SLOVAN SLOVANOV:
Tovariš Jakob.
fil je pri isti gospodinji na stanovanju kakor jaz; lo-čila je naiju le ozka stena. Takoj, ko sem ga prvič videl, se mi je priljubil. Postave je bil majhne, za-kaj imel je šele dvanajst let, glave okrogle, tem-nosinjih oči, ki so pa bile le malokdaj vesele. Tudi smejal se je redko. Najrajši je bil sam. Gospodinja je bila prava klepetulja; nosila je očala. Vse bi rada zvedela od niega. Ker ji ni hotel odgovarjati, ga je imenovala »mutca« itd. Meni se je fant smilil, rekel sem ji torej: »Saj mu ni zameriti: dolgčas mu je, ker je prvo leto tu ...«
»Malo je vreden; dijak, ki ni zgovoren, ni za nič... Naštevala je cele litanije, dokler ji nisem ušel izpred oči. — Kako je človeku, ki je sam? Ali je srečen, ako ga odtrgajo od srca, ki ga ljubi? ... S posebnim veseljem je hodil na izprehode. Večkrat sem šel z njim na Golovec; tam je stopil na kak višji krai in gleda! po Ljubljanskem po-Iju, proti biserni Oorenjski, kjer je bil doma. Če sva prišla desetkrat na isti kraj, je vselej opazoval okolico, kakor bi prišla prvič tia. Bil je lep jesenski dan, ko sva stala na tistem kraju. »Ti!« me pokliče, »ali jo vidiš?« »Koga naj vidim?«
»Našo hišo ... Ej, kako lepo se sveti v solncu; lepša je kot jubljan-ske hiše ...«
V resnici je bila tista hiša šola, ali on ie trdil svoje, in ni ga bilo moči prepričati. Nato ie silil vedno na tisti kraj; tamkaj je slonel ob drevesu
—,   67    —
in gledal; ustna so se mu gibala, kakor bi se sam s sabo pogovarjal.
Nekoč sem ga vprašal:
»Ali ti je doligčas?«
»Kaj dolgčas; nič mi ni dolgčas.«
Sram ga je bilc povedati; zato je legal.
»Zakaj pa siliš vedno na ta kraj in gledaš tako zamišljen proti vaši hiši — kakor praviš?«
»Ker je tako lepo tam.«
»In zakaj je lepo?«
»Ne vem ...«
Nato si je zakril obraz in zajokal.
Čutil je, kaj je to: domotožje; ali njegov um je bil premalo razvit, da bi spoznal, kar je čutil. Hrepenel je po domu, pa ni vedel zakaj...
Doma je sedel pri knjigi, gledal vanjo — ali njegove misli so bile dru-gje. Če sem ga hotel kaj vprašati, me je debelo pogledal — kakor bi se prebudil iz spanja. In časih mi je pričel pripovedovati čisto kaj drugegaj nego se je učil: kako ie pasel doma krave ali napajal konje.
»Zakaj se ne učiš?«
»Ne morem se.«
»Kaj pa misliš postati?«
»Pastir.«                                                                                    • ¦. •
Vse je bilo zaman. Poklical sem ga v svojo sobo, mu pripovedoval, kako koristno je učenje, da bo nekoč gospod, bogat mož, slaven itd. Še po-slušal me ni.-----------
Bližal se je Božič. Tedaj je zarajalo veselje v njegovem srcu. Žarečih lic je pritekel k meni.
»Zakaj si tako vesel, Jakob?«
»Domov grern!« je klical, »domov! Sedaj se mi je izpolnila želja, zo-pet botn videl našo hišo, krave, konje ...«
In res je šel. A ni ga bilo več nazaj. Ostal je doma pri svojih kraivah, pri konjih in živel malo življenje.-----------
Pravijo, da je človek srečen, ako so mu izpolnjene njegove želje... Ali si srečen, Jakob?-----------