št. 31
Nedelja k avgusta
1937.
Mdeci vihar
Povest iz prve indijanske vojne za Ohio — Po starih virih pripoveduje Fric Steuben
Medvedje
Medtem, ko so postopači razsajali in grozili pred Mirkovo hišico, sta Logan in Tekumseh sedela na padlem velikanu, drevesu, na robu gozda. Zakrivato ju je grmičje. Molče sta opazovala, kaj se tu dogaja. Navzlic precejšnji oddaljenosti sta lahko opazila, da tuji mož-
Upravnik dežele že primerno obvestil graničarje, kako se morajo zadržati nasproti Indijancem. Če bi sfe bil zdajle Logan pokazal onim sedmim divjaškim lovcem, bi neizbežno prišlo do borbe. Dobro je poznal takšne tiče. Če pa ostane zakrit, je vedel, da ne bo hujšega, kakor nekaj grmenja v besedah. Tako je res tudi bilo.
j
t* -»■ _
Logan je bil z nožem v treh skokih pri medvedki.. a
Je pretijo. Seveda, če bi bilo prišlo do spopada, bi bila čila Indijanca hitro planila Mirku in njegovemu bratu na pomoči
Toda po nepotrebnem se Logan ni hotel pokazati, čeprav je v vročekrvnem Tekumsehu kar vrela kri. Logan je vedel, da je vojna neizbežna. Upravnik ideiele je bil odklonil vse Komstalkove ponudbe in zahteva. Logan .ve, da je
Ko so potem stezosledci odtavali dalje v gozd, je indijanski poglavar začel mottiti zabavo malega Mirka, ki se.je komaj nekaj metrov daleč od njega igral na robti gozda Ugledal je bil na-reč malega ježka. In ko je ježek začel pred otrokom bežati, je Mirkec z glasnim krikom hitel za beguncem. Živalca pa se je zvila v klobčič in otrok je ves presenečen in razburjen »tal pred za*
gonetno kroglo z neštetimi ostrimi iglami, ki je pravkar še imela štiri čile nožice. Mirkec je strmel, mrmral in se glasno čudil.
Logan se je smehljal in je mislil na svojega sinka, ki je prav tako svetlolas kakor Mirkec, toda kakšna štiri leta starejši. Tu moramo povedati, da Logan ni bil čistokrven Indijanec, marveč samo na pol. Njegov oče je bil že kot otrok ugrabljen pri napadu Indijancev na neko francosko družino. Indijanci so ga potem v irokeškem plemenu vzgojili popolnoma po svojih šegah. Mlad se je oženil z lepo Mohikanko, njena družina se je po izčrpanosti tega plemena preselila k indijanskemu plemenu oneidskih Irokezov. Njun otrok se je imenoval Tagajutah, pozneje pa si je sam nadel ime Logan. Le tako si je mogoče razlagati, da je bil mladi poglavar miroljuben v velikem nasprotju z vročekrvnimi irokeškimi Indijanci, katerim je poveljeval. Bil je po svoji mešani krvi sin dobrodušnega Francoza in pripadnice enega izmed najponosnejših in najpogumnejših indijanskih plemen. Logana je vedno precej vleklo k belcem. Ko mu je njegova prva indijanska žena umrla, si je poiskal belo nevesto. Tudi ta mu je pred dvema letoma umrla. Iz njunega zakona pa je izviralo »Drobno dobro son-čece«, namreč njegov svetlolasi deček, na katerem domala ni bilo prav nič indijanskega, dasi je — od sonca ožgan in v usnje oblečen — popolnoma sličil polnokrvnemu indijanskemu mladeniču, v kolikor nisi pogledal njegovih svetlih las.
