UDK 811.163.6*282
Rosanna Benacchio
Univerza v Padovi
OBLIKOSLOVNO-SKLADENJSKE POSEBNOSTI REZIJANSCINE1
V prispevku se obravnavajo nekatere oblikoskladenjske posebnosti rezijanskega narecja
(med drugim izrazanje dolocnosti-nedolocnosti, nekatere posebnosti naslonskih oblik
zaimkov, modalni pomen imperfekta) in opozaija na paralele v drugih slovanskihjezikih ter
v furlanscini in italijanscini.
The article deals with some morpho-syntactic peculiarities of Resian dialect (among
other things, with the expression of definiteness/indefmiteness, some peculiarities of
pronominal clitic forms, modal meaning of the imperfect) and points out the parallels in
other Slavic languages as well as in Friulian and Italian.
Rezijansko narecje vsebuje, kot je znano, mnoge zanimive elemente tako zaradi
arhaicnih potez, ki ga opredeljujejo znotraj slovanskega in se posebej slovenskega
jezikovnega sveta, kot tudi zaradi interferencnih pojavov, ki izhajajo iz vecstolet-
nega stika z romanskimi jeziki (furlanscino in italijanscino).
Namen tega spisa je prikazati prav s teh dveh vidikov nekatere poglavitne jezi-
kovne (ali tocneje oblikoslovno-skladenjske) posebnosti tega narecja.
Raziskovalci so vseskozi, takorekoc od zacetkov slavisticnih studij,2 posvecali
pozornost rezijanscini in doslej sistematicno in poglobljeno raziskali njeno gla-
sovno podobo, manj pa so se posvecali oblikoslovno-skladenjskim znacilnostim.
Ce odmislimo dela Frana Ramovsa (1924, 1928, 1935: 30-41, 1936: 124), lahko
recemo, da je bilo oblikoslovje (in se bolj skladnja) obravnavano le mimogrede v
zvezi s fonoloskimi problemi ali v njihovi funkciji.3
Pred kratkim (1992) pa je izslo zanimivo delo nizozemskega slavista H. Steen-
wijka, ki zapolnjuje vrzel na tem podrocju in odpira pot nadaljnjemu raziskovanju
in poglabljanju. Gre za slovnico sodobne rezijanscine oziroma govora Bile, ki je
nastala iz proucevanja jezikovnega gradiva, zbranega s pomocjo terenskih informa-
torjev.
Na osnovi podatkov, ki izhajajo iz te raziskave, dopolnjenih z opazanji, ki jih
nudijo predhodne studije, bomo skusali tu opozoriti na oblikoslovno-skladenjska
dejstva, ki se nam v rezijanscini zdijo najpomenljivejsa in najprimemejsa za obde-
lavo in poglabljanje.
Pripominjamo, da si nasa raziskava ne zastavlja cilja izcrpne obravnave, ampak
da gre le za nekaksno preliminamo studijo, neke vrste »delovni nacrt« za speciftcna
1 Delo je pregledan in popravljen prevod clanka Peculiarita morfosintattiche del dialetto resiano, ki
je izsel v zbomiku Problemi di morfosintassi delle lingue slave , IV, Padova 1994.
2 Kot je znano, je ze Dobrovsky leta 1806 objavil v svojem Slavinu clanek z naslovom Uber die
Slawen im Thale Resia. Za pregled pomembnejsih studij o rezijanscini od Dobrovskega (in ze prej J.
Potockega) do danasnjih dni gl. Benacchio 1994.
3 Nekaj krajsih pripomb o oblikoslovju in skladnji v rezijanscini najdemo tudi pri Sreznevskem
(1841: 155) in Baudouinu de Courtenayu (1876: 350-354 in 1875: 24).
250 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
poglobljenaraziskovanja o dolocenih problemih, ki jih tu le osvetljujemo in izostru-
jemo.
Preden se lotimo analize, naj pojasnimo, da bomo pri navajanju primerov, ki so
vsi - razen posebej oznacenih - vzeti iz Steenwijkove slovnice, uporabili zapis, ki
se tam uporablja. Ceprav je ta zapis nenavaden in tezje razumljiv, se nam namrec zdi
za nase potrebe najprikladnejsi, saj pravilno in popolno odraza razlicne in komplek-
sne foneticne realizacije (pogosto oblikoslovno in fonolosko relevantne), ki so
znacilne za rezijansko narecje, predvsem za vokalizem. Isti nacin zapisa bomo upo¬
rabili tudi v tistih, redkejsih in vedno oznacenih primerih, ki ne izhajajo iz Steen¬
wijkove slovnice, ampak smo jih sami zabelezili pri rezijanskih govorcih.4
Koncno naj se predhodno povzamemo nekaj osnovnih elementov rezijanskega
vokalizma, da se bo bralec lahko znasel v prepoznavanju crk, ki jih bo sreceval.
