdaj še ni odgovorov. Pravzaprav saje vise začelo pozno jeseni leta 1944, morda pred novim letom 1945, star senr bil šestnajst let, ko sem dobil v roke Slovenčev koledar za leto 1945. V njem je literarni zgodovinar Tine Debeljak objavil zapis o šestih mladih književnikih, ki so bili žrtve revolucije. Na prvem mestu je bil pesnik Fran ce Balantič, čigar ime sem takrat prvič srečal, vendar me je Debeljakov članek pritegnil zaradi tega, ker je bil tam omenjen Lojze Grozde, ki sem ga poznal iz ljubljanskega Marijanišča. V koledarju je bilo še več drugih poročil, denimo o tragediji na Turjaku in o prekopu jelendolskih žrtev. Sanic strašljive stvari že takoj na začetku. Kako pa se je nato razvijalo in nadaljevalo? Ko sem leta 1916 na kranjski gimnaziji obiskoval še s ti razred, mi je sošolec posodil Balantičevo zbirko V ognju groze plapolam iz leta 1944. On jo jc dobil od svojega strica, ki je bil na klasični gimnaziji v Kremžarjevem literarnem krožku. Knjižico mi je sošolec posodil, jaz pa sem jo, poln navdušenja, prepisal od prvega do zadnjega verza s komentarjem vred. Balantičeva poezija in življenjska pot pa sta me prevzela, najbrž tudi zaradi tega, ker sem se takrat že sam ukvarjal s pesnikovanjem in tudi z zanimanjem spremljal takratno literarno življenje. France Pibernik z ženo Jolando med Intervjujem v Kranju. Odslej me je Balantič spremljal na moji poti in vseskozi sem zasledoval vse, kar je zadevalo tega prepovedanega pesnika. Tako sem dobil tudi Balantičevo zbirko, kije izšla v Buenos Airesu leta 1956, Iz Trsta mi jo je v borši prinesla tašča Marija Opara* doma iz majhne brkinske vasi Slope pri Hrpeljah. Prav tako imam v svoji knjižnici tudi kopijo uničene izdaje njegovih poezij, ki bi morala iziti v Ljubljani leta 1966. Ohranilo seje vsega skupaj H) ali 11 izvodov. Zbirko sem totokopiral v NUK-u, tudi opremo, ki jo je podpisal Janez Bernik. Tri leta so pri Državni založbi Slovenije čakali na placet, upali so, da jim bo vendarle uspelo dobiti dovoljenje, vendar pri CK ZKS ni bilo soglasja in. zbirka ni našla poli do javnosti. Bila je tiskana, nato pa je naklada končala v papirnici Vevče. Poezija Franceta Balantiča pa je bila tudi v matični Sloveniji kljub temu razširjena in priljubljena, pa čeprav je bila v javnosti prepovedana. Balantiča je rešil Tine Debeljak, ko je njegove verze uredil in Liskai IeLa 1944. Balantičeva zbirka je biia na neki način vendarle dostopna hi smo jo labko prebirali. Njegova zbirka je biia sicer uradno prepovedana, a med ljudmi dovolj razširjena. Ko sem jeseni L949 prišel na slavistiko, so ga vsi kolegi hoteli brati, tudi partijci, in o njem smo na široko debatirali. Zanimivo pa je, da pristojni organi niso nič ukrepali. Nihče ni bil zaprl zaradi tega. Zadeva seje zaostrila šele pozneje. Predmet zanimanja Udbe je France Balantič postal šele leta 1959, ko je v Berlinu izšla Slodnjakova literar na zgodovina Geschiche der slowenischen Literatur, v kaLeri je pisal tudi o Balantiču in ga na ta način internacionaliziral. Anton Slodnjak je to svojo potezo plačal z izključitvijo /. univerze, Udba pa je začela poizvedovati, kdo se z Balantičem ukvarja. Kdo pa se je takrat pravzaprav ukvarjal z Balantičem? Najbolj ga je poznal prof. Anton Slodnjak» ki je bil eden redkih, ki je vedel za Balantičevo literarno zapuščino. Danes nam marsikaj posreduje poročilo Udbe, ki je nastalo leta 1959, [jo izbruhu Slo d lijakov e afere. Tam so navedena imena številnih književnikov, ki so se posebej zavzemali za odpisanega pesnika, med starejšimi Anton in France Vodnik, Balantičev prijatelj Marijan Tršar, izmed mlajšega pesniškega rodu pa so imenovani Ada Škerl, Ivan Minatti, janez Menart in Ciril Zlobec. Prav nenavadno je in po svoje značilno, da je pesnik, ki je bil že davno mr Lev, nenadoma osebno postal predmet policijske preiskave, kar se je z. vso ostrino pokazalo, ko je IeLa 1966 urednik Mitja Mejak za Dr žavno založbo Slovenije pripravil izbor Balantičevih pesmi. Zbirka je bila natisnjena, ni pa mogla iziti, ker je prišla prepoved z. najvišjega poli Ličnega vrha. Takrat so organom pregona posebej naročili, dav Grahovem preverijo, ali nad pesnikom visi kakšno hudo dejanje, ki bi ga neposredno obremenjevalo. Kol je razvidno iz uradnega sporočila notranje uprave iz leta 1967, njihovi organi na terenu v Grahovem niso našli nič obremenjujočega za Balantiča, a zbirka vseeno ni mogla iziti. Iz tega navedka je mogoče povzeti temeljno dejstvo, to namreč, kako veliko postavko je predstavljal Balantič v povojnem slovenske tu polit ič nem življenju, Omenjeno je bilo še to, da Balantič ni mogel iziti tudi zaLo, ker jc bil takrat podpisan protokol med Svetim sedežem in jugoslovansko vlado, da nc bi tega razumeli že kot koncesijo ob podpisu. Tako je bilo v tistih letih. Danes težko verjamemo, da jc bilo tako, takrat paje bilo vse zelo resno. Se dobro, da nismo vsega vedeli, sicer bi bilo življenje še bolj naporno od tega, kar je že bilo. V kulturi je marsikaj dogajalo in marsikdaj kaj zalomilo. Tako je bila Goršetova razstava v Kostanjevici na Krki leta 1972 menda odpovedana samo zato, ker jc bil med viri v kaLalogu omenjen Mirko favornik. Kdaj pil ste prišli v stik z Balantičevo družino? w Kolegica slavistka iz Komende Anda Peterlin je poučevala na gimnaziji v Kamniku in med njenimi dijakinjami je bila tudi Balantičeva mlajša sestra Tilka. Bil sem še bruc na slavistiki, bilo je to pred božičem L949, ko smo sli prvič k njim na obisk. Siveli so še v skromni stari hiši, ki je danes ni več, saj so jo podrli zaradi obvoznice. '1'akral sem edinkrat videl tudi Balantičevega očeta, tam sta bili še mama in starejša sestra Minka. Pokazali so mi nekaj Balantičevih stvari, id jih je pustil doma. Ostalo je odnesel s sabo, ko Je aprila 1941 odhajal v Ljubljano. Pravzaprav je vse marsj pomembno uničil, saj je bil do sebe zelo zah teven, Po tistem prvem srečanju smo ohranili stike, obiskoval sem jih, veliko smo se pogovarjali o vsem mogočem, tako da sem počasi prišel so jasnejše podobe Balantičeve družine. Kdaj pa ste začeli z zbiranjem gradiva? Za Franceta Balantiča sem začel sistematično zbirati gradivo leta 1983, po arhivih sem brskal vse do leta 1985. Ker je bil Balantič še vedno problematična tema, sem prijavil raziskovalno nalogo na filozofski fakulteti v Ljubljani s podporo profesorja Borisa Paternuja. Ker sem takrat korespondiral z dr. Markom Kremžarjem v Argentini, j c Udba vse to spremljala, a ne samo to, Med počitniško odsotnostjo naše družine so mi udbovci premetali stanovanjc. lJri “preiskavi” je kaj tudi izginilo, med drugim dokument s pričevanjem dr. Vladimirja Seliškarja, nekdanjega člana propagandnega oddelka Tomšičeve brigade, kije bila novembra leta 1943 v Grahovem, Vendar sem tekst k sreči že prej pretipkal in ga tako ohranil. V stanovanju smo imeli tudi knjižico /.znanim intervjujem, ki je izšla leta 1973 pri tržaškem Zalivu ob 70-letnici Edvarda Kocheka, vendar jo je k sreči zena Jolanda skrila v shrambo pod nekim loncem, tako da je rešila nas in brošuro. Vendar preiskava ni ustavila vašega dela. Ko sem posredno zvedel za tako poostren policijski nadzor nad svojim delom, vmes je bilo tudi vztrajno vsakodnevno zmerjanje po telefonu, sem se znašel v veliki zadregi, kaj naj naredim. Kaltšne tri tedne sem pretehtaval, bil v sebi blokiran, nekaj gradiva, ki bi lahko katerega od mojih dopisovalcev ali pričevalcev obremenjevalo, sem celo vrgel na ogenj. Po treh te dni h pa sem se odločil, da grem naprej, in sem na srečo in ob vsem tveganju nadaljeval z raziskavo, v nasprotnem primeru vsega tega nc bi bilo. V treh desetletjih ste zbrali celo morje dokumenLuv tn pričevanj, Kateri Vam je naj dražji, ali Vam je najbolj ostal V zavesti? Marsikaj izjemnega se je nabralo, to in ono sem od kril nehote, mislim pa, da med najdragocenejše dokumente sodi pismo, ki ga je 3. decembra 1943 pisala Marija Mišič, pesnikova ljubezen v Grahovem, ker ie to edino neposredno pričevanje o njunem odnosu. Marija je imela štiri brate domobrance, dva sta zgo rela na postojanki v Crabovem, dva sta bila pobita po vojni, Pismo je posvetila trem mrtvim Francetom, in sicer Balantiču, Kremžarju in bratu nekaj dni po njihovi smrti na njihov god. V Podpeči na Barju, kjer je živela, potem ko se je umaknila pred partizanskimi grožnjami, jo jc po tragediji v Grahovem obiskal rešen ec iz grahovske postojanke Stanko Tomažič in ji povedal, kai se je dogajalo v postojanki pred popolnim uničenjem. Pismo je ves čas hranila pri sebi in je šele po njeni smrti preko usmiljenk prišlo iz Pariza v Kamnik do Balantičevih sester. S- Marijo Mi- Wf fn Velikonočno voičihfcd, ki jo je Edo Sfajftik postat Francem Balon tiču leto 1934. šič sem dvakrat srečal, ko je prišla v Slovenijo na obisk k domačim na Btočice. Po vojni ie postala redovnica usmiljenka ter živela v samostanu v bližini Pariza, kjer je bila ekonom. Umrla je leta 1989 zaradi levkemije, Ometiil pa bi se zanimivo voščilnico; France Balantič je prijateljeval z Edom Brajnikom, ki se je sicer rodil v Kamniku, vendar je njegova družina izhajala iz Siandreža. Brajnik in Balantič sta bila sošolca in velika prijatelja. Ko so se B tajnikovi preselili v Mtirsko Soboto, mu je Edo za veliko nnč leta 1934 poslal voščilnico. Potem so se njuni stiki pretrgali. Edo Brajnik je bil med vojno pri Vosu, po vojni pa visok funkcionar Udbe, deloval je tudi v Beogradu, a se je ves čas zanimal za »zadevo Balantič*. Kaj pa bi povedali o dokumentih, ki jih iz takih ali drugačnih razlogov ni? Marsikaj je za vedno izgubljeno, Rekel bi, da je velika izguba v tem, da se niso ohranila pisma, ki jih je Balantič po bolezni 1941 pisal Francetu Kremžarju, ker bi nam edina lahko kaj povedala o Balantičevem odnosu do poezije in lastnega ustvarjanja. Kremžarjev braL Marko mi je povedal, da so bila verjetno shranjena v Omari doma v Ljubljani. Tine Debeljak, ki je leta 1944 pripravil razstavo o Balantiču, je pri Kremžarjevih dobil veliko gradivu, tudi fotografskega, zač ud a pa so Balantičeva pisma ostala nedotaknjena. Ko so se Kremžarjevi maja 1945 umaknili na Koroško, je njihov dom zasedla lokalna Udba in je bilo vse tamkajšnje gradivo po vsej verjetnosti uničeno, tudi Balantičeva pisma. Na srečo pa je ostalo vse, kar je zbral Debeljak in je danes v Arhivu Republike Slovenije, predvsem Balantičevi pesniški rokopisi. 21. novembra 2013 bo 70-letnica Balantičeve smrti V Grahovem, Kaj se pripravlja za obletnico? Za založbo Družina pripravljam večjo monografijo l dokumenti, fotografijami in eseji, ki bo izšla do novembra. Fo formatu bo podobna monografiji Jože Udovič, Iti iskra v besedi ostane, ki je izšla lani pri Celjski Mohorjevi. Za jesen pri ZRC SAZU pripravljam dopolnjeno izdajo Zbranega dela Franceta \ , si ■ y $ - 4 J ih si 4, Hi „it Wnfii i.: ¡a_,\ A,'Ur t*(fi torti 4>tf ,-..rii(rrr7rt iivji-tti /trii j e p»1 fiiii 'J ralttet Vrl: f U l,f;i t mč. wr...»-"i! “SKStt pttortisrNiCjV PKOF1^iCj* LA3CUPASSA1«* .... HUAi PrrnJ P1 , , |t4T I ipMH-“ “ . \III ■ 1»* * „«il-ilL ■. P'«*" 1 * H vili- U“ Mira Cencič Duhovniki v tomajski fari (II. del) Tomajski pleban v letih od 1446 do 1452 Anton de Goppo je znamenita osebnost, zato o njem vemo nekaj več. Delova! je v zelo nemirnem času turških vpadov, cerkvene zmede in nasprotovanj, ko seje kriza v katoliški Cerkvi začela reševati v novih verskih gibanjih. Ker je škof istega dne imenoval de Goppa za tomajskega p le ban a rn povzdignit to majsko cerkev v last škofijske skupnosti, ga je zadolžil, naj si izbere pomočnika in naj posreduje v Rimu, da se potrdi škofova odločitev o imovini to majske plebanije. De Goppo je bil torej izobražen in pismen, če mu je bila poverjena taka naloga. Se kot tomajski pleban je prišel v kolesje spora med devinskimi grofi in sedežem tržaške škofije v zvezi z zahtevami po patronatu, ki naj bi Devincem zagotovil pravico, da izbirajo piebana na pomembnejših piebanijah na ozemlju devinske grofije. Antona de Goppa je 4. aprila 1447 sedem kanonikov v tržaškem kapitlju izvolilo za škofa, vendar je papež imenoval za škofa Eneja Silvija Piccolomini ja. Sele ko je leta 1452 Piccolomini postal papež, je de Goppo zasedal tržaški škofijski prestol in natD vodil tržaško škofijo 35 let, to je do leta 1487, Prav v času, ko je Piccolomini postal papež in de Goppo tržaški škof, se je spor z Devi n d stopnjeval in zaostroval. Zato seje škof de Goppo za binkošti leta 1452 iz strahu pred grofi Wal see umaknil v Dolino in se šele 1459 vrnil na škofijo v Trst. Kot tržaški škofje de Goppo blagoslovil kriško in šepuljsko cerkev. Leta 1463 je vodil pogajanja v Senožečah, kjer je bil z Devind sklenjen mir, tako da so devinski gro^e in njihovi nasledniki dobili pravi cd umeščati tomajskega župnika. Z istim aktom, ki ga je nekoliko kasne je podpisal papež Piccolomini, jeTomaj postal župnija in usta-noviia se je še župnija Povir, ki staji pripadali tudi vasi Sežana in Šmarje, s tem pa seje obseg tomajske župnije prvič zmanjšal. Nekatere dogodke iz tega časa opisuje pisatelj Alojz Rebula v svojem romanu Zeleno izgnanstvo. Po več desetletjih dolgem sporu je torej leta 1463 devinskim grofom, pripadel patronat nad to majsko d Liho vnijo. Z istim aktom je to majska plebanija postala župnija. Župnika so devinski grofje ¡zbirali med tremi škofovimi predlogi. Leta 1472 je s prehodom devinske posesti v iast Habsburžanov pripadla pravica umeščanja tomajskega župnika tej vladarski hiši, tako je župnija postala cesarska ali knežja, kakor jo imenuje tudi Valvasor v svojem znamenitem delu. Ta pravica je leta 1848 prešla na dunajski dvor, leta 1919 pa na rimsko vlado. Zadnji je bil po tej poti umeščen leta 1924 go spod Albin Kjuder. Iz časa, ko