Medtem torej, ko je zadovoljen opazoval Mirkovega sinčka, je Logan smehljaje se mislil na lastnega fanta, katerega si je želel v nekaj dneh spet videti. Tekumsehovega brata je bil poslal k svojim pripadnikom z naročilom, da se takoj podajo v šavansko mesto Čilikot. Čeprav Logan v nobenem primeru ni hotel sodelovati v vojni, je vendar vedel, da je v takšnih časih najbolje, če se Indijanec drži daleč stran na varnem pred belci. Bojevnikom se je hotel izogniti proti severu. Nadejal se je, da bo tudi svojega prijatelja Mirka pregovoril, da pojde z njim. Prav zaradi tega je na povratku od guvernerja k svojim Savanom napravil ta veliki ovinek. Ko je Se raz-
mišljal o besedah, s katerimi je hotel Mirka prepričati o njegovem nevarnem položaju, so bili nikoli mirujoči čuti preizkušenega lovca vendarle na preži. Nenadno plane indijanski glavar pokonci, neslišno stopi nekaj korakov ob robu gozda in potem negiben prisluškuje, kaj se godi v gozdu. Njegov mladi spremljevalec Tekumseh se takisto zdrzne in sledi Loganu kakor senca. Stojita negibna kakor dva kipa. Nekaj kratkih trenutkov je Loganu zadostovalo: da, to je cvileče rohljanje medvedka. Ampak kjer je mladič, tam tudi mati ni dalečl Glasovi so prihajali od one smeri, kjer se je igral otrok. Zdajci sta oba Indijanca čula otrokovo glasno in veselo vzklikanje: koliko čudežev v enem samem dnevu... zdaj pa še takšna smešna žival.
Oba Indijanca sta bila v nekaj Skokih na tistem robu gozda, kjer je radovedni fantek v primerni oddaljenosti strmel v medvedjega mladiča, velikega kakor kužek, ki se je prevračal in igral na solncu.
Med tem je tudi oče Mirko že prišel blizu. Ni opazil obeh Indijancev, ki sta bila dovolj skrita v grmičju, pač pa medvedka. In kot izkušen lovec je tudi on vedel isto kakor Logan: kjer je mladič, tam je blizu tudi mati. Bliskovito je preudaril: streljati ne more, to bi prizvalo staro medvedko in on bi ji stal z izpraznjeno puško nasproti. Noža mirna s seboj — toda dobrodošle pečenke si vendar ne d& izmakniti. V tistih časih namreč ni bilo milosti, medvedja pečenka je šla slehernemu lovcu v slast, divjačine je bilo obilo in kar se je dalo pobiti, je pač služilo za hrano.
Mirko potegne sinčka mazaj, obrne puško in hoče udariti medvedka s kopitom po glavi. Medvedek je pisano pogledal s svojimi okroglimi očki. Toda tudi mladi medvedje so že zelo okretni: pred najhujšo silo udarca se je medvedek v poslednjem trenutku umaknil na stran in puškino kopito je silovito udarilo po skali, na kateri je sedel medvedek, in se zdrobilo. Namesto glave je bila prizadeta samo sprednja šapa spretnega medvedka. Prestrašeni medvedek je v skrajni sili in strahu začel na begu jokajoče cviliti na pomoč.
(Dalj« prihodnjič.}
Tombola
Spisal Slavko Front, dijak v Mariboru
V napol podrti bajti viničarijo Franc-kini starši. Francka ve dobro, kako slabo izhajajo; zato se trudi, da jim kolikor mogoče pomaga. Oče in mati sta večkrat na dnini. Zvečer prideta trudna domov in Francka jima postreže s koruznim močnikom.
Kadar je oče posebno dobre volje, vzame Francko na kolena ter ji reče: »Ti ne veš, kaj je življenje! Poglej samo to,« pokaže ji žuljave roke, »vidiš to!? Vse življenje sem delal pa imam toliko, kolikor sem imel izpočetka!«
Francka sicer vsega ne razume — saj je le desetletna deklica — toda gotovo
ve, da je očetu hudo.
•
Na kostanju pred cerkvijo se je blestel oglas. Z velikimi rudečimi črkami je bilo zapisano:
Vabimo vas na: VELIKO DOBRODELNO TOMBOLO, ki se vrši v Mariboru, dne 29. jun. 1937.
Nagrade so naslednje:
1.	nagrada je pohištvo,
2.	nagrada je moško kolo,
3.	nagrada je žensko kolo,
4.	nagrada je 1000 kg premoga.