Posebno zapleten je v rezijanscini razvoj naglasenih samoglasnikov, kjer se po
Steenwijkovi raziskavi pojavlja kar 13 samoglasniskih fonemov; ti se razlikujejo ne
le po lastnostih »labializiran proti nelabializiran« in »visoki proti nizki« (tu gre za
stiri ravni, podobno kot v knjizni slovenscini), temvec tudi po lastnosti, ki je po
izgovoru in slusnem ucinku povsem nenavadna in ki poraja se eno vrsto samo¬
glasniskih fonemov: gre za lastnost »centralizirani proti necentralizirani«.5 Tako
moramo poleg sedmih necentraliziranih naglasenih samoglasnikov i, u, e, 6, e, 5 in
a, ki jih oznacuje postopno upadanje visine (ah odprtostne stopnje) poleg prisot-
nosti ali odsotnosti labializacije, locevati sest centraliziranih samoglasniskih
fonemov, to je u, a, e, 6, v. Preprostejsi in manj obsezen je seznam nenaglasenih
samoglasniskih fonemov.6
Pri samostalniku je potrebno posvetiti pozomost poleg specificnim oblikam za
dvojino, ki je sicer znacilna tudi za slovenski knjizni jezik,7 se eni posebnosti:
prisotnosti dveh koncnic v mestniku ednine moske sklanjatve: koncnici -e (ki pred-
stavlja rezultat stare splosnoslovanske sklanjatve na -o/-jo) in -u (ki izhaja iz stare
sklanjatve u-jevskih debel) se prosto premenjujeta in sta v skoraj enakopravnem
polozaju.8 Iz analize rabe teh dveh oblik se zdi, da prevladuje izbira konznice -u, ko
gre za ziva bitja. Steenwijk namrec ugotavlja, daje oblika kunju redno uporabljana,
medtem ko informatorji ne sprejemajo oblike *konje. Prav tako se redno uporablja
4 Pri navajanju primerov, ki jih prevzemamo iz drugih predhodnih studij, pa se bomo posluzili
tamkajsnjih nacinov zapisa.
5 Samoglasnike so raziskovalci, ki jih je ta cuden in skrivnosten vokalizem vedno privlacil, oznacili
na razlicne nacine: kot »temne« ali »globoke« (v ruscini »temnye«), »gluhe« (v ruscini »gluhie«),
»lufterfullte« (v slovenscini »zasopli«) itd. (o tej terminologiji in z njo povezanih problemih prim.
Vermeer 1992: 121).
6 Za poglobljeno obravnavo tetockeglej neposredno Steenwijka(19-21 in nasi.). Precizirati je treba,
da povedano velja le za govor Bile. V drugih rezijanskih govorih je inventar samoglasniskih fonemov
drugacen, v vseh primerih pa je zanj znacilna prisotnost »centraliziranih« samoglasnikov.
7 Vendar je v knjizni slovenscini dvojina mnogo bolj ohranjena in ne kaze znakov nazadovanja, ki so
znacilni za rezijanscino (Prim. Steenwijk: 82). Seveda se v rezijanscini oblike za dvojino pojavljajo
(vedno nepopolno) tudi v zaimenski sklanji in v spregatvi glagolov.
8 Morda - opaza Steenwijk (86) - je pogostejsa koncnica -u. To bi ustrezalo knjizni slovenscini, ki
ima samo in vedno -u.
Rosanna Benacchio, Oblikoslovno-skladenjske posebnosti rezijanscine 251
oblika muzu, medtem ko imajo obliki kot npr. *bebace (pustna sema) ali *wole za
nesprejemljivi. Kljub potrebi po nadaljnih preverjanjih te omejitve lahko postavimo
domnevo, da se tudi tu odraza posebnost starih u-jevskih koncnic kot nosilcev kate-
gorije zivosti, posebnost, ki jo, kot znano, ugotavljamo v vec slovanskih jezikih.
To v resnici ne zadeva mestniske koncnice, o kateri ne moremo reci - razen
morda za rezijanscino, da je ohranila del kategorije zivega v sodobnih slovanskih
jezikih. Kar pa zadeva dajalnisko koncnico (-ovil-evi), ki je ze v stari cerkveni
slovanscini oznacevala podspol cloveskosti in zivosti sploh, je znano, da se ta se
danes uporablja v mnogih slovanskih jezikih za oznacevanje zivih bitij ali ozjih se-
manticno sorodnih kategorij, kot so lastna imena, oznake za sorodstvo itd. To se na
primer redno dogaja v cescini, slovascini in luziski srbscini, sled take rabe pa naj-
demo tudi v ukrajinscini in v nekaterih makedonskih narecjih. Isto velja tudi za
koncnice mnozinskega imenovalnika, ki v poljscini, cescini in slovascini (glej us-
trezne oblike -owie; -ove; -ovie/-ovia) oznacujejo, ceprav z izjemami, del podspola
cloveskosti (Vaillant 1958: 124-126). Prav v tem smislu - torej znotraj sirsega
problema izrazanja kategorije zivosti v slovanskih jezikih - bi kazalo razvijati
nadaljnje raziskave.
Kar zadeva pridevnik, sta v rezijanscini zanimivi razlocevanje in razvrstitev
povedkovne in prilastkovne vloge, znotraj slednje pa se bolj raba dolocnih in ne-
dolocnih oblik.
Predvsem moramo opozoriti, da je kategorijo dolocnosti - ki odraza razlocek
med dolocnimi in nedolocnimi oblikami, izpricanimi v stari cerkveni slovanscini -
zelo tezko ugotoviti s formalnega vidika in da se ohranja dokaj jasno le se v oblikah
imenovalnika in tozilnika ednine. Naj kot primer navedemo za imenovalnik in tozil-
nik moskega spola: novi proti now, za iste oblike srednjega spola: novi proti now; za
edninski tosilnik zenskega spola: dobro proti dobro. Sicer pa lahko vsekakor opa-
zimo, da se pri pridevnikih v prilastkovi vlogi9 raje uporabljajo nedolocne oblike v
primerih, ko pridevnik izraza trajne, stalne, »absolutne« lastnosti, kot na primer
»grdo vreme«, »visoke gore«, »pretekla leta« itd. Nasprotno pa imajo dolocne
oblike vrednost »relativnosti« v smislu, da oznacujejo predmete na bolj zapleten in
razclenjen nacin. Oglejmo si na primer razliko med »je slap temp« in »je din slabi
temp:, kjer gre v prvem primeru za splosno, absolutno trditev, v drugem primeru pa
pridevnik na bolj zapleten razclenjen nacin oznacuje samostalnik (»Vreme je neke
slabe vrste«) in mogoce celo predpostavlja (ceprav se to morda ne uresnici) dodatno
pojasnilo o tem, za kaksne vrste vreme gre (Steenwijk: 133-114).