so se po Evropi širila reformna gibanja za cerkveno prenovo, imamo o to majski h župnikih zelo malo podatkov. Leta 1586 je bil v neki listini omenjen župnik Janez Cerneus (Janez Čeme), doma iz Tomaja, najverjetneje od Črnjevih, kjer so sedaj Kudrovi, leta 1594 pa župnik Joanez Sigaz, Več vemo o to majski h župnikih, odkar je Gašper Svagelj, kije upravljal župnijo v letih 1624 29 in začel izvajati ukaze tridentinskega cerkvenega zbora (1545 do 1563), začel pisati matične knjige. Župnik Jakob Križaj (Crisey) je že leta 1629 nasledil švaglja in župnikoval v Tomaju do leta 1640. Križaj je bi! doma iz Solkana, od koder je nekaj pomembnih visokih cerkvenih dostojanstvenikov z istim imenom (Jakob Križaj, arh ¡diakon, 1668). Križaj je bil kot tomajski župnik hkrati tudi apostolski protonotar (pro-tonotarius apostolitus) in član tržaškega kapitlja, pred tem je bil od leta 1624 župnik v Dolini pri Trstu, torej smemo sklepati, da je bil rojen okrog leta 1600. V letih 1637 40 je sezidal tomaj-sko farno cerkev, ki je naj večja na tem delu Krasa. Denar zanjo je zbiral tri mesece po vsem cesarstvu. V tem času je poleg zidave tomajske povečal tudi avbersko, Tomojsko farna cerkev sv. Peera in Pavla, zidana v letih 1637-1640. (Fotografija izleta 1931, osebna last) dutovsko in kazeljsko cerkev. Križaj je pisal farno kroniko in tako zabeležil veliko zanimivih podatkov. Ta marljivi in ustvarjalni duhovnik je že dva meseca po posvečenju farne cerkve odšel v večnost, Umrl je se ptem b ra al I o kto bra '1640 za ppl-oami. Najbrž je pokopan v grobnici sredi cerkve. Elija Garzarolli je bil v Tomaju župnik od oktobra 1640 do decembra 1661, torej 21 Jet, izhajal pa je iz plemiškega rodu iz Senožeč. Tudi on je bil visok cerkveni dostojanstvenik, protonotarius apostolicus, član tržaškega kapitlja, O njegovem 21-letnem delovanju v Tomaju je kar nekaj materialnih dokazov, svoja deta je označeval z začetnicami E. G. in letnico. Tako je najverjetneje zgradil vodnjak ali morda celo kaplanijo (1661), kjer je današnja osnovna šola, gotovo pa je povečal cerkvico v Britofu in ji dozidal lopo, Povečal In obnovil je kriško cerkev in začel zidati njen zvonik, zvišal je še puljsko cerkev. Pokopan je v bri-tovskl cerkvi sredi ladje. Ha plošči je dobro prepoznaven grb senožeške grofovske rodbine, Nasledil ga je spet župnik plemiškega rodu Oton Hanibal Libero baron Eggh. Rodbina Eggh ja bivala v dvorcu na Brdu pri Kranju in seje delila na tri veje. Hanibal je bil od leta 1653 do 1658 gojenec v zavodu Germanicum v Rimu, župnik v Tomaju pa polnih 51 let, to je od 1662 do 3. septembra 1713, ko je umrl star B2 let. Pri njem sta bila hi- kšvo; britovska cerkev Device Marije (razglednica!. Spodaj: Marjina cerkev np Repenta-bru. Obnovil in dozida! jo je tomajski župnik Kiapie leta 176'J. sna kaplana Janez Andrej Benaglijo pl. Rosenbach (1702 do 1 705) in še prej Andrej Amigon (1 ©3-5 do 1693), ki je umrl leta 1706 kot diamantni masnik v Vipavi. Njegovo polstoletno delovanje je bilo mirno. Farna cerkev je bila v glavnem končana, cerkev v Britofu povečana in obnovljena, tako da z zidarskimi deli ni imel dosti opravka. Verske prek udje so se umirile, devinski grofje, lastniki tomajske zemlje, so imeli svoj patronat nad župnijo in so tako dosegli svoje interese. Verjetno se je izobraženi mož lotil skrbnega poučevanja torn aj skl h fantičev oz, je poskrbel, da so to nalogo opravljali kaplani. V tem času je pelo novo mašo preko 10 duhovnikov, rojenih v to majski fari. Šola pa ima zanesljiv začetek prav v njegovem času. Leta 1 700 je začela delovati tedna župnijska šola, ki so jo vodili kaplani iz Bratovščine svetega rožnega venca, Pavel Frančišek Klapše (168B-1772) Izhaja iz Kostela ob Kolpi. V Tomaju je deloval od ieta 1732 do 1772, to je 40 let. Kis p še je naj podjetnejši tomajski župnik, ki je za vedno ostal nedosegljiv, Gospod Pavel Frančišek Klapše je zgradil 4 cerkve: Skopo 1732-39, Kreplje 174CM1, Krajna vas 1768 in Repentabor, kjer je postavil tudi kaplan ijo, vodnjak in popravil obzidje (1762). Tomajsko župno cerkev je popolnoma obnovil, odstranil je Iz nje vse, kar je bifo lesenega, in postavil marmornate stebre, stranske oltarje In kamnit tlak, Obnovil in okrasil je cerkev v Utovljah, Kazljah, Koprivi In Dutovljah, Poleg vsestranskega in uspešnega deia na cerkvenem področju je deloval kot narodni buditelj in pisal v slovenščini. Da bi pomagal duhovnikom, je sestavil knjižno delo 5ynopsis Catechetlca, ki je Izšlo v dveh različnih izdajah v Ljubljani, ¡n sicer leta 1743 in 1757, Prva izdaja obsega kratek povzetek krščan skega nauka, navodilo za molitev rožnega venca, lavretanske litanije, nagovor na ženina in nevesto, himno ob spominu na posvetitev cerkve, pesem o veri, memoriale za dušnega pastirja (v verzih v latinščini) in življenjsko navodilo, Dru ga izdaja nima poročnega govora, himne, memoriala In navodila, Ima pa nekaj drugih stvari, na primer pesem o maši. Synopsis Cateche-tica je bila cenzurirana na tržaški škofiji, pregledali so jo trije cerkveni dostojanstveniki, med njimi tudi škof LeopoldHanibalPetačizgradu Sva rzn eog. To pom eni, d a so vsi t rije pozna lisi oven sk i jezi k i n bi li vešči slovenskega branja. Prva knjiga je bila potrjena 8. aprila 1743. Ocena jev latinščini. Pomen tega dela moramo ocenjevati z dejstvom, da ta krat razen protestantskih del skoraj nismo imeli slovenskih knjig, Slovenski literarni zgodovinar France Kidrič navaja, da je leta 1750, to je sredi 18. stoletja, le 10 duhovnikov Frančišek K/epše, rras/avrtii stran wàoïne knjige SYNOPSIS CATECHETICA (NUK Ljubljani?) in dvoje laikov svoja dela objavljalo v sloveni čini. Med njimi sla bila tudi 62-letni župnik v Tomaju P. F. Klapše in župnik v Štanjelu J. Cusani. V času njegovega župni kovanj a je dne 15. maja 1752 tomajsko župnišče gorelo. 