Vsaka tablica stane 2.50 Din. *
Francka je stala pred oglasom gotovo Že pol ure. Večkrat ga je prečitala. Pred očmi so ji mrgoleli napisi: 1. Pohištvo, 2. moško kolo, 3. žensko kolo, 4. 1000 kg premoga.
2e dolgo je Francka gojila željo iti na tombolo. V svojem predalu je še imela 2.50 Din za tablico; toda nikoli ni imela poguma, prositi očeta, ali bi smela iti na tombolo. Danes pa je bila
trdno odločena, da pojde.
•
Dan je bil solnčen — neznosno vroč. Po cesti je stopala s sosedom Francka. V roki je tiščala robček, v katerem je imela skrbno zavitih 2.50 Din. Zejalo jo je, toda hitela je naprej, da jo je
spremljevalec komaj dohajal. Vsa izmučena sta prišla v Maribor. Trg Svobode je bil še prazen. Sosed je krenil v gostilno na »glažek vinčeka« — kakor je rekel Francki, — deklica pa se je postavila v bližino odra in potrpežljivo čakala več kot uro.
Slednjič se je pričelo.
IzVlečena je bila številka 36. Francka je preletela z očmi številke. Solze so ji stopile v oči. Te številke ni imela. Zraven stoječi fant se je škodoželjno smejal: »Viš, jaz pa jo imam!« Francka je molčala.
Kar zakliče klicar drugič: »68.«
Hvala Bogu!« Francka je vsa iz sebe. Ima jo.
»39, 84, 90, 45, 80.«
Francka vsa žari. Kar čita. Samo še ena številka.
»89«. Nič!
Pač pa se prerije skozi množico mož. »Moja je polna!« je kričal. Dobil je prvo nagrado. Francki silijo solze v oči. Kot v sanjah posluša števila, ki jih klicar oznanja. Nič, nič!« Sreča je opote-ča! To je čutila sedaj tudi Francka.
Slednjič pa! »89« zakriči klicar. Franckina številka!
Kot omamljena hiti proti odru. »Jaz, jaz, jaz imam polno!« komaj izdahne, ter odda listič možu na odru.
»Res, drugo nagrado dobi!«
Francka je dobila kolo.
*
»Nama vsaj ne bo treba hoditi domov peš!« je dejal sosed Janž, ko sta se vračala s trga Svobode (kraj, kjer se tombole vršijo). Posadil jo je na kolo in peljala sta se domov.
Proti mraku je pripeljala Francka kolo domov.
»Jezus, tega pa res nisem pričakovala,« je dejala mati.
... in spet je šinil žarek veselja v malo, raztrgano viničarsko bajto, naslonjeno na vznožje Kozjaka.
^Ljsp

Tone Trdan:
Graščak in rokomavh
Bilo j© lepega in prijaznega popoldneva. V nekem gradu se je zbrala sama visoka gospoda k pojedini. Celo sam
kralj je bil prisoten. Minogo odličnih gospodov in gospa je čebljalo za bogato obloženimi milzami.
Okpli gradu je bil krasen park. Najrazličnejše izbrano drevje se je koša-itilo po^pobočjjji strmega hribčka, kjer je staro zidovje gradu pričalo o mogočnosti nekdanjih lastnikov. Mnogo cest in sitez je vodilo preko gozda, parita in bližnjih travnikov. Na stotine ljudi je prišlo od bfeu in od daleč, da vidi kralja in mogočno gospodo.
Čaše so žvenketale, rujtno vince je Stopalo v glave. Igre so se vrstile na grajskem dvorišču. Ko je bila gospoda vsega sita, je šla na izprehod po lepih, z najfinejšim peskom posutih stezicah med dišečimi rožnimi grmiči, med palmami in vsakovrstnimi dragocenimi drevesi. Tam na robu parka, tik gozda, pa se prikrade potepuh s samokresom pod suknjo k nekemu debelemu drevesu in si misli: »Bo že kdo prišel. Upam, da 'mi danes ne uide prav dober plen. Saj je že skrajni čas, že dolgo nisem nič priberačil, niti koga ogoljufal.« Pre-
vidno čaka za drevesom in gleda naokrog.