Te ugotovitve se zdijo zanimive, saj se na primer skladajo s polozajem v srbscini
in hrvascini, 10 a so v nasprotju s tistim v ruscini, kjer krajsa oblika pridevnika
9 V povedkovni vlogi se praviloma uporabljajo nedolocene oblike, razen v nekaterih posebnih
primerih, ki jih Steenwijk (113) oznacuje kot »samostalnisko« vlogo pridevnika.
10 Tudi tu oznacuje nedolocna (kratka) oblika pridevnika splosno, trajno znacilnost. Primerjajmo n. pr.
stavke »Dobar otac uvijek voli svoju djecu (Dober oce vedno ljubi svoje otroke) in »Moj je dobri
prijatelj rekao...« (Moj dobri prijatelj je rekel...). Kratke oblike se redno uporabljajo v pregovorih, kot
»Sit gladnu ne vjeruje« (Sit lacnemu ne verjame), »Dobar sluga losa gospodara« (Dober sluga slabega
gospodarja) itd.
252 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
nakazuje prehodno, trenutno stanje, medtem ko nasprotno dolga oblika nakazuje
trajno stanje, notranjo znacilnost. 11 Kazalo bi torej poglobiti ta problem - ki zadeva
siroko in pomembno tematiko izrazanja dolocnosti in nedolocnosti v slovanskih
jezikih - ter pregledati in dopolniti gomja opazanja z upostevanjem skladenjskih
pojavov levega in desnega polozaja pridevnika glede na samostalnik, rabo clena in
tako naprej.
Glede zaimka in osebnega zaimka se posebej, lahko v rezijanscini opazimo
predvsem prisotnost dvojne vrste zaimkov, torej polne/naglasne oblike poleg krat-
kih/nenaglasenih (ali naslonskih) oblik, katerih vloga se v bistvu ne razlikuje od
vloge v dmgih slovanskih jezikih, ki imajo naslonske oblike zaimkov, v prvi vrsti
od vloge v knjizni slovenscini. Tudi v rezijanscini se namrec naglasne oblike
uporabljajo takrat, ko zelimo zaimek posebej poudariti, ali v povezavi s predlogi;
sicer se uporabljajo naslonske oblike.
Zanimivo bi bilo ugotoviti, kateri polozaj ti naslonski zaimki zavzamejo v
stavku: ce se torej se ravnajo po »Wackernaglovem zakonu« (kot n.pr v knjizni
slovenscini) ali se mogoce pojavljajo v drugacnem skladenjskem redu, ki je novejsi
in morda pod vplivom sosednjega romanskega jezikovnega sveta. 12
Poleg tega gre opozoriti na to, da se v rezijanscini ta pojav - dvojna vrsta nas¬
lonskih in naglasnih oblik zaimka - razsirja tudi na imenovalnik, torej na obliko, ki
v drugih slovanskih jezikih ni razvila naslonske razlicice, kar kaze na prisotnost
posebno »mocnega« produktivnega modela, ki je tipolosko podoben tistemu v
sosednjih sevemoitalijanskih narecjih.
V zvezi z naslonskimi oblikami zaimkov je nato se zanimiva ugotovitev, da se v
rezijanscini te oblike lahko nahajajo tudi poleg naglasnih oblik in torej v sestavi, ki
jo lahko oznacimo kot »redundanto«. Oglejmo si naslednje primere:
(1) la si ti rckal tabe
Jaz sem ti rekel (nas primer) 13
(2) Nimate me gledat mle
Ne smete me gledati
(3) Te znajo tabe
Te poznajo
Gre za pojav podvajanja zaimkov (clitic doubling), ki je v slovanskih jezikih
skoraj neznan, 14 najdemo pa ga v sevemoitalijanskih narecjih in v furlanscini, kjer
ta raba kaze nekatere omejitve, ki jih rezijanscina nima.
11 Pomislimo na stavke: »-Pocemu ty segodnja molcaliv? - A ja molcalivyj (po charakteru, vsegda)!«
In analogno: »-Ty segodnja krasiva! - A ja krasivaja!« Opozoriti pa je treba, da gre tu za oblike v
povedkovni vlogi, saj je znano, da pozna sodobna ruscina v prilastkovni vlogi, ce odstejemo nekaj
reliktov (»na bosu nogu«, »po belu svetu« itd.) le se rabo dolgih oblik pridevnika.
12 Pozitiven odgovor v tem smislu, vendar omejen na naslonske oblike pomoznika »biti«, prinasa
Skubic (1991: 363). Glede analize stave zaimenskih naslonk v stavku v raznih slovanskih jezikih in v
romanskih jezikih glej R. Benacchio, L. Renzi 1987 in Benacchio 1988.
13 Naj preciziramo, da so v rezijanscini prav tako sprejemljivi stavki s samim naslonskim (npr. »Ja si
ti rekal«) ali samim naglasnim zaimkom (»Ja si rekal tabe).