11 hudobije ga je zažgala bivša farovška dekla, ki jr je župnik Klapše zaradi kraje odpovedal službo. Zgorel pa je le slamnati deli trsti delr ki je bil krit s skriljem, je ostal, tako so se ohranili župnijski arhiv, pergamenti od 1450 dalje, matrike pa □ d leta 1625. Devinski grofje, ki so imeli patronat nad Tomajem, so nesrečno deklo obsodili na smrt na grmadi, a ne ve se, ali je bila obsodba Izvršena. Leta 1762 je Marija Terezija ob zlati maši v znamenje spoštovanja poslala Klapšetu zlato kolajno In svečan mašni plašč. Slavni Klapše je svoje poslanstvo v Tomaju zelo tragična končal. Pred vrati župne cerkve ga je surov faran napadel zaradi vaškega plesa in ga s kamnom težko ranil v tilnik. V letih 1771-72 je ležal bolan in hiral. Počiva v grobnici v župni cerkvi pred glavnim oltarjem. fse nadaljuje) -------sttsttfsts-------— CATECHETICA Tu je : Shrani Nauk kav s ha n ski, ir kratkih beisedah sapopaden, uku do* bru sa podu ¿hiti tenevednt u' kar sJ la liski Veri, Koket tndi vjsha tc pre/hafiit" MolU ue S, Roshenkranza, si iv o) mi skriw»„ miftmij iim QdpuítkniL NUZNE BUQUIZE V Tem mu vi ho ko u- rednim Gofpudam Farounam, inu Du-hounim Pafiícrjain, tenyhpflfllj loslunç K J njuni s kí Quziÿft^. podnziiiri. / jfe " V’kup sbrane Skusi 'auht Freine ¿fea Clapsbetd, mana Temniske Fene Tertbaike SbhJVtu ■ Lahtrr> Typis, Adami Frid. ftejehhaidt * inči. Prov. Čaru- Typogr. *741' C. //• * it i POD ČRTO PRETRESI V SLOVENSKI CERKVI rt obeh slovenskih metropolitov vUjLUjJ in nadškofov pretresa javno mnenje kakor noben drug dogodek v preteklosti slovenske Cerkve. Vznemirjeni so verniki, tradicionalni nasprotniki se škodoželjno sprašujejo, kako se bo Cerkev rešila zagate, reagiral je celo mednarodni tisk, ki se sicer komaj ozre za slovenskimi zadevami. Jasno je, da je mariborski finančni polom brez prave primerjave In je večini Slovencev popolnoma nerazumljiv ln nerazložljiv. Ni pa nepričakovan, saj so se zadeve začele krhati že pred več kot desetimi leti in nobena slovenska cerkvena oblastni znala pravočasno ukrepati, odrezati vozel in izgubiti, kar je bilo izgubljeno, in re-šlti, kolikor se je pač še dalo. Predvsem je bilo treba priznati napake in obsoditi finančno špekulacijo, kije bila osnova za afero, kot nesprejemljivo obliko finansiranja Cerkve in njenih dejavnosti. Dejansko pa smo bili priče poskusu zakrivanja dogajanja In odgovornosti, nove špekulacije naj bi polnile nastale luknje, vse skupaj pod okriljem cerkvene institucije in brez tako imenovane transparence. Cerkveni vrh je zavračal odgovornost in skušal ločiti brodolomne finančne institucije od cerkvenih. Ne eno ne drugo ni uspelo In posledice so zdaj na dlani, odprte na oči vseslovenske javnosti, v pohujšanje vernikov in veselje nasprotnikov. Vse skupaj pa Ima svoj izvor v prvem obdobju pD demokratizaciji, ko je slovenska Cerkev vztrajno zahtevala vračanja nekdaj cerkvenih in med komunizmom nacionaliziranih gozdov, Cerkev je čutila svojo moč, bila je ponosna, pravzaprav preponosna, da je preživela totalitarizem in daje imela svojo vlogo pri demokratizaciji. Bila je prepričana, da je premagala svojega glavnega sovražnika. Vsaj en njen del je sanjal vrnitev v predvojno stanje, ko je Cerkev lahko igrala vodilno vlogo v družbi. Vsaj en njen del je bit deležen tezdo škodljive omame in je obenem pozabljal, da je glavni sovražnik duhovnega materializem, ki ima dostop tudi v Cerkev in lahko zastrupi njeno vodstvo. Kar se j e zgodil o slovenski Cerkvi, mora Izzveneti kot streznitev od prejšnjega nezdravega stanja, ki je bilo prežeto z zatohlo tradicijo brez prave osnove v duhu. Naj bo to spodbuda za prepotrebno prenovo, kije pogoj za proces rasti institucij in posameznega vernika. Antena Naši zamolčani avstro-ogrski vojaki V Umetnostnem in kulturnem centru Skerk v Trn avti v devlnsko-rta-brežinski občini sn 9. avgust? odprli razstavo Prva svetovna vojna pri nasr Zamolčani. V ospredju razstave, ki obsega več kot 250 eksponatov (slike, pisma, uniforme, orožje itd.), je- 97. cesarsko-kra-Ijevi pehotni polk. V štirih letih vojne Je blio v njem skupno okoli .A5.00(1 fantov in mož iz Trsta, Gorice, s Krasa, iz Istre, Furlanije in Posočja, od tega kakih 45 % Slovencev, 25% Hrvatov in 20 % Ita I ija nov, Del pol ka se j e boril na Krasu, velika večina vojakov pa seje do separatnega miru z Rusijo bojevafa v Galiciji, kjer je polk utrpel ogromne izgube- Ujetniki in dezerterji, ki so preživeli taborišča v Sibiriji in drugod, ruskorevolucijo ter naravne ujme, so se domov vrnili šele pn letu 1520. Italija,kije povojni osvojila njihove domače kraje, je zatrla s pom,in na preživele in padle vojake ter slavi izključno ti Stili 2.000 njihovih vrstnikov (všteti so tudiTridentincr), ki so kot iredentisti prostovoljno stopili v italijanske bojne vrste. Naša skupnost pa se je tudi v svobodi le v redkih primerih primerno spomnila padlih prednikov, Ftazstava in bogato ilustrirani dvojezični katalog po prizadevanjih od V. Jožeta Škerka in sodelavcev zapolnjujeta hudo praznino, kar naj pripomore k pravičnejšemu skorajšnjemu obhajanju lifO-lstnke začetka, prve svetovne morije. Prof. Lojzka Bratuž častna občanka Goriška slavistka in kulturna delavka prof. Lojzka Bratuž bo po sklepu pristojnih občinskih oblasti septembra prejela naziv častne občanke Mestne občine Nova Gorica. V Obrazložitvi sklepa je zapisano, da bo priznanje prejela zaradi svojega znanstvenega im strokovnega dela ter zaradi zaslug, kisi jih je pridobila pri vzpostavljanju in ohranjanju skupna ga narodno-kulturnega prostoTa obeh G-oric Ir Goriške, fitótmja (3o d Cipami v Qoiúcí Erika Jozbar, Janez Janfó >a Andrej četnic ra »jnec'arw pod lipami* v Gorici 8, avgusta Tora- Aie.i Brecelj), Nn dvorišču kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici je bilo za 4. inrtij napovedano -Srečanji: pod lipami s pesnikom Ivanom Tav Carjem iz Trsta. Gosta hi njegov opus je pred stavil glavni urednik Novega glasa in književnik Jurij Paljk. Zaradi dežja pa so pobudo izpeljali v dvorani. |lilija in avgusta pa so sc res poti lipami {razen prvega, spet zaradi dežja) zvrstila štiri četrtkova srečanja i vidnimi osebnostmi iz Slovenije, ki jih je vodila časnikarka lirika Jazbar, zadnje skupno s časnikarjem Andrejem Černičem. Nizala pripravila Kulturni center Lojze Bratuž, za katerega jih je vsakokrat uvedla predsednica Iranka Žgavec, in Krožek za družbena vprašanja Anton Gregorčič. Dne 11. julija je bil gost srečanja raziskovalni časnikar in avtor dokumentarcev Jože Možina, 25. julija raziskovalec udbovskih arhivov hi naše bližnje preteklosti Igor Omerza, 1. avgusta zgodovinar icr Strokovnjak za povojne poboje In prikrita grobišča Jože Dežman, S, avgusta pa politik, bivši predsednik vlade iit puhli cist Janez Janša. Udeležba poslušalcev iz Gorice in njene okolice z obeh strani meje, a tudi s Tržaškega, je ort večera tio večera naraščala, lako da je bik za Janšo prav množična. Ob specifičnih ternah vsakega srečanja se je razprava razvijala tudi v oceno st sinja duha našega naroda. Uspeh večerov dokazuje, da so v poletnem času zaželene tudi zah tevne in »resne« pobude, ne le zabava, in da je vrt Kulturnega centra Lojze Bratuž prav primerno prizorišče z.anje. Goli otok - Tirov gulag Red ni pro fesor za e tn o log ¡jo Balkan3 in kulturno antropologijo na Filozofski fakulteti ljubljanske univerze dr. Božidar Jezernik je svojim dosedanjim knjigam dodal novo študijo o povojnem koncentracijske m taborišču na Golem otoku in tamkajšnjih kaznjencih. Knjiga Goli otok-Titov gulag je izšla pri založbi Modrijan, Predstavili sojo 1 S. maja. Že pred tem je izšla v poljščini. Poljski zgodovinar; esejist in publicist Adam Michnik jev predgovor tc knjige »o okrutnost i antistalinističnega stalinizma« med drugim zapisal: *Ta knjiga je najprimernejši komentar knajznamenitejsim dosežkom 'taboriščne literature': 5 olže niči nu in Šala-movii, Ro rows kem l. in Herlingu - Grud-ziriskemu, Vendar je prav tako portret komunizma v malem; komunizma stalinskih let, ki so še vedno tako slabo prisotna v kolektivni zavesti.