Kmalu pride mimo neki graščak z blesitečim velikim prstanom na levi roki, z zlaito zvezdo na prsih im se sprehaja v hladni senci košatih dreves. Sam je bil. Ostala družba se je bila porazgubila, po parku. Naenkrat stopi rokomavh izza drevesa, se mogočniku ponižno prikloni in mu nastavi samokres. Vljudno ga prosi, naj bo miren in frnaj mu izroči vse dragocenosti.
»Res, življenje je dražje,« si je mislil grajščak, »boljše je, da dam zlat prstan kot vse svoje življenje.« Ves se je tresel v grozi.
»Preblagi gospod! Ali bi mi ne daJli Še tisto zlato uro?« Rad ali nerad — moral je dati, kot mu je ukazal rokomavh. Tako je bdi graščak oropan velikih dragocenosti. Tudi zlato zvetfdo s prsi je- moral sineti rotomavhu na ljubo. Nato reče rokomavh:
»žlahtni gospod! Ali bi hoteli kopiti od mene tale samokres?« Rokomavhu so se »amreč kar sline cedile, ko je vi.
del, da ima graščak še posebno cekinov v žepu. Gosipad si je mislil: »O ti neumni tat!« In res je hitro kupil samokres. Toda sedaj pa pomeri on in pravi: »Stoj, potepuh! Takoj pojdi, kamor
ti bom velel, de 114 te ustrelim kar tu na mestu!« Ropar Je bil db tako obilnem plenu in pohlepu po cekinih pozabil, d£ ga graščak lahko dirži na muhi, ko ima samokres. Silno se prestraši. Moral je vriniti graščafcu vse dragocenosti. Tiral ga je v gradi, kjer ga je do. bil v roke birič in ga peljal v grajsko ježo. Tako se je tat sam vjel na lima. niče.
Manica i
»Sveta lojtrca«
Ko sem v prostem času hodila po naši lepi Gorenjski, sem kajpada povsod trčila tudi z otroci skupaj. Brez teh ne gre — kje neki! Pa kako smo šli »ringaraja«, jej — kakor časih gori v našem ljubljanskem Tivoliju.
Nekoč, ko smo se igrali na pašniku, je prav malo manjkalo, da nas ni začo-patila nevihta. Rešil nas je, četudi le za silo, bližnji kozolec. K sreči je naliv kmalu pojenjal. Spet je posijalo ljubo son-čece, na nasprotni, še oblačni strani neba pa se je'pojavila prelepa mavrica. Tedaj so otroci zakričali kot iz enega grla: »Glejte, glejte! Sveta lojtrca!« »Oho«, se začudim, »torej mavrici pravite sveta lojtrca? Kako pa, da ste jo tako krstili? Prosim, povejte mi!«
Tedaj pristopi mala Marička in mi takole pojasni:
»Ko je mali Jezušček živel na svetu, je hodil s svojo svejto materjo Marijo v gozd nabirat gobe. Pa se je pripetilo, da je JezušČkova mamica zbolela. Lonec v katerem bi se imelo kuhati kosilo, je bil še prazen. Tedaj se je Jezušček opogumil in kar sam stekel v gozd, da nabere nekaj gob. Res jih je kmalu imel poln
predpasniček. Že se hoče vrniti a tedaj opazi, da ne ve, ne kod ne kam. Seveda, on tako majcen drevje pa tako veliko. Revček bi bil moral prenočiti v gozdu, da ge ga ni usmilil nebeški Oče, ki je postavil od neba do zemlje takšnole prelepo pisano lojtrico. Drugi ljudje ne moremo hoditi po tej lojtrici, ker smo grešniki. Jezušček je pa z lahkoto šel po njej tako visoko, da je videl čez vse drevje, zagledal je domačo hišico in tako je potem vedel, na katero stran mu je iti, da pride domov.«
Tako mi je pravila Marička.
Danilo Gorlnšek:
Križ
Ti poštajna, to je križ;
Eo podstrešju pleše miš! e škoda, da ni mačke, — ujela bi jo v tačke.
Ti poštajna, to je križ, kje le mačko zdaj dobiš, oh da nam le je znati, kje mačko poiskati!