Rosanna Benacchio, Oblikoslovno-skladenjske posebnosti rezijanscine 253
Opazimo namrec, da se v furlanscini - za razliko od rezijanscine - podvajanje
zaimkov kaze samo v dajalniku - torej v predloznem sklonu - in ne v tozilniku. V
furlanscini so torej sprejemljivi stavki kot na primer: »Ti aj dit a ti« (Sem ti rekel)
ali »Ti aj skrit a tf« (Sem ti pisal), medtem ko bi bili nemogoci stavki z naslonskim
zaimkom v tozilniku, kot na primer »*Ti viot simpri te« (Vidijo te vedno) ali »*Lu
viot simpri lui« (Vidijo ga vedno).
Drugo zanimivo rabo naslonskih zaimkov, ki je izpricana v rezijanscini, pred-
stavlja pojav, ki ga imenujemo »zaimkovno povzemanje osebka« in ki zadeva
seveda samo imenovalnik. Na primer:
(4) Wone na ma pasjon
Ona je navdusena
(5) Won an rumuni po njage
On govori po svoje
Zaimkovno povzemanje osebka se lahko razsiri tudi na primere, kjer osebek ni
izrazen z naglasno obliko zaimka, marvec s samostalnikom. Na primer:
(6) Utruc ni ba meli bit bo impanjani
Otroci bi morali biti bolj marljivi
Tudi ta pojav - ki ga, kolikor vemo, v drugih slovanskih jezikih ni - je izprican
v sevemoitalijanskih narecjih in se posebej v furlanscini, kjer je celo pravilo, da
mora vsako osebno glagolsko obliko obvezno spremljati naslonski osebek: medtem
ko je naglasna oblika zaimka lahko odsotna, je naslonska oblika obvezna, pa naj se
pojavlja sama ali poleg osebka, izrazenega z naglasno obliko zaimka ali s samostal¬
nikom. Na primer: »Al ciante« (Poje) poleg » Lui al ciante« (On poje) ali, ko je ose¬
bek izrazen s samostalnikom, »Bepi al ciante (Bepi poje, ne pa: »*Lui ciante« (On
poje) in »*Bepi ciante« (Bepi poje). 15
V zvezi z osebnimi zaimki v rezijanscini kaze slednjic opozoriti se na zanimiv
polozaj, ki zadeva zaimek za 1. osebo ednine: poleg naslonske oblike ja imamo se
dve razlicici naglasne oblike (je in jes), ki imata razlicni konotaciji. Medtem ko je
prva, ki je dalec pogostejsa, nevtralna, je druga, ki se zdi starejsa, oznacena kot
»spostljiva« oblika. Kot navaja Steenwijkova informatorka, leta 1928 rojena Rezi-
janka, se ta oblika uporablja »takrat, ko zeli kdo imeti vecjo veljavo« (119). Milko
Maticetov (1993: 75) je mnenja, da pojava ne gre povezovati toliko z avtorita-
tivnostjo, ampak bolj z dejstvom, ali zaimek oznacuje moskega (v tem primeru se
raje uporablja »starejsa« oblika) ali zensko. Ni tezko ugotoviti, da si razlagi nista
nujno v nasprotju, temvec se celo stekata v oznacevanje medosebnih odnosov med
14 Vendar so v bolgarscini obicajni stavki kot: »Na tebe ti kazah« (Tebi sem rekel) ali »Tebe te
izvikaha v direkcijata« (Tebe so poklicali v direkcijo), torej stavki z obema oblikama zaimka, naglasno
in naslonsko. Vendar gre tu za skladenjsko drugacen primer, kjer opravlja naslonka jasno doloceno
vlogo »povzemanja« naglasne oblike zaimka v levem polozaju.
15 V rezijanscini ta raba ni obvezna: stavka 4 in 5 sta n. pr. mozna (seveda z drugacnim pomenskim
odtenkom) tudi z enim samim zaimkom (naslonskim ali naglasnim), stavek 6 pa je mozen tudi brez
naslonskega zaimka, ki povzema samostalnisko izrazen osebek.
254 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
moskim in zensko, oblikovanih po izrazito patriarhalni kulturi, na kar je opozoril ze
Baudouin de Courtenay (1876: 285).
Glede kazalnih zaimkov lahko v rezijanscini opazimo prisotnost dveh vrst teh
oblik, torej oblik za oznacevanje blizjih predmetov in tistih za oznacevanje daljnjih
predmetov: v imenovalniku ednine se glasijo jse, jso, jsa oziroma jte, jto, jta.
Ta sistem »dvojnih elementov«, ki je tako kot v vecini slovanskih jezikov nado-
mestil praslovanski sistem »treh elementov«, 16 se razvija v zapletene paradigme, ki
obsegajo tako naglasne kot naslonske oblike. Slednje nastanejo z onemitvijo zacet-
nega -j in so izpricane v vseh oblikah paradigme.17
Izredno zanimivo je v tej zvezi ugotoviti, kako se naslonske oblike kazalnega
zaimka za oddaljeni predmet (jte, jto, jta) - ki predstavlja torej razvoj zaimka f5, ta,
to - pogosto uporabljajo kot predslonke v vlogi dolocevanja, ki nima vec izvome
kazalne vrednosti, torej v vlogi, ki jo lahko oznacimo kot vlogo dolocenega clena.
Poglejmo naslednje primere:
(7) Te rozajanski glas
(ime radijske oddaje o Reziji)
(8) Te rozajanski pint je polenta nu mocica
Rezijanska jed je polenta in golaz (nas primer)
(9) Ni bo bili pasli te konje nu te wowce18
Morda so pasli konje in ovce
Opazanja so zanimiva predvsem zato, ker kazejo na razsirjenost dolocenega
clena, ki stoji pred samostalnikom ali pridevnikom, ki ga doloca, v narecju, ki pri-
pada jezikovnemu obmocju - slovanskemu ki pozna zelo omejeno rabo clena.