« Med drugim Ih TUJIM JEZIKOM V okviru svojega obsežnega čezmejnega evropskega projekta je Ciljno začasno združenje Jezik-Lingua v sodelovanju s Slovenskim raziskovalnim institutom 14, junija pre d sta vilo v Trstu k nj i go M ed drugim in tujim jezikom; Poučevanje in učenje slovenščine pri odraslih v obmejnem pasu Furlanije Julijske krajine. Uredila sta jo Deva n Jagodic in Stefan Čok, 40. KOMATU E NA ŠVEDSKIM Verni Slovenci na Švedskem; za katere skrbi dušni pastir Zvone Podvinski, so tud i I etos za bi n ko Štl poromali k sv. Brigiti Švedski v Va d steno, Roman je j e vod i I delegat slovenskih izseljenskih duhovnikov v Evropi msgr. Janez Pucelj. Pri maši je pel Kvartet Krt iz Stranj pri Kamniku, medtem ko je ansambel Javor igral na kasnejšem srečanju, Razstava o prekomorci-i V Muzeju novejše zgodovine Slovenije v Ljubljani so 15.junija odprli novo občasno razstavo Prskomorci-Na ogled bo leto dni; temelji pa na fotografijah; različnih eksponatih, pričevanjih poslednjih prekumorcev in zvočni h film ih. 5 sodelavci j o je pripravila Irena Uršič. Za predstavitev je muzej o pre ko moro h zapisal: aPo dolžnosti italijanski vojaki; prisilno nemški vojaki, prisilno v italijanskih posebnih bataljon ih; pripadniki J ugos I□vanike-ga kraljevega gardnega bataljona ter internirani in konfiniraniSlovenci so bili iz Italije, Afrike, Bližnjega vzhoda, Sovjetske zveze. Velike Britanije večinoma 'preko morja' poslani v Jugoslavijo, kjer so v zadnjem letu in pol vojne močno okrepili partizansko gibanje. Za povojno komunistično oblast v Jugoslaviji so bili največ drugorazredni partizani.« Rojan Rojia riška skupnost, čeprav maloštevilna, je bila vedno želo živahna in de lav na. Ve Liko zaslug za to ima njihov že pokojni kaplan gospod Stanko Zorko, kije skoraj vso povojno dobo deloval v Rojanu, Po njegovi zaslugi so zgradili lep in prostoren Marijin dom z dvorano in drugimi društvenimi prostori; v katerih delujejo društvo Rojanski Marijin dom in Cerkveni pevski zbor. Občasno izdaja društvo župnij s ko glasilo Med nami. Zadnja številka je izšla letos ob prazniku farnih zavetnikov svetih Mohorja in Fortunata, Iz nje povzemamo novice, da je njihov sedanji dušni pastir msgr Franc Vončina junija praznoval 50-letnico mašni št va. Ob desetletnici smrti nepozabnega g. Stanka Zorka pa so pevsko sobo v Marijinem domu poimenovali pO njem. MED NAMI Poimenovanje pevske sabe v rajonskem Marijinem domu po g. Srtrnkti ZorAu Desno, župnijsko glasilo posvečeno msgr. Franco Vončini, PEVSKA SOBA MSGR STANKO ZORKO O, GLEDAL Otrpla dramske skupino Tamaro Petafos z iqrico Lučke Susič Torlaza mamo it, J. Od 21. junija do 7. ju I ija j e bil v JMavhšnja h i0. Zamejski festival arrutc rskih dra m -ikih iklupin., ki ga prireja Športno kulturno društvo Cerarje-Mavhjnj in je tudi letos voter ?a večerom privabljal veliko občinstva. Nagrajevanje je bilo 7. julija ločeno za otroško, mladinsko in odraslo kategorijo nastopa jot ib skupin. Umrl je direktor Goriškega MUZiJA Andrej Malnič V bol nišn i ci v Še m petru pri N ovi Gorici je 7. avgusta premini! direktor Goriškega muzeja v Kromherku Andrej Malnič. V najplodnejšem obdobju raziskovalnega in organizacijskega dela, kije razgibalogoriški prostor,je 24. novembre Iari zaradi možganska anevrizme padel v globoko nezavest in se od takratni prebudil. Andrej Malnič, ki seje rodil 2.maja 1961, je ii vei prej v Novi Gori ci, zadr ja leta pa v Mirnu. Leta 1990 je v Ljubljani diplomiral iz etnologije in sociologije. Leta 1992 je dobil službo v Goriškem muzeju, od leta 2002 je bil njegov direktor. Najraje je raziskoval in javnosti predstavljal staregoriške običaje. Na Gori š ko je bil sploh izjemno navezan, pri čemerni poznal državnih meja. Prijateljem sodelavce je imel tudi v Gorici, Trstu jr drugje, v Kromberku in drugih oddelkih Goriškega muzeja pa sta bilj doma tudi zamejska probie matika in ustvarjalnost, pa naj g reza predstavitve knjig,dokumentarne i n u m etnostn e raz stave a I i d ruge pobude. V zam ejstvu pa je tu d i sam nastopal in objavljal. Umrl je p. Alojzu Kukoviča V B uenns A i resu v Arg entfn i je 31. julija po daljšem bolehanju preminil jezuit p. dr, Alojzij Kukoviča. Rodil se je 22. junija 1926 v Devici Mariji v Polju pri Ljubljani.Ta kraj sta močno prizadeli revolucija in državljanska vojna, Kar sedem bratov se je z njim vred pridružilo domobrancem. Eden je padel, trije so bili vrnjeni izVetrinja in pobiti. Kot begunec je stopit v slovensko begunsko semenišče v Pragll in sc naposled z njim izselil v Argentin o. V duh ov rtika je b i I posvečen leta 1951, dve I ati kas neje pa j e doseg ei še doktorat- Leta 1957 je stopil v Družbo Jezusovo in bil pet let v noviciatu in na študiju v Evropi. Izje m no delaven Je bil ta ko v a r-gent inskem okolju, saj j e bil profesor, predavatelj, urednik, a tudi dušni pasti r med naj revn ejšimi, kot v siove nsk i skupnosti. Med drugim je bil profesor v zavodu v Adrogueju, katehet na srednješolskem tečaju, vodja teološkega in filozofskega odseka Slovenske kulturne akcije, vodja duhovnih vaj in duhovrsih obnov, strokovni in duhovni pisatelj, dušni pastir za Slovence prej v Caste la rju, nato do konca v Sa n Juste r Umrl je časnikar Gorazd Vesel V Gorici je 7. avgusta po hudi bolezni preminil časnikar In Javni delavec Gorazd Vese!. Rod i I se je 15, ma rca 1926 v Lonjerju v Trstu, mladost pa je preživel v primorski emigrantski družini v Ljubljani. Kot učiteljiščnik seje povezal z Osvobodilno fronto in stopil v SKOJ, Dvakrat je bil izključen iz šole, maja 1944 so ga aretirali domobranci, Nemci pa so ga po s la I i v Da ch a g, Ro vojni j p maturiral v Ljubljani in se 1946 vrnil na politično delo v Trst, Od leta 1949 pa jo živel v Gorici. Od leta 1943 do Upokojitve je delal kot časnikar na Primorskem dnevniku. V letih 1971-33 je bil njegov od govorni u red n i k. P isa I pa je tud E v d ru ge liste. Ves čas je bil družbeno aktiven, med d rogi m d n Iga I eta v vod st vu Slovenske -kulturno gospodarske zveze, kiji je v obdobju 1966- 70 predsedoval. Vodil Je tudi odbor za izgradnjo Kulturnega doma v Gorici. Ob tem je bil Gorazd Vesel navdušen in uspešen jadralec, ČJan vodstva in tudi predsednik Jadralnega kluba tu pa v Sesljantj, a tudi smučar. Redno je sodeloval na časnikarskih smučarski It tekmah. Tako je sodci oval na 15 svetovnih časnikarskih prvenstvih in leta 1991 dosegel svetovni naslov v superveleslalomu v Vailu (ZDA). Franci Žnsdar potrjen KOT PREDSEDNIK ZS Krovna organizacija slovenske politične emigracije v Argentini Zedinjena Sloven i j a je imela 2 3. a p ii I a v 51 ove n-ski hiši v Buenos Airesu svoj 66, redni občni