Ti poštajna, to je križ, če brez mačke miš loviš, baš zdaj po vsem ni sveti nobene mačke sneti!
A največji z"daj "je križ: m^čka tu je — kje je miš? Kak naj zdaj miš zmrcvari, ko je že v drugi fari?
Jutrovčki pišejo
Spominski dnevi v mojem koledarju
Dogodek z vozom. Nekega dne sem šel s sestro na dvorišče. Tam sva zagledala voz in hitro sva zlezla nanj. Jaz sem odvil zavoro im voz je veselo zdr-čal v dolino. Ne vem, kako bi se bilo najino potovanje končalo, da ni pritekel kovač, ki je voz ustavil. Koliko let mi je bilo tedaj, sem že pozabil.
Doživljaj s tobakom. Ko sem se še prišteval k malčkom (zdaj se smatram za moža) sem zelo rad jedel bonbone. Pri nas smo imeli starega slugo, ki smo ga imenovali Novak. Vedno je žvečil tobak. Ko sva bila sama na dvorišču sem mu rekel: »Stric Novak, povejte mi, ali je tobak sladek?« On je poki-mal. »kakopak!« Hitro sem stekel v hišo in si poiskal v domači trafiki tobaka. Nato sem pozval sestro in bratranca, naj gresta z menoj in v njihovi navzočnosti sem dal v usta tobak in ga s silo jedel, ker sem upal, da bo postal bolj sladak, če ga bom pridno gri-zel. Sestra in bratranec sta se čudila moji iznajdljivosti in hitela sta povedati atu, da žvečim tobak. Ata pa je vzel palico, da bi me natepel. Ko sem ga zagledal, sem se skril v zaboj. Najprej sta šla mimo mene sestra in bratranec a ata je šel zadnji in on me je zagledal. Zvlekel me je iz zaboja in me nabil. Nekaj časa sem se jokal, a kmalu sem se potolažil. Takrat sem sklenil, da ne bom nikoli več jedel tobaka.
Derganc Franc, uč. II. razr. mešč. šole v Semiču.
Na počitnicah. Kmalu po tem, ko sem dobil izpričevalo, sem se napotil v Kamnik na počitnice. V Kamniku sem zelo rad, ker sem tu prost, lahko se igram na dvorišču in grem s staro mamico na njive. Pomagam pleti, saditi in trgati kamelice. Imam tudi mnogo prijateljev tukaj, s katerimi se pogostokrat igramo dirke. Časih si tudi skočimo v lase in se stepemo. Toda kmalu se spet pobotamo. Razen tega mi je Kamnik tudi zato drag, ker imam tu-Irsi staro mamico, starega očeta in teto.
'Mitja Kos, uč. II. razr. Is Ljubljane.
Dragi stric Matic! Danes se prvič oglasim v »Mladem Jutru«. Pošljem Ti svoj skromni spis »Kam si želim potovati«. Moja največja želja je, da bi potovala v razne kraje in videla njih krasote. Najlepše in najljubše potovanje bi mi bilo na morje, kjer bi lahko občudovala krasote morja. Rada bi videla kako ladja privozi k obali, se zasidra, kako se potniki vsujejo iz nje. Vozila bi se tudi po morju, videla čudovite morske živali. Tam bi vse bolj spoznala, kako dragoceno je za nas morje. Zdi se mi, da bi kakor v sanjah gledala vse te krasote. Upam, da bom kdaj v življenju videla naše krasno morje, ki ga poznam doslej samo po slikah. Videla bi rada vso dalmatinsko obalo in otoke, njihova bogastva, njihove prebivalce in vse živali, ki tam živijo. Pridno bom zbirala denar, da se enkrat skupno s sorodniki popeljem na morje. Lepo te pozdravlja zvesta bralka »Mladega Jutra«
Podlesnik Ivana, uč. II. razr. mešč. š. v Krškem.