Drugic pa tudi zato, ker kaze pojav v rezijanscini zanimivo analogijo z dmgimi
slovanskimi jeziki, ki clen poznajo, v smislu, da tudi v teh jezikih izhaja clen iz
istega kazalnega zaimka, ki je v stari cerkveni slovanscini oznaceval »srednje od-
daljen« predmet.
Pri tem mislim predvsem na balkanski prostor in se posebej na bolgarscino, kjer
je stari kazalni zaimek tb, ta, to (vendar v naslonski obliki, torej za samostalnikom
ali pridevnikom, ki ga doloca) koncno prevzel vlogo dolocnega clena. Mislim pa
tudi na sledove enake rabe (v istem naslonskem polozaju), ki je se ohranjena v
nekaterih velikoruskih narecjih in izpricana tudi v nekaterih staroruskih literamih
besedilih (prim, o tem Benacchio, Renzi 1987: 19-21).
16 Primerjaj starocerkvenoslovanski sistem zaimkov sb, ts in ovs, ki oznacujejo govorcu bliznji,
srednje oddaljen in oddaljen predmet (Vaillant, 1958: 379).
17 Vendar obstajajo poleg oblik, ki so nastale s preprostim izpadom zacetnega proteticnega elementa,
druge oblike, ki izkazujejo tudi zapletene spremembe v vokalizmu (Steenwijk: 122).
18 Glede pomena »domnevnosti«, ki ga v rezijanscini izrazajo tovrstne zgradbe, za katere so znacilne
oblike prihodnjika glagola »bk« v povezavi s preteklim deleznikom na -1 istega glagola (v vlogi
pomoznika), ki mu sledi pretekli deleznik na -1 ustreznega glagola, primerjaj Steenwijk: 184. Podobne
zgradbe, ki izrazajo domnevnost s prihodnjikom, najdemo v italijanscini (n.pr. »Saranno state le tre«
(Bodo bile tri = Bilo je morda ob treh), »L’avranno detto loro« (Bodo rekli oni =Morda so to rekli oni).
Rosanna Benacchio, Oblikoslovno-skladenjske posebnosti rezijanscine 255
Mislim pa tudi, in celo predvsem, na zahodni slovanski prostor in tocneje na v
luziski srbscini redno (na pogovomi ravni pa tudi v cescini in poljscini) izpricano
rabo istega kazalnega zaimka v predslonskem polozaju, torej pred samostalnikom
ali pridevnikom, prav tako kot v rezijanscini. Taka raba, ki je sodobna knjizna
slovenscina ne pozna, 19 je izpricana v najrazlicnejsih starih slovenskih besedilih.
Naj se omejim na to, da kot primer navedem nekaj naslovov Trubarjevih del, kot so
Ta pervi deil tiga noviga testamenta. Ta drugi, Ta celi novi testament itd. Ista raba
starega kazalnega zaimka v predslonskem polozaju v vlogi dolocnega clena se
redno nahaja tudi v slovenskih knjiznih besedilih naslednjih dveh stoletij. 20
Poglobljena, razclenjena in »celostna« obravnava tega pojava, ki bi presegla
meje same rezijanscine in ki bi ob upostevanju moznih jezikovnih interferenc izha-
jala vendarle predvsem iz upostevanja praslovanskega jezikovnega sistema in nje-
govih notranjih moznosti, ki so se potem na razlicnih krajih in v razlicnih casih
razlicno izrazale, bi lahko pomenljivo prispevala k osvetlitvi problema izrazanja
dolocnosti (in nedolocnosti) v slovanskih jezikih.21
Da zaokrozimo sistem clena, naj koncno se omenimo, da pozna rezijanscina tudi
nedolocni clen, katerega oblike sovpadajo z naslonskimi oblikami stevnika dm,
dno, dm. Tudi v tern primeru se naslonske oblike tvorijo povecini z opuscanjem
zacetnega soglasnika. 22
Kar zadeva glagol, je v rezijanscini izredno zanimiv razvoj sistema preteklih
casov. Danes se ta sistem v bistvu ne razlikuje od sistema knjizne slovenscine (in
hkrati vecine sodobnih slovanskih jezikov), saj pozna kot osnovno obliko za
pretekli cas opisno tvorbo s sedanjim casom glagola »biti« (bat) in preteklim
deleznikom na -1 (torej staro obliko perfekta).23 Kljub temu pa ohranja sledove
prejsnjega stanja, ko so poleg analiticnih oblik perfekta in pluskvamperfekta soob-
stajale tudi sinteticne oblike imperfekta in aorista.
19 Je pa v doloceni meri prisotna tudi v drugih narecjih poleg rezijanskega. Naj na primer opozorimo,
da kraska narecja kazejo rabo nesklonljive oblike (ta), ki se sicer ne more povsem istovetiti s pravo rabo
clena, a je tej rabi zelo blizu in se zdi, da predstavlja nekaksen »vmaesni clen«. Glej n. pr, »Katero
obleko denem? - Ta novo«: »S katerim avtom gres? - S ta novim.«
20 O tem specificnem problemu glej Benacchio (1996: 2-4).
21 Po nasem mnenju namrec samajezikovna interferenca (sosednjih balkanskih jezikov za bolgarscino
in makedonscino: nemscine za slovenscino in zgoraj omenjene zahodne slovanske jezike) ne more
pojasniti pojava nastanka clena v nekaterih slovanskih jezikih, se manj pa razlicne skladenjske stave
(naslonsko oziroma predslonsko), v katerih se ta pojavlja. Poleg interference (in v primeru rezijanscine
gre tu za novo moznost: iz italijanscine in/ali furlanscine) je potrebno vedno upostevati tudi »notranja«
dejstva, ki zadevajo obravnavani jezikovni sistem. Sicer bi ne mogli na primer razloziti ze omenjene
rabe zapostavljenega clene, ki je izpricana na obmocju vzhodnoslovanskih jezikov.