zbor. Najprej je salezijanec Dare Vrečar v cerkvi Marije Pomagaj daroval mašo za vse žive in rajne člane, po pozdravu predsednika Francija Žnidarja pa ste nato poročala tajnik Tone Mizerit in blagajničarka Tanči Vesel, Svoja poročila so nadalje prebrali kulturna referentka Alenka Jenko Godec, šolska referentka Alenka Prijatelj; ravnateljica Meda Vese! Dolenc za srednješolski tečaj in tiskovni referent Franci Marke?, Na končuje svoje poročilo podal še predsednik. Po razpravi je v imenu nadzornega odbora predlagala razrešnlco Katica Cukjati. Sledile so volitve. Predlagana je bila samo lista odbora, ki sojo prisotni: soglasno potrdili. Predsednik bo še za dveicti Franci Žnidar, tudi večina odbornikov je ostala na svojem mestu. T^omunje tzeh Sloveni j Kardinal Franc Rade sredi časnikarjev na Sv. Višarjoh ilevo). Desno: prof. Tomaž Simčič predava no 5i/. Višarjah (foto: Aleš Brecelj). Na Sv. Višarjah ju bilo v nedeljo, 4. avgusta, 25. Rojndiije trdi Slovenij 2U13. Najprej jc za svetiščem predavaj prof. Tomaž Simčič iz Trsta.! ki je razmišlja! o slovenstvu, krščanstvu in demokraciji včeraj, danes in jutri. Somaševanje 14 duhovnikov je nato v cerkvi vodil kardinal m.sgr. hrane Kode, kijev pridigi govoril o sedanji krizi, o vlogi moralnih vrednot, ob spominu na dr, Lambefta Ehrlicha pa še o slovenstvu in državnosti. Mašo in sklepni kulturni program na prostem je obogatilo pelje mešanega pevskega zbora iz Sel na Koroškem pod vodstvom Romana Verdda, Zbrane so poleg predastavnikov prirediteljev Ra faelove družbe in Zveze slovenskih izseljenskih duhovnikov - nagovorili evropski poslanec Lojze PeLerle, predstavnica Nove Slovenije ¡Vi oj ca Kucler 13(dinar in predstavnik Svetovnega slovenskega kongresa prof. Tomaž Pavšič. 3. KONFERENCA SLOVENSKIH ZDRAVNIKOV Svetovni slovenski kongres je 6, in 7. junija priredil v Ljubljani 0. strokovno kom teren co slovenskih id ravnikov Izmeta in Slovenije. Udeležencev iz Slovenije, Argentine, ZDA, Avstrije in Italije je bilo več kot 150, To je bi I a že 26, konfe re nca, ki jo Jeza različne stroke doslej priredil SSK, vedro s sodelovanjem matičnih, zamejskih in zdomskih predstavnikov. Na tokratnem srečanju so govorili o nevrologiji, nefrologiji in urologiji. Po sebno pozor nost so p osvet i I i šc v izl ji znanosti in miru, temeljem bioetike, predstavitvi raziskovalnega dela slovenskih medicinskih strokovnjakov iz sveta in Slovenije ter slovenskemu zdravstvenemu sistemu v primežu gospodarske krize. Obletnka samostojnosti Ob 22-letnici osamosvojitve Slovenije je Konferenca za Italijo pri Svetovnem, slovenske m kongresu v sodelovanju s Krožkom Anton Gregorčič, Svetom slovenskih organizacij. Zvezo veteranov vojne za Slovenijo in Združenjem za vrednote slovenske osamosvojitve priredila že tradicionalno srečanje >pod lipo* v Steverjan u- Slavnostn i govorni k je bil letos podpredsednnik doze litega sveta Furlanije Julijske krajine Igor Gabrovec. Pozdravili so gostitelj in predsednik Konference za Italiji) MaTjanTerpin ter še dva predstavnika Svetovnega slovenskega kongresa, prof. Tomaž Pavšič in predsednik dr, Boris Pleskovič. Zapelje domači mešani pevski zbor Frančišek 3, Sedej pod vadstvnm Aleksandre Pertot, Poletna srečanja za Slovence v zamejstvu ln po svetu Letošnje XIII. Vseslovensko srečanje v priredbi Komisije Državnega zbora za odnose s Sloveri ci v za mejstvu i n po svetuje bilo 4. julija v Ljubljani in je nosilu naslov Odslikave slovenstva. Med uvodnimi govorniki je bila kulturna delavka iz Rezije Luigia Negro, med referenti pa je bilo več Slovencev iz Italije. Prireditev na različnih prizoriščih V Ljubljani Dnhrorioškli duma je bila 5. julija. Izseljensko društvo Slovenija vsve tu pa je XX. Tabor za Slovence po svetu 7. julija ponovno priredilo v Zavodu sv, Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani. Okrogla m ¡zaje bila posvečena žgoči temi: Zakaj ostati v Sloveniji? Mladi med Slovenijo in tujino. Zaton slovenske tiskarne V naša m listu nismo pisali o koncu tiskarne, pri kateri smo do začetka tega letnika tiskali našo revijo in tudi lep dal knjig naše založbe. Zlasti naši bralci v matici in po svetu verjetno ne poznajo te žalostne zgodbe, ki je obubožala slovensko podjetništvo in sploh javno prisotnost n a Tržaškem. Vsi pa 50 opazili, da se ta letnik kvalitetno tiska v tiskarni Soča v Novi Gorici, kar je eden izmed sadov evropske integracije rta našem območju. Nekdanja ugledna slovenska tiskarna Graphart je ob izjemni tehnološki okiepitvi in selitvi pred leti doživela hude finančne težave, zaradi česar je zašla v stečaj. Spričo njenega pomena in ocene, da bi bil posel dobičkonosen, je Jadranska finančna družba iz Trsta prek svoje družbe Edigraf februarja 2011 usta no vrla družb o G ra pha rt Printing, ta pa se je dogovorila s stečajnim upraviteljem, da za dve leti vzame v najem stroje in dejavnosti tiskarne Graphart. Z večino osebja je tudi sklenila nove delovne pogodbe. Poskus, da bi Se tiskarna ohranila pri življenju, pa ni uspel, je po daljšem obdobju vsem razvidne krize 9.februarja letos sporočil predsednik uprave Jadranske finančne družbe, Tako je podjetje vrnila stečajnemu upravitelju in napovedala likvidacijo svoje družbe Graphart Printing. Predsednik NSKS Zdravko Ihzko potrjen Poletne neposredne poštne volitve za izbiro predsednika Narodnega sveta koroških Slovencev in članov Zbora narodnih predstavnikov so s prepričljivo 7S' odstotno večino potrdile dosedanjega predsednika, diplomata dT. Zd ra v ka I n zka, s s voj i m izi dom p a je lahko zadovoljna tudi protikandidatka, nekdanja tajnica. NSKS dr. Angelika Mlinar. V Zbor narodnih predstavnikov j e bi I p to krat iz vo Ijen i h p recej več žensk in mladih. Udeležba na teh prostovoljnih volitvah, kijih razpisuje ena izmed dveh koroških krovnih organizacij, pa pada. Leta 1995 se jih je udeležilo kakih 4.300 angažiranih pripadnikov slovenske narodne skupnosti vAvitri ji, leta ŽODO več kot 3-500, leta 2005 okoli 3.300, tokrat pa 2,620- Kljub temu ima dr.lnzko nedvomno krepko demokratično legitimacijo, ko se mora potegovati za pravice svoje skupnosti. Število Slovencev Na Madžarskem leta 2011 Spomladi so na Madžarskem objavili podatke □ popisu prebivalstva oktobra 2011. Takrat je na Madžarskem živelo 9.93 7.628 ljudi, to j a 261.000 manj kot v času popisa leta 2001. Na neobvezna vprašanja o narodnosti in maternem jeziku je odgovorilo le 85 % popisanih oseb, 10 let prej pa kar 94 %. Na podlagi teh podatkov je med prebivalci Madžarske približno 5,5 54> pripadnikov 13 priznanih manjšin. Slovenska je zdaj najmanjša. Leta 2001 se je za slovenska narodnost izreklo 3,040 prebivalcev Madžarske,leta 2011 pa 2.820, torej 220 manj. Slovenščino kot materinščina pa je označilo 72 % tistih, ki so se opredelili kot Slovenci, V primerjavi z drugimi manjšinami na Madžarskem je to dokaj visok odstotek. V samem Porabju Se je leta 2001 prijavilo 1.534 Slovencev, v letu2011 pa 1.609. Število Slovencev se jc po podatkih popisa povečala tudi v Som betelu, upadlo pa je v drugih madžarskih mestih, tudi v Budimpešti. 