Dragi stric Matic! Z velikim veseljem sem prebrala Tvoj novi natečaj. Popisati Ti hočem zanimiv dogodek iz mojih mladih dni. Lani sem bila v Borovnici na počitnicah. S prijateljicami sem šla nabirat borovnice. Gozd je bil gosto zaraščen in borovnic je bilo vse polno. Ko sem se sklonila, da bi odtrgala borovnice, je švignila iz grmovja velika kača. Od strahu sem skoraj okame-inela in nisem spravila glasu iz sebe. Hotela sem poklicati na pomoč, pa nisem mogla. Kača me je pičila v nogo. Šele tedaj sem lahko zavpila. Najstarejša prijateljica me je hitro peljala domov. Očka mi je rano prerezal in iz-žgal, z večernim vlakom sem se pa peljala v Ljubljano k zdravniku. Toda zdravnik je rekel, da rana ni nevarna in da je očka že vse storil, kar je bilo potrebno. Od tistih dob se ne upam več v gozdu nabirati borovnice. Rajši hodim samo po potih. In še zdaj se zelo bojim kač. Lepo Te pozdravljam in vse Jutravčke svarim, naj se varujejo kač!
Milena Jezernikova, uč. V. razr. v Št. Vidu nad Ljubljano.
Doživljaj s počitnic
Na igrišče hodim rajši, kot pa bratec, moj ta mlajši. Tam igram se in podim časih podivjam, norim. Zadnjič na igrišče nisem smel ker preveč slaščic sem se najel. Tisti in pa drugi dan bil zares sem jaz bolan. Sinoči smo kres kurili okoli njega se lovili, teta pa si križ je grela da revmatizma neb' imela. Kmalu je pogasil plamen zdaj pa neham. Zdravo! Amen.
Rumpret Ivo, dijak v Krškem.
Dragi stric Matici
Dolgo sem se obotavljala, slednjič sem se zavzela, za Tvoj novi natečaj.
Če bi vedel, kako lepe so bile lanske počitnice v Krnu! Zjutraj smo vstali in smo šli na planine. Tam je bilo zelo lepo. Opazila sem Rdeči Rob in druge gore. Nekoč smo naredili izlet v dolino Javorco. V kapeli smo videli ostanke iz svetovne vojne.
To bivanje v tej lepi gorski vasici mi bo ostalo v trajnem spominu.
Miklavčič Tatjana, uč. II. razr.
Kobarid, Italija.
Dragi stric Matic!
Danes se Ti prvič oglašam v Tvojem »Mladem Jutru«. Hočem Ti opisati »Nezgodo pri kopanju«. Ko smo se lansko leto kopali na Savi, so mi rekli moji tovariši, da naj grem še jaz v globo-kejšo vodo. Jaz, ne bodi len, grem res z njimi. Ko smo prišli na skalo, kjer skačejo, sem tudi jaz skočil. Toda joj nesreča! Skočil sem ravno na vejo, ki je visela nad vodo in obvisel na njej. Ker nisem mogel z nje, so mi pomagali tovariši. Toda to ni bilo tako lahko, strgane sem imel vse hlače. Hitro priplavam k bregu. Na bregu je bilo vse polno gledalcev, ki so se mi smejali, zelo mi je bilo nerodno. Hitro se oblečem in tečem povedat materi svojo nezgodo. Od tega časa dalje nisem več poslušal takih nasvetov mojih tovarišev. Te pozdravlja
Pogačnik Anton, uč. I a razr. r. gimn.
V Kranju Podnart,
Dragi stric Matici Vse leto sem se že veselil na počitnice. Poleti poj dem zmerom na kmete, v Braslovče, k svoji stari mamici. Kopam se vsak dan v topli Savinji. Letos sem se že naučil plavanja. Kadar je grdo vreme, berem knjige. Najrajši berem Karla Maya. Zdaj tudi zelo rad berem Tvojo indijansko povest »Rdeča burja«. Žal mi je, da ne objaviš v vsaki številki štiri strani indijanske povesti. Časih se s svojimi prijatelji igramo Indijance. Imam pravo perjanico na glavi in lovski nož. Mama mi je obljubila, da mi bo napravila mokasine. Stric mi je lani napravil iz lesa bumerang. Zelo mi je bila všeč pipa, ki je bila v zadnji številki. Jaz bi tudi rad takšno pipo, čeprav ne znam kaditi. Sicer pa nič ne de, saj itak ne bi smel kaditi, ker bi me mama gotovo nabila. Prejšnjo nedeljo smo napravili izlet na goro Oljko. Od tam smo imeli krasen razgled po vsej Savinjski dolini. Počitnice bodo kaj kmalu minile in potem bom moral spet v Ljubljano. Od solnca sem postal rujav kakor pravi rdečekožec. Lepo Te pozdravljam.