22 Vendar ne v moskem spolu ednine, kjer je izpricana tudi oblika din z ohranjenim zacetnim d-. Naj
opozorimo se na prisotnost vec razlicic (za katere je vedno znacilen nenormalen razvoj vokalizma) za
isto obliko (n. pr. din/ni za moski spol; no/nu za srednji itd.) (Steenwijk: 126).
23 Naj opozorimo se na prisotnost predpreteklika v rezijanscini: sestavljen je iz oblik preteklika
pomoznika »biti«, povezanih s preteklim deleznikom na -1 ustreznega glagola. Medtem ko je v knjizni
slovenscini ta glagolska oblika presla iz zive rabe in je obcutena kot »papimata«, se v rezijanscini -
morda tudi pod vplivom italijanscine - redno uporablja pri izrazanju dejanj iz daljnje preteklosti.
256 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
Ta pomenljiva arhaicna poteza v resnici ne zadeva sodobnega stanja, ki kaze
skrajno redko rabo imperfekta, medtem ko o aoristu ni vec sledu. Tocneje
povedano, Steenwijk poroca, da je imperfektne oblike zabelezil le za sedem
glagolov: bat, di'wat, dujdjat, 24 met, moret, parajat, tet. Oblike se v tretji osebi
ednine glasijo takole: bese, diwase, dujajase, mese, morese, tese. 25
Toda v prejsnjem stoletju so se sinteticne oblike za pretekli cas pojavljale se
dokaj pogosto. Baudouin de Courtenay je na primer zabelezil najrazlicnejse oblike
imperfekta poleg zelo redkih oblik aorista, ki jih je oznacil kot arhaicne, v rabi le se
izkljucno pri starejsih generacijah (to pa v sedemdesetih letih prejsnjega stoletja).26
Kar zadeva posebej imperfekt, bi bila zazelena striktno oblikoslovna studija o
razvoju njegovih oblik, ki bi lahko izhajala iz primeijave med oblikami, ki jih je za¬
belezil Steenwijk.27 Taka studija bi lahko bila se zanimivejsa, ce bi se razsirila na
primerjavo vzporednih razvojev iste glagolske oblike v drugih slovanskih jezikih, ki
so to obliko ohranili, kot na primer srbohrvascina in bolgarscina.28
Rezijanski imperfekt pa bi zasluzil obravnavo tudi v zvezi z njegovo uporabo v
vlogi pogojnika. To rabo je zabelezil ze Baudouin de Courtenay,29 posebej pa je
nanjo opozoril naknadno Ramovs v prej omenjeni razpravi (119); ta modalna funk-
cija rezijanskega imperfekta se zdi se danes zelo razsirjena in je celo pogostejsa kot
zgolj preprosti pomen preteklega dejanja. Po pricevanjih, ki jih je zbral Steenwijk
(182-183), se namrec imperfekt uporablja predvsem za oznacevanje dejanj, ki naj
bi se dogodila v preteklosti, a se niso udejanila. Ta modalni pomen imperfekta,
kakor je znano, nikakor ni pojav, ki bi ga slovanski jeziki ne poznali. Se vec; kot je
bilo veckrat zapazeno, gre ta pomen obravnavati kot »implicitnega« za ta pretekli
cas. Zato zlahka tezi v tak razvoj (ce semantika posameznega glagola to omogoca)
v stevilnih jezikih, tudi zunaj slovanskega jezikovnega sveta (prim. Weinrich 1973:
237-240, Bertinetto 1986: 374-80).
Ce ostanemo v okvirih slovenscine, najdemo jasno sled te rabe na primer v
Brizinskih spomenikih in tocneje v zacetnem stavku drugega fragmenta, kjer se
dvakrat zapored pojavlja oblika za tretjo osebo ednine glagola »biti« prav v pomenu
pogojnika: »Et’e bi ded nas ne sagresil, to w weki iemu be ziti, starosti ne
24 Nedolocnisko obliko tega glagola sem sama »rekonstruirala« (po analogiji) na osnovi oblik, ki jih je
Steenwijk zabelezil v okviru svojih raziskav in med katerimi tega nedolocnika ni.
25 Glej Steenwijk: 138. Zaparajat ni izpricana tretja oseba ednine, ampak prva: parajason.
26Mislim na oblike za prvo osebo ednine harduh (sel sem), pridah (prisel sem), pa tudi na obliko za
tretjo (in drugo) osebo ednine vze (vzel je), ki jih Baudouin 1895 navaja v paragrafih 244 oziroma 1352.
Opozarjam tudi na oblike be, idu, nalese, povi (Baudouin 1875: 5-6 in 24), glede katerih sam
raziskovalec poudarja, da so ze povsem nerazumljive odraslim generacijam tistega casa (oblike so
namrec povzete iz Rezijanskega katekizma, sestavljenega priblizno stoletje prej, ob koncu 18. stoletja).