43, FESTIVAL NAHjODND-ZAISAVNE GLASBE V STEVEFJANU Od 5. do 7, julija je bil v števerja-nu zero dobro obiskani 43. Festival narodna zabavne glasbeSteverjan 2013,ki ga prireja domače Slovensko katoliško prosvetno društvo Frančišek Borgia Sedej. Prva dva večera je nastopilo 21 ansamblov, od tega dva tržaška, v finalni nedeljski del pa je komisija pripustila 15 skupin.Zmagovalci festivala so bili Poskočni muzikanti Iz Slovenske Bistrice, podeljenih pa je bilo še več Specifičnih mig m H. 11. Koroški kulturni dnevi D ruštvo s loven s ko-avstrijs kega prijateljstva, ki ima sedež v Ljubljeni, predseduje mu Lavro Sadja in občasno izdaja svoj bilten Srečno, sosedi - Serv us, Nac hbari, j e v d ne h od 25. marca do 6. aprila priredilo v Ljubljani 11. Koroške kulturne dneve, To ime je sicer nekoč veljalo za pobud o, k i sta j o v Celovcu od leta 1989 dalje prirejali Slovenska prosvetna zveza in Krščanska kulturna zveza, a je potem zamrla. Letos so bili na sporedu razstava, koncert, lutkovna predstava, predavanje in predstavitev novih publikacij. KaSeL Vladimir Truhlar -Pesnik, duhovnik in teolog Župnijski zavod Dravlje je vsozalo-žn litvu s Teolpš ko fakulteto v Lju b I j a n i izdal zbornik strokovnih prispevkov osmih slovenskih in enega tujega avtorja K a ref Vladimir Tru h I a r - Pesr i k, duhovnik in teolog- Uredil ga je dr-Ivan Platovnjak, J c-zuit Vladimir Truh I ar se je rodi I 3. septembra 1912 v Goric i. Ob stoletnic i njegovega rojstva seje nekoliko obudilo zanimanje za njegovo plodno teološko delo na papeški univerzi Grego rij ni v Rimu, kjer je bil leta 1953 med ustanovitelji Inštituta za duhovnost, za njegovo poezijo in eseje, a tudi za njegovo življenjsko pot, ki ga je trikrat povedla v begunstvo: najprej iz Gorice leta 1915 v notranjost Slovenije, leta 1945 iz Ljubljane na Koroško in vlta-iijo, leta 1976, dve leti po povratku v domovino, pa zaradi novih razočaranj spet v Italijo, kjer je 4-januarja 1977 umrl na Južnem Tirolskem. Zlatomašnik mscr, Franc Vončina Med letošnjimi duhovniškimi jubi Jahti Je tud i zlatomašn ik msgr. F ra ne Vončina, ki skrbi za slovenske vernike v Rojanu in Barkovljah, prej pa je bil v več krajih kaplan, župnik in naposled vrsta let škafov vikar za Slovence v tržaški škofiji, Zlato mašo je daroval 30. j unija v Rojanu, kjer je ne samov s I užb i, temveč j e ta m tu d i od ra ščak Popoldne pa je bilo srečanje še v rojanskem Marijinem domu. Zlatom a šni k Vončin a je skupno s sedanjim škofovim vikarjem Antonom Badenčlčem in z Milano m Nemacem, ki sta praznovala 4Q-letnico duhovništva, ter z letošnjim novomašni-kom Klemenom Zalarjem in drugimi duhovniki somaševaJ tudi na letnem Ciril-Metodnvem slavju v Marijinem svetišču na Vej ni 14, julija. Umrl je Etri Kanzian V tržaški bolnišnici je 3. julija po dolgi bolezni preminil kulturni delavec in publicist Edoardo [Edi] Kanzian, Radii se je 13. avgusta 1939 V Trstu. Po rodu je bil iz Skednja. Dolga Ista je prirejal razprave in druge kulturne ter družbene pobude, zadnja leta kot predsednik društva II pane e le rose. Načrtno je goji! sodelovanje s Slovenci in obravnaval tudi z nami povezana vprašan ja. ZCPZ v Lendave Letošnji poletni seminar Zveže cerkvenih pevskih zborov iz Trsta je bil od 4, do 10, avgusta v Lendavi. Na predvečer razhoda je imel priložnostni mešani zbor pod vodstvom Tomaža Tozona 9. avgusta sakralni koncert v župnijski cerkvi sv. Katarine, posvetni koncert pa nato v hotelu v Terma h Lendava, kjer je za uvod zapela Mladinska pevska skupina Vesela pomlad z Opčin pod vodstvom Andreje Štucin, Za konec pa je zapel še moški zbor pod vodstvom Tomaža Tozona. Udeležence j e nagovoril lendavski podžupan Stanislav GJerkeš. Z e 8. avgusta je bil v cer kv I s klep ninastoppetihu deLežencev o rgla rskega tečaja, ki g a je vo di IG reg or KI a n-Čic. Udeleženci seminarja so podi vodstvom Mirka Ferlana tudi vadili pesmi za tradicionalni božični koncert ZCIgU katerim bodo sklenili letošnje obhaja nje 50-letniee delovanja, Seminarje seveda obsegal tudi spoznavanje Prekmurja in družabnost. U.V1RL J G Z GODOVI MAR JANGI CVIRN 1 DO-LETNICA ŽUPNIJE SV. KRIŽA V ZDA V Ljubljani je 7. avgusta preminil redni p rofesor na Od de I ku za zgodovin o Filozofske fakultete v Ljubljani dr, Janez Cvirn. Rodil se je 22. aprila 1969 v Celju, kjer seje po- diplomi tudi zaposlil kot arhivist v Zgodovinskem arhivu, nato kot kustos v Pokrajinskem muzeju. Po doktoratu leta 1991 je začel predavati na univerzi v Ljubljani. Raziskoval je predvsem slovensko zgodovino 19. stol etja, od noše med S lovenci i n Nemci na Štajerskem, vsakodnevno ži vij enj e v ti steni obd obju. To j e prisl o posebej do izraza v reviji Zgodovina za vse, ki jo je ustanovil in prve čase urejal . I zdai je vrsto monogra fij in bi I med drugim urednik Celjskega zbornika in Kronike ter glavni urednik Slovenske kronike KIX.stoletja. V Palrfl elcfu vam eriški zvezn i d ržav i Conn ecti cu t so 9, jun ¡jaz bog os I užj em, družabnim srečanjem In priložnostno publikacijo praznovali 100-ietnico ustanovitve župnije sv. Križa. Somaševanje je vodil župni k Alfred Pečarič, iz Ljubljane pa je prišel med rojake prof, Bogdan kolar, Slovensko župnijo je 13. junija 1913 v pristaniškem mestu Bridgeport (ob atlantski obali severno od NewVorka) ustanovil škof iz Hartforda John Milan,Za župnika je imenoval Mihaela Goloba, ki je že za božič prejšnjega leta začel zbirati slovenske rojake, Izseljenci so začeli zidati cerkev sv. križa, župnišče in druge prostore, ki so bi I i dovršen i novem bra 1915. G o lob j e žu p nijo vodil do svoje smrti leta 1950. 