Mirko Senekovič, dijak I. razr. gimn. v Ljubljani,
Kako lovim ribe.
Na počitnicah sem v Slovenskih goricah. Kadar sije sonce, se gremo kopat v Pesnico. Vsakikrat vzamem s seboj trnek in na njega zapičim kobilico. Vržem ga v vodo. Če zgrabi riba in potegne zamašek pod vodo, hitro potegnem trnek iz vode, ker takrat je na trnku riba. Navadno ujamem belice. Doma nam jih spečejo, mi jih pa jemo. Zadnjikrat nismo nič ujeli, doma pa so nas dražili, da smo prinesli poln koš rib in da bomo imeli pojedino.
Jurančič Ilja, učen. 3 razreda na Telčah.
Kdo bi rad imel
ves letnik 1936 »Mladega Jutra"
V obliki knjige za majhen denar? Pišite na opravo »Jutra«, Knafljeva nI. 5.
Manica:
Oproščena laž
Sedemletni Metodek in dve leti mlajša ter precej bolehna sestrica Milka, sta v poletnem jutru zajtrkovala na vrtu. Pa se je Milki ponesrečilo, da ji je skledica izmuznila iz rok, padla na tla ter se razbila na kose.
Vse to je videl oče, ki je tisti hip slučajni gledal skozi okno. Takoj stopi iz hiše, gre k otrokoma in kot da ne ve ničesar, pokaže na črepinje:
»Kdo pa je to napravil?«
Trenotek molka. — Med tem pa, ko se Milka v strahu vsa trese, stopi Metodek pred očeta:
»Ne bodite hudi, oče! Jaz sem ubil skledico.«
Očeta ta odgovor prijetno iznenadi, a dela se trdega:
»Metod, zakaj lažeš?! Dobro vem, da je to storila Milka. Vprašam te ponovno, govoriš li resnico, ali lažeš?«
Metodku se napolnijo oči s solzami:
»Dobri oče, res sem lagal. Skledico je ubila Milka, ali jaz sem zato tako rekel, da ne bi kregali ali celo kaznovali njo, nego rajši mene. Sicer pa Milka ni napravila tega nalašč. Oče, odpustite obema, njej in meni*!«
»No, nič se ne bojta,« reče oče ves ginjen in stisne oba otroka k sebi. »Prav i& prav bi tebe Metodek, moral malo za ušesa, zaradi laži. Lagati se ne sme! Ker si pa pri tem pokazal toliko lepe bra-tovske ljubezni, naj ti bo ta laž oproščena!«
Posetnica 01.
A. Buta*
Baria
Kaj > to flotvaftf
Križanka II
1	6		7	8	H		17
2	1.3				B|| 16		
3		14	H	B	151		
4	SIRI18						
5		D	10	ii	B	19	
12
Vodoravno. 2, pesniška oblika. S. del časa, 4. inana tovarna ur, B. trdilna beseda, 6. slovenski knez, 9. ploskovna mera, 10. predlog, 12. reka ▼ Srbiji, 15. družinski član, 16. etaroslovanska pijača, 18. del cerkve, 19. aikalnica.
Naypif.no. 1. toplice v Sloveniji, 7. predlog, 8. kratica za kraljev, 10. predlog, 11. trdilna beseda, 13. reka v Sloveniji. 14. vzklik, 15. verznik (stara oblika). 16. krstno ime slovenskega pesnika, 17. ime goUkega kralja.
Rešitev križanke »Srnjak«
Navpično: 1. to, 2. so, 3. val, 4. atom, 5. av, 6. še, 7. ar, 8. kap.
Vodoravno: 1. os, 2. ova, 3. srnjak, 4. ata, 5. rak, 6. lovišče.
Rešitev posetnice II.
Urednik Jutra
Rešitev zagonetnega napisa