27 Tudi Sreznevskij (1841: 135) prinasa nekaj oblik imperfekta, koristnih za tovrstno diahrono analizo.
28 O razvoju imperfektnih oblik v nekaterih juznoslovanskih narecjih (vkljucno z rezijanscino) v stiku
z romanskim jezikovnim svetom glej na primer Sedlacek (1962).
29 Glej na primer stavek: »Parsal tau to drugo na stancjo bcesoe, ka na sfvase, ka na sfvase, ma na ni
morcesoe sfwat jfto oro (Stopil je v drugo sobo: bila je, kot bi sivala, vendar ni mogla sivati ob tisti uri)
(Baudouin 1895: par. 10).
Rosanna Benacchio, Oblikoslovno-skladenjske posebnosti rezijanscine 257
priieml’ot’i [...] nu w weki iemu be ziti« (Ko bi nas ded ne bil gresil, bi mu bilo
(dobesedno: »mu je bilo«) na veke ziveti, ne bi poznal starosti [...] temvec bi mu
bilo (dobesedno: »mujebilo«) vecno ziveti.).30
Raziskovanje pojavov v zvezi z modalnim pomenom imperfekta tako v rezi¬
janscini kot v dmgih slovanskih jezikih v razlicnih zgodovinskih obdobjih, ki bi
upostevalo tudi druge neslovanske jezike, bi lahko pripomoglo k pojasnjevanju
zapletene semantike preteklih glagolskih casov.
Razvoj sistema preteklih casov v rezijanscini bi lahko slednjic privedel do
zanimivih rezultatov, ce bi ga obravnavah v odnosu do kategorije glagolskega vida.
Tovrstna studija bi bila se kako koristna, bodisi zato, ker vprasanje glagolskega vida
v rezijanscini ni bilo, kolikor vemo, nikoli obravnavano, kot predvsem zato, da bi
ugotovili, ce in kako je dolgotrajna ohranitev starih sinteticnih oblik za pretekli cas
(aorista in imperfekta) vplivala na raven kodifikacije vidskega sistema. Ta problem
bi bilo treba obravnavati ne le na osnovi podatkov danasnjega govorjenega jezika,
temvec tudi v diahroni perspektivi, ki naj bi izhajala iz najstarejsih ohranjenih rezi-
janskih pisnih pricevanj in upostevala tudi bogato gradivo rezijanske ljudske epike.
Obenem pa bi bilo vprasanje treba osvetliti tudi s sirse primerjalne perspektive, ki
bi upostevala razvoj v drugih slovanskih jezikih, tako tistih, ki so izgubili stare
oblike za pretekli cas - teh je najvec, kot tistih, ki so jih kot srbscina in hrvascina se
ohranili. 31
Koncno nam rezijanscina ponuja se en skladenjski pojav, ki bi ga bilo zanimivo
obravnavati; gre za neosebne stavcne tvorbe. Tu mishm predvsem na stavke tipa:
(10) Sadfwa skuto
Se deva skuto
(11) Saji dlwa ta-w stanjado
Se jih deva v kozico
Tovrstne stavcne zgradbe, kjer element, ki ima semanticno vlogo predmeta,
ohranja tudi oblikoslovne znacilnosti predmeta, so v italijanscini (in furlanscini)
povsem regularne, za slovanske jezike pa neobicajne, saj se v teh primerih raje
uporabljajo trpne oblike, kjer dobi predmet oblikoslovne znacilnosti osebka.
Zanimivo je se, da je v jeziku, ki ne pozna samostalniske sklanje, kot je to itali-
janscina (ah furlanscina), stavek iz primera 10, kjer je element, ki ima semanticno
vlogo predmeta, izrazen s samostalnikom, dvoumen (v smislu, da ni jasno, ce gre
stavek razumeti kot trpen ali kot neoseben), nasprotno pa v rezijanscini tozilniska
oblika samostalnika razprsi vsak dvom in nakaze povsem jasno razlago v smislu
neosebnega stavka. Drugace je v stavku, kot je nas primer 11, kjer je semanticni
30 Zapis po R. Kolaricu v Freisinger Denkmaler, 1968, 211). Naj tu opozorimo, da najdemo podobno
rabo imperfekta v zacetnem stavku »Slova o polku Igorjevem«: »Ne lepo li ny bjaset, bratie, nacati
starymi slovesy [...], (Ne bilo bi (dobesedno: »ni bilo«) primerno, bratje, zaceti s starimi besedami [...]).
31 Kar zadeva srbohrvascino, lahko trdimo, da njen vidski sistem kaze manj razvito kodifikacijo (v
primerjavi n.pr. z ruscino, ki je razvila mnogo sirso semantiko) prav zaradi dolgotrajnega ohranjanja
sinteticnih oblik preteklega casa, ki so omogocale - in na doloceni stilni ravni se omogocajo - izrazne
moznosti, ki jih navadno izraza kategorija vida.
258 Slavisticna revija, letnik 46/1998, st. 3, julij-september
predmet izrazen z zaimkom. V tem primeru nam prisotnost naslonske zaimenske
oblike za predmet, ki se razlikuje od oblike za osebek, tudi v italijanscini (in fur-
lanscini) omogoci, da prav tako kot v rezijanscini nedvoumno razumemo stavek kot
neoseben. (Prim, furl.: »Si ju met te pignate«).
Te zgradbe, ki verjetno odrazajo pojave jezikovne interference, so zanimive tudi
in predvsem zato, ker dodajajo nov element v ze zapleteno sliko neosebnih struktur
v slovanskih jezikih in bi jih bilo zato treba obravnavati v tem sirsem primerjalnem
pogledu.