3iedil m u je d r. Andrej Fa rkaš, k i je žu p n i j o vodil d o srn rti leta 1967. V povojnih letih ?o jn poživili politični begunci, leta 1965 pa je občina z novfm regulacijskim načrtom sklenila, da poruši celotno mestno četrt, kjer je stala cerkev sv. Križa. Vsi ugovori so bili zaman. Novi župnik Alojzij HHbšek (1967-92} pa jc z udškodhino in s pomočjo zavzetih župljanov postavil novo cerkev in pastoralno središče v bližnjem Fairfieldu. Cerkev je bila posvečena 26. novembra 1972, Župnija seje odprla tudi neslovenskim vernikom. Po Hribškovi upokojitvi jo je oskrbovaio več upraviteljev, med temi slovenska duhovnika Milan Dimič (do 2 003) i n sed a nj i župn ik Al f red Pečarič (od 2009). Dan es je vanjo vpi san i h kak i li 230 žu pijan ov tudi 3. in 4. generacije priseljencev. tew): predstavitev knjige Med mero ir misterijem: od ¡eve proti desni: Nadie Rončeli!, Miran Koluta, avtorica Jadranka Cergoi nt Dai/M Bandelj, Desno:prof. Dragico Čeč in Pavle Merki'. V DSI so uspešno zaključili sezono Dolga sezona Društva slovenskih izobražencev s kulturnimi srečanji ih družabnostjo v Peterlinovi dvorani seje končala 2, julija, ko so predstavili knjigo Igorja Omerze JBTZ, čas poprej in dnevi pozneje. Knjiga je izšla ob 25-letnid procesa proti Janezu fanši, Ivanu Borštnerju, Davidu Tasiču in Franciju 'Zavrlu, Z avtorjem se je pogovarjal Ivo fevnikar. Prvi ponedeljek v juniju pa so večer skupaj pripraviti DSI, Mladika in Slavistično društvo Trst-Gorico- Videm. Ne večeru so predstavili knjigo Jadranke Cergot »Med mero in misterijem. Antični ¿Lvcf v delih Alojza Rebule«. Pri predstavitvi so sodelovali prof. Miran Košuta, David Bandelj ifi avtorica. Naslednji večer, 10. junija, so v društvu podelili četrto nagrado Nadja Maganja Solnici Angelci Klanšek iz Argentine. O tem večeru smo obširno poročali v prejšnji številki. V ponedeljek, IS. junija, pa so v Peterlinovi dvorani gostili akademika prof. Pavleta Merkuja in predstavili uje govo zgodovinsko knjigo »Notni di persone e luoghi nei registri medioevali det Capitolo di Sun Giusto in Trieste«, O kn jigi je govorila prof. Dragica Čeč z Univerze na Primorskem. Zadnji ve čer v juniju so se člani in prijatelji društva premili v dvorano Tržaškega pomorskega kluba Sirena v Barkovljah, kjer so predstavili zadnji roman tržaške pisateljice Vilme Puričz naslovom »Brez zinte«, ki je pred kratkim izšel pri tržaški Mladiki. Pisateljico in njeno delo sta predstavili prof. Marija Cenda in Majda Artač. Odlomek iz romana je prebrat član RO Marijan Kravos, za glasbeni okvir prireditvi pa sta poskrbeli flavtistki Valentina Jogan in Nausikaa Concilia iz razreda prof. Erike Slama pri tržaški Glasbeni matici. Prijeten in lepo obiskan večer so zakl jučili z družabnostjo in s klepetom, Predstavitev romana Brez zime v Barkovljoh; od leve Marija Genda. avtorica Vilma Podi, Majda Artač Sturmon ¡n Morijo» Km vos. Dej. no.' Ivo Jevnikar in Igor Omerza, RAST XLII na obisku Za 18 mladih slovenskih fantov In 13 deklet iz Argentine se je 27. junija začela enomesečna velika pustolovščina. V spremstvu treh zastopnikov Slovenskega srednješolskega tečaj.h lavnatelja Marka Bajuka iz Buenos Airesa,, šolnikov in predstavnikov staršev, Mir jam Oblak, Lme Urbančič Ma rušič in Poideta Malalana, so se v Buenos Airesu vkrcali na letalo in po prestopi.' v Rimu dospeli v Ronkc. Pred začetkom dvote- d en s kega tečaj a SIO ve nŠč i n e Skupino Rast na o biskn v Centru Bratuž v Gorici. v Ljubljani In pred nadaljnjimi obiski, srečanji, ogledi in bivanjem pri sorodnikih so si privoščili dva vzamejska dneva« v priredbi Knjižnice Dušana Černeta iz Trsta. Pod vodstvom Aleša Breclja, Gregorja Batagelja in Iva Jevnikarja so si 28, junija ogledali Oglej in Gradež, naslednji dan pa Repentabor,Trst, Miramar in Devin, Vmes je bilo srečanje na kmetiji Pipan v Mavhinjah. lam-je bila možnost za srečanje z nekaterimi mlajšimi in starejšimi predstavniki naše skupnosti ter medijev. Goste so pozdravili predsednik KDČ Ivo Jevnikar, devinsko-nabrežinska odbornica za kulturo Marija Brecelj, predstavnica Mladih za prihodnost Giulia Leghissa in predsednik Slovenske prosvete ter odgovorni urednik Mladike Marij Maver. Zvečer je bilo na vrsti še srečanje s skupino mla dih v Vipavi, Gostje iz Argentine so se 7. julija vrnili na Goriško. Po mestu sta jih, vodila Erika Jazbarin Aleš Brecelj, v Kulturnem centru Lojze Bratuž pa jim je spregovorila predsednica Franka Žgavec. Zvečer so sc udeležili festivala narodnozabavne glasbe v Števerjanu in pred razglasitvijo zmagovalcev tudi nastopili s slovenskimi in argentinskimi ljudskimi plesi in pesmijo. Občinstvo so ganili s svojo ljubeznijo do slovenstva. Bkupino RAST XLII ali 42. Roj a bitu rientov srednješolskega tečaja so sestavljali maturanti prostovoljnega petletnega sobotnega tečaja, na katerem ob svojem rednem študiju na argentinskih gimnazijah (poglabljajo slovenščino, slovenski zemljepis, zgodovino, slovstvo, etnografijo, a tudi verouk, glasbo, petje in druge predmete. Enomesečno bivanje v Sloveniji je krona šolanja za vsako generacijo peto šol cev, ki vsakokrat pred odhodom objavi tudi bogat almanah s slikami in sestavki vseh udeležencev. Letošnji nosi naslov Mladike slovenske lipe smo, kije zacvetela na ar-Nas top Ras ti na festivala v 5 teverjOPu g ent I n S ki h tle h, Za smeh in dobro voljo »Gospod doktor, ali ne verjamete, da se mrliči vračajo?« »Na noben način. Ko bi to verjel, ne bi nikdar postal zd ravni k.« »Kam Črnogorka skrije denar pred možem?« »Pod lopato,« »In karm Bosanka?« »V knjigo,* »Kana pa Slovenka?« »Položi ga na mizo in mu reče, naj si ga vzame, če sr upa,« »Ali imate kakšna priporočilo s prejšnjega delovnega mesta?« »Seveda. Leta In leta so ml tam vsi govorili, naj sf najdem drugo delovno mesto. In zdaj sem pri vasi* Nekdo se je želel pošaliti z znanim fizikom in ga je vprašal: »Ali ml lahko pojasnite razliko med časom In večnostjo?« »Tudi če bi si vzel čas za to, bi vi potrebovali celo večnost, da bi razumeli, kar bi vam povedal!« Gospodarica je naročila novi hišni pomočnici: »Danes zvečer bomo dobili goste. Ko boste pri pravljali telečjo glavo, dajte limono v gobec in peteršilj v ušesa!« »Joj kako bom pa izgledala?« seje prestrašila hi šna pomočnica. Ste poravnali naročnino? Celoletna naročnina za Italijo 30,00 i. Letalska pošta; Evropa 50,00 €, Amerika fi0,üQ e, Avstralija 65,00 €. Poštni račun: tl 131331; uprava Mladike, Ulica Doni-aetti 3 v Trstu (pon,-pet. mecf 9. in 17, uro). Bari čni račun: Zu d ruin a kraška ba n ka Da ne a d i Crédito CcioperatIvo del Ca rso (IBAN: IT5a Subj 2602 2010 1000 D016 91©; SWIFT: CCTSIT2TXXX). Koncert na prostem. Tisoči obiskovalcev, K znanemu pevcu pristopi možakar In reče: »Končno mi je uspelo vas srečati. Že mesec dni vam sledim na vaših koncertih po državi. Zdi se mi, da so vaši koncerti slabo obiskanji* »Nasprotno, zefo dobro so obiskani!« »Ampak vaša CD-plošča pa tir preveč uspela, kajne?« »Kako da ne? Prodal sem jih že preko 200.000! Ampak zakaj pravzaprav kol moj fan zastavljate tako neumna vprašanja?« »Fan? Jaz sem davčni inšpektor, ne pa vas občudovalec!* Turist na počitnicah v Grčiji je v manjši vasi obiskal frizerja, da ga obrije. Frizerje pljunil v skodelico in pričel mešati peno. »Ali vedno tako naredite peno?« seje čudil turist »Ne, samo pri tujcih. Domačinom kar pijunem v obraz!« »Grozno!* reče pisatelj prijatelju. »-Moj petletni sin ml je raztrgaj roman, ki sem ga pisal dve leti!« »Kaj? Že zna brati?« Tudi ta številka je poletna, počitniška, zato se bralkam ¡n bralcem opravičujemo, ker je to-kratzaradi preobilice neodložljivega gradiva izpadlo 14. nadaljevanje potopisa Irene Žerjal Peta Avenija in smrtne zagate. Z objavo bomo nadaljevali v prihodnji Številki. nom ,Hitar. h aRC'Nft IN UNIVERZlTETNft KNJIŽNICA č 67 II 117 98520i3 320131244,7 NOVE K!\| n,i. MLADIKE ¡*ir !> .. ■m.