Iz italijanscine prevedla
Ziva Gruden.
Literaturain viri
J. Baudouin DE Courtenay, 1875: Rez’janskij katixizis, kakprilozenie k »Opytu fonetiki
rez’janskix govorov«. Varsava, Peterburg.
— 1876: Rez’ja i Rez’jane. Slavjanskij Sbomik III, otd. I. Sankt-Peterburg. 223-371.
—1895: Materialen zur sudslavischen Dialektologie undEthnographic I. Resianische texte,
gesammelte in den Jj. 1872,1873 und 1877.... St. Petersburg.
R. BENACCfflO, 1988:1 pronomi clitici nelle lingue slave del!area balcanica. Europa Orien-
talis 7. 451—469.
— 1994: Peculiarita morfosintattiche del dialetto resiano. Problemi di morfosintassi delle
lingue slave IV. Padova: Unipress. 223-243.
— 1996: A proposito dell’articolo determinativo in sloveno: la testimonianza del Cate-
chismo resiano del Settecento. Studi slavistici in onore di N. Radovich. Ur. R. Ben-
acchio e L. Magarotto. Padova: CLEUP. 1-16.
R. BENACCfflO, L. Renzi, 1987: Clitici slavi e romanzi, Quademi Patavini di Linguistica.
Monografie. 1. Padova.
P. Beninca, L. Vanelli, 1984: Italiano, veneto, friulano: fenomeni sintattici a confronto.
Rivista italiana di dialettologia 8. 165-194.
P. M. Bertinetto, 1986: Tempo, aspetto e azione nel verbo italiano (II sistema dell’indica-
tivo). Firenze: Accademia della Crusca.
J. Dobrovsky, 1806: Uber die Slawen im Thale Resia. Slavin, Bothschaft aus Bohmen an
alle slawischen Volker. Prag: 120-128. 2. izdaja, prvaiz leta 1834.
FREISINGER DENKMALER, 1968: Brizinski spomeniki, Monumenta Frisingensia.
Mtinchen: R. Trofenik.
M. Maticetov, 1993: Per un resiano grammaticalmente corretto. Fondamentiper una gram-
matica resiana (Atti della Conferenza intemazionale tenutasi a Prato di Resia (UD),
11-13 dicembre 1991). Ur. H. Steenwijk. Padova: CLEUP. 67-84.
F. Ramovs, 1924: Razvoj imperfekta v rezijanscini. Casopis za slovenski jezik, knjizevnost
in zgodovino IV. 117-119.
— - 1928: Karakteristika slovenskega narecja v Reziji. Casopis za slovenskijezik, knjizevnost
in zgodovino VII. 107-121.
— 1935: Historicna gramatika slovenskegajezika. VII. Dialekti. Ljubljana.
— 1936: Kratka zgodovino slovenskegajezika. Ljubljana.
J. Sedlacek, 1962: Ob osobyx dialektnyx formax juznoslavjanskogo imperfekta. Balkan-
sko ezikoznanie V/2.49-55.
Rosanna Benacchio, Oblikoslovno-skladenjske posebnosti rezijanscine 259
M. Skubic, 1991: Interferenze sintattiche di origine romanza nelle parlate Slovene occiden-
tali: la strutturazione del sintagma aggettivale, della frase, del periodo. Linguistica
XXXI. Paulo Tekavcic sexagenario in honorem oblata. Ljubljana. 361-365.
I. I. Sreznevskij, 1841: O nareciax slavjanskix. Zurnal ministerstva narodnago
prosvescenijaXXXl. 133-164.
H. STEENWUK, 1992: The Slovene dialect ofResia. San Giorgio (Studies in Slavic and gen¬
eral linguistics 18. Ur. A. A. Barentsen, B. M. Groen, R. Sprenger). Amsterdam-At¬
lanta: Rodopi.
A. Vaillant, 1958: Grammaire comparee des langues slaves II: Morphologie: Flexion
nominate. Lyon-Paris: IAC.
W. Vermeer, 1993: L’origine delle differenze locali nei sistemi vocalici del resiano. Fonda-
mentiper una grammatica resiana. Ur. H. Steenwijk. Padova: CLEUP. 119-148.
H. WEINRICH, 1973: Le temps. Paris: Editions du Seuil.
ZUSAMMENFASSUNG
Im vorliegenden Beitrag werden die wichtigsten morphosyntaktischen Eigenheiten des
Dialekts des Resia-Tales untersucht, die nicht nur wegen der Archaismen, die diese
Sprachvarietat innerhalb des slawischen (und besonders des slowenischen) Areals
kennenzeichnen, sondern auch wegen der zahlreichen Sprachinterferenzen aus dem
benachbarten romanischen Sprachgebiet, von besonderem Interesse sind.
Besondere Aufmerksamkeit wurde folgenden Phanomenen gewidmet:
- dem haufigen Gebrauch von clitischen Pronominalformen, die auch im Zusammenhang
mit den entsprechenden betonten Formen auftreten (clitic doubling u.s.w.);
- der Anwesenheit einer Art proclitischen bestimmten Artikels der - genau wie im
Bulgarischen - vomDemonstrativpronomen dermittleren Distanz tr>, ta, to abgeleitet ist,
sich aber in proclitischer und nich enclitischer Position vor (und nicht nach) dem
bestimmten Nomen befindet;
- der (zwar nur teilweisen) Erhaltung des Imperfekts, besonders in Modalfunktion, sowie
dem relativ jungen Verlust des Aorist (gegen Ende des vergangen Jahrhunderts).